PESMI
Janez   Ovsec
FRESKA
Tvoje oči so čisti vrh
katedrale
in barve zvonijo
skoz stekla.
Tvoja usta
šumijo
ustvarjanje.
Tvoje naročje raste
v bronasto kupolo
veselja.
Harfa tvojih rok
tke žameten dež
usmiljenja.
Resnica je,
da si polna semen.
Polna zlato modrih
oken.
RAZSVETLJENJE
Za menoj si.
Gledam s svojim temenom.
Mirno olje svetlobe širi prostor.
Nobene pregrade ni več.
V zraku sedim
na blazini zbranosti
703
in stene so čiste vode
v akvariju sveta.
Odeta v mnoga oblačila
ležiš,
a jaz te vidim pred seboj,
v neznani vzhičenosti,
nepopisnih barv.
Vmes pa teče potok isker.
Kakor zvezde na nebu
je blizu tvoja lepota.
To je ljubezen.
Dal vam bom iz  leve strani. Kaj morem drugega. Kaj morem drugega, kakor zanetiti plamen.
SVETILKA
Veliki ogenj miru gori v meni. Vsak dan negujem svoj vrt.
Opoldan odhajam
in puščam prazen svoj dom.
Na ladji sulice
stopim
v novo razsežnost.
Jaz in ti
sva tam nekdo drugi.
Daješ mi svetlih semen.
Živim
vsevdilj,
za vrtnice,
za dež
in za vse,
ki še niso nikdar odšli
zdoma.
704
GLAS PISCALI
Nič ni tako ostalo,
niti moč trobente,
niti veselje nad igranjem.
Navadil sem se
in sedaj se rad slečeni
za smrt.
Prišel bom podnevi
in Strelec bo na nebu.
Takrat se bomo spomnili,
da smo bili fantje in dekleta.
Takrat se bo močno vlilo v spomin
kakor v občujočo posodo voda.
Taki smo postali,
iz mnogih zgodovin,
iz mnogih stvari.
A bil sem drugačen.
Odkar poslušam glas morja,
se ne zavedam dosti včerajšnje žalosti.
Preveč sem zazrt.
Dobro de, kadar se do kraja slečeš.
Obide te volja po ustvarjanju.
Samo mnogokrat je treba ponavljati.
Potem je zelo preprosto.
Veselje te ne opije,
ne dotakne se te sovraštvo.
Prek mnogih voda si šel.
Poslušal si bučanje vesolja
in zrasel v glas piščali.
Trdna je skala.
Rahla je luč v njej.
Jeklo luči pa omehča vsako stvar.
Nič ni tako važno, kakor da se zaveš.
Tedaj ne umiraš več.
Za vselej vse obdržiš.
45    Sodobnost
705