UDK 811.163.6'344.2:612.85 Tatjana Marvin Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani tatjana.marvin@guest.arnes.si Saba Battelino Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani saba.battelino@kclj.si Samo Beguš Fakulteta za elektrotehniko Univerze v Ljubljani samo.begus@fe.uni-lj.si Jure Derganc Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jure.derganc@mf.uni-lj.si PORAZDELITEV FONEMOV V SLOVENŠČINI IN IZDELAVA MATRIČNEGA TESTA ZA GOVORNO AVDIOMETRIJO V članku je predstavljen postopek izbire besed za slovenski matrični stavčni test, ki se upo -rablja za preizkus slušnega razumevanja pri govoru. Glavni poudarek prispevka je na določitvi fonemske porazdelitve v jezikovnem gradivu za test, ki se mora čim bolj približati porazdelitvi fonemov v jeziku testa. Ker porazdelitev fonemov v slovenščini še ni raziskana, jo določimo s pomočjo črkovne porazdelitve v korpusu pisne slovenščine ccKres v kombinaciji s fonetično podatkovno bazo v Mihelič (2006) za tiste primere, kjer črkovni zapis ne ustreza fonemskemu. Na osnovi ugotovljene fonemske porazdelitve nato predlagamo besede za slovenski matrični test. Ključne besede: slovenščina, matrični stavčni test, fonem, govorna avdiometrija This paper presents a word selection process in a Slovenian matrix sentence test for speech intelligibility measurements. We focus on phonemic distribution in the test, which should be approximated as closely as possible to distribution in the language. We establish a phonemic distribution for Slovenian by combining the orthographic distribution in the corpus ccKres and the phonetic distribution in Mihelič (2006) for cases where the orthographic record does not correspond to the phonetic one. The result is a proposal of a phonemically balanced matrix test for Slovenian. Keywords: Slovenian, matrix sentence test, phoneme, speech audiometry V članku je predstavljen postopek izbire besed za slovenski matrični test, ki se bo v klinični govorni avdiometriji uporabljal za preizkus sluha. Izdelava matričnega testa je pomembna tudi z jezikoslovnega in slovenističnega vidika. Mednarodne smernice za matrični test namreč zahtevajo, da se mora porazdelitev fonemov v jezikovnem gradivu za test čim bolj približati porazdelitvi fonemov v jeziku preizkusa. Ker porazdelitev 538 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december fonemov v slovenščini še ni raziskana, je glavni poudarek pričujočega prispevka vzpostavitev fonemske porazdelitve za slovenščino, rezultat pa doprinos h glasoslovnim raziskavam na področju slovenskega jezika. Fonemsko porazdelitev za slovenščino določimo na osnovi črkovne porazdelitve v korpusu pisne slovenščine ccKres, ki jo dopolnimo s podatki o porazdelitvi fonemov v primerih, kjer črkovni zapis ne ustreza fonemskemu. Pri tem si pomagamo s fonetično podatkovno bazo v Mihelič (2006). Na osnovi ugotovljene fonemske porazdelitve nato predlagamo besede za slovenski matrični test. V članku je najprej na kratko predstavljen koncept govorne avdiometrije (razdelek 1), splošna sestava matričnega testa (razdelek 2) in predstavitev zahtev glede priprave jezikovnega gradiva (razdelek 3). Sledi osrednji del, v katerem je opisan proces določanja pogostosti pojavljanja fonemov v slovenščini (razdelek 4). V zadnjem delu je predstavljen predlog matričnega testa za slovenščino, osnovan na splošnih navodilih za matrične teste in na glasovnih lastnostih slovenskega jezika (razdelek 5). Sledi zaključek (razdelek 6). 1 Govorna avdiometrija za slovenski jezik Govorna avdiometrija je ena izmed standardnih metod za diagnozo tipa izgube sluha in za oceno sposobnosti sporazumevanja bolnika, saj z njo testiramo nivo razumevanja slišanega in sposobnost ponovitve slišanega (Musiek idr. 2011). V ta namen je bil v slovenski jezik leta 1968 preveden in adaptiran nemški besedni test, ki ga je razvil Hahlbrock leta 1953 in 1960, znan kot Freiburški test z enozložnicami in Freiburški numerični test (Pompe 1968). Test je bil prenovljen leta 2016 (Marvin, Derganc in Battelino 2016). Poleg besednih testov poznamo v govorni avdiometriji tudi teste s povedmi; le-ti bolje odražajo vsakodnevno rabo jezika in so se tako izkazali kot koristna in natančna diagnostična orodja v več jezikih. Na splošno se uporabljata dva tipa - testi, ki vsebujejo povedi z različno skladenjsko zgradbo iz vsakodnevne komunikacije (npr. Plomp & Mimpen 1979) ter t. i. matrični testi, kjer imajo vse povedi enako skladenjsko zgradbo z nepredvidljivo kombinacijo posameznih besed ter besednih pomenov (Hagerman 1982; Wagener 1999a, b, c; Ozimek idr. 2010; Hochmuth idr. 2012; Warzybok idr. 2015). V tem prispevku predstavljamo postopek izbire besed za test z matrično strukturo, osnovan na slovenskem jeziku. Matrični test - prvi te vrste v Sloveniji - bo uporabljen za natančnejšo oceno sluha pri ljudeh z motnjo sluha, za ocenjevanje razumevanja govora pri ljudeh s centralnimi motnjami sluha in motnjami razumevanja, za ocenjevanje kognitivnih sposobnosti, za ocenjevanje izboljšanja razumevanja govora pri bolnikih z uporabo vsadkov in različnih slušnih pripomočkov in pri bolnikih s tinitusom. Pri izdelavi testa sledimo smernicam Mednarodnega kolegija za rehabilitacijsko avdiologijo (ICRA) (Akeroyd idr. 2015), ki dopolnjujejo standard ISO 8253-3: 2012 (Akustika. Avdiometrične preskusne metode - 3. del: Govorna avdiometrija) z zagotavljanjem korakov, ki so potrebni za izdelavo matričnega preskusa v posameznem jeziku. T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 539 2 Smernice za sestavo matričnega testa Prvi matrični test je leta 1982 sestavil Björn Hagerman (Hagerman 1982); osnovan je bil na švedskem jeziku. Nekoliko spremenjena različica (Wagener idr. 1999a, b, c) je trenutno na voljo v 14 jezikih (npr. angleščina, nizozemščina, nemščina, francoščina, turščina itd.), od katerih sta le dva slovanska (poljščina in ruščina). Test je sestavljen iz povedi, ki vsebujejo 5 besed in so skladenjske oblike Osebek - Povedek - Predmet, npr. Tone kupi pet velikih stolov. Osebek je vedno enobesedno osebno ime, povedek je enobesedna glagolska zveza, predmet pa samostalniška zveza, katere jedro je samostalnik v množini, kot leva prilastka pa se pojavita števnik ter pridevnik. Obliko povedi lahko poenostavljeno povzamemo kot Ime - Glagol - Števnik - Pridevnik - Samostalnik. Pri pripravi testa je najprej potrebno zbrati jezikovno gradivo, ki sestavlja osnovno matrico; le-ta obsega 50 besed, po 10 besed za vsako od petih pozicij v predpisani obliki povedi: 10 osebnih imen, 10 glagolov, 10 števnikov, 10 pridevnikov, 10 samostalnikov. Iz osnovne matrice je mogoče generirati skupaj 100.000 različnih povedi oblike Ime - Glagol - Števnik - Pridevnik - Samostalnik (vsako od desetih imen se kombinira z vsakim od desetih glagolov, vsaka taka kombinacija se nadalje kombinira z vsakim od desetih števnikov itd. Skupno število različnih kombinacij je 1040404040 =100.000). Za potrebe testiranja se uporablja sezname z desetimi različnimi povedmi, v katerih se vsaka od besed pojavi samo enkrat. Naslednji korak je snemanje povedi z rojenim govorcem, rezanje povedi v posamezne besede z ohranitvijo koartikulacije ter lepljenje v naključne kombinacije oblike Ime - Glagol - Števnik - Pridevnik - Samostalnik. Povedi mora brati rojeni govorec (m/ž), za katerega ni nujno, da ima formalno izobrazbo radijskega napovedovalca. Izgovarjava mora biti knjižna z nevtralno intonacijo in enakomerno jakostjo. Ker je z enim govorcem nemogoče posneti vseh 100.000 različnih povedi, si pomagamo tako, da posnamemo le minimalno količino jezikovnega gradiva, iz katerega nato z rezanjem in lepljenjem besed generiramo vseh 100.000 kombinacij. Posneto gradivo mora vključevati vse kombinacije dveh besed, ki se lahko pojavita ena za drugo, kar ob nadaljnjem rezanju in ponovnem lepljenju zagotavlja ohranjanje koartikulacije in naravni govor. Tako minimalno jezikovno gradivo obsega le 100 različnih povedi; seznam sestavimo po metodi iz Wagener idr. (1999a). Po snemanju je potrebno posneta zaporedja razrezati v posamezne besede, pri čemer je nujno ohraniti koartikulacijo na koncu vsake izrezane besede glede na besedo, ki ji sledi. Povedi so nato (računalniško) sestavljene s kombiniranjem posnetih besed, zraven pa je lahko dodan še maskirni šum. Preden se test sprejme v klinično uporabo, je potrebno izvesti še optimizacijo, evalvacijo in validacijo posnetega gradiva. Iz posnetega gradiva lahko računalnik vsakič posebej pri testiranju generira povedi, ki jih nato uporabimo pri govorcih z motnjami sluha. Matrični test je enostaven za testiranje in je zaradi izjemnega števila možnih kombinacij besed v različne povedi koristno diagnostično orodje. Pacient si namreč povedi ne more zapomniti od enega do 540 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december drugega testiranja, prednost matričnega testa pa je tudi v medjezikovni primerljivosti rezultatov, v kolikor je za vse jezike uporabljen enak postopek priprave. 3 Priprava jezikovnega gradiva za slovenski matrični test V pričujočem razdelku je opisan postopek zbiranja jezikovnega gradiva v osnovni matrici, ki je sestavljena iz 50 besed, tj. po 10 besed za vsako od petih pozicij besed povedi oblike Ime - Glagol - Števnik - Pridevnik - Samostalnik. Izbrano gradivo mora zadostiti različnim pogojem na pomenski, skladenjski ter glasoslovni ravnini. Pogoji glede izbora imen narekujejo, da pri tej kategoriji uporabimo 5 moških in 5 ženskih imen. Nadalje se v testu ne smejo pojavljati redke, zastarele ali čustveno zaznamovane besede, pri čemer je potrebno upoštevati, da ne smejo biti čustveno zaznamovane tudi kombinacije posameznih besed, v katerih posamezna beseda sama zase ni čustveno zaznamovana. Izogibati se je potrebno tudi ponavljajočim se kombinacijam, npr. veliko velikih kamnov, ali podobnim imenom, npr. Jana, Jasna. Vse možne kombinacije besed, tj. vse povedi, ki jih lahko sestavimo iz teh besed, morajo biti slovnično pravilne. Ta pogoj pomembno vpliva na izbor glagolskega časa ter števnikov v samostalniški zvezi, ki označuje predmet. V matričnih testih za germanske jezike se pogosto uporablja pretekla oblika glagola, v obstoječih matričnih testih za slovanske jezike pa se uporabljata sedanjik ali prihodnjik. V slovenščini moramo v matričnem testu uporabiti sedanjo obliko glagola, npr. Jana kupi tri velike škatle. Uporaba preteklika ali prihodnjika bi namreč zahtevala dodatno mesto za pomožni glagol biti ter prispevala dodatne zaplete pri ujemanju deležnika na -l z osebkom po spolu (poleg ujemanja po številu). Pri preizkusu se v slovenščini lahko uporabljajo samo števniki od vključno 5 dalje, saj ti brez izjeme zahtevajo, da jim sledita pridevnik in samostalnik v rodilniku množine (npr. Jana kupi pet/šest/sedem/osem ... velikih škatel). Števnike od 1 do 4 nadomestimo s kvantifikacijskimi izrazi, ki podobno kot števniki od 5 dalje zahtevajo rodilnik množine, npr. malo, nekaj (npr. nekaj velikih stolov). Test mora zadostiti tudi nekaterim pogojem, ki spadajo v domeno glasoslovne ravnine. Preizkus je potrebno uravnotežiti glede na število zlogov izbranih besed in sicer tako, da je uravnotežena vsaka posamezna skupina desetih besed v osnovni matrici. Odločimo se za uporabo dvozložnih besed, izjemoma pa enozložnih in trozložnih, ko je taka raba posledica zahtevane fonemske uravnoteženosti. Matrični preizkus mora biti fonemsko uravnotežen na način, da pogostost fonemov v testu odseva pogostost fonemov v jeziku, na katerem je preizkus osnovan. Izpolnitev tega pogoja se je izkazal za najbolj zahtevnega, saj porazdelitev fonemov v slovenščini še ni raziskana. Fonemska uravnoteženost je tako postala osrednja jezikoslovna tema pričujočega raziskovalnega dela. Podrobno je obravnavana v razdelku 4. T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 541 4 Določanje porazdelitve fonemov V slovenski znanstveni literaturi je najti številne raziskave, katerih cilj je določitev porazdelitve črk (npr. Jakopin 1999, Suhadolc 2013, Ključevšek 2016), ne obstajajo pa izračuni porazdelitve fonemov. To je razumljivo, saj je fonem abstraktna enota in zato zahteva ugotavljanje porazdelitve fonemov tudi jezikoslovno analizo, ki za obravnavo črkovnega zapisa v korpusih ni nujno potrebna. V tem razdelku predstavimo postopek določanja fonemske porazdelitve za slovenščino na osnovi črkovne porazdelitve v korpusu pisne slovenščine ccKres (4.1), ki jo dopolnimo s podatki o porazdelitvi fonemov v primerih, kjer črkovni zapis ne ustreza fonemskemu (4.2 in 4.3). 4.1 Izbira korpusa za določitev porazdelitve fonemov Porazdelitev fonemov v slovenščini smo določili na osnovi korpusa ccKres, ki je največji žanrsko uravnotežen korpus sodobne pisne slovenščine, dostopen na spletnem repozitoriju CLARIN.SI. Vsebuje 10 milijonov besed iz različnih besedilnih zvrsti, od dnevnega časopisja, revij, knjig (leposlovje, neleposlovje, učbeniki) do spletnih strani. Ustreznost izbire smo preverili s primerjavo z dvema korpusoma govorjene slovenščine, ki sta prav tako dostopna v repozitoriju, a sta v primerjavi s korpusom ccKres bistveno manjša in nista enako uravnotežena. Korpus govorjene slovenščine GOS, tj. njegova ortografska transkripcija v knjižni slovenščini, vsebuje milijon besed. Ortografska transkripcija podatkovne zbirke SNABI, natančneje njen del Lingua, vsebuje 910 povedi iz različnih vrst besedil, kot npr. knjige ali časopisi (Kačič idr. 2002). Izbrane korpuse smo glede na pojavnost črk primerjali z meritvami iz Jakopinovega dela (Jakopin 1999), kjer je prvič analizirana porazdelitev črk v številnih leposlovnih delih v slovenskem jeziku. Izsledki so predstavljeni v Tabeli 1. Porazdelitev črk v korpusu ccKres se približno ujema tako s korpusoma govorjene slovenščine kot tudi z Jakopinovo analizo. Ob tem opazimo, da ima korpus GOS relativno visoko pojavnost črk "a", "e" in "m", kar bi lahko pripisali uporabi teh črk (oz. glasov, ki jih te črke označujejo) v mašilih v govorjeni slovenščini. 4.2 Fonem, alofon, črka v slovenščini Za določanje porazdelitve fonemov so ključni pojmi fonem, alofon in črka ter njihova medsebojna razmerja v slovenščini. Prva dva pojma sta pomembna z vidika jezikoslovne analize, zadnji pa z vidika jezikovnih orodij, ki so nam na voljo za določanje pogostosti - korpusi besedil so namreč najpogosteje zapisani s črkami, le redko z alofoni (fonetična transkripcija), s fonemi pa praktično nikoli. Pomembno je torej ugotoviti, kako črkovni in fonetični zapis pretvoriti v fonemski zapis, iz katerega bi potem lahko neposredno razbrali pogostost pojavljanja posameznih fonemov. Fonem je v jezikoslovni teoriji definiran kot najmanjša glasovna enota, ki jo lahko izluščimo iz glasovne verige in je pomensko razločevalna znotraj posameznega jezika. 542 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december CK o, o, a o iŠ s & '3 § § o £ ox si> O M O .2 TS g >N VO \o r- O O O o N c^ o cn ^ yn \o f- f- O o o o CO c^ C* 12.0 10.4 t-- 10.5 GOS ccKres Lingua Jakopin T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 543 Pravimo, da glasova pripadata dvema fonemoma, kadar zamenjava enega z drugim menja besedni pomen. V slovenščini denimo kot fonema prepoznamo glasova /p/ in /b/, ki sta pomensko razločevalna v parih besed kot piti - biti, brati - prati, itd.1 Fonemi so abstraktne enote, ki se v govoru udejanjijo glede na glasovno okolje. Pravimo, da je fonem skupek fonetično podobnih različic, ki jih imenujemo alofoni in jih opišemo s pravilom glede na okolje pojavljanja. Na primer, v slovenščini se fonem /n/ udejanja v treh različicah: kot [g] pred glasovi [k, g, x] (Anka, Anglija, Anhovo), kot [nJ] (pri nekaterih govorcih), ko mu sledi j# ali jC, (konj, konjski) ter kot [n] povsod drugje (nos, ena, dan). Ker ima v vsakem jeziku fonem vsaj eno različico, v kateri se udejanji, je število alofonov običajno večje od števila fonemov. Sistemi, ki uporabljajo črkovni zapis, se med seboj razlikujejo - v nekaterih črka v grobem ustreza fonemu, v drugih pa alofonu. V slovenščini je pisava urejena tako, da v večini primerov ena črka označuje en fonem. Na primer, fonem /n/ bo zapisan s črko "n" tako v besedi nos kot v besedi Anka, čeprav se izgovora fonetično razlikujeta. Preslikava iz črkovnega zapisa v fonemski zapis pa ni enoznačna in na tem mestu izpostavljamo dve skupini težav, na katere naletimo in jih tudi upoštevamo pri analizi. Najprej je treba pojasniti dejstvo, da imamo v jeziku manj črk kot fonemov, tj. 25 črk v abecedi, a 29 fonemov (glede nabora fonemov sledimo slovnici Toporišič (2000: 45)).2 Razlogov za takšno stanje je več. V nekaterih primerih se ena črka uporablja za zapis več različnih fonemov. Tako označuje črka "e" tri foneme: ozki /e/ v besedi led, široki /e/ v besedi žep ali polglasnik /a/ v besedi pes, črka "o" pa dva fonema: ozki /o/ v besedi nos ali široki /o/ v besedi noga? Nadalje se lahko en fonem zapiše z dvema črkama - tak je npr. fonem M3/, ki se v slovenščini zapiše z "dž" (npr. džip). Z navedeno razlago pojasnimo obstoj štirih fonemov, ki jih črke ne zaobjamejo, vendar se s tem kompleksnost preslikave črka-fonem še ne zaključi. Odnos med njima zamegljuje tudi obstoj primerov, ko se fonem izgovori, a ni zapisan z nobeno črko. Tak je npr. polglasnik /a/ v besedah vrt, rt, država. Dobimo pa tudi obratno situacijo, tj. ko črka ne označuje fonema, temveč le nakazuje različico fonema, ki se izgovori v nekem okolju. Tako npr. v pisavi za besedi konj in konjski črka "j" nakazuje pala-talizirano različico [nj] fonema /n/ in ne označuje fonema /j/.4, 5 Navedeni primeri vsi potrjujejo, da je črka le približek fonema in da je potrebno pri prehodu iz črkovnega 1 Za zapisovanje fonemov uporabimo poševne oklepaje (t. i. fonemski zapis), za zapisovanje alofonov pa oglate oklepaje (t. i. fonetični zapis). Glasove zapisujemo v sistemu IPA (Mednarodna fonetična abeceda). 2 Jurgec (2011) utemeljuje, da ima slovenščina devet in ne osem samoglasnikov. Dodatni samoglasnik je nizek sredinski [a], npr. v besedah čas, brat, itd. V tem članku privzamemo tradicionalen samoglasniški sestav kot v Toporišič (2000: 48). 3 V tej raziskavi dolžina in naglas nista upoštevana. 4 Nekateri govorci izgovorijo namesto [ri] različico [n], v pisavi je tudi pri teh govorcih ohranjena črka "j". 5 Slovenski pravopis (2014: 75) in Toporišič (2000: 78) navajata, da se zvočnika /n/ in /l/ pišeta z dvočrkjema "nj" oz. "lj", kadar sta malo podaljšana ali zmehčana, tj. na koncu besede ali pred soglasnikom (npr. konj, konjski, polj, poljski); v teh primerih jima pred samoglasnikom ustrezata glasovna sklopa [nj] in [lj] (npr. konja, polja). 544 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december zapisa v fonemski zapis upoštevati jezikovna pravila slovenskega jezika. Natančna obravnava je predstavljena v razdelku 4.3. 4.3 Določitev porazdelitve fonemov v slovenščini Za določitev porazdelitve fonemov se opremo na podatke o porazdelitvi črk v korpusu ccKres, ki jih dopolnimo na mestih, kjer črke ne odražajo neposredno posameznih fonemov (tj. za foneme /e/, /e/, /a/, /o/, /o/, M3/, /j/).6 To dosežemo tako, da dodamo foneme, ki se ne pojavijo v pisavi (/a/), odvzamemo foneme, ki se pojavijo v pisavi, a se ne izgovorijo (/j/) ter s sklicevanjem na razmerja med fonemi, ki so zapisani s črkama "e" in "o". Pri slednjima namreč črka "e" označuje kar tri foneme, /e/, /e/, /a/, črka "o" pa dva fonema, /o/, /o/. Razmerja med fonemi z istim črkovnim zapisom določimo tako, da sledimo porazdelitvi omenjenih samoglasniških fonemov v delu Mihelič (2006), ki obravnava porazdelitev alofonov v 300.000 fonetično transkribiranih povedih. 7 Celoten proces se izvede po naslednjih korakih: 1. Vse črke v korpusu ccKres se pretvorijo v male črke. Vsa naglasna znamenja na črkah "a", "e", "i", "o" in "u" se odstranijo; take črke se nadomestijo z ustreznimi črkami brez znamenj. Izbrišejo se tudi vsi znaki, ki jih ne najdemo v slovenski abecedi (razen "d" in "c"). 2. Število pojavitev črke "c" se prišteje k pojavitvam črke "č". 3. Število pojavitev fonema /d3/ se določi tako, da se prešteje število kombinacij črk "dž" ter število črke "d". 4. Število pojavitev fonema /j/ je potrebno prilagoditi tako, da odštejemo primere, ko je izražen v pisavi, a se ne izgovarja, tj. v kombinacijah nj#, njC, lj#, ljC, kjer "C" označuje soglasnik, "#" pa besedno mejo. 5. Število fonemov /o/ in /o/ je določeno tako, da se število pojavitev črke "o" razdeli glede na distribucijo /o/ in /o/ v Miheličevi raziskavi, kjer je ugotovljeno razmerje med fonemoma 21 % proti 79 %, iz česar sklepamo, da 21 % pojavitev črke "o" označuje fonem /o/, 79 % pa fonem /o/. 6 Do fonemske transkripcije bi lahko prišli tudi tako, da bi izhajali iz fonetične transkripcije. Ker pa v več primerih pride do prekrivanja alofonov različnih fonemov, bi za natančno fonemsko transkripcijo v vsakem primeru potrebovali tudi ortografski zapis. Na primer, fonema /l/ in /v/ se na koncu besede izgovarjata enako, npr. [piu] v besedah pil in piv, pri čemer je fonemski zapis besed različen, /pil/ ter /piv/. 7 Zbirka Lingua vsebuje tudi fonetične transkripcije povedi, ki bi lahko služile kot osnova za izračun razmerij med različnimi fonemi pri črkah "e" in "o". V primerjavi z Miheličevo zbirko, ki vsebuje 300.000 povedi, je Lingua precej manjša - 910 povedi. Razmerja pri črki "o" so podobna kot tista iz Miheličeve zbirke, 75 % črk "o" ustreza fonemu /o/, 25 % pa fonemu /o/ (79 % proti 21 % pri Miheliču). Razmerja pri črki "e" v Lingui - /e/ (51 %), /e/ (45 %), /a/ (4 %) - pa se bistveno razlikujejo od tistih v Mihelič (2006) (66 % proti 25 % proti 9 %). Razliko lahko pripišemo dejstvu, da je Miheličeva zbirka osnovana na knjižni izgovarjavi, medtem ko Lingua vsebuje transkripcijo pogovornega jezika (večinoma) z območja Štajerske. T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 545 6. Število fonemov /e/, /e/ in /a/ določimo tako, da preštejemo pojavitve črke "e" ter pojavitve polglasnika, ko ta ni zapisan z nobeno črko. Sledimo analizi v Toporišič (2000: 58-59), kjer se fonem /a/ pojavi v kombinacijah "CrC" (grd, smrt, žanrski), "Cr#" (žanr), "#rC" (rdeč), "lm#" (film), "jm#" (sejm), "jn#"(di-zajri), "vl#" (favl), "vn#" (favn), "rn#" (Murn), "rm#" (perm), "lmN" (filmček), "jmN" (sejmski), "jnN" (dizajnček), "vlN" (favlček), "vnN" (favnček), "rnN" (Murnček), "rmN" (permski), kjer "C" označuje soglasnik, "N" nezvočnik, in "#" besedno mejo.8 Nato se ^evHo pojavitev razdeli gledena disttibucijo fonemov je0 lel inese v Mite ličevi raziskavi, kjeaje razmerje /e/e25°/o), j(56 %) težja/ )9%e. Opisano analizo korpusa ccKres smo izvedli s pomočjo programa Mathematica (Waifram Re/jivch). Ugotoalj ena na SKkil ter v Tabeli 2. Slika 1: Pogostostfonemovv slovenščini(v %,korpus ccKres). 8 Prešteli smo v se tu naštete kombinacije. Po pregledu seznama bes ed pod vsakoko mbinacijo smo se odločili, da kot pol glasnike obdržim o samo t iste, pri katerihj e bila ve čina besed slovn ično sprejemljiva. Zavržemo pojavnice polglasnika v kombinacijah Cr# (večinoma okrajšave str, dr in podobno), vl# (večinoma nepravilno zapisani glagoli kot predstavi, spravi), jnN (večinoma nepravilno zapisane besede ljublajnskih, ifo/jic!'/,vlN(npr. fea/aenl živlgjeaju, itd.)tejCmN(npo.prej?viov,yoig). Naotcjihsogavitevje Vi.754(11.359 samo za Cs#), kaejc zanema/ljivov prime rjavi sskupnim Cevnem polavljanje polglasnika. 546 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Tabela 2: Pogostost fonemov v slovenščini (v %, korpus ccKres). fonem ccKres a 10.37 i 8.97 0 7.31 £ 7.01 n 6.89 r 5.32 s 4.74 t 4.60 l 4.59 j 4.12 fonem ccKres v 4.13 k 3.65 d 3.48 p 3.45 m 3.10 e 2.66 z 2.18 u 2.02 o 1.94 b 1.82 fonem ccKres g 1.49 tj 1.40 x 1.10 J 0.96 9 0.96 ts 0.89 3 0.61 f 0.24 d3 0.01 5 Matrični test za slovenščino Na osnovi kriterijev, ki so bili podrobno predstavljeni v razdelku 3, smo matrični test konstruirali ročno, pri čemer smo si pomagali z računalniškim programom, ki je med sestavljanjem matrice sproti izračunaval pogostost fonemov v njej in nas tako usmerjal proti končni želeni porazdelitvi iz Tabele 2. Izdelani slovenski matrični test je predstavljen v Tabeli 3; pod vsako besedo je navedena še fonemska transkripcija s simboli mednarodne fonetične abecede (IPA). Porazdelitev fonemov v korpusu ccKres v primerjavi s porazdelitvijo fonemov v osnovni matrici za slovenščino je predstavljena na Sliki 2. Fonem Slika2:Pogostost fonemov(v%)v matričnemtestuinv korpusuccKres. T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 547 Tabela 3: Seznam besed s fonemsko transkripcijo v slovenskem matričnem testu. Ime Glagol Števnik Pridevnik Samostalnik Gregor kupi pet velikih stolov /gregor/ /kupi/ /pet/ /velikix/ /stolov/ Tone dobi šest lepih copat /tone/ /dobi/ /Jest/ /lepix/ /tsopat/ Jure najde sedem novih škatel /jure/ /najde/ /sedam/ /novix/ /Jkatol/ Urban skrije osem čudnih avtov /urban/ /skrije/ /osam/ /tjudnix/ /avtov/ Sašo vzame enajst starih zvezkov /sajo/ /vzame/ /enajst/ /starix/ /zvezkov/ Branka ima sto dobrih koles /branka/ /ima/ /sto/ /dobrix/ /koles/ Jana pelje tristo dragih kamnov /jana/ /pelje/ /tristo/ /dragix/ /kamnov/ Nada nese tisoč modrih majic /nada/ /nese/ /tisotf/ /modrix/ /majits/ Lara proda nekaj rumenih loncev /lara/ /proda/ /nekaj/ /rumenix/ /lontsev/ Petra išče malo zelenih nožev /petra/ /ijtje/ /malo/ /zelenix/ /nojev/ Predlagani slovenski matrični test ni edini možen, vendar zadovoljivo izpolnjuje vse različne zahteve iz standarda, njegova fonemska uravnoteženost pa presega uravnoteženost testov za poljščino in ruščino; za primerjavo glej Ozimek idr. (2010) ter Warzybok idr. (2015). Iz grafa je razvidno, da izrazito odstopa pojavnost fonema /x/, ki je v testu prisoten 3,5 krat pogosteje kot sicer v jeziku (podobno velja za poljski in ruski test). To lahko pripišemo lastnostim, ki sledijo iz predpisane skladenjske zgradbe povedi v testu: pridevniki, ki sledijo števnikom oz. kvantifikacijskim izrazom, se pojavijo v rodilniku množine, ki se pri vseh pridevnikih konča na fonem /x/ (velikih, lepih, novih itd.). 6 Zaključek V članku smo predstavili postopek izbire besed za slovenski matrični stavčni test, ki se bo v klinični avdiologiji uporabljal za preizkus sluha pri govoru. Glavni poudarek prispevka je na določitvi fonemske porazdelitve v jezikovnem gradivu za test, saj se je ta morala čim bolj približati porazdelitvi fonemov v slovenščini. Ker fonemska 548 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december porazdelitev za slovenščino še ni analizirana, smo jo v pričujoči raziskavi vzpostavili tako, da smo črkovno porazdelitev v korpusu pisne slovenščine ccKres dopolnili s podatki o porazdelitvi fonemov v primerih, kjer črkovni zapis ne ustreza fonemskemu, pri čemer smo si pomagali s fonetično podatkovno bazo v Mihelič (2006). Na osnovi ugotovljene fonemske porazdelitve smo nato predlagali besede za slovenski matrični test. Fonemska uravnoteženost je osrednja jezikoslovna tema pričujočega raziskovalnega dela, rezultat pa doprinos k avdiometričnim in statističnim glasoslovnim raziskavam na področju slovenskega jezika. Poleg tega lahko delo služi kot model nadaljnjih, še bolj natančnih določitev fonemske ali fonetične porazdelitve glasov v slovenščini. Ob tem velja - v luči prihodnjih raziskav - poudariti relativno naravo predstavljenih rezultatov. Kot prvo naj izpostavimo teoretična izhodišča, ki zadevajo odnos fonem-alofon-črka. Pri naši raziskavi smo privzeli fonemski sestav kot v Toporišič (2000), obstajajo pa tudi alternativni predlogi - tako Jurgec (2011) npr. že v osnovnem inventarju slovenskih fonemov prepoznava še dodatni samoglasniški fonem, ki ga v naši obravnavi nismo upoštevali. Nadalje je dobljena porazdelitev fonemov odvisna tudi od korpusa, iz katerega črpamo podatke o pogostosti fonemov. V pričujočem članku smo izbrali največji uravnotežen korpus pisne slovenščine ccKres, ki pa seveda ni brez pomanjkljivosti - v njem je najti napačno zapisane besede, besede iz tujih jezikov, ki niso del slovenščine, in podobno. Na področju glasoslovnih raziskav slovenskega jezika je torej odprtih še mnogo raziskovalnih izzivov. Viri in literatura Michael A. Akeroyd, Stig Arlinger, Ruth A. Bentler, Arthur Boothroyd, Nobert Dillier, Wouter A. Dreschler, Jean-Piere Gagne, Mark Lütman, Jan Wouters, Lena Wong in Birger Kollmeier, 2015: International Collegium of Rehabilitative Audiology (ICRA) Recommendations for the Construction of Multilingual Speech Tests. International Journal of Audiology, Early Online. 1-6. ccKres, korpusna besedilna zbirka. Na spletu. Gigaftda, korpusna besedilna zbirka. Na spletu. Gos, korpus govorjene slovenščine. Na spletu. Björn Hagerman, 1982: Sentences for testing speech intelligibility in noise. Scandinavian Audiology 11. 79-87. Karl Heinz Hahlbrock, 1953: Über Sprachaudiometrie und neue Wörterteste. Arch Ohren Nasen Kehlkopfheilkd 162. 394-431. Karl Heinz Hahlbrock, 1960: Kritische Betrachtungen und vergleichende Untersuchungen der Schubertschen und Freiburger Sprachteste. Zeitschrififür Laryngologie, Rhinologie, Otologie und Ihre Grenzgebiete 39. 100. Sabine Hochmuth, Brand Thomas, Melanie A. Zokoll, Franz Jozef Zenker Castro, Nina Wardenga idr., 2012: A Spanish matrix sentence test for assessing speech reception thresholds in noise. International Journal of Audiology 51. 536-44. T. Marvin, S. Battelino, S. Beguš, J. Derganc: Porazdelitev fonemov v slovenščini in izdelava matričnega testa 549 Primož Jakopin, 1999. Zgornja meja entropije pri besedilih v slovenskem jeziku: Doktorska disertacija. Ljubljana. Na spletu. Peter Jurgec, 2011: Slovenščina ima 9 samoglasnikov. Slavistična revija 59/3. 243-68. Zdravko Kačič, Bogomir Horvat, Aleksandra Markus Zögling, Robert Veronik, Matej Rojc, Andrej Žgank, Mirjam Sepesy Maučec in Tomaž Rotovnik, 2002: SNABI Database for Continuous Speech Recognition 1.2. Slovenian language resource repository CLARIN.SI. Na spletu. Aleksander Ključevšek, 2016: Statistična analiza slovenskih jezikovnih korpusov: Magistrsko delo. UL FRI. Ljubljana. Na spletu. Nataša Logar Berginc in Simon Krek, 2012: New Slovene corpora within the communication in Slovene project. Prace Filologiczne 63. 197-207. Nataša Logar Berginc, Miha Grčar, Marko Brakus, Tomaž Erjavec, Špela Arhar Holdt in Simon Krek, 2012: Korpusi slovenskega jezika Gigafida, KRES, ccGi-gafida in ccKRES: gradnja, vsebina, uporaba. Ljubljana: Trojina, FDV Tatjana Marvin, Jure Derganc in Saba Battelino, 2017: Adapting the Freiburg Monosyllabic Word Test for Slovenian. Linguistica 57/1. 197-210. Aleš Mihelič, 2006: Sistem za umetno tvorjenje slovenskega govora, ki temelji na izbiri in združevanju nizov osnovnih govornih enot: Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani. Frank E. Musiek, Gail D. Chermak, Jeffrey Weihing , Megan Zappulla in Stephanie Nagle, 2011: Diagnostic accuracy of established central auditory processing test batteries in patients with documented brain lesions. Journal of the American Academy of Audiology 22/6. 342-58. Edward Ozimek, Anna Warzybok in Dariusz Kutzner, 2010: Polish sentence matrix test for speech intelligibility measurement in noise. International Journal of Audiology 49. 444-54. Reiner Plomp in A.M. Mimpen, 1979: Improving the reliability of testing the speech reception threshold for sentences. Audiology 18. 43-53. Janko Pompe, 1968: Razvoj avdiometrije na ORL kliniki v Ljubljani. Neobjavljen rokopis. Univerzitetni klinični center Ljubljana. Slovenski pravopis. Elektronska objava, 2014. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Barbara Suhadolc, 2013: Statistična analiza slovenskih besedil: Diplomsko delo. UL FRI. Na spletu. Jože Toporišič, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. Kirsten Wagener, Brand Thomas in Kollmeier Birger, 1999a: Entwicklung und Evaluation eines Satztests in deutscher Sprache Teil II: Optimierung des Oldenburger Satztests. Zeitschrift für Audiologie 38. 44-56. Kirsten Wagener, Brand Thomas in Birger Kollmeier, 1999b: Entwicklung und Evaluation eines Satztests für die deutsche Sprache Teil III: Evaluation des Oldenburger Satztests (in German). Zeitschrift für Audiologie 38. 86-95. Kirsten Wagener, Kühnel Volker in Birger Kollmeier, 1999c: Entwicklung und Evaluation eines Satztests in deutscher Sprache I: Design des Oldenburger Satztests (in German). Zeitschrift für Audiologie 38. 4-15. 550 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Anna Warzybok, Melanie Zokoll, Nina Wardenga, Edward Ozimek, Maria Boboshko in Birger Kollmeier, 2015: Development of the Russian Matrix Sentence Test. International Journal of Audiology 54. 35-43. Summary This paper presents a word selection process for a sentence test with a matrix structure that has been developed for Slovenian. The research is important from the clinical as well as the linguistic point of view. This will be the first matrix test available for Slovenian, and it will be used for a more accurate assessment of hearing in people with a hearing disorder, for assessing the understanding of speech in people with central hearing disorders and comprehension disorders, for assessing cognitive abilities, and for assessing the improvement of speech comprehension in patients using various removable and implanted mechanical and electronic hearing aids and in patients with disturbing tinnitus. In creating the test, we followed the guidelines of the International Collegium of Rehabilitative Audiology (Akeroyd et al. 2015), which provide the steps necessary to create a matrix test in any given language. In this paper, we focus on the preparation of the linguistic material, where the standard procedure crucially requires that the phonemic distribution in the words chosen for the test approximates as closely as possible the distribution in the language of the test. As the phonemic distribution of Slovenian has not yet been analyzed, we derive it from data on letter distribution based on the corpus ccKres (see Logar Berginc and Krek 2012; Logar Berginc et al. 2012 for more information on the corpus) in combination with data on phonetic distribution that is available in Mihelic (2006). The result is a proposal of a phonemically balanced matrix test for Slovenian. UDK 811.163.6'374 Tanja Fajfar ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša tanja.fajfar@zrc-sazu.si Mojca Žagar Karer ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša mojca.zagar@zrc-sazu.si ANALIZA KRATIC V TERMINOLOŠKIH SLOVARJIH V članku smo analizirali kratice v terminologiji, zanimal nas je zlasti njihov prikaz v terminoloških slovarjih. Med krajšavami so v pregledanih slovarjih daleč najpogostejše kratice, ostalo so okrajšave in simboli. Sicer je absolutni delež kratic v terminoloških slovarjih relativno majhen, po večji količini kratic pa izstopa področje farmacije. Izkazalo se je, da so kratice v pregledanih slovarjih skoraj izključno iz angleščine in slovenščine, kratic iz drugih jezikov je zanemarljivo malo. V absolutnem smislu je kratic iz angleških terminov več, podrobnejša analiza pa pokaže, da je pretežen izvor kratic odvisen predvsem od stroke. Ključne besede: terminologija, krajšava, kratica, terminološki slovar, razvezava kratice In this article, we analyzed abbreviations in terminology, in particular their presentation in terminological dictionaries. Abbreviations are the most common shortened forms of terms in the dictionaries reviewed; other shortened forms are abbreviations with full stops and symbols. The number of abbreviations in terminological dictionaries is relatively small in absolute terms. The dictionary that stands out based on the quantity of abbreviations is the Farmacevtski terminološki slovar: 2., dopolnjena in pregledana izdaja (Pharmaceutical terminological dictionary, 2nd edition ). The analysis shows that abbreviations in the dictionaries reviewed are mostly formed from English and Slovenian terms. There are more abbreviations from English terms than from Slovenian terms in absolute number; however, a more detailed analysis shows that the origin of abbreviations depends a great deal on the field of expertise. Keywords: terminology, shortened form of a term, abbreviation, terminological dictionary, full form of an abbreviation 1 Uvod1 V terminologiji so kratice pričakovane, kar gre pripisati temu, da sledijo načelu gospodarnosti, ki je pomembno terminološko načelo, po katerem imajo krajši termini prednost pred daljšimi. Za kratice pa velja ravno to, da so v primerjavi s termini, iz katerih so tvorjene, krajše in zaradi tega sporočilno bolj učinkovite. To je npr. izpostavljeno v Slovenskem pravopisu 1962 v uvodu razdelka o kraticah,2 v katerem je 1 Prispevek je nastal v okviru programa P6-0038, ki ga financira ARRS. 2 V Slovenskem pravopisu iz 1950 (člen 77) in Slovenskem pravopisu iz 1962 (člen 97) kratica označuje pojem, ki ga danes označuje krajšava. 552 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december hkrati opozorjeno tudi na drugo plat kratic oz. krajšav, in sicer na njihovo potencialno nerazumljivost. V členu 97 lahko preberemo: Hitri tempo življenja nujno narekuje kratko izražanje, po drugi strani pa velika razčlenjenost in specializacija vsiljujeta dolga opisna imena, da ne nastanejo zamenjave. Iz te stiske nas rešujejo kratice, okrajšave, dogovorjena znamenja, simboli in šifre, ki ponekod preraščajo že v poseben jezik. Njihova vrednost je v kratkosti, njihova slaba stvar pa v nenazornosti [...] Kratica pa more doseči svoj namen le, če je zadosti jasna, razumljiva in nedvoumna. Kratice gotovo zagotavljajo nedvoumno sporočanje (Paulin 2009: 199), vendar to velja le za ustaljene kratice. Na nekaterih področjih znanosti, npr. v medicini in framaciji, se namreč vse bolj opozarja na problem pretiranega tvorjenja in uporabljanja kratic, ki so večini nerazumljive, zaradi česar je oteženo strokovno sporazumevanje. To ugotavlja npr. James A. Kushlan (1995: 1), ki v uvodniku v Journal of Child Neurology izpostavi, da je pretirana raba kratic ovira za jasno strokovno sporazumevanje.3 Poudari, da je še posebej na področju medicine pomembno, da je sporočanje jasno in nedvoumno, saj so v nasprotnem primeru lahko ogroženi pacienti ali zavedeni drugi znanstveniki, katerih raziskovanje temelji ali je odvisno od ustreznega razumevanja znanstvenih besedil (Kushlan 1995: 1). V uvodniku k Journal of Child Neurology avtorja Rogerja A. Brumbacka (2009: 1477) prav tako lahko preberemo, da pretirana raba kratic ogroža varnost pacientov. Zaradi tega se je organizacija Joint Commission, ki akreditira in podeljuje certifikate več kot 21.000 zdravstvenim organizacijam in programom v ZDA,4 odločila, da bo spodbujala zmerno rabo kratic, ki naj bi prispevala k varnosti pacientov v bolnišnicah v ZDA (Brumback 2009: 1477). Tudi v članku Odtujitev občinstva: Kako kratice ovirajo znanstveno sporazumevanje5 avtorji priznavajo, da so kratice gospodarne in sporazumevalno učinkovite, vendar so v znanstvenem sporazumevanju prepogoste in pogosto nepotrebne (Hales, Williams, Rector 2017). Kljub tem pomislekom, povezanih zlasti z rabo kratic v medicini, pa kratice na splošno v terminologiji niso nezaželene, vprašanje je le, koliko kratic prenese besedilo, da je še razumljivo, in koliko kratic prenese terminologija posamezne stroke, da sporazumevanje še ni oteženo. V kontekstu terminologije je zanimiv tudi izvor kratic, torej, ali je podstava kratice tujejezični (praviloma angleški) ali slovenski termin. Za prispevek bomo analizirali kratice (in primerjalno tudi druge krajšave) ter njihov prikaz v različnih terminoloških slovarjih, ki so nastali v Terminološki sekciji Inštituta za 3 V angleški terminologiji je abbreviation krovni pojem, ki vključuje akronime (ang. acronyms) in inicializme (ang. initialisms). Akronimi se lahko preberejo kot navadne besede, npr. SCUBA, pri inicializ-mih pa se prebere vsaka črka posebej, npr. FBI (Hales, Williams, Rector 2017). V slovenski terminologiji gre v obeh primerih za kratice, le da so prve nečrkovalne kratice, druge pa črkovalne kratice (Pravopis 8.0, poglavje Krajšave). V Slovensko-angleškem glosarju jezikoslovnega izrazja (Sicherl in Žele 2012) je slovenskim terminom kratica, okrajšava in krajšava pripisan angleški termin abbreviation, akronim pa ima angleški ustreznik acronym. Akronim se v slovenščini (sicer redko) uporablja kot sinonim za kratico. Ker pojmi v slovenskem in angleškem pojmovnem sistemu niso prekrivni, smo za potrebe članka uporabili naslednje angleške ustreznike za slovenske termine: shortened form of a term (slv. krajšava), abbreviation (slv. kratica), abbreviation with a full stop (slv. okrajšava). 4 The Joint Commission. Na spletu. 5 V izvirniku: Alienating the Audience: How Abbreviations Hamper Scientific Communication. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 553 slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po letu 2000. Gradivo obsega 14 slovarjev različnih strok, v katerih je več kot 60.000 slovarskih sestavkov. 2 Kratice Najprej bomo predstavili različne definicije kratice, tvorjenje in klasificiranje različnih tipov kratic ter značilnosti kratic v terminologiji, zlasti glede na izvor termina, iz katerega so tvorjene. 2.1 Opredelitev kratice Prvi, ki je kratico definiral kot vrsto krajšave, je bil Rode (1974). Krajšavo je opredelil kot del pisanega sporočila, pri katerem se zapisuje le del celotnega besedila. Deli se na okrajšavo in kratico. Okrajšava je praviloma zapisana z malimi črkami in s piko ter se pri branju izgovarja kot celotno sporočilo. Kratica pa je praviloma zapisana z velikimi črkami, brez pike in se pri branju ne razvezuje več (Rode 1974: 215). V Slovenskem pravopisu 2001 (SP 2001) je to hierarhično razmerje med krajšavo in kratico ohranjeno. Kratica je opredeljena kot 'samostalnik, nastal iz začetnih delov večbesednega poimenovanja' (SP 2001: § 1135), krajšava pa kot 'ohranjeni del zapisane besede, okrnjene v nezačetnem delu' (SP 2001:§ 1135). Med krajšave spadajo še okrajšava (oz. < oziroma), formula (CO2 < ogljikov dioksid) in simbol (t < čas) (SP 2001: § 1020). To je razlika glede na Rodetovo klasifikacijo, po kateri se med krajšave uvrščajo samo kratice in okrajšave, ne pa tudi simboli in znamenja, ki so »dogovorjeni znaki, s katerimi zaznamujemo posamezne pojme, ne da bi pri tem izpisovali celotno ime pojma, pri branju pa izgovorimo ime pojma, ne pa ime samega znaka: kg 'kilogram' in ne [ka-ga] ali [ka-ge]« (Rode 1974: 215). SP 2001 (§ 1021) pa simbol razume kot vrsto krajšave, ki se od kratice razlikuje v tem, da je tvorjen iz krna ene besede, medtem ko je kratica tvorjena iz krnov besedne zveze. Tudi v predlogu prenovljenih pravopisnih pravil6 krajšave obsegajo kratice, okrajšave, simbole in formule. Kratica je definirana kot 'ustaljena krajšava večbesednih poimenovanj, ki je praviloma zapisana s samimi velikimi črkami'.7 V SSKJ2 je kratica definirana kot 'ustaljena okrajšava večbesednih imen, navadno iz začetnih črk ali zlogov', v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992) pa kot 'beseda, nastala iz sklopljenih krnov večbesedne zveze'. Kot sinonim za kratico je v obeh priročnikih naveden akronim. Korošec v razpravi O krajšavah (1993: 24, 27) povzame, da so kratice iz neenobesedne podstave, ne vsebujejo ločil, zanje velja odzadnja smer krnjenja, lahko so treh vrst, in sicer samo pisne, govorno-pisne in pisne ali govorno-pisne, z vidika ustaljenosti pa so 6 Pravopis 8.0, poglavje Krajšave. 7 Natančneje o spremembah in novostih glede zapisovalnih, slovničnih in skladenjskih lastnostih kratic v predlogu prenovljenih pravopisnih pravil T. Lengar Verovnik (2018). 554 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december avtomatizirane ali priložnostne. A. Vidovič Muha (2000: 22-23) o kraticah razpravlja v okviru izrazne podobe samostalniškega leksema, ki je poleg besede lahko tudi stalna besedna zveza ali leksikalizirana krajšava. Med leksikalizirane krajšave šteje kratična poimenovanja in simbole, pri čemer opozori, da je treba ločevati med leksikaliziranimi krajšavami, ki so samo pisne, in leksikaliziranimi krajšavami, ki so tudi glasovne. Samo slednje razume kot prave lekseme. N. Logar (2003: 140) na podlagi analize gradiva dopolni opredelitev kratice, in sicer jo definira kot tvorjenko iz eno- ali večbesedne podstave, pri čemer je podstava največkrat samostalniška stalna besedna zveza, lahko pa tudi stavčna zveza. 2.1.1 Tvorjenje kratic in njihova tipologija Rode (1974: 216-17) glede na način nastanka ločuje med inicialnimi, zlogovnimi ali kombiniranimi kraticami. Najpogostejše so inicialne kratice, ki se tvorijo tako, da se vsaki besedi neokrajšanega besedila vzame prva črka, te pa se nato združijo, npr. Republiška izobraževalna skupnost - RIS. Druga skupina so zlogovne kratice, ki nastanejo tako, da se vsaki besedi neokrajšanega besedila vzame prvi zlog, ti pa se nato združijo v novo besedo, npr. Narodni magazin - NAMA. Kombinirane kratice nastanejo s kombinacijo glasovno branih črk in zlogov, npr. Tovarna motorjev Sežana - TOMOS.8 V SP 2001 (§ 1021) lahko preberemo, da kratice nastajajo tako, da se besede ali stalne besedne zveze okrnijo, navadno prav do začetnih črk, npr. Slovenska akademija znanosti in umetnosti > S, A, Z, U. Tako dobljeni krni iz besednih zvez se nato strnijo v kratico (S, A, Z, U > SAZU). Prvotni krni v kratici se načeloma pišejo z velikimi črkami, izjemoma tudi mešano, npr. TAM, SAZU, BiH.9 V predlogu prenovljenih pravopisnih pravil je zapisano podobno: »Kratice nastanejo tako, da netvorjene in tvorjene besede ali stalne besedne zveze okrnimo, navadno prav do začetnih črk besed oziroma njihovih delov.« (Pravopis 8.0, poglavje Krajšave) N. Logar (2003: 140-41) za kratice pravi, da nastanejo s krnjenjem vseh sestavin podstave, in sicer z zadnje strani in v vsaj dva krna. Ker sta obseg in način krnjenja pogosto nepredvidljiva, jih označi za jezikovnosistemsko nepredvidljive tvorjenke. 2.2 Kratice v terminologiji V nadaljevanju se bomo osredotočili na kratice v terminologiji. Večinoma gre za kratice, ki nastanejo iz terminov in imajo status termina - poimenovali smo jih kratični termini. Druga skupina pa so kratice iz lastnih imen, ki niso termini, vendar se avtorji terminoloških slovarjev včasih kljub temu odločijo, da jih je smiselno uvrstiti v slovar. Kot že omenjeno, so kratice v terminologiji zaradi svoje praktičnosti razmeroma pričakovan pojav. 8 O tvorjenju kratičnih imen podjetij A. Gložančev (1991: 62-77). 9 O rabi veznikov in predlogov pri tvorbi kratic M. Kompara (2015). Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 555 Za kratico kot najbolj tipično vrsto krajšave torej velja, da praviloma nastane iz začetnih črk večbesednega poimenovanja. Z rabo kratic je zadoščeno načelu gospodarnosti, ki je v funkciji učinkovitega sporazumevanja, hkrati pa je treba upoštevati, da pretirana raba kratic to učinkovitost onemogoča. Če je namen jasno in nedvoumno sporočilo oz. besedilo, je kratice treba uporabljati zmerno. Poleg prevelike količine kratic so ovira za razumevanje lahko tudi kratice, tvorjene iz angleščine. 2.2.1 Kratice v terminologiji glede na jezik termina, iz katerega so tvorjene Kratice so lahko tvorjene iz slovenskega ali tujejezičnega termina, najpogosteje iz angleščine (prim. Bokal 2004: 49, Logar 2005: 221). Paulin (2009: 195) npr. za kratice na področju tehnike ugotavlja, da »se vse pogosteje pojavljajo [...] namesto večbesednih izrazov, predvsem za poimenovanja bolj z apletenih postopkov, npr. ALGOL za algori-temski programski jezik, DDTA za diferencirana diferenčna termična analiza. Praviloma so take kratice prišle iz tujega jezika, predvsem angleščine, le včasih iz nemščine, in ustrezajo tujejezični razvezavi«. Podobno tudi T. Leben - Pivk (1998: 57, 61-62) za kratice v gumarstvu ugotavlja, da so tvorjene v glavnem iz tujih jezikov, najpogosteje iz angleščine, kar povzroča težave v oblikoslovju in skladnji. V slovensko gumarsko terminologijo kratice s tujejezično podstavo prihajajo z mednarodnimi standardi, tehnično dokumentacijo, tujejezično literaturo in strokovnimi srečanji. Velika količina kratic, tvorjenih iz angleških terminov, gotovo ne zadosti jasnosti in nedvoumnosti sporazumevanja, kar je osnovna funkcija terminologije. Nedvomno pa je ta tip kratic v terminologiji prisoten, očitno še posebej na področju tehnike in naravoslovja (Logar 2003: 140).10 To potrjujejo tudi avtorji 2. izdaje Farmacevtskega terminološkega slovarja, ki so v uvodu k slovarju izpostavili, da vsebuje razmeroma veliko mednarodnih in slovenskih kratic, pri čemer so mednarodne kratice predstavljene z angleško podstavo ter s puščico k slovenskemu nekratičnemu poimenovanju, slovenske pa samo k nekratičnemu poimenovanju (Zasnova in zgradba slovarja: 14). Izpostaviti velja še navodilo avtorjev Angleško-slovenskega slovarja izbranih izrazov iz biokemije in molekularne biologije, ki so v točki 8 Splošnih določb z naslovom Pogosto uporabljane kratice eksplicitno zapisali: »Angleških kratic, razen v poljudnih besedilih, ne slovenimo oziroma jih ne tvorimo iz slovenskih izrazov. Zgledi: ATP, DNA, dNTP, ELISA, PCR.«11 Tudi Kališnik (1998: 82) za krajšave na področju medicine meni, da s »prisiljenim slovenjenjem mednarodno sprejetih in uveljavljenih ali prevladujočih kratic ne delamo usluge niti slovenščini niti Slovencem«. Njegov predlog je, da sprejeto kratico ob prvi uporabi v besedilu razvežemo po slovensko, kadar je mogoče, sicer pa 10 Navedimo še dva termina s področja avtomatike, in sicer termina cenilka ISTSE in cenilka ISTAE, ki sta slovenska ustreznika za angleška termina integral of squared time multiplied by the squared error criterion ali krajše ISTSE criterion in integral of squared time multiplied by the absolute value of the error criterion ali krajše ISTAE criterion. Termina sta iz Terminološkega slovarja avtomatike (2., dopolnjena in pregledana izdaja), v katerem je cenilka ISTSE definirana kot 'cenilka, ki je določena z integralom zmnožka kvadrata časa in kvadrata vrednosti pogreška', cenilka ISTAE pa kot 'cenilka, ki je določena z integralom zmnožka kvadrata časa in absolutne vrednosti pogreška'. 11 O razmerju med kraticama DNA in DNK oz. o tem, katero kratico uporabiti v določenem tipu besedila, gl. terminološki odgovor z naslovom DNK, ki je objavljen v Terminološki svetovalnici na Terminologišču. 556 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december v izvirnem jeziku in dodamo slovenski prevod razvezave. Podobno lahko preberemo v Medinstitucionalnem slogovnem priročniku (razdelek 10.7), ki je referenčni jezikovni priročnik za institucije EU: »Kratice, ki so v enaki obliki sprejete v vseh jezikih, npr. za urade in agencije Evropske unije, naj se kot take uporabljajo tudi v slovenskem jeziku (npr. EMA ne prevajamo niti ne pišemo Ema, kot bi sicer predlagal SP; prav tako te kratice ni treba sklanjati).« Tudi N. Logar (2003: 140) na podlagi raziskave o pogostosti terminoloških kratic v treh strokovnih oz. znanstvenih revijah s področja tehnike, naravoslovja in humanis-tike sklene, da je večina terminoloških kratic iz teh revij prevzetih iz angleščine in ne tvoijenih iz slovenščine. Korošec (1993: 26) pa ugotavlja, da deluje neko pravilo, da se tuje kratice izmikajo prevajanju. Navede primer kratice AIDS, ki je v slovenščini uveljavljena kratica, medtem ko predloga SPIN (iz sindrom pridobljene imunske nezadostnosti) stroka ni sprejela. Strokovnj aki kratice iz tuj ej ezične podstave praviloma uporablj aj o neproblematično, saj jih ne razumejo kot tvorjenke iz angleškega termina, ampak kot ustaljen termin. Velja namreč, da se strokovnjaki (v nasprotju z jezikoslovci) praviloma redkeje sprašujejo o ustreznosti oz. neustreznosti termina glede na posamezni jezikovni sistem. Zanje je bistveno, da jim terminologija omogoča nemoteno sporazumevanje (prim. Cabré 1999: 11-12). 3 Kratice v terminoloških slovarjih Kot smo že omenili v razdelku 2.2, kratice v terminologiji lahko razdelimo v dve skupini. V prvi so kratični termini, torej kratice, tvorjene iz terminov,12 v drugi pa so lastnoimenske kratice, torej kratice, tvorjene iz lastnih imen. Te niso tipični termini, saj ne označujejo pojma. V terminološki slovar naj bi bili vključeni le kratični termini, vendar se avtorji slovarjev pogosto odločijo, da vanje vključijo tudi najpogostejše ali najpomembnejše lastnoimenske kratice. Ker so v analizo vključene vse kratice13 v pregledanih terminoloških slovarjih, bomo v nadaljevanju uporabljali poimenovanje kratica, čeprav gre najpogosteje za kratične termine. Glede na zgornja teoretična izhodišča nas zanima, kolikšen je delež kratic v pregledanih slovarjih glede na ostale krajšave in kolikšen je delež kratic oz. krajšav glede na vse termine, uslovarjene v posameznem slovarju. Prav tako bomo preverili, kako so kratice prikazane v terminoloških slovarjih in kaj lahko iz tega prikaza sklepamo o njihovem normativnem statusu. Ker se v literaturi pogosto omenja tudi jezik termina, iz katerega nastane kratica, bomo v analizo vključili tudi ta vidik. 12 Če so kratični termini, ki se uporabljajo v slovenski terminologiji, tvorjeni iz tujejezičnega termina, jih imenujemo citatni kratični termini. 13 Medtem ko so kratice v strokovnih besedilih lahko priložnostne ali ustaljene, pa so v terminološki slovar vključene samo slednje. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 557 3.1 Analiza kratic Pregledali smo 14 terminoloških slovarjev, ki so nastali v Terminološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po letu 2000. Ti slovarji so (našteti so po vrstnem redu glede na leto izida): Planinski terminološki slovar (PlTS, 2002), Geografski terminološki slovar (GeogTS, 2005), Gemološki terminološki slovar (GemTS, 2005), Geološki terminološki slovar (GeolTS, 2006), Čebelarski terminološki slovar (ČTS, 2008), Gledališki terminološki slovar (GledTS, 2011), Slovenski smučarski slovar (SSS, 2011), Botanični terminološki slovar (BTS, 2011), Tolkalni terminološki slovar (TTS, 2014), Terminološki slovar uporabne umetnosti - pohištvo, ure, orožje (TSUU, 2015), Urbanistični terminološki slovar (UTS, 2015), Terminološki slovar avtomatike (2., dopolnjena in pregledana izdaja) (TSA2, 2018), Pravni terminološki slovar (PTS, 2018), Farmacevtski terminološki slovar (2., dopolnjena in pregledana izdaja) (FTS2, 2019).14 V analizo smo poleg kratic primerjalno vključili tudi druge vrste krajšav, in sicer okrajšave in simbole. V nobenem od pregledanih slovarjev ni formul. V GeogTS, GledTS in TTS se pojavijo krajšave, ki pa niso razumljene skladno z aktualno terminologijo, kar pomeni, da ne označujejo krovnega pojma, ki vključuje štiri vrste krajšav. V analizi smo krajšave iz GeogTS uvrstili med kratice, krajšave iz GledTS in TTS pa med okrajšave. Tudi v ČTS in GemTS se poleg kratic pojavi 5 krajšav,15 ki smo jih uvrstili med kratice. Namen analize je torej ugotoviti troje: a) koliko kratic in drugih krajšav je v pregledanih slovarjih in kolikšen je njihov delež glede na vse termine v posameznem slovarju, b) kako so kratice v slovarjih predstavljene, c) iz katere podstave so te kratice tvorjene - iz slovenske ali tujejezične. 3.1.1 Delež kratic in drugih krajšav v pregledanih slovarjih Najprej smo preverili število kratic in drugih krajšav v 14 terminoloških slovarjih. Dobljene podatke smo vnesli v preglednico 1. V prvem stolpcu so terminološki slovarji, vključeni v analizo, v drugem stolpcu je število kratic, v tretjem število okrajšav, v četrtem število simbolov in v petem število krajšav. Edini slovar, v katerem ni nobene krajšave, je TSUU. V TTS sicer ni kratic, so pa 3 okrajšave. V vseh drugih slovarjih kratice so. Največ jih je v FTS2, in sicer 307, kar predstavlja 54,8 % vseh kratic v pregledanih slovarjih. Sledijo mu BTS z 62 kraticami, kar predstavlja 11,1 % vseh kratic v slovarjih, UTS z 59 kraticami, kar predstavlja 10,1 % vseh kratic v slovarjih, in GeogTS s 40 kraticami, kar predstavlja 7,1 % vseh kratic v slovarjih. Ostalih 10 slovarjev ima skupno 92 kratic, kar predstavlja 16,4 % vseh kratic v pregledanih slovarjih. 14 Vsi slovarji razen FTS2 so objavljeni tudi na Terminologišču. 15 3 krajšave v ČTS in 2 krajšavi v GemTS. 558 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Preglednica 1: Število kratic, okrajšav, simbolov in krajšav v pregledanih terminoloških slovarjih. slovar kratice okrajšave simboli krajšave PlTS 17 4 21 GeogTS 40 4 44 GemTS 18 6 24 GeolTS 4 3 7 ČTS 7 7 GledTS 1 1 2 SSS 15 51** 66 BTS 62 30 92 TTS 3 3 TSUU 0 UTS 59 59 TSA2 10 10 PTS 20 8 28 FTS2 307 319* 626 skupno 560 364 65 989 (56,6 %) (36,8 %) (6,6 %) (100 %) Skupno je v 14 terminoloških slovarjih 560 kratic, kar predstavlja 56,6 % vseh kraj šav, vendar je pri interpretaciji preglednice oz. rezultatov treba upoštevati dvoje: 1. Na delež krajšav bistveno vpliva število okrajšav iz FTS2. Okrajšave v tem slovarju predstavljajo kar 87,6 % (319 od 364) vseh okrajšav v pregledanih terminoloških slovarjih (v preglednici označeno z eno zvezdico). Če bi okrajšave iz tega slovarja izločili iz analize, bi bilo skupno samo 45 okrajšav, ki bi predstavljale 6,7 % (45 od 670) vseh krajšav v slovarjih (z upoštevanjem okrajšav iz FTS2 pa ta vrsta krajšav predstavlja 36,8 % (364 od 989) vseh krajšav v pregledanih slovarjih). Z natančnejšo analizo okrajšav v FTS2 ugotovimo, da je kar 296 okrajšav, kar je 92,8 % vseh okrajšav v slovarju, latinskih. Vse imajo dodano pojasnilo, da gre za oznako na zdravniškem receptu. To pomeni, da ne gre za tipične termine, ampak za posebno skupino izrazja, specifičnega za farmacevtsko stroko. 2. Na delež kratic vpliva tudi število simbolov v SSS. Simboli v tem slovarju predstavljajo kar 78,5 % (51 od 65) vseh simbolov v pregledanih slovarjih (v preglednici označeno z dvema zvezdicama). Če bi simbole iz tega slovarja izločili iz analize, bi bilo skupno samo 14 simbolov, ki bi predstavljali 1,5 % (14 od 938) vseh krajšav v pregledanih terminoloških slovarjih (z upoštevanjem simbolov iz SSS pa ta vrsta krajšav predstavlja 6,6 % (65 od 989) vseh krajšav v pregleda- Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 559 nih slovarjih). O drugačnem statusu simbolov v primerjavi s kraticami so očitno razmišljali tudi avtorji SSS, saj so v slovar v knjižni obliki simboli vključeni kot dodatek. Zbrani so na seznamu, ki sledi slovarskemu delu. Ker simboli niso tipični termini, ampak gre za dogovorjeni znak, ki ga npr. Rode (1974) niti ne uvrša med krajšave, se nam zdi vključitev simbolov kot dodatek k slovarju smiselna odločitev.16 Preverili smo tudi, kolikšen delež bi kratice predstavljale med krajšavami v terminoloških slovarjih, če bi iz analize iz razlogov, navedenih v točkah 1 in 2, izključili okrajšave iz FTS2 in simbole iz SSS. Delež kratic bi se s 56,6 % povečal na 90,5 % (560 od 619). Ugotovimo torej lahko, da so od krajšav v obravnavanih terminoloških slovarjih daleč najpogostejše kratice. Poleg razmerja med kraticami in krajšavami nas je zanimalo tudi, kolikšen delež iztočnic (torej terminov) predstavljajo kratice in krajšave v pregledanih terminoloških slovarjih. Podatki so v preglednici 2. Preglednica 2: Število kratic in krajšav v pregledanih terminoloških slovarjih ter njihov delež v % glede na vse iztočnice. slovar št. kratic / št. krajšav št. vseh iztočnic % kratic / % krajšav PlTS 17 / 21 3599 0,5 % / 0,6 % GeogTS 40 / 44 8922 0,4 % / 0,5 % GemTS 18 / 24 3025 0,6 % / 0,8 % GeolTS 4 / 7 10.805 0,04 % / 0,06 % ČTS 7 / 7 3073 0,02 % GledTS 1 / 2 2967 0,03 % / 0,06 % SSS 15 / 66 4052 0,4 % / 2 % BTS 62 / 92 6728 1 % / 1 % TTS 0 / 3 635 0 / 0,5 % TSUU 0 / 0 1200 0 % UTS 59 / 59 2173 3 % / 3 % TSA2 10 / 10 2020 0,5 % / 0,5 % PTS 20 / 28 10.094 0,2 % / 0,3 % FTS2 307 / 626 6454 5 % / 10 % skupno 560 / 989 (56,6 %) 65.747 (100 %) 0,9 % kratice / 1 % krajšave 16 Simboli v SSS, objavljenem na Terminologišču, pa so prikazani v slovarskih sestavkih. 560 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december V prvem stolpcu so navedeni terminološki slovarji, vključeni v analizo, v drugem stolpcu so podatki o številu vseh kratic v določenem slovarju in številu vseh krajšav v tem slovarju (podatki so ločeni s poševnico), v tretjem stolpcu so podatki o številu vseh iztočnic v posameznem slovarju, v četrtem stolpcu pa so podatki o odstotku kratic in krajšav glede na vse termine v določenem slovarju (podatki so ločeni s poševnico). Po deležu kratic izstopa FTS2, v katerem kratice predstavljajo okrog 5 % iztočnic, krajšave v celoti pa celo okrog 10 % iztočnic.17 Omeniti velja še UTS, v katerem so kratice edina vrsta krajšav in predstavljajo približno 3 % vseh iztočnic, in BTS, v katerem kratice (in tudi krajšave) predstavljajo približno 1 % vseh iztočnic. Če upoštevamo vse iztočnice v vseh slovarjih, kratice predstavljajo samo 0,9 % vseh iztočnic, krajšave pa 1 % vseh iztočnic. Glede na ugotovitve iz literature (npr. Logar 2003: 136-41), da število kratičnih in izkratičnih terminov narašča, je zanimivo, da v absolutnem smislu kratice oz. krajšave predstavljajo relativno majhen del v terminoloških slovarjih predstavljene terminologije. 3.1.2 Prikaz kratic v terminoloških slovarjih V drugem delu analize smo preverili, kako so kratice v pregledanih slovarjih predstavljene. V vseh slovarjih, ki so nastali v Terminološki sekciji, razen v BTS in TSA2, so kratice prikazane v kazalčnih slovarskih sestavkih, v katerih s puščico normativno usmerjajo na nadrejeni termin.18 V slovarske sestavke je z označevalnikom kratica (ali krat.) vključen podatek, da gre za kratico, sicer pa je sistem prikazovanja kratic tak kot pri sinonimih. Primerjalno navajamo slovarska sestavka iz UTS, v katerih kratica FZP usmerja na svojo razvezavo, termin urbano okolje pa na nadrejeni termin mestno okolje: FZP FZP-ja tudi -- [fszsps] m kratica ^ faktor zelenih površin urbano okolje -ega -a s ^ mestno okolje V polnem slovarskem sestavku je sinonim urbano okolje uveden z oznako S, kratica FZP pa s K: faktor zelenih površin -ja — m količnik med zelenimi površinami na raščenem terenu in celotno površino gradbene parcele ali območja K: FZP mestno okolje -ega -a s gosto poseljeno območje, ki zajema zazidane površine in odprti prostor, ustrezno opremljeno z gospodarsko in družbeno javno infrastrukturo, za katero so značilne posebne obremenitve, npr. hrup, prašni delci, energetski in snovni tokovi S: urbano okolje 17 Še enkrat velja opozoriti, da na odstotek krajšav vpliva veliko število okrajšav, ki niso tipični termini, ampak latinske okrajšave kot oznake na zdravniškem receptu. 18 Nadrejeni termin razumemo kot termin, ki je glede na terminološka načela ustreznejši, praviloma gre za termin, ki je v rabi bolj ustaljen. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 561 BTS pa je uvedel nov sistem prikazovanja kratic, in sicer je kratica še vedno del kazalčnega slovarskega sestavka, v katerem pa je enosmerno puščico zamenjala dvosmerna puščica.19 V BTS (Zasnova in zgradba slovarja: 22) je uvedba dvosmerne puščice utemeljena z rabo: »Ker se kratice v besedilih pogosto pojavljajo, smo jih po rabi izenačili s polnimi oblikami terminov, na kar opozarja dvosmerna puščica«. Gre torej za odstop od siceršnje obravnave kratic v terminoloških slovarjih, ki je z uporabo enosmernih puščic kratice vsaj posredno normativno izenačevala s podrejenim oz. manj ustreznim sinonimom. Primera: NOR -- [nor] m neskl. (ang. nucleolar organizer region) krat. cit. ^ organizator jedrca PAR -- [par] m neskl. (ang. photosinthetic active radiation) krat. fiziol., ekol. ^ fotosintezno aktivno sevanje V uvodu je posebej izpostavljen primer kratic DNA in DNK, ki označujeta isti pojem, le da je prva kratica tvorjena iz angleškega termina, druga pa iz slovenskega. DNK je zato opremljena z dvosmerno puščico, DNA pa z enosmerno.20 DNK -- [deenka] ž neskl. krat. gen., biokem. ^ deoksiribonukleinska kislina DNA -- [deena] ž neskl. (ang. deoxyribonucleic acid) krat. gen., biokem. —> deoksiribonukle- inska kislina Praksi dvosmernih puščic so sledili tudi avtorji TSA2. V uvodu k slovarju so zapisali, da so kratični termini prikazani s posebno obojestransko puščico, ki usmerja na razvezano obliko termina, hkrati pa uporabniku prepušča odločitev, katero obliko bo uporabil, kar pomeni, da se normativno ne opredeljuje do tega, ali je primernejša polna oblika termina ali kratični termin. Za razliko od BTS, v katerem so kratice obravnavane enakovredno ne glede na jezik termina, iz katerega so tvorjene, v TSA2 obojestranska puščica velja samo za kratice, tvorjene iz predvidljive podstave, torej praviloma iz slovenščine.21 Kratice, tvorjene iz tujejezičnega termina (torej citatni kratični termini), pa v TSA2 z enosmerno puščico usmerjajo na slovenski termin. Medtem ko so avtorji BTS upoštevali rabo in zanemarili jezik termina, iz katerega je kratica tvorjena, so avtorji TSA2 upoštevali tvorbeni vidik kratice - kadar je kratica predvidljiva, tj. tvorjena iz slovenskega termina, je uporabljena obojesmerna puščica, sicer pa enosmerna. Primer: CNC -ja [ceence] m (ang. computer numerical control) krat. —> numerično vodenje 19 V nekaterih primerih pa kratica na termin usmerja z enosmerno puščico, in sicer ne glede na to, ali je termin, iz katerega je tvorjena, slovenski ali ne (npr. ADP, REK). Sklepamo, da so avtorji to puščico enostavno spregledali. 20 Isto velja npr. za kratici RNK in RNA. 21 Začetnice delov termina lahko sicer v slovenščini in angleščini tudi sovpadejo, npr. GPS (slv. globalni pozicijski sistem, ang. global positioning system) ali DSP (slv. digitalni signalni procesor, ang. digital signal processor). 562 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december V TSA2 kratice iz tujejezičnih terminov niso več obravnavane kot kratice, ampak kot sinonimi.22 Kratica CNC v slovarju ni več samo prikazana kot sinonim, ampak je kot sinonim tudi opredeljena. V slovarskem sestavku numerično vodenje ima namreč CNC status sinonima in ne kratice. numerično vodenje -ega -a s računalniško vodenje obdelovalnih strojev, ki omogoča popolnoma avtomatiziran postopek obdelave materiala in možnost neposredne povezave na programska orodja za računalniško podprto načrtovanje ali računalniško podprto proizvodnjo S: CNC Kratice v pregledanih slovarjih so torej praviloma predstavljene v kazalčnih slovarskih sestavkih, ki kažejo na razvezano obliko termina, nekatere pa so obravnavane v polnem slovarskem sestavku, kar pomeni, da imajo definicijo. V SSS je npr. 13 kratic predstavljenih v kazalčnem slovarskem sestavku, 2 kratici pa v polnem slovarskem sestavku, kar pomeni, da sta definirani. V FTS2 ima 43 kratic od skupno 307 kratic definicijo. Večinoma gre za izlastnoimenske kratice, ki niso tipični termini. V TSA2 8 kratic usmerja na nekratični termin, 2 kratici pa sta definirani. Izjema sta PlTS in GemTS, v katerih nobena kratica s kazalko ne usmerja na razvezano obliko termina. Nekatere kratice imajo definicijo, nekatere pa samo svojo slovensko razvezavo, ki nadomešča definicijo, npr.: SPO -ja [šspso] m kratica športnoplezalni odsek NCCS -a [encecees] m (ang. National Climbing Classification System) krat. ameriški sistem za ocenjevanje zahtevnosti več raztežajev dolgih alpinističnih smeri, ki upošteva dolžino smeri, število težkih raztežajev, povprečno oceno raztežajev, najtežji raztežaj, težavnost orientacije, vreme, za vzpon potrebni čas z F1 do F13 Prikaz kratic v terminoloških slovarj ih torej ni enoten, vsekakor pa lahko ugotovimo, da imajo kratice v terminoloških slovarjih status termina (prikazane so na ravni iztočnic in ne le kot dodatek razvezani obliki termina), res pa je njihova oblika vsaj v primeru kratic iz slovenskih terminov tvorbeno predvidljiva, zato so v večini terminoloških slovarjev prikazane v kazalčnih slovarskih sestavkih z enosmerno puščico. Opozorimo, da enosmerna puščica v teh primerih ne pomeni, da je kratica manj ustrezna oblika termina, čeprav drži, da enosmerna puščica v terminoloških slovarjih načeloma nakazuje normativno neenakovredno razmerje. Ena od mogočih rešitev te zadrege je uporabljena v dveh slovarjih, kjer razmerje med kratičnim terminom in njegovo razvezano obliko ponazarja obojesmerna puščica. 3.1.3 Jezik podstave kratic V tretjem delu analize nas je zanimalo, iz katere podstave - slovenske ali tujejezične - so tvorjene uslovarjene kratice. Dobljene podatke smo vključili v spodnjo preglednico. 22 Izjema je termin CASE, ki obstaja samo v kratični obliki in je tvorjen iz angleškega termina ter nima slovenskega ustreznika. Ker je to torej edina oblika termina, ki se uporablja v stroki, ima kratica CASE status nevtralnega termina, čeprav gre za citatni kratični termin. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 563 Od skupno 560 kratic je 181 kratic tvorjenih iz slovenskega termina, 363 kratic iz angleškega termina, 4 kratice iz latinskega, 4 kratice iz francoskega in 1 kratica iz nemškega termina (latinskega, francoskega in nemškega izvora je torej le 0,02 % vseh v terminološke slovarje vključenih kratic). Pri 17 kraticah podstava ni neposredno razvidna iz podatkov, vključenih v slovarski sestavek, vsekakor pa ne gre za kratice iz slovenskega termina.23 V PlTS gre npr. za posebno skupino 6 kratic, ki označujejo ocene zahtevnosti plezalne ture po alpski lestvici, npr. AD, D, ED. Preglednica 3: Jezik podstave kratic v pregledanih terminoloških slovarjih. slovar kratice slv. ang. lat. fra. nem. ni podatka o podstavi PlTS 17 5 7 6 GeogTS 40 26 12 1 1 GemTS 18 1 10 7 GeolTS 4 2 1 1 ČTS 7 3 1 GledTS 1 1 SSS 15 9 5 1 BTS 62 14 54 3 1 TTS TSUU UTS 59 46 12 1 TSA2 10 6 4 PTS 20 15 4 1 FTS2 307 54 253 1 skupno 560 181 363 4 4 1 16 V 7 slovarjih je več kratic iz slovenske podstave kot kratic iz angleške podstave, pri čemer velja izpostaviti zlasti GeogTS, v katerem kratice iz slovenskega termina predstavljajo 65 % vseh kratic v slovarju, UTS, v katerem kratice iz slovenskega termina predstavljajo 78 % vseh kratic v slovarju, in PTS, v katerem kratice iz slovenskega termina predstavljajo 75 % vseh kratic v slovarju. V 4 slovarjih pa je več kratic iz angleške podstave kot kratic iz slovenske podstave, pri čemer velja izpostaviti BTS, v katerem 23 Seštevek vseh kratic, analiziranih po jeziku podstave, je večji od 560, ker posamezne kratice usmerjajo na več terminov. V UTS tako 59 kratic usmerja na 65 terminov. 564 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december kratice iz angleškega termina predstavljajo 87,1 % vseh kratic v slovarju, in FTS2, v katerem kratice iz angleškega termina predstavljajo 82,4 % vseh kratic v slovarju.24 Če natančneje pogledamo 3 slovarje, ki vsebujejo največ kratic, ugotovimo, da v FTS2 in BTS prevladujejo kratice iz angleške podstave, v UTS pa kratice iz slovenskega termina. Na podlagi tega razmerja bi bilo mogoče sklepati, da kratice iz angleške podstave prevladujejo v naravoslovju, kjer so kratice tudi bolj pogoste. Če je kratic v določeni stroki res veliko, je manj verjetno, da se bo vzporedno razvijal sistem kratic, tvorjenih iz slovenskih terminov, tj. ustreznikov za angleške termine. Poleg tega je to očitno v nekaterih strokah celo nazaželeno (prim. 8. točko Splošnih določb v Angleško-slovenskem slovarju izbranih izrazov iz biokemije in molekularne biologije - glej razdelek 2.2.1). Če povzamemo, v absolutnem smislu je kratic iz angleške podstave več, vendar pa se slika nekoliko spremeni, če si ogledamo stanje v vsakem slovarju posebej. V 7 slovarjih je več kratic iz slovenske podstave, v 4 pa je več kratic iz angleške podstave. Kratic, ki imajo podstavo iz drugih jezikov (latinščina, francoščina, nemščina), je zanemarljivo malo (0,02 %). To pomeni, da kratice v slovenski terminologiji nastajajo skoraj izključno iz angleških in slovenskih terminov. Rezultati analize nakazujejo, da sta slovarja z največ kraticami iz angleške podstave BTS in FTS2, slovar z največ kraticami iz slovenske podstave pa je UTS. Vsi trije slovarji tudi sicer iztopajo po številu kratic glede na vse iztočnice v konkretnem slovarju (FTS2 5 %, UTS 3 % in BTS 1 %). V drugih analiziranih slovarjih namreč odstotek kratic glede na vse iztočnice v slovarju ne preseže 0,6 %. 4 Zaključek Za analizo kratic v terminoloških slovarjih smo pregledali 14 terminoloških slovarjev, ki so nastali v Terminološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU po letu 2000. Zanimalo nas je troje: koliko kratic in drugih krajšav je v pregledanih slovarjih in kolikšen je njihov delež glede na vse termine v posameznem slovarju; kako so kratice v slovarjih predstavljene in iz katere podstave so te kratice tvorjene - iz slovenske ali tujejezične. Analiza je pokazala, da so najpogostejša vrsta krajšav v obravnavanih terminoloških slovarjih kratice, poleg tega pa so uslovarjeni tudi okrajšave in simboli. Če iz analize izločimo specifična primera FTS2, ki ima veliko število okrajšav, in SSS, ki vključuje veliko simbolov, kratice predstavljajo približno 90 % vseh krajšav v terminoloških slovarjih. 24 V nekaterih primerih slovenska kratica obstaja, vendar v slovarju ni zabeležena, npr. v FTS2 terminu biofarmacevtski klasifikacijski sistem ustreza kratica BCS, tvorjena iz ang. termina biopharmaceu-tics classification system. Kratica BKS, tvorjena iz slovenskega termina, se pojavi npr. v diplomski nalogi A. Žmavc Določanje aktivnosti pankreatina ter in vitro lipolize na lipidih osnovanih sistemov s pH-stat metodo (2013), http://www.ffa.uni-lj.si/fileadmin/datoteke/Knjiznica/diplome/2013/ Zmavc_Anja_dipl_nal_2013.pdf. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 565 Preverili smo tudi delež krajšav glede na celoto iztočnic v vseh slovarjih in ugotovili, da krajšave v absolutnem smislu pravzaprav predstavljajo zelo majhen delež terminov, in sicer okrog 1 %. Odstotek pa ni enak v vseh strokah, po količini krajšav izstopajo FTS2 (10 %, od tega 5 % kratic), UTS (3 %, večinoma gre za kratice) in BTS (1 %, večinoma gre za kratice). V večini pregledanih slovarjev je krajšav manj kot 1 %. Prikaz kratic v terminoloških slovarjih ni enoten, vendar pa imajo kratice v teh slovarjih nesporno status termina - prikazane so na ravni iztočnic in ne le kot dodatek razvezani obliki termina. Praviloma so predstavljene v kazalčnih slovarskih sestavkih z enosmerno puščico, ki kaže na razvezano obliko termina, nekatere pa so obravnavane v polnem slovarskem sestavku, kar pomeni, da imajo definicijo. Enosmerna puščica v teh primerih ne pomeni, da je kratica manj ustrezna oblika termina, čeprav drži, da enosmerna puščica v terminoloških slovarjih načeloma nakazuje normativno neenakovredno razmerje. Ena od mogočih rešitev te zadrege je uporabljena v dveh slovarjih, in sicer v BTS in TSA2, kjer razmerje med kratičnim terminom in njegovo razvezano obliko ponazarja obojesmerna puščica. Pokazalo se je, da v slovenski terminologiji kratice nastajajo skoraj izključno iz angleščine in slovenščine, kratic iz drugih jezikov je izjemno malo, le 0,02 %. V absolutnem smislu je kratic iz angleških terminov več, s podrobnejšo analizo pa smo ugotovili, da je pretežen izvor kratic odvisen predvsem od stroke. Rezultati analize so pokazali, da sta slovarja z največ kraticami iz angleške podstave BTS in FTS2. Slovar z največ kraticami iz slovenske podstave pa je UTS. Farmacija, urbanizem in botanika pa so tudi sicer področja, ki po naši analizi izstopajo po količini uslovarjenih kratic. Viri in literatura Angleško-slovenski slovar izbranih izrazov iz biokemije in molekularne biologije. 2012. Ur. M. Žakelj - Mavric in M. Dolinar. Ljubljana: Slovensko biokemijsko društvo. Na spletu. Ljudmila Bokal, 2004: Znamenja angleščine kot globalnega jezika v slovenščini, še posebej s stališča terminologije. Terminologija v času globalizacije. Ur. M. Humar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 45-55. Botanični terminološki slovar. 2013. Ur. F. Batič in B. Košmrlj - Levačič. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU. Na spletu. Roger A. Brumback, 2009: ABRV (or Abbrevobabble Revisited). Journal of Child Neurology 24/12. 1477-79. Na spletu. Maria Teresa Cabre, 1999: Terminology: Theory, methods andapplications. Amsterdam; Philadelphia: John Benjamins Publishing Company. Farmacevtski terminološki slovar: 2., dopolnjena in pregledana izdaja. 2019. Ur. M. Humar, J. Šmid - Korbar in A. Obreza. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Alenka Gložančev, 1991: Enobesedna imena slovenskih podjetij. Ljubljana: ISJFR ZRC SAZU. 566 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Andrew H. Hales, Kipling D. Williams in Joel Rector, 2017: Alienating the Audience: How Abbreviations Hamper Scientific Communication Observer 30/2. Na spletu. Miroslav Kališnik, 1998: O medicinskem izrazju v slovenskih besedilih. Slovensko naravoslovno-tehnično izrazje. Ur. M. Humar. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. 79-83. Mojca Kompara, 2015: Raba veznikov in predlogov pri tvorbi kratic. Jezikoslovni zapiski 21/1. 51-62. Na spletu. Tomo Korošec, 1993: O krajšavah. 29. SSJLK. Ur. M. Hladnik. Ljubljana: FF. 15-27. James A. Kushlan, 1995: Use and Abuse of Abbreviations in Technical Communication. Journal of Child Neurology 10/1. 1-3. Na spletu. Terezija Leben - Pivk,1998: Krajšave v gumarstvu. Slovensko naravoslovno-tehnično izrazje. Ur. M. Humar. Ljubljana: ZRC SAZU, Založba ZRC. 57-68. Tina Lengar Verovnik, 2018: Obravnava kratic v prenovljenih pravopisnih pravilih: Novosti in spremembe. Jezikoslovni zapiski 24/2. 43-54. Na spletu. Nataša Logar, 2003: Kratice in tvoijenke iz njih - aktualna poimenovalna možnost. Wspôiczesna polska i siowenska sytuacja jçzykowa/Sodobni jezikovni položaj na Poljskem in v Sloveniji. Ur. S. Gajda in A. Vidovič Muha. Opole: Uniwersytet Opolski, Instytut Filologii Polskiej; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, FF. 131-49. Nataša Logar, 2005: Norma v slovarju sodobne slovenščine: Zloženke in kratice. Družboslovne razprave XXI/48. 211-25. Na spletu. Medinstitucionalni slogovni priročnik. Urad za publikacije EU. Na spletu. Andrej Paulin, 2009: Tipologija slovenske tehniške terminologije. Terminologija in sodobna terminografja. Ur. N. Ledinek, M. Žagar Karer in M. Humar. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. 195-201. Pravopis 8.0: Pravila novega slovenskega pravopisa za javno razpravo. Na spletu. Matej Rode, 1974: Poskus klasifikacije krajšav. Slavistična revija 22/2. 213-19. Eva Sicherl in Andreja Žele, 2012: Slovensko-angleškiglosar jezikoslovnega izrazja. Ljubljana: FF. Na spletu. Slovar slovenskega knjižnega jezika: Druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja. 2014. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU. Na spletu. Slovenski pravopis. 1950. Ljubljana: DZS. Na spletu. Slovenski pravopis. 1962. Ljubljana: DZS. Na spletu. Slovenski pravopis. 2001. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Na spletu. Slovenski smučarski slovar. 2013. Ur. L. Bokal. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Na spletu. Terminološki slovar avtomatike: 2., dopolnjena in pregledana izdaja. 2018. Na spletu. Jože Toporišič, 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: CZ. Urbanistični terminološki slovar. 2016. Ur. B. Mihelič, M. Humar in M. Nikšič. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, ZRC SAZU. Na spletu. Ada Vidovič Muha, 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje: Govorica slovarja. Ljubljana: FF. Tanja Fajfar, Mojca Žagar Karer: Analiza kratic v terminoloških slovarjih 567 Summary In this article, we analyze abbreviations in fourteen terminological dictionaries that were compiled in the Terminological Section of the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language. In performing the analysis, we were interested in three things: 1) the quantity of abbreviations in the dictionaries, 2) the way abbreviations are presented in the dictionaries, and 3) the language of terms from which abbreviations are formed (Slovenian terms or foreign terms). The number of abbreviations in terminological dictionaries is relatively small in absolute terms. Considering all entries in all fourteen dictionaries (65,747), abbreviations represent 0.9 % of the total. The dictionaries that have the most abbreviations are the Farmacevtski terminološki .slovar: 2., dopolnjena in pregledana izdaja (Pharmaceutical terminological dictionary, 2nd edition), the Urbanistični terminološki slovar (Terminological dictionary of urban planning), and the Botanični terminološki slovar (Botanical terminological dictionary). Abbreviations in the dictionaries analyzed are considered terms. They are presented in a dictionary entry in which they are usually followed by a one-way arrow pointing to a full form of the term. Abbreviations are only occasionally defined. In two dictionaries, the Botanični terminološki slovar (Botanical terminological dictionary) and the Terminološki slovar avtomatike: 2., dopolnjena in pregledana izdaja (Terminological dictionary of automated control systems and robotics, 2nd edition), a one-way arrow is replaced with a two-way arrow. Authors of these two dictionaries wanted to explicitly emphasize that an abbreviation is a no less appropriate or less common form of a term. According the results of the analysis, we can conclude that abbreviations from English and Slovenian terms prevail over abbreviations from other languages. There are more abbreviations from English terms in absolute terms; however the analysis showed that the origin of abbreviations depends a great deal on the field of expertise. There are more abbreviations from English terms in pharmacy and botany, which are natural sciences. On the other hand, there are more abbreviations from Slovenian terms in urban planning, which is a social science. 568 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december UDK 811.161.1'336.58 Ana nenbKoea / Yana Penkova PoccuHcKaa aKageMua HayK, HHCTuryT pyccKoro a3bma hm. B.B. BuHorpagoBa amoena@inbox.ru HMY, Y^bHY, CTAHY, EYflY: KOPnyCHOE HCCHEAOBAHHE nEPH®PA3 ByAV^prO BPEMEHH B CPEflHEPyCCKOH nHCbMEHHOCTH1 B pa5oTe BnepBbie Ha MaTepuane CTapopyccKoro Kopnyca Ha^H0HanbH0^0 Kopnyca pyccKoro «3HKa (RNC) npegnpHHATa nonbiTKa onucaTb cucTeMy nepu^pacTHHecKHX KoHCTpyKUHH c pe^epeHUHeH k 6ygy^eMy (uMy + un^>, uaHbuy/noHbuy + un^>,yHbuy + un^>, cmany + un^>, 6ydy + uu$>, 6ydy+n-ftopMa) h npocnegHTb ee ^Bonro^Hro. ^T0 no3Bonuno BbiaBHTb pa3nHHHa b ^yHKqHoHHpoBaHHH paccMaTpHBaeMbix K0HcTpyKU,HH, KoTopbie HeB03M0XH0 o6HapyxHTb TpagH^H0HHHMH (JwnonorHHecKHMH MeTogaMH. noKa3aHo, hto hh ogHy H3 nepu$pa3 b pyccKoM A3biKe XV-XVII bb. Henb3a npH3HaTb aHanHTHHecKHM 6ygyrn,HM rnaronoB HecoBepmeHHoro Buga. YcTaH0B^eH0, hto pa3pymeHue KoHcTpyKUHH 6ydy + n-^opMa ocy^ecTBHnocb k cep. XVI b., c 3Toro xe BpeMeHH HaHanca npouecc neKcuKanroauuu BcnoMoraTenbHoro rnarona 6ydem KaK ycnoBHoro coro3a. KaroneBbie caoBa: aHanHTHHecKoe 6ygy^ee, HHxoaTHBHbie rnaronbi, npeg6ygy^ee (BTopoe 6ygy^ee), cpegHepyccKHH A3biK, HauuoHanbHbin Kopnyc pyccKoro a3HKa In this paper, I attempt to describe the system of Middle Russian future periphrastic constructions (imu + inf., ucnu + inf., stanu + inf., budu + inf., budu + l-form) and to follow its evolution. The study was carried out based on material from the Middle Russian corpus of the Russian National Corpus (RNC). It enabled me to discover the functional differences between future periphrases, something that cannot be done using traditional philological methods. I argue that none of the Middle Russian constructions in question (from the fifteenth to the seventeenth century) can be regarded as an analytical imperfective future. According to the corpus data, the fall of the construction budu + /-form took place by the 1550s, from which time the former auxiliary budet began to evolve into a conditional conjunction. Keywords: analytical future, inchoative verbs, future anterior, Middle Russian language, Russian National Corpus 0. CpegHepyccKHH nepuog ucTopuu pyccKoro a3HKa - BpeMa 3HaHHTenbH0H nepe-ctpohkh Bugo-BpeMeHHoH cucreMH. BaxHbMH acneKTaMH TaKoH nepecTpoHKH crano, c ogHoH cropoHbi, $opMupoBaHue aHanuTHHecKoro 6ygymero HecoBepmeHHoro Buga, a c gpyroH, yTpara npeg6ygymero BpeMeHH. Ha py6exe XIV-XV bb. b naMaTHHKax nucbMeHHocTH BcTpenaeTca HecKonbKo K0HcrpyKUHH, KoTopbie Mornu ocymecTBnaTb pe^epeHuuro k 6ygymeMy: xouy + uu0., 1 Funding sources for this paper include Humboldt Foundation (Research Group Linkage Program "Digipalslav"', www.digipalslav.uni-freiburg.de). 570 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december HCNbny + UH0., nOHbHy + UH0., UMy + UH0. H UMaMb + UH0. KaK nOKa3ajH KCC^egOBaHHH H.C. ropbeBOH [ropbeBa 2009], b gpeBHepyccKHH nepuog Ha ponb ipaMMarnHecKoro 6ygymero Morna npeTeHgoBarb TOJbKO KOHcrpy^na UMy + un$., Torga KaK xony + untf). Bbipa^ana npeHMymecTBeHHO 3HaHeHna ^enaHHH, HaMepeHua h 6jh3koh BO3-MO^HOCTH (npocneKTHBHHe), nanbny h nonbny c hh(hhhthbom nepegaBaju (a3OBbie 3HaneHHH, a KOHcrpyKnua c uMaMb, HMeBmaa MoganbHoe 3HaneHue, OTcyTcTBOBana b ®HBOM gpeBHepyccKOM a3bme h ynoTpe6janacb TOJbKO b khh^hoh nucbMeHHocTH. B cpegHepyccKHH nepuog nepeHucneHHbie KOHCTpy^uu npogon^aroT ynoTpe-6jaTbca b naMHTHHKax, h k hhm go6aBjaMTca HOBbie nepu(pa3bi c pe(epeH^HeH k 6ygymeMy - HOBbie «KaHgugara» Ha pojb aHa^HTunecKoro 6ygymero HCB: hh(hhh-THBHMe KOHcrpy^uu c BcnoMorarejbHbiMH raaronaMH ynamu h cmamu. A k koh^ cpegHepyccKoro nepuoga c hhmh HanuHaeT KOHKypupoBaTb eme ogHa KOHcrpyKnua - 6ydy + un$., 3auMcTBOBaHHaa H3 nonbcKoro, Bepoarao, npu 3anagHopyccKOM no-cpegcTBe [Moser 1998]. B ^TOT ®e nepuog npoucxoguT TaK^e pa3pymeHue a6coflMTHO-OTHocHTejbHbix BpeMeH - cBepxcno^Horo npomegmero (unu t.h. pyccKoro njrocKBaMnep(eKTa) h npeg6ygymero BpeMeHH. B pe3yjibTare cuHTaKcuHecKoro peaHajH3a BcnoMorarejbHbin raaron 6ydy nepeocMbicjaeTca KaK ycnoBHbiH com3 hjh MoganbHaa nacTH^ 6ydem, 6yde (cBepxcno^Hoe npomegmee craHOBHTca hctohhhkom gpyron nacTH^i - 6uno). ^nb Hacroamero uccnegoBaHua - onpegejHTb, KaK (yHKnuoHHpoBana h ^BOJM-^HOHHpoBaJa cucTeMa KOHcrpyKnuH c pe(epeH^HeH k 6ygymeMy b cpegHepyccKHH nepuog. 06ieKTOM uccnegoBaHua aBjaMTca nepu(pa3bi c BcnoMorarenbHbiMH hh-xoarHBaMH UMy, ynbny, cmany h 6ydy (nocnegHun - h b coneTaHuu c hh(hhhthbom, h c ^-(opMoH), nocKOJbKy HMeHHO sru KOHcTpyKquH Morju npeTeHgoBarb Ha pojb aHajHTHHecKoro 6ygymero HCB. ^aHHHe o gpyrux KOHcrpy^nax c HHxoarHBaMH, ocymecTBjaBmux pe(epeH^HM k 6ygymeMy (nanbny/nonbny + un$.), a TaK^e gaH-Hue o nepu(pa3e c UMaMb, 6e3 conocTaBjeHua c KOTopon Henb3a paccMaTpHBarb UMy-KOHcTpyKUHH, npu Heo6xogHMocTH TaK^e npuBjeKaroTca. nojHocrbK) 3a paMKaMH uccjegoBaHua ocraeTca TOJbKO KOHcrpy^na xony + untf). PyccKHH a3biK b cpegHepyccKHH nepuog BucrynaeT KaK apKHn npegcTaBurenb ce-BepHoeBponeHcKoro apeaja. ,3ga a3biKOB, npuHagje^amux 3TOMy apeajy, xapaKTepHO, c ogHoH cTopoHu, ucnojb3OBaHue (opM npe3eHca gja pe(epeH^HH k 6ygymeMy (no 3toh npuHHHe ^. ^ajb Ha3Ban ero apeanoM «6e3 (yrypyMa» - «futureless area» [Dahl 2000]), a c gpyron - rpaMMarHKanrooBaHHbie KOHcTpyKquH co BcnoMoraTejbHUMH raaronaMH 'cTaHy' hjh 'HanHy' [TaM ®e]. CpegHepyccKaa nucbMeHHocTb Ha ^TOM (oHe B^igejaeTca oneHb 6ojbmuM kojh-HecTBOM HHXOaTHBHUX KOHcTpyKqHH, (yHKUHOHHpyMmUX B OgHH h tot ®e nepuog: UMy, nanbny, nonbny, ynbny, cmany - mo^ho roBopuTb o naTH KOHcrpy^nax c hhxo-aruBOMaMH b KanecTBe BcnoMorarejbHux rjarojOB. KaK noKa3aHO M.H. ffleBejeBon, KOHcTpyKnuu UMy + uh0. H3HanajbHO HMeju He MogajbHoe, a HaHHHarejbHoe 3HaneHue ('B3aTb hto-J. gejaTb' ^ 'HanaTb HTO-J. gejaTb') [ffleBejeBa 2017]. ^THMOJO^HHecKH ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 571 6ydy TaK^e uMeeT hocoboh uh^ukc - noKa3axejb uH^muBHOCTu [Ky3He^B 2002], a nojH03HaMeHaTejbHMH 6ydy MO^eT ynoTpe6jaTbca KaK rjaroj coBepmeHHoro Buga. OgHaKO b cocTaBe aHajuraHecKoro 6ygymero, OHeBugHO, npegcTaBjeH 6ydy, omohumhhhhh nojH03HaMeHaTejbH0My nep^eKxuBy u He aBjaromunca uHxoaTuBOM [Swan 2012]. HHaa TOHKa 3peHua npegcxaBjeHa b [Whaley 2000], KOTopaa o6iacHaeT rpaMMaTuKaju3auuM KOHCTpyKquu 6ydy + uh$. b cjaBaHCKux a3bmax TeM, hto 6ydy KaK pa3 6mj nepeocMMCjeH KaK rjiaroj c uHxoaxuBHbiM 3HaneHueM u 6jarogapa ^T0-My npuo6pej Ty ®e coneTaeMOCTb c uh^uhutubom HCB, K0T0pyM uMeju npoHue uHxOaTuBM. OneBugHO, cocymecTBOBaHue TaKoro KOjunecTBa cuhohumuhhmx KOHCxpyKqun MO^eT o6iacHaTbca TOJbKO TeM, hto Me^gy humu cymecTBOBaju pa3JKHua, aBHbie gja ucn0Jb30BaBmux ux boctohhmx cjaBaH. ^Tu pa3JKHua mm u nonbrxaeMca Bbia-BuTb b HacToamen pa6oTe. 3aaBjeHHMe 3aganu ygo6Hee Bcero pemaTb Ha Maxepuaje CTapopyccKoro Kopnyca HKP.H (RNC), cogep^amero 6ojee 7 mjh. cj0B0yn0Tpe6jeHun. npuMeHeHue koju-necTBeHHMx MeTogoB npu uccjegoBaHuu KOHCxpyKqun c oneHb 6ju3koh ceMamuKon u cxogHMMu ^yHKquaMu, KaKOBMMu aBjaMTca nepu$pa3bi uMy/yubHy/cmaHy/6ydy + uh$., aBjaeTca, no-BuguMOMy, eguHCTBeHHMM cnoco6oM, n03B0jaromuM yBugeTb cucTeMHoCTb b TaKoro poga Maxepuaje. Pa6oxa cocxoux u3 gByx nacxen: nepBaa Hacxb nocBameHa nepn$pa3aM 6ygymero, npegcTaBjaMmuM co6oh coHeTaHua BcnoMorarejbHoro rjaroja u uH^uHuruBa; bto-paa nacTb - $opMe npeg6ygymero BpeMeHu 6ydy + .-PTCP, KOTopaa b page gpyrux cjaBaHCKux a3MK0B (KanKaBCKOM Hapennn cepôoxopBaxcKoro, nojbCKOM, Kamy6cK0M, 3anagH0yKpauHCK0M, pycuHCKOM, CTap06ej0pyccK0M XVII b.) ^B0JM^u0Hup0BaJa b 6ygymee HCB, a b cjOBeHCKOM a3bme npeBpaxujacb b aHajuTunecKoe 6ygymee, coxpaHuB B03M0®H0CTb coneTaxbca c rjiarojaMu o6oux BugoB. nepu$pa3H c uMy cnuTaKrrca apKon BOCTOHHOCflaBaHCKOH guajeKTHon HepTon, Heu3BecTH0H gpyruM cjaßaHCKMM a3MKaM 3a npegejaMu BOCTOHHOCjaBaHCKux [Andersen 2006]. OgHaKO nogo6Hbie KOHCTpyKquu c BcnoMoraxejbHbiM raarojOM fog 'B3aTb' y^e c XIV b. ynoTpe6jaMTca b BeHrepcKOM a3bme, b KOTopoM A. 3ojraH npegnojaraex 3auMCXB0BaHue aHajoruHHon KOHCxpyKuuu u3 naHHOHCKux cjaBaHCKux guajeKTOB [3ojxaH 1960]. KpoMe xoro, Ha HeKOxopbie CBngexejbcxBa cymecxBOBaHna TaKux KOHCTpyKqun b gpeBHecep6cK0M TaK^e yra3biBaeT E. Kp^u^KOBa [1960, 127]. MogajbHbie KOHCxpy^uu co BcnoMoraxejbHbiM rjiarojOM uMaMb, mupoKO npeg-CTaBjeHHMe b paHHen cjaBaHCKon nucbMeHHOCTu, uMeju 3HaneHue Heu36e®H0Cxu, HeoTBpaxuMOCTu KaKoro-ju6o co6brraa uju - pe^e - goj^eHCTBOBaHua u, b OTjuHue OT nepu$pa3 c uMy, 6mju ny^gbi ^KBOMy gpeBHepyccKOMy a3MKy u ynoTpe6jajucb TOjbKO b khe^hoh ^pKOBHOCjaBaHCKon nncbMeHHOCxn, cp. aHajornHHyro KHn^Hyro MapKnpoBaHHOCXb imam + infinitiv b ncxopnn cjOBeHCKoro a3MKa [Orožen 1965, 616]. 572 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Bonpoc o BpeMeHu noaBneHua b pyccKOM a3biKe KOHcrpy^nn cmauy + u«0. aBna-eTca gucKyccuoHHMM. TpagunuoHHaa ucTopH^ecKaa rpaMMaTuKa npegnonaraeT, hto cmamu b coneTaHuu c uh^uhutubom noaBnaeTca He paHee XV b. HHaa TOHKa 3peHna npegcraraeHa b CTaTbe A.M. MongoBaHa [MongoBaH 2010], b KOTopon npegnonaraeTca, HTO cmamu b coneTaHuu c uh^uhutubom, u3BecTHbm He TonbKO pyccKOMy a3biKy, ho u pagy gpyrux cnaBaHCKnx a3biK0B, - aBneHue cymecTBeHHO 6onee paHHee, ogHaKO nnoxo 3agoKyMeHTupoBaHHoe b naMaTHuKax. B TOM ®e uccnegoBaHuu OTMenaeTca, hto ynbHy + un$. aBnaeTca peru0Hanu3M0M b Be^uKopyccKüH nucbMeHHOCTu: KOHCTpyKnua ynoTpe6naeTca b cpegHepyccKux naMaTHuKax CeBepa u ^nrpa npuMepHO co 2-h nonoBuHbi XV b. go 2-h nonoBuHbi XVII b. OgHaKO KOHcrpyKnuu c ynbHy He 6binu orpaHHHeHbi TonbKO BenuKopyccKon TeppuTopuen, ho u3BecTHbi TaK^e b gpeBHecep6cK0H nucbMeHHOCTu XIII-XIV bb. [Kfižková 1960, 127, 137]. B [Andersen 2006] Hanunue HecKonbKux KOHcrpyKuun c uHxoaTuBaMu b boctohhoc-naBaHCKux naMaTHuKax oótacHaeTca gnaneKTHbiMH pa3nnHnaMH b ux ynoTpeôneHHn: pacnpocTpaHeHueM b ogHux guaneKTax u OTcyTCTBueM b gpyrux. OgHaKO pacnpege-neHue Me^gy humu cnegyeT npu3HaTb b He MeHbmen CTeneHu xpoHonoraHecKuM u CTu^ucTHHecKHM. B [MongoBaH 2010] noKa3aHbi crunucTunecKHe pa3nnHua Me^gy pa3HMMu nepu$pa3aMu ^yTypyMa: b TeKCTax Ha CTaHgapTHOM nepKOBHOcnaBaHCKOM go XVI b. b coneTaHHax c uh^uhutubom npeo6nagaK>T Hanamu, xommmu u uummu, b TeKCTax Ha ru6pugH0M nepKOBHOcnaßaHCKOM, b genoBbix u 6htobhx - nonamu. OgHaKO cmyanna b 6onee no3gHux naMaTHuKax b pa6oTe He paccMaTpuBaeTca, paB-HO KaK u He CTaBuTca 3agana onpegenuTb MecTO KOHcrpyKnuu ynamu + untf). b pagy gpyrux nepu$pa3 c uHxoaTuBaMu. KoHCTpyKnua 6yày + untf). ^uKcupyeTca b cpegHepyccKOH nucbMeHHOCTu cy-mecTBeHHO no3gHee, neM b gpyrux 3anagH0- u BOCTOHHOcnaBaHCKHx a3biKax: b gpeBHenemcKHx u gpeBHenonbCKnx ucTOHHuKax OHa u3BecTHa y^e c KOHna XIII b. H3BecTHa OHa u cep6oxopBarcKHM guaneKTaM, OgHaKO ro^HOcnaBaHCKun Marepuan gna Hamux uenen HenoKa3areneH. H3 nonbCKoro a3biKa ^Ta KOHcrpyKuua 3auMCTByeTca b CTapoyKpaHHCKHH u CTapo6enopyccKHH, b K0T0pbix ynoTpe6naeTca c KOHna XIV b. C XV b. MocKOBCKaa Pycb TaK^e HanuHaeT ucnbiTbiBarb BnnaHue nonbCKoro a3bma u Kynbiypbi. nepBbie npuMepbi ynoTpe6neHna KOHcrpyKnuu 6yày + untf). b pyccKon nucbMeHHOCTu OTHOcaTca y®e k XV b., OgHaKO ohu orpaHuneHbi TeKCTaMu, uMero^uMu npu3HaKH uHTep^epeHnuu c npocTon moboh [Mo3ep 1998]. B co6cTBeHH0 pyccKne TeKCTM 6yày + untf). npoHuKaeT He paHee XVII b. 1 nepH^paîti c pe$epeH^HeH k ßygy^eMy b cpegHepyccKOH nHctMeHHocra (no gaHHtiM Haiiiioiia. ii.iioio Kopnyca pyccKoro HîtiKa) PaccMOTpuM HecKünbKü npuMepoB h3 CTapopyccKüro Kopnyca, cogep^amux o6cy®gaeMbie nepu$pa3bi c uHxoaTuBaMu: ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 573 1. H Te6a, Begb, Ha ^Bia BbiMeHHTH He gna KpucrbaHcTBa—Ha KpucrbaHcTBo: th oguHt cBo6ogeHt 6ygemb, ga npuixaBt, no CBoeMy yBinbK .re^aTt CTa-Hemt, a ^ubíh, npuixaBt, y^HeTi BoeBaTH, ga HeKonKo coTt KpucTbaH-b nyrnu Te6a nneHUTt. [HBaH rpo3Hbm. nocnaHue BacunuK rpa3HoMy (1574)]; 2. A xTO ca HMeT oC^ymHBaTH cee Moee rpaMoTH, a y^HeT ca b Tex cenex u gepeBHax CTaBHTH cunbHo, u hto Ha Hero npoTopa B3MenKT, u a3 to BenK B3aTb Ha HeM BgBoe 6e3 cyga u 6e3 ucnpaBbi. [^anoBaHHaa rpaMoTa kh. ropna HBaHoBH^a MUTpononury ^aHuuny Ha cBo6ogy ot nocToa u nogBog gna cen HrHaroBcKoro h MuxannoBcKoro, b Bbimropoge, ^mhtpobckoio y. (1526.02.11)]; 3. XoTa MHe o kotophx genex coBeTHHKH moh OTroBapHBaTH CTaHyT, u a3 ux He CTaHy c^ymaTH, a 6ygy ge^ara, hto rogHo 6paTy MoeMy, a BameMy rocy-gapK. [CrarenHbiH cnucoK A. nuceMcKoro (AHrnua) (1582-1583)]. B (1) b ogHoM KoHTeKcTe h b ogHon u toh ®e cuHTaKcuHecKoH KoHcrpyKquu yno-Tpe6naMTca nepu$pa3bi c cmany u ynbuy, b (2) b ogHoM pagy oKa3HBaKTca nepu$-pa3M c uMy hynbuy, b (3) - c cmany u 6ydy. OneBugHo, hto TaKoe cocymecTBoBaHue pa3Hbix KoHcTpyKuun b ogHoranHbix KoHTeKcTax He cBa3aHo hh co cTnnncTHHecKHMn pa3nuHuaMu Me^gy hhmh, hh c TunoM Knay3H. He geMoHcrpupyMT KoHTeKcTbi u aBHMx ceMamuHecKHx nporaBonocTaBneHUH Me^gy nepu$pa3aMu. ^na Toro hto6h nonbrrarbca HanTu KaKyK-To cucreMy b TaKoM Ha nepBbra B3rnag «6e3pa3nuHHoM» ynoTpe6neHuu, nocMoTpuM Ha ^TH KoHCTpyKquu b o6teMax Bcero cTapopyccKoro Kopnyca. OnpegenuM, KaKoBa oraocuTenbHaa KonunecTBeHHaa na-cToTHocTb (token frequency) nepu$pa3 c pa3HbiMu BcnoMorarenbHbiMu rnaronaMu u KaKoBa ux gucrp^ynua b pa3nuHHbix Tunax Knay3 (clause type frequency). 1.2.1. HacTOTHOCTt ynoTpeS^eHHH (token frequency) OroBopuM HeKoropbie npuHuunH npu nogcneTax, kotophmh mh pyKoBogcTBoBanucb: 1. MacroTHocTb oneHHBanacb oTgenbHo gna KoHCTpyKquH c BcnoMoraTenbHHM rnaronoM b npe3eHce, KoTopbie ocymecTBnaKT pe^epeHuuK k 6ygymeMy, u gna KoHcrpyKunn c BcnoMoraTenbHHM rnaronoM b KaKoM-nu6o h3 npomegmux BpeMeH. TaKoe pa3rpaHMHeHue BaxHo gna nepu$pa3 c rnaronaMu ynamu, nonamu, cmamu, u nonyneHHbie pe3ynbTaTH ^TO y6eguTenbHo goKa3HBaKT (cm. Hu^e); 2. MacroTHocTb KoHCTpyKquH c $opMon 3 n. mh.h. uMymb, oraocameñca ogHo-BpeMeHHo k nepu$pa3aM uMy + un$. u uMaMb + un$., TaK^e oneHHBanacb oTgenbHo; 3. MacroTHocTb KoHcTpyKuun cpaBHHBanacb no TpeM BpeMeHHHM cpe3aM: XV b., XVI b. u XVII b.; 4. ynuTHBanocb He TonbKo a6conKTHoe, ho h oTHocurenbHoe Konunecrao ynoTpe-6neHHH KoHcTpyKunn b tot nnn hhoh nepnog - npoueHTHaa gona 3thx ynoTpe-6neHHH cpegu Bcex paccMarpuBaeMbix nepu$pa3 c pe$epeH^HeH k 6ygymeMy. 574 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Pe3yjKraTbi nogcHeTOB npegcTaBjeHbi b Ta6ju^ 1: Taöa^a 1: KonunecTBeHHaa u OTHOcrnenbHaa HacTOTHOCTb KOHCTpyKqun c hh^hhhthbom BcnoMoraTejbHbm rjaroj XV B. % XVI B. % XVII B. % HMy (KpoMe 3 j. mh.h.) 152 40 % 20 1.4 % 1 0.06 % HMyTb (TOJbKO 3 j. MH.H.) 48 12.6 % 41 2.9 % 43 2.5 % 0MaMb (KpoMe 3 j. MH. H.) 114 30 % 204 14.7 % 106 6.2 % noHbHy (PRS) 23 6 % 21 1.5 % 9 0.5 % noHaj- (PST) 105 167 172 HanbHy (PRS) 22 5.8 % 66 4.7 % 60 3.5 % HaHa (AOR.3SG) 333 872 271 CTaHy (PRS) 0 0 % 57 4.1 % 221 14.9 % Ctoji- (PST) 4 42 178 y^bHy (PRS) 21 5.5 % 964 69.4 % 1148 67 % yHaj-(PST) 4 135 158 Eygy 0 0 % 17 1.2 % 90 5.3 % Bcero c pe^epeH^en k Sygy^eMy 380 100 % 1390 100 % 1712 100 % ^,aHHHe Ta6ju^i KpacHopenuBO CBugeTejbCTByroT o tom, hto noubHy + uh$. u nouan- (PST) + un$. cjegyeT paccMaTpuBaTb KaK pa3Hbie KOHCTpy^uu. To ®e cnpaBegjuBO gja yubHy + un$. u yuan- (PST) + un$. BcnoMoraTejbHoro nouamu 6ojee rpaMMaTuKaflu3OBaHbi uH^uHuTuBHbie coneTaHHH BcnoMoraTejbHoro raaroja b npomegmeM BpeMeHu (nogcnuTaHbi TOJbKO npuMepbi c $opMaMu BcnoMoraTejbHoro rjiaroja b 3 j. eg.H aopucTa), hto cnpaBeg-jubo gjH Hauamu/nouamu KOHcrpy^un u b 6ojee paHHun nepuog [WpbeBa 2017, 21]. Hu3KOHacTOTHHe b npe3eHce noubny/naubuy + un$., OHeBugHO, He cjegyeT paccMaTpuBaTb b Hucje KaHgugaTOB Ha pojb aHajuTunecKoro 6ygymero b cpegHe-pyccKHH nepuog. npoTuBonojo^Haa cuTya^ua Ha6jK>gaeTca gja BcnoMoraTejbHoro yuamu: koh-crpy^uu c yubHy b pa3bi npeBocxogaT KOHCTpyKquu c yuan-(PST)2. yubHy + uh$. 2 yHHTbiBajHCb TOJbKO cjynaH c BcnoMoraTejbHHM rjarojOM b n-^opMe, TaK KaK yuamu He ynoTpeSnaeTca b naMaTHHKax b ^opMax aopucTa hjh HMnep^eKTa - BBugy omohhmhh c HeKOTopbiMH ^opMaMH rjaroja yuumu u b ^jom HeKHH^Horo cTaTyca KOHCTpy^HH. ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 575 ciegyeT, c ^TGH tghkh 3peHua, paccMaTpuBaTb b KaHecTBe riaBHoro npeTeHgeHTa Ha pGib aHaiHTHHecKoro 6ygymero: HacTOTHOCTb KGHcrpyKquu pe3KO B03pacTaeT k XVI b. u b XVI-XVII BB. npeBGCxogux KGiuHecxBeHHO Bce gpyrue aHaiuxuHecKue $opMbi. KaK BugHG u3 Ta6iuuH, ogHOBpeMeHHO c BbixogoM Ha aßaHcneHy KGHcrpyKuuH c yubHy npoucxoguT MapruHairoaqua KGHcrpyKquH c uMy. B HacTOTHOctu khu^hhx KGHCTpyKuun c uMaMb TaK^e Ha6iK>gaeTca CHu^eHue, ogHaKO He TaKoe pe3Koe, KaK gia KGHCTpyKqun c uMy. Ha ^TOM $OHe lerKO noHaTb, k KaKOH u3 gByx KGHcrpyKquH TaroTeMT ^opMbi uMymb + untf). OneBugHO, hto b XV b. BcnoMoraTeibHHH riaroi b $opMe 3 i. eg. h. uMymb eme CGOTHOcuTca OgHOBpeMeHHO c o6euMu KGHcrpyKquaMu, ogHaKG b XVI-XVII bb. oh y^e b ropajgo 6oibmeH CTeneHu acconuupyeTca c uMaMb + un$., o HeM KpacHopeHuBG CBugexeibCTByrox pa3iunua b HacxoxHOcru Me^gy uMymb + un$. u ^opMaMu gpyrux iun, a TaK^e GTcyTCTBue pe3Koro nageHua HacTOTHO ctu, cuMMeTpuHHoro gpyruM ^opMaM BcnoMorareibHoro uMy. B GTiuHue GT KGHCTpyKqun c nouamu u yuamu, nepu$pa3bi co cmamu He uMeroT TaKux 3HanuTeibHHx pasiunun b HacTOTHO ctu Me^gy pa3HbiMu ^opMaMu BpeMeHu BcnoMorareibHoro riaroia, xoTa b TeKCTax XVII b. KGHcrpyKquu c npe3eHCOM Bce ®e HeMHoro npeBGcxogaT KGHcrpyKquu co cmm- (PST). KoHCTpyKqua 6yày + un$. Ha $OHe gpyrux uMeeT caMyro Hu3Kyro HacTOTHOCTb b XVI b. B XVII b. curyanua KopeHHbiM o6pa3OM He u3MeHaeTca (^arcraHecKK pe3Kun CKaHGK HacTGTHGCTu ^uKcupyeTca gumb b caMOM KOHue XVII b.), TaK hto no6ega ^TGH nepu$pa3bi Hag yubHy u cmany npoucxoguT He paHee XVIII b. ,nro6onbiTHO, hto y^e b TeKCTax XVIII b. KGHcrpyKquu c BcnoMorareibHHM cmamb b npomegmeM BpeMeHu ynGTpe6iaMTca noHTu BTpoe Hame, HeM b npe3eHce, ycTynuB cbgu no3u-uuu nepu$pa3e 6yày + un$., KOTopaa CTaHOBuTca npuMepHO b naTb pa3 HacroTHee, HeM cmany + untf). (295 u 1443 npuMepoB c paccToaHueM b 1 mar cGGTBeTCTBeHHG b Kopnyce TeKCTOB XVIII b.). TaKuM o6pa3GM, XV b. no xapaKTepy ^yH^uoHupoBaHua nepu$pa3 $yrypyMa eme b 3HaHuTeibHOH CTeneHu npuMbiKaeT k gpeBHepyccKOMy nepuogy, Korga gchgb-hgh 6biia KGHCTpyKqua c uMy. B XVI-XVII bb. gchgbhhmu cpegcTBaMu Bbipa^eHua pe^epeHuuu k 6ygymeMy gia riaroiOB HCB CTaHOBaTca KGHcrpyKquu yubHy + un$. KaK Hau6oiee ipaMMaruKaiu3OBaHHbie u caMbie HacTOTHbie: yuamu oxiuHaeTca gt Bcex ocraibHbix uHxoaruBGB eme u TeM, hto BOBce He uMeeT noiHO3HaMeHareibHbix ynoTpe6ieHuH BHe coHeTaHun c uh^uhutubgm. ^xo Kacaexca xex ®e BcnoMorareibHbix riaroiOB b KOHcrpy^uax c pe$epeH^HeH k npom^OMy, to 3gecb cooTHomeHue He TaKoe, KaK b cucTeMe KGHcrpyKquH c Bcno-MoraxeibHHMn riaroiaMn b npe3eHce: b XV - XVI bb. ocHOBHbiMn ciy^ax coneraHna c Hauamu (nocHuTaHO TOibKO KOiunectbg ciyHaeB ynoTpe6ieHua $opM 3 i. eg. h. aopucxa), b XVII b. Hauamu ocxaexca caMbiM HacxoxHbiM BcnoMorareibHbiM riaroiOM, ho u BO3pacTaeT goia KOHcrpyKuuH c yuamu u - b oco6eHHGCTu - cmamu + uh$. 576 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december 1.2.2. CHHTaKCH^ecKHe KOHCTpy^HH (clause type frequency) PaccMOTpuM nacTOTHOCTt nepu$pa3 c pe$epeH^ueE k 6ygy^eMy b pa3iEHHbix Tunax Kiay3. OopMbi 3 i. mh.h. uMymb, KaK u BHme, paccMarpuBaroTca OTgeibHO ot $opM gpyrux iun u nucei aHaiuTEnecKux KOHcrpyKquE c BcnoMorareibHbiMu uMaMb u uMy. nocKO^bKy pa3Hbie KOHcrpyKquu uMeror pa3Hyro HacroTHocrb b TeKcTax, mh pemuiu b gaHHbix nogcneTax orpaHuHuTbca npuMepHO 200-mu ciynanHO Bbi6paHHbix kohtckotob u3 naMMTHuKOB XV-XVII bb. TaKoe orpaHuneHue npuHaro gia Tex KOHcrpyKnuE, gia kotop^ix o6^ee nucio ynoTpe6ieHuE b naMaTHuKax BHme 200 (gia y^buy, uMaMb u cmauy). OpueHTup b 200 KOHTeKcTOB npuHar noTOMy, hto HacroTHocrb KOHcrpyKnuE c uMy u 6ydy pacnoiaraeTca KaK pa3 b uHTepBaie ot cra go gByxcoT ynoTpe6ieHuE. Pe3yibTaTH nogcneroB npuBegeHH b Ta6iune 2. noiy^upHbiM BbigeieHbi TunH Kia-y3, b kotophx paccMaTpuBaeMHe nepu$pa3bi uMeror BbicoKyro HacroTHocrb - uiu b cpaBHeHuu c gpyruMu TunaMu ynoTpe6ieHuE toe ®e nepu$pa3H, uiu b cpaBHeHuu c gpyruMu paccMaTpuBaeMHMu nepu$pa3aMu. nponeHTbi npuBegeHH no OTHomeHuro k o6^eMy aHaiu3upyeMOMy o6teMy ynoTpe6ieHuE toe uiu uhoe nepu$pa3H. Ta6.™^ 2: ^acTOTHocTb nepu$pa3 c pe$epeH^ueH k 6ygymeMy b pa3iuHHbix tu-nax Kiay3 HMy HMymb HMOMb yubuy Cmauy Eydy ycioBH^ift npoTacuc 34 19.7 % 10 7.5 % 7 3.5 % 60 30.5 % 65 30 % 12 11.5 % npngaTOHH^ie BpeMeHH 3 2 % 4 3 % 1 0.05 % 7 3.5 % 18 8 % 8 7.5 % OTHOcHTeibH^ie npngaTOHH^ie 130 75.5 % 32 24 % 8 4 % 116 59 % 50 23 % 19 18 % npugaTOHH^ie H3^acHHTeIbH^Ie 0 13 10 % 9 4.5 % 1 0.5 % 0 5 5 % ycTynuTeibH^ie 0 0 0 1 0.5 % 8 3.6 % 0 npunuH^i 0 8 6 % 20 10 % 0 1 0.4 % 1 1 % ^ieBbie c da (He) 0 2 1.5 % 3 1.5 % 1 0.5 % 0 4 4 % Anogocuc ycioBHbix u cOOTHOcuTeibH^ix npegnoxeHuft 2 1.2 % 31 23.5 % 63 31 % 2 1 % 15 7 % 27 25 % BonpocuTeibHbie 1 0.6 % 3 2 % 26 13 % 0 5 2 % 3 3 % He3aBHCHM^Ie Kiay3H 2 1.2 % 29 22 % 65 32 % 9 4.5 % 57 26 % 28 26 % Bcero 172 100 % 132 100 % 202 100 % 197 100 % 219 100 % 107 100 % ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 577 ,3,aHHbie Ta6ju^i noKa3biBaK>T, hto nepu$pa3aMu c caMon mupoKon gucTpu6y^ueH 6biju uMOMb + uh$., cmaHy + uh0. u b 0C06eHH0CTH 6ydy + uh$. _0momb-nepu$pa3a, KaK u3BecTH0, orpaHuneHa TojbKo khhxhoh c^epon u ynorpeÔJfleTCfl npeuMy^ecTBeHHO b He3aBucuMbix npegjo»:eHuax u b anogocuce ycjoBHbix KoHcrpy^uH. HMaMb + un$. 6bija TaK^e KoHcrpyKnueH, Hau6ojee TunuHHon gja ro'bacHUTejbHbix npugaroHHbix. ^My-nepu$pa3a uMeeT y3Kyro c$epy ynoTpe6jeHun: 0Ha cnenuajroupoBaïïacb Ha ycTOBHbix u 0TH0cuTejbHbix npugaroHHbix. B ocTajbHbix Tunax Kjay3 ee yno-Tpe6^eHHa eguHUHHbi. KaK 6bijo n0Ka3aH0 BHme, y^bhy-KoHcrpy^ua xpoHojoruHecKu cMeHaeT umv-koh-crpy^uK». ^T0 nogTBep^gaeTca u b c$epe cuHTaKcuca: ynbuy + u«0. c^e^uaJU3upyeTca Ha Tex ®e Tunax Kjay3, hto u uMy + u«0. (ycjoBHbix u oTHocuTejbHbix npugaroHHbix) u MapruHa^bHa b He3aBucuMbix npegjo^eHHax. TaKaa cnenua^roanua Ha ^ohobmx KoHTeKcTax noKa3MBaeT, hto ynbHy + uh$. noaBujacb uMeHHo KaK 3aMeHa «crapon» uMy-K0HcTpyKnuu, u 06e nepu$pa3bi mo^ho Ha3BaTb heaccepthbhtim cjoxhum sygy^hm g.ra <|)oi ioki.ix kohtekctob - aHajoroM «BToporo 6ygymero» (futur drugi) b coBpeMeHHoM cep6oxopBarcK0M a3bme. CmaHy-nepu$pa3a npegcraBjeHa npuMepHo b paBHon cTeneHu mupoKo b caMbix pa3HMx cuHTaKcnHecKux Tunax npegjo^eHun c He6ojbmon TeHgeHnuen k cnenua-nroanuu Ha ycjoBHbix, BpeMeHHbix u 0TH0cuTejbHbix npugaroHHbix. B accepTUBHbix KonreKcTax ynoTpe6jajucb Hapagy c khu^hoh uMaMb-K0HcrpyK-nuen, npe^ge Bcero, cmaHy- u 6yày- nepu$pa3bi. 06e nepu$pa3bi b nej0M b XVII b. uMeroT Bce e^e g0B0JbH0 HU3Kyro HacroTHocrb, hto He n03B0jaeT npu3Harb hu ogHy u3 hux rpaMMaruKa^u30BaHHMM 6ygymuM. 3aMeTH0, ogHarao, KaK ohu nocreneHHo BMTecHaMT uM0Mb-K0HcTpyKnuM: ee HacT0TH0cTb cHu^aeTca uMeHHo B XVII B. (cm. Ta6^uny 1 Bbime). EguHcrBeHHbiM cymecTBeHHbiM pa3JHHueM Me^gy cmaHy- u 6ydy-nepu$pa3aMu aBjaeTca to, hto cmamu uMeeT B03M0®H0crb coHeTarbca c hh-^hhhthbom He T0^bK0 b npe3eHce, ho h b npomegmeM BpeMeHH. He o6Hapy®HBaeTca u cTu^ucTHHecKux pa3JHHun Me^gy cmaHy + uh$. u 6yày + uh$.: 06e nepu$pa3bi npegcraBjeHbi b Kopnyce u b gejoBbix naMaTHUKax, u b jieTonucax, u b ucTopuHecKux noBecTax, u b ^hthhx. nonpo6yeM Bce ®e HanTu to, hto pa3JUHajo cmaHy + uh$. u 6ydy + uh$. u TeM caMMM BocnpenaTcTBoBaïïo nepBon 3aHaTb MecTo cïïo^hoio 6ygymero, ycTynuB MecTo 6ydy + uh$. 3Ta npo6jeMa y^e 3aTparuBajacb b pa6oTe 0. CBaHa, KoTopbin npuxoguT k BbiBogy, hto 6ydy KaK Hau6ojee «nycron», He hmcm^hh HUKaKHx mo-gajbH0-$a30BMx 0TTeHK0B BcnoMorarejbHMÔ rjaroj 3aMeHaeT cmaHy b coHeTaHHax c HH^uHUTUBaMu HecoBepmeHHoro Buga: 3auMcTByeMaa nojbcKo-pyTeHcKaa Mogejb KaK 6bi HaKjagbBaeTca Ha BejuKopyccKyro [Swan 2012]. Ha Marepuaje coBpeMeHHoro pyccKoro a3MKa pa3JUHHa Me^gy cmaHy u 6ydy nogpo6H0 uccjegoBaHbi b pa6oTax H. Ctoôhoboô. n0Ka3aH0, hto cmamb, b oTjHHue 578 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december OT 6bimb, TpeÖyeT KOHTeKCTa C CUJbHblM UHxOaTUBHHM KOMnOHeHTOM (aKqeHTOM Ha HanajbHOH $a3e) u OTnerauBoro KOHTpaCTa C HacToamuM. no ^TOH npunuHe cmany, B OTjHHue OT 6ydy, He ynoTpeÖjaeTca C raarojamu «nocToaHHoro OTHomeHua», b reHepuneCKux KOHTeKCTax u b o6me$aKTUHecKOM 3HaneHuu. !3th orpaHuneHua Ha ynoxpeÖjeHue cmany + un$. MoryT, ogHaKO, CHUMaxbca b oxpuuaxejbHbix KOHxeKCxax: 'öygeT uMeTb MeCTo' ^ 'HanHeTca'; 'He öygeT uMeTb MeCTa' ~ 'He HanHeTca'; - arcrya-ju3yeTca KOHTpaCT C MOMeHTOM penu uju C o^ugaHuaMu agpecara [CroHHOBa 2016]. no-BuguMOMy, yKa3aHHoe Bbime bo MHoroM cnpaBegjuBO u gja a3biKa paccMa-TpuBaeMoro nepuoga, HecMOTpa Ha to hto cmamu uMej b ^TO BpeMa öojee muposyro COHeTaeMOCTb b CpaBHeHuu C coBpeMeHHbiM cmamb, oh He ynoTpeÖjajca C npegu-KaTaMu noCToaHHoro OTHomeHua Tuna noö.e^amu, yMmmu (4-5) u b reHepunecKHx KOHTeKCTax (6-7), b KOTopbix BO3MO®Ha nepu$pa3a 6ydy + u«<^.: 4. "A^e,—MOJBJM,—u goöygy ^pe^KHM yMiromaro, aöo jaTUHCKUM, ho cjOBeHb-CKHH He öygyT yMtTH" [ÄHgpen KypöcKUH. noCjaHue MapKy Capbixo3UHy (1564-1583)]; 5. ame iepoMOHaxt nogae^ara ßygeTi H3Bep®eHiro, u tofo nocjaxu u3t MOHacxbipa ko apxiepeM [rpaMOTa nuTupuMa, MUTponojuTa HOBropogCKoro u BejuKOjyu-Koro, b HBepCKUH MOHacTbipb o 3anpemeHuu uHOKaM u hhokhhhm npo^uBarb y MupCKux trogen u o Hag3ope 3a MOHacTbipcKHM öjaroneCTueM (1668)]; 6. nogoöaeT BaM, gep^amuMca ux, nonuraromuM ux, cjy^amuM ux, orHeM co^u-raxu BMeCTO coöa, to CaMu He öygeTe ropeTH b ßecKoHe^Htie BeKH, ga u 3ge npuuMUTe ÖjarogaTb öo^uro [BejbCKHH jeTonuceu (1630-1635)]; 7. Ta JO3a 3HaMeHyeT, u^e u3 Moero pogy öygeT MHoro rocygapen, BCaKO ®e, ag-HaKO 3aece^^a oguH ÖygeT gpyraro nepeMoraTt, aKO Ta JO3a yKa3yeT [Hcropua BKpaTge o BoxeMe (1650-1675)]. npu ïtom Hejb3a He oöpaxuTb BHUMaHue Ha tot $aKT, hto BCe npouuTupoBaHHbie Bbime hctohhhkh b tok uju hhok CTeneHu CBa3aHH C 3anagHopyCCKUMu TeppuTopuaMu. 2. nc|)ii<|)|);na 6ydy + n-PTCP OopMbi npegöygymero (Bxoporo öygymero, cjo^Horo öygymero II) npegcxaBjarox co6ok aHajuTuneCKyM KOHcrpyKquro, BO3HUKmyM eme b npacjaBaHCKOM a3bme, ko-xopaa oöpa3yexca c noMombM BcnoMoraxejbHoro rjjaroja ox ocHOBbi 6yd- b npe3eHce u .-npunacTua (Hu^e - 6ydy + .-PTCP3), cp.: 8. ame no MoeMb wmecTBuu CBfcra cero ame Öygy By" oyrogH.TB u iipnia. ii> ma Öy-geTt Bt, to no MoeMb wmecTBuu MaHacTbipb ca HanHeTb CTpouTu u npuöbiBam [noBecTb BpeMeHHbix jeT]. 3 O caMocxoaxejbHOM ynoTpeöjeHHH j-^opM cm. [CKanegyöoBa 2017]. ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 579 KoHCTpyKuua 6ydy + n-PTCP, HeKorga ynoTpe6iaBmaaca bo Bcex ciaBaHCKux a3bmax, uMero^ux paHHrara nucbMeHHocTb, 3acBugeTeibCTB0BaHa b pyccxon nucb-MeHHocTu npuMepHo go cepeguHbi XVII b., cp. 0gH0 u3 nociegHux ynoTpe6ieHun b nucKapeBCK0M leronucne (9) c npaeunbmm 06pa30BaHueM b nepBon Kiay3e u HenpaembHbiM bo BTopoH (aopucT BMecTo .-$opMbi), ^aKTHHecKH B0cnpou3Bogamee ycT0HHuByM $opMyiy u3 6oiee paHHux TeKCT0B (10): 9. Ame iu ®e 6ygy Koro b onuTHMnro Bao^Ha uiu HeBHuMaHueM uiu naKu 6iaro-ciobhom [TaK!] buhom, a [tot] He 6ygeT iioncuax pa3pemeHua [nucKapeBCKHH leronucen (1600-1650)]); 10. A^e iu ®e 6ygy Koro Bt enureMbra Bao^Ha, uiu HeBHuMaHueMb, uiu naKbi u 6iar0Ci0BH0M buhom, a He 6ygeT noncua. i pa3pimeHba [HoBropogcKaa KapaM3uHCKaa leTonucb. BTopaa Bbi6opxa (1400-1450)]. ^aibHenmaa cygb6a ^T0H K0HCTpyKunn 6biia TaK0Ba: b CBoen hckohhoh ^yHKunn b coneTaHuu c coBepmeHHbiM u HecoBepmeHHbiM BugoM ee coxpaHui T0ibK0 cep-6oxopBaTCKHH a3bm; b ci0BeHCK0M 3Ta nepu$pa3a coxpaHuia cbom coneTaeMocTb c o6oumu BugaMu, ho 3B0irouu0Hup0Baia b aHaiuranecKoe 6ygymee; TaxoBa ®e ^yHKUHH 3T0H nepu$pa3bi b n0ibCK0M u Kamy6cK0M, ogHaxo coneTaeMocTb koh-CTpyxquu orpaHuneHa T0ibK0 riaroiaMu HecoBepmeHHoro Buga; b BeiuxopyccKux, CTapo6eiopyccKHx roBopax u noHTu Ha Bcen yxpaHHCKoH TeppuTopuu npeg6ygymee 6biio yTpaneHo. Cpegu coBpeMeHHbix B0CT0HH0CiaBaHCKux a3biK0B u guaieKT0B $opMa, Bocxogamaa k npaciaBaHCK0My npeg6ygymeMy, coxpaHuiacb T0ibK0 Ha caM0M 3anagH0M Kpae B0CT0HH0CiaBaHCKux roBopoB: b 3anagH0yxpauHCK0M u b KapnaT0pycuHCK0M (HeMK0BCKHH guaieKT), npeBpaTuBmucb b HepeTpocneKTuBHoe aHaiHTH^ecKoe 6ygymee riaroioB HCB. npu 3tom ucK0HHaa peTpocneKTuBHaa ^yHKUHH, KaK u $opMH coBepmeHHoro Buga, b nepenucieHHbix uguoMax yTpaneHbi - n0-BuguM0My, nog BiuaHueM noibcxoro a3bma, b K0T0p0M Taxaa SBoiranua npou-3omia, oneBugHo, eme b gonucbMeHHyra anoxy [neHbK0Ba 2017, 2018] (cp., ogHaxo, uHyM T0HKy 3peHua b [Whaley 2000]). B CBa3u c 3tumu (^arcraMu B03HuKaeT 3aK0H0MepHMH Bonpoc, noneMy noibcxoe u 3anagHopyccKoe BiuaHue He cnoco6cTB0Baio npeBpameHuM npegôygymero b aHaiu-TunecKoe 6ygymee b Beiuxopyccxux roBopax u iuTepaTypH0M a3bme, b to BpeMa KaK gpyraa nepu$pa3a c TeM ®e BcnoMoraTeibHbiM riaroioM 6yóy + uh0, 3auMCTB0BaHHaa u3 noibCKoro nepe3 3anagHopyccKoe nocpegcTBo, lerao yTBepguiacb b pyccK0M a3bixe KaK aHaiuTunecKoe 6ygymee riaroioB HCB? nepu$pa3a ôyày + PTCP b BeiuxopyccKux roBopax nociy^uia ogHuM u3 uctohhukob coM3a u nacra^i 6yde. B CTapopyccxux naMarauxax y®e b XV b. noaBiHMTca nepBHe CBugeTeibCTBa Toro, hto KoHCTpyxqua nogBepriacb cuHTaxcu-necK0My peaHaiu3y: ciynau paccorjiacoBaHua Me^gy BcnoMoraTeibHbM riaroioM u .-$0pM0H (11) u ciynau ynoTpe6ieHua $opM aopucTa uiu npe3eHca b coneTaHuu c 6yóy, 0Tpa®aromue to, hto npeguKaTuBHbiH neHTp neiuxoM CMecTuica Ha .-$opMy - ^aKTunecKu $opMy npomegmero BpeMeHu (12): 580 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december 11. H Koxopbie ßygeT [bm.: 6ygyx] jragu iknoiii.iiicii no hhmm MecxoM hc xoe ge-peBHu... h xeM AK>geM Ha naxb jex He Hagoöe hm HUKoxopaa Moa gaHb [BejuKHH KHH3b BacujuH BacujbeBHH. ®aj0BaHHaa HecyguMaa h jbroxHaa rpaMoxa b. kh. Bac. BacujbeBHHa npunucH0My Boropogu^oMy ycneHcK0My Ha BouH0Be rope M-pra Ha ero BjageHua b ApryH0BcK0H boj. nepeacj. y. (1436)]; 12. A h rge 6ygy norptmnx [bm.: norpemujb], oxt cBoero Hepa3yMua... h o xoM oxt rocnoga Bora npomy npo^eHua [H3 BejHKux MuHeH ^eTbnx MHTponojuTa MaKapua. CeHxa6pb. .^exo^Hce^ (1530-1554)]. Pa3JHHHHe acneKxM npo^cca gerpaMMaxHKajroauHH npegöygymero nogpoÖHo paccMarpuBaroxca b [Andersen 2006 a], [neHbK0Ba 2012]. CoraacHo [Andersen 2006 a], c XV b. npegöygy^ee cxaH0Buxca MajoynoxpeöuxejbHMM h 0K0HHaxejbH0 npe-Kpamaex cymecxB0Baxb k cepeguHe XVI b. HeKoxopbie h3 ero BMBogoB yxonHeHbi b [neHbK0Ba 2012]. B nacxHocxu, n0Ka3aH0, nxo b XV b. HaÖJMgaexca He coKpa^eHue, a, HanpoxuB, pocx nacxoxHocxu 6ydy + n-PTCP b gej0B0H nucbMeHHocxu ^Hxpa. HecMoxpa Ha g0B0JbH0 nogpoÖHyM u3yneHHocxb Bonpoca 0 npoucxo^geHuu ycj0BH0r0 C0M3a ôyàe4, guHaMHKa ^T0^0 npo^cca b nepenncjeHHbix uccjegoBaHuax paccMarpuBajacb Ha orpaHuneHHoM Marepnaje naMaTHUK0B, roiga KaK uMeM^neca b Hacroa^ee BpeMa pecypcbi crapopyccKoro Mogyjja b paMKax Ha^H0HaJbH0^0 Kopnyca pyccKoro a3MKa n03B0jarax BepH$H^HpoBa^b axu BbiBogbi h BHecxu Heo6xoguMbie KoppeKxupoBKH, uccjegoBaB axox npo^cc Ha 6ojbmoM oöieMe naMaxHUK0B pa3jnn-H0H ®aHp0B0H npuHagje^Hocxu h BpeMeHHoH J0KaJH3a^HH. 2.2. npegßygy^ee b cpegHepyccKoö nnctMeHHocra CxapopyccKHH Kopnyc b oöieMe xeKcxoB XV-XVI bb. BKjKraex npuMepHo 4 mjh. ynoxpeÖjeHHH, nxo n03B0jaex onupaxbca Ha g0cxax0HH0 Hage^Hyra h y6egu-xejbHyM cxaxucxuKy. nocKojbKy oöieM Kopnyca xeKcxoB XV b. b xpu pa3a MeHbme Kopnyca XVI b. (npuMepHo 1 mjh. h 3 mjh. cj0Boynoxpe6jeHuH cooxBexcxBeHHo), npuHaxo pemeHue Becxu nogcnex no naMaxHHKaM XV b. b ^jom b conocxaBjeHuu c gaHHMMH nepBoH h BxopoH n0J0BHHbi XVI b. oxgejbHo. Pe3yjbxaxM noKa3biBarox 060cH0BaHH0cxb xaKoro nogxoga: xeKcxbi nepBoH h BxopoH n0J0BHHbi XVI BeKa geM0HcxpupyMx cymecxBeHHoe pacxo^geHue b nacxoxHocxu paccMaxpuBaeMbix K0Hcxpy^uH. Maxepuaj XVII b. hckaktoh h3 paccMoxpeHua noxoMy, nxo ochob-HMe H3MeHeHHa b $yHKquoHHpoBaHHH paccMaxpuBaeMoH K0Hcxpy^uu npoucxogax HMeHHo B XV-XVI BB. PemeHo xaK^e oxgejbHo nogcnuxbiBaxb ynoxpe6jeHua npeg6ygymero b $opMe 3 j. eg.H. h Bcex nponux jh^ nocKojbKy uMeHHo $opMa 3 j. eg.H. BcnoMoraxejbHoro rjaroja nocjy^uja hctohhhkom gja ycj0BH0r0 C0M3a 6ydem h aBjaexca, xaKHM 06pa30M, Hen0Ka3axejbH0H. Hhmmh cjoBaMu, Bcrpenaa b cpegHepyccKux naMaxHHKax XV-XVI bb. $opMy xuna 6ydemb nouMaxb no oxHomeHHM k xpexbeMy jh^, mm He 4 M.H. meBejeBa B03B0guT ycjoBHbiH 6ydem k t.h. BBoga^eMy 6ydem npu ceHTeH^HaJtH0M aKTaHTe (cm. meBejeBa 2008). ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 581 mo»êm cyguTb HaBepHaKa o rpaMMaranecKOM cTaTyce 6ydemb. noKa3aTejbHbi TOjbKO $opMH nepBoro-BToporo Iu^ o6oux Hucej, a TaK^e 3 j. mh. h., coxpaHaro^ue corjia-coBaHue uju, HanpoTuB, yTpaTuBmue TaKOBoe. ^ja cpaBHeHua mm TaK^e npuBoguM gaHHMe o6 ynoTpe6jeHuu $opM 6ydemb u 6yàe b KOHTeKcTe c npe3eHcoM. Eyde Mo^eT npegcraBjaTb co6oh KaK apxau3M, TaK u uHHOBa^ro. C ogHOH cTopoHbi, e^e b gpeBHepyccKOH nucbMeHHocru u3BecTeH t.h. «HyjeBOH npe3eHc», Bocxoga^un k gpeBHeMy uHtroHKruBy, npucoeguHaBmeMy BTopuHHbie OKOHHaHua. C gpyron cropoHbi, 6yde MO^eT 6biTb gajbHenmen cTyneHbro rpaMMaTuKajroa^u 6ydemb, Ha KOTopoH u3MeHeHHH 3aTpoHyju y^e He TOjbKO 3HaHeHue u ^yHKquro, ho u ^OHeTuHecKHH o6juk cjOBa (cp. ^OHeTHnecKyM pegy^uro b gpyroM ycjOBHOM coM3e - ecmbnu ^ ecnu). ^aHHHe cTapopyccKoro Kopnyca no3BOjaK>T ogHO3HaHHO ycTaHOBuTb, hto nepeg HaMu: HyjeBOH npe3eHc uju ^OHeranecKaa pegyKqua (cm. o6 ^TOM Hu^e). Hu^e b Ta6ju^ npuBegeHbi pe3yjbTaTbi nogcHeTOB ynoTpe6jeHun KOHcrpyKquH 6ydy + n-PTCP, ôyàemb + PRS u 6yde + PRS/n-^opMa b crapopyccKon nucbMeHHocTu. nocje 3HaKa «/» npuBegeHO o6^ee KOjuHecTBO npuMepoB b tot uju uhoh nepuog: Ta6au^ 3: npeg6ygy^ee u npou3BogHbie KOHcrpyKquu b cTapopyccKHx naMaTHu-Kax XV-XVI BB. Tun KoHCTpy^HH XV B. 1 noa. XVI B. 2 noa. XVI b. Eydy + n-PTCP (KpoMe 3 j. eg. h.): c npaBuabHbiM coraacoBaHueM 55/102 4 4/41 ôyàemb + n-PTCP (ToabKo ^opMbi 3 j. eg. h.). 41 /102 4 28/41 Eydy + n-PTCP (KpoMe 3 j. eg. h.): coraacoBaHue HapymeHo 6 /102 3 19/41 Eydemb + PRS 4 12 189 Eyde + PRS/n-PTCP 0 0 10 nojyHeHHbie gaHHbie no3BOjaroT 3aK!K>HuTb, hto XV b. bo MHoroM e^e npu-MMKaeT k gpeBHepyccKOMy nepuogy (cp. TaK^e Bbime Ha6jK>geHue OTHocuTejbHO nepu$pa3 c uh^uhutubom), TaK KaK KOHCTpy^ua 6ydy + n-PTCP b ^TOT nepuog coxpaHaeT conacoBaHne b 90 % pejeBaHTHbix cjynaeB (55 u3 61), u3 nncja KOTopbix, no yKa3aHHMM Bbime coo6pa®eHuaM, ucKjKMeHbi ^opMbi 3 j. eg. h. (102 - o6^ee hucjo ynoTpeOjeHnn BKjronaa $opMbi 3 j. eg.H.). HanpoTuB, conacoBaHne yTpaneHO TOjbKO b 10 % cjyHaeB. KoHcTpyKquu 6ydemb + PRS b ^TO BpeMa eguHunHbi: TOjbKO oguH npuMep b TeKcTax 1-h nojOBuHbi XV b. (c $opMOH 1-ro, a He 3-ro ju^) u Tpu b naMaTHuKax BTopoH nojOBuHM XV b., cp.: 582 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december 13. A^e naKu, rocnogHHe, 6ygy cBa^eHaa hjh cBaTaa ^pKOBHaa Kpagy... ga nocTbraycb. [hhok Tpo^e-CepraeBa MOHacTbipa Chmoh. OopMyjiapHbm u3Bog ucnoBegHon rpa-motm HHOKa Tpo^e-CepraeBa MOHacTbipa CuMOHa k ero gyxoBHOMy OTqy HeKoeMy cBa^eHHOHHOKy (1492)]. TaKHM o6pa3OM, b xeKCxax XV b. npuMepbi Tuna 6ydemb nouMOJb eme mo^ho CHuxaxb eguHOH KOHCxpyKquen - npeg6ygymuM b $opMe 3 i. eg.H., a 6yàemb - Bcno-MoraTejbHMM riaroiOM. B nepBon nojOBuHe XVI b. HacTOTHOCTb KOHCTpy^uu cymecTBeHHO CHumeTca, a cjynaeB ynoTpe6ieHua ôyàemb b KOHTeKCTe c (^opMaMu npe3eHca CTaHOBuTca 6oibme, ogHaKO no-npe®HeMy oneHb Maio gia Toro, hto6m npu3HaTb 6yôemb/6yàe yciOBHbiM COM3OM. yCjOBHHH COM3, OHeBugHO, gOJ^eH uMeXb HaCTOTHOCXb, conocxaBuMyM c gpyruMu eguHunaMu nogo6Horo ypoBHa: k npuMepy, com3 ecnu/ecmnu b xeKCxax XVII b. ynoTpe6iaeTca 109 pa3. 06mee hucjo ynoTpe6ieHun ôyàemb, ga»:e eciu mm npu6aBuM k hum KOHTeKCTbi c HapymeHHHM corjiacoBaHueM u HenoKa3areibHbie koh-xeKCTM c ^opMaMH 3 i. eg. h., Bce paBHO 6ygex bo mhoiq pa3 HH^e, HeM y ecm/ecmm. ^acxoxHOcxb, conocxaBuMyM c hobmm com30m ecm, 6yàemb/6yàe geMOHCxpu-pyex y^e bo Bxopon noiOBuHe XVI b. B ^xox nepuog KapxuHa CHOBa cymecxBeHHO u3MeHaeTca: npuMepoB c BepHbiM corjiacoBaHueM Me^gy BcnoMorareibHbiM rjiaroiOM u M-$opMou Bcero 4, hto cocxaBiaex npuMepHO 17 % ox KOHxeKCxoB, peieBaHXHbix b ^xoM oxHomeHuu. TaKuM 06pa30M, co Bxopon noiOBuHM XVI b. 6yàemb nouMcub ciegyex paccMa-TpuBaTb y®e He KaK eguHyM KOHcrpy^uM, a, CKopee, KaK cepuaibHyM KOHcrpy^uM uiu KaK y^oxpe6IeHHH yciOBHoro coM3a uiu MogaibHon nacxunbi 6ydem/6yde c $0pM0H npomegmero Ha j-. BpeMa yxpaxbi KOHCxpyKnuu 6ydy + ji-PTCP, xaKuM 06pa30M, - nepBaa noiOBuHa XVI b. ^aHHHe Ta6iu^i 06 ynoTpe6ieHuu 6yde, cyga no BceMy, CBugeTeibCTByMT o tom, hto mm uMeeM geio BOBce He c HyieBbiM npe3eHCOM, a c gaibHenmen rpaMMaxuKa-iu3anuen 6ydemb, npu Koxopon BCieg 3a ceManrunecKuMu u ^yHKnuoHaibHbiMu roMeHeHuaMu npoucxogux ^OHexunecKaa pegyKqua. TaK, b xeKCxax XV b. - nepBon noiOBuHb XVI b. He BCTpeTuiocb hu ogHoro ciynaa c 6yde b KOHcrpyKquu c j-$opMon uiu ^opMon npe3eHca, Torga KaK bo BTopon noiOBuHe XVI b. TaKux npuMepoB y®e 10. Btmogti5 KopnycHoe ucciegoBaHue n03B0iui0 BbiaBuxb pa3IHHua b ^yHKquoHupoBaHuu cucTeMb KOHCTpy^un c pe^epe^uen k 6ygymeMy b cpegHepyccKon nucbMeHHOCTu, Koxopbie HeBO3MO®HO o6Hapy®nrb xpagunuoHHbiMu ^uioioruHecKuMu MexogaMu. 5 ABTop cepgeHHO 6iarogapuT MiageHa YxiuKa 3a noMO^t b nepeBoge aHHOTa^u Ha ciOBeHCKun s3biK u gpyrue ^HHbie 3aMeHaHua k cTaTbe. ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 583 nojyneHHbie pe3yjbTaTbi HMeKT u npaKTunecKoe 3HaneHue: ohh MoryT 6biTb uc-nojb3OBaHbi npu Mop^ojoranecKOM aHHOTHpoBaHHH CTapopyccKoro Kopnyca RNC. Bo-nepBMX, BblHBjeHbl pa3flnHua B KOjuHecTBeHHOn HaCTOTHOCTH. B XV B. HHC-jeHHO npeo6jagaeT KOHcTpyKnna c BcnoMorarejbHbiM uMy, Torga KaK b XVI-XVII bb. pe3KO npeo6jagaeT KOHcTpyKnna c BcnoMorarejbHbiM ynbny, a nepu$pa3a c UMy yxoguT Ha nepu^epuro gocTaTOHHO paHO. HacjegHunen uMy-KOHcTpyKnuu aBjaeTca nepu$pa3a ynbny + uu$. , KOTopaa 3aMemaeT umy-KOHcTpyKnuro bo Bcex ee Tunax ynoTpe6jeHua. ynbuy, 3aMeHaa UMy, HacjegyeT u ero cTujucTnHecKyro MapKnpo-BaHHocTb, hto, no-BuguMOMy, u aBjaeTca npnnuHon MapruHajroanuu ynbny b a3bme XVIII b. ®opMa 3 j. mh. h. uMymb y®e c XVI b. ^yHKnuoHupyeT b ochobhom KaK $opMa BcnoMoraTenbHoro raaroja uMmmu. Hu ogHa KOHcTpyKuua c uHxoaTuBaMu u3 paccMOTpeHHbix HaMu He mo^et 6biTb npu-3HaHa aHa^uTMHecKuM 6ygymuM raarojOB HCB b cpegHepyccKun nepuog. KoHCTpyKuuu c cmany u 6ydy, b ^TOT nepuog o6jagaromue caMon mupoKon gucTpu6ynuen, Bce ®e gocTaTOHHO cja6o ipaMMaTuKaju3OBaHbi, b orannue ot ynbny + un$., KOTopaa o6jagaeT oneHb bmcokoh KOflnnecTBeHHon HacTOTHocTbK, ho y3Kon gucTpu6ynuen. ^Ty KoHcTpyKquK mo^ho 6bijo 6bi npu3HaTb ^opMon aHajuTunecKoro 6ygymero TojbKo gja HeaccepTuBHMx kohtckctob (ycjoBHMx u oTHocuTejbHbx Kjay3), T.e. aHajoroM pa3jnHHbiM $opMaM BToporo 6ygymero b cep6oxopBarcKOM juTepaiypHOM a3MKe u b guaneKTax. ^aHHMe Hamero aHaju3a egBa ju nogTBep^garoT BbiBogbi O. CBaHa [Swan 2012] o tom, hto aHajuTnnecKoe 6ygymee HCB y®e c^opMupoBajocb b cpegHepyccKun nepuog, u b gajbHenmeM nporoomja jumb 3aMeHa BcnoMoraTejbHoro raaroja cmany Ha 6yóy. B cpegHepyccKun nepuog pyccKnn a3biK, cyga no BceMy, eme He uMeeT aHajuTunecKoro 6ygymero gja raarojOB HCB. OneBugHo, KOHcTpyKnna 6ydy + n-PTCP He Morja npeTeHgoBaTb Ha pojb 6y-gymero BpeMeHu, nocKOJbKy mupoKoe pacnpocTpaHeHue nepu$pa3bi 6ydy + untf). npoucxogujo Torga, Korga $opMbi npeg6ygymero BpeMeHu b pyccKoM a3bme y®e He cymecTBoBajo, b orannue ot paga gpyrux cjaBaHcKnx 33mkob, b KOTOpbix, BuguMo, umchho KoHKypeHnna u KOHTeKcraaa cuHOHuMna Me^gy 6ydy + n-PTCP u 6ydy + untf). npuBeja k yTpaTe peTpocneKTuBHoro KoMnoHeHTa b ceMaHTuKe npeg6ygymero u k BbiTecHeHuro $opM CB (cm. o6 ^TOM [neHbKoBa 2018]). hctohhhkh h ^htepatypa RNC - Russian national corpus. B cera. Hening Andersen, 2006: Future and future perfect in the Old Novgorod dialect. Russian Linguistics 30 No. 1. 71-80. 584 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Hening Andersen, 2006 a: Periphrastic futures in Slavic. Divergence and convergence. Change in verbal systems. Issues in explanation. Ed. K. Eksell, T. Vinther. Bern: Peter Lang. Östen Dahl, 2000: The grammar of future time reference in European languages. Tense and Aspect in the Languages of Europe. Ed. Ö. Dahl. Berlin / New York: Mouton de Gruyter. 309-328. Helena KRiŽKOVA, 1960: Vyvoj opisneho futura v jazycich slovanskych, zvlašte v ruštine. Praha: Statni pedagogicke nakladatelstvi. Michael Moser, 1998: Die polnische, ukrainische und weißrussische Interferenzschicht im russischen Satzbau des 16. und 17. Jahrhunderts. Frankfurt/Main etc.: Peter Lang. 303-330. Martina Orožen, 1965: Zgodovinski razvoj futuralnih in modalnih gramatičnih oblik v knjižni slovenščini od 16. do 19. Stoletja. Doktorska disertacija. Ljubljana. Oscar E. Swan, 2012: Why budu? Russian Linguistics 36. 305-318. M.L. Whaley, 2000: The evolution of the Slavic -type compound future. PhD Dissertation. The Ohio State University. AHgpam 3ornaH, 2018: BeHrepcKoe c^o^Hoe öygymee b c^bahckom KOHTeKCTe. BocbMbie PuMCKue Kupurno-Me^odueecKue nmenux. Mamepucmu KOH$epeH^uu. (Pum - Onopen^x, 5-10 fyeepcmx 2018 ^.). Peg. H. 3ano^bcKaa, M. Oöu^aeBa. MocKBa: HHgpuK. 65-70. [Andraš Zoltan, 2018: Vengerskoe složnoe buduščee v slavjanskom kontekste. Vos'mye Rimskie Kirillo-Mefodievskie čtenija. Materialy konferencii. (Rim - Florencija, 5-10fevralja 2018 g.). Red. N. Zapol'skaya, M. Obižaeva. Moskva: Indrik. 65-70.] neTp C. Ky3He^B, 2002: OnepKu no Mop^ono^uu npacnaenHCKo^o x3biKa. MocKBa: ypcc. [Petr S. Kuznecov, 2002: Očerkipo morfologiipraslavjanskogojazyka. Moskva: URSS.] AneKcaHgp M. Mo^goBaH, 2010: K ncTopnn $a3OBoro raaima craTb b pyccKOM a3biKe. PyccKuü H3UK e uaynuoM ocee^enuu 19/1. 5-17. [Aleksandr M. Moldovan, 2010: K istorii fazovogo glagola stat' v russkom jazyke. Russkij jazyk v naučnom osveščenii 19/1. 5-17. ] ^Ha A. üeHbKoBa, 2012: Ounumnue o6pa3oeauuH om ocnoeu 6yö- eH3UKe naMHmnuxoe pyccKoü nucbMennocmuXII- nepeou noMoeunu XVI ee. (mop^omosuh, ceManmuKa, cuHmaKcuc). ^hcc. ... KaHg. HayK. MocKBa. [Yana A. Pen'kova, 2012: Finitnye obrazovanija ot osnovy bud- v jazykepamyatnikov russkojpis'mennostiXII-pervojpolovinyXVIvv. (morfologija, semantika, sintak-sis). Diss... kand. filol. nauk. Moskva.] -3Ha A. nEHLKOBA, 2017: K hctophh c^aBaHcKoro BToporo öygymero: nyTH ceMaH- THHecKon ^BonM^HH. Die Welt Der Slaven 62/22. 247-276. [Yana A. Pen'kova, 2017: K istorii slavyanskogo vtorogo buduščego: puti semantičeskoj evoljucii. Die Welt Der Slaven 62/2. 247-76.] -3Ha A. neHbKoBa, 2018: C^aBaHcKoe BTopoe öygymee: ceMaHTHKa, crpyKTypHbie ocoöeHHocTH u aBo^rouua. CMaemcme H3UKo3uanue. XVI Me^gyHapogHbiü cte3g c^aBucroB. Berapag, 2018. ^oK^agw pocchhckoh geflera^uu. MocKBa: Hhcthtjt c^aBaHoBegeHua PAH. 225-43. ^Ha neHLKOBa: HMy, yntHy, CTaHy, Sygy KopnycHoe Hcc^egoBaHHe nepH<^pa3 Sygy^ero BpeMeHH 585 [Yana A. Pen'kova, 2018: Slavjanskoe vtoroe buduščee: semantika, strukturnye osoben-nosti i evoljucija. Slavjanskoejazykoznanie. XVI Meždunarodnyj s''ezd slavistov. Belgrad, 2018. Doklady rossijskoj delegacii. Moskva: Institut slavjanovedenija RAN. 225-43.] Mapaa B. CKanegy6oBa, 2017. K HHTepnpeTauHH cnynaeB ynoTpe6neHHa -j- (^opMbi 6e3 cb®kh (Ha MaTepuaje HnaTbeBCKon jieTonnon). Slavistična revija 65/1. 115-25. [Mariya V. Skačedubova, 2017. K interpretacii slučaev upotreblenija -l- formy bez svjazki (na materiale Ipatevskoj letopisi. Slavistična revija 65/1. 115-25.] Haranba M. CroHHOBa, 2016: AHcmummecKan KOHcmpyK^x 6y^y^e^o epeMenu: Ha npaBax pyKonncn. MocKBa. [Natal'ya M. Stojnova, 2016: Analitičeskaja konstrukcija buduščego vremeni: Na pravah rukopisi. Moskva. Mapua H. ffleBejeBa, 2008: O cygb6e gpeBHepyccKux KoHCTpyKunn c He3aBHCHMbiMH $opMaMH raaroja 6umu b pyccKoM a3biKe. Becmnux Mockobckozo ynueepcumema. Cep. 9. ®unom^ux 6. 34-57. [Mariya N. Sheveleva, 2008: O sud'be drevnerusskih konstrukcij s nezavisimymi formami glagola byti v russkom jazyke. VestnikMoskovskogo universiteta. Ser. 9. Filologija 6. 34-57.] Mapua H. ffleBeneBa, 2017: K npo6neMe rpaMMaTHHecKou ceMaHTHKH KoHCTpyKqHH Tuna uMamb 6umu vs. xonemb 6umu b paHHux BocTonHocjaBaHCKHx TeKCTax. PyccKuu %3biK e uaynuoM ocee^enuu 2/34. 194-218. [Mariya N. Ševeleva, 2017: K probleme grammatičeskoj semantiki konstrukcij tipa imat' byti vs. hočet' byti v rannih vostočnoslavjanskih tekstah. Russkij jazyk v naučnom osveščenii 2/34. 194-218.] HpuHa C. ropbeBa, 2009: CeManmuKa ^na^onoe uummu, xomn>mu, Hanamu (nonamu) e conemanunx c un^unumueoM e %3biKe dpeenepyccKux naM^mnume XII-XV ee. flucc.... KaHg. $hjoj. HayK. MocKBa. [Irina S. Yur'eva, 2009: Semantika glagolov imnti, hotrnti, načati (počati) v sočetaniyah s infinitivom v jazyke drevnerusskih pamjatnikov XII-XV vv. Diss... kand. filol. nauk. Moskva.] Hprna C. IDpbeBa, 2017: rpaMMaTKHecKne oco6eHHocTH TeKCTa KneBCKon jjeTonncn. npegncjoBne. KueecxaHMemonucb. H3g. nogroT. H.C. IDpbeBa. M.: H3garejbCKHH AOM £CK. 15-24. [Irina S. Jur'eva, 2017: Grammatičeskie osobennosti teksta Kievskoj letopisi. Predislovie. Kievskaja letopis'. Izd. podgot. I.S. Jur'eva. M.: Izdatel'skij Dom JaSK. 15-24.] Povzetek Prispevek opisuje sistem zloženih glagolskih oblik za prihodnjik in njihov razvoj v zgodovini ruskega slovstva med 15. in 17. stoletjem (»srednjerusko obdobje«). Osredotočamo se predvsem na zgradbe z nepolnopomensko rabljenimi glagoli z inkohativnim pomenom, ki se povezujejo z nedovršnimi nedoločniki: uMy 'vzamem/jamem' + INF, HaubHy/noubHy 'začnem' + INF, yubny 'začnem' + INF, cmany 'postanem, začnem' + INF, 6ydy 'bom' + INF. Poleg tega zaradi primerjave navajamo tudi podatke o rabi knjižne zgradbe uMaMb 'imam' + INF. 586 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Raziskava se opira na gradivo staroruskega korpusa, ki je del Nacionalnega korpusa ruskega jezika. Tak način omogoča širši uvid v razlike med funkcioniranjem prihodnjiških konstrukcij, kot ga lahko sicer ponujajo tradicionalne filološke metode. Izkazalo se je, da nobene izmed naštetih zloženih glagolskih oblik (uMy + INF, HaubHy/noubHy + INF, yubHy + INF, cmaHy + INF, 6ydy + INF) v ruskem jeziku med 15. in 17. stoletjem, kljub tradicionalnemu mnenju, ni mogoče obravnavati kot analitične prihodnjike nedovršnikov. Zgradba uMy + INF je do 16. stoletja izginila iz rabe. Od začetka 16. stoletja je opazen izrazit porast rabe »nove« zložene oblikeyubHy + INF, ki je zamenjala zgradbo z uMy in je prevzela vse značilnosti njene rabe. Zgradbe z yubny so bile sicer v rabi zelo razširjene, vendar jih kot oblike analitičnega prihodnjika lahko obravnavamo le v netrdilnih kontekstih (pogojnih in oziralnih odvisnih stavkih) oz. tistih kontekstih, ki funkcionalno ustrezajo različnim oblikam drugega prihodnjika (predprihodnjika) v knjižni srbohrvaščini in štokavskih narečjih. Zgradbe s pomožnikoma cmaHy in 6ydy, ki so bile med 15. in 17. stoletjem najbolj razširjene, se takrat še niso povsem gramatikalizirale. Ugotavljamo tudi, da se je zgradba predprihodnjika, sestavljenega iz 6ydy pomožnika + /-deležnika prenehala uporabljati sredi 16. st.- od takrat se je pomožnik 6ydem leksikaliziral kot pogojni veznik. Zgradba 6ydy + /-deležnik v srednjeruskem obdobju tudi ni mogla prevzeti vloge prihodnjika, kot se je to zgodilo v drugih slovanskih jezikih, pri katerih je konkurenca med zgradbami s pomožnikom 'biti' + /-deležnikom in 'biti' + INF pripeljala do izgube pomena preddobnosti v prihodnosti in posledično do funkcionalnega prekrivanja obeh zgradb. V zgodovini ruskega jezika se je zgradba 6ydy + INF pojavila in razširila šele takrat, ko se predprihodnjik že ni več uporabljal. UDK 327:070(497.4):811.163.6'38 Boštjan Udovič Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani bostjan.udovic@fdv.uni-lj.si Monika Kalin Golob Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani monika.kalin-golob@fdv.uni-lj.si MED NAVDUŠENJEM IN RAZOČARANJEM: ANALIZA POROČANJA TREH SLOVENSKIH TISKANIH DNEVNIKOV O ODLOČBI ARBITRAŽNEGA SODIŠČA1 Članek analizira jezikovni stil poročanja o največjem zunanjepolitičnem dogodku za Slovenijo: razglasitvi arbitražne odločbe. Namen članka je ugotoviti, koliko prostora so slovenski tiskani dnevniki namenili temu pojavu ter katere jezikovne izbire in načine upovedovanja so v svojih prispevkih uporabljali novinarji. Rezultati analize pokažejo, da (a) je arbitražna razsodba relativno kmalu po razglasitvi prešla iz prve na drugo ali tretjo stran časopisov; (b) da je bilo poročanje po razsodbi v veliki meri subjektivizirano, predvsem v Večeru in Dnevniku ter (c) da so se v večini medijev pojavljali tudi prispevki, ki so želeli delovati objektivno, zato so novinarji v njih mesto komentatorjev namenili gospodarstvenikom, politikom in mednarodnim pravnikom ter s tem tematiko izrazito objektivizirali. Nasploh avtorja zaključujeta, da so novinarji Dela najbolj skušali loviti ravnotežje med poročanjem in ustvarjanjem vtisa, medtem ko so novinarji Dnevnika in Večera k poročanju o arbitražni razsodbi pristopali veliko bolj subjektivizirano. Ključne besede: stilistika poročevalstva, arbitražna razsodba, Delo, Dnevnik, Večer This article analyzes the language and style used in reporting on the declaration of the decision on border arbitration with Croatia. The article aims to establish how much space Slovenian newspapers dedicated to this issue, and what language choices and forms of expression journalists used in their reporting. The results of the analysis show that (a) the arbitration judgment moved from the front page to the second or third page of major newspapers relatively shortly after it was declared; (b) the post-ruling reporting in daily papers was highly subjective, particularly in Večer and Dnevnik; and (c) most media also featured articles aimed at producing the appearance of objectivity, using comments by businessmen, politicians, and international legal experts. In general, we conclude that Delo made the greatest effort at maintaining a balance between reporting and creating an impression, while Dnevnik and Večer were much more subjective in their treatment of the topic. Keywords: style of reporting, arbitration award, Delo, Dnevnik, Večer 1 Članek je nastal kot del raziskovanja v okviru raziskovalnega programa P5-0177 Slovenija in njeni akterji v mednarodnih odnosih in evropskih integracijah. 588 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Uvod in oris analizirane problematike2 Arbitražni sporazum o reševanju meje med Slovenijo in Hrvaško3 bi moral biti pravnoformalno tehnicistično vprašanje, ki bi ga državi skladno s sporazumom morali reševati pred ad hoc ustanovljenim arbitražnim sodiščem. A ni bilo tako. Zadeva se je zapletala že pred nastankom arbitražnega sporazuma, nato pa so se zapleti še stopnjevali in se leta 2015 odrazili v »izstopu« Hrvaške iz arbitražnega procesa. Od tistega trenutka naprej je bila prihajajoča arbitražna odločba bolj igra gluhega in nemega kot pa resen odnos med državama članicama Evropske unije. To je trajalo vse do razglasitve sodbe arbitražnega sodišča, ki je bila razglašena 29. junija 2017. Slovenija jo je sprejela v celoti in do 29. decembra 2017 pripravila tudi vso potrebno zakonodajo, da bi sodbo arbitražnega sodišča udejanjila, Hrvaška pa razsodbe še danes ne priznava in skuša izsiliti nova pogajanja o odprtih mejnih vprašanjih med državama. A če želimo razumeti, kako lahko pravnotehnicistično vprašanje postane prvovrstno čustveno vprašanje, ki obremenjuje odnose med državama in narodoma, moramo analizirati predzgodovino nastanka arbitražnega sporazuma. Slovenija in Hrvaška sta se osamosvojili 25. junija 1991. Leto pozneje sta ustanovili Strokovno delovno skupino za vprašanje meje, ki je na kopnem identificirala 53 katastrskih razhajanj. Leto pozneje (1993) je bila za razrešitev teh 53 spornih točk na meji med državama ustanovljena Mešana diplomatska komisija za ugotovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje, ki je pripravila predlog rešitev za kopenski del meje. Te rešitve niso vključevale štirih območij - Prekmurje, Sekuliči, t. i. Tomšičeva parcela-Snežnik in Dragonja - ter morske meje. Vzrok za to je bil, da o teh štirih spornih področjih strokovna komisija ni dosegla soglasja. Vse to se je razvijalo izredno počasi, tudi (in predvsem) zato, ker Hrvaška teh vprašanj ni želela razrešiti, Slovenija pa se je v 90. letih ukvarjala predvsem z bolj pomembnimi tematikami, tj. lastno tranzicijo in vključevanjem v evroatlantske integracije.4 Ne glede na počasen proces so bila dognanja Mešane diplomatske komisije za ugotovitev in demarkacijo slovensko-hrvaške meje izhodišče za leta 2001 sklenjeno Pogodbo o skupni državni meji (t. i. sporazum Drnovšek-Račan), ki sta jo potrdili tako vlada Republike Slovenije kot vlada Republike Hrvaške, oba predsednika vlade pa sta jo tudi parafirala. Septembra 2002 je vlada Republike Hrvaške sporočila, da parafirane 2 Večina opisa je povzeta po navedbah na spletnih straneh vlade RS. 3 Gre za sporazum, ki sta ga državi podpisali 4. novembra 2009 in ki je v 1. odstavku 3. člena določal, da: »(1) Arbitražno sodišče določi: (a) potek meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško na kopnem in morju; (b) stik Slovenije z odprtim morjem; (c) režim za uporabo ustreznih morskih območij«. Kar je pomembno poudariti, je, da je sporazum v imenu predsedujoče Svetu EU podpisal tudi predsednik vlade Kraljevine Švedske Fredrik Reinfeldt. 4 Pogovor s slovenskim diplomatom, november 2014. Kratka zabeležka pogovora se nahaja pri enem od avtorjev. Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 589 pogodbe ne more sprejeti.5 Sporazum Drnovšek-Račan je tako ostal na papirju vse do leta 2007, ko je Slovenija ponovno obudila proces s predlogom, da bi odprta mejna vprašanja med državama rešili pred Sodiščem za spravo in arbitražo Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE). Hrvaška je to možnost zavrnila in ponudila možnost, da bi za reševanje spora zaprosili Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu. To je pomenilo, da bi Hrvaška reševala le »morsko mejo«, kopenske pa ne, zato ta predlog za Slovenijo ni bil sprejemljiv. Istega leta sta državi dosegli načelni dogovor, da naj bi mejni spor reševala tretja stran. Dogovorili sta se, da bi ga rešili po sodni poti, in sicer sta kot možni sodišči, ki bi spor rešili, izbrali Meddržavno sodišče v Haagu ali Arbitražno sodišče v Haagu.6 S tem je bil sporazum Drnovšek-Račan dokončno pokopan. Slovenska stran je ustanovila mešano skupino pravnih strokovnjakov, ki naj bi pripravila vse potrebno, a je do preloma prišlo že jeseni 2008, ko je vlada Republike Slovenije ugotovila, da je Hrvaška v pristopnih pogajanjih za vstop v Evropsko unijo vnesla več podatkov, ki bi lahko prejudicirali končno mejo med državama. Ti prejudici so bili začasno umaknjeni, a Slovenija ni dobila jasnega zagotovila, da se Hrvaška strinja, da je vprašanje meje nerešeno, zato se je januarja 2009 v postopek vmešala Evropska komisija, ki je želela najti izhod iz začaranega kroga, a je bila pri tem neuspešna. Dva Rehnova predloga7 (Rehn I in Rehn II) sta propadla in odnosi med državama so dosegli ledišče. Poskus rešitve je bilo srečanje na vrhu med predsednikom slovenske vlade Borutom Pahorjem in (novoimenovano) predsednico vlade Hrvaške Jadranko Kosor, 31. julija 2009. Srečanje je potekalo na gradu Trakoščan na Hrvaškem. Na njem sta se državi dogovorili, da bosta spor reševali pred ad hoc sodiščem, ki bo imenovano po posebnem postopku. Hrvaška je to sprejela, zdelo se je, da iskreno, v Sloveniji pa smo naleteli na številne težave. Prva je bila, da je moralo o ustavnosti arbitražnega sporazuma presoditi ustavno sodišče. To je 18. marca 2010 ugotovilo, da je sporazum v skladu z Ustavo Republike Slovenije in Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti Republike Slovenije (UZITUL) (Odločba Ustavnega sodišča Rm-1/09-30). Junija 2010 je bil Arbitražni sporazum potrjen tudi na referendumu, in sicer z 51,54 % (DVK 2017). Po vsem tem dolgotrajnem postopku so nastopili nadaljnji zapleti, in sicer v fazi ratifikacije sporazuma. Hrvaška je namreč ob ratifikacijski listini želela dodati enostransko izjavo, ki bi določala, da »sta se državi dogovorili, da se v Sporazumu o arbitraži [med državama - op. av.] ne more nič razumeti kot pristanek Hrvaške, da 5 Glavni razlog za to, da Hrvaška ni ratificirala sporazuma Drnovšek-Račan gre pripisati dejstvu, da je hrvaški predsednik Račan imel v Saboru šibko večino in da je vse kazalo na to, da Sabor sporazuma ne bo podprl. V tem kontekstu se je Račan odločil, da pač sporazuma v Sabor niti ne pošlje, slovensko vlado pa je seznanil, da niti vlada Pogodbe o skupni državni meji ne bo sprejela. N.b.: Za Slovenijo je bil ta sporazum pomemben tudi zato, ker je prvič uradno predlagal razmejitev na morju in v Piranskem zalivu, kjer meja do tedaj ni obstajala. Več o pomenu konteksta in ideologije v Verdonik (2013, 2019). 6 Gre za t. i. Blejski sporazum, o katerem sta se dogovorila Janez Janša in Ivo Sanader. 7 Olli Rehn je bil finski politik, ki je opravljal delo evropskega komisarja za pet mesecev v Prodijevi Evropski komisiji (1999-2004). Jose Manuel Barroso ga je leta 2004 imenoval za komisarja za širitev, to funkcijo je opravljal do februarja 2010, ko ga je nadomestil Čeh Štefan Fule. 590 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Slovenija dobi stik z odprtim morjem«.8 Slovenija se je na to ostro odzvala in pojasnila, da s Hrvaško ni uskladila nobene izjave in sprejela svojo enostransko izjavo, v kateri je zanikala enostransko izjavo Hrvaške. Zaradi pritiska velesil in Evropske unije sta si državi na koncu ratifikacijski listini izmenjali brez enostranskih izjav. Ti sta bili deponirani tudi pri Združenih narodih. Ta prvi poskus Hrvaške, da izigra dorečeno v arbitražnem sporazumu, je bil znak, da je sama sporazum podpisala s figo v žepu. To se je dokončno razkrilo leta 2015, ob t. i. prisluškovalni aferi, ko je po načelu blitzkriega (hitre vojne) Hrvaška v nekaj urah izvedla (že prej pripravljeno) diplomatsko akcijo in s sklepom Sabora formalno odstopila od Arbitražnega sporazuma. Resda ta »odstop« nima nobene povezave z mednarodnim pravom. Ima pa velike politične posledice. Od takrat dalje Hrvaška vseskozi ponavlja, da je odločitev Sabora dokončna, da je nad Saborom »samo modro nebo« (Davor Ivo Stier) ter da arbitraže več ne priznava. Vse od leta 2015 je hrvaška politika soglasno zagotavljala, da arbitražne odločitve ne bo priznala, a sočasno ni mednarodnopravno naredila nič, kar bi spodbudilo mednarodnopravno rešitev problema. To kaže, da se Hrvaška zaveda, da mednarodno pravo ni na njeni strani, so pa na njeni strani nacionalna ideologija in nacionalna čustva, ki so jih v mnogih oddajah (npr. Otvoreno na nacionalni televiziji, še posebej, če to oddajo vodi Mislav Togonal) in mnogih medijskih zapisih (npr. v Jutarnjem listu ali Večernjem listu) podpirali tudi novinarji, komentatorji in uredniki.9 Predstavitev problematike, ki jo želimo v nadaljevanju analizirati, je bila nujna zato, da smo lahko zastavili okvir raziskovanja. Znotraj tega okvira smo postavili tri raziskovalna vprašanja, na katera želimo odgovoriti. Glede na to, da je bila sodba arbitražnega sodišča izdana 29. junija 2017, smo za analizo določili časovni pas 14 dni, tj. sedem dni pred izdajo sodbe in sedem dni po izdaji arbitražne razsodbe. Naša analiza se bo osredotočila na poročanje treh slovenskih dnevnikov, in sicer časopisa Delo, časopisa Dnevnik in časopisa Večer. S pomočjo analize poročanja o arbitražni razsodbi in njenih posledicah v omenjenih treh časopisih želimo odgovoriti na naslednja raziskovalna vprašanja: R1: Kako se je v dnevnem poročanju kazala pomembnost sodbe za slovensko državo? R1a: Na kateri strani so bili objavljeni prispevki v zvezi s sodbo (prva, druga, zadnja)? R1b: Koliko prispevkov je bilo na to temo na teh straneh? R1c: Kolikšen delež strani so zavzemali prispevki v zvezi s sodbo arbitražnega sodišča (do 25 %, do 33 %, do 50 %, več kot 50 %)? R2: Katere jezikovne izbire in načini upovedovanja so bili uporabljeni v prispevkih za poročanje in presojanje o arbitražni sodbi kot prvovrstni politični temi? R2a: Ali je v prispevkih prišlo do kakršnih koli jezikovnih inovacij (npr. novih terminov, neologizmov ipd.)? R2b: Kako je bil stil pisanja slovenskih novinarjev prilagojen poročanju o zapleteni mednarodnopravni odločitvi in glede na pomembno nacionalno tematiko? 8 Stališče hrvaške vlade, na spletu. 9 O pomenu ideologije ter (nacionalnih) narativov v različnih uporabah jezika Vidovič Muha (2019); Gorjanc in Fišer (2018); Scuteri (2018); Kaloh Vid (2017) in Trupej (2014, 2015). Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 591 Na zastavljena raziskovalna vprašanja bomo odgovorili s kombinacijo več metod v okviru kvantitativne in kvalitativne metodologije. S pomočjo kvantitativne analize besedil bomo iskali odgovore na vprašanja glede pozicioniranosti prispevkov o arbitražni razsodbi, njihovem številu ter o njihovi pomembnosti (ki se bo odslikavala v obsegu besedila); s kvalitativnimi tehnikami pa bomo analizirali jezikovnostilne značilnosti upovedovanja besedil (Korošec 1998; Kalin Golob 2003, 2004; Kalin Golob in Poler Kovačič 2005; Hribar 2009a, 2009b; Kalin Golob in Logar, 2014; Kalin Golob in Logar 2015) ter iskali odgovore na drugo raziskovalno vprašanje. V analizo so vključeni veliki naslovi, ustreznost strokovnih poimenovanj (terminologija) in elementi aktualizacije (zaznamovane jezikovne prvine). Izbira aktualizmov je presojana glede na žanr novinarskega besedila, torej upoštevanje ločevalne norme in posledična pričakovanost aktualizmov kot prvin interpretativnih besedil. Članek je razdeljen na dva dela. Zgodovinskemu orisu in predstavitvi metodološkega preučevanja sledi teoretsko-konceptualno poglavje o stilistiki poročevalstva.10 Temu delu pa empirični del, v katerem bomo s pomočjo analize dejstev in sinteze spoznanj poiskali odgovore na zastavljena raziskovalna vprašanja. Na koncu članka sledi zaključek, v katerem bomo predstavili ključne ugotovitve ter predlagali možne smeri raziskovanja v prihodnje. Teoretsko-konceptualni okvir raziskave: o stilistiki poročevalstva Stilistika poročevalstva analizira izbor jezikovnih prvin v besedilih dveh temeljnih novinarskih besedilnih tipov: poročevalnih (s prevladujočo informativno vlogo) in presojevalnih besedil (s prevladujočo interpretativno vlogo) (Korošec 1998; Korošec 2002; Kalin Golob 2003). Jezikovnostilna analiza prispevkov treh slovenskih dnevnikov o arbitraži je namenjena jezikovnostilni analizi medijskega poročanja o prvovrstni nacionalni politični temi, da bi ugotovili, kako so oblikovali njeno razumevanje in interpretacijo glede na to, da je sodba zahtevno branje za laike in jo je treba laični javnosti prenesti natančno, a vendarle razumljivo. Upoštevajoč Koroščeve raziskave in njegovo utemeljitev, da je naslovje v tiskanem poročevalstvu najizrazitejša prvina (Korošec 1998: 43), ki na izpostavljenem mestu vsebuje poseben izbor jezikovnih sredstev, smo v jezikovnostilno analizo zajeli vse velike naslove besedil o arbitraži v obravnavanih dnevnikih. Izpostavljenost (torej postavitev in grafična opaznost nad besedilom) je naslovju dana imanentno, medtem ko so jezikovna sredstva, izbrana za naslovje, odvisna od namena tvorca besedila (ibid.). Naslovje je element besedila, ki ga naslovnik najprej opazi, tako predvsem veliki naslov določa tudi interpretacijo prispevka (Marcoci 2014: 708-709). Velike naslove smo tako najprej analizirali glede na funkcije (Korošec 1998: 48-49). Korošec ločuje tri: poimenovalno-informativno, informativno-stališčno in pozivno-pridobivalno. 10 Prispevek posvečamo jubileju utemeljitelja stilistike poročevalstva na Slovenskem zasl. prof. dr. Tomu Korošcu. Na novinarsko poročanje o pomembni nacionalni tematiki je aplicirana njegova teorija delovanja slovenskega jezika v poročevalstvu, ki jo je postavljal vse od konca 60. let preteklega stoletja in jo združil v monografiji Stilistika slovenskega poročevalstva (1998). 592 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Predvidevali smo, da bo prevladovala informativno-stališčna funkcija, upoštevajoč Koroščevo ugotovitev, da je ta »funkcija najbolj pod ideološkim ali političnim vplivom določenega družbenopolitičnega obdobja«, in prav zato so z demokratizacijo družbe tovrstni naslovi postali po letu 1989 pogostejši (Korošec 1998: 49). Prvovrstna nacionalna politična tema in potreba po interpretaciji pravno zahtevnega besedila sta kar klicali po izrekanju stališč in mnenj, zato sva v naslovih pričakovala izraženo stališče bodisi novinarjev avtorjev besedil bodisi njihovih virov strokovnjakov, ki so pomagali pri razlagi in ob tem izražali svoje (strokovno) stališče o sodbi. Ob analizi funkcij so bili razčlenjeni tudi leksemi in njihove morebitne stilno opazne značilnosti. Skladno s Koroščevimi ugotovitvami (1998: 48) se namreč »okrog tako zastavljenih funkcij enakomerno skupinijo posamezna stilna sredstva v naslovih, in sicer tako da se od stilne nevtralnosti (nezaznamovanosti) v prvi /informativno-poime-novalni/ krepi stilna zaznamovanost proti tretji /pozivno-pridobivalni/ funkciji, kjer ekspresivna sredstva najbolj izstopajo«. Ob naslovih smo v analizo zajeli tudi ustreznost strokovnih poimenovanj in njihovo razlago, saj je šlo za zahtevno mednarodnopravno vsebino in nevsakdanjo temo političnega poročanja, zato nas je zanimalo, s kakšnimi strategijami so jih novinarji vključevali v besedilo in jih po potrebi bodisi poimenovali bodisi razlagali. Prav tako smo razčlenjevali tudi aktualizme, torej stilno zaznamovane jezikovne prvine. V ospredju zanimanja je bil izbor aktualizmov: leksemov z ekspresivno vrednostjo, večpomenskih sredstev, metafor in drugih tropov ter sredstev (ne)osebnega sporočanja, pa tudi stil celotnega besedila. Njihova konotativna vrednost je bistvena za presojanje vplivanjske vloge, torej persvazivnosti jezikovnih sredstev (Fairclough 1994: 119). Jezikovni sistem med drugim razpolaga s sredstvi, ki so si v bistvu podobna, a se razlikujejo v drugotnih značilnostih, ki njihovega bistva ne spreminjajo, vendar konotirajo dodatne pomene (Akhmanova 1976: 23). Izbira med takimi sinonimnimi možnostmi je vedno avtorjeva, prilagaja jo okoliščinam in namenu sporočanja, primerno besedilni vrsti in naslovniku. Izbira zaznamovanega sredstva v poročevalskih besedilih ni le govorniški okrasek, ampak tudi sredstvo avtorjevega vrednotenja upovedene vsebine Korošec (1998: 17), zato smo aktualizme pričakovali v obravnavanih besedilih predvsem v vlogi vrednotenja, manj kot govorniški okrasek, saj je bila resnost teme in njena interpretacija v ospredju. Poleg leksikalne ravni smo aktualizacijo razčlenjevali tudi na drugih jezikovnih ravninah, predvsem skladenjski (vrste povedi, časje). Študija primera: poročanje slovenskih tiskanih dnevnikov o arbitražni razsodbi Metodologija raziskave Analizo obravnavanih prispevkov v medijih smo omejili na obdobje sedmih dni pred dogodkom (tj. razglasitvijo arbitražne odločbe, 29. junija 2017) in sedmih dni po dogodku (tj. do 7. julija 2017). Razlog za določitev štirinajstdnevnega časovnega okvira je predvsem v tem, ker smo s tem zajeli dve soboti, 23. junija in 7. julija, ko Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 593 časopisi določen del posvečajo tudi komentarjem dogodkov preteklega tedna. Poleg tega je bilo pri določitvi časovnega okvira pomembno dejstvo, da se je pred 29. junijem v medijih pripravljal teren za poročanje o možnih izhodih arbitražne razsodbe, teden po 29. juniju pa so se predvsem spremljale reakcije domačih in tujih udeležencev ter prizadetih zaradi arbitražne razsodbe. Naj še poudarimo, da smo analizirali besedila vse do 7. julija tudi zato, ker smo želeli ugotoviti, kako bodo o odločitvi Evropske komisije, ki je bila sprejeta 4. julija 2017, poročali slovenski tiskani mediji. V analizo smo vzeli tri slovenske osrednje tiskane dnevnike (Delo, Dnevnik in Večer). Pregledali smo vsako številko posebej in izločili le tiste prispevke, ki so se večinoma nanašali na arbitražni sporazum ali odločitev arbitražnega sodišča. Vseh analiziranih besedil je bilo 71, od tega jih je bilo največ (pričakovano) objavljenih dan po odločitvi (28; 39 %) in še en dan pozneje (16; 22,5 %); relativno veliko prispevkov je bilo objavljenih tudi na dan odločitve arbitražnega sodišča (6; 8 %) in dan po odločitvi Evropske komisije, da podpre arbitražno odločbo in zahteva njeno udejanjenje (5; 7 %). Ugotovimo lahko, da sta bili v t. i. kritičnem tridnevju (od 29. 6. do 1. 7.) v celoti objavljeni več kot dve tretjini vseh prispevkov (slika 1). Tabela 1: Število analiziranih prispevkov po časopisih Vir: Lastna analiza. Rezultati kvantitativne analize Kar se tiče besedilnih vrst, sta Delo in Večer objavila 5 komentarjev (D: 17 %; V: 18 %), Dnevnik pa en komentar (z naslovom Glosa) o odločbi Arbitražnega sodišča, ostalo so bila dopisniška poročila in reportaže. Glede slikovnega gradiva, za katerega Tomanic Trivundža (2009: 138ff) ugotavlja, da ga slovenski mediji radi uporabljajo, 594 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december sploh pri dogodkih, ki so pomembni za državo,11 podatki kažejo naslednje: Večer je objavil 9 fotografij,12 Delo 1913 in Dnevnik 13,14 pri čemer je Delo imelo ne le velik delež fotografij, ampak je natisnilo v skoraj vseh dneh, ko je objavljalo besedila o obravnavani tematiki (razen 6. 7.), fotografijo čez polovico naslovne/prve strani. Celostna izmera odnosa med fotografijo in besedilom kaže, da so prispevki v Dnevniku temeljili predvsem na besedilu, v Večeru je obstajala kombinacija, a je besedilo prevladovalo, v Delu pa je prevladoval učinek fotografije. Ta je predvsem dopuščal možnost, da si posameznik sam ustvari občutek o »pravičnosti« arbitražne razsodbe.15 Seveda je za analizo pomembno tudi, s katerega vidika so novinarji osvetljevali pomembnost odločbe arbitražnega sodišča. To je pomembno zato, ker vsaka zunanjepolitična odločitev vpliva na lastno notranjo politiko, hkrati pa tudi na zunanje in notranje politike drugih držav. Glede na to, da je na Slovenskem zunanja politika bolj ali manj v ozadju medijskega poročanja in je prisotna v medijih le, ko gre za njene notranjepolitične posledice, smo predpostavljali, da bodo o odločitvi arbitražnega sodišča poročali predvsem t. i. notranjepolitični novinarji, manj pa bo zunanjepolitičnih novinarskih prispevkov. In nismo se zmotili. V vseh prispevkih je v Delu njihova zunanjepolitična strokovnjakinja (SV) komentirala arbitražni razplet le enkrat; v Dnevniku lahko zasledimo tudi le en prispevek zunanjepolitičnega novinarja,16 medtem ko je v Večeru teh prispevkov več. Novinar, ki se v Večeru pretežno ukvarja z zunanjepolitičnimi vprašanji in odnosi Slovenije z drugimi državami,17 je pripravil več prispevkov na temo arbitražne odločitve. In to pred objavo arbitražne razsodbe in po njej. Da je bila arbitraža izjemno notranjepolitično vprašanje, potrjuje tudi visok delež prispevkov, ki so jih pripravili lokalni dopisniki oz. dopisniki s terena. To velja za vse tri časopise. Analiza je pokazala tudi, da se je le pri Večeru odgovorni urednik odločil, da napiše komentar, odgovorna urednika Dnevnika in Dela tega nista storila. Vprašanje pomembnosti teme se vedno kaže tudi v tem, kje je prispevek objavljen. Načeloma veljajo v medijih za najpomembnejše prva stran (naslovnica), stran 2 in zadnja stran. V analizi smo ugotovili, da je bila arbitražna razsodba (in njene posledice) skorajda brez izjeme izjemno pomembna tema, in sicer je bila večina besedil na 11 Tomanic Trivundža (2009: 138ff) tako navaja primer smrti maršala Tita, ko mu je Delo posvetilo celotno naslovno stran; pa primer Dnevnika, ki je posvetil naslovno stran smrti papeža Janeza Pavla II.; opozarjamo še na slovensko osamosvojitev, ko je bila izdana celo posebna priloga Dela oz. posebni izvod Dela, kjer je slika zajemala skoraj celotno prvo stran. 12 26 % prispevkov je bilo opremljenih s fotografijo. 13 49 % prispevkov je bilo opremljenih s fotografijo. 14 76 % prispevkov je bilo opremljenih s fotografijo 15 Ta t. i. fotožurnalizem (Tomanic Trivundža 2009: 65ff) postaja v modernih prispevkih izjemno prisoten in ima tudi izjemno moč. Tomanič Trivundža (2009: 75) ugotavlja (o odnosu med fotografijo in besedilom) (tudi) sledeče: »Besedi/o, ki sprem/ja s/iko, /ahko spodbudi interpretacijo, ki ni sk/adna s s/iko, in obratno — s/ika /ahko ustvari pog/ed, ki nima opore v tekstu«.. 16 Novinar AG, ki v Dnevniku velja tudi za zunanjepolitičnega novinarja, se je ukvarjal predvsem z notranjepolitičnimi pogledi na arbitražno razsodbo. 17 Komentar je pri Večeru pred razsodbo prispeval tudi zunanjepolitični novinar BJ. Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 595 prvi in na drugi strani, nekatera pa so se s strani 2 nadaljevale na strani 3.18 Zanimivo je ugotoviti, da na zadnji strani v obravnavanem časovnem okviru ni bilo objav na to temo. Navezujoč se na umeščenost na straneh časopisa, je pomembno tudi ugotoviti, kolikšno »površino« so zajemala besedila, ki smo jih analizirali. Prispevki o arbitražni razsodbi in njenih posledicah so imeli v (a) časopisu Dnevnik: v sedmih primerih celostranski obseg; v enem primeru je bil polstranski; v dveh primerih pa je obsegal tretjino strani. Je pa bil v časopisu Dnevnik v soboto, 24. 6., objavljen večstranski intervju s hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarovic;19 (b) časopisu Delo: v šestih primerih celostranski obseg; v devetih primerih dvotretjinski obseg celotne strani;20 v treh primerih obseg do polovice strani in v enem primeru obseg do tretjine strani; (c) časopisu Večer: v sedmih primerih je Večer posvetil arbitražni razsodbi celo stran; v osmih primerih pol strani; v dveh primerih tretjino strani in v dveh primerih manj kot tretjino strani. Vse povedano kaže, da je bila odločba arbitražnega sodišča z vidika slovenske politike, javnosti in tudi slovenskih medijev izjemno pomembna tematika, s katero so se novinarji v svojem poročanju intenzivno ukvarjali in so jo skušali osvetliti tudi z različnih vidikov. Zavedajoč se tega, je pomembno ugotoviti tudi, kako so novinarji upovedovali in ubesedovali svoje poročanje, najsibodi o dejstvih, lastnih stališčih ali stališčih drugih (Kalin Golob, Grizold 2017) ter katere značilnosti slovenskega jezika (in tudi posebnosti; npr. Vidovič Muha, 2015) so pri tem izkoriščali oz. katere so bolj razvijali v odnosu do drugih. S tem se bomo natančneje ukvarjali v naslednjem razdelku. Jezikovnostilna analiza funkcij in aktualizacije v velikih naslovih Kot smo že povzeli, imajo naslovi kot najizrazitejša prvina tiskanega poročevalstva po Korošcu bodisi poimenovalno-informativno, informativno-stališčno ali pozivno-pri-dobivalno funkcijo (Korošec 1998: 48, 49). V časopisju tudi v sodobnosti21 prevladuje prva, kar je dano imanentno, glede na to, da tak naslov »besedilo označuje, poimenuje temo oz. vsebino besedila« (Korošec n. d.: 48); ob preletu časopisnih strani, ko beremo celoten časopis po naslovju, želimo osnovne informacije in šele nato - če nas tema zanima - vstopimo v besedilo. Naslovje je torej besedilo v malem, vidno pa ga najbolj določa veliki naslov. Ker je arbitražna sodba z določitvijo meje med Slovenijo in Hrvaško prvovrstna notranjepolitična tema, smo predpostavili, da se bodo v naslovu novinarji (ali citirani viri) odzivali nanjo in tako v velikem naslovu izrekali svoje stališče. Domneva se je potrdila, kar prikazuje spodnja preglednica. 18 Za vse tri obravnavane medije velja, da je bilo največ prispevkov na drugi strani, veliko napovedi besedil je bilo tudi na prvih straneh (ali kratka vest ali fotografija z naznanilom), na tretji strani je bilo običajno le nadaljevanje druge strani. V dveh primerih je bilo besedilo o arbitraži po tretji strani omenjenih dnevnikov. 19 Ta intervju ni bil vključen v analizo, ker vsebina intervjuja ni bila znotraj analitičnega okvira raziskave. 20 Ta posebnost je bila tu uvedena zaradi pomena fotografije, ki je v sedmih primerih obsegala pol strani. 21 To ugotavlja v svojih raziskavah že Korošec (n. m.) enako tudi vsakoletno raziskovalno delo pri seminarjih predmeta Stilistika poročevalstva ter Jezik in stil medijskih besedil, ki ju vodi Monika Kalin Golob. 596 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Tabela 1: Razporeditev funkcij velikih naslovov INF-POIM INF-STAL POZ-PRID Delo 29 4 13,79% 19 65,52% 6 20,69% Dnevnik 15 2 13,33% 9 60,00% 4 26,67% Večer 27 6 22,22% 18 66,67% 3 11,11% Skupaj 71 12 16,90% 46 64,79% 13 18,31% Vir: Lasten prikaz. Slika 2: Razporeditev funkcij velikih naslovov po treh dnevnikih Vir: Lasten prikaz. V skoraj 65 % torej prevladujejo informativno-stališčni naslovi, zanimivo je, da glede tega in razmerij med posameznimi funkcijami skorajda ni razlik med časopisi. Edina razlika je pri številu pozivno-pridobivalnih naslovov, ki so pri Večeru na tretjem mestu po pogostnosti, medtem ko so pri Delu in Dnevniku na drugem. Kot ugotavlja že Korošec (1998: 49), so naslovi z informativno-stališčno funkcijo lahko stilno povsem nezaznamovani ali pa stališčni del te funkcije »zajema tudi pretan-jene stilne odtenke«. Stilnost v obravnavanih naslovih se kaže v izbranih čustvenostno zaznamovanih pridevnikih (npr. Delo: intenzivne priprave, vročih 26 let, razburkano morje, kreativna rešitev; Dnevnik: največje navdušenje, mirni dnevi; Večer: zgodovinski Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 597 trenutek, unikaten režim), prislovih (Dnevnik: besno pričakuje) in frazemih (v Delu: pregreti glave, odprte rane, imeti kratek spomin). Stilno opazni so tudi veliki naslovi v Večeru in Dnevniku, ki gradijo na protistavi: Dobitki na morju, izgube na kopnem, Namesto »glaža« zdravice - šok, Zastava iz veselja in iz razočaranja. Naslovi z informativno-stališčno funkcijo izražajo ne le stališče novinarja, ampak tudi virov informacij, saj gre za strokovno zahtevno temo, ki jo novinarji preverjajo in interpretirajo prek ekspertnih mnenj, taki naslovi so korektno označeni z navednicami. Pozivno-pridobivalni naslovi (6 v Delu, 4 v Dnevniku in 3 v Večeru) gradijo na pomembnosti teme, in sicer od pozivnih, Naj arbitraža ne pregreje glav (Delo), Kaj zdaj? (Dnevnik), do pridobivalnih, ki gradijo na ekspresivni leksiki in interpunkciji: Šok, Fantastično razočaranje! (Delo); protistavi: Dogovor ali konec vladavine prava (Delo), Mirišče slavi, Razkrižje se jezi (kjer gre tudi za metonimijo); delni zastrtosti pomena: Arbitraža o morju z morja (Dnevnik) in retoričnih figurah: Dostava, prevod, analiza in interpretacija (klimaks, Delo). Glede na funkcije smo potrdili predvidevanje, da bo prevladovala informativno-sta-liščna, upoštevajoč Koroščevo ugotovitev, da je ta »funkcija najbolj pod ideološkim ali političnim vplivom določenega družbenopolitičnega obdobja« (Korošec 1998: 49), in ker gre za prvovrstno politično temo, ki zaradi svoje pravne zapletenosti potrebuje dodatne razlage in interpretacije, je izražanje stališč o razsodbi pričakovano in udejanjeno v prevladujoči funkciji velikih naslovov obravnavanih besedil. Med subjektivizacijo in objektivizacijo: analiza besedil Da gre za prvovrstno in »vročo« temo, je jasno že iz velikih fotografij na prvih straneh dnevnikov, napovednikov na prvi strani, ki usmerjajo k nadaljnjemu bolj poglobljenemu branju. Ta prvovrstnost pa je opazna tudi v jezikovnem stilu obravnavanih besedil. Dnevi pred izrekom sodbe so polni besedil, ki z izbranimi stilnimi sredstvi stopnjujejo napetost: tako v Delu 27. 6. na prvi in drugi strani beremo dramatično besedilo, ki je stilno opazno tako na skladenjski ravni (okrajšane povedi, osamosvojeni dostavki: Na vladi pravijo, da bo dan po znani sodbi isti kot dan pred tem. Brez drame; s pogostimi vprašalnimi povedmi, tudi v obliki mednaslovov: Kako po arbitraži?), kot tudi leksikalni (enako kot v naslovih tudi v besedilu to vlogo nosijo ekspresivni pridevniki: intenzivno pripravlja, mrzlične priprave) in dramatično rabo prihodnjika, ki napoveduje potek dogodkov po prejetju sodbe. Povedi so nanizane druga za drugo tako, da ustvarjajo hiter ritem prihodnjih dogodkov (vse Delo, 27. 6., str. 1, 2): Po naših informacijah bosta Slovenija in Hrvaška sodbi prejeli v četrtek v jutranjih urah /.../ O prvih orisih sodbe bo najprej obveščen predsednik vlade, nato ministrski zbor, predsednik republike in predsednik državnega zbora. Kmalu potem bo sledilo srečanje vseh predsednikov parlamentarnih strank, ob 14.30 pa bo za zaprtimi vrati zasedal odbor državnega zbora za zunanjo politiko, kjer bo premier Miro Cerar poslance obvestil o sodbi arbitražnega sodišča. (Delo, 27. 6., str. 1) 598 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Enaka stilno opazna dramatična raba prihodnjika z ustvarjenim ritmom dogodkov se pojavi 29. 6. (str. 1). Oba prispevka je podpisal Zoran Potič, tako da je izraziti avtorski stil opazen v enakih stilnih izbirah (časje, skladnja in leksika). Vendarle se enako dramatično sosledje potencialnega niza dogodkov v prihodnjiku pojavi tudi v Večeru (29. 6., 2). Delo (29. 6. 2017, 2) objavlja kronologijo dogodkov 26 let med Slovenijo in Hrvaško s pasusi v obliki literarne zgodbe (avtor Boris Šuligoj), ki slikovito zame-jujejo pomembne časovne postojanke. Začenja se na primer takole: Pripeljala se je rdeča katrca iz Buj, iz nje so izstopili tri občinske uradnice in bujski župan Luciano Benolic ter vprašali vodjo gradbišča ... ter nadaljuje Junija 1999je Joško Joras želel domov pripeljati pohištvo. Enako ozgodbenje najdemo tudi v Dnevniku (30. 6. 2017, 4, Ervin Hladnik - Milharčič) z lirskim uvodom, ki ga začenja poosebitev v nepravem sinopsisu (vodilu): Na usodni dan svoje ločitve na pravično in nepravično morje je bil Piranski zaliv presenetljivo miren. Najbolj vznemirjeno je bilo morje. Besedilo pa se začenja: Po sredini večerni nevihti je dopoldne pihal jugo in valovi so leteli na vse strani. Majhen gumenjak je na njih poskakoval kot čolni, ki jih begunci uporabljajo na poti iz Libije v Italijo. Cel zaliv je bil prazen kot morje na zemljevidih, čez katere vlečejo črte. Izbrana stilna sredstva ustvarjajo čustveno reakcijo, približajo dogodke in njihov potek naslovniku. V razmeroma dolgih prispevkih, polnih suhoparnih podatkov, te strategije spodbujajo razumevanje in ohranjajo zanimanje za branje. Ta subjektivizirani ozgodbeni pristop je še bolj pogosto uporabljen po razglasitvi sodbe. V reportažah iz krajev, kjer so prebivalci zadovoljni ali razočarani zaradi arbitražne sodbe, vpleteni s svojo osebno izkušnjo in čustvi ustvarjajo pri naslovniku empatijo. Arbitražna sodba na preštevilnih straneh ni le črka na papirju, ampak ima posledice za ljudi, zato novinarji predajo poročanje o njih pričevalcem, prizadetim ljudem. Ali kot piše Ervin Hladnik-Milharčič v navedenem prispevku (30. 6., 4): Kaj v resnici ločujejo meje, ki v suhem jeziku sodišča zvenijo tako logično? Poročanje po razsodbi je tako predvsem v Večeru in Dnevniku izrazito subjektivi-zirano, s pričanjem prebivalcev, na katere je sodba vplivala v dobrem ali slabem, celo slikovitim reportažnim poročanjem iz Haaga (Dnevnik, 30. 6., 2) novinarji zavestno premoščajo prepad, ki ločuje bralce in dogodek. Ekspresivni prislovi in druga čustveno zaznamovana leksika, navedki prizadetih pričevalcev, veselje in žalost ustvarjajo na nekaterih mestih prave ganljivke; naslovnik je postavljen v dogajanje, ni le pasivni bralec o dogodku, ampak se lahko poistoveti s prizadetostjo ali veseljem, ki sta nastala zaradi posledic arbitražne sodbe. Pričanja ljudi ustvarjajo njene otipljive rezultate. Kot protiutež tovrstnim subjektiviziranim pristopom se pojavljajo prispevki, v katerih besedo dobijo strokovnjaki, ki napovedujejo ali kasneje po arbitraži razlagajo sodbo in njene posledice. Gospodarstveniki, politiki in mednarodni pravniki pojasnjujejo Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 599 posamezne izraze, razlagajo rešitve, predvidevajo nadaljnje korake. Prispevki so zapisani tako, da so nova poimenovanja, ki jih tvori novinar, zapisana skupaj z angleškim izvirnikom (npr. območje stika (junction area), Delo 30. 6. 2019, 2). Viri informacij so strokovnjaki, ki imajo vlogo pojasnjevalcev, strokovnih komentatorjev; posamezniki, torej vpliv na ljudi, ki je v ospredju subjektiviziranih zgodb, je tu drugotnega pomena. V ospredju je informiranje in pojasnjevanje razsodbe, njen pomen za politični, družbeni in mednarodnopravni položaj Slovenije. Jezikovna sredstva, ki uresničujejo subjektivizirani in objektivizirani stil prispevkov o arbitražni sodbi, so pričakovana in ustrezajo stilnim plastem, ki jih v svojih raziskavah ugotavlja že Tomo Korošec (1998). Na podlagi analize in navedenih zgledov lahko povzamemo, da so za subjektivizirana interpretativna, torej presojevalna besedila značilna vsa aktualizirana sredstva: 1. stilno opazna leksika, od posameznih besed do pogostih frazemov (Meterc, 2015), pa tudi njihovih obnovitev; 2. tropi in figure, pri čemer se potrjuje tudi Koroščeva ugotovitev (1998: 23, 24), da politični prispevki pogosto vključujejo vremenske metafore, npr. Temperatura se naglo dviga. Imeli bomo dolgo vroče poletje, toda verjetno vročina ne bo popustila niti kasneje (Večer, 23. 6. 2017, 2); 3. skladenjsko opazna sredstva: bodisi zaradi obsega povedi (hotena kratkost povedi; v poved osamosvojeni stavčni členi, ki delujejo kot poudarki; številne vprašalne povedi, vključno z retoričnimi pojavi; govorna skladnja v izsekih pričevalcev; dramatično zgrajeno sosledje povedi v prihodnjiku), 4. izrazita vključenost literarnih prvin v reportaže: lirski uvodi (glej zgoraj) in zaključki (npr. Dnevnik, 30. 6. 2017, 2: Ko je sklenil izjavo, so z neba nad ves dan oblačnim Haagu začele padati debele kaplje.). Na drugi strani pa jedro objektiviziranih besedil tvori nevtralna leksika, vključuje pa se stilna plast (pravnih) terminov, tudi novih, ter poročevalski in diplomatski avto-matizmi (Udovič idr., 2011; Udovič, 2016). Zaključek Poročanje o razglasitvi arbitražne sodbe je bilo za novinarje slovenskih dnevnikov zahtevno delo, saj ni šlo le za golo tehnicistično poznavanje tematike, ampak je bil ta dogodek sam po sebi zelo pomemben za razvoj slovenskega naroda in države. V tem okviru so bili slovenski novinarji in novinarke pod pritiskom, da svoje poročanje prilagodijo pričakovanjem javnosti. K državotvornemu delovanju novinarjev je pripomoglo tudi dejstvo, da sta jih takratna vlada in predsednik državnega zbora že vnaprej in konsistentno seznanjala s postopki, ki bodo sledili razglasitvi arbitražne sodbe. S tem se je ustvarilo ugodno okolje za relativno objektivizirano poročanje o arbitražni razsodbi. Na drugi strani pa so se slovenski novinarji sami soočali z družbenopolitičnim angažmajem svojih hrvaških kolegov, ki so po arbitražni aferi 2015 popolnoma stopili na stran oblasti in včasih prav papagajsko ponavljali stališča, ki jih je do takrat ponavljala hrvaška oblast. Tudi zato bi lahko ocenili, da so se slovenski novinarji v dnevnikih na 600 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december razglasitev arbitražne razsodbe odzvali veliko bolj zadržano, nenavijaško in skušali svoje poročanje karseda objektivizirati ali pa so predali poročanje v izreke prizadetih prebivalcev oz. interpretiranje in so zapleteno tematiko ozgodbili in subjektivizirali, da bi ustvarili razumevanja in vključenosti naslovnikov v posledice arbitražne sodbe. Analizirana besedila tedna pred arbitražno sodbo in po njej so pokazala dva tipa ubeseditev, objektivizirana poročila, ki z vključevanjem ekspertov razlagajo politične posledice sodbe in večje število subjektiviziranih besedil, ki kot reportaže in komentarji, pa tudi avtorska poročila gradijo most med zapleteno mednarodnopravno sodbo in njenimi učinki na prebivalce ob meji. V obravnavanih besedilih se aktualizirana jezikovna sredstva pojavljajo predvidljivo in so v vlogi ustvarjanja empatije, poistovetenja, mestoma pa so tako čustvena, da se občasno že nagibajo k senzacionalizmu. Nasploh lahko ugotovimo, da so novinarji svojo nalogo opravili korektno. V dnevih pred sodbo so ustvarjali dramatičnost pričakovanja in tako dali težo dogodku, niso ustvarjali občutka ogroženosti ali dvoma o primernosti arbitražne razsodbe, vedoč, da je šlo za enega ključnih državnih zunanjepolitičnih projektov od osamosvojitve dalje. Sočasno pa so bralcem, ki s to mejo niso živeli, vsaj delno ustvarili vtis o pomembnosti reševanja in rešitve mejnega vprašanja, ki je odnose z Hrvaško obremenjevalo 27 let. Tudi s takim odnosom so pripomogli, da se po razglasitvi arbitražne razsodbe in njenega hrvaškega nespoštovanja ni vroče in dolgo poletje raztegnilo v vročo politično jesen. Lahko bi zaključili, da je modrost medijev in medijskih voditeljev prevladala nad senzacionalizmom, s katerim bi lahko Sloveniji in njeni zunanji politiki naredili veliko škodo. Literatura Olga Akhmanova, 1976: Linguostylistics: Theory and methods. Pariz: Mouton. Norman Fairclough, 1994: Language and power. London, New York: Longman. Vojko Gorjanc, Darja Fišer, 2018: Twitter in razmerja moči: Diskurzna analiza kampanj ob referendum za izenačitev zakonskih zvez v Sloveniji. Slavistična revija 66/4. 473-95. Nataša Hribar, 2009a: Strategije jezikovnega delovanja v slovenski politični komunikaciji. Slavistična revija 57/3. 381-97. Nataša Hribar, 2009b: Vloga medijev v političnem komuniciranju. Teorija in praksa 46/6. 857-69. Natalia Kaloh Vid, 2017: Posodabljanje prevodov: Prevajanje kulturnospecifičnih elementov v prvih dveh knjigah romana Bratje Karamazovi. Slavistična revija 65/3. 459-73, Monika Kalin Golob, 2003: Stil in novinarski škandal. Teorija in praksa 40/2. 229-44. Monika Kalin Golob, 2004: Moč jezika - izbor dejstev in besed. Teorija in praksa 41/3-4. 703-11. Monika Kalin Golob, Melita Poler Kovačič, 2005: Med novinarskim stilom in etiko: Senzacionalizem brez meja. Družboslovne razprave 21/49-50. 289-93. Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 601 Monika Kalin Golob, Nataša Logar, 2014: Prostor v poročevalskem skupnem spo- ročanjskem krogu. Slavistična revija 62/3. 363-73. Monika Kalin Golob, Nataša Logar, 2015: Jezikovne izbire pri upovedovanju zaupnih virov informacij: Iz zgodovine v sodobnost. Teorija in praksa 52/4. 651-69. Monika Kalin Golob, Anton Grizold, 2017: Obrambna prvina nacionalne varnosti Slovenije v primežu obveščevalno-varnostne službe, politike in medijev. Teorija in praksa 54/1. 92-111. Tomo Korošec, 1998: Stilistika slovenskegaporočevalstva. Ljubljana: Kmečki glas. Tomo Korošec idr., 2002: Razžalitve v tiskanih medijih. Ljubljana: FDV. Matej Meterc, 2015: Enote slovenskega paremiološkega minimuma v govornem korpusu GOS. Slavistična revija 63/1. 1-15. Sanda Marcoci, 2014: Some typical linguistic features of english newspaper headlines. Linguistic and Philosophical Investigation 13. 708-14. Lucia Gaja Scuteri, 2018. Diahrona makroprozodična raziskava slovenskega govora v televizijskih informativnih oddajah. Slavistična revija 66/2. 17-28. 143-57. Ilija Tomanic Trivundža, 2009: Fotografija in konstrukcija kolektivnih identitet: Prikazovanje "drugega" v slovenski novinarski fotografiji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.. Janko Trupej, 2014: Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Slavistična revija 62/4. 635-45. Janko Trupej, 2015: Strategije za podnaslovno prevajanje profanosti v slovenščino. Slavistična revija 63/1. 17-28. Boštjan Udovič, 2016: Vpliv jezika diplomacije na normo knjižnega jezika. Slavistična revija 64/3. 365-84. Boštjan Udovič, Tanja Žigon, Marija Zlatnar Moe, 2011: Posebnosti prevajanja strokovnega jezika diplomacije: Primer Dunajske konvencije o diplomatskih odnosih. Slavistična revija 59/3. 269-91. Darinka Verdonik, 2013: Koncept konteksta v jezikoslovnih in diskurznih teorijah. Slavistična revija 61/4. 631-50. Darinka Verdonik, 2019: Pomanjkljivo sporazumevanje v ideološko vpetem diskur- zu. Slavistična revija 67/3. 509-25. Ada Vidovič Muha, 2015: Propozicija v funkcijski strukturi stavčne povedi - Vprašanje besednih vrst (poudarek na povedkovniku in členku). Slavistična revija 63/4. 389-406. Ada Vidovič Muha, 2019. Spol - jezikovni sistem in ideologija. Slavistična revija 67/2. 127-37. Viri Arbitražni sporazum, 2009: Arbitražni sporazum. Na spletu. Delo, 2017: Intenzivne priprave na uresničitev, 27. 6., str. 1. Delo, 2017: Dan, ko Slovenija dobi še zadnjo mejo, 29. 6., str. 1. Delo, 2017: Vročih 26 let med Slovenijo in Hrvaško, 29. 6., str. 2. Delo, 2017: Gospodarstveniki: Naj arbitraža ne pregreje glav, 29. 6., str. 3. Delo, 2017: Meja med Slovenijo in Hrvaško v Istri, 30. 6., str. 1. Delo, 2017: Tri četrtine Piranskega zaliva je arbitraža dodelila Sloveniji, 30. 6., str. 1. 602 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Delo, 2017: Temelj boljše prihodnosti, 30. 6., str. 1. Delo, 2017: Sloveniji s kreativno rešitvijo pot do točke T5, 30. 6., str. 2. Delo, 2017: Razočarani hrvaški ribiči, 30. 6., str. 2. Delo, 2017: Prebivalci iz štirih zaselkov se bodo odločili za stalno bivališče, 30. 6., str. 2. Delo, 2017: »Slovenija ni dobila stika z odprtim morjem«, 30. 6., str. 3. Delo, 2017: Vitalni interes je izpolnjen, 30. 6., str. 3. Delo, 2017: Razburkanega morja ni mogoče umiriti, 30. 6., str. 3. Delo, 2017: Fantastično razočaranje, 30. 6., str. 7. Delo, 2017: »Razglašati zmago pomeni imeti zelo kratek zgodovinski spomin«, 1. 7., str. 1. Delo, 2017: Dan potem, 1. 7., str. 1. Delo, 2017: V pripravi ukrepov za ljudi, ki so ostali na drugi strani, 30. 6., str. 2. Delo, 2017: Odločali po mednarodnem pravu, 1. 7., str. 2. Delo, 2017: »Delovni ljudje so pametnejši od politikov, 1. 7., str. 2. Delo, 2017: »Nobena stran nima vzroka za slavje ali žalost«, 1. 7., str. 3. Delo, 2017: Najprej je treba premisliti, zakaj sploh so sodišča in arbitraže, 1. 7., str. 3. Delo, 2017: »Arbitri so nam pustili odprte rane«, 1. 7., str. 3. Delo, 2017: »O tem lahko sodijo le tisti, ki živijo ob meji«, 1. 7., str. 3. Delo, 2017: Cerar na Razkrižju: vzdržimo se provokacij, 3. 7., str. 1. Delo, 2017: Dogovor ali konec vladavine prava, 4. 7., str. 1. Delo, 2017: Bruselj ne razume hrvaških zgodb, 5. 7., str. 1. Delo, 2017: Brez evforije, 5. 7., str. 1. Delo, 2017: Slovenija politično enotna do reševanja meje s Hrvaško, 6. 7., str. 1. Delo, 2017: Koliko prijateljev imata Slovenija in arbitražna sodba, 7. 7., str. 2. Dnevnik, 2017: Hrvaška predsednica za Dnevnik »Arbitraža ne obstaja«, 23. 6., str. 1. Dnevnik, 2017: Samo domačini vedo, kje je slovenska in kje hrvaška zemlja, 23. 6., str. 4. Dnevnik, 2017: Z razsodbo prizadetim država obljublja pomoč, 29. 6., str. 1. Dnevnik, 2017: Arbitražna sodba je znana. Kaj zdaj?, 30. 6., str. 1. Dnevnik, 2017: Dan, ko je meja postala znana, 30. 6., str. 2. Dnevnik, 2017: Največje navdušenje nad razsodbo kaže Borut Pahor, 30. 6., str. 3. Dnevnik, 2017: Slovenija ima vse pravice, celo obveznost, da razsodbo izvede, 30. 6., str. 3. Dnevnik, 2017: Mirni dnevi v Piranskem zalivu, 30. 6. str. 4. Dnevnik, 2017: »Srečni smo, da smo ostali na Slovenskem«, 30. 6. str. 5. Dnevnik, 2017: Glosa: Arbitraža o morju z morja, 30. 6. str. 5. Dnevnik, 2017: Mirišče slavi, Razkrižje se jezi, 30. 6., str. 5. Dnevnik, 2017: Razkrižje besno pričakuje premierja Cerarja, 1. 7., str. 1. Dnevnik, 2017: Cerar na Razkrižju dal zavezo: Slovenci v Slovenijo, 1. 7., str. 2. Dnevnik, 2017: Podpora iz Bruslja: razsodbo je treba uresničiti, 5. 7., str. 1. Dnevnik, 2017: Slovenija politično enotna do reševanja meje s Hrvaško, 6. 7., str. 1. DVK, 2010: Rezultati referenduma o Arbitražnem sporazumu. Na spletu. Stališče hrvaške vlade o enostranski izjavi, 2009. Na spletu. Ustavno sodišče, 2009: Odločba Ustavnega sodišča Rm-1/09-30. Ljubljana: Ustavno sodišče. Večer, 2017: Pred arbitražo, 23. 6., str. 2. Večer, 2017: Teden zgodovinske odločitve, 26. 6., str. 1. Večer, 2017: Sobivanje patriotov kalijo provokatorji, 26. 6., str. 2. Večer, 2017: Na Hotizi si želijo sosedstvo in mirno življenje, 27. 6., str. 2. Večer, 2017: Dostava, prevod, analiza in interpretacija, 29. 6., str. 2. Boštjan Udovič, Monika Kalin Golob: Med navdušenjem in razočaranjem 603 Večer, 2017: Razsodbo nam je spisala prva liga, 29. 6., str. 3. Večer, 2017: Meja je zarisana, 30. 6., str. 1. Večer, 2017: Zgodovinski trenutek, 30. 6., str. 1. Večer, 2017: Neobstoječi trenutek 30. 6., str. 1. Večer, 2017: Dobitki na morju, izgube na kopnem, 30. 6., str. 2. Večer, 2017: Na mejni črti, 30. 6., str. 2. Večer, 2017: Državni vrh poudarja pomen dialoga s Hrvaško, 30. 6., str. 3. Večer, 2017: Ne priznavajo sodbe, 30. 6., str. 3. Večer, 2017: Namesto »glaža« zdravice - šok, 30. 6., str. 4. Večer, 2017: Zastava iz veselja in iz razočaranja, 30. 6., str. 5. Večer, 2017: Dobili smo unikaten režim stika z odprtim morjem, 30. 6., str. 5. Večer, 2017: Meja posegla v življenje ljudi, 1. 7., str. 1. Večer, 2017: Tiho soglasje, 1. 7., str. 2. Večer, 2017: Meja ni le črta na zemljevidu, 1. 7., str. 2. Večer, 2017: EU skrbi brexit, ne arbitraža, 1. 7., str. 2. Večer, 2017: Stik združil tudi slovensko politiko, 1. 7., str. 3. Večer, 2017: Šok, 3. 7., str. 2. Večer, 2017: Slovencem na hrvaški strani bodo pomagali, 3. 7., str. 2. Večer, 2017: Jasno za uresničitev razsodbe, 5. 7., str. 1. Večer, 2017: Evropska komisija jasno za implementacijo, 5. 7., str. 2. Večer, 2017: Hrvaška taktika, 6. 7., str. 2. Večer, 2017: Slovenija je pripravljena na Plenkovicev obisk, 6. 7., str. 2. Zgodovina reševanja mejnega spora s Hrvaško. Na spletu. Summary The article analyses the language and style used in reporting on the declaration of the decision on border arbitration with Croatia. The aim of the article is to examine the relation between subjectivization and objectivization in media reporting. Both perceptions are tested by the proxy of use of language (objective, perceptive, or emotional) in media reporting and also by the use of titles and figures (pictures), which are theoretically quite important factors in attracting readers. The results of the analysis show that (a) the arbitration judgment moved from the front page to the second or third page of major newspapers relatively shortly after it was declared; (b) the post-ruling reporting in daily papers was highly subjective, particularly in Večer and Dnevnik; and (c) most media also featured articles aimed at producing the appearance of objectivity, using comments by businessmen, politicians, and international legal experts. In general, the authors conclude that Delo made the greatest effort at maintaining a balance between reporting and creating an impression, while Dnevnik and Večer were much more subjective in their reporting on the topic. 604 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december UDK 811.161.1374.3=111 Tambxna nepedpuenm / Tatiana Peredrienko roXHO-YpMbCKHH rOCygapCTBeHHHH yHHBepCHTeT (Ha^HOHMbHbIH HCCflegOBaTe^bCKHH yHHBepcHTeT), ^ena6nHCK / South Ural State University (national research university), Chelyabinsk peredrienkoti@susu.ru EKamepuna HcmoMma / Ekaterina Istomina roXHO-YpMbCKHH FOCygapCTBeHHblH yHHBepCHTeT (Ha^HOHa^bHHH HCCflegOBaTe^bCKHH yHHBepCHTeT), ^ena6nHCK / South Ural State University (national research university), Chelyabinsk istominaem@susu.ru HEKCHHECKHE nAPAnHEHH B OEfflpHAYHHOH HEKCHKE PYCCKOrO H AHrHHHCKOrO £3bIK0B B CTaTbe paccMaTpHBaroTca neKcnnecKne napannenu b o6^eHayHHon neKcuKe pyccKOrO u aHrnnHCKOrO a3biK0B. MaTepuanoM nccnegoBaHna aBnaeTca neKcuKa u3 Academic Word List u ee pyccKoa3biHHbie aHanoru. ABTopaMH onncbiBaroTca cnynan nonHbix neKcnnecKnx napanneneH, a TaKxe aHanroKpyroTca a6conroTHbie u HacTKHHbie HecooTBeTCTBM cxogHoM u OTOxgecTBnaeMOH pyccKOH u aHrnuHCKOH 06^eHayHH0H neKCMKM. nonyneHHbie pe3ynbTaTbi no3BonaT K36exaTb HeKOTOpbix omu6oK npu ocBe^eHMM pe3ynbTaT0B HayHHbix MCcnegoBaHMH Ha pOgHOM u MHOCTpaHHOM «3HKaX. KaroneBbie caoBa: neKCKHecKne napannenu, o6^eHayHHaa neKCKKa, TepMKH, cnoBapHaa CTaTba, neKcnKorpa^na The article deals with lexical parallels in the academic vocabulary of the Russian and English languages. The research material is the vocabulary from the Academic Word List and its Russian-language analogues. The authors describe the cases of full lexical parallels, as well as analyze absolute and partial discrepancies of similar and conflated Russian and English academic vocabulary. The results will aid in avoiding a number of mistakes when covering the results of scientific research in native and foreign languages. Keywords: lexical parallels, academic vocabulary, term, dictionary entry, lexicography 1 BBegeHHe Me^gyHapogHbie HaynHbie KOHTaKTbi, aBnaro^ueca peanueH Hamero BpeMeHu, noBbimaroT 3HanuM0CTb aKageMnnecKoro a3bma KaK cpegcTBa nepeganu u npuo6-peTeHua HaynHbix 3HaHun. Cno^HOCTb pa60Tbi o6ycnoBneHa Bbi6opoM npaBunbHOH neKcunecKOH eguHu^i npu nepegane TeKCTa Ha uHOCTpaHHOM a3biKe u npu ee nepeBoge Ha pogHoM a3HK. B CBa3u c ^THM conocTaBurenbHoe royneHne o6meHaynHon neKcuKu BuguTca KpaHHe aKTyanbHOH 3aganeH. 606 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december BonpocaMn royneHna HayHHoro gncKypca n jieKcnnecKKx egnHn^ (yH^noHnpy-m^hx b HeM, 3aHHMajH0b TaKHe yneHbie KaK O.,3,. Mmpo(aHoBa, B.n. ^aHujeHKo, .H.H. EopucoBa, C.B. rpHHeB-rpHHeBHH u gpyrue (Mrnpo(aHoBa 1973, ^aHujeHKo 1977, EopucoBa 2005, rpHHeB-rpuHeBHH 2008). OgHaKo a3HK HayKu nocroaHHo u oneHb guHaMHHHo pa3BHBaeTca, u noTOMy ocraeTca eme pag cnopHbix u Heuccjego-BaHHMx BonpocoB. O.,3,. MuTpo(aHoBa npegjaraja BbigejaTb gBa jeKcnnecKnx cjoa, opraHroyra-mux HayHHMH TeKcT - o6muft jeKcunecKHH njacr, b cmhcjobom oTHomeHuu TecHo cBa3aHHMH c jeKcuKoH o6meHauuoHajbHoro a3HKa, H3BecTHbiH BceM HocuTejaM a3MKa h TepMHHM, orpaHHHeHHMe b cBoeM ynoTpe6jeHuu onpegejeHHbiMu c(epaMu h u3BecTHMe cnenuajucTaM (MuTpo(aHoBa 1973: 32). no3gHee jeKcnHecKHH cocTaB a3bma HayKu 6bij onucaH KaK TpexcjonHoe o6pa-3oBaHue. nepBMH cjoh npegcTaBjeH HeTepMUHojornHecKoH (o6meynoTpe6uTejb-hoh) jeKcuKon, KoTopaa Bep6aju3yeT HenTpajbHoe cogep^aHue HayHHbix TeKcToB. O6meHayHHaa jjeKcuKa, onucbiBaromaa aBjeHua u npoueccbi pa3Hbix HayK, cocraraaeT BTopon cjon. TepMUHojoruHecKaa jeKcuKa, tohho h ogremaHHo onpegejaMmaa npeg-MeTH, aBjeHna hjh noHaTua KoHKpeTHon HayKH, BxoguT b TpeTun cjoh (^aHujeHKo 1977: 17-19). B rpynny o6meHayHHon jeKcuKH BxogaT HMeHa cymecTBHTejbHbie nponeccyajb-Horo 3HaneHua: (opMupoBaHue - formation, CTa6HJH3a^Ha - stabilization, TpaHc(op-Maqna - transformation; oneHoHHbie npngaraTegbHHe u Hapenna: aKTHBHbiH - active, aganTHBHHH - adaptive, ^M^HpHHe ckh - empirically; a6crpaKTHbie cymecTBUTejbHbie: runoTe3a - hypothesis, cTa6njbHocTb - stability; napagurMa - paradigm; a6cTpaKTHbie raarojbi: MoTHBHpoBaTb - motivate, BroyajroupoBaTb - visualize u gp. .H. H. EopucoBa oTMenaeT, hto o6meHayHHaa jeKcuKa npegcraraaeT onpegejeHHbie TpygHocTu gja HayHHon KoMMyHUKannn, nocKojbKy ee cnenu(uKa npaKranecKu He oTpa^eHa b gBya3biHHbix cjoBapax. OgHaKo oHa aBjaeTca cBa3yramuM u opraHH3y-roquM 3BeHoM jieKcunecKoro cocTaBa HaynHo-TexHunecKux TeKcToB (EopucoBa 2005: 6). O6meHayHHaa jeKcuKa ynoTpe6jaeTca gja onucaHna HayHHbix noHaTun u gja Bbipa^eHna cBa3u Me^gy hhmh. Eme ogHon cgo^HocTbM npn royneHnn oGmeHayHHon jeKcnKn aBjaeTca ee nocToaHHoe pa3BHTHe: nojuceMna u yBejuneHue KojunecTBa jeKcnHecKHx eguHun, cocTaBjaMmux 3tot cjoh HayHHon jeKcuKn. M.n. KoTMpoBa o6iacHaeT TeHgeHnura k pacmupeHHM uHTerpanuen HayK u hx TepMUHocncTeM, a TaK^e npoHHKHoBeHHeM ogHux MeTogoB HayK b gpyrue (KoTMpoBa 2006). Pa3BHTue o6meHayHHon jeKcuKu b pa3HHx a3HKax uMeeT cboh oco6eHHocTu. ConocTaBjeHue o6meHayHHbix jeKcnHecKux eguHun pyccKoro u aHrauftcKoro a3H-kob no3BojuT BHaBHTb yHUBepcajbHbie u gH((epeHnupyramue HepTbi 3Toro cjoa jeKcnKH b paccMaTpnBaeMHx a3HKax. Han6ojee HHTepe chhm HaM BngnTca roynehne jeKcnnecKHx napajjegen b o6meHayHHon jeKcuKe, nocKojbKy KaK tohho oTMenaeT T. nepegpueHKO, E. HcTOMHHa: ^eKcnnecKHe napannenu b oS^eHayHHOH neKCHKe 607 B.B. fly6uHUHCKUH, aBjeHue jeKCunecKux napannenen conocTaBjaeMbix a3MKOB HenocpegcxBeHHO CBa3aHO c npoueccoM uHxepHauuoHaju3auuu jeKCUKu u HauuoHajb-HO-KyjibxypHHMH 0C06eHH0CxaMH axux jieKCHHecKux eguHuu (^yÔHHHHCKun 2015: 5). nog jeKCunecKHMu napajjejaMu mm BCjeg 3a B.B. ,3y6HHUHCKHM noHUMaeM cjOBa gByx hjh HecKOJbKux cuExpoHunecKu cpaBHUBaeMbix a3MKOB, coBnagaro^ue b njaHe Bbipa^eHua u cxogHbie/HecxogHbie b njaHe cogep^aHua (,3y6HHUHCKHË 20i5: 62). B.B. ^yÔHHUHCKUH npegjaraex oxHOCuxb k jieKCunecKUM napajjejaM Me»a3MKO-BMe 3aHMCTBOBaHHa, uHTepHa^0Haju3Mbi, «jo^Hbie gpy3ba nepeBognuKa», a TaK^e cjynaËHbie coBnageHua jieKCunecKux eguHuu b pa3Hbix a3MKax (^yÔHHHECKun 2015). CaMyro cjo^Hyro u HeogHopogHyro nacxb jeKCUKu, U3 Ha3BaHHbix BMme, npeg-cxaBjarox «jo^Hbie gpy3ba nepeBogHHKa». HMeHHO noaxoMy cymecxByrox pa3JHHHbie nogxogM k Kjaccu^uKaquu u pa3JHHHbie Ha3BaHHa ïrux cjob. H.H. EopucoBa OTMenaeT, hto Ha3BaHue «jo^Hbie gpy3ba nepeBognuKa», noaBUB-meeca b 1928 rogy u aBjaromeeca KajbKOË c $paHuy3CKoro, 3aKpenujocb b HameM a3MKe, nocKOJbKy tohho xapaKTepu30Baj0 nepeBognecKoe aBjeHue (EopucoBa 2005: 5-6). OgHaKO yneHaa nojaraex, hxo 3to Ha3BaHue 6ojbme nogxogux gja nepeBogoBege-Hua, a He conocxaBjeHua a3MKOB (EopucoBa 2005: 6). KpoMe xoro, B.B. .flyÔHHHHCKHË CHUTaeT, hto ^T0 Ha3BaHue jynme 3aMeHUTb u3-3a ero MeTa^opuHHOCTu, KOTopaa He CBOHCXBeHHa xepMUHOJoruHecKon jieKCUKe. yneHbiË npegjaraex ucnojb3OBaxb xepMUH jo^HMe jieKCHHecKue napajjeju, KOxopMË HexKO Bxogux b Kjaccu^HKauuro: nojHbie, nacTUHHbie u jo^HMe jeKCunecKue napajjeju. noxo^ue no $opMe u 3BynaHuro cjOBa gByx conocTaBjaeMbix a3MKOB, 3HaHeHHa KOTopMx ugeHTUHHM, Ha3MBaroTca nojHMMu jieKCHHecKUMu napajjejaMu. napb cjob, y Koxopbix coBnagarox jumb nacxb 3HaneHUH, Ha3MBaroTca HenojHMMu fleKCHHecKHMu napajjejaMu. BHemHe cxogHMe cjOBa gByx a3MKOB, He coBnagaro^ue hu b ogHOM U3 cboux 3HaHeHuË, Ha3MBaroTca jo^HMMu jeKCHHecKHMu napajjejaMu (,3y6HHUHCKuË 20i6). OgHaKO rpynna «jo^emx gpy3eñ nepeBogHUKa» (jo^emx jeKCunecKux napaj-jejeË) nogpo6Ho b cTaTbe paccMOTpeHa He 6ygeT, n0T0My hxo gaHHMe jeKcuHecKue eguHHUM gocxaxoHHO xopomo roynehbi, bo MHorux a3MKax cocxaBjeHM cjOBapu, hxo n03B0jaex HUBejupoBaxb omuÔKH. KpoMe xoro b nape a3MKOB pyccKHË :: aErjiuËCKHË b o6meHayHHoË jeKcuKe jo^Hbie napajjeju o6pa3yrox cjOBa, npeuMymecTBeHHo npuHagje^amue k pa3HMM HacTaM penu (cymecTBUTejbHbie u npujaraTejbHMe, cymecTBUTejbHMe u rjiarojbi), hto TaK^e n03B0jaeT npu ^yHKuuoHupoBaEuu b koh-xeKCxe onpegejuxb 3HaneHue. npuHUHOË 06pa30BaHua xaKux napajjejeË aBjaexca xox $aKT, hto b aHrjuËCKOM a3MKe gja 06pa30BaHua hobmx cjob mupoKO ucnojb3yeTca KOHBepcua, b to BpeMa KaK b pyccKOM a3MKe goMUHupyeT a^^uKcauua. ConocTaBUM o6meHayHHyro jeKCUKy pyccKoro u aHrjuËCKoro a3MKOB gja b^ihb-jeHua jeKCUHecKux napajjejeË, a TaK^e gja u3yHeHHa ux cooTHomeHua. 608 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december 2 MeTogo^orHH nccrogoBaHHH MaTepuajoM uccjegoBaHua aBjaeTca jeKcuKa H3 Academic Word List u ee pyc-CKoa3braHbie aHajoru. CnucoK o6meHayHHon neKCHKH (Academic Word List) 6bij pa3pa6öTaH ABepuj KoKcxeg (Victoria University of Wellington, New Zealand). CnucoK cocTaBneH Ha 0CH0Be Kopnyca oömeHayHHon jeKcuKu (Academic Corpus) h cogep^ur 2000 Hau6ojee nacTOTHbix cjob aHrauncKoro a3bma, BCTpenaromuxca b mup0K0M cneKTpe HaynHbix TeKCToB. ^pHH^H^aMH oTÖopa 06meHayHH0H neKCHKH, Bxogamen b cnucoK, aBjaroTca nacTOTHocTb ynoTpe6jeHua h pa3H006pa3ue c$ep ucn0jb30BaHua (Academic Word List). MeTogoM cnjomHon Bbi6opKu U3 Oxford Learner's Dictionary of Academic English (OLDAE), b KoTopbin BCTpoeH CnucoK oö^eHayHHon jieKCKKu, BbiôpaHbi aHrjinncKne cnoBa, o6pa3yromue jeKcnnecKHe napajjeju c pyccKoö o6meHayHHon jeKCHKon. K jeKCHHecKHM napajjejHM b HameM uccjegoBaHuu mm othochm napbi cjob coBnaga-romue no 3BynaHHM h HanucaHuro, npuHuMaa bo BHuMaHue pa3JHHHa $0HeTuHecK0H u aj^aBHTHon cucTeM cpaBHHBaeMHx m3hkob. rpa^unecKoe u 3ByKoBoe cooTBeTCTBue aBjaeTca o6a3arejbHbiM ycjoBueM, a Mop$ojoraHecKaa npuHagje^HocTb BTopocTe-neHHa. nocKojbKy uMeHHo rpa^unecKoe u 3ByKoBoe cxogcTBo 6e3 yneTa cogep^aHua npuBogaT k omu6KaM u K0MMyHuKamBHbiM HeyganaM. TaK, HanpuMep, jeKcuHecKue eguHu^i KDH^nm u concept uMeroT a6coflK>THoe rpa^unecKoe u 3ByKoBoe cooTBeT-CTBue, a TaK^e ugeffm^Hyro Mop^ojorunecKyM npuHagje^HocTb. OgHaKo, b napax academic - aKadeMUK, functional - ^yn^uonan, constructive - Koncmpyxmue Ha6jro-gaeTca cooTBeTCTBue b njaHe Bbipa^eHua npu HecoBnagaromen M0p$0ïï0raHecK0H npuHagje^HocTu. Cy$$uKCbi -ic, -al, -ive o6o3HanaroT npuHagje^HocTb k Kjaccy npujaraTejbHMx b aHrauöcK0M a3bme, b to BpeMa KaK b pyccKoM a3bme ux rpa^une-CKue u 3ByKoBMe aHajoru aBjaroTca cy$$uKcaMu cymecTBuTejbHbix. Hcnojb3ya MeTogbi ge$HHH^H0HH0^0 u cpaBHurejbHo - conocTaBuTejbHoro aHa-ju3a, 0T06paHHMe npuMepbi 6mju pacnpegejeHbi Ha rpynnbi: nojHbie jeKcunecKue napajjeju, HacmnHbie jeKcunecKue napajjeju u jo^Hbie jeKcune CKue napajjeju. ,3,ja onucaHua B3aHMogeHCTBHa jieKcunecKux egHHH^ o6meHayHHon jieKcuKu BHyTpu rpynn b pa6oTe TaK^e 6mju ucn0jb30BaHbi ucTopuKo^TuMofloruHecKuH aHaju3, aHaju3 CTeneHu ceMamunecKoro cxogcTBa u ^JeMeHTM CTamcraHecKoro MeToga. 3 PeîymTaTti MeTogoM cnjomHon Bbi6opKu u3 Academic Word List 6mjo 0T06paH0 296 cjob, K0T0pne o6pa3yroT napajjeju c o6meHayHHon jieKcuKon pyccKoro a3biKa. TaK ®e 6mj npoBegeH aHaju3 cjoBapHbix ge^fflhu^S u 0TC>6paHHbie napbi cjob 6bmu pacnpegejeHbi T. nepegpueHKO, E. HcTOMHHa: ^eKcnnecKHe napannenu b oS^eHayHHOH neKCHKe 609 Ha rpynnbi c a6conroTHbiM coBnageHneM 3HaneHnn b o6ohx a3bmax (nonHbie neKcn-necKHe napaflflenn), c HenonHbiM coBnageHneM 3HaneHnn (nacTHHHbie neKcnHecKne napanflefln) n c aGconroTHbiM HecoBnageHneM 3HaneHnH (noxHbie naparnefln). ygeflbHbin Bec .eKcnnecKHx napa..e.en b H3yneHHOM Marepnane cocTaBnaeT 14,8%. 112 nap c.ob aBnaroTca nonHbiMn napa..enaMH, 65 nap c.ob o6pa3yroT no^Hbie napa..e.n n 119 nap c.ob coBnagaror He bo Bcex 3HaneHnax, aBnaacb HacranHbiMn napa..enaMn. npo^HTHoe cooTHomeHne neKcnHecKnx napa..e.en npegcTaBneHo Ha pncyHKe 1. no.HMe .eKcnnecKHe napa..e.n npegcTaBneHbi 6o.bmen HacTbro nHTepHa^no-Ha.bHbiMn c.oBaMn jiaTnHcKoro nponcxo^geHna (67,85%). ,3,aHHbm $aKT o&acHaeTca TeM, hto jjaTUHcKHK m3hk gonroe BpeMa cnnTanca m3hkom HayKn. HHTepHannoHanroMbi jarnHcKoro nponcxo^geHna ^yHKnnoHnpyroT b conocraBnaeMbix a3biKax caMocroa-TejbHo (component - KOMnonenm, index - undeKc), a TaK^e o6pa3yroT ceMbn (intensity ^ intensive ^ intensively; minimal ^ minimize; unmencuenocmb ^ unmencuenuu ^ UHmeHCUBHO; MUHUMaWbHblU ^ MUHUMUSUpOeamb). Ha BTopoM MecTe no 3HaHUMo-ctu HaxogaTca nHTepHannoHajn3MM rpenecKoro nponcxo^geHna (method - Memod; hypothesis - ^unome3a; criterion - Kpumepuu), KojnnecTBo kotopmx cocTaBjaeT 18,75%. nojHbie napajjejn b o6meHaynHon jeKcnKe TaK^e o6pa3yroT nnrepHa-^noHaJn3MM $paH^3cKoro nponcxo^geHna (7,14%), HeMe^K0^0 nponcxo^geHna (1,79%) n aHranncKoro nponcxo^geHna (4,46%). ^,e$nHn^noHHMH aHajn3, BbiaBnaromnn ceMaHTnnecKoe cxogcTBo Me^gy neK-cnnecKHMn egnHn^aMn, noKa3an, hto 3HannTejbHyro nacrb o6^eHayHHon jeKcnKn cocTaBjaroT HenonHbie jeKcunecKne napajjejn. HenonHbiMn jeKcnnecKUMn napan-jenaMu aBjaroTca napbi cjob, c Hea6conroTHbiM coBnageHneM 3HaneHnn. HanpnMep, b cnoBapHbix cTaTbax neKcnHecKnx egnHn^ technology n TexHonorna yKa3aHHo ogn-HaKoBoe KonnnecTBo 3HaneHnn, ho ogHo n3 hux He coBnagaeT. 610 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Technology: 1 scientific knowledge used in practical ways in industry, for example in designing new machines; 2 machinery or equipment designed using technology (OLDAE). TexH0M0^uH^. 1 coBoKynHocTb MeTogoB, npo^ccoB u cpegcTB, ucnoib3yeMbix npu npou3Bogcrae, roroTOBieHuu nero-i.; 2 CoBOKynHOCTb 3HaHun o cnoco6ax o6pa6oTKu MarepuaioB, u3geiun u MeTogax ocymecTBieHua KaKux-i. npou3BogcTBeHHbix npo-^ccob [ETCP£]. 06muM gia gaHHMx ieKcunecKux eguHun aBiaeTca to, hto ohu o6o3HanaroT coBoKynHocTb 3HaHUH, ucnoib3yeMbix b npou3BogcTBeHHbix npo^ccax. AHriuncKaa leKCunecKaa eguHu^ TaK^e Ha3HBaeT MamuHbi uiu o6opygoBaHue, pa3pa6oTaHHbie c ucnoib3oBaHueM TexHoioruu, b to BpeMa KaK pyccKaa ieKcnnecKaa eguHu^ ^T0^0 3Ha-neHua He uMeeT. BTopoe 3HaneHue ieKcnnecKon eguHu^i mexH0M0^uH TaK^e ocraeTca a6cTpaKTHHM, Ha3HBaa «coBoKynHocTb 3HaHun o cnoco6ax o6pa6oTKu MarepuaioB». nogrpynna HenoiHbix leKcunecKux napaiieien, b KoTopyro BKironeHH ieKcnnecKue eguHunH c oguHaKoBHM KoinnecTBoM 3HaneHun, HeMHoronucieHHa u cocraBiaeT 15,13%. ropa3go name b napax ciob aHriuncKoro u pyccKoro a3HKa oTMenaeTca accuMe-Tpua 3HaneHun oTHocuTeibHo gpyr gpyra. AHaiu3 noKa3ai, hto u3 ucciegoBaHHbix CTa geBaraagnara HenoiHHx ieKcunecKux napaiieien noHTu noioBuHa (49,58%) npuxoguTca Ha napbi, rge y ieKceMH aHriuncKoro a3HKa 6oibme 3HaneHun, HeM y ieKceMH pyccKoro a3HKa. HanpuMep, aHriuncKoe cymecTBuTeibHoe aspect uMeeT ciegyromun pag 3HaneHun: 1 a particular feature of a situation, an idea or a process; a way in which something may be considered; 2 a particular surface or side of an object or a part of the body; the direction in which something faces; 3 the form of a verb that shows, for example, whether the action happens once or many times, is completed or is still continuing (OLDAE). napHoe eMy pyccKoe cymecTBuTeibHoe acneKm ToiKyeTca b cioBapax KaK. 1 tohka 3peHua, c KoTopon paccMarpuBaroTca KaKue-iu6o npegMerbi, aBieHua, noHarua; 2 onpegeieHHaa CTopoHa KaKoro-iu6o aBieHua, noHarna (E^peMoBa 2000). 06muMu b 3toS ieKcnnecKon napaiieiu aBiaroTca 3HaneHua 1 u 2. TpeTbero 3HaneHua, Ha3biBaromero rpaMMarune-CKyro Kareropuro riaroia, pyccKoe cymecTBuTeibHoe He uMeeT. KaK npaBuio, 3HaneHue, yKa3aHHoe b cioBapHon craTbe nepBHM, aBiaeTca Hau6oiee Ba^HHM u nacTOTHbiM. Ho npu conocTaBieHuu ieKcunecKux napaiieien CTaHoBuTca oneBugHHM, hto BaxHocTb u nacTOTHocTb 3HaneHun uHTepHanuoHaibHbix ciob b pa3Hbix a3HKax He coBnagaeT. AHriuncKun riaroi inspect onucHBaeTca cioBapeM ciegyromuM T. nepegpueHKO, E. HcTOMHHa: ^eKcnnecKHe napannenu b oS^eHayHHOH neKCHKe 611 06pa30M: 1 to look closely at something/somebody, especially to check that everything is as it should be; 2 to officially visit a school, factory, etc. in order to check that rules are being obeyed and that standards are acceptable (OLDAE). CooTBeTCTByromun riaroi pyccKoro a3HKa uMeeT iumb 3HaneHue 'npoBepaTb npaBuibHocTb Hbux-iu6o gencTBun b nopagKe Hag3opa' (O^eroB 2000). BTopon no HanoiHaeMociu, cocraBiaa 35,29 % ot o6mero KoiunecTBa HenoiHbix leKCHHeoKux napaiieien, aBiaeTca nogrpynna, b kotophx b pyccKoM a3HKe Ha6irogaeTca 6oibme 3HaHeHHH, neM b aHriuncKoM. PaccMoTpuM HecKoibKo npuMepoB napaiieien u3 ^Ton nogrpynnbi. B cioBapHon craTbe cymecTBuTeibHoro final npegcraBieHbi ciegyromue onpegeieHua: 1 the last of a series of games or competitions in which the winner is decided; 2 an exam taken by school, university or college students at the end of a semester or quarter usually in a topic that they will not study again (OLDAE). Ero napa TpaKTyeTca KaK: 1. oKoH^aHue, 3aBepmeHue, KOHe^ nero-i; 2. 3aKiK>HuTeibHaa nacrb cnopTuBHHx copeBHoBaHun, BbiaBiaromaa no6egnreia; 3. 3aKiK>HnreibHaa nacrb My3HKaibHoro nporoBegeHua, cneKTaKia, uMeromero HecKoibKo nacreS (BTCP-3). O6muM gia gaHHHx ieKcuHecKux egHHH^ aBia-eTca BTopoe 3HaneHue, b ocraibHbix 3HaneHuax oTMenarorca HecoBnageHua c npeBaiupoBaHueM 3HaneHun y pyccKoro cymecTBureibHoro. HeKoTopHe TpygHocTu b onpegeieHuu coBnageHua u HecoBnageHua 3HaneHun MoryT Bo3HuKaTb u3-3a cTuiucTuHecKux pa3iuHun. HanpuMep, 3HaneHua aHriuncKoro cymecTBureibHoro procedure: 1. a way of doing something, especially the usual or correct way; 2. the official or formal order or way of doing something, especially in business, law or politics; 3. a medical operation cxo^u co 3HaHeHuaMu, npegcraBieHHbiMu b cioBapHon cTaTbe pyccKoro cymecTBureibHoro npo^e^ypa: 1. o^unuaibHo ycTaHoBieHHaa nociegoBaTeibHocTb gencTBun gia ocymecTBie-Hua uiu o^opMieHua nero-i. 2. xog, nociegoBaTeibHocTb gencTBun b KaKoM-iu6o geie; 3. iene6Hoe MeponpuaTue, npegnucaHHoe BpanoM (OLDAE, BTCPS). EguHCTBeHHtiM pa3iuHueM aBiaeTca 3HaneHue «xog, nociegoBaTeibHocTb gencTBun b KaKoM-iu6o geie», KoTopoe b pyccKoM a3HKe ynoTpe6iaeTca KaK pa3roBopHoe, ocTaBaacb HenTpaibHHM b aHriuncKoM a3HKe. PacnpegeieHue ieKcunecKux egHHH^ no nogrpynnaM b 3aBucuMocTu ot Koiune-cTBa coBnagaromux 3HaneHun npegcraBieHo Ha PucyHKe 2. 612 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Pkic. 2 ■ /leKCKMecKue napa/we/in C OflMHaKOBbIM K0/1M4eCT80M 3Ha4eHHM (15,13%) ■ /leKcunecKHe napade/in C 6o/lbtUMM KOyikineCTBOM 3Ha4eHMÍÍ B amVlMMCKOM H3biKe (49,58%) /leKcu^ecKue napannenw C ÖOyibLUMM KOyiMMeCTBOM 3HaHGHMM B pyCCKOM H3biKe (35,29%) 4 BMBO.IM npoBegeHHbiH aHaju3 jieKCunecKux napajjejeH b o6meHaynHon jieKCUKe pyccKoro h aHrjHHCKoro a3biK0B noKa3biBaex, hto b ochobhom ^xox njacx jeKCUKH o6pa3yrox nojHbie (37,84%) h HenojHbie (40,20%) napajjeju. nojHbie jieKCunecKue napajjeju npegcxaBjeHbi 6ojbmen nacxbro HHxepHanuoHaïïbHbiMH cjoBaMH jaxuHCKoro npouc-xo^geHHH (67,85%), hto o6"bacHaexca xeM, hto gojroe BpeMa oh cnuxaflca 33hkom HayKH. Hau6ojbmue xpygHocxu Bbi3biBarox HenojHbie napajjeju u3-3a otahhhh b KojHHeCTBe 3HaneHHH y cjob, o6pa3yromux napajjejb, hjh u3-3a CTHjucTHHecKux pa3ïïHHHH b ynoTpe6jeHHH. nogrpynna HenojHbix jeKCunecKux napajjejen, b K0T0pyM BKjKMeHbl jeKCHHeCKHe egUHHUH C 0gUHaK0BbiM K0jHHeCTB0M 3HaneHHH, HeMHoroHHCjeHHa u cocTaBjaeT 15,13%. B ochobhom b napax cjob oTMenaeTca acuMMexpua 3HaneHHH othoCHTejbHo gpyr gpyra. nojyneHHHe gaHHbie n03B0jarox ycxaH0Buxb 6ojee nojHyro KapxuHy B3auM0-0TH0meHHH jeKCunecKux napajjejeñ gByx 33hkob, noKa3biBaroT ux cxo^ecTb u Ha^H0HaJbH0 - KyjbxypHbie oraunua, a TaK^e n03B0jaMT u36e®aTb HeK0T0pbix bo3mo®hhx omu6oK npu nepegane pe3yjbxaxoB HayHHbix uccjegoBaHUH Ha pogH0M H HH0CXpaHH0M 33bIKax. ,HK>6oBb H. BopucoBa, 2005: «ïïowrnue ópysbx nepeeoduum». 06^eHaynHüH neKcuKa. MocKBa: HBH-TE3AypyC. [Ljubov' I. Borisova, 2005: «Ložnye druz'ja perevodčika». Obščenaučnaja leksika. Moskva: NVI-TEZAURUS.] Hhtepatypa T. nepegpueHKO, E. HcTOMHHa: ^eKCHHecKHe napade™ b 06^eHayHH0H ^eKcme 613 Cepren B. rpHHeB-rpHHeBHH, 2008: TepMUHoeedeHue. MocKBa: AKageMua (Academia). [Sergej V. Grinev-Grinevič, 2008: Terminovedenie. Moskva: Akademja (Academia).] Bajepua n. ,3,aHUfleHKO, 1977: PyccKax mepMUH0J0^ux: Onum JUH^eucmu^ecK0^0 onucanun. MocKBa: HayKa. [Valerija P. Danilenko, 1977: Russkaja terminologija: Opyt lingvističeskogo opisanija. Moskva: Nauka.] B^agnMnp B. ^y6nHHHCKnn, TujbMaHH Pohtep, 2015: Teopun u jeKcuKospa^mecme onucanue jeKcunecKux napajjejeu. XapbKOB: H3g-BO (nigpynHUK HTy "Xni"). [Vladimir V. Dubičinskij, Til'mann Rojter, 2015: Teorija i leksikografičeskoe opisanie leksičeskih parallelej. Har'kov: Izd-vo (Pidručnik NTU"XnF').] B^agHMnp B. ^y6nHHHCKnn, 2016: O hobom jieKcnKorpa^unecKOM npoeKTe: PyccKO-HeMe^OM cjOBape jeKcnnecKux napajnenen. Hoean Poccun: Tpaču^u u unno-ea^u e %3UKe u nayrn o %3UKe. MocKBa; EKaTepHH6ypr: Ka6uHeTHbin yneHbin. [Vladimir V. Dubičinskij, 2016: O novom leksikografičeskom proekte: Russko-nemeckom slovare leksičeskih parallelej. Novaja Rossija: Tradicii i innovacii v jazyke i nauke o jazyke. Moskva; Ekaterinburg: Kabinetnyj učenyj.] TaTbaHa E^peMOBa, 2000: Hoeuu cjoeapb pyccKo^o asbiKa (HCPfl). Tojkobo- cjoeoo6pa3oeamejbnuu. MocKBa: PyccKun a3biK. [Tat'jana F. Efremova, 2000: Novyj slovar' russkogojazyka (NSRJa). Tolkovo- slovoobrazovatel'nyj. Moskva: Russkij jazyk.] Mapua n. Kottopoba, 2006: O6meHaynHaa jeKcuKa. CmumcmuuecKuu ^H^uKJone-čmecKuu cjoeapb pyccKo^o x3biKa. nog pegaKquen M.H. ko^hhoh. MocKBa: OjHHTa, HayKa. [Marija P. Kotjurova, 2006: Obščenaučnaja leksika. Stilističeskij enciklopedičeskij slovar'russkogo jazyka. Pod redakciej M.N. Kožinoj. Moskva: Flinta, Nauka.] rpuropuH A. KpbijOB, 2005: ^muM0J0^u^ecKUu cjoeapb pyccK0^0 %3UKa. Cn6.: nojurpa^ ycjyru. [Grigorij A. Krylov, 2005: Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka. SPb.: Poligraf uslugi.] Cepren A. Ky3He^B, 1998: Eojbmou monKoeuu cjoeapb pyccK0^0 x3biKa (ETCPH). CaHKT-neTep6ypr: HopuHT. [Sergej A. Kuznecov, 1998: Bol 'šoj tolkovyj slovar'russkogo jazyka (BTSRJa). Sankt-Peterburg: Norint.] Ojbra MuTpo^aHOBa, 1973: h3uk HaynHo-mexHmecKou numepamypu. MocKBa: H3g-BO MocKOBcKoro yHUBepcuTeTa. [Ol'ga D. Mitrofanova, 1973: Jazyknaučno-techničeskoj literatury. Moskva: Izd-vo Moskovskogo universiteta.] Cepren H. O^eroB, Harajba ro. fflBegoBa, 2000: Tonmeuu cjoeapbpyccKo^o %3UKa. MocKBa: A36yKOBHUK. [Sergej I. Ožegov, Natal'ja Ju. Švedova, 2000: Tolkovyj slovar' russkogojazyka. Moskva: Azbukovnik.] MaKc OacMep, 1986: SmuMojosunecKuu cjoeapbpyccKosoH3UKa e IVmoMax. MocKBa: nporpecc. [Maks Fasmer, 1986: Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka v IV tomah. Moskva: Progress.] 614 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Academic Word List. B cera. Online Etimology Dictionary (OED). B cera. Oxford Learner's Dictionary of Academic English (OLDAE). B cera. Povzetek V prispevku se analizirajo leksikalne paralele v splošnem znanstvenem jeziku v ruščini in angleščini. Kot gradivo je bila uporabljena leksika iz Academic Word List (pribl. 2000 besed) in njene ruske ustreznice. Ta seznam je bil sestavljen na univerzi Victoria v Wellington! na Novi Zelandiji. V t. i. paralelno leksiko so vključeni večinoma internacionalni izrazi s koreni iz latinščine in grščine, manjše število izrazov pa izvira iz francoščine, angleščine in nemščine. Ugotovljeno je bilo, da 37,84 % te leksike tvori popolne, 40,20 % pa delne paralele; v prvem primeru gre za enak obseg pomena in enako število pomenov (npr. component - KOMnoHeHm, index - uHdeKc), pri drugem pa ima lahko angleški ali ruski izraz različno število pomenov (ponavadi ima angleški izraz več pomenov kot ruski), nekateri pomeni so različni ali pa sta si izraza stilistično različna. Kot zgled delne paralele lahko služita izraza technology in mexH0M0^uH, saj je eden od pomenov angleškega izraza 'oprema in stroji', medtem ko ruski izraz nima tega konkretnega pomena. Ugotovitve prispevka so koristne za izogibanje napakam pri poročanju o rezultatih znanstvenih raziskav. UDK 821.163.6.09Prešeren F.:821.162.3.09Mácha K. H. Lucija Mandic Ljubljana lucijamandic0@gmail.com MED ŽLINDRO IN SVITLO MAVRO: RECEPCIJI KRSTA PRI SAVICI IN MAJA V ČASU NARODNIH PREPORODOV1 V članku s primerjalno analizo recepcij dveh nacionalnih pesnitev, Prešernovega Krsta pri Savici in MáchovegaMaja, ugotavljamo, v čem sta si bila podobna in kako sta se razlikovala procesa kanonizacije teh dveh del, ki sta v obdobju narodnih preporodov v 19. stoletju zasedli podobni mesti v češki in slovenski nacionalni literaturi. Primerjamo, kako so se skozi pisemsko, kritiško in literarno recepcijo spreminjali pogledi na deli od prve objave (1836) do tedaj, ko sta bili sprejeti v nacionalni literarni kanon. Ključne besede: nacionalna pesnitev, France Prešeren, Karel Hynek Mácha, slovenska romantika, češka romantika By using a comparative analysis of the reception of two national poems, Prešeren's The Baptism on the Savica and Mácha's May, we can observe in which ways the processes of canonization of these works were similar and in which ways they differed during the nineteenth-century period of national revivals. By researching private correspondence, literary critiques, and literary reception, we can see how the perception of these works has changed from 1836, when they were first published, up until they became recognized as canonical works in their respective national literatures. Keywords: national poem, France Prešeren, Karel Hynek Mácha, Slovene Romanticism, Czech Romanticism 1 Uvod Slovenska literarna veda je v zadnjih letih ponovno intenzivneje problematizirala koncepta »slovenskega kulturnega sindroma« (Rupel 1976) in »prešernovske strukture« (Pirjevec 1978) in njuno tezo, daje ena temeljnih značilnosti slovenske literature njena podrejenost narodotvorni vlogi, zaradi katere naj bi trpela njena estetska razsežnost, ter da gre za proces, ki je lasten le slovenski literaturi. Slovenska književnost se je že v 19. stoletju želela izviti iz narodotvorne vloge, koncept literature, ki služi v prvi vrsti narodni ideologiji, pa ni le slovenska izjema (Juvan 2012: 315-18). Marijan Dovic in Jón Karl Helgason v National Poets, Cultural Saints zapišeta, da »teza o 'slovenskem kulturnem sindromu' zahteva popravek: vzpon naroda je bil mogoč ne zaradi poezije, ampak z vzponom poezije (literature), ki jo je politično instrumentaliziral vedno močni nacionalistični srednji sloj« (Dovic in Helgason 2017: 147). Ta instrumentalizacija literature je neizbežno vplivala tudi na kanonizacijo sočasne literarne produkcije. 1 Članek je predelana različica diplomskega dela Primerjava Prešernovega Krsta pri Savici in Machovega Maja v kontekstu narodnega preporoda pod mentorstvom Aleksandra Bjelčeviča in Vida Snoja. 616 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december S primerjavo recepcij Prešernovega Krsta pri Savici in Maja Karla Hynka Mache bomo skušali osvetliti nekatere kanonizacijske procese, ki so zaznamovali recepcijo dveh ključnih besedil, ki sta v 19. stoletju pridobili status t. i. nacionalne pesnitve oz. epa. 2 Pregled literature Macha in Prešeren sta bila spričo svoje primerljive vloge v slovenski in češki kulturi (Dovic 2013) deležna pogostih primerjav. Literarna zgodovina se je ukvarjala predvsem z njunim srečanjem leta 1834, ki priča o bogati kulturni izmenjavi med češkimi in slovenskimi izobraženci v 19. stoletju, primerjave med njunimi deli pa so bile redke. Albinca Lipovec je v članku Karel Hynek Macha in France Prešeren (1981) opisala poglavitne podobnosti in razlike med avtorjema,2 vendar se je pri tem osredotočila na njuno srečanje v Ljubljani, Aleksandr Stich pa se je v članku Prešeren in Macha (1987) omejil na motiv maščevanja pri obeh pesnikih. Primerjave recepcij njunih del se je lotil Jonatan Vinkler v članku »Tisk a papir jsou vyborne.« - Prešeren in Macha v primežu nacionalizma (2004), v katerem je analiziral odzive na Prešernovo liriko, ki je zaradi svojega subjektivizma naletela na podoben odpor kot Machova poezija, vendar ni namenil večje pozornosti samemu Krstu pri Savici. Temu se je posvetil Erwin Köstler v kratkem prispevku Prešernov Krst in Machov Maj: podobnosti in različnosti v recepciji dveh »nacionalnih epov« (2002), v katerem ugotavlja, da sta bila tako Macha kot Prešeren skozi 19. stoletje podvržena utilitarističnemu pojmovanju književnosti s strani čeških in slovenskih kritikov (Köstler 2002: 330), vendar pri tem ne omenja temeljnih razlik med pesnitvama, ki so vplivale tudi na različni recepciji, hkrati pa v analizo vključuje tudi splošne oznake Prešernove lirike iz prve polovice 19. stoletja, kar relativizira podobnosti, ki jih avtor opaža med recepcijama pesnitve in epa. Nazadnje se je z Macho in Prešernom ukvarjal Marijan Dovic, ki je v članku »Češki Prešeren«: slovenska recepcija Machovega kulta (2013) v okviru študij o procesu kanonizacije kulturnih svetnikov ugotavljal, da so Macho na Slovenskem vzporejali s Prešernom ravno zaradi njunega podobnega statusa nacionalnega pesnika. 3 Narodni preporodi Kanonizacijski procesi so bili tesno povezani z razvojem narodnoprerodnih gibanj, ki jih češki zgodovinar Miroslav Hroch razčleni na tri zaporedne faze: »Fazo A (obdobje akademskega zanimanja), fazo B (obdobje patriotske agitacije) in fazo C (vzpon masovnega nacionalnega gibanja)« (1985: 23). Te faze se pri različnih narodih niso odvijale istočasno. Glede na to, kako so si časovno sledile glede na razvoj kapitalistične družbe, razlikuje štiri tipe narodnih preporodov: prvi tip (»integrirani«), kjer sta se faza A in B odvili pred vzpostavitvijo kapitalistične družbe, C pa v času buržoazne revolucije; drugi tip (»zapozneli«), kjer se je faza C odvila šele po buržoazni revoluciji; tretji tip 2 A. Lipovec opaža, daje Macha »izrazno preraščal romantične modele«, medtem ko je Prešeren »artistično presajal v pesniško nerazvit slovenski jezik« tuje pesemske oblike, Prešeren za razliko od Mache »premosti boleči razkol med idealom in resničnostjo ter pristaja na uporno vztrajanje«, »najbolj osebni izrazni način« obeh pa je oksimoron. Prav tako opaža, da je posnemanje folklore v njunih opusih ostalo na obrobju (58-59). Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 617 (»vstajniški«), kjer so se vse tri faze odvile že pred njo; ter četrti tip (»dezintegrirani«), kjer se je glavnina narodnega preporoda odvila šele po njej. Češki narodni preporod je prešel iz faze A v fazo B že okoli leta 1800, v fazo C pa v času marčne revolucije, torej spada v prvi tip. Slovenski narodni prerod spada v drugi tip, saj se je patriotska agitacija sicer res začela že pred revolucijo (že v zgodnjih štiridesetih letih, ko so začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice, ki so bile namenjene tudi širjenju slovenske narodne zavesti med preprostim ljudstvom) (Kosi 2013: 236-360), vendar se je po Hrochu preobrazila v masovno gibanje šele v devetdesetih letih 19. stoletja (Hroch 1995: 285). S slednjo Hrochovo ugotovitvijo se težko strinjamo, če upoštevamo razmah društvenega življenja okrog sredine petdesetih let 19. stoletja (Perenič 2010), saj so namreč »politično-kulturna društva, ki so bila v Trstu, Gorici, Gradcu, na Dunaju, v Ljubljani in Celovcu in so nekakšni predhodniki čitalnic, delovala že v marčni dobi« (Perenič 2012: 365), ter čitalništva od šestdesetih let 19. stoletja (Perenič 2012). Miloš Zelenka pri vzporejanju razvoja češke literature s Hrochovo periodizacijo narodnega preporoda opaža, da lahko s fazo A korelira klasicistično obdobje, s fazo B predromantično, pri fazi C, ki je na Češkem dosegla vrhunec v času marčne revolucije, pa se stvari zapletejo, saj naj bi se v tej fazi zgodil prehod iz romantike v realizem (Zelenka 2014: 111). Za to fazo je značilno, da se literatura začne osvobajati svoje vloge osrednjega medija za diseminacijo nacionalne ideologije, zato se tudi fokus literarne kritike prenese na druge elemente. Kot na Slovenskem tudi na Češkem literatura namreč ni bila edini medij za oblikovanje nacionalne identitete, ključnega pomena je bila npr. tudi časopisna dejavnost (Zajc in Polajnar 2012: 7-15; Juvan 2012: 315), vendar se je ta prenos lahko zgodil šele, ko se je vzpostavila trdna publicistična infrastruktura. V fazi C doseže svoj vrhunec tudi čaščenje kulturnih svetnikov, kar prav tako prenese fokus z literature na njene avtorje kot ključne figure povezane s širjenjem nacionalne ideologije (Dovic 2016: 32). Ker nas je zanimala recepcija predvsem v odnosu do teh družbenih premikov v prvih desetletjih po objavi, smo si za časovni okvir analize recepcije določili leto izida obeh pesnitev, torej 1836, ter točki, ki predstavljata podoben prelom v vrednotenju nacionalne pesnitve oz. epa (Dovic 2013: 462): za Krst pri Savici je to leto 1866, ko je izšel ponatis Poezij s Stritarjevo spremno besedo, za Maj pa smo obravnavano obdobje zamejili z letom izida pesniškega almanaha Maj, ki ga je leta 1858 začela izdajati skupina pesnikov, ki so se po Machovem epu poimenovali majevci in naznanili nove miselne in literarne tokove v češki kulturi ter pri tem vplivali tudi na razumevanje Machovih del. Pri analizi recepcije smo se omejili na omembe, kritike, recenzije in literarna dela, ki so nastala oz. bila objavljena v slovenskem oz. češkem okolju. Recepcija del zunaj nacionalnih meja je iz različnih razlogov precej odstopala od domače; Machov Maj je bil na primer v Nemčiji in na Poljskem veliko bolje sprejet kot med domačimi izobraženci, o čemer priča recenzija Maja v leipziškem časopisu Unsere Planet iz leta 1836 (Vašak 1981: 45) oz. recenzija A. B. Bielowskega v poljskem časopisu Rozmaitošci (prav tam: 79). Vendar je določitev meja zaradi takratne politične ureditve včasih težka, saj so bile češke in slovenske dežele združene v Avstrijskem cesarstvu, znotraj katerega je potekala 618 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december bogata kulturna izmenjava, nacionalne meje pa (še) niso bile strogo začrtane. Tako so češki izobraženci pisali o Maju v dunajskih časopisih, slovenski pa o Krstu v celovški Carinthii, ker pa te objave zato še niso »tuje«, smo jih seveda vključili v pregled. 4 Pregled recepcij 4.1 Krst pri Savici Omembe Krsta pri Savici v času njegovega izida so bile redke. Da je bila recepcija v glavnem pozitivna, lahko sklepamo le iz posameznih namigov v zasebnih pismih. Vinzenz Rizzi je junija 1836 pisal Antonu Laschanu, da je Krst pri Savici zbudil navdušenje mladine (Gspan 1960: 109). Paternu predpostavlja, da so prvi bralci Krst brali le kot srednjeveško zgodbo o pokristjanjevanju in spreobrnitvi obeh glavnih oseb (2006: 285), takšno preprosto branje pa je imelo za posledico, da so pesnitev pozitivno ocenili tudi bralci, ki Prešernovi poeziji sicer niso bili naklonjeni, na kar je morda ironično meril Prešeren sam v pismu Čelakovskemu 22. avgusta 1836, v katerem opiše Krst kot »metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen, pridobiti si naklonjenost duhovščine« (Prešeren 1974: 244). Iz te omembe lahko sklepamo, da so bili odzivi na pesnitev na splošno pozitivni tudi med katoliškim bralstvom, ki jim Prešeren zaradi erotične lirike in boemskega načina življenja načeloma ni bil blizu, vendar hkrati niso poudarjali njenega političnega (in nacionalističnega) aspekta. V Prešernovi korespondenci najdemo tudi njegov odgovor Stanku Vrazu z dne 4. marca 1837, v katerem omenja Vrazovo sodbo, da je pesnitev težko razumljiva (prav tam: 246). Kaj točno je imel Vraz s tem v mislih, težko predvidevamo, saj je njegovo pismo izgubljeno. Nerazumljivost je bila delno zagotovo povezana z Vrazu tujim osrednjeslo-venskim jezikom Prešernove pesnitve, morda pa se mu je zdela težko razumljiva tudi Črtomirjeva resignacija; bolj kot ljubljanskim katoliškim, pa tudi liberalnejšim krogom, je bila Vrazu blizu optimistična poetika panslavizma, na katero se je opiral ob živahnih stikih s češkimi preroditelji (Jež 2014), vendar to zaradi pomanjkanja gradiva ostaja le na ravni špekulacije. Dve leti pozneje je Prešernu glede Krsta pisal še en Štajerec, in sicer Štefan Kočevar, ki pa je brez zadržkov pohvalil Prešernovo »bogastvo misli in »lahkotnost govora« (Bleiweis 1875: 158). Prva omemba pesnitve se je v periodiki pojavila šele leta 1840 v nemškem članku Franca Malavašiča Slovenische Literaturzustände während des letztverflossenen Jahrzehends 1830-1839, objavljenem v Carniolii, v katerem je bil Krst skupaj z drugimi Prešernovimi pesmimi omenjen pohvalno (Malavašič 1840: 219). Tudi Malavašič v tem prispevku postavlja v ospredje krščansko motiviko, a hkrati že zapiše, da si želi, »da bi jo bral vsak prijatelj slovanske muze« (prav tam). Vpliv Krsta je kmalu opaziti tudi v književnosti; prvi takšen primer je »povest v pesmi« Sedem sinov (1841, 1843) Jožefa Žemlje, ki je po vzoru Krsta pisana v stancah. Juvan piše, da je Krst kot kanonsko delo nanjo vplival »žanrotvorno« (Juvan 1990: 144), Hladnik pa poleg tega ugotavlja, da je Žemlja zasnoval Sedem sinov kot »popravek« Krsta, v katerem je iskal srednjo pot med Vrazovim panslavizmom ter Prešernovim nezaupanjem do slovanskega kulturnega in jezikovnega stapljanja (Hladnik 2002: 201). Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 619 Da je bil Krst pri Savici dobro sprejet med slovenskimi domoljubi, lahko sklepamo glede na ponatis, ki ga je Bleiweis objavil v Kmetijskih in rokodelskih novicah leta 1844. Bleiweis je pesnitev objavil v več delih na prvi strani Novic, pa tudi v posebni knjižici namenjeni tistim bralcem, ki bi si jo želeli kupit v enem delu. Ponatis je pospremil s kratkim člankom, v katerem je poudaril, da »ne poznamo je v kranjskimu pismenstvu lepši zverstene povesti v verzih, kakor je 'Kerst per Savici', ki jo je naš slavni pevec gospod Dr. Prešerin spisal in v letu 1836 dal natisniti« (Bleiweis 1844: 114). Iz tega, pa tudi iz Bleiwesovega navdušenja ob pričakovanju natisa Prešernovih Poezij, lahko razberemo naklonjenost novičarskega kroga Prešernovi pesnitvi. V pregled velja vključiti tudi oceno Poezij Jožefa Babnigga iz leta 1847, v kateri ni omenil Krsta, čeprav je pohvalil druge Prešernove pesmi. Kos domneva, da mu kot nemškemu literatu ni bila blizu narodna ideja oz. kot zmernemu liberalcu zmaga krščanstva ob koncu pesnitve (Kos 2002: 84), Paternu pa nasprotno sklepa, da gre pri Babniggu za ocenjevanje poezije kot sredstva nacionalne ohranitve, zaradi česar ga Krst s svojo ljubezensko tematiko ni zanimal (Paternu 1989: 4). Kompleksnejše kritike Prešernove poezije in tudi Krsta se pojavijo šele v 2. polovici štiridesetih let, ko se poveča tudi politična napetost revolucionarnega leta 1848. Konec leta 1849 je v Sloveniji izšel prevod Rizzijeve recenzije Prešernovih Poezij. Rizzi je prvi opazil Črtomiijevo problematičnost in neskladje med njegovim bojem za staro vero ter sprejetjem nove, kar pa je razlagal kot zgodovinsko nujnost, zato se ni spraševal o njegovi iskrenosti (Rizzi 1849: 416). Rizzi je pohvalil Prešernovo obvladovanje jezika, globino njegove poezije ter njeno politično razsežnost, kjer pa se stvari zapletejo. Korošec Rizzi je bil sicer naklonjen slovanstvu (Gspan 1960), a le kolikor to ni imelo separatističnih teženj. Zato je sicer podpiral slovansko kulturo, a tudi hvalil Prešernov zmeren nacionalizem nasproti bojevitosti Koseskega. Paternu v Rizzijevi kritiki opaža polemiko z Babniggovim (in Malavašičevim) modelom kritike, ki temelji na nacionalnem pragmatizmu, s tem da daje prednost idejni avtonomnosti poezije (Paternu 1989: 12-13). Temu sentimentu je v opombi k članku oporekal (anonimni) prevajalec recenzije, ki mu je bila spravljivejša verzija slovanskega nacionalizma, ki jo je v Krstu zaznaval Rizzi očitno premalo bojevita (Rizzi 1849: 416). Videti je, da je v tem obdobju postal ambivalenten odnos narodno zavednega meščanstva do Krsta še izrazitejši (kot prej pri Žemlji) kljub njegovi nacionalni ideji in zgodovinski tematiki. Opazimo lahko težnjo po jasneje izraženi ideološki usmeritvi poezije, ki ne postavlja težkih eksistencialnih vprašanj. V letih okoli marčne revolucije je začelo izhajati več slovenskih časnikov in posledično tudi več člankov o slovenski književnosti. Med njimi izstopa članek Pretres slovenskih pesnikov v Ljubljanskem časniku decembra leta 1850, v katerem je Janez Trdina Prešerna označil za najboljšega slovenskega pesnika ter gostobesedno pohvalil njegovo poezijo (Trdina 1952: 200-02). Krst pri Savici je pri tem le omenil in mu ni namenil posebne pozornosti, vendar lahko sklepamo, da ga je imel v čislih tako kot preostalo Prešernovo poezijo. Istega leta omeni Krst tudi Lovro Toman v članku O Prešernovim spominku, kjer poudari njegov domoljubni naboj ter ga izpostavi kot Prešernovo osrednje delo, s tem da predlaga dogajalni prostor pesnitve kot možno 620 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december lokacijo za Prešernov spomenik (Toman 1850: 61). Podobno pozitivno in na kratko naj bi Krst pri Savici omenil tudi Jernej Levičnik v nekrologu za Prešernom v Carinthiji leta 1851 (Kos 2002: 86). V petdesetih letih je bilo časopisnih omemb Krsta nekoliko manj, vendar se je opazno povečala literarna produkcija, v kateri je opaziti njegov vpliv. Leta 1851 je izšla »izvirna povest« Luke Svetca Vladimir in Kosara. Svetec je zanjo iz Krsta prevzel snov in potek bitke ter po Črtomirjevem govoru iz Uvoda povzel Vladimiijev govor (Svetec 1851). Istega leta je tudi Balant Janežič za svojo »povest iz staropaganskih časov« Žertvovanje na Savi prevzel snov Krsta pri Savici ter parafraziral Črtomiijev govor, poleg tega pa se v njej pojavijo tudi junaki iz Krsta; nastopata namreč Valjhun in Droh, omenjen pa je tudi sam Črtomir. Janežič je ob koncu povesti poudaril »padec svobode in neodvisnosti« (Janežič 1851: 20). Omeniti moramo tudi na žalost neohran-jeno spevoigro Josipine Turnograjske, Črtomir in Bogomila, ki je nastala pred letom 1854. Ohranjeno je le poročilo Lovra Tomana o avtoričinem izvajanju samospevov (Juvan 2016: odst. 253). Na podoben način je uporabil Prešernovo besedilo tudi Levstik v satiri Ježa na Parnas (1854), kjer je Črtomiijeve besede položil v usta oslu (Levstik 1953: 100). Pri Levstiku naj bi šlo predvsem za satiro na Bleiweisa in novičarje ter privržence Koseskega, ki so pesništvo videli kot neke vrste obrt (Juvan 2016: odst. 448). Leta 1854 je Krst našel pot tudi v didaktično gradivo, in sicer v Janežičevo Slovensko slovnico s kratkim pregledom slovenskega slovstva. Janežič Prešerna imenuje »slovenskega klasikaija« ter Krst pri Savici njegovo najboljšo pesem, pri čemer vsebinsko izpostavi zmago krščanstva nad poganstvom (Janežič 1854: 145). Zanimiva je tudi omemba Krsta in negativna oznaka boginje Žive v kratkem prispevku o Blejskem jezeru v Zgodnji danici (Anonim. 1855: 4). V drugi polovici petdesetih let 19. stoletja so začela izhajati besedila, ki so tako ali drugače parodirala vzvišeni ton Krsta pri Savici. Med najbolj znanimi je Jenkov Ognjeplamtič iz leta 1855, pri katerem gre za parodijo žanra herojske nacionalne pesnitve. Juvan meni, da je Ognjeplamtič, čeprav se navezuje na Krst, kar je razvidno iz očitno parodiranega Prešernovega sloga, predvsem odgovor na romantično epiko in petrarkistični ljubezenski mit (prav tam: 138-40). Prav tako parodično je Erjavčevo kratko komično delo Kako se je Slinarju z Golovca po svetu godilo iz leta 1859. V njem je Erjavec poleg drugih priznanih slovenskih del citiral tudi Krst pri Savici, in sicer na mestu, kjer njegov junak polž na robu prepada razmišlja o samomoru, tako kot je o njem razmišljal Črtomir ob Bohinjskem jezeru. Za opis prizora služijo Prešernovi verzi iz Krsta, kar ustvarja komičen kontrast med visoko poezijo in neuglednim protagonistom (gl. Erjavec: 1934). Nazadnje moramo omeniti še Mencingerjevega Vetrogončiča (1860), ki morda najbolje od vseh ilustrira položaj Krsta pri Savici v tedanji slovenski kulturi. V tem primeru gre za prikaz meščanskega življenja, v katerem junaka, ki se borita za roko dekleta, utelešata nasprotujoča si politična nazora, prisotna v tedanji slovenski družbi: Medja je narodnozaveden študent, Vetrogončič pa predstavlja značilnega »nemškutarja«. Krstu pri Savici v tem delu pripada vloga kanonskega dela slovenske literature, katerega poznavanje služi kot preizkus Vetrogončičeve narodne zavednosti (Mencinger 1961: 73-74). Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 621 Drugače je Krst razlagal Janko Pajk (1864), ki je v Črtomirjevi in Bogomilini spreobrnitvi videl Prešernovo lastno vrnitev h katolištvu, kar je dojemal kot osrednje sporočilo pesnitve (Pajk 1864: 192-93). Podobno spraven pomen najde v pesnitvi tudi Stritar v spremni besedi k Poezijam leta 1866, kjer zapiše, da je Krst pri Savici »kakor svitla mavra, ki se za črno nevihto tolažljivo razpenja po mirnem nebu«. Krst Stritarju predstavlj a vrh in hkrati sintezo vseh aspektov Prešernove poezije (Stritar 1866: 44-45). V tem besedilu Prešerna ob primerjavi z drugimi velikimi evropskimi avtorji ustoliči kot nacionalnega pesnika, Krst pa kot njegovo osrednje delo hkrati kanonizira kot ključno delo slovenske poezije. 4.2 Maj Macha je kmalu po izidu svojega epa navdušeno poročal prijatelju o dobri prodaji knjižic in to označil za »najboljšo kritiko« (Vašak 1981: 34). Kljub temu da so se izvodi očitno dobro prodajali, pa so bile prve kritike Maja soglasno negativne. Eden prvih in najbolj citiranih odzivov na Maj je pismo Františka Čelakovkskega Krasoslavu Chmelenskemu: »Zdi se mi, da se nam letošnji maj maščuje, ker smo o njem peli tako morbidno. Nesrečni pesnik z vso svojo romantiko!« Apokaliptične posledice hladnega vremena pa je Čelakovsky pripisal Machovemu »groznemu byronizmu« (prav tam: 36-37). Podobnih misli so bili tudi drugi preroditelji starejše generacije, npr. Vojtech Nejedly, ki je v pismu Karlu Havliku leta 1836 Macho sicer prijazneje kot Čelakovsky imenoval »bistra glava«, vendar ni odobraval morbidne teme pesnitve ter jezikovnih inovacij, predvsem za češki jezik nenavadnega ritma in rime (prav tam: 40). Tudi v pismu Šebastianu Hnevkovskemu prihodnjega leta se je pritoževal nad Machovim romantičnim pretiravanjem (prav tam.: 85). V zvezi z recepcijo Maja se najpogosteje omenja prve tri kritike, ki so bile objavljene v češkem časopisju kmalu po njegovem izidu; prva kritika v članku Československa literatura izpod peresa Jana Slavomirja Tomička je izšla v Česki včeli 31. maja 1836, druga kritika je izšla 21. julija 1836 v članku Josefa Kajetana Tyla Pohled na literaturu nejnovej ši v časopisu Kvety, tretj a pa v spisu Josefa Krasoslava Chmelenskega Literatura česka r. 1836 v Časopisu Českeho musea. Kritiki so Machi sicer priznavali pesniškost ter mojstrsko obvladanje jezika (prav tam: 40, 47), vendar so ga v isti sapi obtožili, da je z ekstravagantnim slogom le zapolnil praznino »večnega niča« (prav tam: 39), predvsem pa jim nista bili po volji »nemoralna« zgodba in tuji vplivi, med katere so spadali močni kontrasti, jezikovne inovacije in temačni nihilizem. Tyl je zato zapisal, da »bi rad slišal temne zvoke njegove harfe zveneti še drugače, [...] ne tako ne-češko« (prav tam: 47). Machovo naklonjenost zločincu, njegov individualizem in nihilizem so pripisovali kvarnemu vplivu lorda Byrona, ki ni bil v skladu z narodnoprerodnim idealom literature, ki naj bi črpala iz zdravega, življenja polnega ljudskega izročila. V tem duhu je Tomiček pripomnil: »Bilo bi zaželeno, da ne bi [Macha] tako suženjsko posnemal prav najslabše strani angleškega barda, temveč bi nam dal pesmi prave vrednosti in postavil na ogled cvetočo podobo, 622 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december iz katere lijeta vir življenja in božanski nektar« (prav tam: 40). Prenapet in nihilističen ton Machove pesnitve je bil po Tomičkovem mnenju »žlindra, ki je, vržena iz ugaslega vulkana, padla med cvetje« (prav tam: 39) zdrave narodne češke poezije. Tomiček, Tyl, Chmelensky ter pozneje še Vinaricky so se v svojih odzivih osredotočili na osrednjo zgodbo o grešni ljubezni in očetomoru, ki se jim je zdela sporna zaradi svoje pohujšljivosti. Machi so očitali nemoralnost, saj je v pozitivni luči predstavil zločinca ter samomorilko, priča pa smo tudi »neestetski« usmrtitvi, od katere je moral Chmelensky »z gnusom odvrniti oči« (prav tam: 71). Vse te negativne podobe v epu so bile v popolnem nasprotju s potrebami književnosti narodnega preroda, ki naj bi narod prikazovala v pozitivni luči. V predmarčnem obdobju je bila polemika o Maju toliko intenzivnejša tudi zaradi Machove nepričakovane smrti jeseni leta 1836. Pri tem so se tudi med konservativ-nejšimi bralci Maja našli taki, ki ostrih napadov na ep niso odobravali, npr. Karol Kuzmany, ki je sicer poudaril, da ni med sovražniki romantizma in da »ta pesnitev kaže prekrasne darove duha« (prav tam: 70), vendar je njegov spis Slovo k panu drovi Josefu Chmelenskemu a jemu podobnym českym recezentum od vydavatele (1837) v časopisu Hronka bolj kot zagovor Maja kritika kritike Chmelenskega (prav tam: 86). Maju se je podrobneje posvetil pozneje, v članku Ladislav (1838), v katerem je njegovo mnenje o Machovem epu bolj jasno; Maj je predstavil kot značilen primer romantike, všeč mu je bil način, kako je Macha pokazal življenje takšno, kakršno je, torej neposredno in naravno in ne le srečno in lepo, zapisal pa je tudi, da je Macha v tem pretiraval (prav tam: 100). Poleg literarnih kritik so bili prvi odzivi na Maj tudi pesniški. Med ta literarna dela spadajo pesmi Sabine, Kuzmanega, Riegra ter Friča, v katerih se čuti vpliv Machovega sloga in njegove metrike ter so polne aluzij na njegovo poezijo (Prokop 2007: 263). Kmalu po Machovi smrti se je začel razvijati njegov kult (Pynsent 2010: 60-66), ki je močno zaznamoval recepcijo Maja. Ta je obrat v pozitivno smer doživela le nekaj let pozneje. V tem času so tudi Machovi nasprotniki (npr. Tyl) omilili svoje mnenje, čeprav morda bolj iz pietete kot dejanske spremembe nazorov. Tyl je leta 1838 v nekem članku Macho uvrstil med največje češke pesniške talente ter ga imenoval »genija«, kljub vsemu pa je še vedno vztrajal pri mnenju, da se je Macha kljub svoji obetavnosti precenjeval, njegov Maj, ki ima nekaj »lepih cvetov in žgoče domišljije«, pa je na splošno neuspešen (Vašak 1981: 118). V naslednj ih letih j e izšlo nekaj literarnih del iz pod peres Jaromira Rubeša (Horymiruv skok (1838), Deklamovanky (1839) in Pan Amanuensis (1842)) in Tyla (Rozervanec (1840)), ki so Maj odkrito parodirala. Rubeš je v Horimirovem skoku parodiral žanr heroične pesnitve in Machovo ne-češko temo. V zgodbi o Horimiru in Zdenki je črpal snov iz Hajekove Kronike česke, ki je bila navdih mnogim preporodovcem; junak Horimir pobegne z vislic, Zdenka pa je preprosto kmečko dekle, ki se ubrani zapeljivcem, saj je »poštena češka lepotica« (Pynsent 2010: 81-82). Nasprotno Tylov Rozervanec ni komičen, temveč je »didaktična zgodba, ki svari pred samoljubnim romantizmom« (prav tam: 82). Tyl ni pretirano skrival, da je roman v veliki meri avtobiografski in da Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 623 je glavni junak Hynek pravzaprav sam Macha, v romanu pa nastopita še Beata (Lori Šomkova, Machova zaročenka) ter Karel (Tyl sam). Hynek je sicer dober patriot, vendar se njegova literatura po Karlovem mnenju ne bo »nikoli prijela pri narodu, ker ni zrasla iz narodnega semena, ni nastala v njegovem duhu.« (prav tam: 82). S tem je meril tudi na Machov Maj. Eden prvih, ki se je Maju postavil v bran, je bil leta 1840 Machov prijatelj Karel Sabina, ki je zapisal, da je bil Macha »nedvomno najpomembnejši [češki] pesnik, o čemer pričata njegov posebni svetovni nazor in način pesnjenja« (Vašak 1981: 133). Sabina se je tudi obregnil ob moralizem čeških kritikov, ki so Macho obsojali skepti-cizma in niso razumeli lirske narave njegove pesnitve (prav tam:133). Med postopnim spreminjanjem splošne družbene klime, ki se je odražalo tudi na sprejemanju Machovih del, pa so se še vedno pojavljali kritiki, ki Maja niso odobravali, med njimi Karel Alois Vinaficky, ki se je v svojem članku iz leta 1841 Čvrty pohled na českou literaturu od r. 1836 do konce r. 1840 strinjal s Tomičkovo kritiko iz leta 1836 (prav tam: 137). Čeprav so tudi Machovi prejšnji nasprotniki pozivali k izdaji njegovih zbranih del (Vašak 1981: 140), je še pred tem leta 1844 v Pragi izšel nemški prevod Maja, ki je spet dvignil nekaj prahu. V časopisu Kvety je bilo objavljeno kratko poročilo o izidu, v katerem je avtor (domnevno Tyl) odgovarjal na komentarje nemških bralcev, ki jim ni bilo po godu, da je v pesnitvi »malo domačega, češkega ali sploh slovanskega« in zapisal, da avtor odgovora »ne ve, zakaj bi bilo to v pesmi sploh potrebno« (Vašak 1981: 173), kar je precej presenetljiva izjava za narodnoprerodno kritiko, tem bolj izpod peresa Josefa Kajetana Tyla. Istega leta je izšla tudi pesnitev Protichudci Vaclava Bolemira Nebeskega, ki se je očitno zgledoval pri obliki Machove pesnitve in njegovi romantiki. Prihodnjega leta (1845) je končno izšel prvi del zbranih Machovih del z obširnim uvodom Karla Sabine. V uvodu je Sabina popisal Machovo življenje in svoje spomine nanj, vključil nekatere odlomke Machovih dnevnikov in pisem ter objavil tudi kritike Maja, ki so izšle takoj po njegovem izidu. Epu je spet stopil v bran ter jih označil za »sramoto naše kritike« (prav tam: 221). Večina člankov iz petdesetih let 19. stoletja je obsojala ostre napade na Maj. Nasprotnikov ep praktično ni več imel, Mache pa se je prijel vzdevek »genialni pevec Maja«. Med tovrstne omembe spada tudi zapis o Machi in njegovem Maju v Pražskich novinach leta 1853, kjer je neznani avtor zapisal: »Machov Maj se je srečal z velikim odporom, lahko rečemo kar s prezirom, takoj po pesnikovi smrti pa z nepravično sramoto, s katero je avtorja romantičnega Maja obsipalo javno mnenje« (prav tam: 275). Zapoznel polemičen odgovor na Maj je bila Erbnova pesem Zahofovo lože, ki je izšla v zbirki Kytice z povesti narodnich (1853), torej zbirki pesmi, ki so nastale po zgledu ljudskih legend. Erben, ki se je tako kot Dobrovsky trudil, da bi ohranil knjižno češčino iz 16. stoletja, je polemiziral tako z Machovim svetovnim nazorom kot tudi 624 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december jezikovnimi inovacijami (Pynsent 2010: 38), čeprav se v nekaterih njegovih delih kljub temu čuti vpliv Machove poetike (Prokop 2010: 264). Zanimiv je članek Františka Bronislava Konnka iz leta 1854, ki je nasprotoval slavljenju Mache kot nacionalnega pesnika. Macho je sicer imenoval genija in patriota, vendar je poudaril, da svoje romantike ni (tako kot npr. Mickiewicz) združil z nacionalno zavestjo in da s tem za svoj narod ni storil ničesar. Macha po njegovem ni razumel velike naloge, ki mu je bila namenjena kot pesniškemu geniju v času, ko so se ustvarjala velika nacionalna pesniška dela (Vašak 1981: 286-302). Nasprotno je Vincenc Vavra Haštalsky leta 1856 v članku Stručny obrys historie česke literatury Macho imenoval genija, njegov Maj pa »duhapolni« (prav tam: 313). Leta 1858 je izšel almanah Maj, pri katerem je sodelovala generacija t. i. majevcev (Jan Neruda, Vitezslav Halek, Karel Erben, Božena Nemcova, Karel Sabina, Josef Frič, od mlajših pa Adolf Heyduk, Rudolf Mayer, Karolina Svetla in Sofie Podlipska), ki si je Machovo pesnitev vzela za vzor in se dokončno odvrnila od narodnoprerodne poetike »lahkih in cenenih pesmic«, namesto tega pa je želela češko književnost dvigniti na raven evropske (prav tam: 376). Čeprav so se starejši avtorji almanaha (npr. Sabina) še zgledovali pri Machi, so se mlajši trudili slediti novim literarnim tokovom, zato jim Machova poetika kot taka ni bila vzor, saj so njihova dela že prehajala v realizem. Macha jim je bil nekakšen »duhovni oče«, saj so si tako kot on želeli preseči narodotvorno funkcijo literature (Hrabak, Jerabek in Ticha 1984: 226). 5 Primerjava recepcij Dejstvo je, da sta bili literarna in kritiška produkcija leta 1836 na Češkem veliko močnejši kot na Slovenskem3, zato je bil tudi odziv na Machov ep toliko intenzivnejši kot odziv na Krst. Ta je doživel prvo omembo v tisku v primerjavi z Majem dokaj pozno, šele štiri leta po izidu (Malavašič leta 1840), medtem ko je prva recenzija Maja izšla že mesec po izidu (Tomiček leta 1836). Pesnitvi sta bili namreč objavljeni v obdobju Metternichovega absolutizma, ko je narodni prerod na Češkem že prešel v agitacijsko dejavnost, ki jo je podpirala močna publicistična infrastruktura, na Slovenskem pa je bil še vedno stvar zanimanja redkih izobražencev (Hroch 2000: 23). Prvo, kar opazimo ob primerjavi, je, da je bilo odzivov na Maj več in da so bili ti bolj raznoliki, med njimi pa je prišlo tudi do ostrih nasprotij. Sprva je bila recepcija izrazito odklonilna (Čelakovsky, Nejedly, Tomiček, Chmelensky, Tyl), ogorčenost pa je bila odziv na intimno tragedijo likov, ki so družbeni izobčenci in zločinci ter pesimistično razmišljanje o minljivosti in »večnem niču«, ki naj bi bilo tuje in »ne-češko«. Proti štiridesetim letom so se začeli pojavljati prvi previdni zagovori pesnitve 3 Na Češkem so v tistem času ustanovili Češki narodni muzej, začeli izdajati več časopisov (med drugimi Časopis českeho musea, literarni časopis Kvety ter Česko včelo) ter ustanovili Češko matico, ki se je specializirala za izdajanje čeških knjig (Panek in Tuma 2011: 304-05), medtem ko od leta 1800 do 1843 sploh ni izhajal noben časopis v slovenščini. Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 625 in romantizma (Tyl in Kuzmany). Machovi prijatelji (Kuzmany, Sabina, Rieger, Frič) so se v svoji poeziji (predvsem v elegijah napisanih po Machovi smrti) zgledovali pri njegovih jezikovnih inovacijah, rabi jamba, ritmu, prostemu verzu, jezikovnem eksperimentiranju itd., po drugi strani pa je v tem obdobju izšlo kar nekaj parodij Maja (izpod Rubeševega in Tylovega peresa). Recepcija Krsta je bila na začetku skromnejša, vendar glede na omembe v Prešernovi korespondenci skorajda enoznačno pozitivna. Krst je sicer za razliko od Maja ustrezal zahtevam prerodne literature - izguba ozemeljske in kulturne avtonomije Slovanov v 8. stoletju, ki jo obravnava pesnitev, je komajda prikrit namig na položaj slovenskega naroda v Prešernovem času - vendar se kljub na videz za preporod neproblematični vsebini začnejo proti koncu štiridesetih pojavljati ambivalentnejše sodbe, ki spominjajo na zgodnje kritike Maja. Med tem je bila recepcija Maja od štiridesetih let naprej vse bolj pozitivna z le nekaj odstopanji, ki jih lahko opazimo pri zapoznelih negativnih odzivih Erbena in Kofineka. Ti premiki vsaj na Slovenskem nekako sovpadajo s prehodom narodnega preroda iz Hrochove faze A v fazo B, ko se dejavnost izobražencev razvije v agitacijsko dejavnost, kar bi lahko razložilo potrebo po bolj bojeviti narodnoprerodni poeziji. V štiridesetih letih je začel Krst vplivati tudi na slovensko literaturo (Žemlja 1841, 1843). Žemlja se je pri Krstu zgledoval na oblikovni ravni, na vsebinski ravni pa naj bi šlo za narodnoprerodni »popravek« Prešernovega dela (Hladnik 2002: 201). Z razvojem nacionalnega gibanja v smeri agitacije je v časopisnih omembah začela prihajati v ospredje nacionalna ideja Krsta, ki je začel veljati za ključno besedilo slovenskega preroda - Bleiweis, ki je bil pozneje do Prešerna sicer zadržan, je uredil ponatis pesnitve in ga postavil na piedestal najboljše slovenske poezije. Tudi na Češkem je v tem obdobju (leta 1845) Maj doživel prvi ponatis s spremno Karla Sabine, pa tudi njegovi nasprotniki so začeli postajati pesnitvi bolj naklonjeni, o čemer priča domnevno Tylov zagovor ne-nacionalne teme Maja, ki je izšel ob nemškem prevodu epa. Prelomnico v sprejemanju obeh pesnitev predstavlja leto 1848. V času marčne revolucije je vrednotenje Krsta pri Savici na splošno ostalo pozitivno, a v tekstih so namesto afirmativnih sodb povezanih z vero v ospredje stopila vprašanja, povezana z nacionalno ideologijo. Rizzi je v kritiki iz leta 1849 hvalil Prešernovo upoštevanje evropskega literarnega kanona in politično zmernost. Opazke bojevitejših preporodov-cev, kot je bil npr. prevajalec Rizzijevega članka, pa vendarle kažejo na to, da vsebina Krsta kljub nacionalni temi ni zadosti učinkovito razširjala nacionalističnih idej. Ti zapozneli odzivi spominjajo na kritike Machove poezije skoraj deset let prej, v njih pa je že jasen vpliv nacionalistične ideologije, ki za svoje potrebe zahteva pozitivno naravnano narodnoprerodno poezijo. Medtem ko je na Slovenskem okoli 1848 narodno gibanje počasi doseglo vrhunec faze patriotske agitacije, je pri Čehih prešlo iz faze agitacije v fazo vzpona masovnega nacionalnega gibanja, ki hkrati pomeni tudi vrhunec čaščenja kulturnih svetnikov (Dovic 2016: 32), kar bi lahko razložilo Machov vzdevek »genialni pevec Maja« in manj zapisov, posvečenih samemu epu. Če se v petdesetih letih intenziteta omemb Maja zmanjša (razen zapoznelih negativnih odzivov Erbena in Kofineka), se pri Krstu 626 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december v tem obdobju poveča število intertekstualnih navezav v literarnih delih. V primerjavi s češkimi literarnimi deli, ki so se navezovala na Maj in so imela za namen predvsem smešenje njegove vsebine, so avtorji z navezavami na Krst pesnitvi priznavali mesto v samem vrhu kanona, o čemer priča npr. Mencingerjev Vetrogončič. V tem obdobju pride Krst tudi v didaktično gradivo (Janežičeva slovnica), recepcija pa se posveča narodnoprebudnim aspektom pesnitve z izjemo kritike Janka Pajka, ki se je pri interpretaciji Krsta še vedno osredotočal na Prešernovo versko prepričanje. Zanimivo je, da klici k bolj bojeviti poeziji, kot je Krst, v tem času zamrejo, vse bolj (po Prešernovi smrti) pa se uveljavlja kult pesnika, ki je dosegel svoj vrhunec šele ob koncu 19. stoletja. Maj je postal priznan kot kanonsko delo z izidom almanaha Maj, ki je oznanil novo smer v češki književnosti, Krst pa je vztrajal na položaju nacionalne pesnitve vse od prve objave in se mu je ta vloga ob ponatisu Poezij s Stritarjevo spremno besedo le še dokončno potrdila. 6 Sklep Če potegnemo vzporednice med recepcijo Maja in Krsta, lahko opazimo nekakšno zrcalno sliko; kritike Maja so bile sprva močno odklonilne, razlogi za to pa so izhajali iz Machovega odmikanja od narodnoprerodne tematike ter (tuje) romantične estetike. S časoma je nacionalistični diskurz v omembah Maja postal blažji in v ospredje so začeli prihajati argumenti, povezani z Machovim pomenom za razvoj češke literature, sama apolitična vsebina Maja pa je bila potisnjena ob rob. Tako pojmovanje njegovega dela je bolje služilo narodnoprerodni agendi; Maj je torej v drugi polovici 19. stoletja doživel apropriacijo s strani narodnoprerodne buržoazije kljub Machovemu odkritemu ironiziranju nacionalistične ideologije. Kanonizacija Krsta je po drugi strani potekala bolj neenakomerno; na začetku je bila pesnitev neproblematizirana, v času okoli marčne revolucije pa so postale kritike tudi negativnejše, saj Krst kljub vsebini, ki se navezuje na nacionalno zgodovino, ni v celoti ustrezal narodnoprerodni poetiki. Šele v šestdesetih letih je s podobnim premikom v razvoju narodnoprerodnega gibanja, kot se je zgodil na Češkem, ter povečane publicistične in politične dejavnosti postala pomembnejša kanonizacija Prešerna kot kulturnega svetnika, pri njegovi poeziji in s tem tudi pri Krstu pa je prišla v ospredje njena estetska kvaliteta. Viri in literatura Anonimno, 1855: Z Blejskiga jezera. Zgodnja danica: katoliški cerkveni list 8/1. 4. Na spletu. Janez Bleiweis, 1844: Opomba. Kmetijske in rokodelske novice 2/29. 114. Na spletu. Janez Bleiweis, 1875: Literarna zapuščina doktorja Franceta Prešerna: Letopis matice slovenske za 1875. Ur. I. Tušek in M. Pleteršnik. Ljubljana: Matica slovenska. Na spletu. Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 627 Marijan Dovic, 2013: »Češki Prešeren«: Slovenska recepcija Machovega kulta. Slavistična revija 61/3. 461-75. Marijan Dovic, 2016: Kanonizacija kulturnih svetnikov: Analitični model. Kulturni svetniki in kanonizacija. Ur, M. Dovic. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Marijan Dovic in Jon Karl Helgason, 2017: National Poets, Cultural Saints: Canonization Commemorative Cults of Writers in Europe. Leiden; Boston: Brill. Fran Erjavec, 1934: Kako se je slinarju z Golovca po svetu godilo. Zbrano delo I. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna. 148-56. Alfonz Gspan, 1960: Rizzi, Vincenc (1816-1856). Slovenski biografski leksikon: 9. zv. Raab - Schmid. Ljubljana: SAZU. Miran Hladnik, 2002: Dve povesti v verzih iz prve polovice 19. stoletja. Romantična pesnitev: Ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna. Ur. M. Juvan. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. Josef Hrabak, Dušan Jerabek in Zdenka Ticha, 1984: Pruvodce po dejinäch česke literatury. Praga: Panorama. Miroslav Hroch, 1995: National Self-Determination from a Historical Perspective. Canadian Slavonic Papers /Revue Canadienne Des Slavistes 37/3-4. 283-99. Miroslav Hroch, 2000: Social Preconditions ofNational Revival in Europe: A Comparative Analysis of the Social Somposition of Patriotic Groups Among the Smaller European Nations. New York: Columbia University Press. Anton Janežič, 1854: Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva ter z malim cirliskim in glagoliškim berilom za Slovence. Celovec: E. Liegel. Na spletu. Balant Janežič, 1852: Žertvovanje na Savi. Slovenska bčela 3/1-3. 3-6, 12-14, 17-20. Na spletu. Andraž Jež, 2012: Zveze Stanka Vraza s češko literaturo. Jezik in slovstvo 59/4. 111-19. Marko Juvan, 1990: Imaginarij Kersta v slovenski literaturi: Medbesedilnost recepcije. Ljubljana: Revija Literatura. Marko Juvan, 2012: Prešernovska struktura in slovenski literarni sistem. Ljubljana: LUD Literatura. Marko Juvan, 2016: Imaginarij Krsta v slovenski literaturi: Medbesedilnost recepcije. Druga, popravljena in dopolnjena, elektronska izdaja. Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (eZmono). Na spletu. Janko Kos, 2002: Krst pri Savici v luči kritik in interpretacij. Prešeren in krščanstvo. Ljubljana: Slovenska matica. 81-116. Jernej Kosi, 2013: Kako je nastal slovenski narod. Začetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia. Erwin Köstler, 2002: Prešernov Krst in Machov Maj: Podobnosti in različnosti v recepciji dveh »nacionalnih epov«. Romantična pesnitev: Ob 200. obletnici rojstva Franceta Prešerna. Ur. M. Juvan. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in književnosti. 329-34. Fran Levstik, 1953: Ježa na Parnas. Zbrano delo 3. Ljubljana: DZS. 43-152. Albinca Lipovec, 1981: Karel Hynek Macha in France Prešeren. Jezik in slovstvo 27/2-3. 57-61. 628 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Fran Malavašič, 1840: Slovenische Literaturzustände während des letztverflossenen Jahrzehends 1830-1839. Carniolia 3/54 str. 213; 3/55 str. 217-19. Na spletu. Janez Mencinger, 1961. Vetrogončič. Janez Mencinger: Zbrano delo 1. Ljubljana: DZS. 41-76. Janko Pajk, 1864: Preširn in Petrarka. Kmetijske in rokodelske novice 22/24. 192-93. Na spletu. Jaroslav Panek in Oldfich Tuma, 2011: A history of the Czech lands. Praga: Charles University, Karolinum Press. Boris Paternu, 1989: Modeli slovenske literarne kritike (Odzačetkov do 20. stoletja). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Boris Paternu, 2006: Kako brati »Krst pri Savici«. Slavistična revija 54/3. 283-93. Urška Perenič, 2010: Empirično-sistemsko raziskovanje literature: Konceptualne podlage, teoretski modeli in uporabni primeri. Ljubljana: ZDSDS (Slavistična knjižnica, 16). Urška Perenič, 2012: Čitalništvo v perspektivi družbenogeografskih dejavnikov. Slavistična revija 60/3. 265-382. Dušan Pirjevec, 1978: Vprašanje o poeziji. Vprašanje naroda. Maribor: Obzorja. France Prešeren, 1974: Pesnitve in pisma. Ljubljana: MK. Dušan Prokop, 2010: Kniha o Mächove Maji. Praga: Academia. Robert B. Pynsent, 2010: Macha, the Czech National Poet. History of the Literary Cultures of East-Central Europe: Junctures andDisjunctures in the 19th and 20th centuries. Volume IV: Types and Stereotypes. Ur. M. Cornis-Pope in J. Neubauer. Amsterdam: John Benjamins Publishing Company. 56-85. Vincenc Rizzi, 1849: Poezije doktorja Franceta Prešerna. Slovenija 2/104. 416. Na spletu. Dimitrij Rupel, 1976: Svobodne besede (odPrešerna do Cankarja). Koper: Lipa. Aleksandr Stich, 1987: Prešeren in Macha. Sodobnost 35/2. 207-19. Josip Stritar, 1866: Preširnove poezije. France Prešeren: Pesmi Franceta Preširna, s pesnikovo podobo, z njegovim životopisom in estetično-kritičnim uvodom. Ljubljana: O. Wagner. Na spletu. Luka Svetec, 1851: Vladimir in Kosara. Slovenska bčela 2/1-5. 4-7, 19-23, 35-38, 51-54, 69-72. Na spletu. Lovro Toman, 1850: O Prešernovim spominku. Kmetijske in rokodelske novice 8/15. 61. Na spletu. Janez Trdina, 1952: Pretres slovenskih pesnikov. Zbrano delo 4. Ljubljana: DZS. 188-208. Pavel VAšak (ur.), 1981: Literärnipout' Karla Hynka Mächy: Ohlas Machova dila v letech 1836-1858. Praga: Odeon. Jonatan Vinkler, 2004: »Tisk a papir jsou vyborne.« - Prešeren in Macha v primežu nacionalizma. Prevajanje besedil iz obdobja romantike: 29. prevajalski zbornik. Ur. M. Ožbot Ljubljana: Društvo slovenskih književnih prevajalcev. 245-66. Marko Zajc in Janez Polajnar, 2012: Naši in vaši: Iz zgodovine slovenskega časopisnega diskurza v 19. in začetku 20. stoletja. Ljubljana: Mirovni inštitut. Miloš Zelenka, 2014: K izbranim problemom narodnega preroda: oscilacija romantike z realizmom kot primerjalni problem. Slavistična revija 62/1. 109-19. Jožef Žemlja, 1843: Sedem sinov. Ljubljana: samozaložba. Na spletu. Lucija Mandič: Med žlindro in svitlo mavro: recepciji Krsta pri Savici in Maja 629 Summary This paper compares the receptions of two national poems, France Preseren's The Baptism on the Savica and Karel Hynek Macha's May. Both were first published in 1836 and by the end of the 19th century were considered "national poems" of their respective national literatures. However, despite this similar outcome, the processes of their canonization differed greatly. These processes were strongly tied to the development of the Slovene and Czech national revivals, both of which were primarily language-based, while the literatures of these nations served as one of the main tools for the dissemination of nationalist ideologies. By comparing the reception of these works from 1836 to 1853 (May) and 1866 (The Baptism on the Savica)—the years by which they were firmly canonized—we discover similarities and differences in the development of these processes and how they reflect the political and social changes of the time. The reception of May was at first almost exclusively negative, which stemmed from the poem's deviation from revivalist poetics and (foreign) Romantic aesthetics. Later, closer to the 1850s, critics' views softened and they started to praise Macha's importance for the development of Czech literature, while the apolitical content of May was deemphasized. On the other hand, the reception of Preseren's The Baptism on the Savica was at first unanimously positive, while around the time of the March revolutions its reception became slightly more ambivalent, which shows that despite the national subject matter, it did not entirely correlate with revivalist poetics. Only when literature ceased to be the main medium of the dissemination of national ideology, and national revivals shifted from primarily cultural to political movements, did both poems begin to be appreciated for their aesthetic value. 6SG Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december UDK 821.162.1.09-1"1980/1990":351.751 Wiktor Gardocki Univerza v Bialystoku w.gardocki@uwb.edu.pl CENZURA POEZIJE V 80. LETIH 20. STOLETJA. PRAVNI POGOJI IN PRAKSA1 Članek se loteva teme cenzuriranja poezije na Poljskem v 80. letih 20. stoletja. V prvem delu opisuje s književno ustvarjalnostjo povezano zapleteno pravno in politično situacijo, med drugim številne spremembe v zakonu o cenzuri. V nadaljevanju je predstavljena založniška zgodovina cenzuriranih ali zaseženih pesmi. Članek temelji na obširni arhivski poizvedbi, v znatnem delu v varšavskem Arhivu novih spisov (polj. Archiwum Akt Nowych, AAN). Ključne besede: Poljska ljudska republika (PLR), Glavni urad za nadzor tiska, publikacij in videa (GUKPPiW), književnost, pisatelji This article examines the topic of poetry censorship in the 1980s. The first part discusses the complex legal and political conditions, including subsequent changes to the Censorship Act (Ustawa o cenzurze), as they relate to the literary works. Next, I present the publishing history of censored poems and poems withheld from publication. The article is based on extensive archival research. Most of the documents I examine have not previously been published. Keywords: Polish People's Republic, The Main Office of Control of Press, publications and shows, literature, writers 1 Uvod Namen tega članka je rekonstruirati in opisati uredniško zgodovino izbranih pesniških del, ki so jih v 80. letih poskušali objaviti v uradnem obtoku. Merilo izbire tovrstnih primerov je stopnja njihove zapletenosti in želja predstaviti vzroke in raznolikost cenzorskih posegov, različnih načinov poseganja ter različnih posledic delovanja cenzure. Pomembno merilo je tudi politični status določenega avtorja in umetniška kakovost besedila. V uvodu je opisana zapletena pravna situacija, ki je v tistem obdobju urejala obstoj in delo urada za nadzor. S pomočjo dostopa do arhivskih dokumentov iz zbirke Glavnega urada za nadzor tiska, publikacij in videa (polj. Glowny Urz^d Kontroli Prasy, Publikacji i Widowisk, v nadaljevanju GUKPPiW)2 bom skušal povzeti danes razpršeno vedenje o tej temi. Glede na to, da objava pesmi, napisanih v 80. letih, v takratnem zgodovinsko-literarnem kontekstu ni bila mogoča, bom poskušal ta kontekst 1 »The Project is financed from the grant received from the Polish Ministry of Science and Higher Education under the Regional Initiative of Excellence programme for the years 2019-2022, project number 009/RID/2018/19, the amount of funding 8 791 222,00 zloty.« 2 Obravnaval sem skoraj petsto arhivskih enot o cenzuriranju literature v 80. letih. Arhivska enota ima od nekaj do celo tristo strani. Posamezne mape vsebujejo dokumente, ki so jih pripravili v Glavnem uradu za nadzor tiska, publikacij in videa v letih 1945-1989, na primer Informacije ..., v katerih je mogoče najti informacije o zaseženih in cenzuriranih književnih besedilih. 632 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december rekonstruirati in odgovoriti na vprašanje: kaj in kje naj bi bilo objavljeno, in če je bilo - s kakšnimi spremembami. 2 Pravni pogoji Osemdeseta leta lahko razdelimo na tri cenzorska »obdobja«. Prvo je bilo relativno kratko, saj je trajalo do razglasitve vojnega stanja3 decembra 1981. Takrat so pripravili in sprejeli nov zakon o cenzuri (z dne 31. julija 1981), ki so ga pozneje dvakrat spremenili in zaostrili. Tudi drugo obdobje, tj. čas vojnega stanja, je bilo razmeroma kratko (13. 12. 1981-22. 7. 1983), četudi v smislu literarnega ustvarjanja - zlasti tistega, ki ga je zasegla cenzura in tistega, ki je bilo objavljeno v drugem obtoku - daleč najbolj intenzivno. Tretje obdobje je trajalo približno od sredine leta 1983 do leta 1988, ko je bil zakon o cenzuri liberaliziran. Omeniti velja, da so v 80. letih na Poljskem delovali trije literarni obtoki: uradni, ki ga je nadzoroval GUKPPiW; drugi obtok (podzemni, onkraj cenzure, od leta 19774) ter emigracijski. Osemdeseta leta so del obdobja, ki ga v poljski književnosti včasih označujejo z imenom »črna luknja« ali »medobdobje«. V 80. letih se je nekajkrat spremenila pravna podlaga za preventivno cenzuro. Do julija 1981 je še veljal odlok o ustanovitvi GUKPPiW s 5. julija 1946. Po družbenih protestih ter določilih, ki so jih dosegli na t. i. avgustovskem sporazumu leta 1980, se je na Poljskem odvila bolj ali manj uradna razprava o novem zakonu o cenzuri. V GUKPPiW so sprejeli odločitev, da bodo nekatere predpise, ki bodo začeli veljati šele skupaj z zakonom dne 31. julija 1981 uporabljali že prej kot »dejanje politične dobre volje, ki ustreza duhu časa«.5 Vendar pa je bilo treba določena vprašanja kar najhitreje urediti. V luči novega zakona so se med drugim ukvarjali z vprašanjem, kaj storiti z direktivami, tj. s preskriptivnimi seznami prepovedanih imen.6 Ena zadnjih direktiv je bila uveljavljena še leta 1980. V začetku maja leta 1981 je predsednik GUKPPiW Stanislaw Kosicki v pismu vodji Oddelka za tisk, radio in televizijo Centralnega komiteja Poljske združene delavske stranke (PZPR) Jozefu Klasi pisal, da so direktive, ki zadevajo priimke v tujini živečih oseb, deloma še veljavne. Hkrati je dodal: »zakon, ki naj bi v kratkem začel veljati, naravnost prepoveduje uporabo predmetnih direktiv«. Pismu je bil priložen tudi seznam avtorjev v emigraciji, za katere je t. i. »zaznamek«, tj. vpis na seznam še vedno 3 Vojno stanje (polj. stan wojenny) je izredno stanje, ki je bilo na Poljskem razglašeno 13. decembra 1981. Ob razglasitvi je bila podana obrazložitev, da je namen preprečiti morebiten vstop sovjetske vojske v državo. V času vojnega stanja so bili številni politični nasprotniki aretirani in zaprti, umrlo je približno 40 ljudi. Vojno stanje je bilo prekinjeno 31. decembra 1982, 22. julija 1983 pa dokončno odpravljeno. 4 Drugi obtok je bil v razumevanju takratnega prava nezakonit. Za razlikovanje med knjigami, izdanimi na Poljskem v uradnem obtoku, od tistih, objavljenih »v podzemlju«, za slednje uporabljam oglate oklepaje, npr.: [Varšava, 1980] oziroma, če gre za časopis [Nowy Zapis, 1983]. 5 Gre za obdobje 31. 7.-1. 10. 1981. 6 Dolga leta so v GUKPPiW obstajali redno aktualizirani seznami avtorjev, katerih dela je bilo prepovedano objavljati, njihovih imen pa se ni smelo omenjati na straneh časopisov in knjig. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 633 veljal.7 V odgovoru je Klasa podprl mnenje Kosickega in predlagal »prehod na nadzor vsebine«.8 Kljub temu, da so se v Uradu že zavedali, da bi jih bilo treba postopoma umakniti, je del »začasnih« direktiv preživel vse do julija 1981. 31. julija 1981 je bil na Poljskem sprejet nov, milejši zakon o cenzuri. Veljati je začel dva meseca pozneje, 1. oktobra. Ime ustanove so spremenili v Glavni urad za kontrolo publikacij in videa (polj. Glöwny Urz^d Kontroli Publikacji i Widowisk, GUKPiW); od takrat naprej naj bi bile njegove odločitve bolj »transparentne«. Ukinili so dotedanjo prakso preprečevanja objave zgolj na podlagi avtorjevega priimka. Uvedli so možnost pritožbe nad odločitvami GUKPiW pri vrhovnem upravnem sodišču in obvezno označevanje cenzuriranih delov v objavljenih publikacijah, najpogosteje z »[—]« (Bafia 1986: 193). Zaradi drugega člena, ki je bil eden najpomembnejših v vsem zakonu, so potekale debate v zvezi z obsegom delovanja GUKPiW, zlasti zaradi formulacij, s pomočjo katerih so lahko osebe, ki so nadzirale besedila, lahko utemeljile praktično vsako negativno odločitev glede objave. Vendar pa je zaradi uvedbe vojnega stanja nov zakon veljal zgolj dobrih deset dni. Pravni pogoji so se znova zaostrili, skupaj z vojnim stanjem se je vrnil oster in natančen nadzor besedil. Uvedba represije je privedla do začasne »paralize« družbene komunikacije. Oblast je prekinila delovanje celotnega tiska z izjemo dveh časopisov (Trybuna Ludu, glasila Poljske združene delavske stranke in Žolnierz Wolnosci, glasila Ministrstva za narodno obrambo). Internirali so številne pisatelje.9 Najhujše prepovedi niso veljave ves čas trajanja vojnega stanja. Že v drugi polovici leta 1982 je bilo dovoljeno ponovno izhanje nekaterih časopisov.10 Do naslednjih pravnih sprememb je prišlo že po prekinitvi, nato pa ukinitvi vojnega stanja. 28. julija 1983 je bila sprejeta novela zakona o cenzuri. Na kakšen način so interpretirali njegova določila, oziroma kako so z njimi manipulirali, pokaže Zofia Radzikowska na primeru alineje 6.2 1. točke 2. člena, oziroma 3. člena zakona o cenzuri (1990: 10-30). Prenovljeni zakon, dopolnjen z omenjenimi, večpomenskimi odstavki, je veljal do konca obstoja Poljske ljudske republike. To je opaziti tako v dnevnem tisku, kot v knjigah, kjer so ostale oznake, npr. v obliki »[—]«, ki pričajo o tem, da je bilo na tistem mestu izrezano celotno besedilo ali njegov del. 7 Med drugim Zygmunt Bauman, Henryk Grynberg, Witold Jedlicki, Leszek Kolakowski, Jan Kott, Maria Kurecka, Alicja Lisiecka, Kalman Segal, Leopold Tyrmand, Andrzej Wirth, Witold Wirpsza, Stanislaw Wygodzki. 8 Arhiv novih spisov (polj. Archiwum Akt Nowych, v nadaljevanju: AAN) v Varšavi, GUKPPiW, št. 1627 (308/29), l. 57-64. 9 Med njimi so bili: Jacek Bochenski, Andrzej Drawicz, Andrzej Kijowski, Anka Kowalska, Jözef Kusmierek, Andrzej Szczypiorski, Andrzej Werner, Wiktor Woroszylski, Lothar Herbst, Grzegorz Musial, Antoni Pawlak, Jan Polkowski. 10 Prva številka tednika Tygodnik Powszechny je denimo izšla 23. maja 1982 (označena kot št. 1-21). 634 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Za raziskovanje cenzure poljske književnosti v 80. letih je ključno arhivsko gradivo - večina je shranjenega v enoti GUKPPiW v varšavskem Arhivu novih spisov, AAN. Pri tem gradivu pa gre za drugačno vrsto pomanjkljivosti kakor v primeru dokumentov z začetka dejavnosti urada za cenzuro (Pawlicki 2001: 17; Budrowska 2009: 17). V devetem desetletju 20. stoletja so uradniki delali zgolj izvlečke iz posegov v besedila. Kljub temu, da je večina preživela v obliki formularjev, ki povzemajo vse posege urada, pa bomo zaman iskali posege, ki so jih v danem obdobju opravili konkretni uradniki. Dokumente so v Glavnem uradu uničevali redno, skladno s proceduro: napotke in navodila po dvajsetih dneh, Sprotne informacije po dveh mesecih, »pomožna gradiva pa takoj potem, ko so se seznanili z vsebino« (Budrowska 2015: 304). Kljub tem proceduram in navodilom so se obširni povzetki posegov v obliki zbirnih, obdobnih »informacij« ohranili praktično v celoti. Kljub temu, da so del dokumentacije uničili, so imeli cenzorji dostop do natančnih informacij o tem, kateremu besedilu, kdaj in v kateri publikaciji so že prepovedali objavo, oziroma kakšne posege so v njem opravili prej - pripisi o tem se nahajajo pod nekaterimi posegi.11 Ob cenzuri književnega dela in z dostopom do teh informacij se je hkrati dalo vplivati tudi na njegovo recepcijo. Kako? Na primer s poseganjem v intervju z njegovim avtorjem ali v časopisno recenzijo.12 Najdragocenejše informacije, kot so na primer označevanja posegov (skupaj z morebitnim bibliografskim naslovom) in fragmenti cenzuriranih ali zaseženih del, se najde v dokumentih, naslovljenih z »Informacije«. Na prelomu 70. in 80. let ter v 80. letih so jih v GUKPPiW pripravljali ciklično. Znotraj njih lahko razlikujemo:13 Informacije o tekočih posegih14 (vodili so jih od 1981 do 1990), Dnevne informacije o posegih (1976-1981), Mesečne informacije o posegih (1976-1981, 1981-1989), Informacije o posegih v katoliške publikacije - kvartalne in mesečne (1976-1981). Poleg tega so v 80. letih v uradu med drugim15 sestavljali Informacije z napotki16 (1976-1981), kjer so beležili opombe, priporočila, posege, spregledane dele, navajali časopisne naslove, v katerih so kaj črtali, prilagali cenzurirana besedila; Problemske elaborate za zunanjo uporabo (1985-1989), kjer se pojavljajo sklopi posegov, informacije o posegih (tudi količine), fragmenti del ali njihove celotne različice, pa tudi uradni zaznamki; Elaborate za lastne potrebe (1985-1989), ki prav tako vsebujejo zaznamke, primere posegov (med drugim neupravičenih, imenovanih »odvečni«); Mesečne informacije z napotki (1977-1980), v katerih so obravnavani neutemeljeni 11 Obstaja verjetnost, da so poleg Informacij o tekočih posegih pripravljali tudi same sezname posegov z navedbo avtorjevega priimka, naslova dela ter datumom posega, vendar do sedaj tega ni bilo mogoče potrditi. 12 Leta 1982 so bili narejeni posegi v zbirko Jerzyja Ficowskega Gryps i errata - nato so sledili časopisnim recenzijam cenzuriranega dela in zasegli eno, ki naj bi bila objavljena v časopisu Tygodnik Powszechny. Prav tako leta 1982 so prvič zasegli roman Kapitan Jana Jozefa Szczepanskega, nato pa cenzurirali odlomke intervjuja z njegovim avtorjev v časopisu Wiqzi, v katerem je omenil to temo. 13 Dokumenti so last Odseka za usmerjanje in dokumentiranje ter Oddelka za informiranje in nadzor. 14 V letih 1975-1977 pod naslovom: Dnevne informacije o opravljenih posegih. 15 V Odseku za usmerjanje in dokumentiranje ter Oddelku za informiranje in nadzor. 16 V letih 1979-1980 pod naslovom: Mesečne učne informacije. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 635 posegi, cenzorski spregledi (zlasti v dnevnem tisku), fragmenti del, citirani so članki. Prav v mapah s takšnimi naslovi se najdejo posegi, ki zadevajo književnost. Razpršeni so med številnimi drugimi zabeleženimi ingerencami z vseh področij življenja: politike, gospodarstva, ekonomije, informacijah o tekočih dogodkih na Poljskem in po svetu. 3 Praksa O poeziji 80. letih se je pogosto pisalo.17 Objavljenih je bilo tudi nekaj člankov in antologij del iz tega obdobja, med njimi največ takšnih, ki obravnavajo tematiko vojnega stanja.18 Na kakšen način lahko opredelimo pesmi, ki jim je cenzura v 80. letih preprečevala objavo? Na to vprašanje je pred 30 leti skušal odgovoriti Stanislaw Baranczak, ko je iskal ustrezen naslov za antologijo pesmi, ki jo je pripravljal. Termin, ki ga je predlagal je sicer širši in se ne nanaša zgolj na poezijo 80. let: »Poezija pričevanja in upora« (Baranczak 1989: 8). To poimenovanje se ne nanaša zgolj na ozko, »politično« interpretacijo, temveč kaže na univerzalni smisel književnega ustvarjanja, ki je zapis določenih izkušenj. Označevanje poezije 80. let kot zgolj »politične«, stoječe nasproti oblasti, se zdi preozko in enodimenzionalno. Vendar pa se je izkazalo, da takšno pojmovanje zelo dobro povzema interpretativne sheme cenzorjev: v poezijo so najpogosteje posegali prav zaradi široko razumljene politične tematike - pesem, v kateri so zaznali kakršnekoli navezave (dobesedne, metaforične, alegorične) na »tekočo situacijo«, je bila cenzurirana, oziroma je bila njena objava preprečena. Če je bil poseg opravljen zaradi t. i. »zaznamka« na priimek, je bila delu preprečena objava ne glede na tematiko. V uradu za nadzor so se pravzaprav v enaki meri bali same pesmi, kakor tudi njene možne interpretacije. Takšna doslednost uradnikov GUKPiW se je ohranila še dolgo po avgustu 1980, pravzaprav vse do konca 80. let prejšnjega stoletja. Po drugi strani pa je mnogo del, ki so bila označena kot politično nekorektna do bralcev prišlo zahvaljujoč drugemu obtoku ter objavam poljske književnosti, ki so izhajale na emigraciji. Na objavljanje so v 80. letih (do spremembe zakona 31. julija 1981) lahko pozabili avtorji, ki jih je oblast označila za »neugodne«. Njihovi priimki so bili med drugim navedeni v Črni knjigi cenzure LRP (polj. Czarna ksigga cenzury PRL), izdani leta 1976, 17 Ryszard Matuszewski, Literatura polska 1939-1991, Varšava, Wydawnictwo Szkolne i Pedagogiczne, 1995; Przemyslaw Czaplinski, Piotr Sliwinski, Literatura polska 1976-1998, Krakov, Wydawnictwo Literackie, 2000; Stanislaw Burkot, Literatura polska 1939-2009, Varšava, Wydawnictwo Naukowe PWN, 2010; Tadeusz Drewnowski, Literatura polska: Proba scalenia: obiegi, wzorce, style, Krakov, »Universitas«, 2004. 18 Npr. Poezja stanu wojennego. Antologia, ur. Inga (Iwona Smolka), Jot Em (Jaroslaw Markiewicz), Spectator (Leszek Szaruga), London, Puls, 1982; Noc generalöw. Zbiörpoezji wojennej 13XII1981 -13II1982, Varšava, Wojenna Oficyna Wydawnicza, 1982; Polska po 13 grudnia 1981: pejzai poetycki, ur. Jan Marty (Jaroslaw Markiewicz), Marek Mayer (Ryszard Holzer), Lund, Independent Polish Agency, 1984; Na skrzyzowaniu Azji i Europy. Wiersze polskie 1980-1984, ur. Stanislawa Stelmachowa (Anna in Tadeus Patrzalko), Vroclav, Oficyna Wydawnicza im. Grzegorza Przemyka, 1985; Poeta pamigta: antologia poezji swiadectwa i sprzeciwu 19441989, ur. Stanislaw Baranczak, Varšava, Niezlomni, 1989; Anna Skoczek, Poezja swiadectwa i sprzeciwu: stan wojenny w twörczosci wybranych polskich poetow, Krakov, SMS, 2004; Anna Skoczek, Poezja stanu wojennego: antologia wierszy, piosenek, kontrafaktur, parafraz i fraszek, Krakov, Wydawnictwo Dante, 2004. 636 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december nato pa še 1977.19 Med pesniki, ki jih je še na začetku 80. let bremenil »zaznamek« so bili med drugim Wiktor Woroszylski, Stanislaw Baranczak in Czeslaw Milosz. Položaj Milosza se je spremenil v trenutku, ko je prejel nobelovo nagrado.20 Cenzuriranje pesniških del, zaseganje njihovih odlomkov ali del v celoti je moglo vplivati na način dojemanja takratne poezije kot angažirane, politične, enodimenzionalne. V primeru nekaterih del je resnično težko govoriti o drugačni interpretaciji, vendar pa sta posploševanje in takšno razumevanje skoraj celotne poljske poezije 80. let preveč preprosta (Matuszewski 1995: 194-195; Czaplinski, Sliwinski 1998: 94). V GUKPPiW se niso ozirali na generacijske razlike.21 Uradniki so na vsa literarna dela gledali enodimenzionalno in v njih ne glede na literarni tok, poetiko ali zgodovinsko obdobje iskali vsebine, ki jih je bilo mogoče pripisati aktualni družbeno-politični situaciji. Zato so sprejeli poenostavljeno interpretativno shemo, skozi katero so poskušali ujeti zgolj »aktualne« motive: metafore, alegorije ali aluzije, sem ter tja neposredne formulacije. Preprečevali so torej objavljanje vsebin, ki bi lahko bile razumljene kot prizadevanja za svobodo in to utemeljevali z »grožnjo (za) državno varnost«22 ali »napadom na ustavna načela zunanje politike LRP in njene zaveznice«.23 Iz dokumentacije urada je razvidno, da so v 80. letih »neugodne« pesmi poskušali objavljati zlasti v tistku - večino zaseženih besedil so v tisk oddajala uredništva časopisov. Izmed vseh časopisov je bil daleč najostreje nadzorovan tednik Tygodnik Powszechny: vanj so posegali v praktično vsaki številki, ti posegi pa so podrobno opisani v Informacijah.... 4 Primeri Leto pred uvedbo vojnega stanja je bila v cenzurni pregled poslana pesem enega od predstavnikov generacije Novi val (polj. Nowa Fala), Stanislawa Baranczaka. V pesmi 21.12.79: But why24 je pesnik na ironičen način pokazal soočenje človeka z Zahoda s komunistično Poljsko. Po obisku Varšave je mlada Američanka polna začudenja, tamkajšnje situacije ne more razumeti: 19 Eden od uradnikov, Tomasz Strzyžewski, je tajne dokumente odnesel iz krakovske izpostave GUKPPiW in jih leta 1977 prepeljal na Švedsko. 20 O odnosu cenzure do Milosza pred in po prejemu nobelove nagrade pišem v drugem članku: Wiktor Gardocki, Rzecz o nieistnieniu Czeslawa Milosza (1979-1981), v: "1984." Literatura i kultura schylkowego PRL-u, Varšava. 317-338. 21 Cenzurirane pesmi Mieczyslawa Jastruna (letnik 1903) ali Jerzyja Zagorskega (1907), Anne Kamienske (1920) in Wiktorja Woroszylskega (1927) se v arhivskem gradivu pojavljajo poleg del pesnikov mlajše generacije, kot na primer Stanislawa Baranczaka (1946), Jana Polkowskega (1953) ter nenazadnje predstavnika generacije časopisa BruLion Jacka Podsiadla (1964). 22 AAN, GUKPiW, št. 1718 (343/4), l. 178-179. 23 Ibidem, k. 150-151. 24 Prva izdaja: Stanislaw Baranczak, 1980, 21.12.79: But why, Tryptyk z betonu, zmqczenia i sniegu, [Varšava, Krakowska Oficyna Studentow]. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 637 Jak ludzie tutaj mogq to wszystko wytrzymac? Czemu nikt tego nie zdemaskuje w gazetach? [■■] A dlaczego tu wszyscy tacy zli i smutni? Czemu nikt si^ nie smieje, gdy idzie ulicq? Przeciež za par^ dni Christmas!25 Pesem, ki jo je za tisk predlagalo uredništvo revije Student je cenzura zadržala. Baranczak se je odločil o tem povedati v intervjuju za tednik Kultura. Tudi pogovor so cenzurirali.26 To je eden od primerov, ko je bilo cenzurirano tako literarno delo kot njegova (uradna) recepcija. Po 13. decembru 1981, ko je bilo na Poljskem uvedeno vojno stanje, je GUKPPiW začel delati intenzivneje. Pesniška dela, ki jih v tem obdobju niso pustili v tisk v veliki meri obravnavajo vojno stanje in njegove posledice: interniranje ustvarjalcev in opozicijskih aktivistov. Celo tedaj, ko v teh delih ni aktualnih referenc, se zdi, da so umeščene v trenutni poetiki »pričevanja in upora« in v njih ni sledu univerzalnosti. V obdobju vojnega stanja je cenzura zasegla kar sedem pesmi Jana Polkowskega, enega tistih pesnikov, ki bo v že svobodni Poljski za dolga leta literarno umolknil. Vse te pesmi naj bi bile objavljene na straneh časopisa Tygodnik Powszechny (št. 19) leta 1983, nazadnje pa cenzura objave ni dovolila. Med vojnim stanjem je bil pesnik interniran, kar se je izrazilo v njegovi ustvarjalnosti. Del takrat nastalih pesmi Polkowskega je mogoče povezati s tedaj aktualno situacijo na Polj skem in v njih razbrati tematiko podj armljenosti in (vselej zatrtih) prizadevanj za svobodo. Nekaj je tudi pesmi, ki obravnavajo bivanje v zaporu, med drugim Wolny, w wolnym kraju, Hymn, Wrony kolujq i spadajq,27 Zadnej ofiary ter Otworzy ci$ miecz:28 To banalne, czlowieku, ale jest tak jakbym bal si^ ciepla albo szcz^scia Rozmyslam o smierci jak pi^tnastolatek, ktory nigdy nie dotknie dojrzalej kobiety. [...] Spiq wkolo wi^zniowie.29 25 AAN, GUKPPiW, št. 1509 (289/4), l. 34. 26 AAN, GUKPPiW, št. 1552 (294/3), l. 125-26. 27 Prva izdaja: Jan Polkowski, 1982, Hymn, Wolny, w wolnym kraju, Wrony kolujq i spadajq, [Wezwanie 2/3. 3, 15-16]. 28 Prva izdaja: Jan Polkowski, 1983, Zadnej ofiary, Otworzy miecz, Ogien. Z notatek 1982-1983, [Krakov, Polka poetow]. 29 AAN, GUKPiW, št. 1733 (347/18), l. 36. 638 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december V zaseženem delu Adama Zagajewskega z naslovom Zelazo30 iz leta 1982 sta krutost uvedbe vojnega stanja in z njo povezano ozračje nemira sopostavljena z duhovnimi in najvišjimi moralnimi vrednotami. V takšni situaciji je vsak »krhek kakor gramofonska plošča«,31 kar pa je še huje - naslovno železo vseskozi širi polje svojega delovanja, je ekspanzivno. To je bil takrat edini poseg v ustvarjalnost Zagajewskega: poleg Zelaza je v objavo v časopisu Tygodnik Powszechny oddal še enajst drugih pesmi, vendar do njih cenzorji niso imeli pridržkov.32 Eno redkih del, ki se v dokumentih GUKPiW v nekaj letih pojavi vsaj dvakrat je pesnitev To i owo33 Urszule Koziol. Prvič jo je želel objaviti časopis Odra junija 1982, naslednjič pa se je v cenzuro vrnila maja 1986 kot eno izmed del, predlaganih za objavo v knjigo O sobie samej to i owo: 1. Tej zimy snieg byl globoki oddech plytki komunikacja niepewna zbyt wczesnie nadci^gal pomruk godziny milicyjnej nieczynne telefony zmuszaly do krqženia per pedes wsrod zaj^czych uszu sterczqcych ze scian przyjaciol i ich klatek schodowych ktore staly si^ istotnie klatkami34 Delo je nastajalo med decembrom 1981 in junijem 1982. Gre za zapis izkušenj, značilnih za tisto obdobje: vseobsegajočega strahu in zavedanja posameznika, da je nadzorovan, neprestanega delovanja v duhu zarotništva; dotika se tudi vprašanja zreži-ranih sodnih procesov. Pesnitev obsega devetnajst oštevilčenih delov in pripis, posvečen dejavnosti cenzure. Prijavljen na GUKPiW v takšni obliki ni imel šans za objavo. To i owo se v gradivu Glavnega urada pojavi še enkrat, leta 1986 - kot »izobraževalno« gradivo. Na pripravljalnem tečaju za cenzorje je bil namreč predstavljen kot primer celotnega posega, med drugim skupaj s pesmijo Wpraojcach swoich pogrzebani Czeslawa Milosza.35 Tema cenzure je prisotna v še enem delu Urszule Koziol Dalej o tym,36 nadaljevanju pesmi To i owo. V zvezi s tem ga je cenzura pregledala še posebej pozorno in je bil decembra 1982 objavljen v časopisu Odra v skrajšani različici.37 30 Prva izdaja: Adam Zagajewski, 1982, List. Oda do wielosci. Nowe wiersze, [Krakov, Polka poetow]. 31 AAN, GUKPiW, št. 1685 (334/5), l. 25-26. 32 Adam Zagajewski, 1982, Nowe wiersze Adama Zagajewskiego, TygodnikPowszechny, 27. 8. 33 Prva izdaja: Urszula Koziol, 1983, Tej zimy snieg byl globoki... (1-19), [Nowy Zapis 6. 50-53]. V uradnem obtoku: Urszula Koziol, 1989, To i owo, Zalnik, Krakov, Wydawnictwo Literackie, 59-66. 34 AAN, GUKPiW, št. 1684 (334/4), l. 62. 35 AAN, GUKPiW, št. 2002 (395/33), l. 60. 36 Prva izdaja: Urszula Koziol, 1982, Dalej o tym (izseki), Odra 12. 101. Objava dela v celoti: Urszula Koziol, 1989, Dalej o tym, Zalnik, op. cit. 67-69. 37 GUKPPiW, št. 1721 (347/2), l. 50. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 639 Eden od avtorjev starejše generacije, čigar ustvarjalnost so v 80. letih pozorno cenzurirali, je bil Wiktor Woroszylski. Pisatelj, ki je bil do leta 1966 uradno član Poljske združene delavske stranke, se je v 70. letih angažiral v opozicijsko dejavnost, nato pa ga je doletel »zaznamek«, tj. preprečitev objavljanja na podlagi priimka. Na začetku vojnega stanja je bil interniran.38 V 80. letih so zasegli najmanj sedem njegovih del, kar pomeni, da je bil avtor zbirke Zagiada gatunkow eden tistih avtorjev, ki jih je cenzura obravnavala najostreje. Njeni posegi so precej razpršeni in raznoliki, saj zadevajo tako pesniška dela, kakor tudi prozne odlomke. Aprila 1982 so cenzorji naredili popravke v knjigi Woroszylskega. Iz zbirke Jesteš i inne wiersze so odstranili pesem Pewnej zimy w pewnym miešcie robotnicy ostrze-gajq przechodniow zeby nie przyiqczali sig do nich,39 ki je bila posvečena zadušenemu protestu delavcev v 70. letih.40 Oktobra 1982 so iz tednika Tygodnik Powszechny izrezali štiri njegove pesmi, ki bi morale biti objavljene na prvi strani časopisa. Vse so se navezovale na dogodke s preloma let 1981 in 1982 ter bivanja Woroszylskega v zaporu in centrih za internirance (tri pesmi so imele pripise, ki so izdajali kraj nastanka: Bialol^ka, Jaworze, Darlöwko). Cenzura je takrat zadržala pesmi Nie denerwuj sig,41 Spotkanie,42 Byle do wiosny43 in 18 pazdziernika 1982.44 Slednja pripoveduje o zadnjih trenutkih, ki jih je pesnik preživel v ujetništvu: Starszy kapral Jan Maciejewski [...] po raz ostatni pelni služb^ przy moim ciele W skupieniu przetrzqsa bielizn^ i listy [...] Jest w tym cos z oczyszczenia i uswi^cenia [...] což byloby warte moje blqkanie si^ przez tyle miesi^cy w poswiacie tego Elizjum gdybym na koniec zaniedbal zatrzymac w oku starszego kaprala Jana Maciejewskiego jego plowy wqs i jaskölcze gniazdo nad karkiem rumiane policzki 38 Wspoiczesni polscy pisarze i badacze literatury (W-Z), ur. Jadwiga Czachowska, Alicja Szalagan, Varšava, Wydawnictwo IBL, 2004, 269. 39 Prva izdaja: Wiktor Woroszylski, 1977, Pewnej zimy w pewnym miescie robotnicy ostrzegaj^ przechodniöw žeby nie przyl^czali si$ do nich, [Gios 3. 1]. 40 AAN, GUKPiW, št. 1704 (334/24). 70-71. 41 Prva izdaja: Wiktor Woroszylski, 1982, Nie denerwuj^ si$, [Veto 7. 25]. 42 Prva izdaja: Idem, Spotkanie, v: Ibid., 26. 43 Prva izdaja: Idem, 1983, Byle do wiosny, [Obecnošč 4. 20-21]. 44 Prva izdaja: Idem, 1982, 18 paždziernika 1982 r., [Wezwanie 4. 15]. 640 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december opi^te lydki i tluste zwinne palce ktorych dotyk na zawsze wypalil na mnie swoj znak45 Pisatelj iz iste generacije kot Woroszylski, ki je bil v 40. in 50. letih aktiven pri izgradnji socialistične Poljske, pozneje pa je v sistem podvomil, je bil Kornel Filipowicz. Sprememba nazorov se je odslikala v pesmi Zyciorys, ki pripoveduje o veri človeka v socializem - začetek je bil težak, poln dilem, vse se je dogajalo takoj po vojni. To delo ima lastnosti obračuna, povzema poseben miselni tok človeka, ki je predan socializmu - vendar zgolj do določenega trenutka: I doszedl do tego že w tym co robil Nie odczuwal žadnego przymusu Czynil wszystko automatycznie Jakby przerzucal biegi swego samochodu W obr^bie oczywiscie systemu ruchow46 V pesmi Zyciorys pesnik opozarja na bankrot določenih vrednot in političnega sistema (ta večpomenska beseda se v pesmi tudi pojavi), ki niso prestali preizkusa časa. Še več - postali so tako obremenjujoči, da jih je končno treba preseči. Pesem, ki jo je v tisk prijavil Tygodnik Powszechny, je bila v GUKPiW zadržana januarja 1983. V časopisu je bilo tedaj objavljenih nekaj drugih Filipowiczevih del, ki jih je cenzura sprejela: ***(Mi$dzy wiosnq a jesieniq), Za wczesnie, Krotka rozmowa. Na mestu cenzorskega posega je bila objavljena ustrezna klavzula.47 Žyciorys je bil objavljen v zbirki Powiedz to siowo, ki je izšla mimo cenzure leta 1984. Poezija »pričevanja in upora« je kljub ukinitvi vojnega stanja še naprej nastajala. Motivi kot so mesijanizem, občutek ujetosti in zgodovinski odnos z ZSSR se bodo pojavljali še nekaj let po letu 1983 in tako nadaljevali nekdanje idejne votke. Cenzura pa je tako kot prej z vsemi silami napadala vsak poskus objave književnih del, ki bi jih bilo mogoče povezati z vojnim stanjem ali zatiralskim sistemom. V drugi polovici 80. let so preprečili objavo osmih pesmi Ryszarda Krynickega (med drugim dvakrat pesmi Uwielbia mundury). Kar sedem so jih izrezali iz zbirke Niepodlegli nicosci, ki je bila prijavljena za izdajo decembra 1987. Te pesmi se je dalo brati na »aktualen« način. Tako so jih brali tudi cenzorji, ki so takrat zasegli I naprawd% nie wiedzielišmy,4S pesem o življenju v nesvobodni resničnosti, v kateri vsak igra vnaprej določeno vlogo in uporu proti njej. Skozi cenzuro ni 45 AAN, GUKPiW, št. 1689 (334/9), l. 181. 46 AAN, GUKPiW, št. 1721 (347/2), l. 60. 47 Kornel Filipowicz, 1983, ***(Mi^dzy wiosn^ a jesieni^), Za wczešnie, Krotka rozmowa, Tygodnik Powszechny 2. 4. 48 Prva izdaja: Ryszard Krynicki, 1981, I naprawd$ nie wiedzielišmy, v: idem, Nasze žycie rosnie, Pariz, Instytut Literacki. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 641 prišla niti Podrožposmiertna (III),49 pesem o nenadni prebuditvi v svetu, v katerem se strašljiva realnost zdi kakor sanje: može spotkasz Jana Palacha, twojego rowiesnika, ktory bezbronny splon^l w sercu Europy [...] može spotkasz robotnikow z Wybrzeža ze stygmatami na przestrzelonych czolach.50 Cenzura je zadržala tudi nekaj krajših del Krynickega, med drugim Podobno51 -ironične štiri verze o varljivem liberalizmu PZPR, Twarzq do sciany in Nie strzelajcie^2 - pesmi, napisani decembra 1981, podajata turobno ozračje vojnega stanja; poleg njih pa še Nie wysiany list do Adama Michnika53 - o vlogi pesnika in vplivu, ki ga ima njegovo delo na resničnost. Cenzura je imela zadržke tudi do pesmi Uwielbia mundury: Bezprawie uwielbia mundury i szaty prawa.54 To pesem so že nekaj mesecev prej, avgusta 1987, poskušali objaviti uredniki časopisa TygodnikPowszechny - tudi takrat je bila zadržana, skupaj s pesmijo Nic wi$cej. Obe pesmi sta izšli v zbirki Niepodlegli nicosci. Uwielbia mundury kljub negativnemu mnenju pri knjižni izdaji, Nic wi$cej pa kljub negativnemu mnenju na objavo v dnevnem tisku. Najverjetneje leta 1989 so bile nekatere odločitve cenzure glede pesmi Krynickega omiljene, med drugim zaradi pritožb založbe. Ryszard Krynicki v spremni besedi h knjigi pojasnjuje: »zbirka z naslovom Niepodlegli nicosci obsega nekoliko več pesmi in prevodov kot jih je bilo mogoče tu umestiti. Upam, da bo prišel čas tudi za objavo celote«.55 Knjiga, bližja umetniškim nameram Krynickega, je bila z istim naslovom izdana leto poprej v drugem obtoku in je vsebovala vse pesmi, ki jih je zasegla cenzura, ter številne druge, ki niso prišle v uradno izdajo.56 Leta 1989 je poleg tega izšla še zbirka Niepodlegli Nicosci. Errata - dopolnitev cenzurirane knjige, ki jo je objavila založba Znak. 49 Prva izdaja: ibid. 50 AAN, GUKPiW, št. 2060 (416/12), l. 101. 51 Prva izdaja: Ryszard Krynicki, 1984, Podobno, v: idem, Niewiele wi^cej i nowe wiersze, [Varšava, Wydawnictwo Przedšwit]. 52 Prva izdaja obeh pesmi: Ryszard Krynicki, 1983, Twarz^ do šciany, Nie strzelajcie, v: idem, Ježeli w jakims kraju. Wiersze i apele, [Varšava, Wydawnictwo Przedšwit]. 53 Prva izdaja: Ryszard Krynicki, 1988, Nie wyslany list do Adama Michnika, v: idem, Niepodlegli nicosci, [Varšava, Niezaležna Oficyna Wydawnicza]. 54 Ibid. 55 Ryszard Krynicki, 1989, Niepodlegli nicosci, Krakov, Znak, 185. 56 Ryszard Krynicki, 1988, Niepodlegli nicosci, op. cit. 642 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Eno zanimivejših del druge polovice 80. let je Pulapka57 Jerzyja Afanasjewa. Objava ji je bila preprečena v mesečniku Pomerania julija 1986. Gre za alegorično in močno ironično pesniško prozo: I oto brama graniczna, stražnikow ani sladu. Tam rozposcieral si? z dawna przeze mnie wy-marzony kraj wolnosci [...]. Teraz bylem juž w innym kraju. Nic mi nie grozilo, nareszcie bylem wolny. [...] Lecz oto noga moja zapletala si? w p?tl? lež^c^ na drodze, ta zacz?la mnie ci^gn^c z powrotem. [...] P?tla ci^gn?la mnie z powrotem do ojczyzny, w ktorej tyle lat przežylem. I oto znow znajoma brama graniczna, a na niej triumfalny napis: Witajcie. A dalej wielka rownina pozbawiona ludzi.58 V tej antiutopični pripovedi se je avtor sicer res lotil teme podjarmljenosti, vendar je to storil bistveno manj dobesedno od pesnikov, ki so se ukvarjali s poezijo »pričevanja in upora«. K temu je nedvomno prispevala večja časovna oddaljenost: pisalo se je že leto 1986 in od vojnega stanja je minilo nekaj let. Kljub temu je bilo aluzije seveda preveč lahko razbrati in identificirati, zato bi jih po mnenju cenzorjev bralci pesmi razumeli kot alegorijo Ljudske Poljske. Ena od najobčutljivejših tem s sovjetskim ozadjem je bilo nedvomno vprašanje pokola poljskih častnikov v Katinskem gozdu. V pesmi Czarny oplatek59 se je Tadeusz Urgacz te teme lotil na »neustrezen« način. Decembra 1987 je bila po odločbi GUKPiW pesem zavrnjena: Czarnym oplatkiem si? lamali w noc wigilijn§. Dymil mroz i gwiazda gasla nad Katyniem jakby na zawsze gasla juž. Ale niczego nie przeczuli jakby wciqž jeszcze mieli czas na milosc wiar? i nadziej?. S?pem krqžyla wokol straž. Widmo cerkiewki przez kolczaste druty ze sniegiem do nich szlo jakby kosciolek podhalanski z Panienk^ malowan§ pstro A dzisiaj tylko ci?žkie cienie przy naszych wigilijnych stolach siadaj% každy z dziur§ w czaszce i milcz§. Tylko cisza wola. Objava pesmi ni dobila soglasja, saj je njena vsebina nedvomno nakazovala narodnost krivca za zločin. V skladu s tedanjo zgodovinsko politiko pa je bilo treba za Katinski 57 Prva izdaja: Jerzy Afanasjew, 1990, Pulapka, v: idem, Miasto chleba. Miniatury poetyckie, Gdansk, Wydawnictwo Morskie, 101. 58 AAN, GUKPiW, št. 1996 (395/27), l. 116. 59 Prva izdaja: Tadeusz Urgacz, 1989, Czarny oplatek, v: Kultura i Žycie 17. 2. 60 AAN, GUKPiW, št. 2060 (416/12), l. 70. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 643 incident kriviti Hitlerjeve vojake.61 Tednik Kultura, kjer naj bi Czarny opiatek izšel, je takrat za objavo prijavila nekaj pesmi Tadeusza Urgazcza: Anioi '87, Chrystus siq rodzi, Baruch, Baltazar, Mongoi, Dostojewski, Psy Džeka - ob nobeni od njih cenzorji niso imeli zadržkov, objavljene so bile vse.62 Septembra 1988 je bil predlagan poseg v pesmi Spoieczenstwo63 Jacka Podsiadla, ki ga je za objavo v zbirki wah-wah prijavila ustanova Staromiejski Dom Kultury v Varšavi. Cenzorji so sicer postavili pod vprašaj fragmente pesmi, vendar je bila na koncu objavljena v načrtovani obliki. Zadržkov ni vzbudila prva kitica pesmi, v kateri se pojavi nevarno aniutopična vizija naslovne družbe, v kateri vsi, z drobnimi izjemami, neutrudno igrajo določene vloge in podpirajo vlado, pa tudi zanikanj polni, brutalni opisi tistega, česar družba ne počne (»ne muči živali ne kastrira prašičev/ z mečkanjem genitalij (...) ne drži živih račk na temperaturi šestdeset/ stopinj«64). Za izrez pa je bil predlagan naslednji fragment: spoieczenstwo nie zmusza žolnierzy pierwszego roku služby do czyszczenia ceglq betonowej posadzki szaletu pöki cegla nie zmniejszy si^ do rozmiaröw kostki domina nie každe im nosic w styczniu stalowych helmöw na owrzodzonych glowach nie wali w ich gole tylki skörzanymi pasami gdy nie chcq meldowac si^ slowami obywatelu kapralu szeregowy Koniowalenko poslusznie prosi i pozwolenie wyprania onuc i bielizny obywatela kaprala spoleczenstwo nie zmusza szeregowcöw do wycierania dupy listami przysylanymi z drugiego konca Polski przez dziewczyny ktöre kochajq65 Nazadnje pesmi niso cenzurirali. Kaj je lahko botrovalo takšni odločitvi? Najverjetneje so napisali učinkovito pritožbo. Knjiga je bila objavljena v nakladi zgolj dvesto izvodov (z dopisom »Založba pripravljena za pesniški večer avtorja. Za uporabo znotraj kluba«66), torej so nedvomno sklepali, da število njenih bralcev ne bo prav veliko. 61 Še leta 1980 so v GUKPPiW pripravili zaznamek, ki je narekoval, kako je treba pisati o Katinu. V njem je bil med dru gim naslednji odlomek: »Poljski častniki, zbrani v taboriščih pri Smolensku, ki jih je Rdeča armada internirala septembra 1939, so padli v roke Nemcem, ki so julija 1941 zasedli to območje. Te oficirje so hitlerjanci jeseni 1941 postreljali in jih pokopali v množičnih grobovih v katinskih gozdovih.« -AAN, GUKPPiW, št. 1545 (293/28), l. 2-3. 62 Tadeusz Urgacz, 1987, Aniol '87, Chrystus si$ rodzi, Baruch, Baltazar, Mongol, Dostojewski, Psy Džeka, Kultura 51/52. 9. 63 To je bila prva izdaja dela: Jacek Podsiadlo, 1988, Spoleczenstwo, v: wah-wah, Varšava, Staromiejski Dom Kultury. 5-6. 64 Ibid, 5. 65 AAN, GUKPiW, št. 2144, l. 39. 66 J. Podsiadlo, wah-wah, op. cit. 2. 644 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december 5 Zaključek Poezija 80. let je neke vrste rezultanta zgodovinskih dogodkov, soobstoja treh literarnih obtokov in preventivne cenzure. Dela, ki so bila zasežena in cenzurirana v 80. letih imajo nedvomno dokumentarno vrednost. Kljub temu, da je bila večina pozneje objavljena v izvirni različici, je bila pot do te objave zelo dolga. Cenzura je potekala na več ravneh: upoštevali so pesnikov življenjepis, vsebino dela, aktualno politično dogajanje in iskali pravno podlago, s katero bi lahko utemeljili zadržanje pesmi (če so prepoznali takšno potrebo). V večini primerov so bila ta prizadevanja uspešna. Zaseganja in cenzure književnih del pa pri pesnikih niso povzročila poseganja po manj dobesednih izraznih sredstvih. Če so bili pri poskusu »uradne« objave neuspešni, so izbrali drugo možnost, tiskanje na emigraciji ali molk. Skupaj z uspešnim prizadevanjem za svobodo in sistemsko tranzicijo je poezija »pričevanja in upora« postopoma začela izgubljati svoj pomen in dajati prostor novim literarnim težnjam. Del avtorjev se v novi realnosti ni znašel. Julian Kornhauser opozarja, da so po letu 1989 vsi pričakovali prelom, čeprav je bilo to neutemeljeno: »Leta 1990 še ni bilo videti izrazite meje med enim in drugim obdobjem. To je bil še zmeraj isti svet, ki so ga napolnjevale že davno določene vrednote« (1995: 18-19). Po drugi strani je simptome dogorevanja obvezujočih teženj - ne preloma, pač pa sledove preloma - mogoče opaziti tako v letih 1876-1989, kakor že po letu 1989 (Czaplinski 1997: 7). Zaton »črne luknje« ali »medobdobja«, kakor drugo polovico 80. let imenujejo literarni teoretiki, ni avtomatsko pomenil, da prihaja novo obdobje: čeprav je bilo konec vladavine komunizma in s tem tudi konec preventivne cenzure. Viri in literatura Justyna Blazejowska, 2010: Papierowa rewolucja. Z dziejöw drugiego obiegu wydawniczego w Polsce 1976-1989/1990. Varšava: Instytut Pami^ci Narodowej. Kamila Budrowska, 2009: Literatura i pisarze wobec cenzury PRL. 1948-1958. Bialystok: Wydawnictwo Uniwersytetu w Bialymstoku. Kamila Budrowska, 2015: Popieluszko. O najtrudniejszym cenzorskim zadaniu roku 1984. »1984.« Literatura i kultura schytkowego PRL-u. Ur. K. Budrowska, W. Gardocki, E. Jurkowska. Varšava: Wydawnictwo IBL. Kamila Budrowska, Wiktor Gardocki, Elžbieta Jurkowska, 2015: »1984.« Literatura i kultura schytkowego PRL-u. Varšava: Wydawnictwo IBL. Przemyslaw Czaplinski, 1997: Sladyprzetomu. Oproziepolskiej 1976-1996. Krakov: Wydawnictwo Literackie. Przemyslaw Czaplinski, Piotr Sliwinski, 2000: Literatura polska 1976-1998: Przewodnik po prozie i poezji. Krakov: Wydawnictwo Literackie. Dorota Degen, Jacek Gzella, 2010: Ograniczanie wolnosci stowa na ziemiach polskich w XIX i XX wieku. Varšava: Trzecia strona. Gražyna Gzella, Jacek Gzella, 2013: Nie nalezy dopuszczac do publikacji. Cenzura w PRL. Torun: Wydawnictwo Naukowe Uniwersytetu Mikolaja Kopernika. Wiktor Gardocki: Cenzura poezije v 80. letih 20. stoletja. Pravni pogoji in praksa 645 Kamila Kaminska, 2015: Cenzura instytucj onalna w przededniu okr^glego stolu - analiza tematyczna i statystyczna ingerencji. Zakazane i niewygodne. Ograniczanie wolnosci síowa w XIXiXXwieku. Ur. D. Degen, G. Gzella, J. Gzella. Torun: Wydawnictwo Naukowe Uniwersytetu Mikolaja Kopernika. 233-44. Jerzy Kandziora, Zyta Szymanska, 1999: Bez cenzury 1976-1989: Literatura, ruch wydawniczy, teatr: Bibliografia. Varšava: Wydawnictwo IBL. Julian Kornhauser, 1995: Mi^dzyepoka. Krakov: Wydawnictwo Baran i Suszczynski. Jacek Ladorucki, 2010: O próbach negacji cenzury instytucjonalnej i egzystencjalnej na przykladzie drugoobiegowej dzialalnosci lódzkiego „Pulsu" i krakowskiego „bruLionu". Podobienstwa i rožnice w strategii dzialania obydwu periodyków. Niewygodne dla wladzy: Ograniczanie wolnosci síowa na ziemiach polskich w XIX i XXw.: Zbiór studiów. Ur. D. Degen, J. Gzella. Torun: Wydawnictwo Naukowe Uniwersytetu Mikolaja Kopernika. Ryszard Matuszewski, 1995: Literaturapolska 1939-1991. Varšava: Wydawnictwo Szkolne i Pedagogiczne. Jan Olaszek, 2015: Rewolucja powielaczy: Niezalezny ruch wydawniczy w Polsce 1976-1989. Varšava: Trzecia strona. Aleksander Pawlicki, 2001: Kompletna szarosc: Cenzura w latach 1965-1972: Instytucja i ludzie. Varšava: Wydawnictwo Trio. Zofia Radzikowska, 1990: Z historii walki o wolnosc síowa w Polsce (cenzura PRL w latach 1981-1987). Krakov: Towarzystwo Autorów i Wydawców Prac Naukowych »Universitas«. Mateusz Swistak, 2010: Niepolityczne tabu PRL, czyli o cenzurze obyczajowej lat 80. Przeskoczyc t$ studnif strachu: Autor i dzieío a cenzura PRL. Ur. E. Skorupa. Krakov: Wydawnictwo Uniwersytetu Jagiellonskiego. 115-31. Summary The article is divided into two main parts. The introduction provides a description of the archives I examined during my research and includes information on legal and institutional changes in speech controls in Poland in the 1980s. The description of the new censorship law of 1981 and control strategies in subsequent years is described here as well. I devote special attention to martial law, when a particular decree was in force, and after 1983, when the censorship act of 1981 was tightened. The second part is dedicated to the censorship of literary texts. It considers the most interesting cases of censorship of Polish poetry in the 1980s: Jerzy Afanasjew, Stanislaw Baranczak, Kornel Filipowicz, Ryszard Krynicki, Urszula Koziol, Jacek Podsiadlo, Jan Polkowski, Wiktor Woroszylski, Tadeusz Urgacz, and Adam Zagajewski. The aim of the article is to show the process of censoring Polish literature based on examples of specific works, which in combination with other interventions would create a larger whole, and to arrive at a summary description. The arrangement of literary texts is not based on archival research; it reflects a chronological and at the same time thematic juxtaposition. In considering the topic of a specific text, reference was made both to archival documents (in the 646 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Central Archives of Modern Records in Warsaw) and to its first edition (if it was issued). If the work was only published in a censored version, information about its subsequent, complete release (if any) has been provided. The project provided answers to such questions as: to what extent a book was censored (or why it was not printed), what passages were deleted, what specific threads were censored, and last but not least, which literary texts or books are available in censored versions today. OCENE - ZAPISKI - POROČILA - GRADIVO CTACTbE H CBOBO^A: OB AHflPEE AHATOHbEBH^E 3AHH3H.3KE ^cce o pyccKoM flUHrBHcTe AHgpee AHaTonbeBUHe 3anH3HaKe (1935—2017), o cBa3H ero nuHHbix HepT c ero HHgnBngyanbHocTbro KaK yneHoro. Hcnonb3yeTca MaTepnan nocMepTHo ony6nHKoBaHHMx 6uorpa$HHecKHx MaTepnanoB, b tom Hncne aBT06H0rpa$HHecK0H npaMoft peHH A. A. 3ann3HaKa. KaroqeBwe caoBa: AHgpeH 3ann3HaK, jkhhoctb yneHoro, Hcropna jhhfbhcthkh An essay of the Russian linguist Andrei Zalizniak (1935—2017) and of the links between his personal traits and his individuality as a scholar. The text is based on the biographical material published posthumously, including the autobiographical first-person account by Zalizniak. Keywords: Andrei Zalizniak, personality of a scholar, history of linguistics B 1942 rogy b noceme Mama® Ha ypane, rge cKonnnocb MHoro ^BaKynpoBaH-Hbix ceMeH c geTbMn, 6bin ycTpoeH Kpy®0K nHocTpaHHbix a3biK0B. npenogaBann Ha Hnx TaKne ®e 6e®aBmne ot bohhm ^eH^nHbi. B ropogcKnx geTax, oKa3aBmnxca b ron0gH0M ypanbcK0M noceme, xoTenn «noggep®HBarb nHTenflnreHTHocTb». Ha6pann rpynny HeMe^K0^0 a3MKa — ^T0 6mj raabhbifi uhocTpaHHMH a3biK b coBeTcKoH mKone go bohhm n ocTanca hm, Korga HeM^i cTann raaBHbiMn BparaMn. ^eTeft-nepBoKnaccHnKoB ynnnn npocTMM $pa3aM. «AHHa n MapTa Kynarorca. % egy b AHany». Ohh nx 3ayHnBann n noBTopann. A ognH ceMnneTHUH ManbHUK BMecro ^T0^0 caM, no cBoeMy noHUHy, cocTaBnn TaOnnHKy: KaK ^o-HeMe^KH Ha3biBaroTca Bce H3BecTHbie eMy ^eTa. Oh 3axoTen yHHTb HeMe^KHH b Bnge 3aMKHyTbix cnncK0B cjob, oxBarbiBaromnx Bce aBneHua. H Hanan c ^eTOB pagyrn. npocTbie $pa3bi ero He oneHb nHTepecoBann. Marepn ManbHUKa cKa3ann, hto y ee cbrna HeT cnoco6HocTeH k a3MKaM, Tep noaBujca, — u ucnoflb3yK>T go cux nop. Bot hto paccRa3biBaeT o ce6e AHgpeH AHaroibeBHH Ha CTpaH^ax HegaBHo bm-megmeH KHuru M. M. Eypac Hcmma cy^ecmeyem (Eypac 2019). ^TO Heo6braHaa 6uorpa$ua — KpoMe aBTopa, b HeH nocioaHHo 3BynuT npaMaa penb gecaTK0B jrogeft, 3HaBmux 3ajH3HHKa b pa3Hbie nepuogbi ero ®h3hh, a TaK^e caMoro repoa. «Ebija TaKaa TojjcTaa rpaMMaiuKa $pa^y3cKoro a3biKa Ha 800 cipaH^ — He nomjo. y MeHa KaKoe-To 6mjo o^y^eHue, hto He Mo^eT 6biTt. He Mo^eT 6biTt, HTo6bi 6mjo Hy®H0 800 cipaHH^ a ®e He Mory 800 CTpaHH^ 3anoMHUTb! H a ciaj caM ce6e cociaBjaTb rpaMMaTHKH u cjoBapu» HMeHHo cipeMjeHue yBugeTb b a3bme 6a30Byro cipoHHyro cucieMy, a He xaoc geiajen (npu n0jH0M yBa®eHuu k hum!), ciajo npHHHHoft gpyroro ero 3aMena-TejbHoro oTKpMTHa — e^e He no6biBaB hu pa3y b HoBropoge, He Buga 6epeciaHbix rpaMoT b rja3a, oh noHaj, hto MHorue rpaM0Tbi nuiaroT HenpaBujbHo, hto b hux coBceM gpyraa rpaMMaiuHecKaa cucieMa u op$orpa$ua, neM Ta, k kotopoh npuBbiKju c^e^uaJucTM. H b paMKax ^T0H cucieMbi ohu HanucaHbi no^iu 6e3 omu6oK — a He KaK 6or Ha gymy nono^MT. Kciaiu, noneMy-To 3Ta Tara k cucieMHociu, BonpeKu toh yHuiejbHuue, He Memaja eMy pa3roBapuBaib u noHuMaib Ha uHocipaHHbix a3bmax (xoia oh u3 ckpomhoctu Bcerga yTBep®gan o6paraoe). Bernpbi u MojgaBaHe npuHuMaju ero Ha ynu^ 3a cBoero, a BeHe^uaH^bi cnpamuBaju y Hero gopory Ha cboSm guajeKTe. B «HayKe u ®u3Hu» ogHa ®ypHanucTKa Hanucaja o MojogoM 3aju3HaKe, hto oh 3HaeT copoK h3mkob. !3to 6mjo npeyBejuneHueM, u3-3a Koioporo oh oneHb paccepgujca — no-Haiue «3Haib» oneHb 0TH0cuTejbH0, jeKquu 3aju3HaK Haynujca nuiaib, HanpuMep, Bcero-To Ha KaKux-To neTbipex a3biKax, BKjKHaa pyccKuH, — ho go nocjegHux jeT oh Mor c uHTepecoM npojuciaib npumegmyro b HHciuTyT cjaBaH0BegeHua, rge oh pa6oiaj, KHury Ha aj6aHcK0M uju cgejaTb T0HKue nonpaBKu k ucjaHgcKuM npuMepaM, KoTopbie 6mju npuBegeHbi b npoHTeHHoft um guccepTa^uu b KanecTBe BTopocTeneHHon napajjeju. B tom, hto6h o6tacHuibca Ha a3biKe toh cipaHbi, rge oh Haxogujca, 3aju3HaK Haxoguj a3api u gejo Heciu, He 3aBuca^ue ot npaKTnHecKoft Heo6xoguMociu. Oh o6o®an nepecKa3biBaib uciopuro, KaK $paH^3cKuft juHrBucT AHTyaH MeHe, npuexaB b TepMaHuro, HoneBan Ha B0K3aje, TaK KaK, He 3Haa HeMe^ Koro, He cMor KynuTb 6ujei. «MHe gyMaeica, MeHe nogo3peBaj, hto KaK0H-Hu6ygb Maipoc, 3Haa ipu-neibipe cjoBa (uju ga^e He 3Haa hu ogHoro), ycnemHo pemuj 6m u He TaKyro ®M3HeHHyM npo6jeMy; ho eMy 6mjo jerne npocugeTb ^eJyM Honb Ha BoK3aje, neM TaK ypoHuTb ugeM 6ec^eHH0CTu u He3aMeHuMociu a3biKa. Bo BcaKoM cjynae, a 3Haro 3a co6oH HeMajo ^^u3ogoB coBepmeHHo TaKoH ®e cipyKTypM, nycTb c HecKojbKo MeHbmuMu ^epTBaMu, neM H0Hb Ha B0K3aje». AHgpeH AHaiojbeBun 3aju3HaK pogujca b MocKBe b 1935 rogy, ero poguieju npuHagje^aju k TexHuHecK0H HHTeJJH^eH^HH. K 6ygy^eMy npu3BaHuro ero TojKaja ogHa cjynaHHocTb 3a gpyroH. CHanaja noeagKa b geiciBe Ha KpaH gociynHoro cBeia, b pa3opeHHyro bohhoh, ho e^e He pacTBopuBmyroca b c0BeicK0M pyccK0a3^iHH0M ^MHTpuH CuHHHaBa: CnacTbe u CBo6oga: 06 AHgpee AHaTogteBune 3agu3HaKe 649 npocTpaHCTBe 3anagHo6ejopyccKyro gepeBHro k gajbHUM yKpauHCKHM pogcTBeH-HUKaM, roBopuBmuM eme u no-nojbCKH (a pagoM Hamejca u CBameHHUK, 3HaBmuË jaTMHb). noTOM nogpocTKOBaa $yT6ojbHaa TpaBMa, nocje KOTopoË 6mj npegnucaH nojHMË noKOË, a b pyKu nonaja $paH^3CKaa rpaMMaTUKa («u geËCTBUTejbHO, no-CKOJbKy je^aTb Hy®HO 6mjo Hegeju gBe, to c Tex nop a ee 6ojee-MeHee 3Haro...»). HaKOEe^ coBepmeEEO $aExacxunecKoe b xe BpeMeHa coôbxue — rog b napuhe, Kyga ero OTnpaBUju yHUTbca no o6MeHy b nepBMe OTTenejbHbie Meca^i. TaM oh nonaj b CTygeHTM k KpynHeËmuM juHrBucraM XX BeKa, ucTopuKaM u TeopeTUKaM a3MKa. H oh nojro6uj napu® Ha Bcro ®H3Hb. À npe®ge HeM nojro6uTb u ga®e yBugeTb, Bbiynuj ero no KapTaM u KHuraM Hau3ycTb, a noTOM CTaj He CTOJbKO 3HaKOMUTbca c hum, CKOJbKO y3HaBaxb ero. Torga noe3gKa 3a rpaHu^ gja coBeTCKoro HejOBeKa 6bja HeM-TO Bpoge nojëTa Ha Mapc — OTcroga ïra yguBUTejbHaa naMaxb Ha eme He BugeHHoe u cxpeMjeHue 3anoMHUTb Bcë HaBcerga — «a Bgpyr b nocjegHuË pa3», u noCToaHHMe omymeHua «coBepmeHHOË uppeajbHOCTu npoucxogamero», HacTuraBmue ero noTOM b pa3HMx CTpaHax. HoBMe nyTemecTBua HaHHyTca TOJbKO b nepecTpoËKy, b koh^ 1980-x (npuHeM no cocxoaEuro 3gopoBba — nocjegcxBua xoË caMOË $yx60JbE0Ë xpaBMM — ÀEgpero ÀEaxojbeBHHy xorga y®e Eejb3a 6mjo Jiexaxb, h cxpaECXBua c nepecagKaMu Ha He Bcerga nyHKTyajbHMx noe3gax go6aBjaju b cro®eT aBamropbi), ho npuBbiHKa 3anoMUHaTb Bcë coxpaHUjacb. Bot TaKue BMCKa3MBaHua BCTpenarorca b pa3HMx MecTax ero KHuru ^po^ynKu no Eepone (3aju3HaK 20i8) — xpoHUKe nyTemecTBuË, C06paHH0Ë U3 juTeparypHO o6pa6oTaHHMx caMUM ÀHgpeeM ÀHaTOJbeBHHeM gHeB-hukobmx 3aMeTOK u ^pameHTOB nuceM: Ha3BaEua yJH^ noHTH Bce 3EaKOMM, h Ka^gaa Eagnucb gaeT KaK0Ë-T0 cTpaEEMË pe3OHaHc b gyme. OmymeEue, hto tm Bcë 3T0 npeKpacEo 3Eaemb, TOJbKo npocTo eme Ee Bugej. Bot ecju ceËHac noBepEy EajeBo, to BMËgy k CeEe y caMoro HoTp-^aMa. noBopaHHBaro — oe geËcTBHTejbEo ctoht Ea cBoeM MecTe. B cBeTe coje^ poBEo TaM, rge h goj®EM ôbiTb, noôjecKHBaroT xuMepb.. Fondamenta Nuove EanpoTHB ocTpoBa CaE-MuKeje. HyBCTBo EepeajbEocTH, napagoKca: a 3TOT ocTpoB b jkiôoë MOMeET Mory acEo yBugeTb c 3aKpMTMMH raa3aMH, a TyT oe cBepx Toro eme h caM ctoht! Pa3yMeeTca, EHKorga Ee cnpamuBaa gopory: 3T0 Bonpoc HecTH. À BugeTb eh Ea ogEOM nepeKpecTKe Ee Bugej Eunero, qero 6m Ee Bugej cTOJb aB-cTBeEEo b np0H3B0JbEMË MOMeET b np0H3B0JbE0M MecTe, 3aKpMB raa3a. y®e h Ee noHHMaro, xopomo 3T0 hjh njoxo. MoË Typu3M COCTOHT Tenepb TOJbKo b TOM, hto6m BugeTb BugeEEoe, a eme TOHEee to, hto h TaK npoHEo EapucoBaEo Ea OÔOpOTEOË CTOpOEe BeK. 3aju3HaK, geËCTBUTejbHO, o6jagaj otjuhhoë naMaTbro, b tom Hucje npo^ec-cuoHajbHOË, ho noHUMaj, hto gja ynëHoro ^T0 He raaBHoe. Ä noMHro ero $pa3y Ha ceMUHape: «3HaHue, Kyga Hago nocMOTpeTb, ctout poBHo cTOJbKo ®e, cKOJbKo xopomaa naMaTb». !3to 6mj ero ^yHgaMeHTajbHMH negarornnecKMH ^puH^u^: «^ 650 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december xoHy, hto6 OHu yMenu Ha moh Bonpoc HaHTu OTBeT. XoTUTe — b naMaTu, xoTUTe — b 3anucu, xoTUTe — b KHure. XoTUTe — U3 coo6pa®eHUH o6^ero nopagKa». Oh nro-6un 3agaBaTb Bonpocbi u nogynaxb ygoBonbCTBue ot Toro, KaK cnymaxenu HaxogaT pa3ragKy. Ha 3xom cxpounucb ero nereHgapHbie e^erogHbie «6epecTaHbie» neKquu, xpuguaxb nex co3biBaBmue b nepenonHeHHyro ayguxopuro Mry xonnw, ox aKageMUKOB go mKonbHUKOB, u ^Ta nëcxpyro ayguTopuro gep^an b ugeanbHOH TumuHe ero apTu-CTU3M, HapacTaBmuH ot Hanana (Bcerga TpygHoro u «Ha HepBax») k KOHuy neKquu. Korga oh 6bin b CnoBeHun Ha cte3ge cnaBncxoB b 2003 rogy, Ha ero goKnag co6panocb ropa3go 6onbme cnymaxenen, HeM Mor BMecTUTb 3an HM6naHCKoro yHUBepcuTeTa (b gHeBHUKe CKpoMHO 3anucaHo: «Bwno npuMepHO HenoBeK 130»), u opraHroaxopbi OTBenu eMy BgBoe 6onbme BpeMeHu, HeM nonaranocb no pernaMeHTy. ^yMaro, ucKyccTBO Bonpoca u 6ecegw c ayguTopueH npumno k HeMy «ot npoTUBHoro» Tü^e bo BpeMa napu^CKOH CTa^npoBKH, rge ero nro6uMbiH npenogaBaTenb uHgonor PeHy Bën ce6a xo»:e önecxa^e, ho uHane: «oh Bce BpeMa roBopux caM. BonpocoB noHxu He 6wBaex Ho ^T0 He n0T0My, hto Bonpocw 3agaBaTb He nonaraeTca. npocTO oh TaK tohho npegBuguT Bce B03M0®Hbie TpygHOCTu, hto ycneBaeT ux npoKOMMernnpoBaxb paHbme, HeM 3agagyT Bonpoc». B napuhe 1950-x HayHHaa reHuanbHOCTb ero TonbKO po^ganacb, ho c hum 6wnu y^e gBe gpyrue HepTw, conyTCTByromue eMy bcm ®u3Hb — BHyTpeHHaa CBo6oga u cnacTnuBHH BüCTopr nepeg MupoM. H o6e ohu 6wnu CBa3aHw c ero CBOHCTBaMu KaK yHëHoro. 3anu3HaK He HyBCXBOBan ce6a CKOBaHHWM hh ycnoBnaMu coBexcKoro rocygapcxBa (npu TOM hto MenoHHaa TupaHua Bcex rocygapcTB u caMogypcTBü nro6wx huhobhu-KOB BW3WBanu y Hero npuMepHO oguHaKOByro upoHuro), hu HayHHoro couuyMa (oh hu MUHyTw He CTpeMunca cgenaxb Kapbepy — nonecTu, ot goKTopcKOH CTeneHu go 3BaHua aKageMUKa u MHO^ecTBa npeMUH, Haxogunu ero caMu He 6e3 noMomu 6ecK0-pwcTHwx gpy3eH, u oh BOcnpuHUMan ^T0 c HenoBKOCTbro), hu ycToaBmuxca MHeHUH. KaK BcnüMHHana o HeM ®eHa — EneHa nagyneBa, caMa BennKuH jihhfbhcx — «oh KaK pa3 CKnüHeH Ha caMOM gene caM Bce npugyMaTb, a noTOM KaK-TO cygopo^Hü ucKaTb, Ha Koro 6w cocnaxbca». H oneHb pagoBanca, Korga uHorga Bcë ®e 0Ka3WBan0Cb, hto KTO-TO KaKoe-Hu6ygb U3 ero OTKpwTUH y^e cgenan: Ba^Hee npuopuTeTa eMy Bcerga 6wno He3aBucuMoe nogTBep^geHue HaxogKH. KaK npaBuno, 3xo 6wnu 3HaMeHUTwe nuHrBucTw XX BeKa, b KOMnaHuu KOTopwx 6wno He TaK u CTwgHO npuHTu k ^uHumy BTOpWM. C KaKHM Hacna^geHueM oh, BwpocmuH 3a «®ene3HHM 3aHaBecoM», nepeceKan rpaHHUH b 6yKBanbH0M CMwcne — b toh e^e gomeHreHCKOH EBpone, rge HapymeHne ycnüBUH BU3w Morno nepenepKHyTb ganbHenmue nnaHw, 3axo norpaHUHHUKH, ecnu noBe3ex, Mornu Hunero u He cnpocuxb! Oco6oe ygoBonbcxBue npuHOCunu 3KCxpeManb-Hwe npogenKu, cbou u ny^ue: CKa»:eM, nogHaTbca Ha KaKyro-Huöygb ropy bo OpaHuuu u cnycTUTbca y^e b HTanuu... Bwno TaKoe HyBCTBO u b HayKe. HanpuMep, 6ygynu no npu3BaHUM «huctwm nuHrBucTOM» u Bwcxynaa 3a to, hto6w nuHrBucTUKa 6wna ^MHTpuH CuHHHaBa: CnacTbe u CBo6oga: 06 AHgpee AHaTogteBune 3agu3HaKe 651 OTgejeHa ot juTeparypoBegeHua u «^ujojoruu» b mupoKOM CMbicje — KaK HayKa, 6ojee 6ju3Kaa k MaTeMaTUKe — 3aju3HaK gejaj TaKue ®e aBamrophbie Bbija3Ku 3a npegejbi CBoen npaMon c^e^HaJbH0CTH u b roynehue gpeBHepyccKux pyKonucen, u b TeKCTOJoruM, u, CKa^eM, b $HHH0-yrp0BegeHHe — npuneM c^e^HaJHCTaM b ^THx o6jacTax ocTaBajocb TOJbKO nogTBepguTb cbohm aBTopuTeTOM HaxogKu, «Bbrauc-jeHHMe» hm 6yKBajbH0 Ha KornuKe nepa. Ero cnacTbe 6bijo b roTOBHOcru ^HUTb Ka^gbin MOMeHT KpacoTy ropogoB, nen-3a®a, jrogen, a3biK0B0n cucTeMbi, MaTeMaTunecKOH 3aganu. «^ y^acHO pag, hto 6or gaj MHe TaKue HepeajbHbie u poMaHTunecKue M03ru u hto nëCTpaa TOjna Ha 6yjbBape CeH-^epMeH hjh, ecju yrogHO, HeKpacuBaa crygeHTKa-napu^aHKa, yTKHyBmaaca b KHu^Ky Ha CTyneHbKax Ha6epe®Hon, MHe Kyga gopo^e, neM gecaTOK najbTO, ga u TOJCTHx KHur — TO^e». OH JJK>6HJ CKopocTb — «mBopa^uBaromun JJHK cnugoMeTpa c 3acTbiBmen y npaBoro Kpaa crpejKon» (caM 3aju3HaK 6bij npeKpacHbiM BoguTejeM) cjuBajca gja Hero c MejbKaromHM nen3a®eM b «HenpaBgonogo6Hü cnacTjuByro HepeajbHOCTb, omymeHue KyJbMHHa^HH ®h3hh...» «O6pa3 apMapoHHon Kapyceju, Buxpa, CBü6ogH, cnacrba...» 3anoMHUjca eMy b napu^CKOM khho. Korga oh xoTej noxBajuTb KOJjery-jHHrBHCTa, oh roBopuj: «KaKaa y Hero ôbicrpoTa pemeHua» — u, KOHeHHO ®e, caM en o6jagaj b Bbicmen creneHu. !3Ta «MO^pruaHCKaa jërKOCTb», npo KüTopyro roBopujocb bo MHorux CTarbax o HëM, coneTajacb b HëM c orpoM-HOH pa60T0cn0C06H0CTbro (KaK, co6cTBeHH0, u y HacToamero, a He nymKUHCKoro Mo^pra). Oh Mor pemuTb 3agany MeToguHHbiM nepe6opoM Bcex BapuaHTOB u yMej o6pa6arbiBarb (b tom nucje BpyHHyro, 3agojro go BcaKHx KOMnbKrrepoB, ho h nocje ux noaBjeHua TO^e) orpoMHbie MaccuBbi HH^opMaquu — ot KaproneK co cjOBaMu go cpegHeBeKOBHx pyKonucen. ,3,ja nymKUHa, KCTaTu, TajaHTjuBbin xygo^HUK Bcerga 6bu uMeHHO «npoBopHbiM» hjh «ÔHCTpooKHM». B 3anucKax 3aju3HaKa ecTb 3apucoBKH, cgejaHHbie UMeHHO TaKUM xygo^HUKOM, KOTopoMy ygaëTca npu noMomu gByx-Tpëx geTajen u jaKOHUHHoro cuHTaKcuca gaTb 3anoMHHaromuHca o6pa3: OaHTacTU^HM rojyôu b B03gyxe, nogcBe^eHHbie cHU3y. üogcBeqeHHaa nuHua Me:»gy cua-romen apKOH KoHCTaHTUHa u cepeôpucTbiM KojU3eeM peeT b He6e... nogHUMaro B3rjjag: Bug, njaBamun gymy, — Mar^anmeH UTajbaHCKOH rapMOHU^ecKOH KpacoTb h KaKOH-TO 0C060H ^ucTOTM ^eTa h pucyHKa: ropbi — qeTbipe rpagbi, ot TeM-H0-3ejeHbix go cHe^HMx; peKa, 3ejeHaa u oxpaHü-Kopu^HeBaa; goMa He^H^ix pac^BeT0K (HeT hh ogHoro c pe3KUM ^BeT0M); moct — Ponte del Diavolo XV BeKa; Bbico^eHHbiH toh-khh Kunapuc, coeguHaromun Bce ropHMe rpagM; cKajb; UTajbaHCKoe He6o. KaK coBepmeHHO n0-Ha60K0BCKH Kpu^UT jokomothb! — 6e3 Hy^gM, gja coôcTBeHHoro ygoBOJbCTBua, KaK KOHb. Bce ropbi ygBoeHb, KaK Kapro^Hbe gaMbi. 652 Slavistična revija, letnik 67/2019, št. 4, oktober-december Oh yMen HHorga ^HHTb gaxe contemporary art — ho npegnoHHTan CTapbix Ma-crepoB, noMHHBmax, hto Mup 6biBaeT «He TonbKo 6e3o6pa3HbiM». C BOCToproM oh roBopun o CTune h naKOHH3Me 6epecraHbix rpaMoT. Bonbmaa Hacrb ero pa6oT o gpeB-HeHOBropogcKOM guaneKTe nocBa^eHa rpaMMaruKe, op^orpa^uu, neKCHKe rpaMoT, ho Ha CTpaH^ax, Ka3anocb 6bi, CTpornx HayHHbix TpygoB npopbiBanocb ^CTeTHHecKoe HyBCTBO. HanpuMep, bot 6epecTaHaa rpaMoTa 750, garupyeMaa HaHanoM XIV b. — nucbMO ot opyxenHHKa CrenaHa Hego6poCoBeCTHoMy Knuemy: noKnoH ot CTenaHa noTKe. PaCCygH CaM: tm MHe He npHCbnaemb hh CaMHX goCnexoB, hh Bo3Me^eHHa 3a hhx, hh nnaTbi 3a okobm — hh KyH [geHer b BHge KyHHHbHX mKypoK], hh Cepe6pa, hh gByx nonTen [KyCKoB Maca]. A bot hto numeT o6 3tom nucbMe 3anu3HaK: CTHnHCTHKa nucbMa BenHKonenHa. Abtop KaK 6m npoCTo npurnamaeT agpeCara 3agy-Marbca Hag HecKonbKHMH ^aKTaMH, aBHo HapymaromuMH cnpaBegnnBocrb. HuKaKoro 6aHanbHoro pe3K>Me THna «TaK npumnH xe CKopee». Hpe3BbiHaHHaa Bbipa3HTenbHoCTb gocTHraeTca, C ogHon CTopoHbi, npegenbHbiM naKOHH3MOM b H3noxeHHH ^aKTOB... C gpyroH — TpoHHbiM noBTopeHHeM «hh tm MHe», Hecy^ero ochobhoh ^MO^HOHanbHbIH 3apag, u e^e gByMa hh b CoCTaBe nocnegHen $pa3bi. CTunuCTHKy CaMHX pa6oT 3anu3HaKa Toxe He CnyTaemb hh c HeM. y Hero 6bino HeMano aBTopCKux cnoBeHeK, $pa3eonoru3MOB h pa3BepHyTbix o6pa3oB. H ogHo H3 HHX - CnOBO «pOBHO», KoTopoe oh, no npH3HaHHM CoBpeMeHHHKoB, BBen B no- BCegHeBHyM peHb mockobckhx nuHrBHCTOB b 3HaHeHHH «HMeHHO» (a He TonbKo o pobhom apu^MeTHHecKoM KonunecTBe). ^HHrBucT HuKonan nep^B 3aMeTun, hto 3anu3HHK Bnagen 6onbmuM guana3oHoM CTunen — ot cyxoro HayHHoro (h b HeM KaK pa3 «pobho» ynoTpe6naeTca CTporo MareMaTHHecKH!) go noneMHHecKoro, b kotopom oh BbiCMeuBaeT nceBgoHayHHbie nocrpoeHua ®OMeHKO, ^yguHOBa h gpyrux, h 3tot oTHacTH carupHHecKHH CTunb HanoMHHaeT a3biK rorona. A ecTb e^e KHHra, b kotopoh 3anu3HaK goKa3an nognuHHOCTb «CnoBa o nonKy HropeBe», h oHa, xoTa 3to cepbe3-hmh Tpyg no jiHHrBucTHKe, H3HananbHo agpecoBaHa 6onee mupoKoMy HHTaTenro, HeM, CKaxeM, anropuTMHHecKoe onucaHue pyccKon Mop^onoruu, h nonynapHbin CTunb, geMoHCTpupyMmuH HenpenoxHOCTb HayHHbix BbiBogoB, BbigepxaH b Hen OHeHb nocnegoBaTenbHo. H3nro6neHHaa MeTa^opa 3anu3HaKa — HayHHaa «KOHcrpyKqua», KOTOpaa, KaK «nupaMuga», coctoht h3 HecKonbKHx