SVOBODNA SLOVENIJA
ANO XXXIV (28) štev. (No.) 44
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
30- oktabra 1975
PROSLAVA 29. OKTOBRA IN DNEVA SLOVENSKE ZASTAVE
POMEMBEN GOVOR MILOŠA STARETA PREDSEDNIKA NO ZA SLOVENIJO	30 LETNICI NAŠEGA ZDOMSTVA
Ne podpirajmo lazi
(Misli iz govora Mil«ša Stareta)
Velieastmo slavje v Slovenski hiši v Buenos Airesu
Desetič smo se danes zbrali predstavniki organizirane slovenske skupnosti v Argentini, da slovesno proslavimo naš slovenski narodni praznik 29. oktober. Temu prazniku smo pred devetimi leti po odloku Narodnega odbora za Slovenijo pridružili dan slovenske zastave.
V desetih letih smo se na teh proslavah spominjali tudi pomembnih dogodkov naše zgodovine in narodnih značilnosti : 50. letnice smrti slovenskega genija dr. Janeza Ev.Kreka, 50. letnice narodnega osvobojenja, ko je bil med nami naš nepozabni dr. Miha Krek, 50. letnice slovenske univerze; občudovali smo lepoto slovenskih narodnih noš in mladina nam je pokazala slovenske folklorne plese. Ponovno smo se spominjali trpečih bratov v zamejstvu in posebej onih na Koroškem. Lani smo obhajali 30. letnico ustanovitve Narodnega odbora za Slovenijo.
Letošnja proslava Narodnega praznika je združena si spominom 30. obletnice našega odhoda v svet in največje tragedije našega naroda, pokola 12.000 slovenskih mož in fantov.
Največja laž in prevara
O grozotah okupacije med drugo svetovno vojno, ki so jih prizadeli slovenskemu narodu nacisti in fašisti smo pisali in govorili, še so nam v bolečem spominu. Vzroke našega odhoda v svet pa najdemo v žalostnem dejstvu, da se je v času okupacije in revolucije v naši domovini rodila največja laž v zgodovini slovenskega naroda. Tujci, nacisti in fašisti so z dejanji in besedami pokazali in priznali, da je njih namen uničiti slovenski narod. Neznatna komunistična partija Slovenije pa je ustanovila Osvobodilno fronto o kateri je govorila, da bo osvobodila slovenski narod. Pravi njen cilj pa je bil, da z lažjo in prevaro zamenja okove in mučilnice fašističnih in nacističnih okupatorjev z okovi in mučilnicami, ki so jih kovali rodnim bratom komunisti, ki so zavrgli vrednoto narodnosti in krščanstva. Z lažjo in prevaro in v sodelovanju z okupatorji jim je uspelo, da so prevzeli vlogo tujega rablja. Njihova laž in prevara sta bili tolikšni, da jim je svet verjel in molčal ali celo odobraval, ko so morali deset-tisoči dati svoje življenje, ker so se uprli laži in prevari in branili svobodo.
Doslej smo častno opravili svoje poslanstvo
Mi smo šli pred 30. leti v svet kot pričevalci resnice, da nadaljujemo boj za -svobodo' slovenskega naroda. Odšli smo z železno voljo, da hočemo ostati živ del slovenskega naroda.
Če pogledamo teh 30 let nazaj, lahko s ponosom, ugotovimo, da smo doslej častno opravili svoje poslanstvo. Že v begunskih taboriščih slovenski človek ni klonil. Ko boste brali v novem Zborniku Svobodne Slovenije dnevnik Angleža, 'člana vodstva taborišča na Koroškem, ki je sedaj univerzitetni profesor v Angliji, Vam bo v veliko zadoščenje, da je prav po delu, zadržanju in načelni jasnosti slovenskih beguncev spoznal in začel spoštovati slovenski narod. Zasluga teh beguncev je, da so kljub težkim okolnostim prinesli dokaz o visoki kulturi slovenskega naroda. Tudi begunci v drugih taboriščih v Italiji in drugod so dokazali, da nismo ne zločinci ne izdajalci, ampak svobodoljuben narod, zvest izročilom svojih prednikov.
Če danes pogledamo naše delo v izseljenstvu prav tako s ponosom ugotovimo, da smo dokazali, da nismo ne izkoreninjenci, ne suha veja odsekana od narodnega drevesa. Dokazali smo, da smo živ del našega naroda, ki je v svobodi s svojo vztrajnostjo na vseh področjih dosegel take uspehe, da bo naša slovenska politična emigracija
lahko ponos še poznejšim rodovom. Imamo slovenske domove in slovenske postojanke od Avstralije preko Južne do Severne Amerike in Kanade. Slovenski politični izseljenec se je uveljavil kot posameznik in kot skupnost. Dokaz temu so stotine knjig, ki jih je izdala ta naša emigracija. Svobodna Slovenija prihaja med Vas že 27 let redno iz tedna v teden. Zborniki Svobodne Slovenije, ki so izšli doslej obsegajo blizu 7.000 strani. Tristo javnih delavcev, znanstvenikov, umetnikov, pesnikov in pisateljev je napolnilo teh 7.000 strani z najbolj kvalitetnimi doprinosi in so tako dali nenadomestljiv dokaz naše življenjske sile. Ugledna Slovenska Kulturna Akcija je izdala blizu 100 publikacij. Delo kulturnih ustvarjalcev, ki se uveljavljajo tudi v mednarodnem svetu, so ponos ne samo nam, ampak vsemu slovenskemu narodu. Naša pesem nas častno predstavlja v svetu. Imamo verske in mladinske liste, imamo lastne cerkve, imamo slovensko šolstvo, bogato organizacijsko življenje in močne gospodarske ustanove in podjetja, še in še bi lahko naštevali. Za vse to je slovenski politični izseljenec žrtvoval milijone in sto milijone finančnih sredstev in se večkrat odrekel osebnemu ugodju, da je prinesel svo.i delež mogočni zgradbi našega emigracijskega življenja.
Posebej pa moramo omeniti z vsem spoštovanjem tiste, ki so že v begunskih letih, posebno pa v izseljenstvu, poleg svojega dela ..za vsakdanji kruh v svojem idealizmu žrtvovali milijone in milijone ur svojega prostega časa zato, da. smo na duhovnih dobrinah tako bogati. Niso zahtevali plačila. Idealizem, ki ga materialistični svet ne pozna več, najmanj pa komunizem v naši domovini, je bil gonilna sila njihovemu požrtvovalnemu delu. Poskušajte samo izračunati, koliko časa. sta na primer žrtvovala učiteljica in učitelj, ki skozi tri desetletja vzgajata slovensko mladino. Iz tedna v teden učita mladi rod slovenski jezik, slovensko zgodovino in budita ljubezen do slovenstva. Koliko časa so žrtvovali naši veroučitelji, ki so v naša srca sejali krščanskih resnic! Koliko časa so žrtvovali uredniki listov in revij! Vse to iz idealizma in ljubezni do slovenskega naroda, če boste računali samo 5 tedenskih ur, pa je občutno premalo, boste prišli do presenetljivih rezultatov.
To je samo bežen pogled, kar je naša emigracija ustvarila v tridesetih letih Vsega tega kar imamo, se komunisti v domovini najbolj bojijo. Naš idealizem, naša ustvarjalnost, naše kulturno delo in neuničljivo slovenstvo so naše najmočnejše orožje v boju proti komunističnemu režimu. Zavedajmo se tega in storimo vse, da bomo to, za komuniste tako nevarno orožje še bolj izpopolnili in še bolj učinkovito uporabljali.
Slovensko narodno predstavništvo1
Imamo pa tudi slovensko narodno predstavništvo v svetu — Narodni odbor za Slovenijo. Imamo ga in ohranimo ga. Brez njega naša izseljenska zgradba ne bi bila popolna. Narodni odbor niti kot ustanova, niti njegovi posamezni člani niso opustili nobene priložnosti, da so svetu predstavljali slovenski narod in kazali na krivice, ki jih mora trpeti. Narodni odbor je predstavnikom svobodnega sveta ponovno neposredno ali posredno dokazoval, da ima tudi slovenski narod pravico do svobode in do uživanja temeljnih človeških pravic, katerih mu komunistični režim v domovini ne priznava. Ponovno smo se zavzeli za naše trpeče brate v zamejstvu na Koroškem in v slovenskem Primorju. O delu Narodnega odbora ste marsikje brali. Ne pa vsega, ker so večkrat utemeljeni razlogi, ki branijo publiciteto.
Narodni odbor za Slovenijo je izo-
blikoval naš narodni program, ki ga je jasno povedal ob svoji 30-letnici. Izhodišče je slovenska narodna država, katere ustanovitev je Narodni odbor proglasil pred 30 leti. Narodni odbor je ponovno poudaril, da je slovenski narod suveren in ima pravico sam odločati o svoji usodi. Te pravice mu nihče ne sme kratiti. Prepričani smo, da bo slovenski nared v svoji zrelosti, po stoletnih življenjskih skušnjah in s pogledom na svetovni položaj sam pravilno odločil, kakšna naj bo povezava slovenske narodne države z drugimi južnoslovanskimi narodi in državami. Ni važno v katero definicijo skupnosti držav naj bi spadala ta povezava. Saj si še teoretiki mednarodnega prava niso edini o teh definicijah. Važno je, da svobodni slovenski vladi nihče ne bo smel kratiti pravice, da ne bi sama odločala o slovenskem političnem, gospodarskem in kulturnem življenju in da ne bi sama neposredno dvigala svoj glas na mednarodnih forumih in podvzemala neovirano korake v dobrobit slovenskega naroda.
Osvobodilne fronte še obstajajo
Danes, na proslavi našega narodnega praznika, ob dnevu slovenske zastave in 30-letnice našega odhoda v svet, Vas rotim in pozivam: naj nas naši dosedanji uspehi ne uspavajo. Naše delo še ni končano. Nasprotno, še globlje moramo zaorati in še večja mora postati naša delavnost. Nikar ne mislite, da osvobodilna fronta v Sloveniji ne obstaja več. Res je; da komunizem nastopa odkrito in danes ne skriva, da; je njegov glavni cilj komunistična diktatura na temeljih marksizma. Komunistični režim ne zatira osnovnih pravic le v Sloveniji, ampak sega njegovo uničevalno delo preko meja med zamejske Slovence. Ti si prizadevajo, da bi o-hranili slovensko narodnost, slovensko zavest. Komunistični režim v Sloveniji in Jugoslaviji pa podpira širjenje marksizma, slovenske narodnosti mu ni mar. Zamejski Slovenci so podobni človeku, ki se utaplja in kliče po pomoči. Matična domovina pa nudi zamejskim Slovencem, ki se utapljajo v germanstvu in italijanstvu pomoč le v toliko, kolikor to sluzi marksizmu, ne pa ohranjevanju slovenstva.
Komunistični režim sega tudi med nas v izseljes.tvu. Vztrajno si prizadeva, da bi ohromil naše delo. Ne omahujmo, niti za trenutek. Saj je naša pot edino pravilna. Slovenski pesnik in pisatelj, ki se je med revolucijo povsem povezal s komunist: in podpiral njihove cilje, je po 30 letih priznal pokol slovenskih domobrancev in pred par tedni izjavil nemškemu novinarju, da je danes prepričan, da se krščanski socialni nauk; ne more družiti z idejami komunizma. To je spoznala večina slovenskega naroda pred več kot 30 leti in o tem je bilo prepričanih deset in deset tisočev) naših bratov, ki so dali življenje za to prepričanje.
Kakor smo pred tridesetimi leti imeli jasne pojme o komunizmu in marksizmu in o osvobodilni fronti, tudi danes glejmo z odprtimi očmi razvoj v svetu. Komunisti so pod najrazličnejšimi imeni razširili osvobodilne fronte po vseh kontinentih. Struktura sveta je danes taka, kot je bila pri nas v času revolucije. Na eni strani komunisti z raznimi osvobodilnimi frontami, z njihovimi zapeljanci, naivneži in špekulanti. Nasproti so jim tisti, ki jasno vidijo načrte teh komunističnih front. Vmes pa je nevarna sredina, ki ponavlja komunistične propagandne fraze in je nevarnejša kot osvobodilne fronte same.
Ne podpirajmo laži
Ko danes Solženicin kliče državnikom sveta: „ne podpirajte laži,“ si mnogi od teh mašijo ušesa ali mu zapirajo vrata. V svoji kratkovidnosti žal ne verjamejo njegovim trditvam.
Tako kot se popotnik na svojem trudapolnem potu večkrat ustavi, se odpočije in okrepča, da potem laže nadaljuje pot proti zastavljenemu cilju, tako se tudi svobodna slovenska politična emigracija, ki že trideset let potuje po svetu, ob raznih prilikah ustavi, pregleda prehojeno pot in obudi vero v nadaljevanje boja, v končno zmago, v dosego zastavljenega cilja: svoboda slovenske domovine.
Ena takih prilik je gotovo vsakoletno praznovanje 29. oktobra, ko se spominjamo tistega veselega dogodka v naši zgodovini, ko je narod zdrobil okove tisočletnega germanskega suženjstva. Obenem proslavljamo tudi dan slovenske narodne zastave. Gotovo ni veselejšega spomina in lepše prilike, da utrdimo našo narodno zavest, naše ideološko prepričanje in naš trden namen, da ostanemo zvesti izročilom tistih naših prednikov, ki jim je bila narodova svoboda najvišji ideal.
Zato smo se, kot se to dogaja po slovenskih naselbinah širom sveta, rojaki iz področja Velikega Buenos Airesa zbrali v soboto 25. oktobra v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Predstavniki celotnega našega političnega, verskega, kulturnega in gospodarskega življenja so prihiteli, da s svojo navzočnostjo izpričajo vero vse naše skupnosti v zmago resnice in pravice.
Sv. maša v cerkvi Marije Pomagaj
,,Z Bogom začni vsako delo.. pravi star slovenski pregovor. Zato se je tudi slavje narodnega praznika začelo s sveto mašo.
Ob 19. so se zastopniki naše skupnosti zbrali v slovenski cerkvi Marije Pomagaj v Slovenski hiši. Pred Njo, ki je skozi toliko viharjev vodila slovenski narod, se je razlivala pobožna molitev za blagor slovenske domovine.
Sveto mašo je daroval delegat slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, msgr. Anton Orehar, za vse žrtve vojne in komunistične revolucije, zlasti za duše tistih, ki so prav pred tridesetimi leti daroval: svoja mlada življenja na oltarju domovine. Teh in vseh naših žrtev, vseh, ki so delali za domovino, smo se spomnili. Msgr. Orehar je v cerkvenem nagovoru tudi poudaril važnost dela za narod; kako važno je, da tudi v emigraciji to delo nadaljujemo in ohranjamo narodna in krščanska izročila.
Ob koncu svete daritve so tudi vsi navzoči glasno zapeli našo zahvalno
Mi smo šli v svet kot pričevalci resnice. Sledimo klicu Solženicina, in ne podpirajmo laži! Vem, da ho kdo ugovarjal: saj jaz vendar ne podpiram laž. Pomisli, dragi prijatelj, če je to res. Mi smo ideološka-politična emigracija z jasno določeno nalogo in dolžnostjo: ohranjati v svetu slovenstvo, ki je neraz-družljivo z duhovnimi vrednotami krš-ščanstva in pomagati domovini do svobode. Pomisli, če ne podpiraš laž, če si brezbrižen do teh dolžnosti in nalog? Pomisli, če ne podpiraš laž, če se nočeš vključiti v našo izseljensko skupnost in je ne podpiraš pri njenih prizadevanjih? Pomisli, če ne podpiraš laž, če odklanjaš slovensko knjigo, slovenski list in revijo, ki iščejo in odkrivajo resnico? Pomisli, če ne podpiraš laž, kadar govoriš, da ti ni za politiko? Ali ni politično delo, delo za blagor skupnosti? Ali ti je res vseeno, če ne boš smel svojih otrok vzgajati na temelju krščanskih resnic, in jih boš moral prepustiti tovarišu učitelju ali tovarišici učiteljici v šoli, da jim bodo proti tvoji volji vcepljali materialistični marksizem, kakor je to danes v domovini? In če hodiš domov na obisk, ali ne podpiraš laž, če nočeš videti kako komunistični režim izvaja nasilje nad svobodo duha in zatira osnovne človeške
pesem: „Hvala večnemu Bogu...“ v počastitev in prošnjo, v zahvalo in upanje, za namene naše skupnosti in našega naroda, da bi kot doslej, živel in rastel, dosegel svojo svobodo in izpolnil namen, za katerega ga je Bog postavil na tisti lepi košček sveta, ki se imenuje Slovenija.
Zborovanje v dvorani
Letošnje slavje narodnega praznika in dneva slovenske zastave je imelo še poseben pomen. Saj potoka prav 30-let-nica nastanke, naše emigracije, katere bistvo je v izpovedovanju političnih in ideoloških načel. Ni čuda zato, da je prav letos prihitelo na to naše zborovanje rekordne število udeležencev. Sko-ro ni manjkal nihče od vidnih predstavnikov naše skupnosti. Bili so tu predsedniki domov in organizacij, odborniki naših ustanov, zastopniki političnega delovanja, naši dušni pastirji, naši kulturni ustvarjalci, predstavniki našega požrtvovalnega učiteljstva, voditelji gospodarskih ustanov in 'sploh zastopniki našega javnega življenja.
250 gostov je napolnilo veliko dvorano Slovenske hiše, kjer sta nas v osprt dju pozdravila slovenska in argentinska zastava. Kmalu po osmi uri so se iz zvočnika razlegli zvoki argentinske in slovenske narodne himne, ki ju je vsa dvorana stoje in v zbranosti poslušala.
POZDRAVNE BESEDE
Nato je pred zbrane goste stopil predsednik pripravljalnega odbora, Pavel Fajdiga, ki je takole spregovoril:
Spoštovani! Prav lep pozdrav predsedniku NO za Slovenijo Milošu Staretu z gospo, delegatu slov. dušnih pastirjev msgr. Antonu Oreharju, vsem predstavnikom slovenskih domov, verskih, političnih, kulturnih, gospodarskih in športnih organizacij in ustanov, posebej pozdrav naši mladini!
„Z nami okrog sveta“ je geslo današnjega slavja slovenskega narodnega praznika in dneva slovenske zastave, ki ga povezujemo s 30 letnico spomina na naše žrtve okupacije in komunistične revolucije in s 30. obletnico obstoja slovenskega zdomstva.
Zgodovinski mejnik 29. oktober 1918 je slovenskemu narodu pomenil svobodo, istočasno pa mu je tudi ustvaril zamejstvo, z brati, ki so spričo nepreprečlji-vih okoliščin ostali na Koroškem in na Goriškem in Tržaškem z mejo ločeni od Slovenije.
Druga svetovna vojna je poleg gorja (Nad. na 2. str.)
pravice? če nočeš videti kaj trpijo starši v domovini, ki bi radi rešili svoje otroke pred materialističnim komunizmom? Nič ti ne očitam, toda premisli, če ne joodpi-raš laž ob obisku v domovini tudi tedaj, ko si ne upaš s ponosom povedati, kaj vse je naša emigracija zgradila in ustvarila z lastnimi žrtvami in nedosegljivim idealizmom.
Prijatelji. Danes slavimo naš narodni praznik 29. oktober. Zavedajmo se, da pot do 29. oktobra 1918 ni bila lahka, šla je skozi ječe in morišča, streljanja in preganjanja. Trda je bila ta pot. Naši predniki so vztrajali in zmagali.
Danes, oh spominu na tridesetletnico našega odhoda v svet, pošljimo na naš narodni praznik in dan slovenske zastave pozdrave vsem političnim izseljencem na vseh kontinentih, zatiranim bratom v zamejstvu in onim v domovini, ki živijo v okovih komunizma. Delajmo na tem, da se bomo vsi, ki hočemo slovenskemu narodu svobodo, kljub komunističnim poskusom da to preprečijo, duhovno povezali. Ustvarili bomo silo, ki bo nepremagljiva. Vsi pa tudi sklenimo, da ne bomo nikdar podpirali laži! To bo najlepša proslava našega narodnega praznika in naj lepša počastitev slovenske zastave.
(Nad. s 1. str.)
Mednarodni teden
Las verdaderas armas de Ut paz
Proslava Naroi
okupacije in komunistične revolucije, gorja, kakor ga še ni doživel v svoji zgodovini, slovenskemu narodu odtrgala množico sinov in hčera in mu ustvarila zdomstvo, ki se je razlilo po vseh celinah. To zdomstvo, to smo mi tu v Argentini in južni Ameriki, pa oni tam v Severni Ameriki in Kanadi, pa še tisti v Evropi in v Aziji in v Avstraliji. To zdomstvo, mi vsi, smo tisti ambasadorji slovenskega naroda v svetu, ki se jih komunistični režim ni nadejal, ko je krvavo likvidiral 12.000 slovenskih mož in fantov in tisoče drugih žrtev, s terorjem pa zaprl usta narodu, katerega je, ne po lastni temveč po krivdi zunanjega sveta, doletela usoda komunistične diktature.
To je naša naloga, to je naša dolžnost, to je naše življenjsko poslanstvo: gojiti in ohranjati slovenstvo nasproti popačenosti marksističnega raznarodovanja, glasiti svetu našo resnico nasproti komunistični laži.
Trideset let je vzdržal komunistični režim, s pomočjo od zunaj in terorjem. Toda trideset let smo vzdržali tudi mi, a z lastno močjo v svobodi. Boj med nami in njim se nadaljuje in ne dvomimo v našo zmago. V stvarnosti slehernega boja odloča namreč resnica. Ta pa je brez dvoma na naši strani!
Bog vas živi!
Gostje so z odobravanjem potrdili govornikove besede.
BESEDA MLADINE
Nadvse je razveseljivo, da tudi naša mladina aktivno sodeluje pri tem našem vsakoletnem praznovanju, s svojim delom in s svojo besedo, in tako dokazuje zavzetost za slovensko stvar. Letos je v imenu mladine spregovoril predsednik Slovenske fantovske zveze, Tomaž Rant, ki je dejal:
Ob tej slovesni proslavi slovenskega nai*odnega praznika in dne slovenske zastave, prejmite vsi navzoči in vsi rojaki v Argentini topel pozdrav v imenu slovenske mladine.
Mladina, ki je prvikrat morda zaslutila važnost tega praznika tisti dan, ko je kot majhen deklič ali fantiček prejel iz rok učiteljice v prvem razredu slovenske ljudske šole majhno zastavo kot spomin na ta praznik. Mladina, ki so ji kasneje v boljše razumevanje naredili sočrtje med našim 29. oktobrom in argentinskim 25. majem kot praznikom osvoboditve in 20, junijem kot praznikom zastave.
Z leti se nam je poznanje okoliščin in dogodkov samih leta 1918 razširjevalo in poglabljalo preko razlage profesorjev srednješolskega tečaja odnosno branja. Razumljivo pa je, da vse veličine tega praznika ne moremo razumeti niti doživeti tako kot tisti, ki ste bili v Sloveniji rojeni, tam živeli, delali, študirali, trpeli in jo morali končno z žalostjo kot politična emigracija leta 1945 zapustiti. Vaš 29 oktober je prežet s spomini, veselimi in žalostnimi, neomajno je povezano z dogodki od leta 1918 pa do trenutka, ko ste morali zapustiti domovino.
Nam mladim pa, poleg ponosne zavesti, da smo pravzaprav le Slovenci v zamejstvu tisti, ki lahko v popolni svobodi proslavljamo ta naš narodni praznik, obrača tudi pogled v bodočnost.
In tu se nam pojavlja vprašanje, na katerega večkrat ne najdemo odgovora: kaj je naša bodočnost kot člani slovenske skupnosti v zamejstvu, kakšni naj bodo naši cilji, katera so pota do njih, kakšna sredstva, katere so naše dolžnosti. Dolžnosti do slovenskega naroda, ki pa naj ne gredo na škodo dolžnosti do dežele, v kateri smo bili rojeni.
Zato vas danes, na naš narodni praznik, v imenu mladine prosim: pokažite nam cilj, jasen, oprijemljiv, pokažite nam pot do njega, pokažite nam naloge, ki jih od nas pričakujete za dosego tega cilja.
Potem vam danes, na dan slovenske zastave in pri tej zastavi obljubljam, da boste med nami našli odprta srca in pripravljene roke za delo, ki ga narod od nas pričakuje.
Rojaki so s ploskanjem pritrdili besedam zastopnika naše mladine.
GOVOR MILOŠA STARETA
Tedaj je na govorniški oder stopil slavnostni govornik tega večera, predsednik Narodrega Odbora za Slovenijo, Miloš Stare, ki je na zbrane naslovil jedrnate besede. V njih je nakazal v kratkem delo emigracije v teh tridesetih letih, ki je čast naši demokratični
nega praznika
skupnosti in vzor. kako naj dela politična emigracija. Nato je pozival na na-daljni boj zoper laž, ki jo predstavlja komunizem, na nove napore in žrtve, da bo tudi naslednjih trideset let tako plodovitnih, kot prva emigrantska doba. Njegov govor objavljamo posebej.
Besede Miloša Stareta so na zbrane predstavnike naše skupnosti napravile globok vtis in izzvale močno in dolgotrajno odobravanje.
„Z NAMI OKROG SVETA“
Odprl se je zastor. Pred gledalci se je pojavila lično opremljena scena. V ozadju jambor in jadro, pod in pred katerim se je razvijalo odrsko dogajanje.
Letošnji odrski prizor je naslovljen „Z nami okrog sveta: ob 30-letnici slovenske politične emigracije. Besedilo je
—	kot vsa zadnja leta — pripravil dr. Tine Debeljak. Tokrat je hotel poudariti predvsem letošnjo jubilejno misel:
Z ladjo smo se prepeljali preko oceana, večina celo z mislijo na družino, ki je ostala doma, in ta ladja je bila žalostna „brez zastave...” Pripeljala pa je nas pred vrata Argentine. Svoj čas — v Zborniku Svobodne Slovenije za 1. 1950 (pred 25 leti) je napisal pesem Spev pred Argentino — v pristanišču Buenos Airesa, ki naj bi bila nekakšna Duma slovenskega argentinskega vseljenca. Na barki Santa Cruz se vzpne slovenski rap-sod, hvalo daje Argentini, ki nas je sprejela, slavi njeno zgodovino, in nato nas predstavi novi Domovini: pove, kdo smo, kaj smo prestali v domovini, kaj nas je pregnalo v svet, kako so z nami postopali v času taborišč in barantanja za našo usodo ter s kakšnim upanjem prihajamo na novo celino, v Argentino. Prihajamo kot silaki nalik Krpana in Martina Klepca — kot delavci, mislec,, umetniki, graditelji... polni volje do dela in rasti. Transmisije velike Argentine mu zvene s taktom: „Delo! Delo! Delo! —• Rast! Rast! Rast! — Plod! Plod!“ V to rast in za plod se hoče novi vseljenec vključiti z vso voljo: „O ne več miloščine! Delo — dajte silam v roki' Dajte občutkom srca! Delo, Rast, Plod
—	dajte mi dom! Moj dom!“ Naenkr-a: mu je vsa Argentina ena sama velika delavnica dela in uspehov. Rapsod je tedaj še veroval, da se bo povrnil nekoč domov, da bo kljun ladje še obrnil v smer, od koder je prišel, toda vseljence je pustil za sedaj še v Argentini... in ta vseljenec čuti „transmisije dvignjenih rok, zvonjenje pojočega stekla... v roke mu teče Moč! In njegovega pesnika prešine spoznanje: „Nisem več izgnancev rapsod — delavec sem Argentine.“ Ta spev pred Argentino je bil centralni poudarek tega večera in hvalospev slovenskemu emigrantu izpred tridesetih let, in spomenik volji in njegovemu uspehu.
Nato pride pesem slovenske mladine ob tridesetletnici — vetrinjskih žrtev. V moških, ženskih in skupnih zborih podaja vso tragiko teh smrti in katastrofo naroda toda ■— „v spominih ste naših — a mi gremo v bodočnost.“ Tako mladina prizna ves ogromni pomen teh žrtev, jim daje slavo in čast, toda poje v spomin nanje tudi svojo pesem bodočnosti : „Zaprimo spomine — s solzami. A mi hočemo živeti za nove rodove. Narod ne sme umreti! Iz mrtvih ljubezen gre v nas — v nas se razcveta v nova živa razkošja! Veselo hitimo v slovenstva nove zarje.. . Slovenska smo mladina: z nami Delo in čast! Iz mrtvih herojev smo mlada živa rast! Na tuji gredi slovenskih rož smo cvetje! Mladina slovenska gre v novo mladostje! Slava! Slava in čast! Nam Rast —-nam Rast v slovensko svobodo!“
To je pesem mladine ob 30-letnici slovenske tragedije, katere se je tako na najlepši način spomnila naša letošnja proslava narodnega praznika: z vero v neobupano življenja željno in pogumno mladino!
Zadnji del pa je bil posvečen slovenski zastavi. Vsi nastopajoči so se sklenili v rej. . . pojoč kolednico zdomcev. . . kdo ni šel v svet, kdo je šel in kdo se bo vrnil. . . „Ta, ki upal bo v Boga, ki mu Človek bo vsak brat, ki Svobodi odprl bo pot, ki se držal bo priseg..., ki bo s kladivom svet gradil, ki bo s srpom žita žel, ki pozdrav mu odprta dlan, ki mu dom bo tu in tam, Slovenija mu sveti hram, odprt na vse strani sveta, ta se vrnil bo domov...“ Toda ta dom je zdaj širok, kot ves svet! „Ena domovina smo preko vsega sveta, kole-kole-koleda... kjer koli smo, smo vedno doma, če nam ves čist zaplapola nad glavo
TURČIJA je objavila, da bo začela nova pogajanja z ZDA za ponovno odprtje ameriških oporišč na njenem o-zemlju. Istočasno je sporočila Atenam in Washingtonu, da je pripravljena začeti pogajanja za vrnitev dela ozemlja, ki ga je zavzela na Cipru ob lanski krizi med Grčijo in Turčijo. ZDA pa so nedavno začele znova pošiljati Turčiji in Grčiji orožje kot članicam NATO. "V Moskvi z veiikim nezadovoljstvom opazujejo pomiritev med Grčijo in Turčijo, zlasti še, ker gre vzporedno z zbliževanjem med Egiptom in ZDA, kar pomeni, da se njen vpliv na Bližnjem vzhodu spet manjša.
V KOMUNISTIČNEM VZHODNEM BERLINU so levičarji pod vodstvom komunističnih partij pripravili nov svetovni ženski kongres, kot nekako nadaljevanje nedavnega ženskega zborovanja v okviru ZN v Mehiki, na katerem igra eno glavnih vlog vdova bivšega čilskega marksističnega predsednika Allende-ja. Vdova Hortenzija je v svojem govoru seveda znova napadla Čile in pozvala „svet naj prepreči fašistizacijo Čila.“ Kongresa se udeležuje 2000 delega-tinj in opazovalk iz 135 držav.
SOVJETOM se je posrečil vesoljski poskus z raketama Venus 9 in Venus 10, ki sta obe pristali na planetu Veneri in poslali fotografije njenega površja. Astronomi so sedaj ugotovili, da je površje Venere močno skalovito in ne gladka peščena ravan, kakor so si jo po svojih računih predstavljali. Težka, gosta Venerina atmosfera deluje na skalovje planeta podobno kakor voda na kamenje na dnu reke, ki ga obrusi ostrin.
KITAJSKA je sporočila Franciji, da je pripravljena kupiti dvesto vojnih lovcev Mirage in drugega modernega orožja. Moskva z nezadovoljstvom opazuje razvoj trgovine z orožjem med Francijo in Kitajsko.
LETOŠNJI NOBELOV nagrajenec za literaturo je 79-letni italijanski pesnik Eugenio. Montale, doma iz Genove. V minulih 50 letih je izdal samo pet knjižic s pesmimi, vendar ga je Nobelova komisija izbrala _kot „enega izmed najpomembnejših pesnikov Zahoda.“ Montale ljubi samoto ter je znana njegova „enajsta zapoved“: „Ne nadleguj ljudi!“
slovenski prapor s pozdravom: Naprej zastave slave!“
S pesmijo himne so razvili neomade-ževano slovensko zastavo nad vsem globalnim slovenstvom.
To je bil smisel in vsebina letošnje proslave, ki je mogočno izzvenela, ko je vsa dvorana navdušeno zapela našo narodno himno.
Hvaležno so gostje odboravali odrski prizor, katerega režija je bila na skrbi Maksa Borštnika, čigar delo je veselo presenetilo. Sijajno je naučil mlado skupino v nastopanju, podajanju, izgovarjavi, da je bil celoten potek prizora brezhibno izpeljan. Kar se tiče scene moramo zapisati, da je Frido Beznik s preprostimi sredstvi ustvaril elegantno vzdušje celote na odru. Pohvaliti je treba tudi vse mlade nastopajoče in vse, ki so kakorkoli pripomogli k lepemu u-spehu prizora.
SLAVNOSTNA VEČERJA
V dvorani so se prižgale luči. Zadnji glasovi himne so potihnili. Gostje so se, še vedno pod vtisom pravkar končanega prizora, zapletli v prijeten medsebojni pogovor. Ob že pripravljenih mizah se je razvila večerja. Naši mladi, dekleta in fantje, so izvrstno in obilno postregli okusno pripravljeno jed. Rojaki so se še dolgo zadržali in se šele pozno v noč pričeli razhajati na svoje domove.
RADIJSKA URA
Tudi slovenska radijska ura, ki se vsako nedeljo prenaša po buenosaireški postaji Radio Antártida, je bila to pot, 26. oktobra, posvečena spominu narodnega praznika. Poleg narodne glasbe in pesmi, je Imel Lojze Rezelj globok govor, v katerem je poudarjal pomen
29.	oktobra in vlogo naše emigracije v življenju naroda.
S tem so bile zaključene zunanje slovesnosti narodnega praznika. Proslavljanja tistega dne, ko je naš narod zagledal luč svobode. In proslavljanje naše zastave, neomadeževanega simbola, ki bo nekoč, tako verujemo, svobodno zavihral nad našo domovino Slovenijo.
Se amaneó oficialmente el tema de la Jornada Mundial de la Paz que se celébrala el 1 de enero de 197(5: “Las verdaderas armas de la paz’. Diez años después de su histórica intervención en la ONU, el 1 de octubre de 1965, Paulo VI., con ocasión de la próxima Jornada Mundial de la Paz, hace un llamamiento solemne exhortando vivamente a los jefes de Estado, a las autoridades religiosas, a los crist'ancc.y a todos les hombres de buena voluntad, a que los lleven a la práctica.
I,a paz va ganando terreno, pero también la violencia. ¿Cuál de las dos triunfará. La paz, pero al precio de la lucha. Como todas las otras luchas del hombre (contra las enfermedades, la miseria, la injusticia, el pecado), la batalla de la paz no se gana sin armas.
¿Cuáles ron? En primer lugar, la fuerza moral del derecho: el respeto de los acuerdos, la aplicación efectiva de las recientes y honorables declaraciones de los derechos del hombre y de los pueblos.
En segundo lugar, el apoyo y la creación de instituciones internacionales válidas, como lugares de encuentro y caminos abiertos para soluciones inspiradas en el respeto y en la solidaridad de las comunidades humanas presentes y futuras. Finalmente y sobre todo, una visión universal e innovadora de la vida, de la coexistencia y de la convivencia fraterna de las razas, de las convicciones, de las religiones de los pueblos.
MAROKO IN ŠPANIJA
NOVO ŽARIŠČE SPORA V AFRIKI
Maroški kralj Hassan II. je izkoristil politični zastoj v Španiji v zvezi z umiranjem španskega vodje generala Franca in organiziral „neoborožen pohod“ 350.000 Maročanov proti španski koloniji Maroko, ki jo hoče priključiti svcjemu kraljestvu.
Medtem ko je Hassanov Maroko močno zaostala afriška država, pa je španska kolonija Maroko bogata na fosfatih in drugih rudninah in se Hassan II. nadeja, da bo mogel s priključitvijo izboljšati gospodarski položaj svoje države.
Hassanu 11. je s propagando uspelo dvigniti nad 300.000 lahkovernih Maročanov za pohod proti španskemu Maroku ter se je ogromna množica ljudi že zbrala ob meji med obema področjema. Množica je v ponedeljek samo čakala za prestop meje in bi ji Hassan II. verjetno to ukazal, če se ne bi v zadevo vmešale ZDA in glavni tajnik ZN Waldheim.
Ameriški veleposlanik v Hassanovem
Maroku je zahteval in dobil avdijenco pri kralju ter mu razložil ameriško negativno stališče do takega načina reševanja mednarodnih problemov. Iz New Yoi'ka je v severno Afriko priletel glavni tajnik ZN Waldheim ter je imel razgovore z alžirskim diktatorjem Boume-diennom, maroškim kraljem Hassanom
II.	in drugimi afriškimi voditelji. Vse je Waldheim rotil, naj „pohod“ ustavijo, ker da bo možno zadevo rešiti na miren način s pogajanji med Španijo in Marokom. Waldheim je imel v načrtu tudi potovanje v Madrid in razgovore s španskimi oblastmi za mirno rešitev maroškega problema.
Medtem je Španija poslala na maroško mejo nad 20.000 svojih vojakov, večinoma domačinov španskega Maroka, da bi preprečila Hassanovim Maročanom prehod čez mejo, če bi se zadeva zaostrila. Vendar Hassan II. prav zaradi Francovega zdravstvenega stanja meni, da se madridska vlada ne bo drznila u-kazati streljati na neoborožene Maročane, če jim bo ukazal vdor čez mejo.
Marijan Marolt: Jože PetUovšeU
žIVLJENJEPIiSNA POVEST
Marijana Marolta poznamo kot neumornega kulturnega ustvarjalca — umetnostnega zgodovinarja, organizatorja in kritika, poznamo- ga pa tudi po njegovih zabavnih leposlovnih spisih polnih življenjske vedrine in sočnega humorja. Kdor bo iskal humor tudi v njegovem zadnjem življenjskem spisu, bo razočaran. Marolt opisuje življenje Jožeta Petkovška od njegovega otroštva do zrelih let resno in stvarno, kar je docela v skladu s tragičnem koncem slikarja Petkovška — v blaznici.
Marolt se v Petkovškovem življenjepisu zamudi tudi pri zamotanem Petkovškovem rojstvu. Njegova namigavanja, da Petkovšek ni bil krvni sin svojega očeta, ampak svojega polbrata Matevža, se zdijo prepričljiva. Iz Maroltovega opisovanja dobimo vtis, da je bil Petkovšek že v mladinskih letih neuravnovešen človek. Verjetno ga je preganjal tudi občutek manjvrednosti; le tako si moremo razlagati, da je sam u-ničil del svojih slik. Vsekakor je Maroltov spis dragocen prispevek k življenjski podobi slovenskih slikarjev v preteklem stoletju. Saj nas Marolt mimogrede seznani tudi s slikarico Ivano Kobilico ter slikarji Ažbetom, Veselom, Jurijem Šubicem in Matejem Sternenom, kar daje knjigi poseben poudarek.
Najosnovnejše načelo zgodovinopisca je: služiti resnici. Tega se je Marolt vestno držal vse življenje*. V skladu s tem nam v svojem spisu nikjer ne pove, ali smatra Petkovška za samoniklega umetnika ali ne. Da je bil Petkovšek nemiren duh, ki nikjer ni našel obstanka, je razvidno iz njegovih študijskih let. šel je najprej na slikarsko akademijo v Benetke, kjer pa se ni mogel zasidrati. Preselil se je na slikarsko akademijo v Muenchen, nato pa ga je umetniški nagib gnal na slikarsko akademijo v Pariz, odkoder se je pozneje vrnil domov. Tako je ta večni nemirni duh iskal ravnotežja v sebi in izven sebe — in ga ni našel nikjer.
Približno leto dni pred smrtjo sem Marolta obiskal na njegovem domu. Našel sem ga že dokaj betežnega. Med na-
ma se je razpredel naslednji pomenek.
„Ali kaj pišete?“ sem ga vprašal.
„Pišem,“je pritrdil.
„Kaj pa?“ sem poizvedoval.
„Roman iz umetniškega živ.jenja, ‘ mi je pojasnil.
„Za tukajšnje bralce?“ „Seveda za tukajšnje, mislil pa sem predvsem, da utegne priti prav tudi onim doma. Tam je Petkovšek neizmerno porastel, izdali so znamke z njegovimi stvaritvami in dobil je ulico sredi Ljubljane. Pravega življenjepisa pa nimajo. Jaz, morda vem največ o njem, in ker tega ne morem podati v znanstveni obdelavi (dokumenti so ostali doma), ga podajam v leposlovni obliki.“ Tako je dokončal v mislih na dom to „povest“, ki ni povest, življenjepis pa in označba Petkovškovega dela in analiza njegovih stvaritev.
Ne pa sodba o njem. To človek lahko sam določi na podlagi večine slik, ki so ohranjene in so reproducirane v knjigi. Predvsem pa to verzel izpopolnjuje dr. R a j k o L o ž a r iz USA, ki je napisal za to knjigo dve študiji: eno o Petkovšku, kjer podaja objektivno sodbo znanstvenika o njem, drugo pa o Marijanu Maroltu, kot umetnostnem zgodovinarju v domovini. S tem drugim člankom pa je Ložar že začel drugi del knjige, ki je posvečena spominu pokojnega pisatelja M. Marolta. Knjigo izdaja namreč SKA v spomin njegove tri -letnice smrti (1972), povest pa predvsem iz pietetnega razloga kot zadnje njegovo delo. Kot posebno spominsko pozornost pa je smatrati monografično študijo dr. Tineta Debeljaka o Marijanu Maroltu kot kulturnem delavcu in pisatelju v zdomstvu. Napisana je z velikim zbirateljskim trudom (50 strani) in s toplo ljubeznijo. Iz nje razvidno, kako požrtvovalen kulturni delavec je bil Marolt in kako neprekosljivo plodovito je bilo njegovo pero. -
Knjiga je v prodaji pri založnici — Slov. kulturni akciji in stane broširana 90.—, vezana pa 120.— pesov. Toplo priporočamo!
M. K.
See s» S8g>wc^ž}c SLOVENC! V ARGENTIN!
MARIBOR -— V razstavnih prostorih Umetnostne galerije so 7. oktobra odprli retrospektivno razstavo nestorja mariborskih slikarjev, osemdesetletnika Ivana Kosa. Razstavljenih del je bilo 250 iz vseh dob umetnikovega ustvarjanja.
LJUBLJANA — Prvo baletno premiero ljubljanskega baleta je v Operi pripravil koreograf Henrik Neubauer. Na oder je postavil balet „Hamlet“, delo letos umrlega nemškega skladatelja Borisa Blacherja, ki je v plesni jezik prelil Williama Shakespeara vedno aktualno vznemirjajočo dramo o danskem princu.
MARIBOR — Tradicionalno srečanje slovenskih gledališč, imenovano Borštnikovo srečanje, je bilo letos v oktobru v Mariboru. Geslo letošnjega srečanja je bilo — „gledališče ljudstvu
—	ljudstvo gledališču.“
CELJE — Celjsko Slovensko ljudsko gledališče je novo sezono začelo s komedijo „Zojino stanovanje“ sovjetskega pisca Mihaila Bulgakova (1881—1940)-. P.ulgakovu uradna porevolucijska oblast ni bila naklonjena, a ji tudi sam ni bil naklonjen in zato so mu v zadnjih letih življenja celo prepovedali pisanje.
POSTOJNA — Okrog 400 slavistov iz Slovenije se je 2. oktobra zbralo v tem notranjskem mestu na slavističnem kongresu ob 40-letnici slovenskega slavističnega društva. Na tridnevnem srečanju so največ seveda osvetljevali dela naturalističnega pisatelja Lojzeta Kraigherja, ld je bil rojen v Postojni in govorili o položaju slovenščine v javnem življenju in šoli.
MARIBOR — V Viteški dvorani mariborskega gradu se je od 6. do 15. oktobra odvijal 7. festival baročne glasbe. Na prvem koncertu se je predstavil Collegium musieum iz Maribora. Ta Collegium sestavljajo Irena Grafenauer -—flavta, Igor Ozim — violina, Drago Golob — oboa, Jože Banič — fagot, Alojz Mordej — violončelo, Janko Šetinc — čembalo, kot gost pa je sodeloval tenorist Mitja Gregorač.
LJUBLJANA — Iz statistik je razvidno, da v Sloveniji potrebujejo 521 oseb za proizvodnjo tone piškotov, in od teh jih 91 dela v administraciji. V drugih republikah je razmerje še slabše: Hrvaška (632 — 138 administrativcev), Makedonija 688 — 180), Vojvodina (768
—	112), Srbija 713 — 169).
SLOVENSKA BISTRICA — Delavci Impola, ki je pomembno slovensko podjetje v aluminijski industriji, so praznovali 150-letnico obstoja tovarne; Ta nova tovarna se je namreč razvila iz skromnih fužin, ustanovljenih pred 150 leti; sedaj pa podjetje zaposluje 1800 delavcev.
MARIBOR — Na festivalu narečnih popevk so pevci ob spremljavi orkestra RTV Ljubljana predstavili 16 novih na-
Preteklo nedeljo se je po vsem katoliškem svetu proslavila misijonska ideja; tako tudi med Slovenci v Argentini. Poleg misijonskih pridig in nabirk pri mašah v slovenskih središčih, je bila v Slovenski hiši za vse splošna misijonska proslava. Bila je vsa v znamenju navzočnosti treh malgaških misijonarjev-lazaristov: Buha Franca, ki tamkaj deluje že nad sedem let, novo-mašnika Opeka Petra, ki je kot bogoslovec tamkaj tudi delal že dve leti, in novoodhajajočega Rada Sušnika. Prvi namerava ostati na oddihu še nekaj mesecev, dočim druga dva odpotujeta še to leto.
Na proslavo se je zbralo toliko rojakov, kakor že leta ne; tako cerkev kakor dvorana sta bili nabito polni. So-maševali so sledeči duhovniki: msgr. Anton Orehar, misijonarji Buh, Sušnik in Opeka, ki je tudi pridigal, in pa su-perior Baragovega misijonišča Franc Sodja CM. Peter Opeka je v splošno misijonski pridigi, ki je bila bolj skupno razmišljanje o misijonski dolžnosti kristjana, poudaril zlasti, da moramo pravzaprav biti vsi kristjani misijonarji, ker nas vse zadeva Kristusova oporoka: Pojdite, kar je naša „missio“, naše poslanstvo, seveda eni v misijonih, misijonarji v ožjem pomenu besede, in dragi vsak v svojem okolju, misijonarji v širokem pomenu besede. Pri maši je bi-
rečnih popevk. Najvišje priznanje — zlate klopotce so prejeli skladatelj in dirigent Bojan Adamič, pisec teksta Marjan Stare in Braco Koren za popevko : „Gobe, gobe.“
VRATA — Štiriindvajsetletni Avi Šorn iz Ljubljane se je 21. septembra spustil z zmajem z vrha Triglava. Njegov polet se je srečno končal po dvanajstih minutah, ko je pristal v Vratih.
MURSKA SOBOTA — Delegate iz Pomurja je zanimalo, po kakšnih vidikih in normah določajo prednostno gradnjo bolnišnic v Sloveniji in kako je mogoče, da kirurški oddelek splošne bolnišnice v Murski Soboti ni na prioritetnem programu. Odgotoril jim je član „slovenske vlade“ dr. Anton Fazarinc s frazami, da predlog programa zdravstvenega varstva za območja splošne bolnišnice v Murski Soboti pripravlja regionalna zdravstvena skupnost Murska Sobota. Ta program bo temeljil na temeljiti analizi, potrebi ter seveda na kadrovski in materialni zmogljivosti... Zato bodo Sobočani lahko še kar mirno čakali na uresničenje programa, ki ga sploh še ni. . .
LJUBLJANA — Na ljubljanskih stojnicah se je v začetku oktobra pojavil prvi kostanj. Pravijo, da je lepo obrodil, toda po cenah prodajalcev bi tega ne bilo mogoče trditi: za kilogram zahtevajo 15 dinarjev. Najceneje je bilo 2. oktobra v Ljubljani grozdje — prodajali so ga po 5 dinarjev, drag je bil paradižnik — od 8 pa do 20 dinarjev za kilogram.
Umrli so od 1. do 6- oktebra 1975:
LJUBLJANA — Tone Hegler, ekonomist; Jožinka Brajer r. Kapele; dr Srdan Sevnik, glavni republiški sanitarni inšpektor; Stane Gabrovšek; Ana Falout r. Belihar, up.; Pavla Marija Vaši; Iva Andlovič r. Benkovič, 71; Pepca Štrekelj r. Stiplovšek; Leopold Repovž; Jože Zalar ml., 46; Josip Furlan, up. strojevodja; Karel Medved, up.: Stanislav Prevec, up. miz. mojster; En-gelbert Hribernik, up. redni univerz, profesor; Franja Smerdelj r. Mlakar.
RAZNI KRAJI — Pavla Zajc r. Kos, Sv. Trojica pri Moravčah; Franc Švigelj, 80, Babna gorica pri Lavrici; Angela Zupančič, Goškajeva Angela, Zg. Kašelj; Janez Kovač, 95, rud. upok., Celje; Janez Papež, varnostnik, Ambrus; Jože Martinc, up. gradb. delovodja, 73, Rodica; Justina Breznikar, 69, Zabukovje pri Šentrupertu, Marija Kranjc r. Štangelj, Novo mesto; Stanko Obleščak, up. župnik v Kredu, Volče; Friderik Pavlič, Ajdovščina, Ivan Ko racin, 65, delovodja, Jesenice; Ivan Železnik, up., Vrhnika; Marijana Gantar, 73, Valburga pri Smledniku; Olga Zavrl, Kranj; Anton Vrečar, Dob; Pavla Marchiotti, Ravne na Koroškem; Jože Pečnikar, Zadcbrava; Anton Razboršci;, Izlake; Hugon Marussig, Maribor; Franc Dimnik, up., 77, Zalog; Frančiška Opeka r. Nagode, 80, Vrhnika; Jakob Kržič, 82, Borovnica; Albin Rehar, Petrovče; Jakob Piskernik, 78, Zg. Jezersko; Miha šlibern, elektromonter, Cegelnica pri Naklem; Ela Vidmar r. Drašler, Borovnica; Angela Logar r. Flisek, Zagorje; Alojz Frangeš, rudar-kopač, Dol pri Hrastniku; Leopold Ravnikar, Dobovec.
lo izmenjaje lepo ljudsko petje ter prepevanje lanuških slavčkov, znanega otroškega pevskega zbora iz Slovenske vasi pod vodstvom Zdenke Jan. Pri branju beril in prinašanju darov na oltar so sodelovali tudi trije bodoči laični malgaški misijonarji, absolventi Misijonskega zavoda Glinšek, Jemec in. Žitnik, ki bodo šli vsi za tri leta tjakaj na pomoč slovenskim misijonarjem kot obrtniki in misijonarji zgleda krščanskega življenja.
Po maši se je vsa množica takorekoč natrpala v veliko dvorano; pred vhodom so prostovoljno prispevali za slovenske misijonarje skupno vsoto 5400 pesov, kar je znak velike ljubezni naših ljudi do njih. V imenu misijonske akcije je vodil prireditev Lojze Rezelj, ki je pozval vse, da so skupno zapeli Povsod Boga, nakar je pozdravil navzoče, potem pa povabil Ladislava Lenčka, da predstavi vse tri misijonarje, kar je ta tudi storil, zraven pa pozdravil tudi navzoče starše in svojce misijonarjev Opeka in Sušnika, pa tudi gospo Tomaži-novo in gospo žužkovo, dočim ima g. Buh očeta in mater že v večnosti. V pozdrav misijonarjem so lanuški slavčki zapeli ob brenkanju kitar štiri misijonske oziroma verske pesmi, pozdravil jih je v imenu slovenske verske skupnosti msgr. Anton Orehar, v imenu slovenskega centralnega društva pa predsednik Ze-
Osebne novice
Poroka. V župni cerkvi sv. Juda Tadeja v Ituzaingo sta se s sv. mašo poročila gdč. Berta Mivšek iz Merla in Angel Pallotta iz Lanusa. Za priči sta bila nevesti njen oče Anton Mivšek, ženinu pa nevestina sestra ga. Gabrijela. Poročil ju je prelat Franc Novak.
Pcioka: V soboto 18. t. m- sta se v cerkvi sv. Ivane Arške v Ciudadali poročila prof. Alenka IP.erhairič in ing-CarlFs Cabot. Za priči sta 'bila ženinu mat; Rayda Caboit in nevelsti oče Janez. Perharčlč. Poročne obrede je opravil prelat Franc Novak- čestitamo.
FRANC GERKMAN — 80-leftnik
Te dni je v Slovenski vasi v Lanu-su naš rojak Franc Gerkman prazni-val 80-letnico svojega življenja. Jubilant se je namreč rodil
21.	oktobra 1895 v Spodnjem Brniku v cerkljanski fari. Tu je tudi obiskoval 3. razredno1 osnovno šolo, v kateri je kot nadučitelj poučeval znani glasbenik Vovken. Kot mlad fant se je udejstvoval v orlovski organizaciji kot telovadec, vaditelj in načelnik v Kamniškem okrožju.
Pričela se je prva svetovna vojna in Franc Gerkman je bil vpoklican k vojakom. Vso vojsko je preživel na italijanski fronti ob Soči. Doživel je strašno bitko pri Doberdobu, kjer je padlo več kot polovic.) čete. Zaradi svojih zaslug je bil v Renčah odlikovan s hrabrostno svetinjo prve stopnje (15 kron mesečno). Po 20 mesecih stalne borbe v prvi bojni črti je bil ranjen. Odpeljali so ga na Dunaj na zdravljenje.
Naš jubilant pa pozna še druge dogodke iz slovenske preteklosti, saj je doživel tudi upor 17. pešpolka v Judenburgu, kjer je bilo več Slovencev ustreljenih. Takoj po končani vojni pa se je udeležil demonstracij v pomoč Slovencem na Koroškem, ko se je tu vršil plebiscit. Osebno je na shodih in izletih spoznal vse tedanje narodne vaditelje: Janeza Evangelista Kreka, L. Erlicha, dr. Korošca in dr. Kulovca.
Leta 1932 se je Franc Gerkman poročil z gospo Marijo, ki je letos spolnila 70 let. Ustvarila sta si prijeten dom. Družina se je izkazala zlasti v ljubezni do slovenske tiskane besede. Jubilant je že kot fant bral Dom in Svet. Poleg tega pa so potem v njegovo hišo prihajali še: Mohorjevke, Odmev iz Afrike, Domoljub, Bogoljub, Mladost, Glasnik Najsv. Srca, Novi čas, Mladika, Kmečka žena, Gorenjec (ki je v nemški okupaciji izšel kot Karawankenbote), Cvetje, Salezijanski vestnik...
Prišla je druga' svetovna vojna in komunistična revolucija. Zaradi svoje protikomunistične usmerjenosti je jubilant leta .1945, skupaj s svojo družino, zapustil dom ter se z ostalimi tisoči in tisoči umaknil na Koroško, kjer je nekaj časa bival v Vetrinju, nato pa v Lienzu. Leta 1948 je emigriral v Argentino in se naselil v Slovenski vasi, kjer si je postavil nov, prijeten dom, ter uživa v družbi Svojih sinov in vnukinj zasluženi mir.
Našemu slavljencu ob tako lepem življenjskem jubileju iskreno čestitamo. Željam njegovih prijateljev se pridružuje tudi Svobodna Slovenija, ki svojemu zvestemu naročniku kliče: Še na mnoga lota!
dinjene Slovenije Marijan Loboda; oba sta poudarjala hvaležnost vseh, da nas gredo zastopat na misijonsko polje; mi pa jih bomo spremljali z molitvijo in ljubeznijo. Spregovoril je v imenu Misijonske akcije tudi Lojze Rezelj, ki je poudaril, da jih bomo po svojih močeh tudi gmotno podprli, zlasti z vsakoletnim organiziranjem tradicionalnih misijonskih tombol. Misijonarjem sta Rez-ljeva najmlajša dva otroka podarila šopek cvetja, a tudi lanuški slavčki so po dveh zastopnikih v narodni noši, Levstikovi in Brulcevem, poklonili lep šopek rdečih nageljnov.
Po vsem tem pozdravljanju, za katero so se vsi trije misijonarji drug za drugim v kratkih, a toplih besedah zahvalili, se je začelo prikazanje slovenskega malgaškega misijona. Najprej je g. Lenček Ladislav izvabil od predavatelja g. Franca Buha nekaj splošnih podatkov o deželi in verovanjih prebivalcev, pa o postanku slovenskega misijona tamkaj, nato je pa sam predavatelj s pomočjo prav lepih barvnih skioptičnih slik prikazal polje njihove ga misijonarjenja in prav tako vse tamkašnje slovenske misijonarje.
S pesmijo Zmagala si, Devica slavna, je vsa dvorana zaključila res posrečeno proslavo svetovne misijonske nedelje prav po slovensko in ljudje so zadovoljni nad doživetjem tega srečanja odhajali na domove.
-v. -k.
IVAN SURIN — umrl
Zopet je posegla smrt med Slovence, ki so prišli kmalu po prvi svetovni vojni v to deželo. Dne 23. oktobra je umrl Ivan Surin. V mesecu marcu letošnjega leta je začutil neke motnje v grlu. Iskal je zdravniško pomoč, ki mu pa ni nič nevarnega odkrila. Vesel je zopet hodil vsak dan na delo. Pred mesec dni se je pa bolezen na hitro razbohotila. V petek 10. oktobra je iskal pomoči v Sanatoriju Antártida. Dne 13. oktobra se je podvrgel operaciji na grlu. Zavratna bolezen je pa že naredila svoje in je dne 23. oktobra dopoldan ob roki svoje hčerke umrl.
Pokojni se je rodil 5. oktobra 1904 v vasi Lipa pri Ilirski Bistrici. Kot mladega fanta je pripeljala pot v Argentino dne 5. avgusta 1925. Tu si je u stanovil družinsko ognjišče z gdč. Ivanko Šabec. V zakonu se je rodila hčerka Anita, ki je sedaj poročena z Antonom Žele. Rajni je bil zaposlen v metalurgič-ni stroki. V službi je bil zelo vesten in pošten. S pridnostjo si je s svojo življenjsko družico zgradil ličen dom v Villa Ballesterju. S 60. leti je stopil v pokoj, a je še vedno z veseljem hostil na delo do zadnjega. S svojim pridnim zetom so si zgradili nov lep dom. Živel je samo za svojo družino. Rekel je večkrat: med seboj se res lepo razumemo, kaj si pa hočemo te kratke ure, ko smo na svetu, greniti življenje drug drugemu. Večkrat je tudi omenjal, kake grozote so poče njali fašisti v njegovem rojstnem kraju. V njegovi vasi so vse žene — matere in otroke vred spravili v neko hišo, jo polili z nafto in zažgali. Med temi so bili tudi pokojnikova mati, dve sestri, svak in štirji nečaki. Da je bil pokojni zelo priljubljen, saj je bil vedno vesele narave, se je videlo, kako1 so ga v velikem številu prihajali kropit naši rojaki in tukajšnji domačini. Pogreb je bil v petek 24. okt. V sanmartinski stolnici je bila sv. maša, ki jo je daroval g. msgr. Orehar, ki je pokojnika tudi lepo pripravil na srečanje z Bogom. V poslovilnem govoru je lepo razvijal misli, kako moramo biti vedno pripravljeni, na smrt. Pokopan je na pokopališču v San Martinu.
Za njim žalujejo njegova žena Ivanka, hčerka: Anita z možem Antonom, vnukinji Suši in Silvija. V domovini pa zapušča, tri brate. Naj mu bo lahka argentinska zemlja, družini pa iskreno sožalje.
KREDITNA ZADRUGA “SLOGA”
- V soboto, 4. oktobra t. 1. se je. zbralo vi SLOGI lepo število predstavnikov slovenskih krajevnih domov in mladinskih organizacij, ki so se odzvali povabilu upravnega odbora zadruge na prijateljsko srečanje ob priložnosti otvoritve preurejenih zadružnih prostorov. Prijetno so bili obiskovalci presenečeni nad tem novim napredkom naše zadruge in se pohvalno izražali o lepih prostorih in opremi. Veliko pozornost so vzbujale razstavljene risbe naših otrok in fotografije naših fotografov, narejene in posnete za lanski risarski in fotografski natečaj ob priložnosti praznovanja 20-letnice SLOGE. Navzoče je z lepim nagovorom pozdravil predsednik zadruge g. France Hrovat, ki je v klenih besedah orisal nastanek in rast SLOGE in dal iskreno priznanje za opravljeno delo dolgoletnemu predsedniku g. Ivanu Ašiču, kar so poslušalci potrdili s krepkim ploskanjem. Besede zahvale je izrekel tudi vsem dosedanjim odbornikom zadruge, ki so se povabilu na tal večer skoro polnoštevilno odzvali kakor tudi vsem številnim in zvestim članom, ki so končno omogočili, da je SLOGA tako lepo uspela. Lepo se je zahvalil tudi vsem, ki so pripomogli, da je prenovitev zadružnih pisarn tako le po izpadla, zlasti g. Gorazdu za načrt in vodstvo vseh del, mizarskemu podjetju BIVEGRO - Bidovec in Grohar in kovinarskemu podjetju France Remic. Svoj nagovor je g. predsednik končal s povabilom navzočim, da dvignejo čaše in napijejo na zdravje svobodnega slovenskega rodu v Argentini. Po napitnici je povzel besedo tajnik zadruge g. Marijan Pograjc in v živahnem tonu orisal v nekaj besedah razne nagradne natečaje, ki jih je SLOGA izvedla lansko leto v okviru proslav svoje dvajsetletnico. Živo nam je razložil razstavljene risbe in fotografije in razglasil nagrajence, katerim je nato g. predsednik Hrovat izročil lepe spominske medalje in sicer: Za barvne diapozitive, prvo nagrado Jožetu Drakslerju, drugo nagrado dr. Marku Kremžarju; za čmo-bele fotografije, prvo nagrado Marku Finku in drugo nagrado Emilu Boštjančiču; za najboljšo risbo iz skupine A, Marinki Pintar, iz skupine B, Klavdiji Malovrh in Marjetki Javoršek iz skupine C. Po tej prijetni toč ki so navzoči še dolgo ostali v prijateljskem pomenku pri okusno pripravljenem prigrizku in dobri kapljici, veseleč se tega novega uspeha naše zr> druge. Bil je res lep večer in ko smo s" v pozni uri pričeli razhajati, so nam še odmevale v srcih besede g. predsednika Hrovata: „Ob 30-letnici naše narodn tragedije se dobro zavedamo dolžnosti, ki jo imamo do našega naroda; vemo, da so idejne, narodnostne in gospodarske odgovornosti neločljive in predstavljajo hrbtenico našega slovenstva. T SLOGA s svojim delom krepi naš obstoj in dokazuje, da V SLOGI JE MOČ!
CARAPACHAY Materinski dan
Kakor vsako leto v tem mesecu, ko se v Argentini proslavlja materinski dan, je tudi naša mladina povabila -s naš dom svoje starše in se s prisrčnim nastopom oddolžila svojim materam ob
priliki tega materinskega praznika.
Najprej so otroci šole podali več deklamacij in odlomkov slovenskih pesnikov in pisateljev, ki se nanašajo na ljubezen do matere. Presenečeni smo I, nad lahko in lepo izgovorjavo, kar je lahko učencem in učiteljicam samo v ponos. Šolski zbor je pod vodstvom ge. M. Markež zapel več mladinskih pesmi. Nato je bil na programu duet harmonikarjev (S. Blazinšek in J. Žnidar), ki sta lepo izvedla svoj nastop. Pevski zbor Mladina pod vodstvom gdč. T. Prijateljeve pa je zapel tri narodne pesmi. Sledil je še nagradni srečolov in prodaja torte. Ob pogrnjenih in založenih mizah se je vsa družba zadržala \ medsebojnem pogovoru še dolgo.
Prireditelji in obiskovalci so bili vsi mnenja, da je premalo takih skupnih srečanj sicer dobro pripravljenih, ker ob iskrenem in skupnem pogovoru se da rešiti marsikateri problem, odpravila bi bi se marsikatera napaka in taka srečanja so tudi prava vez med starejšimi in mlajšimi.
SAN JUSTO Materinska proslava in roditeljski sestanek
V nedeljo, 19. oktobra, je bila v San Justu lepo uspela materinska prosla-in roditeljski sestanek šole „Franceta Balantiča“.
Po slovenski sv. maši so v Našem domu šolski otr-oci mamicam pod vodstvom gdč. Anice Mehle zapeli voščilno: Vse najboljše za god in uspavanko: Žabice regljajo. Učenka 8. razreda je prebrala domačo nalogo: Moja mamica. Rdeči nageljni, ki so jih otroci poklonili svojim mamicam, so govorili Oi veliki ljubezni. Po lepi proslavi je bilo predavanje dr. Alojzija Starca o temi: Štirje temelji zdravega družinskega življenja. Podčrtal je razumevanje in ljubezen v družini, skupno molitev in zakramentalno življenje, božjo in domačo besedo in pomen križa in podobe Matere božje v naših hišah. Za sklep je v življenju in delu šolskih otrok podala tehtne misli voditeljica šole gdč. Angelca Klan-šek. G. Pavel Malovrh, predsednik odbora starš*v, ki je sestanek vodil, pa je spomnil lepo vrsto udeležencev, na pomen šole in na skupno odgovornost za njeno uspešno rast.
SAN MARTIN
Liga žena-Mati je imela dvpje Sestankov. Prvi je bil dne 17. septembra in je bil posvečen letu žene, ki ga je za -letos proglasila Zveza narodov, in o ženskem kongresu, ki se je letos vršil v Mehiki in so ga komunisti spretno izrabili za svojo propagando. Dne1 16. oktobra pa nam je predavala zobozdravnica gdč, Snežna Osterc, o tem, kako moramo paziti na zobe. Zelo zanimivemu in za zdravje važnemu predavanju je sledil izčrpen razgovor z zobozdravnico o vprašanjih zobozdravstva. Predsednica lige ga. Voršičeva se je predavateljici iskreno zahvalila za njeno predavanji:.
Igro „Čudni snubci“,1 ki' j;o je spisal naiš pisatelj in dramatik Joža Vombergar, pripravlja Slovenski dom v San Martinu. Igrala jo bo dne 15. novembra san-martinska mladina. Režijo (vodi g. Maks Borštnik s sodelovanjem ge. Nataše Smersujeve.
MENDOZA
Dvoje skioptičnih predavanj o Sloveniji
Dva lepa. večera smo doživeli skoro kar po vrsti v našem Domu z obiskom po domovini ob umetniško dovršenih barvastih diapozitivih.
Prvi večer je bil pri nas na obisku g. Pfeifer, v Buenos Airesu že dobro, poznani fotograf. V lepem številu smo se zbrali v dvorani. Naš gost nam je nudil zares nepričakovano in presenetljivo begat užitek.
Na filmskem traku nam je predsta vil za vse, zlasti pa za naš mlajši rod presenetljive prizore. Po domovini na: je vodil ob slikah in spremljajoči glasbi skozi štiri letne čase.
Od poslavljajoče se zime smo stopili v vigred. Iz oledenele razpokline nas je med listjem pozdravljal predznanilec pomladi, teloh; potem na grozdnem obronku zvonček in na livadi trobentica.
Ko smo v poletnem večeru strmeli o-čarani v razkošje barv ob zahajajočem soncu, nam je zapel večerno pesem naš nenadkriljivi solist — slavček. In še in še skozi poletje in delo na polju in življenje v gozdu, skozi razkošno bogato jesen vse do mrakobnih, pravljičnih kopren, ki so ogrnile v zimski sen prirodo, pokrito s snežno preprogo.
Predavatelju smo bili zares vsi navzoči od vsega srca hvaležni za prekrasen užitek, ki nam ga je pripravil.
Na drugi večer pa nas je Društvo Slovencev povabilo, da smo šli po domovini ob diapozitivih in razlagi arh. Božidarja Bajuka, ki je med svojim o-sebnim obiskom v Sloveniji napravil na stotine barvastih slik in nam najbolj značilne ter izrazite diapozitive prikazal ob razlagi in vtisih svojih osebnih doživetij. Ta večer je imel za vse še nekaj posebnega prav v dejstvu, da je bilo v njem natrpanih toliko osebnih, vtisov predavatelja na eni strani in pa seveda na drugi strani spominov nas vseh, ko smo se za 30 let nazaj prestavljali v domače kraje, ogledovali rod’' in znane domove, strmeli v „poznano“ drevje, kozolce, njive, znamenja in božje hrame — iz nekdanjih dni.
Vsi smo se pa menda tudi z osebnim doživetjem približali — čeravno samo ob barvastih slikah in živem pripovedovanju predavatelja — njegovemu osebnemu doživetju, ko je uvodoma priznal, da so bile vse lepe in izbrane besede, s katerimi smo našim mladim, tukaj rojenim, mi starejši doslej skušali opisovati in prikazati razkošno lepoto naše domovine, končno le samo — „besede“. To je doživel sam osebno, ko se je v (Nad. na 4. str.)
■ ■■■■■■■■■■■■■■■■■■■»'■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■v**'
Proslava misijonske nedelje
Slovenci v Argentini
(Nad. s 3. str.)
avtobusu vozil skozi Dolenjsko proti Ljubljani.
Vodil nas je ,nato vzdolž in počez po slovenskih pokrajinah in vsi smo gledali in strmeli in poslušali, starejši pa so se tajali ob spominih na nekdanje mlade dni. . .
Tudi arh. Bajuku smo bili od srca bili od srca hvaležni in vkljub številnim diapozitivom se je vendarle ob koncu zbudil vzdihljaj: škoda, da je konec . . .
Počastitev mamic in očetov 12. oktobra
Z veliko vnemo so se zopet letos pripravljali naši mali za praznovanje dneva svojih staršev. Smo pač tudi letov v „materinski dan“ vključili še očke, ki to vsekakor zaslužijo.
Je bila tudi prva pesmica, ki so jo vsi zapeli, posvečena očku, nato pa dve mamici. ¡Prisrčen je 'bil prizor, ko sA peli na odru v prazničnih oblačilih in vsak z dvema nageljnotna v roki, pa s „skrivnostno listino“ v obliki srca na šopku, kjer so bile napisane tihe in otroške ljubezni ter pozornosti polne žrtvice za očka in mamico. Po prvih treh posve-tilnih pesmicah je ves ta mali drobiž stekel z odra, vsak k svojemu očku mamici, ter jima poklonil svoj šopek.
Ko so se vrnili na oder, je zastopnica naših deklet ob prigodniški besedi poklonila šopek tudi naši skupni Mater — Mariji Pomagaj. Sledile so deklamacije vseh stopenj ljudskošolskega teča-
ja, nato pa še šest pesinic v petju, ki se pri naših malih od nastopa do nastopa ubrane je oglaša.
Za priložnostni praznik je sledil govor dekleta, nato pa nastop našega vrtca.
Nižja tečajna stopnja je prikazala simbolično deklamacijo Mamici za god, srednja in višja pa sta še prispevali s priložnostnima prizorčkoma.
Pripravo sporeda je vodila gdč. učiteljica Lenčka Božnar ob sodelovanju svojih sedelavk gdč. Mimi Artačeve in Angelce Šmonove. Z najmlajšimi je nastopila vrtnarica gdč. Zalka Hirsche-gger; petje pa je na skrbi prof. B. Bajuka.
Tako smo se prisrčno oddolžili našim največjim dobrotnikom, staršem, ki so bili veseli svojih malih in njihove pozornosti zanje.
Bb
OBVESTILA
NEDELJA, 2. novembra 1975:
Na Pristali v Castelarju 23. vseslovenski mladinski dan.
SOBOTA, 8. novembra 1975:
V	Slovenski hiši o:b 20 uri 6- kulturni večer SiKA. France Papež bo govoril o temi: ,,Fred novo izdajo Balantičevih pesmi“.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
zvečer pomladanska zabavna prireditev.
NEDELJA, 9. novembra 1975:
V	Slovenski hiši ob 9,30 mladinska maša in nato sestanek.
V	Slovenskem domu v Berazategui deveta .obletnica doma s celodnevnim programom.
SOBOTA, 15. novembra 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
Vcmbergarjeva veseloigra „čudni snubci“. Po igri na voljo domača večerja.
V	Slomškovem domu v Iiamos Mejia mladinski dan.
V	Slom.škocm domu ob 19,30 prijateljsko srečanje član/bv doma: otvoritev zadružnih prostorov, sprejem novih članov, nagradno žrebanje, itd-
NEDELJA, 16. novembra 1975:
Na Pristavi v Castelarju pristavski dan.
ZAHVALA
Pr; plačilu razlike za povišano naročnino so prispevali še za tiskovni sklad: Moron: 1 naročnik $ 560; Capital Federal: 1 nbrpičriik $ 80; Adrcgue: 1 naročnik ? 100; Rosario: 1 naročnik $ 40; Bariloche; l naročnik $ 90; Men-doza: 8 naročnikov, $ 20, $ 20, $ 20, $ 40, $ 40, $ 40, $ 820, $ 2.000, skupaj $ 8.000. Svobodna Slovenija se vsem iskreno zahvaljuje.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Seja upravnega sveta Zed. Slovenije
bo 13. novembra 1975. ob 20. uri v prostorih ZS.
Pisarna in knjižnica ZS je odprta vsak dan od 16 do 20 ure, razen ob sobotah.	r
Sli
V NEDELJO, 2. NOVEMBRA 1975, NA PRISTAVI
23. mladinski dan
vse slovenske mladine Velikega Buenos Airesa
® cb 9,00: tekmovanja v odbojki
• cb 11.00: zbiranje, pričetek in dviganje zastav
© ob 11.30: mladinska sv. maša, nato skupno kosilo
•	ob IG.00: kulturno-družabni program. Nastopa mladina iz Carapachaya,
Caste'larja, Ramos Mejije, San Justa, San Martina in Slovenske vasi.
K udeležiti starejši in mladina lepo vabljeni!
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZINI SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
Opozarjamo, da imamo v Lomas de Zamora, v našem novam velikem lokalu, vedno na razpolago najfinejše pohištvo.
Ludvik Puš
NA
Naslednji dan mi naš prijatelj že pride povedat, naj se zglasim ta, in ta dan ob določeni uri pri dotičnem advokatu. Polna novega upanja sem se odpravila k njemu. Bil je srednje starosti človek, zelo prijazen in je naredil name najboljši vtis. Po prvih formalnostih, ki so običajne, je takoj začel z delom. Vse naj mu natančno in brez olepšave povem: kaj je moj mož delal, kakšno funkcijo je pravzaprav imel, česa mislim jaz da bi ga mogli komunisti doma obtožiti? Aretacijo so, kot je to sedaj na splošno znano, zahtevali iz Jugoslavije. Precej dolga je bila vprašalna pola, na vsa vprašanja sem mu po svoji vesti odgovorila. Na koncu pa sem morala podpisati, da je vse čista resnica, potem pa še to, da kot žena Ludovika Puša njega polnomočno pooblastim za svojega zastopnika.
Obljubil je moj novi pravni zastopnik, da pojde čimprej na komando FSS in se bo tam zanimal, kje in s kom nai govori. Bil je skoraj gotov, da mu bo uspelo vsaj do prave osebe priti, jaz pa bom obveščena takoj, ko se bo od tam vrnil in bom potem spet prišla k njemu. Tu moram omeniti, zakaj :n kako je bila ¡mogoča ta njegova gotovost, da ga bodo Angleži sprejeli. Bil je namreč srečen „slučaj“, da je moj advokat osebno poznal nekega Angleža, ki je doma bil sodnik. Z njim se je že prej večkrat pogovarjal o angleškem pravu, pač iz svojega osebnega interesa kot jurist. Sedaj se je naravnost k nje-
(39)
POT
mu podal in pri njem iskal nasveta, ki mu ga je ta rad dal, seveda mu je moral resno obljubiti, da nikdar ne bo nikjer povedal, kdo je bil tisti, ki ga je tako dobro poučil o vsem, kar le bilo zanj sedaj potrebno vedeti; to bi zanj imelo slabe posledice, ker je civilist.
Res je advokat kmalu potem dobil osebne stike z oficirjem, ki je imel politične zapornike pod sabo. Kot mi je pravil, vseeno ni bilo tako enostavno priti do njega. Ampak z vsemi potrebnimi izkazi in mojim osebnim pooblastilom se mu je le posrečilo. Do sestanka pa je največ pomagalo to, da je vedel citirati ustrezne paragrafe iz angleškega prava in sicer tiste, ki govore o aretaciji civilne osebe, ki ima po njihovem vedno in povsod pravico do zaslišanja od merodajne oblasti. Ravno tega pa oni niso nikdar dovolili zaporniku, ki ga zastopa, kliub njegovim ponovnim vlogam. Ker pa za tega jetnika sedaj kaj več res ni mogoče storiti, je stopila v ospredje edina oseba, ki ima tudi po angleškem zakonu to pravico — namreč njegova žena.
Sreča je bila tudi, da je advokat znal dokaj dobro angleško in tako nista potrebovala nobenega tolmača.
Pravil mi je potem vse natančno, kako je razgovor med njima potekal. Prvo, kar je advokat od Angleža slišal, je bilo: „Pa saj mi Angleži nimamo nič proti Ludoviku Pušu, mi ga ničesar ne obtožujemo. Zaprli smo ga na zahtevo jugoslovanske vlade, ki pravi, da
spada pod zakon o „vojnih zločincih“ :n želijo, da ga izročimo njim.“
Ko je bil drugič tam, je advok i povedal oficirju, da je po vseh informacijah, katere si je on od več oseb nabrai, povsem jasno, da gre tukaj izklju mo za politično igro. Izjavil je Anglež i „Ničesar takega ni Puš zakrivil, da bi smel biti na listi vojnih zločincev, in to tudi vi Angleži dobro veste, če ga izročite, boste vi odgovorni in sicer za dva: njegova žena je že tako obupana in na koncu svojih moči, da takega udarca ne bo prenesla.“
Povedal mi je moj zastopnik tudi, da je tistega majorja opozoril še na to, naj dolgo več ne odlašajo z Izpustitvijo, keif bi sicer bilo lahko prepozno, nastopila je huda zima in v celici so bila okna razbita.
„Zima je tukaj,“ je prepričeval advokat Angleže, (bilo je že v decembru) „in slišim, da je v celici zelo mrzlo. Kaj mislite, kako dolgo bo jetnik pri tako pičli in neprimerni hrani zdržal; iz tega nujno pride bolezen, posebno če je človek v taki duševni dispoziciji. Vi me vedno odpravite z izgovorom, da čakate, da vam jugoslovanska vlada predloži zahtevano obtožnico. Prepričan sem, da bi jo vam bila že zdavnaj poslala, a ker v resnici nima nič takega, kar bi vi Angleži lahko smatrali za zločin, vam nima kaj poslati. Rotim vas, spustite moža na svobodo! Povem vam, da že širša javnost ve o tem v našem mestu in obsoja vaše nečedno barantanje in se sprašuje, kaj bi jugoslovanska vlada po vaši krivdi mogla storiti nad nedolžnim človekom.“
DOLGO
PO ŠPORTNEM SVETE
SLOVENSKA EKIPNA lahkoatle:-ska prvaka sta med moškimi klub Kla-divar iz Celja, med ženskami pa ljubljanska Olimpija. Posamezni rezultat' so bili kar dobri. Nov slovenski rekord v teku na 400 m z ovirami je postavil Janez Penca (01) s 51,7, skakalec Dušan Prezelj pa je s 213 cm postavil letošnji najboljši slovenski rezultat v tej panogi
VL JUGOSLOVANSKA ALPINISTIČNA HIMALAJSKA ODPRAVA, namerava osvojiti znani himalajski vrh Makalu. Po sedemnajstdnevnem maršu je odprava, ki jo sestavljajo sami Sl venci, prišla do kraja v dolini reke Ba-run, kjer so v višini 4.900 metrov postavili bazno taborišče. Odprava je najela 830 nosačev, od katerih je vsak prenesel po 30 kg tovora. Med nosači je bilo precej žena in de'klet, ki so pri nošnji tovora popolnoma „enakopravne" z moškimi.
Slovenski dom
■
■
Carapachay
■
j in njegova mladina
■
■
■
■	vabita vse prijatelje, starejše in
mlajše na
■
j POMLADANSKO ZABAVNO PRIREDITEV
■
■
■	ki bo v domu v soboto, 8. novem-
■	bra zvečer. Na razpolago bo topla
večerja.
Sodeluje
■	Slovenski instrumentalni ansambel
■
Ljubitelji zdrave zabave
■
prisrčno vabljeni!
SDO	SFZ
RAMOS MEJIA
MLADINSKI DAN
Sobota, 15. novembra
Veliki popusti | pri letalski vožnji v Evropo
£ Agencija Emona, I ucuman ,.,„1,	■
7. nadštr., štev. 50
■	1	m
S T. E. 46-9440; od 9—12 in 15—19 j Ob sobotah zaprto
ESURBU UMU
Editor responsable: Miloš Star»-Director: Tone Mizerit Redacción y Administración:
Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. F,. 69-9503 Argentina
Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimir Batagelj in Tone Mizerit
a” O <1> *4 ° s?!	FRANQUEO PAGADO Concesión N* 5?7K
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38z--
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 440.— (44.000), pri pošiljanju po pošti $ 460.— (46.000j ; ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo Ž1 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA dol.
Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 425, Buenas Aires. T. E. 33-7213.
Prof. dr. JUAN JESUS BLASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja *
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20. ; Zahtevati določitev ure na privatni !
telefon 628-4188.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL CASCANTE
Escribano Público Cangallo 1642 Buenos Air** Pta. baja, onc. z
T. E. 35-8827
Poravnajte naročnino Svobodne Slovenije!
Nedelja, 9. novembra 1975 BERAZATEGUI
DESETA OBLETNICA DOMA oh 30-letnici našega zdomstva
v geslu:
Zet naš drugi tlom in rod!
Pričetek celodnevnega slavja bo ob 11.30 z dviganjem zastav in sv. mašo, ki jo bo daroval č. g. dir. slov. dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar
Popoldanski program bomo pričeli ob 15 z slavnostnim govorom predsednika Zed. Slovenije g. Marjanom Lobodo.
Zagotavljamo Vam, da bo lepo in prijetno pri nas, hitra in točna postrežba, bogate, okusne jedače in po želji pijače — torej: Nasvidenje!
Dohod z vlakom: Postaja Berazategui, nato kolektiv 300 B (ne C ali D) — do calle 24 in 144 (ex 1 y 34) alU “cuatro cuadras, pasando la iglesia de Villa España”.
ZELO VAŽNO! IZREŽITE IN SHRANITE!
■
■
■
Odbor Kreditne Zadruge SLOGA sporoča, da bodo imeli od 1-1-1976 dalje vsi člani Zadruge pravico do posmrtninske podpore pod nasled-
■	njimi pogoji:
■ m
člani do 50 let ■— petkratno vloženi kapital,
člani nad 50 let — trikratno vloženi kapital;
vendar je ta podpora do nadaljnega lahko največ $ 15.000.—
(m$n. 1.500.000.—).
Do te posmrtninske podpore bodo imeli po 1-1-1976 avtomatično pravico vsi dosedanji člani Zadruge, ne glede na starost in jo bo Zadruga izplačala v primeru smrti člana najbližjethu sorodniku, ali osebi, ki se bo izkazala s potrdilom o plačilu pogrebnih stroškov, če član pismeno ne bi drugače odločil. Člani, ki ne bi hoteli biti vključeni v ta posmrt-ninski sklad, naj to pismeno sporoče v zadružno pisarno.
Novi člani (od 1-10-1975 dalje) bodo lahko deležni te podpore do nadaljnjega le, če ob vpisu v K. Z. SLOGA še ne bodo izpolnili 65 let-Vsa ostala pojasnila v zadružni pisarni:
■
■
■
Bme. Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejia
v uradnih urah ob ponedeljkih, sredah in petkih od 15. do 19. ure.
■
■ ________
| Preberite! Premislite! Odločite!