tl ai nii lil^- ii. LIST DELAVCEV V VZGOJNO-IZOBRAZEVALNIH ZAVODIH LJUBLJANA, 25. APRILA 1973 LETO XXIV. ŠTEVILKA 8 ZA SKUPNE SMOTRE »Pred več kot dvema letoma .. se lotili idejnopolitičnih aji j^ašanj razvoja visokega šol-)(: samoupravni socialistični ybi. To področje družbene JaVnosti bomo najlaže usmer-df 1 tako, da si bomo postavili e^Pne smotre. Vsak učitelj je S'^Narjalec in usmerjevalec te zatike. Zato nam je potrebna galona razprava, v kateri bo vsak )liš ^ občan lahko povedal svoje pologe in mnenja." Tako je v sl °du poudaril Gojko Stanič, .gol^ sekretariata CK ZKS. Cen-komite je sklical doslej jr;interni razpravi — sodelo-komiteji tehniških šol ter fisije CK. Praksa pa kaže, da l p Usmerjanjem v razpravo ne )il)emo prenehati. Naš list se pridružuje „Komunistu“ (ta je 13. aprila v svoji 15. številki natisnil ,,Teze o idejnopolitičnih vprašanjih razvoja visokega šolstva v samoupravni socialistični družbi"), ,,Delu“ in drugim časnikom v prizadevanjih, da bi čim več naših delovnih ljudi — predvsem pa naših bralcev — sodelovalo v javni razpravi. ,,Od javne razprave pričakujemo celovito in kritično oceno razmer v našem visokem šolstvu, posebno zaželene pa bodo pripombe in dopolnila tez. Vabilo na javno razpravo ni namenjeno le visokošolskim delavcem in študentom, temveč vsem, ki se zavedajo pomembnosti nadaljnjega razvoja viso- kega šolstva za našo samoupravno socialistično družbo. Javna razprava bo trajala do 1. junija 1973. Pripombe na teze, dopolnila in predloge za oblikovanje sklepov o teh vprašanjih pošiljajte na Centralni komite ZKS, 61000 Ljubljana, Tomšičeva 5“ Tak je pripis k tezam in takšna je želja vseh, ki so jih sestavljali. V delovni skupini so bili: dr. Ljubo Bavcon, dr. Adolf Bibič, dr. Milan Osredkar, mag. Ljubo Pipan, Franci Pivec, Marko Polič, dr. Bariča Požarnik, dr. Lev Premrli, Emil Rojc, Mitja Rotovnik in Gojko Stanič. V razpravah o posameznih osnutkih tez (teh je bilo šest), so sodelovali tudi: sekretariat CK ZKS, komite uni- verzitetne konference ZKS Ljubljana, komite konference visokošolskih zavodov Maribor, univerzitetni učitelji, študenti in družbeno-politični delavci. Naloga in skrb nas vseh pa je, da teze pretehtamo, jih po svojem prepričanju, znanju in spoznanju dopolnimo, morda popravimo — ne samo v svojih mislih, ampak da to tudi napišemo in tako prispevamo svoj delež k sodobnejšemu in naprednejšemu visokemu šolstvu. V razpravi, ki jo je vodil predsednik komisije za družbenopolitična in idejna vprašanja znanosti, prosvete in idejnopolitično usposabljanje komunistov Emil Rojc, se je pokazalo, da so teze pravzaprav poskus posplošitve najboljše prakse v našem visokem šolstvu ter nakazovanje temeljnih hotenj v svetu. Nekatera poglavja so dokaj splošna, druga spet zelo konkretna, odvisno od vprašanj, ki jih obravnavajo. Za konkretne situacije (lahko rečemo včasih tudi nepravilnosti) je treba nakazati konkretne rešitve. Predvsem pa je treba doseči, da se bosta naša praksa in visoko šolstvo tesno povezala. Uvodna poglavja razlagajo, zakaj se Zveza komunistov loteva teh vprašanj (četudi predvsem kot nosilec in usmerjevalec diskusije). Takole piše v tezah: „Odločitev, da postavljamo v tem trenutku v ospredje razpravo o reformi visokega šolstva, izhaja med drugim tudi iz naslednjih dejstev in spoznanj (navajamo odlomke): — očitna zaostajanja v oblikovanju in razvijanju socialistične samoupravne ideologije (Nadaljevanje na 2. strani) • maj — vsem veselo praznovanje! Foto: Mirko Kambič ji P' m ib'l PROTESTIRAMO iicl A0 ■Lili,ncidevetih sindikalnih orga-v Šoštanju, 5. aprila .'•'fin,' ostro protestiramo proti 1' >ffrzn‘tvi osebnih dohodkov v 0 lf0S] Odmrznitev osebnih do-%0V na osn°vi verificiranega Ko l°uPravnega sporazuma. jjej( ijej tukajšnje izplačevanje ni^ dohodkov, obračuna-jiiNi/,na osnovi opravljenih delov- dj3j w Zahtevamo povečanje Sol' *alnih izdatkov za šole, da v' !(e.° }ahko uresničili nove za-top1] e in posodobili pouk. / .v: ’svetni delavci občin Mo-m Velenje, zbrani na konici devetih sindikalni ~c7 v Šoštanju, 5. 'Veti in zahtevamo: tisk1 jh-Ur’ upoštevanje napredo-,a, i kvalifikacije, težjih de-[iiiH i,i0 fl tnest in izdatkov za malo k. Takoj naj se verificira že i)!, P samoupravni spo- zaleto 1973. Samoupravni sporazum Se valorizira hkrati z rastjo podnje in osebnih dohod-^ gospodarstvu. L samoupravnem sporazume-‘u smo prosvetni delavci vi- deli izhod iz prejšnjega neurejenega položaja glede družbenega vrednotenja našega dela. Pozitivno usmerjen in obetajoč razvoj sporazumevanja je nasilno prekinila zamrznitev. Obtičali smo na ravni sporazuma za leto 1970. Odločno odklanjamo uvrščanje prosvetnih delavcev v kategorije (npr. skupno s trgovino, turizmom, projektiranjem itd.), ki so pred zamrznitvijo resnično imele z družbo neusklajene dohodke. Učiteljevo delo v povojnem obdobju nikoli ni bilo preplačano. Mnogim starejšim učiteljem tudi sporazum ni poravnal neplačanega garaškega dela v reformiranju povojne šole in za veliko družbeno angažiranost. Sprejemamo nujno potrebo po temeljiti preobrazbi, modernizaciji, večji vzgojni angažiranosti in življenjski povezanosti z okoljem, ker je ta proces nujen, utemeljen in razumljiv. S sprejemanjem novih zahtevnih in obsežnih nalog pa razni na- črti in priporočila niso enakovredno upoštevali materialnih in drugih razmer, vključno s pravilnim vrednotenjem učiteljevega dela. Nove in dodatne naloge zahtevajo večjo ustvarjalnost in odgovornost, nenehno širše in poglobljeno izobraževanje, povečujejo pa tudi -bolj kot kdaj koli - izpostavljenost učiteljevega dela družbeni kritiki. Ne odklanjamo strokovno utemeljene dobronamerne kritike, odločno pa zavračamo prepogosto drobnjakarsko, žaljivo, posplošeno in učiteljevemu delu škodljivo kritiko, ki se pojavlja v tisku, radiu in vse pogosteje v občinskih mejah. Tudi zaradi tega se mladi ljudje neradi odločajo za učiteljski poklic; vse več učiteljev pa zapušča šolo in odhaja v zavetje donosnejših in manj izpostavljenih poklicev. Prepričani smo, da je takšno „javno ocenjevanje" sestavni in neločljivi del vrednotenja učiteljevega dela. Tako dopuščamo in že vnaprej ugotavljamo primanjkljaj učiteljev, ko hkrati načrtujemo so- dobno in boljšo šolo. V učiteljskih vrstah je še vedno dovolj pripravljenosti za ustvarjalno in dobro delo, vendar ta počasi — spričo nezadovoljivega družbenega vrednotenja - plahni. Zakon o zamrznitvi dohodkov ni prizadel vseh prosvetnih delavcev v Sloveniji enako. Razlike so skoraj takšne kot pred začetkom sporazumevanja. Učitelji mozirske in velenjske občine pozivamo prosvetne delavce Slovenije, naj se pridružijo našim zahtevam tudi z odmevom v našem glasilu. Učiteljem velenjske občine ni najteže, vendar pa živimo v gospodarskem in družbenem okolju, ki se izredno hitro razvija, zato čutimo nasprotja ostreje kot drugi. Zavedamo se, da je od temeljite in celovite rešitve teh problemov odvisna prihodnost mladega slovenskega rodu in naše socialistične samoupravne dnižbe. Konferenca sindikata prosvemih delavcev občin Mozirje in Velenje RESNICA Letošnji 27. april in delavski praznik 1. maj proslavljamo v izredni skrbi naše dnižbe za družbeno angažirano šolo. In prav je tako, saj je šola prva družbena inštitucija za vrtcem, ki dobi drobnega državljana v svoje klopi, ga oblikuje, usmerja in ustvarja iz njega novega graditelja človeških odnosov, prihodnjega delavca, kmeta, intelektualca, novega soustvarjalca družine, naroda in socialističnih družbenih odnosov. To pomembno nalogo oblikovanja opravlja njegov prvi, drugi.. . dvajseti učitelj in vsi skupaj z domom in celotno družbo ustvarjamo to kompleksno osebnost socializiranega človeka, ki bo sprejel od nas oporoko 27. aprila 1941, in oporoko revolucije, katere bistvo je humanizem in vera v svetlo prihodnost vsega človeštva. Toda ti prvi napotki za življenje, ki jih sprejemajo drobni možgani od svojih ,,tovarišev" - „tovarišic", niso le prazne besede. Kdor hoče vzgajati in kdor uspešno vzgaja, je sam zgrajena osebnost, ta ima v sebi nekaj več kakor le verbalno znanje slovenščine, fizike, kemije; ta ima v sebi veliko ljubezen do mladega človeka, ki jo izžareva vsak dan s svojo dobroto, požrtvovalnostjo in zaupanjem. Z veliko osebno prizadevnostjo najde pot do mladih src, ki zato želijo sprejemati njegove ideje in misli ter se mu pustijo voditi. In takih učiteljev imamo pri ms po vaseh in mestih še veliko, zelo veliko. Učiteljevo delo pa je premalo družbeno priznano - verjemo zato, ker o tem poklicu premalo premišljujemo, ker ga v mestu ne vidimo zaradi množice vsakdanjih skrbi, ker je vas daleč in ni časa misliti na probleme in življenje vaških šol .. .Njegovo delo se ne da meriti po straneh zapiskov, številu ur, po metrih in kubikih . . . To je drobno vsakodnevno delo, neopazno vraščanje razreda in razrednika, to je dolgo obdobje vzorov, drobnih prisrčnosti in zaupanja, da se pregraje med učiteljem in učencem podro. -Uspeh dela je tih, neopazen, toda dolgoročen in neskončno pomemben za družbo, ki ji človek nekaj pomeni. Naš učitelj in naša družba sta upravičeno lahko ponosna na zgodovino učiteljskega poklica pri nas. Učitelj je bil vedno osrednja osebnost prosvetljevanja na vasi, odkrival je največje talente našega naroda, blažil po svojih močeh socialne krivice, vzgajal v ljubezni do domovine in za prvimi bojnimi vrstami partizanskih brigad organiziral partizanske šole, živel med ljudstvom z njegovimi problemi in skrbmi ter učil in razvijal kulturo kraja. Veliko je takšnih učiteljev še danes, mnogo, mnogo več kot onih, ki brez interesa za mladega človeka in razvoj naše družbe sedajo za šolske katedre, in to moramo pravično priznati Ko sem bila na nekem mednarodnem srečanju na Holandskem, me je vprašal neki holandski profesor: „Ali je tisti film, ko so v nekem mestu v Jugoslaviji streljali Nemci ves razred dijakov in je šel razrednik z njimi prostovoljno na morišče resnica ali le prelepa zgodba?" „Resnica," sem odgovorila. In še dolgo so v avtobusu Švicarji, Norvežani, Švedi in Danci govorili o tem dogodku in mi ob odhodu z toplim spoštovanjem stiskali roko. Da, učiteljevo delo se ne da meriti z običajnimi merili, toda njegovo poslanstvo je izredno, njegova družbena vrednost pa neprecenljiva. Zato za praznik dela in naš narodni praznik priznanje vsem učiteljem za njihovo tiho, vztrajno in dragoceno delo. MILENA BOKŠA Smisel v policentrizmu Zadnja skupna seja univerzitetnega in pedagoško-znanstve-1 nega sveta ljubljanske univerze je dala prispevek, na katerega smo pravzaprav že dolgo čakali, čeprav ni rečeno, da bo v končni posledici teorija odsvitala enako močno v praksi, kot je prej na papirju. Udeleženci seje so namreč sprejeli delovni načrt za uresničitev poglavitnih nalog univerze do leta 1975 s tem, da so upoštevali nekatere graditeljske pripombe in dopolnila, vse to podanonali pismeno pred sejo ali pa v razpravi na pričujoči skupni seji. Seveda pa, kot rečeno, ni mogoče vnaprej vedeti, kako bodo posamezne smernice načrta delovale v praksi; na to bo pač treba še malo počakati. Zato si v tem trenutku oglejmo tiste predloge in vprašanja, ki so prišli na svetlo v sejni razpravi in neposredno kažejo, v katero smer bi se morale podati nekatere akcije, izhajajoče iz načrta. Najprej je tu vprašanje konkretnih odnosov med visokošolskimi inštitucijami in družbeno prakso. Proučiti bi morali, je bilo rečeno v sejni razpravi, kje so ti odnosi razviti in kje bi se morali — če bi jih hoteli razviti — lotiti ustreznih raziskovalnih nalog. Tako bi bilo treba sprožiti celostne raziskave samoupravnih odnosov in informacijskega sistema. Hkrati s tem bi morali ob študijskem sistemu proučevati probleme idejnosti. Udeleženci skupne seje so se strinjali, da so vse to trajna vprašanja, zmeraj odprta, ki jih zategade'j ne smejo puščati vnemar. Problem je prav tako financiranje univerze in visokošolskih (Nadaljevanje na 2. strani) VREDNOTENJE DELOVNIH NAČRTOV OSNOVNIH ŠOL IN UČITELJEVEGA DELA ! Direktor zavoda za šolstvo SRS Boris Lipužič čestita nagrajenim učiteljem, ki so razstavljali svoje izdelke na II. mednarodni razstavi učil in šolske opreme na Gospodarskem razstavišču. Smisel v policentrizmu (Nadaljevanje s 1. strani) inštitucij, ker zdaj ni povsem jasno, kako bo v prihodnje s financiranjem visokega šolstva. Pri tem se je kajpak treba zavedati, da bodo morale imeti ustrezne družbene inštitucije (s tem razumimo tudi gospodarstvo) vpliv na univerzo oziroma na formiranje pouka in s to svojo pravico tudi dolžnost finančne udeležbe. Ob tem pa je važno opozoriti, da te naravne zveze ne bodo smele dezintegrirati univerze, in moramo zato ves čas govoriti o integrirani univerzi, o združitelju interesov in dolžnosti vsega slovenskega visokega šolstva, ki v tej naravi, v naravi asociacije nastopa navzven. Jasno pa je, da si omenjene finančne, udeležbe ne smemo predstavljati kot tisti preprosti sistem: daj-dam. V tem času, ko zadeve očitno še niso povsem jasne, se je treba zadovoljiti z rešitvijo, s katero so se zadovoljili tudi na seji, namreč da bo treba problem financiranja univerze in visokošolskega izobraževanja povezati razpravo o finančnem načrtu same univerze. Zanimiv je bil tisti del razprave, ki je govoril o neposredni vlogi univerze pri slovenskem družbenem razvoju. Univerza bi lahko sodelovala pri načrtovanju kadrov v Sloveniji. Na kadrovskem področju pa moremo srečati zdaj najraznovrstnejše anomalije, kot na primer: stihijski vpis na ekonomsko in pravno študijsko smer. Dokaz o stihiji je prav tako vrsta predlogov, naj bi v Sloveniji odprli nove šole za ekonomsko-komer-cialno smer, denimo, v Kopru in Kranju. Nasprotno pa je sorazmerno šibak vpis na tehniške smeri. Skratka, s kadrovsko politiko bo treba usmerjati vpis na slovenske visoke šole, ustrezno oblikovani kadri pa, to vemo, lahko ustrezno preoblikujejo prakso. Seja je nadalje razblinila vedno znova vzniklo dilemo, ali naj bi imeli v Sloveniji dve univerzi (v'Ljubljani in Mariboru), ali eno (v Ljubljani). Na kratko povedano, člani obeh svetov so sodili, da je treba v kakršnem koli primem in v kakršnih koli okoliščinah vedno govoriti zgolj o „slovenski univerzi, ki pa je lahko policentrično razdeljena"! , Slovenija", je bilo nadalje rečeno, ,je premajhen makro sistem, da bi lahko sledili ideji o dveh univerzah, zakaj obstoja dveh univerz ne bi mogli zago- toviti niti kadrovsko niti finančno." Potemtakem je treba, kot je izhajalo iz misli razpravljavcev, zreti na razvoj univerze zgolj v policentričnem smislu. p £. V ljubljanski temeljni izobraževalni skupnosti smo se ves čas dobro zavedali, da sta vzgoja in izobraževanje sestavini družbeno-ekonomskega, socialno-poli-tičnega in kulturnega razvoja. Zato so vsa naša prizadevanja rezultati tesnega sodelovanja interesov širše družbene skupnosti z interesi vzgojno-izobra-ževalnih zavodov. V skupščino TIS Ljubljana in njene organe so bili izvoljeni člani, ki zastopajo interese volivcev in širše družbene skupnosti. Ocenjujemo, da člani avtentično zagovarjajo interese tistih, ki jih zastopajo, zato smo v izvršnem odboru vedno izvajali sprejeta stališča in pohtiko najširšega samoupravnega organa: skupščine TIS. Vsi se spominjamo skupnih naporov za samoprispevek, za družbeno angažirano šolo, za odpravo delitve programa na A in B program, za štipendiranje prosvetnih delavcev, naporov za družbeno izobraževanje prosvetnih delavcev in samoupravnega dogovarjanja za pripravo meril za vrednotenje programa dela vzgojno-izobraževalnih zavodov, ki naj bi odpravila administrativno razdeljevanje sredstev. Vse to je bilo storjeno zato, da bi zagotovili večjo kakovost. Več svobodnih dejavnosti, več dodatnega in dopolnilnega pouka, bolje usposobljeni učitelji in vzgojitelji, več vrtcev, telovadnic in šol — vse to ni le sestavina obsega oziroma kvantitete, ampak poroštvo za kvaliteto. Napori izobraževalne skupnosti niso bifi usmerjeni v administrativno razdeljevanje denarja, ampak v zagotavljanje potrebnih sredstev za realizacijo programa vzgojno-izobraževalnih zavodov. Dovolj zgodaj smo ugotavljali, daje socialistično vzgojenost mladih moč zagotavljati s premišljeno in načrtovano organizacijo dela v vzgojno-izobraževalnih zavo- STABILIZACIJSKI UKREPI IN ŠOLSTVO Varčevanje in smotrno trošenje denarja je temeljno načelo dobrega gospodarjenja. Na žalost smo se tega pri nas začeli zavedati šele v zadnjem času. Z različnimi restriktivnimi ukrepi hočemo čimprej prihraniti tisto, kar smo preveč potrošili v zadnjem desetletju. Iz ene skrajnosti smo prešli v drugo. Prav je, da se v stabilizacijsko priza-rdi podr devanje vključi tudi področje vzgoje in izobraževanja. Prispevek , vzgoje in izobraževanja k stabilizaciji našega gospodarstva naj bi bil predvsem v boljši kakovosti pouka, v manjšem osipu in v manj razkošni gradnji šol. Za uresničitev teh aktualnih nalog je potrebno veliko prizadevnosti prosvetnih delavcev, saj postajata vzgoja in izobraževanje mlade generacije vedno težja družbena naloga. V sodobni potrošniški družbi vzvišenost in lepota učiteljskega poklica ne moreta biti več bistveni stimulaciji. Ukrep o zamrznitvi osebnih dohodkov prosvetnim delavcem je nemogoč in ga imenujemo lahko celo drastičen ukrep. Izvršni odbor republiške izobraževalne skupnosti ima pri zbiranju denarja za leto 1973 težko delo. Iz članka Kako prihraniti denar — v 5. številki Prosvetnega delavca - dobi človek občutek, da izvršni odbor preveč mimo sprejema.letošnje finančno stanje na področju vzgoje in izobraževanja, kajti izhod iz krize išče predvsem v notranjih rezervah. Te pa najbrž niso tolikšne, da bi bistveno rešile sedanje kritično stanje v financiranju šolstva. Bolj odločno bi se moral zavzemati za stabilnejše sistemske rešitve. Za takšno rešitev financiranja vzgoje in izobraževanja pa bi bila nujno potrebna drugačna delitev narodnega dohodka. Namesto da iščemo v šolstvu neke rezerve, ki jih ni, ali pa so zelo majhne, bi bilo prav, da bi pred družbo, zlasti pred gospodarstvenike razgrnili materialno stanje našega šolstva v zadnjem desetletju. Morda ne bi bilo slabo, če bi v gospodarstvu izraču- nali, koliko denarja bi danes imeli na skladih, če bi imeli zadnjih 10 let take dohodke, kot smo jih imeli in jih še imamo v prosveti. Prav tako bi v gospodarskih organizacijah, bankah in trgovinah prihranili lepo vsoto, če bi tako skrbno ravnali z vsakim dinarjem kot v šolstvu. Mislim, da so to dejstva. Dejstva pa so najbolj trdo- vratne stvari na svetu, vendar ne tako trdovratne, da jim ne b« mogli priti do dna. Prosvetni delavci smo že siti obljub. Vemo, da se po dohodkih ne bomo nikdar mogli primerjati z gospodarstvom .čeprav bi sprejeli še ne vem koliko ustavnih dopolnil. Tisti, ki neposredno ustvaga denar, bo pri družbeni delitvi vedno imel največ. Gre za nekaj drugega. Zakon o zamrznitvi osebnih dohodkov je protisamoupraven, ker ne dopušča povečanja osebnih dohodkov po samoupravnem sporazumu. Velike težave povzroča tudi pri izplačevanju dohodkov od nadurnega dela. Popravljeni samoupravni sporazum, ki naj bi začel veljati 1.1. 1973, s katerim so popravljena nekatera nesorazmerja med posameznimi kategorijami prosvetnih delavcev, bo ostal le obljuba. Čeprav bi odmrznili osebne dohodke, republiška izobraževalna skupnost ne bi imela denarja za realizacijo tega sporazuma. Ob vsem tem se mi poraja še vprašanje, ali je prav, da v času, ko z ustavnimi spremembami naš samoupravni socializem dvigamo na višjo raven, zvezni zakon pobija tisto, kar je plod družbenega dogovarjanja. Prav tako tudi ni razumljivo, kako je mogel zvezni izvršni svet dati šolstvo in zdravstvo pod isti zakonski ukrep kot banke in zunanjo trgovino, saj nismo vsi enako krivi za sedanje gospodarsko stanje. Republiški svet Zveze sindikatov in republiški izvršni svet se zavzemate za delno odmrznitev osebnih dohodkov v šolstvu. Prosvetni delavci moramo dati tej akciji vso podporo. Vse namreč kaže, da odmrznitev ne bo sprejete po hitrem postopku, tako kot je bila sprejeta zamrznitev, čeprav bi bilo to potrebno. Ukrep o zamrznitvi osebnih dohodkov bo imel negativne posledice, ki se bodo izražale v odhajanju učiteljev v druge poklice in v splošnem nezadovoljstvu med tistimi učitelji, ki bodo še ostali v prosvetni stroki. Nezadovoljstvo bo toliko večje, ker se sedaj od učitelja ponovno zahteva večja strokovnost, idejna čistost in predanost našemu socialističnemu sistemu. Ob teh zahtevah pa mu ne dajemo ničesar, marveč mu jemljemo celo tisto, kar je že imel. Samoupravni socializem gradimo na človeku, ki ga oblikuje učitelj. Usoda našega samoupravnega socializma je odvisna predvsem od zavestnih družbenih sil. Te sile pa so predvsem rezultat vzgoje in izobraževanja. STEFAN KAMIN dih - načelo, ki so ga kot izhodišče soglasno sprejeli vsi družbeno-politični forumi. Vsebinsko bogati programi dela šol pa zahtevajo za svojo uresničitev več naporov pri zagotavljanju denarja. Samo z vsakoletnim programom vzgojno-izobraževalnih zavodov in programa TIS je mogoče presojati, koliko denarja je treba zagotoviti. Dejavnosti, ki jih vsebujejo programi šol in programi posameznih učiteljev, so naštete v 71. členu zakona o osnovni šoli. Pri tem je učna obveznost učiteljev v 42-urnem delovnem tednu natančno določena in je na tej osnovi možno takoj finančno ovrednotiti tisti del programa, ki načrtuje redni pouk. Vse druge dejavnosti učiteljev pa v zakonu niso posamično ovrednotene. Nedorečenost tega določila zakona povzroča številna tolmačenja, ki so si včasih celo v nasprotju. Med temi razlagami slišimo tudi za današnji čas družbeno nevzdržno stališče nekaterih učiteljev, ki v več različicah dokazujejo, da z učno obveznostjo v razredu že opravijo vse svoje obveznosti do otrok in družbe. Večina učiteljev seveda ne misli tako, ker ve, da vzgojnih smotrov socialistične šole ni mogoče doseči zgolj z izvajanjem predmetnika. Te smotre lahko dosežemo le z vsemi dejavnostmi delovnega programa šole in posameznega učitelja. Če želimo financirati tak program, potrebujemo dogovor za vrednotenje programov, potrebujemo merila za delovni čas učnega osebja v osnovnih šolah. Če merimo z merili količino učiteljevega dela in njegovo časovno obremenitev v 42-urnem delovnem tednu, so merila hkrati tudi instrument za kvantifikacijo delovnih programov šol, kar je pomembna novost. V delovnih programih ljubljanskih osnovnih šol se namreč od uveljavitve meril pojavlja nova kvaliteta: tako po količini kot po vsebini ugotavljamo vse več vzgojnega dela z otroki. Na ZA SKUPNE SMOTRE (Nadaljevanje s 1. strani) zavezujejo zlasti družboslovne usmeritve visokega šolstva v skrbi za to področje znanstvene in pedagoške dejavnosti; — visoko šolstvo je v svojevrstni krizi, za katero so značilni: ekstenzivnost, slaba učinkovitost študija, nerazvitost samoupravnih odnosov, zlasti glede uveljavljanja novih družbenoekonomskih odnosov, pomanjkljiv in nedodelan sistem izrednega študija in permanentnega izobraževanja, nezadostna razvitost razsikovalnega dela in njegova premajhna povezanost s problemi prakse. Za celovito in hkrati konkretno opredelitev takega pristopa k reformiranju visokega šolstva pa moramo komunisti stopnost visokošolskega študija vsej za študij sposobni mladini in zaposlenim in kako zastaviti razvoj visokega šolstva, da bi postalo integralni del celotnega vzgojno-izobraževalnega sistema? — Kako izbirati in usposabljati visokošolske učitelje, da bodo resnični usmerjevalci in organizatorji raziskovalnega in pedagoškega procesa, da bodo delovali in vzgajali za potrebe razvoja socialistične družbe? “ Popis študentov na naših visokih šolah kaže, da le redke izjeme (lahko rečemo, da jih skoraj ni) izhajajo iz kmečkih družin ali iz družin nekvalificiranih delavcev; pa še ti redki so povečini izredni študentje. Dalje: sistem povratnega izobraževanja (ki predvideva poprejšnjo pra- Ijubljanskih osnovnih šolah tretje leto ne poznamo " glasnega ločevanja med A ^ programom, ki pesti večino-v Sloveniji. To pa je bil tudi" namen. Zaradi naše zavestne usi1 pri ritve k temu cilju je TIS Lj11 Ijana, sekcija za osnovne s®‘4 pripravila osnutek meril in P vabila šolske kolektive in zah Daj za šolstvo, da bi skupaj f Pn verili, ali merila ustrezno vt* notijo dela, načrtovana v P lovnih programih šol. ^ Vabilu se je odzvalo sed' šol. Merila so na teh šolah š' *°i mesecev preizkušah vsi učit' ^ in jih v tem času večkrat girali. Po opravljenem st mesečnem preizkusu so o f rilih večkrat razpravljale ' šolske delovne skupnosti D/e dajale predloge in pripond>/ Po tako korigiranih merilih bili v letu 1972 poskusno nancirani programi osnovij šol, potem ko je merila v cembru 1971 sprejela in trdila skupščina TIS. Vse leto smo spremljali $ janje meril in sprejemali Py pombe posameznikov, st! e kovnih aktivov, šol in zavoda J1 šolstvo. Pripombe so bile večkrat protislovne, ker so % hajale iz precenjevanja p1 meznih učnih predmetov, e močneje so bile izražt1^ zahteve, da bi z merili razlit1^* ovrednotih pouk posamezU učnih predmetov, kar pa re| meni diferenciacijo učne obh™ nosti. Tak poskus bi bil v f skladju z zakonom o osn°'} šoli, ki določa enako učnol’ ^ veznost za učitelje vseh p1^ metov. V oktobru 1972 je Škofji Loki posvetovanje pt! J sednikov sindikata ter svdii šol in predstavnikov vod/1 ^ vseh ljubljanskih osnovnih ■’ Tu je bil po živahni razpravi^ rrlacnrA ervrpiAt oUlor* | ni . glasno sprejet sklep (b(0 vzdržanih glasov), da so me* primerna za finančno o vi' l0 notenje programa. Zato je tr£. s pričetim delom nadaljevati T merila za leto 1973 korigif ' »d Zaradi vsestranske razprave;,. vseh fU podpore soglasne vat-n w lektivov na tem posvetovanj11-1 skupščina 5. marca 1973 sp^ jela in potrdila Merila za vt(' notenje delovnih prograi’ šol. Ji hi Na tej seji skupščine so bila merila naslednjo ocdU predstavljajo bistven preitem financiranju vzgojno-izobr3” jft i valne dejavnosti in čeprav ‘k dentirajo obseg oziroma h J ličino dela, implicitno zajeII1||ui tudi kvaliteto, predvsem organizacije, ‘ boljs£/ J in boljšega boljše načrtovanja verjanja opravljenega delaš^V posameznih učiteljev. Sl™ ščina je ugotovila, da pop K povečan obseg dela v zu/k^ učnih dejavnostih novo liteto v povezovanju šole z 0;,pt, Ijem, novo kvaliteto v najšif^jj družbenem smislu, ki zaht) ^ povezovanje in vraščenost s° družbeno-politično življe1 šti ^^T“ L'*" ~ --------- pia- —-------r --- j lili c poiskati idejne in praktične od- kso) ima doslej samo višja šola okolja, ki v njem šola de* - Merila so nastala na emp^Jdo govore predvsem na naslednje sklope odprtih vprašanj: — Kako zagotoviti prek integracij v združenem delu vpliv visokega šolstva na prakso in nasprotno? — Kako ustvariti večjo do- za organizacijo dela v Kranju. In vendar bi tak način dela zbliževal prakso in visoko šolstvo, ker gradi teorijo nadaljnjega študija tako rekoč na praksi (hkrati pa je praksa kontrola teorije). N. MAURER podlagi in jih bo treba nen- eh1 popravljati in izpopolnjevati f ^ '' ' ' ' "lllg dialektičnem načelu: iz Pra (D0; v teorijo in nazaj — praksi vf |)0 ,rdite,■ rf* Izvršni odbor TIS Ljub ,p'!P1 jiiPoi slo Bukova vejica Ne morete si misliti, koliko prelepih spominov na mladost in 1. maj zbudi v meni vsaka, še tako majhna bukova veja, s svojimi prvimi pomladnimi, skoraj prosojnimi listi. Otroci na deželi smo tako nestrpno čakali zvončke, trobentice, mačice, ki naj bi priplezale na vrbe ob Savi, na mlado svetlo-zeleno preprogo travnikov, na vse, kar naj bi prinesla pomlad in sonce. Najteže pa smo čakali, da bodo ozeleneli gozdovi in v njih tiste prelepe bukve s svojimi svetlimi svilenimi krošnjami. Z ozelenelo bukvijo je prišel maj in za nas naš praznik — 1. maj. Res, naš praznik, otroški praznik Že tedne prej smo se vse domenili. Na prvomajsko jutro smo se navsezgodaj, kar kmalu po prvem svitu, začeli zbirati na trgu. Od tam ni bilo daleč do hoste, saj smo bili doma pod hribom. In cela vojska majhnih, še dremavih ljudi, je krenila po veje, po svoje bukove veje. Ne vem, kako to, da so nas pustili tako zgodaj od doma. Tudi tega se ne spominjam, da bi bilo okoli tega našega pohoda kdaj kaj vznemirjenja. Šli smo tisti mali, ki so hodili v prvi, drugi, tretji razred in večji, ki so bili ponavadi že kar precej poredni in nagajivi. Tisti dan smo bili vsi veliki prijatelji, saj smo morali natrgati bukovih vej in proslaviti 1. maj. Kmalu smo prišli iz gozda vsi v zelenju in pričeli smo. Najprej smo okrasili vsa okna v svojih hišah in domovih Tudi tista okna so morala biti okrašena, kjer niso imeli otrok. Vse je moralo biti okrašeno, objeto v te čudovite pomladne bukove veje. Kljub prazniku smo morali v šolo. Pa tudi tam smo praznovali. Vsak je smel okrasiti svojo klop. Celo tako, da se nismo prav nič videli iz naših bukovih vej. To veselje pa je smelo trajali le eno šolsko uro. Nato smo morali podreti to svetlo zeleno hišico, kjer smo sanjali celo šolsko uro. Veje smo morali znositi na smetišče na šolsko dvorišče. Bilo jih je za velik kup, tako velik, da bi najmanjši ne mogli splezati nanj. Šolski praznik je bil tako pri kraju, okna naših domov pa so ostala lepa, okrašena do noči. Ko se je znočilo, smo z oken potrgali bukove veje in s tem končali svoj praznik, svoj 1. maj. Tako je bilo vse dotlej, dokler nismo nekoliko odrasli, pa bili vendar še zelo zelo mladi Takrat smo na prvomajsko jutro prav tako pohiteli navsezgodaj v gozd in natrgali bukovih vej. Nesli smo jih s seboj na vlak, na tisti vlak, ki nas je dan za dnem vozil v bližnje mesto v šolo. Ko je prisopihal na postajo, je bil že 1 ~ - ... te( zelenju in prvem cvetju. Še naše bukove veje smo zataknili za Ha: ali h okrasili prav na hitro tudi lokomotivo in odpeljali smo se. zelenju in cvetju, v naš praznik. ,. ip Če bi nas takrat vprašali, zakaj vse to, bi ne vedeli odgovorit^ h, to 1. maj njihov največji praznik, da so odšli v povorki daleč kraja na svoje zborovanje. Več nismo vedeli in tudi spt> nismo. Tako je bilo. Vendar je ostalo tako neznansko veliko lepega od tistega r: ničnega dne. Ob vsaki pomladni bukovi vejici sem vesela in -*• bi brez nje ne bil 1. maj. .. f Danes je 1. maj praznik za vse. Vsi praznujemo, naši otroci11 odrasli. Morda bi imeli mi odrasli ta dan čas za naše otroke, ^ bil ta praznik zares tudi njihov. Prav tako kot nekoč je tudis . prav za 1. maj bukvina krošnja vsa nežno zelena. Pripravimo n , otrokom ta dan tako lep, da bodo šli spomini nanj za njimi, da % življenje. Morda tako daleč in živo kot moji; spomini na potn^ \ bukove veje in 1. maj. Morda tudi oni ne bodo mogli praznot1 maja brez bukove pomladne veje . . . klACA K^ ‘ ^ KAKO SO NASTAJALI TEMELJI SOLE SO SE ODPIRALE PO UUDSKI VOUI Ob slovenskem prazniku ustanovitve Osvobodilne fronte in ob Mednarodnem prazniku dela objavljamo prispevke naših priznanih ^svetnih delavcev. Sestavki zajemajo „polpreteklo dobo“, kot £di pravimo danes: to so medvojna leta, prvi povojni čas, pa deset-Mja tja do 1960. To ni nostalgično obujanje spominov, niti sta-ijMhčno prikazovanje stanja, pač pa na osnovi dejstev podana globna podoba stanja našega šolstva in ocenitev osnovnih vrednot "^svetnega delavca. Sestavke na to temo so nam napisali: .VENČESLAV VVINKLER, organizator slovenskega partizan-^ega šolstva VENCESLAV ČOPIČ, profesor na učiteljišču in šolski nad-')rnik v pokoju ‘VLADIMIR CVETKO, urednik Sodobne pedagogike in nekdanji Lektor zavoda za šolstvo SRS. SESTAVKA: ." Ostane in živi samo šola, ki raste in se razvija z ljudstvom in z figovimi interesi, ki ima učitelje, trdno strnjene z ljudstvom ter opravljene dati vse za njegov razvoj. ^nčeslav winkler p SKROMNI TRDI ZAČETEK Ko se je spomladi leta 1942 na prvem osvobojenem ozemlju počelo obnovljeno šolsko življenje, so bili ti začetki nebogljeni, l^liko je bilo ovir, ki sta jih prinašala čas in okoliščine. Morda je ■,. 0 še največ vprašanj: kako? manj pa: kaj? Tu so sodelovali f'“dje, ki so s tenkim posluhom za čas, za dogajanje krog sebe kar Vftu od sebe razumeli, da je treba spremeniti vsebino dela, jo ji “orati v enotno gibanje z bojujočim se ljudstvom in se pri tem 'JMnesti predvsem nase, na svojo okohco. Ti elementi so postali e1 Oačilni tudi za naslednja obdobja. Prvo osvobojeno ozemlje je : ^sekala velika italijanska ofenziva poleti in jeseni 1943. Že na-:i' ednjo jesen pa je z italijansko kapitulacijo postal svoboden velik f'J6' slovenskega ozemlja, poleg Dolenjske tudi Primorska. Tudi to ii(Pot je šolsko življenje tako rekoč zaplapolalo iz ljudstva, šole se je šla tako r?Mieč, da so celo sami postavljali učitelje; če ni bilo kvalificiranih, 10 jih izbirali izmed sebe, izmed preprostih ljudi. Poglavitno merilo 0 * bila moralno in politično čista podoba vzgojitelja, podoba res-(tjičnega ljudskega človeka, narodno neomadeževanega in požrtvo-if Muiega. To merilo se je včasih zelo zaostrovalo: ljudstvo se je še strjevalo, ni hotelo, da bi njihove otroke nekdo vzgajal v omah-Š j!vce, v koristolovce. Kakor ne moremo danes imeti za vzor meto-[■čnega dela v teh zelo osamljenih šolah, niti materialnih možnosti večinoma mladih ljudi, temveč brskamo po njihovem delu le :rot zelo zanimivem izrazu tistih dni, pa ob tem vse prevečkrat p pahljamo na tisto, kar je v raznih zapisnikih, razrednicah, zvez-e3*1 in dopisih navadno izpuščeno: neskaljeno borbenost, odločno ;j 'Predeljenost in požrtvovalnost teh mladih ljudi. Živ dokaz vsega r; ga je bilo njihovo trpljenje: nešteto jih je bilo ranjenih pri delu, : j^peljani so bili v zapore, pred puške, neredkokrat odpeljani iz t^redov. Če preveva obraze teh ljudi še danes neka skrivna samo-H ?Vest, nek ogenj, ki ga drugi ne razumejo, potem so to prav gotovo pl | Jtieljne življenjske izkušnje iz ur, ko je bil človek postavljen pred (f^>iro, kako naj živi in se je odločil kot ljudski človek za pot ii ^jujočega se ljudstva. Vsakdanje delo in življenje tistega časa sta zahtevala vse polno “'^ga, kar je močno oblikovalo te mlade ljudi. Predvsem bi po-# daril izrazito težnjo za osebnim izpopolnjevanjem, zavest, daje k ,teba nekaj znati, če hočeš nekaj sočloveku dati. V tistih razmerah, v J® še ni bilo zbirokratizirane družbe-, je individualni napor, kronan elli v'dnimi uspehi, predstavljal nekaj, kar je delovalo zelo spod-k Mino, Nemirno življenje, ki je zajemalo vase tudi šolo, je zahte-13 |M° od ljudi precej prilagodljivosti, spretnosti. Nobeno pravilo ni e ' ° absolutno, treba ga je bilo prilagajati kraju in času. Pri tem je 1 a Pnšla do veljave iznajdljivost, ki v slovenskem človeku v nem n* majhna, kot bi kdo mislil. In če kje, je bila iTtlebna partizanskemu šolniku, ki je bil navezan na določen kraj, if ^rati pa je njegovo zavest obremenjevalo spoznanje o obkrožajoči ielp nevarnosti, obvladovalo pa dolžnost, da mora varovati otroke. (isj;a tesna in trdna zlitost z usodo okolice, je bila tisto, kar je ločilo 0,( Rižanskega učitelja od uradnika v kakem varnem zavetju. To l^njenje ni bilo kako nestrpno jadikovanje, temveč prepojeno s »jo, ki jo je posebno mladina prebujala od človeka do človeka. ;C'u.° je življenje, polno optimizma in vere v prihodnost, čeprav so io* M ljudje lačni, utrujeni in so marsikdaj omagovali. i se mi, da danes, zlasti ob svečanostih, niso toliko pomembne lij Varilke, analize materialnega stanja, več ali manj posrečenih na-if dela, ki imajo pač pečat trenutka, temveč bolj tisto, kar se je Jlftjalo v tistih ljudeh, ki so obhkovali takratno šolo, njihova P U Taljena pripravljenost na delo v vsakršnih razmerah, njihova ttvovalnost, nenehno iskanje, prilagajanje dela trenutku, mož-fjj stlm, ki so se neprestano spreminjale, zraven pa trdna idejna in Pjbenosti polna zavest, brez katere bi se ta partizanska šola čisto y 'c ne razlikovala od katerekoli okupatorske. Toliko bolj, ker da je sicer tudi okupator ponujal, zlasti proti koncu vojne, ^ Venske šole, vedoč, da jih bo v primeru zanj zmagovitega konca ^Pravil z eno potezo — saj je v štirih letih dovolj jasno pokazal, da fcCj^jara na tem ozemlju kakršnihkoli sledov malega slovenskega LKaj kaže tista doba za današnji čas? Ali naj bo čisto ogledalo, iJk naj razglaša kake posebne resnice, ali naj bo samo bežni pre-nto n* rienutek? Mislim, da ostane skromni začetek. Elementi nje-71 b°do ostali, ker jih potrjuje ves naš dosedanji razvoj. ,®Vsem to, da ostane in živi samo šola, ki raste in se razvija z '•stvom ^ z njegovimi interesi, ki ima učitelje, ki so trdno str-P l ,ni z ljudstvom ter pripravljeni dati vse za njegov nenehni razvoj If) ce je treba, tudi za njegov obstoj. ^Nceslav CopiC UČITELJI PO HITREM POSTOPKU ‘ r Aa prosvetno upravo naše republike je bila ob pričetku šol-p i.fi leta 1945/46 skoraj nerešljiva naloga, kje dobiti učitelje, da ^Potem lahko odprli šole na vsem slovenskem ozemlju v mejah fisfovije; na Primorskem, kjer ni bilo dvajset let slovenskega po-' • na Gorenjskem in Štajerskem, kjer so nacisti zatrli v šolah vsako slovensko besedo, v Prekmurju, kjer so Madžari pregnali slovenske učitelje. Med vojno je v bojih padlo veliko učiteljev borcev, po vojni pa jih je precej ostalo v vojaški služoi ali prešlo v razne službe v gospodarstvu in v upravi. Državno učiteljišče, ki je delovalo med vojno v Ljubljani, ni moglo dati toliko absolventov, da bi zapolnili v vrstah prosveMih delavcev velike vrzeli, ki jih je napravila vojna. Tudi med tistimi, ki so končali učiteljišče, je bilo nekaj takih, ki jim ljudska oblast ni mogla zaupati vzgoje šolske mladine, ker so kakorkoli sodelovali z okupatorjem. Ministrstvo za prosveto SRS je izdalo posebno uredbo o veljavnosti spričeval, izdanih med okupacijo. Veljavnost spričevala je po tej uredbi odvisna od politične in moralne kvalitete tistih, ki so spričevalo izdali, od dijakov in njih zadržanja med NOB in od tega, ali so dobili spričevalo po hitrih izpitih. Za ljubljansko učiteljišče je ministrstvo imenovalo posebno komisijo, ki je na osnovi podrobne preiskave odločala o veljavnosti spričeval, izdanih med vojno. Na učiteljišču so za dijake, ki so jim priznali veljavnost spričeval, priredili dvomesečne tečaje; potem so lahko opravili učiteljski diplomski izpit. Posebna uredba je določala, da smejo dijaki, ki so v šolskih letih 1941 /42 in 1942/43 dokončali peti letnik, pa jim je bila priznam nostrifikacija spričeval, v decembru 1945 delati učiteljski diplomski izpit. Tudi dijaki petega letnika so v šolskem letu 1945/46 opravili učiteljski diplomski izpit že v februarju 1946. Da bi čimprej, vsaj za silo pripravili učitelje, je prosvetm uprava določita, da se dijaki vseh treh oddelkov prvega letnika, ki so stari md 18 let, uvrstijo v šestmesečni tečaj A; dijaki drugega in tretjega letnika, če so stari nad 18 let, pa v tečaj B; absolventi obeh tečajev mj delajo v juniju zaključni izpit in se tako usposobijo za učitelje pripravnike. Ker ni zmoglo učiteljišče s svojimi dijaki kriti velikih potreb po učiteljskem naraščaju, je pripravilo poseben tečaj za absolvente srednjih šol z zaključnim izpitom. Tako so ti dijaki v trimesečnem tečaju predelali snov iz pedagoške skupine predmetov in že v decembru 1945 opravili diferencialni učiteljski diplomski izpit. Na osvobojenem ozemlju so že med boji imeli tečaje za mladince z ustrezno izobrazbo, da so se pripravili za poučevanje v osnovnih šolah. V poletju leta 1945 je bilo v raznih krajih Slovenije deset trimesečnih tečajev. Do leta 1953 je bilo skupno 44 takih trimesečnih, šestmesečnih in devetmesečnih tečajev, ki jih je obiskovalo 2000 tečajnikov. Priznati moramo, da so tečajniki veliko pripomogli, da so v prvih povojnih letih imeli otroci pouk skoraj v vseh slovenskih šolah. S svojo vnemo in predanostjo so se mnogi zelo uveljavili v učiteljskem poklicu. Tisti, ki so se prek kratkotrajnih tečajev „zaleteli“ v učiteljsko službo, ker drugod niso uspeli, so kmalu odšli v druge poklice. Prosvetna uprava je absolventom tečajev z vsakoletnimi tečaji in seminarji pomagala pri pripravi za poprejšnje in zaključne diplomske izpite. O vseh dva tisoč obiskovalcev tečajev jih je nekaj nad tri četrtine prej opravilo izpit, nekaj nad polovico pa učiteljski diplomski izpit. Nekateri od teh so nadaljevali študij na pedagoški akademiji in celo na univerzi. Do leta 1960 je bilo še nekaj tečajev za absolvente srednjih šol z zaključnim izpitom, ki so nato opravljali diferencialni učiteljski diplomski izpit iz pedagoške skupine predmetov. Kljub pospešenemu izobraževanju učnega osebja za osnovne šole je v prvih povojnih letih primanjkovalo 1000 do 1500 učiteljev. Zaradi pomanjkanja učiteljev, prostorov in opreme je osemletna šola prešla s šolskim letom 1946/47 na sedemletno šolanje. S tem šolskim letom so bile meščanske šole ukinjene. V krajih, kjer so bile meščanske šole, so se postopoma razvile najprej trirazredne, pozneje pa štirirazredne gimnazije. Tako smo dobili v Sloveniji nad dvesto nižjih gimnazij. Ob prehodu na osemletno šolanje so učence nižjih gimnazij prevzeli višji razredi osnovnih šol. POSKRBETI ZA VSE Prosvetna uprava je skušala spremeniti našo šolo glede na nove družbene odnose. Zdaj so bili ob počitnicah in tudi med šolskim letom tečaji in seminarji, na katerih so predavatelji učiteljem odpirali nove poglede na družbene odnose in jih aplicirali na pouk učnih predmetov v šoli, zlasti na pouk slovenščine, zemljepisa in zgodovine. Na tečajih so jih seznanili z ustrezno literaturo, da se je vsak učitelj po svojih zmožnostih in prizadevnosti lahko poglobil v študij teh vprašanj. Mlajše učiteljstvo je imelo s pripravo na pouk in študijem socialne in politične literature veliko dela. V goratih predelih Slovenije, posebno pa vseh okrajih na Primorskem, so bile enoodelčne šole, kjer je vsak dan poučeval učitelj vseh sedem, pozneje osem razredov; na pouk se je moral torej pripraviti po sedmih programih. Za starejše učitelje, ki so bili na to navajeni, ni bilo težko, hudo preglavico pa je delal kombiniran pouk učiteljem, ki so opravili samo trimesečne tečaje in niso dobro obvladali učne snovi. Zaradi pomanjkanja učiteljev so bili tudi kombinirani oddelki številčno zelo močni. V teh letih se je učiteljstvo moralo udeleževati raznih gospodarskih akcij. Najtežje ^reme za učiteljstvo pa so bili obvezni odjcupi nekaterih živil in goveje živine, ker so se kmetje branili teh dajatev, in so učiteljem sodelovanje v teh komisijah zamerili. Tedaj so bile dajatve nujne, ker sicer ne bi mogli prehraniti prebivalstva v mestih in industrijskih središčih. Učiteljstvo je bilo zelo delavno v mladinskih organizacijah na vasi, organiziralo je nešteto športnih in kulturnih prireditev, posebno veliko časa so jim vzele vaje v dramskih družinah. Ta doba je zahtevala od učiteljstva veliko požrtvovalnega dela in učitelji so častno opravili svoje poslanstvo. VLADIMIR CVETKO KREDA, TABLA, UČITELJEVA BESEDA Za obdobje 1950-1960 je — kolikor je moj spomin še svež — značilno dvoje: kakor povsod smo se tudi na področju šolstva izkopali iz najhujših ruševin, tako materialnih, personalnih, kakor tudi vsebinskih, ki so nam ostale kot dediščina preteklosti, zlasti druge svetovne vojne — in drugo: v nas se je začela oblikovati misel, da smo že dovolj bogati in razviti, da bomo lahko že v kratkem času, to je v bližnjem časovnem obdobju obvladali tudi v šolstvu vse probleme in ga uredili tako, kakor smo si zamišljali v časih NOB. Takrat smo gledali tudi na prihodnji razvoj šolstva polni idealov in zaupanja, da bomo že s samo zmago dosegli vse pogoje za idealno delo naših šol in da bodo učno-vzgojna prizadevanja naših šolnikov dajala čudovite rezultate. In kaj nam je prineslo življenje? Ne bi navajali števila porušenih in poškodovanih šolskih poslopij, ki smo jih obnavljali v prvih letih po osvoboditvi. Mnoga med njimi so ostala nepozidana kljub žrtvam in prizadevanjem lokalnih oblasti in samih ljudi. Vsa ta so čakala na začetek del, razen tega pa nam je primanjkovalo izredno veliko šolskih prostorov za nove šole, ki smo jih odpirali pred in po letu 1950, saj vemo, da se je število učencev, zlasti v šolah pp obveznem osemletnem šolanju, povečalo za sto in več odstotkov. V obdobju 1950-1960 pa se je začenjala tudi najbolj intenzivna graditev naše industrije. Vedeli in razumeli smo, da je industrializacija naše države pogoj za nadaljnjo rast vsega drugega — tudi prosvete, kulture in šolstva. In tako je bila prva med najbolj potrebnimi industrija, gospodarstvo. Za vse ostalo, tudi za šolstvo je nenehno, kljub povečanim sredstvom, ki jih je dobivalo iz leta v leto, bilo vedno premalo. Živo se spominjam razprav o materialnem stanju na področju našega šolstva, ki smo jih vodili v sindikatu prosvetnih delavcev. Najbrž je bilo najtežje in najbolj kritično stanje takrat v osnovnem šolstvu. Ne govorimo o dveh ali celo treh izmenah, saj imamo dve izmeni v mnogih šolah še danes. Bolj kritični so bili hujši primeri: ko je bila šola nastanjena v stari mežnariji, v sobi nad hlevom, v izpraznjenih gostilniških sobah, v sto in večletnih šolskih zgradbah, kjer so .bili stropi podprti z oporniki, v sobah, kjer so kurili z žagovino, ki se je neusmiljeno kadila ali pa so bile železne peči žareče razgrete, da je bilo vsako delo nemogoče. In učni pripomočki? Po mnogih, zlasti podeželskih šolah jih praktično skoraj ni bilo. Kreda, tabla, učiteljeva beseda, to je bilo vse, pa še včasih kakšna knjiga in zemljevidi — še iz stare Jugoslavije ali celo Avstro-Ogrske in po nekaj stenskih podob. Dosti bolje tudi ni bilo v večjih krajih, le da je bilo takšne in drugačne ,,šare“ razmeroma več, celo mnogo več kot po vaseh. Moderni učni pripomočki, ki jih imajo šole danes, so bili pri nas takrat pravo čudo — vse od najrazličnejših projektorjev do responderjev in drugih strojev. Vse to je začelo nastajati in se oblikovati šele v obdobju 1950-1960, NAJSPOSOBNEJŠI SO OSTAU Še vemo, da smo imeli po vojni mnogo, mnogo premalo učiteljev za vse vrste naših šol. Najbolj kritično je bilo stanje v osnovnem šolstvu, težko pa je bilo tudi v srednjih, tehniških in drugih strokovnih šolah, ki so rastle vse od osvoboditve, pa tudi v obdobju 1950-1960 kot gobe po dežju. Za kadre v osnovnih šolah smo organizirali vrsto tečajev in dobili številne učitelje, ki so v prvih letih dobili naziv učitelji — tečajniki — z rahlo primesjo nasmeha. Toda — kmalu se je situacija začela spreminjati. Naglo so odpadali vsi tisti, ki smo jih tako ali drugače sprejemali v tečaje hitro po vojni kljub temu, da za učiteljski poklic niso imeli notranje potrebe, niti potrebnih sposobnosti. Odhajali so v druge poklice. Nimam podatkov, kolikšen je bil osip, toda mnogo čez polovico jih v prosvetni službi ni ostalo. Prav ti pa so bili tisti, resnično poklicani in družbeno angažirani ljudje, ki so v desetletju po osvoboditvi rasli v resnično dobre učitelje. Večina jih je na srečo ostala na osnovnih < šolah, mnogi so pa tudi študirali dalje in postali predmetni učitelji, profesorji, ali pa so se zaposlili drugod v prosvetni stroki. Morda smo imeli z njimi najmanj težav. Za učitelje v srednjih in strokovnih šolah nismo imeli posebnih tečajev, pridobivali pa smo jih tako, da smo ljudi usmerjali v izredni študij na višjih in visokih šolah oziroma na univerzi, pomagale pa so jim zlasti ljudske oziroma delavske univerze in pedagoška služba. Tako se je prav v desetletju 1950-1960 kadrovsko stanje tudi na teh šolah znatno izboljšalo. Z vedno večjim zaposlovanjem mater pa je iz dneva v dan rastla tudi potreba po vrtcih. Ljubljanska vzgojiteljska šola, takrat edina v Sloveniji, se je nenehno širila, kakor so pač naraščale družbene potrebe in zahteve po novih vzgojiteljicah. Postala je petletna šola, ki se je vsebinsko nenehno izpopolnjevala in pošiljala na delovna mesta vedno kvalitetneje izobražene vzgojiteljice. VE UKE SPREMEMBE Nastopil je čas velikih reformnih procesov na področju celotnega šolstva, ki vse do danes še niso sklenjeni. Oblikovala se je zvezna komisija za reformo šolstva, v republikah pa republiške komisije. Nastajali so zvezni in republiški prosvetni organi, ki so se oblikovali v zvezne in republiške zavode za proučevanje šolstva, poznejše zavode za napredek šolstva. Slovenski zavod se je nazadnje preimenoval v zavod za šolstvo. Njihova prva naloga je bila pripraviti teze za organizacijsko in vsebinsko reformo obvezne osnovne šole. Teze so zajele: osnutek predmetnika in učnega načrta za.reformirano 8-letno osnovno šolo, zahtevo po enotni in višji izobrazbi vseh učiteljev v osnovni šoli ter smernice za celotno življenje in delo osnovne šole. \ Šolsko leto 1957/58 je bilo za osnovno šolo. revolucionarno. Osnovna šola je začela uvajati reformirani predmetnik in učni načrt v prvih štirih razredih. Organizacijsko so se takrat štiriletne osnovne šole in nižje gimnazije združile v enotno osnovno šolo, gimnazija je postala štiriletna splošno-izobraževalna šola. Velika večina učiteljstva je reformne zahteve začela uresničevati z zaupanjem in odgovornostjo. Izredno mnogo ljudi je bilo pripravljeno sodelovati pri preizkusih, uvajanju novitet in pri sestavi novega učnega načrta. Naj navedemo za primer, da je samo pri učnem načrtu sodelovalo nad 600 strokovnjakov za posamezna predmetna področja in praktikov. Do takrat tako velikega števila sodelavcev v podobnih akcijah nismo poznali. Že takrat pa smo v strokovnem in dnevnem tisku opozarjali, da bo celotna reformna akcija bistveno prizadeta, če ne bo imela ustrezne materialne in moralno-politične podpore celotne družbe. Žal se je napoved uresničila. Mnogo prepočasi so se krepili materialni pogoji za sodobnejšo delo šol in učiteljev, učitelji za povečano delo in odgovornost niso bili dovolj stimulirani, njihovi dohodki so celo vedno bolj zaostajali-za dohodki delavcev v drugih dejavnostih na strokovno enako kvalificiranih delovnih mestih. Mnogo predolgo smo tudi zanemarjali vprašanje izobraževanja oziroma oblikovanja novega učiteljskega naraščaja. Skoraj deset let smo morali čakati na pedagoške akademije. Druge države, npr. skandinavske so začele usposobljati učitelje za reformirano šolo dve desetletji pred realizacijo reforme. V tem obdobju so se pripravljali in deloma tudi že uvajali novi učni načrti za gimnazije in posamezne strokovne šole. Vendar pa so bili v teh šolah posegi mnogo manjši in zaradi tega tudi manj vidni in učinkoviti kot v obvezni osnovni šoli. Prav v tem pa je najbrž tudi kal za poznejše in današnje probleme, ki na področju tega šolstva nenehno kličejo po temeljiti reformi. n' ^ D Komu doslej neznano je resnica ' Z ravnateljico posebne osnovne šole v Litiji Regino Kraljevo sva sedela v dva koraka širokem in nekaj korakov dolgem prostoru, ki je pravzaprav prehod iz enega dela zgradbe v drugega. V njem shranjujejo učila, tu se učitelji pripravljajo za pouk, popravljajo šolske naloge (seveda, če se jim posreči dobiti prostor), kuhajo kavo, se pogovarjajo s starši itd. Ko sem pred dnevi iskal ravnateljico posebne osnovne šole oziroma njeno pisarno, so mi učenci pokazali prav ta prostor, ki ga vsi imenujejo „zbomico“. Devet oddelkov posebne osnovne šole se stiska v prostorih litijske osnovne šole, čeprav ima še sama osnovna šola težave s prostori. Delo, sodobno delo 'z učenci posebne osnovne šole, je kljub velikemu prizadevanju učiteljev — v takih razmerah kaj težko izpeljati. Razredi komajda še zaslužijo to ime delavnicam so odmerjeni najbolj skromni prostori in še teh je premalo, telovadnica * je premajhna zavse... 's Velika večina učencev litijske posebne osnovne šole se vozi v šolo z avtobusom, kolesom ali pa celo pešačijo v šolo po uro, dve ali tri. Kdo bi bolj kot ti otroci potreboval v šoli varstvo, pomoč pri šolskem delu, tople malice, kosila, urejene garderobe in tople razrede, ko vsi premočeni od snega, dežja ali znoja sleherni dan pribite v šolo. Posebno pozimi je hudo. Povsod jih spremlja mraz, le tople besede učiteljev so vsakdanji gost v njihovih razredih. Varstva v posebni osnovni šoli sploh ni mogoče organizirati, kajti prostora ni več niti v enem razredu. Svoj prostor za varstvo so si otroci našli kar na nekaj kvadratnih metrih betona med vrati razreda in „zbor-nice“. In kadar je ta prostor premajhen za vse, posedejo po stopnicah! Šolska kuhinja pripravi sicer, kljub temu da je majhna, za . NOVO MESTO: Vedno več izrednih študentov V novomeški občini si pridobiva z izrednim študijem zahtevano izobrazbo in strokovnost kar 75 učiteljev; 34 od teh se jih pripravlja za razredni pouk in 39 za predmetnega. Do konca tega leta naj bi jih diplomiralo 30, do konca prihodnjega pa še 11. Vsi drugi naj bi končali izredni študij do konca leta 1976. učence posebne osnovne šole in učence osnovne šole vsak dan okrog 500 malic in od 80 do 90 kosil. Malo pa je otrok v posebni osnovni šoli, ki si hhko — zaradi socialnih razmer družine, v kateri živijo — privoščijo vsaj en obrok. V prihodnjih letih bo učencev še več, posebno, če bodo zgradili internat in v posebno osnovno šolo vključili vse kategorizirane učence iz podružničnih šol, ki obiskujejo sedaj zaradi prevelike oddaljenosti in neurejenih prometnih zvez redno osnovno šolo. Vsem tem težavam, s katerimi se v posebni osnovni šoli srečujejo vsak dan, se ne bo mogoče ogniti tako, da bi reševali zadevo posamično. Problem je treba rešiti celostno, načrtno in predvsem - čim hitre-/ — da imajo v osnovnih šolah v Gabrovki in Litiji razgibano kc po turno dejavnost; .0rg — da bodo v prihodnje tudi na teh dveh šolah ustanovili Id 0|ti turno društvo; 7V: da imajo še vedno veliko stanovanjskih problemov, ker • Jpra stanovanj za učitelje podružničnih šol; da vse do letos na Mamolju, kjer obiskuje osnovno šolo1 '^ai njenih prvih šest razredov le sedemnajst učencev, sploh niso io11 J, sp elektrike in vode; N> — da so že lani zaprli podružnično šolo v Ribčah zato, ker*!sPe bilo dovolj učencev; . rIT'i — da predvideva srednjeročni program razvoja šolstva gradi*! ^0 novih šol v Litiji na Kresnicah, dvorazrednice v Štangi, nove'tel* t'i‘“ vadnice v Šmartnem in Gabrovki; — da bo obiskovalo do leta 1977 osnovne šole na območ 'V|'i litijske temeljne izobraževalne skupnosti že več kot 2.300 učen# Jkr — da bo do takrat v male šole vključenih že nekaj več kot 1.4 predšolskih otrok in — da bi za nove šole, telovadnice, popravila in vzdrževanje, JO Ner brezplačne učbenike in prevoze, za sodoben pouk in za učitelji. stanovanja potrebovali kar 26 milijonov dinarjev. Težko brez nove šole Stara osnovna šola v Litiji daje streho več kot 800 učencem osnovne, glasbene in posebne osnovne šole. Vsak prostor, vsak kotiček, je tudi v kleti dodobra izrabljen. V odmoru je šola bolj podobna mravljišču kot šoli, v kateri vlada red in kjer poteka delo po natanko določenem urniku. Preseljevanje iz razreda v razred, iz kleti na dvorišče, pa zopet v razred, vsak dan, vsako uro, je nujno. Vsem tem nevšečnostim pa se v litijski osnovni šoli ne bodo mogli ogniti vse dotlej, dokler v Litiji ne bodo zgradili obljubljene nove osnovne šole. ,,Lokacija za novo šolo v Litiji," pravi ravnateljica osnovne šole Eva Malenšek,, je že določena. Načrti so narejeni in predračun tudi! Skratka, za _gradnjo nove šole je vse pripravljeno, le denaija še nimamo. Kdaj bomo toliko bogati, kdaj bomo zbrali potreben denarje težko reči. Delovne razmere so take, da bi ga potrebovali pravzaprav že pred leti, vendar . .,. S samoprispevkom občanov in delovnih organizacij v naši občini smo zgradili novi šoli na Primskovem in Konjščici, preuredili pa šoli v Jevnici in Šmartnem. Ko bo zgrajena nova osnovna šola v Litiji, bo v njej našlo prostor 16 višjih oddelkov osnovne šole. Stara šola bi poslej dajala prostor le nižjim oddelkom osnovne šole in vsem oddelkom posebne osnovne šole, hkrati pa bi lahko na obeh šolah organizirali podaljšano rii1 bivanje, s katerim smo prostorsko nemogočih razn*1 začeli šele lansko jesen in še *' v prostorih vzgojno-varstvene-.zavoda." V litijski šoli je veliko o trot ki bi radi poleg malic dobival* šoli tudi kosila, vendar žara* premajhne zmogljivosti kuhM to ni mogoče! Veliko tež*1 imajo tudi s telesno vzgojo,?1 sebno pozimi, ker šola nima p(J merne telovadnice. V prostof’ vzgojno-varstvenega zavoda P Ma stuje oddelek podaljšanega b)'* nja, v katerem je samo dvaj51 otrok. Za več ni prostora! Težave, ki že nekaj let tare učitelje in učence v Litiji, r lahko rešili le z novo šolo! tisto, o kateri že več let go'1 rijo in bi jo v Litiji že zdavi*| potrebovali. Upajmo, da obljubljeni jutri ni več tako"® leč. Upajmo v imenu otre’ staršev in učiteljev. VSI V MALIH ŠOLAH Na območju Radelj ob Dr®'( so pred nedavnim pričeli del® letošnji oddelki malih šol. se najmanj dvakrat teden5® zbere v učilnicah okrog j otrok, ki jih poučujejo mentarke, v Vuzenici, M**1! Radljah in v Podvelki pa t*1' vzgojiteljice. Male šole imaj°J že bogate izkušnje in so 1 kazale svojo upravičenost boljšimi uspehi v šokih. . .j Otroci zelo radi obiski# ŠENTJUR PRI CELJU: Stara šola ni več primerna Nekdaj velika in razkošna šentjurška osnovna šola postaja iz leta v leto premajhna; že letos je v njenih 23 oddelkih kar 715 otrok. Nova šola, ki naj bi jo v Šentjurju zgradili po dobrih šestdesetih letih in za katero že imajo načrte, bo imela 16 učilnic za kabinetni pouk. V njej bo dobila svoje prostore tudi posebna osnovna šola. male šole, saj jih tu čaka vsem drugačen sprejem ko* „pravi“ šoli. Poskrbljeno je **( za ustrezne količine di# ličnega materiala, ki ga še # no ni dovolj. Ponekod delaj0 izredno težkih prostorskih # merah, kot na primer v Rib11*? na Pohoiju. Najlepše je se# tistim otrokom, ki lahko hodjf v malo šolo kar v vrtce. Pr* j meljni izobraževalni skupi*0® pa že razmišljajo, kako bi r vsod uvedli celoletno malo š0‘. Prvi tovrstni poskus je bil 1® opravljen prav v Ribnici ir* 1 Remšniku, kjer so že 245-urne male šole. Seveda f za to premalo denarja in vzg°) teljic. la* *oko ''pn Pot W H S njo ^Zi tu< od, no tu> le, od, Psi bo, osi " r bi si’e l/e; Ust ki bi nju boi no Ta, P,el bc na Po: lasi nas kv, sni, rfej Vi l/e; ko boi si« Soc kn naš rne san bre ner kj sPc nai dve sta nie In, STROKOVNA BESEDA — DEMONSTRACIJA — UČILO Na rob II. mednarodni razstavi učil in šolske opreme na Gospodarskem razstavišču Ugasnile so luči, oddahnili so si prireditelji, utihnilo je žuho-fenje obiskovalcev, tuji in domači gostje so odšli. Druga mednarodna specializirana razstava učil in šolske opreme H1 nami. Organiziral jo je zavod za šolstvo SRS s sodelovanjem sPubliške izobraževalne skupnosti Slovenije. Ziihteven in ambicio- f" načrt, ki ga je prizadevni kolektiv zavoda uspešno izpeljal. 0'■Rimanje in obisk razstave, ki sta presegla vsa pričakovanja, sta Jepša nagrada prirediteljem. Pokrovitelj razstave je bil predli« ^nik slovenske skupščine Sergej Kraigher. V njegovem imenu jo »s j.,16. aprila odprl predsednik prosvetno-kulturnega zbora skupke Miloš Poljanšek. Naše najvišje predstavnike kulturnega in tu gtičnega življenja in druge goste je pozdravil direktor zavoda za •It #l»vo SRS Boris Lipužič. ^ed drugim je dejal: ,,Želimo, da bi ta razstava pripomogla k S(tji učinkovitosti vzgoje in izobraževanja, da bi postala sredstvo rn ^ '^enačenje pogojev, ne glede na kulturne in gospodarske mož-šole. Želimo, da bi bila učitelju v pomoč in razbremenitev." h Db odprtju razstave je predsednik republiške izobraževalne skupki dr. Avguštin Lah izročil nagrade in priznanja vsem učiteljem Či Ustvarjalcem, ki so razstavili svoje izdelke. Razstavo, ki je trajala od^lb. do 21. aprila na površini 3.500 kv. iU ^tov (v hali A in C), je obiskalo nad 12.000 ljudi. Razstavljalo je kTPodjetij iz 10 držav. To je bila že druga tovrstna razstava, ki jo °fganiziral zavod za šolstvo Slovenije (prva je bila pred dvema kiHOtua). Njene prednosti — v primerjavi s prejšnjo — se kažejo bivšem na strokovno pedagoškem poudarku: ob razstavi je bilo r’'plavljeno bogato medrepubliško posvetovanje o izobraževalni urologiji. Udeležilo se ga je 650 učiteljev iz vse Jugoslavije (še 3'ptat toliko, kolikor jih je bilo prijavljenih!). Udeleženci posveta [tf' spremljali 17 strokovnih referatov s področja izobraževalne urologije glede na modernizacijo vzgojno-izobraževalnega dela. Unesenega uvajanja v prakso in ustvarjalne povezave med institu-in zavodi pri nas in s tujino. Poleg plenarnega delaje pole) fal o delo posveta še v dveh sekcijah: za računalništvo in progra-tI1 tani pouk ter v sekciji za izobraževalno televizijo. O posvetu — 16dobro. Prevladala je ocena: posvet je bil na izredno visoki stro-ravni, njegova vsebina pa bo napotilo za nadaljnji študij in c£|lJ>kretno delo. 4C 'emajhen napredek razstave je bil oddelek ..Učiteljeva ustvarjal-£ . Naši učitelji vstajajo iz svoje anonimnosti: razstavljajo svoje . -flke, dobivajo zasluženo priznanje in pohvalo, jsl ‘H ne nazadnje, še ena prednost: napredek strnjenih prizadevanj kovnih, proizvodnih in poslovnih sil, ki postajajo interesna "pnost. Tokrat je razstava poudarila prvenstveno interes učitelja . Potrebe šole, pred interesom gospodarstva. Veliko je bilo takih l°vnih organizacij, ki so materialno precej vložile in tako prispe-'u k modernizaciji vzgojno-izobraževalnega dela. * P* riči rn{ 3 i ČAS KLEŠE iea Čas, ki se neizprosno zajeda v našo notranjost, r° kot kipar kleše in spremi-ali nja naše obraze, z isto r3‘ vztrajnostjo spreminja ifi tudi obraz družbe. 'i' Pod njegovim dletom P1’ Odpadajo stari in vstajajo P? novi obrisi velike skulp-- ture, ki je v trenutku ko-* tla j slutnja novega. To ni l|v k nova oblika, to je nova O51' vsebina, novi odnosi... Vse, kar je novo, zbuja re!i °dpor in navdušenje, sakemu novemu rojstvu botrujeta napor in žrtev, osvetljuje pa ga verovanje v novo, v boljši jutri.. . V jutri za vsako našo foto, s sodobnimi učili in svetlimi prostori, z učite-š/em in učencem, ki soustvarjata vzgojno-izobra-ževalni proces, skupaj odkrivata in kritično ocenjujeta nova spoznanja. Vera v ta jutri, ko bodo naši učitelji ustrezno cenjeni in nagrajevani. Takrat, ko šola ne bo več Tepelka, ki se hrani z drobtinicami. Enakovredna bo z gospodarstvom. Postalo nam bo končno lasno, da je izobraževanje naša najdragocenejša proizvodnja - kadrov. Vanjo smo dolžni in moramo vkigati. Pridobljene obresti bodo bogate: zagotovljena bo rast sposobnih, izobraženih ljudi, ki bodo ijubili in razvijali svoje delo ter spoštovali sočloveka. Pomagati moramo našemu učitelju, pomagati naši šoli do sodobnih temeljev, sicer bo naša samouprava le beseda brez zvoka in odsev naše nemoči. Dokajšen prispevek k iej pomoči, obenem spodbuda, priznanje in napotilo učitelju, je nedvomno mednarodna razstava učil in šolske opreme, obogatena z dvodnevnim medrepubliškim Posvetovanjem o izobra-ževalni tehnologiji. Vas kleše: skulptura °življa - jutri zelo hitro [Postaja dam Kratko povedano: razstava je bila lepa povezava strokovne besede, demonstracije in ogleda razstavljenih učil v skladno celoto. Morda smo neskromni, če trdimo, da smo pogrešali še več drobnih učil, učbenikov in priročnikov, kar pa bi zahtevalo še več razstavnega prostora in še več — denaija. Obiskovalci razstave so bili deležni strokovnega vodstva 40 pedagoških svetovalcev za posamezna predmetna področja in številnih demonstracij uporabe učil domačih in tujih tvrdk. Med številnimi obiskovalci so se zvrstile domače in tuje organizirane skupine. Gostje so prišli iz vse Jugoslavije, Rusije, Bolgarije, Češke, Trsta in Koroške. Pregledna in estetsko urejena razstava je zajela igrače in učila, didaktični material za sodobne učne ure, učila in opremo od predšolske vzgoje do učnih delavnic in kabinetov. Ogledali smo si lahko najsodobnejše aparate za področje tehnike, kina in televizije, notranje televizijske sisteme, elektronsko dvigalo idr. Med obiskovalci je bilo največ zanimanja in povpraševanja za didaktične pripomočke za pouk geografije, fizike, kemije itn. Prava osvežitev je bil oddelek pedagoške akademije iz Ljubljane, ki nam je ob svoji 25-let-nici prikazala svojo bogato razvejano dejavnost za usposabljanje pedagoškega kadra. Pridružili so se še razstavni eksponati strokovnih društev, Zveze organizacij za tehnično kulturo. Rdečega križa in Kluba OZN-publikacije, učna sredstva in izdelki, Id so namenjeni šolam. Najprisrčnejši pa je bil oddelek Učiteljeve ustvaijalnosti, kjer vsak razstavljeni predmet izpričuje učiteljevo ljubezen do otrok in poklica, njegovo inventivnost in požrtvovalnost. Ne smemo pozabiti informacijske pisarne, kjer so skrbeli za brezhibno obveščanje, posredovali podatke, poročila in razgovore v tujih jezikih. Ob sklepu razstave so izbrana podjetja prejela diplome za najbolj estetsko urejen prostor, pismena priznanja pa so prejeli vsi razstavljale! za sodelovanje na razstavi. Na rob razstavi naj dodamo še naše priznanje in zahvalo prirediteljem za informacijo in kulturni užitek, pa še dobre želje na pot prihodnji razstavi, ki je, kot kaže, že prerasla v trajno manifestacijo za hitrejše posodabljanje in opremljanje naše šole. LISTI IZ BELEŽNICE Da bi naši bralci dobili vsaj bežen vpogled mnenj in vtisov z razstave, smo zbrali izjave posameznikov — organizatorjev, predstavnikov podjetij, učitelja — ustvarjalca. Pogledali smo tudi v knjigo vtisov . . . Posredujemo vam njihove odgovore v zelo zgoščeni obliki. KAJ MENITE . . O POSVETU? Jože Valentinčič, vodja posveta: „V Sloveniji še nismo imeli tako visoko strokovne in mnogostranske obravnave sodobne izobraževalne tehnologije. Posvetovanje je dalo temeljit vpogled v današnja teoretična razmišljanja in iskanja na tem področju. Zavzetost pedagoške publike je presegla vsa pričakovanja, saj je intenzivno spremljanje ostalo oba dneva nespremenjeno, čeprav_ je bil program zelo obsežen. Živo zanimanje pedagoške javnosti za to izobraževalno področje, za odprtost naše šole, za nove dosežke in znanstvena spoznanja, nam je zagotovilo, da subjektiv-na pripravljenost pedagoških delavcev ne bo ovira v procesu spreminjanja vzgojno-izobraže-valne prakse. Dilema - ali teh-nobgizirati vzgojo in izobraževanje ali jo humanizirati - je razjasnjena. Humanizirati moramo proces vzgoje in izobraževanja, še bolj postaviti v ospredje učenca kot subjekt. Sola je tista, ki ga mora pripraviti na življenje in aktivno sodelovanje v samoupravni družbi. Sodobna tehnologija je pripomoček za učitelja in učenca pri odkrivanju novih spoznanj, pomoč pri produktivnem in ustvarjalnem delu. Menim, da si je v tem prvem širokem posvetu zavod pridobil izkušnje, da bo lahko naslednja prireditev še boljša.“ O UČITELJEVI USTVARJALNOSTI France Demšar, strokovni vodja oddelka: „Želel bi, da bi si vsi proizvajalci učil in učnih pripomočkov z odprtimi očmi ogledali razstavni oddelek ,.Uči- O RAZSTAVI NASPLOH? Karel Kos, predsednik razstavnega odbora: „Zavod je k razstavi prispeval zelo. veliko, čeprav ima le mlado ekipo svetovalcev, ki se ukvarjajo z učno tehnologijo. Kot napotilo je zavodu rabilo dejstvo, da naše šolstvo ne more več opravljati svoje funkcije brez sodobne učne tehnologije. Ker smo na področju šolske prakse sami, smo morali prevzeti izobraževanje učiteljstva in njihovo seznanjanje z znanstvenimi dosežki doma in v tujini. Menim, da je razstava uspela, saj je bogatejša, didaktično bolje urejena od prejšnje. V velik napredek štejem tudi to, da smo pridobili učitelje, ki sami soustvarjajo. Upamo, da bomo v prihodnje še bolj mobilizirali ljudi in zagotovili stalen dotok učnih pripomočkov. Dobro bi bilo, da bi nas v prihodnje Gospodarsko razstavišče vključilo v svoj program in prevzelo organizacijo, tako da bi se mi lahko bolj posvetili pedagoško strokovnemu vidiku. Tako bi bila lahko razstava še boljša, še bolj bogata. Prav bi bito razmišljati tudi o denarju za odkup učil iz tujine. Ker zavod nima denarja, si ne more privoščiti, da bi dobra učila iz tujine obdržal in odkupil. Prepričan sem, da bo prihodnja razstava še boljša, da bo na njej sodelovalo še več učiteljev, da bomo imeli še več učil in več denarja. “ Jure Gartner, sekretar razstavnega odbora: ,JMenim,da je razstava zelo uspela. Nismo pričakovali, da se bodp raz sta v-Ijalci tako ponudili pri izboru razstavljenih eksponatov. Zelo zadovoljni smo z razstavljenimi eksponati iz tujine, predvsem za elektroniko, ki je novost za naše razmere. Skušali smo pridobiti tiste razstavljalce, ki bi 'pokazali dobro televizijsko in avdiovizualno tehniko. Tudi naša podjetja so v tem času zelo napredovala, predvsem pri kom-pletnosti razstavljenih predmetov. Morda ima razstava bolj tehnični značaj, kar je seveda pogojeno z naglim napredkom tehnologije. Nedvomno pa manjka materialov, programov in programiranih sekvenc. V prihodnje bomo izpopolnili razstavo tudi z učbeniki in priročniki. Na oddelku ..Učiteljeva ustvarjalnost" teljeva ustvarjalnost" in v razgovoru z ustvarjalci našli ideje za to, kar učitelj resnično potrebuje. Poudarek razstavljenih učiteljskih eksponatov ni na njihovi selektivnosti, temveč na ustvarjalnosti, nad katero smo navdušeni. Razstavljena učila niso vsa potrjena, z nekaterimi se ne strinjamo. Poudarjamo pa svoje zadovoljstvo ob tem, da je naša javnost seznanjena tudi z drobnim učiteljevim delom, ki zahteva njegovo vztrajnost, požrtvovalnost tudi doma v dolgih urah - od ideje do izdelave. Prav je, da bo naša javnost spoznala učitelja tudi z njegove delovne strani, ne samo po osipu. Upam, da so učitelji letos dobili pogum, saj si doslej v svoji skromnosti niso upali v korak z elektroniko. Razstavljen je le delček učiteljevega dela. Verjamem, da bo prihodnja razstava tudi na tem področju obsežnejša. “ S posveta o izobraževalni tehnologiji Perspektivo vidim v razširitvi učiteljeve ustvarjalnosti, v večji možni selektivnosti, predvsem za prikaz tistih učil, ki jih proizvodnja ne daje in imajo specifičen značaj za posamezno vrsto ali stopnjo šol. Učiteljeva pobuda bo bolj izražena in nujna. Velik napredek se kaže pri naši proizvodnji diafilmov in filmov, pri izboru didaktičnih sredstev) igrač, materialov in pri predšolski vzgoji. Razstava ima posebnost: močno je zastopana oprema. To je velika perspektiva naših delovnih organizacij ha področju razvoja šolske opreme in večji prodor na zunanji trg. Sodelovanje strokovnjakov zavoda po prvi razstavi se kaže predvsem v večjem izboru učil za posamezna predmetna področja. Računamo še na boljšo povezanost med gospodarskimi organizacijami, m izpopolnjevanje strokovnosti v proiz- vodnji in trgovini, na večjo specializacijo posameznih podjetij in na specifično trgovsko mrežo. Upam, da bomo kmalu lahko nabavljali učila in vse, kar je šolam potrebno, v več krajih Slovenije. Še nekaj: mislim, da je učna tehnologija tako napredovala, da ne moremo več čakati na ponudbe iz zahoda, temveč da moramo izkoristiti svoje moči v' Sloveniji in Jugoslaviji. Verjamem in upam, da bo sedanja razstava postala, “vez med univerzo, strokovnjaki v podjetjih, zavodom in učitelji." BESEDO IMAjp PODJETJA Državna založba Slovenije in Mladinska knjiga: Premalo prostora imamo za drobna učila, ki so učitelju najpotrebnejša. Vse naročnike moramo napotiti v naše prodajne prostore, ker teh učil na razstavi ne moremo pokazati. \ O CARINI ‘ Predstavnik PROSVETE iz Beograda Milovan Veselinovič nam je povedal: ,,Za vse proizvode, ki so učila in se uporabljajo zgolj kot učila, ni carinskih dajatev. Carinski stroški znašajo največ 4 do 5 %; tu so vključeni tudi špediterski stroški. Izjema so magnetofoni in kinoprojektorji, ki se lahko uporabljajo tudi v druge namene. Za velike artikle, kot so kompjuterji in stružnice, morajo poslati šole sekretariatu potrdilo, da bodo navedene artikle uporabljale kot učilo. Poslati morajo še prošnjo na carino. Tako bodo tudi pri m-kupu teh učil lahko izkoristili carinske olajšave. Sava film: Ta razstava je veliko boljša kot prejšnja, več je eksponatov in več okusa. Izpeljali smo dobro sodelovanje s tujino. Mislim, da bi vsaka šola morala imeti dovolj denarja za nakup učil. Žal pa vem, da nekatere šole nimajo denarja niti za osebne dohodke! Kakšno je tako gospodarjenje? IZ RAZSTAVNE KNJIGE VTISOV ,,Razstava bo imela zagotovo velik odmev . . . “ ,,Kje je sodobna učna tehnologija v svoji celostnosti? (Mul-timedijski sistem, uporaba raču-nal ipd.) . . .“ „Kdaj bo razstava po obsegu, vsebini in ravni enakovredna z DIDACTO? Iskreno želim tak razvoj in napredek ..." ,, V primerjavi z drugimi razstavami učil in šolske opreme v svetu, je področje za likovno vzgojo preskromno ..." ,,Razstava - šoki prihodnosti, na videz zelo bližnji. Na žalost učimo v sedanjosti, v starih prostorih in s starimi učili. . . “ ,,Kje so razstavi jaki priročnikov in učbenikov? . . .“ ,,Še veliko uspehov in napredka . . . “ NAGRAJENI IN POHVALJENI USTVARJALCI Za razstavljena učila in učna sredstva, ki sojih sami ustvarili, so prejeli nagrade naslednji učitelji in zavodi: Vzgojiteljska šola v Ljubljani za improvizirana glasbila, lutke in didaktične igrače, Almira Marušič iz Kopra za zbirko učnih listkov za začetno branje in pisanje, Milena Motoh in Mira Šilc iz Ljubljane za stenske slike za pouk gospodinjstva, Ronalda Malej iz Smlednika za prevozno demonstracijsko mizico za fiziko, Peter Šobar in Stane Hribar iz Kočevja za aparat za termično rezanje stiropora in Jože Pernat iz Divače za učilo ,prostorski kot za obravnavo pravokotne projekcije". Pohvalo za svoje izdelke so prejeli naslednji učiteji: Vilma Jenko iz Kopra, Majda Vrečko iz Ljubljane, Pavel Planinšek iz Mežice, Pavla Leiner iz Lendave, Miro Bibič s Cola, vzgoj-no-varstveni zavod Stari Vod-mat iz Ljubljane, Božidara Jelen iz Ljubljane, Viljem Deržaj iz Ljubljane, Stanko Kotnik iz Maribora, Marija Menih iz Ko. njic, Arpad Šalamon iz Velenja, ing. Andrej Rečnik iz Maribora in Franc Režun iz Trebnjega. V sem nagrajenim in pohvaljenim iskrene čestitke! OD IDEJE DO IZVEDBE Na pljusk vprašanj: kdo, kdaj, zakaj, kje. kdo še in kako čimprej, nam je Milena Motoh, učiteljica iz osnovne šole France Rozman-Stane iz Ljubljane, nagrajenka za stenske slike za pouk gospodinjstva, odgovorila: ,,Čista potreba po učilu za naš predmet in podpora pri Društvu za gospodinjski pouk učiteljic sta pripomogli k izbiri strokovno in metodično najbolj pripravljenih tem in, seveda, najbolj potrebnih. Ideja obstaja že dalj časa, prav tako tudi zasilne improvizacije. Do prave izvedbe pa je prišlo komaj letos. Bila sem sama pri tem delu, le želja po nazornosti me je gnala naprej. O odzivnosti kolegov ne morem govoriti, saj ima naš predmet premalo ur. Učilo še ni bilo v prometu, sedaj je prvič razstavljeno. Uporabljeno je bilo v ozkem krogu le na nekaterih šolah: na osnovni šoli Tone Čufar v Ljubljani (ista ideja v drugi izvedbi), na šoli Hinka Smrekarja in morda še na kakšni. Pri stenskih slikah za gospodinjski pouk smo pri likovni obdelavi poudarili estetski videz. Prav zato smo uporabili moderna grafična sredstva - severnjaški način „designa‘‘. Zelo dobrodošla bi nam bila podpora kolegov na šolah in moralna spodbuda prosvetnih ustanov. Lepo bi bilo, če bi se prizadevanja učiteljev za ustvarjanje novih učil vsaj delno štela v delovni čas. Pri izdelavi zahtevnejših 'učil bi nam prišla prav materialna podpora, saj veste . . . O razstavi? Vsa čast prirediteljem in hvala jim za vso oporo, za priznanje in organiziranje razstave, ki mm vsem zelo veliko pomeni. Uspešen start pri m šem predmetu naj bi naše šole podprle, prav tako tudi prizadevanje posameznikov s tem, da bi zagato vile učiteljem denar za nakup že narejenega in re-cenziranega učila. Ce imajo denar za draga učila, se bo našel tudi za naše stenske slike za gospodinjski pouk, ki jih je zavod že potrdil. “ Stisnili sva si roke in že je odhitela. Morda bo ob razstavi našla spet novo idejo ... TEA DOMINKO LES DEMOISELLES D AVIGNON (1907), Pablo Picasso PfCASSOJA NI VEČ -OSTAL JE PICASSO V Mouginu blizu Cannesa je preminil Pablo Picasso. Kljub temu da je segel v dvaindevetdeseto leto starosti, nihče ni pričakoval nenadnega konca. Bržčas zaradi njegovega neusahljivega vitalizma. In neutrudne vneme za delo. Španec, ki je živel v Franciji, a bil s svojimi deli doma povsod. Španec, ki se je odločil živeti zunaj svoje domovine zaradi Frankovega režima. Umetnik, ki je buril duhove povsod po svetu, vztrajal v svojih najdenjih, ne meneč se za polemične peripetije. In ostal je zmagovalec. Morda bi se zdelo njegovo levičarsko usmerjenje le poteza drugih, toda Picasso je nosil v sebi vero v socialno pravičnost. Predvsem pa je ostal umetnik, in to zares izjemnega fomiata. Od del pariškega začetka, kjer čutimo ob vplivih Toulous a-Lautreca silovitost samosvoje osebnosti, pa do zadnjih del, ki bodo javnosti na voljo na majski razstavi v Avignonu. Le da tokrat umetnika ne bo več. In vendar je prezgodaj, da bi mogli strniti vse njegovo delo. Za statistike je zgovorno, da je ustvaril okoli 10.000 umetnin, naj gre za slike, grafike, risbe, lepljenke, plastike, keramiko. Številka pove le toliko, da gre za izjemno plodno umetniško osebnost. Izjemnost pa zaobjema tudi raznovrstni krog umetnin po svoji formalni, izrazni plati. Koliko novega je podal v izraznih odkritjih, pa ne bi mogli osvetliti zgolj mimogrede. Vse od modrega in rožnatega obdobja je opozarjal nase, s kubizmom je sprožil docela novo pojmovanje likovnega izražanja. Njegovega neoklasicizma gotovo ne moremo pojmovati kot nostalgijo za bukoliko. Neokubizem spet ni ponovitev poprejšnje kategorije oblikovanja. In še nazadnje je zaupano, da bo avignonska razstava znova nova in drugačna od tega, kar smo videvali pri Picassoju zadnje čase. Kot da se je združilo v njegovem življenju več življenj, kot da je živelo v njem več umetnikov. A je povsod čutiti njegovo osebnost, ne glede na potezo, barvo, motiv. Težko bi bilo odbrali iz množine njegovih del tista, ki pomenijo mejnice, ki še posebno izstopajo. Ni dvoma, da je srečanje s Pi-cassojevim delom vselej doživetje. In vendar iz množine takih umetnin ni težko posebej ločiti njegove „Guemice“. Porodila se je kot boleč odsev španske državljanske vojne, ko so letalske bombe porušile nedolžno baskovsko naselje, izrazila pa se je kot pretresljiv človeški protest' zoper vsakršno vojno, zoper vsakršno nasilje. „Guernica“ ni le Picassojeva posebna umetnina, je ideja, ideja zoper kakršnokoli razčlovečenje. O sebi je dejal, da ni nikoli iskal, marveč našel. Tolikšne samozavesti ne gre pripise*’ človeku, ki bi precenjeval svoje umetniške sposobnosti, pač pa umetniku, ki se zaveda bistva svojih ustvarjalnih hotenj. Naj gre za „Slepega kitarista" ali za „Ženo pred ogledalom", za ,,Bikoborbe" ali ,,Tihožitje s kitaro" in za mnoge, mnoge druge stvaritve različnih dob in slogov. V XX. stoletje je vstopil s tolikšno razsežnostjo kot nihče drugi. Zato ga je eden izmed likovnih poznavalcev imenoval Michelangela svojega časa. Preminul je Picasso, v svojih delih pa je ostal med nami. L G. NENAVADNA TISKOVNA KONFERENCA Ob izdaji dveh zbirk pesmi za otroške pevske zbore in solo-pevce - KDOR ZLATE STRUNE BRATI ZNA - je Državna založba Slovenije priredila tiskovno konferenco. Urednik glasbene redakcije založbe Janez Bitenc (poleg njega sta urednika še Matija Bravničar in Bogomil Gerlanc) je navzoče takole seznanil z izjemno prhJač-jiim dnevnim sporedom: „Ob tej priložnosti smo namreč organizirali kratek koncert, na katerem bodo naši gostje, sopranistka Zlata Ognjanovičeva, basist Jože Stabej ter otroški pevski zbor glasbene šole ,,Franc Šturm" pod vodstvom dirigenta Janeza Kuharja in prof. Silve Hrašovčeve, predstavili nekaj pesmi iz pravkar izšle zbirke KDOR ZLA TE STRUNE BRATI ZNA." Peli so nam in čarali lepoto del skladateljev romantike iz prejšnjega stoletja. Užitek je bilo poslušati. Še več: vsem navzočim je bilo jasno, kakšen je namen in pomen teh izdaj in tudi njihova vrednost. To pa je menda največ, kar si novinar na tiskovnih konferencah lahko želi: jasnosti, da bo lahko napisal - to je dobro (ali pa ni), potrebno in koristno za duhovno ali telesno rast mladih, v pomoč pri delu in podobno; da mu ne bo treba tuhtati in ugibati, kako bi napisal, da bi najbolje predstavil to, kar je pred njim in čemu rabi - ko včasih niti sam ne ve, zakaj naj bi bila zadeva tako zelo uporabna. Skladatelj Bitenc je dalje pripovedoval: „ Uredništvo muzikalij je organiziralo tiskovno konferenco zategadelj, ker meni, da je naša kulturna javnost vse premalo obveščena o delu, ki ga že malo manj kot 30 let opravlja ta oddelek pri Državni založbi Slovenije. Le malokdo ve, da je pri založbi izšlo 432 različnih glasbenih izdaj v skupni nakladi nad 1,200.000 izvodov in da prav to uredništvo oskrbuje nad 9.000 otrok, gojencev 45 glasbenih šol, dve srednji glasbeni šoli pri nas in nekaj šol v drugih republikah ter številne pedagoge na osnovnih šolah z glasbenimi učbeniki in priročniki. Želimo, da po tolikem času tihega dela javnost seznanimo z našim delom “ Obe zbirki KDOR ZLATE STRUNE BRATI ZNA obsegata 43 skladb desetih skladateljev. Zbrala in uredila jih je Silva Hrašov-čeva, besedilo je prevedel in priredil Jože Humar, avtorica ilustracij pa je Marjanca Jemec - Božičeva. Zbirki bosta — kot že marsikatero dosedanje delo Državne založbe Slovenije - v izdatno pomoč glasbenim pedagogom, otroškim pevskim zborom pa v veselje. N. MAURER GRAFIČNA RETROSPEKTIVA B. JAKCA Ljubljanska Modema galerija je odprla retrospektivno razstavo grafičnih del Božidarja Jakca. Morda je k temu pripomogel izreden uspeh Jakčeve razstave v Mariboru, gre pa tudi za oddolžitev umetniku, ki je bil ob obletnici kar nekam pozabljen, ne da bi upoštevali, da ima tudi njegov poetični realizem svoje občudovalce. Ni naključje, da je Moderna galerija pripravila retrospektivo Jakčevih gra fičnih del različne vrste tehnik. Ni dvoma, da je Božidar Jakac osebnost, ki je z grafičnim delom in pedagoškim delovanjem pripomogel, da se je grafika na Slovenskem zelo uveljavila z mnogimi grafičnimi dosežki. Grafika je tudi osredje Jakčevega umetniškega delovanja. Vse od nepogrešljivega ekspresionističnega obdobja, do kasnejšega realizma, ki je zgodaj dobil pridih lirizma in minuciozne tehnične izdelanosti, pa do partizanskih kronik in zadnjih del. In nepogrešljivi portret je stalni predmet umetnikovega zanimanja, kar je značilna in ne naključna poteza Božidarja Jakca. Čeprav bodo obiskovalci povečini prepoznali Jakčeve grafike iz poprejšnjih razstav, pa je v retrospektivo vključenih tudi nekaj del iz zadnjega časa. Skrbno izbrana retrospektiva pa omogoča, da znova obudimo spomin na bogato tematiko Jakčevih grafik, iia izredno obvladovanje grafičnih tehnik. Razstava zrcali zelo delavnega oblikovalca, ki znova preseneča s številom svojih raznovrstnih grafik; teh pa je v resnici mnogo več, kot nam jih prikaže razstava. Jakčeve grafike so v svoji preprosti neposrednosti in jasnosti sila komunikativne, zato bo retrospektiva gotovo privabila veliko obiskovalcev. DVA ČLOVEKA (1923), suha igla, Božidar Jakac Letošnja 1. številka revije Vzgoja in izobraževanje Pred dnevi je izšla letošnja 1. številka revije za teoretična in praktična vprašanja vzgojno-izobraževalnega dela Vzgoja in izobraževanje. Uvodnik je napisal direktor zavoda za šolstvo SR Slovenije in glavni urednik Boris Lipužič. Bralce seznanja z akcijskim programom zavoda za šolstvo SRS pri krepitvi socialistične vzgoje na marksističnih idejnih osnovah. Jože Trček je napisal prispevek Sodelovanje učitelja s starši. V članku analizira vse važnejše komponente, ki se kažejo na relaciji učitel - učenec in starši. Pri obravnavi te problematike jasno poudarja, da šola ne more dosegati trajnih uspehov, če ne navezuje tesnih stikov s starši. Z razvojem šolske telesne vzgoje nas seznanja Janez Tome. Avtor se zavzema za športno večstranost pri otrocih, toda opozarja, da moramo biti pri tem stvarni ter upoštevati zmogljivost otrok in učiteljev. Predlaga na temelju deduktivnih izkušenj - da bi bilo primerno posredovati telesno vzgojo pri obveznem delu po izboru in kvaliteten šport kot nadgradnjo pri šolskem športnem društvu. Mirjana Borčič razpravlja o izhodiščih filmske in televizijske vzgoje. Avtorica nas seznanja z zgodovinskim razvojem filmske in televizijske vzgoje, interpretacijo filma ter z izkušnjami na področju filmske in televizijske vzgoje pri nas. Zelo dragocen je prispevek dr. Leom Zormana, ki pod naslovom Nekatera teoretična in praktična vprašanja šolske psihološke službe analizira, kako psihologija lahko pomembno prispeva k izboljšanju vzgojnega in izobraževalnega dela. Z utemeljitvami zavrača stališča in po njegovem pavšalne in strokovno neutemeljene ocene I. Ferbežarja o delu šolskih psiholoških služb. Avtor razčlenjuje uporabo psiholoških testov, udeležbo učitelja pri psihološki kompleksni obravnavi ter opozarja, kako potrebno je podiplomsko izpopolnjevanje pedagogov. Dr. Jože Širec se mm tokrat oglaša s prispevkom Vedeti ali znati? Avtor obravnava analizo, ki so jo izdelali na pedagoškem inštitutu pri univerzi v Ljubljani. Analiza govori o tem, kakšen pomen pripisujejo osnovnošolski učitelji, ob ocenjevanju znanja učencev — osnovnemu in operativnemu znanju. Bralci bodo prav gotovo z zanimanjem prebrali prispevek Ane Tomičeve Matematični pouk v prvem reformnem letu. Avtorica nas seznanja s stališči učiteljev do reforme osnovnošolske matematike, s potekom matematičnega pouka v prvem razredu, znanjem učencev. Ob tem poudarja, da so učitelji izredno prizadevno sodelovali pri realizaciji tega pomembnega projekta. O izkušnjah šole v naravi v šolskem letu 1971/72 piše Jože Beslič. Irena Levičnik mm je prispevala zelo dragocen in aktualen prispevek Mala šola v Sloveniji. Mag. Nuša Kolar govori o Metodičnih smernicah za pripravo otrok na šolo. Avtorica analizira izhodišča za oblikovanje smernic za delo v mali šoli, v kateri skušamo vključiti čim več otrok v načrtno organizirano, družbeno predšolsko vzgojo. Milan Adamič nas seznanja z grafičnimi smotri pri poučevanju, uporabi shem. diagramov, grafikonov in daje navodila, kako si učitelji sami lahko pomagajo pri izdelavi naštetih grafičnih sredstev. Silno dragocen in zanimiv je prispevek Mira Lužnika. V sestavku pod naslovom Avstrijsko šolstvo utira nove poti nas avtor seznanja z uvajanjem šolskih poskusov, organizacijo pedagoško-psihološke službe, ugotovitvami podkomisij za vsebinsko metodična vprašanja napredovanja učencev v sosednji Avstriji. Razen omenjenega prinaša revija še vrsto drugih prispevkov, informacij, recenzij, seznam potrjenih učbenikov in učil ter seznam novih knjig iz knjižnice zavoda. DRAGO NOVAK ANDREJ KOKOT: PESNIŠKI UST 9 „Pesniški list 9“ Andreja Kokota ustvarja s fotografsko-grafi^ opremo Apolonija Zvesta koherentno povezavo med pesniško vedjo in dokumentom. Koroški pesnik se je odzval dnevnim dol janjem v zvezi s koroškimi dvojezičnimi napisi. Kot že popri) pesnik tudi tokrat s preprosto, a iskreno besedo spregovoril ril kom o svoji ožji domovini. Kratke pesmi v svobodni verzni ritmični obliki so brez primesi tendenčnosti, zato pa toliko pri neje govorijo o zatrtosti koroškega človeka. Ob krivicah pa set sniku utrjuje spoznanje o nuji vztrajanja in premagovanja ovir. Aktualno o današnji umetnosti NA POL POTI Avstrijski kipar Wotruba v svojih najnovejših delih ne oblik11 1 figur, temveč le sklada in ureja kamnite bloke. V klasičnem „W. 1 skem jeziku “ jih pušča nedotaknjene. Ume mik niha med kiparsi 1 oblikovanjem in arhitektonsko konstrukcijo. Večini se zdi, da M’ 1 niti blok še ne izraža dovolj - tako da bi bil lahko že sam po ^ ( umetnina. Poznamo pa tudi take ljubitelje lepote, ki nam pri' ' stavijo kar naravno oblikovan kamen ali drevesno vejo. WotrubJ ! delo seveda ni samo to, čeprav je i> njem očitna težnja po res pek 1 ranju same narave. Zdi se, da nam kipar s svojimi deli govori: ■ J lepo samo tisto, kar je oblikoval umetnik Kljub temu pajezai'" ' taka plastika že kar preveč cenena. Kip predstavlja le eno f t nekdanjega postopka - od kamnosekovega obrtniškega dela1 dovršene umetnine. V času, ko reprodukcijska sredstva vseh 1 1 prevzemajo dokumentarno funkcijo, bi našli celo zagovornike tak del, ki skušajo dokazovati, da ni nujno, da bi se kipar s svoji1 t dletom znesel nad vsakim kosom kamna. In dalje: čemu bi prifi | vali samo pot skozi intuicijo? Kdaj pa kdaj mora človek v endd' ^ priznati, da je še svet zunaj njegovega in da je tudi ta lahko M | Šele. tedaj, ko prične priznavati, da ni vse odvisno od njega, njegO] s ocene in volje, postane njegovo življenje popolnejše in lepše. 7f | mivo: za tako lepoto ni niti potreben skrajni napor - tako kot P s večini umetniških postopkov na poti do uresničitve. Za to postt' 1 že narava sama in nam ponuja umetnine. . % Odkod je Wotruba povzel si’ojo zasnovo, ne vemo. Ob pomeri1 nejših manifestacijah kiparske umetnosti, tako imenovanih sirnp zijih Forma viva, najdemo številne primerke umetniških zasnov.1 pomenijo uveljavljanje vrednostne dvojnosti. Mnogi današnji utri ni ki se ne odločajo več samo za klasični način upodabljanje 1 oblikovanja, vendar pa ohranjajo nekatere prvine klasične uri11 nosti, večinoma obrtniške. Taka dela so mejniki klasične urilt nos ti, pomenijo konec umetnosti posnemanja, konec človek«^' vizije o izboljšanem svetu, konec sanjarjenja in neposrednega odi) sa človeka do narave. Ali ni v tem protislovju - da proglas® nekateri za umetnino le delo, narejeno po racionalno izdelan® programu, drugi pa odkrivajo lepoto narave same, brez človekov?! sodelovanja, povsem normalno, da tretji zapadejo v dualizem. 0 da pa je v taki zasnovi skrita celo bojazen, češ da bi po klasi® poti sedanji človek ne zmogel več ustvariti takih del, kot so l'\ Fidija, Michelangelo, Rodin? Današnji poizkusi, da bi kipari’ umetnino zreducirali le na sestav prizmatičnih geometrijskih obli gotovo niso zgolj naključja. Iz takih del govori prepričanje, mora vsak čas dati svojo umetnost. Toda, tudi moderno in sodfr no je treba oživiti. Dokler si kiparstvo privošči le takšne abstri1 cije, pa ostajajo tovrstna dela pretirano racionalna. Zato os taji umetniško na pol poti in pomenijo za večino le dobro vajo* kamnoseške delavnice. IGOR PLEŠU1 VELIKA SKULPTURA (1972, 218 x 102 x 95), Fritz Wolrub;1 li Avstrija f © RADIO IN ŠOLA MEHURČKI Tokrat nekaj besed o eni literarnih radijskih oddaj za otroke z naslovom „Mehurčki“. Trikrat mesečno objavljamo ob četrtkih na I. programu lepe verze, ki so jih za otroke napisali domači in tuji pesniki. Pa tudi v II. programu so pesmi za otroke našle svoj prostor. „Mehurčki“ se tam pojavljajo dvakrat mesečno, tudi ob četrtkih. Otroci se v teh oddajah srečujejo s poezijo, predvsem z najnovejšo sodobno slovensko liriko za otroke, še neobjavljeno v zbirkah in v mladinski periodiki. V oddaje pa pogosto vključujemo tudi prevode iz lirike drugih jugoslovanskih narodov *n prevode iz drugih literatur. Z oddajo želimo vzpostaviti čimbolj neposreden odnos otroka do literatute, doseči vživljanje v njemu neznani svet pesniškega vi nstvaijanja. Otrokova afiniteta do poezije traja približno do osmega, devetega leta. Potlej afiniteta, predvsem do Urške pesmi, upade, bolj ga zanima epska, z akcijskim dogajanjem. Zato je treba to obdobje čimbolje izkoristiti, saj se v njem otrok najlaže spoznava z vezano besedo, ob pesmih bogati svoj besedni zaklad in odkriva lepote slovenskega jezika. Izkušnje kažejo, da otroci v tem obdobju želijo poslušati poezijo - da jo imajo radi, če jo poslušajo. Izkušnje vseh, ki se s tem problemom ukvarjajo, pa tudi kažejo, da vsi odrasli otroku preveč poredko posredujemo poezijo živo, akustično. Morda je eden glavnih vzrokov za premajhno zanimanje otroka za poezijo v tem obdobju, da se pedagogi, vzgojitelji in starši sami ne znajdejo v posredniški vlogi med knjigo pesmi in otrokom. No, in del te posredniške vloge prevzema radio s svojimi oddajami Urike za otroke. Prilagamo nekaj najnovejših pesmi, ki jih je za našo oddajo odbral pesnik Niko Grafenauer, avtor pesmic o Pedenjpedu, svežih, preprostih in domiselnih pesmi, ki so že našle pot do otroških src pa tudi do vseh tistih odraslih, ki znajo uživati ob lepi in zvočni pesniški besedi. Pesmice, ki jih danes objavljamo, so nastale v zadnjem času in še niso prišle na strani mladinskih revij in časopisov. Prisluhnete jim lahko 26. t. m. ob 14.00 uri na našem II. radijskem programu. Čudili so se gizdalini med damami in med gospodi v kameleonovi bližini njegovi raznobarvni modi Čudno, čudno. Dokler se ni razširil glas, ki še dandanes kroži, da se menjavajo ves čas le barve na njegovi koži Čudno, čudno, prav zares čudo vseh čudes! SLONOKOŠČENI MOST Kam se pne, v katere kraje ta slonokoščeni most? Je kaj trden, se ne maje? Trden je kot kamenkost! Slonokoščeni vlaki po njem ropotajo v slonokoščeno mesto na slonokoščeno postajo. Za belimi mestnimi vrati so slonokoščene palače, v njih žive knezi in princi lepo po domače. Tam je slonokoščeni stolp za pesnike in modrijane in slonokoščena polt krasi državljane. Iz mesta so napeljane slonokoščene stopnice k slonokoščenemu dvorcu slonokoščene kraljice. A slonokoščenega kralja bi v dvorcu brez haska iskali. Pred mnogimi leti je utonil na Slonokoščeni obali. PAV Kakšna zlikana kočija na dvorišče k nam zavija? Jev njej kralj ali kraljica? Car z ministri? Cesarica? Toda sam, brez kočijaža, kralj menda se ne prevaža? Kje so sluge in dvorjani, da bi jezdili ob strani? KAMELEON Imel je ene same hlače, en sam oguljen havelok, a vendar je vsak dan drugače opravljen hodil naokrog. Čudno, čudno. Nekoč je bil kameleon, kameleon od pet do glave. Oblačil se je kot baron v neštete barvaste oprave. Čudno, čudno. Kje so paži in spletične, če sedijo v njej kraljične? Je odjezdil princ na lov in zdaj pelje plen domov? Ali pa se vrača s plesa kakšna pravljična princesa? Vaša gnada, kaj bi rada? Komu v čast vsa ta parada? Kdo bi vedel, kdo bi znal? Brž snemimo kape z glav in se umaknimo v kraj, kot veleva običaj. ko bo peljal mimo nas pav s kočijo svoj okras. NAS PRAVNIK SVETUJE DOPOLNILNI POUK IN tajniški posli na šoli . VPRAŠANJE: V letih 1968 lyi 1969 sem poučevala prvi raz-ted in sem imela na teden po Ave uri dopolnilnega pouka. V s°li sem opravljala tudi tajniške Posle. Prosim za pojasnilo, ali se mi yhodki iz dopolnilnega pouka p tajniškega dela štejejo v osno-za odmero pokojnine. — /. J. ODGOVOR: Tudi po novih Predpisih o pokojninskem žalovanju se šteje za pokojnin-osnovo samo dohodek iz tednega dela na rednem delov-mestu, in sicer za redni 'klovni čas. Tako se vam ne bo mogel j?eU v pokojninsko osnovo niti °hodek iz dopolnilnega pouka iz tajniškega dela, ker ste in drugo delo opravljaU v ^polnilnem in ne v rednem S- dr. L. s. Dohodek po starem? VPRAŠANJE: Po internem Ptavilniku in po samoupravnem sP°razumu bi moral dobiti višji Matek na delovno dobo. Mava šole pa je zavzela sta-M, da v obdobju, ko so oseb-§ dohodki zamrznjeni, nimam Pravice do višjega osebnega °hodka, ki bi mi pripadal gle-Qe na novo zaposlitev? - N. V. ODGOVOR: V decembru Poteklega leta je začel veljati o začasni omejitvi oseb-p dohodkov v nekaterih or-r^izacijah združenega dela, ^kresnih skupnostih, državnih Tšanih ter družbeno-političnih f1 drugih organizacijah. Ta za-velja tudi za šole in v tre- 'iem členu določa, da organi- zacije združenega dela ne smejo do 30. junija tega leta izplačevati osebnega dohodka v zneskih, ki bi bili večji od poprečno na delavca izplačanih osebnih dohodkov od 1. januarja do 30. novembra 1972 ali od zneskov, izplačanih za oktober 1972 v oktobru in novembru preteklega leta. Omenjeni zakon je preprečil dvig osebnih dohodkov v temeljnih organizacijah združenega dela, interesnih skupnostih in v drugih v zakonu naštetih organizacijah, ker je omejil maso osebnih dohodkov in s tem preprečil zviševanje osebnih dohodkov na posameznih delovnih mestih, ne glede na to, da bi bilo povišanje opravičljivo glede na samoupravne sporazume, ki pa se morajo prav tako podrediti zakonskim določilom.-T.Š. BOLEZENSKI DOPUST IN OSEBNI DOHODKI VPRAŠANJE: Po plačilnem seznamu se vedno izkazujejo posebej dohodki za redno osemurno delo, posebej dohodki za težje delo, posebej za nadure itd., v primeru bolezni pa se jemlje samo osnovna plača. Kako se bo to upoštevalo pri pokojnini? - (K. I.) ODGOVOR: Pri odmeri pokojnine se bo za čas bolezenskega dopusta upoštevala osnova, od katere je bilo odmeijeno nadomestilo (bolniška hrana-rina) in ne dejansko odmerjena hranarina, ki je nižja. Nimate prav, ko pravite, da se nadomestilo v času bolezni odmerja samo od osnovne plače, temveč se vzame poprečje vseh vštevnih prejemkov iz koledarskega leta pred nastopom bolezni. Zato se tudi v osnovo za pokojnino vštejejo vsi prejemki, ki se tudi sicer štejejo za pokojnino, in tako dobljena osnova valorizira enako, kot prejemki iz tistega leta, Kateri prejemki od naštetih pa se bodo šteli v pokojninsko osnovo, bo odločila podružnica pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ko vam bo odmerila pokojnino. Zato bo morala šola izkazati vse vrste prejemkov posebej, za kar so predvideni tudi posebni obrazci. dr. L. S. KDAJ NAJ GREM V POKOJ? VPRAŠANJE: V tem šolskem letu se moram upokojiti s 63 leti starosti in 39 leti službe. Kolikor mi je znano, daje novi pokojninski zakon možnost upokojitve bodisi po starem petletnem poprečju, bodisi že po novih predpisih s 7-letnim poprečjem. Zato me predvsem zanima, ali bi se mi izplačalo, da se upokojim z junijem (in pustim vnemar letošnjo plačo) ali pa z avgustom - da mi tako upoštevajo pri ugotovitvi pokojninske osnove še letošnjo plačo. V tem drugem primeru bi seveda izgubil upokojensko povišico, ki jo bodo prejeli upokojenci sl. 1. 1974 (če bo seveda sploh izplačana zaradi zamrznitve). (Alfonz Stanjko, Rače) ODGOVOR: Ker so osebni dohodki v družbenih službah že drugo leto zamrznjeni, svetujemo vsakomur, ki ima izpolnjene pogoje za pokojnino, naj pusti vnemar letošnje osebne dohodke in si izbere neko od prejšnjih petletnih poprečij plače (npr. 1967—71 ali 1968—72). Tisti, ki bodo izbrali petletje 1967—71, bodo dobili k pokojnini, odmerjeni po omenjenem poprečju, že dve upokojenski povišici (s 1. 1. 1973 10% + 85 N-din, s 1. 1. 1974 pa najmanj 115% zaradi tolikšnega povečanja življenjskih stroškov v letošnjem letu nasproti lanskemu letu). Tisti, ki bodo upoštevali poprečje osebnih dohodkov 1968-72, bodo dobili še upokojensko povišico (oziroma uskladitev, kakor pravimo strokovno) s 1. 1. 1974, ki bo po vsej verjetnosti 115 % (morda še nekoliko več, če se bodo življenjski stroški tako povečevali, kot se povečujejo sedaj). Tisti, ki bodo izbrali novi zakon in s tem poprečje 1966—1973, bodo imeli po eni strani slabše poprečje spričo „suhih“ let v začetku tega obdobja, po drugi strani pa tudi ne bodo dobili uskladitve s 1. 1. 1974 (ker se jim bo vzela za ugotovitev pokojninske osnove tudi plača iz leta 1973, čeravno zamrznjena). Tako torej ni dvoma, daje za vsakogar v družbenih službah spričo zamrznitve osebnih dohodkov v zadnjih dveh letih ugodnejše, če izberejo stari zakon; katero petletno poprečje pa je najugodnejše, je odvisno od medsebojne primeijave teh petletnih poprečij (seveda z upoštevanjem uskladitev v preteklih letih). Natančen odgovor dobite lahko na podružnici pokojninskega zavarovanja v Mariboru, Sodna ulica, ali pa pošljite pregled vaših osebnih dohodkov na uredništvo Prosvetnega delavca. Vašo zadevo bomo proučili in ugotovili najboljšo možnost (osebni dohodki naj obsegajo vsaj obdobja od 1966 do danes). dr. Lev Svetek KAJ JE NA KONCU SVETA? Na kvizu za bistre živali, so čudno modrost spraševali. Pove naj, so rekli, kdor zna, kaj je na koncu sveta? Na koncu sv e ta ? je beseda zamikala najprej medveda Na koncu sveta? Hm, seveda, na koncu sveta je panj meda. Na koncu sveta? ugiba kura. Mine minuta, pol ure, ura . . . Na koncu sveta, udari v črno, m koncu sveta je zlato zrno! Goska si beli belo glavo: Na koncu sveta? Kaj bi bilo? Na koncu sveta? tuhta krava, na koncu sveta rase trava. Na koncu sveta? pravi žaba, tam nam prede več kot slaba, tam je velik počen lonec, v njem je vsake zgodbe konec No, kdo bo odgovoril? PINGVINI V belih srajcah, v črnih frakih se prestopajo pingvini. Radi bi se zasukali po plesišču na gladini. A četudi jih podplati od nestrpnosti srbijo, v belih srajcah, v črnih frakih na obali obsedijo. Gizdalini se bojijo, da bi čevlje si zmočili, v belih srajcah, v črnih frakih bosi naokrog hodili. 100-LETNI JUBILEJ OSNOVNIH ŠOL Kakor vsako leto želimo tudi letos informativno opozoriti na pričetek pouka in s tem na jubilejne obletnice, ki naj bi jih praznovale nekatere šole. Podrobnejše zgodovinske podatke o pričetku pouka in o razvoju omenjenih šol lahko dobite v dokumentacijski zbirki slovenskega šolskega muzeja. Letos praznuje okrog 25 šol že svoj stoletni obstoj, zato hočemo v sestavkih prikazati po pet šol skupaj. Enorazredna deška in dekliška šola na BARJU (na Karolinški zemlji na Mahu) je bila ustanovljena leta 1873 kot eksku-rendna šola II. mestne šole z dvakratnim poukom na teden. Leta 1886 je postala samostojna enorazrednica pod vodstvom posebnega učitelja in leta 1897 je dobifa ime Mestna dvo-razrednica na Baiju. Od ustanovitve šole do leta 1895, ko so dobili svoje šolsko poslopje, so imeli pouk v privatni hiši. Nova šolska stavba je bila leta 1895 zgrajena na 303 pilotih, ki so 6 do 8 m dolga borova debla. Barjanska šola je podružnična šola osnovne šole Oskar Kovačič v Ljubljani. V ČRNEČAH (Dravograd) so po dolgih in številnih razgovorih sklenili, da ustanovijo šolo. Leta 1873 so zgradili šolsko stavbo in isto leto pričeli s poukom. Pouk je bil precej nereden zaradi velike oddaljenosti otrok od šole. Iz bolj oddaljenih vasi (teren hribovit) so imeli otroci tudi 6 km do šole. Leta 1941 je bila šola dvorazrednica z 87 učenci. Danes so Črneče podružnična šola osnovne šole Neznanih talcev Dravograd. Šola v FOKOVCIH (Murska Sobota) je bila ustanovljena leta 1873 kot „občinska šola“ z madžarskim učnim jezikom. Šolo sta zgradili občina Fokovci in Selo s podporo ogrske države in s prostovoljnimi prispevki všolanih vasi. Otroci iz vasi, ki so prispevale denar, so smeli obiskovati to šolo pod pogojem, da so njihovi starši plačali vsakoletne odškodnine. Tako je bilo vse dotlej, dokler si niso posamezni kraji ustanovili svoje šole ali pa se „prešolali“ drugam. Vse občine so morale prispevati k vzdrževanju šole 5 % od neposrednih davkov. Iz teh dohodkov je država zidala nove šole tam, kjer je bilo najbolj potrebno. Na ta način je prenehala obstajati „občinska šola“, postala je državna osnovna šola. Šola v Fokovcih je bila od svoje ustanovitve dalje dvorazrednica, vendar drugo učno mesto ni bilo stalno zasedeno. Prvi učitelj na šoli je bil Aleksander Vučak, ki je vodil šolo do leta 1913 in nato njegov sin Aladar do leta 1928. Letos, ko šola praznuje svojo stoto obletnico, je šola v Fokovcih popolna osemrazredna osnovna šola. Šolsko stavbo na POLICI (Grosuplje) so pričeli graditi leta 1872. Z rednim poukom v nanovo ustanovljeni pritlični stavbi so pričeli januaija leta 1872. Poučeval je organist Matevž Jereb. V letu 1918 so šolsko stavbo predelali in razširili v dvorazrednico, leta 1934 pa v štirirazrednico. Šola v RAČAH (Maribor) je bila ustanovljena z odlokom deželnega šolskega sveta v Gradcu leta 1872. S poukom so pričeli v privatni hiši naslednje leto, kjer »o imeli pouk do leta 1880, ko so se preselili v graščino. Šele leta 1893 so zgradili šolsko stavbo in to leto razširili šolo v dvorazrednico. Nove oddelke so odpirali vse do leta 1941, ko je šola postala petrazredna. Sedaj je v Račah popolna osemrazredna osnovna šola s 16 oddelki. SLAVICA PAVLIČ ZAVOD BOREC Ljubljana, Beethovnova 10 Obveščamo šole, da sta izšli pri „Kurirčkovi knjižici1' deli: Kristina Brenkova: PRVA DOMOVINA, 12,00 din in France Bevk: TOLMINSKI PUNT (ilustr. L Šubic), 12,00 din Naročila sprejema uprava revije „Kurirček“, Beethovnova 10, Ljubljana. 20-LETNICA MATURE Maturantke 4. c razreda učiteljišča v Ljubljani — v šolskem letu 1952/53 - bomo praznovale 20-letnico mature 12. maja 1.1. Zbrale se bomo ob 19. uri v kavami hotela Union. 10-LETNICA MATURE Nekdanji dijaki 4. c učiteljišča v Murski Soboti, ki smo maturirali leta 1963, prirejamo srečanje ob 10. obletnici mature. Srečanje bo predvidoma konec maja v Radencih. Prijave z natančnim naslovom pošljite na naslov: Milica Fekonja, Ljutomer, Ormoška 19 -najkasneje do 10. maja 1973 TELEVIZOR ODSLEJ TUDI NA OSNOVNI ŠOLI »LIRA« Ob drugem žrebanju pudinga „Royal“ je srečni dobitnik prve nagrade, televizorja, osnovna šola „Lipa“, pošta Struge v Suhi krajini. Izlete po Sloveniji pa so zadeli: OŠ Pod Graško goro — 4. razred - p. Podgorje pri Slovenj Gradcu; OŠ Trbonje — 5. in 6. razred — p. Trbonje; OŠ Janez Kalan — 3. razred — p. Topol pri Medvodah; OŠ Gustav Šilih — 6. razred — p. Velenje; OŠ Vida Pregare — 4. razred — p. Ljubljana; OŠ Blaž Arnič — 4. razred — p. Luče ob Savinji; OŠ Negova — l.b razred — p. Spodnji Ivanjci; OŠ Cerknica — 8. b razred — p. Cerknica; OŠ Bratov Žvan — 3. b razred — p. Zgornje Gorje; OŠ Kanal — 7. a razred — p. Kanal ob Soči. Naj povemo kaj več o novih lastnikih televizorja Iskre panorama" — to je o učencih osnovne šole ,,Lipa“ v Strugah, i njihovem življenju in delu. Ravnatelj šole Milan Habjan je iejal: ,,Našo šolo obiskuje samo 108 otrok — toda ti prihajajo iz desetih okohških vasi. Območje je tipično kmečko. Dolžina poti, ki jo morajo prehoditi šolarji vsak dan, je od 200 m in celo do 6 km v eno smer. Stalnega prevoza nimamo. Toda — najbolj oddaljeni otroci so najbolj prizadevni. Njihovi starši delajo na kmetijah ali pa se vozijo v službo v 50 km oddaljeno Ljubljano. Vsi želimo, da bi pri nas, kjer bi takoj lahko zaposlili od 100 do 150 ljudi, pretežno žena — mater, ustanovili kakšno proizvodno dejavnost. Prav danes smo se pogovarjali s predstavniki tovarne Iskra — aparati. Pa niso povedali nič določenega. Za zdaj preostane našim ljudem edino rezljanje izdelkov iz lesa: suha roba. Tudi naši učenci delajo zobotrebce in so v tem pravi mojstri. Prvošolec mora doma napraviti 40 butaric, to je 780 zobotrebcev — preden sme sesti k zvezku, da napiše domačo nalogo. Čim starejši je otrok, tem več jih mora narediti. To se seveda pozna pri šolskem uspehu: v prvi konferenci je zelo dober, v drugi dober, v tretji slab (to je čas, ko morajo narediti največ zobotrebcev). V četrti konferenci je uspeh najboljši. Na šoli poučuje pet učiteljev: prvi in drugi razred sta samostojna (v vsakem je okrog 18 otrok), potem pa združimo po dva razreda in imamo kombiniran pouk od 3- do 8. razreda. Naša šola je podružnica kočevske šole (ta ima 10 podružničnih šol). Naš položaj ni lahek, saj imamo vse podružnice skupaj v svetu šole le tri zastopnike — od 12 članov. Tako smo zlahka preglasovani. Hudo je, ker moraš za vsak dinar prositi in dokazovati centralni šoli, kako zelo ga potrebujemo. Imamo kaj slabe medsebojne stike — dvakrat letno svetovalski obisk, to pa je tudi vse. Želimo si več samouprave in tesnejših stikov med centralno in podružničnimi šolami. Socialnih problemov pravzaprav ni — razen enega otroka, ki ima mater in očeta v Nemčiji. Tako živimo nekako mirno, kljub revnim razmeram. Mimi in tihi so tudi naši otroci; iz njih skoraj ne spraviš besede, če je navzoč kak tujec. Usmerjamo jih v poklice in to je rodilo že nekaj sadov: nekateri obiskujejo gimnazijo v Ljubljani, tudi za tehniško šolo je zanimanje. Prihodnje leto bo diplomirala prva učiteljica — nekdanja učenka naše šole. Kljub zanimanju pa bodo mnogi učenci postali le mojstri domače ročne spretnosti." Na vprašanje, kakšen je po njihovem mnenju pomen nagradne igre Kolinske, nam je odgovorila tovarišica Jožica Fabjanova: „Slišali smo že, da je to nevzgojno, da celo zavaja otroke v hazard. Upam si trditi, da temu ni tako, vsaj pri nas ne. Puding je za naše otroke nova vrsta prehrane — ki je prej niso poznali — starši pa ugotavljajo, da je mogoče tako smotrno porabiti mleko. Poleg tega obstoji možnost, da dobimo eno od nagrad. Televizoija pri nas — razen enega ali dveh — skoraj ne poznajo; tudi radia nimajo v vsaki hiši (saj še elektrike ni povsod). Izleti pa otrokom omogočajo spoznavanje domovine. Naši šolaiji so se sami organizirali in pošiljali pisma z vrečkami v Ljubljano." Od otrok nismo dobili besed — njihova molčečnost, zaverovanost v delo in malce tudi strah, jim ne dajo govoriti. Občudovanja vredna pa so njihova dela. Letos pripravljajo pri tehničnem pouku pravcato formo vivo: Leseni kipi bodo izdelani v naravni velikosti in bodo predstavljali like iz časov kmečkih uporov. Razstava bo odprta za občinski praznik, 27. septembra letos, na šolskem vrtu. Gotovo nam bodo poslali kakšno fotografijo in dopis. Toliko o osnovni šoli „Lipa“. Prihodnjič pa — na svidenje, morda pri vas? Naslednje žrebanje bo 3. maja. JANEZ TOPOVŠEK List izdaja republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom — Ureja uredniški odbor, odgovorna urednica Neža Maurer, namestnica urednice Matjana Kunej, tehnična urednica Tea Dominko. NOVE IZDAJE Partizanske knjige BOLEČINA KAREL GRABELJŠEK str. 311, pl. 65 din V Junak, ki ni nič več junak. Zmeden stoji pred novo dobo, odložil je puško, v sebi pa še vedno nosi ČISTEGA ČLOVEKA, rojenega za čisti svet. Ker je ta človek v njem absolut in z njim meri vsakdan, doživi trpka razočaranja in nesporazume. Revolucija zanj ni bila ekonomski račun, nobenih sadov noče pobrati od nje. Odtuji se družini, sebi in drugim. Kot kontrapunkt'nastopata njegova prijatelja - soborca, ki se bliskovito prilagodita času, zajameta polna prgišča. Roman je prvi te vrste v naši literaturi, vreden branja že zaradi poglobljenega psihološkega pristopa k tvegani snovi. BALADA 0 KOVAČIČI janez Vipotnik str. 215, pl. 45 din Avtorjev pristop je realističen. Splet desetih črtic nam predstavi osupljive situacije, v katerih najdemo lahko več dimenzij. Človeška narava dobiva v slepem sovraštvu presenetljive odtenke. S tenkim posluhom jim pisec sledi, metaforično obarva jezik in tako vnaša v znano partizansko literaturo neko svojsko dimenzijo. Nujnost izpovedi narekuje iskrenost. Junaki so resnični, mnogi še živijo. Balada o Kovačiči poetično razvija lirski ton, ki je odmaknjen od aktivizma. IZGUBLJENI ZAPISKI dore klemenčič-maj str. 352, 88 barvnih in črno-belih reprodukcij, pl. 140 din Če je slikarjeva duša paleta, potem je vojna okruten čopič zanjo. Pred nami je mojster barve — slikar, profesor, ki se kot svetovljan odziva na vsa bistvena vprašanja časa in ljudi, vrženih v nesmisel. Iz etično — nazorskih sporov in osebnih preraščanj se avtor v tej biografiji dokoplje do čistega dejanja, ko se aktivno vključi v akcijo. Delo je napisano barvito, skrbno, barve so razhte med besedami, za njimi pa čutimo prizadet utrip človeka, ki hoče svoje osebne stiske izenačiti s stiskami svojega ljudstva. NAROČILNICA Nepreklicno naročam knjige: 1. BOLEČINA 2. BALADA O KOVAČIČI 3. IZGUBLJENI ZAPISKI ' (Ustrezno obkroži!) Naročnino bom poravnal: takoj v celoti v zaporednih mesečnih obrokih — najmanj po 50,00 din (Ustrezno podčrtaj!) Priimek in ime.................................. Zaposlen pri.................................... Kraj, ulica, številka........................... Datum........................................... Reg. štev. osebne izkaznice .................... Naročilnico pošljite na: (podpis) PARTIZANSKA KNJIGA. Vodnikova 43, 61000 Ljubljana »ČLOVEK IN NJEGOVO OKOLJE -PRVA SKRB RDEČEGA KRIŽA« Po vsej Jugoslaviji bo od 6. do 13. maja 1973 teden Rdečega križa. Program tega tedna izraža osnovna misel: „Človek in njegovo okolje - prva skrb Rdečega križa". Zato bo Rdeči križ Slovenije v tem tednu začel akcijo za dvig higiene na Slovenskem. Tako zasnovan program pa daje možnosti za sodelovanje otrok, mladine in odraslih, ki lahko le z združenimi močmi spremenijo slabe higienske razmere povsod, kjer ljudje živijo in delajo. Rdeči križ Slovenije pričakuje, da bodo pri tem sodelovali vsi učitelji, zlasti pa mentorji mladih članov RK, in spodbujali otroke in mladino, naj v tednu Rdečega križa pomagajo pri akcijah za dvig higiene in jih tudi sami organizirajo. Tako bomo dosegli, da bodo šole, okolica šol, igrišča, naselja, parki in postajališča ob cestah in raznih krajih spremenila svojo podobo. Začela nas bo motiti nesnaga, ki jo tolikrat opažamo, če se le nekoliko bolj ozremo okoli sebe in po svoji okolici. V tednu Rdečega križa si prizadevajmo, da bodo sprejeti v vrste mladih članov Rdečega križa otroci prvih razredov osnovnih šol, učenci osmih razredov pa v člane Rdečega križa. Občinski odbori Rdečega križa imajo že vsa gradiva (značke, izkaznice, slikanice), ki jih otroci prejmejo ob sprejemu v RK. Da bodo sprejemi v članstvo RK na šolah res opravljeni in da bo dosežen njihov vsebinski namen, pa je nujno sodelovanje mentorjev Rdečega križa. Gradiva, ki jih učenci dobe ob sprejemu v RK, so koristen pripomoček za oblikovanje zdravstvene in socialne zavesti otrok in mladine. Zato je tudi v skladu z vzgojnimi smotri šole, da podpiramo to obliko svobodnih aktivnosti otrok. S tem pa bomo hkrati tudi sami prispevali k uresničevanju zamisli o izboljševanju človekovega okolja. |2. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, Telefon 315-585. Naslov uprave: Ljubljana, Nazorjeva 1/1, telefon 22-284, poštni predal 355-VII. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din - Št. tek. računa: 50101-678-47093. Tiska ČZP Ljudska pravica. OBVESTILO Maturanti mariborskega učiteljišča — letnik 1953 — se bomo srečali ob dvajsetletnici mature 2. junija 1973 v „FONTANr‘ v Mariboru. Zbirali se bomo med 18. in 19. uro. Akontacijo 100 din pošljite najkasneje do 15. maja na naslov: Ada Bučar, 62000 Maribor, Raičeva 13. Z VSEH VETROV VIŠJA ŠOLA ZA PREVAJALCE NA UNIVERZI V TOULUSU Na filozofski fakulteti univerze v Toulusu so odprli leta 1969 višjo šolo za prevajalce, ki jih potrebujejo v upravnih službah, industriji, trgovini in turizmu, pa tudi v mednarodnih organizacijah. V dveletnem študiju imajo študentje 12 ur tedensko pouk živih jezikov v jezikovnih laboratorijih. Razen tega imajo še 10 ur različnega izobraževanja iz področij: zgodovine, ekonomske geografije, ekonomije in prava, obveščanja, računovodstva, komuniciranja in strojepisja. Teoretični pouk dopolnjuje enomesečna praksa v podjetjih. Šola organizira to prakso po prvem letu šolanja — doma ah pa v tujini. Ob koncu drugega letnika opravijo študentje izpit; s tem dobe. diplomo višje šole za kadre in se lahko zaposlijo. iiN«. POLJAKI RAZMIŠLJAJO O NADARJENIH V zadnjem času govore na Poljskem veliko o šolanju posebno nadarjenih otrok, o izobraževalnem zavodu, ki bi se v prihodnje ukvarjal le z izobraževanjem in vzgojo izredno nadarjenih mladih ljudi. Predvidevajo, naj bi bila ta ustanova tudi internat za učence, ne glede na njihov materialni položaj in kraj stalnega bivališča. V oddelkih bo le od 15 do 20 učencev; učenci bodo imeli pouk iz tistih predmetov, kijih posebno zanimajo, nadzorovali pa jih bodo strokovnjaki. V ta namen bodo opremili ustrezne kabinete, zato da se bodo učenci lahko sprostili psihične napetosti in utrujenosti, pa bodo pripravili tudi športna igrišča in posebne naprave. Menijo, da bi bilo prav, če bi bila taka šola pod upravo univerze, v katero bi se vpisovali učenci takoj po končanem šolanju. Ob tem pa se pojavlja vprašanje, na katero odgovorjajo različno celo priznani pedagogi — strokovnjaki: kako sprejemati izredno nadarjene absolvente teh posebnih šol v določeni letnik univerze? Polemično je, ali naj jih sprejmejo avtomatično v drugi ah tretji letnik univerze ah pa naj bi za- čeli pouk na fakulteti kar začetka? a Zamisli je veliko.' Prevlad^)' mišljenje, da je vedno treba ^ četi vzgajati študente od prvef letnika dalje. Menijo pa, da/ lahko imeli učenci tovrstnih š® neke posebne pravice, na f mer, da bi študent sam izbP1 katere predmete bo poslušal1’ opravljal izpite ne glede ^ roke, ki jih predpisuje stat11 univerze. Hkrati s tem proučujejo tuf vprašanje ustrezne organizacij^ seminarjev in konzultacij za' skupino mladih študentov. Največje težave pri nizaciji „šole za nadarjene" 1,1 stajajo pri izboru ustreznih pff davateljev. Za sedaj menijo, ^K ni pomembno, če poučujejo teh šolah univerzitetni pI# fesorji ali pa najboljši profesot srednjih šol. Najpomembneje je, da se s tem ukvarjajo o*) boljši strokovnjaki — taki, kif zelo izobraženi in znajo svoj* znanje tudi posredovati. Ti p10 fesorji naj bi bili torej hkr^p" tudi izvrstni psihologi in ped1 gogi- h, ja P' TELEVIZIJA POMAGA Pf dr KVALIFIKACIJE V-~ Lanskega septembra je zače‘ ^ zahodnonemška televizija z n1' ^1 vim izobraževalnim prog« .F mom. (j Dosedaj so že imeli tek 0 vizijski program, tako iitk^r novani „Telekoleg I“, ki vk,jo 1 buje načrt za prvo leto višješ® ^ skega študija, toda z njim 'ej. •MVVl ,študentje" niso mogli prid1^ biti kvalifikacije. Slušatelji vega programa bodo sedaj lahk1 prvič dobili kvalifikacijo plomo višje tehniške šole. S temi progami bodo začf| najprej na Bavarskem, nato f bodo prevzeli območni tele’ zijski študiji južnonemškl držav, leta 1974 pa še Švica Avstrija. Na Telekoleg II se lah vpiše vsak, ki je končal kateP koli desetletno šolo ali Tel1 koleg I. Novi program bo traj1 dve leti. V programu bo večina prti metov, ki jih poučujejo na vii| tehniški šoli. Oddajbo vsak dl ponovitev pa ob koncu tedflj Razen tega se bodo mofl slušatelji udeležiti tudi pos«! nega seminarja, ki bo orgar ziran vsake tri do štiri tedne. Kinematografi prikazuje ’ 0} ©@® čenja vprašanje, kakšna naj zdrava družba. V sedanji drim — tako meni režiser — prav m tovo ni nič zdravega. V njej s preveč avtoritativnosti, ki ?L manifestira v nasilnih zahtevalo po prevzemu ponujenih modf| ČRNA KARAVANA je ameriški črnski film s črnci v glavnih vlogah in črncem režiseijem - Sidneyem Poitierom. Prikazuje probleme osvobojenih črnskih sužnjev, ki skušajo najti svoj kos zemlje. Njihovi nekdanji gospodaiji pa želijo, da ostanejo še naprej na njihovih posestvih kot delavci. — tr lov življenja, namišljeni tokj i ranči in nesposobnosti čust'0 y vanja. Režiser postavlja vpr3*? ' nje, v čem so naše naloge ' * dolžnosti. — mb DN EVNIK PROSTITUTK1 Ve* DRUŽINSKO ŽIVLJENJE je subtilna analiza družbe. Ta družba se opira na moralne norme, ki preveč temelje na zunanjem vidnem in se premalo ukvaijajo s tistim, kar se dogaja v človeku. Lažna toleranca in le poizkusi dojeti drugega, tako da ni ogroženo absolutno gospod-stvo idej in življenjskih norm, ne omogočajo spoznave potreb in hotenj drugih. Takšen odnos do okolja, do ljudi, oblikuje življenje, nasilje, ki ga ni treba iskati zgolj v družbenih ekscesih, temveč že v strukturi najmanjših organiziranih enot naše družbe. To raziskuje režiser Ken Loach (avtor filma Joy, ubogo dekle), ki ob izničenju živega bitja — izničijo ga tisti, ki so mu podarili življenje — na- — Obravnava življenje dveh P,lne ZVEZDA VARIETEJA - t j?}1*1; je še en film iz serije špan^ Sp*" melodram s popularnimi pc'T .r°v ki pa niti v svoji zvrsti ne !vilo *jo zabavne glasbe v glavnih vlog/K ne