Fran Albrecht:
Himna trenotka.
P,
adi iskra iz vesoljne noi! K tlom prikovane so mrke oi, v zemljo zagreble so bedne roke okamenelo srce.
Utrni se iskra od venega kresa! Nad grobom se dneva raztrga zavesa, roa iz kamena, dan iz noi, vzklije trenotek iz venosti.
Padi skrb siva z jetnika ramen, orel, otresi se nonih bremen, tam za obzorji, za morji v pristan sije arki poldan!
Sladki trenotek, moj krik gre s teboj, iskra, izgori, izari z menoj, hip, ki v venost te bom objel in te zapel!
Veer.
V
eera neslien korak polzi preko streh sveta, no dviga do neba svoj kelih teman in grenak.
Kakor jeklene zavese molanje visi nad srci, tei in se trese.
.Ljubljanski zvon" XXXVI. 1916. 8.
Bakreno obzorja are od krvi v poltemo in vse nebo kot prebodeno srce.
Skozi aree zavese na trudnih ur steklo pada jeklo in molk.
22 /&
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si