Oj, ko bi neslo do naše vasi,
do naše vasi, do mojih ljudi — —
Otrokoma dve bi zajokali
in ženi ena in vsi bi sladko spali
Maister:
Razhod.
u
sahnila ljubezen jima je, zacepila se v srci mržnja, a nista vedela zakaj, ne kdaj in ne kako. Prišlo je skrito in tako ostalo.
In danes sta v pojočem drevoredu pod starim grčavim kostanjem na klopi znani spet sedela in drsala po belem pesku. Objel je somrak trudno zemljo in megla je ležala v mladi travi. „Pozabi me," mu je dejala tiho, „„In mene ti,"" je dahnil on, in vstala sta in se razšla. A gnala ju je silna moč: ozrla sta na križevem se potu in stresla se, ko v trepetliki list.
Čutila zdaj sta v tihi duši prazni kako ljubila sta se vroče. A sram ju bilo je povratka in odpuščanja in kesanja. Kar stala nemo sta in trdo, prav kakor osohnela žena za Sodomo.
Na vzhodu dan je gasnil in slikal temnomodre sence, in mehek jug zadihal je, žareča jima gladil lica, ko da izbrisati je hotel spomin na zlate sladke dni.
Kosulja pa je v črni smreki
mladičem predla pravljice
in z vrha ji je pritrkaval kos.
Maister:
Zvon sv. Martina.
V  zemlji krvavici varujem več ko vsi v jamicah skalnatih združeno spravljenih fantov iz vseh domovin.
Prišli od Vltave, prišli od Donave. Največ jih bilo le Savcev in Dravcev je in od jadranskih pečin.
Prišli so s cvetkami tudi še z lavori. Kroglje vršele so, Kitice zmlele so, da je dišalo do lin.
Lavor in rožica
duh sta mi dajala,
vendar največkrat le
nagelj zadišal je,
z nagljem zelen rožmarin
48*
707