202 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. postelji. Imel pa je pobožno mater, in ta je toliko časa jokala na gomili njegovi, da se je Bog usmilil grešnika in mu oprostil vse brezštevilne pregrehe. Poveličal pa je gospod Bog tudi materino solzo, da je prikipela kot hladen vrelec iz grešnikovega groba!« Tedaj je začul moj duh glas angelja Azraela. In leta mi je govoril: »Poglej na okrog, in spoznaj, kam te je zopet postavila mogočna roka božja!« Pred mojim duhom se je pričel dvigati zida obok, više in više, dokler se ni vse izgubilo v jasni zrak. Hipoma je izginilo ozidje, in pred očesom moje duše je ležala v meglo zavita bela Ljubljana, kakor je bila pred 2000 leti. Po blatni cesti se je vil mrtvaški izprevod proti pokopališču Svetega Krištofa. Le malo ljudij je stopalo za pogre« bom, in ni ga bilo očesa, v katerem bi se videla solza. Začul sem tudi ono žalostno, tanko zvonjenje s stolpa svetega Krištofa, ki oznanja vsemu svetu, da je zopet padel klas na tisti vesoljni njivi, kjer noč in dan s svojim srpom neumorno deluje večna žanjica — bleda smrt! Hipoma se je tudi odprla zemlja pred mano, in stal sem ob grobu, kakeršne so pred 2000 leti kopali mrličem. In ko je dospel izprevod na mesto, kjer sem stal plah in trepetajoč, odložili so krsto in jo izpustili zemlji v osrčje. In Azraelova roka mi je odkrila vse, in zrl sem v krsto, in ugledal ondu ostanke svojega prvega telesa, kakor so ga pokopali leta 2000. po Kristusovem rojstvu! Tako si me, večni angelj Azrael, leta 4000. po Kristusu pri vedel do prve moje gomile! (Dalje prihodnjič.) Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. T X. ova doba je napočila gorotanskim Slovencem, ko so jih podjarmili Franki. Nemški oblastniki so si usvojili deželo in nje prebivalce ter oboje razdelili med sabo. Kdor se jim je uprl, zasužnili so ga, da je robotal na polji ali opravljal domača dela. Sčasoma so porobili na osnovi fevdstva malone ves narod, dasiravno so mu pustili stan in svet, dom in zemljo. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 203 Sužnim kmetom je bila dolžnost, da so razven potrebnega živeža oddajali graščaku vse pridelke in obrodke. Sužnik je bil graščaku stvar, s katero je ravnal po svojem razsodku, kakor z drugo stvarjo imovine svoje; smel ga je kakor živino prodati, zamenjati, podariti in ga preseliti drugam. Vrhu tega je bila sužnost dedna in je prehajala od roda do roda. Težki jarem prvotne sužnosti je zlajšalo blažeče krščanstvo. V starih časih so se sklepale zakonske zveze med sužniki le po volji graščakovi. Ako ta ni priznal sklenjenega zakona, tedaj ni bil veljaven ; celo pravico je imel, razvezati zakonca in prodati družo. Ta in še marsikatera druga surovost se je končala, ko se je okrepilo in uveljavilo katoličanstvo. Najprej je zahtevala katoliška cerkev, da so se sklepali zakoni po cerkvenih zapovedih, in papež Adrijan (f 1159. leta) izrekel je odločno, da se zakonski robovi nikakor ne smejo razporo-čati. Odslej so prestale samovoljne razveze poročenih sužnikov, in njih otroke so priznavali za zakonske. Le jedna dolžnost je vezala zaročence: morali so graščaku za ženitveno dovolitev plačati ženitnino (maritagium). Toda ne samo cerkvi, ampak tudi graščakom je bilo na korist, da se je sužnim kmetom zlajšalo breme. Kmetje, s katerimi se je ravnalo kruto in trdosrčno, pobegnili so v mesta in trge, ali pa so se zatekli k pravičnejšim graščakom. Kolikor več kmetov je pobegnilo, toliko več je izgubil graščak dohodkov. Da so sužni kmetje cesto uhajali v mesta in trge, o tem pričajo vedne pritožbe kranjskih vla-stelinov. Ako je hotel graščak sužnika pridržati zemlji svoji, moral se je odreči nekaterim preobtežnim pravicam. Prepustil mu je del zemljiških prihodkov, in odslej je bilo pridnemu hranljivemu kmetu sploh mogoče, pridobiti si osebno posestvo, s katerim je smel ravnati po svoji volji. Ali tudi to olajšilo ni popolnoma zadovoljilo kmeta; zato so morali vlastelini še dovoliti, da je prehajala pravica do zemljiškega uživanja na sužnikove otroke ali sorodnike. Od XIII. veka so bila vsa zakupna zemljišča dedna; graščine so le jemale od dediča najdebelejšega vola, od vdove najlepšo obleko za mrtvaščino, kakor se še dandanes davek plačuje od dedščine. Se bolj se je uredilo razmerje kmeta in vlastelina, ko so jeli zapisovati dolžnosti in davščine podložnikov v graščinske urbarje. V teh niso bili natančno zaznamenovani samo davki, oziroma graščinski dohodki, ampak zapisano je bilo tudi, kakšno tlako in koliko dnij v tednu je moral posameznik tlačaniti. Kar se je določilo, vezalo je do- 204 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. tičnika in dediče njegove. Naposled so se razmere tlačanov glede na davščino, tlako, posedbo, užitno svojino in dedinsko zapustitev toli zboljšale, da je bilo med kmetom slobodnjakom in tlačanom le malo razločka. Po tako urejenih pravnih odnošajih se je skoro okrepil kmetski stan. Ze v začetku XIII. veka stoje povsod sela, vasi in majhni trgi ; zemljo v najodležnejših dolinah in na visokih planinah so ukoriščali. Kmetje, razvrščeni po srenjah, imeli so svoje zbore, pri katerih so se čitale njih pravice in dolžnosti in razpravljale njih težnje in pritožbe. Ako je bilo treba poravnati prepire, sestavili so posebne komisije, pri katerih so sodelovali njih zastopniki. Prvo mesto v občanih je imel župan, ki je branil pravice posameznih kmetov proti graščakom in pravice graščakove proti kmetom. To uspešno napredovanje so jele ovirati proti koncu XV. veka razne okolnosti; v notranji Avstriji, sosebno na Kranjskem je pretila kmetom celo nevarnost, da izgubi vse pridobitve prejšnjih časov. Veliko nadlog so provzročali kranjskim kmetom osebni boji, kakor tudi notranje in zunanje vojne. Hudi časi so napočili deželi kranjski, ko je Andrej Baumkircher s tovariši svojimi razgrajal po deželi. Toliko škode je napravil dolžnim in nedolžnim prebivalcem, da se ne da popisati. Ker ni Friderik III. storil ničesar, da bi poplačal najemnike Baumkircherjeve, morala je dežela za cesarja plačati dolgove in najemščine, ako se ni hotela pogubiti. Naložil seje takozvani osebni davek vsem stanovom. Plačevali so po svojih dohodkih škofje, opatje, duhovniki, grofje, baroni, gospodje, vitezi, plemenitniki, meščanje, trgovci, rokodelci, hlapci, vdove in vsak kmet na svojem posestvu po jeden goldinar; kdor pa je imel celo pristavo, po 24 vinarjev; na celem zemljišči 12 vinarjev, gostač in kočar po 8 vinarjev, vdova polovico tega, kar bi moral plačati mož, dečki, deklice, cel6 dojenci po 4 vinarje. ]) Skoro po teh zmedah pridere še grozovitejši sovražnik v deželo. Od leta 1471. so Osmani skoro neprestano napadali notranjo Avstrijo, posebno Kranjsko, katero so v 22 letih, od leta 1471. - 1493- oplenili in opustošili osemnajstkrat, ne da bi se jim kjerkoli postavili krepko v bran. 2) Kakšen hrup je bil v kmetih, to pripoveduje letopisec Unrest z nastopnimi besedami: »Po plenitvi so zakričali vsi kmetje: Zakaj se niso gospodje in plemenitniki postavili Turkom v bran? Zakaj so jim x) Unrest, letopis p. 565—569. 2) Prvi turški konjiki so prihruli na Kranjsko leta 1396. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500- 205 prizanašali ? Nemara, da je junaška' gospoda skrivaj potegnila s Turki?« — Ne glede na škodo, katero so Turki provzročili kmetom, da so jim opustošili polja in travnike, požgali poslopja in hiše, in odvedli jetnike v sužnost —- samo leta 1475. so ujeli 20.000 ljudij in požgali 200 vasij — zahtevale so se od kmeta še druge oprave. Ker jih ni ščitil niti deželni vladar, niti jih ni branilo deželno plemstvo, dasi je bila to obema dolžnost, sezidali so si kmetje sami taborišča. Ogradili so namreč griče ali pa utrdili cerkve ; in semkaj je pobegnilo kmetsko ljudstvo z imovino svojo, kadar so se bližale tolpe razbojniške. Raz ven tega so morali kmetje tlačaniti še pri utrjevanji mest in trgov. Cesar Friderik je leta 1475. ukazal vsem prelatom, plemeni-tašem, oskrbnikom in uradnikom na Kranjskem, da morajo v ta namen pošiljati svoje sužnike in podložnike v mesta, kadarkoli bi zahteval deželni glavar. Z jednakim ukazom (dne 23. vinotoka leta 1492.) je naročil vsem podložnikom, bivajočim okolo dve uri hoda od kočevskega mesta, da morajo tlačaniti pri obzidavanji in utrjevanji mesta. Ti ukazi so le zadeli kmete, naseljene blizu mest, toda cesar Friderik je razglasil še drugo povelje, ki je bilo na kvar vsem kmetom. Znano je, da so imeli v tedanjih časih le meščanje pravico tržiti. Zategadelj in da se odškodijo meščanje za žrtve, katere so prinašali o vojni, prepovedal je cesar kmetom večkrat, da ne smejo tržiti z živino, vinom, žitom in drugimi živili na kmetih, cerkviščih ali drugje zunaj mest. Opiraje se na take ukaze, prepovedala je bleska gospo-ščina leta 1502. oba sejma pri cerkvi Sv. Jovana v Bohinji;1) takisto so dali Radovljičanje leta 151$. trikrat oklicati, »da nihče ne sme na kmetih kupovati ali prodajati; kdor prodaja drugje, plača 5 mark šilingov globe;« 2) celo obrtnikom in krčmarjem so prepovedali, da bi obrtovali na deželi. Silno razljučeni so bili kranjski kmetje zat6, ker so si vlastelini trudili svoje dohodke pomnožiti s tem, da so zvišali vse davščine, denarne in osebne, katere so jemali od podložnikov svojih. Omenili smo že prej, da so bile vse dolžnosti in davščine podložnikov in njih upravičene terjatve zaznamenovane v graščinskem urbarji. Toda zaradi 1) Iz bleškega arhiva VIII. Vire, na katere se sklicujemo, priobčili smo v izvestji muzejskega društva leta 1889. (I.—XII.) a) XI.: »dass niemant solt nicht verkauffen oder kauften auf dem gay, sunder in der stat Radmannstorff« i. t. d. 206 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. mnogih dolgotrajnih vojska, v katere sta bila zapletena Friderik in Maks, nalagalo se je plemiškim posestnikom čimdalje več davkov. Ko plemstvo naposled ni izhajalo z urbarskimi dohodki svojimi, nakladalo je podložnikom davščine več, nego je bilo določeno v urbarjih. Da se izterjajo redni in izredni davki, katere sta zahtevala cesar Friderik in Maks za vojne svoje, da se dalje pokrijejo troški za dragoceno orožje in se gradovi dobro ohranijo, zvišali so vlastelini vse davščine in vrhu tega uvedli nove naklade in nenavadno tlako. Cesto se je pripetilo, da so umorili sužnike, odvedli jih v sužnost, ali da so ti zaradi prevelikih davkov ostavili zemljišča in šli služit k meščanom ali pravičnejšim graščakom. Ako so ostala zemljišča neobdelana, ako se njive niti niso posejale za silo, odškodili so se gra-ščaki za izgubljene dohodke s tem, da so zahtevali tem več davščin od ostalih tlačanov. Silno slabo se je godilo podložnikom zastavljenih graščin. Imetniki in upravniki takih graščin so povišali vse davke in sleharno tlako, da bi se le kolikor moči okoristili, dasiravno so bili zavezani z reverzi, zahtevati le davke zapisane v urbarjih. Kadar se je pobirala deželna naklada, katero so razpisali stanovi na posamezne graščine, naložili so graščinski imetniki vsoto, katero bi morali plačati sami, svojim podložnikom; ti so tedaj poleg navadnih urbarskih davkov plačevali tudi izredne naklade. Zaradi takovega tlačenja so se pritožili med drugimi tudi stodvorski občanje v Bohinjski dolini leta 1500.: »Mi tlačanje cesarskega veličanstva prosimo prav ponižno, da nas ne tlačijo, da ostane pri tem, kar je bilo doslej, sicer ostavimo zemljišča, zakaj prehudo nas zatirajo in obtežujejo; cesto smo potožili nadloge svoje, toda le malo se je obrnilo na bolje.« x) Takih nezadovoljnih podložnikov je bilo baš na Kranjskem mnogo; ko so namreč izmrli ortenburški in celjski grofje (leta 1457.), zastavil je cesar mnogo graščin plemenit-nikom in ministerijalcem. 2) Ker so se toli pogostoma poviševali davki, bili so kmetje do cela preverjeni, da se z uplačanimi vsotami okoriščajo le graščaki, ne pa cesar; in to mnenje je vznemirilo celo blagomisleče in zvesto udane v podložnike. Tako so se leta 1490. pritožili Selčanje, Ločanje in Želez- *) II.: »Wir der kays. Majestat armlent piten mit aller vnterthanigkeit vns bey alt herkhomen nit gedrungen werden« i. t. d. '2) Zastavljene graščine so bile v XVI. veku: Bela peč, Radovljica, Smlednik, Nadkamen, Primskovo, Naklo, Postdjina, Vipava, Senožeče, Prem, Planinski grad (Haas-berg), Logatec, Predjama. Lož, Reka, Devin, Pazin, Kočevje, Ribnica, Dobro polje, Svibenj, Gamberg, Poljane, Kostel. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 207 nikarji pri brižinskem škofu Sikstu zaradi prevelikih davkov. Za blaginjo svojih podložnikov skrbeči knez je poslal pritožnikom pismo, v katerem jih je poučil o resnični porabi plačanih davkov in zajedno zagotovil, da jih sploh ne misli obložiti z novimi davki, kakor drugi graščaki. »Kolikokrat smo vam odpisali, da nismo obdržali ne vinarja, ampak stanovi prejemajo denar in sicer za vladarja in cesarja našega. Kako morete tedaj reči, da pobira upravnik denarje zase ali za nas ? — Rekli smo tudi našemu upravniku, da ne mislimo nobenega pod-ložnika obtežiti z novimi davki, ali zahtevati od vas, česar niste dajali prednikom našim. Zatorej bodite pokorni in izkažite se našemu upravniku, kakor je pristojno nam in škofiji naši.« x) Navzlic tem zagotovilom so ostali kmetje pri svojem prvem v v mnenji. Se 1815. leta so izrekli bohinjski Cesnjičanje v pritožbi, katero so poslali cesarju, da ne bodo dajali nobene naklade. Samo če bi jih cesarsko veličanstvo samo zahtevalo od njih in v ta namen naravnost poslalo občanom zapečateno pismo, hočejo rado-voljno dati vse, česarkoli bode želelo cesarsko veličanstvo, in če treba, žrtvovati tudi življenje in imenje, in mu vselej, ponoči in podnevi biti podložni.2) Iz zagovora bleškega graščaka razvidimo, da so oponosne besede, s katerimi so kmetje graščakom očitali nepošteno poslovanje z deželnimi nakladami, globoko zbodle dotičnike. »Ne dopuščam kmetom, da bi me tožili brez pravega vzroka; toda mogoče je, da niso nekateri sami opravili davkov, temveč zvalili jih na reveže; ko bi hotel, lahko bi imenoval take, ki niso plačali 2 gld. Naj tožijo cesarsko veličanstvo, jaz nisem denarja zapravil, celo na izgubi sem, ker sem večkrat iz svojega denarja kmetom posojal za davek, ne da bi mi povrnili kaj: tako zahvalo imam od .poštenih' kmetov.« 3) Med vsemi vojnami, v katere se je zapletel cesar Maks L, bila ni nobena pogubnejša kranjskim kmetom in drugim deželanom, nego benečanska. Niti trgovine niti prometa ni bilo, vse ceste in potje, po katerih so Kranjci gonili živino na Laško in vozili žito, platno, sukno in druge izdelke na prodajo, bili so več let zaprti. Poleg tega je cesar po svojem kancelarji vedno zahteval od stanov denarne pomoči, in *) »Dopisovalne knjige« škofa Siksta v nadškofijskem arhivu monakovskem; objavil F. M. Maver v »Beitrage zur Kunde steiermarkischer Geschichtsquellen,« 15. letnik, 1878. 2) Poglej listino IX. na str. 138 izvestja muzejskega društva 1889. leta 8) Prim. list XII. na str. 145. in 146. 2o8 Ste"bor: Možu vzorniku. če so mu tudi izprva prošnjo odbili, naposled so se mu venderle udali in mu privolili vsaj nekaj terjavščine. Vlastelini in graščinski imetniki so naložili te vsote svojim podložnikom, ki so morali naposled plačati vso naklado. Zato so bili nakladni deleži precej visoki: zemljaki in polzemljaki so plačevali po io, 14 in 20 goldinarjev.J) (Dalje prihodnjič). Možu vzorniku. (Pesniku * * * za dan 19. sušca leta 1891.) JXunogo videl mdž po sveti, Tebe njih spoznal sem diko, Duši svoji včrtal sliko, Ki se mi spopolni z leti. Velik posel je — živeti. Kdor vrši ga brez zavisti, Brez sebičja — mož je tisti; S srcem um — glasilo zmage, Njemu vse so misli blage, Smotri njega solnčnočis ti. Volje trdne sklep železni Zle ovire v prah razdeva; Ž njim vzajemno milo seva V dušo mdžu svit ljubezni; Tuj mu dih je strastij jezni. Vsako vzorno koprnenje, Hrana njega je poštenje, Čustva tajna in očita, Vsa so v moži plemenita, BI ti g o sle*harno teženje. Smotri njega solnčnočisti, Blago sleharno teženje, Delo njemu je življenje, Vedno mož ostane isti. Sklep najskromnejši — resnica Dela da" mu pdlje širno; Ce srce" je mdžu mirno, Kaj mu ljudska govorica! Zadovoljnost mu družica, Sreče drag izvor — trpljenje, Delo — vztrajno hrepenenje, Dokler v grob ga zemlje črne Smrt napdsled ne zagrne — Delo njemu je življenje. Kakor solnce, ki prisije Svetlo v jutru od izhoda, Z nebnega na vččer svoda Svetlo se za goro skrije: Dokler truden ne počije, Mož tako v kreposti čisti, Zdse ne loveč koristi, Kar je vzgojil v krepki duši, Nikdar v pddlosti ne ruši —¦ Vedno mož ostane isti! Stebor. !) X., na str. 139.; XI., na str. 143. 248 Listek. Cerkev. Ali iskrenemu Slovanu skoro ni bilo prebiti v madjarskih »Švabih«, in zato se je leto dnij preselil v Temešvar, kjer je ostal do leta 1881. kot kapelnik pravoslavne stolne cerkve; ondu je tudi osnoval glasbeni zavod skupno z bivšim svojim součencem, svakom Jožefom Hajkom. Ko pa mu umre hčerka Marinka, preseli se globoko užaljen v hrvaški Karlovec, kjer se začne pravo njegovo delovanje na glasbeno-književnem polji. Poleg obilega posla, katerega mu je nalagalo vodstvo karlovškega glasbenega zavoda, bavil se je pridno s skladanjem in leta 1883. izdal prvo, leta 1885. pa drugo knjigo svojih »Skladeb«. Prav tega leta se preseli Vilhar v Sisek, za leto dnij pa v Splet, kjer izda" leta 1889. tretjo knjigo svojih »Skladeb«. Ali poitalijančeno mesto mu ne prija, in zato odide v Gospič, kjer službuje i dandanes. Zdi, da se ne utegne dosti baviti s skladbami, ker mora po ves dan poučevati zasebno, da se preživi in da — odplačuje dolgove, katere so mu nabremenili dosihdob izdani glasbeni proizvodi! Zlasti Slovenci so mu brez-primerno nehvaležni, ker njega knjige — razven prve — trohne" v zalogi, dasi jim je cena jako neznatna . . . Kakor čujemo, ima Vilhar še mnogo skladeb v rokopisu, baviti pa se hoče odslej samo z večjimi orkestralnimi deli. Lani je spisal dokaj obširno burlesko za orkester in petje, naslovljeno »Ustaši«, katera se je že nekolikokrat uspešno pela v Varaždinu. Takisto piše romantiško opero ,,Zvonimir", o kateri upamo, da jo skoro dovrši. Zasluge Vilharjeve za slovensko in južnoslovansko skladbo so poudarjali že mnogi veščaki; nedavno smo še čitali v češkem glasbenem listu ,,Daliboru" jako laskavo oceno, katero je priobčil prof. František Pich. Ali najboljši dokaz, kako obljubljene so Vilharjeve skladbe narodu slovenskemu, izvestno je to, da ni izlepa veselice, kjer bi se ne pela ta ali ona pesem njegova! — O petindvajsetletnici je imenoval ,,Zemaljski glasbeni zavod" v Zagrebu Vilharja za svojega častnega člena. Želimo mu, da bi ga skoro pozvali v večje mesto, kjer bode mogel delovati obsežneje in uspešneje — umetnik, s katerim se sicer radi in upravičeno ponašamo pred slovanskim svetom, katerega pa vsekakor premalo — podpiramo ! I. izkaz darov za Prešernov spomenik. Do dne 26. sušca so darovali: Gg. dijaki ljubljanske gimnazije leta 1889............ gld. 32' 15 gosp. J. M. v Ljubljani leta 1889............... „ 12.20 gg. dijaki v Cerkljah leta 1889. ,.............. ,. IO.— „ „ ,, „ 1890........•....... „ 20.— gosp. dr. Fr. Celestin, kr. profesor v Zagrebu leta 1891....... ,, 50.— ,, A. Aškerc, kapelan v Vitanji.............. ,, 5.— ,, M. Valjavec, kr. profesor v Zagrebu (podpisal 50 gld.)..... ,, 2.— ,, J. Steklasa, kr. profesor v Zagrebu ..•..•...... ,, 5.— ,, dr. Fr. Kos, c. kr. profesor v Gorici........... ,, 5.— ,, J. Navratil, ravnatelj c. kr. pom. uradov na Dunaji...... „ 3.— ,, dr. J. Hrašovec v Celji................ ,, 5.— ,, J. Vrhovnik, župnik v Št. Gothardu.......• ,, 5.— ,, dr. J. Vošnjak, dež. odbornik i. t. d. v Ljubljani (podpisal 50 gld.) . ,, 10.— skupaj . . . gld. 164.35 Mimo tega sta podpisala gg. ces. svetnik Ivan Murnik in dr. Jernej Zupanec v Ljubljani vsak po 50 gld. Iz muzejskega društva. Kakor smo omenili že v poslednji številki, predaval je pri mesečnem zboru dne 29. prosinca prof. Julij IVallner o »gospodarstvu ljubljanske mestne občine v letih 1590, in 1591.« V uvodu je predavatelj razložil, kakšen pomen Listek. 249 imajo v zgodovinskem oziru stare računske knjige in zapisniki troškov in dohodkov. Tu so vsi podatki razpregledno razvrščeni, kronološko urejeni in popolnoma zanesljivi, ker so se dohodki in troški v obče nadzirali natanko. Take dobro ohranjene knjige in zapisniki se nahajajo v ljubljanski mestni registraturi iz 16., 17. in 18. stoletja; nekaterih platnice so vezane s starim pergamenom, ki ima staronemške in latinske napise celo iz XII. veka. Iz zapisnikov in računskih knjig se razvidi , da je mesto dobivalo leta 159°. in leta 1591, največ dohodkov od mestnih opekarnic, gozdov, malino v, letnih sejmov in od mitnine, katero so pobirali mestni mitničarji pri grajskih, samostanskih nemških, starotrških in drugih vratih. Vsi dohodki so znašali 1591, leta 6303 gld. Troški so bili kaj raznovrstui; razven navadnih plačil za mestne uradnike in služabnike, deželne davke in mestno upravo sploh, izdal je župan primeroma visoko vsoto za mestne godce, pojedine in gostbe, ženitovanja in druge takrat obične veselice. Največjo letno plačo je dobival mestni pisar, z vsemi prikladami 250 gld., mestni sluge in gozdni čuvaji pa le po 12 gld. Vseh troškov je bilo 1591, leta 6217 gld. Ali v to vsoto riso všteti denarji, katere so dajali hranilci mestni blagajnici v shrambo. Ker ni bilo v istem času hranilnic, nalagali so denar na obresti pri bogatih trgovcih ali javnih oblastvih; takega denarja je dobilo mesto 1591 leta: 1671 gld. in je plačevalo hranilcem 7°/0 obrestij. Samo ob sebi se umeje, da je to pomnožilo mestni dolg, ker se niso izplačevale vsakoletne obresti. Zato moramo reči, da je bilo gospodarstveno razmerje mestne občine ljubljanske v imenovanem letu celo neugodno, kar so katoliški reformatorji poudarjali pri vsaki priliki. Slabo gospodarjenje je bilo med druzimi stvarmi vzrok, da je deželno oblastvo pre-ustrojilo mestno upravo v katoliškem duhu. — Prof. Wallner je vso tvarino lepo razvrstil in z marsikaterim dovtipom osolil jasno predavanje; zato so ga obilo zbrani poslušalci pohvalili z živahnim odobravanjem. Pri mesečnem zboru dne 26. svečana t. 1. je predaval g. prof. Hubad o predmetu, katerega je društvenemu predsedniku naznanil z naslovom: »Aesthetisches und Dramatisches vom Grintovec und dem Kankerthale.« Omenivši s kratkimi besedami po-ložje in geološko sestavo Kamniških planin, slikal je g. predavatelj pot od Predvora po kokriški dolini, mimo Suhadolnika in Frischaufove koče na vrh Grintovca in imenoval in razkazoval rastline, katere rasejo ob poti ali sploh na omenjenem gorovji. Z društvenega stališča bi želeli, da se je gosp. profesor postavil samo na znanstvena tla, zakaj muzejsko društvo ima po pravilih namen gojiti deželoznanstvo na strogo znanstveni podlagi. Dokaj znatneje bi bil obogatil deželoznanstvo, da nam je znanstveno razjasnil, v kakšni zvezi je navpična izobrazba in geološka sestava Kamniških planin z rastlinstvom, človeškimi naselitvami in gospodarskim razmerjem ondotnih prebivalcev. A. Kaspret. Podporno društvo za slovenske visokošolce na Dunaji je izdalo drugo letno poročilo, katero obseza mimo drugih stvarij izkaze o društveni imovini, podporah in pod-pirancih, troških za društvo in končno spisek udov in dobrotnikov. — Osnovna glavnica znaša 24l3"o6 gld., razpoložna glavnica pa 2I4'96 gld., torej skupaj 2628 02 gld. Pod-piranih je bilo 1890. leta 48 dijakov v 159 slučajih, kateri so dobili podpore 9o8'66 gld., in sicer 34 Kranjcev, 9 Štajercev, 4 Primorci in 1 Korošec. Od meseca vinotoka so se delile zgolj denarne podpore; meseca listopada pa je sklenil odbor, da se odslej deli podpora v obednicah in samo izjemoma v denarjih. Koncem svojega poročila prosi odbor, da bi narod slovenski ne pozabil podpornega društva, nego vsakdo mu izkušaj v svojih krogih pridobiti novih dobrotnikov in pospeševateljev. Prepričani smo, da ta prošnja ne ostane brezuspešna, nego da se 136 dobrotnikom, izkazanim v poročilu, pridruži še • Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 267 Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. (Dalje ) praša se, s kakšnimi novimi davki so obteževali graščaki svoje podložnike, kako so si množili dohodke in kako so ravnali pri tem ? Nove terjavščine so bile ali vzvišani davki v denarjih in pridelkih, ali težja tlaka. Navadno je graščina množila svoje dohodke s tem, da je nalagala prena klade (Ueberzins). Kmetu se je naročilo, da mora za uživanje svojega zemljišča razven urbarskih davkov posebe še plačevati naklado, katero so imenovali prenaklado. Ako je bilo zemljišče dobro in naklada zmerna, izhajalo se je še; ali poroča se nam, da so nalagali kmetom toli visoke naklade, da so morala višja oblastva posredovati in pomagati. Tako so ukrenili cesarski poverjeniki okolo 1500. leta, da se odbije presežna naklada, katero je jemal bleski gra- v ščak, Hartmann pl. Kreyg od nekaterih kmetov v Cešnjici in Bistrici, in da se pravično ravnaj z ubogimi tlačani.1) v v Se več dobička so imeli graščaki od kupne pravice. Ze v XIII. stoletji je bilo obično, da so vlastelini dajali tlačanom svojim in drugim podložnikom kupno pravico do zemljišč; s to je dobil pod-ložnik pravico, ne da bi kratil nadvlastnikovega prava, prodati zemljišče ali pa za dedščino zapustiti potomcem svojim. Zajedno je varovala kmeta, da se mu niso samovoljno zvišali davki. Le kdor je pustil zemljišče v puščo ali obdela val nemarno, ali se branil tlačaniti, izgubil je kupno pravico. Ker so baš ob obratu XV. veka graščaki vzvišali vse davščine in terjali težje tlake — pripetilo se je večkrat, da so se zadeti kmetje upirali. V takem slučaji so jim vzeli kupno pismo ali pa so razveljavili kup. Ako je hotel kmet zopet dobiti kupno pravico, moral je drugič plačati kupnino ali se pa odpovedati koristi kupne pravice. Zaradi takega izvrševanja kupne pravice so se *) Glej I. na str. 110.: »Item der von Kreyg hat auf einer hube zu Feystritz am ueberzins daraufgeschlagen, derselbe zins soli abgethan vnd der ormmaun bey alteu her-kommen gehalten werden; item mer hat der von Kreyg einen ueberzins auf des Fri-tzens huebe zu Kerschdorf geschlagen, der soli auch abgethan vverden«. e 268 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. pritožili bleski kmetje proti graščinskemu imetniku Juriju pl. Pucheimu : »Omenjamo tudi to, da je dajal svojim kmetom kupna pisma in urbarje po 10 gld.; toda za nekaj časa, ko si je kmet že postavil stan na zemljišči, vzel mu je pismo, in tako je izgubil kmet to, kar je dal svojemu gospodu".1) Če so graščaki iz navedenega vzroka preklicali kupno pravico, trdili so smelo, da niso nikomur vzeli imovine krivično ali brez pravega vzroka, vender je bilo po mislih kmetov takšno ravnanje krivično, ker jim graščina ni povrnila denarja, katerega so potrošili za zgradbo svojega d6ma in jih ni odškodila za trud, katerega so imeli z obdelavanjem zemljišč. Vender tudi oni podložniki, ki so natanko izvrševali dolžnosti svoje, niso bili gotovi koristi kupnega pisma. Ce niso imeli graščaki formalno pravega povoda razveljaviti kupne pravice, odkupovali so kupna pisma in so oddajali zemljišča kmetom, ki so obljubili plačevati večjo naklado. V Srednji vasi (Bohinj) si je osvojil Jurij pl. Kreyg, povrnivši kupnino, plemenitaško posestvo, od katerega je plačeval neki Marin po 20 šilingov ; nat6 mu je naložil letno prenaklado pol marke šilingov.2) Jurija Krevga naslednik Hartmann se je tak6 še bolj okoristil, ker je jedno zemljišče, prej pripadajoče imenovanemu posestvu, oddal za 10 šilingov cerkvi Sv. Marjete, drugo pa tlačanu, ki mu je plačeval dve marki; takisto so mu plačevali štirje drugi tlačanje. Prav tako je odkupil Hartmann pl. Kreyg kupno pravico do nekega zemljišča v Bistrici in jo preobložil z naklado. Glede na prvi odkup so ukrenili cesarski svetovalci, naj vzame pl. Kreyg denar, s katerim je odkupil pravico, nazaj, in vrne posestvo v Srednji vasi. Zaradi drugega slučaja se mu je naročilo, naj se izpriča, ali ima pravico nalagati naklado cesarskim podložnikom.3) »Ne vem«, odgovoril je Hartmann Kreyg, »katero zemljišče imajo v mislih, tudi zanje nisem mogel pozvedeti; če se je pa tak6 ravnalo, kakor se je poročalo, to je, če se je pravica odkupila, zakaj ne bi užival svojega posestva po svoji pravici in nalagal naklad po svoji potrebščini ? Prav tako odločen bodi moj od- v govor tudi na pritožbo zaradi Friderikovega zemljišča v Cešnjici.«4) Tudi v naslednjih letih so odkupovali graščaki kupna pisma, kakor vidimo iz suplikacije Blejcev 1515. leta, in to je napotilo tudi blago-misleče kmete, da so se pridružili upornikom. *) X. na str. 140. 1. 1515. 2) I. str. 109 in VI, str. 120. 3) I. str. 109, I. str. 110, VII, str, 132. 4) VI. na str. 124. Anton Kaspref. Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 269 Nadalje so se kmetje pritoževali zaradi mrtvaščine. Po strogem pravu je pripadlo po smrti hišnega gospodarja vse očinstvo graščaku, toda že v starih časih se je ravnalo pravičneje in mileje. Navadno je vzela graščina od zapuščine mrtvaškega vola, to je najlepšo živino v hlevu, po smrti gospodinje nje najlepšo obleko. Mnogi graščaki na Kranjskem še tega niso jemali, ker se jim je zdelo krivično in malo dostojno. Izpregledali so jim posebno takrat, ako je zapustnik kaj volil cerkvi. Navadno se je dajala primerna odkupnina: na Kranjskem dvanajst šilingov in četrtinka vina. Ali že ta vsota je bila previsoka, zakaj na Štajerskem je znašala odkupnina le 30 ali 32 vinarjev. Ob obratu XV. stoletja so jeli graščaki zahtevati po 10 in še več goldinarjev. »Ako umrje kmet, ki ima dediče, takoj pride gospod in jim vzame vso imovino; kaj ostani potem dedičem ? Če hočejo otroci ostati na domu, morajo plačati po deset goldinarjev in še več, sicer jim zapade ; po stari navadi smo dajali po dvanajst šilingov in četrtinko vina, in dasi je oče obdaril cerkev v oporoki, ali postavil stan na zemljišči, izgube vender otroci, kar je pripravil oče.«1) Da se pomnože graščinski dohodki, izumili so graščaki nov davek: stavbnino. Vsak kmet, ki si je postavil na zemlji svoje občine hišo ali drugo poslopje, plačal je graščini 12 šilingov. Izvzeti so bili, kakor trdijo kmetje, le malini ob občinskih potokih in rekah.2) Jednako prednost so imele hiše, katere so si sezidali slobodni podložniki na svoji zemlji.8) O začetku XVI. stoletja so pobirali graščaki za stav-binsko dovolitev isti davek od slobodnih podložnikov, kakor od kmetov tlačanov. Vrhu tega je bilo strogo prepovedano, brez graščakove privolitve staviti maline ob občinskih potokih in rekah; za vsak že postavljen malin je bilo plačati v graščino po 12 šilingov stavbnine. Tudi proti tej novi obtežbi so se pritožili Cešnjičanje in Bohinjci leta 1515.4) Nadalje so se pritožili kmetje, da terja bleska graščina desetino od vsakega kmeta, ki proda hišo, travnik, njivo ali kako drugo zemljišče. Kmetje sicer trdijo, da tega davka prej ni bilo, toda graščak se sklicuje na staro navado, po kateri mora vsak kranjski podložnik, ki proda zemljišče, desetino plačati vlastelinu, ta pa napisati prodajno pismo.5) Kakor povsod, vzvišali so vlastelini tudi na Kranjskem pristojbino za napravek prodajne listine, kar so imeli kmetje za nov davek. ') Pritožba bleskih kmetov leta 1515, X. str. 139, IX. 137, III. 115. 2) IX. str. 139, in XI, str. 143 , 3) Ibidem. 4) IX, str. 137 in XI, str. 143. ») XII str. 144 270 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1 50O. Silno je razljutilo kmete, da so jih sebični graščaki in oskrbniki preoblagali z globami. Kdor ni izpolnil svoje dolžnosti, kdor ni bil gosposki pokoren ali ji ni izkazal dolžne časti, ali kdor je celo kratil nje pravice, zapadel je globi. Ker so globe imele namen posilno vzdrževati podloštvo, bile so visoke in so znašale po 10, 20 in še več goldinarjev. Ko so Blejci blizu gradu ujeli štiri medvede, dva mlada in dva stara, ki so požrli mnogo živine, zahteval je graščak po svojem oskrbniku, naj mu za plačilo prepuste vsaj kos lovskega plena. Ali kmetje so poslancu pokazali pot, rekoč, naj jih le zatoži. Nato so prodali ves lovski plen v Radovljico, dobro vedoč, da bode izku-pilo več zaleglo, nego graščakova strelščina. Pred sodiščem bi se lahko pozivali na cesarjev ukaz, ki jim prepoveduje tržiti po deželi. Vender graščak je obrnil stvar na drugo stran: zaglobil jih je za 14 oglejskih goldinarjev, ker so se predrznih svojevoljno loviti v graščinskem lovišči. »Saj jih nisem*, zagovarjal se je graščak, »kaznil tako hudo, kakor poročajo; milost Vaša le poglej v ustanovno pismo, kakšno kazen je prisoditi takemu krivcu.*1) Res da so bile za lov v graščinskem lovišči in druge prestopke odmerjene najhujše kazni na življenji in imenji, toda bile so le strašilo, dejanski se niso izvrševale; zakaj v njih ni bila določena prava globa, ampak le merilo, po katerem naj se ceni prestopek zakona. V našem slučaji so kmetje trdno menili, da je dovoljeno ubijati zverino, ki je davila njih in graščinsko živino in katere ni bila varna vsa okolica. Zategadelj in ker bi bilo graščini sami skrbeti za varstvo, menili so zaglobljeni kmetje, da se jim je storila krivica in zato so se pritožili pri briksenskem škofu, teritorijalnem gospodu svojem.2) Zajedno so postavili v suplikacijo še drug kazenski slučaj, ki je zanimiv zategadelj, ker kaže, da so se trudili dobiti privržencev pri drugih stanovih. Nekega dne je prišel graščakov pastorek, Krištof pl. Kreyg, na Bled in se ugostil pri kmetu Tomaži. Nat6 da graščak Tomaža zapreti, rekoč: »Jaz sem tvoj gospod, ne pa mladi gospodič«. Potem ga je še zaglobil za 4 oglejske goldinarje. Po pritožbi kmetov je Tomaž plemiča prijazno vzprejel in mu postregel s poličem vina; zat6 se čudijo, kako ga more zaglobiti zaradi tega. Vse drugače si je mislil Jurij Pucheimski prijazno gostilo: menil je, da je bil pri Tomaži skriven shod, pri katerem so mladega gospodiča nagovarjali, naj se pri bodoči vstaji pridruži kmetom. To se mu je zdelo tem verjetneje, ker je prišel k njemu tistega dne, ko njega ni bilo na Bledu, !) XII. str. 147. 2) X. str. 140. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 15O0. 271 in ker se je vedel kmet pozneje nespodobno. Ko je graščak nekega dne jezdil iz Radovljice proti Bledu, psoval ga je Tomaž, zasmehoval ga in kričal: »Ne ti, ampak mladi Krištof je moj gospod !(< Ker so kmetje hoteli izneveriti pastorka njegovega in ž njim vred osnovati upor, dal je Tomaža zapreti in zaglobiti. Juriju Pucheimskemu je žal, da ni Tomaža kaznil po vsi ostrosti zakona; v tem slučaji bi se kmetje zbali ostre kazni in bi bili opustili zavezo in upor, »zakaj isti Tomaž je bil jeden izmed prvih, ki so snovali zaroto.«1) Skoro ni misliti, da se je plemič Krištof udeležil kmetskega gibanja; kmetje so morda menili, da jim je mladi gospodič naklonjen in da blagovoljno podpira njih težnje, sicer ne bi bili prosili in prosili briksenskega škofa, naj ga postavi za dediča, ko bi se ne bili nadejali, da bode ž njimi ravnal mileje.7) Ali je bil Krištof res blagega srca, ali si je hotel po taki zaroti hitreje pridobiti graščino in očetovo dedščino, dognati je težko. Prepire med kmeti in graščinami so provzročali tudi slabše kovani novci, posebno takrat, kadar se je zahteval davek v gotovini. Da bi se varovali škode, niso hoteli graščaki jemati v deželi navadnih menj vrednih novcev, temveč so zahtevali po urbarji le dobrih, polnoveljavnih, takozvanih »črnih penezov.« Iz pritožbe Blejcev je razvidno, da je izgubil vsak kranjski kmet pri »ranjši« po 18 črnih penezov. Vender so se tudi kmetje izogibali škode in dajali za goldinar le po 55 krajcarjev; temu pa so se protivili graščaki, ker niso hoteli pri goldinarji izgubiti pet krajcarjev. Seveda so kmetje malokdaj od gra-ščakov dobivali denarjev. Čudno je, da se kmetje v nobeni suplikaciji ne pritožijo, da jim graščaki vzvišujejo tudi davščino v poljskih pridelkih. Samo Cešnji-čane je težilo, da so od 30 ogonov škofovske njive poleg urbarskega davka še dajali po 4 mernike pšenice. To prihaja odtod, da se je namesto poljskih pridelkov navadno plačevala odkupnina; od XIV. stoletja je bila skoro povsod navada, da so raznovrstne urbarske dolžnosti odkupovali z denarjem. (Dalje prihodnjič.) ') X. str. 139. in 140., XII. str. 146. in 147. Ta upor je bil leta 1513. 7) X str 140: »Item mer ist vnser begeren, geb E. F. Gn. vns vnserm rechten erbhern, den jungen Cristof von Kreyg, deu wellen wir gern haben.« Anton Kasprel: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 331 Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. (Dalje.) lavna dolžnost sužnih kmetov je bila tlaka ali robota. Kmet tlačan je bil obvezan, vlastelinu na korist osebno opravljati raznovrstna dela. Razločevali so peš tlako in vozno tlako ter nalagali obe po obsežnosti zemljišča. Razven peš tlake so delali zemljaki in polzemljaki vozno tlako z vprežno živino, kolikorkrat je zahteval graščak; četrtnjaki in drugi, ki so imeli še menj zemlje, opravljali so samotež ročno tlako, ali pa so služili kot sli. Za potrebno hrano, pijačo in živinsko klajo je skrbela po stari pravični navadi graščina, vender ni bilo to povsod obično. Po starem pravdnem običaji tlaka ni bila odmerjena, niti ni bilo določeno občasje in opravilo, ampak zahtevala se je, kolikorkrat jo je hotel imeti vlastelin za osebne svoje ali domače potrebščine (prekoredna robota), vender samo za te, ne pa za obrtno aH drugo podjetje, ki bi donašalo mnogo dobička. To je bila v prvih časih je-dina zakonita omejitev robote. Toda ko so jeli zapisovati dolžnosti in davščine podložnikov v graščinske urbarje, določilo se je pogojema, kakšno tlako (n. pr. kositi, obračati, plastiti, zmetavati i. t. d.) in koliko dnij v tednu (n. pr. po dva ali tri) mora posameznik tlačaniti (redna tlaka). Ako je zahtevala graščina tlako, ki ni bila zaznamenovana v urbarji, bila je navada, da je primerno odškodila kmeta. Ob obratu XV. veka so zahtevali kranjski vlastelini proti pogodbi novo, preko-redno tlako, ne da bi kmetov primerno odškodili. Bleske kmete so primorali, da so za graščinskimi ribiči nosili vrše, ribnjače in ribje brente z Bleda v Bohinj in z ujetimi ribami nazaj, »česar ni bilo prej.«1) Do cela je ravnala graščina proti pravdnemu običaju, da jih je zavezala tlačaniti dan za dnevom.2) Zmede so nastale tudi zato, ker so zahtevali graščaki sedaj osebno tlako, sedaj robotnino, kakor je ravno nanesla korist in okoliščina. Ako je bilo treba na zemljišči, od katerega se je pobirala robotnina, postaviti kmetijsko poslopje, zahtevala je *) IX., str, 138, XI., 143 in XII, 145: »\vas vor nit gewesen ist«. 3; X., 139: »Item von wegen robot, dass wir tiiglich robat rnuessen thun zu; vusem schloss, das vor nit gewesen ist.« 332 Auton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. osebno tlako, zakaj kmetje so imeli v tem slučaji dolžnost, ne le opravljati teh kmetskih opravil, ampak tudi postaviti potrebni kozolec. Tako je dal bleski graščak Jurij Pucheimski bohinjskim Cešnji-čanom na voljo, tlačaniti za tri senožeti ali plačati 12 šilingov. Kmetje so izvolili robotnino, toda malo časa potem je zahteval osebno tlako, baje zategadelj, ker so se pritožili zaradi previsoke robotnine, resnično pa zato, ker jih je hotel primorati, da bi mu postavili senjak na senožeti.1) Da je bilo graščaku samo do tega, kako bi se okoristil kolikor mogoče, vidi se iz pritožbe omenjene kmetske občine: »graščina oddaja senožeti vse predrago, vrhu tega moramo plačevati 12 gld. robotnine, tega ni bilo prej.«2) Dalje je razljutila kmete tovorna in vozna tlaka. Kmetje so dobivali navadno plačilo za vožnjo, ki ni bila zaznamenovana v graščinskem urbarji. Po stari navadi je dajal graščak kmetu za vsakega tovornega ali voznega konja pol vrča (emper) vina, 7 šilingov in 3 merice pšenice ali ovsa. To plačilo je graščina odpravila in zahtevala neomejeno vozno tlako ali pa primerno odkupnino. Proti tej dvojni oškodbi so se pritožili kmetje leta 1515-.' »Mi moramo delati vozno tlako ali pa plačevati 64 šilingov, česar ni bilo prej; dajali smo le odškodnino za vino, sedaj pa jemlje graščina robotnino in nam ne daje, kar nam gre po pravici; po ,stari pravdi' je dati za vsakega konja pol vrča vina, 7 šilingov in 3 merice pšenice. To zahtevamo vsi kmetje: hoče li graščak imeti vožnjo, naj jo plača, kakor nam gre po pravici.«3) Zmede med kmeti in graščaki so nastale tudi zaradi drvaščine, steljščine in uživanja graščinskih gozdov. Tlačanje in slobodnjaki so dobivali po starem običaji iz graščinskih gozdov steljo, podnet in drva, protje in kolje, kolikor jim je bilo treba. To užitno pravico je bleska gospoda kratila radovljiškim kmetom, ki so hodili k Savi in v Bohinj po drva. Zagoriškemu županu, Kristijanu Muselju, prepovedala je drvariti in plaviti drva, dasiravno jih je posekal v tistem gozdnem okraji, kjer so imeli njega predniki od nekdaj drva-ščino. Gorjanci so se pritožili, da hodijo Krevgovi podložniki proti stari navadi v njih srenjo po drva, kole in vitre ter jim delajo krivico in škodo. Hartmann pl. Kreyg se v zagovoru opira na to, da pripada ves svet ob Savi in Bohinji z gozdi, vodo in ribstvom vred oblastvu bleske graščine, da niso tožitelji brez graščakovega privoljenja nikdar 1) IX., 137; XI., 142, in XII, 144. 2) XI., 142. «) IX., 137, X., 139. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 333 imeli drvaščine in steljščine v dotičnih okrajih. Kmetje so mariveč proti prepovedi njegovi »neskromno in nezmerno« veliko drv in lesa, več nego je bilo treba, zlobno in prešerno posekali, in zato jim je vzel drva in les.1) Toda cesarski svetovalci niso priznali njegovega zagovora, ker je pripadalo dotično ozemlje ob Savi in Bohinji graščini radovljiški, ne pa bleski. Zato so ukrenili, naj Hartmann pl. Kreyg ne brani Radovljičanom in drugim podložnikom ces. Veličanstva drva-riti in plaviti les, kolikor ga potrebujejo zase. Takisto so razsodili Museljevo tožbo in izrecno ukazali: graščina naj mu privošči steljo, drva, les in protje za plot, kakor je bilo nekdaj. Cel6 Gorjanci so bili toliko uslišani, da je Kreyg obljubil preiskati njih pritožbo, in ako bi preiskava dognala, da hodijo njegovi tlačanje res v gorjansko srenjo po steljo, drva in les, tega ne bode dopuščal delj.2) Najčešče so se pritoževali gorenjski kmetje zaradi ribstva, lova in planinske paše. V vseh prošnjah od zadnjega desetletja XV. veka do začetka krvave kmetske vojske (leta 1515.) obnavljajo kmetje prošnjo, naj se jim dovoli slobodno ribariti v Bohinjskem jezeru, Malem in Velikem Suhem potoku, Bistrici, Radovni in sploh v potokih, ki se iztekajo v Bohinjsko Savo. Nekdaj so uživali navedene pravice, s6sebno ribstvo in lov, samo deželni knezi in vlastelini, sčasoma pa so jih povsem ali nekoliko prepustili svojim podložnikom, da so si množili dohodke ali plačevali nenavadne usluge. Bohinjci so dobili zat6, da so stražili ob meji benečanski na vrhu visokih in pustih gora, pravico ribariti v jezeru in loviti divje koze in drugo divjad; samo na vsake kvatre so morali dajati graščini 24 rib. Jednako so bili radovljiški kmetje upravičeni loviti v bohinjski Savi »želodnike in kaple« in vsakovrstne ribe, in sicer od nje iztoka do Kreygove žage v Bohinjski Beli.3) Stodvorski občanje so celo vse leto slobodno ribarili v Ribnici, izvzemši devet tednov od sv. Mihela do sv. Andreja.4) Vse te pravice so kmetom povsem ali samo nekoliko odrekli graščaki okolo obrata XV. veka. Sosebno je prepovedala bleska gosposka, da bi kmetje ribarili v Bohinjskem jezeru, baje zategadelj, ker so pod jezom in tam, kjer navadno plavajo ribe, ribarili pred sv. Mihelom s prepovedanim ribiškim orodjem.5) Kmetje so se pozivali na starodavno navado, po kateri so že za celjskih grofov in cesarja Friderika III. 1) L, 109, III., 115, IV., 117) v., 119, VI., 121." *) VIL, 132, 133; VI., 131 in 132. 3) VIII., i3S. 4) II., 112. 5) VI., 126. 334 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo ieta 15°°- slobodno ribarili v jezeru vse leto, izvzemši devet tednov od sv. Mi-hela do sv. Andreja, kadar je lovila graščina v jezeru in potoku do jezu. In dasiravno še sedaj dajo graščini na vsake kvatre 24 rib, vender se jim brani ribariti pod jezom.1) Hartmann pl. Kreyg pa ne lovi samo v potoku, ampak tudi v jezeru z mrežo, in sicer prav tam, kjer se drste ribe najmirneje, kar kupoma, in tako pustoši jezero in druge vode, »česar niso delali njega predniki«.2) Bohinjcem je bilo tudi to na škodo, da je napravila graščina čez Ribnico hranilni jez, ki je zapiral ribam pot v potok. »To nam provzroča veliko škodo,« slove njih pritožba; »ko bi ne bilo pregraje, bil bi potok ribat, toda zaradi jezu ne morejo prihajati ribe v potok niti ob drstitvi, niti ob drugem letnem času.«8) Jednake zmede so nastale tudi zaradi ribstva v Bohinjski Savi. Ribja lov v imenovani reki je bila razdeljena tako, da je imela bleska graščina pravico ribariti od jezera Bohinjskega do Krevgove žage pri Beli. Odtod dalje do izliva v Podkorensko Savo je ribaril opravnik ali sodnik, ali pa oskrbnik gradu Wallenburg.4) Te delitve Hartmann pl. Kreyg ni dal veljati, temveč je trdil, da imajo Radovljičanje ribiško pravico samo do Spodnjih Vodešč; njegova prednika, Jurij in Andrej Kreyg, dovolila sta le kot prijatelja in dobra soseda oskrbnikom wallenburškim in uradnikom radovljiškim ribariti do žage, in obratno sta tudi ona lovila do sovodnji obeh rek, toda zategadelj ni dobila radovljiška graščina nikake pravice, ribariti do žage.5) Ali cesarski komisarji so razsodili, da je Hartmann pl. Kreyg brezpravno užival ribstvo pod imenovano žago in delal Radovljičanom škodo zato, ker si je usvajal izključno ribolovno pravico v Bohinjski Savi.0) Prav tako so ga obdolžili, da si ukorišča ribjo lov v Radovni in sicer na škodo radovljiške graščine. Po kakšni pravici, tega ne vidimo iz odloka cesarskih komisarjev,7) vender je resnica, da je ribolovno pravico izvrševal izredno strogo proti občanom Gorij, Višelnice, Podhoma in Zaspa. Ko je nekega dne zasačil kmeta, ki je ribaril v Radovni, vzel mu je vršo in mu zapretil, da mu da iztekniti oči, ako ga še kdaj za- i) VI., ibidem. 2) IV., 115- 3) IV., 115 in 116. 4) IV., 117. ») VI., 129. 6) Vil. 133: »von wegen der vischwaidt auf Wocheiner Saw die soli er vischen Vntz auf die sag.« IV. 117: »bricht die vischhacken und vischt die lann aus, so neben dem wasser sein vnd vermaint im das niemand ze weren ze lassen.« 7) VIL, 134. Cvetana: Zapuščena. 335 leze pri lovi.1) Nato so se kmetje naposled imenovanih občin udali graščinski prepovedi, toda drzni Bohinjci so se kaj malo menili zanjo in so še dalje lovili v jezeru in postranskih potokih, dokler jih niso ukrotili graščinski postavljena. »Petkrat so nam Kreygovi služabniki in ribiči po krivici vzeli mreže in sake, ko smo lovili na povelje našega opravnika, in še do denašnjega dne jih nismo dobili nazaj; celo pretepaje in šiloma so nas odganjali od ribje vode. In ko smo naslednje leto lovili pred sv. Mihelom, napadli so nas zopet Krevgovi hlapci z orožjem v roki ter nas posilili in nam vzeli in odpeljali voz in ribe.«2) Jednako se je branilo radovljiškim podložnikom ribariti v Bohinjski Savi od nje izteka do Kreygove žage, dasiravno so jim ce- v sarski svetovalci ondu izrecno pripoznali ribolovno pravico. Ze leta 1502. je dala oklicati Poliksena pl. Kreyg, Hartmannova vdova, da plača vsakdo, ki bode ribaril v Savi do tja, kjer se stekata obe reki, globo 10 mark šilingov.3) Tako je ostalo tudi v poslednjih letih. Vrhu tega so morali kmetje za graščinskimi ribiči nositi mreže, vrše in ribnjake v Bohinj in zopet nazaj. Toda svoje pravice, ribariti v Savi in postranskih potokih, niso ustopili. Se leta 1515 , ko so predložili briksenskemu knezoškofu obsežno pritožbo ter ga prosili pomoči, obnovili so prošnjo za ribolovno pravico,4) seveda brez vsega uspeha. Toda graščinski imetnik se je trdovratno držal svoje pravice, opiraje se na ustanovno pismo, po katerem imajo ribolovno pravico gospodje, ne pa kmetje. »Kakor se je ravnalo, odkar pameti svet, prav tako se še ravna,«5) odgovoril je kmetom bleski graščak in jim odrekel ves up, da bi si kdaj izprosili ribolovno pravico. (Dalje prihodnjič.) 1) I., 110. ») n., 112. ») VIII., 135 in 136. 4) XI., 143. «) XII., 145. Zapuščena. daljni zemlji vstaja nate Pota dva na dvoje gresta, Cesto srčni moj spomin; Prošenj spremlja sto ob d: Vir je meni sreče zlate, Širna vmes življenja cesta Vir je tudi bolečin. Vije nama se gorja! . . , Cvetana. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 417 Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. (Dalje.) b istem času so ukratili nekaterim kmetom v Bohinj i tudi lovsko pravico. Dvojiti ni, da je cesarski namestnik v Ljubljani izjemno dovolil Studorovcem, ker so stražili ob beneški meji in opravljali važno službo graščini in deželi, loviti po graščinskih gozdih.1) To jim je Hartmann pl. Kreyg, dasi-ravno niso bili njegovi podložniki, prepovedal strogo in pod težko globo. Nat6 so se kmetje pritožili pri cesarskih poslancih v Radovljici z nastopnimi besedami: »Gospod Kreyg je po krivici in brez vzroka razdrl naše nastave in jih nekega dne razsekal 25, in kjerkoli jih še dandanes iztakne, da jih razsekati in nam tako brani loviti divjačino. Vsakdo okolo nas lovi, mi pa, kraljevi podložniki, ki živimo sredi lovske branjevine, ne bi smeli loviti?«2) Bržkone so smeli Studorovci loviti divje koze le takrat, kadar so bivali na planinah, toda menili so, da so dobili to pravico na večne čase. Iz navedene pritožbe vidimo, da so Studorovci in njih sosedje neusmiljeno uporabljali dovoljenje cesarskega namestnika. Zalezovali so divjad z vsemi tedaj rabnimi lovili, kakor s pastmi, nastavami, vrvmi, mrežami in skopci ter polovili več, nego se je spodobilo. Ko je to zvedel deželni knez, ukazal je Hartmannu pl. Krevgu, naj prav marno varuje divjačino v bleškem in radovljiškem lovišči in razdira in razsekuje vse pasti in nastave. Takisto je ukazal cesarski višji lovec, Krištof Regenbogen, ki je nekoliko pozneje prišel v Radovljico. Bleski graščak je le ravnal po svoji dolžnosti, da je vsem kmetom strogo prepovedal loviti.3) V zmislu cesarskega povelja so ukrenili tudi poslanci, da morajo kmetje opustiti visoki lov.4) Nato so se Bohinjci udali in v veliki in obsežni pritožbi 1515. leta ne omenjajo dalje visokega lova. Bolj nego prepoved lova in ribarstva so bila gorenjskim kmetom na škodo druga graščinska novotarstva. J) II., 113. wir haben von altem Herkommen gehabt frey anf dem gepurg, hetz, setz, gamsen vnd mader z v machen, vnd zw der benannten wildwaid hat vns noch der vitzdum von Laibach satz vnd hetz geben.« Prim. VIII., 135. 2) II , str. 113. 8) VI., 126. 4) VII., 133. 27 418 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. V nekdanjih časih so imeli pravico do planinskih pašnikov vlaste-lini. Graščaki, ki jih niso uživali sami, dajali so jih svojim podložnikom za denar ali pridelke (sir) v najem. Vsak zemljak bleske in radovljiške graščine je imel ali svojo planino ali delež občinske planine ali občinskega pašnika.1) Nekateri kmetje, pripadajoči radovljiški graščini, imeli so še ta priboljšek, da niso za uživanje planinskih pašnikov iz vzrokov nam neznanih plačevali nobenega davka. Vsaj Gorjanci nas zagotavljajo, da so bile za celjskih grofov planine Krma, Klek, Kranjska Dolina, Jastrebica, Lipanica in Kozjak proste vsakega davka. Šele ko so iz-mrli celjski grofje, naložila sta Andrej in Jurij pl. Kreyg, ki sta imela v zastavi radovljiško graščino, rečenim planinam davke v prid bleske graščine.2) Da bi se kolikor moči ukoristil pri teh planinah, spojenih z bleškim posestvom, oddal jih je Jurij pl. Kreyg največ ponujajočim in ne najbližjim kmetom. Gorjancem je vzel planino Krmo in jo dal v najem odležnejšima srenjama Zasep in Mužje.3) »Nam se godi«, pritožili so se nato Gorjanci, »velika krivica, zakaj Zaspljanje in Mužjanje gonijo svojo živino že ob Rešnjem Telesi na planine preko naših pašnikov in krčevin, ležečih v Radovni, od katerih posebe plačujemo davek v Radovljico. Istotako gonijo že na sv. Lorenca dan živino s planin in popa-šajo naše travnike in laze. Tudi se vozijo ob rečenem času skoro vsako nedeljo in vsak praznik na planine po sir in maslo, polegajo na naših senožetih in novinah ter jih popašajo z volmi in konji. Zato prosimo prav ponižno, naj se jim to prepove, in naj se navedene planine pre-puste nam Gorjancem, da ne bodemo imeli vedno toli škode; in zato hočemo radovoljno plačevati užitnino tistemu, kateremu gre po pravici, ali cesarskemu Veličanstvu ali pa bleski graščini.«4) Takisto je bilo s planinico Ograd; tudi ta na vojvodski zemlji ležeči pašnik je spojil Jurij pl. Kreyg s posestvom bleske graščine ter ga potem dal v najemščino Sinhardu Drolu v Mužjah za 70 šilingov.5) Hartmann pl. Kreyg sicer trdi, da ni res, kakor so povedali Gorjanci ter se sklicuje na stare radovljiške urbarje, v katerih so zaznamenovani vsi davki, dohodki in vse užitnine, sam6 gori omenjeni pašniki ne.6) Toda baš to kaže, da se ni od imenovanih pašnikov plačeval noben davek. Ako je izjava Gorjancev verodostojna — in vzroka nimamo, *) XI., 143. Item auch von der Kas auf den alben, das auch vor zeiten sein frey gewesen ain yegliche alben zvv seiner hueben, nun wir muessen auch Kas davon geben vnel vor nit gevvesen ist« —. 2) V., 118. in 119. von vnserii eltern haben horen sagen vnd noch die alten sagen vnd also ist, (die von Kreyg) kein obrigkait nit gehabt hat, sondern die von Cilj vnd die vorgeschriebenen alben ali frey gebesen sein, das meniglich wissent ist.« 3) ibid. *) V., 118. 5) i.; m. e) vi., 131. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 419 da bi dvojili o nje verjetnosti — tedaj sta Andrej in Jurij Kreyg ob času, ko sta imela zajedno v zakupu bleško in radovljiško graščino, rečene planine podvrgla davku in naložila dotičnim uživalcem dolžnost, plačevati davek v bližnji Bled namesto v odležnejšo Radovljico. Navzlic temu je vzela graščina v zadnjem desetletji XV. veka Gorjancem imenovane planine ter jih prepustila Zaspljanom in Mužjanom, ker so ti obljubili dajati večjo užitnino. Samo to so dosegli Gorjanci, da so obljubili novi uživalci povrniti škodo, katero jim dela živina, kadar jo gonijo na planine in s planin.1) Nadalje so nastali prepiri, ker so porabljali planinska pota in steze. Radovljiški kmetje so tožili cesarskim svetovalcem, da jim Krevgovi hlapci branijo, goniti drobnico po navadnih planinskih stezah na Laško; zaradi tega jo morajo goniti čez drn in strn in po nenavadnih nevarnih gonjah, in zategadelj jim vsako leto ohromi in pogine veliko živine.2) V tem slučaji je bila prepoved graščakova osnovana prav tako, kakor pritožba kmetov. Kadar so radovljiški kmetje in njih sosedje gonili drobnico na Laško, krenili so v Bohinjsko dolino in odtod na Laško po sila težavnih gorskih potih, ki drže iz imenovane kotline na Bovec, Tolmin in Čedad. Po tisoč in še več drobnice so gnali večkrat na leto in teptali ob potih in stezah ležeče travnike in sosedna polja. Posebno veliko škodo se imeli obrnski tla-čanje (Obrne), ker so radovljiški kmetje baš v tem času, ko so bile njih senožeti v najlepšem cvetu, gonili cele tolpe ovac in koz sredi njih travnikov, dasiravno so bila spodi in zgori še druga stegna.3) Ti prepiri so še celo zanimivi v drugem oziru; zakaj pričajo nam, da so bili gorenjski kmetje takrat imoviti in da so zajemali svoje premoženje posebno iz živinarstva, ki je še dandanes prva podlaga njih blaginji. Drugi dokaz temu je pritožba, katero so podali kmetje proti drugemu povelju bleškega graščaka. Skozi ves srednji vek so prihajali Langobardom in oglejskim patrijarhom podložni laški pastirji poleti s svojim blagom v slovenske gore, kjer so rasle blagodišeče planinske trave. Lahi so gonili celo na Črno prst in še dalje na bohinjsko stran svoje cede v planine. Ti so prvi začeli slaviti planine in Slovence učiti sirarstva. Da je začetek našega planinarstva italijanskega izvira, vidi se iz tega, da imajo mle karske mere romanska imena, in tudi nekatere najstarejše planine se nazivljejo italijanski (n. pr. Kašina pod Krnom od italijanskega cascina = sirarnica, pristava).4) Da bi tudi planine kolikor moči nesle visok do- *) VI., 131. 2) I. 109. 3) VI., 121. in 122. 4) Simon Rutar: »Letopis Matice« 1885., str. 322. 27* 420 Ste"bor: Moška solza. biček, dajale so se namesto domačim podložnikom tujcem v najem in uživanje. Tak6 je oddala graščina brez ozira na domačine planino »Pri jezeru« (blizu bohinjskega jezera) ki je pripadala z gdrenjo polovico radovljiški graščini, s spodnjo pa bleski, brez ozira na domačine tolminskim pastirjem. Ko so ti svojo živino prignali in postavili planino, poslal je Hartmaun pl. Kreyg svoje hlapce, ki so jih baje zategadelj, ker so se krivično polastili spodnje polovice, izgnali in če-dadske pastirje ustavili, ker so obljubili plačevati večjo desetino. Po Kreygovih hlapcih ustavljeni Lahi so vzeli potem radovljiškim kmetom Bohinjsko planino, za katero so že delj časa plačevali desetino in še nekaj glav živine, rekoč: »Kreygov upravnik nam je ukazal to.«1) Iz tega vidimo, da so graščaki iz dobičkaželjnosti in proti obstoječemu fevdnemu redu dajali tujcem prednost in pri tem še motili domačine v posesti; seveda je moralo takšno postopanje vznemirjati kmete. (Konec prihodnjič.) Moška solza. Mi tje so, bratje, srca vaša ? Mari ni vam ljudskih bed: Drug z drugovi se raduje, Srečen drzno zasmehuje Sdlz na tujem lici sle"d ! Meni tudi cvel bohotno Dol je nekdaj, log in gaj; Mnogo sem takrkt zagrešil: Solze kakor vi sem smešil — Greha se kesam sedaj. Ni mladost sodnica umna, Zrela starost je — modrost. Na življenja trdem poti Mnoga nas bolest zaloti, Redko dohiti radost . . . In bolesti krčeviti Duška ne bi dal trpin ? Sdlza, ki na lice kane, Le"či srcu skrite rane, Naj je tudi — zla spomin. Toda redko sdlza skali Mdžu pravemu oči: Potlej tebe sve"t spoštuje, A mehkuža zasmehuje, Naj v solzkh se raztopi! Stebor. *) IV., 116, 128. in 129. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. 655 Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. Po arhivnih virih spisal Anton Kaspret. (Konec.1) jakor laški in kranjski pastirji, prepirali so se zaradi planinskih pašnikov tudi kranjski pastirji raznih graščin, ne da bi jih bila pomirila dotična oblastva. Studorovci, podložniki radovljiške graščine, pritožili so se, da so Krevgovi kmetje in tlačanje prignali svojo živino na njih planino »Debeli Vrh«, katero so, kakor priča njih oskrbnik Kacijanar, uživali od nekdaj sami. Na to so postavili svoje koče tik studorovskih in začeli njih živino poditi in podbezavati. Na povelje deželnega glavarja so imeli radovljiški oskrbnik, Lovro Paradiž, plemiči Lambergar, Kacijanar in Steiner, nekateri meščanje, graščinski upravnik in studorovski župan komisijo. Ko si je župan Muselj s tremi mejčani in zastopnikom srenje češnjiške ogledal Spreporni svet na Debelem Vrhu, pogodili so se pismeno, da smejo Cešnjičanje goniti svojo živino samo do studenca »Na Ravnem« in da bode branjevina ob imenovanem studenci meja pašnikom. Oskrbnik Paradiž je ponujal Cešnjičanom 32 mark šilingov, ako se odpovedo pašniku med studencema »Na Ravnem« in »Močile«. Toda Cešnjičanje se niso držali pismene pogodbe, ker se je sklenila vpričo samo jednega srenjskega zastopnika in brez potrditve bleske graščine; zato so gonili tudi potlej svojo živino na vojvodsko planino do studenca »Močile« in postavljali svoje koče tik studorovskih. »Sedaj pa sedaj«, pravijo Studorovci preprosto in odkritosrčno, »odganjali so nas Cešničanje šiloma in z orožjem z imenovanih krajev.«2) v Cešničanje so svojim pašnim spolovnikom zategadelj provzročali silo, ker so poleti na suhotnih planinah pogrešali vode; to jih je pri-moralo, goniti živino na studorovsko stran Debelega Vrha do studenca »Močile«. Trdijo celo, da so jim celjski grofje dovolili doganjati drobnico do imenovanega vira, samo to dolžnost so imeli, dajati cerkvi vsako leto hleb sira, vreden 30 do 35 šilingov.3) Vender so si ta *) Glej »Ljubljanski Zvon« 1891., VII , str. 417. 2) II., str. 113.: »Item auch dy alben Dewellywerch, dy haben wir ye vnd ye von alters in nutz vnd gewer inngehabt« ; in naslednje. »Die beschwarung den Romischen K. M. Holden in der Wochein z v Studorf.« 3) II., 114. in VI., str. 127. 656 Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. dopust ukoriščali Studorovcem na škodo, ker so hoteli imeti tudi del planine med »Na Ravnem« in »Močile«, ne samo nekaj dnij, ampak ves pašni čas. Zato niso hoteli vzprejeti ponudbene odškodnine (32 šil.), dasiravno se je ta malone popolnoma ujemala z vrednostjo sira; zakaj posest in poraba obeh studencev jim je bila dražja od davka, katerega so dajali cerkvi. Da bi ohranila red in varnost posestva, skrbeti bi bilo bleski gosposki za to, da se poravnajo pravdalci ali da se vsaj zavežejo, držati se pogodbe, katero je sklenila komisija. Ukrenila ni niti tega, niti onega.1) Hartmann pl. Kreyg se je pritoževalcem celo porogal, rekoč: »Kar se tiče Cešnjičanov, zadoščalo bode tudi nadalje, da je bila komisija na lici mesta ter si ogledala preporni svet in da je upravnik spisal pogodbo«.2) Vrhu tega imamo še več slučajev nedostatne uprave in nemarnega pravosodja. Srenje in zasebniki so prosili graščino pravice, varstva in obrane, toda brez uspeha. Zabrezničanje so zaman prosili pomoči proti Zeravničanom, ki so jim motili posest drvišča in gonili svojo živino na njih planine;3) srenje Podhom, Spodnje Gorje, Višel-nica in Laze so tožile, da rabijo Krevgovi podložniki njih planine in, kakor pravijo sami, na povelje graščakovo ;4) kovači jeseniški so se hudovali, da jim delajo Blejci in rovtarji Gorenje Bele škodo na travnikih in občinskem pašniku5), takisto rovtarji Sv. Jovana v Bo-hinji Studorovcem.6) Zupan zagoriški, Kristijan Muselj, tožil je, da so mu ujedli graščinski psi sedem glav drobnice, ne da bi ga bila graščina odškodila7), župan podhomski, da mu je skriven nasprotnik zažgal v Lazah gospodarsko poslopje in da nihče ne zasleduje zločinca8). Matevž, tlačan radovljiški, prosil je, naj se mu povrne krčevina, iz katere ga je izgnal Hartmann pl. Kreyg baje zato, ker ni hotel plačevati desetine graščini bleski, ampak po stari navadi občini radov- *) II., str. 113. : »Der Paradeis [er] yst mit etlichen purgern, verwesern vnd edel-lewt zu dem von Kreyg geritten vnd sein nit zw vns kommen auf der kays. M. grundt . . .« 2) VI., str. 127. ¦». . . ich wais auch Kaiuerlav gescliaft noch beuelch, so ich mit den von Stodorf in yier gemain ainigerley inngriff zv thun«. 3) L, 109. 4) L, 109. 6) I., 110. 6) II., 114. Jednako pritožbo so predložili Gorjanci. V., 119. 1) III., 115. in VI., 128. 8) I., IIO. in V. 123. Anton Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo ieta 1560. 6«J7 Ijiški1). Drug tlačan, Florijan, prosil je, naj se kaznuje njega nasprotnik, ki ga je težko poškodoval na telesi.2) Na pritožbe, da se je motila posest, odgovarja Hartmann pl. Kreyg navadno, da je odredil navod, h kateremu pa niso prišli tožniki. Toda ni misliti, da so vselej izostali prav tisti, katerim se je godila krivica. Verjetneje je, da je graščak molče dopuščal svojim podložnikom kratiti pravice njih sosedov, kakor je sam sezal v pravice sosedne graščine. Dokaz temu so napomenjene motitve in ponovljena zagotovila kmetov.3) Kreyg sam ali Krevgov opravnik jim je to ukazal. Seveda gospoda ni pomislila, da kmet, ki se je odvadil redu, ne spoštuje tuje posesti in da bode prej ali slej prav tako nespodobno ravnal s posestjo graščakovo. Da je bilo takrat nujno potrebno popraviti pravosodje, kaže suplikacija, katero so predložili Blejci briksenskemu škofu leta 1515. Iz odgovora graščinskega imetnika vidimo, da se je ječil nekov obdolženec 23 let v grajski ječi bleski, ne da bi se mu dokazala krivda v pred sodnikom. Šele potem, ko porok jetnikov, kmet Vrban Pretnar, že ni hotel plačevati troškov za hrano, dejal je Jurij pl. Pucheimski, da ga ne bode več ječil.4) Kakor torej kaže ta slučaj, izvrševala je graščina sodno oblast tako, da se je ujemala s koristjo sodnikovo, ne pa s pojmom pravice. Vse te navedene razmere kaž6, da so ob obratu XV. veka nastale vzpričo zvišanih davščin, težje tlake in drugih novih terjatev in nedostatnega pravosodja v vseh strokah fevdne podložnosti zmede med kmeti in graščaki. Toda moti se, kdor meni, da so kmetje samo zaradi zvišanih davkov prijeli za orožje. Razven previsoke mrtvaščine niso niti zvišani davki (prenaklade, prijemščine, stavbnine, globe) niti težja tlaka, niti omejitev ribstva, drvaščine, lovstva in užitne pravice do planinskih pašnikov toli tlačile kmeta, da bi pogubile njega blaginjo. Bohinjski Cešničanje so celo izrekli, da bodo radovoljno dajali ono izredno naklado, katero je dal cesar Maks od kranjskih stanov pobirati za vojsko, kadar bi jo zahteval od njih naravnost.6) Kmete i) V., 119. iu 120. 2) I., str. 110.: »dem von Kreyg zv bevelchen, damit er dem Florian furderlich reclit ergen lasse, darin soli er im der ambtmauii von kais. Majestat wegen dem Florian beistenndig sem«. VI., 124. 3) II., 114., IV., 116. 4) XII,, 148. in X., 140. 5) IX., 138.: »Item auch von wegen der stewr, die wir anch keine nit geben wellen, ausgenommen Konigl. M, an vns vordern vnd begern wirt vnd darzue ein ver-sperteu prief oder antwort schicken wirt zwischen die gemaiu, so seyn wir aucli \villig vnd vntertauig bey tag vnd bei der nacht mit leib vnd mit guet, mit vvo sein K M an vns begern vvirt«. 42 658 Antou Kaspret: Razmere gorenjskih kmetov okolo leta 1500. je sosebno vznemirjalo to, da so graščaki samovoljno izpreminjali določila graščinskih urbarjev. Vlastelini in imetniki graščin so iz dobičkarstva prestopali merila, zaznamenovana v urbarjih ter uvajali nove davščine in nenavadno tlako. Ker so pri tem prezirali določila urbarska in brez višjega pooblastila izpreminjali službene in davčne dolžnosti, bila je podoba, da hočejo kmetom izmekniti pravna tla, na katerih je stalo njih podloštvo. Ako bi si dali izmekniti ta tla, izročili bi se vsakemu samosilstvu graščakov. Kmetom se je dozdevalo, da se namerjajo graščaki, ki so samovoljno izpreminjali urbarje, na njih škodo obogatiti kolikor mogoče in jim nadalje popolnoma izmekniti pravna tla, na katera so se iz težka povzdignili njih predniki. In res, graščaki so zahtevali tako visoke mrtvaščine1), izvrševali kupno pravico toli krivično2) in nakladali tolikanj obtežno (prekoredno) tlako3) in vrhu tega tako nemarno skrbeli za njih varstvo4), dajejelo kmetov v resnici skrbeti, ali jih ne utegnejo graščaki napdsled spraviti v tisto brezpravno razmerje, v katerem so bili njih predniki v prvih časih nemškega nasilstva. Zato so prosili v vseh suplikacijah, naj ostane pri »starem urbarji, pri stari pravdi«. »Daj nam«, prosili so Blejci svojega škofa, »to, kar nam gre po pravici, pošlji nam stari urbar, in mi bodemo vaši milosti pokorni vsak čas in dajali, kar je po urbarji prav in zakonito«.5) Jednako so se izrekli Bohinjci, da bodo pokorni cesarskemu Veličanstvu in izpolnjevali dolžnosti, katere jim je nekdaj naložil cesar Friderik slavnega spomina.6) Te prošnje tudi kažo, zakaj so si izvolili klic »stara pravda« za geslo v boji. Predno so se postavili z orožjem v bran, poskusili so še jeden-krat s prošnjo ustaviti graščinska novotarstva. Radovljičanje in pod' ložniki Polhovega Gradca so se obrnili naravnost do deželnega kneza, Blejci in Bohinjci pa do briksenskega škofa in do cesarja7). Škof je v odloku ukrenil, naj v petek po nedelji »Cantate« (leta 1515.) pred-lože svoje pritožbe proti graščinskemu imetniku njemu osebno ali po škofijskemu svetovalci. Nato so Blejci izvolili nekaj odličnih poštenjakov in jim izročili zastopstvo. V pismu8), v katerem to naznanjajo škofu, prosijo ga, naj izvoljencem popolnoma zaupa, naj ne *) Glej str. 269. »Ljublj. Zvon« 1. 1891. 2) »Ljublj. Zvon«, str. 267. 8) »Ljublj. Zvon«, str. 331. 4) »Ljublj. Zvon«, str. 270. 5) X., 140. 6) XI, 141. 7) X. in XI, z dne" 29. sušca leta 1515. 8) Izvirni spis z dne" 8. velikega travna leta 1515. se hrani v muzejnem arhivu. T. Doksov: Moja sreča. 659 meni, da imajo samo nekateri vzrok do pritožbe, ampak, kar bodo poročali njih poverjeniki, za tem teže, tega žele, to hočejo vsi ubogi občanje in podložniki bleske graščine. Dalje prosijo, naj škof ukrene, da bi jih Pucheimov oskrbnik, zato, ker prosijo pravice, »ne vtikal v luknjo in deval v klado«. »Sosebno pa se pritožujemo: ako kdo umrje, bodisi gospodar, bodisi gospodinja, osvoji si oskrbnik očin-stvo in materinstvo, izžene ali razseli uboge sirotice in vzame njih imenje«. Na te pritožbe je odgovoril graščinski imetnik, Jurij pl. Pucheim, da on sam ni obteževal kmetov niti z novo tlako, niti z novimi davki. »Kakor se mi je izročilo od prednikov, tako je ostalo«, ali: »Kakor se je ravnalo, prav tako se še ravna«, bile so njegove besede. On govori toliko prav, kolikor sta že uvedla njega prednika, Jurij in Hartmann pl. Kreyg novih davkov in naklad. Kadar pa se ni mogel izgovarjati na imenovana Kreyga, pozival se je na go-spodstvo, po katerem je dol in plan, stan in zemlja, krčevina in planina, iz kratka, ves kranjski svet, z vsemi ondu bivajočimi sužniki in sužnicami last gospodov in ne — kmetov in da se tem podari milost le takrat, kadar je prosijo »prav lepo in pridno«.1) Kaj jim je škof odgovoril, ni moči zvedeti iz bleskih listin, toda po nastopnih dogodkih ni dvojiti, da je zavrgel njih pritožbo v glavnih stvareh. Prav tako je bilo njih sosedom in zaveznikom v Radovljici in Polhovem Gradci, s katerimi so se cesarski poslanci že prej poganjali v Kranji. Toda glas, v katerem se je zagovarjal Jurij pl. Pucheim in utrjal gospodsko pravico, dal je kmetom vedeti, da jih hoče glede na imenje in življenje spraviti pod samosiistvo graščinsko in ukleniti v težki jarem prvotne sužnosti nemške. Da se te ubranijo, zgrabili so za orožje. i) XII., str. 145. Moja sreča. ¦D om ne hrani moj pokojni In ta zaklad, ki mi dražji Svetlega bogastva v sebi, Kot svetL zlato bliščeče, Veuder v njem jaz čuvam zdklad, Milejši kot svit očesa: Kakor ni ga, svet, na tebi! Moj otr6k je — vir mi sreče. T. Doksov. 42*