STRGAR POMAGA Kakor že povedano, se Bine in Tonek odtlej nista dosti menila za zijalaste tovariše. Ne morda radi juna.štva. ne. Ves dogodek je pretresel njuno pojmovanje o svetu in močno ohladil domišljijo. Skupno prestana nevarnost ju je še bolj združila. Že popreje sta se igrala le bolj zase. sedaj sta se umaknila iz družbe. Nekoč je v vrtnem jarku Bine streljal krokodila — to pot je bil Tonek žival. Nabralo se je pa okoli njiju toliko radovednežcv, ki so z zanimanjem občudovali novo »lekcijo«, da je slednjič »krokodilu« presedalo. Skočil je torej iz struge, planil med začudeno radovednost. podrj par mokronoscev in jo odcvrl pcxl smreke. Bine pa za njim. Tara sta se ustavila in skrila za debla. Mladina se je najpoprej pre= strašena razpršila; a kmalu se je povrnila, obstopila iarek in že se jih je nekaj spravilo na trebuh. Qb navdušeno kričeči spremljavi so se »krokadili« na vso moč z vsemi štirimi, s trebuhom ob tleh poganjali skozi UTTiazani in ozki odtočni jarek. To je seveda brž povzročilo razumljivo pohvalo sester, ki so vse udeležence odlikovale po zadnji strani s palico, ki v ta namen še dandanes raste v domovini krokodilov. Bine in Tonek sta se skrila za debli in molčc opazovala to pred* stavo. Oba sta se zamislila. »Mislim,« je počasi začel pogovor Tonek, >»da je v resnici vse drugaoe.« »Kaj?« »Ne ustreli vedno lovec krokodila, včasih tudi krokodil lovca požre.« »Seveda ga, a mene ne bi« »Tudi tebe bi požrl.« »Če bi se pazil?« »Tudi oni lovci se znajo paziti in so previdni, a jih vseeno.« Misli so se zasukale, zavedla sta se, da vlada v stvarstvu oeka sila, ki se ne ozira na človeške želje. Bine je skušal ugovarjati. »Ce je tako, zakaj sva pa srečno prišla iz kanala, kaj?« »Da, zakaj sva pa ušla?« »Res je, hotela sva proč, še vedno sva tu« — se je vdal Bine. Zazrla sta se na dvorišče. kjer so kaznovani otroci po dva in dva drobili korake po pesku. Skazi smrcke je potegnil vetrič in prvi jesenski list se je prizibal mimo drobnih iglic. Tonek ga je pobral. »Glej, kostanjev list, odkod neki ga je zaneslo?« »Od tamle — z griča nad cerkvijo. — Kostanj bo zrel.« »In midva ga ne bova pobirala.« Po kosilu sta bila klicana k sestri prednici. »Kaj sta zopet napravila?« Tonek je odkritosrčno pogledal prednici v oči. 140 »Ali moreva kaj, če so tako neumni?« Droben smeh, ki ga nista opazila, je hušknil prednici od oči do ust. »Kdo sc je pa domislil, če ne vidva, modrijana?« ^— »Res — midva, ne bova več« — je zatrdil Bine. J^U »Vedno obljubujeta, a poboljšata se ne.« ^^| »Sedaj bo drugače.« ^^M Prcdnica se je silila z resnostjo. ^^H »Samo...« Tonek bi rad nekaj vprašal. ^^M »No, no, kaj — samo, le povejta!« ^^| »Ali smeva nekaj prositi?« »Kaj takega?« »Služit naju dajte!« je goreče poprosil Tonek. »Kam si pa oliko spravil? Kako se reče?« — se je oglasila pred* nica precej strogo. »Prosim, častita sestra prednica, midva bi rada šla služit« Prednica je malo pomislila, stopila k dečkoma, položila roko Bi= netu na glavo, Toneku na ramo. Paglavca sta kar zijala, kaj takega še nikoli ne. »Rcvčka sta, brez staršev oba. Mesto njih smo mi, vsa strogost je bila potrcbna, da smo vaju ukrotili. Mnogo skrbi sta nam nakopala in se večkrat slabo obnašala. Naj bo pozabljeno, če se bosta pobolj* šala. Obljubita?« Pa še kako, kar solze so se strkljale po skesanih Iicih. še obrisati sta jih pozabila, tako sta bila ganjena siromaka. (Dalje prihodnjič.)