Kazalo
Sodobnost 11 november 2024
Mlada 
Sodobnost
Uvodnik
Nataša Konc Lorenzutti: Ker se v prvem 
poglavju nič ne zgodi 1371
Mnenja, izkušnje, vizije
Peter Svetina: Veščina pisanja 1382
Vesna Mikolič: Lažja, a še bolj zanimiva pot 
do Ivana Cankarja 1395
Vesna Žnidar: Mladostnik kot jezikovni 
zgled prihodnosti 1400
Pogovori s sodobniki
Majda Travnik Vode z Ireno Androjno 1410
Sodobna slovenska poezija
Tisa Tavčar Gerlovič: Upesnjene pravljice 1424
Mojca Andrej: Male čarovnije 1434
Sodobna slovenska proza
Simona Semenič: Bes te lopi 1444
Tuja obzorja
Frida Nilsson: Ledenomorski pirati 1459
Sodobnost 2024 Letnik 88
Sodobnost 2024 Kazalo
Razmišljanja o(b) knjigi
Damir Globočnik: Novo stripovsko življenje 
1474 Jalnovih Bobrov
Mateja Bedenk Košir: Vidiš me, torej sem.  
1480 O Snegu Marjane Moškrič
Portret
Alenka Urh: Miki Muster, tisti, ki ga je voda 
1488 prinesla
Sprehodi po knjižnem trgu
Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci 
1501 (Katja Štesl)
Anja Štefan: Mišji ženin  
1505 (Milena Mileva Blažić)
Janja Vidmar: Koliko še? (Gašper Stražišar)
1510 Boštjan Gorenc, Matej de Cecco: Šnofijeva 
1513 druščina 5 (Žiga Valetič)
Aksinja Kermauner: Žiga špaget gre na 
1517 trnek viset (Alenka Urh)
Letnik 88 Sodobnost 2024
Uvodnik
Nataša Konc Lorenzutti
Ker se v prvem 
poglavju nič 
ne zgodi
Oni dan mi je na prelomu tisočletja rojeni odrasli fant, ki so ga vzgajali 
digiskeptični starši, a  se je njihove miselnosti že osvobodil, predlagal 
revolucionarno spremembo v  načinu delovanja. Za uvod mi je povedal 
zgodbo o spletnem vplivnežu, ki je napisal knjigo, jo sam izdal, sam prodal 
in z njo, seveda sam, obogatel, ker so jo njegovi sledilci razgrabili. Srečni 
zvezdnik je kajpada lep in obdarjen z odličnimi pogoji že od prej, njegovo 
delo pa je avtobiografsko in govori o tem, s kakšnimi izzivi se je na svoji 
poti spopadal in kako jih je premagal, da mu je uspelo. 
Zgodbi je sledil predlog mojega simpatičnega sogovornika, naj tudi jaz 
uberem sodobnejši način povezovanja z mlado publiko, saj se otrokom in 
najstnikom, za katere ustvarjam, ne bom več približala, če se ne bom prila­
gajala času in jih nagovarjala prek njihovih omrežij. Zamisel je fant izrazil 
s tako iskrenim navdušenjem, da mi ga je bilo prav težko zatreti in bi mu 
najraje pritrdila: “Hvala, bom razmislila,” vendar mu nisem, nasprotno, 
spustila sem se v razpravljanje, zapadla v ogorčenje in začela ognjevito 
braniti načelo, da pot k uresničenju človekovega poslanstva ni v  sobici 
s kamero, ampak zunaj, v svetu, med ljudmi, in da se nameravam svojim 
bralcem še naprej približevati na svoj zastareli način.
Miselnih razkolov med mladimi in malo starejšimi je v svetu vse več, 
a ker sem ravno pred nekaj dnevi obiskala Srednjo šolo za oblikovanje in 
fotografijo v Ljubljani, katere dijakinja sem bila nekoč tudi sama in kjer 
Sodobnost 2024 1371
Foto: Studio Pavšič Zavadlav
Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
sem zdaj kot gostja doživela naklonjeno, prijetno pozornost najstniške 
publike, ostajam še bolj trdno zasidrana v prepričanju, da je vztrajanje pri 
živem stiku z ljudmi, tudi z mladimi, edini slog za preživetje sočutenja in 
človeške pristnosti ter odgovor na inflacijo samopromocijskega vplivanja 
prek družbenih omrežij. 
Starši so mi privzgojili prepričanje, da je samohvala ena najbolj nevar­
nih človeških skušnjav. Da samovšečnež postane slep in ohol ter se utopi 
v samem sebi, me je naučil tudi grški mit, zato imam vase vgrajen alarm, 
ki mi zatuli vsakič, ko se približam gladini s svojim odsevom. Poleg tega še 
vedno verjamem v klasične medije, ki po tiskovnih konferencah ob izidih 
novih knjižnih naslovov objavijo vsaj tri vrstice o izdanem delu, pa čeprav 
jih prepišejo z vabil. In ker verjamem tudi v moč literature, ki nagovarja 
sama po sebi, ne da bi jo avtor še dodatno razlagal, se mi ni treba ogledova ti 
v zaslonu, ki sodobnemu narcisu nadomešča vodo. Zame je sporazumeva­
nje še zmeraj možno samo v odnosu.
Ko pišem, je moj odnos do bralca1 kljub njegovi odsotnosti živ. Naučila 
sem se ga utelesiti v nevidnem dialogu, zraslem iz izkušnje živega sreče­
vanja. Mladi, ki jih imam pred očmi, postanejo v moji samoti eno bralsko 
uho. Vendar v središču tega, kar jim pripovedujem, nikoli nisem jaz, ampak 
pripoved in njeni junaki, zato z bralcem vstopam v enakovreden odnos, 
kajti zgodba, če mi bo uspela, ne bo smela zviška delovati nanj in ga dra­
žiti z nedosegljivim razkošjem, pač pa se bo lahko vanjo vselil in bo njen 
dogajalni prostor postal njegovo začasno bivališče. 
Pri spletnem vplivništvu je odnos že v  izhodišču nepravičen. Ta, ki 
vpliva, pridobiva svojega sledilca in se postavi nadenj kot nekdo, ki mu 
mora sledilec postati podoben, saj drugače ne bo vreden vstopa v njegovo 
bleščečo zgodbo. “Z mano greš lahko samo, če me občuduješ,” je, mor­
da iz nezavedne potrebe rojeni pogoj tistega, ki vpliva. Sledilec postane 
slepi potnik na krovu prestižne ladje, vendar je njen ujetnik in bo od vse 
zgornje bleščave dobival samo drobtinice, kajti slepi potniki morajo osta­
jati v podpalubju in nimajo vstopa med elito. Zato me sledenje spletnim 
vplivnežem spominja na pogodbo, ki jo je Faust podpisal z zlodejem, branj e 
kakovostne proze ali poezije pa na razvezo takšne pogodbe, orožje zoper 
zavajanje in laži.
Hčerke so mi pokazale filmček mlade vplivnice, ki jim s svojo popol­
nostjo vzbuja nelagodje. Stara je triindvajset let, zelo je lepa, temnopol­
ta. V  epizodi, ki sem jo videla, pripravi domačo kokakolo. Seveda ima 
1 Oblika je mišljena za oba spola.
1372 Sodobnost 2024
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi Nataša Konc Lorenzutti
 eksotične sestavine že kar doma, že odmerjene v  ličnih porcelanastih 
posodicah, čeprav na začetku postopka reče, da se je pravkar domislila, 
kaj bo danes pripravila. Dela se loti oblečena kot za poroko, z brezhibno 
urejenimi nohti, nevpadljivo in natančno naličena, zavidljivo preščipnjena 
v pasu, čeprav ima tri majhne otroke, med njimi dojenčka, ampak o teh 
ni sledu, ni jih slišati kje zadaj, v stanovanju ni nobene navlake in tudi na 
kuhinjskem pultu ni ostankov hrane ali kapljic, olupkov, embalaže. Na 
koncu spretno kadriranega in zmontiranega filmčka se prikaže njen čedni 
mladi mož, ki navdušeno srkne požirek svežega zvarka. Zvezdnica v interv­
jujih zagotavlja, da nima ekipe ter da vse dela in snema sama, zato deluje 
neskončno sposobnejša, neprimerljivo lepša, do popolnosti disciplinirana, 
vsekakor daleč srečnejša od vseh nas. Še mene, ki vem, da se v obdobju, 
ko si z majhnimi otroki doma, še počesati nimaš časa, kaj šele piliti nohte 
in sproti pospravljati ostanke špinače, popade neracionalen sram, da sem 
premalo urejena.
Spletni vplivneži so večinoma tudi sami žrtve kapitala, saj jih ta uporab­
lja kot svoje izložbene lutke. Tako se njihovo dostojanstvo ujame v past iz­
koriščanja. Sužnji podobe o sebi so, ki prilepijo nase še lahkoverno publiko, 
ta pa z vdanim sledenjem prav tako izgublja svoje dostojanstvo in občutek 
za to, kako se v resničnem svetu intelektualno in duhovno napreduje ter 
od kod se dobi denar za preživetje. Vloga izložbene lutke je ponižujoča. 
Nekoč, veliko pred časom, ko so digitalne tehnologije posegle v življenje 
slehernika, sem jo za eno popoldne izkusila.
Leta 1991 je moj oče izdelal svoje prvo smrekovo mazilo, s katerim si 
je pozdravil resno poškodbo. Recept je razvil v domači kuhinji, ga nato 
zavaroval in nekoliko razširil proizvodnjo, preselil prvotni “laboratorij” 
v primernejši prostor, pustil službo in ustanovil majhno podjetje. Uspel 
je brez poslovnih tveganj in spodobno preživel do upokojitve. Posel je 
nato prepustil sinu, mojemu mlajšemu bratu, ki je recepturo izpopolnil 
in posodobil poslovanje, a je ostal skromen, po očetovem načelu, ki ga je 
posvojil tudi sam, da se ni treba širiti, če lahko s svojo dejavnostjo pokriješ 
povpraševanje in zaslužiš dovolj za potrebe družine. Ko je oče začel, pa 
seveda ni vedel, kako bi svoj patent spravil med ljudi, zato je mene in mo­
jega bratranca s prvimi škatlicami zdravilnega mazila poslal na teren kot 
akviziterja, kar je bilo takrat še dovoljeno. Šla sva v Kropo, ne vem, zakaj 
ravno tja, in zvonila po hišah. “Vas kaj boli? Imate revmo, išias, poškodbo? 
Ponujava mazilo, ki pomaga zdraviti vse to.” Nekateri so naju vljudno 
poslušali in nama nato rekli, da jih nič ne boli, drugi so razlagali, da imajo 
“vse sorte žavbe in arcnije doma, pa jim nič ne nuca, zato jim tudi najina 
Sodobnost 2024 1373
Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
mast ne bo”, tretji so nama zaprli vrata pred nosom, še preden sva kaj re­
kla. Prodala nisva ničesar in sva užaljena opustila teren. Nikoli več nisva 
šla ponujat mazila po hišah.
Tudi sama ne maram prodajalcev, ki mi pozvonijo pri vratih, ker so me 
večkrat ogoljufali. Nekoč mi je “trgovski potnik iz Rima” prodal ponaredek 
posode AMC, češ da je original in mu je ostal “samo še ta komplet, preden 
gre domov k ženi in otrokom”, zato mi ga je ponudil za pičlih 300 evrov. 
Zasmilil se mi je, videti je bil reven, zato sem tekla dvignit gotovino na 
bančni avtomat, on pa me je medtem potrpežljivo čakal in se mu ni prav 
nič mudilo k družini. Izkazalo se je, da posoda pri zakovicah pušča vodo 
in izvedela sem, da je bilo takrat na Goriškem prodanih kar nekaj “zadnjih 
kompletov”, zato sem šla na policijo prijavit prevaro, pa so mi rekli, naj 
bom raje tiho, saj je plačevanje na dvorišču, takole brez računa, tudi z moje 
strani prekršek.
Danes po hišah legalno hodijo samo še zavarovalniški agenti, ki pro­
dajajo strah pred nesrečo, drugi ponudniki praškov za hitro rešitev vseh 
naših težav pa so se preselili na splet. Sploh jim ni treba zvoniti, da jih 
spustimo v najbolj intimne prostore svojih bivališč, ni se jim treba soočiti 
z živim človekom in se vljudno pogovarjati, ni se jim treba bati zavrnitve 
ali ponižanja. Njihove njive so bogato pognojene z naivnostjo.
Književno polje pa se napaja iz zbranosti in posvečenosti, zato se ne­
varno zavajanje bralstva zlepa ne more zgoditi. Branje te sicer povleče 
vase, a odnos, ki se veže na like in je ustvarjen z miselnim trudom na obeh 
straneh, praviloma ne zasvaja, ne škoduje in ne ruši temeljev osebnosti 
“sledilca”, ker ga ne oddaljuje od njega samega, ga ne priklepa na kult, zato 
ne maliči bralčeve podobe o tem, kar bi rad bil, ne sili ga v posnemanje, ne 
vzbuja mu občutka manjvrednosti in praviloma ne laže, četudi pripoveduje 
izmišljeno zgodbo.
Vživetje v zgodbene like ima, v nasprotju s slepim sledenjem skrbno 
izdelani podobi spletnega vplivneža, pomembno vlogo pri zorenju mla­
dega človeka, kajti z izkušnjo junaka, v katerega se mladi bralec vživi, ta 
pridobiva svoje lastne čustvene izkušnje. 
Bralske dogodivščine v  otroštvu in obdobju odraščanja se v  mojem 
spominu vgrajujejo v resnične dogodke in so z njimi skoraj neločljivo po­
vezane. Zagotovo me je vzgajala tudi najslavnejša knjižna vplivnica vseh 
časov. Zaradi njene svobode, ki mi je dala notranjo smelost, nisem imela 
potrebe, da bi zapadla prestopništvu. S  Piko Nogavičko sem v  nekem 
obdob ju živela. V trenutkih oklevanja in tesnobe sem se vprašala, kaj bi na­
redila ona. V vasi, med otroki, sem prirejala Pikine igre, zrežirala piknik na 
1374 Sodobnost 2024
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi Nataša Konc Lorenzutti
skali, hodila ritensko med hišami, risala zemljevide in načrtovala potovanje 
na otok v južnem morju. V teh igrah sem bila Pika vedno jaz. Sanjarila sem, 
da bom v skrivnostni hiši čudaške sosede nekoč, ko je ne bo doma, našla 
kovček zlatnikov, s katerimi bom lahko pokupila vse tortice v trgovini, zase 
in za prijatelje, da se jih bomo do sitega napokali. 
Živela sem tudi Gerdo iz Snežne kraljice in malo morsko deklico. Nare­
dila sem si gnezdo na kopici sena ter peljala piščance in grdega račka na 
sprehod. Igrala sem se zgodbo o belem kamnu2. Za majhen, bel in gladek 
prodnik, najden v gramoznici, sva si s prijateljico postavljali izzive. Kamen 
je lahko čez noč obdržala tista, ki je opravila nalogo.
Nekega večera sem v postelji začela brati Prigode Toma Sawyerja. Ker so 
mi starši ob uri za spanje rekli, naj ugasnem luč, sem brala ob baterijski 
svetilki, zadnje poglavje pa že v prvi jutranji svetlobi. Težko sem zdržala 
pouk, pomagala sem si lahko samo s čudovito mislijo, da nihče ne ve, kaj 
sem ušpičila, in da bom še kdaj in moram zato vaditi bedenje, saj so ponoči 
zgodbe še bolj razburljive.
V obdobju odraščanja se je moje strastno branje nekoliko ohladilo. 
Danes vem, da bi, če bi se rodila v 21. stoletju, tudi sama zapadla vplivu 
spletnih zvezdnikov. Dobro se spominjam, kako sem iskala idole, čakala 
edino tujo revijo za popularno kulturo, ki je izhajala enkrat na mes ec, 
rezala slike iz nje, jih lepila na steno, hotela biti enako postrižena kot 
moja igralska vzornica iz ameriške serije, ki smo jo takrat lahko gledali na 
slovenski televiziji; kako sem iskala potrditve prijateljev, čakala njihova 
pisma in preverjala svojo priljubljenost med njimi. Če bi imela današnje 
možnosti, bi bila nenehno v skušnjavi.
Najstnik si želi pripadati vrstnikom in se izviti vplivu staršev. Mi smo 
se dobivali na kopališču, ob reki, na pohodih, na drsališču, na zamrznje­
nem bajerju ali v kinu, včasih pa smo samo posedali po škarpah domačih 
dvorišč. Imeli smo dopisne prijatelje, s katerimi smo se med počitnicami 
obiskovali. Zdaj pa se žive mreže trgajo. Otrok pri petnajstih pride v dijaški 
dom, a ga vrstnik, s katerim bo na nekaj kvadratnih metrih sobival do kon­
ca šolskega leta, ne utegne pozdraviti in ga niti ne vpraša, kako mu je ime, 
tako je zatopljen v svojo štirioglato komunikacijo. Da imajo mladostniki 
vse več prijateljev na omrežjih, bližine in pravega pogovora pa ne zmorejo 
vzpostaviti, je seveda zastrašujoče, morda celo veliko bolj, kot so bile druge 
tehnološke revolucije v zgodovini človeštva.
2 Ideja za rekvizit je izšla iz knjige Beli kamen Gunnel Linde.
Sodobnost 2024 1375
Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
Pred poletjem sem na Slovenski matici poslušala predavanje nevrologa 
dr. Zvezdana Pirtoška. Razlagal je, kaj se dogaja z našimi možgani, ko be­
remo, in kaj, ko begamo po oceanu spleta, ter kako se nasploh odzivamo 
na digitalne dražljaje. Poudaril je, da je sicer vsaka tehnološka revolucija 
vzbujala strahove: Sokrat je bil menda nasprotnik zapisovanja, ker je menil, 
da se bodo ljudem glave izpraznile, če bodo svoja premišlje vanja odlagali; 
prelomen je bil tudi izum tiska, dvome je vzbujala železnica. Vendar pa je 
razvoj digitalnih tehnologij, je opozoril nevrolog, v resnici bolj nevaren od 
vseh preteklih prelomnic in povzroča večje spremembe v človeš kih mož­
ganih. Razložil je sicer, da pojem digitalna demenca, ki ga je uporabil Manfred 
Spitzer za naslov svoje razprave o škodljivosti digitalnih dražljajev in smo 
ga pogosto, vključno z mano, uporabljali kot argument, ni ustrezen, a je 
poudaril, da razmah digitalnih tehnologij možgane vsek akor spreminja in 
jim lahko povzroča tudi škodo – ne sicer digitalne demence, pač pa spre­
membe na področju spomina, pozornosti, empatije in odvisnosti. V zvezi 
z empatijo je poudaril, da se zaradi uporabe spletne komunikacije razvija 
anonimizirano nasilje, o razmahu odvisnosti pa dejal, da še nobena droga 
doslej ni bila tako zlahka dostopna, kajti pričakova nje nečesa prijetnega 
sproža izločanje dopamina, in ker so pričakovanja dražljajev, povezanih 
s komunikacijo in drugimi dejavnostmi na spletu, pogosta, se odvisnost od 
teh dražljajev zelo hitro razvije in jo je težko že prepoznati, kaj šele zdraviti. 
Razmah digitalnih tehnologij prinaša velike spremembe v načinu pogo­
varjanja, kajti prijetni stiki z ljudmi, zaradi katerih smo nekoč morali ne­
kam oditi, da smo jih srečali, so zdaj omogočeni tako rekoč brez prestanka, 
še med vožnjo avtomobila mislimo, da moramo biti dosegljivi, kar nas ne 
izpostavlja samo policijskim globam, ampak veliko hujšim nevarnostim. 
Zaupnosti, ki smo si jih nekoč šepetali v dvojicah ali majhnih skupinah 
prijateljev, izgubljajo meje zasebnega, selijo se v skupine, kjer jih odlagamo, 
ne da bi sproti zaznali odzive nanje, zato postajajo lahko dostopne tudi 
nepoklicanim plenilcem. Skrite misli in strasti, ki so nekoč pripadale dnev­
nikom, so postale predmet širše izmenjave, zato je besedno in psihološko 
nasilje vedno bolj razširjeno in kljub večji občutljivosti vse hujše.
Otroci in mladi, ki zapadajo vplivom spletnih zvezdnikov, verjamejo, da 
je sreča nekaj, kar pride od zunaj. Težko jim je dopovedati, da sicer prijet­
ni dejavniki od zunaj lahko razveselijo človeka, pravo zadovoljstvo pa se 
spočne v dobro opravljenem delu in premaganih naporih, tako ob prebrani 
knjigi kot ob osvojenem gorskem vrhu, dokončani nalogi, naučenem po­
glavju, pa tudi ob čisto vsakdanjih sodelovanjih, spretnostih, občudovanju 
travnikov in strmenju v daljavo. 
1376 Sodobnost 2024
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi Nataša Konc Lorenzutti
Ko razmišljam, katere in kakšne podobe se najbolj dotaknejo mojega 
hrepenenja po lepoti, je to poleg divjih, neonesnaženih pokrajin gotovo 
podoba otroka ali mladostnika z  odprto knjigo v  rokah. Predstavlja mi 
čudovito metaforo eksistencialnega pomena. Vendar je ta podoba vse 
bolj redka. Otroci, mladi, nasploh ljudje, ki ne berejo, niso oropani zgolj 
izkušenj in dogodivščin književnih oseb, ki sta jih naš um in notranja moč 
sposobna oživiti, ampak nevede in nehote sodelujejo tudi pri zanemarja­
nju in izgubljanju jezikovne kulture, ki se kvari zaradi vdora internetne 
univerzalne spakedranščine v male jezike in zaradi uporabe površne, osi­
romašene komunikacije v materinščini: “Mami js sm slaba full me glava 
boli a lah grem dns mal prej domov k me full glava boli pa se zmer sm 
bolana”.3 Morda bo že čez nekaj let podobno sporočilo samo še zvočno, 
povedano v angleščini.
Skrb vzbujajoča je, denimo, tudi novica, da so se na lanskem slovenskem 
knjižnem sejmu mladi bolj zanimali za knjige v angleščini kot za izvirna 
slovenska dela in prevode v  slovenščino. Nekoč smo spodbujali branje 
v tujem jeziku, saj to predstavlja učinkovito, naravno učenje, zdaj pa je 
angleščina postala okupatorska jezikovna sila, ki smo se ji hlapčevsko vdali, 
saj smo jo sprejeli kot sporazumevalno orodje v globaliziranem svetu, zato 
marsikateri mlad človek tudi bere in celo piše samo še v angleščini, s tem 
pa svoj notranji monolog pretvarja v tuj jezik in tako izgublja stik s svojim 
izvorom. Beg v  globalni jezik je zame nekakšna jezikovna kolaboracija. 
Ko sem leta 2002 na predavanju ameriškega astronavta slovenskih kore­
nin  prvič slišala besedo globalno, sem morala pogledati v slovar, da sem 
razumela, kaj pomeni; danes, ko je globalizacija postala del po govornega 
vsakdanjika, pa njeno vsebino vidim kot invazivno silo, ki ne prerašča samo 
naravnih virov, ampak tudi narodne jezike in kulture.
Kljub temu opažam, da se znotraj vsesplošne vdaje netijo drobna žarišča 
upanja. To so nekatere družine, ki se, kot naravovarstveniki proti velikim 
korporacijah, borijo proti globalnemu poneumljanju svojih otrok. V šoli ti 
otroci izstopajo, a so na žalost nekoliko izolirani. Naslikala bom tri prizore. 
Prvi prizor.
Gostja sem na šoli in imam nastop za učence zadnjega triletja. Vprašam 
jih, kdo ne bere. Najprej se nihče ne oglasi, ko pa jim zagotovim, da ne bom 
nikomur ničesar očitala, se dvigne veliko rok. Na dodatno vprašanje, zakaj 
ne berejo, dobim odgovore: “Ker je dolgočasno, ker je brez veze, ker se 
3 Vir: Iz telefona avtorice.
Sodobnost 2024 1377
Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
v prvem poglavju nič ne zgodi, ker nimam časa.” “Kaj pa te tako zaposluje, 
da nimaš časa?” “Telefon, igrice.” Vsaj resnicoljubni so. Le redki rečejo, 
da igrajo nogomet, hodijo na balet ali igrajo violino, saj imajo tisti otroci, 
ki so vsestransko dejavni, čas tudi za branje. Na vprašanje, kdo bere, se 
dvigne manjše število rok. Njihovi odgovori so bolj jasni od prejšnjih: “Ker 
je napeto, zabavno, ker se vživim, ker mama bere z mano, ker potem bolje 
pišem spise v šoli, ker me zanimajo zgodbe.” 
Drugi prizor.
V skupini učencev prvega in drugega triletja razlagam, da se možgani manj­
šajo, če z njimi premalo delamo. Povem, da je branje za možgane podobna 
dejavnost kot za mišice telovadba. Dvigne se roka dečka, starega osem ali 
devet let. Fant vstane in prevzame besedo: “Jaz sem prejšnji teden mislil, 
da mi bo glavo razneslo.” “Kaj pa se je zgodilo?” ga vprašam. “Tako velike 
možgane imam, od branja!” 
Tretji prizor.
V skupini mlajših najstnikov razlagam, da moramo pisatelji tudi sami brati, 
ker je pomembno vedeti, kaj pišejo drugi, pa tudi zato, da ohranjamo rado­
vednost in domišljijo. Fant, ki se je že prej nekajkrat oglasil z duhovitimi 
vprašanji, postavi še enega: “Katere pisatelje pa je bral prvi pisatelj?”
Zavedam se, da so srečanja z bralci, ki so pri nas vgrajena v šolski sistem, 
privilegij tako za avtorje kot za mentorje in učence. Naši stanovski kolegi 
v tujini stika z bralstvom nimajo v tolikšni meri kot mi. Zasluge za to, da se 
je bralna značka ohranila kot nacionalni projekt, je slovenski kulturni po­
litiki vsekakor treba priznati. Država podpira tudi mnoge druge programe 
za bralno vzgojo, a tu moram, žal, opozoriti na dejstvo, da se je v zadnjem 
letu podpora programom na področju branja in literarnih prireditev ob­
čutno zmanjšala. Škode, ki bo zaradi tega nastala, ne bomo zaznali takoj; 
posledice se bodo kazale počasi, tako kot so se posledice pandemije pred 
nami razgrinjale postopoma in se nam kot hude sanje po težkem filmu 
prikazujejo še zdaj. Kolega Andrej Blatnik sicer pravi, da se je v času, ko 
smo bili zaprti doma, bralo več, vendar to ne velja za otroke in mlade, ki 
so takrat večinoma zapadli škodljivosti šolanja na daljavo in obsedeli pred 
zasloni; danes mislim, da bi bilo bolje, če bi dobivali samo sezname, kaj 
naj v tem času preberejo.
Rada bi torej opozorila, čeprav vem, da tisti, ki odločajo, tega ne bodo 
slišali, da smo v programih za spodbujanje in ohranjanje branja še vedno 
1378 Sodobnost 2024
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi Nataša Konc Lorenzutti
uspešni, kar pa lahko zelo hitro pokvarimo in zrušimo še tisto, kar smo 
doslej zgradili ali vsaj ohranili. Martina Clerici, ki se posveča prevajanju 
leposlovja iz slovenščine v italijanščino, mi je povedala, da se je v Italiji 
knjižna kultura že spopadla s popularno. Predstavitve knjig so se omejile 
na prodajo avtobiografskih del spletnih zvezdnikov. Dogodki v knjigarnah 
menda sploh ne vključujejo več pogovorov z avtorji, ampak so organizirani 
kot prodajne akcije, na katerih se prikažejo zvezdniki, njihovi oboževalci 
pa se postavijo v vrsto, kupijo knjige in vplivneži jih podpisujej o. Takšen 
spektakel bi se pri nas morda zgodil, če bi Melanija iz Sevnice, poročena 
Trump, sicer moja srednješolska vrstnica iz paralelke, prišla prodajat in 
podpisovat slovenski prevod svoje knjige ali če bi zgodbo o sebi napisal 
slavni slovenski športnik. Ko pisatelji predstavljamo svoja dela, pa navala 
ni, vendar smo vseeno hvaležni, da sploh še imamo priložnost in da nas 
lepi, mladi spletni zvezdniki še niso dokončno povozili. Upam torej, da nas 
ne bo zanemarila in izstradala kar lastna mati država.
Zakaj mislim, da se škoda ne bo tako hitro pokazala? Ker mladinska knji­
ževnost učinkuje počasi. Postopoma oblikuje in ohranja mladega bralca, 
ki bo jutri odrasel. Če obdobje premišljene in posvečene bralne vzgoje 
umanjka, tako prikrajšan otrok sploh ne bo nikoli postal odrasli bralec, 
kajti bralna kultura je način življenja, ki se vzpostavi v otroštvu. Odrasli, ki 
mu branje v najranljivejšem obdobju ni bilo privzgojeno, sploh ne bo vedel, 
kaj mu manjka. Brez temelja v strastnem branju knjig za otroke in najstnike 
bo torej izgubljeno tudi občinstvo književnosti za odrasle. Prepričana sem, 
da se branje v času pandemije ne bi povečalo, če ti odrasli, ki so se vnovič 
zakopali v knjige, ne bi bili zakopani vanje že kot otroci. V njih se je zgolj 
prebudil nekdanji bralec.
Dr. Zvezdan Pirtošek je na predavanju opozoril še na nekaj učinkov: 
Branje vzpostavlja povezave med deli možganov. Znanstveniki so s sne­
manjem možganov pri ljudeh, ki so šest dni zapovrstjo brali zahteven 
 roman, pokazali, kako intenzivno se možganske celice ob dobri bralni 
zbranosti povezujejo med seboj.
Branje krepi empatijo, kar pomeni, da se ljudem ob situacijah, ki vzbu­
jajo sočutje, žalost, bolečino, “prižigajo” isti ali sorodni deli možganov. 
Nekateri posamezniki seveda empatijo blokirajo, a to niso ljudje, ki bi brali 
in skrbeli za svoj osebnostni razvoj.
Branje krepi kognitivne funkcije in podobno kot učenje tujih jezikov 
zaustavlja razvoj demence.
Branje pomaga pri obvladovanju stresa, preprečuje depresijo in poveču­
je zadovoljstvo. Ugodno vpliva celo na dolgost življenja. Biološke raziskave 
Sodobnost 2024 1379
Nataša Konc Lorenzutti Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi
so menda pokazale, da so ljudje, ki so dolgo živeli, kakovostno brali. V sku­
pini tistih, ki so umrli prej, so bili sicer tudi bralci, vendar so ti namesto 
zahtevnih del prebirali revije za prosti čas. Dr. Pirtošek razlaga tudi pojav, 
ki mu pravi Matejev učinek, ta pa izhaja iz Matejevega evangelija: “Kdor nam­
reč ima, se mu bo dalo in bo imel obilo; kdor pa nima, se mu bo vzelo tudi 
to, kar ima.” (Mt 13,12.) Dr. Pirtošek ga je odlomek razložil takole: Otrok, 
ki so mu starši in vzgojitelji dali veliko priložnosti za branje, igro, učenje 
in raziskovanje ter s tem poskrbeli za razvoj njegovih možganov, bo dobil 
še več, ko bo svoje možgane razvijal naprej in jih negoval sam; tisti, ki ni 
dobil nič ali je dobil malo, pa tega ne bo znal in bo izgubil še tisto, kar ima. 
Ob vsem, kar sem do zdaj napisala, sem nenehno poudarjala kakovostno 
branje. Pred kratkim so me na predavanju za starše otrok prvega triletja 
udeleženci vprašali, kako naj vedo, kaj izbrati. Nekoliko sem zardela, saj 
običajno priporočam presečno množico nagrajenih in nominiranih del 
ter tistih, ki jih odlikuje znak zlata hruška, vendar sem ob tem kriteriju 
v zadnjem obdobju nekoliko zmedena, saj sem opazila, da se domača stro­
kovna javnost v svojih ocenah včasih povsem razhaja. Ne morem namreč 
spregledati nenavadnega pojava: Izmed šestih naslovov, v zadnjih treh le tih 
nagrajenih z večernico in desetnico, je samo eden prejel znak za kakovost 
zlata hruška, preostalih pet, ki jih je del strokovne javnosti nagradil z naj­
višjimi priznanji, pa si pri komisiji za zlate hruške niti znaka za kakovost 
niso prislužili. To vzbuja v avtorjih – in verjetno tudi v založnikih – nekaj 
začudenja, morda celo nezaupanja, saj ne moreš vedeti, ali so res okusi 
tako različni ali se je v kabinetih, ki se ukvarjajo z mladinsko književnostjo, 
kaj zoprnega skuhalo. Ker pa teorije zarote načelno zavračam, si neskladje 
razlagam brez njih: pojem kakovosti je podvržen različnim pogledom in 
izkušnjam, zato lahko celo na tako majhni knjižni polici, kot je slovenska, 
vsakdo malo po svoje razporedi naslove. To pač ni skakalnica v Planici, 
kjer se brez težav izmeri, koliko metrov je kdo skočil. Če je torej presečna 
množica nagrajenih, nominiranih in z  zlatimi hruškami ovenčanih del 
majhna ali je včasih skoraj ni, pa jih seštejmo in dobili bomo lepo vsoto 
branja vrednih naslovov. 
Skupnosti, ki se ukvarja z mladinsko književnostjo, jo piše, ocenjuje, 
izdaja, ureja, razporeja, izposoja, priporoča, predvsem pa bere, bi zato rada 
še naprej odkrito, prostodušno in zaupljivo pripadala, saj jo tvorimo pred­
vsem dobri kolegi in prijatelji, primerno vzgojeni za puljenje plevela. Našo 
povezanost krepimo s srečevanjem in druženjem na festivalu Oko besede, 
1380 Sodobnost 2024
Ker se v prvem poglavju nič ne zgodi Nataša Konc Lorenzutti
na knjižnih sejmih, dogodkih in praznovanjih, ki jih organizirajo Društvo 
Bralna značka, oddelki za mladinsko književnost v knjižnicah in Slovenska 
sekcija IBBY, ter na podelitvah nagrad, zato mislim, da naši lonci ne kuhajo 
rivalstva, zavisti in napuha, pa tudi vode ne puščajo, še pri zakovicah ne. 
Sodobnost 2024 1381
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Peter Svetina
Veščina pisanja1
I. (o pisanju nasploh)
Doktor Ivan Ramšak mi je nekoč razlagal, kako je to z živčnim sistemom 
in njegovo izolacijo. Nekako takole je šlo: živci so kabli, po katerih teče 
elektrika, okrog je izolacija, ki je lahko debela ali tanka. Ti imaš zelo tanko. 
Pomeni, da se te vse dotakne in da to telesno občutiš. Sam sem si pred 
kratkim razložil to takole: na polovici sobe od stropa do tal razprostreš tisti 
tanki pleskarski polivinil, s katerim se prekriva pohištvo, obenj postaviš 
centimeter in pol debelo vezano ploščo. Stopiš pet korakov nazaj in rahlo 
pihneš. Pleskarski polivinil bo zanihal, vezano ploščo bo tvoj piš prav malo 
brigal. To, kar se dogaja s pleskarskim polivinilom, se dogaja pri človeku 
s tanko živčno izolacijo: zaznaš tako rekoč vse in vse odzvanja v telesu. 
Telo je resonančna škatla. Srečo imate, da lahko pišete, mi je nekoč rekla 
doktorica Bojana Avguštin. Tudi sam sem svojčas študiral medicino. 
*** 
Jana si od drugih obveznosti sprosti januar, če gre še februar, in piše: najprej 
sestavi zgodbo, v celoti in tako, da bi se jo spodobno dalo p ripovedovati. 
1 Izbrani odlomki so iz knjige Veščina pisanja, ki bo izšla pri založbi Miš.
1382 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
Potem se začne delo: od stavka do stavka, piljenje, obračanje, izostrovanje 
karakterizacije likov, včasih se zgodi, da postanejo povsem drugačni, kot 
so bili sprva. Dolgo traja, lahko več let. Tudi Cvetka piše počasi, pri njej 
nastajajo verzije, prva, druga, tretja, vmes da to še komu v branje. Anja 
hodi in med hojo izgovarja besedilo na glas. Pride domov in zapiše, nakar 
popravlja in pili, dokler ni čisto zadovoljna. Primož zvečer po koncu službe 
odpre hladilnik, si znese na mizo jestvine, odpre računalnik, se zamisli 
in začne pisati. Veliko veselja je zraven. Meni je pisanje napor, pri poeziji 
manjši, pri prozi večji, daljša ko je, večji je napor. Vem, da besedila ne bom 
zmogel pisati dvakrat, da podob, shranjenih v glavi, ne bom mogel podo­
živeti dvakrat, da ne bom zbral dovolj moči, da bi dvakrat lovil ravnotežje 
po jezikovnih mostičkih in vijugah zgodbe. Ko končam, lahko samo še 
pregledam, pokrajšam in dam iz rok, z besedilom se po koncu ne zmorem 
več zares ukvarjati. Različni, zelo različni so procesi nastajanja besedil. 
*** 
Tisto, čemur rečemo pisanje, je mnogokrat samo zaključno dejanje pisanja, 
zapisovanje. 
*** 
Za dobro besedilo mora biti zapisovanje hoteno: zavestno izbiraš med raz­
ličnimi možnostmi jezikovnega izraza in se zanje odločaš. Lahko se v tem 
izmojstriš do te mere, da je čas (če je to pri pisanju potrebno), v katerem 
izbereš, krajši od utripa veke. Za vajo v hitrosti izbiranja med jezikovnimi 
možnostmi lahko prebiraš slovarje ali prevajaš. 
*** 
Besedilo je treba okrniti (skrajšati) največ, kot je mogoče, a vendar toliko 
in tako, da ostane v njem še vse, kar si želel povedati, in da lahko z njim 
dosežeš učinek, kot ga želiš doseči. 
*** 
Paul Klee v učbeniku Pedagoška skicirka, ki je prvič izšel leta 1925 v Münch­
nu (2003 pa v Berlinu), v štirih glavnih delih obravnava poglavitne ele­
mente risanja: linijo, dimenzije, risanje zemlje, vode in zraka ter simbole 
Sodobnost 2024 1383
Peter Svetina Veščina pisanja
za oblikovanje gibanja. Pravi in nariše, kako se nesimetrično ravnotežje 
ustvari z dodajanjem tretjega elementa: enako velikima svetlemu in tem­
nemu delu na sliki se za ustvarjanje ravnotežja doda črno obliko ob svetel 
del; enako velikima rdečemu in modremu kvadratu na sliki se za ustvar­
janje ravnotežja doda rumeno barvo pod modro. Ustvarjanje ravnotežja 
je pomembno. 
V prozi se dogajanje uravnoteža z opisi, zgodbo se uravnoteža z dejanji 
glavnega junaka. V pesmi se besedni tok uravnoteža s podobo. 
Neki ekvilibrist, ki sem ga pred časom poslušal, je rekel, da je človek na 
napeti vrvi varen samo v gibanju. Prav tako je v zgodbi, ki se mora premi­
kati, in v pesmi, ki se mora izrekati. 
*** 
Roman si bom zapomnil po prepričljivem glavnem junaku, pesem po 
sugestivnosti. 
*** 
O dramskem besedilu, čeprav sem jih prebral veliko in si ogledal veliko 
predstav, vem malo. Ob pisanju je treba imeti pred seboj medij (podobe, 
če bo uprizoritev odrska, zvok, če bo uprizoritev radijska) in ne povedati 
z besedami tistega, kar lahko povedo sredstva samega medija. Enako je s 
slikanico in stripom. 
*** 
Podrobnost ima v literarnem besedilu neprimerno večji učinek (večjo 
sugestivno moč) kot posplošitev.
*** 
Če hočeš narediti v besedilu nekaj glasno, lahko to napraviš tako, da tisto 
kriči, lahko pa samo utišaš okolico. Če hočeš poudariti svetlobo žepne 
svetilke, jo postavi v noč, podnevi bo njen soj podoben soju cestne svetilke, 
ki so jo pozabili ugasniti. 
*** 
1384 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
Kacušika Hokusai, japonski slikar, avtor znamenite podobe Veliki val pod 
Kanagawo, ki je nastala med letoma 1830 in 1832, je leta 1848 izdal knjižico 
v dveh delih Vse o slikanju z barvami. Slikarjem, začetnikom in mojstrom, 
zelo natančno opisuje, kako se meša in nanaša sloje barv, kako se slika 
naravo, obleke itn. V enem od začetnih poglavij knjige, v poglavju Pota 
vode, pa zapiše:
Gore ustvarjajo gorske verige in vode ustvarjajo pota vodá; oboje nastaja 
med nebom in zemljo.
Mišična opna (fascija) obdaja mišico in mišice obkrožajo fascije; skupaj 
tvorijo določene oblike.
Ljudje so nepričakovano našli strukturo, ko so tesali les, vzorec so po­
imenovali mokume (vzorec lesa). Enako je z zlatom in minerali. 
Če razumeš te principe ob risanju oblik, kako bi bilo mogoče, da se ne bi 
izmojstril v slikanju česar koli?
Hokusai govori o osnovnih načelih, o izhodiščih slikanja in vsi ti principi 
so pretresljivo enostavni.
Bi lahko Hokusaijevo premišljevanje uporabili in ga parafrazirali za pi­
sanje? Katera so tista presenetljivo enostavna izhodišča, principi, ki jih 
moramo razumeti, da bomo razumeli pisanje?
Besede so pota vode, stavčna struktura so gorske verige. 
Podobe in zgodba so fascije in mišice: z njihovo pomočjo hodiš in gibanje 
(zgodba) gre od začetka h koncu, lahko se vrne na izhodišče in naredi krog. 
Med hojo lahko opazuješ sprotnost ali se vračaš v spomine. Kar je za prozo 
zgodba, to je za pesem zamolčano. 
Ritem (vzorec lesa) je povezan z dihom: če je stavek enak dolžini umir­
jenega diha, je ritem umirjen. Stavek v prozi in verz v poeziji imata glede 
na dih enako mesto.
*** 
Hokusai v isti knjigi, v poglavju O črni barvi, razloži, kaj razume pod 
poj mom “nova črna barva” (črnilu se doda indigo voščenko) in kaj pod 
Sodobnost 2024 1385
Peter Svetina Veščina pisanja
 pojmom “stara črna barva” (doda se še rdeč železov oksid), pojasni tudi, da 
se za učinek udušenosti črni barvi doda belo školjčno lupino. Nakar zapiše:
Razumeti barvanje pomeni razumeti različne vrste črne barve – razlika je 
med staro in novo črno, med svetlečo in udušeno. Tudi je razlika med črno, 
ki jo gledaš na soncu, in črno, ki jo gledaš v senci, med tisto, ki jo gledaš na 
pravokotni, in tisto, ki jo gledaš na okrogli površini. 
Tudi tu se sprašujem: kaj bi lahko bila “črna barva” pri pisanju? Principi v 
umetnosti, prepričan sem, morajo biti v bistvu isti.
Beseda ima dobesedni in preneseni pomen. Tudi stavek je lahko mišljen 
dobesedno ali ironično. Če to razumeš, boš lahko povedal vse na način, 
kakor želiš, da bi te drugi slišali. 
*** 
Bistveni del pisanja pred zapisovanjem je zavedanje okolice in samega 
sebe. Za to sta potrebna čas in notranja zbranost. Ne enega ne drugega ni 
treba pripravljati vnaprej, dovolj je, da se usedeš in dovoliš, da začne svet, 
ki te obliva, počasi vstopati v tvoje zavedanje, čas in opazovanje sámo bos ta 
po časi napravila v njem pot in prostor temu, kar te obdaja. 
Opaženo:
− trg na enem od lizbonskih hribcev, avtomobili, tramvaj, pešci, ki čaka­
jo in hodijo čez cesto, mimoidoči tik mene, ki sedim pred restavracijo, 
za vogalom na treh vrečah, ki jih prenaša s seboj, sedi klošar, zleknjen 
je pravzaprav kot na prestolu, in bere revijo, ki jo je verjetno izvlekel 
iz koša za smeti,
− psička stoji pred koriti pisanih cvetk, pomlad se je šele dobro začela, 
bela psička pred mavrico cvetk, okrog in okrog pa na gosto pada sneg, 
velike debele pomladne snežinke,
− na zadnji avtomobilski šipi avtomobila pred mano so se dežne kaplje, 
medtem ko čakamo pred semaforjem, v soju zavornih luči spremenile 
v oblačke: šipa je nebo in kaplje oblaki v večerni zarji,
− na gladini luž odseva luna, in ko hodiš po kolovozni poti, so luže 
nebesni otoki,
− pred majhno trgovinico sedim, v kateri prodajajo vse in še malico za 
šolarje, pred njo tik ob cesti je gospa z obraznimi potezami Indijanke 
1386 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
razprostrla pregrinjalo in nanj razpostavila pletene zapestnice in tor­
bice, sama stoji ob kandelabru, okrog katerega je ovila žico, na katero 
je zataknila pisane vrvice za zapestnice,
­ valovi ob atlantski obali se dvignejo na peščini, rastejo in tik preden 
se prelomijo, skoznje posveti sonce ali sivina neba, val se prelomi, se 
vrže na mivko in se s penami dviga proti opazovalčevim stopalom,
­ srna, ki se je ujela med cesto, po kateri vozimo previdno kot v copatah, 
da je ne bi preveč begali, in ograjeni sadovnjak, z zunanje strani se 
zaletava v ograjo in skuša zbežati iz kletke, ki je ni. 
Slišano: 
− pozen spomladanski južni sneg se z mladih bukovih listov usipa prav 
tako, kot plivkajo ob peščeno obalo nizki valovi, ki prestavljajo drobno 
kamenje po plaži,
− skozi odprto okno se sliši žvižganje tramvaja, ko zapelje v ovinek,
− skupno notranje dvorišče med starimi večstanovanjskimi hišami, zjut­
raj: z balkona zgoraj se sliši cingljanje jedilnega pribora ob prazen 
krožnik, ko utihne, se oglasi ptič, v sinkopah se oglaša, z roko merim 
takt, ker me zanima, ali ostaja v zadanem ritmu, ostaja, celo tako, da 
se ritem njegovega oglašanja ohrani, ko se po dolgi pavzi oglasi znova, 
to se ponovi mnogokrat, ne more biti naključje,
− poslušam, ali reka, ko se zliva čez brzice, buči enkrat glasneje in drugič 
tiše, odvisno od tega, koliko vode se prelije ob kateri skali, pa tega ne 
morem ugotoviti,
− v valovih šelestenje zrelega klasja, v katerega se zaganja srnjak. 
Otipano:
− s kazalcem nežno rišem obraz po obrazu hčerke, medtem ko mi miže 
sedi v naročju, obrvi, nos, jamico pod nosom, ustnice, brado, obris 
obraza, slika, ki sem jo neslikar na hčerkino željo narisal največkrat, 
− umrl je bratranec, zelo rad sem ga imel, ko to povem sinu, ki je ravno­
kar prišel s treninga, me brez besed objame: ogromna pleča kajakaša, 
na njih prepotena majica in njegove močne roke okrog mojega telesa,
− če greš z roko po suhih lesnih gobah, tistih malih, ki rastejo v gručah, 
je kot da bi šel z roko po raskavem globokem lubju, v deževnih dneh 
se napijejo in so kot velike gumaste ustnice, 
− mlado bukovo listje komaj čutiš ob dlani,
− dlaka na glavi psičke je mehka kot ptičji puh, 
− lubje mlade bukve je po otipu podobno napeti prožni koži,
− pod bosimi stopali se blato ugreza mehkeje kot pod čevlji. 
Sodobnost 2024 1387
Peter Svetina Veščina pisanja
Človekovo telo je resonančna škatla: vsak zunanji vzgib bo povzročil v njej 
tresljaje in odmev. Močnejši ko je dražljaj, močnejši bo odmev: to opaziš, 
ko te začne tiščati v prsnem košu, ko ti srce požene kri, da vrat in glava kipi­
ta od veselja, ko dihaš samo z vrhom prsnega koša, ko se ti skrči trebuh, ko 
dihaš globoko, počasi, kot bi na morju gledal dolge, komaj opazne valove. 
Ko vsi ti elementi, rečemo jim lastna izkušnja, v obliki podob, ritma, sen­
timenta vstopajo v izmišljeno zgodbo in sploh niso več povezani z nami, 
ampak z literarnimi liki in prostori zgodbe, postane vsaka zgodba preprič­
ljiva in verodostojna. Tudi pesem. Lahko pa so že pesem sáma.
senca 
razpolavlja trg
in ljudi 
v svetlobi onstran
se sestavijo
*** 
Domišljijski svetovi, domišljijska in živalska bitja – vse to se dotika ali vzni­
ka iz lastnega zaznavnega sveta piscev. O tem sem prepričan. Domišljija 
raste iz lastne izkušnje in raste lahko samo, če je v otroštvu ne pokrijemo 
s steklenim zvonom. 
*** 
Vsako leto prosim študente, naj se pet minut sprehajajo po hodniku pred 
predavalnico in opazujejo, poslušajo, kaj potipajo. O njihovih zaznavah se 
nato pogovarjamo: opazijo, slišijo, otipajo vsak različne reči, nek ateri vidijo 
samo hodnik, nekateri tudi skozi okna, nekateri slišijo samo glasove na 
hodniku, drugi tudi iz gornjega nadstropja, tu in tam dva ali trije omenijo 
kaj istega. Vprašam jih, kaj od vsega tega je resničnost. 
Smeh ni nič manj resničen od joka in problem ni nič manj resničen od 
njegove rešitve. Pisec vedno izbira iz okolice in sebe tisto, kar želi, in pred­
stavlja drugim na način, kakor želi. Edina resničnost, o kateri dvomim, so 
predsodki in stereotipi, ker si jih ne ustvarjamo na podlagi lastne izkušnje: 
ne dvomim o njihovem obstoju, dvomim pa, da bi bil kateri resničen.
*** 
1388 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
Odraslemu pripoveduješ izkušnjo odraslega. Otroku ne pripoveduješ iz­
kušnje odraslega. To je umevno, kot je umevno, da otroku ne daš viskija. 
Edina siceršnja razlika med pisanjem za odrasle in pisanjem za otroke je 
v piščevi volji po upanju. Mnogi odrasli, ki zase pravijo, da so realisti, so 
upanje izgubili, besedilom, ki jih berejo otroci, pa pravijo pravljica. 
*** 
Pisanje ima svoj ritem. Nekateri ideje zapisujejo takoj, ko se porodijo. Ne­
kateri si ideje spravijo kot spominske fotografije in jih zapišejo kasneje. Če 
ideja zgine, se bo najbrž še vrnila. Ostajanje v stanju, v katerem te okolica 
lahko nagovarja z idejami, je blagodejno in pomirjujoče. Niso pa vsi časi 
v življenju taki. 
*** 
Zapisovanje nabranega v enem samem izbranem dnevu v tednu povzroči, 
da se ideje in njihovo oblikovanje, ki so kulminirali ves teden, zlijejo kot 
voda skoz odprt jez. Zapisovanje je zelo intenzivno. Take vrste zapisovanje 
je podobno teku na kratke proge. 
Zapisovanje vsak dan ob določeni uri je bolj umirjeno in daje občutek 
večje varnosti, da se ne bo kaj zgubilo. Je manj intenzivno. Je kot tek na 
dolge proge. 
Zapisovanje v času med budnostjo in spanjem sprosti samocenzuro, v ta­
kem stanju zapisuješ drugače kot takrat, ko si povsem buden. Vstani uro 
prej kot po navadi, ne umivaj se, ne pij čaja, z ležišča se samo prestavi za 
mizo in začni zapisovati. 
*** 
Če se zaradi pisanja umakneš za več dni, se človek z vsem, kar je, tako kot 
pri duhovnih vajah, v tišini počasi odklopi od vsakdanjih skrbi in misli, ki 
te raztresajo. Osredotočiš se na pisanje: počasi, ampak zanesljivo. Ideje, 
ki si jih prinesel s seboj, se začnejo razporejati in zlagati v zaporedje, vse, 
kar te obdaja, se začne vklapljati v besedilo. Ko se to začne dogajati, je, 
kot bi se potopil v vodo in se začel premikati s tokom. Naravnaš se tako, 
da spregledaš tisto, kar bi te pri nastajajočem besedilu motilo, in zaznaš 
Sodobnost 2024 1389
Peter Svetina Veščina pisanja
tisto, kar bi se lahko vklopilo v zapisovano: kar se te dotakne, lahko vstopi 
v tekst. Pri tako intenzivnem večdnevnem zapisovanju se nujno zgodi, da 
ne zmoreš več: brezbrižen postajaš do zgodbe, jezik ni več material, ki bi 
ga bil sposoben oblikovati, kot želiš. Pol dneva ali dan postopanja brez 
posebne misli na besedilo bo v takem primeru pisanju in besedilu v dobro. 
Ko sem se vrnil nekoč domov po tednu tako intenzivnega pisanja, sem stal 
pred domačimi vrati z občutkom neznanske sreče, ker mi je uspelo ostati 
v zapisovanju, dokler ni bila zgodba gotova, ker sem bil kot pivnik, ki je v 
zgodbo potegnil vse, kar mu je prišlo naproti. A spomnim se Barbarinega 
pogleda, ko je odprla hišna vrata in me zagledala. “Tako utrujenega te v 
življenju še nisem videla,” mi je rekla kasneje. 
*** 
V zgodbo in pesem ne moreš dati več od sebe vsega in ne smeš dati manj od 
sebe vsega. To pa človeka izčrpa. Kako se zmeraj znova napolniti z energijo 
in se ne uničiti, je modrost. 
*** 
Čas in prostor, v katerem zapisujem, se lahko zgodita. Večkrat si ju je 
treba pripraviti. Včasih traja mesece ali tedne, ko čakaš na dneve, ki si 
si jih izbral za zapisovanje, včasih gre hitro. Bolj ko se približuješ startni 
črti, večja je trema. Čas tik pred začetkom zapisovanja je lahko neznosen: 
misel se še oblikuje, pozornost in osredotočenost se šele rojevata. Kar 
lahko naredim, je, da se ne motim z dnevnimi novicami, roke usmerim k 
tipkovnici, svinčniku ali kemičnemu svinčniku, poskusim biti z glavo tam, 
kjer sem z rokami. 
Prepričan sem, da se mnoge pisateljice in pisatelji s pripravo na zapisova­
nje posebej ne ukvarjajo: sedejo danes in nadaljujejo, kjer so končali včeraj. 
Pišejo z užitkom in z lahkoto. 
Tako je s Petro. Edini problem, pravi, je čas, ki si ga mora vzeti, da napisano 
gradivo uredi v prepričljivo celoto. 
*** 
1390 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
Vsakega človeka potiho nekaj neprestano spremlja: ali misel na ljudi, ki 
jih ima rad, ali molitev, ali skrbi vsakdana, ali skrb za lastno zdravje, ali 
misel na vnuke, ali načrtovanje potovanja. Lahko te spremlja zgodba ali te 
spremljajo liki, ki si jih zasnoval: ostajaš v besedilu. 
Če ti uspe ostajati v tem, kar te potiho spremlja, postane ta tihi tok tisti, 
iz katerega izstopaš v vsakodnevne opravke in se vanj spet vračaš. Ne 
obratno. 
*** 
Med zapisovanjem se zgodi, da vstopiš v stanje vznesene ustvarjalnosti. 
Ko se to zgodi, te vse, kar zaznaš, nagovarja. 
*** 
Literarno besedilo je po naši volji organiziran in (ne)urejen zapis zaznanih 
in izmišljenih predstav, videnih, slišanih in čutnih. Vedno težimo k temu, 
da bi bralka in bralec predstavo podoživela tako, kot smo jo doživeli sami. 
Sposobnost predstavljanja, sposobnost ubesedenja ter sposobnost orga­
nizacije zapisanega, to je veščina pisanja. 
/…/
Lastno raziskovanje in vaja sta pri pisanju bistvena. 
Predlagam nekaj vaj za pisanje.
Dve uri stoje kroži z roko po zraku. Če te zanima, kaj se zgodi, postavi 
kozarec, skoraj do roba napolnjen z vodo, na knjigo in jo na konicah pr­
stov dvigni v zrak. To stori z roko, s katero nisi krožil, in z roko, s katero 
si krožil po zraku. A še bolj zanimivo od tega, kar boš opazil, so vprašanja, 
pomisleki in odločitev za vztrajanje v dveh urah, ki sta minili.
Ustavi se sredi pločnika na ulici in opazuj okolico. Ostani tako nekoliko 
dlje, kot ti je prijetno. 
Hodi po ulici tako, da boš gledal gor.
Sodobnost 2024 1391
Peter Svetina Veščina pisanja
Usedi se v lokal in opazuj ljudi, ki hodijo mimo. 
Če ne kadiš, si kupi cigarete, sedi za mizico pred lokal, si naroči kavo in si 
eno prižgi. Če kadiš, ta vaja nima pomena. 
Če voziš avto, ga teden dni ne vozi.
Če uporabljaš mobilni ali pametni telefon, ga teden dni ne uporabljaj. 
Usedi se v lokal in si zapisuj dialog, ki poteka za sosednjo mizo. To naj bo 
začetek zgodbe.
Stoj oblečen na dežju brez dežnika in brez kape na glavi, dokler ne boš 
čutil, da ti voda polzi po telesu. (Nato se preobleci v suha oblačila in spij 
kaj toplega.)
Bodi z glavo tam, kjer si z rokami: če držiš okensko kljuko, misli na od­
piranje okna; če držiš volan, misli na vožnjo; če držiš v rokah dvoje vilic 
nad skledo s solato, misli na mešanje solate. Če hodiš in ti roke visijo ob 
telesu, če tečeš ali če imaš roke v naročju, opazuj, poslušaj ali premišljuj. 
Med hojo po gozdni poti ali po travniku se sezuj in hodi bos.
Sezuj se in hodi bos po snegu. 
Skuhaj si pravi čaj in si ga nalivaj v majhno skodelico. Ob vsakem požirku 
bodi pozoren na pot čaja skozi telo in na učinke čaja na telo.
V trgovini, v kateri vrtijo glasbo, se ustavi med policami, odmisli vse druge 
zvoke razen glasbe in opazuj okolico kot v nemem filmu ali burleski.
Leže na postelji zavestno sprosti vse mišice, tudi ramenske in obrazne.
Štirideset dni ob določeni uri počni isto stvar.
Prosi nekoga, da se s teboj sprehodi po hodniku, ulici, gozdu, kjer koli, in 
sicer tako, da ti zapreš oči in položiš svojo roko na njegovo/njeno ramo. 
V mestu stopi na kolesarsko stezo in se pomikaj po njej peš tako, kot bi 
vozil bicikel. Ne počni tega v času prometne konice. 
1392 Sodobnost 2024
Veščina pisanja Peter Svetina
Pojdi v gozd ali se zapri v avto: kriči, kolikor moreš na glas.
Pojdi v gozd ali se zapri v avto in preklinjaj.
Miže si zamisli prizor zgodbe. Isto ponovi še z odprtimi očmi.
Izberi si kratko pesem ali kratko zgodbo ali dramski dialog ali odlomek 
romana v tujem jeziku, ki ga dobro poznaš, in to prevedi. Nikakor ne bodi 
zadovoljen s prvo možnostjo izbire prevajalskih rešitev. 
Izberi si po tri stvari, na primer žirafo, tulipan in pručko ali granitno kocko, 
plavalko in lunin sij ali kolovoz, velikansko kapljo dežja in platneni dežnik 
tete Ide ter napiši zgodbo.
Napiši pesem. Daj ji tri različne naslove. Preberi naslove nekomu, ki naj 
ti pove, kaj pričakuje pod vsakim naslovom. Izberi tistega, ki je najdlje od 
tega, kar si zapisal v pesmi. 
Izmišljuj si in pripoveduj zgodbo, ki bo nastajala ob samem pripovedova­
nju. Nakar to isto zgodbo povej od konca proti začetku, tako da bo seveda 
še zmeraj zgodba. 
Opazuj ljudi in si izberi nekoga, ki izstopa. Z govorom, kakršnega si pred­
stavljaš, da ga ima, pripoveduj o njegovem življenju. 
Napiši sonet tako, da si vnaprej izbereš rime in da v prvih dveh kiticah 
pripoveduješ o nečem, kar se ti je zgodilo. 
Vstani zjutraj uro prej kot običajno, sedi za pisalno mizo, razglej se po pro­
storu in poglej skozi okno ter začni zapisovanje tako, da boš v prvi stavek 
postavil tisto, kar te je iz okolice najbolj pritegnilo. 
Pojdi h knjižni polici in jemlji z nje knjigo za knjigo ter v vsaki preberi 
samo prvi stavek. 
Vzemi v roke slovar in ga odpri kjer koli. Preberi eno stran v slovarju. 
Pojdi v galerijo sodobne umetnosti. Ustavi se pred sliko, ki te ne nagovarja, 
opazuj jo in poskusi ugotoviti, kaj je njeno bistvo.
Sodobnost 2024 1393
Peter Svetina Veščina pisanja
V gozdu se ustavi, zapri oči in poslušaj. Prepoznavaj zvoke in glasove. 
Z glasovi, zlogi in besedami, ki jih sproti ustvarjaš in si jih izmišljuješ, opiši 
svoje trenutno občutje. 
Zapisuj pesem tako, da boš ob vsaki asociaciji skrenil na novo pot asociacije. 
Pojdi z nečakinjo ali nečakom ali z lastnim otrokom ali z otrokom prijate­
ljev v hribe. Ko ti bo dal roko in rekel, da mu povej zgodbo, ga vprašaj, o 
čem bi si želel, da pripoveduje. Ko ti pove, vdihni, izdihni, vdihni in začni.
1394 Sodobnost 2024
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Vesna Mikolič
Lažja, a še bolj 
zanimiva pot do 
Ivana Cankarja
Od nekdaj, danes pa še posebej izpostavljeno vprašanje učiteljev slovenšči­
ne, knjižničarjev in staršev je, kako motivirati mlade za branje. Za branje 
nasploh, za branje knjig, za branje slovenskih knjig, za branje slovenskih 
klasičnih avtorjev. Tako kot se sprašujemo, ali so se mladi danes, sredi 
digitalne ere, v kateri živimo in vpliva na vse nas, sposobni poglabljati v 
knjižno delo, njim vedno bolj oddaljeni knjižni jezik, zahtevne teme, po­
vezane tudi s preteklimi, njim nepoznanimi obdobji. A če smo prepričani, 
da se je z mladimi mogoče pogovarjati o vsem, če se jim le približamo na 
pravi način, potem je lažje verjeti, da smo lahko uspešni tudi pri, recimo, 
približevanju Ivana Cankarja mladim bralcem.
Zakaj nas bo v tem prispevku zanimal ravno Ivan Cankar? Ker je že 
prislovično zahteven avtor, ker so ga tako nekateri obravnavali že za časa 
njegovega življenja, ker ga beremo v glavnem v času šolanja, ko se nam 
zazdi pretežek, zato se ga pozneje ne lotimo več ali pa ga vzamemo v roke 
le redko. Morda ga srečamo ob kaki uprizoritvi njegovih dramskih del in 
si rečemo: Kako dobro nas je Cankar poznal! Kako veliko nam lahko pove 
še danes! 
Seveda nam veliko ne povedo le njegova klasična dramska dela, tem­
več tudi njegova prozna besedila, kratki romani, povesti, črtice, ki so bila 
Sodobnost 2024 1395
Vesna Mikolič Lažja, a še bolj zanimiva pot do Ivana Cankarja
njegova inovativna vrsta besedil, nenazadnje njegova poezija. Le brati jo 
moramo. A kako začeti, če imamo predstavo, mladi in starejši bralci, da 
Cankarja ne bomo razumeli, da nam bo to mučno opravilo … Pred tako 
dilemo so tudi današnji učitelji slovenščine, ki se soočajo z obsežnimi učni­
mi načrti in kompleksnimi učnimi cilji, ki segajo od razvijanja jezikovne 
sporazumevalne zmožnosti, bralne zmožnosti do oblikovanja jezikovne 
in narodne zavesti. 
Ob zavedanju omenjene realnosti sem ob raziskovanju jezika književnih 
del oblikovala učni model Tilka, ki se ponuja kot pomembna priložnost 
za doseganje motivacije tako za branje kot za učenje slovnice in razvijanje 
jezikovne sporazumevalne zmožnosti. S sodelavko na Znanstveno­razisko­
valnem središču Koper Diano Košir ter ekipo raziskovalk in učiteljic iz dru­
gih univerzitetnih in šolskih okolij pa smo izdelale priročnik in učbenike/
delovne zvezke za slovenski jezik za osnovno in srednjo šolo, za italijanski 
jezik za osnovno in srednjo šolo ter za nemški jezik za srednjo šolo.1
Kaj vključuje učni model Tilka? TILKA je v resnici akronim za angleški 
opis modela: Teaching Interculturality through Language and Literature for 
Conflicts Avoidance, obenem pa je to naslovni junak novele slovenskega 
realista Simona Jenka. Model temelji na že uveljavljenih učnih metodah, 
kot jih poznata komunikacijski in konstruktivistični pristop, ter novejših 
usmeritvah medkulturne vzgoje in vzgoje za nenasilno komunikacijo, saj 
se na temelju nekaterih spoznanj transakcijske analize v poučevanje jezika 
uvaja tudi veliko diskusije na način nenasilne komunikacije. Skoraj najpo­
membnejša novost pa je sočasno poučevanje jezika in književnosti, jezika 
in kulture – tako učenke/učenci obenem razvijajo sporazumevalno, bralno 
in medkulturno zmožnost. 
Književnost se pri pouku slovenščine kot prvega jezika večinoma obrav­
nava ločeno od jezika, tako kot je pogosto ločeno raziskovanje jezika in 
književnosti in kot sta strogo ločeni didaktika književnosti in didaktika 
jezika. Nekateri teoretiki danes spet poudarjajo, da razumevanje literat ure 
pomeni tudi razumevanje jezika in da z bralno pismenostjo razvijamo tudi 
splošno pismenost. Tesna povezanost književnosti in jezika tako v okviru 
znanstvenega proučevanja kot didaktičnih pristopov nas ne sme čuditi, saj 
pravzaprav književnost kaže resnične razsežnosti nekega jezik a, s svojimi 
spremenljivimi strukturami in umetniško svobodo širi meje j ezik ovnih 
1 Glej: Mikolič, Vesna: S Tilko v svet jezika. Teoretična izhodišča in praktične smernice za pouče vanje 
slovenščine, drugih in tujih jezikov po učnem modelu Tilka. Koper, Ljubljana: Annales ZRS, Peda­
goška fakulteta Univerze v Ljubljani, 2022.
1396 Sodobnost 2024
Lažja, a še bolj zanimiva pot do Ivana Cankarja Vesna Mikolič
sredstev, zato je jezik književnosti še posebej učinkovit in vred en pozor­
nosti. Književnost je torej idealno izhodišče za učenje jezika, obe nem pa se 
z vstopanjem v književnost skozi jezik, tj. z obravnavo avtorjevih ključnih 
besed in jezikovnih značilnosti nekega besedila na splošno, lahko bolje in 
globlje prodre v literarno besedilo, ob tem pa se tvorijo ustrezni kulturni 
pomeni pri branju, ki so del širše sociokulturne pismenosti ozir oma zmo­
žnosti kritičnega mišljenja.
Tako poskušam v tem članku na primeru črtice Ivana Cankarja Pehar 
suhih hrušk pokazati uporabo sodobnejših učnih pristopov, predvsem 
sočasnega poučevanja književnosti in jezika. V omenjenem učbeniku za 
slovenščino za osnovo šolo (avtorici Vesna Mikolič in Tilka Jamnik) jo 
obravnavamo v okviru enot za drugo triletje osnovne šole, in sicer v učni 
enoti Otroške želje nekoč in danes: Ivan Cankar: Pehar suhih hrušk. Pri tem 
se odmikamo od vzpostavljenega tradicionalnega pristopa, po katerem se 
Cankarjeva literatura razlaga predvsem biografsko, ter premikamo fokus 
na literarno besedilo in njegovo recepcijo. O tem sva s kolegico Diano 
Košir napisali tudi znanstveni članek.2 
Učenci se po obstoječem učnem načrtu s Cankarjem srečajo v 9. razre­
du osnovne šole, ko po obveznem programu berejo črtico Bobi. V njej se 
prvoosebni pripovedovalec spominja krivic, ki jih je kot otrok povzročil 
prijatelju in zaradi katerih občuti krivdo vse življenje. V članku predstav­
ljamo možnosti za obravnavo črtice Pehar suhih hrušk, ki o sorodnih 
občutkih kot v Bobih skozi otroške oči prikaže krajo priboljškov in iz 
nje izhajajočo družinsko dinamiko. Če vanjo vstopimo skozi jezik, tako 
da smo najprej pozorni na Cankarjev jezik in njegovo simboliko, lahko 
črtica ob vsej svoji motivno­tematski razsežnosti ponudi lep prvi vstop 
v Cankar jev literarni svet, s katerim se bodo učenci srečali na naslednjih 
stopnjah izobraževanja.
Namen obravnave, ki bo v nadaljevanju predstavljena, je povezati cilje 
književnega in jezikovnega pouka tako, da učenci ob branju oziroma po­
slušanju besedila spontano usvojijo razliko med umetnostnim in neumet­
nostnim besedilom ter se ob literarnem besedilu naučijo slovničnih pravil 
in drugih jezikovnih zakonitosti (metajezikovna zmožnost). Književno 
delo tako spoznajo skozi njegov estetski učinek in hkrati kot jezikovno 
stvaritev. Obravnava sledi štirim korakom, in sicer: pristop k temi z uvodno 
motivacijo, jezikovno­slogovni del, poglabljanje teme in uporaba teme.
2 Glej: Mikolič, Vesna, Košir, Diana: Sočasno poučevanje jezika in književnosti ob kanonski mladinski 
literaturi v drugem triletju osnovne šole. Jezik in slovstvo, 2024, letn. 69, št. 3, str. 61–77.
Sodobnost 2024 1397
Vesna Mikolič Lažja, a še bolj zanimiva pot do Ivana Cankarja
V prvem koraku učitelj lahko spodbudi razmišljanje in diskusijo o tem, 
katere priboljške imajo radi in s čim so se sladkali v preteklosti, v Cankar­
jevem času. Nato učencem interpretativno prebere celo črtico (lahko v sli­
kaniški izdaji). Po branju učenci samostojno/skupinsko ob pomoči učitelja 
obnovijo zgodbo. Pomagajo si s časovno premico, na katero nanizajo ključ­
ne dogodke oziroma osrednje sestavine zgodbe v pravilnem zaporedju. 
Nato učitelj učence spodbudi k diskusiji ob spodaj navedenih vprašanjih, 
povezanih s književnimi osebami in njihovo medsebojno komunikacijo:
− Kdo je glavna književna oseba? Kdo so stranske književne osebe?
− Zakaj je Janez ukradel hruške? 
− S katerimi besedami je Lina spodbujala Janeza k temu dejanju?
− Primerjaj ravnanji Line in Janeza. V čem se razlikujeta? Razloži.
− Kako se je počutil Janez, ko je mama odkrila tatvino? Kakšen odziv 
mame je pričakoval? 
− Zakaj se ne sme krasti?
− Si kdaj naredil/­a kaj, za kar si vedel/­a, da ni prav? Kako si se ob tem 
počutil/­a?
V drugem koraku učitelj učencem razdeli besedilo črtice na izročkih. Še 
enkrat glasno prebere črtico in učence vpraša po besedah, ki jih ne razume­
jo, ter jih povabi, da v Slovarju slovenskega knjižnega jezika oziroma v splet­
nih slovarjih (fran.si; franček.si) skupaj poiščejo razlago. Nato spodbudi 
učence, da v besedilu poiščejo in označijo (pobarvajo) besedo oko oziroma 
oči (množinski samostalnik), ki je v celotnem Cankarjevem književnem 
opusu najpogostejša beseda in tudi zato ena od njegovih ključnih besed 
(o tem pišem v knjigi Ali bereš Cankarja?, ki je leta 2021 izšla pri Slovenski 
matici). Z naslednjimi vprašanji učitelj vodi pogovor o samostalniku oči: 
− Kakšne oči je imela na začetku zgodbe sestra Lina?
− Kaj so izražale sestrine zamišljene oči?
− Kakšne oči so imeli otroci, ko je mati ugotovila, da nekdo krade hruške? 
− Kaj so govorile otroške velike oči?
− Kakšne so bile oči glavnega junaka, potem ko je mami predstavil svoje 
dejanje in ko je občutil, da ga je sestra izdala? 
− Kaj pomeni, da so bile njegove oči slepe? Lahko razumemo besedo v 
premem ali prenesenem pomenu? 
Učenci ob odgovorih spoznajo premi in preneseni pomen pridevnikov. 
Zamišljene oči sestre, ki v začetku naklepa prepovedano dejanje, predstav­
ljajo premi pomen, medtem ko odprte oči otrok, ko mati razkrije krajo, 
pomenijo tako premi pomen (fizično velike oči zaradi njihove razprtosti 
kot posledice strahu) kot preneseni pomen (velike oči pomenijo strah). 
1398 Sodobnost 2024
Lažja, a še bolj zanimiva pot do Ivana Cankarja Vesna Mikolič
Končna besedna zveza, tj. slepe oči glavnega protagonista, pa metaforično 
odraža vso bolečino, vso obrnjenost vase, v svojo krivdo, in jezo na sestro, 
ki jih je Janez občutil v tistem trenutku. Učenci tako ob primerih spoznajo 
definicijo metafore. V besedilu črtice nato skupaj poiščejo besede, za kate­
re se jim zdi, da jih lahko razumemo v prenesenem pomenu in so torej me­
tafore. Sočasno na ta način veliko globlje začutimo občutke protagonistov.
Nadalje učenci opazujejo dobesedne navedke in ločila, ki stojijo na kon­
cu. Spoznajo, da klicaj stoji na koncu vzkličnih povedi. Učitelj spodbudi 
učence k razmišljanju, zakaj je pisatelj uporabil toliko klicajev in kakšne 
občutke pri njih vzbudijo številni vzkliki. Nekateri od teh za sogovornika 
mogoče zvenijo grobo in je zato lahko prizadet. Učitelj učence usmeri v 
razmišljanje, katere vzklične povedi bi lahko zamenjali z bolj umirjenim 
govorom. Z igro vlog lahko učenci preoblikujejo pogovor tako, da se sami 
znajdejo na mestu Line, Janeza ali mame.
V tretjem in četrtem koraku, pri poglabljanju in uporabi teme, pa učitelj 
vpelje primerjave različnih slikanic in stripovske predelave črtice. Prav 
tako lahko s preprosto improvizacijo učenci in učenke odigrajo ključne 
prizore iz črtice:
− Janez se pusti pregovoriti Lini in krade suhe hruške. 
− Lina zatoži Janeza materi. 
− Janez vleče Lino za njeno dolgo kito. 
− Kako se otroci vedejo do matere, ki jim kljub revščini vsak večer pri­
pravi večerjo.
Učenci tako skozi raznolike aktivnosti razvijajo svojo jezikovno, meta­
jezikovno, sporazumevalno, (med)kulturno, empatično, socialno, estetsko 
in digitalno zmožnost. Predvsem pa se na tak, aktiven način, ob sočasni 
pozornosti na jezik in ideje ter estetsko vrednost literarnega besedila, ne 
dolgočasijo. Delo začutijo kot še danes aktualno, spoznajo, da je tudi pre­
teklost bližja, kot so si morda predstavljali, tudi jezik iz preteklosti jim je 
tako bližji. Nenazadnje jim postaneta bližja tudi Ivan Cankar in slovenska 
klasika, od tod do branja sodobnih mladinskih in drugih avtorjev pa je zdaj 
pot še krajša.  
 
Sodobnost 2024 1399
Mnenja, 
izkušnje, vizije
Vesna Žnidar
Mladostnik kot 
jezikovni zgled 
prihodnosti
Ni nobenega drugega popolnejšega pristopa k resničnosti, 
kakor je imenovanje sveta z materinščino.
Edvard Kocbek: Misli o jeziku
Če se pogovarjaš s človekom v jeziku, ki ga razume, se mu 
pogovor vtisne v spomin. Če pa se s človekom pogovarjaš v  
njegovem maternem jeziku, se mu besede vtisnejo v srce. 
Nelson Mandela
Sprehod skozi prestolnico, pa tudi druge kraje dežele lipovega lista, utegne 
biti razburljivo doživetje, ki jezikovno občutljivega posameznika kljub 
poznavanju dejanske situacije, v kateri se zaradi prepleta knjižnih, neknjiž­
nih in tujejezičnih elementov neprestano odpira vprašanje o jezikovnem 
standardu, znova in znova preseneča. Komaj se sprehodi mimo najstnika, 
v čigar rokah leži odprta knjiga, ki dokazuje, da je mladenič vešč branja 
zahtevnih besedil v tujem jeziku, se mu, že čakajočemu na avtobusnem po­
stajališču, pogled zaleti v napis Discover the flavours of the east na zanemar­
jenem oknu onstran ulice, in če ga ne šokira oglas za nahrbtnik Borderline, 
1400 Sodobnost 2024
Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti Vesna Žnidar
kar je sicer tujejezični termin za eno najpogostejših osebnostnih motenj, 
ga kasneje zagotovo srečanje z natakarico, ki že na začetku strežbe pove, 
da slovensko ne govori, in izrazi pričakovanje, da bo naročilo potekalo 
v – zanjo samoumevno, da samoumevni – angleščini. 
Kljub poznavanju slovenske jezikovne krajine se poraja vprašanje, kako 
je kljub nespornemu narodotvornemu pomenu slovenščine in splošnemu 
zavedanju o njeni narodnoidentifikacijski vlogi aktualno stanje takšno, 
kakršno pač je. Od kod v  nezanemarljivem delu javnosti pišmeuhovski 
odnos do uradnega jezika, ki je hkrati tudi materinščina večine prebival­
cev naše države, kot da bi bil s Trubarjevimi Lubimi Slovenci za vse večne 
čase varno umeščen na zemljevid evropskih in svetovnih knjižnih jezikov 
ter kot da prizadevanja za njegovo ohranitev ne bi zahtevala nobenega 
truda, kot da ne bi bila slovenščina že v času reformacije skorajda, z red­
kimi, a zatorej svetlejšimi izjemami, kot so pridige Janeza Svetokriškega, 
skorajda izrinjena iz javnega življenja v zasebno, domačijsko sfero, kot da 
ni bilo potrebno aktivno delovanje jezikoslovcev predprejšnjega stoletja, 
med drugim marsikdaj po krivici omalovažujoče predstavljenega Jerneja 
Kopitarja, za poenotenje knjižnega jezika – ta je bil v drugi polovici 18. sto­
letja že razcepljen na več različic –, da bi se slovenska jezikovna skupnost 
lahko uspešneje upirala germanizaciji, kot da niso bila ravno prizadevanja 
jezikoslovcev za ohranitev slovenščine v vsej njeni funkcijski zvrstnosti 
v sedemdesetih letih 20. stoletja odločilna, da je bil upor slovenskih in­
telektualcev proti unitarističnim težnjam uspešen in se niso uresničili načr­
ti odločujočih v skupni državi, da bi slovenščino v določenih, najbrž sča­
soma vedno številčnejših govornih položajih nadomestila srbohrvaščina? 
In kot da se ne bi v sedanjosti pojavljali pritiski globalnega jezika, tokrat 
še učinkovitejši in močnejši, saj so neprodušno zapakirani v svetovljan­
stvo, napredek, razgledanost in odprtost, kar mu predvsem med mladimi 
s sistemom vrednot, v katerem je všečnost med najbolj cenjenimi, odpira 
tudi najmočnejše zapahe in ga postavlja v prestižni položaj. In kako je ob 
vsem navedenem mogoče, da te zapahe pravzaprav prepogosto ustrežljivo 
odpiramo kar sami?
Zavedanje, da slovenščina od leta 1991 ni več le uradni, temveč tudi 
državni jezik, ta posebni status pa ji zagotavlja zakonsko urejeno skrb 
v obliki načrtovanja njenega statusa ter premišljenih ukrepov na področju 
jezikovnega izobraževanja, jezikovne opremljenosti ter zakonodaje, lahko 
pri nosilcu slovenščine uspava občutek lastne odgovornosti tako za rabo 
konkretnemu sporazumevalnemu položaju ustreznih jezikovnih sredstev 
kot za ohranjanje njenega posebnega položaja v slovenskem jezikovnem 
Sodobnost 2024 1401
Vesna Žnidar Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti
prostoru. Z vidika posameznika se lahko zdi raba slovenščine v vsej njeni 
socialni in funkcijski zvrstnosti dovolj samoumevna, da ne zahteva po­
sebne pozornosti in se lahko govorec ne glede na okoliščine svobodno 
poigrava z vso pestrostjo njenih jezikovnih sredstev, pri opredeljevanju 
do lastnega jezikovnega koda pa se v duhu politične korektnosti izogiba 
izražanju o maternem jeziku, da ne bi koga izločil, užalil, prizadel. 
Omenjeni posameznik ima v  marsičem prav. Status slovenščine kot 
uradnega jezika, tj. jezika, v katerem potekata javno in uradno sporazu­
mevanje, na celotnem ozemlju države določa Ustava Republike Slovenije 
v svojem 11. členu, o slovenščini kot državnem jeziku, ki je povezan z dolo­
čeno državo v simbolnem smislu in s katerim se identificira večina prebi­
valstva, pa se lahko informira na portalu Jezikovna Slovenija, namenjenem 
področju jezikovnega načrtovanja, predvsem jezikovni politiki. 
Natančneje položaj slovenščine določa Zakon o javni rabi slovenščine 
(ZJRS) iz leta 2004, deloma spremenjen in dopolnjen šest let kasneje. 
Glavna odgovornost za njegovo izvajanje je naložena ministrstvu, pristoj­
nemu za kulturo, deloma pa tudi drugim ministrstvom. Vendar po ZJRS 
raba slovenščine ni tako samoumevna, kot je zapisano v Ustavi RS. Sicer 
naj bi se Republika Slovenija v  mednarodnih stikih predstavljala s  slo­
venščino, a po drugi strani že uvodna določba dopušča izjemo – govorno 
in pisno sporazumevanje v  javnem življenju v Republiki Sloveniji lahko 
poteka tudi v  drugih jezikih, kadar to posebej dopuščajo mednarodne 
pogodbe, zavezujoče za našo državo. Prav tako je dopustna raba drugih 
jezikov, kadar gre za jezik verskih obredov ali umetnostnih besedil. Po­
imenovanja pravnih oseb zasebnega prava naj bi bila v slovenščini, a so 
lahko hkrati v tujem jeziku; resda tujejezično poimenovanje ne sme biti 
grafično bolj poudarjeno od slovenskega, ni pa nujno, da je manj vidno. 
Pri zaposlovanju sezonskih delavcev je sprejemljivo poleg slovenščine 
uporabljati tudi tuje jezike. Posebej sta omenjeni možnost prevajanja na 
novinarskih konferencah in prisotnost tujih jezikov na prireditvah. V tu­
jem jeziku so lahko besede v obratih in lokalih, če vsebujejo tujo blagovno 
ali storitveno znamko, če predstavljajo sestavni del celostne podobe, in 
nenazadnje, če gre za krajše besedne zveze, ki – in tu tiči formulacija, ki 
lahko odpira vrata vsemu, kar si ta ali oni posameznik razlaga – so zaradi 
običajne rabe razumljive večini potrošnikov. Je običajna raba le reklamni 
slogan ali tudi tujejezični izrazi, ki so se že uveljavili v govoru mladih in 
mladostno razpoloženih starejših? Vprašanje, kaj to pomeni za tiste, ki 
tujih jezikov ne govorijo, se zdi nepotrebno kompliciranje – tistih nekaj 
besed se bodo pa ja naučili, neko splošno razgledanost že morajo imeti! 
1402 Sodobnost 2024
Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti Vesna Žnidar
Toda ali to ne pomeni diskriminacije nekaterih nosilcev uradnega jezika 
zaradi všečnosti, za katero se skriva ekonomski interes? In če si lahko do­
volimo nekaj patetičnosti – bomo svoj jezik začeli prodajati? Pretirava nje? 
Zagotovo ne za tistega, ki ga prijeten vonj z vrta restavracije opozori, da 
je čas za kosilo ali vsaj prigrizek, in ga privabi za pogrnjeno mizo, tam pa 
ugotovi, da z natakarjem ne govorita istega jezika. In to dobesedno. Želja 
po zaslužku je močnejša od jezikovne zavesti tudi pri oglaševanju. Sporo­
čila, kot so oglasi za izdelke in storitve, predstavitve dejavnosti in “druge 
oblike obveščanja javnosti”, morajo biti namreč, kot navaja zakon, v slo­
venščini, in sicer v njenem knjižnojezikovnem standardu, ali v potrošni ku 
zlahka razumljivem jeziku. Kateri pa je ta zlahka razumljivi jezik? Pa ja 
ne gre za angleščino, ki prodira v jezikovne skupnosti povsod po svetu in 
katere širjenje je iz proračuna njene domovine kar krepko podprto? Gre 
mogoče tudi za jezike zahodnega Balkana in vse večjo modnost izrazov 
iz njihovih nestandardiziranih različic ter celo glasoslovne posebnosti, ki 
se širijo tudi med rojenimi govorci slovenščine? 
Ob močnejši prisotnosti drugega jezika ta postaja vse bolj razumljiv 
vse večjemu številu ljudi in krog je sklenjen. To je sicer skladno z več­
kulturnostjo in večjezičnostjo kot eno od temeljnih vrednot Evropske 
unije, vendar ni mogoče spregledati podobnosti s preteklimi obdobji, ko 
je narava jezikovnega stika že začela odpirati vrata diglosiji. Slovenščina je 
sicer eden od uradnih jezikov Evropske unije, vendar bi načelo ohranjanja 
nacionalnih jezikov in spodbujanja enakopravne vloge vsakega od njih 
znotraj večjezične skupnosti v njeni zakonodaji in strateških dokumentih 
iskali zaman; delovni jeziki v  organih Evropske unije so le angleščina, 
francoščina in nemščina. Niti tako pomembni dokumenti iz časa pred 
pridružitvijo Republike Slovenije Evropski uniji, kot je Maastrichtska 
pogodba iz leta 1992, na spletu niso dostopni v  slovenščini, ampak le 
v tedanjih uradnih jezikih. Ohranja se torej predvsem simbolna, manj pa 
sporazumevalna vloga slovenščine in očitno je, da družbeno­eko nomsko­
politična situacija ne preprečuje umikanja slovenščine najprej iz nekaterih, 
nato pa iz vse več sporazumevalnih vlog, zato je premišljeno jezikovno na­
črtovanje za slovensko jezikovno skupnost izrednega pomena. To poteka 
v petletnih obdobjih, celovito pa ga usmerjajo resolucije o nacionalnem 
programu za jezikovno politiko, ki vsebujejo opis oziroma oceno trenut­
nega stanja na področju jezikovne politike, jezikovne kulture in jezikovne 
rabe, načrtovanje statusa in korpusa (slovenskega) jezika, opredelitev ci­
ljev za naslednje petletno obdobje z ukrepi, kazalnike, sredstva in nosilce, 
natančneje razdelane po vsebinskih področjih, med katerimi je na prvem 
Sodobnost 2024 1403
Vesna Žnidar Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti
mestu jezikovno izobraževanje. Trenutno aktualna resolucija za obdobje 
2021–2025 je tretja po vrsti.
Eno od najpomembnejših področij jezikovnega načrtovanja je izobraže­
vanje. Resolucija pri opisu izhodiščnega stanja izpostavlja vrsto izzivov, ki 
so jih jezikovni praktiki pravzaprav pričakovali – rezultati raziskave bral­
ne pismenosti PISA in raziskava besedilnih spretnosti PIAAC so razkrili 
nujnost prenove pouka slovenščine, pokazala se je potreba po usposablja­
nju javnih uslužbencev za tvorjenje besedil, skladnih s knjižnojezikovno 
normo, čeprav bi pričakovali, da je to samoumevno, zaradi upadanja rabe 
slovenščine v zamejstvu in izseljenstvu so potrebni ukrepi, ki bi ta trend 
zaustavili in obrnili. Posebna pozornost je posvečena slovenskemu zna­
kovnemu jeziku; ta je v resoluciji prvič opredeljen kot samostojni jezik, od 
slovenščine ločen v modalnosti izražanja in v vseh jezikovnih ravninah. 
Med ukrepi na področju drugih jezikov na tem mestu izpostavljamo razvoj 
jezikovnih kompetenc otrok in odraslih v njihovem prvem jeziku, kar na 
prvi pogled po nepotrebnem odvrača pozornost od skrbi za slovenščino 
in omogoča širjenje vplivnega področja “konkurence”, vendar kot ka­
žejo raziskave in praktične izkušnje pri delu s priseljenci, tako z otroki 
kot z odraslimi, višje razvita sporazumevalna zmožnost v materinščini 
omogoča hitrejše in učinkovitejše usvajanje jezika okolja, s tem pa lažje 
vključevanje v družbo. 
Slovenščina ima v šolskem sistemu različne vloge. Je učni jezik, učni 
predmet in učno načelo; slednje pomeni, da učitelj predstavlja učencem 
zgled kultiviranega sporočanja in ob podajanju novih spoznanj razvija 
sporazumevalno zmožnost učencev na svojem strokovnem področju, kar 
vključuje usvajanje in praktično rabo terminologije ter strokovnega jezika, 
za kar mora biti tudi sam ustrezno usposobljen. Kot učni jezik ima sloven­
ščina, skupaj z italijanščino oziroma madžarščino na narodnostno meša­
nih območjih, poseben položaj, vendar so dopustne izjeme. V tujem jeziku 
se lahko v srednjih šolah izvaja pouk, pri katerem sodeluje tuji strokovnjak 
ali gostujoči učitelj, v omejenem obsegu celo če ta dela samostojno, brez 
prisotnosti domačega učitelja, kar pomeni, da udeleženci izobraževanja 
namesto slovenskega strokovnega jezika uporabljajo tujega. Najbrž nismo 
daleč od resnice, če predpostavimo, da je pri tem najpogosteje uporabljen 
globalni jezik, ta pa prevladuje tudi v  spletnem okolju, v  katerem mla­
dostniki iščejo najrazličnejše vire, tudi strokovne, s čimer jim tuji jezik 
postaja vse bolj domač, raba slovenščine pa v njihovem okolju, še posebej 
virtualnem, vse bolj redka, neobičajna in s  tem tuja. Še bolj izrazito se 
umikanje slovenščine pojavlja v visokem šolstvu; resolucija namreč navaja, 
1404 Sodobnost 2024
Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti Vesna Žnidar
da je na tem področju “ključno vzpostavljanje ravnotežja med uporabo in 
razvojem znanstvenega in strokovnega jezika ter uporabo tujih jezikov”. 
Kakšno je to ravnotežje, je očitno podvrženo presoji izvajalcev in njihovi 
jezikovni zavesti na eni strani ter prizadevanjem za to, da bi bilo sloven­
sko visoko šolstvo čim bolj dostopno tudi študentom iz tujine, s tem pa 
močneje vpeto v mednarodno univerzitetno okolje, na drugi.
Če je prisotnost različnih jezikov v srednjem in visokem šolstvu zaradi 
nujnosti povezovanja z  raziskovalnimi in izobraževalnimi ustanovami 
z  vsega sveta za razvoj različnih strok pravzaprav vsaj nekoliko priča­
kovana, pa preseneča, da se kaže potreba po ukrepanju tudi tam, kjer 
naj bi bila samoumevna raba in obvladovanje knjižne, predvsem zborne 
zvrsti slovenščine. Raziskovalci praktične rabe učnega jezika pri učiteljih 
opozarjajo, da imajo učitelji pri izvajanju pouka težave. Že pri podajanju 
učne vsebine, ki naj bi potekalo v knjižnem zbornem jeziku, v praksi pre­
vladuje knjižni pogovorni jezik, včasih tudi s prvinami neknjižnih zvrsti. 
Neknjižnost je pogosto povsem zavestna izbira, učitelji menijo, da bodo 
učno vsebino bolje približali učencu v jeziku, ki mu je bližji, zdi se jim, 
da raba knjižnega jezika vzpostavlja distanco in vnaša v  komunikacijo 
nesproščenost. Slednje je lahko posledica nesamozavesti učitelja, ki je 
zaradi nezadostne avtomatiziranosti pri rabi knjižnega jezika marsikdaj 
upravičena. Učitelj, čeprav z željo nuditi učencem jezikovni vzor, zaradi 
nevajenosti naravnega, sproščenega govora v zbornem jeziku ne zmore 
petinštiridesetminutne hkratne osredotočenosti na vsebino sporočila in 
na ustrezen jezikovni kod. Šola, ki bi morala učencu privzgajati zavedanje, 
da ne obstaja več vrst nosilcev slovenščine, od katerih bi nekateri govorili 
neknjižno, tisti drugi pa knjižno, in bi slednji silili prve, med katere sodi 
tudi sam, naj sprejmejo njihov jezik, ampak da obstaja več zvrsti, ki jih 
uporabljamo za različne priložnosti, istočasno posreduje tudi nasprotno 
sporočilo, da je raba knjižnega jezika sicer standard, a ga je mogoče doseči 
le za kratek čas in z maksimalnim trudom. 
Mladostnik se tako znajde v poplavi različnih vrednostnih sistemov in 
ne vedno idealnih zgledov, ustvarja si svoje mesto v hitro spreminjajoči se 
družbi, v kateri postaja vse pomembnejše tudi dogajanje v virtualnem sve­
tu z vsemi njegovimi zakonitostmi. Sledi vzorom, ki jim zaupa, in hkrati 
išče samosvoj izraz, oboje ob pričakovanjih okolja, da optimalno razvije 
svoje sposobnosti in postane tvoren član skupnosti. Iz različnih program­
skih dokumentov s področja jezikovne politike, tudi iz učnih načrtov, je 
razviden cilj, da doseže jezikovno zmožnost, ki mu bo omogočala učin­
kovito in ustrezno ravnanje tudi v javnem in uradnem sporazumevanju. 
Sodobnost 2024 1405
Vesna Žnidar Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti
Jezikovno kultiviranje je torej pomemben del izobraževanja in pričakovati 
je, da je tem uspešnejše, čim spodbudnejši so vplivi okolja. Načela, ki jih je 
posameznik spoznal v letih šolanja, bo uresničeval, če mu bodo izkušnje 
potrjevale, da delujejo tudi v praksi. Privzgojene vrednote bo ohranil, če bo 
videl, da jih ceni okolica. V poklicnem življenju bo komuniciral spretneje 
in samozavestneje, če bo imel priložnost postopoma krepiti poznavanje 
domače terminologije in rabo strokovnega jezika, kar pa lahko doseže le 
ob vodstvu učiteljev, mentorjev, praktikov, se pravi odraslih, z uporabo 
kakovostnih virov, ki niso le strokovno, temveč tudi jezikovno neoporečni, 
ter s pridobivanjem izkušenj. 
Ob zavedanju o pomenu vitalnosti vseh funkcijskih zvrsti jezika, tudi 
strokovne, pa težko razumemo motive odločevalcev, ki z novelo Zakona 
o visokem šolstvu spet silijo slovenščino v umikanje z določbo, da se dele 
študijskih programov lahko izvaja v tujem jeziku, če je vanje vpisano večje 
število tujih študentov, pri čemer ni ne s številom ne z deležem opredelje­
no, za koliko študentov gre. Očitno je močno prisotno predvidevanje, da 
slovenski študentje dovolj dobro obvladajo globalni jezik, oziroma je kar 
implicitna zahteva, naj tujim študentom olajšajo izobraževanje v Sloveniji 
tako, da odstopijo od uveljavljanja svoje temeljne pravice do izobraževa­
nja v uradnem jeziku svoje države, da se tistim, ki so prišli od drugod, 
ne bi bilo treba ukvarjati še s slovenščino. Zanimivo je, da se istočasno 
od učencev priseljencev, od katerih so nekateri stari šele šest ali sedem 
let, pričakuje, da bodo po dodatnih 35 urah slovenščine sledili rednemu 
pouku skupaj s svojimi slovenskimi sošolci. Predloga dela politike, da bi 
se otrok vsaj prvo leto posvečal le usvajanju slovenskega jezika in spozna­
vanju slovenske kulture, je drugi del vehementno zavrnil, češ da bi bilo 
to kratenje pravice do izobraževanja. Mar se ni nihče od nasprotnikov te 
pobude zmogel postaviti v kožo otroka, ki ure in ure sedi v učilnici, ne 
da bi se lahko sporazumeval in ne da bi razumel, kaj mu učitelji in drugi 
otroci želijo sporočiti?!
Vrnimo se k vprašanju, kako v realnosti, ki ga obdaja, podpirati nado­
budnega mladostnika, ki bo čez čas skupaj s svojimi sovrstniki soustvarjal 
jezikovno podobo javnih besedil, da bodo ta dosegala ustrezno jezikovno 
in slogovno raven ter bomo zgražanju nad njihovo izrazno podobo priča le 
izjemoma, kadar se bo v naši bližini pojavil kakšen res izjemen g odrnjač. 
Kako usmerjati odraščajočega, da ob zrelostnem izpitu pokaže, kot pra­
vi učni načrt za gimnazijo, sposobnost za razumevanje in sporočanje 
v knjiž nem jeziku? Ob tem dosežku se ne bi izkazala le uspešnost kandi­
data na maturi, ampak tudi celotnega vzgojno­izobraževalnega procesa 
1406 Sodobnost 2024
Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti Vesna Žnidar
pred njo, izkazalo bi se, da so svojo nalogo dobro opravili tudi izvajalci in 
odločevalci. Kaj lepšega bi lahko bilo?! Pri iskanju poti do tega razloga za 
praznovanje so snovalci osnutka predloga Nacionalnega programa vzgoje 
in izobraževanja za obdobje 2023–2033 našli izvirno rešitev: Kaj pa, če bi 
znižali pričakovanja? Pri maturi iz slovenščine, ki trenutno za razliko od 
drugih predmetov poteka le na eni ravni zahtevnosti, saj se od maturan­
tov, bodočih študentov in kasneje izobražencev, pričakuje visoka raven 
obvladovanja knjižnega jezika, bi uvedli opravljanje izpita na dveh ravneh, 
pri čemer bi bila obstoječa raven višja, tista druga, dodatna, pa nižja, kar 
pomeni znižanje jezikovnih standardov za bodočega aktivnega udeležen­
ca v uradni in javni komunikaciji, ki bo zaradi svojega položaja v družbi 
predstavljal jezikovni vzor, in, čeprav nehote, mogoče tudi avtoriteto. 
Premajhna ambicioznost, tako značilna za slovenski nacionalni ka­
rakter, in uslužno pogrinjanje rdeče preproge vsemu tujemu zagotovo ne 
bosta okrepila vloge slovenščine v družbi in njenega pomena za posamez­
nika. Prav tako je ne bo okrepila širitev področij rabe neknjižnih zvrsti na 
račun knjižnega jezika, pa naj je rahljanje stroge jezikovne norme, ki jo ta 
pojav prinaša, še tako všečno. Da bi mladostniku približali komuniciranje 
v knjižni slovenščini, ga je najprej treba utemeljiti, a ne s položaja moči, 
temveč z realno in iskreno predstavitvijo zvrstne pestrosti njegove mate­
rinščine. Narodnoidentifikacijska vloga resda pripada knjižnemu jeziku, 
a za posameznika je jezik, v katerem je zvenel glas matere, očeta, dedkov in 
babic ter prijaznih sosed ob njegovih prvih vdihih, prvih korakih in prvem 
raziskovanju sveta, skoraj vedno ena od neknjižnih zvrsti ali mešanica 
več njih. Z domačim krajem ga povezuje narečje, pokrajinski pogovorni 
jezik ali mestna govorica, z vrstniki iz otroštva poleg tega še prvine iz 
slenga, s sosedom, s katerim sta popravljala motorje, žargonizmi. Knjižni 
jezik ob tem deluje kot umetna tvorba, kar dejansko tudi je, in če njegova 
prisotnost ni osmišljena, tudi kot vsiljivec. Zato je neproduktivno in celo 
škodljivo vrednotenje in prikazovanje knjižnega izraza kot pravilnega, 
lepega, visokega, uglajenega, v nasprotju z neknjižnim kot napačnim, sla­
bim, celo kot simbolom nizke izobrazbe in nerazgledanosti. Gre preprosto 
za različne zvrsti, od katerih ima vsaka svojo vlogo, je v določenih oko­
liščinah najprimernejša in ima pravzaprav tudi svoj standard. Ob obisku 
starejšega sorodnika ali ob sproščenem klepetu na zabavi bi knjižni jezik 
v najboljšem primeru deloval kot šala, v slabšem pa še kot kaj drugega. 
Je pa treba ozavestiti, da je potreben za opravljanje vlog, ki jih regionalne 
in socialne različice jezika ne morejo, saj je za uspešno sporazumevanje 
potreben konsenz o jezikovnem kodu in rabi jezikovnih sredstev, da bi se 
Sodobnost 2024 1407
Vesna Žnidar Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti
izognili komunikacijskim šumom. Rezultat konsenza je knjižnojezikovna 
norma, ki je stabilna in jo jezikovna skupnost sprejema, hkrati pa mora biti 
dovolj odprta, prilagodljiva, da omogoča ohranitev komunikacijske funk­
cije jezika ob družbenih, tehnoloških, kulturnih in drugih spremembah.
Odpraviti morebiten strah pred knjižnim jezikom je le prvi potrebni 
korak, poiskati je treba načine, kako ga mladostniku približati. Že pogo­
stejša prisotnost najvišje jezikovne zvrsti v uradni komunikaciji, predvsem 
ob neprisiljeni sproščeni knjižni izreki pri izobraževalnih dejavnostih, bi 
porušila marsikatero bariero in odpravila zadržek učenca oziroma dijaka 
pred tem, da tudi sam spontano spregovori v knjižnem jeziku. S tem, da 
mu ponudimo zanimive, privlačne vsebine, ga motiviramo za prebiranje 
pisnih virov, pa najsi bodo to podnapisi pri mladinskih filmih, poljudno­
znanstveno delo o nastanku vesolja ali napeta pustolovska zgodba. Z vsako 
prebrano besedo postane tehnika branja boljša, razumevanje prebranega 
lažje in veselje do odkrivanja, kaj piše v vedno novih besedilih, večje. Ob 
tem mladostnik krepi besedni zaklad, se srečuje z novimi načini ubesedo­
vanja predmetnosti, jih tudi sam preizkuša in postopoma se lahko o svetu 
okrog sebe izraža vse bolj natančno ter svoje misli posreduje na vse bolj 
kreativne načine. Postaja bolj pozoren na podrobnosti, pomenske odtenke, 
skrite pomene, logične povezave. Je pa seveda pomembno, da so besedila 
tako vsebinsko kot jezikovno kakovostna, zato je nujno, da jih natančno 
pregleda izurjeno in strokovno podkovano oko lektorja in urednika. Naj­
pomembnejša zakladnica znanja, s tem pa tudi vir splošne razgledanosti 
za mladostnika je splet. Rezultati raziskav, koliko časa mladi preživijo pred 
zasloni, sicer niso enotni, vendar lahko povzamemo, da gre povprečno 
za tri ali štiri ure dnevno, zato je udomačenost slovenščine v virtualnem 
okolju bistvenega pomena ne le za jezikovni razvoj mladih, ampak tudi 
za ohranjanje slovenščine kot takšne. Novice, da je v slovenščini mogoče 
uporabljati vse več spletnih orodij, upravičeno vlivajo optimizem. 
Tudi bogat izbor oblik poglabljanja znanja slovenščine, med katerimi so 
celo raziskovalni projekti, ki jih izvajajo učenci, je v pomoč pri uresničitvi 
prizadevanj, da bi k ukvarjanju z  materinščino močneje pritegnili čim 
več mladih. Pri nekaterih lahko izkoristimo tekmovalni duh in s pestrim 
naborom tekmovanj pritegnemo posameznike, ki imajo različne interese 
in učne stile. Tekmovanje za Cankarjevo priznanje, pri katerem učenci 
vsako leto poglobljeno raziskujejo literarno delo in o njem kritično raz­
mišljajo v obliki eseja, motivira navdušence nad književnostjo, kreativne 
filmske ustvarjalce tekmovanje Slovenščina ima dolg jezik, pri katerem 
skupine učencev in dijakov ustvarijo kratke filme po literarni predlogi, za 
1408 Sodobnost 2024
Mladostnik kot jezikovni zgled prihodnosti Vesna Žnidar
ljubitelje slovenskega jezika, poznavalce pravopisa in jezikovne zgradbe 
ter spretne tvorce neumetnostnih besedil pa bo vsak hip ugledalo luč 
sveta tekmovanje za Vodnikovo priznanje, ki mu je strokovna javnost že 
izrekla dobrodošlico.
Se je treba prihodnosti bati ali se je lahko veselimo? Kakšna bo jezi­
kovna podoba slovenske dežele, ko bo današnja mlada generacija na višku 
svoje ustvarjalne moči in družbenega vpliva? Bo prevladal ekonomsko­
­praktični vidik in bo slovenščina postajala le še folklorna posebnost 
prebivalcev območja med Alpami, Panonijo in Jadranom? Ob vseh mož­
nostih, da bi mlade spodbudili ter jih usmerili h kultivirani rabi, ohra­
njanju in razvijanju slovenščine kot dela naše narodne samobitnosti, je 
ta pogled v prihodnost pretirano pesimističen. Slovenščina je vendarle 
prisotna v svetu moderne tehnologije, bogato opremljena z jezikovnimi 
viri in priročniki, med katerimi so tudi spletni portali, omogočen je prost 
dostop do znanstvene in strokovne literature v slovenščini, hkrati pa je 
živ jezik v vsej svoji socialni in funkcijski zvrstnosti. Ali bodo jezikovno 
občutljivega posameznika prihodnosti med sprehodom namesto jezikov­
no pomanjkljivih, slogovno neustreznih in tujejezičnih pričakali kreativni 
reklamni napisi, zgledni primeri jezikovne rabe in kakovostne slovenske 
knjige v rokah mladostnikov naslednje generacije, pa je odvisno predvsem 
od položaja kultivirane rabe jezika v vrednostnem sistemu, ki ga bomo 
uspeli predati zanamcem.
Sodobnost 2024 1409
Pogovori  
s sodobniki
Majda Travnik Vode z
Ireno  
Androjno
Travnik Vode: V vaši umetniški biografiji izstopa podatek, da ste v svet 
literature vstopili z žanrom radijske igre. Na spletni strani Društva Bralna 
značka Slovenije beremo, da ste napisali dvajset radijskih iger za otroke, 
dve lutkovni in dve gledališki igri za otroke. Mnoge med njimi so bile 
nagrajene. Radijska igra Škrat Kihec je bila leta 2013 uprizorjena v Šentja­
kobskem gledališču. Kaj vas je na začetku pisateljske poti pritegnilo k 
pisanju radijskih iger?
Androjna: Predvsem je šlo za naključje. Kot otrok sem rada poslušala 
radijske igre, v študentskih letih, mislim, da leta 1988, pa sem naletela na 
natečaj za otroško radijsko igro na Radiu Ljubljana in si rekla, da bi lahko 
poskusila. Pisanje mi je šlo hitro od rok, opazila sem tudi, da se zelo za­
bavam. Takrat je na Radiu Ljubljana kot dramaturg deloval Ervin Fritz, 
v žiriji za natečaj je bil tudi Dane Zajc. Igra Dežela besed je nato dobila prvo 
nagrado. Izvedba, v kateri so nastopali zelo znani slovenski igralci, me je 
navdušila. Z gospodom Fritzem sva nato dolga leta uspešno sodelovala 
in še danes sem mu hvaležna za vse nasvete in pogovore. Vsega skupaj 
je bilo izvedenih približno dvajset radijskih iger. Gledališka predstava 
Ačih! je nastala po radijski igri Škrat Kihec. Pisanje radijskih iger mi je bilo 
res v veselje in vedno sem jih pisala z veliko lahkoto. Uživala sem v sno­
vanju dialogov, izumljanju drobnih duhovitosti in prepletanju vsebine 
1410 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
Sodobnost 2024 1411
Irena Androjna
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
s  pesmimi. To je bila nekakšna vzporedna plat mojega življenja v času, ko 
se z literaturo sicer nisem aktivno ukvarjala. 
Travnik Vode: V radijske igre pogosto vključujete krajše pesmice, za katere 
so značilne jezikovna virtuoznost, vsebinska inovativnost, lahkotnost in 
spevnost. Pesmice ste vključili tudi v roman za otroke Začarano poletje. 
Nekje ste zapisali, da ste v mladosti pisali pesmi, danes se zdi, da pišete 
predvsem prozo. Poglobljeno ste se torej ukvarjali že z vsemi tremi lite­
rarnimi vrstami, poezijo, dramo in prozo. Kakšne razlike občutite med 
njimi in v  kolikšni meri na izbiro forme vpliva ustvarjalčevo trenutno 
razpoloženje? 
Androjna: Pravzaprav po malem pesnim vse življenje. Nastanek pesmi 
doživljam kot nekakšno kristalizacijo trenutnega globokega občutenja. 
Napišem jo v hipnem navdihu, nato pa včasih po nekaj dneh vidim, da 
nima prave teže in je pogrešljiva, včasih pa se mi zdi, da bi lahko “obsta­
la”, vendar bi jo bilo treba še piliti – tukaj pa me pogosto zmanjka. Zato 
pesmi ne objavljam, vendar ni rečeno, da jih nekoč ne bom. Nekaj moje 
mladostne poezije je vendarle izšlo v Mladini v rubriki Mlada pota, ki jo je 
v tedaj urejal Blaž Ogorevc.
Pisala sem tudi pesmi, pravljice in uganke za otroške revije, vendar sem 
sčasoma začutila, da mi oblika radijske igre in kratke proze za otroke ne 
zadošča več. Želela sem si, da bi z junaki zgodb lahko ostala dlje in jim 
dala priložnost za razvoj. Privlačilo me je stopnjevanje napetosti in bolj 
zapletena gradnja s stranskimi zgodbami, ki se na koncu povežejo. To je bil 
povod za nastanek otroškega romana Začarano poletje, nato pa sem zasno­
vala še daljše delo, mladinski roman Modri otok, kjer sem se že približala 
odraslim temam. Vanj sem vnesla odnose in teme, ki sem jih opazovala 
v svoji okolici ali so me osebno zadevale. Leta 1996 je v zbirki Čebelica 
izšla pravljica O velikanu, ki je kradel letne čase, ki se mi zdi danes še bolj 
aktualna kot ob izidu in bi si želela, da bi bila bralcem dostopna v ponatisu.
Pri izbiri forme določeno vlogo najbrž res odigra trenutno razpolože­
nje, pomembna pa je tudi motivacija. Pri natečajih za radijske igre me je 
motiviralo, da bi bile igre uprizorjene in predvajane. Da so potem, ko so 
bile napisane, zaživele neko svoje življenje. 
Travnik Vode: V vašem opusu najdemo tudi prevod pesnitve Fantazmago­
rija Lewisa Carrolla. Najbrž je bil to precejšen prevajalski zalogaj?
1412 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
Androjna: Na ta prevod, h kateremu je spremno besedo napisal Miha 
Mohor, sem zelo ponosna, čeprav ni doživel opaznejšega javnega  odmeva. 
 Nekoliko kasneje je šel skoraj neopaženo mimo tudi izid Carrollove pesnit­
ve Zalezovanje žnrka v prevodu Branka Gradišnika. Zdi se mi, da Sloven cem 
Carrollova prefinjeni večplastni humor in nonsens nista blizu. Prevod Fan­
tazmagorije mi je vzel veliko časa, vendar sem pri delu zelo uživala. Z vsem 
elanom sem se vrgla v iskanje rim in ustreznega ritma ter pri tem opazila, 
da je omejenost z metrično shemo in rimo odlična spodbuda za ustvar­
jalnost. Lewis Carroll je tudi med avtorji, ki so močno vplivali na mo je 
zgodnje pisanje besedil za mlade. Ob koncu študija sem namreč naletela na 
izjemno knjigo Martina Gardnerja The Annotated Alice (Alica z opom bami), 
ki podrobno razlaga pomene in podpomene avtorjevih domislic. Njegova 
dela so namreč težko razumljiva, tudi če znaš dobro angleško. Veliko je 
neprevedljivih besednih iger in aluzij, vezanih na tedanjo angleško kul­
turo, kljub temu pa me je njegov opus fasciniral z odprtostjo, igrivostjo, 
ustvarjalnostjo in komičnimi obrati. 
Travnik Vode: Ali se pred začetkom pisanja vnaprej odločite, za katero cilj­
no publiko boste pisali in v katero zvrst bo spadalo delo, ali je to razvidno 
šele naknadno? Pisateljica Nataša Konc Lorenzutti pravi, da med pisanjem 
nikoli ne razmišlja o tem in šele ob koncu razmisli, kaj je nastalo: delo za 
otroke, mladino ali odrasle ali celo crossover.
Androjna: Navadno že na začetku opredelim približno starost bralcev, saj 
je velika razlika, ali pišeš za deset­, trinajst­ ali petnajstletnike, tako glede 
izbire tematike kot besedišča. Med pisanjem Modrega otoka sem bila glede 
tega nekajkrat negotova, nekatere teme so se mi zdele preveč otroške, 
druge preveč odrasle, kar sva nato usklajevali z urednico. Pravzaprav mi 
je najbolj všeč, če se mi posreči, da je delo večplastno in zanimivo tudi za 
odrasle bralce. Mislim, da na splošno težim k nekakšni univerzalnosti. 
Travnik Vode: Kako gledate na kriterije kakovosti v otroški in mladinski 
književnosti? V preteklosti so pri nas za otroke in mladino pisali nekateri 
največji mojstri besede. Gre tudi za vzgojo bralcev; pred nekaj meseci 
preminula pionirska raziskovalka slovenske otroške in mladinske litera­
ture Marjana Kobe je bila mnenja, da bi morali otroke razvaditi z dobrimi 
besedili in ilustracijami, da bi se naučili razlikovati dobro od slabega, ter 
da bi se morale knjižnice zavedati, da so oddelki za mladino in otroke 
pravzaprav njihov paradni oddelek. 
Sodobnost 2024 1413
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
Androjna: Zelo pomembno se mi zdi, da je otrok že od začetka izpostav­
ljen kakovostnim besedilom in ilustracijam, je pa res, da gremo kot bralci 
skoraj vsi skozi različne faze, v katerih se srečamo tudi z bolj trivialnimi 
vsebinami. Vendar mislim, da se na koncu pokaže, kakšnim vsebinam si bil 
izpostavljen v otroštvu in mladosti, in da ti manj kakovostne vsebine slej 
ko prej postanejo dolgočasne. Naša generacija je imela v otroštvu na voljo 
res vrhunsko otroško književnost, na primer knjižice Čebelice z odličnimi 
ilustracijami, vsi smo prejemali in brali tudi odlično otroško revijo Cici­
ban. Zdaj je na trgu ogromno živopisnih slikanic, vendar gre velikokrat 
za “prazne kalorije”. Mislim, da morajo biti strokovnjaki, pedagogi in 
knjižničarji pozorni, s čim otroci prihajajo v stik. Ko obiskujem knjižnice, 
vidim, da lepo skrbijo za to, da izpostavijo najboljša dela. Sama sem kot 
dijakinja ob neki izposoji doživela kritiko Daneta Zajca, ki je bil knjižni­
čar v Pionirskem domu, in čeprav sem bila takrat jezna nanj, je njegovo 
mnenje močno vplivalo name. Tudi Bralna značka je super. Opažam, da 
imajo majhni otroci zelo radi knjige, kasneje pa velikokrat nastopi obdobje, 
ko nehajo brati. A kot pogosto opazim, se kasneje spet vrnejo h knjigam, 
zato se mi zdi najbolj pomemben vložek v zgodnjem otroštvu: kar je bilo 
zasejano, bo nekoč obrodilo sad. 
Travnik Vode: Kakšen je vaš ustvarjalni postopek? Ali ideje in zgodbe 
zorijo počasi ali se inkubacijsko obdobje in izvedba odvijeta hitro? Si pred 
začetkom pisanja morda izdelate arhitekturni načrt dela? 
Androjna: Ne morem reči, da imam neko stalno rutino – tudi zato, ker 
je vsako novo delo po navadi drugačno od prejšnjega, kar za seboj vsakič 
potegne specifičen način dela. Pravljica O velikanu, ki je kradel letne čase 
je nastala skoraj na dah, v enem popoldnevu, in je skoraj nisem več spre­
minjala. Pri radijskih igrah je šlo predvsem za igrivost, zabavo. Snov za 
roman Začarano poletje je bila že težje obvladljiva, Modri otok je nastajal 
več let. Tudi pisanje romana Na križišču svetov se bo raztegnilo na več kot 
leto. Pri tem zadnjem delu sem hotela proces nekoliko pospešiti, vendar 
se je izkazalo, da ne gre. Nekateri lahko na pišejo nov roman vsako leto, jaz 
pa vidim, da romani zorijo z mano in si vzamejo svoj čas. Najprej počasi 
zbiram ideje in jih sestavljam v mozaik vonjev, okusov, barv, občutkov, 
zgodb, ki jih zlagam skupaj, in iz tega nato nastane nekakšen osnutek. Ko 
pa začnem pisati, vsakič znova vidim, da je vse skupaj povezano z mojim 
lastnim osebnim razvojem, tudi z razvojem odnosa do ustvarjanja, in ne 
1414 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
morem prehitevati. Tako je bilo pri Modrem otoku in enako se mi dogaja 
pri romanu Na križišču svetov. Čeprav ne gre za avtobiografska romana, se 
zakonitosti v obeh povezujejo z zakonitostmi v mojem življenju. 
Travnik Vode: Ali pisanje doživljate kot naporno ali poživljajoče? Vas 
junaki spremljajo noč in dan ali zlahka preklapljate med vsakdanjikom in 
svojim domišljijskim svetom?
Androjna: Oboje, kot naporno in poživljajoče. Najbolj uživam v obdobju 
zbiranja idej, ko sedim in si pišem v zvezek, najraje nekje v naravi, ki me 
zelo navdihuje. To je obdobje iskanja namigov, zlatih zrn, nekakšen vision 
quest, ko se oziram vsenaokrog in si beležim in dajem v košarico vse, kar 
se me globlje dotakne ali me prevzame. Ta svetla, svobodna, igriva faza 
mi je zelo všeč. Tudi ko začnem pisati, se še nekaj časa dobro počutim, 
nato pa se po navadi ustavi. Pojavijo se vprašanja, dvomi, miselno rudar­
jenje. Kadar pisanje spet steče, pa sem vsaj nekaj časa spet zelo zadovoljna 
s seboj in svetom. 
Kot najtežjo doživljam fazo, ko je delo že končano, a je treba še kaj spre­
meniti, dodati finalno plast, premisliti, urediti. Ta stopnja zahteva veliko 
sedenja in trdega dela. Nekaj časa sem se skušala prepričati, da je tudi to 
obdobje zabavno, a mi nikoli ni povsem uspelo. Takrat je potrebno veliko 
zaupanje, da se bo slednjič vse odvilo tako, kot je prav. 
Travnik Vode: Zdi se, da je eden glavnih virov navdiha in hkrati eden naj­
pomembnejših motivno­tematskih stebrov vaše literature narava. O tem 
pričajo že naslovi vaših del, na primer radijski igri Na vrtu spomladi in Kres­
na noč v Sinji dobravi, lahkonočnica Kostanjev duh, slikanica O velikanu, ki 
je kradel letne čase ter oba romana, Začarano poletje in Modri otok. Zdi se, da 
vas vseskozi spremlja zelo poglobljen, skorajda intimen odnos do narave, 
ki ga znate posredovati tudi bralcu.
Androjna: Drži. Pravzaprav se zares dobro počutim samo v naravi, v goz­
du, ob vodi, pod drevesi. Mislim, da občutim še večje hrepenenje po nara­
vi, ker ne živim na deželi, ampak v predmestju Ljubljane. Tudi kot otroka 
me je doma vedno vleklo ven, na vrt. V dogajanju v naravi, na primer ob 
menjavanju letnih časov, ob naravnih ciklih in drugih spremembah, sem 
videla zgodbe. Drobne drame med rastlinami in živalmi so mi bile v nav­
dih, skoznje sem si lažje razlagala sebe in svet. Gozd me navdaja s fizičnim 
ugodjem, občutkom čarobnosti in povezanosti z  vidnimi in nevidnimi 
Sodobnost 2024 1415
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
silami narave. Podoben učinek ima name morje, še zlasti otoki, in tej lju­
bezni sem dodobra dala duška v Modrem otoku. Tudi v zadnjem romanu, Na 
križišču svetov, imajo letni časi in spremembe v naravi pomembno vlogo.
Travnik Vode: V  svoja dela pogosto vključujete ekološko tematiko in se 
zavzemate za ohranjanje prvinske narave, vendar se zdi za vaš opus enako 
značilno, da se v naravi odpira prostor čudežnega. To odsevajo tako številni 
motivi (mlaj, kresna noč, noč Perzeidov, kresno rajanje itd.) kot liki, na pri­
mer “mlajevi” hrčki ali “borovničevi” gozdni škrati. Kot da ob stiku narave 
in čudežnega nastane območje, kjer se vam najlažje porajajo zgodbe.
Androjna: Da. Urbano okolje me ne privlači, velika mesta sploh ne. Zelo 
me bolijo izgube v naravi zaradi človeških posegov in ne morem, da ne bi 
o tem govorila tudi v svojih delih. Globoko me zaboli vedno, ko na primer 
vidim, da po nepotrebnem pade drevo, in počutim se krivo za to, kar s svo­
jim načinom življenja povzročamo Zemlji. Tudi se mi ne zdi pošteno, da 
od otrok zahtevamo, naj varujejo naravo, medtem ko jim sami dajemo tako 
slab zgled. V zvezi s tem bijem nenehne bitke sama s seboj, saj se nočem 
prepustiti brezupu, hkrati pa ne vidim prave rešitve. Ta situacija zame 
predstavlja nerazrešeno bolečino, ki jo rešujem z ustvarjanjem. 
Travnik Vode: V enem od intervjujev ste omenili, da vam je bliže kot čista 
fantastika magični realizem, torej občasni spontani vdori magičnega, ki 
z  minimalnimi, a  odločilnimi premiki običajnih okvirov razširijo naše 
doživljanje realnosti. Kako se ta princip odraža v vaših delih? 
Androjna: Najbolj me zanima povezava med stvarnim svetom in domiš ljijo 
oziroma fantazijo. Čista fantastika, kjer si izmisliš popolnoma nov “sistem” 
brez povezave z našim svetom, me ni nikoli pritegnila, veliko bolj se mi zdi 
vznemirljivo predstavljati, da si nekje in se kar na lepem nekaj zgodi, na pri­
mer da zagledaš nenavaden nebesni pojav ali drevo, ki se premika. Takšen 
pogled morda že skorajda meji na animizem, kjer velja, da je vse stvarstvo 
živo. Ob pisanju Modrega otoka sem začela spon tano odkrivati tudi šama­
nizem in slovensko staroverstvo. Odkrila sem, da je to pravzaprav živelo 
tudi skozi moje prednike. Povsem naravno so počeli nekatere stvari, ki bi 
jih danes najbrž označili kot staroverstvo. Ne zanimajo me torej vzporedni, 
fantastični svetovi sami po sebi, ampak pre hajanje med našim in drugimi 
svetovi, skozi sanje, s pomočjo fantazije ali pojavov, ki mejijo na nadnaravno. 
Raziskujem, kako se odpreti magičnemu v realnem svetu. 
1416 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
Travnik Vode: V romanu za otroke Začarano poletje iz leta 2009, ki je delno 
pustolovski, delno fantazijski, je glavni junak “mlajev” hrček z Mlajeve po­
ljane. Kljub temu da hrčku pomagajo čarovniška pripravnica, naravne sile 
in druge okoliščine, mora glavno moč za vse preizkušnje zbrati iz lastnih 
sil, tako da nastane pravcati otroški Bildungsroman. Kolikor se spomnim, 
je to edini roman za otroke ali mladino, kjer glavnima junakoma – s po­
močjo čarovnije, a vendarle – uspe ponoviti oziroma podvojiti počitnice. 
Motiv konca počitnic je v pripovedih za otroke po navadi uporabljen kot 
trenutek, ko mora junak dozoreti in se počitniška čarobnost razblini, pri 
vas pa takšen obrat deluje skorajda katarzično. Kaj lahko poveste o tem 
romanu in od kod ideja za takšen zaključek romana?
Androjna: Ideja o ponovljenih počitnicah je najbrž nastala kot posledica 
hrepenenja, da se lepe stvari ne bi nikdar končale. Zakaj si torej tega ne bi 
privoščili v pravljici. Morda se v tem skriva tudi želja po neodraščanju, ki 
jo srečamo na primer pri Piki Nogavički. Takšen konec romana sem imela 
pripravljen že na začetku in potem sem celotno zgodbo napeljala v to smer. 
Ostane pa odprto vprašanje, kako se bo zaključilo ponovljeno poletje, saj 
imajo junaki možnost izbire, kako bodo ravnali … 
Roman Začarano poletje ob izidu skorajda ni bil opažen, šele veliko 
kasneje sem po naključju našla zapis Gaje Kos, kjer piše, da je roman na­
pisan pod močnim vplivom Tove Jansson. To drži. Kot otrok sem požirala 
zgodbe o muminih in še danes me fascinirata magičnost in narava v teh 
besedilih. Doživljajski svet Tove Jansson mi je zelo blizu. 
Travnik Vode: Pomemben element karakterizacije romanesknih junakov 
v Začaranem poletju je govorica (dvojčici hrčici še ne moreta izgovoriti vseh 
glasov, Beruhar govori vzvratno itd.). V romanu Modri otok je vseskozi, 
še zlasti v dialogih, opaziti prizadevanje, da bi uporabili jezik sodobnih 
najst nikov. Kako pomembno literarno orodje je za vas jezik? V katere plasti 
pripovedi skušate seči z njim?
Androjna: V idealnem besedilu bi moral imeti vsak junak svoj jezik, saj ta 
določa osebo in je njen ključni izraz. V Modrem otoku sem si še p rizadevala 
za takšen učinek, pri zadnjem romanu pa sem obupala, ker vidim, da se 
govorica mladih zelo razlikuje od knjižnega jezika, poleg tega pa se spre­
minja tako hitro, da bi bila zastarela že ob izidu romana – tudi če bi mi jo 
uspelo ujeti. Takšen roman bi bil tudi zelo jasno časovno zaznamovan, 
Sodobnost 2024 1417
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
kar pa mi ni blizu, saj si kot avtorica želim, da bi bile moje zgodbe čim 
bolj brezčasne in univerzalne. Tako sem se odločila za knjižni jezik, ki je 
razumljiv in dostopen vsem. 
Tudi sicer je jezik zame izjemno pomemben in med pisanjem ves čas 
prisluškujem, kako zvenijo besede, kako se nalagajo. Poleg tega opažam, da 
me vedno znova nekoliko zanaša v območje liričnega, že skoraj vzvišene­
ga. Prizadevam si tudi za lep slog, za to, da bi vsebina ne bila le zanimiva, 
ampak bi jo bilo lepo prebrati samo po sebi. Ko pišem, sledim nekemu zve­
nu oziroma melodiji, ki jo težko opredelim; želim, da ubeseditev že sama 
po sebi – kot poezija – sugerira neko občutenje. Tudi pri drugih knjigah 
me zelo zmoti, če jezik ne teče, če ni pristen, pomenljiv. Zelo pomembno 
se mi zdi tudi, kako zvenijo dialogi. 
Travnik Vode: Kako ste ob romanu Modri otok doživljali novice o prejemu 
nominacij za nagrado večernica 2022 in Levstikovo nagrado, uvrstitev 
v projekt Rastem s knjigo ter na tekmovanje za Cankarjevo priznanje?
Androjna: Uspeh romana je bil zame sprva pravcati šok, pred njim že dol­
go nisem ničesar objavila in med pisanjem nisem imela pravega občutka, 
ali je roman dober ali ne. Kljub temu da so ga prvi bralci pohvalili, sem 
bila sama precej negotova. Roman je izšel februarja 2021 med pandemijo 
covida in prejel nekaj zelo lepih kritik, drugega odziva pa ni bilo in nekako 
sem se že sprijaznila, da je to vse. Septembra 2022 pa je bil nominiran za 
večernico, in ker nisem bila vajena pozornosti, je bil to zame precejšen 
čustveni pretres. Nato so se začela vrstiti še druga priznanja in nastopi. 
Letos je roman prejel še nominacijo za desetnico. Vesela sem tako lepega 
odziva, toliko bolj, ker vidim, da zanimanje za knjigo še vedno vztraja in 
da očitno ni muha enodnevnica. 
Travnik Vode: Kljub temu da mnogi – najbrž zaradi značilnih opisov na­
rave – Modri otok umeščajo “nekam na Jadran”, se zdi, da je otok, ki “je bil 
otok in ni bil samo otok” bliže mitološkim krajinam kot resnični topogra­
fiji. Modri otok ima namreč obliko želve, pri indijanskih Sjujih in Irokezih 
in tudi nekaterih drugih staroselskih ljudstvih pa je želva mati Zemlje, saj 
se je ob stvarjenju sveta ponudila, da bo nosila Zemljo na svo jem hrbtu. 
Želva je tudi simbol modrosti, dolgoživosti, ljubezni in zaščite. Kakšno 
simboliko ste vi podelili otoku in zakaj “modri otok”? 
Androjna: Želvo čutim kot pradavni simbol, poleg tega se je pojavila tudi 
v mojih prvih močnih otroških sanjah, ki se jih živo spominjam še danes. 
1418 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
Teh sanj nisem nikoli do konca razvozlala in najbrž zaradi njihove arhe­
tipske vsebine to tudi ni mogoče. Želva me je od nekdaj fascinirala, saj bi 
 jo zaradi njenih lastnosti lahko imeli za neživo, kamnito, negibno, nato 
pa se v nekem trenutku izkaže, da je polna življenja. Tudi Modri otok se 
v ključnem trenutku zgane, strese. Želva že samo s svojo prezenco vpliva 
na vse okrog sebe. Tu sem sledila nekim močnim, skoraj nerazložljivim 
notranjim občutkom, ki koreninijo zelo globoko, v območju arhetipskega – 
in morda se je roman prav zato dotaknil tudi bralcev. Gre za stik fizičnega 
sveta z nekimi drugimi svetovi, ki jih lahko le slutimo. 
Naslov Modri otok se je pojavil spontano, nikoli ga nisem prevpraševala 
in tudi nihče drug se ni ustavil ob njem. Modra barva ima seveda lastno 
močno simboliko. Zasnovala sem domišljijski otok s specifičnim rastjem 
in klimo, za katerega sem želela, da bi spominjal na mediteranski otok, 
a bi bil umeščen v neko univerzalno, geografsko nezaznamovano okolje. 
Morda so prav zaradi vsega, kar spominja na Mediteran, pri založbi na 
ovitku zapisali, da se otok nahaja na Jadranu, čeprav sama tega nikjer ne 
omenjam. To se mi pravzaprav niti ne zdi preveč pomembno in zato najbrž 
tega tudi nisem opredelila. 
Travnik Vode: Eden od nosilnih simbolov v romanu je t. i. svarica, ena 
od osrednjih staroverskih kultnih oblik, ob kateri pomislimo na staroslo­
vanskega boga Svaruna. Koren besede sega v sanskrt in pomeni bliskanje, 
nebo, tudi sonce. Kakšno vlogo je imelo staroversko izročilo pri nasta­
janju romana in kakšno mitološko, simbolno in psihološko vlogo ima 
v njem svarica?
Androjna: Svarico so v preteklosti kot zaščitni simbol pogosto vrezovali 
na zibke in jo upodabljali nad hišnimi vhodnimi vrati in na cerkvah. Sim­
bol svarice sem v romanu oblikovala tudi na podlagi primerjav z drugimi 
 mitologijami, kjer pogosto naletimo na “rožo življenja”. Ti simboli imajo 
ogromno pomenov, pri nas svarica pomeni predvsem zaščito. Tudi v man­
dalah se ponavlja simbol kroga in rože. Sama sem potegnila vzporednico 
med svarico in netreskom, ki so ga ljudje včasih imeli za zaščito pred 
strelami na slamnatih strehah ali so ga uporabljali kot zdravilno rastlino. 
V liku zdravilke Milve je tudi kanček moje stare mame, ki mi je kot otroku 
netreskov sok nakapljala v uho, kadar me je bolelo, in tudi sicer je imela, 
kot tudi druge ženske nekoč na podeželju, veliko znanja o uporabi raznih 
“arcnij”, se pravi zdravil iz rastlin. 
Sodobnost 2024 1419
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
Za staroversko izročilo sem prvič izvedela ravno med pisanjem Modrega 
otoka, iz knjige Borisa Čoka V siju mesečine. Spoznavanje tega izročila se 
me je zelo dotaknilo, ker me je spomnilo na to, kar sem ob stiku z naravo 
doživljala kot otrok, da je vse živo, da obstajajo sveti kraji in sveti predmeti. 
Tako sem čutila povsem naravno, nihče me ni uvajal v to. Zdelo se mi je, da 
ta občutja bolj kot v odraslo sodijo v mladinsko literaturo, saj mlad človek 
še ni tako zaznamovan s pragmatičnostjo kot odrasli. V roman sem vnesla 
marsikaj, kar me je nagovorilo ob spoznavanju teh tradicij. Šele kasneje, 
ko sem roman popravljala za izdajo, sem začela tudi pobliže spoznavati 
šamanizem, ki je samo druga beseda za staroverstvo, in ga najdemo 
v Sibi riji, Afriki, Ameriki … Pojavlja se tudi izraz naravoverstvo, ki odraža 
povezanost človeka z naravnimi silami. Nisem pa tip pisateljice, ki bi se 
raziskovanja nekega gradiva lotila na znanstven način, ampak uporabim 
elemente, ki me privlačijo, bolj intuitivno in izkustveno kot analitično. 
Travnik Vode: Modri otok je zaključena, do najmanjših potankosti iz­
delana pokrajina z atributi čudežnega in svetega, svojevrstno izolirano 
okolje, primerno za (predvsem duhovno) iniciacijo mladega človeka. Po 
tem spominja na džunglo ali puščavo, sveta iniciacijska območja starih 
ljudstev. Kako je bilo ustvarjati popolnoma novo geografsko in duhovno 
pokrajino? Od kod teme romana?
Androjna: Modri otok ima nekatere fizične lastnosti različnih otokov, ki 
sem jih v življenju obiskala, kot celota pa je seveda izmišljen. Otoki me 
fasci nirajo že od nekdaj. Da prideš do njih, moraš prečkati morje, se ločiti 
od celine. Otoki so se mi zmeraj zdeli kot nekakšne pravljične dežele. Gre 
za izoliran, poseben svet, kjer je vse nekako drugače, tudi prebivalci. Veli­
ko motivov in dogodkov, ki sem jih vključila v roman, se je pojavilo sproti 
in jih na začetku nisem predvidela. Tako kot reče marsikateri avtor: Ne 
pišem jaz romana, ampak roman piše mene. Ob pisanju sem se spreminjala 
in zorela. V resničnosti sem tu in tam naletela na stvari, ki sem jih že prej 
opisala v romanu, na primer na nurage, ne povsem pojasnjene pradavne 
zgradbe na Sardiniji, podobne najdišču, ki sem ga opisala v Modrem otoku. 
Doživljala sem, da če se predaš vsebini, ki jo pišeš, in se zadržiš ob njej, ti 
ta začne nekaj vračati, komunicirati s tabo. Tudi ko danes berem roman, 
v njem še vedno najdem kak nov pomen ali povezavo, ki me preseneti, kot 
bi bila zgodba nekaj živega. 
1420 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
Tematika se je po eni strani izoblikovala ravno iz tega mojega presež­
nega doživljanja počitnic na otokih. Dogajanje zaznamujejo osebe in od­
nosi, s kakršnimi sem se srečevala in so me zadevali osebno ali pa sem jih 
opazovala pri znancih ali bližnjih. 
Najstniki pridejo na počitnice na otok brez vnaprejšnjih pričakovanj, 
nato pa naletijo na kopico stvari, ki jih morajo predelati. To se mi zdi tudi 
smisel romana: različne okoliščine pripeljejo do tega, da se morajo junaki 
spremeniti. Tudi odrasli so v romanu postavljeni pred izzive. V vsakem 
junaku v romanu pa je seveda tudi neki vidik mene same. 
Travnik Vode: Modri otok je pripoved, v kateri najstniški junaki prebo­
levajo in preraščajo tudi različne rane iz primarnih družin. Eno najpo­
membnejših spoznanj oziroma opozoril, ki jih prinaša roman, je, da je 
vsak ranjen človek, ne le najstnik, lahka tarča najrazličnejših manipulacij. 
Androjna: To spoznanje ne velja le za mlade, ki so še neizkušeni, ampak 
lahko tudi ranjeni odrasli zelo hitro postanejo predmet manipulacije. V že­
lji po čim prejšnji ozdravitvi mimogrede naletimo na koga, ki to obljublja 
in izkoristi. Z vidika duhovnosti, pa tudi na drugih področjih, je to zelo 
pereča tema. Po drugi strani pa se ne smemo preveč bati, ker se sicer ne 
premaknemo naprej. To je v romanu vidno ob liku Stiborja. Če bi se junaki 
takoj odvrnili od njega, ne bi bilo zgodbe in ne bi doživeli tega, kar doživi­
jo. Ne bi se razvili. Tako pa so tvegali, kar bi se lahko tudi slabo končalo. 
Mogoče je sporočilo tudi, da moraš biti previden pri tem, do kod greš, in 
da se, ko vidiš, da stvari niso več varne, znaš obrniti. Raziskovanje mora 
biti, lahko se pri njem poškodujemo, toda brez tega ni napredka, posluša­
ti pa moramo tudi svojo intuicijo. Junaki mojega romana se neprestano 
ukvarjajo s tem, do kod iti, ali se umakniti, ali naj se zaupajo odraslim in 
katerim. Gre za preizkušanje meja. 
Travnik Vode: Ena od nosilnih tem v romanu je tudi dotikanje sveta živih 
in mrtvih oziroma prehajanje med svetovoma. Zdi se, da se motiv črnega 
galeba deloma prekriva s simboliko vrana, ki v številnih kulturah velja za 
posrednika med svetom živih in mrtvih. Kaj pomeni, da se dekle Marisa 
spreminja v črnega galeba, ne da bi imela nadzor nad tem?
Androjna: Marisa se v romanu uči nadzora nad svojim spreminjanjem in si 
močno želi, da bi to lahko nadzorovala. Gre za proces, kako bo to veščino 
Sodobnost 2024 1421
Pogovori s sodobniki Irena Androjna
usvojila. Počuti se izbrano, saj je iz rodu črnega galeba. Njeno spreminja­
nje pomensko ni popolnoma pojasnjeno, saj gre za podobne arhetipske 
vsebine kot pri motivu želve. Želja po letenju in svobodi je arhetipska 
želja, ki sem jo v romanu materializirala tako, da se Marisa res lahko spre­
minja v ptico. Gre tudi za željo po stiku z onstranstvom in vprašanjem, 
ali je upravičena. Marisa dobi nadzor nad spreminjanjem, ko pri vstopu 
v Kraljestvo neskončne zarje sreča očeta in poteši željo po stiku z njim. 
Na koncu romana, ko najstniki odhajajo z otoka, je prizor, ko jih spremlja 
črna ptica. Črne ptice se nam morda zdijo strašljive, vendar je tudi smrt 
del življenja, in šele ko se soočimo z njo, lahko zares živimo. Črna galebka 
je hkrati simbol izjemnosti, drugačnosti. Tudi črno pero v romanu ima 
svojo simboliko; pero je tudi simbol pisanja. 
Travnik Vode: Kako pomembna se vam zdi duhovnost v današnjem duhov­
no in simbolno osiromašenem, izrazito materialistično interpretiranem 
svetu? Duhovnost je pogosto tudi spregledana konstitutivna plat literature.
Androjna: Duhovna plat se mi zdi zelo pomembna, saj je del nas, naj se 
je zavedamo ali ne. Človek je tudi duhovno bitje; brez duhovnosti nam 
nekaj manjka. Seveda je treba biti pozoren, da ta ne postane beg pred real­
nostjo, in zame se mi zdi, da mi ravno pisanje omogoča, da se prizemljim. 
Potrebno je ravnotežje med duhovnim in materialnim svetom. Mislim, da 
je današnji svet tako opustošen ravno zaradi odsotnosti prave duhovno­
sti, ob kateri bi se zavedali, da smo vsi povezani in da smo ogledala drug 
drugemu. Če bi imeli to pred očmi, morda marsikdo ne bi počel tega, 
kar počne. V književnosti mora biti duhovnost vpeta zelo premišljeno, 
nikakor ne kot moraliziranje ali napeljevanje v določeno smer, biti mora 
univerzalna. V dobri literaturi je na tak ali drugačen način vedno prisotna 
tudi transcendenca. 
Travnik Vode: Vaš novi roman Na križišču svetov je bil nominiran za nagra­
do modra ptica in je, kot ste povedali, trenutno v uredniški obdelavi. Ali 
nam lahko razkrijete, ali gre za roman za odrasle ali za mladino in katere 
so njegove glavne tematske osi? 
Androjna: Vnovič gre za mladinski roman, ki sem ga poslala na natečaj 
za nagrado modra ptica. Tema je precej zahtevna in tudi urednica je 
 pripomnila, da je že skoraj preveč odrasla, tako da se zdi, da me počasi 
odnaša proč od mladinske književnosti. Roman je prvoosebna pripoved 
1422 Sodobnost 2024
Irena Androjna Pogovori s sodobniki
fanta, ki na begu od doma pade v reko, nato pa se znajde v vzporednem 
svetu. Tako kot v Modrem otoku ima tudi v tem romanu precej pomemb­
no vlogo duhovna dimenzija. Junak prehaja med vzporednimi svetovi 
in rešuje položaj, pri čemer ne gre več samo za njegov osebni problem, 
ampak tudi za globalno problematiko. Roman prehaja v fantastiko, saj je 
eden od dogajalnih prostorov tudi distopični svet v prihodnosti, junaki pa 
prestopajo časovne in prostorske meje. V spopadu z ogrožajočimi silami 
drugega sveta se deček sooča tudi z lastnimi strahovi in težavami, ki jih 
mora preseči, da bi se lahko opolnomočen vrnil v svoj prvotni svet. 
Tako kot pri Modrem otoku se je tudi tu med pisanjem začelo odpirati 
vse več vsebin in sem nazadnje komaj obvladala snov. Tudi ta roman me 
je vodil po svoje in tako usmerjal svoje nastajanje. V nasprotju z Modrim 
otokom pa je prva verzija nastala hitreje, ker sem se bolj prepustila intuiciji, 
je pa zato naslednja faza zahtevala več časa zaradi urejanja strukture.
Travnik Vode: Pred kratkim ste se vnovič podali med samozaposlene 
ustvarjalce. Ta odločitev je najbrž povezana z  velikimi ustvarjalnimi 
načrti? 
Androjna: Eden od povodov za ta korak je bil tudi uspeh romana Modri 
otok. To spremembo sem si sicer želela že dolgo, vendar sem čakala na 
pravo spodbudo. Poleg pisanja mladinske literature in občasnih nastopov 
na šolah vodim jezikovne delavnice, lektoriram, učim slovenščino kot tuji 
jezik in se oziram za novimi priložnostmi, v katerih bi se lahko preizku sila. 
Snujem tudi roman za odrasle.
Sodobnost 2024 1423
Sodobna 
slovenska 
poezija
Tisa Tavčar Gerlovič
Upesnjene pravljice
Muca Copatarica
V bližnji, a vsem skriti vasi,
na zeleni, sončni jasi,
v kupčku hiš, rdečih streh
slišati je zvonek smeh.
Četica otrok tu biva,
nagajiva, radoživa,
čas za igre vse imajo,
cele dneve se igrajo.
Le za eno časa zmanjka,
zanimiva to je uganka.
Vedno so doma prepozno,
da pospravljali bi – grozno!
Mama jezno jih ošteva
“Isti vsak začetek dneva!”
Terja se od njih podatek,
kam se skril je lev copatek.
1424 Sodobnost 2024
Upesnjene pravljice Tisa Tavčar Gerlovič
Vsako jutro zopet, znova,
le lokacija je nova.
Enkrat kad in drugič peč,
domišljija ni odveč.
Nekega pa jutra – stiska;
mar prišlo je do obiska?
Zebe četico v podplate,
Muca vzela je copate!
Že so zbrani cicibani,
niso več tako zaspani:
snujejo nejasne plane,
ko na misel nekaj kane.
Z doma krenejo veselo,
našli bodo muco belo!
Hitro in kar bosih nog
se podajo naokrog.
Iščejo po gozdu sončnem,
ko na cilju že so končnem:
hiška bela, streha rdeča,
tabla “Muca C.” svetleča.
Polkna polna so zelenja;
krešejo se divja mnenja:
“Mar kar vdremo naj na sceno,
vstopimo v hiško njeno?”
Vse zadrege reši Muca,
skuha čaj in tu je štruca,
žemljico za žemljo mlečno
gosti meljejo presrečno.
Okrepčani kar vsi hkrati
vprašajo, kje so copati.
Muca kaže na regal
z goro čednih obuval.
Sodobnost 2024 1425
Tisa Tavčar Gerlovič Upesnjene pravljice
Vsi copatki so zašiti,
svetli, snažni, sveže umiti.
Vsakemu zjasni se lice,
svoje dene na nožice.
Bobek, brez copatk edini,
smili večji se mladini.
“Izgubljavec” najbolj vesten
prejme muckin par prelesten.
Zdaj nihče več bos ne hodi:
“Hvala, Muca, dobro bodi!”
Ta pomaha gostom drobnim,
šiva s sukancem čarobnim.
Ko bo zima v vas zavila,
Muca s puhom bo ovila
zimske srčkane copatke,
greli bodo vaške škratke.
1426 Sodobnost 2024
Upesnjene pravljice Tisa Tavčar Gerlovič
Tri botre lisičice
Botre tri lisičice,
hiške kakor sličice
imele so na koncih treh,
v treh oddaljenih vaseh.
Ko nekoč tak čas napoči,
tista z Brajde se odloči,
da obišče drugo v Logu,
v drznem, elegantnem slogu.
Brž v kopalnico pred ogledalo,
šik parfum, rdečila malo,
pogladi si nohtke s pilo,
čedno si nadene krilo.
Pa garaže vsebina?
Kakšen avto – limuzina!
Zlata vrata si odklene
in konjička v dir požene.
Mine ura, že na cilju:
“Botra kopa se v obilju!”
njena je opazka hlastna;
vila sila veličastna.
Pisan vrt, zelena trata,
zvonec zlat, bleščeča vrata.
Gostja pozvoni vihravo,
botra ji odklene: “Zdravo!”
V veži nenavaden tepih,
poln je morja, ribic lepih.
Sprva gostja čez ne drzne,
še med prečkanjem kar trzne.
A v salonu poplačilo,
hrane gora in obilo.
Sodobnost 2024 1427
Tisa Tavčar Gerlovič Upesnjene pravljice
Uglajeni fini dami
zmažeta vse kar sami.
Mar bila je predjed tole?
Veje slastne vonj bržole;
petelinček, gobja juha,
z maslom slasten hlebec kruha.
Rdeče vino po kosilu
se prileže ob vinilu:
gramofon se že vklaplja,
par se v muziki utaplja.
Po obsežnem plesu tvista
čaka rožnata ju pista.
V parku sprehod ju prevzame,
vonjata cvetlic omame.
V ležalnikih ležita,
pravljice si govorita.
Ko nastopi čas za kavo,
skuhata si turško, pravo.
“Zdaj pa morala bom iti!“
“Botrica, daj no, ne hiti!
Greva k tretji sredi Loga,
daleč ni do nje brloga.”
V avtih, zloščenih do blišča,
odvihrata s parkirišča.
Ob ekstravagantni vili
kmalu ustavita vozili.
Vrata jima brž odprejo,
klanja skakelj se z livrejo.
Botri tretji ju najavi,
ta ju vzhičeno pozdravi.
1428 Sodobnost 2024
Upesnjene pravljice Tisa Tavčar Gerlovič
Gostji sta nadvse prevzeti;
v takem luksuzu živeti!
Le lakaja zaposliti,
gospodinjstva skrbi uiti.
Zmoti sanje ljubkih boter
tretje dame povabilo: “Noter!”
Živopisane so stene,
polne favne in zelene.
Gostji sedeta v fotelja,
čar premami ju brezdelja.
Klepetajo ure, ure,
trači, čenče brez cenzure.
Za spremljavo sadje sveže
boter skakelj jim postreže.
Prvovrstno vino zraven
in liker nadvse mikaven.
Kmalu čas je za kosilo:
cmokov, zrezkov, rib obilo.
Za posladek slastna torta,
potlej park za kanček športa.
Zgodba s tvistom se ponavlja,
le da skakelj tu pospravlja.
Prav ležerno se lisice
ločijo od veselice.
“Botra, hvala za zabavo!”
“Hvala vama, dragi, zdravo!”
Še objem in gostji fini
sedeta v limuzini.
Prvi njun odmor na Logu,
temno že je kot v rogu;
a lisički si vseeno
dovolita torto eno.
Sodobnost 2024 1429
Tisa Tavčar Gerlovič Upesnjene pravljice
Konec pa še ne napoči,
kmalu v Brajdi prva toči
botri iz Loga čašo mleka,
zdaj se druženje izteka.
“Botra z Brajde, zdaj odidem.
Komaj čakam, da se snidem
s tabo, tretjo botro znova,
da nastane pesem nova.”
1430 Sodobnost 2024
Upesnjene pravljice Tisa Tavčar Gerlovič
Peter Klepec
Vdova uboga prebiva v gorah,
žalostno utaplja se v revščine morah,
zase, za sina prihrankov le ščepec,
lačna je, kaj šele sin – Peter Klepec.
Vdana v usodo ga nežno pozove:
“Peter predragi, izdatne dolgove
plačati morava; greš za pastirja?”
Peter se strinja, a v sebi vznemirja.
Čreda soseda, ki daje mu delo,
neukrotljiva kot volčje krdelo,
živce načenja mu petdesetglava:
ovčke scrkljane, razvajena krava.
Hujši od črede pastirski kolegi,
zvesti so zoprni fantovski šegi:
prišleku vreči polena pod noge,
dati najtežje mu svoje naloge.
Danes naj vodo prinese jim znova,
išče izvir, a pot zanj je nova;
vodi ga dalje, vse do livade,
speče na sončecu deklice mlade.
Silno je ljubka in čedna in zala,
kmalu bo rdeča kot ogenj postala!
Sončece namreč imuno na čare
v jaso usmerja razbeljene žare.
Skrbnemu Petru zasmili se mila
deklica (pst!), ki v resnici je vila.
Urno iz vejic zgradi ji zaščito,
njeno telo zdaj pred žarki je skrito.
Vila se kmalu zbudi in hvaležna
Petru ponudi plačilo: “Brezbrežna
Sodobnost 2024 1431
Tisa Tavčar Gerlovič Upesnjene pravljice
moja je moč, Peter ljubi,
izberi kar koli, sem zvesta obljubi.”
“Vsak dan me zbada pastirjev skupina,
drobcen in šibek da sem – kot deklina.
Želja je moja zatorej sledeča:
rad bi močan bil kot skala grozeča.”
Vila ga vodi do čudežne vode,
malo je spije in že ga spodbode;
brezo najbližjo junaško izruva,
še koreninic več zemlja ne čuva.
Drugi požirek – že je pri smreki,
tretji in skalo mogočno ob reki
dvigne z lahkoto kot ptičje peresce,
tudi če drobno je dečka telesce.
Svoji dobrotnici rekel bi hvala,
a kaj ko je puhast oblaček postala.
Peter odkrije, da srečal je vilo,
ni ga več strah, da bi kaj se zgodilo.
Žvižga brezskrbno na poti h kolegom:
“Takole radosten … ima kaj za bregom?”
Tuhtajo podli pastirji togotno:
“Pojdi po vodo, ti revše slabotno!”
“Sami pojdite, saj nisem vaš suženj!”
“Prosim?” odgovor pastirjev je družen.
“Tvojo predrznost le tepež pozdravi,”
vihajo fantov se majic rokavi.
Boja željan se jim Peter približa,
krute načrte jim naglo prekriža:
enega dvigne nad tok divje struge,
mine vsa misel na bitko še druge.
1432 Sodobnost 2024
Upesnjene pravljice Tisa Tavčar Gerlovič
Kot da gori pod petami, zbežijo.
Peter na mamino se domačijo
mirno odpravi, slaveč svojo zmago.
Mama ga vidi, zahteva razlago.
“Mar te odpustil je tvoj nadrejeni?
S čim boš zdaj služil, oh, sin moj pošteni?”
Deček ne pisne, le prime za skalo,
vrže jo s hriba v dolino za šalo.
Peter odtlej le pri mamici dela,
moč mu koristi, da polna je jela
miza domača za vsako kosilo, 
pijače, jedače je vedno obilo.
Nekega dne pa – usoda je taka, 
tisoče Turkov v vasico vkoraka.
Vojsko napadajo, ljudstvu grozijo,
kdo bo ustavil strahotno morijo?
Cesar obupano išče junaka,
ki bi pogumnejši bil od vojščaka,
tujce odgnal bi in rešil jih more,
z njimi napolnil bi grajske zapore.
Peter brezskrbno se loti problema:
skromna njegova je bojna oprema,
smreka le ena, pa vendar postavna,
v tekmi očitno bo najbolj pripravna.
Turkom jo namreč pod noge zažene,
jih z zemlje slovenske za vedno prežene.
Cesar presrečen, hvaležen, vzhičen
vrlemu dečku vrtiček da ličen.
Peter in mama še danes živita,
varno pred javnostjo v gorah sta skrita.
Sodobnost 2024 1433
Sodobna 
slovenska 
poezija
Mojca Andrej
Male čarovnije
Iz njih se vije
pot do domišljije.
Modna revija
Kdo je začaral drevesa v parku, 
da v vrelcu barv pod nebo pršijo? 
Vse se iskri, še trave v jarku, 
ali imajo modno revijo?
Breza si češe rumene pramene,
javor škrlaten je suknjič odel,
šipek mežika iz srajce zelene,  
si hrast pozlateli frak je odpel?
Šoja, detel in sinica
pod ginkom se grejo žirijo. 
Hop, priskoči še veverica,
a vsak ima svojo vizijo: 
1434 Sodobnost 2024
Male čarovnije Mojca Andrej
šoja na ves glas
navija le za hrast,
veverica negoduje,
se za lesko poteguje.
Sinica šipku se dobrika,
detla pa le slava mika:
šopiri se in krega,
krona njemu se prilega! 
Pot skozi park je polna ježic.
“To modna je brv?” se smejijo
rjave kepice bodic.
“Kdo je že videl takšno revijo?”
Le ribnik se ziblje v tišini,
svoje si misli in niti ne trene, 
ko gleda slike na vodni gladini.
Čof! In vsa čarovnija izgine.
Sodobnost 2024 1435
Mojca Andrej Male čarovnije
Če bi srečal okostnjaka
Danes je dan,
ko duše mrtvih zbujamo iz sanj.
In če bi srečal okostnjaka,
bi prepričal korenjaka,
da odšla bi na grobove,
med nagrobnike, vrtove.
Tam zaspance bi zbudila,
jih na karneval zvabila,
na obraze in nosove
jim narisala cvetove.
Plesali bi in se smejali,
živžav, radost praznovali. 
Oh, moj dragi okostnjak,
pričarala bi vrtiljak,
se med zvezde zavrtela,
kakšno bi za rep ujela!
A ko se tam gor zasvita
in ugasne noč barvita,
bi duše vrnila v sanje,
saj midva sanjava zanje.
1436 Sodobnost 2024
Male čarovnije Mojca Andrej
Alergija
Aaa … na našem vrtu 
se pomlad igra.
Cvet ob cvet postavlja:
narcise, perunike, žafran,
forzicije v rumeno barva,
jasmin je kakor princ iz sanj.
Veter je ves razigran, 
zbuja cmerave oblake,
se zaganja v vetrocvetke, 
šteje prve žabje krake. 
In ta medičina,
ki po žuželkah polzi,
res opojno diši!
Aaačih! 
Jaz pa piham, smrkam, kiham,
kot star traktor komaj diham. 
Solze silijo mi iz oči,
vse me peče in srbi.
Tako je zame vsa lepota 
vse bolj motna, izmuzljiva,
ko se ta pomladna slika
v mokri akvarel razliva.
Aaačih!
Sodobnost 2024 1437
Mojca Andrej Male čarovnije
Pasja dlaka
Tako je, če si pasja dlaka.
Namesto z oblaka
padeš s kosmatega psa
naravnost na kuhinjska tla. 
Zdaj sem na begu. 
Pred metlo se skrivam, 
pod mizo, med stoli,
rep maha, uživam,
letim naokoli,
med kozarce, žlice, lonce,
po kredenci na vse konce. 
Končno znajdem se v copati,
tudi dlaka mora spati. 
Zjutraj se okopam v kavi,
topla je, džakuzi pravi …
Mož za mizo glasno krikne,
gospa mama jezno sikne,
Eva zakriči: “Fuj, dlaka, 
kava je zdaj dlačja mlaka!”
A v tej hiši res ne vejo,
da stvari po svoje grejo?
Bolha pod odejo fino,
dlaka pač v kapučino.
1438 Sodobnost 2024
Male čarovnije Mojca Andrej
Palčnik
Prstov pet, ena rokavica, 
palec in štirica:
kazalec, sredinec,
prstanec, mezinec – 
prsti, vsi lepo po vrsti. 
Stranski, najmanjši,
je neugnan,
vse gleda postrani,
vse dela sam. 
Vsak prst si želi
mir in toploto,
vsak prst bi rad
včasih samoto. 
“To je krivica!”
nečimrna je štirica, 
ki od jeze piska,
ko se skupaj stiska.
Zato v svojo rokavico
oblečem ledeno vejo,
naj bo dom za sinico,
ki ne leti čez mejo. 
Sodobnost 2024 1439
Mojca Andrej Male čarovnije
Pomlad
Svet drhti,
vse se vrti
v plesu
pomladnega ritma.
Čebela v cvetu,
metulj v letu,
opojnost
dišečega vetra.
Zardevajo cvetovi,
dvorijo gozdovi,
glasni so čivki
mladih ptic.
Veter pelode
spremlja na sprehode
ob brenčanju
žuželčjih krilc.
Še noč se je prevzela,
si svetleči plašč nadela,
da stric mesec sramežljiv
zdaj postal je prav igriv.
Takšna je gospa pomlad!
V soncu žari,
skozi dež se smeji …
preprosto – imaš jo rad.
1440 Sodobnost 2024
Male čarovnije Mojca Andrej
Mandarina
Zunaj zimski veter poje,
ples snežink vihra po svoje. 
Piha divje, piha milo,
svet pokriva z belo svilo.
Jaz se ob kaminu grejem
in se skozi okno smejem.
Opazujem to vihranje, 
te vetrovne, snežne sanje,
ko se k meni skotali
okrogla, fina, mmm, diši!
Hitro jo v naročje skrijem,
se iz tople hiše izvijem.
Obarvala bom to belino
z dišečo mandarino.
Sodobnost 2024 1441
Mojca Andrej Male čarovnije
Rojstni dan
Jutro zdi se kot iz sanj …
Sonce se igra z oblaki,
veter valovi v mlaki,
mucek teka za svetlobo,
jaz pa pasel bi lenobo.
A naenkrat od nekod
s pismom prileti golob,
ga odloži na polico
in izgine z meglico.
In zakaj tako diši,
kaj se v kuhinji godi?
Očka moj po torti piše,
mama nanjo srce riše. 
Nekaj se pripravlja.
Ali kdo proslavlja?
Jaz? Imam rojstni dan?
Torej ptica ni iz sanj …
“Goloba babi je poslala,”
je v voščilu mama brala,
“zdaj pa le upihni svečke,
da ti zaželimo sreče.”
S torto smo se posladkali,
do večera se igrali.
Poleg pisma in želja
sem dobil poljuba dva.
1442 Sodobnost 2024
Male čarovnije Mojca Andrej
Pravljica
Nekdo je na tubo
moje zobne kreme
narisal zmaja.
Pred ogledalom 
se šopiri, čudne
gibe izvaja.
Če tubo stisnem,
izbruhne zmajevo 
ognjeno slino.
Ker ga je vedno manj,
mu narišem trebuh nazaj 
in še črno votlino.
Na sestrino tubo
je nekdo narisal
prikupno princesko.
Postavil sem jo
na polico k zmaju.
Ogleduje si sosesko.
Na ogledalo sem – 
zdelo se mi je prav – 
kar sam narisal grad,
zato sta mu v soboto 
grozila nevihta
in zlobni čistilni škrat.
A zmaj, princesa in jaz
se z mamino čistko
v solzah borimo 
in zmago slavimo!
In zdaj do naslednje sobote
srečno v gradu živimo. 
Sodobnost 2024 1443
Sodobna 
slovenska 
proza
Simona Semenič
Bes te lopi
Sedeli so sredi vasi na čokih, ki so bili razporejeni v krog. Lučaj stran se 
je s pogorišča še vedno sukal dim. Vonj po zažganem je rezal v nosnice. 
Sonce na nebu se je smehljalo, kot bi za njimi ne bila noč, polna groze, kot 
bi ognjena smrt ne vzela njihovega prijatelja, moža, očeta. Tišina je trajala, 
naposled pa je belolasi grčav starec počasi spregovoril. Besede so se mu 
težke kotalile iz ust, po vsakem stavku je premolknil in težko dihal.
“Drage sestre, dragi bratje. Današnji zbor sem sklical zaradi strahotne ne­
sreče, ki se je pripetila danes ponoči. Neenakopravni boj s pošastjo nam je 
od zadnje pomladi izpil že mnoge potoke krvi, bili smo in še vedno bijemo 
hude bitke, v minuli noči pa nam je edini bog poslal še eno preizkušnjo.” 
Starosta je premolknil in vsakega posebej ošinil s pogledom, ki ga je na­
posled zapičil v Dragomiro. “Ta požar je prišel v svarilo in opomin. Samo 
Stanislavov dom je zgorel. Samo Stanislav je izgubil življenje.”
Starec je utihnil. Prameni redkih belih las so mu štrleli vsenaokoli, in ko 
je zmajal z glavo, je bilo videti, kot bi se v zraku zavrtel ogromen topolov 
kosem.   
“Kot dobronamerni pripadniki naše skupnosti že dalj časa opozarjajo, 
samo v Stanislavovi hiši še niste sprejeli edinega boga.” S palcem in ka­
zalcem je povlekel po bradi in še poglobil brazde, ki so prepredale njegov 
obraz. Utrujenih sivih oči ni umaknil z Dragomire. 
1444 Sodobnost 2024
Foto: Mankica Kranjec / Beletrina
Bes te lopi Simona Semenič
“Bogdan je pretil z ognjem, če vsi v vasi ne sprejmemo novega boga. On 
ga je zanetil,” se je oglasila Danica. 
“Nihče te ni nič vprašal, ženska,” ji je surovo skočil v besedo osorni 
hrust. Mesnate ustnice so se mu šobile navzdol, in čeprav visok in zajeten 
moški, je deloval kot užaljen otrok, ki bo zdaj zdaj zakuhal kaj grdega. 
Danica je utihnila in pogledala v tla. 
Starec je neoziraje se na brezobzirnega hrusta nadaljeval. “Ne verjamem, 
da bi Bogdan šel tako daleč.” 
Danica je vnovič poskusila: “Če pa bi …”
“Če pa bi,” jo je prekinil razborit mlad moški, ki so mu komaj pognali 
brki, “to ničesar ne spremeni. Bogdan je načelnik vojske.”
“Nimamo se kaj pogovarjati. Vsi morajo sprejeti novega boga,” je zopet 
povzdignil glas oranžnobradi hrust.
Belolasi starec je prikimal in se obrnil k Dragomiri.
“Dragomira, samo ti si še ostala. In Milica.”
“In Zorica,” je dodala Milica.
“Zorica je dete, ni ona kriva, če sta vedve maloumni,” je odsekala brez­
zoba starka. 
Grobi hrust je prikimal. “Mama, tako, ja, povedati je treba. Kar je res, 
je res.” Zadovoljen s  svojo modro pripombo se je malodane prijazno 
nasmehnil.
Dragomira je molčala. 
Belolasi starec se je znova oglasil, tokrat manj ljubeznivo.
“Dragomira, kaj boš dejala na to?”
Dragomira je z vejo risala cvetne listke po vlažnih tleh. Po dolgem mol­
ku je pogledala starešino. Temne oči je imela nabuhle in rdeče od joka ali 
morda od dima in ognja ali pač od vsakega malo. Preko dolge zamazane 
bele srajce, v kateri je ponoči kljubovala ognju in sajam, je imela navlečeno 
preveliko rjavo srajco, zakrpano na vseh koncih in krajih. Lase je bila spela 
pod ruto, obraz si je za silo očistila, četudi so sajaste lise po njenem vratu 
in med prsti glasno pričale o minuli noči.
S hripavim glasom je počasi odgovorila.
“Rastislav, moder človek si. Poznam te, odkar vem zase. Stanislavu,” po­
goltnila je slino, oči so se ji še bolj navlažile, “si bil kot oče, odkar je kot 
otrok izgubil svojega. Občudoval te je, te cenil, se zgledoval po tebi. Za­
upal ti je svoje življenje. In naša.” Pogledala je proti Zorici in Milici in za 
Sodobnost 2024 1445
Simona Semenič Bes te lopi
 trenutek utihnila, kot da zbira moči. Nato je nadaljevala. “Razumem, kaj 
želiš od mene. Ampak ne razumem, kaj govoriš.” Spet se ozrla proti Milici, 
ki je s skoraj odprtimi usti čakala na njene naslednje besede. Pomišljala je, 
nazadnje pa je le dodala. “Moji bogovi so zame dobri.”
“Naši bogovi,” jo je popravila Milica. “Jaz ostanem z našimi bogovi. Vzlic 
Bogdanu in njegovim pomagačem.” Zadnje besede je namenila hrustu 
z zoprnim obrazom. Pogledal je stran, se skremžil, zatem pa sunkovito 
vstal in zalajal. 
“Zaradi vas pošast mori ljudi!” S svojo ogromno pegasto roko je požugal 
proti Dragomiri. 
“To je izmišljija! Pošast je prišla sama od sebe, naši bogovi so krivi ravno 
toliko kot edini bog!” je zavpila Milica.
“Zakaj pa je vzela več ljudi v tistih vaseh, kjer še niso sprejeli novega 
boga?” je siknila brezzoba starka, obenem pa prijela hrusta za roko in ga 
nežno povlekla nazaj na čok. Pegasti se je godrnjaje usedel. 
Milica je vstala. “To pravijo njihovi vrači. To pravi Bogdan. A vemo, da je 
res tako?” Pogledala je Rastislava in čakala, da se odzove. Ko se ni, se je obr­
nila proti ostalim in nadaljevala. “Poslušajte me. Pošast vedno hodi naokoli. 
Saj to vemo. To so vedeli povedati tudi naši stari. Pošast pride, vzame in 
gre. Naši bogovi, njihov bog, za pošast je vse enako. Pošast vzame od vseh!”
“Usedi se, ženska,” je tedaj strogo dejal Rastislav. “Ne bomo se pogajali. 
Boš sprejela novega boga, Dragomira?”
Dragomira je molčala.
“Mama,” je vzkliknila Milica. “Povej mu. Povej mu.”
Rastislav je Milici namenil strog pogled in nestrpno rekel: “Čas bi že bil, 
dekle, da se naučiš spoštovanja do starejših. Pusti mamo, da odgovori.” 
Obrnil se je proti Dragomiri in potrpežljivo čakal. Dragomira je še vedno 
molče risala cvetlice v blato. 
Ne da bi ga pogledala, je naposled le izustila kratek in dokaj nepreprič­
ljiv “ne”.
“Mama?” se je nestrpno oglasila Milica.
“Ne,” je za odtenek glasneje ponovila Dragomira in pogledala Rastislava. 
V njenih očeh ni bilo videti nobene odločnosti. V trenutku, ko je dvignila 
pogled proti njemu, je izgledala, kot bi življenje odteklo iz nje. 
Rastislav je pogledal v tla. Glasno je zavzdihnil in se okrenil proti Milici.
“Milica? Vem, da si se že izpovedala, ampak želim, da še enkrat pre­
misliš. V tvoje dobro, v dobro tvojega otroka in v dobro skupnosti. Pomisli 
na skupnost. Boš sprejela edinega boga?”
1446 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
“Ponoči sem šla bogove prosit za dež. Dali so nam dež. Obvarovali so 
nas. Kako jih lahko zapustim?”
“Ne jezikaj! Odgovori.”
“Ostala bom z našimi bogovi.”
Starec je tiho obsedel. Okoli njegove puhaste glave so se v soncu svetile 
komaj opazne mušice. Na starešino se je polagoma začela spuščati nevidna 
skorja, prekrila ga je kot lubje, tudi če bi želel, se ne bi mogel premakniti, 
ostal je sedeč tam, tih in nepremičen. Samo njegovo težko dihanje je pri­
čalo o tem, da je še živ. 
Mrki hrust je vstal in se postavil negibnemu Rastislavu ob bok. 
“Bratje, sestre,” je bojevito začel. “V naši vasi sta Dragomira in njena hči 
Milica edini, ki še molita k starim bogovom. Stara vera je k nam privedla 
pošast. Pošast brez razlik mori moške, ženske, otroke. Ne želita sprejeti 
edinega boga. Na skupnosti je, da ukrepa!” 
Med vaščani je završalo. Ukrepati, skupnost, da, da, in pošast, pošast, 
mrtvi, mrtvi, mrtvi. In nato edini bog.
Rastislav se je ovedel. Dvignil je roko. Nastala je tišina. Pogledal je 
proti zoprnemu in mu namignil, naj se usede. Hrust je negodovaje za­
sedel svoj čok.
“Upal sem, da se bosta Dragomira in Milica premislili, vedno sta bili ne­
pogrešljiv del naše skupnosti. Pridejo časi, ko je treba skupnost posta viti 
daleč pred vse ostalo. Hudi časi, kot so zdaj. Akoravno v mirnih dneh lah­
ko razumemo in sprejemamo njuno zmotno verovanje, je zdaj na tnalu 
mnogo več kot samo osebna zabloda. Skupnost, ki ji pripadata, bo podala 
zadnjo besedo. Bratje, sestre, na vas je, da presodite, kako naj ukrepamo.”
Nastala je tišina.
Prvi se je oglasil hrust. “Oditi morajo!” je srdit zarjul. Starosta se je zdrznil.
Vaščani so naprej začeli mrmrati. Nato so začeli kimati. Zatem so zaro­
potali. Iz ropotanja se je izluščila beseda “oditi”, postajala je vedno bolj 
glasna, preglasila je vse drugo. Oditi.
“Oditi, slišim,” je rekel starec. “A kdo sodi drugače?”
Nihče se ni oglasil. 
Sodobnost 2024 1447
Simona Semenič Bes te lopi
Po dolgi tišini je Dragomira mukoma vstala. Njeni bolni kolki so preko 
noči izgubili še tisto malo moči, ki jo je držala pokonci. “Drage sestre, 
dragi bratje. Prijateljice, sosedje. Vašo odločitev bova spoštovali in odšli.” 
“Edino prav!” je vzkliknil razboriti mladenič z nedoraslimi brki.
“Skrajni čas!” se mu je pridružila mlada, na videz nepopisno ljubezniva 
ženska. 
“Nikar tako, ljuba otroka,” ju je poskušala ustaviti Danica.
“Danica, tudi ti nisi nič boljša kot ti dve brezbožnici! Najbolje bi bilo, 
če se kar z njima odpraviš,” je zarenčala brezzoba starka v veliko veselje 
svojega grobega sina. 
“Tako, tako,” je zlonamerno pridodal. 
Milica se je ravno namenila odzvati, pa jo je starešina prekinil. “Dovolj!” 
je zavpil tako glasno, da so se še vrabci, ki so iskali drobtinice po tleh, 
ustrašili. Tišje, a kljub temu trdo je dodal. “Dragomira, Milica, skupnost 
je povedala svoje.”
Dragomira se je obrnila k njemu. “Rastislav, ali bi se tako odločil, tudi 
ko Stanislav ne bi zgorel?”
Rastislav je zmeden pogledal v  tla. Dragomira je stežka prestavljajoč 
noge stopila k njemu. “Bi se? Ali pa če bi bil Ljuban tu? Če bi bili moji 
sinovi živi?”
“Tvoje sinove je vzela pošast, samo tebi vse. Zamisli se nad tem,” je 
strupeno pripomnila na videz ljubezniva dolgolaska, ki jo je božje bogato 
obdarilo z lepoto in prikupnostjo. 
Starec jo je trdo pogledal. “Ljubinica, ne bomo se spuščali v to.” Obrnil 
se je nazaj proti Dragomiri. “Stanislav in Ljuban nimata nič s tem. Vedve 
vztrajata pri krivi veri.”
“Toda dokler sta bila tu, si nam dovolil verovati.”
“Gre za skupno dobro, za skupnost,” je ponovil starec. 
Milica ga je brez oklevanja prekinila: “Mama, pusti.” Povlekla je Drago­
miro za roko. “Pojdiva. Naredili si bova sveženj in odšli.”
“Saj nimava več nič,” je odgovorila Dragomira. “Vse nam je zgorelo, 
kakšen sveženj? Ta,” pokazala je na rjavo srajco na sebi, “vrhnja Stanisla­
vova srajca se je sušila zunaj, edino to je ostalo. In njegove hlače.” Milica je 
pogledala proti svojim nogam, izpod srajce, ki je segala do kolen, so gledale 
rjave hlače. Nasmehnila se je. 
“Vzeli bova kozo in nekaj živeža. Med. Rastislav, to smeva? Med. Čebele 
ostanejo tu, nekdo drug bo pobiral med in skrbel zanje namesto mene.”
1448 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
“Vzemita, kolikor lahko neseta,” je odvrnil starešina. 
“Potrebujeta obleke. Vrhnjo srajco in ogrinjalo. Platno. Živež za na pot. 
Meh z vodo. Napolnile vama bomo dva koša.” Danica je vstala in se napo­
tila proti najbližji domačiji. Za njo so se začele dvigovati še druge, nazadnje 
tudi Ljubinica.
“Hvala, Danica,” je rekla Dragomira.
Danica se je obrnila in si z rokavom obrisala solze.
V poldrugi uri sta bili Dragomira in Milica nared. Oprtali sta si vsaka svoj 
koš. Milica je v naročju nosila Zorico, Dragomira je držala vrvico, na katero 
je bila privezana mršava koza. 
Vsi so se zbrali, da bi jih videli oditi. Rastislav je vprašal, ali se ne bi raje 
premislili in sprejeli edinega boga. Še posebej zaradi tega, ker Dragomira 
s svojimi bolnimi nogami težko hodi. 
Nista mu odgovorili. Danica je hlipala. 
“Naj bojo bogovi prijazni z vami,” je rekla Milica, preden so vzele pot pod 
noge. 
“In z  vami,” je solzna odgovorila Danica. Brezzoba starka jo je grdo 
pogledala.
Milica, Dragomira in Zorica so odšle.
***
Preden so krenile čez reko, so posedle na suho deblo ob strugi. Dragomira 
je potrebovala počitek, noge so jo komajda še držale.
“Mama, si dobro?”
“Sem,” je pokimala Dragomira. “Samo malo počijem, pa bo dobro.”
“Boš zmogla?”
“Bom. Upam.”
“Zakaj upaš?”
“Ker ima bolne noge,” je Zorici pojasnila Milica. “Zdaj pa dovolj vpra­
šanj.”
“Ne, ne, ni dovolj. Ni dovolj.”
“Daj mir zdaj.” 
“Zakaj?”
Sodobnost 2024 1449
Simona Semenič Bes te lopi
Milica je obmolknila. Njen dom je zgorel, njen oče je umrl, izgnali so jo 
iz rodne vasi. Po noči brez spanca ji je negotovost pred njimi posrkala še 
zadnje kance potrpljenja.
“Zorica, glej, kanja!” Zorica je sledila Dragomirinemu kazalcu in veselo 
razširila roke. “Kanje imam toliko rada!” 
Nad njimi je v soncu lagodno jadrala ujeda. Naenkrat se je bliskovito 
pognala proti travniku čez reko. Ni minil trenutek, že se je dvigala v nebo. 
“Glej, miška!” je zavpila Zorica. Kanja je z glodalcem v kljunu, ki bi lahko 
bil miška ali pa kateri drugi, odletela. Zorica je zaploskala. 
Prva je čez reko stopila Milica z obema košema in kozo. Preden se je vrnila 
po Zorico in Dragomiro, je odlomila vejo jerebike, jo z nožičem obrezala in 
iz nje je, kot bi trenil, nastala dlani prijetna pohodna palica. Kako se nisem 
tega že prej spomnila, se je hudovala sama nase in ob tem sredi reke skoraj 
izgubila ravnotežje in cmoknila v vodo. 
“Ojoj,” je zavpila in se s palico ujela. Zorica se je zasmejala. “Ojoj, ojoj, 
ojoj.”
Malo naprej od jerebike, ki je Dragomiri dala palico, so v dalji opazile pa­
stirico s čredo drobnice.
“Cvetana je.” Milico je svetlo spreletelo. Vse bo v redu. Cvetana je moja 
prijateljica. Pohitela je proti njej.
“Pozdravljena,” je veselo nagovorila okroglolično mlado žensko. “Kak­
šna sreča, da sem naletela prav nate. Kako si?”
Pastirica ji ni odzdravila. Obrnila ji je hrbet in začela naganjati koze stran.
“Cvetana?” 
“Proč pojdi,” je sovražno odvrnila Cvetana.
Dragomira je takoj videla, kam piha veter, in je stopila proti njima.
“Cvetana, kaj je? Se je tvoj ljubezenski sestanek včeraj izjalovil? Povej 
mi, kako je bilo!” 
“Stran!”
“Je kaj narobe? Ste zdravi?” je spet poskusila Milica, kljub temu da jo je 
Dragomira prijela za roko in jo hotela ustaviti. 
“Pojdite proč!” je v tistem zavpila pastirica. “Proč!”
“Saj ti nič nočemo,” se je prijazno vmešala Dragomira. “Dom iščemo.”
“Pri nas vsi umirajo, ve ste krive, vse je zaradi vas.”
“Kaj pa govoriš?” ji je oporekala Milica. “Kaj smo me krive? Cvetana, to 
sem jaz, Milica! Včeraj sva skupaj pasli in se skupaj veselili tvojega srečanja 
z Dušanom.”
1450 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
Cvetana je, ne da bi se obrnila, naglo odgnala svojo čredico koz stran. 
Milica je stekla za njo in jo prijela za ramo. “Ustavi se!”
“Pusti me, odidi stran, zlodejka!” Odrinila je Milico od sebe. Milica se 
je opotekla nazaj, kljub temu pa se še kar ni dala odgnati. “Počakaj, no, kaj 
vendar govoriš?” 
“Zaradi vas in vam enakim je pošast prišla v deželo. Smrt kosi zaradi 
vaših hudičevih del. Če se bomo družili z vami, bo samo še huje. Vsi bomo 
umrli.”
“Kje ste pa to izvedeli? Je bil načelnik Bogdan pri vas?”
Pastirica se je končno obrnila. “Seveda je bil. Pomaga, kolikor lahko. Zdaj 
pa pojdite stran. V naši vasi za vas ni prostora. Če si hočete dobro, se nas 
ognite, ne bodo vsi tako prijazni z vami kakor jaz.”
“Bogdan nam je zažgal dom. Kam naj gremo?”
Pastirica ni odgovorila. Obrnila se je stran in odgnala koze proti vasi. 
Milica jo je želela poklicati, še kaj zaklicati, steči za njo, jo prepričati, ven­
dar jo je Dragomira močno stisnila za ramo in odkimala. 
“Zakaj jokaš, mama?”
“Mušica mi je priletela v oko.”
“Zakaj?”
“Mama, zakaj?” se je Milica obrnila proti Dragomiri. “Za druge še razu­
mem, ampak Cvetana? Cvetana je moja prijateljica!”
“Otrok moj, ne vem. Strah jo je. Boji se zase in za svoje bližnje.”
“Saj je tudi mene strah. Naj zdaj vse naženem stran zaradi tega?”
“Verjetno to ni več tista Cvetana, s katero si se včeraj zjutraj smejala 
na paši. Strah ji je izdolbel luknjo v dušo. V tisti luknji pa zdaj veselo raz­
grajajo besi.”
“Bogdan je kriv. On je vsega kriv! On jih je še bolj prestrašil!”
Zorica je začela jokati. “Lačna sem.”
“Usedimo se na tisti hlod in pojejmo južino.” Dragomira se je napotila 
k suhemu hrastovemu deblu, ki je ležalo ob stezi. Zorica ji je sledila. 
“Najbolje bo tako. Da premislimo, kam naprej. In kako.” Milica je stopila 
za njima. 
Ko je Dragomira odložila koš na tla, je Zorica pomolila glavo noter. 
“Med,” je rekla. “Sir. Kruh.”
“Česen,” je dodala Milica in ob poti izrula dve zeleni bilki z  belo 
 čebulico. 
“Česen,” je ponovila Zorica in zaploskala. 
Sodobnost 2024 1451
Simona Semenič Bes te lopi
“Ta naš otrok je res čudo,” se je nasmehnila Dragomira. “Ne spomnim 
se, da bi se ti ali tvoji bratje kdaj tako veselili česna.” Nakar je bruhnila 
v jok. Zorica je stopila do nje in jo objela čez kolena. “Saj bomo jedle, ne 
jokaj.” 
Dragomira se je skozi solze nasmehnila in jo pobožala po laseh.
Ko so Milica, Dragomira in Zorica utrujene prispele v bližino naslednje 
vasi, se je sonce že bližalo zatonu. Hiše na pobočju so se rdeče bleščale. 
“Tu nam bo zagotovo uspelo. Radi imajo naš med,” je upapolno rekla 
Milica.
“Z ono prej si pa skupaj pasla. Ne veseli se prehitro.” 
Milica je bila tiho. Ni hotela oporekati Dragomiri, obenem pa tudi sama 
ni bila gotova, v prsih je čutila trdo senco, ki ni obetala nič dobrega. Spom­
nila se je večera, ko ji ravno taka železna kepa znotraj nje ni dala dihati. Bilo 
je pred mnogimi, premnogimi lunami, preden so naslednje jutro prišli in 
ji odpeljali Ljubana. Njeno srce je takrat vedelo. Ampak zdaj, zakaj jo tišči 
zdaj, se je spraševala. Čvrsto je držala zaspano Zorico za roko in jo nežno 
spodbudila. “Še malo, pa bomo. Si utrujena?” Zorica je pokimala.
“Te nesem?” 
Zorica je odkimala.
***
Stopale so po stezi v grič, ko je priletel prvi kamen. Zadel je skalo pet ko­
rakov pred njimi in se odbil v travo. Dragomira je kriknila. Pogledale so 
navzgor proti vasi, v smer, od koder je prineslo kamen. Tik pred hišami, 
ki so se kopale v barvah zahajajočega sonca, je v senci stala skupina ljudi. 
Temno je sevalo od njih, skoraj črno, držali so se tesno skupaj s kamni in 
vejami v rokah. Sence so se poigrale z očmi in ljudje na pobočju so bili 
videti kot skalnata glava, ki se je odlomila od gore in se kotali navzdol, 
navzdol proti begunkam, in jih bo vsak trenutek zmaličila v prah. 
Naslednji kamen je priletel korak bližje. Obstale so. Še preden bi se lahko 
premaknile, je skozi zrak švistnila veja in skoraj zadela Milico. Tedaj se je 
iz žive skale z izvotljenimi očmi izvil gromoglasen krik.
“Hudičevke!”
Zdelo se je, da se krik odbija od gričevja naokoli, se oblikuje v vrtinec 
okoli njih treh in jih bo povlekel za sabo. 
“Hudičevke!”
1452 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
Dragomira je v grozi spustila prestrašeno kozo, ki je meketaje zbezljala 
po klancu.
“Izginite! Proč!”
Kamni in veje so leteli proti njim, kričanje je bilo vedno bolj glasno, 
vedno bolj besno, vedno bolj zlovešče. Milica je dvignila Zorico v naročje 
in prijela Dragomiro za roko.
“Pusti me, pojdi, teci, rešita se!” 
“Mama,” se je hotela upreti Milica, ko ji je kamen priletel v ramo. Spra­
vilo jo je na kolena, Zorica ji je padla z rok in kriknila. Milica se je naglo 
postavila nazaj na noge in dvignila ihtečega otroka.
“Teci, Milica, teci!” je zavpila Dragomira, ki ji je nevarnost vdahnila moč 
v noge in je hitela za njo. 
Kamni niso nehali leteti. Zdelo se je, da padajo vedno bližje. Hitreje, ko so 
tekle, dlje, ko so bile, bolj preteča je bila nevarnost. Zorica je neustavljivo 
jokala, Milica pa je tekla, tekla, tekla, vse dokler se Dragomira ni ustavila. 
“Ne morem več. Ne morem.” Usedla se je na tla. Milica se je ozrla. Podiv­
janih vaščanov ni bilo več na vidiku. Proti njim je hitela samo koza, ki je 
za sabo vlekla vrv in predirljivo meketala. Milica je odložila Zorico in se 
ulegla v travo. Z dlanmi si je pokrila obraz in zajokala. Zorica je splezala 
nanjo. “Jaz bi tudi jedla.” Dragomira je samo buljila v prazno. 
Sonce se je že začelo spuščati za hrib. 
Še preden so ji solze odtekle, je Milica odločno vstala. “Pot pod noge, 
tema bo.”
“Kam?” 
Milica je pokazala na grmičevje na vzpetini nasproti. “Tam bomo 
prespale.” 
Ob gabru na robu grmičevja jih je čakal kup suhega listja. Videti je bilo, 
kot bi se včerajšnja nevihta gabru ognila. Malo niže je žuborel izvir vode.
“Tam je voda, imamo vse, kar potrebujemo. Kozo bomo privezale za tisti 
črni trn,” Milica je pokazala na belo cvetoči grm.
“Zakaj?”
“Črni trn varuje pred hudobnimi duhovi.”
“Kot pelin?”
“Tako, kot pelin, zelo dobro.”
Zorica se je ponosna sama nase široko nasmehnila in v istem trenutku 
utonila v spanec. Milica jo je položila v Dragomirino naročje, nabrala  suho 
Sodobnost 2024 1453
Simona Semenič Bes te lopi
listje na kup in ga prekrila s platnom, ki jim ga je bila podarila Danica. 
Dragomira je polegla otroka na ležišče. Nabrali sta odlomljene veje, jih 
zatikali v zemljo in naslonili na drevo, čez pa polagali manjše veje. Spretni 
sta zatočišče zgradili, še preden se je naredila tema. 
Ko sta končali, se je Milica podala v grmičevje in nabrala snopič kopriv. 
Naredila je krog okoli zavetišča in jih eno po eno položila na tla, medtem 
pa je tiho pela čarno pesem, da bi njihovo prenočišče obvarovala pred 
napastmi.
Dragomira je medtem privezala kozo ob črni trn, zatem pa segla z roko 
do dna svojega koška in ven privlekla majhen platnen mošnjiček. 
“Še pelin dava, pa bo gotovo mir.” Mošnjiček je obesila nad vhod in se 
ulegla poleg Zorice. Milica je iz svojega koška vzela napol preperel kožuh, 
se zavlekla pod streho, z obema košema pa je zaprla vhod.
“Tako,” je rekla. “Pa smo. Varne in na toplem.” Vzela je Zorico v naročje, 
se stisnila ob Dragomiro in jih pokrila s kožuhom. “Dežja pa nocoj ne bo.”
“Danica je dobra duša,” je rekla Dragomira. “Tudi na pelin se je spomnila.”
“Pa kožuh. Vse bo dobro. Jutri nam bo uspelo.”
“Milica, saj veš, da je šel Bogdan po vseh vaseh. Povsod podpihuje strah 
in mržnjo. Nikjer ne bo prostora za nas.”
“Seveda bo. Če ne tu, pa kje drugje. Četudi ostanemo same. Ko se vrne 
Ljuban, bo spet vse po starem.”
***
Milica se je zbudila prva. Splazila se je izpod kožuha, pokrila Dragomiro 
in Zorico in stopila iz zasilnega prenočišča. Sonce je že začelo oblizovati 
vrh hriba, od koder so bile pobegnile prejšnji večer. Odvezala je kozo in 
jo odpeljala do izvirčka. Ko se je umila in napila bistre vode, se je usedla 
na kamen in se zagledala v sončni vzhod. Nemir in groza, ki sta se je bila 
polastila prejšnji večer, sta izginjala. Koza je smukala zelišča, vse se je zdelo 
najbolj vsakdanje. Pa vendar je bilo vse povsem drugače. V eni sami noči 
je izgubila svojega očeta, izgubila je svoj dom, izgubila je svojo skupnost.
Sveto drevo, ki ji je pošiljalo sonce in dež in ji je pomagalo odgovarjati na 
vprašanja, je ostalo na drugi strani hriba. 
Ni vedela, kam in kako naprej. Kaj pa, če jih povsod čaka kamenjanje? 
Misel na zlobo, ki so je bile deležne včeraj, jo je zopet napolnila s tesnobo. 
V tistem jo je oplazilo sonce.
“O, tu si,” je rekla in se prepustila ljubkovanju žarkov. Ko se je nemir 
v njej stopil, je s kozo stopila nazaj do klonice. 
1454 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
“Dobro jutro,” jo je pozdravila Dragomira, ki je ravno vstala. “Si že 
pomolzla?”
“Zdaj bom. Kako je, mama? Boli?”
Dragomira je prikimala. “Bolj od vsega boli zloba od včeraj. Je tam doli 
pri vodi kaj kopriv?”
“Je.”
Ko se je Dragomira vrnila od izvira, je v pesteh držala mlade poganjke. 
“Koprive za moj hrbet,” je pomahala s šopom v levi roki in dvignila desno, 
“in hmelj za zajtrk.”
“Zajtrk,” se je oglasila Zorica izpod kožuha. “Lačna.”
“Pridi ven. Umile se bomo, uredile in pojedle. Milica, ti me pa potolči 
s koprivami.” Dragomira je dvignila srajco in se z golim hrbtom obrnila 
proti Milici, ki jo je začela s koprivami nežno tolči po ledjih in bokih.
“Kaj pa če bi poskusile pri Belem kamnu?” je med stiskanjem zob izda­
vila Dragomira. “Njihov starešina je Radovan, star Stanislavov prijatelj.” 
“Zakaj jo tepeš?” je zacmihala Zorica.
“Saj me ne tepe. Pomaga mi, to je zdravilo. Koprive so dobre za razbolel 
hrbet in noge.”
“Naredile bomo ovinek okoli hriba. Manj verjetno bo, da koga srečamo,” je 
rekla Milica, ko so se spočite in site z oprtanima košema podale po hribu 
navzdol. 
“Pri Belem kamnu bodo bolj razumevajoči. Bomo videle, mogoče se 
nam bo uspelo kaj domeniti. Radovan je moder mož. Milica, se spomniš, 
ko smo bili pri njih v svatih? Najstarejšo hči so dali zamož Bogdanovemu 
bratu. Ni se obrnil mesec, ga je ranjen merjasec pokončal. Njo so pokopali 
par lun za njim. Shirala je od žalosti. Pa tako razigrano smo svatovali. Se 
spomniš? Z Bogdanom sta se igrala. Nabrala sta velik šop pljučnika, ker so 
to najlepše cvetlice, si rekla. Spletla sta venček, ti si mu pa ukazala, naj ga 
nosi. In on ga je nosil. Se spomniš?”
“Spomnim se,” je kratko odsekala Milica.
“Nikdar ga ne bi smel sneti,” je bolj zase dodala Dragomira.
“Zakaj?”
“Zato, Zorica, ker je pljučnik čudežna rastlina. Pozdravi veliko bolezni, 
povrhu pa odganja bese stran.”
Sonce je že gorko sijalo, ko se je koza uprla in ni hotela naprej. Tudi Zorica 
je že postajala cmerava.
Sodobnost 2024 1455
Simona Semenič Bes te lopi
“Čas je, da se ustavimo,” je odločila Dragomira. 
Milica je pokazala proti orehu sredi travnika. “Dobro. Pod oreh se use­
dimo, pojejmo južino, malo počijmo, nato se bomo pa odpravile naprej. 
Do Belega kamna imamo še dolgo pot.” 
“Vroče je,” je zacmevkala Zorica.
Milica ji je slekla vrhnjo srajčko. “Seveda, ko pa je nebo nago. Nikjer ni 
nobenega oblaka, zato da nas sonce lahko greje, pa da pogreje zemljico, da 
bo lahko zrasel česen, da ga boš ti lahko jedla.”
“Danes ne bi česna.”
“Prav,” se je zasmejala Milica. “Pa sir in suhe smokve.”
“Suhe smokve imam toliko rada,” je Zorica razširila roke, kolikor je šlo. 
“Mogoče je po tleh ostalo tudi še kaj dobrih orehov.” Dragomira je s tal 
pobrala oreh in ga s kamnom razbila. “Tu je eden.”
“Orehe imam tolika rada.” Zorica je spet razširila roke in že je sladko 
jedrce izginilo v njenih ustih.
Še preden so pojedle, so zaslišale topot konjskih kopit. Proti njim so iz 
dalje jezdili trije konjeniki, prvega med njimi, svetlolasca na belcu, so 
precej prepoznale.
“Bogdan!” je srdito zavpila Dragomira. “Ta hudič gre s svojimi pomagači 
za nami.”
“Mama, pomiri se. Če mu damo razlog, nam lahko kaj stori.”
“Ta prekleta zver ne rabi razloga, da komu kaj stori!” Dragomira je jezno 
vstala, Milica pa jo je zadržala. “Usedi se. Jej. Bodi mirna in tiho. Jaz bom 
govorila z njim.”
Zorica je na usta, polna smokev, položila kazalec. “Šš.”
Jezdeci so se ustavili ob rumeno cvetočem grmičevju na robu travnika. 
Bogdan je druga dva pustil za sabo in sam pridirjal do oreha. Obsedel je na 
konju pred Milico in jo zviška gledal. Njegovi kratko pristriženi, nagajivo 
skodrani lasje in otroške modre oči so delovale blago in prisrčno. Nosil je 
svetlo rjave hlače do kolen, čeznje dolgo belo srajco in malo krajšo vrhnjo 
modro srajco, obrobljeno z zlatim krznom, ki je izdajal, da gre za kožuh 
lisice. Ogrinjalo z umetelnimi pisanimi vezeninami ob robovih mu je viselo 
čez levo rame, na desnem ramenu pa ga je spenjala zlata zaponka. Meča so 
mu od kolen navzdol križno povezovali usnjeni jermeni, ki so zavezovali 
tudi čevlje. Na levem boku mu je v razkošno okrašeni nožnici počival meč.  
“Tu si, brezbožnica,” je po mučnem molku ostro rekel. In vendar je bil 
zven njegovega glasu prijeten, skorajda domač. 
1456 Sodobnost 2024
Bes te lopi Simona Semenič
“Pozdravljen,” je odgovorila Milica, ki je sede žvečila svojo smokvo tako 
mirno, kot bi pod milim sončnim nebom na veke vekov ne obstajala ena 
sama samcata nevšečnost. 
“Ti lahko ponudim smokve?” Iztegnila je roko s suhim sadežem proti 
Bogdanu. Bogdan je gromko sestopil s konja, se sklonil k Milici in vzel 
smokvo. 
“Kam greste?”
“Za soncem.” 
“Lahko bi ostale v vasi, če bi hotele.”
Dragomira se ni mogla več zadrževati, srborito je začela vstajati, toda 
Milica jo je povlekla nazaj. 
“Bogdan, saj menda veš, da bi rade ostale.”
“Ne dovolj rade,” se je vzkipljivo odzval Bogdan. Milica je brez naglice 
vstala, s krila otresla drobtinice in stopila na plano. Bogdan ji je sledil. Meč 
mu je udarjal ob stegno.
“Zakaj me nočeš poslušati?” ji je grobo rekel. Milica je pogledala proti 
orehu. Zorica se je sladkala s smokvami in čebljala, Dragomira pa ni spusti­
la oči z Bogdana. Milica je stopila še par korakov dlje.
“Kam hodiš?” Bogdan jo je prijel za roko in ustavil. Rdeč v lice si je slekel 
ogrinjalo. “Kako žge danes.” 
“Kaj bi rad?”
“Saj veš, kaj bi rad.”
“In zato si požgal moj dom? Si mislil, da boš lažje dobil, kar hočeš, če 
mi požgeš dom?”
“Nisem požgal tvojega doma!”
“Ga je pa kateri od tvojih postreščkov,” je z glavo porogljivo pomignila 
proti Bogdanovima sopotnikoma. “Kot da bi ga ti.” 
Bogdan je trdo prijel Milico za obe rami. Milica je v strahu pogledala 
proti Dragomiri, ki je začela vstajati, Milica je odkimala. Dragomira je 
vstala in naredila korak proti njima, Milica je sunkovito odkimavala, Dra­
gomira se je usedla.
“Nisem ti požgal doma! Tega ne bi nikoli naredil!”
“Dobro.”
Spustil jo je.
“Požar nima nič opraviti z mano. Bližje domu išči krivca.”
“Kateremu domu?” je zajedljivo vprašala Milica.
“Mnogo lažje bi ti bilo, če ne bi bila tako svojeglava. Pa ne samo tebi, 
tudi tvoji mami in otroku.”
Sodobnost 2024 1457
Simona Semenič Bes te lopi
“Četudi je kdo drugi zanetil moj dom, si ti tisti, ki neti strah in mržnjo. 
In naposled zaradi tega zgori hiša. In moj oče v njej.”
“Še vedno ne razumeš, kajne? Zaščititi vas hočem, tebe, tvoje, vse. Stari 
bogovi so privedli pošast.”
Milica se je nasmehnila. “Ti pa razumeš? Pošast pride in gre, vzame, kar 
hoče, h kateremukoli bogu moliš.”
“Tvoja trma vas bo ugonobila. Nikjer vas ne bojo sprejeli. Na koncu boš 
prišla k meni in me zaklinjala, naj ti pomagam.”
“Že zdaj te prosim, Bogdan. Pomagaj nam.”
Bogdan se je zmedel in se umaknil korak nazaj. “Boš postala moja žena?”
“Moj mož je Ljuban.”
“Ljuban je mrtev.”
“Živ je, vrnil se bo.”
“Ne bo se vrnil, če bi bil živ, bi se že vrnil.”
Milica ni odgovorila.
“Saj veš, da si te lahko vzamem, kadarkoli želim.”
Milica ga je molče gledala.
“Slišiš, ženska, kaj ti govorim?” je povzdignil glas.
“Seveda slišim,” je tiho začela Milica. “Če si me boš želel vzeti s silo, 
boš to naredil. Vem.”
Bogdan je dvignil desnico, kot bi jo hotel udariti, nakar jo je stisnil v pest 
in ji požugal. Ni se premaknila, strmo ga je gledala v oči in tudi sama stis­
nila dlani v pesti.
Dragomira je kriknila in se dvignila, da bi stekla proti njima.
“Mama, usedi se!” je z glasom, ki ni trpel ugovarjanja, zavpila Milica in 
Dragomira se je usedla. Bogdan je spustil roko.
“Nam boš pomagal?”
“Boste sprejele edinega boga?” je odgovoril. Vnaprej je vedel, kakšen 
bo Miličin odgovor, zato je brez predaha zaničljivo nadaljeval. “Če si tako 
naklonjena mnogoboštvu, si lahko tudi mnogomoštvu.” 
“Saj morda pa sem.” 
“Kako?”
“Tako, da sama izberem, kogar hočem in kadar hočem.”
Bogdan se je besno obrnil in odhitel do svojega belca. Prijel je za uzdo, se 
obrnil proti Milici in preteče zavpil: “Sprejela boš edinega boga. Drugače –” 
pokazal je na Zorico in Dragomiro in s palcem povlekel skozi zrak ob svo­
jem vratu. Nato se je dvignil na konja in odjahal do svojih spremljevalcev. 
Napotili so se v smer Belega kamna in že jih ni bilo več na vidiku.
1458 Sodobnost 2024
Tuja obzorja
Frida Nilsson
Ledenomorski 
pirati
Miki
Frida Nilsson (1979) velja za eno 
Ta zgodba govori o mojem popotovanju po najb olj nadarjenih in priljubljenih 
avto ric otroških in mladinskih knjig 
Ledenemu morju. Zgodilo se je sredi no­ na Švedskem,  primerjajo jo z Roal­
vembra. Pravkar sem dopolnila deset let in dom Dahlom in Barbro Lindgren. Za 
svoja dela, v katerih piše o velikih 
v našem zalivu so ležali in počivali kiti. Vod­ življenjskih vprašanjih, prijateljstvu, 
na para je v majhnih oblačkih lebdela nad smrti in ljubezni, zanje pa sta značilni 
njihovimi bleščečimi hrbti in na obzorju se igrivost in iskrenost, je prejela šte­
vilna priznanja in nagrade doma in 
je že več dni mudila megla, debela in bela v tujini, tudi švedsko nagrado Astrid 
in čudovita. Lindgren (2014). Ledenomorski  pi­
V Modrem zalivu, kjer živim, je pozimi rati  sodijo med njena najbolj brana 
in najbolj priljubljena dela. Samo na 
včasih tako mrzlo, da ladijska jadra zmrzne­ Švedskem je bil ta roman nominiran 
jo. Nekoč sem našla na tleh ptico, kormo­ za prestižno nagrado Augustpriset 
(2015), prisodili pa so mu kar tri na­
rana. Padel je z neba, ker so mu od mraza grade, Expressens Heffaklump, Nils 
otrdela krila. Vendar ni bil mrtev. Odnesla Holgersson­plaketten,  BMF­plaket­
sem ga domov k očku, ki zna tako lepo rav­ ten, medtem ko je v Nemčiji pre­
jel nagrado Leipziger Lesekompas 
nati z živalmi, da je kormoran po nekaj dneh (2018). Do danes je bila ta napeta pu­
lahko spet poletel. stolovščina prevedena v 21 jezikov, ko­
Na splošno ima moj očka za vso naravo nec leta pa bo izšla tudi v slovenščini.
poseben čut in ne boste verjeli, kaj visi na 
steni naše domače kuhinje. Nekaj, kar ljud­
je običajno nimajo obešeno na kuhinjskih 
stenah: košček repne plavuti morske dekli­
ce. Ni posebno velik, kot vogalček robca 
mogoče, in poraščen je, dlačice ima, ki so 
Sodobnost 2024 1459
Foto: Ellinor Collin
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
skoraj rožnate. Nekega dne, ko je očka na odprtem morju lovil trske, se je 
v njegovo mrežo ujela morska deklica. Od silnega strahu je kričala in divje 
udrihala z repno plavutjo. Verjetno je mislila, da je očka ne bo več izpustil. 
Kar je seveda storil.
“Velika razlika je namreč, ali iz vode potegneš trsko ali morsko deklico,” 
je dejal. “Nekaterih stvari se preprosto ne dela.”
Potem ko se je morska deklica nekoliko umirila, jo je previdno izmotal 
iz mreže in izpustil. Pri tem se je odlomil majhen košček njene plavuti in 
obležal v čolnu. Točno ta košček je zdaj pritrjen na desko, ki visi v naši 
kuhinji. Z Miki sva okrog njega nalepili še kamenčke.
Miki je moja sestra. Zaradi nje sem se podala na Ledeno morje. Ker 
obstajajo tudi takšni ljudje, ki mislijo, da ni razlike v tem, če uloviš trsko 
ali morsko deklico – počnejo celo hujše stvari. Tam, kjer živim, so nekoč 
po morju viharili pirati. Zares grozljivi in zlobni pirati.
“Pripoveduj mi o Beloglavcu,” je imela Miki navado reči ob večerih, ko 
sva v kuhinji ležali na klopi, na kateri sva si postlali, in bi že zdavnaj morali 
spati. Očka je v sosednji kamrici smrčal, da se je zdelo, da se trese vsa hiša.
“Ne boš mogla zaspati,” sem odvrnila. “Pol noči boš ležala budna in 
jokala, da boš še mene zbudila. Jutri pa ne bo nobene koristi od naju.”
“Obljubim!” je zašepetala. Usteca je prislonila tesno k mojemu ušesu. 
“Obljubim, da bom spala. Pripoveduj, prosim, prosim, Siri!”
Seveda ji tega nisem mogla odreči in vsakič, ko sem Miki pripovedovala 
o Beloglavcu, sem začela takole:
“Obstaja moški, ki žene otroke k težkemu delu, izkorišča jih, kot da so 
živali. In globoko v notranjosti tega moškega, tam, kjer imajo drugi ljudje 
dušo, je tako prazno in mrzlo kot v ledeni jami.”
“Je najhladnejši človek na svetu,” je dodala Miki. Nikoli se ni mogla 
upreti temu, da mi ne bi malce pomagala pri pripovedovanju, pravzaprav 
je poznala zgodbo enako dobro kot jaz.
“Ja, najhladnejši človek, ki si ga lahko zamisliš,” sem rekla. “Je piratski 
kapitan, razumeš. Njegovi lasje so beli kot sneg in dolgi, sežejo mu vse do 
pasu, vendar jih ima spete v figo, natanko takšno, kot jih nosijo fine dame.”
“Zakaj?”
“Zato, ker noče, da bi mu zmrznili in odpadli. Tisti, ki se pridružijo 
Beloglavcu, obogatijo. Postanejo nepredstavljivo bogati. In veš, zakaj?”
“Zato, ker Beloglavec ves plen prepusti svoji posadki.”
“Ja, vse zlato, srebro in železo, vse krzno in skrinjice z denarjem in 
druge dragocenosti si smejo pirati razdeliti med sabo. Beloglavec noče 
ničesar. Edino, kar ga zanima …” V želodcu sem začutila ostro bolečino, 
1460 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
ki je n astopila vsakič, ko sem prišla do tega dela zgodbe. “Edino, kar ho­
če, so otroci. Hoče majhne, suhcene otroke, tem mlajši so, tem bolje. In 
brž ko pirati dobijo v pest kakšnega majhnega otroka, ga vržejo v tovorni 
prostor ladje.”
“Kakšna je ladja?”
“Bela je in tri jambore ima. Spredaj na premcu je lesena vranja glava 
s široko razprtim kljunom. Ladja se namreč imenuje Snežni vran.”
“Vendar jo skoraj vsi imenujejo samo Vran.”
“Ja, skoraj vsi ji rečejo samo Vran. In z Vranom plujejo pirati vse tja do 
Beloglavčevega otoka.”
“In kje leži ta otok?”
“Daleč proč na zahodu. Kolikor daleč lahko prideš, preden si na koncu 
sveta in padeš čez rob. Saj veš, da obstaja kraj, ki se imenuje Jadro, Miki? 
Kajne?”
“Ja,” je zahripala Miki.
“In veš, kakšen kraj je to?”
“To je vas. Velika vas, kjer imajo tlakovane ulice in kamor prihajajo pi­
rati, da popivajo in se pretepajo in …”
“Hja, seveda ne vem točno, ali prihajajo tja zaradi tega. Vsekakor vem, 
da Jadro ni prav nič prijazen kraj in da se tam zbira sama drhal. Morski 
lopovi in podleži vseh vrst. Taki, ki želijo zaslužiti denar tako, da ga vza­
mejo drugim. Ampak najhujša sodrga so pa seveda tisti, ki pridejo, da bi se 
pridružili Beloglavcu in plenili zanj. Beloglavčev otok zagotovo leži nekje 
v bližini Jadra.”
“Kaj se zgodi z otroki, ki pridejo na njegov otok? Kaj morajo početi?”
“No, Beloglavec ima rudnik,” rečem. “Velik rov globoko pod zemljo.”
“In kakšen rudnik je to?” je vprašala Miki.
“Nihče prav ne ve. Ampak govori se …”
“Govori se, da je poln diamantov!”
“Ja.”
“Tam, tam, globoko pod zemljo, je na tisoče diamantov in nekateri so 
veliki kot jabolka!” je rekla Miki.
“Ja, tako vsaj govorijo. In pravijo tudi, da ima stražarja, žensko, ki straži 
vse te otroke, in ta ženska …”
“Ta ženska je Beloglavčeva hči, ki si je izpulila vse zobe in na njihova 
mesta vstavila diamante.”
“Ja. In Beloglavec pije vino iz čaše, ki je narejena iz enega samega dia­
manta. Saj veš, kako dragoceni so diamanti, kajne, Miki?”
“Mhm.”
Sodobnost 2024 1461
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
“Za diamant, ki ni večji od grahovega zrna, bi lahko kupili cel naš otok.”
“Toda, zakaj … Zakaj potrebuje ravno otroke, da delajo v rudniku?” je 
vprašala. “Zakaj ne more uporabiti odraslih?”
“Tega nihče zares ne ve,” sem odgovorila. “Samo predstavljaj si, Miki, da 
se moraš od jutra do večera plaziti po temi. S krvavimi koleni in krampom v 
rokah. Otroci tega zagotovo ne zdržijo prav dolgo. Ali jim teža, ki jo morajo 
prenašati, zlomi hrbet ali zbolijo na pljučih zaradi vlage. Ali pa se jim zmeša 
od tiste teme, tako zelo, da … no, ja, da izpustijo dušico.”
Miki je debelo pogoltnila.
“To je nekaj najhujšega …” je zašepetala.
“Ja,” sem šepnila tudi jaz. “Da te zgrabijo pirati in zvlečejo v ta rudnik, 
mora biti nekaj najhujšega, kar se lahko otroku zgodi.”
In točno tako sem vsakokrat zaključila zgodbo, kadar sem Miki pripo­
vedovala o Beloglavcu.
Ko sva ležali v domači postelji, se je vse skupaj zdelo kot pravljica. Ali 
kot nekaj, kar se lahko zgodi le drugim, ubogim, pomilovanja vrednim otro­
kom. Ja, seveda sva se na smrt bali piratov, vendar si nikoli nisva misli li, da 
jih bova nekega dne res srečali. Ne, nikoli si nisem mislila, da bo Beloglavec 
iztegnil kremplje po moji mali sestrici.
Železno jabolko
In potem je prišel tisti dan na Železnem jabolku. Dan, ki ga ne bom nikoli 
pozabila. Kot morska pijavka se mi je prisesal v spomin in me ne bo zapu­
stil, dokler bom živa, to vem.
Namenili sva se nabirati snežne jagode, Miki in jaz. Zjutraj, ko sva stali 
med vrati, je bil očka videti strašno nesrečen.
“Zakaj ne morem z vama?” je rekel. Na sebi je imel le dolge spodnjice.
“Ker ne zmoreš,” sem odvrnila. “Saj veš. Lepo pojej zajtrk, pri večerji 
pa se spet vidimo.”
Očka je pogledal obložen kruhek na mizi. Namazan je bil z maslom, na 
katerem je ležal košček mrzle kuhane trske.
“Nisem lačen,” je zagodrnjal. “In ni mi všeč, da se sami podajata na pot. 
To ni prav.”
“Ne gre drugače,” sem odgovorila in si povlekla kapo čez ušesa. “Nekaj 
vendar moramo jesti.”
Tedaj me je pogledal z velikimi, orošenimi očmi.
1462 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
“Če le ne bi bil tako zelo star,” je rekel. “Tedaj bi lahko veslal čez morje 
ves ljubi dan, veslal bi tako močno, da bi se valovi penili – in domov bi se 
vračal z jagodami, jajci in ribami, da bi se lahko pošteno najedli. In če bi 
srečal Beloglavčeve barabine, bi njihovo prekleto ladjo zmlel v prah.”
Z roko si je obrisal nekaj solz.
“Naj te ne skrbi,” sem rekla. “Z Železnega jabolka je vidljivost dobra. Če 
bova videli Vrana, bova skočili v čoln in odveslali domov. Uspelo nama bo.”
Miki je zadrgetala. Očka je poškilil k njej, raje bi videl, da bi ostala doma. 
Seveda pa se v dvoje lažje nabere pošteno količino jagod, zato ni rekel nič.
Stopila sem na prste in ga pobožala po licu.
“Vejček, moj” sem rekla. “Ne boj se. Doma bova prej, kot si misliš.”
Čeprav je bil očka zelo visok in dolg, sva ga klicali Vejček. Izključno zato, 
ker je vselej govoril, da bi se zlomil kot vejica, če bi naju izgubil.
Železno jabolko je majhen otoček. Pravzaprav je samo naš, ker je tukaj 
navada, da ima vsaka družina v lasti nekaj otočkov, kjer lahko svobodno 
loviš in nabiraš plodove, ne da bi se v to kdo vmešaval. Z Miki sva tja od­
veslali z manjšim lesenim čolnom, morje je bilo tisti dan sivo in ravno kot 
miza. V zraku je bila hladna in ostra vlaga, ves svet je bil videti, kot bi bil 
narisan z mlekom. Nastopila je novembrska megla, ki se je počasi valila 
proti kopnemu.
“Povej mi, kako sta se spoznala mama in očka,” je prosila Miki, ki se je 
nagibala čez rob čolna in strmela v vodo.
“To sem ti povedala že najmanj tisočkrat,” sem odvrnila.
Obrnila se je.
“Samo še enkrat,” me je prosila. “Prosim, Siri!”
In potem sem pripovedovala, saj sem opazila, da jo je strah, zato je bilo 
dobro, da je razmišljala o čem drugem.
“Očka je odplul s čolnom na morje, da bi nastavil mreže. Naenkrat ga 
je zajelo neurje in padel je v vodo. Daleč naokrog ni bilo nikogar, ki bi mu 
pomagal. Voda je bila ledena, kmalu bi umrl. Tedaj je sredi penečih se valov 
uzrl čer. Kolikor hitro je mogel, je odplaval tja.”
“Takrat je še lahko plaval?”
“Ja, tega je že davno. To je bilo dolgo, preden sva se rodili, v tistih časih 
je bil najmočnejši moški v celi vasi.”
“Vendar ni mogel splezati na kopno?”
“Ne, čeri je bila prestrma. Že je mislil, da je po njem, in sprij aznil se je, 
da ga bodo pogoltnili valovi. Tedaj pa se je pojavila mama. Na čeri je živela 
sama in tisti hip se je odpravila na ribolov.”
“S prsti na nogah!”
Sodobnost 2024 1463
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
“Mhm, s prsti! Vedno je lovila s prsti in ribe so prijemale, da si ne mo­
reš predstavljati. Naenkrat je nekaj ujela! Očka, ki je prijel njen mezinček. 
Ma ma ga je potegnila iz vode. Bil je vsaj dvakrat starejši od nje, vendar je 
ostal na čeri sedem let. Nato sem prišla jaz in takrat sta se preselila v vas.”
“In potem sem prišla jaz.”
“Mhm, malo kasneje. In bila si počasna. Potem ko si se začela preko­
picevati, je trajalo kar tri dni in tri noči, da si končno prilezla iz trebuha.”
Miki je pomočila prst v vodo. Pri tem so ji valovi, ki so ji pljusknili čez 
roko, zmočili rokav njene jakne.
“Zakaj je umrla?”
“Ker je zbolela.”
“Ker sem prišla jaz?”
“Ne. Ne zaradi tega, ampak … v vsakem primeru bi umrla.”
To seveda ni bilo čisto res. Verjetno je mama umrla, ker je Miki potre­
bovala toliko časa. Vendar nihče nikoli ni govoril o tem in Miki zaradi tega 
nismo imeli nič manj radi. In če se je kdo razveselil Mikijinega rojstva, je 
bila to gotovo mama. Rekla je, da je bilo to zanjo nekaj najlepšega, da je 
dobila tisto, za kar se je resnično borila. Potem je živela le še teden dni.
Ko sva se približali Železnemu jabolku, je otoček obdajal meglen venec. 
Iztegnila sem vrat. O kakšnem dobrem razgledu na morje ni bilo govora. 
Lahko si bil vesel, če si videl, kod stopaš.
Vsaka je imela svojo košaro, v katero naj bi nabirali jagode. Snežne jagode 
so bele, precej kisle, dozorijo proti koncu leta. Skupaj z vodo jih lahko še dol­
go hraniš v vrču. Če si priskrbiš še med, iz njih nastane slastna marmelada.
Vendar je obstajalo nekaj, kar je oteževalo nabiranje jagod na Železnem 
jabolku, in to so bile kitokoši. Poleti niso bile tako zelo nevarne, tedaj sva 
lahko celo nabirali in jedli jajca, ki so jih legle, saj so se petelini zadrževali 
v drugih vodah. Pozno jeseni pa so se petelini vrnili in hu, že so v jajcih 
tičali piščančki, kitokošji mladički se namreč izležejo sredi najhujše zime. 
Čim so imela jajca v sebi piščančke, so kokoši ponorele že, če si se jim samo 
pri bližal. Vedela sem za moškega iz Modrega zaliva, ki so mu odščipnile 
uho, saj imajo kitokoši nazobčane kljune, tako močne, da lahko z njimi 
strejo celo kamne. Kamne jedo zato, da postanejo težje in se potem lahko 
poto pijo posebej globoko in lovijo ribe. Kitokoši so velike in potrebujejo 
dosti hrane, ena kitokokoš tehta najmanj petnajst kilogramov. Njihovo 
pernato oblačilo je gosto in polno črnih lis, na ogromnih nogah pa imajo 
tako kremplje kot debelo plavalno kožico.
Če si se hotel izogniti temu, da bi te takšna kokoš kavsnila, je bilo naj­
pomembnejše, da nisi pokazal strahu, v tem pa Miki res ni bila dobra. Kar 
1464 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
pravzaprav sploh ni bilo čudno, saj je bila stara komaj sedem let. Kljub 
temu sem bila do nje stroga. Ko sva tistega dne celo dopoldne iskali jagode, 
a sva jih nabrali zgolj nekaj peščic, sem jo poslala na drugo stran otoka, da 
bi srečo poskusila še tam.
Pogledala me je s svojimi sivimi očmi. Izpadlo ji je že nekaj sekalcev 
in iz spodnje dlesni je že kukal novi zobek kot rob majhne ledene plošče.
“Ne bi šla z mano?” je vprašala. “Nočem iti sama tako daleč.”
“Kako si otročja,” sem odvrnila. “To pa res ni daleč.”
Obrnila se je in mežikala čez kamniti otoček. Zdaj je začelo še pihati in 
veter ji je mršil goste, črne lase. Zdelo se je, kot da bo začela stokati.
“Te bom po novem morala še držati za rokico, ko boš šla lulat?” sem 
pripomnila. “Pojdi zdaj, da bova lahko šli še kaj domov!”
Debelo je pogoltnila, in čeprav je bilo očitno, da tega res noče, je stekla 
čez skale. Na nogah je imela zimske škornje. Iste škornje, ki sem jih nosila 
že jaz, ko sem bila stara sedem let.
Čez čas sem odkrila nekaj belih pikic v grmovju in odhitela sem tja. Prav 
res, tam je bilo polno jagod! Nabirala sem in nabirala, da se je bera v košari 
hitro podvojila. Tipala sem jagode, jih vrtela med prsti. Čudovito je bilo 
imeti jagode v košari, vsaj takrat, ko se jih je že nekaj nabralo.
Tedaj pa, kar naenkrat, sem zaslišala krik z druge strani otoka. Najprej 
sem zavzdihnila, saj sem bila prepričana, da se je Miki ustrašila kitokoko­
ši. Ampak potem me je nekaj zbodlo v želodcu, saj je nehala kričati, kar ji 
ni bilo podobno, običajno se je drla še naprej. Razen vetra ni bilo slišati 
ničesar več. Dvignila sem košaro in šla v smer, iz katere je prišel njen krik. 
“Miki?” sem zaklicala.
Nobenega odgovora. Tedaj sem začela teči. Vedela sem, da imajo kito­
kokoši močne kljune in nisem se hotela vrniti domov s sestrico brez ušes.
“Miki?” sem spet zaklicala, tokrat še glasneje. Ker se ni oglasila, sem 
pospešila, zdaj sem dirjala čez skale, kolikor hitro sem mogla. 
Ko sem prišla na drugo stran otoka, je bilo tam vse prazno. Niti sledu o 
Miki, pa tudi ne o kitokokoših. Veter je razpihal meglo. Že sem hotela za­
klicati tretjič, ko sem nenadoma nekaj opazila. Čoln. V njem so sedeli štirje 
moški in … Tam je bila Miki! Z ruto so ji prevezali usta in eden od moških 
je trdo stiskal njene roke. Čoln se je vse bolj oddaljeval od Železnega jabol­
ka. Košara mi je padla iz rok in jagode so se skotalile po tleh. Hotela sem 
še enkrat kričati, v tistem pa sem zagledala še eno plovilo, veliko, veliko 
večje. Besede so mi obtičale v grlu. Mogoče so se bale priti na plan. Mo­
goče so vedele, kakšno nenasitno zlo je prežalo tam, na dremavem morju. 
Trije jambori so se ravni kot nabodala dvigali v nebo. Ladijski trup je bil 
Sodobnost 2024 1465
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
bel in ovalen kot jajce. Jadra so divje in močno plapolala v vetru in čisto 
spredaj na premcu je zevala grda, lesena vranja glava. Beloglavčev Snežni 
vran. Ladja, ki smo se je vsi tako močno bali. Tista, o kateri so prebivalci 
Modrega zaliva govorili že tolikokrat, da bi pomislil, da je vse skupaj le 
pravljica. Oh, ko bi le bil pravljica, Snežni vran!
Na krovu sem videla ljudi, nekaj jih je spuščalo mornarsko lestev za pri­
hajajoče. Pirati so najprej dvignili Miki, potem pa brž splezali za njo. Čoln 
so pritrdili na krmo. Veter je zdaj vlekel vse močneje, posadka je počasi 
obrnila ladjo in zapluli so proti obzorju. Kmalu bodo izginili. Ko sem se 
tega končno zavedala, se mi je povrnil glas.
“MIKI! NE BOJ SE!”
Toda Miki je bila že pod palubo. Možje na krovu so se razgledali po Že­
lezni kaplji in zdaj so me zagledali. Nekaj so zaklicali krmarju. Verjetno so 
ga vprašali, ali naj odveslajo nazaj in poberejo še mene. Tisti pri krmilu je 
malce okleval, nato pa stresel z glavo in se obrnil proti morju. Spraševala 
sem se, ali je tudi Beloglavec stal nekje na krovu in strmel vame. Ali je se­
del v svoji kajuti in sanjal o številnih diamantih, ki jih bo zanj v podzemlju 
izkopal njegov novi plen.
Kormoran, ki se je vrnil
Še nikoli nisem tekla tako hitro, kot sem tekla tisti dan, zdelo se je, kot da 
se moji škornji komaj dotikajo tal. Ne boj se, je bilo edino, kar mi je rojilo 
po glavi. Ne boj se, Miki, poiskala bom pomoč. Ko bodo možje in žene 
v vasi slišali, kaj se je zgodilo, bodo pograbili puške, vse, kar jih premorejo, 
odpluli in te pripeljali nazaj.
Košara je ostala na Železnem jabolku, zavihtela sem se v čoln in začela 
veslati. Veter je pihal proti meni, vendar je bilo, kot če bi vsa groza stekla 
v moje roke in mi vlila moči, čoln je kar poletel čez vodo. Kljub temu pa 
se mi je zdelo, da vožnja traja celo večnost. Strašljivo, ledeno večnost, da 
me je peklo v trebuhu.
Končno sem se bližala pristanišču. Pred nekaj dnevi se je pri nas zasidra­
la tovorna ladja in ob ribiški pomol so bili privezani številni manjši čolni, 
vsi po vrsti nizki, z enim jamborom in nepobarvani. Takšni so bili ribiški 
čolni v Modrem zalivu.
V pristanišču se je trlo ljudi. Nekateri so popravljali jambor, premazo­
vali trup čolna s katranom, krpali jadro ali pripluli s svežim ulovom. Spet 
1466 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
drugi so se smejali nečemu smešnemu ali preklinjali zaradi lanene preje. 
Vsepovsod so stali skrivljeni moški in ženske v sivih oblačilih.
Tam je sedel tudi Olaf in čistil trske. Bil je očkov prijatelj, velikokrat sta 
skupaj ribarila. Nedaleč od njega je ptica prežala na kožo in ostanke rib 
ob njegovih nogah. Privezala sem čoln in skočila na pomol, Olaf je dvignil 
nož v pozdrav.
“Tebi se pa strašno mudi,” se je zasmejal. “Te lovi kozica?”
“Domov moram,” je bilo vse, kar sem spravila iz ust, ko sem stekla mimo 
njega. “Očka …”
“Tvoj očka je tukaj!” je zaklical za menoj.
Obrnila sem se. Olaf je z nožem pokazal nekam za svoj hrbet.
“Bori se z mrežo.”
Ja, tam je sedel očka, s hrbtom se je naslanjal na steno lope in skušal 
zakrpati mrežo. Bil je tog in prsti ga niso ubogali, vrv se je upirala.
“Očka!” sem zaklicala.
Očka je dvignil pogled. Obraz se mu je razlezel v nasmeh, kar se je zgo­
dilo vedno, ko je zagledal mene ali Miki, rekel je, da sva kot dva plamenč­
ka, ki osvetlita temo, ki ga obdaja, najsi je ta še tako črna. Ko je opazil, da 
jočem, se je zresnil.
“Kaj se je zgodilo?” je vprašal.
Planila sem mu v objem.
“Vzeli so jo! Očka, jaz sem kriva!”
Strmel je vame. Velike vodene oči so nemirno švigale v jamicah. 
“O čem govoriš? Kje je Miki?”
Nekaj moških in žensk v najini bližini je prenehalo z delom. Obstali so 
in skrivoma pogledovali k nama, le Olaf je prišel bliže. Bridko sem jokala 
in besede v mojih ustih so postajale vedno bolj nerazločne:
“Bili sva na Železnem jabolku … Poslala sem jo na drugo stran otoka 
in tam … tam je bil čoln. Ugrabili so jo ... Vzeli so jo in odpeljali s sabo na 
ladjo … Oh!”
Očka ni rekel besede. Gledal me je, kot bi bil otrok, kot bi govorila jezik, 
ki ga ne razume. Tedaj se je oglasil Olaf, ki je stal tam, z napol očiščeno 
trsko v roki:
“Kdo jo je vzel, Siri? Kakšna ladja je bila?”
Povzdignila sem glas, da bi lahko vsi slišali:
“Snežni vran!” V pičlih nekaj sekundah je obmolknil sleherni človek 
v pristanišču. “Beloglavec je ugrabil mojo sestrico!” sem nadaljevala. “Mo­
ramo iti za njim in jo pripeljati nazaj!”
Sodobnost 2024 1467
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
Vsi so me osuplo gledali. Nihče ni rekel niti besede. Nihče ni za klical: 
Ja, gremo za ladjo! Nihče ni stekel po puško.
“Pohiteti moramo!” sem kričala. “Od Železnega jabolka so odpluli proti 
zahodu! Gotovo so že prišli do Čeri tjulnjev!”
Nihče se ni zganil. Umaknili so poglede, se zazrli v tla, začeli šušljati 
in kmalu je nekdo rekel: “Tisti, ki se poda za Snežnim vranom, je že z eno 
nogo v grobu.”
“Ja, šestnajst topov ima in posadko, ki z užitkom ustreli vsakogar, ki jim 
pride preblizu,” je zdaj zaklical nekdo drug.
“Ni človeka, ki bi lahko premagal Beloglavca!”
Olaf mi je položil na ramo roko, ki je smrdela po ribah.
“Siri,” je rekel in me gledal z žalostnimi očmi. “Tvoje sestrice ni več. 
Tako je s tistimi, ki jih ugrabi Beloglavec. Ne … ne obstajajo več.”
Tedaj je nekdo vstal. Slaboten kot star razmajan in zbledel majhen čoln, 
stiskajoč pesti. Moj očka.
“Jaz bom šel za njo!” je rekel. Glas se mu je tresel od jeze in poguma. 
“Ne bojim se! Morski črv ne postane nič večji, ker krmari ladjo. Kdo si upa 
z mano?”
Vendar se ni oglasil nihče. Nekaj moških je odkimavalo.
“Norec stari,” je nekdo zašepetal. “Bogve, če ne bo umrl od starosti, še 
preden ga bo lahko pobil Beloglavec.”
Očka se je pretvarjal, da tega ni slišal. Kljubovalno je dvignil brado v 
zrak, stisnil zavozlano mrežo pod pazduho in odkorakal. Sledila sem mu.
V naši vasi stojijo hiše na skalah. Narejene so iz lesa, pogosto tudi iz 
naplavljenega, saj na otoku ni prav dosti dreves.
“Očka, res misliš, da boš zmogel?” sem vprašala, medtem ko sva klamala 
proti domu. Rahlo je šepal. Nekoč je z drugimi možmi lovil morske papige 
z mrežo podmetalko in se pri tem ponesrečil. Zdrsnilo mu je na strmem 
klifu in padel je nekaj metrov v globino.
“Že res, da sem star,” je rekel. “Ampak zaradi tega ne nehaš biti očka.” 
Zakopal je obraz v dlani. “Moja mala punčka. Saj veš, kako prestrašena je. 
Še pomisliti ne smem, kako se počuti v tem trenutku.” Posmrkal je, ven­
dar je izžareval odločnost. “Jutri ob šestih zjutraj izplove Severnica. To 
je zadnja ladja, ki bo zapustila Modri zaliv še pred zimo in ustavila se bo 
v Jadru. Pridružil se bom posadki.”
Zadrgetala sem. Jadro. To je bil tisti nevarni kraj, o katerem sem toliko­
krat pripovedovala Miki. Tam so tičali stari, izkušeni pomorščaki, sodrga 
in pirati na kupu, kakor gnezdeče velike njorke na skalnih čereh. Tja je 
očka nameraval odpotovati.
1468 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
“To je največ, kar lahko storim, če sploh obstaja kakšna možnost, da 
najdem Miki in jo pripeljem nazaj,” je rekel, medtem ko je krevljal po vaški 
cesti. “Greva domov, da spakiram stvari.”
Zvečer je stalo vse pripravljeno pri vratih. Vreča toplih oblačil, nekaj 
ribjih polpetov, zavitih v papir, puška in očkovi zimski škornji. Še zadnjič 
je vse skupaj temeljito premislil, nato pa pokimal.
“Takole. Zdaj se bom ulegel za nekaj uric. Saj me boš pravočasno zbu­
dila, kajne?”
Prikimala sem. Vedno sem bila jaz tista, ki je zjutraj vstala prva, zbudila 
sem se, ko je ogenj v kuhinji ugasnil in se je prikradel mraz, da me ugrizne 
v nos. Potem ko sem z grebljico razgrebla žerjavico in naložila nekaj novih 
polen, sem običajno odšla v kamrico, da bi zdramila očka iz spanja, kar ni 
bilo vedno lahko. Zdelo se mi je, da bi lahko pod kožo prespal cele dneve, 
če bi ga pustila.
S togimi, majavimi koraki se je odpravil proti postelji in odpel naramni­
ce. Ko je takole sedel na robu postelje, sem opazila, kako majhen je prav­
zaprav. Siv, posušen in suhcen kot vejica. Tistemu, ki bi ga hotel zlomiti, 
ne bi bilo treba vložiti veliko truda. 
“Jokaš?” me je vprašal.
“Kaj, če se ne boš vrnil?” sem vprašala in si obrisala solze z lic. “Kaj, 
če … bom ostala sama?”
Pogledal je svoja stopala, nekaj časa grizel spodnjo ustnico in nato dejal:
“Se spomniš ptice, ki si jo neko zimo našla na tleh? Tiste z zmrznje­
nimi krili?”
Prikimala sem.
“Si vedela, da sem jo potem še videl? Da je prišla nazaj?”
“Ne?” sem rekla in prisedla k njemu na posteljo. “Kdaj?”
“Včasih pride in s kljunom potrka na okno. Samo, da pozdravi. Običaj­
no ji dam košček ribe. V bistvu ni nič posebnega, ampak kar hočem reči, 
je to … Vse, kar počnemo, pušča za sabo sled. Dobra dejanja puščajo lepe 
sledi …, toda slaba puščajo grde. Če ne bom poskusil najti Miki, ne bom 
mogel več živeti. Sled v meni bo preveč boleča.”
Pogledal me je v oči.
“Dopustil sem, da sta ti in Miki preveč garali, veliko več, kot bi si zaslu­
žili. Tega se sramujem sleherni dan. In nisem neumen, še predobro vem, 
kako se bo to potovanje končalo, kmalu bom dopolnil sedemdeset let. 
Vendar moram iti.”
Pobožal me je po licu. Nato se je oblečen ulegel, da bi zaspal.
Sodobnost 2024 1469
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
Razumela sem, kaj to pomeni. Še predobro se je zavedal, da mu ne bo 
uspelo. Vendar se je raje odpravil na pot, kot da bi sedel doma križemrok 
in bi ga pekla vest.
Je pomislil name? Je pomislil na mojo vest in na sled, ki bo ostala v 
meni? Konec koncev sem bila jaz tista, ki je Miki poslala na drugo stran 
otoka. Prosila me je, naj grem z njo, jaz pa sem jo okregala. In zdaj naj bi 
očka odplul in umrl zaradi tega.
Zdelo se mi je, da sem ležala budna celo večnost in tuhtala, preden sem 
se dokončno odločila. Ogenj bo zdaj zdaj dogorel. Tiho kot miška sem 
vstala in na kurišče naložila nova polena, tri ali štiri. Nato sem oblekla 
jakno in obula zimske škornje, ki so bili enaki kot tisti, ki sem jih nosila, 
ko sem bila stara sedem let. Tisti, ki jih je zdaj nosila Miki.
Ne boj se, Miki, sem pomislila. Prihajam pote!
Iz vreče sem stresla očkova oblačila in vanjo stlačila debel pulover z vi­
sokim ovratnikom in dva para toplih nogavic. Nato sem si vrečo zavihtela 
na hrbet in odprla vrata. Čeprav sem vedela, da so moje možnosti, da 
premagam Beloglavca, enako majhne kot možnosti kogarkoli drugega. Vse­
kakor pa se nisem vnaprej odločila umreti tam zunaj na Ledenem morju.
Severnica
Medtem ko smo spali, je morje v pristanišče prineslo kita, čisto majhnega 
kita. Lunin sijaj mu je posipal hrbet z bleščicami. V Modrem zalivu ni bilo 
nikogar, ki bi si drznil loviti kite, saj to prinaša nesrečo. Zato so se lahko 
vsako leto, ko se je temperatura morja znižala, v miru zbrali pred našim pri­
staniščem. Tu so počivali nekaj tednov, preden so odplavali na jug v toplejše 
vode, ki so bile tako zelo daleč, da nihče, ki sem ga poznala, še ni bil tam.
Severnica z otoka Tjatja je bila ladja z dvema jamboroma. Tovorna ladja, 
ki je ves čas plula po isti poti, tja in nazaj, krožila je in krožila. Od otoka 
Tjatja do Modrega zaliva, od Modrega zaliva do Volčjih otokov, od Volčjih 
otokov do Jadra in od Jadra nazaj na Tjatja. Zdaj je bila na zadnji plovbi 
pred zimo.
Ko sem se vzpenjala po zibajoči se brvi, ni bilo videti prav veliko posadke. 
Dva mornarja sta na krov nalagala sode, pri čemer ju je opazovala mačka.
Dolg in koščen moški strogega videza je uperil oči vame.
“Kam pa kam?” se je začudil in se mi približal z dolgimi, urnimi koraki. 
Oblečen je bil v krznen plašč s svetlikajočimi se gumbi, v ušesih so mu 
tičali uhani, debeli, zlati obroči.
1470 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
“Na krov,” sem odvrnila. “Z vami grem do Jadra.”
“Aha?” me je premeril s pogledom. “Predvidevam, da imaš denar, s ka­
terim boš plačala pot, kajne?”
“Ne, plačala bom z delom,” sem odvrnila, saj je tako nameraval storiti 
očka. “Pomagala bom, kjer se da.”
Mornarja sta se obrnila in se zarežala.
“A tako praviš?” se je zakrohotal moški. “Joj, kako prijazno od tebe. Žal 
nimamo dela za takšne, ki komaj sežejo do ograje. Kaj sploh hočeš v Jadru? 
To ni ravno kraj za otroke.”
“Poiskala bom Beloglavca,” sem odgovorila. “Ugrabil mi je sestrico, jaz 
pa jo bom pripeljala nazaj domov.”
Moški je v hipu prebledel, njegove oči so postale še bolj okrogle in še 
bolj bele. Tudi mornarjema ni bilo več do režanja.
“B­Beloglavca?” je zakrakal moški. “Si čisto ob …”
Obmolknil je in se zazrl proti temnemu obzorju, kot bi se zbal, da bo 
ta hip privihral Snežni vran. Debelo je pogoltnil. Nato je stresel z glavo.
“Pojdi proč. Na Ledenem morju ne boš nikomur koristila.”
“Meni bi koristila,” je rekel nekdo z gromkim glasom. Robatež se je 
obrnil. Za njim je stal velik plečat moški z gosto rdečo brado in velikim 
trebuhom. 
Robatež je privzdignil obrvi.
“A tako?” se je začudil. “S čim pa, če smem vprašati, Fredrik?”
Tisti, ki mu je bilo očitno ime Fredrik, me je pogledal.
“Znaš lupiti kolerabo?” je vprašal.
“Ja,” sem odgovorila.
“Znaš oskubsti ptice?”
“Ja.”
“Očistiti ribe?”
“Ja.”
“Kuhati grah?”
“Ja.”
“Nabirati ličinke kruharja?”
Obotavljala sem se z odgovorom o ličinkah, ja, vse vrste črvov na svetu so 
bile zame nekaj najbolj ogabnega, kar je obstajalo. A sem vseeno pokimala.
“Ja.”
Fredrik se je obrnil k robatežu.
“Z veliko stvarmi, če mene vprašaš. V Piskrcu bi mi pomoč prav prišla. 
Tako presneto tesno je tam, da potrebujem nekoga, ki je majhen. Tale 
Gumbek je ravno pravšnji.”
Sodobnost 2024 1471
Frida Nilsson Ledenomorski pirati
Robatež je stisnil pesti.
“Si ti kapitan te ladje ali jaz?” je vprašal.
Fredrik se je nasmehnil in dejal:
“Te je strah, Uragan?”
Čeprav se je moški, ki mu je bilo očitno ime Uragan, strašno razhudil, 
ni imel odgovora na vprašanje.
“Pah!” je pihnil. “Le kdo bi razumel, od kod vedno jemlješ te butaste 
zamisli.”
Nato je odšel. Fredrik pa mi je pomignil, naj mu sledim. S svojo vrečo 
sem se povzpela do konca brvi in že sem bila na ladji.
Ko smo odrinili, sem stala na palubi in zrla na Modri zaliv. Naša majhna 
speča vas, ki je še nikoli nisem zapustila za več kot to, da bi nastavila mreže, 
iskala jajca, nabirala jagode … Zdaj bom odpotovala daleč proč v tuji kraj 
in srečala bom …
Ne, niti pomisliti nisem smela, v kaj sem se podala, saj je bilo preveč 
strašljivo. Raje sem se spomnila na očka. Mogoče se je prav ta hip prebudil 
in ugotovil, da je zaspal. Skočil je iz postelje in videl, da me ni, da ni stvari. 
Tedaj bo doumel in polastil se ga bo obup, ker …
Ne, tudi o tem nisem mogla več razmišljati. In niti mi ni bilo treba, ker 
me je poklical Fredrik.
“No, takole, Gumbek! Poberiva se v Piskrc, ti in jaz. Čez eno uro mora 
biti pripravljen zajtrk.”
Piskrc se je imenovala ladijska kuhinja. V njej je bilo točno tako, kot je 
dejal Fredrik, presneto tesno. Ja, bil je pravcati čudež, da sva v njej našla 
prostor oba. Na verigi nad zidanim kuriščem je visel zares velikanski kotel. 
Na dnu luknje je ječala žerjavica v poslednjih vzdihljajih. Brž ko je Fredrik 
nanjo vrgel nova drva, se je hitro zagrizla v suh les. Tedaj je zajel ogromno 
vode in jo zlil v kotel – nato sem smela še jaz stresti vanj ogromno količino 
ječmenovih zrn.
“Takole,” je rekel Fredrik in se spustil na majhen stolček. “Tako se kuha 
kašo za ladijsko posadko.”
Nato je zavladala tišina. Fredrik ni rekel ničesar več, strmel je v plešoči 
ogenj in zehal.
“Khm,” sem izustila čez čas. “No … Uragan …?”
Fredrik se je s svojimi modrimi očmi zazrl v moje.
“Ja?”
“Misliš, da je zelo jezen? Ker sem tukaj, mislim?”
Fredrik se je nasmejal in položil noge na rob kurišča. Sodeč po škornjih, 
je bilo to njegovo običajno početje, usnje je bilo sajasto in vlažno.
1472 Sodobnost 2024
Ledenomorski pirati Frida Nilsson
“Za nekoga, ki poveljuje tovorni ladji, so pirati nekaj najhujšega, kar 
obstaja,” je razložil. “Ne pričakuj, da boš imela tukaj veliko prijateljev.”
Nisem odgovorila, čutila sem le, kako me je zbodlo v želodcu, saj bo tra­
jalo še mnogo dni, da bomo prispeli do Jadra. In ves ta čas bom obkrožena 
z ljudmi, ki me niti malo ne marajo.
Očitno je Fredrik zaslutil, o čem razmišljam, saj se je znova nasmejal 
in rekel:
“Ampak enega zagotovo imaš. Toliko, da veš.”
Podal mi je svojo veliko roko. Ko sem jo stresla, kot to počnejo odrasli, 
sem se počutila malce smešno, hkrati pa sem bila vesela. Nekaj mi je reklo, 
da je ravno Fredrik tisti, ki ga je najboljše imeti za prijatelja na Severnici.
Prevedla Alexandra Natalie Zaleznik
Sodobnost 2024 1473
Razmišljanja 
o(b) knjigah
Damir Globočnik
Novo stripovsko 
življenje Jalnovih 
Bobrov
Bobri so najbolj znano delo pisatelja, dramatika in duhovnika Janeza Jalna 
(1891–1966). Zgodovinska povest obsega tri knjige, ki jih je Jalen začel pi­
sati po predčasni upokojitvi leta 1937 in preselitvi v Rožno dolino. Povest 
govori o več generacijah koliščarjev, ki so živeli ob Velikem jezeru, ki je 
prekrivalo ravnino med Ljubljano, Vrhniko in Igom. Časovni okvir doga­
janja lahko postavimo v drugo tisočletje pred našim štetjem, tj. v čas, ko 
se je mlajša kamena doba prevesila v bakreno dobo. Mostiščarji oziroma 
koliščarji na Ljubljanskem barju so se ukvarjali z lovom in ribolovom. Po 
jezeru in rekah so se prevažali z drevaki. S prehodom iz ribiško­lovske 
kul ture v poljedelsko se je končal tudi njihov način življenja v bivališčih, 
postavljenih na kolih. Jalen nam te spremembe predstavi s pomočjo zgod­
be o Ostrorogem Jelenu, uporniškem sinu Brkatega Soma, in njegove druge 
žene Skalne Zvezde, ki si je po sporu z očetom in prvorojenim polbratom 
Neokretnim Krapom priboril pravico do Jezerne Rože.
Prva knjiga Jalnovih Bobrov je v zbirki Slovenčeva knjižnica izšla oktobra 
1942, leta 1943 sta sledili še dve. Likovna oprema je bila delo kiparja France­
ta Goršeta (1897–1986). Jalen je februarja 1944 za Bobre prejel banovinsko 
literarno nagrado. Ker med vojno ni spoštoval kulturnega molka, je bila 
po vojni večina njegovih del prepovedanih; izjema so bili Bobri. Izdaja 
1474 Sodobnost 2024
Foto: Milena Rupar
Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov Damir Globočnik
v zbirki Knjižnica Sinjega galeba leta 1956 je bila opremljena s črno­belimi 
ilustracijami Milana Bizovičarja (1927–2006), za novo izdajo v zbirki Zlata 
knjiga leta 1974 je Bizovičar svoje delo dopolnil z barvnimi ilustracijami. 
Izdaja z njegovimi ilustracijami je doživela štiri ponatise. Leta 1967 so se 
Bobri pojavili tudi v stripu, ki je v nadaljevanjih izhajal v zabavnem tedniku 
Zvitorepec; zajel je samo prvi del trilogije. Kot avtor stripa je bil naveden 
Andrej Gorjup – pod tem psevdonimom se je skrival tedaj enaindvajsetlet­
ni študent Akademije za likovno umetnost Kostja Gatnik (1945–2022). 
Celjska Mohorjeva založba je leta 2016 izdala ponatis Bobrov, ki ga je 
ilustrir ala Tamara Korošec (roj. 1970).
V novi stripovski interpretaciji Bobrov (založba Škrateljc, 2024), ki jih je 
v strip prenesel ilustrator Peter Škerl, besedilo pa je napisal Tadej Golob, so 
predstavljeni vsi deli trilogije. Škerl je narisal 150 tabel stripa, kar bi zado­
ščalo za tri samostojne stripovske albume, ki običajno obsegajo 48 strani.
Slikar, ilustrator in grafični oblikovalec Peter Škerl (roj. 1973) se lahko 
poh vali z bogatim in raznolikim ilustratorskim opusom. Po končani Sred­
nji šoli za oblikovanje v Ljubljani se je vpisal na ljubljansko Akademijo za 
likovno umetnost in oblikovanje, kjer je končal študij ilustracije in obli­
kovanja vizualnih komunikacij. Od leta 2002 ima status samozaposlenega 
ustvarjalca v kulturi. Ilustrira slikanice in knjige za otroke in mladino, 
učbenike in priročnike. Ilustracije je objavljal v revijah Ciciban, Cicido, 
Mavrica in Ognjišče. Od leta 2004 ilustracije predstavlja tudi na razstavah. 
Živi in ustvarja v Dolenjskih Toplicah.
Sprva je ilustriral knjige za najmlajše bralce, nato tudi za srednješolsko 
mladino in odrasle bralce. Širšo prepoznavnost so mu prinesle ilustracije 
slikanice Deževnikarji Špele Kuclar (DZS, 2002), za katere je na bienalu 
slovenske ilustracije prejel posebno priznanje Hinka Smrekarja za mladega 
ustvarjalca. Za ilustracije slikanice Petra Svetine Klobuk gospoda Konstanti­
na (DZS, 2007) je v letu izida prejel nagrado za najlepšo slovensko knjigo 
za otroke in mladino ter leta 2008 nagrado za najlepšo izvirno slovensko 
slikanico. Škerlove ilustracije za Močvirnike Barbare Simoniti (MK, 2012) 
so bile v letu izida nagrajene z veliko nagrado Hinka Smrekarja in leta 2013 
z Levstikovo nagrado za izvirne ilustracije. Škerl je leta 2021 prejel plaketo 
Hinka Smrekarja za ilustracije slikanice Erike Eichenseer Rajski vrt (Miš, 
2021). Nagrado Kristine Brenkove za najlepšo slikanico je prejel štirikrat 
(Klobuk gospoda Konstantina, 2008, O kravi, ki je lajala v luno, 2016, Skodeli­
ca kave, 2018, Kako objeti ježa, 2022). Z ilustracijami Močvirnikov je bil leta 
2014 uvrščen tudi med kandidate za mednarodno ilustratorsko nagrado 
Sodobnost 2024 1475
Damir Globočnik Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov
na 51. knjižnem sejmu v Bologni. Trikrat je bil nominiran za mednarodno 
spominsko nagrado Astrid Lindgren (ALMA) in dvakrat za nagrado Hansa 
Christiana Andersena (HCAA).
Jalnovi Bobri so velikopotezen korak Petra Škerla v svet stripa, ki sicer 
spremlja njegov ilustratorski opus vsaj od leta 1998, ko je narisal strip Po 
poti svetosti o življenju škofa Antona Martina Slomška. Leta 2002 je sledil 
strip Črna suknja, v katerem je osrednji junak slovenski misijonar v Ameriki 
Friderik Irenej Baraga (oba albuma je izdala založba Salve). Leta 2011 je 
za založbo Družina ilustriral 10 svetopisemskih prilik, ki jih je za knjižno 
objavo priredila Nataša Konc Lorenzutti – izšle so pod naslovom Prilike 
v stripu in verzih. Škerl se je že uspešno soočil z ilustriranjem zgodovinskih 
tem (na primer Saga o Hallgerd in Baladne pravljice Svetlane Makarovič) in 
z ilustriranjem literarnih predlog (Orwellova Živalska farma, 2014, Butalci 
Frana Milčinskega, 2017, ter slikanici Ivan Cankar: Skodelica kave, 2018, in 
France Prešeren: Povodni mož, 2021).
Peter Škerl je prvi ilustrator slovenske izdaje Orwellove Živalske far­
me, ki je v Angliji izšla leta 1943, v slovenščini pa prvič leta 1970. Izdajo 
s Škerlovimi ilustracijami, ki jo je leta 2014 založila Mladinska knjiga, lahko 
označimo za ilustrirano knjigo za odrasle. Škerl je štiriindvajset ilustracij 
narisal v tehniki črno­bele risbe s tušem. Tako je sledil temačnosti pripo­
vedi Orwellove družbene satire, v kateri so si tiranski prašiči s pomočjo 
parol prilastili oblast in sadove skupnega dela živalske skupnosti. Risbo 
s tušem je povezal s toniranjem s čopičem, s škropljenjem drobnih pikic 
barve in s prekrivanjem nekaterih detajlov z rdečo barvo, ki simbolno pod­
krepi in opozarja na srhljivost dogajanja. Protagonisti so prikazani v rahlo 
stilizirani realistični ali pa v karikirani oziroma groteskni interpretaciji. 
Črte se včasih povezujejo v skupke, s katerimi Škerl oblikuje posamezne 
dele motiva in hkrati ustvarja prostorsko globino. Podobno vlogo ima tudi 
prekrivanje motivov z laviranim tušem. Zaslediti je mogoče nenavadne 
perspektivične poglede na motiv in zanimive kompozicijske izreze, pri 
katerih je neporisana belina papirja postala del motivne celote. Kadriranje 
krepi dinamiko dogajanja. Ti postopki so prisotni tudi v stripu Bobri. 
Škerl je bil leta 2017 izbran za tretjega ilustratorja Butalcev Frana Mil­
činskega (1867–1932). Milčinski je Butalce občasno objavljal kot zgodbe 
v mladinski periodiki in na radiu. Prva knjižna izdaja je izšla šele leta 1949, 
in sicer z ilustracijami Frana Podrekarja (1887–1964). Leta 1974 je sledila 
izdaja z ilustracijami Milana Bizovičarja. V našo zavest so se zapisale 
zlasti Podrekarjeve ilustracije, ki se po likovni in sporočilni plati izjemno 
1476 Sodobnost 2024
Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov Damir Globočnik
harmonično povezujejo s pisateljevo pripovedjo. Pri tem pa velja omeniti 
zanimiv podatek iz zgodovine naše ilustracije: prvi ilustrator Butalcev bi 
najverjetneje postal Hinko Smrekar (1883–1942), saj je bil najljubši ilustra­
tor Frana Milčinskega ter je leta 1919 ilustriral njegovo knjigo Süha roba in 
leta 1936 Ptičke brez gnezda. 
Zanimivo je, da sta bila tako Smrekar in Podrekar ilustratorja in kari­
katurista. Njune poti so se križale dvakrat. V letih 1918 in 1919 sta risala 
karikature za satirični list Kuret. Konec tridesetih let preteklega stoletja 
sta sodelovala s “časopisom s podobami za slovensko mladino” Vertec. 
V Vertcu so izhajale zgodbe pisatelja in duhovnika Joža Vovka (1911–1957) 
o Zaplankarjih, ki sta jih z ilustracijami opremljala Podrekar in Ivan Pogač­
nik. Vovkove humorno­satirične zgodbe o Zaplankarjih so v marsičem 
sorodne Butalcem. Za knjigo osmih zgodb o Zaplankarjih, ki je izšla leta 
1941 v Kranju, pa je osem ilustracij in osem vinjet narisal Smrekar. Smre­
kar je za revijo Vertec leta 1942 začel risati ilustracije zgodb Venceslava 
Winklerja Sedem Bernardkovih. Z ilustriranjem Winklerjevih zgodb je po 
Smrekarjevi smrti (oktobra 1942 so ga v Gramozni jami ustrelili italijanski 
okupatorji) nadaljeval Podrekar, ki je z ilustracijami Butalcev na neki način 
prevzel mesto, ki ga je v slovenskem prostoru zavzemal Smrekar. Podrekar 
je za Butalce prejel Levstikovo nagrado. Pri svojih perorisbah je bil dokaj 
konkreten glede umestitve zgodb v sodobni čas, Škerl pa s perorisbami, 
kombiniranimi z akvarelom, dogajanje umešča v nedoločljivo preteklost, 
v čas nekje od srednjega veka dalje.
Cankarjeva Skodelica kave je kot slikanica izšla ob stoletnici pisateljeve 
smrti leta 2018. Škerl je Cankarjevo avtobiografsko črtico približal mlade­
mu bralcu tudi z uporabo stripovskih elementov.
Leta 2021 je Škerl z ilustracijami opremil Prešernovo balado Povodni 
mož. Začuda slednja ne spada med Prešernove pesmi, ki bi posebej vabile 
domače ilustratorje k njihovemu ilustriranju, čeprav je bil že Fran Levstik 
leta 1858 prepričan, da je v baladi nekaj Prešernovega osebnega življenja. Ena 
najstarejših upodobitev Povodnega moža je slika, ki jo je okoli leta 1900 
naslikal Ivan Grohar. Konec leta 1899 je izšla prva ilustrirana izdaja Poezij. 
Ilustracije je prispeval dunajski ilustrator poljskega rodu Adolf Karpel­
lusa (1869–1919), ki se je uveljavil kot ilustrator humorističnih listov in 
plakatov. Karpellus je risal v slogu akademskega realizma, popestrenega 
z zgodovinskimi, novoromantičnimi in simbolističnimi poudarki. Ker je bil 
ilustrator avstrijski umetnik in ni obvladal slovenščine, so njegove ilustra­
cije Prešernovih pesmi pri Slovencih naletele na negativen odziv. Sledili so 
mu številni ilustratorji. Slikanico Povodni mož je leta 1985 ilustrirala Jelka 
Sodobnost 2024 1477
Damir Globočnik Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov
Reichman. Marsikateri ilustrator se je moral soočiti s kritičnimi pogledi 
ljubiteljev Prešernove poezije in prešernoslovcev, saj si veliki slovenski 
pesnik po njihovem mnenju zasluži vsaj dostojno likovno interpretacijo. 
Med temi zagotovo ni bilo Petra Škerla, ki je slikanico zasnoval kot zapo­
redje slikovitih pogledov na ljubljanski Gornji trg, Tromostovje, Mestni trg 
in druge mestne ambiente, po katerih se vrtita prevzetna in spogledljiva 
Urška in zlovešči neznani mladenič, ki se spremeni v povodnjaka. Ples 
Urške in mladeniča je predstavljen na stripovski način. Ilustracije včasih 
spominjajo na kadre v stripu, saj se je Škerl odločil na eni strani združiti 
več ilustracij, ki prikazujejo isti dogodek v časovnem zaporedju in iz raz­
ličnih perspektivnih pogledov.
Zanimiv je podatek, da je Peter Škerl že kot dijak na Srednji šoli za 
oblikovanje posnel kratki risani film Tri gosenice (1991). Elemente filmske 
montaže, kadriranja in izmenjave različnih planov lahko zasledimo tudi 
pri stripu Bobri. Začetek stripa je malone “filmski”: pisatelj Janez Jalen se 
mimo italijanske straže s kolesom pelje na ljubljansko Barje, to pa se nato 
spremeni v pokrajino, kakršna je bila pred štirimi tisočletji.
Vsaka knjiga in tudi stripovski album je skupinsko delo. Pri stripu Bobri 
so sodelovali scenarist, risar, urednik, pisca spremne besede, lektorica, 
založnik, oblikovalka in tiskar. Pa vendar lahko rečemo, da je za to, da je 
nastala “monumentalna barjanska saga”, kot je strip označil poznavalec 
zgodovine slovenskega stripa in stripar Iztok Sitar, v največji meri zaslužen 
risar Peter Škerl. Lahko se pridružimo Stritarjevemu mnenju, da bi moral 
biti strip natisnjen v večjem, albumskem formatu, tako da bi prišla Šker­
lova risba še bolj do izraza. Stritar opozarja tudi na to, da se je scenarist, 
ki ne pozna jezika stripa, odločil uporabiti daljše, celostranske vložke 
z besedilom, ki prekinjajo likovno pripoved in pogosto opisujejo tisto, kar 
je potem na naslednji strani narisano (Iztok Sitar, Monumentalna barjanska 
saga, Literatura, avgust 2024, št. 398). Pomanjkljivost knjige je tudi v tem, 
da se oba pisca spremne besede, dr. Andrej Gaspari in Dimitrij Mlekuž 
Vrhovnik, samo posredno ukvarjata z življenjem koliščarjev in obdobjem, 
v katerem se odvija epska pripoved o plemenu Ostrorogega Jelena. Bolj 
umestno bi bilo objaviti študijo o pisatelju Janezu Jalnu. Manjka tudi vsaj 
kratek zapis o ilustratorju Petru Škerlu, ki se je očitno tudi sam lotil na­
tančnega branja Bobrov in si zamislil likovno interpretacijo, ki odgovarja 
duhu literarne predloge. 
Jezik oziroma vzdušje pripovedi sta dejansko striparjeva. Nekatere table 
(strani) bi bile lahko enako povedne brez spremnega besedila in besedil 
v  oblačkih. Premišljena vizualizacija besedila je izvedena s stilizirano 
1478 Sodobnost 2024
Novo stripovsko življenje Jalnovih Bobrov Damir Globočnik
perorisbo, s katero Škerl lahko doseže tudi prostorski učinek. Uspešno 
je razrešil tudi problem razpoznavnosti glavnih junakov stripa, saj so bili 
barjanski koliščarji v prazgodovini oblečeni v kožuhovino, vsi moški so 
bradati in kosmati, ženske pa imajo dolge lase. Vitke figure protagonistov 
stripa so oblikovane s podobnimi stilizacijskimi postopki kot neusmiljeno 
naravno okolje, s katerim so bili ljudje v prazgodovini bolj harmonično po­
vezani, kot smo danes. Pisatelj Jalen mojstrsko opisuje življenje koliščar­
jev in njihovo sožitje z naravo in podobno bi lahko rekli tudi za Škerlove 
ilustracije. Nekoliko mračno vzdušje, ki preveva celoten strip, in zanimive 
likovne učinke je Škerl ustvaril s koloriranjem v tehniki akvarela, pri čemer 
se je odločil za mračne zemeljske barve. Akvareli se razlivajo po celi strani 
in povezujejo posamezne sličice med seboj ter poudarjajo belino oblačkov 
z izpisanim besedilom.
Kot piše urednik dr. Uroš Grilc, je strip Bobri “zgolj ponižen poskus 
avtorske interpretacije v nekem drugem bralno­vizualnem žanru”, ki bo 
predvsem mladino spodbudil k branju Jalnovega romana. Tej misli pritr­
jujejo podatki o izposoji Bobrov v javnih knjižnicah v Sloveniji (po sistemu 
Cobiss na dan 10. oktober 2024):
– izvirna izdaja 1942/1943 – 4 izposoje,
– izdaja 1956 – 5 izposoj (ponatis 1964 – 10 izposoj),
– izdaja 1974: Sam – 130 izposoj, Rod – 44, Vrh – 43 (ponatis 1978 – 69; 
ponatis 1982 – 86, ponatis 1995 – 129),
– izdaja 2006 – 51 izposoj (ponatis 2016: Sam – 115, Rod – 72, Vrh – 64),
– strip, ki je izšel sredi leta 2024 – 308 izposoj.
Hierarhija knjižnih izdaj – od slikanic, ki spremljajo otroka ali mladost­
nika od prvih poskusov branja, do stripa, ki naj bi med drugim lahko olaj­
šal seznanjanje z nekim obsežnejšim literarnim delom, in do krajših in 
lahkotnejših literarnih zvrsti ter do vrha v romanu – je s temi podatki na 
videz postavljena na glavo. Če pa upoštevamo dejstvo, da javne knjižnice 
hranijo manj izvodov starejših izdaj literarnih del in da sta roman in strip 
Bobri namenjena vsem bralcem, torej otrokom in odraslim, postanejo tudi 
ti statistični podatki smiselni. Strip Bobri je izvrstna likovna interpretacija 
Jalnovega zgodovinskega romana in prav je, da pride v roke čim širšega 
kroga bralcev.
Sodobnost 2024 1479
Razmišljanja 
o(b) knjigah
Mateja Bedenk Košir
Vidiš me, torej sem
O Snegu Marjane Moškrič
“Še vedno ga je zalivala s pogledom,” s temi besedami pisateljica nagovar­
ja naravnanost, pozornost na drugega in te besede tudi v meni vzbudijo 
občut je ugodja in zadrege. Edo, glavni junak mladinskega romana Sneg 
Marjane Moškrič, bi se ob poplavi teh občutij najraje pogreznil v zemljo, 
a hkrati hrepeni po še. V romanu se v podtalju izrečenih misli in dejanj 
junakov neprenehoma prepletata dve rdeči niti: vprašanje potrebe po pri­
padnosti, ki je lastna nam vsem, in tema osamitve posameznika. Tudi sled­
njo pozna marsikdo od nas, tudi če ni doživel družinske ali širše socialne 
travme ali zlorabe, dovolj je že, da so te kot najstnika izločili sovrstniki, ki 
si jim želel pripadati. In želel si si. Kot izločen si trpel muke, počutil si se 
manjvrednega, soočal si se s peklenskimi dvomi vase. 
***
Želja po pripadnosti je močna, kot bi bila zapisana v gensko vijačnico na­
ših celic. Čemu? V bistvu ima ta gon osrednjo preživitveno funkcijo tako 
za človeka kot za večino živali. V skupini si zaščiten fizično, pa tudi zato, 
ker v skupini vsak posameznik prida eno ali več svojih sposobnosti, kar 
skupino bogati v preživitvenem in kreativnem smislu. Poleg tega pa kot 
posameznik, ko si povezan z drugimi, pridobiš tudi to, da posamezniki 
drug drugega zrcalimo. V odzivih drugih nate torej izveš, kdo pravzaprav si, 
1480 Sodobnost 2024
Vidiš me, torej sem Mateja Bedenk Košir
in se hitreje razvijaš. Kreativnost prihaja iz odnosov, bi lahko rekli. Seveda 
je kar nekaj introvertiranih posameznikov, ki jim je odnosnost naporna 
in jim jemlje energijo. Taki ljudje hodijo v družbo redkeje in si morajo po 
druženju napolniti baterije s tem, da počnejo nekaj, kar imajo radi (vrtička­
nje, tek, hoja, branje ...). V vsakem primeru pa je odnosnost koristna, celo 
nujna za razvoj posameznika, čeprav je mnogokrat tudi izrazito naporna.
Fizično in psihično nasilje, vojne, želja po absolutni nadvladi in podob­
no ne spadajo v svet otrok in mladostnikov. To je izključno svet odraslih. 
Zakaj nasilje? Žal nekateri posamezniki ne razvijejo empatije, ki je potreb­
na za sobivanje z drugimi. Takšni ljudje se niso sposobni vživljati v občutja 
drugega do te mere, da bi tudi v svojem telesu začutili na primer žalost ali 
veselje sočloveka. Lahko sicer razumejo, da je nekomu težko ali da je vesel, 
vendar tega ne doživijo osebno, telesno. Kot da se v njih nič ne premakne. 
Kot da je mrtvo. Zato so pogosto besedno grobi, sebe postavljajo na me­
sto edinstvenega in večvrednega. Samo tako razumejo svojo vrednost. Na 
ta način pa skušajo pravzaprav prikriti, da so zaprti v zapor sovraštva do 
samih sebe. Grandioznost je pravzaprav strah, da bi bil znotraj skupnosti 
pozabljen v tem zaporu za vedno. Takšni ljudje so paranoično pozorni na 
najmanjše podrobnosti, ki bi lahko kazale na neodobravanje drugih, in vidi­
jo temne sence povsod okoli sebe. Prijazni so le do tistih, za katere menijo, 
da so zanje koristni in da so dovolj visoko na socialni vrednostni lestvici, 
ki so si jo postavili sami. Zaradi vase zakopane slabe samopodobe pogosto 
ponižujejo soljudi na osebni ravni, neredko tudi na ravni mesta, države, 
celega sveta. V takih ljudeh ni naravne pripadnosti, ljubezni, zrcaljenja, le 
želja po moči, po nadvladi. 
***
Zdaj pa se, z mislimi na pravkar zapisano, zazrimo v mladinski roman Sneg, 
ki s svojo večplastnostjo lahko uspešno nagovarja tudi odrasle, a prej naj 
na kratko predstavimo še avtorico. Marjana Moškrič je študirala primer­
jalno književnost in slovenski jezik s književnostjo, svoje življenje pa je 
posvetila knjižničarskemu poklicu ter pisateljevanju. Doslej je izšlo sedem 
njenih del za otroke in mladino, mnoga so bila nagrajena: za roman Ledene 
magnolije je prejela večernico, romana Stvari in Sanje o belem štrpedu sta 
bila ovenčana z desetnico, Sneg je prejel večernico letos. Izdala je tudi 
roman za odrasle Samo jesen. Tudi pisateljičin oče je bil pisatelj, ded pa je 
bil dramatik, pesnik in narodni heroj. Lahko si rečemo, da je v tej družini 
v krvi izraz misli preko besed, ki so lahko tudi revolucionarne.
Sodobnost 2024 1481
Mateja Bedenk Košir Vidiš me, torej sem
V Snegu so tovrstni ljudje in njihovi sledilci na pohodu v fiktivnem 
 mestu Ledina, ki že dolgo ni več srečno. “Na svetu ni nobenega prijaznega 
mesta. Nikoli za vse,” pravi pisateljica. Pogoltneži so se samooklicali za 
gospodarje ljudem in naravnim virom. Mesto je razdeljeno na dele, kjer 
živijo samooklicani večvredni, in na dele, kjer ljudje že leta nimajo niti za 
osnovne življenjske potrebščine, za hrano in toploto. Del mesta, kjer živi 
elita, se imenuje Pristan, tam stoji tudi palača Elizij, krajše El. Šušlja se, da 
se za izbrance gradi še elitnejše mesto, imenovano Futura. Ta obeta vse, 
kar si srce poželi. Se ne zavedajo, da bodo tam tudi oni vsak dan nadzoro­
vani, da bodo pod prikrito kontrolo, zavito v blišč? V Gospodarju prstanov 
Gandalf izdajalskemu čarovniku Sarumanu, ki sodeluje pri poskusu nad­
vlade nad svetom z virom zla Sauronom pove, naj se ne slepi glede svojih 
velikih dobičkov. “Vedno je samo en gospodar in on ne deli svoje moči,” 
pravi Gandalf. V Ledini se šušlja, da je vir kontrole Krampus. A za primerja­
vo ni treba v fantastični svet Gospodarja prstanov, saj podobne Future tudi 
pri nas rastejo kot gobe po dežju, vse po vrsti s kapitalom najbogatejših 
posameznikov, ki jih seveda ne vodi želja po deljenju dobička, ampak po 
njegovem dodatnem kopičenju. 
Dela mesta, kjer živijo zatirani, manjvredni občani, sta Meglica, ki je 
dobila ime po stari opekarni, iz katere se je, ko je še obratovala, valil dim, 
ter Zaplata, ki je okrožje z bloki za delavce iz Meglice. Ob Zaplati je še 
gozd Stara loza s predelom, imenovanim Boršt. Med Pristanom, Meglico 
in Zaplato je tromeja, na kateri so kontrolne točke z Varuhi meje. Varuhi 
doma in domovine, vedno so v trojkah. (Kje smo že to videli? Mar niso tudi 
naši “branilci doma”, domobranci, med drugo svetovno vojno organizirali 
oboroženih trojk?)
Varuhi so v službi elite iz Pristana, ki meščanom določa pravila vedenja 
in gibanja. Po določeni uri zvečer Varuhi krožijo po Zaplati in Meglici ter 
iščejo tiste, ki bi morali biti že doma. Če te dobijo zunaj, te premikastijo, 
vendar je to še najmanj, kar se ti lahko zgodi. Varuhi so pravzaprav temne 
sence slabe samopodobe elitnežev, torej njihov utelešeni gnus. Kako naj 
nekdo ogroža drugega, če zvečer zgolj hodi po ulici? Ali za tem tiči strah, 
da bi se izkoriščani in zatirani začeli združevati v podivjane horde, ki bi 
napadle elitneže? Pod takšno represijo se bodo ljudje slej kot prej uprli. 
Dejstvo je, da v vsaki razredno strukturirani družbi slej ko prej pride do 
razrednega boja, v katerem se nižji, ponavadi delavski razred, upre lastni­
kom kapitala, zato se elita vselej ogradi in oboroži, saj se zaveda, da jo 
bodo – upravičeno! – napadli. Eliti pa je vselej samo do združevanja s sebi 
enakimi, ostali so zanje “amorfna gmota”. 
1482 Sodobnost 2024
Vidiš me, torej sem Mateja Bedenk Košir
Podobno represijo smo doživeli vsi v času minule pandemije, ko smo bili 
izolirani drug od drugega znotraj skupnosti. Zanimivo je bilo opazovati, 
kako različno reagiramo, kadar nas je strah. Sama sem pri tem pomislila, 
da se ne bojim virusov, ampak nekaterih ljudi. Takih, kot so tisti vodilni iz 
Pristana. Dlje kot smo bili izolirani drug od drugega, bolj sem se doživljala 
kot prazno, apatično, brez občutkov. Čustveno mrtvo. V normalnih časih 
na ulici nehote opazujem obraze ljudi in njihovo telesno govorico. Ko so 
nam obrazne maske odvzele obraze, sem se čez nekaj časa zavedela, da 
tudi teles ne opazujem več; kot da bi bila na ulici popolnoma sama. V moji 
bližini so sicer bila telesa, ki pa so zdaj bila le še nekaj, kar se premika. Te­
lesno vozilo nekoga, ki ni več pomemben, ki ni zanimiv, nekoga, za kogar 
mi je popolnoma vseeno. Grozno. Res­bomo­vsi­pocrkali vzdušje. 
Tako brez obraza in razvrednotenega se počuti tudi petnajstletni Edo iz 
Zaplate. Zase meni, da je ščurek. Živi z Viktorjem, ki ni njegov oče. Mama 
je umrla, ko je bil še majhen. Prijateljev nima. Čas preživlja tako, da se 
potika po mestu, še najraje ponoči. Ve, da tega ne bi smel, a mu je vseeno. 
Edini prostor, kjer se počuti živega, je v gozdu, v Stari lozi. Tam čuti, kot 
bi tudi njegova mama oživela in bi bila blizu njega. V naravi pogosto čuti 
tudi neko prisotnost, kot da je tam nekaj višjega, neko bitje, ki ima moč, 
da uredi svet, da ponovno postane tak, kot bi moral biti ves čas. Svet, kjer 
človek in narava živita v ravnovesju. Kjer skrbita drug za drugega, drug 
drugemu dajeta in drug od drugega prejemata. Tam se čuti sproščenega in 
na neki način vodenega, podprtega s strani matere narave in očeta vodnika, 
ki ju sicer nima.
Nato se zgodi zločin. Elitneži posekajo Staro lozo. (Tudi pri nas elitneži, 
tudi taki na županskih in drugih vodilnih položajih, radi naročajo sekanje 
dreves.) Ostanejo le goli hlodi in štori. Hlode bodo odpeljali, da bodo z 
njimi zaslužili. Med poseko dreves in grmovja je obvisela žica, na kateri so 
visela razklana telesa živali, pomešana s preostanki vej in listov. Kot krvava 
novoletna jelka. Prizor Edu prizadene veliko bolečino in mu še poglobi 
dvom o lepši prihodnosti. Odvzame mu sanje. In človek sanje mora imeti. 
Mora verjeti vanje. Sanje se hranijo z raziskovanjem sveta, med katerim 
lahko spoznaš, kaj si želiš, in s tem bolj veš, kdo želiš postati. To oblikuje 
občutek, kaj imaš rad, kaj te zanima in kako razumeš sebe. Človek si tako 
lahko osmisli svoje bivanje v svetu. Prizor razcefranih živali in poseke Eda 
navda s strahom, da prihodnosti in sanj zanj in za tiste iz Zaplate ni več. 
***
Sodobnost 2024 1483
Mateja Bedenk Košir Vidiš me, torej sem
Edo najde nahrbtnik, poln opreme za grafitiranje. Kot da bi ga vodila ne­
vidna roka, se znajde v elitnem delu mesta. Na steno, prav nasproti stavbe 
Monolit, napiše grafit: Klavci dreves. Podpiše se z Ent. Nekako mu odleže. 
(Izbira imena je pomenljiva, saj se tako imenujejo varuhi in pastirji dreves 
v Gospodarju prstanov.) 
Nekaj dni kasneje zagleda nov grafit na stavbi sedeža Varuhov. Pomisli, 
da mu tisti, ki je grafit naredil, vidi v srce. Grafit uprizarja dekle v črno­ 
­sivih barvah s srcem v rokah. Pod njo je napis: Brez glasu. Brez imena. Brez 
obraza. Podpis: Leši.
Kdo je Leši, se sprašuje Edo. Počuti se povezanega z njim in ne več 
tako samega. Nekdo ga razume, nekdo mu je podoben. Umetniški izraz, 
ki opozarja na krivico v mestu, ga navda z upanjem.
Saja ga pošlje v Tkalnico, kjer se zbirajo mladi, ki jim ni vseeno; tam 
bo našel sebi podobne in ne bo več izpostavljen na ulici. Tkalnico vodijo 
redki odrasli, ki jim je mar: Saja, zdravnica, ki je nekdaj delala v elitnem 
delu mesta, a se je od tam umaknila, ker je videla toliko krivic in o njih 
ni želela biti tiho; zdaj oskrbuje prebivalce Zaplate. Sale, trener plezanja. 
Goro, režiser za predstave, v katerih nastopa mladina iz Tkalnice. Silva, 
knjižničarka, ki se spomni Eda še iz osnovne šole prav zato, ker je tako rad 
bral. Branje in pisanje te oplemenitita. Četudi govoriti ne smeš, lahko pišeš 
svoje misli. Tega ti ne more vzeti nihče. In Edo ima že nekaj časa zvezek, 
v katerega zapisuje svoje misli. 
Za skrivnostnega Vrana se zdi, da vse vidi in vse ve. Eda sprejme kot 
pomočnika v svoj Svetilnik, ki je pravzaprav star osemnadstropni silos na 
tromeji med Zaplato, Meglico in Pristanom. Kadar v svetilniku gori luč, 
je vsem v Zaplati nekako lažje pri srcu. Vran je spet doma, pravijo. Edo se 
Vrana sprva boji, a ga hkrati silno privlači. Bolj se sprosti ob Vranu, več 
resnice o sebi in o svoji preteklosti izve. Začnejo se mu odpirati tudi nove 
poti v prihodnost, poti, ki jih prehodi človek s prijatelji.
V Tkalnici Edo spozna Jaro in Oskarja. Oba sta, tako kot on, že po vi­
dezu drugačna od ostalih. Kot da občutja notranje razklanosti, ki je lastna 
vsem, ki hodijo v Tkalnico, ne bi bila dovolj naporna, ti trije izstopajo tudi 
po videzu. Oskar izgleda kot mali škrat s štrlečimi ušesi. Jara ima velike 
oči, ki Eda kot da hipnotizirajo vsakič, ko mu nameni pogled, in Jara ima 
temno polt. Edo pa ves čas nosi kapo, globoko potegnjeno preko ušes, da 
deluje kot polž s svojo hišico. Med njimi se počasi začnejo prepletati niti 
prijateljstva. To je tisto pravo prijateljstvo, pri katerem že od daleč ob 
pogledu na prijatelja začutiš, da nekaj ni v redu. Ko takoj vidiš, da mu nad 
glavo visi črn oblak, da mu torej nekaj težkega leži na duši. Ko te skrbi, če 
1484 Sodobnost 2024
Vidiš me, torej sem Mateja Bedenk Košir
prijatelja ni na spregled, in ko si si tako zelo blizu, da pogosto izgovarjaš 
iste besede hkrati. Ta materinski, ženski pol vseh nas je globoko vtkan v 
vezi prijateljstva. V vezi pripadnosti. 
Podobni pa so si ti trije najstniki tudi po družinski zgodbi. Vsi trije 
nosijo v sebi samo še spomin na mamo, zato jim je povezanost med njimi 
še toliko bolj dragocena. Dom je tam, kjer je mama, velja splošen rek. In 
če mame nimaš, kje imaš dom? Lahko ob drugih, ki te sprejmejo podobno 
negovalno in zaščitniško. Le najti jih je treba.
In če nimaš očeta ali pa ga imaš, a se ga sramuješ in ga, takega, kakršen 
je, nočeš imeti? Oče, ki te med odraščanjem ob neuspehih spodbuja in 
se iskreno veseli tvojih dosežkov, se vriše v tvoje življenje kot čustvena 
podpora, ki zaščitniško stoji za tabo ob novih življenjskih izzivih. Oče te 
nauči tudi, koliko in na kakšen način boš svetu dajal in koliko jemal. Toda 
vsi nimajo te sreče in prav z odsotnostjo oziroma neustreznostjo očeta so 
zaznamovani Edo, Jara in Oskar.
Izkaže se, da se Jara očeta ne spomni, saj jo je preko slanega morja v 
iskanju boljšega življenja pripeljala mama. Jarin spomin na mamo je le 
njen krik: “Beži, Jara, beži!” In izdelovanje žerjavov iz papirja. Izdelovanje 
žerjava je osredotočanje na delo prstov, ki posledično umirjajo telo izde­
lovalca, umirijo občutek za čas. Takrat je izdelovalec v času tukaj in zdaj 
in ne naprej ali nazaj. Nekomu drugemu je to molitev, tretjemu sobivanje 
z naravo. Jaro je utapljajočo se iz vode rešil Zoran iz Zaplate, ki je skupaj 
s knjižničarko Silvo malo deklico posvojil. Obstajajo torej tudi očetje, ki 
nadomestijo očeta nekomu, ki ga zaradi različnih razlogov nima. 
In kdo je Oskarjev oče? Eden vodilnih okoriščevalskih elitnežev. Z grož­
njami je iz sinovega življenja pregnal mamo ter se okoristil z njenim imet­
jem. Oskar se očeta boji, hkrati pa se ga tudi sramuje. Zdi se, da očeta išče 
v iskanju knjige dedka Hrasta, kot tudi ne neha iskati mame, ki je še nekje 
živa. Dedek Hrast je zapustil elitni del mesta, kjer je deloval kot predavatelj 
in znanstvenik, a so se mu dejanja ljudi iz Ela tako zagabila, da ni več želel 
imeti opravka z njimi. Svoj mir je poiskal v Stari lozi, v naravi, v pisanju 
anekdot in pravljic. Od takrat je tudi Hrast vse do konca svojega življenja 
nekoga iskal. Iskal je dečka po imenu Sneg, dečka, ki je s snegom prišel na 
svet in ki naj bi prinesel v mesto ravnovesje. Po njegovem legenda pravi, 
da naj bi bil deček po imenu Sneg tisti, ki bo v Borštu, neposekanemu delu 
gozda, v katerem je še življenje, odprl portal, ki bo prinesel spremembo. 
Možnost vnovične vzpostavitve ravnovesja med ljudmi in naravo.
Pa Edov oče? Edo od Vrana izve, da je bil njegov oče Vranov prijatelj in 
pravzaprav pravi revolucionar, vodja Rdečih vrtnic, ki je povezal in vodil 
Sodobnost 2024 1485
Mateja Bedenk Košir Vidiš me, torej sem
miroljuben odpor ljudi zoper sistem v mestu. Med mirnim protestom 
zoper mestno oblast s pohodom po mestu z rdečimi vrtnicami v rokah so 
Varuhi povorko napadli z orožjem in tanki ter jih pobili. Nekaj dni kasneje 
je na svet prišel Edo, ki mu je mama dala ime Sneg. Zaradi strahu, da ne bi 
preveč izstopal, ga je župnik Padre preimenoval v Eda. Edo je torej Sneg. 
Pa je res nosilec odrešitve trpljenja in zatiranih?
 In če se znova nekoliko oddaljim od samega romana in se zazrem 
v kruto realnost. Simbol rdeče vrtnice sem sama prvič srečala lani v Sa­
rajevu, ko sem tam nastopala z ženskim zborom. Tiste majske dni si po 
mestu lahko videl polno rdečih cvetov, od naravnih do narisanih in umet­
no izdelanih. Poklon v spomin masovnim ubojem otrok in mladostnikov 
v obleganem Sarajevu s strani Vojske Republike Srbske. Tudi Sarajevo 
so agresorji razdelili podobno, kot je razdeljeno mesto romana Marja­
ne Moškrič. Med letoma 1992 in 1995 so srbski generali načrtno metali 
granate in uporabljali ostala morilska sredstva za poboj nedolžnih ljudi, 
tako odraslih kot otrok. Kljub temu da mednarodno humanitarno pravo 
osebam, mlajšim od 18 let, in ženskam določa posebno zaščito, so poboje 
izvrševali načrtno. Konvencija o pravicah otrok je bila sprejeta na generalni 
skupščini Združenih narodov leta 1989, določila pravice po zaščiti pa so 
bila določena tudi že s Četrto ženevsko konvencijo leta 1949. Večina otrok 
v Sarajevu je bila ubitih med igro, medtem ko so čakali v vrsti za vodo, na 
domačem igrišču, med sankanjem, v šoli. Od 6. aprila 1992 do 31. decembra 
1995 je bilo samo na območju obleganega Sarajeva 111 množičnih pobojev, 
v katerih so bile žrtve otroci, v 61 napadih je bilo ubitih 164 otrok, skupaj pa 
197 otrok. Najpogosteje so bili otroci ubiti med tem, ko so se igrali. Morda 
bodo bralci, ki poznajo ta del zgodovine v romanesknem simbolu rdeče 
vrtnice prepoznali tudi poklon nesmiselnim žrtvam.
***
V vsaki družini so tako dobri kot tudi slabi ljudje. Tega ne moreš izbrati. 
Krivično pa je, da si lahko zaznamovan kot slab, če prihajaš iz družine 
slabih ljudi. Neredko so namreč prav tisti, ki so rasli v travmatizirajočih 
odnosih, sposobni kasneje v življenju poiskati in ustvariti nove odnose ter 
tako kljub poškodovani, gnili osnovi drevesa primarne družine ustvariti 
zdravo družinsko vejo. V knjigi takšnega človeka predstavlja Oskar.
Ob branju knjige bralca zaseda strah, ki mu daje občutek, da je ujet 
v obroč iz visoke bodeče žice, sam, nemočen in neviden. Žal se človeštvo 
iz preteklih zločinov v lastni zgodovini ni sposobno naučiti, da do zla vojn 
1486 Sodobnost 2024
Vidiš me, torej sem Mateja Bedenk Košir
in zatiralskih sistemov nadvladovanja nedolžnih množic nikoli več ne bi 
smelo priti. Še dobro, da so na svetu tudi ljudje, ki jim ni vseeno, ki kljub 
ustrahovanju v sebi nosijo moč odpora. Moč takih ljudi raste s povezova­
njem v prijateljstva s tistimi, ki z njimi delijo podobne življenjske vrednote. 
Prav ta moč je portal za spremembo.
Imam obraz, imam ime in moj glas seže v deveto vas! 
Sneg
Sodobnost 2024 1487
Portret
Alenka Urh
Miki Muster, tisti, ki 
ga je voda prinesla
Bilo je 22. novembra 1925, nebo je težko in mrakobno viselo nad zemljo 
in dnevi so bili kratki, kot bi se nameravali enkrat za vselej utrniti, ko je 
murskosoboški pek v svoji kadi za pranje perila veslal po mestnih ulicah 
in razvažal kruh. Enkrat tekom tega žalobnega dne, ne ve se natanko, ali je 
bilo zjutraj zarana, morda opoldne ali pozno zvečer, je tišino pretrgal prvi 
glas svežega bitja: na svet se je prismejal Nikolaj Muster, vsem bolje znan 
kot Miki. Težko si je namreč predstavljati, da se človek, ki se je od vsega na 
svetu najraje smejal in je ta svoj evangelij z neverjetnim opusom stripov 
in animiranih filmov darežljivo delil z generacijami bralcev in gledalcev, 
mladih in starih, ob prvem soočenju s svetom ne bi vsaj malce namuznil. 
Toda večje, še bolj v nebo vpijoče vprašanje je, zakaj se je vrli pek tistega 
daljnega dne po Murski Soboti prevažal v kadi za pranje perila. Odgovor je 
pač kot na dlani: preprosto zato, ker ni imel čolna! Kajpak s tem nismo po­
vedali nič, da torej razjasnimo: sredi novembra leta 1925 so naše pomursko 
mestece, ki se mu po nemško reče Olsnitz in po madžarsko Muraszombat, 
prizadele hude poplave, voda je stala več kot meter in deset centimetrov 
visoko. V časniku Jutro s tistega časa o silni povodnji beremo: “To prijazno 
mesto je izgledalo kakor Benetke; vse ceste in ulice so bile pod vodo, da je 
bil skoro ves promet onemogočen. Obširno smo že poročali o silni nesreči, 
ki je zadela soboške meščane, med katerimi jih je mnogo sto brez strehe.” 
No, v tak svet se je torej rodil Nikolaj oziroma Miklavž Muster, ki pa so ga 
1488 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
Sodobnost 2024 1489
Miki Muster
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
vse od prvega dne klicali Miki, kakor je bilo to v Prekmurju v navadi, ravno 
tako kot je v navadi, da se vse France kliče Feri. Ime si je dal Muster sicer 
pozneje tudi uradno spremeniti nekako po principu nomen est omen, saj 
se mu je zdelo, da se ta različica njegovega imena prav imenitno poda k 
njegovemu delu, in res, ime Miki Muster zveni domala izmišljeno, skorajda 
psevdonimsko, stripu pisano preprosto na kožo oziroma na platnice. Voda 
bo pozneje, v jeseni njegovega življenja, vnovič odigrala pomembno vlogo, 
a pojdimo lepo po vrsti. 
Mikiju Mustru je risarski talent v zibel položila neznana muza, saj ni bil 
v družini nihče obdarjen s podobnim genijem, s tem pa je v kombinac iji 
z zagrizenim delom, ki je na zunaj morda že spominjalo na obsesijo, ustva ril 
veličasten opus stripov in risanih filmov. Poleg najbolj znanih Zvito repčevih 
prigod, ki so več kot dve desetletji izhajale v časopisu Slovenski poročevalec, 
se bralci, rojeni najpozneje nekje do sredine osemdesetih, najverjetneje dob­
ro spominjajo nekaterih naravnost legendarnih reklamn ih risanih filmov in 
spotov. Zagotovo ne bo šlo zlepa v pozabo, kako so generacije otrok vsak 
večer pod odejo spravljali CIK­CAK zajčki, kot tudi ne to, kako jih je za Šumi­
jeve bombone Visoki C navduševala operna diva, ki je s svojim prodornim 
glasom parala bobniče in drobila kozarce! Hecno, da se pevka obilnega telesa 
in predirnega glasu naročnikom sprva niti ni prikupila. Ko pa je oglas sprožil 
pravo nakupovalno mrzlico, zaradi katere naj bi proizvodnji celo grozilo, da 
jo bo treba zapreti, saj je vsega zmanj kalo, so se pomirili. 
Miki je že v ranem otroštvu rad risal, pri čemer so mu za model največ­
krat služile živali, bodisi tiste, ki so se potikale po dvoriščih okoliških hiš, 
ali tiste, ki si jih je ure in ure ogledoval v knjigah. Doma je bil obkrožen 
s knjigami, imeli so celotni Brehmov živalski svet v madžarščini in tudi 
od tam je Muster pogosto črpal svoj navdih. In tako so nastajali, kakšen 
konj tu in kak pujs tam, pa koze, mačke in psi, včasih nemara celo kakšna 
snežna sova ali los; vsekakor je že v rani mladosti narisal toliko živalskih 
figur, da mu je vse skupaj prišlo v mišični spomin. Že kot petletni mulček je 
imel svinčnik in papir vedno pri roki, pa tudi v šolo je hodil, še preden mu 
je bilo tega treba, saj je učiteljica za likovni pouk Mikijevemu starejšemu 
bratu, ki tozadevno ni kazal niti trohice nadarjenosti, večkrat naročila, 
naj s seboj v šolo pripelje še Mikca, da bo namesto njega risal. Doma so 
njegovo nadar jenost podpirali in mu kupovali risarske pripomočke, šele ko 
se je Muster odločal za univerzo, se je mami zazdelo pametno, da njegove 
umetniške ambicije vendarle zaobrne v bolj praktično smer. 
Družina se je zaradi očetove zdravniške službe veliko selila, ob vsaki se­
litvi se je v družino rodil sin, Miki kot drugi od štirih fantov. Pri Mustrovih 
1490 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
doma se je večinoma govorilo v treh jezikih, nemalokrat pa celo v petih: 
otroci so z mamo vselej govorili madžarsko, z očetom slovensko, oče in 
mati sta med seboj govorila izključno nemško, v to neverjetno mešanico, 
zaradi katere se je Muster večkrat pošalil, da je nemara prav zato tako zme­
šan, pa sta se tu in tam vmešali še prekmurščina in srbohrvaščina. Slednja 
je seveda pomenila jezik iniciacije, preko katere je bil Miki posvečen v strip, 
svoje prve hrvaške in srbske stripe, ki so v državah bivše Jugoslavije cveteli 
že pred drugo vojno, je preprosto požiral.
Naj se sliši še tako iz trte izvito, a ena od treh ključnih ženskih figur 
v Mustrovem življenju je bila Sneguljčica, in to takoj za materjo in sopro­
go. Muster je bil človek hipnih fascinacij in ljubezni na prvi pogled, tako 
 rekoč, ki pa ga, začuda, niso nikdar minile. Vsem ključnim odločitvam 
v njegovem življenju je botrovala neka predhodna začaranost, ki ga je tres­
nila kot strela z jasnega in zaradi katere se zdi, da se je lahko odločil samo 
tako in nič drugače. Muster je risani film prvič videl, ko je imel le nekaj let 
(vsekakor manj kot osem, saj se je takrat z družino že preselil v Ljubljano), 
in sicer je šlo za kratek reklamni spot, ki so ga videli v kinu Union, kamor 
jih je, takrat še z Dolenjskega, pripeljal oče. Bil je to kratek risani predfilm, 
v katerem so poskakovali nekakšni vražički, se rad spominja ustvarjalec, 
ki so ga animirane sličice že takrat povsem prevzele. Naslednjič se je kaj 
takega zgodilo šele leta 1938, ko je bil star trinajst let in si je v ljubljanskem 
kinu Matica, v današnji Filharmoniji, ki je že leta 1930 postal prvi zvočni 
kinematograf v Sloveniji, ogledal Disneyjevo Sneguljčico. Gibljive podobe 
in izrisano razkošje so ga v hipu tako začarali, da je odtlej kot uročen sanjal 
le še o eni stvari: kako bo tudi sam ustvarjal risane filme. Prav Sneguljčica 
je torej odigrala odločilno vlogo v njegovem nadaljnjem življenju, prav 
ona ga je gnala naprej, tudi kadar se je uspeh zdel domala nemogoč. Ta 
hipna očaranost z risanimi filmi ga je na neki način drago stala, saj se je 
obrti učil v praktično nemogočih razmerah, čeprav je po drugi strani prav 
zaradi tega postal tako prepoznaven. Naj bo tako ali drugače, dejstvo je, 
da je odtlej risal še več in še bolj zagrizeno, vsak košček papirja je porisal 
s palčki in karikaturami sošolcev in profesorjev. Cela šola se je zabavala, 
ko so gledali njegove zvezke, polne hecnih možicev, on pa je sanjal le še 
o tem, da bi odšel v Ameriko k Disneyju. A zgodovina je hotela, da je takrat, 
ko je bil za kaj takega dovolj star, njegove načrte prekrižala vojna, meje so 
zaprli in o čem takem ni bilo mogoče niti razmišljati. Sanje o Ameriki so 
za Mustra za vselej splavale po vodi in nihče ne ve, kaj bi zgodilo, če ne bi, 
a nekaj je skorajda gotovo: če bi takrat Muster odšel v Ameriko, Slovenci 
skoraj zagotovo ne bi dobili Zvitorepca. Svoje vzornike je torej spremljal 
Sodobnost 2024 1491
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
zgolj od daleč, ko se je z neverjetno vztrajnostjo in skorajda obsedeno pre­
danostjo učil od obeh Waltov: najprej Walta Disneyja in nekoliko pozneje 
Walta Kellyja, nekdanjega Disneyjevega risarja. 
Morda je presenetljivo, da se človek s tako močno željo, talentom in 
neusahljivo voljo do risanja ni že takoj vpisal na slikarstvo, temveč na 
arhitekturo. Za to pa ni bila odgovorna Sneguljčica, temveč prva od treh 
najpomembnejših žensk v Mustrovem življenju. Mama mu je namreč 
“malanje” močno odsvetovala ter mu pri tem za slab zgled dajala Riharda 
Jakopiča, ki je v tistem času prav tako kot Mustrovi živel v Križankah in je 
naokoli hodil precej raztrgan, z dolgimi lasmi in brado do popka, skratka, 
njegova pojava je bila v očeh matere, ki je hotela za svojega sina le najbolj­
še, vse preveč neugledna. No, kot se v življenju rado obrne, se je njegova 
mama pozneje še kako rada pohvalila, da ima tri uspešne sinove: “Eden 
je zdravnik, drugi inženir, tretji pa Miki Muster. Saj tega pa poznate, ne?”
Muster se je, upoštevajoč mamin nasvet, res vpisal na arhitekturo, a se 
je kmalu prepisal na kiparstvo; ravnilo in črte ga namreč niso zanimali, 
podobno kot ga nikoli ni zanimalo upodabljanje avtomobilov, avionov in 
drugih predmetov “brez ksihta”. V njegovih delih ne bomo našli veliko 
prizorišč, kot so ulice in zgradbe, pač pa predvsem figure oziroma, še raje, 
figure v gibanju. Tehnična risba mu ni bila blizu, čeprav je v poznejših 
delih večkrat dokazal, da zna ustvariti tudi dovršeno realistično risbo. Bil 
je nadarjen risar, ki je obvladal zelo različne stile risanja. Na sprejemnih 
izpitih so kandidati morali po živem modelu narisati moško glavo. Miki je 
risal tako hitro, da je imel, tako pravijo, glavo izrisano, še preden so drugi 
dobro začeli, ker pa ni vedel, kaj naj počne potem, “v luft” pa se mu tudi 
ni ljubilo gledati, je narisal še trup. Ko je bilo preizkusa konec, je imel na 
listu detajlno izrisanih pet glav in pet figur, pri čemer sploh ni pomislil, 
da imajo vsi drugi kandidati narisano le eno. Na sploh se pri delu ni dosti 
oziral okoli sebe in je najraje (in tudi najbolje) delal sam, tudi pozneje, ko 
bi si ekipo brez težav privoščil. Pri delu je bil neverjetno osredotočen, več 
let je delal tudi po šestnajst ur na dan. Kadar je risal, se je menda včasih 
navznoter tako smejal, da se je videlo tudi navzven, a nikdar ni nikomur 
izdal, kaj smešnega ima za bregom, vsi po vrsti so morali počakati na izid 
naslednje epizode. Že zato, ker se je pri delu tako zabaval, ni čutil nobenih 
naporov, čeprav si zlahka predstavljamo, da je bilo nenehno lovljenje rokov 
za oddajo stripov in animiranih filmov vse prej kot mačji kašelj. Prvo pri­
pravljalno leto na akademiji je eden od profesorjev na podlagi Mustrovega 
dela sklenil, da pred njim nedvomno stoji kipar, čeprav do tedaj ni prav nič 
kiparil in tudi pozneje je poleg nekaj ženinih portretov izdelal le en kip, 
1492 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
dostopen javnosti – v njegovi rojstni Murski Soboti stoji bronasti spome­
nik narodnega heroja Štefana Kovača ­ Marka. Tega podviga se je lotil bolj 
ko ne po sili razmer ter s tem sebi in svoji mladi družici rešil stanovanjski 
problem in si nekoliko finančno opomogel. 
Mustrovo življenje so večkrat spremljala srečna naključja, ki jih je znal 
vselej dodobra izkoristiti. Pozneje je kiparstvo povsem opustil, no, edino 
enkrat še ga je zamikalo, da si je kupil kos gline, bržkone tudi zavoljo osam­
ljenosti v času sedemnajstletnega službovanja v Bavaria studiu v Nemčiji, 
in je čisto po spominu zmodeliral doprsni akt svoje žene, ki ga je potem še 
dolga leta hranil na podstrešju svoje hiše v Rožni dolini. Ne glede na to, da 
je akademsko izobrazbo tako rekoč obesil na klin takoj, ko jo je pridobil, pa 
osnove, ki se jih je tam naučil, nedvomno niso bile odvečen balast. Kot je 
namreč večkrat povedal tudi sam, je imel v času študija dovolj priložnosti, 
da je študiral risbo; če je za slikarja namreč pomembna ploskev, je za kipar­
ja pomembna oblika, zato je kiparstvo bolj sorodno risanju kot slikarstvo. 
Miki Muster je bil zagnan človek mnogih talentov, od katerih je risanje 
sicer najbolj poznano, ne pa tudi edino. Bil je denimo pevec in se je ves čas 
študija s petjem celo preživljal. Vse skupaj se je začelo, ko je na nekem ofi­
cirskem zborovanju zbranim zapel italijansko popevko Buona notte, angelo 
mio, čeprav v danem trenutku tudi njemu ni bilo povsem jasno, ali je to 
glede na publiko pametno ali ne. Toda sreča je hotela, da požel odobrava­
joč aplavz, ki ga je spodbudil, da si je sestavil repertoar tridesetih popevk 
in z njimi nastopal. Ker je bil človek, ki ni poznal polovičarstva in je pri 
vsem, s čimer se je ukvarjal, želel pustiti lasten pečat, je napisal tudi nekaj 
avtorskih pesmi. Pel je z orkestrom Veseli berači, s Kajuhovim orkestrom 
in prekmurskim triom, vsak mesec so celo posneli radijsko oddajo. Z vsem, 
kar je delal, je hodil po robu, a ravno prav spretno in previdno, da je smel 
početi to, v čemer je bil najboljši, pa čeprav časi temu niso bili naklonjeni. 
Takrat se denimo ni smelo igrati nič preveč poskočnega ali dekadentnega, 
nič preveč sproščenega ali k plesu vabečega. Po pričevanju glasbenika in 
režiserja Dušana Hrena so bili Veseli berači, pri katerih je med drugim igral 
tudi Muster, edini orkester, ki je bil kaznovan z globo zato, ker so igrali 
takrat prepovedani jazz. Sicer ni znano, ali so orkester oglobili v času, ko je 
bil med njegovimi člani tudi Miki, povsem jasno pa je, da ga je ravno petje 
nagradilo z največjo življenjsko milostjo. Kot član Kajuhovega orkestra je 
dvakrat tedensko pel na srednješolskem plesu v frančiškanski dvorani in 
tam je, na enem njemu posebej naklonjenih večerov, ko se je zrak iskril 
od veselja in prijetnih obetov, spoznal svojo bodočo soprogo Tatjano 
Pohleven. Prizor lahko skorajda vidimo: mladina, oblečena v za današnji 
Sodobnost 2024 1493
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
okus precej stroga in formalna oblačila v nežnem soju luči tistega večera 
poplesuje v ritmu glasbe, ko mladi Miki Muster, ki z odra opazuje publiko, 
nenadoma zagleda par nepremično zročih žarečih oči – bilo je, kot bi vanj 
udarila strela! Takrat je prvič zagledal “svojo punčko”, kot jo je pozneje 
večkrat imenoval, in ona je prvič zagledala njega, a bilo je, kot da se poznata 
že od nekdaj. Skupaj sta preživela srečnih dvainšestdeset let in v vsem tem 
času se menda nista niti enkrat sporekla. No, za kaj takega ob vseh urah in 
letih, ki jih je Miki preživel v miru in samoti svoje delovne sobe, nemara 
niti ni bilo pravega časa, poleg tega se z njo menda sploh ni dalo skregati. 
Miki Muster je s petjem zaslužil dvakrat več, kot če bi živel od štipendije, 
kar je bilo ravno dovolj, da v času študija ni preživljal le sebe, temveč je 
finančno pomagal tudi svoji družici, ki si sicer zaradi nenaklonjenih dru­
žinskih razmer študija ne bi mogla privoščiti. Ima pa zato tudi ona velike 
zasluge za Mustrov poznejši uspeh; ko se je Miki že proslavil kot uspešen 
risar stripov, je prevzela skrb za vse ključne vidike družinskega življenja, od 
financ, pogodb, gospodinjstva, otroka, skratka, ves čas ga je požrtvovalno 
spodbujala pri njegovem delu. In tako je Muster risal, mnogokrat tudi po 
šestnajst ur dnevno. Za nesebično podporo ji je v poznih letih življenja, ko 
je zbolela in postala nepokretna, povrnil in se popolnoma posvetil skrbi 
zanjo, celo ko je morala v dom, ji je za nekaj mesecev sledil, saj ni prenesel 
misli, da bi bila sama v takem kraju. Ta svet je zapustila šest let pred Miki­
jem, on pa je preostanek svojega življenja trdno in neomajno verjel, da ju 
je njena smrt razdružila, njegova pa ju bo znova združila. 
Slovenska literarna zgodovina bržkone ne pozna veliko ustvarjalcev, ki 
bi bili tako zagrizeni in delu predani, kot je bil Miki Muster. Leta 1952 se 
je zaposlil pri Slovenskem poročevalcu kot novinar ilustrator in že istega 
leta je bolj ko ne po naključju dobil priložnost, da je za zadnjo stran tedni­
ka PPP, ki je izhajal kot časopisna priloga, narisal prvo epizodo iz serije 
Zvitorepčeve prigode. Naključje je namreč hotelo, da se je Disneyjev strip, 
ki je bil naročen za zadnjo stran časopisa, zataknil nekje na carini in teda­
nji urednik časopisa Igor Šentjurc je prostor na zadnji strani zaupal prav 
Mikiju Mustru. Tako je ustvarjalec prvič dobil priložnost, da je bralcem 
v epizodi z naslovom Prelisičeni Zvitorepec javno predstavil zvitega Zvito­
repca in požrešnega Lakotnika; Trdonja se jima je pridružil šele leta 1953. 
Tednik PPP se je v naslednjih letih večkrat preimenoval (najprej v Petkovo 
panoramo, nato v Petkovega poročevalca, ko je ta nehal izhajati, pa v Te­
densko tribuno), kljub vsem spremembam pa je Zvitorepec ostal stalnica 
in je izhajal kar enaindvajset let. Priljubljenost stripa je bila nesporna, v 
najboljših časih naj bi ga tedensko bralo kar šestdeset tisoč bralcev vseh 
1494 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
generacij! Za glavne junake je Muster postavil počlovečene živalske like, 
lisjaka, želvo in volka, ki so ravno prav dišali po domači folklori, da se jim 
ni dalo očitati proameriških teženj ali kakšnega posebno kvarnega vpliva. 
Tako so smeli trije faloti, ob katerih se je smejalo staro in mlado, kolikor 
toliko nemoteno izhajati v časopisju. Časi stripu niso bili naklonjeni, če­
prav je po resoluciji Informbiroja Jugoslavija svoja vrata vendarle precej 
na široko odprla tudi stripu, ki je bil v Srbiji in na Hrvaškem že pred vojno 
zelo priljubljen. Toda predsodki so železna srajca, zato še leta 1959 v Novih 
obzorjih lahko beremo, kako ni nobenega dvoma o tem, “da je domišljija 
človeka, ki je strasten bralec stripov, obsojena na popolno obubožanje”. 
Sicer pa v tistih časih stripa niso posebej cenili niti v domovini stripa, 
v Ameriki, ter so včasih v soju plamenov gorečih knjig opozarjali na njegov 
kvarni vpliv na mlade bralce. Čeprav je Muster strip izdajal v času, ko se te 
zvrsti ni posebej cenilo – prej nasprotno, Zvitorepca so leta 1954 celo ukinili, 
a so mu morali zaradi burnega protestnega odziva bralcev ponovno odsto­
piti prostor v časopisu –, je strip neprekinjeno izhajal vse do leta 1973. Le 
enkrat je spodbudil neposreden odziv politike, in sicer leta 1959, ko je Miki 
svojo neugnano trojico junakov, Zvitorepca, Trdonjo in Lakotnika, poslal 
na Luno. Junaki so na poti tja srečali skupino ruskih astronavtov, ki so bili 
upodobljeni kot medvedi. Veleposlanik z ruske ambasade v Beogradu je 
nemudoma protestiral, da kaj takega pa res ne gre, zato so Mikiju na ured­
ništvu zapovedali, naj stvari uredi, kakor ve in zna, toda urediti jih mora 
hitro. Muster se je znašel povsem v svojem slogu in je v naslednji epizodi 
narisal skupino ameriških astronavtov, ki so bili upodobljeni kot opice. 
S tem se je, kot kaže, volk najedel in je koza ostala cela, saj se v zvezi s tem 
ni oglasil nihče več. 
Človek, ki je v svojem otroštvu večino časa preživel v lastnem domišljij­
skem svetu, je s svojimi junaki preizkušal različne risarske sloge ter ves čas 
iskal nove vsebine za svoje stripe. Način, kako so bili inkarnirani junaki 
Zvitorepčevih prigod se je tekom let spreminjal, spreminjala in poglabljala 
se je risba, pri kateri je pero zamenjal čopič, po vsebinsko­formalni plati 
pa se je zgodil premik od basni preko povesti k pustolovščini. Njegova 
trojica ni bila le vse bolj človeška, pač pa so človeške podobe prevzeli tudi 
stranski junaki in junakinje. Muster je eden prvih, ki si je upal upodobiti 
goloto in je zaradi čudovitih mladenk, narisanih “zgoraj brez”, omenjen 
celo v francoski enciklopediji seksa. 
Miki Muster je bil zanimiv človek, poln nenavadnih in na videz nezdruž­
ljivih nasprotij. Bil je kipar, ki je v življenju postavil en sam kip. Bil je 
svetovni prvak v plavanju, ki se je plavati naučil šele pri šestnajstih, in bil 
Sodobnost 2024 1495
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
je samotarski garač, ki se je izjemno rad zabaval in je znal ljudi presene­
titi s kakšno povsem izvenserijsko burko. Tisti, ki so ga osebno poznali, 
se Mikija spominjajo kot milega in radodarnega človeka, ki je vedno rad 
pomagal, pa naj bo v zasebnem ali poklicnem življenju. Ko so ga kolegi 
iz Bavaria studia kdaj prosili za nasvet ali pomoč, češ da so zašli v slepo 
ulico, mu je to seveda godilo – takšen uspeh samouka nasproti študiranim 
risarjem in animatorjem, ki jim nikoli ni ničesar manjkalo, medtem ko on 
včasih v trgovini ni mogel kupiti ne papirja, ne tuša, kaj šele folij za svoje 
animacije –, a nikdar ni nikomur odrekel pomoči. Po besedah vnukinje je 
bil izjemno radoveden človek, ki je tudi v poznih letih v žepu vselej nosil 
vsaj en majhen svinčnik, s katerim je lahko kadar koli razveselil otroka, ki 
ga je vse življenje nosil v sebi. 
Kljub nespornemu prispevku k svojemu področju je bil Muster pred­
vsem pred odhodom v Nemčijo leta 1973 deležen kritik, ki so letele pred­
vsem na njegovo fascinacijo z Disneyjem. Kolegi in profesorji na akade­
miji so mu večkrat očitali, da z uvažanjem ameriškega kiča dela sramoto 
svojemu poklicu in kvari mladino, zato si je na tihem ves čas želel, da bi 
se dokazal. Težke razmere, v katerih je bil kot striparski in animatorski 
samouk prisiljen sredi ledene dobe odkrivati toplo vodo, so ga pripravile 
do tega, da si je velik del svoje kariere prizadeval celotni vesoljni javnosti 
dokazati svoj prav. Predstavljamo si lahko njegovo zmagoslavje, ko so ga, 
preganjanca, po letih odklanjanja povabili, da je po šolah delil priznanja 
ob osvojeni bralni znački, saj so se otroci branja učili tudi v spremstvu 
Zvitorepca, Trdonje in Lakotnika. 
Na uresničitev svojih najglobljih in najzgodnejših sanj pa je moral Miki 
Muster kljub vsemu čakati relativno dolgo: prvo animacijo je objavil šele 
pri štiridesetih letih, po dolgih letih preizkušanja in eksperimentiranja. 
V tistem času se namreč pri nas ni imel priložnosti nikjer podučiti o prin­
cipih ustvarjanja risanih filmov, v našem koncu Evrope ni bilo nobenega 
studia niti literature, preko katere bi se lahko priučil obrti, edini zgled, ki 
ga je imel, so bili risani filmi Walta Disneyja. Ustvarjal je v časih, ko se ni 
dalo dobiti niti osnovnih pripomočkov in je bilo to, da bi se v papirnici ra­
zen obvezne zastave in Titove slike dalo dobiti svinčnike in papir, vse prej 
kot samoumevno. Pionir slovenskega risanega filma je prve filme risal na 
sprane rentgenske folije, ki mu jih je iz bolnišnice, kjer je bila zaposlena, 
nosila žena. Vsa leta je vse delal sam, od scenarija, animacije, kopiranja in 
slikanja ozadij, celo po tem, ko bi pod okriljem velikega nemškega studia 
lahko delal z ekipo. A česa takega po vseh letih samotarskega dela pač ni 
znal. Nenehno pomanjkanje je njegovo delo tudi pozitivno zaznamovalo, 
1496 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
saj je bil svoje postopke prisiljen izpiliti do skrajne racionalnosti in varčno­
sti. Medtem ko so njegovi studijski kolegi najprej risali na papir, potem so 
posneli, si film ogledali in naknadno popravljali ter dodajali sličice, preden 
so celoto kopirali na folije, je Muster že v prvem koraku risal naravnost na 
folije in tako celotni postopek skrajšal za več kot polovico! 
Na lastno pest se je torej Miki Muster neverjetnih osemnajst let učil 
ani macije, ne da bi lahko od koder koli črpal znanje ali izkušnje. Povsem 
sam je ustvaril več kot tristo šestdeset reklamnih filmov za različna do­
mača in tuja podjetja, pri čemer mu je uspelo v togost tedanjih reklam, ki 
so se odvijale po predvidljivem scenariju – tovarna, tekoči trak, delavci, 
direktor –, z animacijo vnesti nov veter, kar je bil nedvomno velik preskok 
v oglaševalski paradigmi. Prvi animirani reklamni film je naredil brez na­
ročila, na lastno pest; šlo je za tridesetsekundni reklamni film za ženske 
hlačne nogavice. Reklamo so predvajali in bila je tako uspešna, da so kmalu 
sledili novi predlogi za sodelovanje, ki jih nato nikdar ni zmanjkalo. 
Toda Miki je ves čas z neverjetno vztrajnostjo sledil stopinjam, ki jih je 
tistega daljnega leta 1938 pustila Sneguljčica; svoj cilj je imel vselej jasno 
pred očmi, poleg tega se je želel izviti iz sence oglaševalske anonimnosti. 
To se mu je v Nemčiji sicer uresničilo, leta 1973 so ga sprejeli z odprtimi 
rokami, saj so proti koncu šestdesetih tudi tam že slišali za “norca, ki cele 
dneve in noči samo riše”, a anonimnost je v veliki meri ostala. Petnajst let 
je denimo risal svetovno znano serijo po predlogah francoskega karikaturi­
sta argentinskega rodu Guillerma Mordilla, ustvaril je okoli štiristo risanih 
epizod, a bomo v zaključni špici zaman iskali njegovo ime, vse zasluge sta 
namreč požela Guillermo in producent Manfred Schmidt. V Nemčijo pa 
ga ni vodila zgolj želja po ustvarjanju risanih filmov in tudi tam je za svojo 
vztrajnost plačal visok davek. 
V življenju sta gotovi le dve stvari, smrt in davki, je dejal Benjamin 
Frankl in, a ravno slednjim se je Miki hotel izogniti, saj bi ga po tedaj novem 
zakonu o progresivnem davku država krepko prikrajšala za takrat sicer 
spodobne honorarje, ki so jih namenjali tovrstnemu intelektualnemu delu. 
Tako se je preselil in v tujini preživel kar sedemnajst let, vendar se je vsa le­
ta v domovino vračal skoraj vsak konec tedna, saj je redno obiskoval ženo, 
ki ji tuj kruh ni preveč dišal. Da je torej lahko zasledoval svoje otroške sa­
nje, se je za dolga leta ločil od soproge ter se v samoti tuje domovine še bolj 
zagrizeno predajal delu. Sedemnajst let se je domala vsak petek po desetih, 
dvanajstih ali šestnajstih urah dela odpeljal iz Münchna v Ljubljano, pot 
pa je bila takrat seveda precej drugačna kot danes. Na štiristo kilometrih 
namreč še ni bilo predorov niti avtocest, tudi pozimi in večinoma ponoči 
Sodobnost 2024 1497
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
je moral Muster prečkati tri gorske prelaze, da se je zjutraj lahko zbudil 
ob ženi – lahko si predstavljamo, da je bil to vse prej kot preprost podvig. 
Kar se tiče dela, drugim ni kaj prida zaupal, bil je absolutni solist. Tudi v 
Nemčiji je samo prvi mesec delal skupaj s kolegi, potem pa je raje ustvarjal 
v sa moti svojega nemškega doma. Bil je tako hiter, da so več let namigovali, 
da ima v kleti skupino temnopoltih delavcev, ki mu rišejo, v resnici pa je 
povsem sam risal od sedmih zjutraj do enih ponoči. Štiriminutni animirani 
film je izdelal v pičlih desetih dneh, kar nepoučenemu ušesu nemara ne 
pove prav dosti, zato za boljšo predstavo povejmo, da je za eno sekundo 
risanega filma treba narisati deset do dvanajst sličic! V sedemnajstih letih 
je ustvaril več kot deset ur filma, kar pomeni, da je narisal več kot tristo 
tisoč sličic, in v vseh teh letih so morali le enkrat narediti korekturo. Bil 
je torej nepopustljiv perfekcionist, ki je s svojim discipliniranim delom in 
nečloveškim tempom ustvaril neverjeten opus, zato ne preseneča, da je 
naročila sprejemal za dve, tudi za tri leta vnaprej. Mustrov risarski slog 
je bil izjemno univerzalen in sposoben absolutnega stapljanja s potezami 
drugih ustvarjalcev. 
Šestnajst let po tem, ko se je Miki Muster rodil v pozno novembrsko 
povodenj, se je v hotelskem bazenu na Pohorju naučil plavati, potem je 
bil nekaj let celo učitelj plavanja in je tekmoval na državnih tekmovanjih. 
Po več kot štiridesetletni plavalski pavzi, med katero je večino svojih dni 
presedel sklonjen nad risarsko mizo, je nekoč, ko je bil z ženo na morju, 
za šalo preplaval tri kilometre, pa ni čutil nobene utrujenosti. Miki Muster 
seveda ne bi bil Miki Muster, če ne bi na Plavalni zvezi brž preveril, kak­
šni so rezultati med seniorji. Ko je videl, da se z malo truda lahko uvrsti 
na stopničke, je bila stvar pravzaprav zapečatena. Tako je na svetovnem 
prvenstvu v Münchnu leta 2000 osvojil zlato na maratonski razdalji, na 
razdaljah osemsto, štiristo in dvesto metrov pa srebrno medaljo, vse 
skupaj pa je leta 2003 zašpilil še z drugo in tretjo medaljo na evropskem 
prvenstvu v Franciji. 
Kljub osupljivemu opusu in pionirskemu delu na področju domače 
grafične literature za svoje delo ni prejel veliko nagrad, predvsem pa ne 
v zgodnejših letih življenja. Čeprav za nagrade Mustru ni bilo kaj dosti, več 
mu je pomenilo to, da je vse občestvo, mlado in staro, poznalo Zvitorepca, 
Trdonjo in Lakotnika. Njegov prispevek pa vendarle ni bil povsem spregle­
dan: leta 2000 mu je Akademija Viktor podelila viktorja za življenjsko delo, 
Mestna občina Ljubljana pa ga je leta 2003 okronala s priznanjem mesta 
Ljubljane. Leta 2014 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval 
s srebrnim redom za zasluge za vrhunsko pionirsko delo na področju 
1498 Sodobnost 2024
Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla Alenka Urh
 slovenskega animiranega filma in stripa. Istega leta mu je Združenje novi­
narjev in publicistov podelilo častno priznanje Boruta Meška za življenjski 
opus in likovno ustvarjanje na področju politične karikature, nenazadnje 
je leta 2015 prejel še Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Ena največjih 
pohval pa je nedvomno ta, da je leta 2010, petinosemdeset let po njegovem 
rojstvu in oseminpetdeset let po prvem izidu Zvitorepca, pri založbi Buch 
začela izhajati integralna, kronološko urejena in rekonstruirana zbirka 
njegovih prigod, ki zdaj razveseljuje že četrto generacijo bralcev. 
Mojster slovenskega stripa se je rodil leta 1925, umrl je leta 2018, vmes 
pa je živel tako polno, da je v enem od mnogih intervjujev, ki jih je dajal 
v visoki starosti predvsem ob okroglih obletnicah, dejal, da se šteje za neiz­
merno srečnega človeka, ki mu je življenje naklonilo milost, da je dosegel 
vse svoje cilje, čeprav so se ti zdeli domala nedosegljivi. Zaradi njegove 
vztrajnosti in predanosti smo Slovenci z le majhno zamudo dobili tako 
domače, a hkrati tako univerzalne stripovske junake, ki so, podobno kot 
njihov avtor, osrečevali in zabavali bralce vseh starosti. 
Viri in literatura:
Brglez, Alja: “Kako je Zvitorepec preživel socializem in se celo smejal.” V: 
Monitor ISH, letnik 13, številka 2. Institutum Studiorum Humanitatis – 
Fakulteta za podiplomski humanistični študij, 2011. 
Gale, Ciril, ur.: “Monografija Miki Muster. Zapiski o nespornem nestorju 
slovenskega stripa, animiranega filma in ilustracije.” Ljubljana: KD Klub 
devete umetnosti. 2022. 
Globočnik, Damir: “Prvi junak slovenskega stripa”. V: Pogledi.si. 15. 2. 
2015. Spletno mesto: https://pogledi.delo.si/ljudje/prvi­junak­slovenske­
ga­stripa
Sitar, Iztok: “Fenomen Zvitorepec.” V: Pogledi. si. 12. 1. 2015. Spletno me­
sto: https://pogledi.delo.si/knjiga/fenomen­zvitorepec
Sitar, Iztok: “Zgodovina slovenskega stripa 1927–2017”. Ljubljana: UMco, 
2017. 
Golob, Tadej: “Miki Muster: Več mi pomeni, če me vsi poznajo po mojem 
delu, kot da dobim ene kvazinagrade, ki si jih delijo med seboj”. V: Me­
tropolitan.si, 29. 5. 2007. Spletno mesto: https://www.metropolitan.si/
scena/miki­muster/
Kerec, Darja: “Prekmurske Benetke leta 1925”. V: Prispevki za novejšo 
zgodovino LI 3/2011. 25–35. Murska Sobota, 22. 12. 2011. Spletno mesto: 
Sodobnost 2024 1499
Alenka Urh Miki Muster, tisti, ki ga je voda prinesla
file:///C:/Users/Alenka/Downloads/anacvek,+%7B$userGroup%7D,+ker 
ec_darja_prekmurske­benetke_2011_3%20(4).pdf
Mrevlje, Neža: “Miki Muster. Prešernovi nagrajenci 2015.” Spletno mesto: 
https://zgodbe.siol.net/presernovi­nagrajenci/miki­muster/
Muster, Miki: “Miki: Zbirka Miki Muster 1–11” Ljubljana: Buch, 2010–2014. 
Muster, Miki, gost oddaje. Moj gost, moja gostja. Ljubljana: RTV SLO, 
Miki Muster, 2. 2. 2023. Spletno mesto: vendegem/174933182?fbclid= 
IwY2xjawF1rl5leHRuA2FlbQIxMQABHQDxT57­ecvazbSMTHn_Zg9r ­ 
Nms5m0v6dgiRn0lRRMAFAZOYaWmpxNs48A_aem_SO04nDYgEKE­ 
1FP1QsjVGrw
Muster, Miki, gost oddaje. 2015. Intervju. Ljubljana: RTV SLO, Miki Muster, 
18. 1. 2025. Spletno mesto: https://365.rtvslo.si/arhiv/intervju/174315023
Pokrajinska študijska knjižnica Murska Sobota. Kamra – Digitalizirana 
kulturna dediščina slovenskih pokrajin, regijski portal. Album Slove­
nije, 21. 5. 2015. Spletno mesto: https://www.kamra.si/album­slovenije/
poplava­v­murski­soboti­leta­1925/
V. L.: “To je edini kip, ki ga je postavil Miki Muster”. V: Žurnal24SI. 29. 10. 
2018. Spletno mesto: https://www.zurnal24.si/popotnik/to­je­edini­kip­ 
­ki­ga­je­postavil­miki­muster­318301
1500 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Katja Štesl
Gaja Kos: 
Vesolje, žepi 
in slonji kihci.
Ilustrirali Marta Bartolj … [et al.].
Ljubljana: Mladinska knjiga (Deteljica), 2023.
Ustvarjalnost teoretične in praktične specialistke za otroško in mladinsko 
književnost je najnedavnejši izraz dobila v zbirki kratkih zgodb za otroke 
Vesolje, žepi in slonji kihci. Naslov sestavljajo teme treh izmed šestindvaj­
setih zgodb, ki se, dolge od ene do petih strani, med vabljivo rumenimi 
trdimi platnicami raztezajo na osemdesetih barvitih in dinamičnih stra­
neh. Zgodb ne povezuje kakšen poseben tematski lok, temveč izkazujejo 
vsebine in dogajalne prostore, ki so avtorici blizu, in stojijo samostojno; 
med letoma 2017 in 2023 so bile posamično objavljene v revijah Ciciban in 
Cicido. Trinajst že davno in na novo uveljavljenih slovenskih ilustratork in 
ilustratorjev, ki so besednim pripovedim pridali likovno govorico, odraža 
pri nas že tradicionalno močno umetniško področje s prepoznavnimi in­
dividualnimi slogi in tehnikami. Sodelovali so Marta Bartolj, Suzi Bri celj, 
Zvonko Čoh, Jure Engelsberger, Tanja Komadina, Ana Košir, Marjan Man­
ček, Ivan Mitrevski, Eva Mlinar, Maša P. Žmitek, Liana Saje Wang, Igor Šin­
kovec in Peter Škerl – polovico jih poznamo tudi kot avtorje stripov, ki se 
s svojim znanjem in izkušnjami v vizualnem pripovedovanju še toliko bolj 
ujamejo z zgodbami Gaje Kos, saj so mnoge med njimi izrazito  dialoške in 
Sodobnost 2024 1501
Sprehodi po knjižnem trgu Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci
komunikativne. Likovno oblikovane besede se v njihovih ilustracijah pogo­
steje pojavljajo, vključujejo pa tudi za formo stripa prepoznavne govorne 
oblačke, ki dodajo piko na i živosti zgodb.
A besede so tu vsekakor glavne. In ker jih avtorica obvladuje, se uspe 
z njimi sijajno igrati. Kombiniranje dobesednih in prenesenih pomenov, 
pregovori, rime, večpomenke, frazemi …, kar stresa jih iz rokava. V neka­
terih zgodbah so že v naslovih, v večini pa so ravno besedne igre izhodišča 
za dogajanje oziroma za njegov vrh s preobratom, saj zgodbe zapletajo in 
razpletajo hkrati, podobno kot pri nesporazumih, ki jih rešimo s pogo­
vorom in se jim nato največkrat tudi nasmejimo. V zgodbi Več glav več ve 
spoznamo radovednega zajca, ki ima veliko pomembnih vprašanj in malo 
jasnih odgovorov, prav tako kot njegov nečak, zato pogovor z njim zaključi 
z: “Več glav več ve. Midva sva pa samo dva …” Nečak dobi idejo, kako rešiti 
težavo, a pisateljica spretno poskrbi za komični učinek tako, da bralcem 
idejo razkrije z odlogom (gre namreč za proces): “In ne bodi len, je nekega 
dne v šape vzel lopato in začel prekopavati svojo gredico. Nato je nekaj 
posadil, pognojil in zalil. Čez čas je nekaj pokukalo iz zemlje. Čez še več 
časa, jeseni, so se iz listov izoblikovale zeljne glave.” 
Frazemi so razumljivo nekoliko pogostejši v zgodbah, kjer nastopajo 
ljudje oziroma se dogajajo v “človeškem” svetu, na primer v mestu. Med 
tem in med “naravnim” svetom prihaja do prikupnih presečnih množic. 
V zgodbi Kaj imaš pa ti v žepu? denimo mama kengurujka, ki se kar od 
nekod pojavi ob skupini ljudi, zmaga v njihovi tekmi, kdo ima v svojem 
žepu naj večji zaklad. Dedek in vnuček v zgodbi Prodajalci zijal ob kavi in 
sladoledu “paseta lenobo” in “prodajata zijala” na dveh finih gospeh, ki 
ob soku in mineralni vodi počneta ravno to s sprehajalci na ulici, dokler 
ju ne “sreča pamet” in si naročita čokoladno torto. V zgodbi Živa meja 
se živali merijo, katera bi bolje opravljala delo stražarke Žive Meje, ki 
pazi na gospoda, hišo in bazen, vse dokler ne ugotovijo, da njeno delo 
poteka noč in dan in tako ne more niti na počitnice, samo grmi in dreve­
sa nimajo nič proti, če so vselej na istem mestu. Tako imenovani “slepi 
potniki” v istoimenski zgodbi so na ladji, ki pluje od otoka Tutu do otoka 
Tamtam, prav tako na dveh straneh pomena, saj se poleg potnika slepega 
krta peljeta zastonj tudi dve bolhi, skriti v kožuščku potnika hrčka. Poleg 
“mestnih” zgodb so tukaj tudi “zgodbe iz otroške sobe”, recimo Glavna 
za igrače in Najboljša žival za uspavanje – ta žival je, mimogrede, lenivec, 
saj se ovc pred spanjem ne da šteti, ker glasno blejajo, delfini so preveč 
živahni, papige pisane in kričave, naštevanje črno­belih živali pa zahteva 
preveč razmišljanja. 
1502 Sodobnost 2024
Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci Sprehodi po knjižnem trgu
Zgodbo Vesolje, postavljeno na temno dvostransko ilustracijo zvezdna­
tega neba, ki namen podpira, prav tako zaznamuje igra besed. Ko se otroci 
pogovarjajo, kje je kdo doma, nekateri v bloku, drugi v hiši, je učiteljica 
zmedena, ko ji Jure reče, da živi v vesolju: “Pri nas doma je večkrat na 
obisku luna. Mojo sestrico ponoči včasih luna nosi. Jaz je še nisem videl, 
ampak to zato, ker ponoči spim. Mojega dedka pa luna trka. Kadar dedi 
naredi kakšno neumnost, babica vedno vpraša – Dedi, a te spet luna trka?! 
Jaz je še nisem slišal trkati, ampak babi si ne izmišljuje. Razen pravljic. In 
toliko zvezdic imamo doma, da jih nikomur ne uspe prešteti, ker ves čas 
nastajajo nove. Babica je prava strokovnjakinja zanje.” Ne gre torej le za to, 
da “živimo na planetu Zemlja, ki je del vesolja”, kot sprva razume učiteljica. 
A gre tudi za to (in za slaščice kot merske enote). In da lahko nekaj drži 
in obstaja – ali pa ne –, tudi če sami tega še nismo videli ali ne razumemo, 
kot denimo Jure ni mogel videti sestre, ker spi, in kot on zaupa babici, mi 
zaupamo avtoriteti in znanosti. Nasploh so tu in tam v zgodbe podtaknjeni 
drobceni indici, ki bodo v življenjih otrok, ki jih berejo zdaj, postali velika 
vprašanja, kakršno si postavita veverička v zgodbi Glavna junaka: “Mogoče 
je pa jedro zares veliko jedrce oreha velikana?” Najbrž pa bodo postali tudi 
mnoga taka vprašanja, na katera nimamo odgovorov – takšna, kot so tista, 
ki si jih postavljata zajec Bine in njegov stric iz zgodbe Več glav več ve. Tega 
lahko glede na številnost njegovih zakajev razumemo kot lik vedoželjnega 
filozofa, ki si želi debat z glavami, ki vidijo in poslušajo, ali pa pač kot tri­
letnika – skratka neomajnega radovedneža. 
V zgodbah je veliko zgovornih živali. V prvi, Dober dan, antropomorfne 
živali prihajajo iz “našega” gozda: jež, medved, volk, veverica, srna, sra­
ka, zajec. Vendar seveda ne gre za nikakršno ezopovstvo, tu ni nobenega 
moraliziranja, ki bi zahtevalo okrnjeno oblikovanje likov: če so za basni 
ponavljanja in popreproščanja nujna, so v živalskih zgodbah za svet tukaj 
in zdaj to trivialni klišeji. Pisateljica živali ne uporablja zgolj kot medijev 
za ponazoritev človeških lastnosti in se nasploh spretno izogiba stereotip­
nim predstavam. V zgodbi Glavna za igrače sicer takoj razpoznamo spolno 
stereotipnost po dekliških in fantovskih igračah v otroški sobi, punčkah in 
vozilih, in po tem, v čem med seboj tekmujejo, z lepoto ali zmogljivostjo, 
a s tem avtorica stereotipa niti ne zanika niti ga ne podpihuje, temveč ga 
le predstavi takega, kot je. Tako ničesar ne vsiljuje, temveč nudi dobro 
mesto za postanek, klepet in vprašanja, še toliko bolj ob skupnem branju. 
Zadnja zgodba v zbirki je prav tako živalska in ima med vsemi najrazloč­
nejše družbenokritično, pa tudi družbenospodbudno sporočilo, posoljeno 
s kančkom metafikcije, skozi katero kot pisateljica argumentira svoje 
Sodobnost 2024 1503
Sprehodi po knjižnem trgu Gaja Kos: Vesolje, žepi in slonji kihci
 odlo čitve. Da so ji všeč nam bolj ali manj le s televizije poznane živali, se 
nam lahko svita že po tem, da sta lenivec in tapir tudi junaka dveh njenih 
drugih del, Obisk in Nočni obisk. Ko se torej v zgodbi Kaj pa ti tu? medved 
med svojim brezdelnim posedanjem pod smreko sreča s kapibaro, vom­
batom in rosomahom, ga to vznejevolji: “Čakajte malo! Kaj je zdaj to? 
A sanjam? Sem se zbudil v napačnem gozdu?? Kje so zajec in kuna in bober? 
Kaj ste naredili z njimi?!” Živali ga podučijo, da gozd nikakor ni “napačen”, 
da je morda malo “čuden”, da pa je predvsem samo “drugačen”, a mu 
vendarle ni prav, da so v “njegovem” gozdu in “njegovi” zgodbi. Toda na­
daljuje se takole: “‘Pha, zgodb o medvedih je na kupe,’ je menila kapibara. 
‘Otroci so se jih naveličali, zato se je pisateljica spomnila na nas. Mi smo 
eksotika.’ Zadnjo besedo je posebej poudarila.” Medved toži, češ, “dobri 
stari medvedje nismo več dovolj”; ko se dobri stari konzervativci čutijo 
ogrožene zaradi sprememb, so pač užaljeni in zaskrbljeni. Ilustracije so 
tukaj opremljene s puščicami in poimenovanji posameznih živali – saj 
res, enciklopedije in knjižnice! Nič hudega torej; če nam je nekaj novo, 
to pomeni le, da se imamo priložnost s tem še spoznati. Za ustvarjalce 
otroške književnosti so lahko “eksotične” živali prikladni nepopisani listi 
brez prtljage tradicionalno pripisanih pomenov in lastnosti. 
Vzdušje zgodb je prijazno in zabavno, zgodbe odlikujeta predvsem 
premišljena zgradba in upoštevanje zahtev in sposobnosti ciljne publike, 
zaradi česar dajejo vtis preproste igrivosti in so zato privlačne, ne da bi bile 
cenene, in zelo smešne, ne da bi to zasenčilo vsebino. Tu in tam je navržen 
celo kak nasvet za starše. V zgodbi Veselje je kot čaj mama sinku reče “ne 
hvali dneva pred nočjo” vsakič, ko se česa veseli, in šele ko se ta naposled 
razjezi, pomisli na sporočilo tistega, kar v strahu pred razočaranjem ne­
nehno ponavlja. Tako sklene, da “z veseljem res nima smisla odlašati. Tako 
kot čaj se tudi veselje lahko do noči že ohladi.” Zares presežna vrednost 
zbirke zgodb Vesolje, žepi in slonji kihci je v vzbujanju otroške radovedno­
sti, spodbujanju izkustvenega učenja in prevpraševanjih, najpomembnejši 
med njimi pa so tisti, ki nas povabijo k razmišljanju o besedah in jeziku, ki 
ga uporabljamo sami in naša okolica.
 
1504 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Milena Mileva Blažić
Anja Štefan: 
Mišji ženin.
Ljubljana: Mladinska knjiga 
(Velike slikanice), 2023.
Anja Štefan je ena od vodilnih slovenskih mladinskih avtoric, ki je začela 
objavljati revijalno, in sicer je od leta 1994 naprej objavljala v revijah Cici­
ban, Galeb, Mladi rod ipd. V drugo fazo ustvarjanja je vstopila s pisanjem 
oziroma izdajo knjig, ki so temeljile na že prej objavljenih kratkih besedilih, 
predvsem tistih v revijah Ciciban in pozneje Cicido. V tem obdobju je tudi 
diplomirala (Slovensko ljudsko pripovedništvo iz etnografske zapuščine Matije 
Valjavca, 1994) in magistrirala (Folklorno pripovedovanje kot prepletanje 
izročila in osebne ustvarjalnosti, 1999), sodelovala je tudi pri znanstveni 
monografiji Anton Dremelj Resnik (2010). Na osnovi zapisov v Cobissu 
lahko domnevamo, da je avtorica iskala identiteto med umetnostjo in 
znanostjo, med pripovedovanjem in raziskovanjem. Nedvomno še naprej 
raziskuje ljudsko izročilo, predvsem pravljice, pesmi in uganke, kar ople­
meniti njeno primarno dejavnost – pripovedovanje –, to pa je distinkcija od 
drugih pripovedovalcev, ki se s pripovedovanjem ukvarjajo bolj intuitivno 
in spontano.
Anja Štefan je postala osrednja ali “hišna” avtorica Mladinske knjige 
Založbe, kar je zanimivo; po eni strani je to privilegij, saj MKZ prevzame 
promocijo del, po drugi strani pa je to deprivilegij, saj so uredniki in re­
cenzenti včasih premalo kritični do njenega dela, kot so tudi do drugih 
Sodobnost 2024 1505
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Štefan: Mišji ženin
“hišnih” avtorjev in avtoric. Nasprotno je likovni urednik pri MKZ Pavle 
Učakar kompetentno razvijal delo ilustratorjev, kar pa je manj značilno 
za literarne urednike, ki predvsem v parabesedilih pogosto le obnavljajo 
vsebino na ravni zgodbenosti.
Delo Anje Štefan je nato prešlo v tretjo, antologijsko fazo; dobila je t. i. 
izbrana dela. Njena dela so začeli prevajati v tuje jezike, avtorico so pro­
movirali v času častnih gostovanj Slovenije na knjižnih sejmih v Frankfur­
tu (2023) in Bologni (2024) – vendar na ravni evfemizmov, s “hišnimi” 
pogledi (namesto mednarodnih) in na način, da so v ospredje postavljali 
ilustracije, kar je strokovna napaka. Opusi drugih otroških/mladinskih 
pisateljev se skoraj ne morejo primerjati z opusom Anje Štefan, razen mo­
goče Petra Svetine – oba avtorja pa sta (poleg Svetlane Makarovič, Andreja 
Rozmana Roze in Borisa A. Novaka) absolutno relevantna za mednarodni 
prostor. Če bi delo Anje Štefan imelo vizionarsko infrastrukturo, bi prej 
ali slej postalo relevantno za najvišje literarne in/ali slikaniške nagrade, 
podprte s primerjalnimi analizami, konferencami in znanstveno (ne pa­
ratekstualno) promocijo.
Če se osredotočimo na kratko sodobno pravljico v slikaniški knjižni 
obliki, v avtoričinih delih opazimo lajtmotive (ti so med drugim značilni 
tudi za slikanico Mišji ženin): poosebljene živali, pravljice in “srečen ko­
nec”. V številnih njenih delih se pojavijo personificirane živali (te živijo 
v naravnem okolju in so le poosebljene, kot denimo v pesmi Prepelice) 
in antropomorfizirane oziroma počlovečene (poosebljene živali živijo 
v človeškem okolju in imajo ljudem podobne navade). Avtorica intuitivno 
in verjetno tudi raziskovalno sledi Morfologiji pravljice Vladimirja Proppa, 
tako da lahko v kratki sodobni pravljici Mišji ženin med drugim določimo 
izhodiščno stanje (“nekoč so živele tri miške, mlade in čedne, ravno dovolj 
so že zrasle, da so se začele ozirati za ženinom”), pripravljalni del (“Na­
zadnje so sklenile, da pogledajo še malo naokrog.”), zaplet pravljice (“Ne­
nadoma pa so nedaleč od stezice zagledale mačka.”), prvo, drugo in tretjo 
linijo (prva, druga in tretja miš), vrh, potem umanjka težka preizkušnja 
junaka oziroma junakinje, sledi prihod domov in konec (“Tako, vidite, je 
naša miška našla ženina, on pa nevesto.”). Tako kot v Mišjem ženinu avtori­
ca v svojih delih poskuša otroke braniti pred težkimi preizkušnjami, ki jih 
pozna iz modela ljudske pravljice, v svojih avtorskih delih jih evfemizira, 
vendar olepševanje ni potrebno, morala bi poudariti težko preizkušnjo 
junaka in mlade bralce pripravljati na soočanja z realnostjo.
Na osnovi mednarodno klasificiranega indeksa pravljičnih tipov ATU 
(gre za mednarodno oznako oziroma akronim, ki je nastal iz priimkov 
1506 Sodobnost 2024
Anja Štefan: Mišji ženin Sprehodi po knjižnem trgu
treh avtorjev folkloristov – finski folklorist Antti Aarne je indeks objavil 
leta 1910, dopolnil ga je Američan Stith Thompson (1928, 1961), nato pa 
v letu 2004 še nemški folklorist Hans­Jörg Uther) lahko ugotovimo, da je 
Mišji ženin poligenetskega izvora, saj se pravljični tip, ki ga je Anja Štefan 
posodobila, intertekstualno navezuje na številne pravljične tipe ATU 2031 
(močen in najmočnejši), ti pa so del večkulturnega sveta, denimo indijske 
kulture. 
Tip ATU 2031 (Močnejši in najmočnejši) je naslednji: “mravlja se (vra­
bec, zajec) poškoduje na ledu, zato zanj misli, da je najmočnejši na svetu. 
Led meni, da to ni res, saj ga lahko stopi sonce. Sonce pravi, da ni najmoč­
nejše, ker ga lahko zakrije oblak. Oblak meni, da je gora močnejša. Gora 
misli, da je trava ali miška močnejša, miš misli, da je močnejša mačka 
itd.  /…/ Mačka (podgana, bog, človek) je na koncu najmočnejša ali pa 
vprašanje ostane neodločeno.” V 8. stoletju je bil ta tip že dokumentiran, 
in sicer v Kalila in Dimna (“Tvoj značaj te spremlja, kamor koli greš, vedno 
se vračaš k svojemu izvodu kakor miš, ki je izbirala ženina med soncem, 
vetrom, oblakom in goro, pa je nazadnje izbrala miš.”). 
V slikanici pravljični liki (tri miške) iščejo močnega, velikega, možate­
ga ženina in na koncu med vrsticami razberemo, da najti pravega ženina 
pomeni ostati v istem socialnem slogu oziroma zaprti družbeni skupini 
(neprehodnost med kastami v kastnem sistemu ali neprehodnost med so­
cialno in ekonomsko zaprtimi družbenimi skupinami oziroma socialnimi 
razredi). V evropskih pravljicah (Bengt Holberg) na koncu pravljični lik iz 
nižjega socialnega razreda napreduje v višji socialni in ekonomski razred, 
kar pomeni srečen konec. 
Paralele, ki jih najdemo med indijsko in slovensko mitologijo in so sle­
dovi skupne indoevropske dediščine, obravnava Zmago Šmitek (Paralele 
med indijsko in slovensko mitologijo, 2008). Nekaj motivov, ki jih zasledimo 
v slovenski in indijski mitologiji, je tudi v pričujoči pravljici Anje Štefan, 
na primer motiv čarostrelca (mlad mišjak), motiv čudodelne trave (“dol­
ga močna trava”), pogost je tudi motiv drevesnega kulta (denimo “stekla 
sta pod lesko”). Opazimo lahko motiv zrnca peska (“drobno zrnce za 
srečo”) in motiv sonca oziroma sončnega junaka (“sije sonce”, “na soncu 
je ležal”, “sončece sveti”). Motiv velikana ali antijunaka je upodobljen v 
mačku, maček v besedilu ponazarja tudi smrt (žretje prve in druge miške). 
Ta antijunak sicer spominja na motiv Sinjebradca (“Kakšen ženin – to je 
smrt!”), miški, ujeti v mačku, pa na Joba v trebuhu kita. 
Na osnovi literarne teorije Maxa Lüthija (Evropska pravljica, 2011) lahko 
zaključimo, da je slikanica oziroma pravljica Mišji ženin, čeprav sodobna, 
Sodobnost 2024 1507
Sprehodi po knjižnem trgu Anja Štefan: Mišji ženin
napisana v slogu ljudske; zaznamuje jo enodimenzionalnost (samoumev­
nost čudeža, prikazovanje in ne utemeljevanje), tudi ploskovitost (linear­
nost) – ni globine, odnosi so površinski. Pravljični liki so popotniki, 
dogaj alna linija ima tri epizode. Ženski literarni liki (miške) so repre­
zentirani kot odvisni (od ženina in od rešitelja) in naivni. Gre za tipično 
in tradicio nalno reprezentacijo ženskih likov – čedne in mlade miške, 
oblečene v čipke, pentlje, svilo –, pa tudi za tipično reprezentacijo moških 
literarnih likov: junak ali čarobni pomočnik, mlad mišjak, je manjši, ampak 
pametnejši oziroma pogumnejši, na koncu se izkaže, da je pravi, in postane 
ženin. Antijunak oziroma lažni junak (ali lažni ženin), maček, je prikazan 
kot “veliki drugi”, kot “neumni velikan”, ki leži, spi in ga premaga “trava”. 
Dejanja prvih dveh mišk, ki sta nezreli osebi, so prikazana kot usodna na­
paka, sledi spoznanje (“Kako neumne smo bile, kako prismojene.”). Med 
liki ni trajnih odnosov (ni ljubezni), gre za univerzalno povezanost in t. 
i. izolacijo (pravljični liki so izolirani, se srečajo, povežejo, razidejo, so le 
udeleženci zgodbe, ne povezuje jih bistven in trajen interes), opazna so 
ponavljanja (variacije, tri miške, zakon dvojnosti) in naključja (srečanja). 
Kljub številnim deminutivom (glavica, gobček, kožušček, miška, ovrat­
niček, revica, smrček, sončece, srčece, srček, stezica) je besedilo odraslo­
centrično, saj gre za iskanje ženina – antropomorfizirani ženski liki so 
hipotetične neveste. Zaradi elipse ali izpusta samostalnika (ženin) in več­
kratnega ponavljanja pridevnikov (močnega, velikega, možatega) besedilo 
dobiva imanentni pomen, ki se najverjetneje razlikuje od intencionalnega 
namena. 
Mišjega ženina je ilustrirala Ana Zavadlav, ilustracije pa so zelo podob­
ne njenim ilustracijam v slikanici Celie Thaxter Dogodivščine male miške 
(2020), v kateri se pojavi motiv ujetnice (“Tako je postala mala siva miška 
služabnica rdečega možička.”). Tudi v pravljici Mišji ženin protagonistke 
vodi zakon želje (Slavoj Žižek), želijo si “velikega, močnega, možate­
ga (...)”. Subjekt – tri miške so lahko tudi en literarni lik v treh fazah (id, 
ego, superego), ki v tretji fazi popusti glede svoje želje (velikega, močnega, 
možatega). Tri miške iščejo trdno oporo v redu končnosti (v moškem), 
in ta umik je resnični padec po Žižku, saj “dve miški” ali naivni del požre 
zakon želje – izkažeta se kot žrtev lastne želje. Ko tretja poosebljena  miška 
ugotovi, da želja ni spontana (velik, močan, možat), si želi pravega, ki ga 
predstavlja literarno manjši junak (mišjak), ki s “travo” (ali morebiti s 
humorjem) premaga mačka (smrt). Tri miške, ki si iščejo ženina, si dva­
krat izberejo “pot ugodnosti”, zato jih “maček smrt” požre, ko se odločijo 
za zakon realnosti in se sprijaznijo z istim socialnim in ekonomskim 
1508 Sodobnost 2024
Anja Štefan: Mišji ženin Sprehodi po knjižnem trgu
razredom, pa je to srečen konec, saj gre v bistvu za pot od narcisoidnega 
razočaranja do individuacije. 
Pripovedovanje pravljic je staro človeško početje, ki se je v zgodovini 
človeštva nenehno razvijalo in še danes predstavlja pomemben del našega 
kulturnega izročila. Anja Štefan s svojimi pravljicami pomembno prispeva 
k ohranjanju in razvijanju te bogate tradicije, njene zgodbe pa so priljublje­
ne tako med otroki kot tudi med nostalgičnimi odraslimi. 
Sodobnost 2024 1509
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Gašper Stražišar
Janja Vidmar:  
Koliko še?
Dob: Miš (Zbirka Z(o)renja), 2024.
Janja Vidmar je pisateljica in scenaristka, ki pri svojih zgodbah vselej ostaja 
aktualna, viri zanje pa so zanjo očitno neizčrpljivi. Njen novi mladinski ro­
man Koliko še? govori o najstnikih v današnji digitalni dobi, o medvrstni škem 
nasilju, ki se rodi iz želje po doseganju povsem nerealnih idealov lepote. Ro­
man je v svojem bistvu temačen, hkrati pa izredno aktualen za čas, v katerem 
živimo, saj prikazuje stanje oziroma razmere in razmerja med mladimi, ki jih 
šolski sistem s točkovnim dokazovanjem uspešnosti sili v nemogoča dejanja, 
da bi ustrezali, spadali in pripadali. In čeprav je zgodba zavita v fikcijo, ostaja 
avtorica pri zapisovanju skrajno realistična. Mladim bralcem pokaže, da 
v tem svetu niso sami ter da se njihovi vrstniki srečujejo z enakimi težavami, 
od odraslih pa zahteva, da se spomnijo na svoje najstništvo ter se zamislijo 
nad svetom, v katerem odraščajo njihovi otroci. 
Osrednji dogodki romana se odvijajo med pohodom čez Krk – Camino 
Krk je avtorica sama večkrat prehodila –, na katerem se znajdejo glavni 
junaki. Vendar to ni potopisni roman, ampak roman o odnosih, ki mladim 
predstavi različne poglede na svet. Glavni protagonisti so trije najstni­
ki, sošolci iz različnih družbenih slojev, povsem različnih značajev ter 
pred vsem z različnim statusom znotraj šolskih zidov. Na prvih straneh 
 spoznamo Izo, ki je, kot pravi njena sošolka, “najbolj osovražena bejba na 
1510 Sodobnost 2024
Janja Vidmar: Koliko še? Sprehodi po knjižnem trgu
šoli ... in po drugi strani totalna fejmička”. Iza je ena tistih, s katero želijo 
biti vsa dekleta najboljše prijateljice, objavlja na TikToku in je vsesplošno 
pri ljubljena. Njeno popolno nasprotje je Lucija, ki nikoli ni bila v krogu pri ­
ljubljenih deklet in si jo Iza večkrat privošči kot tarčo, v katero uperi svoje 
opazke in žaljivke. Tretji lik pa je izredno inteligenten učenec Ognjen, na 
smrt zaljubljen v Izo, vendar v šoli vedno v ozadju. Kadar koli je v razredu 
dvignil roko, je postal tarča posmeha, kar ga je prisililo v to, da se je naučil 
biti neviden. Osebnosti treh junakov so si med seboj tako različne, celo 
nasprotne, da jih, seveda, lahko poveže le nepričakovana katastrofa: Liza 
in Lucija se stepeta na šolskem dvorišču, Ognjen ju skuša ustaviti. Ker pa 
incident ne more ostati nekaznovan, šolske počitnice pa so za vogalom, 
se starši deklet odločijo, da ju bodo poslali na Camino Krk. In to ravno 
na tisti pohod, ki se ga kot član planinskega društva udeleži tudi Ognjen. 
Protagonisti se torej znajdejo daleč od celine in ne preostane jim drugega, 
kot da hodijo vštric in se trudijo prenašati drug drugega. A prav pohod jih 
v resnici zbliža. 
Vsi trije glavni protagonisti so tudi prvoosebni pripovedovalci, kar 
avto rici omogoči, da pred nami izriše zgodbo s treh zornih kotov, s čimer 
nevsiljivo pokaže, da stvari niso le črne ali bele, očitno pa postane tudi, da 
imajo lahko različni ljudje na isti dogodek povsem drugačen pogled. Kot 
se zamislijo protagonisti: včasih se je smiselno ustaviti in se vprašati, kako 
se ob našem dejanju počuti nekdo drug. Tri različne poglede je mogoče 
opaziti že ob odhodu: Iza v pohodu vidi mučenje in pot opiše kot tako 
rekoč upredmetenje sovraštva, ki ga do nje čutijo starši. Lucija v njem 
vidi priložnost, da postane trdnejša oseba; če ji bo uspelo, bo osebnostno 
močnejša – nihče več je ne bo mogel zlomiti in lažje bo preslišala opazke 
drugih ter se postavila sama zase. Za Ognjena, ki je član planinskega dru­
štva, pa je pohod rekreacija, ki se je veseli. 
Poglavja so v skladu z dogajalnim okvirom razdeljena na pohodne 
etape. Vsaka etapa predstavlja dan, ki ga mladi preživijo skupaj. Pripoved 
bogatijo potopisni elementi, deležni smo nekaterih opisov krajev, nekaj 
malega izvemo tudi o zgodovini Krka. Sočasno vse bolj čutimo nelagodje, 
ki vznika, ko so protagonisti primorani hoditi drug ob drugem, in ker mož­
nosti umika ni, se sčasoma začnejo pogovarjati. Sprva se zdi, da se bo vse 
vrtelo le okoli vprašanja, koliko je še do cilja, a sčasoma so prisiljeni tudi 
k pogovoru o resnejših temah, predvsem zato, ker jih neokrnjena narava 
primora k temu, da si med seboj pomagajo. Ker je avtorica prehodila več ro­
marskih poti, dobro ve, kako samota vpliva na posameznika, kar u činkovito 
prikaže tudi v romanu. S kančkom humorja opisuje zahtevnost poti in 
Sodobnost 2024 1511
Sprehodi po knjižnem trgu Janja Vidmar: Koliko še?
v zgodbo vpeljuje manjše zaplete, zaradi katerih se liki vse bolj povezujejo 
in razumejo. S tem mladim sporoča, da je treba izstopiti iz ustaljenega 
načina življenja v individualističnem svetu, da bi videli še koga drugega, ne 
le sebe. Da je včasih dovolj že, če se potrudimo razumeti osebo nasproti 
sebe in ugotoviti, s kakšnimi težavami se sooča. 
Posebna odlika romana je avtoričin slog; če lahko pri nekaterih mladin­
skih pisateljih opazimo, da so s svojim žargonom obstali v nekem drugem 
času ter se jezikovno ne uspejo približati mladim, velja pri Janji Vidmar 
ravno nasprotno: njeni protagonisti obstajajo tukaj in zdaj, v tem desetlet­
ju, v času digitalne dobe. Živijo za TikTok in druga družabna omrežja ter 
se ne zavedajo, kako idealizirana podoba raznih vplivnežev vpliva nanje in 
na njihov pogled na svet. Enako aktualne so kulturne reference (posluša se 
Taylor Swift in Harry Styles, uporabljajo se iPhoni zadnje generacije itd.). 
Avtorica spretno opiše, kako mladi gledajo na odrasle in kako jih na tre­
nutke ne razumejo, in ker so njeni protagonisti realistični, se bodo mladi z 
liki zlahka poistovetili, s premišljenim vpletanjem humorja pa razbremeni 
temačnost nekaterih pogovorov in dejanj. 
Napetost dogajanja avtorica spretno gradi z zapleti in preobrati; nov 
zaplet ponudi ravno takrat, ko mislimo, da se ne more nič več zgoditi. Zad­
nji, verjetno najbolj dramatičen zaplet služi tudi kot sprožilec končnega 
preobrata oziroma rasti protagonistov. Življenje je lahko zelo kratko in 
vredno je stopiti korak nazaj, komu odpustiti, predvsem pa se zavedati, 
kako edinstveno je življenje, bi lahko povzeli nauk, ki ga pot prinese trem 
protagonistom. Ko se ti vrnejo v vsakdanje življenje in ustaljene ritme, 
zaživijo povsem drugače, v svet pa vstopajo bolj odrasli. 
Janja Vidmar je torej ustvarila napet popotniški roman. Z junaki se od 
njihovih zasebnih in šolskih težav sprehodimo v neokrnjeno naravo, ki od 
njih zahteva, da se v ključnem trenutku zamislijo nad samimi seboj in svo­
jimi dejanji, predvsem pa jih pot pripelje bliže k njim samim in odraslosti. 
1512 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Žiga Valetič
Boštjan Gorenc, 
Matej de Cecco: 
Šnofijeva druščina 5: 
Snežna simpatija, 
trojica težakov in 
džazni duh.
Ljubljana: Mladinska knjiga 
(Šnofijeva druščina), 2024.
Čeprav je Šnofijeva druščina najdlje trajajoča in tudi najbolj konsistentna 
stripovska serija v samostojni Sloveniji, je to hkrati najbolj poredko reflek­
tiran strip. Razlogi so različni, prvi pa je verjetno ta, da gre za polnokrven 
žanrski izdelek, do kakršnih ravno pri stripih v resnici ne bi smeli imeti 
nikakršnih zadržkov. Ločnica med umetniškim in komercialno­žanrskim 
verjetno nekje obstaja, ampak pri otroških stripih je veliko bolj zabrisana 
kot pri tistih za odrasle. 
Še pred Šnofijevo druščino sta najprej obstajala lika Pilko in Čopka, ki sta 
se pojavljala kot nekakšni maskoti revije PIL. Ta je pod imenom Pionirski 
list sicer začela izhajati po drugi svetovni vojni in je bila gojišče stripa za 
mlade, v PIL pa so jo preimenovali v šolskem letu 1985/86. To je potem leta 
Sodobnost 2024 1513
Foto: Roman Šipić
Sprehodi po knjižnem trgu Boštjan Gorenc, Matej de Cecco: Šnofijeva druščina 5
1991 postala kratica za Pisani list. Stripe za Ciciban in za Pionirski list so 
skozi leta risali Božo Kos, Marjan Manček, Jelka Godec Schmidt, Matjaž 
Schmidt in mnogi drugi, objavljanje stripov v različnih slovenskih otroških 
revijah pa se nadaljuje tudi danes.
Šnofi se je druščini pridružil na pobudo uredništva šele s stripom, ki 
sta ga leta 2008 začela ustvarjati scenarist Boštjan Gorenc in risar Ma­
tej de Cecco, in četudi se druščina imenuje po psičku, ki je prišel v paru 
s prijateljico Kodrlajsasto Pepco, je glavni lik stripovske serije še vedno 
kratkohlačni, odraščajoči deček Pilko. Zasnova je v tem podobna ameriški 
animirani seriji Scooby­Doo, ki se prav tako imenuje po pasjem liku – seve­
da z nekaterimi človeškimi lastnostmi –, saj je tudi tam glavni lik v resnici 
najstnik Shaggy Rogers, “amaterski detektiv” in Scooby­Doojev najboljši 
prijatelj. In tudi serija in pozneje stripi Scooby­Doo se vrtijo okoli akcijskega 
reševanja raznovrstnih zapletov, ki so za nekaj odtenkov bolj fantazijsko 
in fantastično obarvani kot pri Šnofiju. Podobnost je seveda naključna, 
v  najslabšem primeru podzavestna, najverjetneje pa gre za arhetipsko 
ujemanje, ki se pri žanrskih zasnovah zgodi še prehitro.
Šnofijeva druščina morda nekoliko več dolguje Mikiju Mustru in seriji 
o Zvitorepcu, Trdonji in Lakotniku. Večno popularni stripar je trojico svo­
jih junakov pošiljal na različne misije, tudi v preteklost, v vesolje, na Divji 
zahod, na sneg … Razmišljanje o možnih okoljih in svetovih je sestavni 
del ustvarjanja epizodnih serij; tudi prva od treh zgodb iz Šnofijeve dru­
ščine 5 se godi na snegu. Hkrati sta avtorja izrazito nagnjena k vnašanju 
popkulturnih referenc, s čimer želi predvsem scenarist opozoriti na točke 
skupne družbene identifikacije, ki pa so v zadnjih desetletjih doživele 
takšno inflacijo in idejno razpršitev, da sta se njihov pomen in vrednost 
že začela razkrajati. Popkulturne reference lahko prihajajo v obliki izbire 
samih zgodb in tem, ki se nanašajo na aktualne trende, znane filme in 
podobno, lahko pa prihajajo v obliki besedilnih medklicev, ki so še neko­
liko bolj namenjeni zabavi tistih staršev, ki s prebiranjem stripov svojim 
malčkom skrbijo za razvoj družinske bralne kulture. Prva epizoda iz leta 
2008 Izgubljeni v Narobniji se je tako naslonila na Narnijo, nekje vmes so se 
pojavili pirati (Pirati s Karibov), Kockosvet iz četrte knjige pa se na primer 
navezuje na videoigre. Želja po aktualnosti je dobrodošla, saj gre navsezad­
nje za odsev časa, h kateremu se bo zanimivo vrniti tudi čez leta – tako 
kot so Mustrove zgodbe privlačne novim generacijam bralk in bralcev še 
dandanašnji, po številnih ponatisih.
Šnofijeva druščina je bila letos nominirana za nagrado zlatirepec v kate­
goriji za najboljši strip in sorodno sekvenčno umetnost za otroke in mlade, 
1514 Sodobnost 2024
Boštjan Gorenc, Matej de Cecco: Šnofijeva druščina 5 Sprehodi po knjižnem trgu
pri utemeljitvi nagrajene Male Mare Davida Krančana in Jurija Bobiča pa je 
žirija zapisala, da ta “navdušuje s preprostim otroškim humorjem, ki nikoli 
ni banalen in branja ne obremenjuje z obiljem popkulturnih referenc”. Ob 
razglasitvi je bilo to malce slišati tudi kot utemeljitev, zakaj nagrade ni 
dobila Šnofijeva druščina. Ampak seveda – prva nagrada za žanrsko branje 
je najprej široka popularnost, česar pa si Šnofijevi niso pridobili samo za­
radi okvira Mladinske knjige in PIL­a, temveč predvsem zaradi iskrenega, 
vedrega, kakovostnega in rednega dela avtorjev. De Cecco pravi, da bi mu 
bilo celo ljubše, če bi po tri dvaindvajsetstranske epizode, kolikor jih sicer 
izide v knjigi, ki zaokrožuje triletno delo, ustvarila vsako leto. Dvaindvaj­
set strani letno, ki so razdeljene na enajst številk revije (torej po dve revi­
jalni strani mesečno), namreč ni veliko. In ima prav, saj je mladim bralcem 
na zgolj dveh straneh zares težko ujeti bistvo veliko daljše pustolovske 
pripovedi, kot če bi bile strani na primer štiri.
Risba v Šnofijevi druščini je živahna, okretna, uporabljeni so vsi dina­
mični stripovski elementi, ki prifrčijo mimo, risana in barvana je raču­
nalniško, zaradi uporabe fleksibilnih kontur, ki delujejo zelo organsko, pa 
ves čas izstopa iz pasti digitalne generičnosti. Barve se spretno prilagajajo 
izbra nim svetovom – sploh je de Cecco vešč tonskih kontrastov. Tudi 
po nizan ju okvirčkov gre za šolski primer avanturističnega stripa, ki je 
na knjižnem brezlesnem papirju – za razliko od revijalno premaznega – 
prijeten tudi za listanje. Za tovrstno žanrskost niti ne moremo reči, da je 
ameriška (če prav se je tam mogoče vse skupaj začelo), saj je minilo vsaj 
že petdeset let, odkar so otroški stripi povsod po svetu začeli uporabljati 
sorodna pravila barvitosti, kontur, izdatnih medmetov in epizodnega 
razmišljanja. Zato je toliko bolj dragoceno, da nekaj takšnega še vedno 
nastaja tudi v našem jeziku in prostoru.
Večjega mojstra od Pižame bomo za mulčevsko stripovsko jezikanje 
težko našli, besedne igre in domislice namreč letijo iz vsakega oblačka. 
Pri tem so sicer prva past že omenjene popkulturne reference, ki mestoma 
ustvarijo ne nujno dobrodošlo gostoto in nasičenost idej, druga past pa 
overthinking pri kovanju zapletov in iskanju razpletov. Včasih so za ščepec 
preveč zapleteni ali pa je treba v logično sledenje pripovedi investirati pre­
več premisleka. Od treh zgodb iz knjige se takšna težava pojavi pri uvodni 
epizodi Na sneg!, kar pa je mogoče tudi posledica tega, da obravnava Pil­
kovo zaljubljenost – kar, kot vemo, ni najbolj enostavna tematika. Epizoda 
Časovna zanka prinese reflektivno zgodbo o tem, kako se je Pilkova ekipa 
v preteklosti našla in se zbrala. Zadnja epizoda Strašna hiša pa je nasta­
la na pobudo risarja, ki so ga v času ustvarjanja ravno obsedale zgodbe 
Sodobnost 2024 1515
Sprehodi po knjižnem trgu Boštjan Gorenc, Matej de Cecco: Šnofijeva druščina 5
o  duhovih, in tudi tej ni mogoče ničesar očitati. Že res, da bi več epizod 
vsako leto navrglo več knjižnega gradiva, ki bi lahko izhajalo še bolj redno, 
po drugi strani pa počasno izhajanje prinese tudi pretehtano kakovost, ki 
lahko tudi žanrskim izdelkom – ne samo “umetniškim” – prinese trajno 
vrednost. In tako tudi sami postanejo del splošne zavesti in – popularne 
kulture.
1516 Sodobnost 2024
Sprehodi po 
knjižnem trgu
Alenka Urh
Aksinja Kermauner: 
Žiga špaget gre na 
trnek viset.
Ilustriral Zvonko Čoh.
Dob: Miš (Tipanka), 2023.
Žiga špaget pesnice, pisateljice in tiflopedagoginje Aksinje Kermauner je 
bržkone edini (napol) kuhan junak v slovenski mladinski književnosti, no, 
pravzaprav v slovenski književnosti na sploh, na policah za odrasle bi bilo 
kaj takega domala nezamisljivo. Nekoliko globlji je kotliček izvirne domače 
literature, ki je na kak drug način tesno povezan s svetom kulinarike, med 
bolj kuharsko naravnane ustvarjalke spadata denimo Majda Koren – ne 
le zaradi njene recepture za Protideževno juho (2023), ki je pisateljici in 
ilustratorki Ani Maraž nedavno prinesla nagrado Kristine Brenkove, tem­
več tudi zaradi pred leti zakuhane Skuhaj mi pravljico (2016) – in Vesna 
Radovanovič – v njeni slikanici Krompirjev sladoled z ilustracijami Nataše 
Vertelj (2022) pa junaka nista skuhana, temveč ravno obratno, zamrznjena. 
Ne, kakor koli obrnemo, je Žiga špaget edini kuhani domači slikaniški 
junak. Kuhan pa vsekakor mora biti, pa čeprav “na zob”; če bi ne bil, bi bil 
namreč tako trd in okoren, da bi si ga težko predstavljali, kako prepričljivo 
odšpageta v širni svet, je za punce magnet ali gre na trnek viset. Žiga špaget 
se je namreč tokrat pred bralce privijugal že tretjič, čeprav se mu pri tem ni 
Sodobnost 2024 1517
Sprehodi po knjižnem trgu Aksinja Kermauner: Žiga špaget gre na trnek viset
posebej mudilo, med posameznimi deli je namreč nekajletni premor. Žiga 
špaget gre v širni svet je kot tipna slikanica z besedilom, izpisanim v sloven­
skem jeziku in v Braillovi pisavi, izšla leta 2010 in bila leta 2015 prirejena 
še v slovenski znakovni jezik. Bila je dobro sprejeta, saj je poleg duhovite 
zgodbe in premišljeno izčiščenih reliefnih ilustracij, ki se jih je dalo sem ter 
tja celo poduhati, literarno polje odprla tudi slepim, slabovidnim (poznejša 
priredba za gluhe in gluhoneme otroke), in to z zares skrbno premišljeno 
in v vseh pogledih estetsko celoto, ki je vsekakor zanimiva tudi za polno­
čuteče bralce. Slikanica je bila nominirana za nagrado desetnica, uvrstila 
se je tudi v IBBY zbirko izjemnih knjig za otroke s posebnimi potrebami. 
Leta 2017 je izšlo nadaljevanje Žiga špaget je za punce magnet, ki je bilo že 
v osnovi zamišljeno kot multisenzorna slikanica. Zaradi posebej prilagoje­
nega besedila, izpisanega v več različnih jezikovnih kodih (večja pisava za 
bralce začetnike, brajica, risbe kretenj slovenskega znakovnega jezika aka­
demskega slikarja Nikolaja Vogla, prilagoditev za tehniko lahkega branja), 
in tipnih ilustracij jo lahko berejo gluhi in gluhoslepi, slepi in slabovidni ter 
osebe z motnjami v duševnem razvoju. Slovenska mladinska književnost 
bržkone ne pozna bolj večjezičnega, skrbno pripravljenega in inkluzivnega 
projekta, kot je ta, zato ne preseneča, da je bilo delo okronano z desetnico. 
Po šestih letih premora je bralce lani razveselil tretji del Žiga špaget gre 
na trnek viset, v katerem se protagonist vrne v vodo, a tokrat ne v vrelo, iz 
katere je v prvem delu tako radoživo skočil, temveč v morje. V veliko lužo, 
v kateri morda res ne vre, zato pa vse vrvi od vodnega življa. Toda kako 
Žiga sploh pristane v morju? No, vsekakor ne zato, ker bi se tako odločil, 
junak namreč po spletu neljubih okoliščin pristane v kljunu vrane Morane. 
Požrešno ptico s prebrisano zvijačo pripravi do tega, da odpre kljun (Žiga 
res ni od muh!), toda s tem še ni rešen – pristane namreč v lončku s črvi, ki 
tolsto in vdano čakajo, da postanejo vaba za ribe. Nesrečnik komaj izjeclja, 
da je vendarle špaget, ne črv, ko se že znajde na trnku in – čof – v vodi, toda 
težav še ni konec, uboga testeninska para namreč potone tik pred na stežaj 
odprtim gobcem ribona. Na srečo se uspe izviti s trnka in se skriti v zavetje 
prijazne morske vetrnice, potem morske zvezde, nazadnje pa ob pomoči 
morskega konjička, tudi sam zvijugan v pripadnika strumne konjenice, 
nažene ribonu strah v kosti. Zgodba se torej srečno konča, kljub temu pa 
Žiga ugotovi, da je brez dvoma kopenski špaget, in gre naprej v širni svet. 
V vseh treh delih je eno temeljnih gibal dogajanja in hkrati najplodnejših 
nahajališč smešnega podobnost špageta z drugimi črvastimi, glistastimi 
in vezalkastimi predmeti ali živalmi: v prvem delu Žiga prestraši jabolko, 
ki misli, da je črv (medtem ko se sam prav tako zmotno veseli, da je našel 
1518 Sodobnost 2024
Aksinja Kermauner: Žiga špaget gre na trnek viset Sprehodi po knjižnem trgu
sočen paradižnik), v drugem delu skupina poskočnih glist oceni, da je Žiga 
privlačen pripadnik njihove vrste (medtem ko špagetku v oči pade špage­
tomorfna vezalka Zalka), v tokratni zgodbi pa Žigu njegova sposobnost 
mimikrije na eni strani povzroča preglavice (ko ga zamenjajo za črva), na 
drugi pa mu rešuje življenje (ko se, na primer, skrije med lovke morske 
vetrnice).
Zgodba slikanice Žiga špaget gre na trnek viset je, podobno kot v obeh 
predhodnicah, izčiščena in preprosta, a dinamična, podana je z jasnimi in 
skladenjsko ne preveč kompleksnimi stavki. Slikanica se pred nami tudi 
tokrat odpira v ležečem A4­formatu, ki ustreza dvema razprtima dlanema 
v širino, da sta ilustracija in besedilo v brajici karseda dostopna otipu. Trši 
listi so zvezani s spiralo, kar (slepim in slabovidnim) bralcem omogoča 
lažje listanje, poleg tega lahko knjigo povsem razprejo in otipajo celoten 
tipni prikaz, ne da bi se ta zapirala. Tudi izbira protagonista ni naključna, 
kot lahko preberemo v avtoričinem dodatku na zadnji strani: “napol ku­
hani špaget Žiga kot glavni junak v obliki valovite linije priročno omogoča 
slepemu postopno raziskovanje ilustracije na linearen način.” Izbira torej 
temelji na poznavanju razlike med vidom in tipom: če je vid distalen čut, 
ki deluje na daljavo in sintetično, hkratno, je tip proksimalen čut na blizu, 
informacije pa pridobiva analitično ter postopno. Ilustracije so tudi tokrat 
jasne in očiščene nebistvenih informacij, pomembni zgodbeni elementi pa 
so reliefno poudarjeni ter diferencirani z različnimi stopnjami hrapavosti 
oziroma gladkosti površin. Čeprav je likovna podoba izčiščena na bistve­
no, v njej zlahka odkrivamo prepoznavno Čohovo barvitost, iskrivost in 
mehkobo.
Delo Žiga špaget gre na trnek viset je prejelo posebno priznanje Kristine 
Brenkove 2023 za kakovost tipne slikanice, ki je verbalno in vizualno plat 
zgodbe, podobno kot njegovi predhodnici, premišljeno približala tudi sle­
pim in slabovidnim bralcem. Verjetno si ni težko predstavljati, da takšen 
slikaniški projekt, če naj bo kakovostno izveden (kar ta vsekakor je), terja 
znanja in spretnosti več ustvarjalcev in strokovnjakov, kot jih zahteva 
običajna slikanica. Vsem trem delom serije se nedvomno pozna, da je 
pisateljica svojo poklicno pot posvetila delu s slepimi in slabovidnimi, 
za nameček pa se je dvakrat podvrgla izkušnji samogenerirane slepote – 
temo torej pozna tudi z druge strani vek. Njeni zavezanosti temeljnemu 
poslanstvu – spodbujanju inkluzivnosti in odpiranju slikaniškega polja za 
drugače čuteče bralce – botruje prepričanje, da je slikanica pomembna za 
otrokov razvoj, zakaj bi torej kdo ostal pred vrati zgodbe zgolj zaradi svoje 
neizbrane različnosti. Svojo prvo tipno slikanico (in tudi prvo slovensko 
Sodobnost 2024 1519
Sprehodi po knjižnem trgu Aksinja Kermauner: Žiga špaget gre na trnek viset
tipno slikanico nasploh) z naslovom Snežna roža  je izdala leta 2004 pri 
založbi Miš, slikanica je bila tedaj še ročno izrezljana, zato po knjižnicah 
ni širše dostopna. 
Slikanice iz serije o Žigi špagetu so med drugim odlične za skupno bran je 
in predstavljajo zanimivo bralsko izkušnjo tako za otroke kot za odrasle. Pa 
ne le zato, ker so na eni strani prilagojene za otroke s posebnimi potrebami 
ali ker širijo zavedanje širšega bralstva o osebah z različnimi zaznavnimi 
motnjami, temveč tudi zato, ker bržkone ni bralca ali bralke, ki ne bi tudi 
sam radovedno tipal zanimivih reliefnih ilustracij, nemara celo z zaprtimi 
očmi. Slikanice so torej neposredno povabilo v (so)čutenje, v vživljanje 
in empatijo, likovna podoba Zvonka Čoha pa v kombinaciji z jedrnatim in 
izčiščenim besedilom vsekakor prispeva k presežni vrednosti serije. 
1520 Sodobnost 2024