SLOVENSKI VESTNIK CELOVEC ČETRTEK 25. NOV. 1993 Letnik XLVIII. Štev. 47 (2731) Izhaja v Celovcu Erscheinungsort Klagenfurt Poštni urad 9020 Celovec Verlagspostamt 9020 Klagenfurt Cena: 8 šil. 40 tolarjev P. b. b. Tudi zmaj v snegu Sneg zadnjih dni je presenetil tudi celovškega zmaja, ki se je v metežu počutil precej osamljenega. Njegov krotitelj in stalni partner, Heraklej, je namreč na lepotnem zdravljenju na Dunaju, kjer so ga že vsega pregledali in ugotovili nekaj starostnih obolenj. A vse skupaj ni preveč zaskrbljujoče, kmalu bo spet vihtel svoji kij in z njim - na videz -grozil zmaju. Velik uspeh je doživela predstava „Prizori s Prežihom“, ki jih je napisal Jernej Novak. Impozantna scena Mete Hočevarjeve in režija Petra Militarova, kateri se pozna neposredna prizadetost ob Prežihovi aktualnosti, ter zavzeti igralci so navdušili publiko. Več o predstavi preberite na strani 6. Nepravilnosti v poteku NSKS-ovskega glasovanja Že prvi teden, odkar je Narodni svet koroških Slovencev razposlal glasovnice, ki naj bi imele odločujočo vlogo glede sestavljanja skupnega zastopstva koroških Slovencev, so se s pritožbami oglasili ljudje, ki z velikimi dvomi gledajo na legitimnost takega glasovanja. Kljub zatrjevanju tajnika NSKS Wedeniga, da so člani odborov v zastopstvih staršev na šolah izvzeti iz seznama, so glasovnice dobili tudi nekateri, ki zagotovo niso včlanjeni nikjer drugje. Glasovnice so dobi- le tudi osebe, ki sploh niso odborniki v kateremkoli društvu, nekateri odborniki pa kar po dve! Najbolj zanimivo pa je, da je največ pritožb zaradi neza-jamčene anonimnosti, saj je lahko podpisal in odprl pismo vsak drug član družine ali pa uslužbenec/ka v pisarnah, kamor so bile glasovnice delno tudi razposlane. V primeru, da je bil naslov napačen, ali pa da naslovljenec pisma ni dvignil na pošti, je tako pismo vrnjeno na naslov Narodnega sveta, ki lahko počne z njim, kar se mu zljubi. Glasovnice so bile razposlane tudi odbornikom, ki niso javljeni na okrajnem glavarstvu, kar je že pravzaprav prestopek po zakonu o zaščiti podatkov. Znano nam je, da so z Narodnega sveta povpraševali pri odbornikih društev po dodatnih imenih. Teh pa bi brez odobritve občnega zbora društva ne smel nihče posredovati. Seveda, gospod Grilc (odvetnik) je že na tiskovni konferenci menil, da je to vse itak samo „med nami“. „Med nami“ bi pravzaprav morali velja- ti isti zakoni, ista določila kakor za večinsko prebivalstvo. No, ja, „med nami“ se lahko organizira tudi povpraševanje, za katerega ni pomembno, če je resnično verodostojno. Pomembno je le, da ga bo kdo priznal, in slovenski zunanji minister je v upanju, da bodo njegovi ideološki sobratje „zmagali“, že pritisnil svoj žig. Tako glasovanje je v nasprotju z vsakim pravnim principom in kratkomalo neresno, da o „demokratičnosti“ sploh ne govorimo. S.W. Zastopnik bo šele določen Zelena govornica narodnih skupnosti v avstrijskem parlamentu, Terezija Sto-isič, nima stoodstotno zagotovljenega mandata v prihodnji parlamentarni mandatni dobi. Na občnem zboru dunajskih zeleni je Stoisi-čeva bila potrjena, kot svoj-čas Karel Smolle, preko zvezne kandidatne liste. V bistvu je tretje mesto na dunajski listi tako imenovan „bojni mandat“, a se ga zelena predstavnica manjšin ne boji. Kdo pa bo dobil manjšinski mandat na zeleni parlamentarni listi, se bo izkazalo konec tedna. Za to mesto kandidira več oseb. Dokončen razpored kandidatov bo sprejet 10. decembra. Volitve v Italiji -veča se polarizacija Okrogla miza o integraciji oz. etnični zbornici Delovna skupnost avstrijske narodnosti v SPÖ je preteklo soboto vabila na okroglo mizo v Globasnico na temo „Integracija ali etnična zbornica“. Diskutirali so dr. Sturm (ZSO), mag. Pipp (NSKS), Sadovnik (EL-GIobasnica), Potot-schnig (FPÖ), mag. Grilc (ÖVP) in A. Blatnik (SPÖ). Za kulturni spored je poskrbel mešani pevski zbor iz Grebinja ter flavtist Filipič. V diskusiji so postala stališča k integraciji oz. etnični zbornici jasna: zastopniki NSKS, EL,ÖVPin FPO so zagovarjali etnično zbornico, zastopnika ZSO in SPÖ pa integracijo. Diskusija je bila zanimiva, na žalost pa zaradi vremenskih razmer (sneg) udeležba ni bila povsem zadovoljiva. Izid občinskih volitev v Italiji je spremenil politično podobo države. Porast neofašistov je bil visok. Dejstvo, da je tudi levica krepko pridobila, sicer omili pohod neofašistov, nevarnost polarizacije italijanske družbe pa je zelo velika. Stranke politične sredine, Krščanska demokracija in Socialisti so doživele hud poraz. Še posebno zanimiv je volilni izid na Južnem Tirolskem. Zmagale so nacionalistične sile pri obeh narodnih skupnostih. Neofašisti so postali najmočnejša stranka italijanske narodne skupnosti, kar ne obeta nič dobrega. Ljudska stranka (SVP) je sicer zgubila 8 odstotkov glasov, v deželnem zboru pa bo še imela absolutno večino. Toda kljub temu model zbirne narodnostne stranke, kot je to SVP, zgublja na pomenu. Z izvolitvijo zloglasne- ga poslanca Atza (“Rome in Sinte je treba pregnati..), ki je dobil precej preferenčnih glasov, se bo razkroj stranke še pospešil. Ali bo liberalni del SVP zdaj izstopil in SVP in ustanovil svojo stranko, kot je to bilo slišati še pred volitvami, še ni jasno. Viden izraz razkroja stranke je tudi uspešen nastop Južnotirolskih svobodnjakov, ki so dobili 2 poslanca. Protinacionalistične sile na volitvah niso pridobile dosti glasov. Zato se tudi v Južnem Ti-rolu že kažejo prvi oblaki poostrene narodnostne konfrontacije. Zanimivo je dejstvo, da so avstrijski svobodnjaki, ki na Koroškem zagovarjajo zbirno narodnostno organizacijo, v Južnem Tirolu podprli svobodnjake in s tem oslabili tamkajšnjo zbirno narodnostno stranko SVP. Ob 100-letnici rojstva koroškega pisatelja Prežihovega Voranca PRIZORI S PREŽIHOM (Jernej Novak) gledališka predstava Režija: Peter Militarov Scena: Meta Hočevar Izvedba: Gledališče ob Dravi Ponovitve: Sobota, 27. Il.obl3.30 Nedelja, 28.11. ob 20.00 Sobota, 11.12. ob 19.30 Nedelja, 12.12. ob 14.30 in ob 19.30 v kulturnem domu v Šentprimožu Prireditelj in nosilec projekta: Slovenska prosvetna zveza Temeljno glasovanje, ki ga prireja NSKS, bo neglede na izid imelo določene posledice: 1. S tem, da se predstavniki Enotne liste vključujejo v to akcijo, le-ti zapuščajo platformo nadstrankarstva. Volilci se bodo ob naslednjih občinskih volitvah seveda upravičeno spraševali, čemu vse njihov glas velja. Očitno ne samo za komunalne zadeve, temveč tudi za politiko Sožitje je potrebno tudi znotraj manjšine NSKS. Dvomim, da bo to Enotnim listam koristilo. Čudim se tudi Deželni EL, da se je s tako vnemo zagnala v to akcijo, kajti ne morem si predstavljati, da bodo volilci ob naslednjih deželno-zborskih volitvah tako politiko podprli v večjem številu. Vsekakor bodo deželno-zborske volitve in rezultat za EL pokazale, koliko ljudi na Koroškem dejansko podpira politiko zapiranja in geta. Deželna EL se je zma-nevrirala v pozicijo izvrševalca politike NSKS. O kaki samostojnosti ni več mogoče govoriti. Seveda pa je dovoljena tudi naslednja špekulacija: NSKS in EL sta sprožila temeljno glasovanje z namenom, da EL ni več treba nastopiti ob naslednjih de-želnozborskih volitvah, ker ne pričakujeta obetavnega volilnega rezultata. Argument bi se lahko glasil „zdaj je treba graditi etnično zbornico“. Torej etnična zbornica kot nadomestilo za samostojni nastop ob deželno-zborskih volitvah? V resnici NSKS žrtvuje EL za svoje ozke politične interese. 2. Očitno je, da se določeni deli koroške cerkve v okviru Mohorjeve krepko politizirajo. Ladislav Lenček je septembra 1992 v Zvonu, ki ga izdaja Mohorjeva, zapisal: „Slovencev je premalo, da bi se mogli igrati s svojim narodnim obstojem. Geslo vseh naj bi bilo: Vsi za vse! Vsi Slovenci za vse Slovence, zlasti za preizkušene v tujini. Če kdaj iz kateregakoli razloga slovenstvo v izselje-ništvu začne zamirati, je pač dolžnost narodne skupnosti, da mu vbrizgne potrebno narodno injekcijo“. V tej luči se ne čudim izjavam nekaterih duhovnikov v zadnji številki NT. V tej luči se tudi na čudim, da še pojavljajo ponekod v verouku letaki z dvoumnimi naslovi. Če se deli cerkve danes vključujejo v nove „nacionalne eksperimente“ je to njihova zadeva. ZSO se teh „nacionalnih eksperimentov“ ne bo udeležila. 3. Vsekakor po tem glasovanju stvari ne bodo več takšne, kot so bile. To naj bo povedano še pred izidom glasovanja. Nasproti si stojita dva povsem različna koncepta: na eni strani tisti, ki na podlagi narodnostne prizna-valne prisile želijo krepiti „narodnostno jedro“, in na drugi strani tisti, ki zagovarjajo koncept dvo- in večjezičnosti v regiji brez narodnostne priznavalne prisile. Zgodovinske izkušnje nam kažejo, da izključna krepitev „narodnostnega jedra“ nujno vodi v etnično polarizacijo in konfrontacijo. Tega je bilo v zgodovini že preveč. Zato pri ZSO zagovarjamo odprt koncept sožitja in sodelovanja. Legitimno je, da se eni zavzemajo za prvi in drugi za drugi koncept. Avstrijska država bo morala zagotoviti model, da bosta oba koncepta lahko živela brez medsebojnega oviranja. ORF: na potezi je parlament Urad zveznega kanclerja je prejšnji petek vabil na informativni sestanek glede razširitve slovenskih radijskih in televizijskih oddaj. Sestanek je bil v prostorih deželnega študija ORF, vabljeni pa so bili člani sosveta. S strani ORF so se sestanka med drugim udeležili generalni sekretar ORF Bergmann, deželni intendant Hau-ser in vodja slovenskega sporeda Bogataj. Predstavniki koroških Slovencev so nakazali potrebo po razširitvi slovenskih radijskih in televizijskih oddaj. Predstavniki ORF pa so dejali, da ORF sam teh dodatnih stroškov ne more pokriti. je pa pripravljen razširiti slovenske radijske oddaje, če zvezna vlada pokrije stroške. Če pa bi parlament sprejel zakon, ki bi naložil ORF, da razširi oddaje v slovenščini, bi ta pač to storil. Trenutno ORF v zakonski osnovi ne vidi kritja za celodnevni radijski program v slovenščini. Po tem razgovoru je jasno, da mora avstrijska vlada oziroma avstrijski parlament sprejeti jasna zakonska določila, ki bodo ORF dali nalog, da razširi program v slovenščini. Na naslednji seji bodo slovenski člani sosveta to zahtevo posredovali zveznemu kanclerju Vranitzkemu. ŠIRITE SLOVENSKI VESTNIK Klerikalizacija manjšinske politike Potek glasovanja za enotno korak, ki ni v prid skupnosti nec in viden predstavnik Potek glasovanja zastopstvo koroških Slovencev/Slovenk postaja čedalje bolj problematičen. V precejšnjih primerih je prišlo do nekorektnosti: Glasovnice so dobile osebe, ki v nobenih slovenskih društvih niso odborniki/odbornice. Zato bi bilo potrebno, da početniki tega glasovanja pokažejo seznam slovenskih odbornikov/odbornic, ki jim je služil za razpošiljanje glasovnic. Argument, „da izražajo funkcionarji, ki se udeležijo glasovanja svoje osebno mnenje, ne pa mnenja kakega odbora“ ne prepriča in gre v prazno. Kajti formalno izraža glasova-lec/glasovalka pri vsakem glasovanju svoje osebno mnenje. Neizpodbitno pa je dejstvo, da so v to glasovanje ravno preko pozvanih odbornikov/odbornic vključena slovenska društva in slovenske organizacije. Odborniki/odbornice bi namreč brez odborniške funkcije ne dobili/dobile glasovnic. Glasovnic niso dobili kot zasebniki, ampak kot zastopniki, funkcionarji društev. Zato je vprašanje „osebnega mnenja“ puhlo. Politično kočljivo pa je pri tem glasovanju vključevanje Mohorjeve družbe kot cerkvene ustanove, ki celo nasprotuje duhu Koroške sinode iz leta 1972. Koroška sinoda je s svojo predlogo o sožitju med slovensko in nemškogovorečimi sprejela važen dokument, s katerim koroška Cerkev skuša posredovati v narodnostnih sporih. Pri svojem posredovanju gre Cerkvi za ohranitev skupnosti in za to, da se cerkvena dejavnost ne zlorabi za strankarsko oz. nacionalno politične interese. Zato je tudi v šolski diskusiji bila na strani tistih, ki so bili za skupen pouk in proti ločevanju. V primeru trenutnega glasovanja pa -se je del koroško-slovenske Cerkve odločil za prid skupnosti koroških Slovencev, ampak pospešuje razdvajanje. Mohorjeva družba kot cerkvena ustanova, ki ima svoj zgled in vpliv na slovenske cerkvene kroge, je celo ena izmed glavnih pobudnic tega glasovanja. S takim korakom je nedvomno izrazila svojo pristranost v narodnostni politiki. Ne vem, v koliko se vsi odborniki Mohorjeve družbe zavedajo, da s tako odločitvijo indirektno tiščijo cerkvene strukture v oblastni tel jj Dr. Vladimir Wakounig konflikt znotraj narodnostne skupnosti. V zadnjih dvajsetih letih ko-roško-slovenske cerkvene ustanove niso aktivno posegale v usmerjanje politike znotraj koroških Slovencev, ker jim je šlo za ohranitev skupnosti. Do preobrata pa je prišlo z ministrskim predsednikom Peterletom leta 1990 v Sloveniji. Od tistega časa naprej opažamo, da politiki slovenske vlade, ki so odgovorni za kontakte z zamejstvom, enostransko podpirajo konzervativno-nacionalne in cerkvene kroge koroških Slovencev. Prepletanje med NSKS in slovenskimi cerkvenimi krogi pa je najbolj vidno v personalni politiki obeh institucij. Tako je podpredsednik NSKS mag. Marjan Pipp, eden najbolj zagnanih početnikov tega glasovanja, obenem tudi nastavlje- in viden predstavnik Mohorjeve družbe. Ta zloraba slovenskih cerkvenih struktur za politične namene je samo možna, ker funkcije nekaterih oseb med NSKS in Mohorjevo niso razmejene. Zato pomeni vključevanje Mohorjeve družbe kot cerkvene ustanove v konflikt med dva različna politična koncepta koroških Slovencev klerikalizacijo manjšinske politike. Ali drugače povedano: To je neoklerikalizem, ki cerkvene ustanove zlorablja za vpliv na politično in javno življenje. Morda pa smo že celo tako daleč, da Mohorjeva kot ideološki center narekuje politiko Narodnemu svetu. Ta klerikalizacija manjšinske politike na Koroškem je samo odsev političnih razmer v Sloveniji, kjer predvsem krščanski demokrati s Peterletom na čelu z vso silo uvajajo klerikalizacijo slovenske politike. Klerikalizacija manjšinske politike bo za celotno slovensko manjšino imelo nepopravljive posledice. Čim bolj bodo cerkvene strukture vpletene v usmerjanje manjšinske politike, tem večji bo razkorak med koroško Cerkvijo in drugače-mislečimi. Koroško slovenska Cerkev - če ta pojem lahko uporabljam - tvega s svojim aktivnim poseganjem v manjšinsko politiko, da za liberalno misleče ljudi v njej ne bo prostora. Klerikalizacija politike ne prinaša več svobodnjaštva, marveč ustvarja duhovnopoli-tično ožino in vzpodbuja k iz-mejevanju. Dokler se bodo slovensko cerkvene strukture pustile vpreči v nacionalno oblastno politiko, bo koroška Cerkev v narodnostnih konfliktih vedno teže posredovala. Nemškona-cionalni krogi bodo začeli s politizacijo cerkvenega delovanja po dvojezičnih farah. Dr. V. Wakounig Diskusija o narodnopolitičnih modelih DUNAJ. Vprašanje političnih premikov ter njihovih posledic za koroške Slovence -kajpada pod posebnim upoštevanjem medtem že večletne razprave o multikulturnosti in etnocentričnih narodnopolitičnih modelih - je bilo težišče diskusijske prireditve, ki jo je prirejala ljudskoizobraževalna ustanova (Volkshochschule Donaustadt) v 22. dunajskem mestnem okraju. Pred dokaj številno (in pretežno nemško-govorečo) publiko sta podala svoja nasprotujoča si stališča glede multikulturnih ali etnocentričnih izhodišč narodnostne politike dr. Mirko Messner in dr. Reginald Vospernik, ravnatelj zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Slednji na začetku sicer poudari, da nikakor noče veljati za razvnetega zastopnika etnocentrističnih modelov, in da tako inter-etnični kot etnocentrični princip vidi, kajpada odvisno od posameznih okoliščin, kot dva možna pristopa za zaščito in preživetje narodnostnih skupnosti. Vendar je Vospernik po kratki samointerpretaciji pojma - „Če je etnocentrizem zahteva po možnostih samostojnega zastopstva in soodločanja narodne skupnosti, potem se strinjam...“ - ter po primerjavi konkretnega reševanja problemov pri različnih manjšinah v Evropi (posebej z Danci v Schleswig Flolsteinu) naposled le nagnil k prepričanem“ zagovarjanju etnocentričnega modela, kar po njegovem mnenju „ni nujno zapiranje in getoiza-cija narodne skupnosti!“ S tem v zvezi je ravnatelj slovenske gimnazije tudi jasno podprl akcijo Narodnega sveta koroških Slovencev k izvolitvi skupnega slovenskega političnega zastopstva, pri čemer je ta postopek po kritičnih pripombah nekaterih slovenskih poslušalcev primerjal z dopustno pov-praševalno akcijo za ugotavljanje javnega mnenja v krogu društvenih funkcionarjev in ne kot volilni postopek. Mirko Messner je ta „volilni postopek“ označil kot poskus ene izmed osrednjih organiza- cij koroških Slovencev za pridobitev politične hegemonije, kar naj bi imelo daljnoročno za posledico psihološko travmati-zacijo ter političnostrateško poslabšanje položaja koroških Slovencev. Glede multikulturnih izhodišč za narodnostno politiko je dejal, da bi morala država pri tem poskrbeti za ustrezne predpogoje: demokratično jezikovno politiko (obvezna dvojezičnost pred uradi in v šolstvu), demokra-cijskopolitične ukrepe (prepoved protimanjšinskih organizacij) ter depolitizacijo manjšinske politike v smislu njenega izvzetja iz dnevnih strankar-skopolitičnih prepletov. O splošnih zgodovinskih in socioloških vidikih razvoja koroških Slovencev je pred obema dis-kutantoma spregovoril zgodovinar dr. Foltej Sima (Univerza Celovec,) za (multi)kulturni in -zvočni zaključek diskusijske prireditve pa so poskrbeli pesnik Jani Oswald ter jazz-trojica „Les trois arts“. I. Sch. Za seminar Zveze slovenskih žena je bilo izredno zanimanje Seminar Zveze slovenskih žena v Medijskih toplicah v Izlakah „Ko se prebiješ skozi, je laže“ se mi zdijo neutemeljeni, ja, celo destruktivni. Prvič: vse narodnopolitične organizacije na Koroškem, pa tudi drugod, so izrazito „moško“ koncipirane. To pomeni, da se mora ženska, če se v njih udejstvuje, prilagoditi, tistim vzorcem, ki se ji ponujajo in ki so še vedno nekje „patriarhalni“. Drugič: Veliko bolj smotrno je reči, ženske organizacije so potrebne, treba jih je vnašati v okolje, ne pa jim odrekati legitimacijo ali jih celo negirati.“ Krožki „Razlike med generacijami“ Po predavanju, iz katerega so zgoraj navedeni izvlečki, so se ženske razdelile v tri krožke. Največ znanimanja je bilo za tematiko „Razlike med generacijami“, ki je bila zanimiva tako za starejše kot tudi za mlajše udeleženke seminarja. Glavni ton: važno je upoštevati in spoštovati mnenje drugih, odkrit dialog lahko razreši marsikatero na videz zavoženo situacijo. Skupno življenje več generacij v eni družini prinaša pozitivne in negativne izkušnje. Ena najbolj zanimivih pripomb starejše udeleženke: danes je stanovanjska politika sovražna velikim družinam, treba bi bilo graditi stanovanja, kjer bi lahko skupno, a vendarle ločeno živeli skupaj starši s „ta mladimi“. „Vloga in pomen ženskih organizacij“ Bistvo ženskih organizacij je ravno v tem, da lahko skupno, povezane, dosežemo več kot posameznica. Na primer, če zastopnica za ženska vprašanja v parlamentu nekaj zahteva, je to sad dolgih priprav in širokih diskusij med ženami po vsej deželi. „Narodna identiteta“ Veliko je bilo odziva tudi na (vedno in še posebej trenutno) najbolj aktualno vprašanje o narodni identiteti. Marsikateri se je odvalil kamen od srca vsaj v toliko, ko je spoznala, da s svojimi (jezikovnimi) problemi ni sama in da imajo druge ženske enake ali podobne izkušnje. Lahko je biti Slovenec/ka v okolju, ki je še relativno strnjeno slovensko, teže je ohranjati samozavest v domačem okolju, ki Slovencem ni naklonjeno. Neka udeleženka: „Nihče mi ni nič naredil zaradi slovenščine. Ne vem, kdo nam je vzel korajžo, da si nismo upali govoriti na glas. Ko se „prebiješ skozi“, je laže.“ Generalni konzulat z opravljenim delom zadovoljen Bilanca prvega leta konzularnega poslovanja V snežnem metežu je preko 60 slovenskih žena s Koroške prišlo v Izlake, da bi se v dveh dnevih pogovorile o specifičnih vprašanjih, ki tarejo ženske kot pripadnice svojega spola, pa tudi kot pripadnice manjšine. Izkazalo se je, da je manj vprašanj, ki izvirajo iz položaja manjšinstva, več pa takih, ki so splošna in katerih ne gre deliti na slovenska ali nemška. Marija Jurič-Pahor, ki je bila še pred nekaj leti tajnica ZSŽ na Koroškem in ki živi zdaj v Trstu in pripravlja svoje doktorsko delo v Ljubljani, je v svojem referatu govorila o temi „Kdo sem? - Kaj želim?“. Kakor zvenita vprašanji preprosto, pa nikakor ni enostavno, nanju odgovoriti: Jurič-Pahor: „Odgovori se lahko menjajo iz dneva v dan, iz situacije v situacijo.... Ženske se skušajo ravnati po idealih, kar pa pogosto pripelje do občutka krivde. Ta občutek prepoznamo, ko zaslišimo v sebi glas: ah, tega ne bi smela, ali pa: ah, kaj pa spet počenjam. Zanimivo je, da ženske narodnostnim težnjam ne pripisujejo take važnosti kot družinskemu oziroma partnerskemu življenju. To seveda še ne pomeni, da bi bile zaradi tega nujno podvržene asimilaciji, pomeni pa, da ne čutijo tistega specifičnega narodnega ponosa, ki ga občasno razvijajo moški funkcionarji denimo ob kaki gostilniški mizi in podobno, ko včasih kar bojevito prepričujejo, kako važno je, vleči za skupen „Strang“, češ da dvo-in večtirnost ogroža narod oz. narodnost, da lahko privede celo ..do nadaljnjo atomizacije organizacijskih struktur“ (dr. Grilc, NT, 5. 11. ’93). In to najbrž ne samo zaradi dosega kakega političnega cilja, ampak tudi zaradi tega, ker je in-tegrativna moč med Slovenci prej slabotna kot močna. Vsi vemo, in tudi vedno spet zatrjujemo, da je asimilacija do pred nedavnim „divjala kot ku- ga“. Slovenci so vsekakor plačali veliko ceno in razumljivo je, da v njih tli skrita želja po moči, uspešnosti, kolektivu in pomembnosti. Prav ta želja pa, kot vemo, lahko vodi do prezirljivega ravnanja proti tistim, ki ne čutijo globljih in zavezujočih narodnostnih korenin, ali pa proti tistim, ki svoje narodnosti zavestno ne postavljajo v ospredje, ker se jim zdi bolj važno sožitje in gojitev solidnih medčloveških vezi. Tako, na primer, filozof Evgen Bavčar meni, da so Slovenci zmeraj govorili ženski jezik, to je jezik trpnega prilagajanja. Nikdar se niso naučili moške govorice - v nasprotju z Židi, ki so znali oboje. Ne bi želela podrobneje komentirati te seksistične in rasistično obarvane izjave, povedala bi le, da izraža pojav, ki se v imenu „narodnih vrednot“ spravlja na integriteto žensk. To se izraža denimo v stavkih: Ženska je kriva, da otroci ne govorijo slovensko; ženska odgovarja v prvi vrsti za to, da narod ne bo izumrl... To poslanstvo naroda se najbolje manifestira v tisti kitici Zdravljice, ki govori o Slovenkah in jim določa mesto v slovenski skupnosti: Naj sinov zarod nov iz vas bo strah sovražnikov! Kakšne želje imamo? Kaj hočemo? Kako čustvujemo? Kako izražamo ženskost? Našo narodnost? Zakaj se ne znamo, pa tudi ne moremo uresničiti tako, kot bi hotele? Kaj nam ugaja? Kako živeti vse tisto, kar smo, kar predstavljamo v družini, v zakonu, v prijateljstvu, v poklicu? Kako se potrjevati? Kako uveljaviti lastno voljo? Kako vedeti, da je sploh naša lastna? - in slič no. Glasovi, ki se občasno slišijo, čes da je Zveza slovenskih žena že odigrala svojo funkcijo, ali pa. da niti ni potrebna, Za prvo obletnico generalnega konzulata republike Slovenije v Celovcu je njegov vodja, generalni konzul Jože Jeraj skupaj s svojima konzularnima sodelavcema, konzulom Milanom Jazbecem in novoimenovano vicekonzulinjo Ireno Zdovčevo napravil delovno bilanco leta in obenem zakoličil najvažnejše programske točke za prihodnost. Svoje delo usmerja generalni konzulat po dveh premisah: intenziviranje obojestranskega sodelovanja med Koroško in Slovenijo brez vmešavanja v notranje zadeve in seveda podpora in zaščita interesov slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Generalni konzul Jeraj je dejal, da se sodelovanje s Koroško in tudi s Solnograško razvija zadovoljivo in bi v marsičem lahko bilo zgledno tudi za Slovenijo. Kritično pa je pripomnil, da očitno Koroška še ni docela dojela, da je Slovenija samostojna država in ne več sestavni del neke druge države in da določeni odnosi, pa tudi meddržavne odločitve, potekajo na višji, državniški ravni in ne več na pokrajinski. Na konzulatu vlada mnenje, da se je splošno vzdušje glede Slovenije in Koroške izboljšalo, da pa očitno še ni pronicnilo do zunanjetrgovinske ravni. Ti odnosi se odvijajo kot na poševni ravnini v prid Avstrije -in trend se stalno veča. Lani je Avstrija izvozila v Slovenijo za sedem (7) milijard šilingov robe, Slovenija v Avstrijo pa samo za tri (3) milijarde. Po mnenju Ljubljane je to na eni strani posledica liberalizacije zunanjetrgovinskega režima, ki je za tuja podjetja in uvoznike na široko odprl slovenski trg, na drugi strani pa so krivi te neizravnanosti v gospodarskih odnosih prav restriktivni avstrijski uvozni ukrepi, ki so bistveno strožji kot ukrepi Evropske unije. To dobro dokazuje tako imenovani vinski primer: Slovenija je lani namesto iz Makedonije dokupila v Avstriji 25 vlakov ali 500 vagonov vina, a kljub temu v Avstriji zaradi kontingentov niti enega va- gončka svojega vina ni mogla plasirati, čeprav je posebno za briškimi vini veliko povpraševanje. Seveda bojo trgovinski odnosi pomembna tema prihodnjih gospodarskih razgovorov med Slovenijo in Avstrijo. Kritičnih pripomb tudi ni manjkalo na račun avstrijskih bank in trgovinskih družb v Sloveniji, ki si je od njih pričakovala pomoč pri prestruktui-ranju in sanaciji slovenskega gospodarstva, a jih zanima samo dobiček, saj so se omejile zgolj na stoodstotno zanesljive in varne posle. V Sloveniji tudi zato bolj in bolj raste zahteva po občutni reviziji tozadevnih liberalnih zakonov. Nič kaj zadovoljiv trenutno ni gospodarski razvoj mešanih podjetij in družb. Več aktivnosti bi bilo želeti pri navezovanju kulturnih, občinskih in šolskih stikov med koroškimi in slovenskimi partnerji, kar bi občutno zmanjšalo obstoječe predsodke in nezaupanje. Generalni konzul Jeraj, vicekonzulinja Irena Zdovc in konzul Milan Jazbec Eseji Silvije Borovnikove Silvija Borovnikova, po osnovnem poklicu profesorica slovenskega in nemškega jezika, sodi med prodornejša imena sodobnega književnega dogajanja. Najprej je poučevala na slovenjgraški srednji šoli, potem pa je pedagoško delo nadaljevala kot slovenska lektorica na univerzah v Krakovu in Gradcu. Sedaj živi v rojstnem Dravogradu in predava na mariborski pedagoški fakulteti. Veliko prevaja sodobno avstrijsko (npr. P. Handke, I. Bachmann) in nemško (P. Süs-kind) književnost v slovenščino. Dovolj pogosto se oglaša v strokovnem in leposlovnem tisku (morda v zadnjem času nekoliko premalo) in za seboj ima tri knjižna dela: prozno zbirko Strašljivke, izbor sodobne avstrijske kratke proze Prekoračiti obzorje ter zbirko trinajstih književnozgodovins-kih razprav in aktualnih zapisov Slovenija, moja Afrika (1993). Prav slednjo nameravam s tem prispevkom bralcem nekoliko podrobneje predstaviti. Avstrijska (=graška) delovna izkušnja je nasploh močno in v mnogočem zaznamovala književno ustvarjalnost Silvije Borovnikove, kar je takorekoč temeljna značilnost obravnavanega dela. Pri tem so pogosto v ospredju njenega zanimanja zlasti avstrijski koroški Slovenci ali pa tista avstrijska književnost, kije kakorkoli povezana s Slovenijo. Tako je nekako samoumevno, da je osrednji del njene najnovejše knjige namenjen Florjanu Li-pušu in Petru Handkeju. Oba obravnava zelo angažirano z vidika širše ocene njunega dela in zlasti slednjega tudi v zvezi z dogodki ob osamosvajanju Slovenije. Razprava Lipuševa mlad-jevska kratka proza je nastala že v letu 1988. Njegovo kratko prozo na več mestih vzporeja tudi z daljšimi besedili tega danes gotovo najpomembnejšega koroškega pisatelja, kar nam dejansko omogoča celovit vpo- Oman pri Hirschu Ne samo v Deželni galeriji, tudi v tovarni pasov za ure Hirsch v Celovcu, trenutno razstavlja naš rojak Valentin Oman. Razstava pri Hirschu poteka v okviru akcije „Umetnost na delovnem mestu“ in bo trajala do petka. Vernisaža je bila v ponedeljek zvečer. gled v Lipuševo leposlovje vse od razhajanja s časopisom Vera in dom dalje. Pregledno se seznanimo z njegovim obsežnim deležem v reviji Mladje, ki jo je urejal več kot dvajset let in jo uveljavil kot vidno značilnost vseslovenske književnosti. Poleg umetniške spoznamo tudi družbeno plat pisateljevega dela - njegov boj za slovenstvo v “nekdanji zibelki in današnji krsti slovenske kulture“ kot tudi zavračanje poklicnih levih ali desnih narodnjakov in često zaostalo in s tem vprašljivo vlogo cerkve. Handke je obravnavan v dveh razpravah. V prvi - Slovenski svet v Handkeju - je izhodišče dejstvo, da je Handke po materini strani slovenskega rodu in rojen v Vogrčah in da je njegova literatura prepletena s slovenskimi prvinami. Borovnikova se pri tem seveda osredotoči na pripoved Ponovitev, ki jo je odlično prevedla v slovenščino (naj pripomnim, da bi sam za Wiederholung raje uporabil besedo obnovitev, saj v zgodbi gre za potovanje po Sloveniji, med katerim pisatelj po sledovih svojega brata nekako obnavlja od očeta in še starejših prednikov podedovano slovenstvo v sebi). Knjiga zaradi pisateljevega izredno doživetega občudovanja slovenske krajinske in jezikovne enkratnosti zares lahko navduši vsakega in še zlasti slovenskega bralca in razumljivo je, da se je leta 1989 prav to zgodilo tudi avtorici. Njena in z njo vred naša streznitev je torej toliko bolj grenka, ker je prišla nepričakovano z zavračanjem slovenske državne samostojnosti v letu 1991, kot jo je svetu sporočil v spisu Slovo od devete dežele, s katerim se Borovnikova premišljeno in temeljito spopade v Sanjačevi zmoti. Tako z Lipušem kot s Handkejem se ponovno srečujemo v drugih esejih in še zlasti v prispevku O prevajanju, ker je Handke Helgi Marčnikarjevi Zmote dijaka Tjaža pomagal prevesti v nemščino. Na sploh pa avtorica tu opozarja na še vedno značilno zapostavljenost koroško slovenske književnosti v okviru vsedržavno avstrijske. K „prevajalskim“ spisom sodi tudi kratek in prisrčen zapis o srečanju s salzburškim profesorjem Ludvikom Hartingerjem, ki se je naučil slovenščino in danes (kot Klaus Detlef Olof) prevaja v nemščino tudi najzahtevnejše slovenske pesnike. In od kod je nenavaden „afriški“ naslov knjige? Povzet je po istonaslovnem „spisu o ustvarjalnosti slovenskih dam“. Nastal je za simpozij o ženski kot liku in ustvarjalki v slovenski književnosti, ki ga je vodila Maja Haderlapova. Tu Borovnikova smeši pojem „ženska književnost“ in s tem na pisateljice prevrednoteno splošno znano geslo Slovenija, moja dežela. V preostalem delu te iskrivo in tudi za koroškega bralca vseskozi zanimivo napisane knjige prevladujejo obravnave sodobne slovenske književnosti, v sklepnem delu pa je na vrsti njeno lektorsko delo v tujini, ki se dejansko izteče v počastitev spomina na lani umrlega stanovskega tovariša, znanstvenika in književnika dr. Toneta Pretnarja. Knjigo je izdal slovenjgraški galerist in založnik Niko Kolar oziroma založniško podjetje Voranc na Ravnah z letnico 1993. Dognano spremno besedo na notranjih straneh platnic je napisal Andrej Makuc, kot Afrika črna oprema na naslovni strani, dopolnjena z zlatimi črkami in obrobo, pa je delo Stojana Brezočnika. Franček Lasbaher Zveza kulturnih organizacij Slovenije razpisuje 35. mladinski zborovodski seminar Vedra pesem za zborovodje otroških in mladinskih pevskih zborov. Seminar bo od 2. do 5. decembra 1993 v prostorih ZKO Maribor. Seminarje namenjen predvsem učiteljem, ki se ukvarjajo z razrednim petjem in vsem tistim, ki vodijo otroški, mlajši mladinski ali pa mladinski zbor. Vabljeni pa so tudi pedagogi, ki poučujejo na nižjih glasbenih šolah. Prijave na SPZ v Celovcu, 0463/514300-20. Benefični koncert Barbara Stromberger bo pela v spomin na Antona Kuteja, Šmihelskega kaplana, našega Franza Jägerstätterja, ubitega in sežganega 1941 v Dachauu, ta četrtek, 25. novembra 1993 ob 19.30 pri Brezniku v Pliberku. V odmorih bo bral iz svojih del Janko Messner. Prostovoljni prispevki tega večera so namenjeni za Kutejevo spominsko ploščo v Šmihelu. Daruj v ta namen na konto številko 39117/1(X)703745() Posojilnice v Pliberku („Spominska plošča Antona Kuteja“) Interesna skupnost za spominsko ploščo Antona Kuteja Slovenska prosvetna zveza in Društvo slovenskih pisateljev v Avstriji Srečanje koroških pisateljev in literatov ob meji ob 100-letnici rojstva Prežihovega Voranca 3.-4. decembra v Pliberku in v Kotljah 3.12., 15.00: Prihod udeležencev v hotel Breznik 16.30: Prijateljsko srečanje in pogovor ob okrogli mizi 18.00: Večerja v hotelu Breznik 19.30: Umetniški večer v farni dvorani v Šmihelu Odlomke iz Prežihovih del bo brala in interpretirala gledališka igralka in pevka Jerca Mrzelova iz Ljubljane 4.12., 9.00 Posojilnica Pliberk (društvena dvorana) Dr. Katja Sturm-Schnabl: „Prežihov Voranc in naša koroška stvarnost“ Drago Druškovič: „Prežihova evropska razgledanost“ 12.00: Ekskurzija v Kotlje 13.00: Kosilo v hotelu Rimski vrelec 15.00: Obisk študijske knjižnice na Ravnah (vodi ravnatelj prof. Janez Mrdavšič) Ogled dokumentarnega filma „Samorastnik Prežihov Voranc ob 100-letnici rojstva“ 17.00: Ogled Prežihove domačije 18.00 v hotelu Rimski vrelec: Mitja Šipek - Svetneči Gaš per, monodrama 18.30: Zaključek srečanja z večerjo v hotelu Rimski vrelec Srečanje ni namenjeno samo pisateljem in literatom, posebno ga priporočamo vsem dvojezičnim učiteljem, ki želijo spoznati življenje in delo Prežihovega Voranca. Minister Schölten in rav. Helga Mračnikar v pomenku o Dravi-nem programu. Knjiga kot sejemski objekt „Drava“ v Beljaku Prvič je letošnji koroški knjižni sejem v Beljaku, včerajšnje dopoldne pa je bilo namenjeno založniškemu delovanju založbe Drava, Mohorjeva založba se je predstavila v ponedeljek. V središču Dravine predstavitve je bila knjiga „Neues Europa - Alte Nationalismen -Kollektive Identität im Spannungsfeld von Integration und Ausschließung“ Helmuta Guggenbergerja in Wolfganga Holzingerja. Več o prireditvi bomo poročali v prihodnji številki Slovenskega vestnika. Med Dravine knjižne novosti iz dvojezičnega programa letošnje jeseni sodijo poleg že omenjene knjige še knjiga o Romih in Sintih „Geboren bin ich vor Jahrtausenden“, ki jo je pripravila Beate Eder s predgovorom znanega psihiatra Ericha Hackla in „Am Ende der Philosophie? - Das gescheiterte „Modell Jugoslawiens“ - Fragen an Intelektu-elle im Umkreis der Praxis-Gruppe“. V tej knjigi se avtorica Ursula Rütten sprašuje, ali je navzlic vojni opciji na bivšem jugoslovanskem prostoru za demokracijo med Ljubljano in Skopjem sploh še mesta? Drava je letos sodelovala tudi na frankfurtskem in ljubljanskem knjižnem sejmu. V Frankfurtu je stojnico Drave obiskal tudi minister Schölten. Ravnateljica založbe, Helga Mračnikar je v razgovoru za Slovenski vestnik poudarila pomen in potrebo sodelovanja na obeh sejmih, pa čeprav so pogoji bistveno različni. To se začenja že pri stroških za stojnica, saj je Franfurt cenejši kot Ljubljana in se nadaljuje v splošnem odnosu do knjige in do razstavljalcev ter se posebej odraža še v lastnem vrednotenju. V Ljubljani vlada občutek in počutje, da so središče, če ne celo popek Evrope. Nastop v Ljubljani je že zato važen, da zamejska založba kot je to Drava, ne izgubi stika z matičnim knjižnim prostorom in trgom, ki je v svoji samo - in profitzaverovanosti dostikrat izgubil čut solidarnosti za potrebe zamejstva. Monumentalna razstava Valentina Omana Kronist minljivosti in večnosti človeka Ni še dolgo od tega, ko je politik, takrat koroški deželni glavar, preganjal neuklonljivega umetnika Valentina Omana iz dežele in tako dokazal, da zamisel čiščenja, najsi bo etničnega, verskega ali političnega značaja, ni zgolj sestavni del „balkanskih“ zdrah, ampak da njegova nevarnost grozi povsod tam, kjer se človek postavi nad sočloveka in mu odreka življensko pravico. Valentin Oman je na takratni pregon reagiral najbolj kulturno; napovedal je razstavni bojkot na Koroškem, dokler bo tista oseba na vodilnem mestu v deželi, in ga tudi držal. Ta bojkot je sedaj končan in Valentin Oman se je na koroški likovno-umetniški oder vrnil z monumentalno razstavo v Deželni galeriji v celovški Burggasse. Razstava, odprta v ponedeljek, 15. novembra, obiskovalca in gledalca pretrese s svojo monumentalnostjo in večno aktualnostjo o človeku in njegovi minljivosti in transcendentni večnosti, pri čemer ta aktualnost z umetniškim transformiranjem tragičnih dogodkov v bivši Jugoslaviji dobiva dodatno dramatičnost in je ponoven dokaz umetnikovega humanega angažmaja. Lok med haiderjansko anatemo in grozoto begunskih usod, kj so sad vojne in etničnega čiščenja, je Omanu uspelo speti prav v pretresljivem „bosanskem rekvijemu“. Temne, temačne barvne kompozicije, premazane z rdečimi in rumenimi lisami, ki učinkujejo kot krik krvi in groze ter po- žrešni ognjeni zublji, na gledalca delujejo šokantno - odbijajoče, hkrati pa ga z neko neznano močjo silijo k razmišljanju, k žalovanju, pač h gledanju slik. Kolaže televizijskih posnetkov in časopisnih poročil, katerih vsebina je poleg „našega“ vsakdana med drugim pač tudi vojna na Balkanu, razgrinjajo absurdnost in tudi nevarnost dejstva, da ta vojna bolj in bolj zginja v pozabo, neprizadetost, v tako imenovano normalnost. Glavna tema Omanovega razstavnega opusa je človek v vsej minljivosti in sočasni večnosti. Temu človeku se je Oman umetniško posvetil in mu že v plešivškem ciklu odmeril centralni prostor, zaznaven pa je kot dominanten del narave in okolja v umetnikovih zgodnjih delih. Figura homo sapiensa se kot rdeča nit ponavlja, pač v neštetih tehnikah in materialnih inačicah, barvnih odtenkih ter prostornih kompozicijah, tudi v novih, mlajših delih. V tem širokem kontekstu morda najbolj izstopa prav umetnikov samopor-tret. Razstava Valentina Omana v koroški deželni galeriji je odprta do 30. januarja 1994, ogledate si jo lahko od ponedeljka do petka med 9. in 18. uro, v sobotah in nedeljah pa med 10. in 12. uro. Ogled razstave vsakomur zelo priporočamo. Franc Wakounig 15 let folklorne skupine SPD „Trta“ Pravkar je minilo petnmst let, odkar pri SPD „Trta“ v Ži-tari vasi tudi plešejo. Folklorna dejavnost se je začela leta 1979 z otroško skupino pod vodstvom Slavke Kukoviče. Medtem so otroci odrasli, del plesalcev in plesalk pa je ostal zvest folklorni dejavnosti. Še danes plešejo pri mladinski folklorni skupini, ki trenutno šteje dvanajst parov. Poleg venčka domačih koroških podjunskih plesov plešejo žitrajski plesalci še gorenjske, belokranjske, prekmurske, porabske in avstrijski „Treffner“. „Babja hojset“ pa je posebnost žitrajske folklorne skupine: to je dvajsetminutni prikaz nekdanjega domačega običaja na kmetih, ko so po končanem delu imeli veselico. Hojset je venček devetih narodnih plesov. Pri izvajanju narodnih plesov je folklorna skupina dosegla zadovoljivo kakovostno raven, plesalke in plesalci so izkušeni in se znajdejo v še tako kočljivih situacijah in na vsakem odru. Skupina je večkrat oblikovala celovečerne sporede, trenutno obvlada za več kot uro in pol plesnega programa. Žitrajska folklora je zelo priljubljen gost na folklornih srečanjih, letos na primer je sodelovala kar na srečanjih v petih državah. Sedaj, ko se leto nagiba h koncu, pri žitrajski folklori že kujejo načrte za prihodnje le- to. Za zaključek pa še kratek razpored prireditev in nastopov, na katerih je folklora sodelovala: 12. junija 1993 so v žitrajski ljudski šoli nastopili folklorna skupina „Ivan Cankar“ iz Šentjanža na Gorenjskem, folklorna skupina in Marko-banda iz Beltinec na Prekmurskem, moški pevski zbor SPD „Trta“ in domača folklorna skupina. 26. in 27. junija 1993 je folklorna skupina bila gost porab-skih Slovencev, nastopila je v Gornjem Seniku. 9. julija 1993 se je na povabilo avstrijskega kulturnega atašeja v Pragi, rojaka dr. Zdrav- ka Inzka, folklorna skupina odpravila v Moravsky Beroun, kjer je sooblikovala avstrijske kulturne dneve. Od tam jih je pot vodila naravnost v Novigrad na folklorni seminar. 24. in 15. julija 1993 je skupina na vabilo Kulturno-umet-niškega društva „Beltinci“ gostovala v Prekmurju in nastopila v Moravskih toplicah. 15. avgusta 1993 je sledil nastop na folklornem srečanju v Reziji. Poleg tegaje skupina oblikovala vrsto domačih kulturnih prireditev in tudi družabnosti se ni odrekla. f.k. Skupina pleše v originalnih nošah plese slovenskih dežel Kaj zanima mlade? Vedno večje nasilja Zakaj je vedno več nasilja v Cesto lahko zasledimo v ča- naši družbi, je zelo globoko vprašanje in marsikdo se nad tem lahko zamisli. Kje tičijo vzroki za brutalnosti, pretepanja, nasilja, streljanja in posilstva? Vse to vidimo bodisi na cesti, bodisi na televiziji. Vendar marsikoga to sploh ne prizadene. Zakaj? Odgovor je čisto preprost; vse to se dogaja okoli nas in med nami. Prav nihče ni izjema, čisto vsakega posameznika se tiče. Nasilje nas spremlja na vsakem koraku, je del našega življenja, brez njega bi marsikomu bilo dolgčas. Vendar -kam nas bo to pripeljalo? Vsi bomo odbrzeli v „pogubo“ . Saj je že danes nasilje tako močno, da se ga ne da več ustaviti ali preprečiti. Če se ozremo nazaj v čas 1. in 2. svetovne vojne - marsikatere grozovitosti so nam znane. Takrat je prizadelo naše babice , dedke in starše - bilo je zelo hudo in nihče si ne želi ponovitve. Toda zakaj sedaj mi „otroci“ to počenjamo? Ali se bomo mi najstniki pobili med seboj? Torej, skoraj vsi sodelujemo pri tem, da se bomo uničili, vendar - zakaj? Kje tičijo vzroki nasilja? Če pomislimo, kako odrasli vplivajo na otroke, nam je znan prvi vzrok. Kot primer lahko vzamemo čisto majhnega otroka v vrtcu. Vsak otrok ima svojo najljubšo igračo, ki je samo njegova. Kakor hitro poskuša kdo drug dobiti to igračo, se otrok nagonsko upre. Torej so otroci odvisni od otrok, staršev, prijateljev itd. Drug problem se pojavi v šoli, upiranje, ugovarjanje učiteljem. Med šolarji pogosto pride tudi do kreganja, ki pogosto preide v nasilje. Znano nam je tudi merjenje moči. Pogosto se stepeta dva fanta ali dekleti, vendar je za marsikoga to čisto vsakdanje. Torej, če se nasilje začne že pri otrocih in dijakih, ki se v glavnem šele začenjajo zavedati svojega življenja in pomena, potem je nekaj narobe. sopisih: napad na starko, oropana banka - policist ubit, posiljeno 14-letno dekle, pretepel natakarja itd. Danes so časi očitno nekoliko drugačni, veliko je brezposelnih, toda med nami ni človeka, ki bi ne hrepenel po materialnih dobrinah. Toda mladi nimajo veliko možnosti. Vsak dan slišimo, da so zaprli tovarno, odpustili delavce itd. To v ljudeh veča jezo. Starši imajo svoje skrbi, otroci pa so prepuščeni samim sebi. Zelo velik vpliv ima na človeka televizija. Dandanes ni filma, ki bi ne prikazoval brutalnosti, pretepanja in pohujšanja. Toda zavedati se moramo, da v filmih oz. dejanjih z nasiljem nastopajo lutke. Toda mi nismo lutke , katere bi krat-komalo pretepali, streljali. Živa bitja smo, ki živimo in umiramo. Zakaj bi morali umreti zaradi nasilja in vojn? V tem ni videti smisla. Skoraj ni risanke, ki bi ne prikazovala pretepanja. Vsak otrok najraje gleda risanke, vendar so primeri, ko je bratec vrgel sestrico čez balkon in potem gledal, zakaj se ne premakne kakor miš v risanki. Nasilje je že v človeku verjetno od rojstva, z leti raste in se stopnjuje. Veliko je odvisno tudi od vzgojiteljev. Kakor vemo, se danes ni več moderno poročiti, imeti otroka; moderno se je ločiti in živeti kar tako. Pri vsem tem pa trpijo mladi. Le kakšen vtis lahko naredi na otroka to moderno življenje? Pehanje za denarjem in biti najboljši, ne oziraje se na posledice. Vse več je kriz in nasilje raste. Zakaj morajo v razvitih državah vsak dan pred začetkom pouka pregledati dijake in jim odvzeti nože, pištole in podobno? Ali bo kaj takega potrebno tudi pri nas? Mogoče pa potem ne bo več takega nasilja v šoli in verjetno tudi ne bo nihče poskušal „pihniti“ svojega direktorja ali učitelja. Bernada Gnamuš, ZGS, 6.r. Homoseksualnost je realnost Ali je homoseksualnost res normalna? Homoseksualnost je realnost, ker je to stvar vsakega posameznika. Veliko je okoliščin, ki vplivajo na vsakega človeka, kako se bo razvijal. Strokovnjaki pravijo, da se odločajoče smernice začrtajo do tretjega leta starosti, nekateri govorijo, da je bolezen, drugi trdijo, da so nagnjeni k istemu spolu in da je to normalno. Ljudje hitro presodijo in obsodijo homoseksualnost, ne da bi se poglobili v vzroke, zakaj je oseba nagnjena k istemu spolu. Homoseksualci se borijo za isto pravico, kot jo imamo „normalni“ ljudje. V Ameriki je že dovoljeno (tudi ponekod drugod), da se med seboj poročijo. Moje mnenje je, da so to ljudje in da imajo pravico živeti. Zaradi našega odbijajočega odnosa , ker jih ne more- mo sprejeti takih, kakršni so, se zbirajo v skupine, o katerih se premalo ve. Izolirajo se od drugih ljudi, ki niso homoseksualni. Zaradi takega odnosa do njih so tudi ogroženi. Družba jih izloča, za delo imajo malo možnosti, zato živijo največkrat na robu družbe, kjerkoli so. Najraje se o teh problemih ne pogovarjamo, ker nosimo del krivde tudi sami in težko je priznati nekaj, kar ti bremeni vest. Zanimivo je, da nas na javnem mestu bolj moti, če se dva homoseksualca objemata, kakor pa, če se dva moška tepeta. Vzrok, da jih družba ne more sprejeti, je tudi v tem, da jih tudi mi sami ne sprejemamo takih, kakršni so. Velikokrat premišljujem, odkod nam ta predsodek do homoseksualcev? Hanka Guckuk, ZGZS, 6. r. KULTURNI KOTIČEK Tudi za delo v društvu je potrebno znanje Neprimerno malo volje in pripravljenosti je ponekod v kulturnih društvih do tega, da hi znali ceniti pomen izobraževanja. Diletantsko in po starih navadah ustaljeno delo je včasih tisto, čemur človek dolgočasno sledi in se predaja letargiji. Nimam namena koga poučevati, želim le kritično zabeležiti dejstvo, da je ponekod premalo uvidevnosti v društvih za kvalitetno pripravljene kulturne programe. SPZ nudi pomoč prav v tej smeri, tako npr. želimo letos skupaj z društvi pripraviti projektno orientirane kulturne programe za leto 1994. In pri tem gre predvsem za to, da bi znali se-riozno opredeliti in stvarno prikazati materialne, organizacijske in finančne potrebe. Doslej je bilo bolj ali manj v navadi, da so društva pri raznih ustanovah zaprosila za finančne podpore, vendar samo na splošno, brez konkretne in stvarne opredelitve za posamezne dejavnosti v kulturi. Navadno je bila prošnja v dveh, treh stavkih opravljena. Toda tako delo ni resno, to je premalo, ustanove, ki delijo subvencije, takih prošenj ponavadi niti ne obravnavajo. Zato SPZ prav društvom nudi možnost, da bi se posamezni oborniki „oborožili“ z novim znanjem, ustrezne- mu potrebam današnjega časa. Kdor take ponudbe in možnosti za izpopolnjevanje znanja ignorira, ta pač podcenjuje kulturno delo in verjetno še ni dojel, da je tudi kulturni razvoj odvisen od strokovnosti in znanja. Zato mislim, da bi bil odziv na zadnji seminar (v soboto v stari šoli v Šentjanžu kljub slabim vremenskim razmeram) lahko boljši. Tisti pa, ki so se ga udeležili, vedo, da so za društva pridobili precej koristnih, konkretnih informacij. SPZ bo drugi del seminarja izvedla 11. in 12. decembra v Medijskih toplicah in bo tam nudila možnost, da s strokovno pomočjo oblikujejo prošnje za subvencije tudi tisti, ki tega tokrat še niso izkoristili. Prepričan sem, da bo marsikdo, ki se bo udeležil seminarja v Medijskih toplicah, spoznal, kakšne vrednosti je znanje. Tisti, ki se seminarja v stari šoli v Šentjanžu niso mogli udeležiti, lahko svoje predloge za delo v letu 1994 še pošljejo na SPZ. Strokovni svetovalec dr. Gerald Gröchenig bo na osnovi teh informacij in zbranih predlogov na seminarju v Medijskih toplicah pomagal definirati, kako bomo kulturno delo v letu 1994 v obliki projektov opredelili in kako bomo poskrbeli za ustrezne subvencije. Janko Malle ARGE Region Kultur (vseavstrijska organizacija za regionalno kulturo) in SPZ prirejata SEMINAR o Pomenu sociokulturnih centrov na podeželju“ Seminar bo od 3.-4.12. ’93 v stari šoli v Šentjanžu v Rožu Spored: petek, 3. 12., 19.30: Prezentacija programske zasnove za oblikovanje kulturnega centra v stari šoli v Šentjanžu 4. 12., 9.00: Klaus Reitner: Sociokulturni centri - teoretična izhodišča, naloge in funkcija 10.30: Mag. Elisabeth Kornhofer: Prezentacija muzejskega projekta in kulturno delo v Wagrainu (Salzburška); Dr. Anton Rohrmoser: zobraževanje - kakšne so potrebe v kulturnem delu? 14.00: Delovni krožki in plenarna diskusija 17.00: Zaključek Seminar priporočamo vsem tistim, ki se ukvarjajo z načrtovanjem kulturnega dela, povezanega z delom v kulturnih domovih. Priporočamo ga pa tudi tistim, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih. Namen seminarja: v glavnem bomo zvedeli, kako delujejo sociokulturni centri drugod po Avstriji. Plesni teater IKARUS vabi na predstave STRÖMUNG - TOKOVI (režija in koreografija Zdravko Haderlap) še ta teden vsak dan do nedelje, vsakokrat ob 20. uri v Kulturni center v Šentrupertu v Celovcu (bivši Volkskino). N Prizori s Prežihom - Prizori iz žgoče aktualnosti Velik uspeh gledališča ob Dravi Dramatična napetost je prevladovala na odru “Poglejte, kaj je vojna napravila iz ljudi - živino!“ Ta vnebovpijoči krik teptanih človeških kreatur, ne, figur, kajti generalštablerje vseh vojska, režimov in demokracij, samo figure na šahovnici njihovih interesov, je ena najtežjih in najbolj pretresljivih izpovedi iz „Prizorov s Prežihom“, ki jih je v soboto, 20. in nedeljo 21. novembra 1993 zelo impresivno in doživeto predvajalo v šent-primškem kulturnem domu „Gledališče ob Dravi“. Predstava je pokazala, da je Prežihov opus nasplošno, posebej pa to velja za „Jamnico“ in „Doberdob“, danes predvsem zaradi geografske bližine dogajanj na Balkanu, saj so v bistvu samo za lučaj oddaljeni od nas, zaradi njihove emocionalne in humane plati ter časovne neposrednosti, važen, pomemben in že žgoč kot redkokdaj poprej. Znova in znova pretrese Prežihova izpoved bralca, tokrat gledalca, ga prisili k razmišljanju in zbuja v njem dvome in mu s tem tudi nalaga nalogo in breme lastnega mnenja in stališča. Režiser Peter Militarov je predstavo časovno sicer jasno opredeljeno postavil v dobo prve svetovne vojne, razpadanja avstro-ogrske monarhije in slovenskih kmetij ter plebiscitne dobe, ni je pa tematsko in vsebinsko omejil na tisti čas. Nasprotno, vzel si je pravico, da je predstavo postavil v širok časovni, vsebinski in tudi prostorski okvit z jasnim in tragičnim sodobnim težiščem ob Koroška dijaška zveza vabi na diskusijo „Na grmadi“ v četrtek, 2.12. oh 19.3« med dr. Sturmom in dr. Grilcem v Tischlerjevi dvorani Slomškovega doma v Celovcu Neretvi in Drini. Medtem ko na Balkanu podirajo vse, in to dobesedno, vse mostove, je spel neviden lok in most do sarajevske, mostarske in drugih tragedij, ki so v bistvu že zdavnaj zgubile vrednost nujnost-nih novic in s tem tudi pravico prve časopisne strani. Preko tega nevidnega mostu se vračajo v našo zavest in odpirajo naša srca in naš um za trpljenje in bol tamkajšnjega - po večini civilnega prebivalstva. Pri tem se Militarov zelo uspešno in smiselno poslužuje raznih simbolov in simbo-lik, najsi sta to krokarja na suhem drevesu, predirljiv in za-smehljiv vrišč srak in vran, molitveniki, ki prepadenim vojakom padajo iz rok, ura, ki je potekala, spufani kmetje, berači, tavajoče pijane duše, mrlič na vrvi, preganjalke hude ure, fantastična scena in drugo. „Prizori s Prežihom“, kolaža istočasnih dogodkov v Doberdobu in Jamnici, to je na fronti in doma, so v bistvu epopeja beračev, pijanih tavajočih duš, vaških vojnih dobičkarjev, kot je to Mudaf, spufanih kmetov, recimo Bunka in njihovih samorastniških otrok, upornih slovenskih kajžarjev in kmetov, kot je to bil Munk, oportunistov, neuklonljivih žena, kot je to Vorančeva žena, pa tudi skorumpiranih oficirjev, zadrtih in nacionalističnih uradnikov in portirjev, ter upornega Voranca samega. Pozornost gledalca takoj pritegne impozantna scena (zamisel Mete Hočevarjeve), ki se razteza vdolž celega doma in se v igri izkaže kot na najnujnejše zreduciran igralski prostor. To napetost med monumentalnostjo in praktičnostjo dviga še mojstrska izdelava (delo Kristijana Sadnikarja ter Janeza in Marka Hobel) in vkomponira-nost v dogajanje na odru in v dvorani. Če bi se hoteli posvetiti posameznim igralcem in karakterjem, bi zdaleč presegli okvir članka, ne da bi sedaj mazal nastopajočim strdi okoli ust, zaslužili so si pohvalo in zahvalo za veliki nastop in priznanje za odgovorno opravljeno delo. Sosledje dejanj in scen je optimalno, brez zastojev ali nelogičnosti, prizori so dodelani in smiselni, nastop igralcev je zelo kakovosten in prepričljiv, govorica na nivoju in razumljiva - tako da lahko rečemo, da kakšnega bistvenega razkoraka med profesionalci iz Slovenije in domačimi amaterji ni zaznati. To pomeni, da so vsi rasli s svojimi vlogami in se ob njih razvijali naprej. Občinstvo, ki je kljub slabim vremenskim prilikam dvakrat napolnilo dvorano kulturnega doma, je nastopajoče in režiserja Militarova nagradilo z bučnim aplavzom in glasnim odobravanjem. Franc Wakounig Osamljenost sredi množice Tako smo živeli Življenjepis koroških Slovencev Občni zbor SPD „Radiše“ Koroška krščanska zveza je v Tinjah predstavila novo knjigo, v kateri je zbranih 27 pripovedovanj oseb, od katerih je najmlajša rojena 1. 1928, najstarejša pa 1896. Pripovedi se sučejo predvsem okoli načina življenja v njihovi mladosti, o trdem delu, pa tudi o eksistenčnih borbah zaradi slovenstva. Pripovedovanja je uredila dr. Marija Makarovičeva in knjigi v prid je treba povedati, da so pripovedovanja bila prenesena v knjižni jezik z veliko posluha za in neizumetničeno narečje. Pa vendar se mi ob branju vsiljuje primerjava s knjigo „Po sledovih“, kjer pa so bili avtorji neprimerno bolj konskventni v povpraševanju. Obe knjigi slonita na neposrednem, na spominih še živečih prič ob raznih prelomnicah - plebiscit, vojna, preganjanje in podobno. Vrlina knjige „Tako smo živeli“ je predvsem v posredovanju neponovljive atmosfere nekdanjega trdega življenja in osebne prizadetosti pripovedovalcev. Vsekakor je pomemben kamenček v mozaiku zapisovanja naše zgodovine. Preteklo soboto se je občni zbor SPD Radiše začel drugače kot v zadnjih letih. Dve zaslužni osebi društva sta se pred nedavnim poslovili od tega sveta. Šiman Wrulich, dolgoletni predsednik SPD Radiše, pevovodja in režiser, ter Leni Lam-pichler, oseba, katero smo mnogo let videvali na odru in ki je bila stikališče med SPD in osebami, ki so kogarkoli iskali ali potrebovali pri društvu. Slednja je bila nepričakovano, nenadoma iztrgana iz naše skupnosti. Mešani pevski zbor in Ra-diški fantje so se pod vodstvom Nužija Lampichlerja z dvema pesmima poklonili Šimanu in Leniji, predsednik društva Tomi Ogris pa je orisal njun zagon in njuno delo skoz vsa leta. Občnega zbora se je udeležil in spregovoril nekaj besed tudi predsednik SPZ Avgust Brum-nik. Tomi Ogris se je v svojem poročilu omejil na zahvalo. O RADIŠE. Radiše so v sredo bile zavite v črnino in žalost, celo narava se je ovila v mraz in hlad, tiho je zadonela pesem „Gozdič je že zelen...“ in segla do srca. Velika množica sorodnikov, prijateljev, znancev in rojakov je prišla, da bi se poslovila od Žnidarjeve mame, Leni Lampichler, kije tragično preminula na posledicah prometne nesreče. Mašo zadušnico je ob asistenci sedemnajstih duhovnikov bral ljubljanski pomožni škof Alojzij Uran, dober prijatelj pokojne in njene družine. V pridigi je orisal njeno življenje in delo in posebej poudaril Glas manjšin se spet čuje Pred nedavnim je izšla nova številka revije „Stimme von und für Minderheiten“, glasilo Iniciative „Leto manjšin“/In-itiative Minderheitenjahr. Težišča tematike številke so manjšine in evropska integracija, naslov pa je izzivalno-aktualna: Raj za manjšine? Izredno zanimiv je intervju s Petrom Leuprechtom, namestnikom generalnega sekretarja Evropskega sveta, o manjšinah v Evropi. Leuprecht ponovno ugotavlja, da pestrost ni breme. Prav tako vse pozornosti vredna so razmišljanja Hayderja Sarija o avstrijskem zakonu o tujcih, čigar glavna „integracija“ je ločevanje. kroniki društva ni govoril, saj je ta zapisana v listu „Naša vas“, ki izhaja dvakrat na leto. Zahvalo je izrekel vsem, ki vodijo posamezne skupine, pa tudi vsem tistim, ki brez posebne prošnje ali prigovarjanja vedno radi prevzemajo razna dela, nenazadnje pa tudi vsem obiskovalcem prireditev. V zadnjem času so tudi nemškogovoreča društva vse bolj pripravljena za sodelovanje in marsikdo se čudi, kaj vse zmore tako majhno društvo, je lahko ugotovil predsednik. Politično spletkarjenje v društvu nima prostora. Kajti društvo ima določene in jasne cilje. Vsak, ki ljubi svoje otroke, se bo tega zavedal in jim posredoval svoj jezik. Predsednik sam ima namreč opravka z mladimi ljudmi, ki se sedaj zaradi poklicnega napredka le s težavo učijo slovenščino, ker je jim starši niso posredovali. Tajnik društva Andrej Lampichler se je najprej zahvalil njen doprinos k verski in kulturni rasti župnije. Bila je zgledna mati in žena, polna srčne dobrote. Za vse njeno delo v prosvetnem društvu „Radiše“, bila je igralka, pevka in odbornica ter sploh duša društva, se ji je ob odprtem grobu zahvalil Nužej Wieser, v Stanku Wrulichu, ki je iz zdravstvenih razlogov moral opustiti zborovodstvo. Njegovo delo je prevzel Nuži Lampichler, ki sedaj vodi precej pomlajen mešani zbor. Zatem je poročal o nastopih posameznih skupin v bližnji okolici, pa tudi drugod. Zahvalo je izrekel še SPZ in KKZ za podporo. Poročilo blagajnika Šimija Ogrisa je bilo jako kratko, a zelo precizno. Po poročilu preglednika so bile volitve predsednika in odbora. Soglasno sta bila izvoljena tako sedanji predsednik kot tudi dosedanji odbor. Na novo izvoljeni predsednik Tomi Ogris se je zahvalil za zaupanje in ponovno dejal, naj bo kulturni dom še naprej kraj srečanja, komunikacije in zabave. Zatem je Tomi pokazal najprej diapozitive o rajnem Šimanu in rajni Leniji, nato pa še posnetke, ki so nastali pri delu in zabavah društvenikov. N.P. imenu Slovenske prosvetne zveze pa je spregovoril predsednik dr. Avguštin Brumnik. V slovo sta Leni Lampichler zapela mešani pevski zbor „Radiše“ pod vodstvom Rupija Wrulicha in moški pevski zbor iz Krope. Naj pokojna Leni Lampichler počiva v miru! Tako so živeli... naši dedki in babice Jezik je duša JANKO MESSNER Bojo važne stvari prišle prekratko1 V NT (12. novembra t. 1.) se mestni svetnik F. K. boji: „Če bomo še naprej o tem vprašanju samo diskutirali, bodo druge važne stvari prišle prekratko.“ To je kajpada skuren jezikovni kalk, rekel bi gluhonema Slovenka v Koschierjevem “dirndlnu“. Saj v njegovi vasi gotovo pravijo, da bojo te pa te stvari prikrajšane, da so koga kaj prikrajšali, da bojo te pa te stvari na škodi, da so koga za kaj o š k o d o v a 1 i ipd. Urednik NT J. K. pa v isti številki pravi takole: „ZSO -očitava slovenski vladi, da je ona vplivala na odločitev za izvedbo glasovanja o skupnem demokratičnem zastopstvu. Glagolska oblika „očititovati“ je zastarela, „očitavati“ pa je sploh nemogoča nova tvorba, nepotrebna, nečedna, saj je že preprosta oblika očitati, očitam, očital mi je - nedovršna, če pa hoče rabiti dovršno obliko, lahko reče, da mu je kdo kaj p o o č i t a 1! A. K. v razmišljanju „Z mojega vidika“ pravi “Njet potjomkinskim vasicam“. Možu je bilo ime Potjomkin, lažna hišna pročelja njegovih vasi po Potjo m k i n o v e vasi. Na drugem mestu pravi takole: „Zato je prav gotovo na mestu predlog, da se Slovenci...organiziramo... Ta njegov predlog prav gotovo ni „na mestu“, ampak je primere n, s podobe n, pravšen, uporaben ali uporabljiv. Slovenski jezik je tako bogat s sinonimi (soznačnicami)! V oči bode tudi njegov „alpe-adriatski“ jezik: „Adria“ je mesto v severni Italiji, ob Canalu Bianco, blizu izliva reke Pad (nem. Po). Po tem mestu imenujejo Nemci morje „Adria“ ali das „Adriatische Meer“, Slovenci pa mu pravimo J a d r a n ali J a d r a n s k o morje. Malo čudno je že, da maturant Gimnazije za Slovence tega ne ve. Ko smo koroški Slovenci demonstrirali po celovških ulicah, nismo vpili „Ne puščamo se preštevati“ ali „Ne pustimo se prešteti“, ampak n e damo se preštevati! Tako bi bilo bolj prav, če ne bi bil zapisal “se nevede puščajo kovati“, ampak: se nevede dajo kovati. Nemški „er ließ dich grüßen“ npr. ima več slovenskih prevodov: dal, rekel, velel, ukazal, naročil te je pozdraviti, ali pozdravljate, samo n e „pustil te je pozdraviti“! Ogromna množica na pogrebu Leni Lampichlerjeve „Tedaj bo svetil dih stremljenj, ki srce mi jih je rodilo, ponižanj, porazov in trpljenj, poslednje moje obhajilo.“ (S. Kosovel) ZAHVALA Magdalena Lampichler p. d. Žnidarjeva mama na Radišah se je nepričakovano poslovila. Kruta smrt jo je iztrgala iz srede življenja, čeprav bi mogla in je hotela še veliko dobrega storiti. Žalostna množica jo je z nami pospremila k zadnjemu počitku na radiškem pokopališču. Zahvaljujemo se za veliko mero osebno, pisno ali drugače izraženega sočustvovanja. Bog lonaj častiti duhovščini za ganljivo oblikovano pogrebno svečanost! Prisrčno se zahvaljujemo gospodu škofu Lojzetu Uranu, rektorju Jožetu Kopeinigu, domačemu župniku Ludviku Janku ter govornikom Nežiji Oraže, Nužiju Wieserju in dr. Avgustu Brum-niku za tolažljive besede ob slovesu. Prisrčna hvala radiš-kim in kroparskim pevcem za pesmi žalostinke! Prav lepo se zahvaljujemo sosedom, članom farnega sveta ter članom Slovenskega prosvetnega društva na Radišah, posebno še igralcem, ki so nam bili in so opora v težkih dneh. Lepo se zahvaljujemo za cvetje in vence in za številne darove, ki so bili namesto teh v smislu pokojne darovani za radiško farno cerkev in za Katoliški dom prosvete v Tinjah. Žalost nam trga srce, a srečni smo, da smo jo imeli! Žalujoči svojci. Ganljivo slovo od Leni Lampichler 25-letnica Koče nad Anhovo pečjo Poleti in pozimi je Koča na Bleščeči priljubljena izletniška točka Želja, da si slovenski koroški planinci zgradimo svoj lastni planinski dom, se je rodila takoj po drugi svetovni vojni, še pred obnovitvijo naše planinske organizacije na Koroškem. Že takrat smo si na območju Košute nad Selami ogledali primerno zemljišče za postavitev koče. Pri tem nam je bil v pomoč tedanji ugledni selski občinski delavec Kališnikov Honza, vendar nismo uspeli. Podobno je bilo pozneje na Mačenski planini, kjer je bil zelo prizadeven tajnik Slovenske kmečke zveze, domačin z Mač Blaž Singer. Vendar pa, ko smo zvedeli, da bodo opusto-šeno Celovško kočo/Klagen-furter Hütte (bila požgana v vojni) na Mačenski planini obnovili, smo seveda ta načrt opustili. Več sreče smo imeli na planini Rožici nad Podrož-co, kjer se nam je posrečilo dobiti v zakup pastirsko bajto šentjakobske zadruge. Ko pa je slednja povišala zakupnino, smo se predolgo obotavljali (tudi bili v denarni stiski) in kočo je dobil v zakup Smučarski klub iz Vrbe. Kljub tej smoli smo iskali naprej in končno se nam je posrečilo dobiti ustrezno zemljišče na planini Bleščeči, kjer se nahaja sedanja planinska postojanka Koča nad Arihovo pečjo. Letos te dni je obhajal ta naš planinski dom 25-letnico obstoja. Na kratko bom opisal, kako je sploh prišlo do postavitve te planinske postojanke. Bilo je neke poletne nedelje leta 1963. Kljub neugodnemu vremenu sva se s sinom - bil je star devet let in silno navdušen za hribe -hotela povzpeti na Jepo. Ko sVa se že bližala planini Bo-rovščici, naju je zajela megla in iz nje je začelo rositi. Najraje bi se vrnil, vendar fant ni dal miru, hotel je naprej. Končno sva se sporazumela, da ne greva na Jepo, zato pa na bližnjo Kom-nico/Türkenkopf. Na vrhu je bilo vse belo megle, vendar naenkrat se je na severu pod nama odprla luknja, skozi katero sem zagledal planino Bleščečo z razvalinami nekdanjega Ko-pankovega gospodarskega poslopja, zaraščenega z drevjem in grmovjem. Tedaj pa mi je šinila v glavo misel, kaj bi bilo, če bi na teh razvalinah postavili planinsko kočo. Nisem dolgo pomišljal in pognala sva se navzdol na Bleščečo. Preril sem se skozi goščavo v notranjost ruševin in ugotovil, da bi, če bi zravnali podrte zidove, na njih lahko postavili kočo. Sklenil sem, da vprašam lastnika Kopana na Kopanjah, če to zemljišče z razvalinami da v nakup Slovenskemu planinskem društvu, da si zgradi kočo. Kopankovi so bili takoj za to in nam pod zelo ugodnimi pogoji dali v zakup zemljišče. Še istega leta smo začeli odstranjevati grmovje zunaj in znotraj podrtih zidov. Naslednjega leta 1964 smo se lotili SLOVEIVS KJ Nadstrankarski VESTNIK =SihS,ove„ce, Uredništvo/Redaktioiu Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt. Avstrija, Telefon 0463/514300-34 in 40, teleks 422086 ZSO, telefaksT)463/51430071. Usmerjenost lista/Blattlinie: seštevek mnenj izdajatelja in urednikov s posebnim poudarkom na narodnopolitičnem interesu. Urednika/Redakteure: Jože Rovšek, Sonja Wakounig. Tisk/Druck: Založniška in tiskarska družba z o.j. Drava, Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, telefon 0463/50566, teleks 422086 ZSO, telefaks 0463/51430071. Oglasi/Anzeigen: Tarviser Straße 16, 9020 Celovec/Klagenfurt, Avstrija, (M63/5ni430071 4300'30 do 34 in 40, teleks 42208