leto VII. 19. JULIJA 1954. ŠTEV.145. LISICA IN JEZ Dobili smo novo politično katoliško organizacijo. Na Tržaškem,kj er politična zmeda velika in nejasnost glede bodočnosti prav taka, se lahko ponašajo, da so iznašli nekaj, kar je celo za katoliške Slovence Posebnost, kot je poudarjal KATOLIŠKI GLAS. Potemtakem so nekje tudi ljudje, ki so komunistični katoliški Slovenci. Ta je celo za zmedene razmere nekoliko prehuda in bila bi smešna , Qe ne bi. bila tako presunljivo žalostna. Razkriva namreč zgodbo,kako so se komunistični hlapci vrinili v krščansko politično organizacijo,ne da jim pomagala kaka hujša sila od besednjakovanja. Niso so vtihotapili lemveč so prišli naglas. Niso se prislinili neopaženi, temveč so se ču= li svarilni glasovi proti njim že od vsega začetka. Na občnem zboru mar Ca 19,52. je prišlo do hujšega spopada, ko je droBesednjak prvič kandidi ral za odbor. Takrat in še kasneje se je zgodilo nekaj nezaslišanega: Tisti, ki se štejejo za prave demokrate, so bili poraženi na last= Peni bojišču, v demokratični organizaciji. Ob tem bi se morali protikomu Pisti zamisliti. Enostavno namreč ne razumemo, da se niso znali posluži ki običajnih demokratičnih sredstev, da bi uveljavili mnenje večine.Raj so menda iz protesta divje zapuščali dvorano in prepuščali bojišče Ps-sprotniku. Kasneje se je dr0Besednjak razbohotil v organizaciji, ne bi bila večina sposobna, da mu pravočasno pristriže pero ti. Odločno namreč zatrjujejo protikomunistični katoličani, da jih je kila v Slovenski krščanski socialni zvezi - večina. Ne, gre nam v glavo; 2Qkaj so se torej morali umakniti manjšini. Na misel nam prihaja basen !? jpžu in lisici, katero je jež izrinil iz brloga. Toda toliko smo na k°ljšem od pobodene lisice, da poznano basen in da smo doživeli ali opa 2ovall nekaj prepričljivih izkušenj^ v podobnih položajih. Tako torej Mislimo, da nismo pričakovali preveč od svojih tržaških sonarodnjakov , katere spremlja nešteto najboljših želja S]ovence.v po vsem svetu, ko aro Ppali, da se bodo učili iz g^lošne slovenske nesreče in bodo oni bolje skprili, v čemer so. bili nekdaj svobodni Slovenci premagani. , Toda žalostni znaki kažejo, da si Tržačani ne znajo prihraniti nos= bene bridke izkušnje, temveč morajo vse poskusiti na lastni koži. Toži= ki smo že večkrat v preteklosti,. da se gredo liberalce in klerikalce, P°t so se šli Kranjci pred kakimi Šestdesetem leti, pa se ne: zavedajo 2Qstarelosti in pravih vprašanj, ;-red katerimi stoje. Zdaj je poslalo jteano tudi prizadetim, da sp titovski sopotniki povzročali spore med klbv.kršč.soc.zvezo in Slovensko demokratsko zvezo. Spomnimo se, kakš= izbruhe smo ob tistem času braxi v KATOLIŠKEM GLASU in DEMOKRACIJI kako smo se spraševali, komu naj to koristi (KT 18.5.1955.).Zdaj je Pogovor postal jasen. Zastarele borbe iz preteklosti med liberalci in klerikalci morejo koristiti le komunistom. Vendar nadaljujejo Tržačani po stari poti, da poskusijo vse na svo 'ji koži. Po čudnih potih so ustanovili novo organizacijo. Ta pota sama k.slajo skrbi, kajti iz srca bi želeli, da bi protikomunistična organiza cija bila močna. Öe se cepljenje na dve vrsti protIkomunistov-đemokratw 1'es zdi potrebno - in po polomu S.K.S.Z. ga je treba vzdržati vsaj za« k&di tradicije - potem bi vsaj upali, da bosta obe vrsti močni in da se bosta grizli med sabo, temveč iibosta- pamptno sodelovali. Močna nova ^otikomunistična organizacija je torej v ihteresu vseh, ki čutijo z ■U’ttii. Toda samo dejstvo, da se je bilo treba pred titovci umakniti in j itn kot Lojni plen pustiti vsaj staro ime S»K«S»Z. ce nič drugega ne^ni kakor ni razveseljivo. To je tisto, kar smo imenovali čudna pota pri u= stanavljanju in kar nas skrbi. Kajti krepko dvomimo, da bodo tudi dr.Be sednjakovi ljudje istega mnenja z "večino", da je SKSZ "dejansko razpuš o ena". Politična katoliška skupnost Kot je bila huda nesreča z izgubo starega imena in vsega,kar je predstavljalo, je bila piškava sreča pri izberi novega imena. Tržačani so zagazili v staro napako, iz katere so se slovenski begunci komaj ptrd kratkim izkopali. Krstili so se za "Slovensko katoliško skupnost".Ne ve mov^oem je privlačnost tega imena, da premoti toliko ljudi. Morda je Tržačanom potrtost nad izgubo starega imena zameglila presojo. Zato ne bi bilo napačno, če bi še enkrat premislili. Ze pred leti smo pisali, da je naziv "Slovenska katoliška skupnost' zelo neprimeren za politično organizacijo. Čeprav pri strankah ne smemo daxi preveč na ime - saj so recimo ameriški Republikanci prav toliko de mokrati kot Demokrati in ti so enako za republiko kot Republikanci - mo ramo le paziti, kadar je ime odvisno od nas in ne od davnih izročil,ka11 tera presegaj o našo moc. S.K.S. je nekaj novega in nazivu kot takemu torej treba posvetiti nekaj razumnega premisleka. Slovenska katoliška skupnost kot pojem zajema vse Slovence z ređfci mi izjemami,,ki niso katoličani. Kljub razbohotenju komunizma pri nas je teh razmeroma malo* Zelo malo je bilo tudi pravoslavnih in protestanter Vsi ostali so katoličani, dobri ali slabi, vneti ali nemarni - vsak W po svoji vesti odgovarjal za to. So tudi Slovenci in tako nujno spadajo v slovensko katoliško skupnost,karkoli naj to že pomeni. Ime torej niks kor ni zadovoljivo kot naziv, ki naj bi ogradil ožji krog Slovencev. Poleg tega je nevarno, ker nadeva naziv "katoliški" neki politiČn* organizaciji. 0 nevarnosti tega je preteklost polna primerov.Kadarkoli kdo spregovori proti, pravijo, da se dvigajo duhovi iz časov opredelj^ vanja duhov na Slovenskem. In zares se dvigajo slabi duhovi iz stari-1 časov, kadar hoče nekdo tej ali oni stranki prilepiti izključno pravic0 do katolištva. Trdimo, da to ni niti katoliško niti pametno. Kajti ka. naj bi bili vsi ostali Slovenci, ki taki stranki ne pripadajo? Ali bi jim grozilo večno pogubljenje? Nad tako krivo vero bi se vsakdo zgt° zil. Enako ni pametno, da morebitne politične nasprotnike, (ki bi reci®0 lahko želeli večji davek na vino,)goniš v nasprotje do katolištva sa®6* ga,(za katerega bo potem kdo rekel,da podpira pijance*) V tem je tudi nevarnost. Politika zahaja v podrdčja, kamor ne spada. Kot vemo iz be * dastih starih kranjskih primerov, si v skrajnosti ena stranka lasti nopol na^cerkev in vero, druga pa napada Cerkev in vero. Ti časi so minili, ker so se vprašanja posebno še s prihodom ko®^ 'nizma temeljito zasukala. Z navdušenjem oznanjamo novo dobo, ko naj W katolištvo prežemalo vse slovenske stranke, ljudi tega ali onega poli‘ ,tičnega prepričanja, ko naj bi bilo most in ne prepreka med strankami? ko bi mu dali mesto, ki mu pripada: vsenarodno in vsečloveško. Takrat bo demokracija tudi zares mogoča. Ta čas z veseljem pričakujemo. Ker želimo Tržačanom kot vsem Sl®^ vencem najboljše, jim tudi želimo, da bi se dokopali do tega osnovne^ : spoznanja. Njim je dano, da lepo teorijo uresničijo.S komunizmom se rejo spopasti na novi, sodobni osnovi. Zato pa morajo premisliti svoj0 ; lastna izhodišča. Lep začetek bi bil, če ne bi že z imenom kazali, 1 se ne zavedajo novega Časa in da ne štejejo med katoličane ljudi, ki L 1 so v njihovi stranki. Ali so morda v bratskih protikomunističnih org0' ] nizacijah muslimani ali kaj? t (Na drugem mestu priobčujemo poročilo o ustanovitvi nove strank3' J Kaže pa se sicer potreba po reepravi, ki naj bi prikazala razvoj sl°* J venskega političnega življenja na Tržaškem v zadnjih sedmih letih.) s DA BOMO- IZPOLNILI DOLŽNOST... Na drugem mestu objavljamo sporočilo Predsedstva "Narodnega odbora 2a Slovenijo". Ta poziva k "tvornemu in neustrašnemu delu" za vrnitev "političnih pravic" jugoslovanskim državljanom", vztraja na zahtevi po spoštovanju mirovne pogodbe,ki je ustvarila Svob.tržaško ozemlje,in pro si jugoslovanske emigrantske prvake, da prično mirno in složno reševati Medsebojne viseče probleme. Prav je, da smo slednjič čuli besedo Narodnega odbora, namenjeno e Migraciji; odbor je brez dvoma zaskrbljen nad malodušjem, nezainteresi= danostjo, neaktivnostjo in neborbenostjo slovenske emigracije. Vprašanje Öe, koliko utegne imeti tak poziv kak širši uspeh. V glavnem imamo pet Političnih skupin,ki družijo politično misleče in delujoče slovenske be gunce; ni zelo veliko takih, ki ne bi našli mesta v eni ali drugi skupi ni. Tem in onim prvim ta poziv gotovo ni potreben. Pač pa je bilo tako Pozivanje potrebno za celo emigracijo tedaj, ko se je v slehernem begun cv postavljalo vprašanje o njegovem odnosu do političnega delovanja emi S^acije. Ne bo napak, če se pri tem spomnimo, da smo čuli tedaj iz doma la istega mesta besede precej nasprotne vsebine.In da smo želi zamero , ker smo tfeko neodgovorno početje kritizirali. Zdaj se nam zdi bolj sivar Vo, o e računamo s tem, kar pač imamo na razpolago in v tem okviru kom-Miniramo možnosti. Politične pravice je mogoče Jugoslovanom vrniti samo s svobodnimi yolitvami. To mora biti naš končni smoter, kot pravilno omenja zadevna Izjava. Taktično vprašanje je, ali je realno postavljati v obstoječih Prilikah samo to vserešujočo formulo. Pri tem mislimo na komunistične Prvake, ki imajo v rokah oblast nad Jugoslavijo, in na Zapad , ki to 0= llast na en ali drug način podpira. Od prvih ni mogoče pričakovati,da lodo popuščali preko meje, ko bi bil problematičen njihov obstoj; od drugega, da zaenkrat ne bo mignil s prstom, ako naj bi sledile še hujše 2Mede ali mednarodne težkoče na jugoslovanskem ozemlju. Ostaneta še dva činitelja: narod doma in emigracija. Dejstva, da 8e komunistična partija nahaja v ideološki krizi, ne gre podcenjevati;a ^Vdi p.e precenjevati. Vezam je na daljšo dobo in kriza ne bo rastla, če ^odo porezane vse vezi z Zapadom. Vidimo tudi, da je bil Djilasov nastop Preuranjen in da bistvenih sprememb doslej ni prinesel. A njegova izlo= Gitev tudi krize v partiji, ni rešila. Toda režim je zelo okreten in po= 8Gduje tak aparat, da bi bilo težko doseči njegov zlom samo z obiČajni= Mi sredstvi. Od svojčas omenjene ustanovitve socialistične stranke ni Pe duha ne sluha. So sicer znaki,da obstojajo tu in tam manjše skupine (h.pr. "Beli orli" v Srbiji),vendar pa je njihov praktični pomen nezna= ten ‘Preračunano na daljšo dobo bi torej utegnila nekaj žaleči moralna ip politična pomoč od zunaj. To dasta lahko v polni meri Zapad in v Manjši emigracija. Lahko dopolnita tudi drug drugega. Predvsem je potrebno vedeti,kakšne cilje zastopa v tem delu Evrope ^Ppad. Teh ciljev mi ne moremo preobrniti, če odgovarjajo interesom za= Padnih sil. Je torej realistično, da z njimi računamo. In da v tem okvi poskušamo v optimalni meri realizirati naše lastne cilje* Pri tem pa moramo najprej sami vedeti,kaj hočemo in kaj se zdi, da 3e zaenkrat uresničljivo. To velja tako za Slovence kot za Hrvate in Sr in ostale. Öe se pogledi jugoslovanskih beguncev strinjajo,po tem je Možen skupen nastop. Posledica tega bi bila enotna politika, enotno sta -Lišče. In enotno približanje narodom v domovini ter enotno vplivanje na Pje. To se zdi nujno potrebno za vsak količkaj učinkovit organiziranej odpor, ki je sicer v trenutnih prilikah povsem nemogoč. Tak' priprav= •Ljen in očividen odpor totalitarnemu režimu bi močno podpiral emigrant= 8ka prizadevanja, obenem bi pa dal Zapadu v roke: sijajen adut ob njego= lam podpiranju jugoslovanskega režima. - Posebno vprašanje v tem okviru 5e tudi, v kakšni obliki naj. bi potekala prizadevanja za nadaljni raz = kroj same komunistične partije. Kot smo že rekli, najbrž ne bi kazalo postaviti že spočetka končno formulo. Boljše bi bilo pričeti tam, kjer bi mogel biti odpor najmanjši. Morda je to gospodarski položaj države. Vendar pa je predpogoj, da nas bo na zapadu sploh kdo poslušal, da bomo nastopali in govorili enotno in resno. Tega za sedanjo emigracijo v nobenem pogledu ne moremo reči . In še precej časa si utegnemo prizadevati, da pridobimo trohico zaupa = nja, ki smo ga vsega tako lahkomiselno izgubili v zadnjih 13 letih. Iz zaključka komunikeja sklepamo, da vidi Predsedstvo Slov.narodne ga odbora v tej zadevi jugoslovansko emigracijo kot celoto, rešitev nje nih visečih notranjih vprašanj pa kot nujnost za kakršnokoli širšo akci jo. Lepo je, da "Narodni odbor za Slovenijo" "prosi vse jugoslovanske politične činitelje v emigraciji". Še lepše bi bilo, če bi Slovenski na rodni odbor kot neprizadeti posredoval med sprtimi činitelji, kajti potrebne niso besede, potrebna so dejanja. ZAKAJ JE PRIŠLO DO "LOČITVE DUHOV" Z današnjo številko zaključujemo razpravo g.Prana Erjavca o "Na = stanku slovenskih političnih strank". Kakor smo že sredi novembra lani napovedali, je to dejansko kritični oris začetkov politične ločitve na Slovenskem v drugi polovici minulega stoletja. Pisec je pri tem posegel nazaj v predmarčno dobo ter nato skozi 25 3et opisoval vse mogoče činite Ije, ki so odločilno vplivali na tiste Slovence, ki so prispevali v ob^ likovanju slovenske politike. Šele'ob poznavanju celotnega avstrijskega ozračja, v katerem so naši ljudje živeli in delovali, postane kasnejša "ločitev duhov" razumljivejša. V letih pred vojno je veljal dr.Dragotin Lončar s svojim "PolitiČ nim življenjem Slovencev" (Slovenska Matica,1921) mentor na polju naše politične zgodovine. Če to njegovo delo primerjamo s pravkar za ključeno razpravo, kaj hitro ugotovimo vidne razlike: Te niso samo v kritičnem podajanju, snovi, kar je končno stvar pisca in kjer se eden in drugi razlikujeta često kot noč in dan. G.Erjavec nam je prikazal vzro^ ke, ki so vodili do ločitve,v povsem novi luči ter jih nerazdružno pove zal s tedanjim razvojem v Srednji Evropi. To pa je šibka stran dr,L on -čorja. Ta tudi ni pripisoval taborom tolikšnega pomena kot ge g.Erjaveo Za prvega je bil n,pr.Luka Svetec najbistrejša glava, dočim za drugega Pran Levstik. Dr.Lončar nežno obdeluje vlogo "očeta" Bleiweisa, dočim ga naš pisec kritizira z vso ostrino. Podobnih razlik ..je veliko. Vendar bi zaradi objektivnosti kazalo tudi omeniti, da je bil mor= da dr.Lončar pri pisanju bolj vezan kot g.Erjaveo, ki se mu res ni bilo treba ozirati na nikogar. Tudi je nudilo "Politično življenje Sloven = cev" na svojih 125 straneh besedila za dobo od 1.1797. do 1.1919. iz povsem tehničnega ozira premalo prostora za tako obdelavo,kot je bila mogoča g.Erjavcu v zaključeni razpravi. Razlika je še v 30 letih,ki lo= čijo eno in drugo delo, kar daje večjo prednost našemu piscu. Tudi je ta imel na razpolago v tujih knjižnicah povsem nove vire, ki jih n.pr. dr.Lončar niti ni poznal (saj jih ni omenjal) in tudi ne izrabil. Zdi se nam,da je to poslednje tudi povzročilo tako drugačno podobo,kot smo jo bili navajeni gledati doslej. KLIC TRIGLAVA 53,Bucks Hill,Chapel End, Nuneaton,Warwickshire Izhaja l.in 3.ponedeljek v mesecu. Kakor vedno bo tudi to pot KLIC TRIGLAVA na razpolago čitateljem, ua v njem objavijo kritične misli k razpravi g.Erjavca. Ta pa bo tu^ di kmalu izšla kot ponatis v loče^ ni brošuri. SRBSKI KRALJ? - V emigrantskih političnih krogih se sprašujcjo,kaj je povzročilo, da je kralj Peter ukinil "ministrstvo dvo= ra" in s tem odslovil famoznega "ministra" g.Miličeviča.Vse kaže,da je to kapitulacija b.kralja pred prijatelji g.Potiča.Ko so ga namreč ti po zvali v Ameriko,da na vidovdanski proslavi in 1501etnici srbskega ustatf ka predstavlja potomca velikega Vožda,so od njega zahtevali,da se odre^ če "fatalni" okolici.Dali pa so mu sekretarja Nenadovida in mu ga bodo tudi plačevali. Značilno je še,da je na proslavi kralj omenil Jugoslavi jo samo enkrat in še tedaj samo v zvezi s Titom. (ps) | + Mggr. Ivan Trinko 24.1.1863 - 26.6.1954 Ne Lomo se zmotili,Se zapišemo,da je sleherni Slovenec,ki je poznal delo staroste beneških Slovencev, z bolečino v srcu sklonil glavo pred voljo Vsemogočnega, ko je zvedel za smrt Msgr.Ivana Trinka' Zamejskega. Ob njegovem grobu so bili združeni vsi- Slovenci - kakorkoli že mi= slijo ali delajo. Naši bratje na skrajnem zapadu so s pokojnikom izgubili svojega duhovnega očeta, slovenski narod pa je izgubil, moža, ki je zares postal "simbol slovenstva, ki ne umre". Njegovi nekrščanski preganjalci so se zbali celo mrtvega staroste: kaj je sicer pognalo italijanskega brigadirja, ki je prepovedal govorni ku ob. grobu, da se od mrtvega voditelja poslovi v slovenščini!? Mladega Trinka je za slovenstvo rešila slovenska knjiga. In v slo= venski književnosti stoji prav on s svojo pesmijo in prozo kot predstav nik beneških Slovencev. Za njim ostaja prazno mesto. Za svoje delo si je postavil med narodom časni spomenik, večni Bog Pa naj mu bo dober plačnik! SPOROČILO SLOVENSKEGA NARODNEGA ODBORA "Dne 13.junija so se v Tashingtonu sestali člani predsedstva Narodne ga odbora za Slovenijo.Proučili so položaj v domovini in prišli do so = glasnega zaključka,da se totalitaristični značaj komunističnega režima v Jugoslaviji,katerega zunanja in notranja moč se je v zadnjem času za= Fadi upornosti zatiranega naroda ter lastnih razkrajalnih sil sicer zmanjšala,ni spremenil.Soglasno so ugotovili potrebo in se zedinili o sredstvih borbe proti režimu.V tem smislu Narodni odbor .za Slovenijo po zdravi ja vztrajno odpornost rojakov v 'domovini ter poziva njih in rojake v tujini k složnosti ter tvornemu in neustrašnemu delu za dosego kon Snega smotra, ponovne osvoboditve ter vrnitve človečanskih in politič = frih pravic. Člani predsedstva so proučili tudi položaj v zvezi s tržaškim vpra= Čanjem.Narodni odbor pozdravlja odločnost tržaških Slovencev pri zagova ^j'anju obstoja Svobodnega tržaškega ozemlja. Narodni odbor za Slovenijo Vztraja slej ko prej pri svoji izjavi z dne 13.novembra 1953> ki zahte= va spoštovanje določb italijansko-jugoslovanske mirovne pogodbe :ter o = hranitev Svobodnega tržaškega ozemlja kot trenutno edino rešitev v duhu Mednarodnega prava in evropskega sodelovanja. , Narodni odbor za Slovenijo prosi vse jugoslovanske politične činite 1je v emigraciji, naj pristopijo v duhu pomirijivosti in sloge k reševa nju medsebojnih visečih.vprašanj. Le tako bomo vsi izpolnili dolžnost, ki jo imamo v usodni borbi med mednarodnim komunizmom in pravimi demo = kretskimi silami vsega-sveta do svoje domovine in vsega človeštva." Komunike sta podpisala gg.dr.Miha Krek in dr.Bogumil Vošnjak. + BRANC KREMŽAR Lani v decembru .je še slavil v daljni Argentini svojo sedemdeset= letnico, letos 26.junija pa je izročil svojo dušo Bogu. Pokojni Prane Kremžar je bil eden redkih dobrih slovenskih časni= karjev. Pred prvo svetovno vojno je urejeval časopise na Goriškem, po Vojni pa ljubljanskega "Slovenca" in končno z letom 1943."Domoljuba". hil je krščanski socialist Evangelistove šole. Šest let je bil tja do Aleksandrove diktature tudi narodni poslanec SLS. V komunistični revo= luciji je izgubil dva sinova. Naj mu bo lahka tuja zemlja! NOVA SLOVENSKA STRANKA V Trstu so 20.junija ustanovili novo politično stranko z nazivom "Slovenska katoliška skupnost". Bila bi naj naslednica "Slovenske kršČ. socialne zveze", v kateri so v zadnjih, letih prevzeli vodstvo nekdanji krščanski socialisti, ki ne tajijo svojih simpatij do sedanjega komuni= stičnega režima v Jugoslaviji. Ustanovitev nove "politične organizacije slovenskih katoličanov" v Trstu je sledila takoj po informativnem sestanku, ki so ga sklicali nek d-ahji začetniki "Slov.kršč.socialne zveze", ki pa zdaj ne odobravajo zvezinega vodstva,ki mu načel ju je dr.Engelbert Besednjak. Čeprav trdijo, da so imeli za seboj "večino rednih članov" v Zvezi, se jim je vendar vodstvo izmuznilo iz rok. Ta "večina" Članov se je tudi zdaj odločila,da osnuje svojo novo stranko.Obenem smatra, da je tako SKSZ "dejansko raz= puščena in sicer po ^volji članov, ki morajo v demokratičnem redu pri vsaki politični organizaciji imeti prvo in zadnjo besedo". Dr.Besednjak ku le dopuščajo,"da lahko govori odslej samo še v svojem imenu ter mor= da v imenu svojih delodajalcev". Nova stranka se smatra kot "edina poli tiČna organizacija protikomunističnih katoliških Slovencev na Tržaškem"* Goriški KATOLIŠKI GLAS je prinesel obširno uvodno poročilo o ustanovitvi Skupnosti z zelo povoljnim komentarjem. Poročala je tudi tržaš ka DEMOKRACIJA, ki pozdravlja "razčiščenje,do katerega je prišlo v koto liško usmerjenih političnih vrstah" in upa v ponovno sodelovanje vseh protikomunističnih skupin. (ps) ALI NAJ DOBI TRST DEŽELNO SAMOUPRAVO? Skupna grško-jugoslovansko-turška konferenca zunanjih ministrov,ki sklenili tristransko vojaško zvezo,je bila "zaradi nedokončanih pri^ pravijalnih del" preložena brez navedbe datuma,dasi v Beogradu mislijo, da utegne le priti do sestanka 30• julija na Bledu. Vse kaže, da je po sce di neurejeno vprašanje Trsta med Jugoslavijo in Italijo. Že aekaj časa preučujejo v Rimu zaključke angloameriškega posveta z Jugoslovani,ki v načelu predlagajo delitev Ozemlja med sporni državi. ^ Rim so bili klicani tudi predstavniki tržaških iredentističnih stranki z vladnimi predstavniki razpravijajo trgovinska,industrijska in promet^ na vprašanja,ki jih bo sprožila predvidena delitev. Zakasnitev dokončnega italijanskega odgovora 'pripisujejo dvema čini^ teljema: neurejenemu vprašanju vodstva v demokrščanski stranki(po nee * peljkem kongresu) in predvsem načinu,kako naj se vlada z objavo ne pre^ več popularnega sporazuma izogne predvideni kritiki parlamentarne opozi cije,ki bi mogla nevarno zamajati vlado.To drugo bi bilo lažje,če pari0 ment ne bi zasedal,to je po 26.juliju odn.6.avgustu,ko bosta odšla na počitnice senat in poslanska zbornica. Vendar pa so zadnje dni nastale nove 'težkoče'. Iz Beograda je namreč,, prispela vest ameriške agencije,da zahteva Jugoslavija za tržaško podr^ je samoupravni statut, podobno kot ga že ima Poadižje.Ta bi namreč najbAl še zaščitil slovensko manjšino pod Italijo.Laški tisk je reagiral,da je taka zahteva po stalnem statutu nezdruäjiva s provizoričnim značajem te. šitve tržaškega vprašanja, in da bi bilo mogoče sprejeti le posebni mö® šinjski statut?toda v tem zadnjem primeru,mora tudi Jugoslavija zavaro^ vati italijansko manjšino. Vendar pa rimskemu tisku ni jasno, ali so ti*1 skovne vesti iz Beograda predgovor morebitni jugoslovanski zahtevi po . avtonomiji (rimsko zunanje ministrstvo namreč trdi,da Jugoslavija dosL^ take zahteve ni stavila)in reakcija na verjetne italijanske protipredl0 ge ali pa je le časnikarski balonček, ki naj bi dognal,kaj pravi glede take samouprave italijansko javno mnenje. Ko to pišem, zadeva še ni jasu0, __________________________( z p s2** V Zagrebu je umrla stara nad 80 let Marija vdova po pok.Stjepanu Radi= ču.Pogreba se je udeležilo vsaj de set tisoč ljudi.Dejstvu,da je govo ril na grobu znani bojazljivec dr. Andres,pripisujejo šibkost režima. Na naslednjem listu priobčujemo 1^' in poslednje nadaljevanje razprav0 g.Prana Erjavca o " NASTANKU SLOV* POLITIČNIH STRANK" : ' « •_ ■ />• za "slovanski" federalistični tabor, a nacionalni šovinizem nemških liberalcev jih je potem v 70-ih letih v parlamentu vprav prisilil, da sc se kmalu za staroslovenci tudi oni po liticno popolnoma vključili v nemške konservativce, s Se = mer so potem s staroslovenci vred tudi zaprli na dno svojih skrinj zastavo zedinjene Slovenije ter se z vsemi drugimi konservativci vred borili za cim večje — deželne avtonomije. To je bilo, polog že omenjenih drugih Siniteljev, tudi ozadje "slogaštva", ki je prevladovalo potem doma do 80-ih let, v^parlamentu pa celo do 90-ih. To slogaštvo je bilo v več primerih razumi jivo in večkrat seveda celo potrebno; na splošno je bilo pa vendarle škodljivo, ker je zavrlo naš organski politiSni razvoj in uspavalo zlasti vse naše poli= tične dinamične^sile, a povezava vse naše politike z nemški mi konservativci je cisto zameglila našo nacionalnopolitič= no idejo in nas zvodila na pot beraškega pobiranja drobtinic. Svojo lastno pot, neodvisno od bolj ali manj neiskrenega in včasih celo gnilega slogaštva je pa šla literatura, zato so nam tudi Levstik-Stritarjevi učenci ustvarili ravno v ti = stih letih skoro vso našo starejšo literaturo, s katero smo se lahko prvič uvrstili ob stran drugih kulturnih evropskih narodov. Čeprav so torej razne zunanje in notranje okoliščine preprečile, da se oba tabora tudi v 80-ih letih formalno še nista organizirala v samostojnih političnih strankah,je pa ves opisani razvoj_60~ih let vendarle tudi pri nas jasno izoblikoval dva bistveno različna duhovna tabora v smislu tedanje kulturne Evrope. Bila sta prvenstveno političnega izvora in značaja, vendar sta imela v danih okoliščinah tu= di močan kulturni prizvok, toda vsaj pri nas še nikakor ne kulturnobojnega. Kakor smo videli, se je razvila ta naravna diferenciacija iz različnega gledanja na celotno narodnopolitično in kulturno problematiko. Izprva : je bila veren iz= raz naših lastnih domačih razmer in potreb, a prav odločila no za ves naš nadaljnji razvoj je postalo to, da je prišel ta že takoj v začetku 70-ih let popolnoma pod vpliv sočasne ga razvoja pri avstrijskih Nemcih, katerih položaj je bil pa seveda bistveno različen od našega. Oni so bili nacional no saturirani in so zato lahko osredotočali vso borbo na kulturna vprašanja, dočim smo se mi morali boriti še za naj elementarnej še nacionalne pravice. Mirno lahko trdimo, da je prav vedno tesnejše naslanjanje slovenske politike na te danje nemške katoliške konservativce v prvi vrsti prepreči= lo, da smo za več- kot dve desetletji sploh pozabili na svoj narodnopolitični program, ki so nam ga ustvarili tabori”, vo dilOvje pa do tega škodljivega absurda, da je narodova po = liticna aktivnost skoro popolnoma pozabila na svoje pripada joče ji področje in zašla skoro izključno na svetovnonazor= sko pot in to le prevečkrat celo v naj slabši obliki. T0 sta nj