Tribuna O SEDANJEM ZGODOVINSKEM TRENUTKU Predsedstvo SFRJ je torej sklenjena stvar. Tcžko. da smo kak važcn sklep sprejeli po tako hitrem postopku kot tega. Špekulacij pred tem in po tem ni manjkalo, naglica kaže, da je bil že skrajni čas. da se razčisti tema okoli nasledstva. politične kontinuitete ali kakorkoli že pravimo tej stvaii. Najprej se je šepetalo o možnih naslednikih, ki bi izpolnili Titovo mesto po njegovi smrti, kjcr se je redno ugotavljalo, da jc ni osebnosti, ki bi imela tak vpliv, da bi iahko uspešno in pravilno združevala vsa pooblastila in moč, kot jo ima tov. Tito. Sicer pa vse to ni tako važno saj enotnost in nadaljnji obstanek Jugoslavije ni odvisen samo od vrha, temveč predvsem od razmerij v ,,bazi", t. j. v gospodarstvu in družbenih odnosih. Sklep, da sc ustanovi predsedstvo Jugoslavije, kaže, da moramo pri nas nckaj temeljito spremeniti, da po dosedanji poti ne bo šlo več in da se sploh moramo Jugoslo-vani spet cnkrat temeljito domeniti, kaj sploh ho-čemo in zakaj to ravno mi kot Jugoslovani ho-čemo. Zdaj gre torej za to, aJi so napovcdanc spre-membe političnega sistema tiste oziroma samo tiste spremembe, ki jih hočemo. V_«cJi^iajanis]yJe [zadnja konfereoca ZKJ res podobna Avnoju, sa[sc tu4i-ULQdločamo ravno o vprašanju. kako ustvariti jlfijanslLP.. uspešno "jugoslovansko skupnost. roda" spct-se. pojavlja vprašanje. ali sc jc to vprašanje dcYGij_iasrio_J?okazaIo_na. t.cj. kontcrcm.i. tproj., aii so delegati resnično videli, za kaj pravzaprav grc. škji Tu ne mislim na neko politično skrivanje. tcmvcč na dejansko skritost in težavnost resnicc sedanjcga časa. torej postavimo si vprašanjc, ki zveni iz pod-teksta novih političnih sprememb kot tudi doga-janj na konfcrenci in sploli v Jugoslaviji. Zakai Ju-.goiiuYJjii_iii.kakp_Jugosiavija oziroma kjc sc kujc nr>v:i pnntnn^|pvij^ ~¦¦ "aTTT nnyfm pnl|tif.nn- ekonomsk_cm_jistemu ali pa nckjc v jedru drufoe-nih odnošov. "Katere"~šUe bi v Jugoslaviii imclc realcn lntfrrs j;,\ takn rp>tet«e-tt;tpohtf in rošitvo tožav. ŽL-prej~-JG- bila rečenOj.. da se danes vsc spro-mcmbc obravnavajo le kot spremembc političncga sisTeriiiulne_p_a_JjIdX^r.jjIobinske sprcmcmbc. C'c st_ilQ-č.cmo kol Jugoslovani izvleči čili in zdravi iz djiiašnjc sitiiacijc, pa moranio lti iui gluhkuikc sprcmcrnbc. ^jc liaj \n sc opraviic? aj~nlin<>rej zagotavija r^snično trdnost in var-nost Jugoslavije? Mislinio. da jc rcsnična trdnost v tcm, da se: 1. Irdno odločimo /,a cnotcn socialni program (konkrctno: izdclava samoupravne (ncposrcdnc) dcmokracijc), kcr ta edini laliko vzdržujc jugoslo-vanskc narotlc v cnotnosti, ki nc bi bila ic mcd-naAHonalna ,,/družba"; rp poiščimo. o/.iriHiiii-4iuJiuilinxo JSVL,|zv«>biU i/ skJuuij^fiJ . v.kai.)s;i^ jii^uslovanskc družbc.naš.revo-iuciojiarni subjckt, jugoslovanski prulc.tmiut. Inako Rvohaionarno gibanjc, ki bi si zastaviio odiočno i/pcijati naš socialni program. ki je v bislvu pcrniancntna rcvolucija, bi se moralo poro-diti iz vscli rcsnično rcvolucionurnih sil našc druž-bc. Dancs ga konstituirajo dokaj šibko organi/i-rano^judcntsko gibanjc, boj delavccv za svojc raz- ' boj "lcritičric inteligcifcc_za__niiyo pooblastii skupščinam, bi prcvelika koncvntracija političnc moči v politično izvršilncm organuSOf.__________ objektivno privedla do zmanjšanja družbcnc moči^^ družbcno zavest itd. Z. žalpstjo ugotavljamo, da skupščin kot osrcdnjih samoupravnih struktur. Z ilanasnjirZKTcTr^TBanj nc yključujiTvcdno"vaso, da načinom konstituiranja prodscdslva, z obscgoin sc jnfT često nc priključuje (ali pa"Tč po Icm,"Tčo njcgovih pravic in dolžnosti in z jasno razmejitvijo premaga Tastni konservativizem), da nc urcsničujp jpobud od spodaj, temveč čaka na pobude od zgo-fraj,"9Y^e ie redko krirična rnoč; ' Položaj pa je tak, da bi morali iti po vsej Jugo-slaviji v pravi razredni boj za temeljne sanio-upravne pravice, ki so često le na papirju. Vliti jc treba zaupanje v samoupravljanje, kot edino mož-nost Jugoslavije in od vsakega posebej od jugosio-vanskih narodov. Namesto takega razrednega boja pa vidimo rast nacionalnih sporov, ki so, kakor vedno, le skriti izraz gospodarskih sporov in konec koncev nado-mestek za razredni boj. Tudi študentsko gibanje podlega nacionalnim s^orom, čeprav to gibanje lahko danes edino da sunek konstituiianju novega revolucionarnega sub-jekta in novih razrednih vezi in bi lahko predstav-ljalo jedro zbiianja vseh revolucionarnih sil Jugo-slavije. Od stare Jugoslavije ni ostalo nič, razen revolu-cionarne volje, ki je zmagala v NOB. V tem in takem boju je revolucionarna in nacionaina zavest eno in isto, vsak naiod čuti, da gre zanj, za biti ali ne biti, in da tega boja absolutno ne morejo oprav-ljati ločeno ali drug mimo drugega. AVNOJ je to samo potrdil. Res je, da je potrebna tudi enotna politika, voj-ska, politični sistem, relativno enoten ekonomski sistem itd., toda trdimo: vse to je potrebno. ne pa nujno; nujno pa je znova obuditi revolucionarna gibanja in čc BcTšTa spremerhba poiitičnega^sistefha" Hačrtno v/por"ctfnoT"graaTtvif(r fega gibanja, potem se nam n i Tiuti. ua bitaKcrteTTTetfittr progagtiZEot šc jc to z^odiio )cta(f94j!?ohxanila^se nam bo diža-va in sociaMjHOgranlv Če^§g to ne zgodi. nam resno grozi ponovllt!V lt;ta 1"94_1.V toda tajcrat smo bili na začetku nekepnev6Iiicionarnega_procesa, ne pa_dane^. Iz tako pojmovane situacije se šele lahko opre-mo na analizo bodočih sprememb, glavno vpra-šanje pa je, ali bodo te spremembe omogočale rast in krepitev revolucionarnega gibanja; če se vpra-šamo specifično za študente: ali bo možna rast študentskega gibanja in njegova borba za temcijito reformo univerze in družbe ali bo njegov radika-Iizem preprečen in bo preostajai samo ekstremi-zem kot preprečeni radikalizem. Za nas Jugoslovane je najvažnejše, ali si Iahko dovolimo pomirjanje radikalizma, torej mirno vodo ( kakor si nekateri radi predstavljajo ldeaino Jugoslavijo), ki bi bila sicer mirna. toda smrdcča. Sedaj jc šcie jasno, zakaj snio bili v Ljubljani tako vznemirjeni ob problemu Mijanovič; menili smo, da predstavlja nevaren eksperiment v jugo-slovanskem merilu, eksperiment, ki naj pokaže uspešnost ali neuspešnost političnih procesov, ki naj torej pokaže, ali se pri nas ,,splača" iti trdo roko ali ne (ne glede na to, ali je bila to tudi sub-jektivna namcra tistih, ko so sprožili proces). Nc glede na vsc zgodbe (resnične ali ne), ki kio-žijo o dogodkih v Beogradu, naša zaskrbljenost ne izgubi teže. Ljubljanski študentje smo vznemirjeni tudi zato, kcr je očitna tudi težnja, da bi tudi študente pri-tcgnili v nacionalne razprtije in igrice. Mi smo^sicer prvi za 1q. da se razčistijo nejasni ^ačuni, toda smo proti boju za vpliv in oblastna-cionalnih clit v JugoslavjjT Zivljcnjski |nte_res Jugo-slovanov"jkot Slovencev, Hrvatov, Srbov,l^ake-doncev, Črnogorcev . . .) in še poscbej_studentov pa jc ravno v revolucionarni Jugoslaviji. CiTnam bo uspelo obdTzaii tako revolucionarno Jugoslavijo, se bodo lahko razreševala tudi prej naštcta protislovja političnega sistema; če nam to nc bo uspclo, bodo ta protislovja delovala rušilno, onotnost Jugoslavijc bo navidezno vzdrževala vojska, politika, politični sistem in mednacionalni dogovori. To pa ni nobena varnost, temveč pomeni' korakati iz cnc krize v drugo in čakati, kdaj in kaj nas bo razkosalo. Nočem nobcnih zlonamernih komentarjcv k tcmu članku na temo ctatist, kritizer. anu!.inim-uist. ckstremist. Samo javno sctu povoil.n. k;i| monc in vsc nas skrbi in kjo vidim rošitv. \ s.ik.i konstruktivna kritika ali tudi mncnjL1. ki ln nii prcgnalo nekatcre sumc in strahovc jc šc kako zaželcno. Mogočc bo koga kaj zaboiclo, toda nič uc dc, čc bolcčina pokažc na skrito bolezcn; čla-nck pa jc nastal tudi iz mojo bolcčinc, ki jc izraz naših skupnih bolczni. ANDRI J 11 | vsem koroškim slovencem! Vcdno znova in znova ugotavljamo, da reševanje položaja Slovencev na Koroškem še zdaleč ne gre po demokratični poti. ,,Razvoj" kaže enako na-silno, le čedalje bolj prefinjeno asimilacijo, diskri-minacijo in zanikanje temcljnih pravic Slovencev kot naroda in posameznikov, ki se hočejo prište-vati k Slovencem. Resolucija Zvezc slovenskih or-ganizacij na Koroškem z dne 26. oktobra 197-, poslana kanclcrju Kreiskemu ter koroškemu dežel-ncmu glavarju Simi ter pismo Narodnega sveta ko-roških Slovcnccv z dne 8. novembra 1970, poslano voditeljema obch vodilnih avstrijskih političnih strank, ponovno kažeta, da boj koroških Slovenccv v Avstriji v teh razmerah že zdavnaj ni več bolj za narodno in državljansko enakopravnost, ampak se jc moral zaiadi okoliščin spremeniti v boj za golo ohranitcv jezika in kulture. V imenu ljubljanskih študentov izraža Medna-rodni odbor skupnosti študentov na ljubljanskih visokošolskih zavodih popolno solidarnost in pri-pravljcnost po svojih močeh podpreti ta boj Slo-vcnccv in vseh njihovih organizacij na Koroškcm. Mednarodni odbor skupnosti študcntov tanjugovska statistika V torcK, 10. novembra, nas je na zadnji strani ,,Dela" prestrašil naslov, ki je oznanil, da smo naš dcficit v trgovinski menjrvi z Italijo v devetih me-secih Ietošnjega leta še povečali. V tem obdobju je Jugoslavija izvozila v Italijo za približno 193 mili-jonov dolarjev blaga, medtem ko smo uvozili za 275 milijonov dolarjev blaga. V uteho nam je lahko, da se je izvoz v Italijo v primerjavi z istim obdobjem lani povečal za 19 odstotkov, medtem, ko se je uvoz povečal le za 15,4 odstotka. Poročilo se končuje z besedami: ,,Kljub temu, da izvoz hifreje narašča kot uvoz, se je naš primanjkljaj v trgovini z Italijo povečal." Vprašujem se, na kaki osnovi je Tanjugov poro-čevalec zapisal, da naš izvoz v Italijo hitreje na-rašča od uvoza. Verjetno na podlagi dejstva, da je 19 odstotkov pač več kot 15,4 odstotka. Seveda pa v Italijo ne izvažamo odstotkov, ampak blago. Iz podatkov, ki so navedeni v članku, vsak lahko zračuna, da je v prvih devetih mesecih lanskega leta naš izvoz v Italijo znašal 162,18 milijona do-larjev. V prvih devetih mesecih letošnjega leta se je torej povečal za skoro 31 milijonov dolarjev. Naš uvoz v prvih devetih mesecih lanskega leta pa je znašal 216,64 milijona dolarjev, kar tudi ni težko zračunati iz podatkov v omenjenem članku. To pomeni, da se je naš uvoz iz Italije povečai za nekaj več kot 58 milijonov dolarjev. Iz podatka, da se je izvoz povečal za 31 milijonov, uvoz pa za 58 milijonov dolarjev, gotovo nihče ni sklepal, da izvoz narašča hitreje od uvoza. Če to spremenimo v odstotke, dobimo dru-gačno sliko. Seveda ne moremo zanikati, da naš primanjkljaj narašča, vendar nam dajejo številke vtis, da bo vrednost izvoza kmalu ujela uvoz. Pre-pričan sem, da so izračunali podatke o trgovini z Italijo najprej v absolutni vrednosti in jih šele nato spremenili v odstotke. Časopisa ,,DeIo", ki je te podatke objavil, ne moremo dolžiti, da so lažni. Vendar ni prav, da ob vsem govorjenju o krizi, ki je zajela naše gospodarstvo, ne priznavamo dejstev takih, kot so, ampak zagrinjamo resnico v pajčolan odstotkov in si izmišljamo navidezne gospodarske uspehe. A.J. državnemu sekretariatu za zunanje zadeve beograd 1. Večkrat smo na različnih mestih pisali in opozarjali, da je manjšinska politika Avstrije daleč od politike pomiritve in sprave v dvonarodnem prostoru in da v svojih prizadevanjih na Koroškem sledi logiki prisilne raznaroditve slovcnskega prebi-valstva. Zadnje potrdilo naših trditev je bilo veliko slavje 10. oktobra 1970 v Celovcu ob petdesetlet-nici koroškega plebiscita, ki se je nedaleč od meje končalo z več kot petdeset let starimi veliko-nemškimi gesli in vojasko parado. Ta manifestacija nemškega konzervativizma in nacionalnega primitivizma je v sodobnem svetu vsesplošne integracije gotovo smešen ostanek pre-teklosti. Zdi pa se nam, da je s prisotnostjo in aktivno udeležbo predsednika republike Avstrije Franza Jonasa in predsednika vladc Bruna Krei-skega postala ta manifestacija ne le informacija o stopnji notranjega razvoja avstrijske družbe, pač pa tudi več kot formalno potrdilo o nestrpni in diskri-minacijski nacionalni avstrijski politiki, ki je tako namesto lokalnega dobila tudi državno obeležje. Avstrija in Jugoslavija sta obe podpisnici avstrij-ske državne pogodbe iz leta 1955, ki ureja tudi manjšinsko vprašanje. Zvezni in slovenski izvršni svet vztrajno kažeta svojo voljo za najboljše od-nose, avstrijska politika pa nikakor ne gre v tej smeri. Na to nas še posebej opozarja resolucija Zveze slovcnskih organizacij na Koroškem z dne 26. oktobra 1970, poslana kanclerju Kreiskemu ter koroškemu deželnemu glavarju Simi, ter pismo Narodnega sveta koioških Slovencev z dne 8. no-vembra 1970, poslano voditeljema obeh vodilnih avstrijskih političnih strank Kreiskemu in Wiet-halmu, kakor tudi pisanje naprednejših avstrijskih časopisov, ki so proslavo 10. oktobra označili kot nestrpno in nedemokiatično. Z ozirom na izredno skope in pomanjkljive in-formacije v zvezi z vašo letošnjo dejavnostjo vas prosimo, da nas seznanite z vašimi prizadevanji za rcšcvanje perečega manjšinskega vprašanja, z vašim stališčem do dogodkov ob petdeseti obletnici ple-biscita ter z vašim bodočim delovanjem v zvezi s tem problemom. 2. Kljub temu, da se odnosi mcd Jugoslavijo in Italijo neprestano izboljšujejo in sc na obeh stra-neh pojavlja težnja odpraviti ostankc problemov, ki so dolgo kalili meddržavne odnose, obstajajo še vedno sporna vprašanja, preko katerih trikakor ne moremo z mirno vestjo. Pri tem mislimo zlasti na dcjstvo, da Italija še danes ni pripravljena ratifici-rati Londonskega sporazuma iz leta 1954, da ni uresničila vrste temeljnih določb sporazuma, nana-šajočih se na slovensko šolstvo, uradovanje v slo-venščini in na javne napisc v slovenščini, da pu-ščajo italijanske oblasti nekaznovane vrsto izpadov proti slovcnski manjšini, skrunjenje spomenikov in slovenskih objektov. Zadnji primer je premazanje slovenske šole s kljukastimi križi v Gorici v noči od 14. do 15. novembra 1970. Podobno kot za Avstrijo vas prosimo, da nam pred nameravanim obiskom predsednika Tita v Ita-liji sporočite, kakšna so bila vaša letošnja prizade-vanja, kakšna so vaša stališča in kakšni nameravani koraki za reševanje problema slovenske manjšine v Italiji. 3. Hkrati vas prosimo za informacijo, če je bil v diplomatskih kontaktih zadnjega časa dosežen kakšen napredek gledc položaja porabskih Slo-vencev. Menimo, da je razreševanje odprtih manjšinskih vprašanj eden izmed bistvcnih pogojev za dobre sosedske odnose. Mednaiodm odbor Mislim, da protestiram v imenu udeležen-cev literarnega maratona, ki je bil na FF 7. novembra, ko protestiram proti poročanju Antene (št. 46) o tem dogajanju. Omenjeni tednik svojo gospodinjsko in teenagersko javnost poučuje, v skladu z drobnim malomeščanskim mišljenjem, da so študentje ljubljanske univerze ravolucio-narni, na najbednejši potrošniški način. Gre za redukcijo vsega dogajanja na čipkaste hlačke ter mini in maxi pisanost oblačil. Avtorja članka, o katerem je tukaj govora, sta imela za velevažno, poudariti prikazo-vanje dveh študentskih trupov v spodnjicah, pri čemer se to (joj, kako je smešno) še ime-nuje ,,politični skeč". ,,Skeč", ki sta si ga ravnoduŠNo dovolila dopisnika Antene, je za udelečence mara-tona ne samo žaljiv, temveč v globokem na-sprotju z namerami prireditve, katere končni cilj ni bil postati hrana poceni mrhovinarjem poneumljajočih časopisnikov. Zahvaliti pa se je treba avtorjema, da se s svojim topim peresom nista lotila tudi vzpo-redno potekajočega političnega zborovanja, kar pa je glede na imanentno ,^\ntenino" logiko povsem razumljivo. Z ozirom na to, da Antena s svojimi kremplji grebe tudi po možganih mnogih mladih delavcev (ki jfli študentje smatramo za svoje zaveznike v našem boju za spre-membo sveta), je takšno prikazovanje štu-dentskega kulturaega in političnega gibanja škodljivo. Na koncu si dovoljujem prositi Anteno, naj v bodoče o študentih raje ne piše, dokler misli ostajati na nivoju zgodbic iz pop glasbe in drugfli dobro znanih prismodarij. DARKO ŠTRAJN ******* IO SŠIP (Izvršni odbor Skupnosti študendov išče predsednika) Izvršni odbor se je odkril. Ali pa mu bo odpadla glava. In potem bo voda vdrla v nje-govo suhceno trupelce. Pa je voda že tako blizu vratu. Pravzaprav je to razpis za glavo z možgani. Ki utegne zgubiti iluzije, ki utegne zgubiti eno leto. Za zamenjavo nudi IOSS kup ugod-nosti. Ena je najkoristnejša: nekaj izgubiš, nekaj dobiš. Pri tem se naučiš izgubljati. PROJEKT "WEATHERMAN" - IZ ARHIVA POBRAN MATERIAL Srečanje v Vinski vasi, zapisnik končnega posvetovanja z dne 16. oktobra: Janek upra-vičeno odsoten, ker mora oprati prešo in sode. (prečrtano in dodano, op. VS) Priso-ten, nezmožen diskutirati, ga zaldenili v spal-nico. Janez, Lulek in Jozva prisotni: Janez: ,Gre za to, da so sedaj iJi>pa že predaleč. Situacija se je toliko izostrila, da je nek radikalen poseg neizogiben.' Prisotni soglašajo, slišati je tudi pritrje-vanje Janeka, ki posluša za vrati. Jozva: ,Osebno nisem nikoli bil za to, da bi storili kaj neobičajnega ali kaj, kar bi dvig-nilo prah. Družba je kot gluh človek. Beethovna mu je treba narisati, da ga razu-me. Radikalnosti nasploh ne maram, ker ti nalepi etiketo pozerstva. Zakaj sploh radi-kalno, če imamo vse možnosti, da . . ." Lulek - ga prekine —: ,Forthe hell of it! Jaz pa hočem ravno nekaj, kar bi dvignilo prah ..." V aplavzu, ki sledi, sodeluje tudi ropotanje Janekovih pesti po vratih. pismo, naslovljeno Janezu, datirano 22. okt. 1970; podpisan Lulek. - napisano je na mili-metrski papir, s flomastrom je na zadnji stra-ni narisana velika zadnjica, gavge in obešenec Dragi brat! To pismo bo videti precej Savelpavelsko. Toliko v opozorilo. Tvoj predlog z Vinske vasi se mi zdi pre-malo brizanten. Kot rečeno, stvar mora dvigniti prah. Je tako? Da? V redu. Predlagam torej, da ugrabimo Jatovo le-talo. Kaj bi z njim, zaenkrat še ne vem. Mislim, da bi bilo za public relations dobro za to uporabiti kakšno naših lepotic - samo po-misli na tisto Leilo, ki je menda poročena z revolucijo, kot pravi Daily Mirror, čeprav je Spiegel drugačnega mnenja, but thafs another story -. Tista punca je imenitno odjeknila. Najpametneje bi bilo, ugrabiti ga pred vsemi svetimi. Takrat je promet Slovencev na ljubljanski progi kar precejšen. Mislim, da je to jasno, da bi ugrabili letalo, ki leti na notranji liniji. Tako bi ostala zadeva vsaj v tem pogledu na šentflorjanski ravni. Sicer pa prehitevam dogodke. Salve, — Lule 23. oktobra, zaseben pogovor Janeza in Jozve: Jozva: Jdeja ni slaba; gre pa za to, kaj hočemo. Pravzaprav se mi zdi, da bi šlo tudi brez tega. Poglej, treba se je vprašati v čiga-vem imenu bomo vse to storili. Gre za od-govornost. Ali smo odgovorni. . .' Janez: ,Se bojiš, da te bodo šteli za ,4zo-liran pojav, ki so ga ljudje v belem kaj hitro obvladali"? ' Jozva: ,Ne vem, če me sploh resno jem-lješ. Sicer pa imaš napol prav. Bil bi za to, da konstituiramo Koordinacijski odbor za po-moč žrtvam intelektualnega in ekonomskega terorja.' Janez: ,Ta teror mi je blazno všeč, ko ima toliko erov. Po mikrofonu iz letala bo to imenitno slišati. ,,Tisti intelektualni pridevek pa je bolj ali manj brez veze; s tem bi preveč zadrkali razne pisune in policaje, ker ne bi vedeli, kaj za tem tiči. Ekonomski teror pa je jasna in očitna stvar." Jozva: J)obro. Nekdo bo moral sesta-viti . . .' - konec magnetofonskega traku - pismo, datirano 3. okt. 70, našlovljeno Jozvi, podpisan Lulek: Žouzi! 1. Priskrbi mi že enkrat Jatov vozni red. Predvsem bi rad vedel, če leti pred četrto; Latinka ima namreč do pol treh službo, pa je drugače ne bi videl. 2. Z mano gre Lidija. Predvidevati je, da bodo v letalu kar frčali gumbi s hlač. 3. agitprop: pojdi po uredništvih, da te vidijo in da bodo tebe prosili a) za intervju, b) za oceno in politično ozadje dogodka c) razno. Predlagam, da krepko udariš po pi-ratstvu; potem si boš toliko laže privoščil tiste prasice, ki nam študentom ne dajo ži-veti. 4. Stipe poroča z Visa, da je pista v bolj žalostnem stanju, a da bodo naši vrli piloti, ki skačejo ko kure na steze in z njih, že znali pristati. Če so Američani z 747 pristali v puščavi . . . Premišljujem, če ne bi raje šli v Svico (prečrtano, op. SV) Lule pravila za vedenje v letalu - sestavil Koor-dinacijski odbor za pomoč žrtvam ekonom-skega terorja —: 1. Bodi vesel in nasmejan. 2. Kdaj pa kdaj vprašaj prisotne, koliko zaslužijo. Povej jim, da so lepo oblečeni in da je za vsako lepo in trpežno stvar treba dosti žrtvovati. 3. Kdaj pa kdaj jih prosi za oproščenje, ker jih zadržuješ in ker si tako nevpadljivo oblečen. Razloži jim, da si prejšen mesec kupoval knjige za študij. 4. Zatrjuj jim, da je edina šola, ki kaj velja, šola borbe skozi življenje. Aplavz ne bo izostal. 5. Ob času za obed jim serviraj jedilne liste iz Esplanada in enolončnico iz menze. 6. Enkrat na uro preberi listo najbogatej-ših Slovencev, takoj nato pa denarni pro-gram povprečnega študenta za tekoči mesec. Prijazno jih povabi, da v mislih opravijo na-slednji sklepni račun: če toliko na mesec, koliko na leto. Opozori jih, naj pazijo na ničle. 7. Kdaj pa kdaj naj zapojejo kako parti-zansko, recimo ,,Nabrusimo kose" ali pa ,,Hej tovariši, zdaj na delo vsi". 8. Razloži jim ekonomske ugodnosti, ki izhajajo iz oddajanja sob študentom. Povej jim, da študentov ne bo zmanjkalo in naj se manj prerivajo, saj bo vsak prišel na vrsto. 9. Provociiaj 10. Silijihkotzelje. telegram Luleka Jozvi z dne 16. novembra: Surcin,16nov70 15 40 Jozve,Ljubljana Marijajozef, družina Remc v letalu! Lulek pismo Lidije Janezu, datirano 14. november 1970: dragi Janez! Dejstvo je, da drugače sploh stvari nismo mogli izvesti. V letalu je bil Tone, ki je s svojim objektivnim stališčem elemente boli ali manj depolariziral. Tudi ga Lulek ni hotel pojahati z ostrenjem situacije, ker bi bil tako naš tribun v težavnem položaju. Kljub vsemu smo potnike pognali v zrak s prima happeningom; letalo je bilo polno in vsaj polovica se je na koncu stepla med sabo. Ostala polovica je bila ali na kolenih ali pa na stranišču, ki je tisto uro predstavljalo objektivno, distancirano stvarnost, v kateri se nahaja objektivna, objektivno obveščena in per deflnitionem distaucirana družba. Lulekje sedaj deprimiran, čepravje očit-no, da je stvar uspela. Naš pirat je velika rit, ker smo vsi skupaj — menda — prijavljeni pri sodniku za prekrške, in se sedaj boji za svojo bodočnost. Poleg tega je navaden buržuj. Kaj pa lahko on, ki mu starši prinesejo vse na pladnju, vključno z študijem, kaj pa on ve o naših težavah? Prav nič. Sicer pa bi skoraj začela govoriti o Vladimiru Iljiču in drugih buržujih. Pravi, da se v bodoče ne misli brigati za drugo kot za diplomo in službo. In to naj bi bil študent in clan naše socialistične stvar-nosti. Tepec. Smrt fašizmu, svoboda narodu! Lidija VITEKSMOLEJ FRAJER ŠTUDENT študentska organizacija študentsko gibanje (V LUCl BEOGRAJSKIH DOGODKOV IN ZA-DEVE MIJANOVlC) Gotovo je, da je zadeva Mijanovič v naši in tudi svetovni javnosti izzvenela izklju.čno kot politični proces, v katerem je vprašljivo to, da se sodi dolo-čenim idejam, in njihov prikaz ter tolmačenje v javnosti kot politični kriminal. Diskusije in ocenjevanje teh dogodkov s strani študentske populacik kot tudi reagiranje znotraj univerze in njenih organizacij je aktualiziral tudi značaj in delovanje teh organizacij samih, zlasti sedaj, ko pričenjamo reformo univerze in družbe. Obe sta v svojih konceptih revolucionarni orga-nizaciji in danes edini, ki lahko organizira štu-dentsko akcijo; gre samo za način, ne pa za njeno vsebinsko plat. Se vedno se dogaja, da organizacijo zamenjujemo z gibanjem, da forum že izraža vse-bino gibanja. Poudariti moramo to, da se ne pri-ključuje gibanje organizaciji, temveč se organiza-cija vedno znova skuša priključiti gibanju z na-menom, da artikulira njegove zahteve in interese ter zagotavlja večjo uspešnost in efektivnost nje-govih akcij. Torej je verjetno potek dogodkov okrog zadeve Mijanovič posledica političnih konceptov in metod ter neustreznih rezultatov dela političnih organi-zacij, ki so prisotne na univerzi (ZŠ in ZK). Tako ZŠ kot ZK delujeta često le kot kadrovsko poli-tična stranka, kratkoročno in kratkovidno, nede-mokratično ter izgubljata tako ves svoj vpliv med študenti, postajata nujno forumski organizaciji. Tako postajata vedno bolj odtujeni študentski in univerzitetni sredini, ki vedno bolj zahteva res-nično spremembo univerze,. položaja znanosti v družbi in večjo uporabo naprednih znanstvenih metod v vodenju gospodarstva in politike. Za štu-dentsko organizacijo preostaneta v taki situaciji samo dve poti, ali postane transmisija ZK ali pa se obrne proti njej, kar vse je neuspeh za obe. Na drugi strani pa taka kritična situacija poraja ekstre-miste, ki prihajajo v obupne in ekstremne akcije, ali pa z zgolj umišljeno radikalnostjo ribarijo v kal-nem. Tako se spreminjajo dejanske revolucionarne težnje v hlastanje po aktivizmu, revolucionarna energija pa postaja brezplodna in se izživlja v anax-hističnih poskusih, ki so praviloma neuspešni, saj nimajo realne potrebe po uspešnosti, temveč so utemeljeni le v samem sebi. Toda dejanske štu-dentske zahteve in potrebe so potrebe po novi univerzi, novi znanosti in družbi, ki bi oboje bi-stveno potrebovala. Take zahteve seveda nenehno porajajo gibanje, ki ima temeljno pravico na uspeh svoje dejavnosti, saj je od uspeha ali neuspeha gibanja konec koncev odvisna usoda univerze in družbe. Te zahteve po tako pojmovani uspešnosti svoje dejavnosti se da-nes ne opazi ne samo v Beogradu, temveč nikjer v Jugoslaviji, kajti v krizi je celo študentsko gibanje, ko se prebija od sindikalističnih do bistvenih za-htev in torej do jasne zavesti po utemeljenosti sa-mega sebe. Le taka utemeljenost gibanja bi mu dala zdravo političnost, dokler pa do tega nismo prišli, se bo porajala nezdrava, jalova političnost, ki pa je samo sprevrnjen izraz potrebe po dejanski političnosti študentskega gibanja. Ne gre za poli-tičen ekstremizem in ekstremiste, temveč za to, da ni bilo realne možnosti uveljavljanja njihovih v osnovi zdravih, kritičnih stališč, ki bi prehajala v zdravo političnost; torej jim je preostajala le pot v načelni ekstremizem. Sedanji odnos vodstev študentskih in drugih po-litičnih organizacij na univerzi(zah) zato tako stanjc lc še nadalje poglablja in ne rešuje situacije tako, da bi poskusila vsaj dojeti vso sprevrnjenost odnosov in zavesti med študenti, kaj šele poiskati vzrokc za rešitev krizc. Studentsko gibanje si tako postavlja ločeno dve zahtevi, ki se absolutizirata in postavljata druga drugi nasproti, čeprav sta v resnici druga drugi pogoj: ena je zahteva študentov po vlogi samo-stojnega političnega subjckta v reformah univezre in družbe, ki se ideološko fiksira kot problem svo-bode nasploh; druga pa je zahteva po reformi uni-verze, ki se ne postavlja kot neka revolucionarna zahteva po novi osvoboditvi človeka, temveč kot zgolj reforma, ki sicer raste iz družbenih in eko-nomskih potreb, torej kot prilagoditev nekemu stanju, ki se vsiljuje od zunaj, ne da bi se bistveno opazilo v krizi univerze in v njeni reformi; priti do projekta kritične znanosti in do človeka kot kri-tičnega subjekta, ki bo tako znanost nosil kot svojo bistveno potrebo. Gre za nevzdržnost njiho-vih konccptov; negativnost tega ekstremizma pa je v ideološki zafiksiranosti svojih postavk. Le soočenje obeh momentov revolucionarne akcije študentov in njuno dialektično prepletanje bi omogočilo vpogled v tisto pravo (zdravo) poli-tičnost, ki jo študentsko gibanje lahko prenaša in katera potrebuje prav študentsko gibanje za no-silca. Taka političnost bi si lahko postavljaia res-nično radikalne naloge in zastavljala družbi res-nična radikalna vprašanja, kar bi v sebi nosiio možnost uspeha študentske akcije kljub odporom, ki bi nastajali in ki bi prihajali tokrat iz jasnih reakcionarnih krogov; torej bi imeli v načelu jasno pozicijo in za nami bi lahko resnično stali vsi na-predni ljudje v naši družbi. Tak program in tako delo bi odganjalo od sebe vse tiste, ki bi hoteli izrabiti študente za svoje namene. Če ne, pa bo na univerzi namesto radikalizma nastajal ekstremizem in anarhizem, ki je njegov sprevrnjen odraz, saj svoj ,,uspeh" vidi ravno v svo-jem ncuspehu, v tem, ko izziva sebi nasproten ekstremizem družbe, konkretno nevzdržne odgo-vore ekstremistov v družbi, ki jim takšno stanje ustreza, saj vali krivdo za neuspehe svojega dela na druge. Tako eno skrajno stališče in zahteva poraja drugo in vzdržuje samo sebe, hkrati pa s tem sploh ne rešuje situacije, temveč jo vedno znova za- megljuje. Ta analiza je naloga vsega študentskega gibanja v Jugoslaviji, ker so ti odnosi prisotni v večji ali manjši meri v vseh univerzitetnih centrih. Vsaka resnična anaiiza je pač tudi samoanaliza, zato ne smatramo teh besed zgolj za delitev naukov tova-rišem v Beogradu, temveč naj pomenijo nekoliko resnejši poskus pogledati resnici in dejstvom v obraz. Če se to stanje ne spremeni, se bodo spori nada-ljevali; ZK in ZŠ pa bosta še naprej ostajali ka-drovski organizaciji, ki bosta težili po oblastniških metodah vodenja, po nevzdržnih stališčih in ne-demokratičnih metodah pritiska, tako da bodo univerze postale torišče igre vseh ekstremističnih sil v družbi. Študentske organizacije in ZK morajo sprejeti metode politične iniciative, idejnega boja in dia-loga za način razreševanja političnih in program-skih nasprotij, sicer bo dosedanji sisteni (ki je dopuščal samo alternativo, ali transmisijo ali pa permanenten spor med organizacijama) pogajal krepitev ekstremističnih sil na univerzi in v družbi. Nelogičnost procesa kot političnega procesa zato krepi prav ta ekstremizem, proti kateremu je na-menjen. IZVRŠNI ODBOR SŠ AKCUSKI ODBOR STUDENTSKIH SV0B0DN1H TRIBUN Refonnirati bo treba univerzo, revolucionirati družbo. Zaplale so prsi nadebudnih študentom. Na vseh področjih, na vseh ravneh. Tribuna psuje slo-vensko kulturno življenje. Ukinite se, slovenske revije, ukinite se, slovenski filmi, ukini se sploh kultura tistih, ki jih imate čez petintrideset. Ukini se tudi univerza, vrag naj te pobere, s profesorji vred. Ukini se, partija, ukini se, država, sploh se vsi ukinite. Samo študent, ta naj se nikar ne ukine. Naj zasije njegovo mesto pod soncem! Vseeno je, če študent svetovne književnosti ne ve, kdo je bil Zola in kaj je bilo s Platonom. Važno je, da se spoštuje študentovo delo, da se uzakonijo in učvr-stijo njegove pravice. 64.000 na mesec, če ne, bo joj, če ne, bo ta družba ožigosana kot družba re-presije. Ker, študentje, mi smo njen ponos in njena nada in veselje in bodočnost in dika. Naj živi veseli študentovski čas, ko ti nihče nič ne more (zlasti če spadaš med tistih 40 %, ki so doma iz Ljubljane) in ko briješ norce iz vsega sveta! Da se razumemo, nikogar nočem ozmerjati, nikomur ne zamerim njegove zagnanosti, rad bi samo rekel nekaj kritičnih besed proti neki menta-liteti, ki se vse bolj razrašča in preplavlja štu-dentsko populacijo, proti tej mentaliteti, ki se že obrača proti sami sebi in razdira svoj lastni cilj. Študentu ta družba, takšna, kot je, ne ustreza. Zakaj, najbrž ni težko odgovoriti. Da si sposodim izraz nekoga drugega, socialistične družbe od Gevgelije do Sežane najbrž ni mogoče zgraditi. Družba je torej iz znanih razlogov pomanjkljiva, polna napak, krivic itd. itd. In kaj stori študent? Ozmerja in opljuje vse skupaj (zmerjalnica Tribune sega na primer od Družine do Komunista), potem pa se povzdigne nad družbo in zahteva svoje pri-vilegije. Same po sebi so sicer vse te študentske zahteve povsem upravičene.glede na celotno druž-beno situacijo pa so nerealne, nedemokratične in neuresničljivc. Studentje smo vedno bolj osam-ljeni, zavestno se odrekamo odnosom z drugimi okolji. Še celo mladost ni več tista osnova, tisto jedro, ki naj bi neko družbo potisnilo ali pa vrglo napiej. Se celo na tej relaciji se študent sakralizira. Kaj mladi kmet, kaj mladi delavec, mi smo važni, bodoča inteligenca, možgani, občutljivo jedrce. To družbo najbrž hočemo spremeniti (čeprav bi kdo, ki dobro pozna študente, tudi o tem lahko podvomil), in sprememba ja nujno potrebna. Ce pa nočemo postati realna moč, če nočemo ostati na ravni intelektualističnih debaterjev, se moramo Iotiti naloge, ki se je na papiiju lotevamo že dvajset let. Lotiti se moramo tega, kar je spodletelo že naši partiji (in še marsikateri drugi). Edina možnost, da zahteve po novi univerzi in (avtomatično) po novi družbi, dobijo resnično težo, je povezava štu-dentov z delavskim razredom - predvsem z de-lavsko in kmečko mladino. In če bomo to kdaj storili, tega ne bomo delali zato, da bi imeli krit hrbet, ampak zato, ker so delavski in naši interesi v osnovi istti in drugi brez drugih ne moremo. In s tega stališča moramo študentje postavljati svoje zahteve. Vedeti moramo, da je socialni problem študenta del splošnega socialnega problema. Brez-pogojno zahtevati za študenta 64.000 in ob tem popolnoma ignorirati dejstvo, da je minimalna plača delavca (ki ima morda tudi družino), 45.000, je zame kontrarevolucionarno dejanje. Že stara Marx in Engels (ki gresta danes marsikateremu naših politikov prekleto na živce) sta rekla, pa za njima še Lenin in mnogi drugi; vse do našega Kar-delja, da je delavski razred bfl in bo revolucionarni subjekt. In prav to dejstvo nam mora biti nepre-nehoma pred očmi. Nehajmo se že enkiat, stu-dentje, postavljati nekam nad družbo, poglejmo, kje se skrivajo naši resnični interesi in kje lahko najdemo možnosti za njihovo realizacijo. In ko bomo svoje mesto v družbi natančno določili, takrat naš protest ne bo več osamljeno čivkanje nezrelih, nihče vcč nam ne bo mogel očitati bio-loškega rasizma, takrat bomo morda lahko res udarili, pomagali udaiiti. Inteligenca, sopotnik re-volucije. JAŠA ZLOBEC Študentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Kostja Gatnik, Jože Konc (glavni urednik), Andrej Medved, Marko Slodnjak, Jaša Zlobec, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Stalna sodelavca: Mar-jan Pungartnik, Andrej Ule. Fotogiafija: Tone Stojko. Lektor: Milan Jesih. TRIBUNA - Izdaja IO SŠ ljubljanskih visokošol-skih zavodov - Uredništvo in uprava: Ljubljana, Trg revolucije 1 /11 - telefon 21-280 - Tekočira-čun: 501-8-78-1 - Celoletna naročnina za štu-dente je 15 din, za druge 20 din - Tiska Žele-zniška tiskarna, Ljubljana, Moše Pijade 39 - Roko-pisov in fotografij ne vračamo - Poštnina plačana v gotovini. diplomacija na vse strani Sprašujcjo sc, kakšen naj bi bil globlji smisel di-plomacije vna vsc strani", ki jo že nckaj tednov izvaja maršal Tito. Sprcjem prcdsednika Združenih držav Ni\ona v Beogradu prav v prvih dneh okto-bra. ko so sc hkrati v Kairu odvijalc pogrebne sve-čanosti za prcdsednikom Naserjem, intimnim prija-tcljcm jugoslovanskega državnega voditclja; obisk v Bclgiji od 6. do 9. oktobra, v Luxemburgu od 9. do 11. pogovor z zahodnonemškim kanclerjem Willyjem Brandtoni 12. oktobra v Koelnu; bivanje v Holandiji: srečanje s francoskim predsednikom (icor«csom Pompidoujem 23. oktobra . . . Maršal Tito ni šc nikoli razvil tolikšne diplomatske aktiv-nosti. lzkoriščajoč svoje resnično izredno zdravje sc jc kljuh svoji prilctnosti (star je oseminsedemde-sct lct) mcscc poprcj brez obotavljanja udeležil kontcroncc v Lusaki, kjer je na zakiit in obziren način igral vlogo mcntoija. Med vrsticami njego-voga govora bi lahko našli tudi marsikateri bistveni razlog za oktobrski diplomatski zagon. S tega stališča nam evropsko potovanje jugoslo-vauskega prcdsednika razkiiva dvojen pomen. Takoj je jasno prizadevanje za razširitev gospodar-skega sodelovanja med Jugoslavijo in nekaterimi državami kot na primer Zahodno Nemčijo, kjer živi živi približno pol milijona jugc«lovanskih dclavcev. Ob upoštevanju atlantske orientacije evropskih držav članic organizacije NATO je po drugi strani maršal Tito skušal od njih doscči izoblikovanjc sta-lišča do ustvaritve protiuteži blokovski politiki, tako na politični kot na ekonomski ravni. Prav tako je sestanek s Pompidoujem 23. oktobra pod-črtal podobnost dveh politik, ki enako nasprotu-jeta hegemoniji blokov. Evropska varnost je bila tcma pogovora z malimi in srcdnje velikimi silami kontinenta. Če je Tito pozdravil ncmško-sovjetski sporazum, je to storil prcdvsem zaradi izrcdno po-membne vloge, ki jo bo dogovor odigral v poglcdu popuščanja napetosti. Jugoslovanski prcdscdnik nočc, da bi bil njcgov poizkus samoupravljanja zmlct mcd zahodnim ka-pitalizmorn in državnim kolcktivizmom, ki sta inu iz različnih vzrokov enako sovražna; Tito čuti, da je potrebna protiutcžobcma blokoma. Nixonov sprejcm jc opozorilo Rusom. Dcjansko namreč ni mogoče pozabiti, da jo Jugoslavija prcd letom ali dvcma mobilizirala silc, da bi prostrcgla morebitni napad s strani držav varšavskcga pakta. Od tcdaj jc prišlo do bcscdncga pomirjevanja. Po Nixonovem obisku je bil Brežnjev sicer povabljen v Beograd, pravega zaupanja pa ni. Marca je ,,Pravda" ponatisnila članek italijanskega časopisa „11 Borghese", ki se je zavzemal za načrt o delitvi Jugoslavije, pri čemer bi sodelovala Sovjetska zveza. Omenjeni časopis s fašistično tendenco je med drugim pred dvema letoma napovedal vdor v Českoslovaško, še prcden je bil dejansko izvedcn. Informacijo je Moskva zanikala. Tito torej nikdar ne more biti miren glede načr-tov Moskve. Ve, da ostajajo ncostalinistični biio-kiati kuga za socialistično demokracijo, pa najsi bo jugoslovanska ali češkoslovaška, ,,policentrizma" ne dopuščajo. Po diugi stiani je Tito zaposlen z okrepitvijo jugoslovanskega gospodarstva in tako slcdi v Lu-saki definirani smeri, po kateri je nevczanost mož-na le pri ekonomsko in politično čvrstih deželah. Titu povzroča skibi tudi problem manjših; prav tako hrvaški sepaiatisti ne skrivajo tcga, da raču-najo na podporo Moskve, Makedonci pa na bolgar- sko. Toliko o upravičenosti njegove diplomacije ,,na vsc strani": Tito se mora braniti in napadati. (Prevod JANES STERGAR) (J. Rous: Yougoslavie - Diplomatic ,,tous azi-muts", Jeune Afrique, št. 512, 20. oktober 1970) dobri striček sam V ponodeljek. 23. novembra, je bil na Pravni fakultcti, v slavnostni dvorani z cnim velikim in vcč majhnimi iostcnci, z baržunastimi fotelji in marmornatiini /idovi, pogovor z Markom Bulcem, inženirjem kemijc in članom Zvcznega izvršnega svcta. Bil jc tovariš Buic v ZDA in sc jc tam menil o možnostih znanstvcnega sodelovanja. Moram rcči. da mc je njegpv dolgi monolog naučil mnogo novcga. Namreč tcga, kako ncznansko biizu sta si ekonomskr račun in politični pragmatizcm. Ka-kršnakoli jc naša zunanja politika, na vsak način je pruvi biscr v primerjavi s tisto, ki bi jo kreirali tako imenovani ckonomski taktorji. Njihov cksponent je. niislim, tudi tovuriš Bulc. V zadnjih desetlctjih jc prav gotovo Iahko vcs svct spoznal pravi obraz ameriškeizu fašizm; , zato se mi o tem tu ne zdi potrcbnn govorili. Žal smo s tcm fašizmom pri-siljcni stopiti v ckonomske odnosc in znanstveno soddovanje (čepra/ bi se tudi o tem dalo najbrž prctej povcdati). Vsekakor pa bi sc morali ves čas prav dobro zavodati, da je to, žal, nujnost, nekaj, kar moramo prciti s stisnjenimi zobmi. Prcj ko tcga nc bomo vcč potTcbovali, bolje bo. Za vselej se natnroč luhko odpovemo smešnim iluzijam, da bi kihko med nami in ZDA obstajala kakšna resnična miroljubna kocksistcnca. Kno osnovnih marksistič-nili načel jc, da jc imperializmu naravnost dana nujnost podjarmljcnja - v taki ali drugačni obliki. In prav ob tcm bi poudaril skrajno neodgovornost Bulčovega stališča. V svojem enournem monologu je podal (po njegovem mnenju) zelo jasno podobo stanja. Dva parincrja sta torej, ZDA in Jugoslavija. Dva razhčna sistema, ki pa med scboj tahko kucksistirata in imata od tcga oba koristi. (Bojim so, da talc tcorijica postavlja pod vprašaj celoten murksizem.) Z ameriške strani je vse v najlepšem redu. Pristali so na praktično vse naše važnejše zahteve (multilatcralnost, itd.). Možnosti so velike, zacnkrat so pripravljcni dati tja do poldruge dese-tinc milijonov dolarjcv (samo za znanost, če sem prav razumcl). Siccr pa tu štcvilke niso najvažnejše. Da povzamcm spct Bulčevo misel. Nixon se je baje dokončno odrckcl kakršnimkoli apetitom glede Jugosiavijc, rad bi celo, da bi se Jugoslavija čimbolj razvila (pravi socialist, ta Nixon!). Ameriški fa-šizcm, ki vse bolj očitno paktira s sovjetsko biro-kracijo, se torej Jugoslaviji kar odreka. Lepa iluzija, kajne, biti mcd mlinskima kamnoma, pa imcti od obeh korist in lepo mirno v svoji hiski graditi socializem. Tako nekako je torej govoril Marko Bulc. Vsa ameriška ministrstva so dobila nalog, da morajo korigirati politiko do Jugoslavije in se spustiti v odnosih na enakopravno raven. In vsa ministrstva so programe res pripravila, upošte-vaje seveda našo avtonomnost. Ob vsem tem je to-variš samo še dodal, da bi bilo morda dobro pri nas uvesti nekaterc metode, ki jih CIA z uspehom realizira v Združenih državah, namreč, da se razvije sistcm vohunjcnja za znanstveniki, ki tako ali dru-gače potujejo v tujino. Vse to in še precej zani-mivih podrobnosti nam je uspelo izvedeti v slabi uri. Saj je res, da je medsebojno zaupanje pogoj za miioljubno koeksistenco, mislim pa, da le ni tako preprosto seči v roko nekemu fašizmu, ki je že neštetokrat pokazal svoj obraz. In prav področje znanosti, znanstvenega sodelovanja, je najbolj občutljivo, najbolj nevaino. Združene države so zainteresirane za sodelovanje (kot nam je tov. Bulc lepo po vrsti naštel) s cclo vrsto naših najpo-membnejših znanstvenih ustanov. In če se nekoč v bodočnosti neodvisne Jugoslavije pojavi izsilje-vanje na področju kapitala, vloženega v naše znan-stveno-raziskovalno delo, me prav zanima, kako bodo razni Bulci rešili vso stvar. Doslej je samo Odiseju uspelo srečno prejadrati med Scilo ln Ka-ribdo, vprašanje je pravzaprav zelo preprosto. Gre za to, kateri interesi so nam bolj pri srcu. Ali je to samo ekonomski interes, ekonomska prosperiteta (ki nas namesto v koeksistenco vodijo v kakišno-koli eksistenco), ali pa je naša prava in edina mož-nost skrita morda kje drugje? JAŠA ZLOBEC pobratimi franceta klopčiča O filmu kot takcm najbrž sploh ne bi bilo vred-no pisati, če ne bi predstavljal, zelo značilno, neke miselnosti, ki je v določenih kiogih mladine, zlasti študentske, vsc širša in pomembnejša. Grc za po-stavljanje pregrade med dvema generacijama. Prav Bube u glavi so v tej smeri naredile nov korak, ostro in dokončno razdelitev. Dragan in Milja, vsa mlada, čista in srečna, njun svet je svet tihe sreče, prirodnega stika z naravo, o, srečne travne bilke, o, ljubki mladi ježek. Film se kar cedi od sentimen-talizma, od tistega pocukranega in zlaganega, ki se mu vedno tako cinično (in upravičeno) posmehu-jemo. Ampak tokrat je drugače. Ta sentimentali-zem je last mladih, je njihovo orožje čistosti proti ostalemu svetu. Posiljevalci, pohotneži in izpri-jenci. Bube so cenen film. Igrajo na karte biološke nestrpnosti mladih, njihov filmski instrumentarij je star in zaljubljen, vendar, uspeh je tu. Solidarnost. Kar je naše, je naše, tega ne damo iz rok, to je naša kultura, drugo ni več važno. Vsa ,,realnost" in ,,poslanstvo" filma sta sestavijena iz preprostc črnobele konfrontacije dveh svetov, dveh svetov, ki sta v filmu neresnična in ponarejena, do skraj-nosti zbanalizirana. J. ZLOBEC ANDRE GORZ tuja delovna sila Ni zahodnoevropske države, v kateri bi bilo delo tujih delavcev nepomebna sila ali celo marginalna količina, ki bi fluktuirala z gospodarsko konjunkturo. Tuji delavci niso nikjer le preprosti regulator zaposlenosti ali instrument za buržoazijo, da bi povečala .jndustrijsko rezervno vojsko." Tuji delavci sestavljajo šest odstotkov aktivnega prebivalstva in skoraj 14 % fizič-nih delavcev v Nemčiji in v Veliki Britaniji; 10 9r industrijskega aktivnega prebivalstva od 20 do 25 let starosti (vključno gradbe-ništvo in rudarstvo); 11 % aktivnega prebi-valstva (to je več kot 2 milijona ljudi) in več kot 25 % industrijskih delavcev v Franciji; 26 7c aktivnega prebivalstva in 35 % indu-strijske delovne sile v Švici. Funkcije. ki jih opravljajo tuji delavci, in koristi, ki jih ima od njih kapitalistični raz-red. so dvojne: politične in ekonomske. POLITICNE KORISTl: te so najpomemb-nejše, saj masovno zaposlovanje tujih delav-cev omogoča bazično modifikacijo družbene in politične strukture domačega prebival-stva, ki se umetno ustvarja. Vključevanje tujih delavcev privede do izključitve precejš-njega dela proletariata od sindikalne akcije; do pomembnega zmanjšanja politične vo-lilne mase delavskega razreda; do še po-membnejše slabitve njene ideološke sile in kohezije.Skratka, s tem se doseže ,,denacio-nalizacija" pomembnih sektorjev delavskega razreda. zamenjujoč domači proletariat s tujim, ki vodi marginalno eksistenco, ki so ji odvzete politične, sindikalne in državljanske pravice. Zaposlovanje tuje delovne sile se ne more zreducirati le na nevtralizacijo celotnih sek-torjev delavskega razreda (sektorjev, ki bi bi]i drugače posebno borbeni, to se lahko vidi v Italiji, ker notranja migracija z juga na sever zamenjuje priseljevanje iz tujine). Na drugi strani obstaja premeščanje fizične de-lovne sile na druga dela: zmanjšanja ,,nacio-nalnega" delavskega razreda za 20 % pomeni ,jiapredovanje" le-tih v terciarne in tehnične dejavnosti; zmanjšanje družbene in eko-nomske vrednosti fizičnega dela in fizičnih dela^cev kot celote; poglobitev razlike med fizičnim in tehničnim delom, intelektualnim in terciarnim delom: povečanje ustreznega družbenega in političnega značaja ,,srednjih slojev". Ponekod z rasistično in šovinistično propagando opogumliajo nazadnjaške ele-mente ,,nacionalnega delavskega razreda k ideološki indentifikaciji z drobno bur-žoazijo. Te politične koristi nedvomno v svojem pomenu presegajo ekonomske koristi, ki jih buržoazija potegne iz dela tujih delavcev. Toda ta drugi aspekt je bil seveda eksten-zivneje proučevan. EKONOMSKE KORISTI. Uvoz ,4zuče-nih" delavcev pomeni za državo prihranek 800 do 16.000 funtov na tujega delavca, če se družbeni strošek za osemnajstletnega člo-veka oceni v zahodnoevropskih državah med 5 - 10 leti dela. Nadaljnji prihranek za drža-vo je v tem, da državi ni treba nuditi pod-pore tujemu delavcu v starosti (kar nikakor ne pomeni, da delavci niso prisiljeni plačati prispevek za zavarovanje), kot ji ni bilo treba plačevati za njihovo otroštvo in adolescenco. Dejstvo, da velikega števila tujih delavcev ne spremljajo njihove družine (90 % v Nemčiji in v Švici), pripelje državo do dodatnega in znatnega prihranka v družbenem kapitalu (stanovanja, šole, bolnišnice in druga infra-struktura). Samo s tem - da ne govorimo o plačevanju tuje delovne sile, ki je pod nivo-jem - so tuji delavci supereksploatirani od kapitalističnega razreda (izvor dodatnega viška vrednosti). Dejstvo, da razvite kapita-listične države prenesejo vrsto različnih so-cialnih izdatkov na manj razvite dežele, tako da manj razvite dotirajo monopolistični razvoj, je ekonomsko pomembno. Toda težko je iz tega izvesti mobilizirajoče teme za politično-ideološko izobraževanje ,,na-cionalnega" delavskega razreda. Argumenti v zvezi s tretjim svetom imajo najčešče dvojno rezilo in so izvor ideološke konfuzije. Ko trdimo, da je supereksploatacija tuiih delav-cev specifična konsekvenca neenaKega raz-voja in ropanja tretjega sveta, je hkrati zgre-šeno in politično neutemeljeno dodati, da sta supereksploatacija in ropanje izvor boga-tenja za prebivalstvo evropskih metropol kot celoto, vključujoč delavski razred, in da sta zato neizogibno potrebna za vzdrževanje njegovega življenjskega standarda. Ta vrsta argumentov v resnici ne izhaja iz ,,premise", da imperialistične metropole razpolagajo z precejšnjimi sredstvi za proiz-vodnjo in z možnostmi za svoje proizvode, vendar jim primanjkuje potrebna delovna sila. Spričo strahu pred bitrim padcem živ-ljenjskega standarda je bilo izkoriščanje tujih delavcev v splošnem interesu delavskih raz-redov iz buržuaznih imperialističnih metro-poL Mistifikacija take vrste modrovanja iz-haja od tod, da se to dogaja v družbeni strukturi in delitvi dela, ki sta dani, brez spreminjanja, in se podaljšujeta ter konsoli-darizirata z masovnim izkoriščanjem tujih delavcev. Kajti brez uvožene in marginalizi- rane mase proletarcev ne bi razpadel le pro-izvodni aparat ali upadel življenjski standard. Celoten način življenja, družbena struktura in ravnotežje političnih sil v teh državah bi se radikalno spremenili. Da bi se to ocenilo, je dovolj vprašati se, s kakšnimi pogoji bi lahko imperialistične države obstajale brez tuje delovne sile, ki šteje sedaj 20 ali več odstotkov fizičnih delavcev (to je skoraj to-liko, kot je črnega proletariata v ZDA). To bi se lahko storilo le, če bi premestili znaten del neaktivnih (žena, mladine, otrok), ter-ciarnega in parazitskega prebivalstva v fi-zično delo. Demografsko, z drugimi bese-dami, kar se tiče fizične sposobnosti poten-cialne delovne sile, ta transfer ne bi pred-stavljal problema. Neaktivno in neproduktivno prebivalstvo, čeprav pripravljeno delati, bi lahko delalo pri težaških, umazanih in odbijajočih delih, sedaj rezerviranih za tuie delavce, le z dolo-čenimi pogoji. Ure dela , pogoji in način dela bi se morali radikalno izboljšati. Ta de-lovna mesta bi morala zavzemati položaj po tem, kakšna je njihova družbena koristnost, ki je velika. Predvsem br morali biti plačani po zgodovinski vrednosti delovne sile, ki ta dela opravlja. To bi bila mezda, ki bi zago-tovila fizičnim delavcem zadovoljitev zgo-dovinskih ootreb Francozov ali Angležev (ali Nemcev, Svicarjev, Švedov) leta 1970, in bi jim bil nadomeščen težak, umazan, nezdrav in odbijajoč karakter njihovega družbenega dela. Takšna mezda bi bila zelo visoka, verjetno znatno višja od mezd, ki jih imajo v sedanji kapitalistični civilizaciji za zelo strokoVtv in ki so spričo zaželenosti, ugodnosti u. ,,druž-benega statusa" mnogo bolj iskana kot dela gradbenega ali kmetijskega delavca ali me-talca. Z drugimi besedami, plačevanje fi-zične delovne sile po njeni zgodovinski vred-nosti •- cena, ki bi se vzpostavila na tržišču, če bi se uporabili le kriteriji kapitalistične družbe - to je strukturalna nezmožnost za to družbo. Ohranjevanje družbene hierarhije in lestvice vrednot, na kateri se kapitali-stična civilizacija zasnavlja in torej ohranje-vanje kapitalistične družbe in njenega načina vladavine, je odvisno od možnosti izključe-vanja odločujoče frakcije delavskega razreda iz te civilizacije ter iz njegovega tržišča dela. To je koren protislovja, ki odkriva stalno prisotnost niigrijajočih delavcev v kapitali-stičnih družbah, ki tvorijo 20 % industrijske delovne sile. To je fundamentalno proti-slovje, ki odkriva faktično naravo, ne živ-ljenjskega standarda prebivalstva v imperia-lističnih državah, temveč faktično naravo načina eksistence civilizacije in kulture teh družb. ,,Nacionalni" delavski razred ne potegne neposredne koristi od super eksploatacije tujih delavcev, koristi, ki bi bila malo večja od škode, ki jo imajo zaradi njihove prisot-nosti. Ni mogoče trditi, da bi bil brez teh tujih delavcev, kapitalistični razred prisiljen zaposliti domače delavce na njihovih mestih, na zgodovinski vrednosti njihove delovne sile in da bi tako znatno povečal raven mezd fizičnih delavcev. Taka redelitev bi bila strukturalno neizvedljiva v okviru kapitali-stičnega sistema. To je nezdružljivo z obrazcem njegove potrošnje, njegovega ekonomskega, družbenega in političnega ravnotežja ter lestvice njegovih ideoloških vrednot. Odsotnost tujih delavcev ne bi iz-zvala le povečanja mezd in politične teže ,^iacionalnega" delavskega razreda: izzvala bi splošno krizo kapitalistične družbe na vseh ravneh, medificirajoč vrsto zgodovin-skih pogojev, na osnovi katerih se določi cena delovne sile in struktura mezde. Zato se politična zaščita tujih delavcev ne more re-ducirati na zahtevo ,,po dostojnih" plačah in življenjskih pogojih. Neogibna zaščita za-jema totalni izziv družbeni hierarhiji in tipu civilizacije, ki sta omogočena s superksploa-tacijo tujih delavcev. Ni slučajno, da je maja 1968. leta, ko je bil tak totalen izziv narejen s strani Francoskih mas, cvetelo spontano edinstvo med ,^iacionalnimi" in ,,tujimi" delavci. (NewLeftRevieq,št.61) bratstvo. zastave. himne... Kadar mi kdo reče ,,bratstvo", takoj pra-vim ,4n enotnost" ali, još više jugoslavenski, nešto kao ,jedinstvo", kot ,,bratstvo in enotnost naših narodov", ne da bi mislil, to imam še iz osnovne šole. Če kdo reče ,,brat-stvo", se včasih spomnim še na ,,hoooruk" ali na cesto bratstva in enotnosti od Zagreba do Beograda, ki je na več mestih opremljena z napisom: ,,Vozi lagano zbog dotrajanog koloseka". Morda veliko premalo politično mislim (kar me vedno bolj veseli), da bi imel neka-tere narode v južnem podaljšku slovanskega sveta manj rad kot druge, to ,,bratstvo in enotnost" sem imel že od malega tudi za obračun z tisto preteklostjo, z ,jie-brat-stvom in ne-enotnostjo," z vsem, kar so mi v šoli povedali: da so bili klerikalci, srbska čaršija, frankovci, Pavelič, četniki in drugi njim podobni južni Slovani. V ta svet sem se rodil z določeno zamudo, tedaj, ko so bili že mimo časi najtesnejše povezanosti ,jiaših narodov" v boju proti okupatorju, a na drugi strani časi popolne odsotnosti bratstva in enotnosti, časi obračunavanj med temi še ne povsem prebujenimi narodi na jugu Evrope, od Šumandije do Like, od Zagreba do Beo-grada. 0 tej drugačni podobi druge svetovne vojne na današnjih jugoslovanskih tleh je vladal razmeroma velik molk, bila je kot tabu, kot bi šlo le za lokalne nacionalizme in majhne kvizlinške oddelke^ čeprav je prav-zaprav veličino NOB mogoče raz\jpieti šele ob vsem tem bratomornem vojevanju. Prav zato ,,bratstvo in enotnost" po vojni ni bilo le geslo, pač pa misel s polno, z vojno iskušnjo pridobljeno vsebino. Seveda s tem nisem hotel podvomiti, da v Jugoslaviji po vojni ni prišlo do zmote in je misel o ,,bratstvu in enotnosti" nenadoma ostala bolj geslo, kot tisto, kar rečeš, ne da bi pomislil, kaj pomeni, kar je apriorna res-nica. Odnosi med narodi, ki s svojo misiijo še zelo radi posegajo v čas romantike in narod-nega prebujenja v 19. stoletje, so se urejali na nekoliko preveč ,,sovjetski" način, geslo o ,,bratstvu" je bilo zvezano z vero, vera pa vsaj v neki meri s prisilo. Most preko nacio-nalnih nasprotij k sodobnejši in odprtejši politiki vse večje gospodarske integracije, znanstvene in politične povezanosti, pred-vsem pa narodne odprtosti, je bil zgrajen na preveč metafizičnih kategorijah, da bi bil pripraven za uporabo. Hrvatski časopisi so zopet polni beograjskih vesti in srbske čar-šije, srbski pa hrvatskega nacionalizma in prav ponovno nekoliko zagreti odnos med temi našimi Čehi in Slovaki vzpodbuja k dvomom o tem, ali je razprava o federaciji res del procesa funkcionaliziranja odnosov v Jugoslaviji ali je tisto razdeljevanje kompe-tenc, ki (z rahlimi prekinitvami) traja že pet-deset let. V preporodniški zagnanosti igra tako imenovani ,,Vijesnik u srijedu" gotovo zgo-dovinsko vlogo narodnega buditelja, ne le za tolikokrat omenjeno SR Hrvatsko, (ki ji privoščim vse najboljše) pač pa za vso Jugo-slavijo. Eden ganljivih vršičkov teh prepo-rodnih krčev je razpravljanje o himnah, za-stavah, grbih, značkah in koračnicah (VUS, 28. 11. 1970), teh krasnih nacionalnih fe-tiših, za katere pa D. Tovič na svojo veliko žalost ugotavlja, da so pri nas ,,unatoč sve-mu pravo siromaštvo". So namreč srečne evropske dežele, zvemo iz VUSA, v katerih ima vsako mestece, vsaka univerza, vojaška enota, organizacija ali klub svojo himno,za-stavo ali grb. Lepi stari časi. Tedaj so ljudje še znali korakati ob koračnicah, zanosno prepevati himne, celo več: umirati za za- stave. In vsaka zastava, vsak grb, vsaka himna, vsaka koračnica v , jeziku rode". Eh, ja. Na svetu pa je mnogo neumnih, senilnih in hudobnih starcev. Eden takih je bil prav gotovo Tagore, ki je zapisal o zasta-vah, himnah in narodu tole grdobijo: ,,Na-cija sa svim svojim uresima snage i uspeha, sa svojim zastava i pobožnim himnama, sa svo-jim svetogrdnim molitvama u crkvama i hvastavim gromovitim riječima njenog pa-triotskog govorništva, ne može ipak prekriti činjenice, da je ona sama največe zlo za na-ciju, da su sve njene mete i opreznosti upe-rene protiv nje i da porod svake nove nacije na svetu budi u njoj strah pred novom opašnošču (R. Tagore, Nacionalizam, Za-greb, 1921). Lijepa naša domovina! Na namiznoteniškem srečanju državnih reprezentanc Jugoslavije in Japonske v Za-grebu so zopet enkrat tako nesrečno zame-njali trakove, da so namesto ,,Hej Slo-vani..." igrali ,JLijepo našo domovino". Nato je VUS pisal o himnah, Komunist pa o krščanski spravljivosti, češ, kaj bi se vlekli za besede. Mene pa le zanima, zakaj v Zagrebu in SR Hrvatski tako radi zamenjajo za ,JLepo našo ...'*, nikoli pa za ,,Trla baba lan", ali pa ,,Vužgi, vužgi..." Morda velja včasih kljub preporodniški vnemi pomisliti na obe preteklosti: ,,brat-stvo in enotnost", pa tudi drugo: ,,ne-brat-stvo in ne-enotnost". Od konca druge sve-tovne vojne je preteklo le četrt stoletja, od-kar pa je pl. Kukuljevič prvič hrvatsko spre-govoril v saboru je celih 123 let. Kar se tiče grobov, himen in zastav pri VTJSU, imajo pač lahko vsi od tete Nede do strica Džebe vsak svojo zastavo ali grb, pred redakcijsko sejo pa neumorno prepevajo ,JLijepo našo ... ali ,3ože pravde ..." PETER VODOPIVEC slovenska filharmonija (predvsem) danes INTERVJU Z DIREKTORJEM SF DARIJANOM BOŽICEM . . . Napačno ste formulirali vprašanje. Mislim, da ni provincialen nivo orkestra SF, prej okolje in prijemi. To je sploh problcm slovenske glasbe: strah pred Evropo. Ko se človek loti odpiranja te regionalne zaprtosti, ga navadno proglasijo za poli tikanta itd. Preprosto nismo sposobni normalnega nacionalizma: gremo se ali šovinizem ali hlap-čevstvo. Mnenja sem pa, da normalna nacionalna zavest in ponos nastajata med mladino, ki ni za-kompleksana s tradicionalizmom. Gre namreč za dolgoletno provincializacijo kul-ture sploh, kar odseva seveda tudi v glasbi (izjema sta na primer Osterc in Kogoj), sc pravi, za pro-blem miselnosti: pasivnega malomeščansega primi-tivizma, ki naj, obložen z nacionalnimi epiteti, predstavlja slovensko kulturno javnost. (Se strinjam. Očitno je, daCankarju&Co. stvari ni uspelo premakniti z mrtve točke.) Želimo si sodelovati s študenti, s tvorno, aktiv-no inteligenco. Pripravljeni smo diskutirati o pro-gramu, uvedli bi ,,študentske generalke", kjer bi se pogovarjali ob konkretnih delih. Kot bomo (v po-vezavi z Glasbeno mladino) organizirali cikluse koncertov za mlajšo publiko, bi radi pripravili tudi študentski abonma, kot že rečcno, najraje v obliki koncertov, ki bi jim sledile diskusije. Vsako kon-struktivno iniciativo v odnosu na SF bi z veseljem sprejeli. (Well, na nas je, da potegnemo potezo!) Sicer pa se vrniva k samemu orkestru. Personalni sestav je dober. Precej naših članov ima pariške licence za koncertiranje, pozavniste Slokarja, na primer, želi v svoj orkester Karajan. Vendar se čuti pomanjkanje ene roke, ene osebnosti, enega vodstva. Zato smo letos vpeljali mesto šefa-diri-genta, uvajamo tudi druge oblike dela: drama-turško-glasbene analize in seminarje pod vodstvom priznanih mojstrov in pedagogov (Ozima, Turšiča, Globokarja). Po ekonomski plati je položaj SF nevzdržen. Kulturne institucije so zunaj družbe; javnost bi morala bolj skibeti zanje, čeprav menim, da je kra-tek stik na relaciji družba - kultura obojestranski. Tako so naši ljudje prisiljeni, da se hkrati zaposlijo na treh mestih (Opera, RTV, SF). Posledice so jasne. (Iz časopisja bi izvedel da mi je o odnosu med družbo in kulturo režiser Franci Križaj dejal isto pred dvema letoma.) V Uustracijo naj povem, da ima SF najvišji procent dohodkov od vstopnin v Jugoslaviji, poleg tega sta tu še prodaja posnetkov in posojanje dvorane. Vse to pa še zdaleč ne zado-stuje. Subvencionirata nas republika in mestni svet, za letos prenizko. In še naprej: inflacijska stopnja denarja je bila v zadnjih letih mnogo večja od stop-nje rasti subvencij; edino, kar nam je ostalo, je bilo skrčiti fond osebnih dohodkov. Pa smo kljub temu v dolgovih. Poskušamo doseči, da bi nam družba pokrila dolgove za nazaj, kot je to storila pri SNG. Upam, da se bo to z novimi kultumimi skupnostmi uredilo, do tedaj . . .? (. . . počakajmo, sicer pa bodo razgovori s pristojnimi o SF, medtem ko bo Tribuna izšla, že mimo.) Problem, ki se navezuje na prejšnje vprašanje, je dvorana. Njene akustične lastnosti so slabe (tudi z Opero je enako): potencira Šume, napake orkestra, nasprotno pa gredo marsikateri kvalitetni, izpiljeni detajli izvedb praktičpo mimo poslušalčevega ušesa. Nemogoče je potem objektivno primerjati nivoje tujih orkestrov, ki jih poznamo v glavnem s plošč in trakov, z našim orkestrom; jasno je, da so akustične razmere v studijih neprimerno boljše, da ne govorim o snemalni tehniki. Vse to seveda ne pomeni, da mislim slepo zagovarjati orkester. Na začetku smo si namreč zadali nalogo dokočno afir-miiati ansambel SF v ožjem manevrskem in od-mevnem prostoru, od Bcograda pa tja do Gradca. Mislim, da so to, glcde na ocene, ki jih orkester dobiva po gostovanjih uresničljivi načrti. Orgle, ki ste jih omenili, bi bile za prostor in akustiko v dvorani, ki nam je na razpolago, nepri-merne. Za trenutne potrebe jih lahko v celoti na-domestimo z dobrim elektronskim instrumentom, ki ga v Ljubljani že imamo. Če bi že šli v tako ali podobno ivesticijo, mislim, da naj bi se je lotili bolj širokopotezno z novo dvorano vred. Se nekaj je: orgle s klasičnim, mehanskim sistemom (piščali) delujejo tudi vizualno, ne le auditivno. Po drugi strani je pa tehnika tako napredovala, da večina Ijudi na posnetkih ne loči več zvoka elektronskih orgel od zvoka mehanskih. Elektronske orgle, ki sem jih omenil, so last Opere. V zadnjem času smo napredovali tudi glede sodelovanja s sorodnimi institucijami, tako na strokovnem kot na organiza-cijskem področju. Formira se glasbena skupnost, ki naj bi s koncertnimi poslovalnicami, na prirher, delovala tudi zunaj Ljubljane, uskladili smo ter-mine in sploh uredili vse probleme z RTV. (Me veseli. Upam, da bo kontinuirano in kordi-nirano delovanje vseh prizadetih spet pritegnilo prave Ijubitelje glasbe. Dol s snobi! In kaj bomo poslušali? ) Težišče programa je še vedno na klasiki od Bacha do Debussyja, poleg tega pa je SF kot osred-nja glasbena ustanova dolžna informiiati o manj (pri) znanih, manj komunikativnih smereh in obdobjih: predklasiki in sodobnih tokovih (dode-kafonija itd). Predstavljati nameravamo tudi slo-venske komponiste in interprete ter jim dati mož-nost; mladi solisti do sedaj skoraj niso bili zasto-pani na podobnih prireditvah razen na RTV; tako do neke mere nadaljujemo in dopolnjujemo po-slanstvo Akademije za glasbo ter si šolamo kadre, hkrati pa njim pomagamo do afirmacije. LADO PLANKO pavle zidar: nova stanja V svoji zadnji prozi Pavle Zidar niti za las ne odstopa od svojega zidarjevskega kalupa pisanja. Še vedno se mu proza kaže v obliki novelice-zgodbi-ce, prav kot v Stanjih (1969), njegov jezik je ohranil vse dotedanje izrazne metaforične značil-nosti. Ljudje v Novih stanjih so navadni ljudje: to so pleskai, ,,honorarni dopisnik pokrajinskega li-stiča in turistični delavec , odcvetela petdesetlet-nica, pisatelj. Nikoli ne počnejo česa nenavadnega, njihovo življenje teče po malomeščanskih, že davno ustaljenih tirih. Dogodki se krušijo, vsi so tako pomembni; so pomembni samo za tistega, ki jih vodi pod roko. Človek v Zidarjevi novelici-zgodbici je dan kot človek-zgodovina, razpet med svojo preteklostjo in sanjami, kot romantični človek. Zgodovina ga neprestano preganja, je, kolikor je kot zgodovina. Sedanjost je zanj Ie različno stanje. Preteklost je uspeh, pijanost, pisanje, tudi snut je samo stanje. Preteklost je uspeh, mladost, partizanska leta, de-janje. V sedanjosti se preteklost kaže kot konflikt v človeku samem: obenem je to-kar-je-bil- in to-kar-je. Zato teče človek z razprostrtimi rokami za svojimi velikimi sanjami, a kot v sanjah so noge iz svinca, do kolen v blatu, ne giedo nikamor. Sanje še naprej ostajajo samo sanje. Zidar si neprestano kaj prizadeva, huka si v dlani in trdno cepeta na mestu, ne premakne se naprej. Najprej so bila Stanja. Zdaj imamo Nova stanja. Brez skibi lahko v kiatkem pričakujemo Nova nova stanja. MIHA AVANZO V svrho boljšega prodanja, to bodi natiskavljemo specially za priliko KOHNI GROUP from Beligrad, lugosla predstavlja Kornelija Kovača, lide v izigib sedaj slabo obstoječega istega prezentacije koncertnega muziciranja vie, to fotografsko podobo, katera Vam ra z^oraj imenovanega VlS-a. velika preusmeritev socializma OB ROB R. GARAUDYJEVI KNJIGI Navedena knjiga je nastala kot reakcija na vse-splošno krizo komunističnih partij po svetu, na dogodke češkega in pariškega leta 1968 in kot možnost stnemic za ravzoj komunističnih in socia-lističnih sil po svetu. Knjiga je vsekakor več kot aktualna, saj se ukvarja s problematiko, ki postaja vse pomemb-ncjša in nujno zahteva odgovor oz. rešitev nam-reč, kam se pravzaprav pomika svetovno delavsko gibanje. Kajti dejstvo je, da je stanje tako na vzho-du kot na zahodu precej na mrtvi točki. Na vzhodu vsi vemo, kako je, in ne kaže, da se bo tamkajšnji državni kapitalizem kmalu spremenil in bo postala SZ to, za kar se deklarira, da je - nam-reč svctovni idealni model socializma. Na zahodu in v tamkajšnjem visoko razvitem kapitalizmu pa je dclavstvo v precejšnji meri izgubilo radikalnost, pa tudi številnost. Tipičen primer tega so ZDA, kjer o delavskem gibanju pravzaprav ne slišimo. Delavci tvorijo spodnjo plast srednjega razreda in postajajo tako predstavniki in nosilci konservatizma, malo-meščanstva in predstavniki življenja, ki ga navadno imenujemo ameriški način življenja. Ni naključje da je bilo v Wallaceovi predsedniški kampanji ve-liko njegovih pristašev ravno iz vrst delavcev. Po Garaudyjevem mnenju bi morali biti (oz. so edino lahko) iniciatorji realističnih sprememb beli in modri ovratniki, a seveda ne na radikalen način, saj jim njihova lastna mentaliteta in družbeni sta-tus to onemogočata. Njihov cilj naj bi bil, in res v določeni meri že tudi je, sprememba socialnega in gospodarskega stanja v ZDA in to na irriren način. Drugače je ponekod v Evropi: to velja za Italijo, predvsem pa za Francijo, kjer res lahko rečemo, da so bili leta 1968 delavci, če že ne kot direktni iniciatorji, pa vsaj sodelavci, nosilci teženj po radi-kalni spremembi družbe. A tudi to se je v pre-cejšnji meri izrodilo, kajti čeprav je De Gaulle odšel, pa je prišel na njegovo mesto Pompidou, ki je le spremenjena (in šibkejša) varianta prejšnjega predsednika. Garaudy se sprašuje predvsem po treh vpra-šanjih: namreč kakšna je in kakšne posledice ima nova tehnična in znanstvena revolucija, - do kakšnih novih nasprotij prihaja na zahodu in vzhodu, - kako je treba prilagoditi človeka novemu sta-nju in problemom in kakšne preobrazbe so potreb-ne v strukturi in usmerjenosti KPF in Franciji ter kdo bo inciator in nosilec teh sprememb. Garaudy skuša odgovoriti na vprašanja preko socialno poli-tične analize sodobnega sveta. Njegov namen ni podati programa, marveč spre-meniti metodo. To izhaja iz dejstva, da ne obstaja univerzalni, svetovni sistem, ki bi veljal povsod. Iz te trditve izhaja tudi kritika SZ in zaključek, da mora imeti vsaka dežela svpjo pot - glede na last-ne pogoje. In tam je treba delovati. To, kar je neposredno mogoče, je težiti vZDA k finaliziranju kapitalizma, v SZ k demokratiziranju socializma in v tretjem svetu k iskanju novih krite-rijev in novih metod za razvoj. (Garaudy). Le grand tournant du socialistne je bila glaven razlog za Garaudyjevo izključitev iz KPF, kajti s to analizo in istočasno obtožbo je kritiziral tako KPSZ kot KPF, s tem pa prehitel (in verjetno tudi pospešil) razvoj KPF ter povzročil prvo stopnjo preobrazbe in napredka: soočanje mnenj. ALES ERJAVEC miles davis: bitches brew električni napoj To je plošča, ki jo slišiš vsakih deset let. Ali, kakor je nekdo zapisal - za Charlijem Parkerjem in Johnom Coltranoom nekaj, kar je nova prelomnica v jazzu. ln v glasbi sploh! Davis pomeni - že leta najboljši trobentač - presenečenje in navdušenje ob vsaki novi plošči; je glasbenik, ki presega po-imenovanja jazz, pop, resna glasba. Miles Davis je posnel Bitches Brew z dokaj sprc-menjenim (pomlajenim) ansamblom in nekaj no-vimi instrumenti. Najvažnejši je vsekakor električni klavir (kar trije v eni skladbi), fender bas, bas kla-rinet, električna kitara, sopran saksofon in dve bateriji bobnov. In v tej zvočni pahljači čutiš elektriko - plazi se, leze iz vsake špranje, prihaja iz vsakc molckulc nihajočega zraka, obdaja te, boža. TU JE! Vidim jo; Čutim - to je glasba, zvok, ki ne potujc lahko pot iz zvočnika vame, sama valuje v prostoru. Zdi se, da je neodvisna. Relacija zvočnik - moje uho jc skoraj prekoračena in vsa soba je zvok in jaz scm soba in sem zvok. In za valovanjem elektrikc, nad in ob njem prihaja Miles. Toda kaj je to? Trobenta ni samo zvok, valovanje zraka okoli mene. TO JL MILES, njegova duša piha in piha, čutim vsak zgib, vzdih, vsako spremembo njenega stanja, vsak njen gib. ln sem zmeden in sem vprašan. Kako to? Zakaj Davisova trobenta ne gre po poti Davisovc glasbe? Se z njo ne strinja? Ji hočc ubežati? Shi-zofrenija? LSD? Ne? Jo hoče prehiteti, sc hoče dvigniti nadnjo? Ne, hoče dati novi kvaliteti novo kvaliteto. In zakaj? ,,Negrodaviskopleks"? Najbrž. Ali navdih genija, ki danes ve, kaj bo jutri? ! In ostajam tiho. Prepuščam se glabi, pre-puščam se Milesu. Čakam ga, da bom vedel, kaj je. Ker on ve! Ker mu ne verjamem, ko pravi na olupku, da ne ve, kaj ta glasba je. On ve. Poslušam električni napoj genija. BORIS CIZEJ gledališče in vseljudski boj Gledališče se vključuje v boj ljudskih množic sveta. Ni sicer njegovo središče in mu ta boj tudi ni namen, marveč v njem je, kakor je človek sredi dogajanja sveta in zu-naj sveta. Ta boj traja v ljudeh na vsej Zemlji in sicer od takrat naprej, ko te je mama ali oče prvič natolkla po riti, ker ji kaj, kar si storil, ni bilo prav, in se je tako nad tabo pričelo izvrševati družbeno masakriranje, ki se potem nadaljuje v vedno večjih razsež-nostih pričujočega sistema življenja, namreč sistema značajev in osebnosti ljudi ter si-stema družbe in mišljenja; ko si od vsega tega masakriranja ves histeričen in besen, ko se prestrašiš sebe in misliš, da bo tvoja moč močna le tako, da boš pokoren moči drugih; od takrat naprej, ko si se po omenjenem masakriranju bodisi odrekel svoji moči, svo-jim lastnim virom moči ter tokovom svoje fizične in duhovne sile in se vsemu podvrgel kot suženj, bodisi da sta moč in volja v tebi na skrivnem ali očitno poganjali naprej in se trmasto zadevali ob vse ovire ter jih pola-goma rušili, ali pa si obstal nekje na sredi. Ta boj ju upor tvojtga organizma, ki hoče biti v skladu z bitjem vsega neskončnega in ne-dojemljivega prostora, v katerem je vse, kar je. Ki prične raziskovati pozabljeno in za-vrženo spontanost, potlačeno od staršev, družbe in učiteljic in sol. Ta boj izžarevajo ljudje, ko hočejo ali iščejo tisto ,ta pravo', ko se bojujejo za dejansko, fizično uresni-čenje imena, s katerim označujejo to ,ta pravo' ali ko ljudje delijo z drugimi samega sebe in kruh, ko namreč kipenje svojega bitja podeljujejo drugim in sprejemajo nji-hove utripe; ko se kliče: Svoboda! in je to nerazumljiv notranji klic, ki kar sam od sebe privre na dan, ne da bi natančno vedeli nje-gov pomen. Ta boj je lastiiina Ijudskih mno-žic sveta, ki so prešle v ustvarjanje skupnih dejanj in se o njih piše zgodovina Zemlje. Gledališče se zavestno vključuje v ta boj, ki je življenje človeštva. V njem postane živo in si z njim napolni svoje življenje, da je tako nerazdružljivo z vsem. Gledališče je recimo neznana globinska sila, ki je lastna boju ljud-skih množic in ki je tudi vsa bit, namreč vse. Nobena modrost ni tu dovolj modra in no-bena izkušnja ni dovolj preizkušena. Člo-veku namreč ne ostane nič drugega, kot da gledališče dela po nerazumskem, čudežnem ključu, ki je ta neznana globinska sila in ki smo mi sami in ki je vse naokrog. V gledališču se prikažejo demoni, ki so v teminah človekove notranjosti, da se jih za-vemo in v udeleževanju teh demonov v pred-stavi osvobodimo, kakor so se Ijudstva osvo-bajala duhov zla v kolektivnih obredih. Ro človek razkriva demoničnost in se odrešuje svojega demona imperializma, je to družbeni napredek in prispevek v vseljudskem boju; in človek sledi globinski sili, ki mu jo prikrivajo oče, mama, šola, profesor, politik in vsa družba, in ravna po njenem nerazumskem čudežnem ključu ter uveljavlja realnost živ-ljenja, proti kateremu deluje današnji impe-rializem in ki ga zatirajo duhovi polašče-vanja, duhovi hierarhije, oblasti, duhovi vo-jašnic, zaporov, krivde, sramu in kazni, kajti ti duhovi, ki obvladujejo imperialističnega človeka, so očitne realizacije današnjega imperialističnega sveta. Za zmago življenja se bojujejo Ijudske množice sveta, da bi živeli eden ob drugem po ključu življenja. Gledališče je bojevnik v osvobodilni fronti vseljudskega boja. SAMO SIMČIČ Blues je elementarna, posebna in določena forma jazza.1 Ce izzvza-memo ritem, je morda najpomembnejši posamezni element bluesa, krik uporabljen, da bi priklical pozornost (holler), ki označuje sploh večino jazza. Ta krik je tesno povezan z melodiko bluesa, tako imenovani ,,blue note" in ga je zelo težko definirati. Gotovo je, da ima izvor v črnski tradiciji - delovnih, kultnih, obrednih pesmih. Melodično je blues pra-staro pentatonsko linijo afriških črncev preko spritualne heksatonske spojil z evropsko sedemtonsko melodično linijo tako, da je v bistvii kom-biniral dve pentatonski skali. Glede na evropsko lestvico, sta tretji in sedmi ton znižana in se imenujeta ,,blue note." Harmonično je bil arhaični blues kompleksen in ni uporabljal evropske harmonije. Po besedah Big Bill Broonzyja pomeni . . ." peti pravi blues, ki sem se ga naučil v Mississipiju, iti nazaj v moj zvok in ne v pravilne akorde, ki jih glasbeniki zahtevajo od mene. Ti sploh ne igrajo pravega bluesa . . . blues se igra in poje na način, kot čutiš, in nihče ne čuti enako vsak dan . . ."2 Tak blues je temeljil predvsem na petju počasnih, ritmizi-ranih linij različnih dolžin, ki so bHe determinirane s temo (izrazom), ki jo je imel pevec v mislih, in različno dolgimi pavzami (izpolnjenimi s spremljajočim ritmom), določeninii s časom, ko si je pevec izmišljal novo temo (izraz).3 Ko je postal blues grupna glasba, je p^treboval vnaprejšnji plan. Kot zunanjo obliKo je prevzel dolžine in glavne proporce. izvirajoče iz evropske harmonije, ohranil pa je arhaično notranjo formo, prevzeto iz zahodnoafriške tradicije (verjetno delovne pesmi): vzorec klica in odgo-varjanja. S tem je ohranil tudi značilno trodelno obliko (namesto evrop-ske dvo ali štiridelne). Danes bi prevladujočo 12 taktno shemo bluesa lahko zapisali takole: Trem osnovnim harmonijam ustreza na tri dele razdeljeno besedilo: Tm goin' down and lay my head on the railroad track, Tm goin' down and lay my head on the railroad track, When the train come along, Vm gonna shatch it back. Grobo povedano poje pevec vsak verz malo več kot dva takta vsake harmonije, ostala dva takta napolni instrumentalna spremljava. Forma bluesa je zanimiva tudi literarno. Prva dva verza stopnjujeta dramatičnost teksta tako, da ima sklepni verz večji učinek. Navzlic najrazličnejšim ,,modernizacijam" bluesa je očitno dejstvo, da je kot specifična izrazna forma ohranil zvezo z najstarejšimi glasbenimi oblikami. Šele vprašanje njegove zveze z obredno in delovno pesmijo, torej mitom in ritualom, bo lahko razrešilo bistvene probleme te specifične gJasbene zvrsti, glasbenega žanra nasploh. Prav tako bo nujno vprašati, zakaj in kako se je ,,dogodila" združitev arhaične oblike bluesa z evrop-sko glasbeno tradicijo. Ta zapis je le nepopolna informacija. MILAN DEKLEVA 1 Marshall Stcains: Thc Story of Jazz, Oxford University Press, 1956, 1958 J. E. Bercndt, Das Jazzbuch, Knjiga o Jazzu, Mladost 1958 2 VVilliam Broonzy, Big Bill Blucs, London 1955 3 Wilder Hobson, Amcrican Jazz Music, New York 1939 Pričujoča Tribuna prinaša tekst K. H. Schlucka iz knjige ,,Uvod v filozofsko mišljenje". Tekst je treba brati v kontekstu s prevodi iz iste knjige, ki so bili objavljeni v PROBLEMIH. V nekaterih pri-hodnjih številkah bo naš cenjeni list izmenično predstavil misel K. Axelosa, W. Heisenberga in V. Schlucka. K.H. SCHLUCK: metafizika kot terneljna oblika filozofije Pri pričujočem poizkusu ne smemo pred-postavljati kakšnih naših predstav o metafiziki, kajti šele osnutek temeljne oblike filozofije razvije in osvetli, kaj metafizika je in zakaj ima filozofija obliko metanzike. Tudi ob tem poizkusu smo v srečnem položaju, da se lahko še enkrat poučimo pri Aristotelu. Aristotel je namreč v VI. knjigi svoje Metafizike odločilno določil bistveno obliko filozofije za celoten nadaljnji čas, tako da je poteg-nil filozofskemu mišljenju skrajne meje in ga tako pripeljal v določnost njegovega bistva. Omejujemo se na 1. poglavje te knjige in poudarjamo tudi tu samo tisto, kar je za uvod v filozofijo neogibno potrebno. Filozofija poskuša spoznati prve začetke in vzroke bivajočega, kolikor je bivajoče: izpraša bivajoče; sprašuje po začetnih temeljih in vzrokih bivajočega; vprašanje se odraža na bivajoče kot bivajoče. Kolikor ima fdozofija opravka z vzroki in te-melji, je znanost, vendar znanost, ki se od vseh drugih razlikuje. Vse druge znanosti se vzpostavijo tako, da omejijo pogled na določeno področje, da torej razpravljajo samo o nekem določeneni biva-jočem. Ne opazujejo kar bivajočega nasploh, ampak to ali ono bivajoče, pa tudi bivajoče, s kate-rim imajo opravka, ne opazujejo kot bivajoče. Tako obravnava matematika številke, ne vpraša pa, KAJ številke SO; naravoslovne znanosti obravna-vajo naravno bivajoče, nobena od njih pa ne more reči, kaj naj bi bila narava kot taka. Znanosti same po sebi niso v položaju, pa tudi povoda nimajo za to, da bi spraševale po bistvu strokovnega po-dročja, v katerem se raziskujoč gibljejo. Vprašanja: Kaj je narava? Kaj je zgodovina? Kaj je življenje? nastanejo šele tam, kjer se je pred tem prebudilo vprašanje: Kaj je bivajoče, kolikor je bivajoče in ne raje kaj drugega, namreč nebivajoče? Ker se pa znanosti vzpostavljajo ravno z omejitvijo pogleda na neko določeno področje bivajočega, ne pridejo nikoli v položaj, da bi vprašale, kaj naj bi bivajoče bilo. In zato tudi ne morejo postaviti pod to vpra-šanje bivajočega, s katerim se ukvarjajo. Zato se z znanstvenega načina spraševanja tega, po čemer sprašuje filozofija, sploh ne da razumeti. Znanosti ne le da ne morejo odgovoriti na filozofska vpra-šanja, vnaprej jim ostane zaprto celo, kaj je to, po čemer sprašuje filozofija. To od filozofije izpra-šano v področju znanosti ne postane niti vidno. Sedaj velja določiti filozofijo kot to od vseh znanosti bistveno različno vedenje. Kakšno bistvo ima to vedenje? Človeško ravnanje vodi trikratno vedenje: 1. o vedenju, ki vodi izdelovanje, obrtniŠko iz-golovitev stvari za uporabo (techne, /cL;EV»1). Bivajočernu take vrste ni treba postaviti vprašanja, kako je bivajoče. Svoj vzrok ima vendar v človeku samem, v izdelujočem, ki vnaprej uvidi in zasnuje v umu to, kar naj bo izdelano; 2. vedenje, ki vodi prakso. Kar vrši prakso, ni ustvarjeno delo, ki obstaja po svojem ustvarjenju prosto po sebi, ampak Pravično, Pogumno, Po-šteno, Dobro ali pa nasprotje tega, torej tako, ki zadeva človeka v Kako njegove lastne biti. Praksa ima svoj določujoči začetek v delujočem, namreč v njegovem namenu; 3. TECHNE in praksa se odigravata v področju že pričujočega bivajočega. To po sebi kažoče se in zato zmeraj že dogajajoče se imenuje PHYSIS, na-tura, narava. Po naravi bivajoče ni izdelano niti z vedenjem, niti ni dovršeno znanstveno-voljno, ampak je prisotno po samem sebi. Tudi čez to bivajoče se razprostira človekovo vedenje, vendar vedenje, ki ničesar ne izdeluje in dovršuje, ampak se zadovolji z razjasnitvijo bivajočega: to je teore-tično vedenje. Na to zmeraj že obstajajoče, ker po sebi kažoče se, je treba usmeriti vpraŠanje, preko česa je vendar to bivajoče, ki je, namreč vedno Že obstajajoče. Vedenje o po naravi bivajočemse ime-nuje ,,fizika'^ ^ ^,uir?). Pod tem pa ni razumeti fizike v današnjem smislu, ampak filozofsko vedenje tega, kar je po naravi bivajoče. Aristotel je spoznal prvi, da ima po naravi biva-joče svoj začetek v gibanju, pri čemer jegibanje razumeti v najširšem smislu kot nastanek in pre-minitev, rastenje in pojemanje, sprememba in menjava prostora. Bistvo tega bivajocega mora biti zato v določujočem pogledu zaobseženo z giba-njem. Kar ima začetek v gibanju, stoji v možnostih Takega in Drugačnega, Tukaja in Tama, nasploh biti in nebiti. Vzrok zato je snov (HYLE, {fAr^ >¦ To Kar-to-je, bistvo po naravi bivajočega, se je zato že zmeraj sestavljalo s snovjo v enost. To kar-to-je, se imenuje tudi EIDOS / L VtSo f ) » bistven izgled, pogled kaj-biti. Po naiavi bivajoče ima totej dva temelja, preko katerih je bivajoče: to Kar-to-je, bistvo, eidos in snov. Oba obvladujeta po naravi bivajoče kot njegova določujoča temelja. Kaj pa torej tvori pravo bit na takem bivajočem? Eidos, pogled tega, kar to je, ali snov, temelj mož-nosti gibanja? Jasno je: v navadnem pogledu na po naravi bivajoče se to vprašanje ne more odločiti. Preko česa je to bivajoče bivajoče, ostane odprto. Konkretna izdelava filozofskega temeljnega vprašanja torej postavlja mišljenje v posebno te-žavo. Vprašanja: preko česa je bivajoče bivajoče? ne moie.Tio enostavno postaviti in nato nanj odgo-voriti. Vprašljivo postane bolj: katero bivajoče naj fungira kot vprašano? To bivajoče mora biti takšno, da se da iz njega enosmiselno izvzeti to, po čemer je bivajoče. Vendar nudi po naravi bivajoče zaradi gibanja, v katerem se stalno mudi, dvojni pogled oblike in snovi. In tako z ozirom na na-ravno bivajoče ni moč dognati, v čem obstaja nje-gova lastna bit. Naravo lahko ontološko razložimo prav tako glede na obliko kot tudi glede na snov. Daje povod za nasprotujoča si dojetja: če imamo snovno na njej kot pravo bivajoče, nastane filo- zofski materiallzem, pa naj bo bistvo snovi še tako različno določeno. Ce pa imamo nasprotno za pravo bit narave bistvene zore, takozvane ideje, nastane idealizem, pri katerem se vprašamo, če je sploh zmožen ugledati bit naravnega. Je na obliko zvedena narava že narava, kot sekaže in izkazuje sama po sebi? Očitno ne. Videti je, da pojasnitev po naravi bivajočega iz zdej odpravlja prav to, kar naj bi bilo pojasnjeno. Ali pa dodajo malo zado-voljujočo pojasnitev, da seveda ne obstaja bit na-rave v čistih idejah, ampak v snovno-čutno za-megljenih idejah. Toda če ta pojasnitev ni zado-voljujoča, ali ne obstaja potem bistvo narave iz-ključno in samo v snovi? Narava dopusti, da se pojavita dve nasprotni smeri razlage, ki vodita k dvema temeljnima stališčema, ki pa sta obe videti nezadovoljivi. Vsekakor se pri določnejši izdelavi pojma filo-zofske znanosti izkaže, da ni dognano, katero biva-joče je treba poprašati po temeljih in vzrokih biti. To razmerje prinaša v filozofijo neko lastno pro-blematiko, ki določujoče sodoloča izoblikovanje filozofije v metafiziko. Vzrok, da pusti pogled na naravo neodločeno vprašanje, kaj na njej tvori pravo bit, je v tem, da določa gibanje bit po naravi bivajočega. Šlo bi to-rej zato, da bi dobili v pogled negibajočo bit, torej tako, ki je, kar je in kakor je - brez možnosti spremembe. Ali v območju vedenja obstaja tako bivajoče? Da, matematično. Torej je enostavno vzeti matematično za eksemplaiično bivajoče in mu odvzeti to, v čemer obstaja bit. V resnici je matematičnemu lastna negibljivost in zato svoboda od snovi, ki je temelj možnosti gibanja. Toda ali je matematično tudi nekaj, kai je prisotno po samem sebi? 2 jabolki, 2 stola, 2 hiši STA, kaj pa dvojka? Ali je tudi enostavno prisotna? Ima matematično od stvari ločeno bit? Gotovo, matematika obrav-nava številke kot ločene, kajti opravka ima vendar z odnosi, v katerih stojijo številke čisto kot šte-vilke. Toda če tematizira matematika številka v nji-hovih čistih odnosih in dela to v skladu s svojim raziskovalnim namenom tudi po pravici, se vendar vpraša, če pripada matematičnemu tudi bit-po-sebi. O tem se matematika sama ne more izreči, kajti številke ali elemente, iz katerih se konstrui-rajo, jemlje kot dane, torej kot bivajoče, ne da bi vprašala po načinu njihove biti, odgovaijajoč svo-jemu bistvu kot znanosti. Tako je pač matematičnemu lastna nespre-jemljiva določenost tistega, kar je, a nejasno ostane, če ostaja na njem samem in po sebi, če namreč ne potrebuje podlage, brez katere ne more biti, nečesa kot naravne stvari. Ce bi filozofija ne-pregledano vzela matcmatično za eksemplarično bivajoče, bi lahko zašla v zmoto - če matema-tično sploh ne bi obstajalo ločeno za sebe, ampak bi ga kot ločenega glcdali le matematiki. Sele, ko je razjasnjeno, v čcm obstoja ,,bivajoče", se lahko odloči, koliko pripada matcmatičnemu bit in ka-tere vrstc jc ta bit. Vkljub tcmu nudi matematika filozofiji nekaj neizogibnega: daje nasploh vpogled o ncgibncm. Bivajočc pusti glcdati iz značaja tako-in-nič-drugačc. ISčcmo vzroke in tcmcljc, ki določijo bivajoče za tako. Vprašanjc, po čcm ic bivajoče, preide v območje tcnničncga m prakticnega vedenja. Po na-ravi bivajočc jc pričujoče po samem sebi in mora biti zato izprašano, po čcmer vendar je to, kar samo je. Izprašanjemu mora biti lasten značaj ob-stoja po samcm sebi. Takšno bivajoče nam daje narava. Toda skozi vprašanje, po čem je vendar po naravi bivajoče, se odpreta naspfotujoča si po-gleda, namreč snov in oblika. Po obeh je to na-ravno bivajoče. Kajti oblika tvori to, kar je vsaka stvar kot taka, njeno bistvo. Toda ker je y gibanju, mu pripada prav tako nujno snov. Po naravi biva-joče je namreč po samem sebi bivajoče, toda za-radi svojega dvojnega značaja mu ni treba dati po-jasnila o tem, kaj vendar je, kolikor je bivajoče. To Kar-to-je, je z nerazdružno enostjo povezano s snovjo. Matematično daje pogled negibnega, a v temi ostane, katere vrste biti je. Ti premisleki prav-kar označujejo rešitev naloge: Kar in po čemer je bivajoče bivajoče, se lahko odvzame le takemu, kar je tako negibajoče, kot tudi obstaja ločeno samo zase. Takšno bivajoče je Vedno - trajajoče Po naravi bivajoče nastane in izgine, biva le pre-hodno. Matematično je videti nekaj vedno bivajo-čega. Toda ta dozdevek je gol videz; kajti sprašuje se, če nima temelja v nekem drugem bivajočem, namreč v naiavi, brez katere morda ne bi moglo obstajati. Ce naj bi se tako obnašalo, bi matema-tično kljub svoji nespremenljivosti ne bilo vedno bivajoče. Tisto vedno bivajoče, ki le razjasnjuje, kaj in preko česa je bivajoče bivajoče, mora biti prav tako negibno, kakor tudi obstajati prosto samo zase. Vprašanje pa je samo, če nekaj takega sploh obstaja. Negativno je gotovo: to bivajoče ne bi bilo niti po naravi, niti matematično bistvena vrsta. Toda ali ni s tema dvema področjema iz-črpano vse bivajoče, po eni strani z matematičnim, po drugi pa z naravo in vsem, kar na njej temelji. Jasno je toliko: če naj obstaja neko tako odlično bivajoče, potem vsekakor ni za nas enostavno raz-odeto, kot matematično in naravno z vsem, kax to nosi, izgotovljene stvari in dejanja ljudi. Do njega ne bi imeli dostopa, v vsakem oziru bi nam ostalo zaprto, tako da ne bi niti mogli reči: Je - če se ne razglaša na nek način v nam očitnem. Aristotel pa pokaže, da se nam tisto odlično bivajoče razglaša v tem, kar nam je očitno, in sicer na sledeči način: Vzrok je to, kar je povzročeno, največkrat kot samo. Toliko povzročeno vedno razglaša svoj vzrok. Sedaj se vpraša: ali obstaja znotraj nam očitnega nekaj vedno bivajočega? Ker je matema-tično izločeno — kajti ni jasno, če obstaja samo po sebi - se vprašanje usmeri na naravo. Biti po naravi pomeni: biti v gibanju. Vendar je na naravi vse-kakor nekaj vedno trajajočega, namreč gibanje samo. Gibanje pa ni po sebi. ampak je kot V-giba-nju-biti nekega bivajočega. Ce pa je gibanje vedno, potem mora biti znotraj narave tudi bivajoče, ki je vedno. Aristotel opazi to vedno bivajoče v ozvezd-jih, vendar to ni odločilno. Za kar gre, je dosti bolj uvid, da je narava samo takiat narava, če je v njej vedno bivajoče. To vedno bivajoče je kot nekaj naravnega tudi vedno v gibanju. To gibanje zahteva nek temelj, nek vzrok. Temelj, vzrok vedno biva-jočega, je kot ono samo vedno bivajoč. Ne potre-buje drugega temelja, ker je sam prvi in zadnji temelj. Torej je tudi negiben. Kajti če bi bil v gi-banju, bi temeljil na nekem temelju, in ne bi bil temelj kot sam. In tako bi se pokazalo neko bivajoče, ki obstaja pav tako po sebi kot na samem sebi, ki je prav tako prosto vsake spremembe in je torej negibno. To bivajoče kaže v vsakem pogledu, kaj je bivajoče kot bivajoče. Pot do njega vodi preko nekega nam očitnega vedno bivajočega, ki kaže po sebi na te-melj svoje večne biti, ki je kot tak sam vedno biva-joč. Toda ta pot k temu kot samemu vedno bivajo-čemu vodi preko naravnega, ker to kot negibno ni to, kar je, v skupni biti s snovjo. Ce imenujemo vedenje o naravnem fizika, potem 4)i lahko spo-znanje tega najvišjega bivajočega po pravici imeno-vali meta^fizika. Dalje je naravno bivajoče čutno prisotno ( oC LG> 1^)7^0 V^ , nasprotno pa kot samo vedno bivajoče nadčutno prisotno (yJor\T&y) zato spoznavno lc v čistem mišljenju. Aristotel do-daja: Bistveni način tega kot samega vedno bivajo^ čega je božansko, kajti kje naj ima božansko pri-sotnost, če ne v bivajočem tega bistvenega na-čina? (Met. VI, 1026 a 19 f.). Kolikor se loti filo-zofija tega, da bi povedala, kaj je to božansko, je teologija. Torej je metafizika teološka in teologija metafizična. Filozofija je bistveno metafizika: izhaja iz na-rave in prehaja skozi njo, preko nje in ven k spo-znanju bivajočega, ki je kot temelj vedno bivajo-Čega v naravi na samem sebi vedno bivajoče, bo-žansko. Akademski ples kemikov z brucova-njem bo v četrtek, 10. decembra 1970, v Festivalni dvorani. Igral bo ansambel Dehors. Vabljeni! Sedaj pa se vzdigne težak problem, ki se tiče znanstvenega značaja filozofije. Filozofija kot zna-nost o bivajočem kot takem stremi po spoznanju najvišjega bivajočega. Toda to najvišje bivajoče vendar po svoje predstavlja področje bivajočega v oeloti, pa čeprav najvišjega. Kot znanost o naj-višjem je filozofija tudi najvišja znanost ali v zapo-vrstnosti prva znanost. Toda kako se to prilega nje-nemu značaju kot znanosti o bivajočem kot ta-kem? Kot znanost o bivajočem kot takem se odli-kuje v tem, da je odprta celoti tega, kar je, in zato ni omejena na neko določeno področje. Toda kot najvišja znanost o najvišjem bivajočem je omejena na neko področje znotraj celote, namrf j na bistve-no področje božanskega, najbolj biva' jčega bivajo-čega. Videti je, da je tako filozofij? izgubila svojo odliko, da ima za temQ cejoto tega, kar je. Kakšen je odnos vedenja o bivajočem kot takem do ve-denja najvišjega bivajočega? Kakšen je odnos ontologije in metafizične teologije? Je ena drugi nadrejena? Sta uvrščeni ena zraven druge? Sta v razmerju vzroka in pasledice? ^ristotelov odgovor na vprašanje o odnosu med ontologijo in meta fizično teologijo prehaja vse te poskuse rešitve. S skrivnosfno povezavo reče: Obe sta isto - odgo-vor, ki ni bU presežen, ki so ga veliki nasledniki Aristotela vedno le s težavo dohiteli, ker je z di-daktičnimi motivi določena sistematika, ki se je pričela že kmalu po Aristotelu, vedno zakrivala in zatemnjevala filozofiji njeno bistveno enotnost. Ontologija in metafizična teologija sta isto, to ne pomeni, da sta neka enostavna enost z različ-nimi imeni, ampak sta samo iz svoje izvorne sku-pine pripadnosti, kar sta. Aristotel pojasnjuje to razmerje na matematičnih znanostih. Matematične so vse z matematiko sodoločene znanosti, na pri-mer astronomija, nauk o harmoniji, optika, v no-vem veku celo flzika ter v njej utemeljene kemija, biologija, medicina itd. Kolikor so te znanosti skupno matematične, jim je matematika vsem skupna. Toda matematika je tudi sama znanost, znanost o odnosih čistih vefikosti kot takih. Mate-matika je znotraj matematičnih znanosti najbolj dovršena; kajti druge znanosti pridobijo svoja spo-znanja šele ob prehodu skozi spoznanje matema-tičnega kot takega. Matematika se giblje v dolo-čenem področju stvarnosti znotraj celote matema-tičnih znanosti. Toda znanost o najvišjem matema-tičnem področju stvarnosti je obenem skupna vsem drugjm znanostim. Da je matematika skupna vscm drugim znanostim, ne nasprotuje dejstvu, da pripada nekemu določenemu področju stvarnosti, namreč področju čistih razmerij velikosti kot takih. Bolj je tu prva po razvrstitvi, ker je prva, vsem ostalim skupna. Kajti druga področja stvar-nosti so obenem spremenjena razmerja velikosti: razmerja velikosti gibanj, tonskih razmakov itd. V skladu s tem se obnaša tudi v filozofiji: Bivajoče, ki je prisotno po sebi, se imenuje grško ousia. Na nacin ousie je naravno bivajoče. To pa ne more pojasniti, v čem leži njegov značaj ousie, v eidosu ali v snovi. Ce ne bi obstajala ousia izven in poleg tega, kar je po naravi, bi bila seveda znanost o naravi prva znanost. Vsekakor bi ostalo potem tudi vedno neodločeno, v čem obstaja prava bit bivajočega. Ce pa obstaja neka negibljiva ousia, je njej ustrezajoča znanost vrstno višja kot znanost o naravi in je zato prva znanost. Kajti ne-gibljiva ousia obstaja na en način po sami sebi kot po naravi bivajoče, nato pa ji je lastna nasproti temu neka bistvena prednost: je prosta gibanja in zato k njeni biti ne spada možnost - biti-tudi-dru-gačc-in-tudi-ne-biti. Je bivajoča in samo bivajoča brez vsake vrste niča. Bit prinese čisto v prisot-nost. Tcj ousii se šele da odvzeti to, kar pomeni bit v polnem smislu. Zato je znanost o najvišjem biva-jočem najvišje uvrščena znanost. In če je prva, je tudi tista, ki opazuje bivajoče nasploh, če je biva-joče. Zaradi česa? V negibni ousii je prisotno v popolni prezenci to, kar je bivajoče. Zato lahko spoznamo šele ob pogledu nanjo, do kam in koiiko je ostalo bivajoče bivajoče. Kot so področja mate-matično določenih znanosti obenem spremembe čistih razmerij velikosti v snovnem, tako pred-stavlja vse ostalo bivajoče spremembe biti, katere čista prezenca je najvišje bivajočc. To bivajoče ne le da ni nad vsem, ampak se odlikuje v tem, da je samo prisotnost biti, polna prezenca tega, kar je bivajoče, kolikor je bivajoče. Tako torej mora biti ontologija znanost o bivajočem kot takem, meta-fizika in metafizična teologija, če hoče ustrezati svoji zahtevi. Naredimo takoj preizkus: Filozofska znanost o naravi spozna, da je naravno bivajoče vedno biva-joče iz dveh vzrokov, iz eidosa in snovi, ki se naha-jata v njem vedno skupaj. Dalje je to ousia, po sebi samem prisotno. Toda icot kaj je naravno ousia? Kot eidos ali kot snov? Ce tvori snov bistvo na-rave, bi to pomenilo: tisto, iz česar stvari nazadnje obstajajo, elementarno, tvori na naravi pravo bit. Nasprotno pa so oblike, naravne vrste, manj biva-joča, obenem le prehodna stanja, sestave, v katerih le prehodno obstane resnično bivajoče, elemen-tarno, ne da bi se nanje vezalo. Bivajoče na naravi jc nevezano, brezmerno, brezmejno, brez zakona vladajoče. In tudi človek uspeva znotraj bivajočega le takrat, če prcvzame bistveni način te narave in vzame mere, pravila, zakone le prehodno ne da bi se v svojem najbolj lastnem vezaf nanje. Spoznanje bivajočega, ki predstavlja bit samo, pripelje vprašanje po pravi biti narave do odlo-čitve: negibno je v polnem smislu bivajoče. Torej naredi tisto, kar je na njem negibno, naravno za bivajoče v pravem smislu. To pa ni snov, ki je prav temelj za Tako-in-tudi-drugace, ampak Kar-to-je, eidos, bistveni načini, na primer načini živega. Tega spoznanja fizika po sebi ne more dati, kajti v naravnem sc nahajata oblika in snov vedno skupaj. To pa spet ne pomeni, da ima narava svojo bit samo v eide, vse ostalo pa je nekaj nebivajočega. To bi spet dalo tisti platonizem, ki reducira bit narave na ideje. Bolj imajo eide narave, bistveni načini, nujno svoj obstoj v snovi kot temelju mož-nosti biti-v-gibanju. Naravno je po svoji biti v gi-banju, njegovo bistvo je sodoločeno z gibanjem. Kaj je torej naravno bivajoče kot bivajoče? Je snov, t. j. elementarno, na katerem so oblike le prehodna stanja, ali pa je naravno bivajoče kot v snovi pričujoče oblike? Odgovor na to vprašanje da šele metafizika. Po-gledi na bivajoče, ki bit čisto reprezentira, nam da spoznati: naravno je bivajoče, ki to je, kot v snovi prisotne oblike. Bistvo narave pa je oblika, toda vedno oblika takega, ki je v gibanju, ki se pojavlja, raste in izginja. In s tem je padla odločitev o tem, kaj je po naravi bivajoče. Sele prehod čez njo osvetli naravo v spremstvu njene biti: da je v snovi pričujoča oblika. Medtem pa se bistva narave ne da nekako dedu-cirati iz metafizike: da je temeljni značaj narave bit-po-sebi-v-gibanju, metafizika pa sebe ne more narediti za vidno. Tega je bolj zmožna ravno fizika. Fizika spozna naravo kot gibljivo. Kaj pa je to gib-ljivo kot bivajoče, pove metafizika. Sele metafizika prinese fiziki njeno stvar kot bivajoče, ki je bi-stveno. Se eno vprašanje manjka: znanost, ki sprašuje: kaj je bivajoče? stremi po vzrokih in temeljih, po katerih je bivajoče bivajoče. Da bi obsegla bivajoče kot bivajoče, mora pogledati na najvišje bivajoče. Toda v tem območju sploh ni bilo več govora o vzrokih in temeljih. Vedno smo rekli le: to je biva-joče, ki je pričujočnost biti same. Kje so tu vzroki in temelji? Toda to bivajoče je vendar kot samo vedno bivajoče in zaradi tega temelj za to, kar je v naravi vedno bivajoče. Vedno bivajoče v naravi pa je s svoje strani temelj zato, da je naiava narava. Narava, vzeta v celotnem obsegu svojega področja, je vse noseče področje temelja. In tako bi se ven-dar našel v najvišjem bivajočem zadnji temelj, po katerem je vse bivajoče sploh bivajoče. Sedaj smo spoznali temeljno obliko filozofije, kot jo je zasnoval Aristotel v izdelavi in razvitju vprašanja: Kaj je bivajoče? in kot je ostala mero-dajno vtisnjena vsem njemu sledečim mislecem. Filozofija sledi vprašanju: Kaj je bivajoče? V tem ko izhaja od tega, kar se nahaja že po sebi in tako obstaja, od narave, in prehaja skozi bistvo tega bi-vajočega in preko njega, v tem ko zajame mate-matično kot spoznanje najbolj bivajočega biva-jočega, v katerega luči so šele kaže drugo bivajoče kot bivajoče, ki je. Mi smo tu predstavili obliko metafizike v njenem temeljnem orisu in narisu. Toda na tej poti so stadiji, postanki, odkloni, raz-gledi, težave, da, brezpotja, ki vedno znova zahte-vajo pomisleke. Nekatere od teh težav in odklonov smo dobili na vpogled, čeprav samo od daleč. Pri tem orisu temeljne oblike filozofije pa ni bilo več govora o resnici. Zares ne, a morda zato ne, ker je pač ni potreboval. Kajti: kaj je tisto, kar dovršuje filozofija, če dopusti, da pride izhajajoč iz najvišjega bivajočega drugo bivajoče v luč nje-gove biti? Kaj je to drugega kot razkritje bivajo-čega v celoti, kolikor je bivajoče? In tako dovršuje filozofija kot metafizika resnico o bivajočem kot takem in v celoti. Kolikor pa je človek vendar do-kjčen v svojem bistvu s tem, da ima odnos do ce-lote bivajočega, pa metafizika vendar postavi člo-veka v resnico o bivajočem v celoti, tako da meta-fizika dovršuje, upravlja in ohranjuje to resnico za človeka. Iz vprašanja: Kaj je bivajoče? Ne izvirajo le vsa druga filozofska vprašanja, iz njega izvirata v prvi vrsti Od-kod in Kako kot taka. Iz njega izvira teo-retični odnos človeka do sveta. Šele tam, kjer izvi-rata Od-kod in Kako kot taka, ima lahko človek skrb za vedenje kot tako mu lahko je za vedenje, mu lahko postane hotenje po vedenju za temeljni gon niegove tubiti. Sele tam, kjer stopita Od-kod in Kako pred človeka, postane možen tisti odnos do sveta, ki ga imenujemo znanstven, in ki je bil naložen evropskemu človeštvu, da ga prevzame, ko je izstopilo bivajoče v svoji sprašljivosti proti niču in je človeka prisililo k vprašanju: Kaj je bivajoče? To se je prvič zgodilo v tubiti Grkov, utemeljiteljev naše zgodovine v njeni sreči in nesreči. Tako smo, dozdevno ob strani, uprli pogled na genezo znanosti in znanstvenega spraševanja na-sploh. Taki pogledi, ki se nudijo dozdevno ob stra-ni, se v filozofiji često dogajajo. Vendar se odprejo le tedaj, če stvar filozofije vztrajno zasledujemo. Prvi vpogled v izvor evropskega vedenja znanosti se nam postavi pri zametku temeljne oblike filo-zofije kot ontologije in metafizike. Ostanimo še malo ob tem spoznanju z ozirom na to,da se nam danes v poudarjenem smislu predstavlja to, kar je dejansko, ravno v znanostih. Vprašanje: Kaj je bivajoče? se vzbudi v trenutku, ko obenem vstane bivajače proti niču in se tako predstavi kot biva-joče, t. j. kot tako, ki je, in ne, ki ni. S tem, da se vzdigne proti niču, sili v vprašanje, kaj torej je to bivajoče, t. j., preko česa vendar je, kar je, namreč bivajoče in ne nebivajoče. Tako prispe bivajoče nasploh v vprašanje po svojem preko česa, od kod, iz česa, zakaj, torej v vprašanje po svojih vzrokih in temeljih. Preko česa in zakaj kot taka zahtevata človeka v oziru na bivajoče. Iskanje in spraševanje po vzrokih in temeljih je gon po vedenju. Dalje pade prva odločitev o tem, po čemer se pravzaprav Platonovo mišljenje sprašuje v ' vpra-§anju: Kaj je bivajoče? To, kar je bivajoče, je to Kar-to-je, enotno bistveno mnogoterega. To, kar je neka stvar, omeji ta stvar sama na sebi, tako daje ta stvar in nobena druga. Bivajoče, z ozirom na katerega se sprašuje, kaj je, se zato razčlenjuje tiidi že v medsebojno razmejena in omejena področja kot možna področja vedenja, po katerem teži. Vzrok mnogoterosti vedenja v smislu znanosti je v načinu, kako se opazuje bivajoče, namreč z ozirom na njegovo bistvo v smislu Kar-to-je. Kako pa pride Platon do tega, da išče bit bivajočega v njegovi kar-biti (Was-sein), t. j. v njegovi bistveni omejitvi? Tudi ta odločitev izvira iz vodečega temeljnega vprašanja. Vprašanje: Kaj je bivajoče? omejuje bivajoče proti niču, ga omejuje proti sebi samemu in ga obmejuje. Ta bivajoče proti niču omejujoča meja je bit. Meja, grŠco izkušena in mišljena, ne pomeni tega, pri čemer se nekaj neha, ampak obratno: vsaka stvar začne bvvati šele s svojo mejo in iz nje. Zato tudi že od vsega začetka naletimo na pojem meje pri grških filozofih. Meja obvaruje bivajoče pred tem, da bi se izgubilo v nič; rešuje bivajoče v njegovo bistvo. Vendar pa se biva-joče ne postavlja kot enostavno eno, ampak kot nepregledna mnogoterost prisotnega. Bivajoče kot polnost vsega prisotnega se zato spozna kot biva-joče v tem, ko je eno razmejeno nasprotj drugemu. To, kar razmejuje bivajoče ptoti bivajočemu in tako omeji vsako stvar nase, je to Kar-to-je. Zato velja povsod zajeti to Kar-to-je in tako spoznati vsako stvar kot njo samo. Platon je Tazložil v dia-logu Sofist, da je vsaka stvar to bivajoče le preko tega, da ni drugo, tako da bistveno pripada celo nebit v smislu drugače-ne-biti, biti vsakega biva-jočega. gledališče pupilije ferkeverk pripravlja novo predstavo, zato vabi k sodelovanju — filmske, gledališke in televizijske igralce, — glasbenike in vokalne soliste, — likovnike, — modne kreatorje, — manekenke in manekene, — fotomodele, PREDVSEM PA VSE MLADE LJU-BITELJE MODERNEGA GLEDA-LIŠKEGA IZRAZA. Informativni se-stanek bo v ponedeljek, 14. decembra (in v torek, 15. decembra), ob 18. uri v prostorih uredniStva revije PRO- BLEMI, Soteska 10 Koper v Gradišču). (za restavracijo 20. decembra ob 10. uri dopoldne bo v ljubljanskem parku TIVOLI (pred Bakhusom) premiera nove SUPERMOTORIČNE POEZIJE MIROSLAVA SLANE-MONOSA Sodelovali bodo študentje AKADE-MIJE ZA GLEDALIŠČE, TELEVI-ZIJO IN FILM. Vidimo torej, kako se artikulira iskano vedenje o tcm, kaj je bivajoče, v mnogoterost znanosti. Glavne točke tega preudarka lahko zberemo takole. Šele tam in samo tam, kjer vstane bivajoče proti niču. se postavlja človeku v oziru na to vprašanje, kaj in kako to je. To vprašanje je torej izvor preko-česa in zakaja sploh, izvor vedenja o bistvu samem. To, po čemer bivajoče je, je omejujoča razme-jitev. Bivajoče se predstavlja kot vse mnogoterosti pri-sotnega. Spoznano je skozi razmejitveni dvig enega ob drugem. Kar pa omejuje bivajoče na bivajoče samo, tako da je to in ne katero drugo, je to Kar-to-je. Tako zraste iz vodečega vprašanja: Kaj je biva-joče? po omejenih področjih se artikulirajoče ve-denje, mnogoterost znanosti. Danes vladajoča spe-cializacija, pripoznana v svoji nepriljudnosti in obenem vedno znova obtoževana - ena od mnogih vrst razkola, ki označuje modernega človeka - ima zadnji izvor v vedenju omogočujočem temeljnem in vodilnem vprašanju: Kaj je bivajoče? Z njo se začcnja z vedenjem opremljena evropska zgodo-vina. To vprašanje pa izvira v tem, da se bivajoče vzdigne proti niču in se postavi v vprašanje kot bivajoče. Kako je s tem dogodkom? Na njegovo bistvo se sploh ne zanesemo, in to tako, da ne moremo niti vedeti, na kakšen način lahko tu spra-šujemo. Ta dogodek ni samo bivajoče ali neko bivajoče med drugimi, a vendar ni nič, ampak nekaj zelo bistvenega, kar se dogaja z bivajočim in s človekom: bivajoče se vzdigne v vprašljivost svo-jega bistva, človeku pa je naloženo vprašanje, kaj je bivajoče. Človek je postavljen v temeljno potezo gona po vedenju. Ce pa ta dogodek ni bivajoče samo, ostane zaprto tudi vprašanje: Kaj je bivajoče? In ker je metafizika razvitje tega vprašanja, ostane dogodek zaprt vsej metafiziki. Toda iz tega dogodka izvira filozofija. Ali to ne pomeni, da nlozofija ne more poznati svojega lastnega bistvenega izvora, da ostane filozofija sami sebi neznana uganka? In ali naj ne pripelje uvod v filozofijo predvsem do te uganke? Ali ni dokončno omajana sama po sebi razumljiva predstava o filozofiji kot izobrazbeni dobrini, in ali se ne kaže njena breztemeljna za-strtost, če je filozofija uganka, ki sama sebe ne pozna? Toda v glavnem že imamo možnost, da bi to i^anko raziskali. Še stojimo v fazi prve polastitve tistega, kar pravi filozofija sama o sebi in kot je zasnovala lastno temeljno obliko. Dogodek sam, iz katerega izvira, še ostaja nemišljen in neizrečen. Morda bomo v teku naših izvajanj vendai naleteli na to uganko. Spoznali in razjasnili smo pet določil, v katere zajema filozofija svoje lastno bistvo. Dalje smo spoznali in videli temeljno obliko filozofije, kako izvirata iz njenega vodilnega vprašanja vedenje in njegova artikulacija v mnoštvo znanosti, in končno smo sprejeli prvo opozorilo na bistveni izvor filo-zofije, ki mu sedaj seveda še ne moremo slediti. Filozofijo smo osvobodili videza samoumevnosti in zagledal nekaj njenega vprašljivega bistva. Po svoji enostavni temeljni potezi je filozofija kot odločitev vprašanja: Kaj je bivajoče? Meta-fizika: pot skozi v svojem bistvu določujoče, po sebi kažoče se in dogajajoče se kot prehod k spo-znanju po sebi vedno bivajočega in zato najbolj bivajočega bivajočega, v čigar luči šele se vse drugo kaže kot bivajoče, kar to je, pred čemer je narava kot v snovi pričujoča oblika. Filozofija kot razlaga metafizičnega vprašanja: Po čem je bivajoče bivajoče? ima obliko gibanja. Filozofija opravi dvakratni prehod: od pričujočega k bistvu in od tam k prvemu temelju biti vsega bivajočega. Ta prehod lahko imenujemo s poznej-širn imenom ,,transcendenca". Toda to transcendi-rajoče gibanje metafizike vsebuje v sebi možnost nasprotnega gibanja, ki se pojavi najprej kot mate-rializem. Pod tem razumemo miselno smer, v skladu s katero se išče pravo bivajoče samo v v-temelju-ležečem, v elementarnem. To smer gi-banja lahko imenujemo metafizična rescendenca. Rescendirajoči materializem doseže svojo metafi-zično nepogojenost v nauku marksizma, ki prehaja neposredno v politično prakso in je zato postal svetovno zgodovinsko delujoč. Vendar se bo pokazalo, da ni treba, da bi bila rescendenca na vsak način materialistična, na-sprotno: materializem je zakritje prave rescen-dence. Ta stopi v svoji resnici na svetlo šele v konč-nem in dopolnjujočem se stadiju metafizike: v filo-zofiji Nietzscheja s svojo potjo nazaj k dejstvu živ-ljenja in v pesništvo Rilkeja. V zgodovinskem končnem stadiju metafizike se preobrne transcen-denca v rescendenco, tako da izgine razlika med transcendenco in rescendenco in z njo izgube svoje razčlenjujočo moč in zveznost vse z metafiziko postavljene razlike. Kaj to pomeni, bomo morali vprašati ob danem času. Iz metafizične temeljne oblike filozofije pa zra-steta naslednji vprašanji: 1. Je to, kar se predstavlja v modernih naravo-slovnih znanostih kot narava, v snovi pričujoča oblika? Nihče ne more potrditi, da se tako obnaša. To je bilo, pravimo bolj dojemanje narave v antiki in v srednjem veku. 2. Kje je danes metafizika, v katere luči se pred-vsem pojavi narava v svoji biti? Nikjer ne vidimo, da bi bile naravoslovne znanosti zaobsežene z metafiziko, ki bi jim nudila po njih iznajdeno kot bivajoče, ki je. Naravoslovne znanosti so se bolj oprle na metode, ki so jih same razvile, ki jih lahko same vsak čas preizkusijo in revidirajo. Te znanosti dopuščajo metafiziko v najboljšem primeru še kot dostavbo in pristavbo ali nadstavbo, t. j. v temelju le še kot ideologijo, kolikor ostaja tu metafizično mišljenje še odvisno od vsakokratnega raziskoval-nega in problemskega stanja znanosti, ki velja kot dejstveno, kot dejansko. Metafizika ni vedenje, ampak prej tolmačenje in raztolmačenje že od prej zagotovljenih spoznanj, mišljenje, ki prispe že v bližino pesništva, nekakšna vrsta pojmovnega pesnjenja. To je položaj, v katerem se zdaj nahaja meta-fizika, temeljna oblika filozofije, označen vnaprej in le v nekaterih potezah. Že samo zato ne mo-remo brez nadaljnjega enostavno prevzeti vodilne zasnove filozofije in izročila. Če namreč to sto-rimo, se približamo nevarnosti, da ostanemo za tem, kar je. Kajti to, kar je sedaj, je bistveno sodo-ločeno s tem, kar se predstavlja v naravoslovnih znanostih kot dejansko, to pa ni naravno bivajoče, ki se kaže v svojem bistvu šele v luči najvišjega metafizičnega spoznanja. Znanosti so tembolj označene s svojsko nepotrebnostjo metafizike in dopuščajo vse metafizike v temelju samo še kot ideologije. Sedaj pa naj nas pred to, kar je, privede še naš uvod v filozofijo. Zato nas naše razgledo-vanje vodi k naslednjem vprašanju: Kaj je to, kar je videti, da ne potrebuje metafizike, kot tudi ne tega, kar se predstavlja v znanostih kot dejansko? In če se tako odnaša na znanosti, kaj je potem z metafiziko? Ali je postala kot znanost o biva-jočem odvečna? In če je tako, kako je potem s filozofijo? Gre filozofija h koncu? Ali pa je celo že dokončana - kot vedenje, v katerega luči se šele pojavi bivajoče v svojem bistvu? Ce hočemo ta vprašanja zasledovati tako, da bi enostavno nadaljevali filozofijo v sedanjem stilu, bi nam sicer predmeti ne izpadli, toda pustili bi ne-izpolnjen najbolj elementaren pogoj filozofiianja, namreč, da je misleče primerno temu, kar je. Tu se nam vsiljuje mnogo vprašanj. Najprej se usmerimo na tisto, ki je najbliže: Kaj je to, kar se predstavlja v naravnih znanostih kot to, kar je narava, vendar tako, da te znanosti več ne potrebujejo metafizike? In kako je potem z metafiziko, temeljno obliko filozofije? Lahko je spregledati: da bi prišli do tega vpra-šanja, nam je potreben vpogled v razmerje meta-fizike do novodobne znanosti. Tak vpogled nam nudi na primer Kantova filozofija, ki med drugim premišljuje o temeljih novodobne znanosti glede na to, v katerih mejah jih mišljenje sili v meta-fiziko. Lahko bi tudi zasledovali Descartesovo ute-meljitev novodobne znanosti v metodi, ki jo je raz-ložil v ,,Regulae ad directionem ingenii". Fichte-jeva razprava ,,Pojem nauka o znanosti" daje važne zaključke o nbvodobnem razmerju filozofije in znanosti. Predvsem pa moramo spomniti na Nietzschejevo kritiko pojma spoznavne resnice, po-sebno na 3. knjigo ,,Volje do moči". Vse te poti in še mnoge druge, ki bi po njih tu lahko šli, bi nas vsekakor pripeljale v neko dolo-čeno filozofijo. Uvod v filozofsko mišljenje zato ne more po vseh teh poteh. Namesto tega izberimo raje lastno pot, ki mora seveda ostati pomoč v sili. Če pa smo si svesti, da gre za pomoč v sili, potem nam da tudi pot, ki po njej gremo, marsikaj na spregled. Vprašanje, ki nas sedaj vodi, je: kako to, da je narava predmet znanosti, ki niso sposobne meta-fizike? To vprašanje preide v drugo vprašanje: kako je zdaj z metafiziko? Odgovor na to vpra-šanje naj bo predstavljen kot naslov naslednjega odlomka naše raziskave. Tekst Znanstveno tehnična opredelitev bistva narave v novem veku je bil objavljen v reviji PRO-BLEMI. Prevedel M. POTRC Študentski servis bo v decembru in januarju organiziral tečaj za natakarje in točaje. Na tečaju bodo študentje pridobili osnovno znanje, ki jim je potrebno za opravljanje poklica nata-kar in točaj. Vsi, ki bodo uspešno končali tečaj, se bodo v turistični se-zoni v času od 15. 6. do 15. 9. 1970 zaposlili v hotelih ob slovenski obali kot natakarji in točaji. Opravijeni te-čaj je pogoj za pridobitev boljše za-poslitve in s tem zagotovilo tudi za večje dohodke. Tečaj bo v menzi štu-dentskega naselja in sicer v popoldan-skih urah. Obsegal bo 20 ur praktič-nega pouka. Vodil ga bo kvalificiran gostinski delavec. Študente, ki jih te-čaj zanima, vabimo, da se glede po-drobnosti in prijav zglasijo na Stu-dentskem servisu, Broštnikov trg2, Ljubljana. NATAŠA KASTELIC vredno je prezira peti A o stvareh pripovedujem /\ij kako je zeleno nastajalo \\jr\ kako je živo nastajalo [\ kako je veselo nastajalo I v kako je hitelo l^- o ljudeh pripovedujem A kako so bele reke tekle I kako so trde rose jutra razkopale \ kako so pokala naročja \ in se bala podariti -==s=o tebe ali mene pač nekoga ki bi živel polna usta rdečih krogov rdečih pajčolanov razpletem polna usta črnih krogov črnih pajčolanov zadrgncm vredno je prezira peti KAKO JE BELO NASTAJALO vkrogu plavajoče zelena veriga je horizont žalujoči mrzli pajčolan utež je horizont dan je poln metuljev z modrimi krili veka bežeča raztresena pisana podoba velikega imetja je horizont umazana gnila luč črn žarek potegnjen v krogu je horizont le kako bi se belo prizibalo le kako bi si belo upalo redkokdaj redkokomu se zdi bela plenička je horizont nekaj prihaja na ta svet nekaj si upa na ta svet ZDRAVKO DUŠA samson Tujci so prišli v hišo s težkimi koraki, da se je potresavalo od stropa. Maček v Samsonovem na-ročju se je stisnil in obstal v usločenem pričako-vanju. Stenska ura se je enakomerno opotekala v svežino, ki je zavela od vrat. Samson je z glavo zaiskal k vratom. Bil je od rojstva slep in živel je petnajsto leto svoje teme. Dober dan! je pozdravil in gladil mačka po hrbtu, da bi udušil njegov strah. Tujci so zasidrali svoje štorkljanje sredi kuhinje. Od njih je velo dušeno sopenje. - Kje je oče? je vprašal eden od njih z glasom, ki je tipal v neznano. Samsonu je glas zrastel, ko je vprašal, zakaj išče-jo očeta. Roke so ga povlekle z zapečka. Opotekal se je in se oprijel za štedilnik. V njem se je začelo raz-predati vprašanje. - Pelji nas k očetu! je zahteval tujec. Samson je stopil iz kuhinje in vrsta grobih čevljev je zdrsela za njim čez prag. OD podbojev je kovinsko tlesknilo. Zdaj je vedel, da so v hiši partizani. Povedel jih je skozi hišo, otročje samozavesten zaradi svoje velike moči. Nemo so mu sledili, naperjeni čezenj v za-tohle prostore, kjer jih je čakala praznota. V kleti, sredi težkega vonja po hrastovem lesu in zorečem moštu, so ga spreumeli. Pričeli so ga pretepati. To početje se mu je zdclo - čeprav so padali udarci trdo in na gosto -vodeno in tuje. Budilo je v njem davno pozabljeni ubčutek velikega začudenja. Ko mu je lica zalila lepljiva toplota, se je zgnusil nad svojo sfarostjo. Zavohal je žganje in nosnice so se mu razprle, kot da hočejo vsesati vase moč, ki je s pijačo lila v tujce. Njegovo telo se je samohotno, kot sončnica nagnilo za vonjcm. Tujec, ki ga je pretepal, se je razlezel v krohot. i1 Globoko v ustih je začutil grlo stekleniee. Čez jezik, ki se je stisnil vase, je pričelo vanj liti žganje. Hotel je pljuniti, toda žganje je neustavljivo plalo skozi usta v grlo in po bradi. Prepustil se jim je, da so izpraznili steklenico vanj. Potem je zdrknil proti tlem. Iz njega je bruhalo sopenje. Kmalu jih je pričel izgubljati. Ostal je sam s svo-jim vrtenjem. Padal je in tiščal roke k sebi, da se ne i ujel. Ko se je odprl in pričel padati vase, ga je obšlo, da je bog. Usta so se mu scedila v bebast razporek. Dvignili so ga na noge. Med njihovimi rokami je odklecal ven, v jutro. Spustili so ga na tla, da se je s koleni in dlanmi uprl ob svet, ki se je šiiil pod njim. - Oče! so bobneli glasovi čezenj. Kje je oče? so ga sunili, da se je mrtvo naslonil na zemljo. Opotekaje je prišlo čez njegove ustnice. Vrgli so ga v travo, kjer je mrtvo obležal s prstjo v nos-nicah. Prebujanje je bilo dolgo in težko. Iz svinčene otopelosti ga je pričel dvigati šele očetov glas. To ni bil očetov glas, kakršnega je bil navajen - bilo je cviljenje, od katerega je smrdelo po znoju in strahu. Oče se je bal smrti. Samson je začutil strmo, vedno blatno pot, ki vodi v dolino, zaslišal je sopenje pogrebcev in dež zemljenih grud čez krsto. - Tovariši, eden naj gre po kramp! Glas, ki je nosil te besede, je bil droban in rahlo najeden kot glas stare ženske. - Ne! se je očetov glas znova zvil v stokanje. -Ne morem si skopati jame! V Samsona se je pričela naseljevati jama. Nad njo je stal oče in s krampom iskal dna v mastni prsti. Nekje v temi je pričelo čisto na tiho in na redko kapljati. Samson je prisluhnil. - Kdo bo opravil? je vdrlo od zunaj. Kapljanje je utihnilo. Samson se je potapljal v samoto. Postalo ga je strah. - Držite ga! Oče je zajavkal. Zdaj ni več moledoval, zdaj je tulil, da je odmevalo po Samsonu. Trije pari nog so zabegali po pesku. Potem je kramp topo preklal lobanjo. Očetov krik se je vzpel in nato zlezel podse, kjer se je počasi umirjal. V nastajajočo tišino se je pričela pregibati trava. Samson se je potegnil za hropenjem in pod prsti začutil očetovo telo. Bilo je toplo in mehko in potresavalo se je kot žolca. - Mrtev je! je šlo skozenj. Trepetanje se je selilo po skorji, ki je ostala od Samsona. Skušal se ga je otresti, toda neustavljivo je vrelo od očeta vanj. Stekel je, da bi scohranil. Po nekaj korakih je padel. Nihče ni prišel za njim. Nato je še velikokrat padel vendar je vsako-krat noro zahitel dalje, stiskaje s sebe drget, ki ga je maličil. Tresenje pa je neusmiljeno rastlo, da je komaj odprl vrata, ko je prišel do doma. Vrgel se je na tla in se prepustil drhtenju. Dolgo je tiščal glavo v grobo opeko. Življenje je plalo skozi njegovo telo, da se je stiskalo in spet spuščalo kot telo gosenice. Potem je prišel maček. Potrkal je po njem z jezikom: drobno in toplo. Samson se je spet za-čutil. Maček se je pričel privijati obenj. Drsel je ob njem s prožnim, kot lok napetim telesom. Samson je posegel po živali. Njegovi trepetajoči prsti so ujeli mačkov vrat in se pričeli ožiti. Maček je zamijavkal - najprej začudeno, potem proseče in nazadnje grozljivo, da je zavonjalo po trhnobi. Samosonovi prsti so postali mirnejši Zdaj je lahko z eno roko davil mačka, z drugo pa t lovil trepet njegovega telesa. Žival je divje brcala, ^okler ji ni zmanjkalo moči. Potem so šli skozi njeno telo samo še lahkotni drgljaji. Toplo trepetanje je skozi Samsonove prste spet nalivalo polnost. - Ubil sem ga! mu je zadovoljno prilezlo na ustnice, ko se je mačje telo v njegovih rokah umiiilo. Bil je mlad in lep inflia obrazu se mu je lesketalo nekaj kot rosa. ideje o študentu-delavcu Vprašanja študentovega delovnega statusa se vedno znova dotikamo zato, ker očitno še danes ni jasno, kaj študentje hočemo. Celo nekaterim pro-fesorjem na jugoslovanskih univerzah ta ideja ni razumljiva. Največkrat slišimo od njih le godrnja-nje, da za realizacijo študentovega delovnega sta-tusa ni dovolj sredstev. Za nekatere je torej to vprašanje predvsem ali celo izključno finančni pro-blem. Po drugi strani jc prisotno mnenje, da bi bilo študentskim zahtevam zadoščeno že tako, da bi pravilno vrednotili njihovo počitniško prakso tei njihovo seminaisko aktivnost. Tudi praksa delov-nih organizacij, ki sprejemajo študente v redno de-lovno razmerje že med študijem, je eno od pojmo-vanj študentskega delovnega statusa. Razprava o tem vprašanju ni potrebna samo zaradi teh očitno napačnih pojmovanj, o katerih bomo spregovorili obširneje, temveč tudi zato, ker je absurdno, da o problemih, ki se neposredno tičejo študentov, razpravljajo med seboj profesorji v samoupravnih organih ali člani predsedstva ZKJ brez prisotnosti študentskih predstavnikov in tako mimo njihovih stališč. Končno je najpomembnejši razlog za raz-pravo o tem dejstvo, da se v pozitivni zakonodaji kljub mnogokrat sprejetim stališčem ni še nič spremenilo. Študentje na univerzi nismo priznani niti za polnopravne samoupravljavce (v samo-upravnih organih nc smemo soodločati o nekaterih pomembnih zadcvah kaj šele da bi bili priznani za delovne ljudi in člane delovnih skupnosti). Gledano s pozicij gospodarstva, ki je močno obrcmenjeno, so sredstva, ki so potrebna za visoko šolstvo, zelo velika. Če gledamo z druge strani, to je skozi položaj univerze, moramo priznati pre-cejšnje izboljšanjc finanč lega stanja v zadnjih letih (na primer nova sistcmatizacija delovnih mest na univerzi). V takšncm položaju bi bila pretirana zahteva po osebnih dohodkih, ki naj bi jih preje-mali vsi študentje, še posebej ob sedanji socialni strukturi Ijubljanskih študentov in nemogočih de-lovnih pogojih študentov, ki, čeprav redki, priha-jajo v Ljubljano iz nerazvitih predelov Slovenije in Jugoslavijc. Študentje smo se tega vcdno zavedali, zato takšnih zahtev sploh nikoli ni bilo. Večkrat smo poudarjali, da je nujna solidarnost tistih, ki Iahko študirajo brez družbene pomoči. Študcntje se ne borimo samo za to, da bi dobili več sredstev, temveč predvsem zato, da se sredstva, ki jih dobivamo, ne bi tretirala kot družbena pomoč, socialna podpora, miloščina. Vse, kar do-bimo (in morali bi dobiti več) nam pripada. Vse to si zaslužimo s študijem - delom. Obstaja pa tudi vrsta pravic, ki bi nam jih bilo mogoče priznati brcz vsakih finančnih obremenitev kogarkoli. Gre /;i originalni status socialnega zavarovanja, za pol-nopruvno udcležbo v samoupravljanju, nc lc na ravni letnika, šole oziroma fakultete in univerze, tomveč tudi v širši družbi. Zato je napačno poj-movati delovni status študentov, kot predvsem finančen problem. Probleme delovnega statusa študentov ne mo-remo rešiti tako, da študentu plačamo počitniško prakso, uporabimo v praksi in nagradimo njegovo scminarsko delo, ali tako, da študentje že med študijem stopijo v redno delovno razmerje pri štipendistu. Po teh pojmovanjih naj bi bilo samo dclo pri štipendistu .,produktivno", ves njihov trud med študijem pa naj bi bila Ie investicija v sebc, skratka učenjc, ki koristi le študentu samemu. Taka pojmovanja sc ne pojavljajo samo v tcoriji temveč lahko že zaslcdimo tudi poskuse za njihovo realizacijo. Da je temu tako, vidimo na primeru znanega podjetja Jugotekstil, ki je v Delu iazpisalo večje število prostih pripravniških mest za redne študente. Po posebnem sklepu, ki ga je sprejel dc-lavski svet Jugotekstila 8. 10. 1970 so študentjc s podjetjcm v rednem delovnem razmerju: na delu v podjctju so vsako leto tri mesece; čas študija sc jim štcje v del. in pripravniško dobo; študentje dobijo poleg plačiia za delo v podjetju tudi pnspevck za stroške študija. Štipendisti Jugotekstila imajo tudi nekaterc dmge ugodnosti, na primer možnost sta-novanjskcga kiedita, nadomestilo za čas, ko so v JLA itd. Obveznosti študentov pa niso večje kot pri drugih štipendistih. Ceprav spoštujcmo prizadevanja Jugotekstila (ki ga tu obravnavamo seveda samo kot primer, ki kaže določeno novo usmeritev), da si pridobi ustreznejše strokovne kadre, imamo k njegovi po-budi določene pripombe: 1. Študent bi moral biti priznan za delavca zato, ker študira na fakulteti, in ne zaiadi njego-vega dela izven fakultete v delovni organizaciji. To da je študentom priznan delovni status bi moralo imcti za posledico študentovo večjo odgovornost za študij in delovne uspehe na fakulteti in ne za-nemarjanje študija zaradi dela v delovni organiza-ciji. Nc govorimo o študentu, ki je poleg tega še delavec, temveč o tem, da je študent delavec zato, ker študira; študij je delo. V tem pogledu ima Iahko pobuda Jugotekstila določene negativne po-sledice. 2. Osebni dohodek, ki ga dobi štipendist Jugo-tekstila, ni nagrada za študij, temveč je sestavljen iz dohodka, pridobljenega v delovni oiganizaciji, in prispevka za stroške študija. Ta prispevek nam jasno kaže, da v Jugostekstilu ne obravnavajo štu-dija kot delo in da v obliki prispevka dajejo štu-dentu nekakšno socialno pomoč. Pobuda Jugotekstila in zaposlovanje rednih štu-dentov-štipendistov ima škodljive posledice pred-vsem v dveh ozirih: odvrača študenta od tega, da bi se popolnoma posvetili študiju, napačno razlaga prizadevanja študentske skupnosti za delovni sta-tus (sklep delavskega sveta Jugotekstila govori o ,,študentu-delavcu). Verjetno je mogoče poiskati tudi drugačne poti za zagotovitev ustreznih ka-drov, v tem primeru zunanjetrgovinske usmeritve. Samo nekaj večjih oiganizacij bi moralo združiti sredstva, da bi na univerzi organiziiali podiplom-sko specializacijo zunanjetrgovinske smeri. Raz-lični načini štipendiranja in počitniške prakse so bili namreč znani že doslej. Pri Jugotekstilu gre samo za posrečeno kombinacijo. Pomembna pozi-tivna novost je vsekakor v tem, da se čas študija šteje v delovno dobo. Določenc elemente pravkar obravnavanega poj-movanja delovnega statusa študentov lahko naj-demo tudi v tekstu Družbenega dogovora o štipen-diranju. Točka 7 v I. poglavju govori o podpiranju pozitivnih teženj delovnih organizacij, ki s študenti sklepajo delovno razmerje. Pri tolmačenju te do-Iočbe pa moramo upoštevati pravilno stališče Do-govora o uvodnem delu, ki pravi, naj študentje dobijo tak status ki naj še bolj uveljavi odgovoren odnos do izobraževanja kot družbeno pomemb-nega dela na osnovi pravice do nagrajevanja po učnih in delovnih uspehih. Seveda pa lahko zasledimo v današnjcm štipen-diranju določcnc elcmcnte delovnega statusa. Na primer študent, ki prejema Kidričevo štipendijo, nima do sklada nobenih drugih obvez, razen tistih, ki so zvezane z najmanj prav dobrim opravljanjem študijskih obveznosti in obveščanjem sklada o tem. Slabost teh štipendij jc le v tem, da jih lahko do-bijo samo študentje, ki so se pri študiju posebej izkazali. Študent brez zadostnih sredstev pa po-sebne delovne uspehe seveda težko doseže. Če bi študentje smatrali, da jim je z odločitvijo delavskega svcta posamezne delovne organizacije mogoče priznati delovni status, to je status članov delovne skupnosti, ne bi zahtevali spremembe usta-ve in drugih predpisov. Delovna skupnost, katere člani hočemo študentje postati je skupnost de-lavcev na višji ali visoki šoli, fakulteti oziroma univerzi. Seveda je laže povedati, kaj ni uresničenjc delov-nega statusa, kot pa ga pozitivno opredeliti. Kljub temu je tudi potrebno prvo, da ne bi ideja o štu-dentskem delovnem statusu dobivala nasprotnikov zaradi elementov, ki jili sploh ne vsebuje. CIRIL RIBIČIČ teach in na ff Clanek s tem naslovom je izšel v Tribuni 12. XI. 1970, napisal pa ga je Jože Konc. Članek je čisto v redu in se povsem strinjam z avtorjem o dezinfor-macijah in diugih stvareh, le z ,,izžvižganim na-stopom novinarja Dela na Teach-inu" ne. Ta novi-nar je bil Ivan Vidic, njegovo ime namreč omenjam zato, ker bi si lahko bralci, ki niso bili na Teach-inu, mislili, da je to kakšen starpartizan. V resnici pa je Vidic mlad človek, ki je pred nekaj leti diplomiiai; ima ženo in otroke, ki jih mora vzdrževati, kot je sam povedal. Njegov nastop pa ni bil izžvižgan, kot navaja avtor članka. Izžvižgal ga je, oziroma skušal sprovociiati samo Matjaž Kocbek, ki je na za študente ponižujoč način pre-klinjal Vidica, ko je govoril. Zelim povedati, da nastop Vidica ni bil prav nič provokativen, ampak nas je Vidic postavil pred dejstvo, kateremu se zaenkrat in najbrž tudi v pri-hodnosti ne bo mogoče izogniti, namreč to, da študent neha biti ievolucionaren, ko dobi službo. To je neizpodbitna resnica in če bi jo Jože Konc poznal, bi napisal ta del članka drugače. V službi, hočeš, nočeš, moraš biti oportunist, kajti vsaka revolucionarnost bi te spravila ob službo, od zraka pa se ne da živeti. Priporočam avtoiju članka, naj gre za nekaj mesecev v službo in bo potem po-vedal, kako mu je uspela njegova revolucionarnost. Morda mi bo kdo očitil oportunizem, vendar si moram kot študent dilno ustvarjati eksistenco sam, zato so mi stvari ouortunizem - služba dobro znane. Pritoževal sem ie le enkrat, nato pa nikoli več, ker sem jih tako Ijepko dobil ,,po nosu", da me je takoj minila vsa jevolucionarnost. Nikakor pa se ne strinjam z Vidičevimi bese-dami, ko je dejal, da velja njegova pripomba za privatno. Torej smo študentje po njegovih besedah piivatna javnost, torej kasta zase, ki ne spada v okvire NAŠE družbe. Na žalost je bil Teach-in res bolj privaten kot pa javen. Torej je zakon o svo-bodi govora in tiska le parola za 1. maj, saj organi-zatorji Teach-ina niso mogli uporabiti sredstev jav-nega obveščanja. Zakaj, mislim, da ni treba po-jasnjevati, dovolj je, da se spomnimo na beograjski primer. Ludvik Tončič, IV. letnik geografije PRIPIS: Pripominjam, da sem tudi sam (in še dosti drugih, ki j:h jaz osebno poznam) žvižgal mlademu novinarju Dela. To pa predvsem zaradi predsodkov do njega, zaradi njegovega neodgo-vornega načina pkanja o študentih. Morda pa sem bil ,,provociran '>redvsem zato, ker nam je vsilje-val Iažne problene. Najbolj me skrbi to, da štu-dentje preveč čustveno reagiramo, da se damo za-vesti z gesli in kriki, imamo pa manj posluha za pametne besede. To je velika nevarnost manipu-lacije, ki je večja kot nevarnost birokratizacije študentov. O študentu - revolucionarju pa bi rad ponovil nekaj, kax sem poredal že na Taech-inu. 1. Ni res, da je študent revolucionaren. To mnenje nam je vsiljeno in že prehaja v predsodek in tudi sami si domišljamo, da smo revolucionarni. Zelo malo nas je, mogoče 0,5-1 % vseh študentov, ki smo radikalni. Ogromna večina študentov je pa-sivna v političneni in kulturnem smislu. Radika-lizem je odvisen od okolja (starši, šola, prijatelji, znanci, študentsk^ organizacija) in vpliva tega okolja, zato lahko /. izrednim delom in v izrednih prilikah tudi manjša manjšina radikalov ,,aktivira" pasivno večino. Res pa je, da je med študenti rela-tivno več naprednih in radikalnih ljudi, kot v dru-gih segmentih družbe. 2. Zakaj študent pieneha biti ,,revolucionaren" oziroma radikalen? C tem beri članek ,J*omen študentskega revolta" v letošnji drugi številki Tri-bune. Neha biti radikulen, ker poslovno proiz-vodne organizirane enoie družbe ne potrebujejo njegovega radikalnega potenciala, temveč le nje-gove strokovne sposobncsti. Vendar, je to le de-loma res. Radikalni še naprej ostanejo na nek na-čin radikalni. Študentska subkultura - to so na-vade v modi, frizuri, otnašanju, v seksualnem življenju, v kulturno zabavnem življenju itd. -zapusti v študentih globoke vtise, ki se še dolgo potem ne bodo izbrisali, še dolgo potem ne,ko se bo vključil v proizvodno in potrošno življenje. Zato ni nič čudnega, da je bilo na vseh letošnjih prireditvah študentske kulture udeleženih toliko aktivnih in pasivnih študentov, in da osrednje insti-tucije te družbe vidijo v vsaki naši kulturni akciji politično dejanje. 3. Končno imamo tudi partijo, ki naj bi bila opora vsem naprednim in revolucionarnim strem-Ijenjem, torej tudi delovnim organizacijam. Ce pa je glavni namen naše ZKS, da bi zagotovila neko zamišljeno socialno stabilnost družbe,potem se bo ognila konfliktnim situacijam in bo rekla: rešite svoje probleme sami na samoupravni način. Radi-kalna in napredna stremljenja v takih okoliščinah bodo vselej odvisna ne le od ljudi, temveč tudi od drugih faktorjev, predvsem od nove in ,,radikalne" tehnike. JK Ajde, da malo frikujemo Častivredni naš zagrebški prijatelj, vele-ugledni naš član ,,Kartoteke Tribune", g. Igor Mandič, volil si je predstaviti se kar sam našemu bravstvu. Došla nas je preko VUSA strumna njegova misel ravno še pravi čas, da jo utegnemo že v teh cajtengah na svitlo dati. Zdravorazumno moč (katera naj tudi v teh krajih sije!), nam je vsled obilice došlih nam doneskov, tokrat le v izbranih navedbah postaviti mogoče: ***** U osnovi, ,,Bube u glavi" ponavljaju pogrešku nekih prijašnjih (,,crnih") filmova iz svoje sredine: osnovni ,,konflikt" u njima nosi osoba za koju ni po čemu nismo sigurni da nije - obična budala. Junak ,,Buba u glavi" jest mutav, kupuje šampa-njac, nešto kao slika, trčkara kao sumanut, tupo zuri preda se, odaje se seksu, pati od nekog pro-vincijskog spleena: sve to još nisu nikakve pret-postavke što bi nam trebale dati na znanje da je današnje društvo pogubno. To če reči da pretenzije režisera filma daleko premašuju duhovni potencijal njegova lika . .. * * * * * Htjelo bi se kazati da ovo vrijeme škodi senzi-bilnim mladim jedinkama. * * * * * Pretpostavke su ishitrene: još bi se htjelo kazati da taj film ukazuje na ozbiljnu činjenicu porasta duševnih oboljenja medu mladim svijetom. To je stara istina: pa tko uopče obolijeva od duševnih bolesti ako ne mlad svijet? Prije stotinu godina situacija je bila ista kao i danas, jedino što su neuroze i psihoze postale pomodnim boiestnna. Znanstveno nema nikakve osnove proturavati pret-postavku da su uvjeti današnjeg življenja (u. tzv. potrošačko-tehniziranom društvu, kojemu mi još ni praga omirisali nismo!), na bilo koji način ,,krivi" za duševna obolenja . . . •vus- Zdaj pa le vkup, da nam klena misel v kali ne gasne! DALEKI ISTOK (1) U nogometnoj sezoni 1968/69 finalisti ,,Jugo-kupa" bili su ,,Hajduk" i »Dinamo", dakle, mom-čadi iz SR Hrvatske. Znamo da su odigrane dvije utakmicc, jer nakon prvih 120 minuta nije bilo pobjednika. Koliko se sječam komentator tih utakmica za hrvatskosrpsko jezično područje govorio je istoč-nom varijantom. Slobodan sam postaviti pitanje je Ii to pravo? A to je jedan detalj u moru kršenja zajamčenih prava. T. HORVAT •vus- Zagreb Za sve te lijenčine, kavanske Ijevičare i epigone, ,,direktore", ,,rukovodioce" i karijeriste dovoljno če, dakle, biti i obično kopito, mozda ,,Muvan" ili koji udarac .jnahalicom za muhe". Za sad ja gra-bim svojim smjerom, i to upropanj: prašina što se za mnom diže, ne da mojim oponašateljima daha. Uostalom, šugave rage neka se i dalje drže podalje od stazc. iz preteklosti krmpotičev Cesarsko kraljevi fcrdnjavski načelnik iz Pule Hohenbruck je 29. marca 1918, odločba št. 10/4, prepovedai nadaljnjo izhajanje časopisa Hrvatski Ust, ki ga je izdajal gospod JOSIP KRMPOTlC. V obrazložitvi je zabekženo, da je ,,način pisanja lista te izbor njegovih članaka kadar, da uzdrma državnu cijelokupnost, toli na unutiašnjoj, toli na vanjskoj fronti". V kakšnem sorodu je teta Neda od VUSA z omenjenim gospodom Josipom, nam še ni uspelo raziskati; res pa je, da danes nismo več v stari Avstriji. DALEKI ISTOK (2) Dnevnik ,,Borba", čak i u periodima financijske krize, uvijek je imala i do sada održala svoje zagre-bačko izdanje na hrvatskosrpskom. Treba se onda zamisliti kakav utjecaj može imati list ,,Novosti" medu radnicima u SR Njemačkoj, od kojih je 75 posto Hrvata naviklih da čitaju štampu na svojem materinskom jeziku, o čemu svjedoči golemi izvoz svih listova zagrebačke novinske kuče ,,Vjesnik" u nakladiod 550.000 primjeraka mjesečno. ¦vus- *e1«« tri6 Izvanredan članak druga Sariča. Posebno mi se svidio što tačno precizira sve poj-move. Mislim da se i VUS-u može prigovoriti (a tu vam je kritiku uDutio i drug O-venkovski). što je upotreb-ijavao unitaristički termin > radnička klasa Jugoslavi-je«, iako je vrlo jasno da u našoj zemlji živi viSe naci-ja, pa prema tome i više radničkih klasa. Dogmatiča-fi su i tu zamutili pojmove. z vranjic Sisak tozi-baba9toži ded V svoji sem bil vzgoji deležen precej bunk in bušk. Določeno dobo moje mladosti je namreč spremljala ,,navada" tožariti tiste, ki so nad menoj izvajali zakon močnejšega. In deležen sem jih bil z obeh strani, prebutali so me vrstniki in prebutal me je oče, zvest svojim načelom, da si moram pomagati sam. No, moja mladost je odšla in to-žariti sem nehal. Ostala je izkušnja niladosti. _ Ostala pa ni vsem. Povem vam lepo zgodbico. Zivel je fiJmski režiser. Delal je filme, dobre in slabe, kakor je pač naneslo. Bil pa je tudi zaveden član svojega naroda in hotcl mu je pomagati. Obiskoval je filmske festivale, sedel v žirijah. In, o groza, videl je film, ki je žalil njegova narodna čustva, več, vzbudil bi nezadovoljstvo naroda. Groza, film sta naredUa njegova rojaka. In naš vrli režiser ni pozabil otroške navade. Tekel je domov, naravnost k očetu. Zatožil je gidega režiserja in grdi film. In film so prepovedali ,,predvajati na teritoriju njegovega naroda". In nihce ga ni pre-butal, niti njegovi vrstniki, niti očka i\jegov. Morala - toži tam, kjer te razumejo, kjer ti ver-jamejo in kjer lahko. (Tisti, ki žele vedeti več, naj vstavijo pod fMmski režiser: Antun Vrdoljak, pod c35ka: Vladimir Bakarič, pod narod: hrvatski). Ojkahodivan ratl ,,Student", list beogradskih svcučilištaiaca, objavio je kratak ali rječit komentar sadašnje si-tuacije i vizije predstoječih političkih promjena u nas, pod isto tako rječitim naslovom ,,Sest dikta-tura', a \z pera svog glavnog urednika Milenka Sretiča, kao doprinos - valjda - diskusiji što je tek počela. Evo nekoliko karakterističnih stavova toga' doprinosa: ,^^J ,^ko bi vreme pokazalo da je istina takva (*^P ,politička jesen' biti i jesen sebičnih politika' -op. red.), onda je od istorije trebalo očekivati šest diktatura proletarijata i šest puteva u stvaranje so-cijalizma sa Ijudskim Iikovima. Jedno vreme bi banke i reeksporteri imali monopol na viškove po-litičkih ideja, ti viškovi bi bili nacionalizovani... i nova stranica istorije bila bi ukrašena." U ,,Tlu", tjednome listu omladine Hrvatske, Mi-lan Ivkošič ovako je odgovorio ,,Studentu": ,,Tako si .Student' dopušta ,slobodu' izravnog nemuštog napada, koju .slobodu' ne bi imao u vre-menu kojemu je, izgleda, sklon." Nepotrebne rukavice, reklo bi se, s obzirom na bezobrazluk. M. I.