Izhaja vsak dan zvečer, izimši nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeraan za a vat ro - oger ske dežele za vse leto 16 gld., za pol leta 8 gld., za Četrt leta 4 gld., t. ioden mesec 1 gld 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 gld.,  za četrt leta 3 gld. 30 kr., za jeden mesec 1 gld. 10 kr,   Za pošiljanje na  dom računa a
po 10 kr. za mesec, po 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poStnina znaSa. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jedenkrat tiska, po 6 kr., če se dvakrat, in po 4 kr., če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo in upravništvo je v Gospodskih ulicah 5t. 12. UpravniStvn naj se Dlagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t.j. vse administrativne stvari.
v* LJubljani 29. aprila.
Vprašanje o prestolonasledstvu v Luksemburgu se je mirno rešilo. Vojvoda nasavski prišel je dne 10 t. m. v Luksemburg in prevzel regentstvo in tako se je ta dežela faktično ločila od Holandije, s katero je bila v personalnej uniji. Po smrti kralja holandskega bode pa vojvoda nasavski postal definitivno vladar luksemburški. Prejšnje čase so se bali, da se bode zaradi prestolonasledstva v Luksemburgu po smrti kralja holandskega uvel razpor mej Nemci in Francozi, ki utegne dati povod vojni.
Velika vojvodina luksemburška, ki je prejšnje čase igrala v zgodovini važno ulogo ter bila tudi dolgo časa pod vlado Habsburžanov, je leta 1815. bila kot nemška zvezna država dana kralju holand-akemu. Pozneje je nekaj časa bila združena z Belgijo in jeden del za zmeraj ostal belgijska provincija, drugi pa zopet 1839. pridružil se po personalni uniji s Holandijo in hkratu ostal v nemškej zvezi. Leta 1842. je Luksemburško, ki je imelo po-popolnoma ločeno upravo od Holandije, pristopilo še k nemškej carinskej zvezi. Dogodki 1866. leta so prouzročili, da je ta dežela izstopila iz nemške zveze, a v nemškej carinskej zvezi je še OBtala. Tedaj je hotela Francija od Holandije kupiti to deželo, pa je temu se odločno uprla Prusija in je tedaj malo manjkalo, da ni prišlo do vojne mej Prusijo in Francijo.
Leta 1867. se je stvar poravnala v Londonu tako, da je Luksemburšku postala neutralna država pod varstvom velevlastij in pruske čete so morale ostaviti trdnjavo Luksemburg, katere utrdbe so se pozneje podrle.
Ker holandski kralj nema moških naslednikov, je jasno, da se po smrti njegovi Luksemburšku loči od Holandije, ker po luksemburškom zakonu o prestolonasledstvu ženske ne morejo podedovati prestola. Prvi, ki ima sedaj pravico do prestola, je vojvoda naBavski. Ko bi v Franciji vladal sedaj še Napoleon III., ali bi pa bila republika mogočna, bi pa ne pustili, da nemški princ zasede luksemburški prestol, temuč bi porabili to priložnost, da si prisvoje to deželo.   Sedaj pa imajo na Franco-
skem preveč druzih skrbij, da bi mogli misliti, na Luksemburg. Sedanji vladi beli glavo general Bou-langer in ima dosti posla s pripravami za razstavo. Vprašanje o prestolonasledstvu v Luksemburški bi bilo kaj dober povod, Franciji, da začne vojno z Nemci in maščuje se za poraze 1870. leta, toda za to vojno, kakor se kaže, sedaj še ni pravi čas in gospodje, ki sedaj vodijo krmilo države francoske tudi neso za tako stvar.
Vojvoda nasavski pa ni posebno prijazen Prusom, Če tudi je Nemec, ker so mu 1866. leta vzeli deželo. Od tačas ves čas živi v Avstriji. Sedaj je 72 tet star in je morganatično oženjen s hčerjo slavnega ruskega pesnika Puškina. Njegov sin služi v avstrijskej vojski.
Pred nekoliko časom se je nadvojvoda nasavski bil sešel na otoku Mainau z nemškim cesarjem. To je vzbudilo v Berolinu velike nade. Listi, ki dobivajo krmo iz reptilijskega fonda so že pisali, da ko princ nasavski definitivno zasede luksemburški prestol, mu nikdar ne more braniti, da odpove neutralnost dežele, katera njemu ne naklada no benih dolžnosti j in le velevlasti veže, da jo varujejo, in potem ne bode več zadržka, da se dežela, ki je itak že nemška, pridruži nemškemu cesarstvu. To bode tudi za deželo dobro, ker bi se drugače ne mogla ohraniti mej dvema sovražnima tekmecema, Nemčijo in Francijo; na zvezo s Francijo itak ne more misliti. Pridruženje Nemčiji je tem naravueje, ker je dežela itak že v nemški carinski zvezi. Nemško cesarstvo je dovolj močno, da deželo varuje pred tujimi Četami, kar bi tem lažje storilo, če se zopet utrdi stolica luksemburška, ki je že po prirodni legi kaj trden kraj.
Nemci so se torej nadejali, da bode princ kar vrgel deželo v prusko žrelo in bodo Luksemburžani dajali vojake in gradili trdnjave, da se bodo Nemci ložje branili pred Francozi. Dogodki v Luksemburgu pri prihodu novega vladarja so pa Nemcem vzeli vse nade. Tedaj se je jasno pokazalo, da princ za P ruse ne mara in da Luksemburžani ne goje nikacih simpatij do Prusije, če tudi govore nemški. Mi smo v našem listu one dogodke bili ob kratkem že omenili.
To je Nemce močno razkačilo in Berolinski listi na vso moč napadajo Luksemburžane, ker ne marajo postati praski tlačani. Očitajo jim, da so v nemškej carinskej zvezi, da ložje prodajajo železno rudo v Nemčijo; prevzeti pa nećejo nika-keršuih dolžnostij proti nemškemu cesarstvu, ki jim daje toliko narodnogospodarskih ugodnostij. Njih cene neutralnosti bi se torej ne smel nikdo dotakuiti, a vprašanje je, kako dolgo bodo hoteli Nemci trpeti to nejednako razdelitev pravic in dolžnostij.
V Berolinu že prete s silo. Toda tu delajo račun brez krčmarja. Luksemburško je pod varstvom evropskih velevlastij, ki ne bode dopustile, da bi ta dežela prišla pod prusko „pickelhaube". Evropa bode tudi pruskej požrešnosti znala postaviti meje.
Politični razgled.
HotranJc <lcžele.
V Ljubljani, 29. aprila.
Danes se začno na Dunaj i skupna mini stersltn posvetovanju o končni določitvi skupnega državnega budgeta, za prihodnje leto, ki se predloži delegacijam. Za vojsko se bode nekoliko več zahtevalo, nego druga leta, ker se bode z novim vojnim zakonom nekoliko vojska pomnožila. Izrednih kreditov za vojne priprave pa letoB vlada od delegacij baje ne misli nikakeršnih zahtevati.
Naučni minister bode o IjiHlskoftolMkeni vpruHun.ji baje predložil tri predloge parlamentu. S prva se bode premenil sedanji državni šolski zakon, druga se bode tikala šolskega nadzorstva in s tretjo se bode pa urejal veronauk v ljudskih šolah. — Organ dalmatinskih Srbov „Srpski Glas" se odločno izreka proti Liecbtensteinovemu predlogu, s katerim bi se povekšal upliv deželnih zastopov na ljudsko šolstvo. V Dalmaciji imajo Hrvati večino v deželnem zboru in bi se javaljne dosti ozirali na interese srbskega prebivalstva.
V u a bi jdržave.
V Bolgariji je marsikaj v neredu, ravno tako tudi razdelitev zemljiščnega davka. Temu pa ni kriv le Stambulov, temveč prejšuje vlade, ki se za to zadevo brigale neso. Sedanja vlada dosedaj na to stvar ni mogla obračati vse pozornosti, ker je imala drugih skrbij dovolj. Sedaj se pa nekda hoče ministerstvo lotiti te jako važne zadeve, ki je povod   nezadovoljnosti   kmetskega   prebivalstva v
LISTEK
Slike kazaške.
Tomko.
(Oesk i napisal E. Jo line k.)
Tudi kazaško živenje je včasih žalostno. I v Ukrajini biva usoda živenja, da niti najboljša mati — Kazačka ne ve, kaj so nsodicett stkale Kazačka. Stoprv, ko ga Kazačka izpusti iz naročja in se Ka-začek sam pričenja razgledovati po stepi in sam sede na konja — tu stoprv se izkazuje, kaj ao mu Sodice stkale . . .
In ker nočem dobrovoljnosti laskavega čitatelja na noben način zlorabiti, javljam takoj pred vsem, da bo ta vspominek obsegal malo veselega. Saj je posvečen nesrečnemu Tomku.
Potikal sem se brez namena po poltavskej guberniji in sicer po tej okolici, o katerej so mi pripovedovali prijatelji v Nižinu, da ugledam tam najkrasneje Kazačke, prave risalke, „črnobrve" in svitlolase — kakeršuih si bodem baje želel. A pravili so mi ti moji prijatelji, da so baš te najkrasneje Kazačke nevarne kakor Črno morje, iz čegar neizmerne globočine   baje še nihče ni prišel.
Strezni se Kazak! Ako pade Kazak v vaše zanke, pač gorje mu! Pogleda devojko, kazačka ga omami in Kazak že ne zna sveta. Kakor bi trenil postane požigalec, uniči vso vas, a sam pogine na pogorišči.
V tem kotu Ukrajine, po kojem sem danes blodil, bilo je malo velikih vasij. Same neznatne vasice brez cerkve. Tudi vas Andrušovke, v katerej sem se ustavil, ni imela cerkve in nikdar niso peli v njej zvonovi, kateri dajejo tako milo povabnost tihim ravninam. Pri tem pa so bile tukajšnje vasice dosti ljudnate in vesele. Tatarji so že davno prenehali vznemirjati je in niti po haraganu ni bilo sledu. Pred vsako kočo cvetel je vrtec in v vsakej koči dobilo se je kako dete poetične Ukrajine. Niti tožne pesni kazaške niso kratile zvunanjega veselja. Le danes je bil zagrnen ves kraj s temnim mrakom Oil rana „prašil" se je z neba droben dež, izpre-minjevaje suho stepo v nepregledno močvirje in čineć najširšo cesto skoro nerabljivo. To je na Ukrajini pasji čas in človek zavije rad pod streho, osobito o praznikih, kateri gotovo niso zato, da bi se kristjan preganjal z nevihto.
Tudi danes je bil praznik, a ker je bila nevihta vedno huja, odločil sem se, ostati v Andru-šovkah vsaj Čez noč.
Ne vprašavši po popu, katerega je obično najbolje prositi pogoščenja, dal sem se zavesti naravnost v krčmo. Ustopil sem. Pri dobovej mizi je sedela mirno in popivala družina kazaška; to so bili sploh stareji Kazaki, izmej katerih je vsakemu glava in brada z jesenskim cvetjem življenja zbolela in izmej katerih je marsikateri zaslužil ime atamana. Toda sedaj Kazaki nemajo več atamanov, kakor nekdaj Sedaj jih delajo v Petrogradu, a to jo je nekaj s cela inega. Ti novi atamani že ne vedo, kaj je gospodsko bratstvo v kazaškej družini in ne umejo za družino tako verno umirati, kakor so to umeli atamani, kateri danes že spe pod mo-gilami.
Moj prihod vsprejela je družina kazaška zelo (fgs, ravnodušno. Prezirali bo me popolnoma o pričetku in pozneje, in na svojem osamelem prostoru pri velikanskej peči (na njej vriščalo je neko novorojeno židče) bi se bil gotovo srdil, da nesem vedel, da imajo Kazaki uzrokov dovolj, prezirati takove gospode, kakeršen sem bil jaz. Kdo sem mogel biti v njihovih očeh? Moj Bog! Ali „Lehu, „Moskal", ali kar je še huje: „Svab" ali činovnik. In vse to črti Kazak prav iz srca!
V tem sem izpremenil po rusko v prah in pepel zavitek izvrstnih cigaret nIa Ferra". Bilo je
mnogih seliti. — V Plovdivu se bili poslednje dni neki neredi, kateri bi se pa radi zatajili od vladne strani. Več osob je vlada iztirala iz mesta.
Sedaj, ko je upanje, da se ldisiJu in Vatikan kmalu pogodita zastran pravic katoliške cerkve v Rusiji, je tudi pričakovati, da se bolj sprijaznijo Rusi in Poljaki. Pri dvoru se močna stranka poteguje za Poljake. Posebuo carica je Poljakom naklonjena. Če ta stranka zmaga, bode mejni grof "VVielepoljski poklican v ministerstvo notranjih zadev, da hode zastopal poljske koristi. Sporazuraljenje mej Rusi in Poljaki bilo bi velike vrednosti za slovanstvo.
Na FrancoNkem vedno manj narod mara za republiko. Floquet, Spuller, Ferry, Coustans in tovariši pripravili so republiko pri narodu skoro ob vso \eljavo. Tudi odnošaje z drugimi državami so ti možje močno shujšali. Ko je bil Flourens minister vnanjih zadev je bila Rusija že na potu, da sklene zvezo s Francijo, a sedanji vladi Rusija nič ne za upa. Neko glasilo ruske vlade piše, da bode najbrž ob bodočih volitvah Ferry na čelu vlade francoske. Za Rusijo je dobro, da se zanaša le nase, ruske alijanee s Ferry-jem in tovariši si niti misliti ne moremo. Na Francoskem sedaj razni sleparji opravljajo visoke državne službe. Vsakdo le gleda, kako bi mogel svoje mesto i olje zase izkoristiti. Ni čuda potem, da na Francoskem že žele obnovljenja monarhije Za Orleance in Bonapartovce Francozi tudi ne marajo. Več simpatij pa imajo za španjske Bour-bone. Poslednji nekda utegnejo priti na francoski prestol, ako Boulanger ne postane cesar. Sedanje stanje pa vsekako ue bode dolgo trajalo.
Še sedaj ni pojašnjeno, čemu je bil grof Her-bert Bismarck potoval v London. Da se je sin nemškega kanet laija imel važne stvari dogovarjati z angleško vlado, je gotovo. Gotovo je moralo nemškemu kaueelarju b'ti veliko ležeče na tem, da stvar ostane tajna, ker sicer bi ne bila obravnavala po navadnem diplomatičnem potu. Najbrž so se že naprej bali v Berolinu, da ne bodo imeli uspeha in so zaradi tega želeli, da ostane vsa stvar tajna, da ne bode blamaže. Nekateri listi sedaj širijo vest, da se je grof Bismarck pogajal s Salis-burry-jeni, da bi angleško vojno brodovje varovalo nemške ladije in kolonije pred francoskim brodov-jtm. Salisburrv je bil s tem zadovoljen, samo, da je zahteval primerno protiuslugo, da namreč Nemci začno vojno z Rusijo, če bi poslednja hotela napasti Indijo. To se ve da ni ugajalo Nemcev in grof Bismarck se je vrnil v Berolin, ne da bi bil kaj dosegel. Časopisi trdijo, da so zvedeli to vest od necega angleškega diplomata, ki mu je dobro znana vsa stvar.
V Berolinu se sedaj proti princu Albrechtu vrši civilna pravda, ki pniNkcj vladarskej rod bini pač ne dela posebne časti. V marci 1886. leta je pred palačo omenjenega princa pal nek poštni pomočni pisar, kar je bila posledica tega, da ni bilo s piskom ali pepelom posuto, kakor je bilo od policije zaukazano. Pruskim princem se menda ni treba brigati za oblastvene naredbe. Dotičnik se je tako poškodoval, da ne more več delati. Tožil je najprej mestno občino, da naj skrbi zanj. Svoje zahtevanje je utemeljil s tem, da je ulica, na kateri se je poškodoval, mestna in torej mestna občina ni storila svoje dolžnosti, ker ni bilo s peskom ali pe pelom posuto. V prvej instanci se je ustreglo njegovemu zahtevanju, sodišče druge instance je pa zavrnilo njegovo tožbo, češ, da nema mesto, temveč lastnik hiše skrbeti, da se ulica s peskom ali pepelom posuje. Sedaj pa toži princa. Če se kdo pred palačo kacega pruskega princa poškoduje, mora torej pri sodiščih iskati odškodovanja. Če bi se kaj tacega zgodilo pred palačo kacega avstrijskega princa, bi gotovo nesrečnež brez sodnjega posredovanja dobil takoj potrebno  podporo.   Ta dogodek
pač ni tak, da bi mogel vzbujati simpatije do pruska vladarske hiše.
Dopisi.
Mx Vipave 2G. aprila. [Izv. dop.] Ni bilo še skoro slišati toliko pritožeb v našej Vipavi o raznih težavah kakor letos. Ubogi kmet ne more Hi polja obdelati vsled vednega slabega vremena. Dež lije neprenehoma. Rokodelci tožijo, da ne-majo dela, trgovci tožijo, da se malo proda, in ker kmet ne more vina prodati, morajo mu trgovci razno blago dajati na upanje. Pa tudi še ni bilo slišati, da bi se kdo mislil izseliti v Ameriko kakor letos, ko namerava več rokodelcev vsled pomanjkanja zaslužka odpotovati v Ameriko. To pri nas ni čudo, ker revni kmet rokodelca malo rabi, ker nema denarja in ako kako delo naroči, gleda, da se mu prav po ceni naredi in še največkrat se mora Bog zna koliko časa čakati za uboge krvavo zaslužene krajcarje. Kolikor je bolj bogatih kmetov ali graščakov, se za spretnega rokodelca kaj malo brigajo. Ako potrebujejo zidarja, se ž njim tako do trdega pogajajo, da ima pri svojem teškem delu prav skromen zaslužek. Ako potrebujejo klučavni-čarskega dela, grejo navadno bogataši v prodajal-nico in tam si kupijo vso kovanje, katero se v tovarnah izdeluje. Da se pribije ali kaj malega popravi, si pa poiščejo kakega na pol izučenega klučav-ničarja, samo da jim prav po ceni naredi, spreten ključavničar pa mora križem roke držati. Ako potrebujejo, mizarja, krojača ali čevljarja, pokličejo ga navadno na dom, plačajo mu mezde kakih 40 kr. do 45 kr. na dan in hrano in take dela izvršujejo le na pol mojstri ali praskarji, katerih je po naši Vipavski dolini vse polno. Tudi dobrih mojsterskib močij se ne manka, katere imajo prav po malem delu, v dokaz to, da nima tu pri nas v Vipavi noben mojster pomagača, k večjemu kakega vajencu, nekateri pa še tistega ne, po čemu bi ga tudi imel, če ga z delom bogate hiše ne podpirajo. Velik uzrok pa je Še tudi, da imajo pri nas dobri rokodelci malo dela, ker se v Postojini da vsacemu do voljenje, da le prošnjo naredi. Takoj ima vse pravice za mojstrovauje, ne glede na obrtno postavo in druge zmožnosti pomoćnikove.
Domače stvari.
i
I
Fran P. Vfdic f.
Včeraj zjutraj ob 81/*- uri umrl je gosp. Fran P. V idi c, hišni posestnik in trgovec v Ljubljani, v 50. letu dobe svoje. Prerana smrt pokosila nam je zopet vrlega moža in narodnjaka, pripadajočega onemu malemu številu rodoljubov, ki so takoj v začetku narodnega gibanja posvetili svoje moči narodni stvari. Pokojni Fran Vidic bil je član one zveze, ki je največ pripomogla, da se je ustanovila Ljubljanska Čitalnica, bil član one telovadne in borilne čete, iz katere je nastal „Južni Sokol". Obema tema društvoma bil je zvest in Bodelujoč ud in odlikoval se je zlasti pri čitalničnih veselicah s kras
nim svojim baritonom Iz Ljubljane preselil se je pozneje na Dunaj, kjer je prevzel mesto trgovskega potovalca. V tej lastnosti pohajal je leto za letom vse slovenske pokrajine, sosedno Hrvatsko, pa tudi Tirolsko in gorenjo Italijo in bil po svoji solidnosti in po svojem prikupljivem obnašanji povsod jako čislan. Dasi je bil korenjaške postave, mu je neprestano težavno potovanje vender pokvarilo zdravje. Vsled tega je pred par leti ostavil Dunaj ter se nastanil v domovini, v Ljubljani, kjer je od svoje teto prevzel lepo in obširno posestvo na Poljanah, katero je pa dejanski le par mesecev užival. Usoda, ki mu je bila nemila vse življenje, ni ga pustila, da bi mirno užival, kar bi bil imel že davno dobiti. Bodi mu blag spomin !
— ( Pri dopolnilnih volitvah za I. razred) bilo je v soboto oddanih 82 glasov. Izvoljeni so gg Ivan M urnik z 81, Miha P a k i č z 80, dr. Alfonz M o sebe z 79 in Fran Ravnikar s 77 glasovi. Lani bilo je v prvem razredu oddanih 92 glasov.
— (Imenovanja.) Škofov kaplan g. Peter F lego imenovanje kanonikom, župnik in dekan Fran Čebul ar na Opčinah častnim kanonikom. Gospod Štelan Kri zn i č, okrajni šolski nadzornik in glavni učitelj ua učiteljišči v Kopru, imenovan je stalnim glavnim učiteljem,
— (Kakeršen človek, taka pisava) V „ Rimskem katoliku" piše dr. Mahnič mej drugim tako:   Zavezati bi se morali nadalje, da bodo ali po katoliških listih ali po društvih ali pa po cerkvah kratkovidno ljudstvo v tem zmislu tudi podučevali, kažoč jim liberalno hidro v žurualistiki in slovstvu, ter opominajoč jih, da so pod grehom dolžni opustiti branje takih listov. Ker pijavke našega liberalnega časništva  životarijo  jedino le iz krvi katoliškega ljudstva, jih gotovo v jednem letu vsaj polovica pocrkue, kakor brž  se to ljudstvo jasno zave svojega katoliškega imena in poklica.   Ko bi danes   večina naročnikov in bralcev BSlovenskega Naroda" pomen tiste „vere", ki  so jo  pri krstu izpovedali  in s katero v srci  želijo tudi umreti, raztegnili do podlistka radikalnega dnevnika, stavim glavo, da mu je v malo dneh odklenkalo  na Slovenskem,  ter si bo moral v kratkem napisati na« grobnico: fuit Ilion! Skušnja uči,  da se liberalcu kmalu  pero  posuši,   ako ni  naročbe ali kake od drugod dohajajoče „podpore."   Odvisno jo tedaj je« dino od nas, da se jih  jedenkrat za vselej odkri-žamo in  jim na vsa usta povemo, da hočemo biti katoličani ne le doma,  ne le v cerkvi, ampak tudi   v   politiki,    v   šoli,   v slovBtvu: povsod  in vselej!   Povedati jim:  kdor hoče zobati iz slovenskih jasel, ako sam nima vere, drži vsaj jezik za zobmi in ne skruni naših najdražih biserov!   Ena  eama odločna  beseda, in  srce jim upade čez noč; jutri bodo na kolenili pred nitmi molili „vero".   Ker, ko gre liberalcu za kruh,  se kmalu  spameti,  liberalec se za vse svoje „prepričanje" in „ideje" še jeden dan ne bo postil ! Tako bi se liberalni hidri vsaj želo iztrgalo ter bi se naredila neškodljiva. — Blagovoljni čitatelj posname iz predstoječih  vrstic, kdo in kaj je dr. Mahnič.   Jasno je  tu povedano, kam pripelje
to v tem trenotku jedino delo, s katerim sera se mogel p čati. Pri tem sem gledal skozi zaprto, malo, štivivoglato okence ven na „stepe", katerih podoba se ne izpremeni uiti v jednem letu, kaj Btoprv v jednej uri. Le vihar je naraščal. Psa ne bi zagnal venkaj (tako vreme je bilo).
V tem se je situvacija naglo izpremenila.
Dveri so se polagoma odprle, a skozi nje se je prikradla počasi bedna postava človeška. Vlekla je nogo za nogo in Be ustavila kakor slop sredi sobe. Kakor slop V Da, kakor slop, kakor jadrnik, kateri je zlomil ljut vihar. Brez pomišljenja sem si rekel, da to ni Kazak, ker takovega Kazaka še nisem videl nikdar! In to strto shrambo človeške duše krila je obleka slabejša od prosJakove. Morda se ni plazila po svetu še štirideset let ne, a na obličji si bral starost — dvakrat štiridesetletne nesreče. Čelo, polno gub, krili so vlasje že zelo osiveli in kakor bi je nevihta razmrsila; tudi dolga siva brada je bila divje razvihrana. Iz očesa se je svetila proti kazaški družini le še tleča neznatna iskra a pod nogami te skrivnostne in tožne postave delala se je kaluža — tako je s siromaka tekla dežnica. Kdo ve, morda je od jutra blodil po stepi in da ga ni nič  varovalo ljute ukrajinske uevihte.
Ali niti besedice ni črhnil, stal je tiho oziraje
se k družini zatopljenej v živ razgovor. Že sem hotel pristopiti sočutno k ubogej stvari, v tem je prodrl v izbo silen krik.
Za mizo vzdignil se je nenadoma najstarejši kazaške družine, pogledal srpo in vprašalno na nemo postavo, mahnil z roko, kakor bi hotel kako pošast od sebe odgnati in izpustil je iz sebe krik kletve: „Oj, Tomko, Tomko — požigalec!"
Kakor bi trenil vzdignila se je vsa družba kakor na dano besedo s svojih sedežev. Pogledi vseb so zastali na beduem stvoru in jednajstero kazaških ust je izreklo z žalostnim poluglasora: „Oj, Tomko, Tomko — požigalec!"
Tomko ni dal niti znamenja živenja.
In vsi so umolknili. Tiho je bilo kakor na stepi. Mučna tihota. V tem trenotku sedla je VBa družina še bolj skupaj. Očitno so se posvetovali, kaj storiti. Stoprv po trenotku je najstareji izmej njih zopet mahnil z roko, na kar so vsi ostali v znamenje soglasja pokimali z glavami.
Na to so šli vsi ob jednem iz krčme. Tomko je zaostal sam.
Vse to je bilo v trenutku in hitro na to izginil je tudi Tomko.
Nehote sem priskočil k okencu in gledal pri slabej svetlobi ven ua vaški prostor. Tam sem opazil
družino kazaško skupaj in pri njej sivo glavo — Tomkovo.
Za tem vzbudil me je krčmar, prileten in nelep Žid. Potrkal mi je na ramo in rekel, da mi pove vse o Tomku. Bil sem radoveden.
Žid si je pogladil umazani obraz, zaničljivo se nasmejal in začel :
„To je bil požigalec, to je bil Tomko — požigalec"
Čitatelju bi ne moglo biti prijetno, da bi mu do besede ponavljal židovo pripovedovanje. Bilo je zoprno i meni, ne le po svojem žalostnem obsegu, marveč i po načinu, s kukeršnim je bilo pripove-devano. Zato poBkusim s kratka povedati vse, kar je zid obširno slikal pačeč vsako svojo besedo z novim in jednako zaničljivim posmehom.
Pred jednajstimi leti ni bilo po vsej Ukrajini srečnejše vasi od te. Kazaštvo je tu živelo v miru, a o kraji konj čulo se je tod redko. Tu ni bilo obiluosti, a ni bilo tudi siromaštva. Bogateji Kazaki neso svojevoljno ropali io Biromaški, ako je bilo najhuje, živili so se s trgovino. Toda ni bilo usojeno, da bi ostalo tako na veke. Kakor drugje na Kazačini odprla si je tudi tu usoda velike dveri v kazaške koče.
{Diilju prlfau)
človeka slepa strast. Ne čutimo potrebe, da bi po-lemizovali z dr. Mahnifem, ker si je že sam sodbo napisal in podpiral.
— (Ćuj te! čujte!)   O nežnem spolu piše zloglasni dr. Mahnič v svojem „Rimskem Katoliku" tako:  „Jaz — da  se prav odkrito spovem — jim (ženskam) nisem bil nikdar preveč naklonjen.    Ne vem zakaj.   Quod natura non dedit. . , A1 i kaj sem hotel reči? Ne, ne bojim se, tudičemioči izkljujejo, povem  odkrito   in brez  ovinkov:  kar se tiče žensk, je  bilo vedno in  vselej moje trdno   prepričanje,   da  bi se jim jeziki vsaj za tretji del prirezali in bi jih vse doma  pozaprli   mej   štiri  zidove in jim glavo ukleuili  v  uatvezavnico, da  bi se ne mogla nobena dvanajst mesecev ozreti ne na levo ne  na desno.   To  bi  bil moj prvi in najnujnejši  predlog, ko bi imel govoriti na kakem taboru". — Tej skrajni neotesanosti nasproti  nam  ne  preostaje druzega, nego globoko obžalovati, da je baš Slovence doletela prežalostna slava,  da imajo  mej  seboj (pisatelja (?), ki si upa,  kaj  takega poslati mej svet. Ko bi Bo to kud i ali pa Irokezi čitali napominane vrste, vzkliknili bi izvestno:   „Mi  divjaki smo vender boljši ljudje",—nego dr. Mahničt
— (O kopitnem podkovstvu) bilo je te dni veliko govorjenja po Ljubljani. Našla se je v resnici taka knjiga. Naslov jej pa ni: „Kopitno podkovstvo", niti Levstikovo „kopitno podkov-stvo", ampak: „Dejanjski nauki o kopitnem podkovstvu s podobami. V augli-čanskem jeziku, spisal WilliamMiles, esq. V slovenskem jeziku z novino podporo c. kr. poljedelskega ministerstva na svet dala kranjska deželna komisija za konjstvo. V Ljubljani. Založila kranjska deželna komisija za konjstvo. Tiskala Klein in Kovač. (Egrova tiskarna.) 187 4. 40 str. Knjižico izdala je torej in založila kranjska deželna komisija za konjstvo in jo brezplačno delila svojim članom.
— („Das uationale Rasiermesser".) Pod tem  naslovom masti se  „Deutsche Wachtu s člankom „Narodni humbug", ki ga je bil v svet po slal naš „Slovenec".
— (Včerajšnja predstava) v slovenskem gledališči ni bila tako dobro obiskana, kakor ona na Velikonočni ponedeljek. V ostalem pa je bila predstava še boljša, nego prvikrat in so posebno prekrasne „žive podobe" izredno dopadale. Ob-čiustvo odlikovalo je vse predstavljalce, kakor tudi gospodično Seunigovo in g. viteza J a n u š o v-skega za izvrstno sviranje na glasoviru, obilnim priznanjem. Obe predstavi donesli sta znatno vsoto podpornemu društvu naših velikošolcev na Duuaji.
— (Lokalna železnica iz Ljubljane v Kamnik.) Današnja „Laibacher Zeitung" javlja, da je trgovinsko ministerstvo gg. A. Prašnikarja in barona O. Lazzarinija obvestilo da je izvršitev te lokalne železnice že dobila najvišje potr jen je. Glavnica za to železnico iznaša 915.000 gld. Od te vsote prevzame država 200.000 gld., dežela 70.000 gojdinarjev, ostalo vsoto pa imajo pokriti koncesi-jonarji in interesenti.
— (Poročil) se je danes gospod dr, Še-gula, odvetnik v Celovci, z g. Lavoslavo Lavren-či č e v o iz Postoj ine.
— (Kranjska stavbinska družba) plačevala bode počenši s 1. dnem maja po 8 gld. dividende na delnico.
— (Prememba v posesti.) Gospod dr. Jernej Zupan ec, c. kr. notar v Ljubljani, kupil je vrt od Cojzove hiše ob Cojzovem grabnu za 2200 gld.
— (Tatvina na pošti v TrBtu.) Sobotni telegram obvestil nas je, da je bilo v noči od petka do sobote na pošti v Trstu 53.000 gld ukradenih. O tej tatvini so nam na razpolaganje nastopne podrobnosti: Tatvina izvršila se je mej Val2. uri in 4. uro zjutraj. Tatje prišli so s ceste (Via della Caserma) v poslopje, odprli potem dvojna vrata, ki drže iz veže v vozni oddelek, od tam pa k blagajnici, kjer so imeli lahko delo. Blagajnica ni bila Werthheimova, ampak le lesena, z železom okovana škrinja z dvema ključavnicama. Poslujoči uradnik zaklenil je blagajnico samo z jednim ključem, ko je bil ob llVa uri odšel, drugi ključ pa je pustil tičati. Tatje se torej neso mnogo trudili, plen dobili so brez posebnega napora, zato tudi na
ključavnicah ni videti, da bi bili blagajnico šiloma odprli. Najbrže so imeli ponarejene ključe. Odnesli so 28.500 gld. in 30O gld. v zlatu, 21.500 gld. v bankovcih, mej njimi 12 bankovcev tisočakov in še nekaj druzih pošiljate v, tako da vsa škoda iznaša 53.196 gld. Sreča, da tatje neso zapazili v blagajnici ležeče pošiljatve za deželno finančno blagajnico v znezku 1,800.000 gld. Preiskava so je pričela. Od druge strani se nam piše: Da so tatje svoje delo tiho opravljali, kaže to, da uradnik, ki biva po noči tik omenjenega urada, nič slišal ni.
— (V Bark ovij ah) pri Trstu nameravalo je Barkovljansko pevsko društvo „Adrija" napraviti veselico v dvorani kopališča „Excelsior", h katerej se je nameravalo povabiti vsa patrijotičoa italijanska društva iz Trsta.   Odbor pogodil se je z gostilničarjem, za dvorano, določilo se je 18 gld. in deset goldinarjev   takoj   plačalo.   Odbor   misleč, da je vse v redu,  delal je vse  potrebne   priprave. A kaj  se  zgodi?   „ Edinost" piše o tem naslednje: V sredo 23. t. m. videlo se je v dvorani „ExceIsiora poznanega Mauronerja, Cezara in — velikansko vsemogočno svetovno   oblastvo   — „Barkovljanskega podcapovillo"!   Takoj se je slutilo,  da imenovani ljudje kaj nameravajo.   In  res! Precej po odhodu imenovanih ljudij bilo je poklicano predsedništvo v dvorano BExcelsioru, kjer se mu je izjavilo, da se ne  more  dovoliti  dvorane  za veselico društva   „AdrijaM!!   Znani gospod Cezare prepovedal je to na vsak način! — VeseliČni odsek protestoval je energično — a vse ni nič pomagalo — in dotični krčmar moral bode plačati sedaj društvene troške, ako ne drugače, pa „sodnijskim potem"1 Oni večer se je brada znanega gouvernerja iz Bar-kovelj vsaj za deset let pomladila, a razburila je ona novost vse poštene Barkovljane. Mogoče da je Capovilla oni večer samega veselja jokal, ali pa še celo molil! A naj pomisli Capovilla: Svaka sila do vremena!" Predsednik „Adrije" bil je na magistratu pri znanem voditelji Gandusio v zadevi imenovane veselice. Prebirajoč  posamezne točke vsporeda (stavljene v slovenskem jeziku), rekel je imenovani gospod predsedniku „Adrije", da ne   razumi  slovensko, a da razumi „jezik sužnjev" (capisco ščiavo). Vprašal je na to imenovanega predsednika, da-li on (predsednik) „ščiavo govori! Predsednik odgovori mu na to odločno, da „ščiavo" nikakor  ne.   Magistratni voditelj Gandusio na to predsedniku (v italijanščini): „Umejete Vi slovensko?" —   Predsednik odločno: „Da"!   Na   to   je  zahteval   Gandusio,   da mu predsednik  prevede  dotične  točke   na italijanski jezik,   predsednik mu   pa je  odgovoril, da je  treba  pesnika, da prevaja  pesni v druge jezike. —   Mi  pa  vprašamo  gospoda  Gandusija: „Je-li njemu znano,  da žive pod slavno, omikano našo Avstrijo sužnji?   Je-li njemu znano, da žive sužnji pod vlado presvetlega našega vladarja, Njega velečastva Frana Josipa I. ?" Ako ni to njemu znano, kdo ga pooblaščuje, da naše verno,  vedno svojemu cesarju zvesto ljudstvo nazivlje sužnje („ščaveu)? Zapomni naj si magistrat: „Vox populi vox Dei" — naše ljudstvo se utegne uzbuditi!  S tem, da se je pa od vaše stranke preprečilo našo veselico, ste nam več koristili, nego škodovali, ker  to je še le naše ljudstvo uaudušilo — razburilo! Nesmrtna slava Vam Tržaški liberalci, ki ne dovolite ubogim Slo-veucem na lastnej njih zemlji domače veselice prirediti! Tedaj se jih rea bojite?  Zapomni naj si to Cezare, e compania bellal
— (Obesil) se je včeraj okolu 5. ure po-poludne žandarmerijski stražmešter J. Glasser v pokoji, sedaj gostilničar na Drski pri Novem Mestu. Obesil se je na staro rumeno žandarmerijsko vrvico pod streho. Uzrok ni znan. Pokojni je bil vdovec brez otrok. Kakor se čuje, zapustil je pokojni nekoliko premoženja. Bil je Korošec.
— (Nova pošta) otvori se s 1. dnem maja v Lučah na Štajerskem. Zvezo bode imela trikrat na teden s pošto v Ljubnem.
— (V Stariji) blagoslovilo se je včeraj novo šolsko poslopje.
— (Po tr es,) precej močen in 4 sekunde trajajoč, čutili so v Zagrebu v soboto ob 8. uri 35 minut zvečer.
— Razpisano) je mesto pristava pri okrajnem sodišči v Radovljici. Prošnje do 10. maja.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 28. aprila. „Armee-Verordnungs-blatt" javlja:   Žandarmerijski nadzornik Giesl
dobil značaj Feldcajgmajstra. Dalje so imenovani: PodinarŠal grof Salis-Soglio feldcajg-majstrom, generalni majorji Gabrianvi, Ilaubek, Pelikan, Handel-Mazzetti, Tauffenbach, Pittel in Roszkowski podmaršali, 14 polkovnikov pa generalni majorji.
TJjbanya 28. aprila. Minister Szapair soglasno kandidatom za državni zbor izbran. V Nagybanyi minister Wekerle kandidatom proglašen.
Dunaj 29. aprila. Cesar vzprejel zjutraj v tri četrt ure trajajoči avdijenci Tiszo in Wekerla, takoj potem pa škofa Doppelbauera, ki je prisegel v cesarjeve roke, pr» čemer sta posredovala grof Trauttmannsdorf in Gauč.
Algier 29. aprila. Telegram iz Bone javlja: lločhefortov sin usmrtil se z dvakratnim strelom iz revolverja.
Razne vesti.
* (Povod en j) Iz Bosenske Gradiške se javlja: Vsled dolgotrajnega dežja je Sava tako narasla, da so bližnje vasi Dolenji Mačkovec, Kosinci in Brestovična popolnem pod vodo; še celo v tukajšnjem mestu je več ulic napolnjenih z vodo, in pašniki po mestni okolici podobni so velikemu jezeru. Tudi gorska potoka Jurkovica in Buhovina sta izstopila iz svojih strug in sosebno p«) vitih napravila veliko škode. Pri nas dežuje že jeden mesec skoro neprenehoma in vrhu tega je lf>. t. m. še prav močno snežilo
* (P o m i 1 o š č e n j e.) Iz Brna se poroča 25. t. m.: Eva Czielepa, služkinja v Moravske m Ostravu, bila je pri okrožnem sodišči v Novem Tičinu nedavno obsojena v smrt, ker je vrgla svojega trimesečnega otroka v kanal, dn je utonil. Cesar pak je te dni zlodejko pomilostil in najvišji sodni in kasacijski dvor prisodil jej jo namesto Bmrti 81etno teško ječo poostreno s postom vsaki mesec in z vsakoletnim samotnim zaporom v temni celici v dan storjenega zločina.
Po končanih dopolnilnih volitvah šteje si podpisani odbor v prijetno dolžnost, z ali valiti se najuljudneje vsem gospodom volilcem, da so v znatnem številu udeležili se volitev in s svojim zaupanjem počastili priporočane jim kandidate, ki bodo gotovo vse svoje sile posvetili interesom mesta Ljubljanskega.
V Ljubljani 29. aprila 188 9.
Narodni volilni odbor.
Nlgaren zdravilen napeli. Vsem, kateri trne vsled zapre tja ali llabega prebavljenja, napenjanja, tiSčanja v prsih, glavobolja, pomanjkanja alastij do jedij in drugih Blabostij, pomaga gotovo pristni „Moll-ov Soidl i t z -prašek*. Škatljica l gld. Vsuk dan ga razpofiilja po postnem povzetji A. Muli, lekarnar in c. kr. dvorni založnik, na Dunaj i, Tuchlauben 9. V lekarnah po deželi zahtevaj se izrecno Moli-o v preparat z njegovo varstveno znamko in podpisom. 7 (55—5)
JJIBLJiMI Z
■staji
za vse leto gld. 4.60; za pol Seta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15.
rJP n. j o i z
28. aprila.
Pri Malici: Weher i/. Lipskcgn. — pl. VVassertuan iz Pulja. — Lmvensohn, VVintorscholer, VVenisek, Sporling, Sehitz, Fischel, Fucha, Dcutsch in Gleisingor z Dunaju. — Miseronoskv Iz Gradca.
Pri »ionu: Kraupa iz Postojine. — Cooporeich iz Spljeta. — Taborskv z Dunaja. — Klein, Wechinger, Sau-ger, Rerfioh z Dunaja. — Biderinan, Sauger z Dunaja. — Grandi iz Italije. — llofihian z Dunaja. — Alfred iz Puri/a. — Kavčič iz (torice. — 1'ollak, Topler z 1 Mina"; a. — Ha berfeld iz Dombovara. — Slakor z Gorenjskega.
Tržne ceaae r IJiiSiIjaiai
dne 27. aprila t. 1.
Pfienica, hktl. Rež,
Ječmen, „
Oves, „
Ajda, „
PiOsO, „
Koruza, „ Krompir, „
Leča, „
Grah, -Fižol, Maslo, Mast,
Speh friSen
kifr.
,1.	kr.	Špeh povojen, kgr. .	;l.	tr.
5	89		—	BO
4	o	Surovo maslu, „	—	08
4	50	Jajce, jedno :   .  , .	—	H
3	—	Mleko, liter ....	—	7
4	50	Goveje        meso, kgr.	1—	51
S	—	Telečje          „ ,	—	50
6	—	Svinjsko        „ „	—	60
2	67	KoStrunovo    „ „		32
12	—		—	70
13		Golob......	—	20
11	_	Seuo,  100 kilo .   . -	2	5"
_	7)	Slama,   „     „   .   .   . J Drva    trda, 4 rjuietr.	.»	32
_	70			HO
-	60	„    mobka, 4 „	4	ir>
Loterij ne aret'ke 27. aprila. Na Dunaji:       2,     59,     55,     36, 11. V Gradci:       85,     78,     77,     49, 12.
Meteorologično poročilo.
S n	Čaa opazovanja	Stanje ' barometra v mm.	Tem-| peratura	| Vetrovi	Nebo	Mole rin a v mm.
27. aprila	7. zjutraj 2. popol. 9. zvečer	731 2 mm. 731 0 min. 7319 mm. _	4-2" C 10 8 i: 9fi»C	al. jz. si. nfa al. Bvz.	dež. o bi. jas.	3-50 mm. , dežja.
88 i s i 7. zjutraj 2. popol. ^ j 9. zvečer <N 1		732"9 mm. 7318 mm. 1 732 7 mm.	9-4° C 17-8°C 12-8° C |	si. zab. al. zab. brezv.	obl. d.jaa. d.jas.	0 OOmra.
nad
Srednja temperatura 8*2' in 133r, za 2-7° pod in 27° normaiom.
IDTJinajjsls-si "borza dne 29. aprila t. 1.
(Izvirno telegrafično poročilo.)
Papirna renta.....
Srebrna renta.....
Zlata renta ......
6% marčna renta .... Akcije narodne banke.
Kreditne akcije.....
London ........
Srebro........
Napol.........
C. kr. cekini ....
Nemške marke.....
4°/o državne srečke is 1. 1854 Državne srečke iz 1. 1H64 Ogerska zlata renta 4°/„   . . ©gerska papirna renta 5°/0 . 5°/0 štajerske zemljišč, odvez. Dunava reg. srečke  5°/0   . . Zemlj. ob<\ avstr. 4*/i*/« z'at' Kreditne srečke .... Budolfove srečke .... Akcije anglo-avstr. banke
gld.
včeraj 85T0 8545 110 95 10010 H95-— 298-50 119-70
- gld
danes
85-35 85-75 11105 101) 4 5 895 — 29950 11 J»T 5
9-48'/,	__		fl-47'/.
5-66	—	"	5-64
. n8-47V,	—		5842
260 gld.	139	gld.	— ar.
10«) ,	181	1 J	— M
	102		90 „
	96	M	40 „
oblig.	104	1?	75 „
100 gld.	123	M	75 „
zast. listi .	120	ft	50 „
100 gld.	191		50 „
.     10 „	21		
120 „	130	IV	50
d. a v.	235	1»	75 „
db
Prežaloatnim srcem naznanjamo vaem sorodnikom, prijateljem in znancem, da je nas iskreno ljubljeni, ncpozabljivi brat, svak in strijc, gospod
F. P.V1DIC
posestnik in trgovec
danes zjutraj ob 81/.,. uri po dolgem in hudem trpljenji, v 50. letu dobe svojo zaspal mirno v (rospodu.
Truplo predrazega pokojnika bode v torek dne 3u. aprila popoludne ob uri iz lastne
hiSe na Poljanah št. 20 prepeljano na grObje k sv. KriStofu in ondi položeno k zadnjemu počitku.
ZaduSne svete u.-aSe so bodo služilo v lami cerkvi sv. Petra.
V Ljubljani, dno 28. aprila 1889.
liri-1 i n si llu.tci' roj. Viil i«-.
sestra. "Milim I llajer,
c. kr. orožnifiki stražmojster, svak.
Notarski kandidat
z dveletno postavno prakso želi Ne premestiti. — Ponudbe naj  se izvole  poslati g. BoKUinlrn Bruner-Ju,
c. kr. višje dežolne sodni je svetovalcu in odvetniku v Ko-«'M'vji. kateri iz prijaznosti tudi izvesti* daje. (315—1)
Hiša z vrtom
v dobrem stran v Etfubljanl na Poslaniki «esti St. » je na prodaj.
Ponudbo vsprejema gospod Ekl ravno tam, pri tleh
na desno.
(320—1)
Anton Dečiuaii, Mihael ltayer,
nečaka. (314)
Marijino kopališče
poleg Prul
otvori se 1» maja.
Tudi se izdajajo
naročilne karte za kopeli v lese ni h in kamnitih banjah.
Za mnogobrojni obisk priporoča se
(318-D Josipina Ziakowski.
VIZITNICE
priporoča
„NARODNA TISKARNA"
▼ M.Jnl»IJanl.
Smrekovo seme kilo po 85 kr.,
Jelkovo seme kilo po 85 kr..
Bekove rozge za sajenje tisoč po 1 gld. 50 kr.
priporoča, dokler jih kaj ima za prodaj,
Leo grofa Auersperga gozdarija v Hamršlu (Hammerstiel),
pošta Studenec pri Ljubljani. (288—6)
^ prenjPov
Por * ^
Št. 7286.
(310—2)
"I
v zmislu postave o bolniškem zavarovanji delavcev z dne 30. marca
1888. leta drž. zak. št. 33
za mesto Ljubljano ustanovljene
okrajne bolniške blagajne
vršil se bode
v ^etrteli dne 3. maja t. 1. ob T. u«-i zve&er
v mestni dvorani
•g. imwl«'riiijiin dnevnim redom:
1. Volitev bolniškega načelstva.
2. Volitev iiadziralnega odbora.
3. Volitev razsodišča.
To se daje na znanje z vabilom, da naj se tega zbora polno-
številno udeleže zastopniki delo dajočih gospodarjev in od delavcev
izvoljeni odbranci.
Mestni magistrat Ljubljanski,
dne 25. aprila 1889.
Zmoti za vozove (FaoenMem)
vsake vrste in garantujoe za najbolj So kakovost, prodaja po najnižji ceni (321 — 1)
tovarna zmetij za vozove Ernesta Ločniker-ja & Co. v Ljubljani.
Na zahtev mje se pošljejo ilustrovani ceniki.
L. Luserjev obliž (flaster) za turiste.
(iotovo in hitro uplivajoče sredstvo proti kurjim očesom, žuljem, tako imenovani li-dij koži ua podplatih in petah Proti hradovicam in vsem dragim trdim iz račkom kože. — Uspeh zajamčen. — JWF   (ena škatljici 60 kr. a. v. """*0|B
Glavna razpošiljalnica:
L. Schwenk-ova lekarna,
v Meidliugu pri Dunaji.
Pristnega imajo v l. jnbl |uui J. Svoboda, U. pl. Trukoczv; v Kadolloveui D. Bisolli; v Kamniku J. Močnik: v Celovei A. Egger, W. Thurunvald, P. Birnbacher; v Brezuli A. Aichinger; v Trgu na KoroSkem) Č. Menner; v Beljaku F. Scholz, Dr. E. Kumpf; v \VollV*I»ergu A. Iluth; V Cioricl G. B. Pontoni; V Kranj* K. Šavnik. Ta obliž dobiva le v je«lnej velikosti po (SO kr.
PrlHten samo. če imata navod in obliž varstveno znamko in podpis, ki je tu zraven; tedaj naj se pazi in odločno zabtova: Kiuserjev obliž (llusin)
za turist«***. <240—4)
]%Te zameni I i z Radgonsko. ||
Radenska kisla voda in kopališče.
Radenci na slov. Štajerskem ob vznožji Slovenskih goric.
|/r|4 7ffl*OUilnQ linHo Radenska kisla vodi ima med vsemi evropskimi kisleci največ natrona IVU L ZUrdVlllIcl VUUd. in litija. Posebna njena lastnost je, da pomaga pri vseh boleznih, koje dobi človek vsled prevelike kisline v svoji vodi, kakor pri hudiči, pri kamnu v želodcu, mehurji in ledicah, ter j e neprecenljivo zdravilo pri zlati žili, pri boleznih v mehurji, pri zasliženjih, kadar se napravlja kislina v želodci in črevesu, pri vredu, katarih in živčnih boleznih.
l/n+ namnno unrflo Vsled obilne oglene kisline in oglenokislega natrona, prijetnega okusa in l\U l   lldJIlIZIId.   VUUd.   močnega penjenja je radenska kisla voda najbolj priljubljena požlv Ijajoča
pijača. Pomešana s kislim vinom ali s sadnim sokom in sladkorjem je močno Sumeča, žejo gaseča pijača, kojo imenujejo mineralni šampanjec.
Jako razširjena je in mnogo se rabi radenska kisla voda kot varstvo in zdravilo zoper davico, skrlatico, mrzlico in kolero.
Kopeli se prirejujejo iz železnate in kisle vode z raznovrstno gor-koto. Skušnja uči, da pomagajo posebno zoper:  hudiču, trganje po udih,'ženske bolezni, pomanjkanje krvi, bledico, histerijo in neplodovitost. (Cena kopeli 85 kr., cena za eno sobo 30 kr. do 1 gld.) (339—51)
flnllOnn 1/icli litii Unt 7tir9viln Liter radenske kisle vodo ima v sebi OOS gr dva-Ul|IJC(IU-Klall II LIJ l\Ul £UI dVHU. kratilo ogljono-kislega litija, to je množina, ki se težko prekorači pri enkratnem zavžitku. Kolike vrednosti je ta jako močan lužnik kot zdravilo, dokazujejo Garrodovi poskusi, ki so se vsestranski potrdili. Položil je koščoke kosti in hrustancev od protinastih bolnikov v enako močne tekočina kalija, natrona in litija. Prvi dve niste skoraj nič vplivali, slednja pa tako odločno, da so bile protinastih snovi navzete kosti v kratkem proste vse nesnage. To ga je napotilo, da je začel poskušati z litijem pri protinastih bolnikih, kojih scavniSke prevlake so postajale vedno raanjfie ter konečno popolnoma prenehale. Vspehi, koje so dosegli pri enacib razmerah tudi drugi zdravniki.
Cenilce razpošilja zastonj in /'ranko kopališče radenske slatine na Štajerskem.
v zalogi imata kislo vodo Ferdinand Plautz in Mihael Kastner v Ljubljani.
Obvarovalno zdravilo. Kopeli in stanovanja.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Dragotin H
ribar.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne*
R6
27