Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečno L 110 Poštno ček. račun: štev. 24/12410 Za inozemstvo : Mesečno L 190 Leto VI. - Štev. 5 Gorica - 4. februarja 1954 - Trst Izhaja vsak četrtek Neozdravljivo bolni V življenju postanejo sčasoma nekatere bolezni, če jih do časa ne zdravimo, kronične in neozdravljive. Kronične, to se pravi zastarele, ki se zaradi tega ne dajo več ozdraviti. V takem, primeru zdravniki sicer še vedno predpišejo zdravila, a to le bolj bolniku v tolažbo nego v upanju na ozdravljenje. 0 stanju takega bolnika vedo vsi, da je brezupno, le bolnik sam navadno tega ne ve in živi kar naprej v upanju na ozdravljenje. Takega neozdravljivega bolnika sem srečal te dni na vlaku v Trst. Sedel je meni nasproti na stolu. V roki je imel široko razgrnjen časopis in bral iz njega. Zelo je bil zamaknjen vanj, ko se nenadoma prebudi iz svoje zamaknjenosti, se ozre po meni in mi s posmehom reče: »Reverendo veda, veda qui/« Kaže mi časopis »L’Avvenire d'ltalia« iz Bologne. »Kaj pa takega?« pravim jaz. »Ga poznale?a Na peti strani mi je pokazal dovolj velik kliše z glavami štirih slovenskih časopisov, najbolj vidna glava je bil »Katoliški glasa, za njim se je skrivala »Demokracija«, »Ma-t a jur a in prav zadnji je kukal »II Corriere di Trieste«. Spodaj pa sem bral: »Questi sono i giornali »titi-ni« diffusi, sotto vari aspetti, nelle zone confinarie del Friulano e a Trieste.«. Po naše bi se to reklo: Tile so »titovski« časopisi, ki vsak po svoje širijo Titov rdeči evangelij v obmejnih pokrajinah Furlanije in na Tržaškem. Prvi med njimi pa je »Katoliški glas«, kajti odkazali so mu prvo mesto med štirimi tovariši. Moj sosed je bil iz naših krajev, saj me je spoznal po obleki. Zato je nadaljeval: »In ta tukaj,« pokazal je na »Kat. glas«, nje vaš, prečastiti, saj sem ga ze videl v tobakarni v Gorici. Sedaj se ne boste več skrivali, da niste s Titom, saj trdi to celo demo-krščanski »L’Avvenire d'Italia«. Da sem slovenski duhovnik, ni- sem mogel in tudi nisem hotel skriti. Prikril pa sem, da si tudi sam mažem prste pri »Kat. glasu«. Zato sem mu oporekal, kakor da bi šlo za meni precej indiferentno zadevo: »Toda, kolikor je meni znano, dva izmed teh časopisov gotovo nista titovska, posebno »Kat. glas« ne, ki ga urejuje neki duhovnik iz Gorice in ga pišejo menda po večini tudi le duhovniki.« Moj sopotnik se ni dal ugnati v kozji rog. Takoj je imel pripravljen ugovor: »Le počasi, prečastiti. Nočem vas žaliti, vendar je moje trdno prepričanje, da ste vsi »slavi«, (to je Slovenci), titini. Samo da vam stopi človek na rep, pa vsi zakričite, od Soče do Beograda.« »Oprostite, gospod. Ko so preteklo jesen v rimskem parlamentu razpravljali o Pellovih vojaških u-krepili na vzhodnih mejah zaradi tržaškega vprašanja, so to odobravali vsi ital. časopisi, od misinov do kominformistov, in vsi poslanci v parlamentu od Togliattija do De Marsanicha. Zato smem jaz z vašo logiko sklepati, da ste vsi Italijani od tržiške trdnjavice tukaj gori do Pantellerie fašisti in komunisti.« Mojemu sodrugu je bilo preveč. Dvignil je glas: »Zasramovati se pa tudi od vas ne pustim, čeprav sle duhovnik.« »Gospod, po ničemer vas nisem vprašal. Vendar vidim in čutim, da do nas Slovencev velja za vas dvojna logika in dvojna mera. To je pa zelo težka, rekel bi neozdravljiva bolezen. Zato vas le pomilujem.« Vstal sem in v Sesljanu izstopil. V duši pa mi grebe še danes spoznanje, da ta mož ni govoril sam. iz njegovih ust so govorili še premnogi njegovih rojakov, za katere velja prav tako kot zanj dvojna logika in dvojna mera do nas Slovencev, včasih tudi dvojna morala. In to je zelo težka, bojim se, da neozdravljiva bolezen naših sosedov Italijanov. Zato jih moremo le pomilovati. Fanfani ni dobil zaupnice Kakor se je zadnje čase na splošno predvidevalo, to se je tudi zgodilo: Fanfanijeva demokrščanska vlada ni dobila zaupnice. Zanjo je glasovalo le 260 poslancev, 12 se jc glasovanja vzdržalo, medtem ko so 303 poslanci glasovali proti zaupnici. To je že četrta vladna kriza v zadnjih šestih mesecih. Ce hočemo razumeti vzroke teh neprestanih vladnih kriz, moramo poznati vsaj nekoliko sestavo sedanjega italijanskega parlamenta ter politične in socialne programe posameznih strank. Kakor v vseh resnično demokratičnih deželah se delijo tudi italijanske stranke v tri skupine in sicer v stranke centruma (sredine) ter v levičarske in desničarske stranke. Med stranke centruma spada predvsem demokrščanska stranka, ki razpolaga v zbornici z 262 poslanci m ki je najmočnejša stranka italijanskega parlamenta. Vendar nima ne v zbornici ne v senatu absolutne večine. Med stranke centruma spadajo tudi Saragatovi socialni demokrati, ki razpolagajo v zbornici z 19 po. slanci, nadalje liberalci s 14, republikanci s 5 in Nemška ljudska stran, ta s 3 poslanci. Vse te sredinske stranke razpolagajo 9 303 poslanci od 590 poslancev ter bi lahko sestavili dovolj močno delovno vlado, ko bi 'bili med seboj edini. A te edino- slonili na Nennijeve socialistet S lem bi kompromitirali svoja krščanska načela ter odprli pot razvoju, ki bi utegnil pripeljati Italijo v komunistično diktaturo. Pa tudi na desničarske stranke se ne marajo demokristjani nasloniti. O neofašistih tako ni govora, kajti politični cilj te stranke je fašistovska diktatura. Lažje bi bilo sodelovanje z monarhisti, ako bi imeli ti nekaj več smisla za socialne potrebe italijanskega ljudstva. Naj omenimo, da imajo monarhisti 39 poslancev, torej enega več kot saragatovci, republikanci in liberalci skupaj vzeti. To je v glavnem sedanje stanje ita- lijanskih strank v poslanski zbornici. Vse krize zadnjih vlad izvirajo iz dejstva, da demokrščanska stranka ne more sestaviti vlado iz sredinskih strank in da nima ne na* svoji levici ne na desnici nobene stranke, na katero bi se lahko brez strahu naslonila. In vsega tega so krivi v prvi vrsti Saragatovi socialisti, ki hočejo prisiliti demokristjane, da bi opustili svojo dosedanjo sredinsko politiko ter krenili v so-cialkomunistično smer. Tega pa demokristjani ne bodo storili; ne morejo namreč postati nezvesti programu, s katerim so se podali v zadnji volilni boj, ter oslepariti s tem e- najst milijonov svojih volivcev na ljubo Saragatovi strančici devetnajstih poslancev. S tega stališča je treba presojati vedenje demokrščanske stranke pri vseh vladnih krizah, ki so nastale po junijskih volitvah, torej tudi sedanjo krizo italijanske vlade. Medtem je Fanfani podal ostavko svoje vlade in Einaudi, ki je ostavko sprejel, je že zadnji ponedeljek začel običajna zasliševanja bivših predstojnikov vlade in predsednikov raznih parlamentarnih skupin. Komu bo dal Einaudi mandat za sestavo vlade, je težko prerokovati. Prvi teden berlinske konference sti ni in posebno socialni demokrati so tisti, ki so že večkrat preprečili sestavo sredinske vlade s svojo neprestano zahtevo, da se mora vlada opredeliti politično in socialno v levičarskem smislu. Med levičarske stranke spadajo komunisti in Nennijevi socialisti, ki so bili vsa povojna leta med seboj več ali manj tesno povezani. Nen-nijeva socialistična stranka je menda edina v Evropi, ki se druži s komunisti, kar predstavlja za Italijo nedvomno veliko nevarnost, saj razpolagajo komunisti s 143, socialisti pa s 75 poslanci v ital. poslanski zbornici. Prav lahko bi se torej zgodilo, da pridejo komunisti in njim sorodni Nennijevi socialisti na čisto legalen način do vlade. Edilio Ru-6Coni, znani direktor tednika »Og-gia, je nekoč napisal, da je italijansko ljudstvo edino na svetu, ki sili prostovoljno v komunistično sužnost. Morda je nekoliko pretiraval, toda dejstvo je, da je Italija najbolj komunistična država v Evropi, saj imajo socialkomunisti v poslanski zbornici kakih 37 odstotkov vseh poslancev. Vzemimo k temu še možnot, da se Saragatovi socialisti vrnejo nekega dne v Nen-uijevo naročje, pa bomo spoznali vso resnost komunistične nevarnosti v Italiji. Sedaj morda razumemo, zakaj se demokristjani tako hranijo, da bi sledili Saragatovi zahtevi ter se na- Berlinska konferenca je v polnem teku. Po zborovanjih, ki so se vršila v preteklem tednu v zapadnem delu Berlina, se nadaljuje konferenca ta teden v vzhodnem delu Berlina, nakar se bo prihodnji teden preselila zopet v zapadni del Berlina. Prvi teden konference ni prinesel nobenih konkretnih uspehov v reševanju vprašanj, zaradi katerih je bila konferenca sklicana, a brez vsakih uspehov tudi ni bil. Zapadni trije zunanji ministri so sprejeli dnevni red, ki ga je Molotov predložil, ter odstranili prve težave in zapreke, ki jih je ta nadvse spretni sovjetski diplomat vrgel konferenci na pot. Prvi sestanek Molotova, Bidaulta, Edena in Dullesa se je pričel v ponedeljek 25. januarja ob treh popoldne in sicer v palači kontrolnega sveta v zapadnem Berlinu. Prvi seji je predsedoval ameriški zunanji minister Foster Dulles, kot prvi govornik pa jc nastopil francoski zunanji minister George Bidault. Bidault je govoril najprej o razorožitvi ter poudaril, da je mogoče doseči to razorožitev le v okviru Združenih narodov. O azijskih vprašanjih je rekel, da jih je treba rešiti čimprej, toda njihova rešitev bi ne bila olajšana, če bi hoteli rešiti ta vprašanja izven njihovega kroga ter jih celo povezati z evropskimi problemi. Kakšno zvezo naj ima n. pr. indokitajsko vprašanje z avstrijskim vprašanjem, ali nemško vprašanje s kitajskim ? O Evropi je dejal Bidault, da je treba smatrati njeno sedanjo razcepljenost za nezdrav pojav, ki ga morajo prizadete velesile odpraviti. Govoreč o nemškem vprašanju je Bidault poudaril, da je treba s svobodnimi volitvami ustvariti vlado za vso Nemčijo in ta vlada naj bi sklenila mirovno pogodbo, kajti volitve morajo prinesti vlado in ne nasprotno. Za Bidaultom je povzel besedo angleški zunanji minister Eden, ki je izrazil mnenje, da mora biti delo konference omejeno le na nekatera vprašanja, kajti svetovna vprašanja je mogoče rešiti le s potrpežljivim razpravljanjem o posameznih vprašanjih. Minister Eden je zagotovil Sovjetski zvezi, da je Velika Britanija ne bo nikoli napadla in tudi ne ogrožala njene varnosti in da je pripravljena, če potrebuje Rusija še drugih zagotovil, razpravljati o tem vprašanju. Eden je govoril nato o združitvi Nemčije ter poudaril, da mora dohiti Nemčija časten prostor v skupnosti evropskih narodov in da je sedanja razdelitev Nemčije nevarna evropski stalnosti. Eden je pri tem •naznanil, da je izdelal podroben načrt o rešitvi nemškega vprašanja o-ziroma o volit,vah po vsej Nemčiji, nakar bi novi parlament izglasoval novo ustavo, ki bi omogočila ustvaritev vsenemške vlade. Za Edenom je dobil besedo sov. zunanji minister Molotov, ki je o-gorčeno zavrnil zapadni načrt o rešitvi nemškega vprašanja. Poudaril je, da je prvi pogoj za rešitev nemškega vprašanja, da se zabrani vsaka možnost obnovitve nemškega militarizma. Pri tem se je skliceval na jaltski in potsdamski sporazum ter dejal, da je rešitev nemškega vprašanja odvisna od tega, ali postane Nemčija demokratična in miroljubna, ali pa militaristična in napadalna država. Zato da je izključeno, da bi mogla biti Nemčija vključena v tak napadalni blok, kot je evropska obrambna skupnost. Po tem napadu na evropsko o-brambno skupnost je predlagal Molotov sledeči dnevni red berlinske konference: 1. Da se doseže popustitev mednarodne napetosti, naj se skliče konferenca petih, ki naj bi sc je udeležil tudi zastopnik Kitajske ljudske republike; 2. Razprava o nemškem vprašanju in ukrepi za obrambo evropske varnosti; 3. Avstrijsko vprašanje. Na nepričakovani napad Molotova, na Združene države je odgovoril Dulles šele drugi dan in reči moramo, da mu je odgovoril zelo temeljito. Dulles je predvsem obžaloval napad Molotova na Združene države ter grajal sklicevanje Molotova na jaltski sporazum, ki da je kriv sedanje razcepljenosti Nemčije v dva dela. Molotov, je dejal Dulles, se boji, da bi v evropski obrambni skupnosti zavladal nemški militarizem, toda ravno ta militarizem hoče evropska obrambna skupnost preprečiti s tem, da onemogoči u-slvaritev nemške narodne vojske in nemškega generalnega štaba. Dulles je zavrnil nato sprejem komunistične Kitajske v zbor velesil ter izjavil, da se Združene države ne bodo udeležile konference skupno s kitajskimi napadalci. Izjavil pa je obenem, da sprejema dnevni red, ki ga je predložil Molotov, a da ga sprejema samo zaradi tega, da se začne s konkretnim delom. Dullesovi izjavi sta se pridružila tudi Bidault in Eden, nakar je povzel besedo Molotov, ki je predlagal, da bi se sklicala meseca rnaj-nika ali junija konferenca petih in da bi se te konference udeležila tudi kom. Kitajska. O tem sovjetskem predlogu so razpravljali naslednji dan. Kol prvi je nastopil Dulles, ki je zavrnil ta predlog z utemeljitvijo, da nimajo velesile na podlagi konference v San Franciscu nobene pravice, da bi ukazovale vsemu svetu. Poleg tega se štirje zunanji ministri niso zbrali, da bi razpravljali o svetovnih vprašanjih, ampak da rešijo vprašanje Nemčije in Avstrije, ki ju imajo zasedeni. Dullesovemu stališču se je pridružil tudi Bidault ter obtožil Kitajsko, da podpira vojno v Indo-kini. Toda Molotov ni miroval ter je razložil, da bi taka konferenca rešila razne politične in gospodarske probleme, kar bi ugodno vplivalo na zmanjšanje mednarodne napeto- sti. Končno so se zapadni ministri toliko vdali, da se bodo o tem vprašanju sami med seboj razgovarjali. Komaj je bil ta predlog sprejet, je prinesel prebrisani Molotov nov predlog na dan. Predlagal je, naj bi se sklicala še to leto svetovna razorožitvena konferenca, ki naj bi se je udeležile vse države sveta in ne samo tiste, ki so članice ZN. Tudi ta predlog so sprejeli zapadni ministri le v toliko, da si bodo v razorožitveni komisiji ZN prizadevali, da se skliče splošna konferenca za razorožitev. In še en predlog je prinesel Molotov iz svoje neizčrpne malhe na dan. Predložil je namreč zahtevo vzhodne nemške vlade, da bi smela poslati svoje zastopnike na berlinsko konferenco, ko se bo razpravljalo o nemškem vprašanju. Tudi ta predlog so zavrnili zapadni ministri z utemeljitvijo, da Vzhodna Nemčija nima demokratsko izvoljene vlade. Šele proti koncu tedna se je Ede-nu posrečilo, da je mogel razložiti gvoj podroben načrt o zdiužitvi Vzhodne in Zapadne Nemčije. Ta načrt predvideva svobodne volitve po vsej Nemčiji, izglasovanje nove nemške ustave, ustvaritev vsenemške vlade ter sklenitev mirovne pogodbe s štirimi okupacijskimi državami. Zadnjo nedeljo so zunanji ministri počivali ter se pripravljali na glavni boj, ki jih je čakal ta teden. O tem boju bomo prihodnjič natančneje poročali. Strašen mraz po vsej! Evropi Zadnje čase prihajajo od vsepovsod poročila o sneženih zametih, plazovih, poplavah in viharjih, ki divjajo, s hitrostjo 140 km na uro. V Padski nižini se je v dolžini 30 m podrl nasip pri otoku Ca-merini in voda je preplavila več 100 hektarjev zemlje. Dosegla je višino enega metra. Ljudje so se zatekli na druge nasipe. Reševalna dela so zelo otežkočena zaradi burje, ki divja ob jadranski obali. V Apeninih divjajo silni snežni viharji, ki so zajeli 20 velikih avtopulmanov in nad 100 manjših avtomobilov, polnih neapeljskih smučarjev. Okrog 300 potnikov je prebilo noč na cesti. Iz S. Rema poročajo, da je sneg pobelil vse ceste in mrzel veter je tudi to obalo večne pomladi spremenil v zimo. V severni Evropi se je mraz v zadnjih dneh še poostril. Plovba po Do-navi je zaradi ledenih plošč pretrgana in tudi ob obalah Baltiškega morja plavajo ledene plošče, ki onemogočajo vsakršno plovbo. Na Švedskem, Holandskem, v Franciji, Nemčiji, Angliji, povsod je toplomer padel na več desetin pod ničlo. Iz Jugoslavije poročajo, da so plazovi in zameti pretrgali železniško progo med Beogradom in Sarajevom, kakor tudi v več krajih Bosne in Srbije. Do tragičnih nesreč pa je prišlo v Angliji, kjer je v soboto mra* nekoliko popustil in s tem povzročil, da se je led po zledenelih rekah in mlakah, kjer so se drsali otroci, pod njimi udrl. 23 otrok je našlo tako smrt v ledenih vodah. 5. ned. po R LJULJKA MED ZRNJEM — HUDOBNEŽI MED DOBRIMI Drugo priliko jim je podal takole: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je vsejal dobro seme na svoji njivi. A ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, prisejal ljuljke med pšenico in odšel. Ko je pa bilje zrastlo in šlo v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. In pristopili so h gospodarju hlapci in mu rekli: 'Gospod, ali nisi na svoji nji- vi vsejal dobrega semena? Odkod ima torej ljuljko?' Rekel jim je: 'Sovražnik je to storil.' Hlapci so mu rekli: 'Ali hočeš, da naj jo gremo pobrat?’ Rekel je: 'Nikar, da pobiraje ljuljko ne porujete z njo morda tudi pšenice. Pustite, naj o-boje raste do žetve; in ob času želve porečem ženjcem: Poberite najprej ljuljko in jo povežite v snope, da se sežge, pšenico pa spravite v mojo žitnico.’«. (Matej, 13, 24-30). * Resne ljudi je večkrat vznemirjalo vprašanje zla, ki se tako bohotno širi po svetu. Saj se tudi mi večkrat sprašujemo: zakaj neki Bog dopusti, da hudobni ljudje tako očitno in drzno teptajo božje in naravne zakone? Čemu Bog ne udari vseh tistih, ki ga sovražijo in tudi drugim ne dopuščajo, da bi mu očitno izkazovali čast? Kako to, da Bog dopusti, da hudobneži pohujšajo mlade ljudi in namesto vere in ljubezni vlivajo v mlade duše sovraštvo in laži ? Skrivnost zla je že od nekdaj mučila človeštvo. Mi katoličani bi danes prav posebno radi videli, da bi Gospod ponižal sovražnike sv. Cerkve in da bi s svojo mogočno roko vrgel s prestola hudobijo. Gotovo je, da nobeden izmed nas ne dvomi v božjo vsemogočnost. Pred kratkim smo obhajali praznik spreobrnjenja sv. Pavla. Bog je iz strašnega preganjalca kristjanov v trenutku napravil največjega apostola. Kar pa je Bog napravil s Savlom, isto bi lahko napravil z vsemi drugimi preganjalci sv. Cerkve. Vendar nam nedeljski sv. evangelij deloma razjasni, zakaj Bog dopusti hudobneže mirno živeti. Da namreč ne bi poškodovali pšenice v njeni rasti, gospodar njive ne pusti hlapcem, da bi že pred žetvijo izruvali ljuljko. Vendar isti gospodar obljubi, da bo ob žetvi x>°P°lnoma ločil dobro zrnje od ljuljke in da bo škodljivo zel zažgal. Tako tudi na zemlji Gospod pusti hudobne z dobrimi, vendar je gotovo, da bo ob poslednji sodbi Bog hudobne kaznoval z večnim ognjem, dobre pa, ki bodo do konca ostali stanovitni, bo poplačal z nebeškim veseljem. Včasih pa Bog dopusti, da hudobni vladajo nad dobrimi zato, da se preizkusi stanovitnost in poštenost dobrih. Nikjer se namreč boljše ne pokaže stanovitnost v veri in tudi notranja moč življenja po veri, kakor v časih preganjanja. Saj preganjanje in stiske utrde vero in ljubezen v srcih vseh dobrih katoličanov, medtem ko vse, kar je trhlega in polovičarskega, v lakih razmerah pokaže svoje pravo lice. Ker pa so časi take preizkušnje vedno združeni s trpljenjem in veliko nevarnostjo, Ja mnogi vero popolnoma zgube, moramo moliti, da bi Bog, čase preizkušnje skrajšal, in obenem moramo prositi milosti, da bi v teh časih bilo veliko takih, ki ostanejo zvesti veri in Bogu! Starodavna slovenska božja pot v Marijino Celje Med starodavnimi Marijinimi božjimi potmi, lei so v tujini, izven slovenskega ozemlja, pa so jih naši predniki vedno zelo radi obiskovali, je tudi svetišče Maria Zeli, Marijino Celje, kot so ga krstili naši ljudje, severno od Brucka na Muri. 2e naš Prešeren v sonetu Matevžu Langusu omenja, da je slovenski božjepotnik vedno rad poromal v Marijino Celje. lo v Marijinem letu je prav, da se spomnimo tudi na to štajersko svetišče Matere božje, ki je bilo našim prednikom tako drago, da so mnoge domače božje poli po slovenski zemlji krstili prav z istim imenom. Pred nedavnim je prinesel britanski katoliški tednik »Catholie Ilerald« nekaj misli o tej božji poti in po njem povzemamo: »Čeprav Marijino Celje na splošno danes ni tako znana božja pot kot na primer Lurd ali Fatima, je bilo vsaj v času, ko še ni bilo tako tesnih državnih pregraj, zelo pomembno središče Marijinega češče-nja. V prijetno, tipično štajersko vas sredi planinskega sveta, so prihajali tedaj romarji iz vse Evrope. V letu 1857 je avstroogrski cesar Franc Jožef s cesarico Elizabeto vodil romarsko procesijo kakih 30.000 ljudi do Marijinega oltarja. Bilo je to ob 700-letnici ustanovitve te slovite cerkve. Benediktinska opatija v Lambrecbtu, ustanovljena leta 1076, je zato, da bi si olajšala misijonsko delovanje in upravo obsežnega področja, ustanovila severno od današnjega Brucka na Muri malo samostansko postojanko v Aflcnzu. Od tu so kasneje poslali enega meniha dalje proti vzhodu v gore, da bi pastiroval pastirjem in drvarjem. Legenda pripoveduje, da se je ta menih, noseč s seboj lesen kip Naše Gospe, potem izgubil sredi gozdnatih vzpetin in dolin. Pod neko velikansko skalo mu je zmanjkalo poti in premagovala sta ga že trud-nost in obup. Molil je k Mariji za pomoč in njegova molitev je bila uslišana. Našel je izhod iz doline in kasneje je tam postavil kapelico v zahvalo za rešitev. V kapelici je potem dobil mesto kip, ki ga je menih nosil s seboj. V začetku je bila kapelica lesena, do danes pa je zrasla v mogočno gotsko in baročno cerkev. Kdaj j« bila pravzaprav kapelica postavljena, ni ugotovljeno. Na splošno pa je sprejeto, da je bila zgrajena leta 1157. Mariji Celjski pripisujejo mnogo čudežev. Med onimi čudeži, ki so prav spočetka širili njen sloves, je bil čudež, ki sta ga bila deležna plemič Vladislav in njegova žena. Po dolgem trpljenju jima je bilo v sanjah razodeto, da bosta rešena, če obiščeta svetišče Naše Gospe na Štajerskem. Šla sta na pot in prišla v Marijino Celje, kjer sta oba čudežno ozdravela. V zalivalo sta potem sezidala kamenito kapelo namesto lesene, kjer je bil Marijin kip v onem času. V letu 1363 je kralj Ludovik Veliki prosil Celjsko Marijo za pomoč, ko je odhajal na boj s Turki. Zoper 80.000 Turkov je vodil komaj 20.000 svojih vojakov, toda izvojeval je odločno zmago. Po zmagi je peljal svoje vojake v Marijino Celje. Tam je kasneje sezidal veliko svetišče in daroval svetišču mnogo dragocenih darov. V stoletjih je Naša Gospa v Marijinem Celju nenehno dajala onim, ki so se zatekali k njej, mnogotere milosti. Iz hvaležnosti za to so bogatejši in imenitnejši Marijini častilci darovali svetišču dragocena darila. Tako je cesarica Marija Terezija na primer silno bogato obdarovala to božjepotno svetišče, a nič manj niso zaostajali v izrazih hvaležnosti do Marije tudi preprostejši in najpreprostejši njeni častilci. Leta 1957 bo Marijino Celje praznovalo 800-letnico svoje ustanovitve in tedaj bodo — kot letos v Marijinem letu — množice Avstrijcev romale k svoji starodavni Mariji. Morda bi bilo prav, ko bi se tudi mi spomnili tega jubileja in se ob spominu na naše pradede dvignili na romanje... Zaradi resnice in pravice Pia svečnico dne 2. februarja je poteklo deset let, otlkar je tako z c ono ljudsko partizansko sodišče izreklo smrtno obsodbo nad 15 Cerkljani zaradi osumljenja, da so zukrivili pokol 17 mladih fantov, ki so jih Nemci pobili v partizanski šoli v Cerknem dne 27. januarja 1944. Obsodbo so še isti dan zvečer izvršili nekje v cerkljanskih hribih. Čez par dni po tem dogodku so po Gorici in okolici razširili letak, ki je naznanjal, da je ljudsko sotlišče izreklo obsodbo in zasluženo kaznovalo zaradi o-menjenih obtožb skupino 15 cerkljanskih vaščanov; sledila so imena, na prvem mestu imeni obeh tedanjih kaplanov čč. gg. Ladota Piščanca in Ludovika Sluge, la dva in posebno Lado Piščanc so bili obloženi kot glavni krivci. Zato so to skupino imenovali kar na kratko Piščančevo skupino. Živo se spominjam, kako smo vsi tedaj v Gorici ostrmeli ob tej novici. Bili smo nekoliko navajeni na slične novice, toda ta se nam je zdela prehuda in prav nič verjetna. Lado Piščanc in Ludovik Sluga izdajalca in nemška ovaduha? Učiteljica Pavla Paa in M alka Purgar izdajalki? In nato še 11 drugih. Ne, ni nam šlo v glavo. Marsikaj bi bili pričakovali, toda kaj takega ne in ne. Ko smo nekaj dni nato imeli pri sv. Ignaciju na Travniku mašo zadušnico za pok. Ladota Piščanca in Ludovika Slugo, sem si zasnoval spominski govor nekako takole: »Ko so križali Kristusa, so pribili na križ nad njegovo glavo tablico, na kateri je bil zapisan njegov »zločin«: Jezus Nazareški kralj judovski. Danes pa, ko opravljamo to mrtvaško opravilo, stoji sredi cerkve katafalk in nanj je roka krivičnega sodnika pribila krivično obtožbo: Lado Piščanc in Ludovik Sluga izdajalca. Ali kakor se je izpričala nedolžnost Kristusova, tako se bo nekoč izpričala tudi nedolžnost teh dveh mladih duhovnikov, o katerih smo prepričani, da nista nič drugega zakrivila, kot da sta bila prava duhovnika in da sta taka tudi hotela ostati.« To, kar sem si takrat želel in z mano premnogi drugi, to postaja danes resnica. Ob deseti obletnici tragične smrti obeh cerkljanskih kaplanov in njih tovarišev v smrti smemo z bridkostjo, a obenem z zadoščenjem reči: Resnica prihaja na dan, utira si pot, čeprav so še mnogi, ki ji zavirajo korak. Nedolžnost cerkljanskih žrtev postaja vedno bolj očitna, četudi krivci te tragedije vse poskušajo, da bi še vedno ostal madež na obeh kaplanih in na vseh ostalih obsojencih. Toda mi duhovniki smo dolžni svoji duhovniški časti in spominu teh dveh naših pokojnih sobratov, da pomagamo resnici na dan in da dobi pravica zadoščenje. Vemo, da za sedaj ne moremo pričakovati, da bo do priznanja resnice prišlo v Cerknem ali kje drugje v domovini, zato pa naj spozna svet resnico vsaj tu v Gorici, ki je bila Ladotu drugi rojstni kraj, Ludoviku Slugi pa kraj njegovih študijev. Brez sovraštva in brez razpihovanja pogubnih strasti hočemo zato v »Katoliškem glasim pomagati resnici na dan. Glede Ladota Piščanca je bilo temu deloma že zadoščeno v uvodu v izdaji njegovih »Pesmi zelene pomladicc. Toda poleg njega je še Ludovik Sluga, so še ostali obsojenci, ki čakajo, da se opraviči njihov spomin ne samo pred Bogom, temveč tudi pred ljudmi. Te naloge se hoče lotiti »K. Gm gI) desetletnici njegove smrti. Neka zelo kompetentna oseba, ki že dalj časa proučuje to obsodbo, je napisala razpravo o umoru cerkljanskih žrtev dne 2. februarja 1944. V nji pojasnjuje, kako in zakaj je do tega prišlo in prikazuje nedolžnost obsojencev, zlasti še obeh duhovnikov. To razpravo bomo objavili v podlistku našega lista. Še prej pa ponatisnemo Piščančeve »Zgodbe kaplana Simona«, ki so nekak uvod v poznejšo tragedijo, saj so avtobiografska zgodba njegove prve aretacije oktobra 1943. S tem hočemo izpolniti svojo dolžnost do spomina obeh naših sobratov in drugih žrtev, da bo zadoščeno resnici in pravici. Iz življenja Cerkve S. Terezija apostol Kalkute Deloma sad slovenske misijonske akcije je s. Terezija, po rodu Albanka. Pred leti je v Skoplju prišla v stik s slovenskimi duhovniki in se ob pismih indijskih misijonarjev odločila, da jim gre pomagat. Prišla je v Ihdijo leta 1929 in stopila v družbo Loretink in se z vso ljubeznijo zavzela za zapuščeno mladino v Kalkuti. Odločila se je, da ustanovi misijonsko družbo, ki naj bi se posvetila skrbi za zapuščeno mladino in za reveže v velemestih. Lela 1918 je prišlo dovoljenje. Nastala je družba »Misijonark Ljubezni«. Delo med predmestnimi reveži daje tako bogate sadove, da je svetovno časopisje postalo pozorno na sestro Terezijo in njene redovnice. Šole za zapuščeno deco, dispanzerji, pomoč in tolažba bolnikom iti bednim, navajanje k redu, k duhovnemu življenju, verski pouk. kazanje poti v Cerkev, zadnje čase pa še dom za umirajoče in »Družinski sklad«, ki pomaga revnim družinam s posojili in možnostmi za delo in zaslužek. Tako prihaja kraljestvo božje v predmestja 6 milijonskega velemesta, ki so doslej bila prebivališča skrajne bede in greha. Škofje - spoznavalci umirajo Romunska poročevalska služba Agerpres-se poroča, da je v Bukarešti umrl 7. januarja tamkajšnji nadškof Aleksander Ci-sar. Dva dni nato je bil slovesni pogreb v bukareštanski stolnici ob navzočnosti katoliške cerkvene hierarhije in številnih vernikov. K tej vesti »L’Osservatore Romano« dodaja opombo, da je bil pokojni nadškof že od srede leta 1950 zaprt v samostanu Orestie in oviran pri izvrševanju svoje dolžnosti vrhovnega pastirja škofije. Že 4. 8. 1948 je romunska država samovoljno skrčila latinske škofije od pet na dve. od tedaj tudi ni priznala treh škofov, med njimi tudi ne omenjenega nadškofa. Sekovski škof Škofija v Gradcu je dobila novega škofa v osebi g. dr. Josipa Schoissvvohla. Novi sekovski škof je bil od leta 1949 škofijski administrator za Gradišče, kjer biva hrvat-ska manjšina. V nacističnem času si je pridobil posebne zasluge za ureditev finančnih vprašanj, ko je država ukinila vse dotacije katoliški Cerkvi. Nadalje je bil župnik velike mestno fare na Dunaju v Mauer-ju, kjer si je pridobil velike dušno-pastirske izkušnje. Sekovski škof izvira iz delavske družine in je rojen leta 1901. Dosedanjemu sekovskemtt nadškofu dr. Pavlikovskemu pa je graška mestna občina zopet podelila častno članstvo, katero so mu 'bili dali že leta 1938 in so mu ga narodni socialisti leta 1938 odvzeli. Diplomo častnega članstva je izročil graški župan dr. Speck. Je umrl Berja kot kristjan? Je umrl Berja kot kristjan? Tak je naslov članka, ki ga je objavil irski katoliški časopis Standard. Sirijo se glasovi, pravi članek, da je mogočni Berja, ki je povzročil smrt milijonov žrtev, nazadnje pa tudi san; padel kot žrtev istega režima, na predvečer svoje ustrelitve priznal krščansko vero. Baje je na vprašanje ravnatelja jetnišnice Berja izrazil željo, da bi rad sv. pismo novega zakona, ki ga je poznal in bral v mladosti. Vest podajamo z vsemi pridržki samo kot kronisti. V boj zoper vražarstvo Proti zastareli vražarski modi horoskopov, ki so je polni vsi tedniki, revije in časopisi po svetu, se je organiziralo novo društvo v Zapadni Nemčiji s sedežem v Berlinu. Namen novega društva je pobijati ta fantastična verovanja. Člani tega novega društva proti horoskopom so med drugim prof. Matteus iz Berlina, astronom Stumpff. ki je profesor goetinške univerze, astronom Kissbauer iz Frankfurta in predsednik zasebne bolnice v Frankfurtu dr. Scheer. Razen tega so številne znanstvene organizacije sporočile svoj pristop k novemu društvu proti vražarstvu. Hčere o. Karla de Foucaulda Tuko smemo imenovati redova »Sester presv. Srca Jezusovega« in »Jezusovih sestric«. Zaživela sta 15 let po mučeniški smrti ustanovitelja. Prvi red odgovarja volji, ki jo je Foueauld takole zapisal: »Sestrice presv. Srca Jezusovega so poklicane, da vzpostavijo Jezusovo ljubezen povsod, najprej v svojem srcu, potem pa okoli sebe.« V tem duhu se je začel leta 1933 v kraju Mares blizu Menteliera pretežno kontemplativni red, ki ima danes že hišo v Parizu, Tunisu in drugod. »Jezusove sestrice« pa je priklicala v življenje Foucauldova misel: »Potrebne bi bile redovnice, ki bi se tesno pomešale z ljudmi, ki bi imele živ stik z ljudmi-domačini, skratka, ki bi bile potujoče (nomadske) redovnice.« Tako je leta 1939 nastal noviciat. tega reda v Tubetu, nedaleč od Aix-en-Provcnce in z misijoni v Touggourtu in v mareškem samostanu sv. Klare, kjer je Foueauld napisal redovna pravilu. Redovnice žive med pastirji, cigani, delavci, vseučiliščniki, deleč povsod pomoč in prijateljstvo. Ne posvečajo pa se naravnost apostolatu, spet po odredbi ustanovitelja, ki je zapisal: »Sestrice ne bodo propove-dovale, niti spreobračale, temveč vplivale le z zgledom.« PRISPEVAJTE za f L. Kemperlov skladi Univ. prof. dr. IVAN AHclN SOCIOLOGIJA 1. V obliki učbenika nam je v socialnih vprašanjih temeljito izobraženi in razgledani avtor podal prvo knjigo »Sociologije«, ki naj bi se dopolnila v prihodnosti s tremi novimi o Socialnih ustanovah (II.), o Socialni ekonomiji (III.) in o Socialnih vprašanjih (IV.). Knjiga je izšla v založbi »Družabne Pravde«, družbe za širjenje krščansko socialnega nauka v Buenos Airesu in je bila dotiskana v septembru 1953. v grafičnem podjetju »Cordoba«. Za ceno še ne vemo, a če bo 1000 lir, ne bo preveč zahtevano. Naroča se lahko tudi v Gorici pri upravi »Katoliškega glasu«. Namenjena je v prvi vrsti slovenskim socialnim študijskim krožkom, a ima veliko vrednost tudi za vse slovenske izobražence, ki delujejo med ljudstvom. Knjiga obravnava osnovne nauke sociologije v 206 vprašanjih in njim sledečih, kolikor mogoče izčrpnih odgovorih. Zaradi njene žepne oblike (16x12 cm) je zelo priročna. Vsebina knjige je razdeljena na šest, logično si sledečih poglavij. PRVO POGLAVJE (vpraš. 1-34) podaja osnovne pojme o sociologiji, njenem name-nu, njenih metodah, njeni zgodovini in raznih sistemih. V tem poglavju navaja tudi različne sociološke šole, ki so se tekom let pojavile ob reševanju družabnih odnosov med ljudmi. Sociologija, ki sta jo zgradila Comte in Spencer in so jo dalje, izoblikovali mnogi njuni nasledniki, sloni v glavnem na sledečih (zmotnih) osnovah: 1. Zanikanje nadnaravnega sveta; 2. Zanikanje duhovnosti človeške duše; 3. Determinizem volje; 4. Progresivni in mehanični evolucionizem. DRUGO POGLAVJE (35-81) obdeluje krščansko sociologijo, njene temelje, njene vire (razum, razodetje, dokumenti cerkvenega učiteljstva in dela katoliških socio-logov), njen značaj, njeno metodo, važnost in zgodovino. TRETJE POGLAVJE (83-125) se peča obširno in temeljito z naukom o človeku: njegovi naravi, njegovem izvoru, njegovi duši, njegovih pravicah in dolžnostih in o njegovi družabnosti (socialno bitje). Ker je ravno o vseh teh vprašanjih glede človeške osebnosti med filozofi in sociologi nešteto zmot in ker so družabne posledice napačnega pojmovanja o človeku za družbo in za poedinca naravnost usodne (individualizem in kolektivizem), zato sc je avtor pri tem poglavju posebej obširno pomudil, da bi človeško dostojanstvo pokazal v pravi luči. ČETRTO POGLAVJE (126-143) razpravlja o zvezi poedincev, to je o družbi: bistvo družbe, njen izvor in postanek, njena izgradnja in vodilna avtoriteta v družbi. Namen družbe, ki je obča blaginja. Avtor dokazuje, da družba ni fiziološki organizem (po analogiji Platona in Aristotela), ampak da je dubovno-nravni organizem, zato da je razmerje med poedin-cem in družbo bistveno drugačno kakor razmerje organov v živem telesu. PEIO POGLAVJE (144-168) obravnava družabni red . — Družba sloni na sodelovanju svojih članov za dosego skupne blaginje. To stremljenje za skupnim ciljem pa mora biti urejeno, sicer bi vladal v družbi nered. Zato govori avtor v tem poglavju o redu v družbi: naravnem, etičnem in pravnem redu na splošno in družabnem redu posebej. O vlogi avtoritete v družbi ter o krščanskem idealu glede na družabni red. SESTO POGLAVJE (169-206) nam pri-kazuje nauk o glavnih čednostih, iki morata biti gonilni sili v vsaki družbi — namreč o pravičnosti in ljubezni. »Sodobna družba prehaja iz ene stiske v drugo ne le zaradi pomanjkanja kruha, marveč ker je v tolikih dušah zamrl čut za pravičnost in so premnoga srca otrpnila za ljubezen. A brez teh socialnih čednosti ne bo nikoli urejenega družabnega življenja.« Poleg bistva teh čednosti našteva pisatelj zmotne nauke glede pravičnosti in prikazuje, kain bi prišla človeška družba, ako bi te zmote zavladale. Zlasti izčrpno raz-laga: Socialno pravičnost in nazadnje preide na krščansko ljubezen, ki je zapoved Kristusova. Lepo psihološko razvija ob koncu razmerje med pravičnostjo in ljubeznijo, ki sta dva žarka istega sonca v blagor družabnega reda na zemlji. Koncem vsakega poglavja našteva avtor vire, iz katerih je črpal svoje študije in katerih naj se bralec posluži, ako hoče globlje prodreti v posamezna vprašanja. Naštetih ni nič manj iko 348 različnih razprav, dokumentov in knjig francoskih, angleških, španskih, nemških, italijanskih in slovenskih pisateljev in učenjakov. Osebno in stvarno kazalo na zadnjih straneh tega temeljitega dela zelo olajšujeta porabo učbenika*. TiSk je zelo droben za stare oči, a jo zelo jasen. Dasi je knjiga tiskana v inozemstvu, smo zasledili eno samo malo tiskovno napako, kar kaže vso ljubezen in skrb, ki ju je avtor vložil v svoje delo. Njemu naše čestitke! Vsem slovenskim izobražencem po širnem svetu — tudi nasprotnikom krščanske sociologije — pa nimamo boljšega nasveta kot: »Tolle! lege!« — vzemi in študiraj! ter i* te knjige posreduj socialni nauk našemu ljudstvu! Saj je prav v naši dobi socialno vprašanje ono, ki najbolj razvnema duhove in bilo bi prav slabo spričevalo za' izobraženca, če bi bil prav v tej pereči zadevi najbolj neveden. A.N. Leto VI. - štev. 5 KATOLIŠKI GLAS Stran 3. • leto 1954 PISMO IZ TRSTA POŠTENA IN PRAVIČNA POLITIKA Trst, koncem februarja 1954. Dolgo je že, kar smo se zadnjič oglasili v »Katoliškem glasu«, čigar bralci bodo morda mislili, da se v Trstu ne zgodi nič novega več. To seveda ne drži, kajti baš v Trstu je življenje nekaj mesecev sem zelo razburkano in živahno. Mi smo se po navadi samo pritoževali in se kregali čez italijansko in zavezniško upravo. Po pravici! Nekaj let nam je namreč vse hodilo narobe; le redek dogodek je bil vsaj malo vesel. Bilo je obupno in pusto. Čakali smo in čakali, češ morda bo pa le kdaj kaj bolje. Se pred enim letom je kazalo, da bo za Slovence v Trstu in za njihove šole slabo, ker so menda Lahi dobili na šolsko upravo preveč vpliva in ker so ta vpliv začeli korenito izrabljati proti Slovencem. Jezili smo se nad zavezniki, kako morejo dati šolstvo, to za Slovence in za vsak narod sploh tako vazno ustanovo v roke tistim političnim krogom, ki Slovencem že sto let nagajajo in jim nasprotujejo in ki so pod fašizmom že enkrat uničili slovenske šole. V Evropi si danes ne moremo več misliti naroda, ki bi brez odpora pustil, da bi ga kdo tlačil. Sola je pa še posebno občutljiva reč; v njej mora odločati vsak narod sam. No, nazadnje se je pa le izkazalo, da Bog Slovencev ne zapusti in da jim kdaj pa kdaj le nakloni kako svetlo uro. Že pred leti smo slišali, da so zavezniki sklenili zgraditi za slovenske šole v Trstu posebno poslopje in da so za to dali tudi potrebni denar. Videli so, da je nova hiša slovenski šoli potrebna kot ribi voda. Tisto pred leti začeto novo šolsko poslopje so lansko leto dokončali pri Sv. Ivanu. Toda kaj se je zgodilo! Tržaška občina ga ni hotela dati slovenskim šolam; odgovorni občinski možje, zlasti župan in poročevalec za šolstvo v občinskem svetu, so trdili, da Slovenci ne potrebujejo novih šolskih stavb, da so italijanske šole bolj potrebne. Nova hiša je dolge mesece stala prazna in kar nič ni bilo podobno, da jo bodo izročili namenu, za katerega je bila zgrajena. Bil je prav za prav škan Po dveurnem govoru, ki ga je imel Tito minuli [eden v jugoslovanskem parlamentu pred izvolitvijo za novega predsednika, je ostro napadel vse tiste člane C.K., ki so drugače mislili kot on, to je, da so svobodni. Istočasno pa je opozoril vse navzoče kolege v parlamentu, da bo vsakega, ki bi poskušal še kaj sličnega, doletela težka kazen. Posledica tega je bila, da so se Titovi kolegi prestrašili ter Tita soglasno izvolili za predsednika ter si na ta na-žin spet za nekaj časa podaljšali udobno življenje »pri koritu«, kar je prav Milovan Djilas ostro obsodil v svojem članku »Anatomija morale« v »Borbi«. »ČISTKA« Beseda »čistka« je v komunističnih deželah zelo znana ter jo zelo pogosto prak- €>najsf lot | ujetnica o SJusiji POZABLJENI Po vsiem svetu štejejo kaznjenci leta, mesece, tedne in končno dneve, ki jih lo-£ijo od osvoboditve. Vzela sem škatlico vžigalic in položila vanjo za vsak mesen ■vojega jetništva po eno vžigalico. V petih ktih imamo šestdeset mesecev: šestdeset ^igalic. Vsak mesec sem eno odvzela, dokler nisem nekega majskega jutra vzela iz nje zadnjo vžigalico. Toda nič se ni zgodilo. Kakor vsaiko jutro tako me je še naprej zbudilo srce in moizeg trgajoče udarjanje ob železni drog, ^kor vedno so pazniki preklinjali nad nami in kakor vedno se jc nadaljevalo naše naporno delo v gozdovih in rudnikih. Kakor vedno smo la«ne strmele v izpraznjeni lonček v naših rokah in pričakovale 4*»deža, ki bi ga zopet napolnil. Borili smo »e naprej z mrazom in dežjem, s komarji in stenicami, ki so nam pili za(lnje kaplje krvi. Leto in pol potem ko sem zavrgla zadnjo vžigalico, mi je paznik nekega večera, sem sc vrnila od dela, pomolil ko« Papirja z ukazom, naj ga podpišem. Bilo je zapisano: »Kaznjenka Elinora Lipper, obsojena na pet let prisilnega dela, jc dovršila svojo kazen. Kljub temu mora ostati v taborišču do konca vojne.a dal: učenci so se tlačili v ozkih in nezdravih prostorih v starih zasebnih hišah, tam gori pri Sv. Ivanu pa je toliko lepih in zračnih učilnic čakalo na šolsko mladino. Tržaška občina se za to ni zmenila: šlo ji je za to, da Slovenci ne dobijo nove stavbe. Tedaj je v ta prejiir posegla zavezniška uprava in strogo objektivno razsodila, da je bila nova šola od vsega začetka določena za Slovence in da jo morajo dobiti Slovenci. Ta pravični sklep zavezniških administratorjev se je tudi izvršil in z letošnjim januarjem so se k Sv. Ivanu preselile nekatere slovenske šole. Pravijo, da so tiste dni učencem kar oči žarele od veselja, da bodo vendar enkrat v dostojnih in zdravih prostorih. Vsa hvala za to gre zaveznikom. Drug jasen primer krivice, ki so jo italijanski funkcionarji delali slovenskim šolnikom, je bilo vprašanje tako imenovan•' »emergenze«, o kateri je tudi »Kat. glas« svoječasno precej pisal. »Emergenzais ]e posebna doklada k plači državnih nastav-Ijencev na Tržaškem. Italijanski nastavljen-ci so jo dobili že poleti, slovenskim je pa niso hoteli izplačati, kot da bi slovenski profesorji in učitelji ne bili državni na-stavljenci, čeprav jih država imenuje, plačuje in kaznuje in čeprav učijo na državnih šolah. V načelu in teoretično so vsi funkcionarji priznavali slovenskim šolnikom pravico do te doklade, ali izplačila ni bilo od nikoder. Mesece in mesece so bili slovenski šolniki tako zapostavljeni in prikrajšani v svojih pravicah in prejemkih. Končno so zadevo spet morali urediti zavezniki, ki so odločno ukazali, naj se spoštuje zakon in naj se tudi Slovencem izplača denar, ki jim po vseh postavah gre. Tako so za novo leto tudi naši učitelji in profesorji dobili tisto doklado. Tudi za to se moramo zahvaliti uvidevnosti in objektivnosti odločilnih činiteljev pri anglo-ameriških zaveznikih. Če smemo tukaj poleg zahvale izrazili še željo, bomo rekli, da bi radj videli, da bi zavezniki v vseh primerih krivic, katere delajo Slovencem italijanski funkcionarji, nastopili tako objektivno, pravično in odločno. Tržaški Slovenec tično izvajajo, kajti komunistični krvniki dobro vedo, da je to edina metoda, s katero si znova in znova utrjujejo svoj položaj. Tudi jugoslovanski »maršal« Tito je začutil, da mu teče voda v grlo, zato je zahteval »čistko« in kakor Berja, tako je tudi nekoč tako opevani M. Djilas, ideolog jugoslovanskega komunizma, postal čez noč: četnik, ustaš, domobranec, malome-ščan in ne vem kaj še. Ker so Djilasove »MISLI« v »Borbi« potegnile velik plaz naroda za sabo, predvsem nižji sloj, vojsko iri mladino, kar pa Titu in njegovim krvnikom ni šlo v račun, zato je bilo treba najti grehe in tako narodu dokazati, kakšnemu sovražniku ljudstva so nasedli, Djilasa in njegove kolege pa soditi v opozorilo vsem tistim, ki Minili so dnevi, meseci, leta; minilo je upanje, umiralo življenje. Utrujenost, lakota, mraz brez konca in kraja. Vleči se še enkrat v čisto posteljo, uživali samoto za en dan samo, živeti en dan, ne da bi slišali trgajoči železni zvok, ki nas je klical k novemu dnevu trpljenja in dela... Kakšen je vonj jabolka? Ali so še kje na svetu železnice, avti? Ali so kje ljudje, ki se še znajo smejati? Prišel je maj leta 1945, dan zmage s shodi in govori. Kaznjenci so se objemali s solznimi očmi in z velikim upanjem v srcu. A nič se ni zgodilo. Minilo je leto zmage 1945, minilo naslednje 1946. Bilo je to deseto leto mojega ujetništva. Stari ujetniki so umirali in ladje so brez presledka dovažale vedno nove kaznjence... VRNITEV Vzpenjali smo se po strmih železnih stopnicah na ladjo. V živčni nestrpnosti in strašni negotovosti sem previdno prestavljala noge z ene stopnice na drugo. Ne pozabite, da potujete po ukazu Mo* skve! Kam? Pojasnila ne dajemo nikomur! Iz kakšnega razloga? Spet isti odgovor. Straže nas niso zapustile niti za sekundo. Končno so nas zaprli v najnižje ladijske prostore. Tu je bil pravi pekel, v katerem smo se morali boriti za požirek vode. S strahom sem se ozrla po moških-kaznjeneih, ki so bili z nami zaprti v tem ladijskem prostoru. Sivi, izmučeni obrazi so se zvijali v krčih. Trpeli bi mu morda hoteli sledili. Prepričan sem, da bo kmalu zbrano toliko gradiva proti Djilasu, Dedijeru — Titovemu življenje-piscu, Mitri Mitrovič in Diminiču, da se bodo vsi skupaj znašli na zatožni klopi pied »ljudskim« sodiščem, kjer bodo vsi brez dvoma priznali krivdo. Morda bo Tito malo bolj milosten od svojega kolega Malenkova, toda »čistka« bo, ker čistke morajo biti! »KOMINFORM« Ze odkar je umrl Stalin, je bilo opaziti, da si Tito želi izboljšati odnošaje s komin-formom. Incidenti na mejah so prenehali. Jugoslovansko časopisje je skoraj povsem omejilo napade na Rusijo in njene satelite; isto se opaža tudi z nasprotne strani. Zadnji govor Tita in odstranitev Djilasa pričajo, da Tito spet želi postati prijatelj kominforma, če že tega morda tudi ni sto- »Henrik - gobavi vitez“ V Gorici Fran Ksaver Meško je med drugimi svojimi dramatičnimi deli ustvaril tudi dobro versko igro »Henrik - gobavi vitez« iz časov križarskih vojn. — Vitez Henrik se odpravlja na vojno v Sveto deželo skupaj z drugimi vitezi. Na sv. večer se poslovi od matere in hišnega prijatelja p. Leopolda ter ostalih sorodnikov. Na poti domov od svoje zaročenke naleti na ubogo in zapuščeno deklico Blanko, ki jo vzame s sabo in pusti materi ob odhodu kot spomin nase. Pa se zgodi, da Henrika ni domov tri dolga leta. Vsi menijo, da je mrtev, ko se vrne v spremstvu zvestega oprode Lu-dovika, toda vrne se gobav. Vsi ga ob tej novici zapustijo, nevesta, sestra, svak, teta Lizbet, celo mati, samo Blanka ne. Ta nedolžni otrok se mu vrže k nogam in mu obljubi, da ga ne zapusti. Ob tem zgledu se materi vrne pogum, da sprejme Henrika in ga objame. Bolezen pa traja naprej vedno hujša. Tedaj se Blanka odloči, da gre na božjo pot v Rim, da izprosi Henriku zdravja. P. Leopold ji preskrbi vse potrebno ter se zadnji od nje poslovi. Čez telo in