List 89.
Kaj je namen umnega plemenenja in kaj o
tem skušnje uče?
Namen umnega plemenenja je, da si gospodar priredidobre in lepe živine, kakoršne potre buje za svoje gospodarstvo. Navadno je gospodarjem bolj vstreženo z dobro živino, kakor z lepo; če pa zamore oboje zediniti, je pa tolikanj bolje. Lepota se tudi rada vjema z dobroto, in tako gospodar, ki potrebuje težke živine, močnega konja imenuje lepega, čeravno ni izdelan v vsem životu po razmerah žlahnega Arabca. Dobra živina je mnogokrat tudi lepa, zlasti kar vprežno živino zadeva, ker tista naprava in postava glave, vratii, hcrbta, križa in nog, ki dela konja lepega, ga dela večidel tudi dobrega.
Priredba lepe in dobre živine se opira na stanovitno postavo natore, po kteri se lastnosti staršev prenašajo na otroke. Kakor starši, tak otrok, — to je pravilo, ki večidel velja, čeravno ne
vselej.
Umnim gospodarjem je tedaj na voljo dano si iz^ rejevati dobro in lepo živino, če le hočejo in četudi morejo umno ravnati o živinoreji. Kakor si gospodar zamore zaploditi le lepo in dobro sadje v svoj v.ert, v kterem so poprej edine lesnike bile, ravno to zamore tudi gospodar v svojem hlevu doseči, — pa cepiti je treba drevje, ga požlahnovati, mu streči pridno in prilivati itd. Kakor na vertu, tako v hlevu! Brez uma in pridnosti ne bo nikjer in nikoli nič.
Očiten izgled resnice te so nam mnogotere dežele, ki so jo na visoko stopnjo pripravile z umno in skerbno rejo živine. Kaj mislite, da so Angleži od nekdaj take konje, Švajcarji in Štajarci od nekdaj take goveda imeli? Nikarte! Vemo, da veliko in naj več stori rod, zrak, živež — pa vsega vendar ne, in Španjce, ki so nekdaj imeli naj žlahnejše merinoške ovce, so poslednji čas že prekosili Saksonci.
Očiten izgled, koliko je ležeče nad umnim ple-menenjem, nam je tudi človeški rod. Kako močen in čverst je bil nekdaj, — kakošen pa je sedaj in kakošen še bo, ako se v dovoljenji zakonskega stanu ne bo nič gledalo na telesne lastnosti. Če nektero nevesto in nekterega ženina pogledamo, moj Bog! kakošna sta; v bolnišnico ju poslati bi bolj pametno bilo kakor jima pravico dati, ljudstvo množiti. Iz tute bo le tuta, in iz pokveke bo le spet pokveka. In tako hira rod za rodom, in nemožen na truplu je nemožen tudi v duhu. Tu se tudi očitno vidi, kaj je iz tega, ako se „vse križem" pari.
Skušnje mnozihlet in množili dežel so o prenašanji životnih lastnost staršev na mlade učile sledeče:
i. Na očetih je pri plemenenji res veliko in naj več ležeče, pa vendar ne vse, tudi matere premorejo veliko.
2. Po očetu se izdeluje večidel sprednji del života, koža in dlaka, in sploh vunanjstvo,—po materi pa bolj zadnji del života, velikost mla-
dega in pa notrajnstvo, to je, kri, iz ktere se dela meso, mleko, mast, volna itd. in pa duh. Očiten dokaz tega nam je mula; mula je otrok matere kobile in pa očeta osla; poglej jo in vidil boš, kako ji iz glave osel gleda, — in da je velika kot kobila itd. Zato je pa tudi znano, da se manjša živina m ozkega spola po večji ženskega spola večja naredi in zlepša. Zato, če hočeš dobro molzno kravo imeti, je treba, da ni le krava (mati) dobra mlekarica, temuč tudi bik (oče) mora biti sin dobro-molzne matere.
3.  Ce bolj stanovitne, po mnozih rodovih ne-premenljivo podedovane lastnosti imata oče ali mati, toliko goto vse je, da tista stanovitna kri se bo prelila tudi v mladino. Če ni živina prave uterjene korenine, se bojo tiste dobre lastnosti, ki jih ima, rade pogubiie. Zato tudi pri živini po pravici velja hvala, če zamoremo reči: to je še živina stare korenine".
v
4.   Če sta si oče in mati bolj razločna med sabo, toliko slabeja bo mladina in toliko težje je, dobre ali žlahne lastnosti ene strani spraviti v mladega. Oče in mati si morata v telesnosti enaka biti, potem bo lahko tudi mladina taka; namesto da bi živinorejec z različnimi starši si zboljšal rod, ga bo še večkrat spačil; tako, na priliko, je znano, da žlahni ovni z grobimi ovcami narede mlade, kterim se volna „cvirna", da skor ni za nobeno rabo.
5.  Napake (falarji) in bolezni staršev se pokažejo včasih še le v poznejšem rodu; včasih v pervem ni nič viditi tiste napake, ki jo ima oče ali mati, v tretjem ali četertem pa. Tako tudi nekteri otroci niso ne očetu ne materi podobni, dedcu ali babici (stari materi) pa.
6.  Od premladih slabih, pa tudi od starih slabotnih mater, pravijo, da rode posebno rade m ozkega spola, nasproti pa po mladih slabih očetih pride več mladine ženskega spola na svet.
7.  Sploh je število možke in ženske mladine si zlo enako, take, da ne moremo ravno reči, da bi prišlo več živine možkega spola na svet kakor ženskega.                           (Iz „živinoreje" dr. Bleivveis-a.)