Poštnina plačana v gotovini Leto XIX. št 37. MURSKA SOBOTA, 11. septembra 1932. Cena številki 1 Din. Naročnina na ¼ leta 5 Din., na posamezni naslov 6·25 Din. V inozemstvo mesečno 6 Din. Od 1. julija doma 6 Din. več, v inozemstvo 12 Din. več. Doma se lehko v blagi plača. IZHAJAJO VSAKO NEDELO. Uredništvo i uprava M. SOBOTA, Križova ul. 4. Cena oglasov : Cela stran 800 Din., mali Oglas do 35 reči 10 Din., više vsaka reč 1 Din. Med tekstom so oglasi 15 % dražji. — Popüst od 5—50%. — Post. Ček. pol. št. 11.806. Naročnikom ! Meseca septembra mora blti celoletna naročnina plačana. Tiskarna ne more duže čakati, papira za kalendar ne more naročiti. Zato vsaki širiteo, ki je blüzi Sobote, naj sproti nosi naročnino g. uredniki Edšidi ka te izroči proti v tiskarno, drügi pa po čeki ali osebno naj taki prinesejo vso naročnino v Črensovce. Vredništvo i uprava Novin. Plačüvanje kmečkih dugov Zdajšnja kriza je najbole zadela kmete, posebno ešče tiste kmete, šteri so dužni. Cena vsem kmečkim pridelkom pa tüdi živini je dnes tak nizka, da srednje dober kmet s svojim delom na svojoj zemli na leto komaj, komaj telko penez lehko spravi, da plača državno dačo, si küpi najpotrebnejšo obleko pa sol, špice, petrolej itd. Dostakrat pa niti za vse to potrebni penez ne dobi za svoje pridelke, nego mora segnoti za tistimi penezi, štere si je v bolši letaj prišparao. To pa zato, ar se je cena vsem kmečkim pridelkom kak tüdi živini močno znižala, vse drüge potreboče pa, štere kmet mora küpiti, so ostale skoro pri istoj ceni kak prvle, ništerne reči so se pa cilo povekšale, tak tüdi dača. Šteri kmet je pa dužen, tisti je dnes velki siromak. Pri kakšem malom dugi človek ešče, ešče plačüje intereš, pa kaj namali tüdi glavnico, pri vekšem dugi pa dnes kmet iz svojih pridelkov nemre zmočti niti intereša. Ali je kmečko lüdstvo prezaduženo Če poprek vzememo kmečko lüdstvo cele Slovenijo, lehko pravimo, da je močno zaduženo, nego prezaduženo je ravno nej. Pod prezaduženimi mislimo tiste kmete, šterih dug je tak velki, da bi njim trbelo večino njügovoga imanja ali pa celo imanje odati, pa bi komaj rešili svoj dug. Slovensko kmečko lüdstvo je poprek skrbno i šparavno. Duge so si zvečinoma napravili tisti, šteri so kaj zidali, küpüvali zemlo ali pa na drügi način zbolšavali svoje gospodarstvo. Bole redki so tisti, štere je zadela kakša nesreča, da so prišli v dug, ništerni so pa prav velke duge napravili z raznimi špekulacijami i zapravlanjom. Prezaduženi so skoro sami zapravlači pa manjaki, šteri so gosposko živeli pa špekulerali, da na lehki način pridejo do penez. Duge so delali, na to so pa nej mislili, da znajo priti po dobri časaj božni časi, pa bi bilo dobro, če bi njim za božne čase ostalo kaj penez Odked pride pomoč Kmet, šteri je z lejkim živlenjom i zapravlanjom velke duge napravo, takšemi bo pač teško šo što na pomoč, tüdi, če bi bili bolši časi kak so dnes. Pravli smo pa, da je slovensko lüdstvo poprek skrbno i delavno i da je zapravlivih kmetov med njimi bole mali procent. Večinoma se je naše kmečko lüdstvo zadužilo na te način, da si je povalo ali popravlalo svoje hrame, oskrbelo novo šker, küpilo zemlo i tak dale. Tü pa tam je koga tüdi zadela nesreča, ogen, Povoden, toča, bolezen i drügo. Vsi tej, šteri majo količkaj vekše dugove, kak smo že pravili, v dnešnji časaj nemrejo niti intereša plačüvati ešče menje pa šumo. To se pa ne godi po njüvoj krivdi, nego zavolo zdajšnji časov, gda kmečki pridelki nikše cene nemajo. Istina, da bi si kmetje, če bi se zdrüžili v močne kmečke organizacije, tüdi sami lehko dosta pomagali, nego to je že stara kmečka nevola, da ne držijo vküp. Da se pa kmečkomi lüdstvi zavolo dugov ne bi vse zodalo, či dugov nemre plačati, je potrebno, da nekak pride kmeti na pomoč, če si sam več nemre pomagati. Državna pomoč i pomoč nas samih Kak drüge države, tak je tüdi naša država sprevidla, da je najvekši del njenih prebivalcov, to je kmečko lüdstvo v takšoj nevoli, da nemre niti dače plačüvati. Tisti kmetje pa, šteri so bili zaduženi i so je razne kase i banke pa drügi, šteri so njim peneze posodili, silili na plačilo, so bili v takšoj stiski, da so se sploj nej mogli genoti. Če bi vsem tem dužnikom zodali njüvo imanje, da bi se dugovje poplačali s tem bi država prišla do ednoga velkoga procenta siromakov, s šterimi ne bi mogla nikaj včiniti. Zato je naša država izdala takzvani zakon o zaščiti kmetov, po šterom zakoni se kmetom šest mesecov zavolo dugov nikaj nemre odati. V šesti mesecaj se zato vnogi kmet telko lehko opomore, da plača konči intereš, či že šume nemre. Izvzete so samo zadružne kase, štere lehko tržijo imanje vsakšemi dužniki. Nego s tem zakonom je kmeti, kak se je ugotovilo na razni konferencaj v našoj državi, nikaj nej bilo pomagano. Kmet je ešče v vekšo nevolo prišao, ar nikšega posojila več nemre dobiti i njemi tüdi na porgo nišče nešče več nikaj dati, ar se boji, da dugov potem nede mogao sterjati od njega. Zato se pripravla zdaj novi zakon v pomoč kmetom, šteri bi stopo v veljavo meseca oktobra, gda zakon o zaščiti kmetov zgübi svojo veljavo. Potrebno bo pa, da tüdi kmečko lüdstvo samo stopi vküp i si začne samo pomagati. Samopomoč je ešče vsigdar največ vredna bila i kmečko lüdstvo lehko samo v vküpdržanji gleda bolše čase. Od novoga zakona za pomoč kmetom i kmečke samopomoči bomo pa pisali v prišestnoj številki Novin. Cesta skoz vesnico * Vsakši kraj ma kaj lepoga i kaj božnoga. Od niti ednoga lüdstva nemremo praviti, da bi bili vsi med njih slabi ali pa vsi samo dobri. Vse je nikak tak pomešano, da nazadnje pravimo, da je potrebno tak edno, kak drügo. Mislimo si, če ne bi bilo božnoga, te ne bi znali zadosta poštüvati dobroga. Kak se pa božnoga vsešerom najde dosta, dosta več, kak bi pa bilo potrebno. Dostikrat nikaj drügo nej trbej, kak samo malo dobre vole, pa iz božnoga lehko to najbolše grata. Tak je z našimi cestami. Mamo dobre pa mamo božne. Skoz vesnico so navadno vsigdar nikelko slabše, kak odzvüna vesnice. To je nikša čüda nej. V vesnici cesta več trpi kak odzvüna nje. V vesnici se več lüdi obrne, več kol vozi, več živine goni pa tüdi deca včasi tü pa tam kakšo božno cesto ešče božnejšo napravijo. Notri v vesnici je tüdi več sence i se cesta ne posüši tak hitro kak od zvüna. Vnoge vesnice za svoje ceste jako skrbijo, tak, da je dostakrat cesta skoz vesnico ešče bolša kak pa odzvüna njé. vnoge vesnice pa májo palig preveč zanemarjene ceste. Tüdi pri vesnicaj je ravno tak, kak pri lüdej: edne so dobre, drüge slabše. Od cest po vesnicaj v našoj krajini, od preveč dobrih ravno nemremo gučati, preveč božne se pa v veči mestaj najdejo. So takše vesnice, štere májo po sredini ceste jarek. Vsa deževnica, kapnica, tü pa tam tüdi gnojšnica, pride na cesto. Če lehko kam odteče, je dobro, če ne, se pa tak pomali ta razvozi pa v sühom posüši. V ništerni vesnicaj majo navado, da vse črepnjé, cigelje, staro železje, smetje, ka hišo pomečejo pa stare bočkore na cesto znosijo. S takšim ščejo cesto dobro zavoziti. V drügi vesnicaj pa, gde majo samo kre edne strani járek, si od drüge strani vsakši skopa grabo od svoje hiše prek ceste. Po toj grabi se te prek po cesti cedi lepo pomali deževnica, kapnica pa tüdi gnojšnica. Takše ceste so nam niti nej v čast, niti nej v hasek. Kažejo največkrat manjost poglavarov občine pa vsej prebivalcov. Edno vesnica vnogo lehko včini, najmenje pa to, da je cesta skoz vesnico dobro navožena, vednaka, pa na sredi lepo zvišena. Nigdar ne dovolimo, da bi bile gde vdiljek po cesti ali pa cilo prek ceste grabe nakopane. Črepnje, cigelje i smetje ne spada na cesto. Če poglavar občine toga ne vidi, naj ga drügi, šteri lübijo red i čistočo na to opominajo. Dnesden se vnogo lüdi i vnogo tühincov obrne po naši vesnicaj. Posebno automobilov nas čiduže več obiskavle. Pa ravno če se što pela z automobilom, najbole občüti dobro ali slabo cesto. V ednoj 2 NOVINE 11. septembra 1932. našoj vesnici, gde majo znamenito novo zidino, štero obišče vnogo tühincov, posebno tüdi z automobili, ma telko gráb prek ceste nakopanih, da auto komaj gori po vesnici pride. Pa se lüdje ne genejo, pri županovoj hiži je cilo skoro najvekša graba prek ceste. Dobro bo, če te napake do sprotoletje vse lepo popravimo. Lepa navada je po večini naših vesnic, da vsakšo soboto ceste lepo pometejo. Kak lepo izgleda takša skrbno očiščena vesnica ! Z dobrov volov lehko vse napake popravimo vsem nam v veselje i hasek. Krmo prosmo. Agrarna i gospodarsko podporna zadruga je vložila prošnjo na bansko upravo, da bi nam oblast dala krmo. Prosi se z ednim, da bi se na rate odplačüvala krma državi, ar naši siromaki večinoma nemajo penez, da bi plačali krmo. Preminoče dni je poslao g. ban svetnika Dr. Krampuša, da bi pogledao škodo, ki jo napravila süša. Gospod svetnik je pregledno kvar po občinaj, štere so tüdi zaprosile pomoč kak i oba poslaca i se je zglaso pri našoj zadrugi. Predsednik zadruge je pri toj priliki znova zaproso za hitro pomoč. Gospod svetnik je obečao, da se bo zavzemao za pomoč, predvsem, da se dobi brezplačni prevoz krme, Dela se tüdi na to, da bi se podigno kontingent za izvoz živine pri nas, ka bi lüdje mogli več živine odati i dragše. Vsi, ki lübijo Siromaški narod, naj stopijo vküp i njemi pomagajo. Vsako drügo pitanje naj se zdaj odstrani ! Dnevni glasi. Nemški parlament se je zbrao na prvo sejo, štero je začnola s svojim govorom komunistična poslanka kak najstarejša. Hitlerovci so pokazali, ka želejo mirno delati v parlamenti, záto so se pričaküvanja, da se parlament razpüsti zavolo nemirov, ne spunila. Za nekaj dni se je delo v Esseni stavilo. Židovje so poslali okoli 100 zastopnikov svojih drüštev v Ženevo v Švici, ki so sklenoli, da se osnovè stalen židovski zbor, šteri se zberé ob prvim leta 1934. Njihov namen je, da se židovje zdrüžijo v Svetoven narod. Grčija se pripravla na volitve, ki bodo 25. t. m. V Novom mesti se je preminočo soboto i nedelo vršo velki euharistični kongres, na šterom so slovenske množice posvedočite svojo vernost. Na velesejmi v Ljubljani je tüdi posebna misijonska razstava, ki kaže različne zanimivosti iz Azije, Afrike, gde širijo vero slovenski misijonarje. Tüdi naš rojak, vlč. g. Jožef Kerec, kitajski misijonar, je prineseo s kitajskoga več predmetov, ki nam kažejo živlenje daléšnjega izhoda. Tej predmeti so zdaj na misijonskoj razstavi. G. misijonar ostane duže časa v Ljubljani i njenoj okolici, gde bo meo misijonske predge. Slovanskih narodov, ki so z nami v rodi po krvi i jeziki, je na sveti okoli 187 milijonov. Največ je Rusov, do 80 mil. Glavno mesto sovjetske države se dnes zové Ljeningrad (prte Petrograd). Ukrajincov je 41 mil., zdrüženi so z Rusijov ; Belorusov je 8 mil.; Poljakov je 28 mil., glavno mesto je Varšava ; Čehov je tüdi 8 mil., glavno mesto Češkoslovaške republike je Praga. Slovakov je 3 mil. Bolgarov je 5 milijonov, glavno mesto kraljevine je Sofija. Lužičkih Srbov, ki živéjo v Nemčiji je 120 jezero. Boji v Mandžurijl med kitajskov i mandžurskov vojskov se nadaljávajo. Nenavadna nesreča se je dogodila v Franciji : na planinaj se je pasla čreda 150 ovc. Nad sebov so začüle brneti letalo i se tak prestrašile, da so bežale i se zagnale v globočino 100 metrov, Odked so jih ne mogli rešiti. Do konca septembra mora vsaki plačati celo naročnino za Novine, Mar. List i Mar. Ograček. Nikoga ne počakamo prek toga roka. Ki z penezi ne more poravnati naročnine, naj jo z zrnjom poravna pri svojem širiteli. M. Sobota — Velko število dijaštva se je letos nanovo vpisalo na našo gimnazijo. V Martinišči bodo letos skoro dvakrat telko dijakov meli kak lansko leto. Zato so zdaj pripravili prostore za novo velko spalnico, tak da bodo dijaki meli zadosta prostora. Ne vemo samo, ali se bo moglo včenje na gimnaziji pravočasno začnoti ali ne. Kak smo že pisali, so bili namreč odpüščeni iz slüžbe trije izvrstni profesori, ravnatel je pa na svojo prošnjo prestavleni iz Sobote ná bolše mesto. Falijo tedaj štirje profesori i mesto njij je dozdaj ešče nišče nej imenüvani. Želemo zato, naj bi se ta zadeva kem prvle uredila, ar je silno vnogo odvisno od toga, če majo dijaki včasi od začetka redno včenje. — Dijaki, ki so priredili koncert v Soboti, od šteroga smo pisali v zadnjoj številki Novin pod naslovom „Tako naj se ne delal“ so nas naprosili, naj popravimo naše zadnje poročilo v telko, da so pevke bite samo bivše dijakinje, da so penez, štere so dobili na koncerti ne porabili za pijačo, nego je namenjen podpori siromaških dijakov i da je od njih nišče nej razgrajao po noči po Soboti, nego so to delali popunoma drügi dijaki, šteri so nikše zveze nej meli s koncertom. Pijačo njim je na vsej koncertaj darovalo občinstvo, tak tüdi v Soboti, gde njim je g. poslanec Benko darüvao nikelko litrov vina. — Vse to drage vole priobčimo, zato, ka nikomi neščemo delati niti najmenše krivice, najmenje pa mladim lüdem, zato smo na drügom mesti že tüdi sami od sebe priobčili Popravek k našemi zadnjemi poročili. — Dve lepivi zmagi nogometašov S. K. Mure. Športaši S. K. Mure so zopet častno zastopali našo Slovensko krajino. V nedeljo dne 28. avgusta so juniorji Mure porazili po lepi igri dijaški S. K. Beltinci z 1:0. Kot glavna tekma se je vršila prva mednarodna nogometna tekma med prvim moštvom Mure in med nemškim Sportvereinom iz Murecka. Zmagala je Mura z 7:0 (4:0). To nedeljo so bili povabljeni naši Muraši v Maribor, kjer so igrali proti ISSK Maribor in so po krasni igri zmagali z 3:1. Denéšnje čüde. Plebanošov kočiš je veselo pokao z bičom, gda je pelao gnoj na njivo. Znao sam, da se nesmi vesiti na repico, ali kak pri nas pravijo na svoro i záto nas je tem bote vleklo za vsakšimi kolami. Če se je vélki kopünar pelao po belice, sam bio prvi, da sam dobo z bičom po vüjaj zato ka sam na svori bio, drügi so pa kričali, da se njemi nekak odzavesi. Pa tüdi, če sam znao, da plebanošov kočiš rad ščukne, če se te teknem repice, sam te gledao kak bi prišeo do njé. Bilo nas je preci, ka smo poležküvali pa se kobacali po sosedovoj trati pred hižov, če gli smo znali, da sosed Joško rad vodo na nás bobiči, gda vidi ka se kotamo po njegovoj trati. Sosed Joško je znao, da mo mi bežali, če se oglasi ovači se tak ne bi glaso, záto da ga preci rado stráj. Gda šče po noči vö iti, te najprlé na palici krščák pri dveraj vöporine, če je prej što vöni, ta naj po krščaki drapne ne pa po njegovoj glavi. Tak je tüdi napravo, gda smo hodili po njegove grüške, záto smo lejko nemoteno opraviti svoje delo pa smo njemi na drügi den povedali kak je bilo i se je samo nazáj zasmejao, zato ka je znao, da sosed tüdi májo dobra jáboka pa grüške i radi dugo spijo. Vse to se nam je fájn vidlo, zato smo najrajši bili na toj trati, če tüdi smo včási prek plota mogli skákati gda nam sila bila, na drügoj strani pa gnojšnica bila, tisto pa nej ravno fájn bilo. Zdaj smo pa ščista pozabili na soseda, zato ka smo cilali na repico, nej smo pa znali, da sosed Joško pa na nas Cila. I tak je vӧ prišlo, da smo preci mokri šli domo, plebanošov kočiš se je pa z repicov odpelao. Proti večéri smo že pa bili vküp pa smo si pogučavali kama bi šli kákše slive. Nej smo ešče skončali pa ti pride gori po vesi Brodárov Náci i tak če bi treščilo med nas smo razčrknoli. Zbrcno sam se najbližnjem dvorišči, četüdi sam nej znao, zakaj bežimo. Vöni na ogradaj mi pa sosedov Ferénček tak bote potüo povej, da Náci rad za vüja davle, te se pa prej roglatoga more ognoti. Zato sam se ga tüdi vsikdar ogno, da se ednok ne bi spozábo pa bi se po meni spüsto. Vej právijo, da se prej plüska tüdi dá stožiti, da ti je pa to že noro, kak nešterni delajo, če njemi püklavi prst pokážeš, že beži k fiškališi. Tej so pa veséli, da v eti sükešni časaj kakši krajcar zaslüžijo. Rihtar so prej vö dali zbobnjati, da se po devétoj vöri dečki pa dekle nesmejo vöni najti, pred bobnanjom so se pa pri belom dnevi splüskali. Takšim, štere tak preveč dlani Srbijo, bi morali rihtarje dati kàkše težko delo, če njim doma ne dajo, gda do trüdni, gvüšno nedo meli norije v pameti. Pa smo se ti v škegnji vsi znajšli v lepoj senci pa si pogučávali to pa ono i ešče to, da se prej naša frájla ženi i je prej nekšega gospoda zgrabila, ka se mi je najbole čüdno vidlo. Záto najmre, da so ešče gospoda tak krátke pameti i to v pamet ne vzemejo kakši klepotec ma naša frájla. Pa ti včasi eden pripomni, da si té dönok na zemli nebesa zaslüži, če de pa do smrti v pekli. Prikaže se čös (paznik) s ščesjov na rami, za par dni pa pride domo štrof, ka smo prej v lückom škegnji bilij, pa smo trávo doj klačili. Pár sam jih dobo po glavi i tüdi po hrbti. Čüdno se mi je pa vidlo, da so naše grüške pa slive skoro vse znosili, trávo pa doj zašamlali, pa so li nikoga ne zgrabili. Plačati smo pa mogli, zato ka so mali rihtar pravili, da tak zapovidavlejo občinske regule. Tüo sam bio, mislo sam si pa te, da so to čüdne regule. 11. septembra 1932. NOVINE 3 — Ogen. Preminočo nedelo večer okoli 8 vöre je hüdobna roka vužgala Potočnikovo oslico v Cvetnoj vulici v M. Soboti. Zavolo dežja pa je ne mogla goreti i tak je ne bilo velke nevarnosti i nesreče. Slovenska krajina. — Doktor HÖHN iz Slatine Radenci ordinira od 1. septembra dalje v Murski Soboti, v hiši g. Rajha na Glavnem trgu št. 4. — Popravljamo. V zadnji številki Novin smo priobčili pod naslovom „Tako naj se ne dela,“ med drugim tudi, da je skupina dijakov, ki je priredila koncert v Soboti, po končanem koncertu dosegla, Višek nedijaškega nastopa s tem, da je še v poznih jutranjih urah kalila mir z neubranim, hreščečim kričanjem. Takoj po tem dogodku, nas je pisec tistih vrstic, podpisan pod imenom „Očividec“, obvestil, da je bil tako on, kakor večina sobočancev, tisto noč, v zmoti z ozirom na osebe. Tista skupina mladih dijakov, ki je še v poznih jutranjih urah kričala in razgrajala ter pela celo neke nemške pesmi, ni bila istovetna z dijaki, ki so priredili koncert, ampak so bili to popolnoma drugi ljudje. Večina dijakov, ki je priredila koncert, se je po končanem koncertu mirno razšla, le menda trije od teh so še tu in tam proti jutru malo glasnejši bili. — Dvodnevni tečaj za konserviranje sadja i zelenjave se vrši na banovinskoj i sadjarskoj šoli v Maribori dne 23. i 24. septembra t. 1. Tečaj je teoretičen i praktičen i trpi vsaki den od 8—12 i od 14—18 vöre. Udeležbo je prijaviti z dopisnicov do 22. t. m. ravnatelstvi šole. Za nabavo potrebščin i obrabo aparatov i mašinov prispevajo udeleženke 10 Din. — Ne iz zadruge, nego v zadrugo ! Delavstvo, obrtništvo pa tüdi fabrike so dosegnole svojo velko moč največ s tem, ka so se vsi znali v pravom časi zdrüžiti i či je bilo potrebno, nastopiti sküpno. Najžmetnej je zdrüžiti kmečko lüdstvo. Kmečki človek misli, da je on na svojem grünteci i na svojoj zemli, takši gospod, da njemi nišče nemre nikaj včiniti. Njemi je zadosta, či je zdobra s par sosidami, da si eden drügomi kaj pomorejo, drüge pomoči pa misli, da je nej potreben. To je pa velka zmota. Polovico menje nevol bi bilo dnesden, če bi bilo kmečko lüdstvo organizirano i nastopalo sküpno. Vidimo, da v dnešnji teški časaj ešče izdak edno pa drügo fabrično delo gračüje drakše mesto falejše. To pa zato, ar tej lüdje sküpno nastopijo i si cene določijo. Kmetje pa, či so nej organizirani, nikak nemrejo določiti svojemi blagi kakše cene i je tüdi držati, ar se bo vsigdar šteri najšeo, šteri oda falej. Takše organizacije, štere lehko kmeti v tom pogledi pomagajo, so pa samo zadruge. Tisti, šteri kmeta odvrača od zadruge, je hüdoben človek i išče samo svoj hasek, ali je pa bedak, i ne razmi, da je samo v sküpnosti i vküpdržanji moč. — Velika Polana. V nedeljo, dne 4. t. m. smo pokopali Mertük Ivana, posestnika. Na zadnjoj poti ga je sprevodila velika množica, ki je s tem pokazala, kak prilübleni je bio pokojni. Z njim je vlego v grob eden tistih redkih lüdi, ki vsikdar znajo ostati pošteni in zavedni. Pokojnik je bio nekaj let župan i šolski oskrbnik, i povsod je pokazao, da je mož na mesti, kakši bi nam bili vsikdar potrebni. A vsikdar je tüdi pokazao svojo narodno zavest. Naj počiva v miri, Doma i po sveti. Strašna automobilska nesreča. V Št. Vidi pri Ljubljani je 38 letni mesar Franc Dolenc s svojim automobilom zadeo v velki autobus, šteri je privozo proti njemi. Pri tom se je vužgao bencin v motori i ar se je Dolenc nej mogao pravočasno rešiti iz zvügnjenoga železja, je ná mesti živ zgoro, tak, da so nazadnje samo küp pečenoga mesa potegnoli iz zgorenoga automobila. Iz autobusa, šteri je bio tüdi pun lüdi, so se pa vsi pravočasno rešili i tüdi autobus sam so rešili, da je nej zgoro, čeravno se je že parkrat vužigao. Kongres narodnih noš v Ljubljani. Za časa letošnjega jesenskoga velesejma v Ljubljani, je poseben odbor priredo zborovanje i lepi Obhod slovenskih narodnih nošenj. To zborovanje je melo namen, pokazati lüdem lepoto slovanskih narodnih oblačil, naj bi lüdje ta indašnja resnično lepa, pa popunoma preprosta oblačila spoštovali, lübili i začeli kelko li mogoče tüdi nositi. V dugom sprevodi so po beloj Ljubljani stopale skupine, oblečene skoro v vse slovenske narodne nošnje, dalje Hrvatje, Srbi, Čehi itd. Celi sprevod je bio nad vse lepi. Pri slovenskih skupinah nam je bilo jako žal, da smo niti edne narodne nošnje nej vidli iz naše krajine. Tüdi naša krajina ma svojo narodno nošnjo i gotovo bi se nam neprimerno boljše godilo, če bi ešče dnesden hodili v domačem platenom obleči, kak pa, v dragi, nikajvredni küpleni cotaj. Pri Kralici Slovencov. Slovenski narod nema svetle zgodovine kak vnogi drügi narodi, ki so meli mogočne države, mogočne vladare i so v silni vojskaj krokrotili neprijatele. Nikelko vojvod nam našteje zgodovina, ki so bili naše krvi i ki so vladali ništernim pokrajinam, gde so prebivali naši očevje. Vojvode, šteri bi zbrao vse Slovence v ednoj sküpnoj Slovenskoj državi, smo pa mi nej meli. Mamo pa mi Slovenci svojo Kralico, ki ma nikelko prekrasnih gradov i več sto lepih gradičov po našoj širnoj slovenskoj zemli. Pred 25 leti je slovensko lüdstvo po svojem knezonad škofi dr. Antoni Jegliči to svojo Kralico v znameniti božjepotnoj cerkvi na Brezjaj na Gorenjskom, z zlatov koronov koronüvalo. To je naša nebeska kralica, Kralica Slovencov. Preminočo nedelo, 4. septembra je prišlo vküp na Brezje nad. 20 jezero lüdi, od najpreprostejših do najbole premočnih, da so počastili spomin lepoga koronüvanja pred 25 leti i se obenem poklonili našoj nebeskoj Kralici. Nemški katoliški shod v Esseni, od šteroga smo že v zadnjoj številki poročali, se je z najlepšov slovesnostjov ob navzočnosti 200 jezero lüdi zaklüčo. Za časa celoga Zborovanja je vladao najlepši mir i red. Prihodnji nemški katoliški shod se bo vršio v Beči prihodnje leto v Spomin 500 letnice kak je bila zozidana znamenita cerkev sv. Štefana i v spomin 250 letnice kak je bio Beč ob drügim oslobodjeni törskoga obleganja. Kongres slovanske katoliške inteligence, ki je trajao par dni i se je zdaj že ob štrtim sestao, se je preminočo nedelo zaklüčo v Zagrebi. Na kongres so prišli predstavniki slovanskoga katoliškoga šolanoga lüdstva. Poleg Slovencov, Hrvatov i Srbov, so bili zastopani v jako lepom števili severni Slovanski narodi kak Čehi, Slovaki, Polaki i Rusi. Tej kongresi so jako velkoga pomena ravno záto, ka vodijo do toga, da v vsej teški prilikaj nastopimo Slovanski katoličani sküpno kak eden. NEDELA po risalaj sedemnajsta. Vu onom vremeni pristopili so k Jezuši farizeuške i pitao ga je eden med njimi vučiteo právde, sküšàvajoči njega : Mešter, štera je ta velika zapovid vu právdi ? Veli njemi Jezuš : lübi Gospodna Bogá tvojega z celoga srcá tvojega i z cele düše tvoje i cele pameti tvoje. Eta je nájvekša i prva zapovid. Ta drüga je pa prispodobna k etoj : lübi bližnjega tvojega liki samoga sebé. Vu etivi dveh zapovidaj je vsa právda i prorocke. Vküp správlene pa farizeuše pitao je Jezuš govoréči : ka se vam vidi od Kristuša ? Čidi Sin je ? Právijo njemi : Dávidov. Veli njim : kakda ga tak Dávid vu Dühi zové za Gospoda, govoréči : pravo je Gospod Gospodi mojemi : sedi si na desnico mojo, dokeč položim neprijátele tvoje za stolec pod nogé tvoje ? Či záto Dávid zové njega za Gospoda, kakda je Sin njegov ? i nišče je ne mogo njemi odgovoriti reči : niti je nišče ne smeo od onoga dnéva kaj več njega pitati. (Mat. XXII.) Nagradna vganka. Sestavo VOGRIN ŠTEFAN, Rakičan. Razvrstite te številke v tom kvadrati tak, ka vodoravno, navpično i s kota v kot dobiš vsoto 34. Če štiri številke, štere so v četrtini kvadrata sešteješ dobiš isto vsoto 34. Što pošle pravilno rešitev te vganke na naše uredništvo v Soboto, in de izžrebani, dobi od sestavitela te vganke, Vogrin Štefana skoz tri leta brezplačno: „Novine, Marijin List in Marijikin Ograček“. Rešitev je vposlati 10 dni po prejemi te številke. Rešitev i što dobi nagrado prinesejo „Novine“. Potrüdite se ! Dijaško polje. Slov. akad. društvo Zavednost je imelo 29. VIII. v Martinišču v M. Soboti občni zbor. Predsednik je v svojem uvodnem govoru pozdravil vse navzoče, ter nas pozival in bodril k aktivnejšemu delovanju. Nato je sledilo poročilo ostalih odbornikov in volitve novega odbora, tako, da je sedaj : Predsednik : Brünec Joško stud. prava. Podpred : Šoštarec Alojzij stud. teol. Tajnik : Štefan Cuk stud. konservatorija in romanistike. Blagajnik: Kozar Alojzij stud. teolog. Knjižničar : Kranjec Mišo stud. slavist. Revizorja : Neržima Albin stud. kem., Maučec Matija stud. zgodovine in geografije. Razsodišče : Vojkovič, Jakob Karel stud. slikarstva in Maučec Joško stud. zgodovine in geografije. Pri slučajnostih se je razvila debata o novinah, ki je prišlo tudi na tisk sam. Miško Kranjec nam je o tem mnogo povedal. Ne le samo o našem domačem tisku in o njegovih potrebah, temveč Splošno o svetovnem. Prešel je nato na prvo, katero tisk obdeluje. Pravil je: „da smo lahko ponosni na slovenski tisk. Ponosni smo lahko na knjige, ki nam jih nudijo naše založbe. Ne le samo z ozirom na format temveč tudi na vsebino, kajti pri nas majo ljudje čut za lepoto za umetnost. Nismo Američani, da bi se zadovoljili z pustolovskimi in detektivskimi zgodbami in avanturami ameriših banditskih junakov. Zato pa ker imamo dober čut za umetnost, zato so naše tiskar- 4 NOVINE 11. septembra 1932. ne prisiljene, da nam servirajo dobre knjige. Iz svetovne literature pa najboljše. Tako smo dobili mnogo prevodov iz francoščine, angleščine, v zadnjem času pa iz poreščine in sedščine. Snov, ki jo obdelujejo pisatelji moderne dobe je kmet in njegov odnos do zemlje, kakor je bil nekoč beg v mesta, tako bo prišel, oziroma je prišel beg nazaj na deželo, nazaj v naravo, nazaj k neizčrpnemu zakladu za človeški rod, to je zemlja. Zemlja je ona sila, ki privlačuje, ki se oklepa človeka, da za njo trpi in dela in edino oni je zmožen da prenese vse, ki se je oklene in dela. Miško nam je dal mnogo primerov iz svetovne literature, ki nam slika duhovni materijalizem. Ker ni nihče ničesar imel povedati je predsednik zaključil občni zbor in pozval člane k sodelovanju, kajti edino takrat se bo delalo v društvu, če bodo delali tudi člani. Odbor bo zastonj delal lepe načrte, če pa ne bo članov, ki bi te načrte realizirali. Torej na delo ! Misli k letošnjemu izletu. Mnogo je v naši Krajini dijaštva in vendar se nas je samo petnajst udeležilo skupnega izleta. Ne rečem, da nas je bilo premalo, a več bi nas lahko bilo : trideset, štirideset ali celo petdeset bi se nas lahko zbralo. In zakaj nas ni bilo več ? Vzroki temu so različni. Eni se niso udeležili izleta zato, ker jim je bilo prevroče, to se odkritosrčno pravi, ker so bili preleni ; drugi so se rajši šli kopat, nekaterim se je družba zdela preveč enolična, premalo pisana in ostalim se zdijo naši izleti nepotrebni, brezpomembni. Tiste, ki so med prvimi, imenujem egoiste. Ti se niti najmanj ne znajo odreči osebni koristi, za skupno stvar se Hočejo niti malo žrtvovali. Onim pa, katerim se zdijo naši izleti brezpomembni, odgovorim sledeče : če kdo gre na Izlet z namenom, da tam dobro pije in dobro je, potem pač za dotičnika ne bi imel izlet skoraj nobenega pomena. Če pa grem na izlet zato, da pridem tam skupaj z vsemi svojimi tovariši, da se med seboj spoznavamo, da spoznavamo naše ljudi, njihove šege in navade, da si ogledujemo lepoto naših krajev in njih zanimivosti in naposled, da pokažemo ljudem, da nas je mnogo mladih, veselih ljudi, ki Znamo kot en mož nastopiti za skupno stvar, potem mislim, da nihče ne more reči, da so naši izleti brez pomena, da so nepotrebni. Če znamo skupno nastopiti v manjvažni stvari, bomo znali to storiti tudi v važnih zadevah. V skupnosti pa je moč in v moči zmaga. Pa se pridružimo zopet skupini izletnikov, ki se pripravljajo na odhod iz Beltinec. Trudni so, pá kljub temu vedriti in veselih obrazov. Vsak si je naložil svoj tovor sam, samo mlajši brat iz Kebele je klical na pomoč tajnika. Na „herbeki“ smo stopili v krog in zapeli odhodnico. Naša grla so bila razsušena, glasovi razglašeni in peli smo kot pokvarjene orgije. Napotili smo se iz Beltinec proti Odrancem. Dolgočasna je ta cesta in mučna, posebno v taki pasji vročini kot je bila takrat. Na obeh straneh ceste se je nudila našim očem žalostna slika : zemlja vsa süha in razpokana, rastline so venele zaradi pekočih žarkov solnca in umirale zaradi hüde suše. Ljudi ni bilo na polju in če je slučajno kdo prišel pogledat svojo njivo, se je vračal žalosten in pobit. Vse leto je delal, s potom svojega obraza je škropil svojo grudo, a zdaj se mu bo vse posušilo, trud njegov bo uničen. Za živino ne bo imel krme in zase ne hrane. S čim si bo kupil najpotrebnejše, kako bo plačal previsoke davke ?! Vse to skrbi našega kmeta in zato je žalosten in potrt. Tudi nas so prešinjale žalostne misli, saj bomo tudi mi trpeli radi tega, ko se bomo vrnili v mesta študirat . . . Toda v naši družbi nikdo ni pokazal žalostnega obraza. Saj smo bili sami mladi fantje, mlad človek pa ne sme biti žalosten. Kakor da smo se vsi zavedali Županšičeve pesmi, ki pravi : „Zapojmo le, saj smo mladi, saj smo mladi in zdravi in kadar žalost mimo gre, pri nas se ne ustavi !“ V nas je vera, v nas je upanje na boljše čase, v nas je ljubezen in zato mi nismo žalostni. Marsikdo bi ne bil žalosten, ko bi imel več vere, upanja in več ljubezni. Ljudje pa vsege tega nimajo, ali pa imajo vsega premalo in zato so žalostni, zato obupujejo. (Dalje.) Prekosnice. Stavek i „nej istina“. Števek v ednom velkom drüštvi pravi mami: ..Mama, buhu mam.“ Mati: „Eh, ka to praviš, to ne more biti, to nej istina“. Za par minut Števek: „Mama, ta „nej istina”, me je včeknola“. Mesar i brzojav. Mesar odide zdoma i odvečara brzojav pošle ženi, šteri se etak glasi : „Cila, ob devetih me ne čakaj domo, ka te vlak ne vozi svinje.“ Župan v posteli. Župan je vö dao bobnjati po vesi, ka ma svinjo k odaji. Pride mesar i pita županovo ženo : „So doma g. župan ?“ Žena : „Ešče je v posteli“. Mesar : „Slobodno poglednem svinjo ?“ Srečen Tonek. Hižna gospa se toži pred Tonekoni : „Jaj, Tonek, tak me roke bolijo od dela, ka nanč roke ne morem gor zdignoti.“ Tonek : „Mama, zdaj vam te mirno lejko povem, ká sam v spalnici velko gledalo potro.“ Sramežlivi mladoženec. Trezika, Sneha in Štefan, mladoženec sta večer na par minut sama bila v sobi. Štefan je jako sramežliv bio. Trezika se bole gornajšla i pravi : „Štefan, hodi se bliže k stoli, ka ti pokažem, kak lejko našo lampico (posvet) dolzaškrné.“ Velika jupica. Oča domo pridejo z Zagreba i pripovedavlejo deci, ka so vse vidli v živinskih gredaj, pa od jupic tüdi nekaj gučijo. Deca so na to najbole pazila i verno poslüšala. Ednok se samo Jožek zdigne gor i pita : „Ajtek, je tam tak velika jupica, kak ste vi ?“ 20 Dinarov draga babika. Štiri leta stara Ilonka z velkim veseljom kaže svojoj pajdašici oblečeno babiko : „Vidiš Tonika, kak je draga bila, tü odzaja, je gor napisano, so nam pravili, ka dvadeset dinarov koštala.“ Tonika, je jako nevoščena bila, pá ka bi malo poparila Ilonko, etak pravi : „Na, meni eti odzája, tüdi pogledni, kelko sam jas koštala !“ Drago vrastvo. Zdravnik ednomi betežniki takše vrastvo dao, ka bi si gut mogeo gurgarizerati, pa je zvedo, ka betežnik vseli spije, ali požre vrastvo. Zdravnik pita betežnika zakaj to dela ? Betežnik odgovori : „Što bi pa tak drago vrastvo vöplüvao !“ Vidliva Olgica. Od male Olgice — štera je malo sestrico dobila pita eden poznani gospod : „No Olgica, komi je mala sestrica spodobna, ajteki ali mami ?” Olgica : „Na obadva, zato ka nema vlasi, kak ajtek, pa nema zobi, kak mama.” Brillantin. Jožek pita mater: „Mama v tom glažeki je brillantin?” Mati odgovori: „Nej sinek moj, v tom glažeki je keljé.” Jožek : „Ja zato te nemorem kape dol z glave vzéti.“ Čeden oča. Oča je dovec i pravi večer štiram otrokom : „Šteri dnes nede večérjao tisti vsakši eden dinar dobi.“ Vsi štirje so si dinar zvolili, ka bi na drügi den sladoled küpili. — Na drügi den, gda so že deca jako lačna bila, oča pravi : „Šteri ščé zajtrik meti, eden dinar plača”. Prazen žalodec je velki gospod, deca so dinare oči dalá. Tak je oča večerjo prišparao, pa dinare nazaj dobo. Gi. Posta. Lebar Franc, mlajši Beltinci, Vašo dopisnico smo izročili g. akademiki Novak Vilki v Beltinci. Zročite tomi gospodi ali nam tisto reč, Vsem. Nepodpisana pisma se ne prečtejo, nego včasi raztrgajo. Vsaki zato naj vseli podpiše svoje ime, če kaj piše vredniki ali izdajateli. Kerčmar Ivani Monsy, Francija. Za letošnje leto ste plačali 41 Din. Do 1. julija stanejo Novine 36 Din i od 1. julija do konca decembra 48 Din, tak mate do novoga leta ešče 43 Din za plačati. Na Vašo željo bodemo domo tüdi pošilali. ZAHVALA. Prisrčno se zahvaljujemo vsem prijateljem i poznancem, ki so v tako lepem številu spremili našo drago hčerko k večnemu počitku. Posebno se še zahvaljujemo g.cankovskemu kaplanu za krasen govor, gospodu kantorju za genljive žalostinke, njegovi gospej za vzdrževanje reda, Marijinim družbenicam, ki so pokojno nosile na njeni zadnji poti, vsem številnim darovoalcem vencev in cvetja, kar je bilo nad 46 in vsem, ki so pokojnici za njenega življenja zlasti še v bolezni, karkoli dobrega storili. Domajinci, dne 4. septembra 1932. Žalüjoča rodbina BENCE. Stanovanje z 2 sobama, kühnjov, shrambov, vrt i vsemi pritiklinami se s 15. septembrom da v najem. Več se poizve pri g. PREISS ADOLF trgovci v Murski Soboti, Cerkvena ulica. S IROVE KOŽE najbolše plača ŠKAFAR JOŽEF, trgovec BELTINCI. 2 P ozor redka prilika ! K odaji je na dobrom prometnom kraji gostilna s posestvom ali brez posestva. Prevzeme se lehko taki ali kesnej. Oda se tüdi na hranilno knjižnico. Kapitala zmožnoj osebi se da v najem na 3 leta več se Poizve v PREKMURSKOJ TISKARNI v Murskoj Soboti. 3 Za Prekmursko Tiskarno odgovoren : Hahn Izidor v M. Soboti. Izdajatelj : Klekl Jožef Odgovorni urednik : Edšidt Janez v M. Soboti.