SLOVENSKI KULTURNI TEDEN ŠE ENKRAT
Umiranje na obroke
Če smo si Sovenci zbrali dan smrti našega velikega pesnika za svc kulturni praznik, naj še sianje v naši družbi in v kulturi poimenujem s pravimi besedami. Jaz temu pravtm UMIRANJE NA OBROKE po romanu Igorja Torkarja.
V tednu, ko smo se spomnili 140-letnice smrti dr. Franceta Prešerna, pesnika, misleca in vizionarja, so bili vsi mediji obveitanja polni be-sed, uspehov, Tieuspehov, podelilev raznoraznih priznanj in nagrad, pa tamanja nad obubožanjem kulture in lislih, ki jo vodijo. In denarja je res vedno manj in manj in suša vedno lemeljileje suši prav liste v\re, od koder so doslej še curljala sredstva za lo in druge družbene dejavnosti. Kriza zdaj udarja vseprek in pred-njo ni imun nihče več v tej naii deželi na sončni strani Alp, da o onih bolj oddaljenih niti ne govo-rim.
Najprej se moramo vprašati, čemu smo sploh zabredli vlo- malo-dane brezizhodno - stanje? Sogla-šali boste z menoj, če rečem, da ne zaradi lega, ker smo imeli premalo sej, sestankov, dogovorov, okroglih in kvadratastih miz, razprav, sim-pozijev, posvetovanj..., pač pa za-radi tega, ker je bil KULTURNI nivo leh pogovorov na ravni čveka-nja, nakladanja, klobasanja, zato, ker med udeleženci leh pogovorov ni bilo nili temeljev kulture: iskrenosli, spoštovanja dogovorjenega, odgo-vornosti. Milijarde sklepov niso pri-nesle rezuliatov, ker se že prvih do-govorov nismo držali. Namesto, da bi se domenili za eno nalogo in jo uresmali, smo se dogovoriH za dve, pa rešili vsake malo. Prevladalo je polmičarslvo, ustalilo se je kot na-čin, delovna metoda, sisiem, ta pa je zahieval vedno več dogovarjanja in vedno več novih m še bolj novih, nekoliko drugače formuliranih skle-pov, skratka mnogo praznih opravil za malo ali nič haska. In zato smo zdaj tu, kjer smo.
Odpadel ali izostal je torej os-novnt molo kulture, tisto najpo-membnejše v naiih medsebojnih od-nosih in v naiem obnašanju. Torej bistvo: da tisto, kar skleneš ali oblju-biš, podpišeš ali kakorkoli že, da tisto potem tudi narediš. Nameslo tega pa smo (družba, sisiem, posa-mezniki) izumili in osvojili povsem naša pravila igre: iskanje opravial, razlogov proti realizaciji naloge, a še lo le na začctku, kasneje pa sistem (ki smo ga spretno in sprotno dogra-jevali) dopuščal, da je en sam sklep ustvaril pravcato bazo za snovanje mnozice dodatmh vprašanj, proble-mov in ležavic, ki so zaklevali nove rešitve in ukrepe in seveda nove sklepe ... in lako vse do današ-njega dne.
Skratka, denarja za kuhuro m zcto, ker m bilo kulture v naših medsebojnih odnosih, pa čeprav jim je bil okvir še kako bleičeč, saj so bili uokvvrjeni v »socialistično samo-upravljanje«, v »dogovarjanje in sporazumevanje«, pa v še kaj dru-gega m čeprav so nad vsem lem bdele najcdgovornejše družbenopolitične organizacije
Poglejmo zdaj še malo čez kak lovamiški plol. Vse lislo zgoraj v ve-liki meri lahko drži ludi za vsako delovno organizacijo. Tudi tam zmanjkuje sredstev v skladih skupne porabe, pa se zalo najprej zapro pipice za kulturno dejavnosl. Pa vendar menim, da bolj kol obiskova-nje kultumih hramov, na primer na-šega Kuliumega doma Španski borci, lorej da bolj kol kljukanje vral tisie hiše poirebujemo več medse-bojne iskrenosti, pravega sodelova-nja, odgovomosii ob uresničevanju sprejetih sklepov in dosledno izpol-njevanje tistega, o čemer se zme-nimo. In vse lo naj zamenja farmli-arnosi in čezmemo sirpnosl, saj nam mnogokaj ni po volji, pa vendar pred napakami mižimo na eno ali na obe očesi, marsikaj raje preslišimo, loleriramo drug drugega, naredtmo pa raje malo manj kot ravno prav, rmsleč: bo že kako. In temu pravim: pomanjkanje kulture. In da bi nam šlo bolje, ne potrebujemo kultumih hramov, pač pa temeljito prenovo samega sebe, nekakšno očiščenje - vendar ne tako pred Bogom s spo-vedjo in nekaj očenašt za odpustek, pač pa takšno, ko si botno potem vedno in brez zadrege pogledali v oči. A vse bolj se mi zdi, da za kaj takšnega še vedno nismo priprav-Ijeni, saj se je mnogo lažje spreneve-dati, si izmišljati drobcene m debele laži, pa šušmariti za hrbii...
In kje je potem rešitev? V zdajšnji položaj — se pravi v krizo (ekonom-sko, moralno...) - nas je pnpeljalo čakanje na višjo zavest, ki naj bi se razvijala vzporedno z razvojem sa-moupravljunja. Slanje kaže, da smo se zmotili. Izhod je v tržnosti. Točno. Ne potrebujemo lakšnega gledališča, kullurnega doma, gale-rije..., ki se bo obdržal zgolj z dota-cijami, pač pa takega, ki bo ponujal program, za čigar vsiopnice se bomo stepli. In enako naj bi obveljalo ttidi v tovamah ali lam, kjer se ustvar-jajo dinarčki. Odločba za razporedi-tev na dela in naloge novinarja, tkalca, iivilje ali tehnologa — naj nikaknr ne bi pomemla dopokojnin-sko ah dosmrlno zaposhiev, pai pa j delo do lakral, ko bodo vidni rezul-tati, kakovost, inovativnost, iskanje rešitev, ne pa sposobnost iskanja opravičil, obloževanja drugih, va-Ijenja krivde drugam, metanja polen pod noge. In to povsod v družbi in v življenju. In ker nam ne kaže čakali na prihod višje zavesli in ker kulture ne pridobimo z obiskom ene al. dveh predstav, botno prisiljeni sprejeli ta nova pravila igre, ki jim povsod po zahodu pravijo fair play...
Naj končam lo razmišljanje. Vze-mile kdaj v roke Prešemove Poezije in si kaj prebenu iz Nove pisarije!
JOŽE PRAPROTNIK