PflaranskB vesMk amm 1990 " tap od [Mal m Zvone Korenčan Reševanje iz globine 1000 metrov 97 M. R. Trdni členi v močni verigi 98 Trije predsedniški kandidati 102 Lubo Urbajs Prvih 16 v Ziljski podružnici SPD 104 Rok Kolar Preplezana stena Gangapurne 105 Matjaž Ferarič Noč v kraterju nekoč najvišje gore 108 Svetovno odmevni slovenski vzponi 111 Miro Štebe Visoki vulkanski strehi Afrike 114 Nuša Podobnik Pustolovščine v snegu in ledu 117 Igor Maher Čudovito jadranje po pršiču 119 Dario Cortese Ječmen je univerzalna rastlina 121 Božo Jordan Goli vrh 125 Prane Temetj Blegoške sanje 126 Odmevi 126 Iz planinske literature 130 Društvene novice 135 Slika na naslovni strani: Jadranje v Kapadokijl (T ur ïl J a) Foto: Matjaž FerariE Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, DvoFakova ulica 9, p. p. 215, Revija izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbor: Marjan Raztresen (glavni in odgovorni urednik), Janez Bizjak, Sonja Oolinäek, Mitja Koéir, Edo Kozorog, Silvo Kristan, France Malešič, Dragica Manfreds, Marlen Premäak, Tone Strojin. Tone Skarja in FranČek Vogelnik. Predsednik založ-nrskû-izdajateljskeqa sveta Tomaž Banovec. Prispevke pošillajte na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. TekočI račun pri SDK 50101-678-47046. Naroinina za leto 1990 znaša 126 konvertibilnih dinarjev oziroma dinarsko protivrednost 18 OEM, polletna 63 din [9 DEM) in jo je treba plačati do 30, Junija 1990. celoletno naroinino pa v najvei štirih obrokih na začetku vsakega trimesečja. Letna naročnina za tujino znaša 30 ameriških dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob soremembl naslova vselej navedite tudi stari naslov, in sicer s tiskanimi črkami. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Tisk Tiskarna Jože MoSkriS v Ljubljani. HUDI JAMARSKI NESREČI NA KANINSKIH PODIH REŠEVANJE IZ GLOBINE 1000 METROV ZVONE KORENČAN V soboto, 13. januarja letos, so se trije jamarji iz tržaškega jamarskega kluba Boegan spustili v Brezno velike razpoke, zdaj najgloblje jugoslovansko brezno, katerega vhod v doslej znano globino precej več kot 1000 metrov se odpira s skromno, meter krat poldrugi meter široko podolžno odprtino na travnati glavici v podnožju meiišča le 500 metrov južno od vrha Visoke Črnelske špice čisto na jugoslovansko italijanski meji severno od Bovca in vzhodno od kaninskih žičnic v nadmorski višini 2080 metrov. V breznu so raziskovali nov rov v globini 1050 metrov in skoraj pet kilometrov od vhoda. Dan pozneje, v nedeljo, ko so se začeli vračati, pa se je okoli desetih dopoldne Mariu Bianohettiju pod nogami prevalil večji skalni biok in mu pri drsenju po pobočju poškodoval roko. Nesreča se je zgodila skoraj dobesedno na koncu novega rova. Kakšne četrt ure sta se tovariša trudila, da sta blok odmaknila z roke, nato pa se je Paolo Pecolatto odpravil na površje po pomoč; po oceni vseh treh jamarjev je bila namreč nujna zdravniška pomoč. Reševalec je priplezal na površino v rekordnih šestih urah in prvo poročilo o nesreči poslal z zgornje postaje gondolske žičnice na Nevejskem sedlu v Trst, 2e ob sedmih zvečer je bila alarmirana reševalna služba pri Gratta Gigante, ki je začela zbirati svoje reševalce. Le pol ure pozneje pa je bil o nesreči obveščen tudi vodja notranjsko primorske regije Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije Samo Morel in prek njega vodja Jamarske reševalne službe [JRS) Igor Potočnik iz Kranja. Tako so bili med deveto in deseto uro zvečer s posredovanjem vodje JRS o nesreči obveščeni ključni slovenski jamarski reševalci, postaja milice iz Bovca, Center za obveščanje iz Kranja ter Stalni službi Republiškega sekretariata za notranje zadeve Ljubljana in Kranj. Isti večer ob 23.30 se je vodja JRS Potočnik s tremi radijskimi postajami PTR 100 odpravil v Bovec. BREZNO VELIKE RAZPOKE Pravzaprav so Brezna velike razpoke odkrili čisto po naključju; na koncu koncev je zgodovina velikih raziskav kar po pravilu takšna. Slovenski jamarji, predvsem še iz Društva za raziskovanje jam Ljubljana, že kar nekaj desetletij raziskujejo kraško in jamarsko izredno zanimive Kaninske pode. Z raziskovanji na tem območju so se ukvarjali tudi že takrat, ko je bilo treba visoko v gore nositi stotine metrov težkih jeklenih lestvic, s pomočjo katerih je bilo takrat edinole mogoče napredovati v jamske globine. Ko se je v jamarskem raziskovanju popolnoma uveljavila vrvna tehnika, ko jamarji s posebnimi prižemami in zavorami prodirajo v globine brezen samo po vrvi in se enako tudi vračajo iz globine, se je znova povečalo zanimanje za raziskovanja brezen v visokogorju, saj je bilo treba odtlej nositi do jamskega vhoda bistveno manj opreme. Z vrvno tehniko se je hkrati s premagovanjem vertikal razvijala tudi vrvna tehnika reševanja. Ob tem je treba poudariti, da je bila Jamarska reševalna služba pri Jamarski zvezi Slovenije ustanovljena preventivno in ne šele po kakšni nesreči, ki bi bila povod za ustanovitev. Prav tako je treba poudariti, da sta tako Komisija za jamarsko reševalno službo kot Tehnična komisija pri Jamarski zvezi Slovenije soustanoviteljici in redni članici Medna- Globoko v podzemlju Kanina, v Breznu velike razpoke pod Visoko črne la ko iplco Foto: Marko Simlč, Doroteja Var Sa rodne komisije za jamarsko reševanje; nekaj tehničnih rešitev, ki so plod prizadevanja njunih članov, je sprejetih v mednarodna pravila. Za razliko od gorske reševalne tehnike pri jamarski reševalni tehniki reševalec — spremljevalec pleza sam poleg nosil po svoji osnovni vrvi, nosila pa dviga drug reševalec na posebni vrvi z lastno protitežo, medtem ko tretji varuje nosila z dinamično vrvjo. Ta varovalna vrv je edina dinamična vrv, medtem ko so vse druge statične. Vertikalni transport tako ne predstavlja prevelikih težav, popolnoma drugače pa je v težko prehodnih ožinah in meandrlh, ki jih težko prepleza že popolnoma zdrav jamarski raziskovalec. V takšnih delih jam ni mogoče uporabljati kakšne posebne transportne tehnike, ampak se morajo jamarski reševalci sprijazniti z garanjem. Lansko pomiad so italijanski jamarji med turnim smučanjem naleteli pod Črnelskimi vršiči na nekaj dihalnikov: v zasneženi pokrajini so bila kopna »okna«, luknje, iz katerih je pihal iz jamske globine toplejši zrak in stalil sneg na površini, to pa je znak, da je spodaj večji jamski prostor. Italijanski jamarji so prosili Komisijo za mednarodno sodelovanje pri Jamarski zvezi Slovenije, če smejo pokukati v to skrivnostno podzemlje, naši jamarji pa so jim to dovolili. Že prvo brezno, ki so ga začeli bolj sistematično raziskovati, je bilo poln zadetek: ianskega oktobra so prodrli v njem več kot kilometer globoko, ta rekordna globina, ki niti v svetu ni prav pogosta (poleg Slovenije je le še osem držav na svetu, ki Imajo več kot tisoč metrov globoka brezna), pa je postala magnet za jamarje, ki so se hoteli pomeriti s to globino. Od vhoda do globine 620 metrov si v Breznu velike razpoke sledijo zaporedna brezna, vmes so ozki prehodi, najgloblja vertikala pa je globoka 170 metrov, vendar je zaradi izogibanja vodnemu slapu z vmesnimi pritrdišči razdeljena na več manjših vertikal. V globini 620 metrov se začne tako imenovani vodoravni del jame, ki v glavnem sledi vodnemu toku. To pomeni, da prehodi vodijo po nekaj deset metrov navzgor, nekaj sto metrov vodoravno po starih fosilnih rovih, kjer se voda ne pretaka več, in spet nekaj deset metrov navzdol do vode. Po nekaj deset metrih ob vodi nov podor ali sifon jamarje spet požene navzgor. Ta spodnji, »vodoravni« del jame je fizično in orientacijsko neprimerno zahtevnejši od zgornjih vertikal. REŠEVANJE IZ DVEH DR2AV Skoraj na dnu te jugoslovanske rekorderke med kraškimi jamami se je torej tistega 14. letošnjega januarja zgodila ne-98 sreča, že dan pozneje, v ponedeljek, 15. januarja le poldrugo uro po polnoči pa je bila na zgornji postaji nevejske žičnice, kjer imajo italijanski jamarji skladišče opreme, zbrana reševalna ekipa iz Trsta. Po telefonu so prosili našo obmejno milico na Predelu za dovoljenje za prestop meje na Prevali (2062 metrov visoko sedlo med Prestreljenikom in Lopo, od koder je še poldrugo uro do jame), kamor bi se odpeljali s snežnimi teptale!. Vendar menda zaradi nekakšnega nesporazuma tega prehoda niso dovolili in tako so se reševalci odpravili proti Predelu. Vodja Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije Igor Potočnik si je štab uredii na postaji milice Bovec in ob dveh ponoči poslal tolminskega jamarja-reševalca, ki je v tej jami že raziskoval In ki zna italijansko, s postajo PTR 100 pred jamski vhod. Uredil je tudi vse, kar je treba, z miličniki na meji, tako da je nekoliko pred peto uro zjutraj deset tržaških reševalcev, ki so se spustili z Ne-veje, prestopilo mejo na Predelu brez osebnih dokumentov. 2e ob petih zjutraj je bila tisti ponedeljek vzpostavljena radijska zveza med vhodom v brezno in Bovcem, ki je brez motenj delovala do konca akcije. Takoj zatem sta vodji slovenskih jamarskih reševalcev in reševalcev Furlanije-Julije krajine skupaj začela voditi akcijo. Nekoliko po sedmi uri zjutraj je Republiški sekretariat za notranje zadeve odobril helikopterski prevoz, vendar zaradi megle na Brniku prevoz ves dan ni bil mogoč. Zato se je osem italijanskih reševalcev ob 7.20 pripeljalo s kaninsko mamesto komentarja TRDNI ČLENI V MOČNI VERIGI Jože Dobnik, vršilec dolžnosti predsednika Planinske zveze Slovenije, je po lanski skupščini PZS, ki nI mogla izvoliti predsednika svoje organizacije, dejal: odločili so tisti delegati in tista planinska društva, ki jih nI bilo na skupščini! Zato bo že na letošnji izredni skupščini PZS veljalo, da bodo lahko odločali o vodstvu svoje organizacije le prisotni delegati planinskih društev. Sedanji predsedujoči, natančnež od glave do pete, je po lanski skupščini sestav// seznam vse/t slovenskih planinskih društev v matični domovini in v predalčke ob njih vnašal podatke, kolikokrat so bili njihovi delegati od žičnico na postajo 0, prečilo pobočje prek Prevale in Se dopoldne prišlo do jamskega vhoda. Med tem pa so v Bovec prihajali slovenski jamarski reševalci. Ob enih popoldne so se prvi trije italijanski reševalci z zdravnikom spustili v jamo, uro pozneje so se v jamo spustih napeljevat telefon še štirje italijanski jamarji, med tem so predstavniki kranjskega in republiškega štaba Civilne zaščite prosili ustrezne organe, naj dovolijo prelet italijanskega vojaškega helikopterja, ko je bilo jasno, da zaradi megle slovenski helikopter milice ne bo mogel prileteti, ob štirih popoldne pa je iz Beograda prišlo dovoljenje, da sme italijanski vojaški helikopter pripeljati pomoč na Kanin, Zaradi pozne ure ga tisti dan sicer ni bilo, v Bovec pa je popoldne prišlo še šest slovenskih in 12 Italijanskih reševalcev. Ob šestih zvečer je s ceste nad postajo B žičnice, ki je na nadmorski višini 1200 metrov, odšlo 15 reševalcev — nosačev s po 25 kilogrami tovorov; tovorili so 600 metrov vrvi, karbid za acetilenske svetilke, hrano, telefonsko žico in taborno opremo. Uro pred polnočjo sta se dva reševalca spustila v jamo in napeljevala telefonsko žioo do globine 850 metrov, drugi trije pa so šli menjavat dotrajale vrvi do globine 500 metrov. 79 REŠEVALCEV NA GOBI_ V torek, 16. januarja okoli 2.15, se je v jarru zgodilo nekaj, kar je še bistveno otežilo reševanje, Reševalcu Massimilianu Puntarju iz prve reševalne ekipe se je v globini 1040 metrov in štiri kilometre od jamskega vhoda na glavo zavalil kamnit blok, mu zdrobil čelado In povzročil notranje poškodbe. Ob nezavestnem Puntarju je bil zdravnik, ki je enega reševalca takoj poslal nazaj k telefonu s sporočilom o nesreči. Okoli osmih zjutraj je italijanski helikopter tik pred vhod brezna pripeijal novo reševalno ekipo, v bovškem hotelu Kanin pa se je to dopoldne ustalil štab akcije. Tja so delavci PTT potegnili dve telefonski liniji, tja pa se je preselil tudi tolminski center za obveščanje z radijsko centralo in repetitorjem. To dopoldne okrog desetih so jamarji napeljali telefonsko žico do globine 850 metrov in po tej zvezi je takoj prispela novica o drugi nesreči v jami. Reševalci na površju so takrat tudi zvedeli, da je zdravnik ob nuđenju prve pomoči Puntarju oskrbel tudi Biancettija, ki je s pomočjo tovarišev sam začel plezati proti površju. Zdravnik je za Puntarja zahteval nosila, telesni grelec, dodatno medicinsko opremo in raz-strelitev osmih ožin, da bi bilo ranjenca mogoče Iransportlrati vodoravno. Po drugi nesreči je štab sklenil akcijo razširiti, slovenski helikopter pa je pred jamo takoj dostavil italijanskega zdravnika, nosila in medicinsko opremo. Hkrati so na obe strani meje poslali sporočilo o mobilizaciji novih reševalcev in miner-jev-jamarjev. Zveze so delovale iz jame pred vhod po telefonu, izpred vhoda v štab v Bovcu po dvojnih in občasno celo trojnih UKV zve- ieta 1983, se pravi od 16. skupščine, pa do lanske, do 19 skupščine, na skupščinah PZS. Podatki, do katerih je prišel, so kar katastrofalni. Niti na eni od zadnjih štirih skupščin PZS niso bili predstavniki planinskih društev Črnomelj, Metlika, Planinac Iz Kranja, Rateče-Planica, Žiri, V uzen i-ca-Muta, Avtomontaža Iz Ljubljane, Blagajana iz Polhovega Gradca, Črnuče, I ni es iz Ribnice, Jugobanka iz Ljubljane, Lesnina iz Ljubljane, S love ni j aš por t iz Ljubljane, Šentvid pri Stični, Velike Lašče, MTT iz Maribora, Opiotnica, Gornji Grad, Loče pri Polj-čanah, Luče ob Savinji, So/đava, Tabor, Vransko, Žalec in Triglav Iz Sevnice. Precej je takih planinskih društev, ki so bila ustanovljena med 16. in 17. skupščino PZS, vendar se jim ni zdelo potrebno, da bi vsaj na eno od treh skupščin poslala svojega delegata. Takšna planinska društva so Dolga pot iz Dravograda, Grosuplje, Pianja iz Ljubljane, šent/ošt in Dobrovi je iz Braslovč, da ne omenjamo še daljše vrste tistih, ki so bila ustanovljena še pozneje in se jim tudi ni zdelo vredno poslati delegatov na skupščino, ali ki niso bila prisotna na zadnjih dveh ali treh skupščinah PZS. Ali bi veljalo razmisliti o predlogih, po katerih planinskim društvom, ki se niso udeležila zadnjih treh skupščin, PZS ne bi odobrila denarnih sredstev za planinske postojanke, ali da bi 73 planinskim društvom, ki se niso ude-/ež//a zadnje skupščine, izrekli javno kritiko, ker so s tem povzročila slovenski planinski organizaciji moralno in Wnančno škodo? Pravzaprav je nesmiselno s prisilo vzdrževati red v organizaciji, ki je sestavljena čisto na prostovoljni podlagi. Toda po drugi strani bi bilo vendarle mogoče pričakovati nekakšen red od členov te organizacije, priključenih verigi, ki naj bi držala skupaj. Lanska skupščina je bila verjetno koristna šola, od katere se je bilo mogoče marsikaj naučiti Ponesrečeni Jamar Mario Blanchettl je 9 pomočjo reševalcev sam priplezal Iz globine več kol 1000 molrov Foto: Katja Roi zah, italijanskih in slovenskih, naš prevajalec je bil ves čas pred vhodom zaradi telefonskih klicev naših reševalcev iz jame, iz Štaba pa so šle slovenske zveze prek centrov za obveščanje po vsej Sloveniji in italijanske prek repetitorja pred vhodom v bazo v Trstu. Ker so postali helikopterski prevozi redni, je štab začel pošiljati reševalce v jamo v rednih časovnih presledkih. Ob 16. uri je biio v akcijo vključenih že 79 reševalcev, 39 slovenskih in 40 italijanskih. Tisto popoldne so v štabu prejeli slabo vremensko napoved, zato so za morebitno poslabšanje vremena pripravili načrt: bazo pred jamskim vhodom je treba pripraviti za sprejem 3D reševalcev, v Kranju so začeli zbirati za to potrebno opremo, v Kliničnem centru v Ljubljani pa so pripravljali potrebno medicinsko opremo. Uro pred polnočjo je bil prvi ponesrečenec Biancetti že v globini 500 metrov, SMRT V BREZNU V sredo, 17. januarja, je že pred osmo uro zjutraj namestnik sekretarja Republiškega sekretariata za notranje zadeve odobrii prevoz cisterne s kerozinom v Bovec, tako da bi se helikopterja lahko od tam oskrbovala z gorivom. 2e pred deveto uro sta oba helikopterja, italijanski in slovenski, začela prevažati taborno in medicinsko opremo, reševalce in ekipe za urejanje baze na goro. Ko je bila baza urejena, je ekipa označila In zavarovala še pot v dolino. Ob 10.25 je bil telefon napeljan do ponesrečenca, ki je bil v globini 1040 metrov, zdravnik ob ponesrečencu pa se je glede reševanja posvetoval s štabom in prek njega s slovenskim zdravnikom in jamarjem dr. Praprotnikom v Kliničnem centru. Med tem so reševalci že opremljali brezna okrog kote —1000 metrov za vrvno reševalno tehniko. Ob 11. uri je iz jame splezal prvi ponesrečenec Biancetti, ki ga je helikopter takoj prepeljal v Bovec. Le nekoliko pozneje so se začeli pogovori med minerji in republiškim štabom za Civilno zaščito o prevozu razstreliva. To popoldne je bilo nasploh zelo dinamično: v jami je razen transportnih ekip delovala še ekipa za širjenje ožine v globini 200 metrov, nosaška ekipa, ki je nesla karbid in vrvi v globino 900 metrov, in ekipa, ki je opremljala brezna za vrvno reševalno tehniko okrog kote 800 metrov. Okrog 17.30 je iz Beograda prišlo dovoljenje za uporabo frekvence 71 400 MHz za italijanski repetitor pred vhodom, zvečer je v Bovec prišel miner z razstrelivom, šele ob 18.15 pa je zdravnik v jami dovolil začetek transporta. Tako so ponesrečenca nekoliko po 20, uri premestili na varnejše mesto, v globino točno 1000 metrov. Naslednje jutro, v četrtek, 18. januarja, so ob pol devetih iz baze pred jamo sporočiti, da se vreme slabša, da se spušča megla in da je začelo snežiti. Slovenski helikopter je zjutraj še prinesel opremo in prvo ekipo reševalcev, pri naslednjem poletu, ko je vkrcal minerja z eksplozivom, pa mu je megla preprečila pristanek v bazi in je pristal 200 metrov pod njo. Ob 9.25 so bita nosila s ponesrečencem na koti 980 metrov. Reševalci, ki so se ta čas vrnili iz jame, so odhajali domov, spočiti pa so prihajali v Bovec. Po dvodnevnih naporih v jami reševalec potrebuje najmanj dvodnevni počitek. Skoraj do minute natančno ob enih popoldne je zdravnik iz jame sporočil, da je Puntar preminil, ätab je takoj ustavil minerski ekipi, ki sta bili pripravljeni za spust v jamo. Sklenili so nekatere ožine razširiti ročno in strojno, ne pa z razstrelivom. Slovenski helikopter je ta dan opravil še tri polete in prinesel pred vhod v jamo vse potrebno, popoldne pa zaradi slabe vidljivosti ni mogel po reševalce, ki so prihajali iz jame. Zato so odšli trije vodniki s postaje D kaninske žičnice do jame, da bi reševalce ponoči vodili v dolino. TEDEN DNI REŠEVANJA ZGLEDNO SODELOVANJE V petek, peti dan reševalne akcije, so bile zjutraj v jami štiri ekipe, dve pa sta se pripravljali na spust. Ob 8.15 so bila nosila v globini 910 metrov, zvečer pred 22. uro v globini 820 metrov in opolnoči 760 metrov. Okoli poldneva sta se tisti dan spustili v jamo ekipi za širjenje ožin, popoldne ob petih je v Bovec prispela ekipa spočitih enajstih reševalcev iz Lombardije, zvečer pa je iz jame prišla novica, da je širjenje zgornjih ožin problematično. Zato je štab sklenil, da pokojnika za transport skoznje vzamejo iz nosil. Naslednji dan, v soboto, 20. januarja zjutraj okoli sedmih, se je iz jame vrnila ekipa za širjenje ožin, ki je uspešno opravila svoje delo. Ekipa, ki je že prejšnji dan širila zgornje ožine, pa se je vrnila v jamo in nadaljevala začeto delo. Ob osmih zjutraj, ko so bila nosila z mrtvim jamarjem v globini 700 metrov, je transportna ekipa prosila za zamenjavo. Isto dopoldne je italijanski konzulat v Kopru sporočil, da je za urejanje prevoza pokojnika iz Slovenije v Italijo na voljo tudi v nedeljo. Opoldne tega dne sta bila v Bovcu končno oba helikopterja, slovenski in italijanski, ki sta takoj začela nositi v obe smeri. Popoldne sta se v jamo spustila reševalca, da bi s pomočjo elektropnevmatskega vrtalnika in koničnih zagozd poskusila razširiti zgornjo ožino, ki so jo proti večeru razširili. To popoldne so bila nosila v globini 620 metrov in v nedeljo zjutraj, sedmi dan reševanja, v globini 300 metrov, vsa druga oprema pa v globini 620 metrov. Ob devetih zjutraj sta biia v akciji že oba helikopterja, ki sta v obe smeri vozila reševalce in opremo. Ob pol dvanajstih so bila nosila že v globini 200 metrov, kjer se je menjavala transportna ekipa, enajst reševalcev pa se je spustilo v globino 620 metrov po opremo. Okoli poldneva je tisto nedeljo štab zaradi ugodne vremenske napovedi skleni! pobrati varovanje ob poti v dolino. V nedeljo zvečer so bila nosila že v globini 110 metrov, le pol ure po polnoči v ponedeljek zjutraj pa pred vhodom v jamo. Ob po! štirih zjutraj so prvi štirje reševalci z opremo priplezali iz globine 620 metrov, ob pol osmih zjutraj pa so bili reševalci in reševalna oprema zunaj. Že pred deveto uro zjutraj je v ponedeljek, 22. januarja, začel voziti naš helikopter. Pokojnika je odložil v bližini mrliške vežice v Bovcu, reševalce in opremo, ki jo je tovori! v mreži, pa na letališču. Ob 11. uri je bilo celotno moštvo skupaj z opremo v Bovcu in helikopter se je vrnil na Brnik. Točno opoldne je furgon mrtvega jamarja odpeljal v Italijo, ob treh popoldne pa so se slovenski jamarji poslovili od italijanskih kolegov. Kaj je mogoče kot komentar in v poduk povedati ob koncu tega reportažnega poročila? Prva nesreča v Breznu velike razpoke se je v nedeljo zgodila na povsem nenevarnem terenu; sicer pa se tudi večina gorskih nesreč zgodi v lahkem svetu, ko koncentracija popusti. Reakcija udeležencev po prvi nesreči je bila popolnoma pravilna. Po dosegljivih podatkih je bila to prva nesreča na svetu v taki globini, šok po poškodbi pa ni omogočal realne ocene poškodbe. Ljubosumno lastništvo nad jamo je povzročilo, da je bila prva italijanska reševalna ekipa sestavljena iz članov samo enega kluba, med katerimi pa, žal, vsi niso bili psihično in fizično dorasli taki globini. Tu moramo verjetno iskati del krivde za novo nesrečo, ki se je spet dogodila na lahkem terenu. Slovenski jamarji smo v jamo pošiljali res samo vsestransko dorasle reševalce, medtem ko so nekateri italijanski reševalci prišli na kraj transporta že utrujeni. Skoraj vso potrebno opremo, ki je je bilo približno pet ton, so preskrbeli Italijani. Omeniti velja popolnoma nov telesni grelec, izdelek norveške vojske. V škatlici iz temperaturno odporne plastike tlijo tablete oglja, elektromotorček na baterijo poganja ventilator, ki obpihava oglje in poganja segret zrak v ploščati cevi, ki objemata trup podhlajenca. — Vso drugo opremo imamo tudi slovenski jamarski reševalci, samo ne v takih količinah, ki bi omogočala tako velikopotezno reševanje. Pri oskrbi obeh ponesrečencev se je izkazala nenadomestljiva prisotnost zdravnika na kraju nesreče. Po ustrezni »obdelavi« je prvi ponesrečenec s poškodbo roke ob pomoči reševalcev začel sam plezati ven in je tudi priplezal na površino, drugega ponesrečenca z zlomom lobanjskega dna pa je zdravnik obdržal pri življenju še okrog 50 ur. Sodelovanje vseh naših oblastnih struktur pri obveščanju, prevozih, pridobivanju ustreznih dovoljenj in zbiranju potrebne opreme je bilo na zavidljivo visoki ravni, pa najsi gre za postaje milice, štabe Civilne zaščite in njihove centre za obveščanje, Letalsko enoto milice aii RSNZ. UČINKOVITO VODENJE AKCIJE _ Štab reševanja je izdelal preprosto, a učinkovito logistiko. Čez dan se reševalna skupina, na primer številka 3, spusti v jamo, skupina številka 1, ki je svoje delo opravila, pripleza na površje, skupina številka 2 pa v jami transportira ponesrečenca. Vsaka skupina se je tako približno 8 ur spuščala v jamo, 25 ur trans- 101 portlrala In 10 ur plezala ven. Z rednimi helikopterskimi prevozi smo se izognili neprijetnemu bivakiranju v taboru pred jamo in nevarnemu sestopanju po poledeneli poti v dolino. Štab je za primer slabega vremena, ki je bilo napovedano, izdelal dva načrta: ob rahlem sneženju in zmanjšani vidljivosti bi pristopali in sestopali peš in delno bivakirali pred vhodom v brezno, zato smo zavarovali in označili pot, ob normalnem kaninskem sneženju, ko bi bil vhod za nekaj dni odrezan od doline, pa smo za vsak primer bazo založili s potrebno hrano in opremo ter razstrelivom, kajti s pobočja nad bazo bi morali v rednih časovnih presledkih odstreljevati plazove. Dokler je bil drugi ponesrečenec živ, je zdravnik ob njem zahteval razstrelitev osmih ožin zaradi vodoravnega transporta. Po dostopnih podatkih bi bilo to prvo mi- niranje v kraški jami, ko bi bili v njej jamarji. Minerski ekipi sta izdelali načrt: veliko lukenj in minimalna polnjenja. Po smrti je bilo miniranje opuščeno, nekaj ožin pa so jamarji stolkli ročno in nekaj z elektropnevmatskimi kladivi (agregat pred vhodom, 300 metrov kabla). Zveze so odlično delovale. Iz jame pred vhod je bil napeljan telefon, v dolino sta novice posredovali dve UKV postaji, iz štaba v Bovcu pa smo imeli zveze prek dveh telefonskih linij in prek k nam preseljenega centra za obveščanje iz Tolmina. Uporabljali smo tudi kanal GRS za zvezo s helikopterjem in postaje ATC Kanin zaradi repetitorja na postaji D. Končne pomembne odločitve je sprejemal izključno štab v Bovcu, ne pa čustveno prizadeti reševalci na kraju nesreče, zato so bite dvojne zveze še kako pomembne. IZREDNA SKUPŠČINA PZS BO 24. MARCA LETOS TRIJE PREDSEDNIŠKI KANDIDATI Planinska zveza Slovenije je prve letošnje februarske dni obvestila planinska društva in meddruštvene odbore v Sloveniji, da bo izredna skupščina PZS v soboto, 24. marca letos. Ko apelira na planinska društva, naj pravočasno določijo delegate in poskrbijo, da se bodo skupščine tudi udeležili, sporoča, da se je dosedanjim trem predsedniškim kandidatom, Andreju Brvarju, Marjanu Oblaku (ki je med tem dokončno odstop// od kandidature) in dr. Tonetu Strojinu, pridružil še četrti, Franci Ekar iz Kranja, ki ga je predlagal Meddruštveni odbor Gorenlske. če bo letošnja marčna Izredna skupščina PZS le sklepčna, bo slovenska planinska organizacija vendarle dobila svojega predsednika, pričakovati pa je mogoče, da bodo planinska društva to volilno skupščino v časih drugačnega parlamentarizma in pluralizma ter v ponovni še močnejši usmerjenosti naše planinske organizacije k slovenstvu vzela resno in prispevala po svojih najboljših močeh k njenemu uspešnemu delu. Glede na to, da smo programske us meritve treh predsedniških kandidatov, ki so se potegovali za najvišjo funkcijo v PZS, v Planinskem vestniku že objavili pred lansko skupščino, objavljamo zdaj, kako vidi slovensko planinsko prihodnost predsedniški kandidat Franci Ekar. FRANCI EKAR: PLANINSTVO PO MERI GORE Vso pozornost bo treba posvetiti prizadevanjem za čim višjo kakovost društvene organiziranosti, planinskega gospodarstva ter splošni in specializirani planinski dejavnosti, pa tudi neposredno članstva. Vse moči bo potrebno usmeriti za popolno in dosledno upoštevanje in izvajanje kodeksa stovenskih planincev. Planinstvo Slovenije mora postati nepolitična zveza oziroma nadstrankarska oblika udejstvovanja, v kateri delujejo različno politično ali versko opredeljeni člani. O planinstvu kot najbolj tradicionalni slovenski dejavnosti in temelju slovenskega po- nosa bi morali med Slovenci ali v Sloveniji Izvesti javnomnenjsko raziskavo, koliko Slovencev podpira planinstvo, simpatizira z njim ali je opredeljeno zanj. Ta kvantitativni rezultat naj bo merilo za rangiranje in družbeno materialno vrednotenje planinstva In eden od temeljev za nadaljnje delovanje in razvoj. To naj bi bila podlaga za trajnejše »legalno državno« financiranje planinskih osnovnih, gospodarskih, preventivnih in reševalnih programov ter programov vrhunskega športnega udejstvovanja, pomembnih za celoten slovenski prostor (širšega družbenega pomena). Planinska organizacija si mora pridobiti sfafus javnega pomena. Temelj informatike in širjenja planinstva, usmerjanja in izobraževanja ter popestritve in planinskega marketinga bi moral postati Planinski vestnik, ki tega pri sedanji razmeroma nizki nakladi ne more Franci Eka r opravljati. Moral bi biti sopotnik vsake planinske družine ali posameznika, morali bi ga poznati v vsakem podjetju v gospodarstvu, negospodarstvu in izobraževalnih institucijah. Velika ogroženost planinskega sveta, množični obiski v gorah, prepletanje različnih interesov uporabnikov planinskega sveta, nerazčiščenost družbene lastnine in kapitala na gor!, problemi odločanja in upravljanja, vse to terja, da planinska organizacija že dobi svoj državni planinski zakon - - zakon o planinstvu in planinski lastnini narodnih dobrin, ko bi lahko planinska organizacija z vso avtoriteto sodelovala pri odločanju o usodi planinskega sveta in njegovem nadaljnjem razvoju. Planinska organiziranost potrebuje radikalne spremembe. Odstraniti bi morati odvečna administrativna in drugačna birokratska opravila, v zanesljivih profesionalnih tirnih morajo delovati planinski strokovnjaki in svetovalci za PD, organe PZS in komisije. Delovna razmerja naj bi izvajali na podlagi kolektivne pogodbe. 10 naj bi prevzel dodatno delo sedanjega Glavnega odbora in naj bi ga opravljal sposobno, ažurno, racionalno in odgovorno. Prostovoljci naj bi delovali v prostem času in ne na račun časa in denarja v svojih okoljih zaposlitve; skrbeti moramo namreč, da so nosilci planinskih funkcij disciplinirani in produktivni delavci na svojih delovnih mestih. Programe z velikimi stroški (odprave, vrhunski status) je treba podrediti potre- bam in zmožnostim planinske organizacije, Ločiti je treba osebna, subjektivna hotenja posameznikov oziroma preprečiti izkoriščanje imena planinske organizacije v take namene. Planinska organizacija se mora zavzemati za še večjo učinkovitost ter uporabno, smiselno vsebino aktualnega sodelovanja in delovanja v jugoslovanskem planinskem prostoru ter na območju Alpe-Jadran. Sodelovati je treba s sooblikovalci kreacij in drugačne uporabe planinskega sveta pod goro in na njej (smučarji, gozdarji, alternativno letalstvo, pašne skupnosti, agro in zadružni sistemi, turistične in lovske organizacije, meteorologi, hudourni-čarji, JLA, TO, milica itd.). Ob bližnjem stoletnem jubileju bi morali težiti k delovnim programom, k obnovi planinske prvobitnosti in plemenitosti, srčnosti lika planinca. Da bi se vsaj ob tem pomniku aktivirale smiselne funkcije zaščite planinskega sveta (kranjski, narodni parki)! Planinstvo ob desetih desetletjih se bo moralo uokviriti v planinstvo po zmožnosti in meri gore in doumeti, da planinstvo ni sociaino dejstvo, ampak višja oblika zmožnosti in standarda. Ob tem bi bilo treba postaviti na svoje mesto sedaj že dokaj razvrednotena planinska priznanja (častni planinski znaki) ter proučiti in storiti vse, da bi Ljubljana dobila nov dom slovenskih planincev, kjer naj bi b-ilo predvsem mesto za planinsko katedro, organizacijsko koordinacijo ter izvajanje in pospeševanje dela organov PZS, MDO, komisij... Glede najtesnejših svojih sodelavcev pa tole: sodetova/ naj bi vsak, ki je voljan, zanesljiv in dosleden. Pri neposrednih sodelavcih želim le objektivnost in razumljivost v stroki in organizaciji ter resnično pripadnost planinstvu za doseganje in ohranjanje napredka na gori, za varovanje gore, da bomo lahko pošteno in mirno oddali planinsko dediščino svojim naslednikom. Na naslovni strani Planinskega vestnlka je v te| Številki že drugič odtisnjen znak, ki opozarja na 95-1 ein reo od tistega datuma, ko Je izšla prva Številka naše revije. Emblem je upodobil Inženir arhitekture Janez Bizjak, sicer uslužbenec delovne organizacije Triglavski narodni park, v Planinski zvezi pa med drugim dejaven v njeni gospodarski komisij!. Doslej Je ustvaril za razliEne priložnost) že vrsto znakov, s katerimi Je planinska organizacija hotela na svoje dogodke opozoriti najširšo javnost, pa tudi vrsto znakov slovenskih alpinističnih odprav v najvišja svetovna gorstva {nazadnje za odpravo na Slio Pangmo). Lahko smo veseli, da Imamo v svojih vrstah takšnega propagalorja planinske Ideje, kol Je Janez Bizjak, 90 LET SLOVENSKEGA PLANINSTVA NA KOROŠKEM PRVIH 16 V ZILJSKI PODRUŽNICI SPD LU50 URBAJS Slovenska planinska organizacija na avstrijskem Koroškem, Slovensko planinsko društvo Celovec, je sredi letošnjega januarja obhajalo Častitljiv jubilej — 90-let-nico svojega obstoja. Ustanovni občni zbor te planinske organizacije, imenovane Ziljska podružnica Slovenskega planinskega društva, je bil 18. januarja 1900 v Borljah v zahodnem delu Ziljske doline. Ta datum je hkrati rojstni dan sedanjega planinskega društva na Koroškem, Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva v Ljubljani leta 1893 se je zanimanje za planinstvo začelo hitro širiti po vsem slovenskem ozemlju. Nastale so številne podružnice, med njimi na Koroškem omenjena Ziljska podružnica. V istem času je na slovenskem ozemlju delovala cela vrsta nemških planinskih organizacij: pet sekcij Nemško-avstrijske-ga društva (Deutsch-österreichischer Alpenverein), in sicer kranjska, mariborska, celja, beljaška in tržaška. Oesterreichischer Turisten Club in Naturfreunde, ki so si lastiie naše gore. Markirale so nemške poti, gradile nemške koče in tako slovenskim goram ustvarjale nemški videz. Zaradi te Slovencem škodljive dejavnosti je imelo takratno planinstvo pomembno narodnoobrambno nalogo. Delo Slovenskega planinskega društva in njegovih podružnic je bilo sestavni del boja za ohranitev slovenstva. To delo sta častno opravila tudi Ziljska in pozneje leta 1907 ustanovljena Koroška podružnica. Ustanovnega občnega zbora Ziljske podružnice pred 90 leti se je udeležilo 16 planincev. Za predsednika so izvoliti deželnega oziroma državnega poslanca Franca Grafenauerja iz Most pri Brdu, za namestnika Ivana Milloniga, po domače Korena iz Zahomca, za tajnika pa Alojzija Knafelca, navdušenega planinca, člana tako imenovanega Slovenskega omizja v Beljaku. Ostali odborniki in člani so bili povečini iz Kanalske in Ziljske doline. Za sedež podružnice so si izbrali Bistrico na Ziljl. Sčasoma se je delovanje Ziljske podružnice razširilo po vsej južni Koroški, zato je Knafelc predlagal, da sedež podružnice premestijo v Celovec in jo preimenujejo v Koroško podružnico, kar se je leta 1907 tudi zgodilo. Leta 1906 je Ziljska podružnica izgubila skoraj vse člane beljaškega Slovenskega omizja, ki so .jih na predlog narodnih nasprotnikov premestili v Trst. To je bil vsekakor hud udarec za organizacijo, še posebno zaradi 104 tega, ker je izgubila izredno delavnega Knafelca. Tega pa je k sreči kot tajnik In blagajnik nove Koroške podružnice nasledil prav tako delaven in navdušen planinec dr. J, Oblak, odvetniški koncipient v Celovcu. Oblak je predvsem poudarjal pomembnost slovenskih napisov, češ da se tako manifestira živelj na slovenskih tleh, na Koroškem pa se s tem Še posebej povzdigne in utrdi narodnostna ideja in varuje narodnostni značaj planin. S pričetkom prve svetovne vojne je Koroška podružnica SPD nehala obstajati. V plebiscitni dobi so potem krajši čas delovale še tri podružnice, in sicer Podružnica za Mežiško dolino s sedežem v Pliberku, Belska podružnica s sedežem v Veiikov-cu in Rožanska podružnica s sedežem v Borovljah. Na ustanovnem občnem zboru Ziljske podružnice Slovenskega planinskega društva so za prvega predsednika Izvoli II ljudskega tribuna koroških Slovencev, poslanca Franca Grafenauerja. DrugI predsednik Slovenskega planinskega društva v Celovcu je bil od obnovitve društva leta 1953 do leta 1984 Lubo Urbajs, zdaj pa fe predsednik SPD Celovec Franc Kropivnik. Sele po vojni leta 1953 so slovenski planinci obnovili slovensko planinsko organizacijo na Koroškem, SPD Celovec, v kateri je sedaj včlanjenih več sto planincev in ki se ponaša z lastno planinsko postojanko. Kočo nad Arihovo pečjo na Bleščeči planini. Dejavnost koroških planinskih prednikov, ki so delovali v obel podružnicah, je bila ktjub maloštev.ilnosti {blizu 70 članov) izredna. Tako so na Zahomški planini že leta 1901 odprli planinsko postojanko — Korenovo kočo in imeli v načrtu gradnjo naslednje planinske koče, v Zajzeri v Zahodnih Julijskih Alpah, za katero so imeli že kupljeno zemljišče. Veliko pozornost so namenjali gradnji in markiranju planinskih poti, ki so jih opremljali z dvojezičnimi kažipoti. S svojimi fotografijami so sodelovali tudi na fotografskih razstavah v Ljubljani in prirejali Izlete; otvoritve Kadilnikove koče na Golici leta 1905 se je udeležilo prek sto Korošcev. Skratka: kijub materialnim stiskam in malošte-vilnosti so planinci obeh podružnic častno izpolnili svojo nalogo, tako da smo danes, ob 90-letnici rojstva naše planinske organizacije, na njihovo delo res lahko ponosni, (Slovenski vestnik, Celovec) DIREKTNA SMER RAVENSKIH ALPINISTOV V HIMALAJI PREPLEZANA STENA GANGAPURNE ROK KOLAR Pet Članov AO Ravne je po severni steni Gangapurne preplezalo novo direktno smer. Člani odprave so bili Andrej Gradišnik, Edi Kreps, Stanislav M i he v, Rok Kolar in vodja odprave Franc Pušnik. Večjih tehničnih težav ni bilo, vendar je vreme povzročilo veliko neprijetnosti. Pričakovana doba monsuna se je zavlekla, zato so imeli od 30 dni v bazi le pet lepih. Prva polovica stene je bila zelo izpostavljena (plazovita), zato so del stene opremili s fiksnimi vrvmi. Finalni vzpon sta Stanislav Mihev in Rok Kolar začela lanskega 29. septembra, ta dan v zelo slabem vremenu prišla do bivaka na višini 6800 metrov in tam bivakirala. Naslednji dan je bilo vreme slabo, zato sta ves dan ostala v majhnem bivaku. Tretji dan, 1. oktobra, se je vreme zjasnilo in temperatura je padla na — 30° C. Po osmih urah plezanja sfa ob dveh popoldne dosegla vrh. Sestopila sta po isti poti in naslednji dan prispela v bazo. Objavljamo nekaj strani iz dnevnika odprave. (Op. ur.) * *■ * Okoli treh ponoči odidemo iz šotora. Noč je jasna, polna zvezd, vendar mrzla —15 stopinj. Lune ni, zato hodimo s prižganimi čelnimi svetilkami. Precej novega snega je. Udira se, hodimo počasi. Tu in tam prične naletavati droben sneg. Soj svetilke je kot majhna, prijetna oaza sredi krute, mrzle noči, ki človeka vedno znova navdaja z občutkom tesnobe in negotovosti. Na nebu zagledam Oriona. Veliki bojevnik mi je najbolj pri srcu od vseh ozvezdij. Kuka prek stene, kot bi pazil, da se nam ne bo nič zgodilo. Prav gotovo bo razgnal megle in nam naredil prosto pot do vrha. Do krajne razpoke se nam pot neskončno vleče; skoraj tri ure gazimo po strmem plaznem stožcu navzgor. Razpoka se je tako povečala, da je na običajnem mestu, kjer imamo napeto vrv, najbrž sploh ne bomo mogli preplezati. Vrv je močno napeta in pol metra pod ledom. Plazni stožec jo vleče navzdol. Drejč in Miha jo poskušata odkopati, sam pa iščem drug prehod čez razpoko. Na levi, trideset metrov nižje, splezam čez njo po snežnem mostu, nato pa nadaljujem proti desni navzgor. V našo smer pridem precej nad razpoko. Odkopljem vrv in se prip-nem nanjo s prižemo. Vreme se je pokvarilo. Pričelo je snežiti. Drejča skrbi, ker ne sneži iz monsunske megle, ampak iz črnih oblakov visoko na nebu. Miha prične plezati za mano, Drejč pa predlaga, da bi odšel nazaj in poskusil drugič z Edijem; v takem vremenu noče nadaljevati. Nama to ustreza: dvojna naveza je hitrejša, v šotoru bo već prostora. Če pa nama ne uspe, sta zadaj takoj onadva; tako imamo več možnosti za uspeh. Kmalu je Miha pri meni in plezava naprej. Prično se sesipati majhni prsni plaziči. Nanje sem se že tako navadil, da jih skoraj ne opazim več. Se vedno sneži, □o sedaj sem opazil dokaj zanesljivo periodično ponavljanje slabega in lepega vremena. Po dveh, treh dneh slabega sta bila dan ali dva "lepa«. Včeraj sem opazil na nebu ciruse, ki predstavljajo začetek fronte. Ker so se premikali zelo hitro, upam, da bo danes prešla topla fronta, jutri mrzla, pojutrišnjem pa bo zanesljivo lepo vreme. Torej danes do šotora, jutri počitek, pojutrišnjem pa juriš na vrhi Na koncu druge vrvi (vsaka je dolga 100 metrov) odkopljeva zvite vrvi in si obesiva za pas vsak po en stometrski zvitek. Kot bi si nadel svinčeno utež in hotel z njo plavati! Na tej višini je plezanje izreden napor in vsak kilogram se močno pozna, V glavi se mi nenadoma pojavi retren iz opere Porgy and Bess »I got plenty ot nothing...« in si ga potem ves čas mrmram. Le od kod ravno ta melodija? Kaj ima podzavest zopet za bregom? PRVI DAN V STENI Medtem se je vreme že močno razbes-nelo. Ves čas naju zasipajo veliki mrzli plazovi, sicer pa ni mraz. Na šestem stojišču (600 m), ko se prične malo jasniti, a koj nato spet snežiti, moram celo sleči en pulover; prej sem imel dva pod ne-premočljivo GoreTex obleko. Na osmem stojišču visi vrv od zadnjič, ko smo eno napeli, drugo pa po pomoti prinesli dvesto metrov nazaj po steni. Privežem si jo za pas in jo vlečem ob zadnji, deveti napeti vrvi (900 m). Obupno! Vrvi so res težke, S skrajnim naporom se vlečem navzgor. Dve vrvi morava danes še napeti, da bo skupno napetih 1100 metrov. Manjkalo bo samo še 200 metrov do grebenčka s šotorom. Če se razbesni vihar, je vrnitev brez fiksnih vrvi nemogoča. Nič nočeva tvegati, zato napenjava vvi še sedaj, ko hočeva na vrh. Mogoče bi bilo pametneje štediti z močmi, ki jih bova zgoraj še kako potrebovala. Skopljem si luknjo in se usedem. V tej strmini se lahko malo spočiješ samo se-dé. Za vse drugačne položaje je potreben 105 napor. Pojém čokolado in napolitanke ter se napijem sladke pijače iz čutare. Zopet mi pozvanja v glavi »I got plenty of nothing ...«, Res sem v bistvu brez vsega sredi krute narave: kot bi se nag boril proti velikanu, polnem zvijač, ki se igra z mano. Moja edina prednost je, da velikana dobro poznam in vem, da je edino uspešno orožje hladna pamet. 2e večkrat me je rešila iz zagat, ki so bile videti popolnoma brezupne. Zato sem miren in z veseljem do boja sprejemam izziv. Bistvo je ravno v tem, da nimam nič. To povečuje draž. Kakšen smisel bi se imelo bojevati s puško proti karateistu? Ali se pripeljati na vrh s helikopterjem? Miha pripleza do mene. nato me varuje, ko plezam deseti raztezaj. Se vedno imam na pasu utež in še vedno vlečem 100 metrov vrvi za sabo. Ko zaslišim, da vpije Miha »konec vrvi«, pričnem iskati varo-vališče od zadnjič, ko smo se spuščali. Prav tu nekje bi moralo biti, vendar ga ne najdem. Sneg je vse lepo zgladil. Naredim novo varovališče in pritrdim vrv. Močan veter piha in levo in desno od naju grmijo veiiki. hitri plazovi. Ko pride Miha do mene, prileti tak plaz skupaj z vetrom čez naju. Sneg drvi kakih sto kilometrov na uro in naju tišči navzdol. Kot bi nalagal na hrbet kakih 40 kil! V eni minuti, kolikor teče čez, sva popolnoma zmrznjena, da drgetava od mraza. Na vrhu, od koder tečejo piazovi, mora biti strahoten mraz. Do grebenčka s šotorom je Še 200 metrov. Plezava oba naenkrat, 100 metrov narazen. Tu in tam zavijem kakšen ledni vijak za varovanje, Miha pa ga izvije, ko pride do njega. Ko priplezam do grebenčka, sonce ravno zahaja. Samo nekaj metrov mi še manjka, da bi videl zgornji del stene v zahodnem soncu, ki najbolj poudari relief. Od blizu še nisem videl, kje bova plezala zgoraj, kajti zadnjič je bila ves čas megia. Zato vlečem vrv in tulim Mihu, naj pohiti. Ravno zadnji trenutek še ujamem; hitro fotografiram, nato sonce zaide. Šotorček je na grebenčku z naklonom 50 stopinj. Zadnjič sem bil precej razočaran, ko sem pripleza! sem. Od spodaj je videti grebenček precej bolj položen in primeren za bivak, kot je v resnici. Najprej odkopljem luknjo, v kateri smo zadnjič spali, ko pride Miha, pa skupaj odkopljeva še šotorček, ki je popolnoma zasut. Obesiva ga ven v strmino, da je polica prosta in jo lahko razširiva, da nastane previs, ki naju bo ščitil pred plazovi od zgoraj. Močan mraz je pritisnil (—20 stopinj), veter pa piha navzdol in nosi sneg s sabo. Po dveh urah kopanja naju močno zebe. Šotoru morava zamenjati eno palico, pa tudi postavljanje in pritrjevanje traja nekaj časa. Vsi snežni klini in cepini pridejo prav. 106 v šotoru je velik nered, povsod je polno ledu in snega. Za dva je tu zelo malo prostora. Le eden se lahko premika, drugi pa se mora stisniti v kot. Trije tu ne bi mogli ležati. Skuhava nekaj pijače, nato zaspiva kot ubita. Vso noč je zunaj vihar, po steni drvijo plazovi, tudi na grebenu, kjer sva midva. Šotor mora biti vso noč dobro zaprt, sicer vdre noter veter in sneg ter vse pobeli in zmoči. 2e tako je vse mokro od kondenza in ivja, ki se nabira na strehi, čeprav je dvojna. DRUGI DAN V STENI Boli me glava. Zunaj močno sneži ■— še bolj kot včeraj. Po steni grmijo ogromni plazovi. Midva sva sicer na grebenu, vendar vihar in plazovi ves dan premetavajo šotor. K sreči sva izkopala polico za šotor močno v strmino, tako da leti sneg samo na zunanjo stran Šotora, notranja pa je pod previsom. Hočeva pričeti kuhati, vendar ne moreva prižgati nobenega gorilnika. Tudi vžigalnika se ne da prižgati. Celo uro se mučiva, jemljeva krone z gorilnikov, jih grejeva, sušiva, vžigalnike pritiskava, da imava že vse črne prste, vendar brez uspeha. Potem gre Miha na malo potrebo. Odpre šotor, nekaj snega vdre noter, predvsem pa zrak. Naenkrat vsi gorilniki delujejo. Premalo kisika! Zato me je tudi bolela glava. Cel dan leživa in počivava. Miha močno kašlja. Neke vrste višinski bronhitis je to. Jeva malo, ker ni nič pravega, te čokolade, napolitanke In višinska dehidrirana hrana, ki nama ne tekne. Veter ves dan neutrudno stresa šotor Zvečer nekoliko zaspiva. PLEZANJE PROTI VRHU Zbudiva se okoli pot enih ponoči. Od-grneva šotor in zagledava zvezde. Zunaj je popolnoma jasno, vendar strahotno mrzlo, okoli — 30 stopinj. Termometer ne kaže več natančno, ker je vdrla vlaga vanj. Vreme se že drži načrta, sedaj se ga morava še midva. Miha skuha nekaj pijače, zraven jeva napolitanke; pijačo za čutarice sva pripravila že včeraj. V šotoru je vse ledeno in mokro. Dolgo se oblačiva in obuvava. Od šotora greva okoli petih. Popolna tema je, ker je ravno mlaj in ni lune. Navezana sva na 100-metrsko vrv. Na rokah imam debeie puhaste rokavice, vendar se mi vseeno zanohta, da ne čutim rok. Uporabljam samo en cepin, z drugo roko pa maham po zraku. Kmalu me prične zebsti tudi v noge, čeprav imam dvojne nove termo nogavice, specialne srebrne Kolachove notranje čevlje in neoprenske gamaše prek čevljev. Po 100 metrih plezanja ne manjka dosti, da se ne obrnem in splezam nazaj v šotor. Rok in nog skoraj ne čutim več. Ko plezam še naprej, se roke le nekoliko ogrejejo. Miha mi sledi. Temno je še in ne vidim dobro, kam moram plezati. Včeraj sva se odločila, da bova plezala poševni žleb proti levi, kot smo razmišljali že v bazi. Ko se mu bližava, se vedno bolj dani. V nahrbtnikih nosiva spalne vreče, gorilnik, arma-flex in nekaj hrane za primer, če naju nad skalno stopnjo kaj preseneti in bi morala bivakirati. Od tu je videti zeio strmo. Počakam Miho, razpoloviva 100-metrsko vrv in se nave-ževa na dvojno. Kuloar je dolg kakih osem raztežajev po 50 metrov. Zaradi hitrosti plezava oba naenkrat in ne varujeva. Vsakih 30 do 50 metrov žabljem klin — ali vsaj rad bi ga; lapor je namreč zelo neugoden za zabijanje klinov. Za iskanje razpok porabim ogromno časa In moči. Strmina v spodnjem delu žleba je okoli 65 stopinj, led je prekrit z 10 centimetri snega. Proti koncu se postavi bolj pokonci, do 75 stopinj, ted postane bel, brez snega, zelo ugoden za napredovanje. Pravi užitek je plezati — kljub višini. Edini problem je zabijanje klinov. Ker v debelih rokavicah ne morem vsega opraviti z eno roko, se moram spustiti z obema rokama, pri tem pa zelo zanesljivo in mirno stati z nogami. Pri tem mi še bolj zmrzujejo, saj se pri stanju na prednjih konicah derez iztisne vsa kri iz prstov. Zabijanje je pa vedno dolgotrajno. Navadno razpade skala, če pa je razpoka »živa«, klin ne gre vanjo, ampak se prične kriviti. Osemdeset metrov pod vrhom počakam Miho. Brcam z nogami po zraku, da bi si jih ogrel, ter naredim stojišče. Plezanje je postalo težje in potrebujem zanesljivo varovanje. Led je tu zelo tenek, krušljiv, pod njim pa je krhka skala. Plezam mirno, zbrano in zelo hitro, da mi ne bi zmanjkalo moči. Vmes zabijem samo en klin. Ne smem si privoščiti napake. Led je krušljiv in tenek in cepin lahko zabijem samo enkrat. Ce udarec ni dober, se vse skupaj odlušči in potem ga moram zatikati v krušljiv skalnat drobir. Kočljiv raztežaj hitro preplezam; počutim se, kot bi plezal kje v Alpah. Priplezala sva na snežišče pod vrhom. Od tod naprej tehničnih težav ni več, le višina, pomanjkanje zraka in globok sneg. Strmino tega snežišča sem sicer skozi daljnogled ocenil na okoli 50 stopinj, sedaj pa jih ima dobrih 60. Skrbi me vreme: do sedaj je bila še vsako popoldne nevihta. Upam, da bo držalo vsaj do enih, da splezava do roba stene. Vrh nI toliko pomemben. Glavno je, da preplezava steno, ki je ni še nihče pred nama, in to še po lepi direktni smeri ravno po sredini. Na vrhu pa je bilo že več kot deset ljudi. Tudi v tej steni je že poskusilo več odprav, pa nobena ni imela sreče. Na snežišču si narediva vsak svojo luknjo, v kateri sediva, počivava In jeva, Miha se po walkie-talideju pogovarja z bazo. Po dvajsetih minutah čvekanja mu svetujem, naj raje jé, ker nimava dosti časa. Bojim se popoldanske nevihte. Na vrhu nastanejo orkanski vetrovi, ki nama jo lahko resno zagodejo. Nahrbtnike pustiva tukaj; spalnih vreč in gorilnikov zgoraj ne bova potrebovala. Zopet plezava oba naenkrat, brez varovanja, po snežišču proti desni navzgor proti žlebičku, ki vodi čez pas skal. Že na velikem snežišču, kjer plezava, sedaj nI nobenega ledu pod snegom, ie skala je in bi bilo vsako varovanje problematično. Počasi se približujeva žlebu z leve. Se vedno se ne vidi, ali je prehoden ali ni. Sele ko prideva čisto do njega, vidim, da je o. k., le na začetku je nekaj skal pokritih s snegom. Kuloar hitro preplezava; presenetljivo kratek se mi zdi. Proti vrhu pa postane sneg debelejši in vedno težje je gaziti. Poleg tega ves čas vlačim dvojno vrv za sabo. Malo pod grebenom se usedem v sneg: dosti mi je vlačenja vrvi! NA VRHU S PRIJATELJEM Rad bi fotografiral celotno panoramo okoli Gangapurne, zato se odvežem — Miha je še kakih 30 metrov daleč — in odhitim naprej. Hiteti hočem, vendar ne gre. Sneg se vdira do kolen In za vsak korak porabim ogromno energije in dihanja. Počasi pridem na greben oziroma nekakšno uravnavo na grebenu, od koder se dobro vidi severna panorama. Serijsko fotografiram in se sučem. Počasi odkorakam naprej proti vrhu. Kupola se noče in noče približati. Diham, kolikor morem, vendar ne gre nič hitreje. Miha ml sledi kakih 50 metrov zadaj. Vdira se do kolen. Obupno! Ko pridem skoraj na vrh kupole, zagledam pravi vrh še 100 metrov dlje in seveda višje. Najraje bi se plazil po vseh štirih. Ob dveh sva na vrhu. Severna stena 7455 metrov visoke Gangapurne je preplezana. Veter piha, sediva na tleh. Zeio mrzlo je. Ne veva, kaj bi. Olajšanje, neskončno olajšanje... Uspelo nama je! Do zadnjega sva dvomila in se bala vremenskega preobrata. Čestitava si. Miha se mi zahvaljuje za gaženje. Veter piha. Nobenega razgleda ni. Tuliva v walkie-talkie, v bazi so vsi nori od sreče. Kar takoj hočejo poslati poštarja v Manang s sporočilom o uspehu. Pravim, naj le počakajo, da se vrneva v bazo. Do uspeha je še daleč: Isto steno morava še enkrat preplezati — navzdol. Potem se fotografirava. Mislil sem, da ima Miha vse zastave s sabo, vendar ima le železarniško. V vetru je ne moreva razviti, uspe nama le tako, da si jo Miha povezne čez trebuh. Pri tem se prične v ozadju skozi meglo kazati Machapuchare, ribji rep, eden od najlepših vrhov na svetu, vendar precej nižje od naju.., 107 Pol ure pozneje pričnem sestopati. Miha še sedi in uživa. 100 metrov pod vrhom se ustavim: zopet se odpre razgled. Samo dva vrha sta višje od naju, Daulagiri in Anapurna 1. Pogled sega od morja belih vrhov Himalaje do rjavih gričev in sive planote v Tibetu. Solze m! stopijo v oči. Tako srečen sem, da sem lahko tu ... Dogaja se gotovo ena od najlepših avantur v mojem življenju. Ker pa sem tu s starim prijateljem Mihom, s katerim sva bila kar nekaj let nerazdružljiva naveza, prvič pa sva skupaj plezala že pred štirinajstimi leti, je doživetje še lepše. Do večera splezava nazaj do šotora, naslednji dan pa sestopiva v bazo; vrvi, po katerih se spuščava, so globoko zasute z zbitim snegom in precej se namučiva, preden sva na varnih tleh, V bazi nama prijatelji priredijo prisrčno dobrodošlico. Potem ležimo med šotori, pijemo vino in se smejimo. Res se lahko smejimo: odprava se je uspešno končala. Tehnični podatki: Gangapurna je eden od glavnih vrhov v verigi Anapurn v zahodni nepalski Himalaji. Severna stena do sedaj še nI bila preplezana, čeprav je poskušalo že več odprav. Naša odprava Je lo steno preplezala po prvenstveni, direktni smeri, dolgi 2200 metrov; višinska razlika med krajno razpoko, to Je začetkom stene, in vrhom je 1600 metrov. Bazni tabor smo imeli na vilni 5200 m, tabor 1 na 5500 m, vstop v steno (krajna razpoka) na višini 5850 m, šotorček v steni na 6800 m, vrh Gangapurne 7455 metrov. Alpinistična ocena celotne smeri je TD, kar pomeni peto Stopnjo od šestih, strmine 75 st/55—65 st. JADRANJE S PADALOM Z VRHOV TURSKIH VULKANOV NOČ V KRATERJU NEKOČ NAJVIŠJE GORE Matjaž ferarič Koroška alpinista Matjaž Ferarič in Tomo Jeseničnik sta lanskega avgusta obiskala Turčijo in se povzpela na štiri dominantne vulkane, s katerih sta potem poletela z jadralnim padalom. Začela sta 7. avgusta s Hasan D agi jam (3268 m), dan kasneje je prišel na vrsto Erciyes Dagi (3980 metrov). 14. avgusta Nemrut Dagi (3050 metrov) in še tri dni pozneje Süphan Dagi (4434 m). Za polete sta izkoriščala jutranje zatišje (čez dan je pihal močan vzhod-nik). Poléti so bili časovno sicer kratki (10 do 15 minut), vendar lepi in mirni, razen z Erciyesa, ki ga ie tedaj ravno zajela »manjša fronta«, ima pa tudi najzahtevnejše vzletno mesto. — Kako je bilo takrat okoli turških vulkanov, je Planinski vestnik k a j p a da zvedel Iz prve roke. (Op. ur.) Sedim spredaj; to je pravo razkošje, saj lahko cel6 noge stegnem. Naslonjen na stransko šipo počasi odhajam v dremež; mislim, da je kar zaslužen. Misli leno še enkrat odidejo na 3268 metrov visoki Hasan Dagi. Dela se jutro, na obzorju se čad barva v zmeraj svetlejše barve. Srečen sem, da sem se zbudil še pravi čas. Črta obzorja, ki je lepo in pravilno oblikovana, se naenkrat nekje ugrezne in če sem do tega 108 trenutka prizor spremljal še precej za- sanjano, sem se tedaj popolnoma prebudil in začel premišljevati, kaj ta pojav pomeni. Nekakšen lijak postaja vedno bolj izrazit, potem pa se naenkrat pokaže rob žareče krogle; istočasno opazim tudi obris vulkana, izza katerega se dviga sonce. Vulkan, kot da se je po dolgih stoletjih mrtvega čakanja prebudil in ml hotel pokazati, kaj je nekoč počel. Sonce je že nad kraterjem, počasi začnem opažati tudi stvari okrog sebe, saj sem prej kot zacopran zijal proti vzhodu, V TURČIJO NAMESTO V ITALIJO _ Na vrh smo prišli sredi noči in šele zdaj začnem gledati neskončne količine kamenja okoli sebe. Prej so bile tako mrtve, s sencami, ki jim jih podari sonce, pa kot da so oživele. Premikati se sicer ne začnejo, vendar sredi njihovih razpok opazim življenje, tako nežno in krhko, da se ga kar ne upam dotakniti. Drobni beli cvetovi sredi ogromnih črno rjavih kamnov postanejo v tej jutranji svetlobi tako veliki in opazni, kot da bi hoteli povedati, da ta svet le ni tako krut in strašen. Odpravimo se še na najvišjo točko kraterja. Od vznožja tega pravilnega stožca pada proti zahodu trikotna senca, ki kot puščica kaže pot domov; toda zdaj smo šele na začetku In toliko stvari je še pred nami. Vsekakor najprej polet s »Hasana«. Na ne prav idealni podlagi pripraviva padati, pozneje pa spoznam, da je bilo to startno mesto za vulkane več kot odlično. Start (n polet sta lepo uspela. Sprva je bilo še malo strahu pred neznanim, ki pa ga je lepota polela hitro premagala. Pri pristanku zaradi preveč zavzetega fotografiranja staknem nekaj prask, vendar na srečo nobene hujše poškodbe. Srečna sva, da nama je uspelo, in zelo zagnana, saj še isti dan odidemo proti Erciyesu. Kako smo sploh prišli v Turčijo? Kmalu potem, ko sva s Tomom začela letati s padali, sva se zapičila v vulkane. Ne bi vedel natančno razložiti, zakaj je bilo tako, vendar je očitno nekaj na njih ali pa v njih, saj sva se jih resno lotila. Najprej sva načrtovala Etno in Vezuv, pa je pri tem tudi ostalo — žal predvsem zaradi denarja. Pred letom dni pa je Hen-rtck prišel na dan z idejo za pot po Turčiji; ni naju bilo treba dosti prepričevati, saj tam poleg vseh zanimivosti vulkanov kar mrgoli. Ko je Hemp poskrbel še za prevoz, smo bili dogovorjeni — in tako smo zdaj tukaj. Moj zaslužen dremež prebudi močan pok, ki ga je povzročil udarec kamna v sprednjo šipo. Naenkrat je pred mano le mlečno bela šipa, razpokana v milijon koščkov. Seveda je moralo biti nekaj narobe, sicer bi bi! dan preveč lep. Ta »narobe« nas je stal 220 zahodnonemških mark, kar je bilo kar precej za našo blagajno. Preračunali smo, da bo tudi brez teh mark nekako šlo, ne da bi bilo treba skrčiti naš potovalni načrt; skrčene želodce pa bomo že doma ozdravili. DRVENJE OB POBOČJU Odhod na naslednji vulkan smo prestavili za dva dni; Hasan nam je namreč poleg vseh lepot podaril tudi drisko, ki je dva člana tako zdelala, da smo morati počivati. Počitek smo izkoristili za popolnejši ogled Kapadokiije, pokrajine čudovitih, če ne kar čudežnih stožcev in kanjonov, ki so delo ali igra narave. Ustavili smo se na sedlu pod Erciyesom; sonce zahaja, Henrick in Tomo bosta pripravila večerjo, sam pa se odpravim na manjši vrh, ki zakriva pogled na večji del poti proti 3980 metrov visokemu kraterju. Odločili smo se namreč, da bomo za vzpon izkoristili noč, sam pa bom zdaj poskušal Izbrati najprimernejšo smer. Ob vrnitvi ju v zahvalo za dobro večerjo potolažim, da do levega grebena, ki se ml zdi primernejši, ni daleč in se nam ne mudi preveč. Po večerji še malo dremamo, okoli polnoči pa se odpravimo. Za oceno poti do grebena se nisem dosti uštel, zato pa grebena ni in ni hotelo biti konec. Vendar naju bolj od teh razdalj skrbi veter, ki vso noč tolče z zahoda in ne z vzhoda. Naštudirala sva namreč Pokrajina nenavadnih stolpov na vzhodu Turčije tukajšnji veter In vedela: ko je vse normalno. piha podnevi konstanten zahodnik, ki se proti večeru umiri in spremeni v vzhodnik, ta pa jenjuje z jutranjo zarjo; zatišje, ki je navadno trajaio kakšno uro po sončnem vzhodu, sva načrtovala za polete z vrhov. 2e steza po grebenu, še posebej pa oznake in vpisna knjiga na vrhu so kazali na to, da je to eden od redkih vrhov ali vulkanov, ki je dokaj dobro obiskan; morda je bil prav zato tako neprijazen z nami. Sonce je bilo že nekaj časa na nebu, veter pa ni pojenjal niti za bofor; morda so sunki postajali celo močnejši. Za posladek je bilo vzletno mesto na strmem me-llšču, ki te je ob vsakem premiku odneslo kakšen meter nižje. Nekoliko sva tuhtala, potem pa sva se le odloČila, da greva. Prvi start mi ni uspel, zato sem se povzpel na rob in tam čaka! »luknjo«, se pravi zatišje, ko bom lahko krenil. Za trenutek se je zrak umiril: nisem čisto nič čakal, kupola je bila že hip zatem nad mano, korak-dva po meliŠču — in že sem bil v zraku. Letim, vendar le meter nad meliščem in se kar ne morem odlepiti od pobočja, čeprav je zelo strmo. Najbrž me k tlom tišči hrbtni veter; z rahlo grozo gledam kamnite bloke tik pod seboj in čeprav letim mimo njih z veiiko hitrostjo, se še zdaj spominjam njihovih oblik. Ko sem se že močno spraševal, kako se bo to končalo, je od spodaj butnil tako močan veter, da sem se začel navpično dvigati in sem prišel skoraj nazaj na vzletno vi- šino. Sele ko je ta moč vetra popustila, je let postal kolikor toliko normalen, Čeprav sem ves čas lovil in umirjal kupolo In sem bH vsekakor najsrečnejši, ko sem pristah na trdnih, pa čeprav trnovih tleh. VULKAN JE ODNESEL GORO Tomo je že nekajkrat poskusil, vendar nI imel takšne sreče. Vzrok, da je odnehal, pa je bila tudi Henrickova krvavitev in pozneje rahla slabost, tako da se je odločil za sestop z njim. Odreči se poletu zaradi prijatelja je bila vsekakor odločitev, ki pomeni več kot en nemiren in morda celo rahlo posiljen polet. Okoli poldneva je veter še kar tolkel, vrh so že oblegali oblaki, gledal sem ga, srečen, vendar ne zato, ker sem poletel z njega, ampak ker smo spet vsi skupaj na sedlu. Novi vulkani pa kar spodbujajo, naj pridemo, in hkrati obijubljajo, da bodo prijaznejši. Od letenja se zdaj za nekaj dni poslovimo in obiščemo nekakšno sveto goro Nemrut Dagi, kjer so grobnice nekdanjih vladarjev. Spoznam se tudi z orlom, Zeu-sovo sveto živaljo. 2e samo glava je skoraj tako velika kot jaz, je pa iz kamna; Čeprav bi bilo videti en sam njegov polet večje doživetje, me vseeno prevzame nekakšen čuden nemir. Rahlo zamišljen opazujem te kamnite skulpture in če imam kaj skupnega z njimi, je to občudovanje tega veličastnega ptiča. Pot nas pripelje na obalo jezera Vana, ki je veliko vsaj kot tretjina Slovenije, tako da imaš občutek, kot da bi opazoval morje. To je skrajni vzhod Turčije in hkrati domovina Kurdov, vendar nI ne duha ne sluha o njihovi neprijaznosti in nasilnosti. Tudi tukaj gre čas naprej in civilizacija je k vsemu prispevala svoje. Novi vulkan je 3050 metrov visoki Nemrut Dagi in ni v sorodu s prejšnjim Nemru-tom. Ima zelo zanimivo zgodovino, saj je bil nekoč najvišja gora Turčije s svojimi 5800 metri. Ob strašni eksploziji mu je dobesedno odneslo vrh oziroma skoraj dve tretjini njegove prave višine; vznožje je namreč na 1700 metrih nadmorske višine. Tako zdaj v nebo zija ogromen krater s premerom osem kilometrov in je po velikosti drugi na svetu. Dostop je zelo lahek, saj se visoko pripelješ z avtom. Resda sem tukaj največ zaradi letenja in polet s tega vulkana je bil v resnici zelo lep; vendar mi je bolj kot polet ostala v spominu noč, ki sem jo preživel v kraterju. Pokrajina v kraterju Je namreč zelo pestra: od travnatih predelov, kjer se pasejo ovce in divji konji, do kamnitih pobočij, ki spominjajo na naše hribe (malo me je najbrž že dajalo domotožje), še posebno, ko se dvigajo nad jezerom, ki je tako veliko in tako lepo kot Bohinjsko, 110 ta krater pa poleg njega premore še tri manjša jezera. Vse to obdaja dvignjen rob kraterja, ki kot meja brez stražarjev obkroža to majhno deželo. NOC V KRATERJU Daleč na vzhodu smo, čas pa je že evropski in zato noč hitro začne polniti to ogromno kotanjo. Sprva so občutki nekoliko čudni, ko premišljuješ, kje si. Vendar se tesnoba hitro spremeni v občudovanje lepot, ki jih takšna noč ponuja. Na rob kraterja se privali polna luna, zvezde so tako blizu in toliko Jih je, da komaj še ostane kaj prostora za temno nebo. Utrinki se vrstijo tako hitro, da si ne utegneš izmišljati željž, vsakokrat pa vendarle pomisliš na nekoga, ki morda prav tako opazuje to nebo in čeprav je zelo daleč, lahko nekaj trenutkov na nebu preživiš z njim. Vse to opazujem iz tople spalne vreče po dobri večerji in se sprašujem, če je to tisto, kar iščem vse življenje. Mir, ki te napolni, da si kar nemočen, veter, ki išče melodijo samo zate, rahel šum, ki ne veš, od kod prihaja in je morda le glas življenja, ki se pretaka po meni, nebo, ki ti je večni izziv, se zdaj spusti k tebi in je del tebe, a le toliko časa, dokler se popolnoma predajaš naravi, Mislim, da je greh ob vsem tem zaspati, vendar zdaj narava upravlja s tabo in žive sanje spremeni v miren spanec, ko ti ne bi bilo čisto nič žal, Če se iz njega tudi ne bi več zbudil. Zastavljeni cilji so se nam v glavnem izpolnili in zdaj so vse želje usmerjene v Siiphan Dagi (4430 m), ki Je naš zadnji izziv In bi res pomenil vrhunec vsega. Privoščimo si dan počitka ob Vanu, da si naberemo moči. Toda z mano se godi ravno obratno: driska se me loti z vso močjo in namesto nabiranja moči nabiram metre s tekanjem za skalo in vsakič, ko se vrnem, sem bolj prazen. Že je tukaj popoldne odhoda in ker ne morem čisto nič več izgubiti, se nabašem s kruhom in Čokolado, da bi nekako zaustavil ta »tekoči trak«. Obrok sicer ni bi! zadetek v črno, vendar je tarčo vsaj rahlo opiazil. Vzpon dokaj solidno prenašam vsaj na začetku, vendar sem iz ure v uro slabši. Na kraj počitka nekaj sto metrov pod vrhom pridem po polnoči precéj za Tomom in Hempom. Henrlck je ves čas z mano, saj dobro pozna take stiske, pa tudi moj tempo mu bolj ustreza. Počitka sem tako potreben, da me niti kamni pod armatleksom — penasto ležalno preprogo ne motijo, Spimo kakšne tri ure in pred svitom krenemo naprej PRISTANEK NA ROBU VASI V primerjavi z včerajšnjim vzponom, ki je bil včasih že na robu popolne zavesti, sem zdaj precej boljši, pa tudi želja po vrhu in poletu je zdaj dosegljiva, kar mi daje Se dodatno moč. Prečimo manjši ledenik, kar je pravi užitek ob vsem tem pesku in kamenju. Tu nas že dohaja jutro in okoli petih smo skupaj na vrhu, ki je ena sama razvalina. Malo počivamo, a s Tomom nimava miru in že iščeva najprimernejše vzletišče. Še posnetek za spomin — in startava. Vse Je ostalo daleč za mano, tudi zaradi neprijetnosti, ki sem jih imel. Zdaj pa kot da so se čustva prebudila. Rahel veter me ob grebenu dviga in Tomo, ki leti bolj levo, je že precej pod mano. Ko ga opazujem, imam občutek, kot da leti točno v enega od stranskih kraterjev, čeprav je dosti nad njim. Zapeljem se v desno nad »podrto graščino« — temu je namreč podobna grmada kamenja pod ledenikom, izpod katerega se spušča srebrna vodna pot v dolino. Se zmeraj sem na višini vsaj 3500 metrov in vuikan me kar ne spusti nižje, kot da bi oba slutila, da se s tem poletom poslavljam od njih. Nižje si tudi ne želim in skušam vsako podarjeno sapico do kraja izkoristiti. Seveda to ne traja neskončno dolgo; še zadnjič zajadram proti zahodni strani, kjer v manjše žrelo ravno posije sonce in se mi zdi, kot da se odpira in kot da me hoče s tem pozdraviti. Pribli- žujem se vasici, ki je z višine videti le kot bolj razgibana ravninica, sredi katere se kockasto snežno belo sveti bela džamija. Potem razločim tudi nizke kolibe iz vej, kamna in blata, ki so razmetane okoli Pristanem na robu vasi, proti nama že tečejo otroci in tudi odrasli za nekaj časa pustijo delo na njivah in naju pridejo pozdravit. Z nekaj turškimi besedami, ki jih premo-reva, se pogovarjamo, da je kaj. Odpeljejo naju v eno od teh hišic iz kamna in blata in nama postrežejo z vsem, kar premorejo. Opazujejo naju in se smejajo. Resda živijo življenje, ki je sto ali več fet za našim in za nami, vendar iz njihovih oči sije zadovoljstvo in nepokvarjena sreča, ki jo mi, če le znamo, najdemo le še v naravi. * * • Doma sem, srečen, da bom jutri odšel na Raduho ali Peco, srečen, da se bom najedel rženega kruha, saj sem zadnje dni živel le ob dobrinah, ki so jih ponujale njihove njive ob cesti, srečen, da sem spoznal deželo in gore, ki so tako drugačno lepe od naših, In srečen, da bom o vsem tem lahko pripovedoval svojim prijateljem. ALPINISTIČNI IN PLEZALSKI DOSEŽKI LETA 1989 SVETOVNO ODMEVNI SLOVENSKI VZPONI V mali dvorani Doma tiska v Ljubljani so 7. februarja razglasili najboljše slovenske alpinistične dosežke v letu 1989. v letu torej, ko je slovenski alpinizem zabeležil toliko svetovno odmevnih takšnih dosežkov kot že zlepa ali nikoli ne. Ob tej priložnosti sta se Planinska zveza Slovenije in njena Komisija za odprave v tuja gorstva z ličnimi zahvalami, napisanimi na pergamentu, zahvalili tudi tistim sponzorjem, ki so največ prispevali k temu, da je našim alpinistom načrtovane podvige uspelo uresničiti. Pred podelitvijo ličnih priznanj najboljšim, izpisanih na pergamentu, in zahval sponzorjem so prejemniki listin poslušali tri govornike. SLOVENSKA POT V SVET Ivo Zorčič, predsednik Zveze telesnokulturnih organizacij Slovenije, je med drugim dejal, da »slovenski alpinizem s svojimi dosežki nedvomno sodi med naše najuspešnejše športne panoge«, kajti »rezultati in podvigi, ki jih dosegajo naši alpinisti v domačih in tujih gorah, so vredni vsega spoštovanja«. Poudaril je, da je slavje ob proglasitvi najboljših alpinistov in alpinističnih dosežkov za lan- sko leto zaradi vrhunskih rezultatov praznik slovenskega športa. »Planinstvo in alpinizem,* je dejal Ivo Zorčič, »sta nedvomno globoko zakoreninjena v nedrlh slovenskega človeka. Več kot sto tisoč Članov Planinske zveze Slovenije nedvomno dokazuje povezanost slovenskega človeka s hribolaštvom in planinarjenjem. Prav gotovo v teh zahtevnih časih planinstvo še pridobiva veljavo... Nemirni in iščoči človekov duh je vedno želel odkriti, doseči in videti še neznano, nedosegljivo; alpinizem daje takšnim željam dovolj duhâ in možnosti,« Posebej je poudaril, da »smo prav v alpinizmu Slovenci med najuspešnejšimi ne le v Jugoslaviji, temveč celo v svetu. Kljub ekonomskim in drugim težavam skušamo vedno najti razumevanje, pa tudi sredstva za najuspešnejše, tudi za najuspešnejše alpiniste. Tudi v prihodnje bomo storili vse, kar bo v naših močeh, da bodo najboljši lahko kar najbolj napredovali.« — Svoj nagovor je končal z ugotovitvijo, da se posameznik ali narod ne potrjujeta in gradita svoje Identitete samo z znanstvenimi, strokovnimi, gospodarskimi in kulturnimi dosežki, ampak tudi z vrhunskimi športnimi rezultati. »Mirno lahko rečemo,« je dejal, »da so slo- 111 Najboljši leta 1989 (od leve proti desni}: Marka Lu kič, Petra Vencelj, Tomo Česen, Marija Strem -felj, Pavle K oz Jek (član odprave Släa Panama) Foto: Igor Modic venski alpinisti s svojimi rezultati in podvigi ponesli ime Siovenije in Jugoslavije v svet. Ob izrednih športnih rezultatih jim gre posebna hvala tudi za to,« DEL SLOVENSKE ZGODOVINE _ Vršilec dolžnosti predsednika Planinske zveze Slovenije Jože Dobnik je v nagovoru dejal, da »praznujemo nocoj dvojni praznik: praznik dela in uspehov naših alpinistk in alpinistov, plezalk in plezalcev ter praznik solidarnosti, ki jo izkazujejo ugledne gospodarske in bančne organizacije za uresničevanje pomembnih alpinističnih in plezalskih podvigov*. Ko je dejal, da slovenska planinska organizacija ceni velike uspehe, ki so jih alpinisti dosegli v slovitih stenah in na velikih plezalnih tekmovanjih, je s posebnim zadovoljstvo m ugotovil, da »mnogi med vami niso samo uspešni vrhunski športniki, temveč znajo svoja doživetja in razmišljanja preliti v lepo pisano besedo, posneti na filmski trak, ohraniti na mnogih fotografijah in diapozitivih ter s predavanji posredovati širši javnosti. S tem nadaljujete delo naših slavnih alpinističnih predhodnikov dr. Henrika Turne, dr. Klementa Juga, dr, Mihe Potočnika in mnogih drugih. S temi dejanji pa so vaši športni dosežki dobili tudi globlji pomen, postali so narodovo bogastvo, del slovenske kulture in zgodovine — in prav je, da to povemo ob jutrišnjem kulturnem prazniku slovenskega naroda.« V imenu Planinske zveze Slovenije »in 112 tudi zaradi vašega lastnega interesa« je Jože Dobnik nato navzoče alpiniste prosil, naj se povsod, kjer bodo razpravljali o pomembnem dokumentu »Nacionalni program športa v Sloveniji«, ki ga bo letos sprejela slovenska skupščina, aktivno vključujejo v razpravo in s tem prispevajo k temu, da bo ta dokument ustrezal alpinistom, plezalcem, planincem in planinski organizaciji, »da bo poglavje o vrhunskem športu tako napisano, da bo v njem brez težav najti poleg športov, ki so panoge poletnih in zimskih olimpijskih iger in katerih rezultati se merijo z milimetri in stotinkami sekunde, tudi področje alpinizma in plezalnega športa in da bodo med dejavnostmi nacionalnega pomena, ki se financirajo iz republiškega proračuna, tudi alpinistične odprave slovenskega pomena,« Ko se je zahvaljeval sponzorjem, je poudaril, da »so vrhunski dosežki naših deklet in fantov najlepši dokaz, da so bila vaša sredstva dobro naložena; to je tudi spodbuda za našo prošnjo, da bi tudi letos, kolikor vam bo mogoče, podprli uresničitev načrtov na področju vrhunskega alpinizma«. Čestital je najboljšim alpinistom lanskega leta in se zahvalil vsem, ki so v PZS prispevali največji delež, da je mogoče ta dan slaviti najpomembnejše lanskoletne alpinistične in piezalske dosežke v Sloveniji In njihove avtorje. NAJBOLJŠI PLANINSKI ŠPORTNIKI _ Franci Savenc, ki je izpeljal in uredi! anketo o najboljših lanskoletnih alpinistih in plezalcih — športnikih in največjih alpinističnih in plezalskih dosežkih v slovenskem okviru, je zatem razglasil rezultate. Med alpinistkaml je zbrala največ točk in bila proglašena za najboljšo alpinistko leta 1989 Marija Štremfelj, po točkah pa so se za njo uvrstile Marica Frantar, Jelka Tajnik, Miranda Ortar, Ines Božič, Alenka Jamnik, Mira Zorič in Andreja Hrastnik (druga in tretja s tega točkovanja sta enako kot prva dobili dokument o doseženi uvrstitvi, takšne dokumente pa so podelili tudi v vseh drugih kategorijah za uvrstitve od prvega do tretjega mesta). Najboljši alpinist lanskega leta je Tomo Česen, po točkah pa so za njim Franček Knez, Andrej Štremfelj, Viki Grošelj, Slavko Svetičič, Matjaž Ravhekar, Pavle Koz-jek, Janez Jeglič, Benjamin Ravnik in Darko Podgornik. Najboljša plezalka lanskega leta je Petra Vencelj, na naslednjih mestih pa so v tej kategoriji Metka Lukančič, Miranda Ortar, Nuša Romih, Damjana Klemenčič, Jelka Tajnik in Mojca Oblak. Plezalec leta 1989 je Marko Lukič, za njim pa so se po točkovanju uvrstili Srečo Rehberger, Tadej Slabe, Matjaž Ravhekar, Uroš Grilje in Darian Šuc. Alpinistična ekipa leta 1989 je lanska odprava na Sišo Pangmo, za njo pa so po točkah alpinistične in plezalske ekipe Ba-glrati 89, Gangapurna 89, Mescalito in El Cap, Lotse in Everest, Kumbakarna in plezalci AO Kranj, Po mnenju ocenjevalcev je bilo lansko najpomembnejše slovensko alpinistično dejanje plezanje na Kum bakar no, po točkovanju pa so na naslednjih mestih po pomembnosti Slovenski steber v Šiši Pangmi, Bagirati II, akcija «8000 plus«, Mescalito in El Cap, Gangapurna, 2, mesto Marka Lukiča na svetovnem prvenstvu plezalcev do 21 let starosti, Črna zajeda v Travniku, Viharnik in Steber v Vršacu, Ob še nekaterih alpinističnih kategorijah so razglasili tudi najodmevnejše tekme. Najodmevnejša med vsemi je bila tista v Bohinju, na naslednjih mestih pa po odmevnosti VU Rock Masters, Art Rock, Ajdovščina, Bol in Idrija. DOBRO NALOŽEN DENAR_ »Na tem slavnostnem in prijetnem srečanju so bili za najpomembnejša alpinistična dejanja razglašeni trije vzponi v najvišjih gorah sveta, v Himalaji: Česnov vzpon v severni steni Kumbakarne, Slovenski steber na tibetanski osemtisočak Sišo Pangmo in vzpon Knezove naveze v Baglratiju,« je v svojem nagovoru tisto sredo popoldne v Domu tiska dejal podpredsednik PZS in načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva Tone Škarja. »Zanimivo in prijetno je, da prva dva zasedata enaki mesti na svetovni lestvici, pa tudi naš tretji in koroška Gangapurna bi še vedno dobila nekaj točk v alpinističnem .svetovnem pokalu'. Zato je prav, da se s tega visokega mesta na hitro ozremo nazaj.« Potem ko je omenil, da mineva komaj 30 let od prvih slovenskih korakov v Himalajo, na Trisule, je dejal, da je šla potem slovenska pot vedno strmeje k svetovnemu vrhu: leta 1975 so naši alpinisti preplezali južno steno Makaluja, leta 1979 zahodni greben Everesta, leta 1981 južno steno Daulagirija in je prav malo manjkalo, da bi prišli po južni steni čisto na vrh Lotseja, leta 1985 severno steno Ja-lung Kanga, leto dni pozneje jugovzhodno steno K-2, leta 1988 severno stena Čo Oja ter lani severno steno Kumbakarne, severno steno Gangapurne in jugozahodno steno Siše Pangme, »vmes pa najtežje stene v Andih, Patagoniji in indijski Himalaji«. »Ko nas že zdavnaj ne bo več,« je dejal Tone Škarja, »bodo stvari še vedno take, kot smo jih naredili. V tem je širši pomen za to skupnost. Po nekem predavanju na Švedskem o Everestu mi je prijatelj dejal: Zdaj bom lažje povedal Švedom, kdo smo Slovenci...« Potem je sponzorjem in pokroviteljem najzahtevnejših podvigov v najvišjih in najtežavnejših gorah, po katerih so plezali naši alpinisti, izrazil »posebno priznanje za solidarnost, za zaupanje, za daljnovidnost In preprosto za pomoč: če držimo skupaj, zmoremo več. Himalajci že dolgo vemo, da je tovarištvo lepa stvar, a najmanj toliko tudi pogoj za preživetje.« V zahvalo in v spomin na pomembno sodelovanje pri programu slovenskega vrhunskega alpinizma je zatem podelil častne listine predstavnikom letalskega podjetja Adria iz Ljubljane, Industrije usnja Vrhnika, Induplati iz Jarš, Intertrade ITC iz Ljubljane, Iskre Holding D. D. iz Ljubljane, SCT iz Ljubljane in Smelta iz Ljubljane. V imenu vseh je spregovoril direktor letalskega prevoznika Adrie Janez Kocijančič, ki je čestital alpinistom in plezalcem za njihove dosežke, ob koncu nagovora pa dejal, da se je Adria tudi letos odločila denarno pomagati našim alpinistom; med drugim bo prevzela pokroviteljstvo nad letošnjo prvo veliko alpinistično slovensko akcijo, nad solo plezanjem Toma Česna v južni steni Lotseja in zahodni steni Anapurne I, česar se namerava naš alpinist lotiti že meseca maja, na pot pa bo odšel le z zdravnikom in televizijskim snemalcem. »Odprte« turške gore_ Gorstvo C! I o v turškem mejnem območju i Iranom In Irakom, kjer se dviga 4135 matrov visoki z ledenikom pokriti Resko In še nekateri komajda znani štiri t Is očaki alpskemu svetu podobne gorske pokrajine Anatoli je, so oblast) odprle za gornike. Podobno kol za Ararat pa je pred vzponom vendarle treba dobiti ustrezno dovoljenje. SNEG NA KILIMANDŽARU JE ZVABIL ONGRČKE VISOKI VULKANSKI STREHI AFRIKE MIRO ŠTEBE Gore pod vročim vzhodnoafrlškim soncem v bližini ekvatorja so res nekaj posebnega in verjetno jim ni para drugje na svetu. So kar precej visoke: Kilimandžaro 5895 metrov, Mt. Kenija 5199 metrov, Mt. Meru 4556 metrov... Samotno se dvigajo nad širnimi savanami, kjer se med redkim grmovjem in za Afriko tako značilnimi strehastimi akacijami potikajo ma-sajske črede in vse bolj redke antilope, zebre in žlrafe. Kraljujejo nad ravnicami, na katere so v davni preteklosti, ob svojem rojstvu, bruhale pepel in lavo. Kasneje so popotnikom in karavanam kazale pot, na njihovih vrhovih pa so po prepričanju Črnskih plemen domovali najrazličnejši bogovi ter dobri in zli duhovi. TRAKTAT O SREČI_ Ker pobočja gorâ zaustavljajo deževne oblake, so njihova vznožja zaradi obilice vode, sonca in rodovitne zemlje cvetoči vrtovi in pravi raj za poljedelce. Tam je vse polno z bananami in mangovci ob-danih črnskih vasic, ki jih krasijo drevesa z najrazličnejšim živo barvnim cvel-jem. Tako žive in čiste barve je mogoče srečati le v tropih. Domačini pridno obdelujejo nasade kave, sisala, ananasa... Velika koruzna polja in njive krompirja, čebule, paradižnika in najrazličnejših eksotičnih rastlin zagotavljajo, da v teh predelih ni lakote: letina traja vse leto. Prav prijetne so vožnje skozi te kraje; toliko je slikovitih prizorov, da tisti s fotografsko žiiico res ne morejo mirovati. Človek nehote pomisli, kako mirno in srečno so ti ljudje verjetno živeli, preden so spoznali vrednote evropske kulture, hlepenje belega človeka po bogastvu, uspehu in gmotnih dobrinah. Čeprav niso imeli televizorjev, avtomobilov, elektrike in kokakole, so bila njihova življenja bogata. Imeli so čas zase, za svoje družine in prijatelje. Se zdaj, ko sem med vožnjo pogledoval za ženskami, ki so se zvečer vračale z njiv s svežnji poljskih pridelkov na hrbtih al! ki so nosile vrče vode na glavah k svojim iz blata zgraje-enim kočam, ko sem gledal otročaje, kako pasejo živino in se razposajeno lovijo in igrajo ali pa opazoval moške, kako modrujejo ob pivu, zvarjenem iz banan, sem pomislil, da so tem ljudem prihranjene tegobe sodobnega sveta. Zanje res ni važna kriza socializma v Vzhodni Evropi, ne prizadenejo jih vojne, gospodarske in druge krize, ki divjajo po svetu. Živijo le za svoje majhne skrbi in radosti, se predajajo sproščenim pogovorom s soljudmi in sanjajo, kako lepo bi bilo, če bi imeli uro s svetlečimi se številkami, ki bi jim strogo merila Čas, ki ga imajo zdaj na pretek. VZNEMIRLJIVA HOJA PO ZELENJU _ Pobočja gora nad vasicami so porasla z gosto džunglo, ki se dviga nekako do višine 3000 metrov. Popotnika, ki prodira skozi te predele, prevzame eksplozija zelenih barv. Koliko odtenkov zelenila obstajal Ko hodiš skozi pragozd, se moraš čuditi pestrosti, bogastvu rastlinstva. Vse poganja, brsti, kipi, celo odmirajoče rastline, podrta debla, nudijo življenje novim zelenim bitjem. Džungla se ves čas obnavlja, spreminja. Hodiš skozi predele, kjer imajo vsa drevesa brade iz lišajev, drugje zelene veje komaj prodirajo iz spon neštetih ovijalk In lian, spet drugje se sprehajaš pod gostimi krošnjami visokih dreves, ki poberejo vso sončno svetlobo in ne dovolijo drugim rastlinam, da bi prerasle njihove korenine. Včasih pa Je džungla tako gosta, da bi brez mačete ali sekire težko prodrl nekaj metrov s poti, ponekod, še zlasti v bambusovi goščavi, kakršna obrašča Mt. Kenijo, pa je pragozd prepreden z labirintom hodnikov, ki nudijo živalim dobre prehode. Hoja po teh poteh je vznemirljiva, saj iz zelenila, ki naj bi pomirjalo, slišiš skrivnostne glasove, cvrčanje In petje najrazličnejših ptic, krike opic in drugih nevidnih živali. V blatu na poti lahko opazuješ sledove bivolov, včasih tudi slonov. Vsak čas pričakuješ bližnje srečanje s kakšno zverino, vendar so po pripovedovanju domačinov vsaj ob najbolj obiskanih poteh na afriške vrhove takšna srečanja redka. Živali se kolikor morejo izogibajo človeka, veČina pa gre na pašo ali lov v poznih večernih ali zgodnjih jutranjih urah. Nad pasom džungle se začenja območje nizkega grmičevja, polpuščav in gorskega močvirja. Od tam se že odpro širni razgledi čez džunglo proti savanam, jezerom in manjšim hribom v daljavi. Rastlinstvo je vse bolj skromno, vendar planince razveseljujejo nam v glavnem neznane cvetlice živih barv, v močvirjih in ob potokih pa rastejo lobelije, velikim kaktusom podobne rastline, od katerih nekatere lahko zrastejo tudi po več metrov v višino. Mesnati listi, ki kot grive poganjajo Iz olesene-lih stebel, dajejo tem rastilnam prav fantastične In včasih kar grozljive podobe. Pokrajina, okrašena s temi rastlinami, je res nenavadna, čisto nič podobna alpski; bolj spominja na prizore iz vesternov, še bolj pa je Čudna podoba, ki se planincu odpre nad štiri tisoč metri. Obiskovalcu se nehote vsilijo primerjave z Mesečevo površino. Oka-meneli potoki iave so izoblikovali grebene z drznimi stolpi najrazličnejših rjavih barv. Mednje se vrivajo jeziki vulkanskega peska in pepela, ki nudijo slabo oporo gornikovi nogi, ko grize kolena navzgor po teh čudnih mellščih. SKRIVNOSTNA VISOKA BELINA Ti predeli so za hribovca, ki hoče opazovati, kot prva vadnica o delovanju vulkanov, erozije in ledenikov. Sledovi delovanja naravnih sit so tako očitni, da govorijo celo tistim, ki so v šoii najraje špricall. V pobočjih teh gora so zapisane čudovite zgodbe o moči in veličini narave, o njenih stvaritvah lepega in skladnega, o davnih dobah in neustavljivem času. Človek bi se iz teh zgodb lahko marsikaj naučil, vendar vse prepogosto prihaja v te kraje, da bi doživel čar pustolovščine, da bi se ovenčal z lažno slavo, da bi postal osvajalec, zmagovalec, da bi se slikal na vrhu visokih in eksotičnih hribov. Doma bodo pomembni ie posnetki nasmejanih obrazov z zastavicami, zmagoslavno dvignjenimi v zrak. O glavobolih zaradi višinske bolezni, o prehitrem bitju srca, sunkovitem dihanju, o mrazu in bolečinah v nogah zgodovina ne bo govorila. V srcih »zmagovalcev« pa vseeno ostaja spomin na nenavadnost, skrivnostnost teh vrhov. Ta nenavadnost, nedorečenost buri domišljijo in vabi. Vabi nazaj, k razmišljanju, k pripovedovanju o teh vrhovih. Sneg na Killmandžaru je vabil raziskovalce na ekspedicije; kolikokrat se Je na hrib vrnil Hans Meyer, preden je skupaj s Purtschellerjem prišel na njegov najvišji vrh! Sneg na Kilimandžaru je pritegnil Hemingwaya in števflne druge pisatelje k pisanju, v svoje višave je zvabil leoparda, ki je ostal na gori, na robu kraterja, dokler niso njegovih kosti našli zvedavi planinci. Skrivnostno belino, ki se tako blešči na vrhu hriba, so hodili iskat črnski vojščaki, a so svojim poglavarjem lahko povedali le, da je tista bela snov tako mrzla, da boli, ko jo imaš v rokah in da je ni mogoče prinesti v dolino, saj izgine, za sabo pa pusti ie mokro sled. Sneg na Kilimandžaru in drugih vrhovih v bližini ekvatorja pa vsako leto zvabi k sebi tudi vedno več planincev, alpinistov in popotnikov. Lani so te daljne gore Črne celine obiskali tudi člani PD Onger iz Trzina. NAJPREJ NA MT. KENIJO Odprava, ki jo je vodil Aleksander Ci-čerov, je štela 13 članov, od tega 12 Slovencev in enega Čeha, predsednika češkoslovaške planinske zveze Ladislava Jirasko, ki je tudi častni član planinskega društva iz Trzina. Odprava (uradno se je imenovala Siovensko-češkoslo-vaška odprava Kilimandžaro — Mt, Kenija 1939), je bila pripravljena ob stoti obletnici prvega vzpona na Kilimandžaro in 10. obletnici prvega češkoslovaškega vzpona na ta vrh. Člani odprave so bili na poti 26 dni — od lanskega 14. decembra do 10. januarja letos, tako da so novo leto dočakali na južni polobli, kjer je bilo takrat poletje. Zaradi boljše aklimatizacije in sploh zaradi privajanja na afriške razmere so se trzinski odpravarji odločili, da najprej poskusijo priti na Mt. Kenijo. Gora je najvišja vzpetina v Keniji in leži le nekaj kilometrov od ekvatorja. Čeprav je nižja od Kilimandžara, je vzpon nanjo tehnično zahtevnejši, ker je gora razbita, bolj divja In tudi iepša od svojega višjega brata. Čeprav sta obe gori vulkanskega izvora, je ta podoba izrazitejša pri Kilimandžaru, saj je njegov najvišji in najbolj znani vrh Kibo skoraj v celoti ohranil podobo vulkanskega kraterja. Pri Mt. Keniji pa se je krater zrušil, tako da zdaj proti nebu kipi več drznih granitnih stolpov. Gora 'ima zato več vrhov in na nekatere, tudi na oba najvišja, Batian in Neiion, vodijo le plezalne smeri; najvišji za planince dosegljiv vrh je Point Lenana (4985 m) in prav njega so si Trzinci izbrali za svoj ci'lj (po višini je to tretji med Mt. Kenijinimi vrhovi). Kot za večino drugih gora v bližini ekvatorja planinci tudi za vzpon na Mt. Kenijo lahko najamejo nosače in vodnike. Trzinci, ki se tudi štejejo med Gorenjce, pa so menili, da bo aklimatizacija zagotovo bolje uspela, če bodo vso za vzpon potrebno kramo na vrh odnesli na svojih plečih. Prepričani so bili, da se bo koristnost takšne aklimatizacije še zlasti poznala na denarnicah, samozavest pa so jim krepile tudi zares temeljite kondicijske In druge priprave na odpravo. TROPSKI DEŽEVNI GOZD Po obsežnosti in temeljitosti priprav bi se pri Trzincih iahko zgledovala tudi kakšna alpinistična odprava. Več mesecev pred odhodom v Afriko so pridno, praktično vsak teden, obiskovali vrhove v Julijcih in Kamniških Alpah ter Karavankah, povzpeli pa so se tudi na Gross-glockner. Imeli so celč forsirane pohode z dodatno obremenitvijo v nahrbtnikih, izlete za usklajevanje značajev in pohode, na katerih so se učili pravilno dihati in hoditi. H krepitvi vztrajnosti in trdnosti volje lahko prištejemo tuđi prizadevna tekanja od sponzorja do sponzorja in od vrat do vrat pri ljudeh, ki bi lahko kakorkoli prispevali k uspešnosti odprave. Vse to jim je na gori še kako koristilo, vseeno pa se jim je začelo kolcati, ko so gledali druge planince, ki so lagodno z rokami v žepih korakali za vodniki in nosači in so se v celoti lahko posvečali doživljanju gore In občudvanju narave. To niti ni bilo čudno, saj so Trzinci imeli neznansko težke nahrbtnike. V njih so prenašali velike zaloge težkih češkoslovaških konzerv in zaloge vode, saj v nižjih predelih niso hoteli tvegati s pitjem oporečne vode; že tako se je vsake toliko časa kdo pritoževal zaradi želodčnih težav. Konzerve so nosili s seboj, čeprav so vedeli, da so za planinske izlete pretežke, ker so jih dobili zastonj, kot podporo odpravi iz Češkoslovaške. Zanimivo pri tem pa je bilo, da se niso želeli preveč obremenjevati s kruhom, tako da je te za večino ljudi osnovne hrane kmalu začelo primanjkovati. Ob samih konzervah so se morali tolažiti s pripovedovanjem o kruhu. Pletle so se cele pravljice o tistem hrustljavem, dišečem, še malo toplem kruhku, ki se kar raztopi v ustih. Sicer pa so Trzinci junaško korakali navkreber. V njihovi nameri jih ni moglo nič spodnesti. Že prvi dan vzpona skozi džunglo jih je pošteno namočil dež, vendar jih to ni prizadelo. Tolažili so se pač z mislijo, da če so že v tropskem deževnem gozdu, potem mora pač tudi deževati. Naslednji dan se jim ie po robu postavita res obsežno gorsko močvirje, ki je bilo zaradi obilne deževne dobe še posebej bohotno, vendar se vrli Trzinci tudi tokrat niso dali. Nasmihali so se drug drugemu, Češ, saj tudi mi prihajamo iz »morosta« (močvirja), le da so naše mlake postavljene bolj vodoravno, tu pa, ko smo že v hribih, morajo biti tudi močvirja bolj pokonci postavljena. S težkimi nahrbtniki so skakali z ruše na rušo in iskali kolikor toliko varne prehode med blatnimi kotanjami. N EDELJSKI IZLET NA KILI MAND2ARO Ob koncu drugega dne hoje so dosegli zavetišče Mac Kinders Camp, ki je že na višini 4300 metrov, zato se je pri nekaterih že poznala višinska bolezen. Vendar se Ongrčki, kot se trzinski planinci radi imenujejo, tudi tokrat niso dali. Odločili so se, da bodo naslednji dan naredili kar dve etapi. Težke nahrbtnike so pustili v Mac Kinder's Campu in se tako olajšani brez posebnih težav povzpeli na vrh Point Lenana. Zmagoslavno so se vrnili v zavetišče, saj so prvi del naloge opravili, zaradi boljše aklimatizacije pa so še en dan ostali v kampu. Dodatni 116 dan so izkoristili za vzpon do koče pri dveh jezerih (Two Tarns Hut), povzpeli pa so se tudi na Peter's Point (4700 m), ki zahteva že tudi malo plezanja. Taktika privajanja na višino, ki so Jo ubrali, se je izkazala kot zelo dobra, saj kasneje na višjem Kilimandžaru z višino ni imel nihče težav. Tudi v najvišji koči na očaku afriških gora so bili vsi dobro razpoloženi, vsi so imeli tudi dober tek in glavobol, ki je mučil druge planince v koči, trzinskim planincem ni kratil spanja. Pri vzponu na streho Afrike so se tudi odločili za malo udobja. Privoščili so si namreč tudi vodnike in nosače, čeprav so vsi vedeli, da jih pravzaprav ne potrebujejo. Vzpon na Kilimandžaro se je trzinskim odpravarjem tako spremenil v nekakšen nedeljski izlet, saj pot vse do zadnje koče (Kibo Hut) na višini 4700 metrov sploh ni strma in naporna. Edina ovira, ki zadržuje planince, da še v večjem številu ne pridejo na vrh, je višina. Ljudje se na različne načine spopadajo z višinsko boleznijo, še najboljša taktika pa je počasna hoja, da se telo počasi privaja na nove razmere. »Pole, pole — počasi, počasi!« ves čas opozarjajo črnski vodniki, če pa so težave prevelike, je treba takoj sestopiti ali vsaj ostati kakšen dan več v kateri od nižje ležečih koč. Vrh je terjal že preveč žrtev, ki so nasedle njegovemu »pohlevnemu« videzu in so precenjevale svoje sposobnosti. ČISTO NA VRHU AFRIŽKE STREHE Trzincem je njihova dobra aklimatizacija celo ponagajala. Črnski vodniki so jih namreč za zadnji vzpon na vrh v koči Kibo zbudili že ob polnoči, tako da so proti vrhu krenili malo pred eno uro zjutraj. Vodniki so jim povedali, da je Čas za vzpon preračunan tako, da bodo ravno ob sončnem vzhodu prišli na Giil-man's Point {5685 m) na robu kraterja, naši planinci pa so bili na vrhu že dve uri pred tem, ko je sonce pokukalo izza sosednjega Mawenzija. Vrh ni bil nič kaj gostoljuben, nič kaj afriški; prej se jim je zdelo, da so na Antarktiki. Bilo je zelo mrzlo, eden od članov odprave je dobil celo lažje ornrz-line na nogi, pihal pa je tudi močan veter. V soju baterij, ki so jim že pešale moči, so čutili, kako jim veter odnaša energijo in voljo po nadaljevanju vzpona po robu kraterja. Tudi črnskim vodnikom se nI dalo naprej; ni jih mikalo, da b. še eno uro hodili po mrazu do najvišje točke na gori. do Uhuru Peaka — Vrha zmage, zato so zatrjevali, da je pot naprej zaradi novo zapadlega snega nevarna in da še ni gazi naprej. Svetovali so sestop in ker so biti že vsi krepko premraženi, so se dali hitro pregovoriti. Na Kilimandžaru velja, da si bil na vrhu že tudi, če dosežeš samo rob kraterja. Za vzpon na Gillman's Point vodniki planincem celo dajo diplome s potrdilom, da so bili na gori uspešni. Le dva iz skupine, vodja odprave Aleksander Cičerov in jaz, se vodnikom nisva dala prepričati. Z drugimi sva sestopila toliko, da so prišli v varnejše predele, potem pa sva se sama podala na vrh. Drugič sva bila na Gillman's Pointu prav v Času, ko je rdeče rumena perjanica prvih žarkov svetlobe oznanila krvavo rojstvo novega dne in ko je sonce pozlatilo stopničaste ledenike na vrhu kraterja. V mehki svetlobi kristalno čistega jutra sva se nato med granitnimi žan-darji po dobro uhojenl snežni gazi sprehodila do Vrha zmage. Zmagoslavje pa je bilo nekoliko grenko, saj sva vedeia, da bi tudi drugi člani odprave brez težav dosegli najvišjo točko na Kibu, če bi vodniki upoštevali našo pripravljenost na višino in bi nam pustili še dve uri spanja. Veter se je namreč polegel takoj, ko je svetloba premagala temo, sončni žarki pa so dokaj hitro prinesli življenje in toplino tudi na vrh Afrike. Z mešanimi občutki sva se spustila do prijateljev. Ko pa sva videla njihove nasmejane in zadovoljne obraze, sva se nasmehnila tudi midva. Predno smo šli na odpravo, smo govorili, da bi bilo lepo, če bi nas na vrh Gillman's Pointa prišlo vsaj nekaj, zdaj pa nas je bilo na robu kraterja kar 12 in večina je dosegla svoje višinske rekorde. Spoznali smo tudi dve zanimivi in lepi gori, srečali smo oéfo vrsto simpatičnih ljudi, za konec pa so nas čakali še safariji po narodnih parkih in čudovite, s kokosovimi palmami obrasle peščene plaže Indijskega oceana. Kaj bi hoteli še več? VI. FILMSKI FESTIVAL V AUTRANSU PUSTOLOVŠČINE V SNEGU IN LEDU NUâA PODOBNIK Klobuk dol pred mladim danskim režiserjem Michaelom Christensenom in njegovim filmom »Sled« (The Track), s katerim je pri 24 letih osvojil najpomembnejšo nagrado Mednarodnega filmskega festivala snega in ledu, pustolovščine in zabave v francoskem zimskem središču Autransu! Njegov film sledi pustolovščini Fridtjofa Nansena, norveškega raziskovalca, ki se je pred sto leti odpravil na Grenlandijo. In kako je film nastajal? V 40 dneh preko Grenlandije, več kot 500 kilometrov v hudem mrazu, in sicer na smučeh, narejenih po vzoru izpred sto let. Michael se je za ta »nori« projekt odločil potem, ko je prebral zgodbo o velikem raziskovalcu Nansenu, ki je med drugim leta 1922 prejel Nobelovo nagrado za mir. STO LET POZNEJE Mlademu Dancu se je zdela ta avantura zgodovinsko pomembna, da pa bi bilo vse skupaj še zanimiveje, se je s štirimi Norvežani — junaki odprave odločil, da vse skupaj ponovijo na enak način kot je storil Nansen pred sto leti. Na tiskovni konferenci je Christensen dejal: »Odpotovali smo iz istega kraja kot Nansen in pristali prav tam kot veliki raziskovalec, Sledili smo štirim mladim Norvežanom, in to večinoma s kamero na rami. Stara Laponka nam je izdelala škornje in oblačita Iz usnja na način, ki so ga poznali pred sto leti, stari kovač je izdelal opremo, neki tesar iz Osla nam je izdelal sani in smuči, gledališka kostumo-grafka pa je oblikovala oblačila od hlač in svitrov do nogavic, vse po vzoru stare norveške vojske.« Francozi so se težko sprijaznili z dejstvom, da se jim je kljub največjemu številu filmov v tekmovalnem sporedu grand prix izmuznil iz rok In so se morali zadovoljiti z drugimi nagradami. Je pa žirija pravilno odločila, saj je to eden od redkih »pravih« filmov na tem festivalu, Vse ostalo, predvsem francoski delež, kar preveč opazno »koketira« s televizijo, tako da smo se na koncu reportaž že naveličali in je bila kakršnakoli »filmska« osvežitev sprejeta malodane z navdušenjem. Vseeno pa so si Francozi prislužili štiri od sedmih nagrad in nekaj posebnih priznanj. Med francoskimi nagrajenci bi omenila dva: gre za skupino režiserjev, ki so se podpisali pod film »Lovec na med« (Chasseur de miel). Za dvajset minut nas filmska slika popolnoma prevzame In potegne v avanturo, ki pa je to le za nas, medtem ko je glavnemu protagonistu Mani Lalu, zadnjemu lovcu na med v Nepalu, to vsakdanje opravilo. Vse skupaj je predstavljeno zelo nenavadno, s pridihom skrivnosti, češ, to je dovoljeno le izbrancem, tako da tudi za trenutek ne pomislimo, da ta zguban starec vsega tega ne opravlja zaradi zabave, še manj pa zaradi filmske slave, ampak preprosto zato, ker se s tem preživlja on in njegova družina. Ne, zanese nas njegova žilavost, spretnost, ki mu jo lahko zavida marsikateri alpinist, in pa neverjeten pogum, kar pa sam pojasnjuje z božjo voljo, 117 POVPRAŠEVANJE PO HUMORJU Drugi film, dosti bolj življenjski po »evropskih« merifih, je film mladega režiserja Clauda Andrieuxja »Vzpenjanje do onemoglosti«. Prejel je nagrado za najboljši vzgojni film. V filmu nam predstavi psihiatra, ki je v prostem času navdušen obiskovalec gora in se odloči, da bo skupino shizofrenikov »spravil« na goro. Režiser se igra z našimi čustvi, vendar mu vse skupaj »odpustimo«, saj je že ideja posneti o tej nenavadni odpravi fiim dovolj zanimiva, da ji pozorno sledimo od rvih kadrov do zaključne Špice, e vedno pa velja, da so najboljši filmi te vrste brez teksta. Tudi tokrat je dvema Švicarjema uspelo napraviti 10-minutni film z dobršno mero humorja, ki prav gotovo ne potrebuje besed. Da je film »vžgal«, govori že podatek, da so ga bili organizatorji prisiljeni uvrstiti v program kar trikrat. Tako smo z veseljem pozdra- vili odločitev predsednika festivalske žirije, znanega francoskega filmskega igralca Maurica Baqueta, ki si je »Izmislil« nagrado za najboljši humorni film in ji sam dodal tudi denarni del, vse skupaj pa predal avtorjema »Super Maxa II« Philipu Bernardu in T, Avedissianu. Med nefrancoskimi avtorji si je nagrado priboril še en Švicar In posebno nagrado režiser iz Poljske. Naj na koncu zapišem še to, da se takšna produkcija vedno bolj nagiba k reklamni realizaciji, saj je odvisna od dobre volje številnih sponzorjev, ki za svoj denar zahtevajo kar največ možne in še »prebavljive« reklame. Vedno manj je avtorskih filmov, In to predvsem iz držav, kjer je zimskošportna industrija tako močna, kot je v Franciji in Švici. Zato pa lahko o pravem avtorskem filmu govorimo še pri Zahodnih Nemcih, Angležih, Kanadčanih, Američanih, Poljakih, Italijanih ... Čestitka Marijanu Lipovšku Profesorju Marijanu Lipovšku, uglednemu slovenskemu glasbeniku, pedagogu, planinskemu pisatelju in prevajalcu, je ob njegovem 80-letnem življenjskem jubileju, ki ga je praznoval zadnje letošnje januarske dni, poslal vršilec dolžnosti predsednika Planinske zveze Slovenije Jože Dobnik brzojavko z naslednjo vsebino: Mnogim čestitkam in lepim željam, ki ste jih prejeli ob Vašem lepem življenj-skem jubileju, se pridružuje tudi Planinska zveza Slovenije. V imenu organov zveze ter vseh slovenskih planincev in alpinistov Vam izrekam tople čestitke in najlepše želje, da bi preživeli v krogu svojih dragih še veliko zdravih in srečnih let. Naj Vam spomini na vse lepo, kar ste doživeli v gorah in glasbi ter med najbližjimi in prijatelji, pomagajo pri ustvarjanju novih besednih in glasbenih vrednot, Vam v osebno zadovoljstvo, nam, ki jih bomo brali in poslušali, pa lepšati sedan// nič kaj prijetni čas. Planinska zveza Slovenije se Vam zahvaljuje za velik prispevek, ki ste ga dali k razvoju planinske in alpinistične dejavnosti, zlasti pa še za vse duhovno bogastvo, ki bo osfaio zapisano v zgodovini naše organizacije in slovenske kulture. Sprejmite iskren planinski pozdrav! Marijan Lipovšek se je Jožefu Dobniku v pismu takole zahvalil: Vaše voščilo, ki sodi med najlepše, kar sem jih te dni prejel, me je ganilo, ker iz Vaših besed čutim, da se obetajo nemara lepši časi tudi Planinski zvezi Slovenije. Z njenim ravnanjem, stališči In sklepi se v zadnjih desetletjih žal nisem mogel strinjati, a seveda nisem nikoli mislil, da bi mogel kot posameznik — in to gotovo na skrajnem obrobju članstva — kakor koli vplivati na odločujočo m;se/nosf v Zvezi. Vaše besede pa zbujajo upanje — a ne zaradi tistega, kar povedo o mojem le m ai o pomembnem prispevku h gorniškim organizacijskim prizadevanjem in k mišljenju — da se bodo vremena začela morda iasniti — za planince-gorohodce, za gornike, ple-zalce-alpiniste, in da bodo na ustrezno mesto postavile tudi vrhunske dosežke, ki jih slej ko prej občudujem; mislim namreč na mesto, ki bo imelo odprt posluh tudi za duhovno stran takih dejanj. Želim Vam — z vso svojo neomajno pripadnostjo našemu svefu, posebno gorskemu, da bi uspeli v vsem, kar je sedaj v načrtih dobrega za naše gore (ekologi/a), za naše planince (osveščenost za gorski s vet) in za pravo družbeno vrednotenje vseh različnih posegov v gorski svet, dobrih in slabih, med slabimi tudi pretirano vrednotenje sporta, kl se ne ozira na naravo. Z resnično, iskreno željo, da bi to dosegli, da pa bi tudi te moje naključne besede prav bile sprejete — seveda ob tem, da nikakor ne mis//m z njimi na kakšno oprijemljivo, takojšnje dejanje, Vam pošiljam kar najlepši planinski pozdrav. VTISI IZ SMUČARSKEGA RAJA POPOVE ŠAPKE ČUDOVITO JADRANJE PO PRŠIČU IGOR MAH ER V vagonu ije vroče kot v peklu. Na žalost tudi zunaj ni dosti botje kljub dejstvu, da je januar in smo na poti na smučanje. Za nami je skoraj tisoč kilometrov vožnje skozi celotno Jugoslavijo. Motorka le počasi napreduje ob Vardarju navzgor. Ustavljanje je prepogosto, in sicer večinoma izven postaj. Gneča narašča, temperatura se dviga, ljudje pa nas začudeno opazujejo. Zunaj je vse zeleno, mi pa smo natovorjeni z velikimi nahrbtniki in smučmi, »Opet ovi ludi Slovenci!« je mogoče razbrati marsikatero misel. Končno se vlak ustavi na tako težko pričakovani postaji. Na pročelju zgradbe visi napis in na njem z velikimi črkami izpisano ime — eno od redkih, ki se v cirilici piše skoraj tako kot v latinici — Tetovo. Veselo se poženemo iz objema peklenske kuhinje. Postaja stoji na robu mesta, ki je že na prvi pogled eno izmed tipičnih »balkanskih«. Novo se meša s starim, pogosto na zelo nasilen način. Vse je nekako nametano na kup in daje vtis nedokončanosti. Večina komunalnih del je izvedena le do grobe gradbene faze, potem pa vse nekako obstane. Blato in kupi smeti ob cesti so vsakdanjost. Tako je Iz starega, urejenega naselja z bogato zgodovino (omenjajo ga že v 13. stoletju) nastalo tipično povojno, stihijsko zgrajeno industrijsko mesto, kakršnih je v naši domovini kar preveč. Mesto sàmo ni dohajalo hitre industrializacije in močnega demografskega pritiska. UMIRJEN RELIEF NAD TETOVOM Tetovo leži na višini slabih 500 metrov nad morjem na robu izrazite udorine, imenovane Tetovska kotlina ali krajše Polog. Na njenem zgornjem koncu je po-virje Vardarja, ki so ga v kasnejšem toku močni stranski pritoki potisnili na skrajni vzhodni rob kotline. Polog obdaja skoraj sklenjen venec gorâ. Na jugovzhodni strani je ta nižji in doseže v Suhi gori višino 1743 metrov. Na severozahodu pa se mogočno dviga ena izmed najdaljših gorskih verig pri nas — Šar planina. Z njo se začenja Šarsko-Pindsko gorstvo, ki od tod sega daleč na jug v Grčijo. S svojimi 80 kilometri dolžine deti Prizrensko polje na severu, od Povardarja na jugu. Od KačaniSke klisure na severnem robu poteka najprej v smeri severovzhod—jugozahod in se nato nekako na sredini pregane v južno smer. Prvi del se razlikuje tudi morfološko. Opraviti imamo z razmeroma ozkim hrbtom s srednjo višino okoli 2300 metrov. Od vrhov te skupine je najbolj znan na sever pomaknjeni Ljuboten, ki je s svojimi 2499 metri odlično razgledišče. Drugi del, ki leži južno od reke Pene (teče skozi Tetovo), pa se razširi v sistem širokih gorskih planot. Med njimi so vrhovi širokih piramidastih in kopastih oblik: Titov vrh, kjer doseže Šar planina svojo najvišjo točko (2747 m), pa malo nižji Bakrdan, Džinibeg in ostali veljaki. V celoti je v Sar planini okoli 25 vrhov z višino nad 2500 metrov. Vendar pa Sar planina prav zaradi svoje dolžine, umirjenih linij in zaobljenih vrhov ne naredi na človeka, ki jo opazuje iz doline, vtisa nekega visokega gorstva. Bolj impresionira njena masivnost, njena horizontalna masivnost. Umirjen relief je predvsem posledica geološke podlage. Večinoma nastopajo skladi paleozoijske starosti, le redki, predvsem višji predeli so zgrajeni iz triadnih apnencev In dolomitov, kar se kaže v bolj razgibanem reliefu. Zadnji polede-nitvi se moramo zahvaliti tudi za množico majhnih jezer. S TAKSIJEM NA HRIB Iz Tetova vodi 19 kilometrov ceste do turističnega naselja na Popovi ëapki, kamor smo bili namenjeni. Na voznem redu na avtobusni postaji je lepo pisalo, da peljeta gor dva avtobusa — zjutraj in popoldne. Tako smo v miru čakali, da bi kazalec na uri dosegel številko 15. Ta mir pa se je sprevrgel v nervozo, ko je kazalec že odhitel mimo te številke, o avtobusu pa ni bilo niti sledu. Cisto logično je, da tudi na informacijah niso imeli pojma. Poleg tega je dež začel prehajati v sneg. Obupano smo opazovali vse obilnejšo plast snega na cestah. Po enourni zamudi je med nami zavladala vsesplošna panika. Toda očitno je bilo, da življenje tu ubira čisto drugačne poti, precej mirnejše. Nihče razen nas se ni razburjal, ker ni bilo avtobusa. Šoferju se pač ni zdelo vredno v takem vremenu izpostavljati vozila različnim nevšečnostim. Skrajno rešitev, to je peš vzpon na Popovo Šapko, smo odrivali na rob zavesti ter raje poskušali najti kakšno boljšo. Najem taksija se nam Je zdel še najboljša rešitev. Po Tetovu kroži poleg običajnih taksijev tudi množica večjih, kom-bijev, večinoma znamke ford, od katerih 119 pa so nekateri v že dokaj usmiljenja vrednem stanju. )n prav takega nam je po daljšem pregovarjanju uspelo dobiti. Večina taksistov namreč v teh vremenskih razmerah — vedno bolj je snežilo — sploh ni bila pripravljena peljati na Popovo Sapko. Šele obljubljen večji dobiček je omehčal enega od njih. KAKŠNA JE POPOVA 5APKA? Natrpani skupaj z vso opremo v kombi smo tako končno zapuščali Tetovo. To dejstvo nas je zopet pomirilo in lahko smo se predali mirnemu opazovanju okolice. V dolgih ovinkih smo se vzpenjali vse višje. Ob cesti so prevladovala drevesa pravega kostanja, ki je značilen za podgorje v okolici Tetova. Vmes rastejo seveda tudi drugi drevesni predstavniki, predvsem hrast, brest, jelša in breza. Z naraščajočo višino pa omenjene vrste vse bolj zamenjuje balkanska oziroma mezijska bukev, bližnja sorodnica naše bukve. Ta končno tudi povsem prevlada in gradi zgornjo gozdno mejo — za razliko od našega gorskega sveta, kjer to mejo večinoma predstavljajo sestoji smreke in macesna. Gozd sega na območju, ki smo ga obiskali, do višine okoli 1700 metrov, čeprav bi v naravnih razmerah gozdna meja segala nad 2000 metrov. Človek je namreč v stoletjih z izsekavanjem in pašo to naravno mejo potisnil precej nižje. Nad gozdno mejo pa se začenjajo prostrani planinski pašniki, imenovani suvati. Vmes so posejani različni grmovnati predstavniki: šipki, volčini, borovnice (pri domačinih imenovane mećkino grožđe), največ pa je poleglih grmičkov brina, ki nekako nadomešča v Alpah v tem pasu razširjeno ruševje. Kar se turne smuke tiče, pomeni brinje veliko prednost pred ruševjem, ker je prehodno brez težav, kar za ruševje pri nas ne bi mogli trditi. Posamično ali v manjših skupinah se pojavljajo tudi smreke, ponekod na Sar planini celo do 2300 metrov visoko. Tako smreka kot ruševje sta sicer bolj redko zastopana, kajti prav tu dosegata skrajno južno mejo uspevanja v Jugoslaviji. Le tam, kjer so domačini opustili pašo, iz-sekavanje in požiganje, se zopet uveljavljajo posamezni sestoji smreke. Lep primer je v dolinici tik nad Popovo Sapko na višini med 1800 in 1900 metri, kjer se je v zadnjih desetletjih razvil pravi majhen gozdiček. Z višino tudi drobni lesnati predstavniki izginjajo. Vse do najvišjih vrhov se nato širijo prostrana travišča. Med rastlinami tega pasu zasluži največ pozornosti endemični šarplaninski žafran, ki z živo rumenimi cvetovi prekrije pobočja, brž ko skopni sneg. Na najbolj izpostavljenih mestih na grebenih in vrhovih pa uspe preživeti samo najodpornejšim vrstam, predvsem raznim kamnokrečem in pa seveda mahovom in lišajem. S PSI V VISINE Naselje Popova Šapka leži malo nad gozdno mejo na koncu majhne dolinice pod mogočnimi pobočji Ceripašine (2525 metrov). Nekoč je bilo ime Popova šapka namenjeno le majhnemu, 1845 metrov visokemu kopastemu hribu, na pobočju katerega se zdaj razvija lepo urejeno naselje počitniških hišic. Vse je tam v znamenju turizma: hoteli, penzioni, sindikalni domovi ter množica smučarskih vlečnic in sedežnic. Prav za razvoj zimskega turizma so tu skoraj idealne možnosti: prostrana pobočja s progami vseh težavnostnih stopenj, na planotah v podnožju prekrasni tereni za tekaške proge in ne nazadnje je tam tudi idealno turno-smučarsko območje z obilico visokih vrhov. Prav to kombinacijo turne smuke in smuke na organiziranih smučiščih smo hoteli preizkusiti. Na žalost pa so nam slabe snežne razmere drugi del malo prikrajšale. Snežilo je le ob našem prihodu in tistih dobrih 15 centimetrov novega snega je bilo edino, kar je pokrivalo pobočja. Po kratkem preizkusu smučišč smo glede na katastrofo na spodnji strani smuči hitro prešli na turno smuko. V višjih legah je bilo že nekaj starega snega za podlago in smo lahko predvsem osojna pobočja veselo izkoriščali za smuko. Veliko hoje nam bi lahko prihranila sedež-nica, ki pelje skoraj na vrh Ceripašine, vendar smo bili premajhna skupina, da bi jo zaradi nas pognali. Tako nam ni preostalo drugega, kot da smo vsako jutro s »psi« na smučeh odkorakali v višine, kjer nas je čakalo čudovito »jadranje« po pršiču. Tretji dan smo se odločili osvojiti dobrih 8 kilometrov zračne črte oddaljen Titov vrh, najvišji vrh Sar planine. Vsaj kar se tiče imena, je njegova usoda povsem režimska. iz nekdanjega Turčina se je v stari Jugoslaviji preimenoval v Aleksandrov vis, po vojni pa nato v Titov vrh Kdo ve, kaj vse ga še čaka ... PLAPOLANJE SNEŽNIH ZASTAV _ Kmalu nad Popovo Sapko smo se dvignili iz meglenega morja, ki je pokrivalo celotno Makedonijo. Le najvišji vrhovi so štrleli iz te beline: na jugu priostreni Pe-iister in daieč za njim na obzorju grški Olimp, proti levi v ospredju še masivna Solunska glava, Kajmakčalan in drugi nižji vrhovi, povsem na vzhodu pa najvišji vrhovi bolgarskih Rodopov. Obeta! se je lep dan na belih vršacih. Vendar so snežne zastave na grebenih kmalu naznanile dugačno podobo. Čim bolj smo se približevali vrhu Ceripašine, tem močnejši so postajali sunki. S severa je pritisnil značilen zimski, suh in hladen veter, imenovan vardarac, ki je po značaju močno podoben burji ali košavi. Z vrha Ceripašine smo po grebenu nadaljevali pot do Kazanov (2562 m) in dalje na Karabunar (2565 m), od koder se odpre pogled na bližnji Titov vrh z zavetiščem v obliki stolpa na vrhu. Na njem so ves čas plapolale orjaške snežne zastave. Greben je ves čas širok, sle-menast in omogoča hojo s smučmi na nogah. Pogled nam mimo Titovega vrha tava naprej proti mnogim vrhovom Sar planine in sosednjega Koraba, na severozahodu pa se za bližnjim Koritnikom v daljavi kaže prva skupina dinarskega gorstva — Prokletije. Izpostavljeni silnemu vetru, ki je v divjem plesu raznašal kristale snega in jih kot šivanke zabada! v naše obraze, smo si utirali pot proti vrhu. Najhuje je bilo na sedlu pred Karabunarjem, kjer smo se za trenutke kar izgubili v belem oblaku snega, pospremijenem s peklenskim zavijanjem vetra. Prečili smo severna pobočja Bakrdana in dosegli sedlo pod Titovim vrhom. Tu pa smo dokončno klonili pred silami na- rave. Nismo našli ne smisla ne volje za nadaljevanje teh zadnjih dobrih sto metrov po slemenu do vrha. To sleme je bilo en sam snežni kaos, sunki vetra so kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj zvrtinčii sneg. V tej zmedi smo mi potegnili krajši konec in se raje odločiii za p o vrate k. ŽELJA PO VRNITVI Pametnejši pač popusti, pravijo. Slaba tolažba! S Karabunanja smo odsmučali v dolinico pod Kazani, kjer se je vsa stvar malo umirila. Pod Kazani smo prečili na Ce-ripašino, kjer smo še zadnjič zaplesati v ritmu vetra, nato pa hitro odsmučali v toplo zavetje Popove Sapke. Se dolgo v noč so nam žarela lica in poveš en i nosovi. Naslednje dni se je veter polegel, vendar smo raje uživali na bližnjih snežnih vesinah Ceripašine. Titov vrh bo pač mora! počakat! še kakšno leto ali dve. Bo že potrpeli Popovo Sapko zapuščamo s spominom na enkratne smučarske terene ter na gostoljubne in prijazrte domačine. Zopet smo na vlaku, ki ob Vardarju »drvi« proti Skopju. Za nami ostaja mogočna kulisa Šar planine, pred nami pa želja po ponovni vrnitvi. LADAK IN ZANSKAR — 2 JEČMEN JE UNIVERZALNA RASTLINA DARIO CORTESE Ker pot, ki sva si go s Sabino izbrala (Simon je pasel trebušne bakterije v Lehu in se pripravljal na pot s kamionom v □archo in Manali, cesta se je ravno junija '89 odprla tudi za tujce), načelno traja tri tedne, je dobro Imeti vse potrebno s seboj. To pomeni za dva osla ali enega dobegra konja krame — od šotora do hrane za ves ta čas, posebnosti tipa "knjige, spominki itd.« pa ne bi prevač ponosno naznanjal. Kakorkoli že, dobra bera nanese približno 40 ki! krame na osebo, posledica z najetjem tovornih živali je očitna (cena: drobnarija! No, ja, niti ne, sto rupij na dan za osla, cene pa skačejo zaradi precejšnjega povpraševanja). Pa še v vseh vodnikih piše, kako hrane ni in kako se niti ob poti nikjer ne dâ prespati v prenočiščih, kakršna so v Nepalu, skratka, sploh ostra okolica! Ki pa ni ravno taka: pojavljajo se že prve trgovinice (piškoti, kakšna vrečka Instant juhe, pa nič kaj več) in izjeme tudi vedno najdemo. Staino sva srečevala nekega Japonca, ki je hodi! naokrog v opankah, nosil svoj dobrih 20 kilogramov težak nahrbtnik in otepajoč se z bolhami spa! pi domačinih (resda kako noč tudi na prostem, ker si luksusa srečanja z vasjo vsak dan ravno ne moreš privoščiti). V takem primeru je hrana večinoma campa, čaj, čang, riž in leča. kar v treh tednih lahko malo pre-sede. «S temi tvojimi treking čevlji je moralo biti v redu na snežnih mostovih, ne?« mi je enkrat rekel ob večernem pogovoru ob ognju in — za spremembo (sicer od doma prinešenem) — Žajbljevem čaju. »Veš, v tehle opankah mi kar drsi; nekajkrat sem se lepo zapeljal po snegu dol,« je smejoč se nadaljeval, kot da bi govoril o kakšni skrajno smešni stvari. Ko sva ga enkrat proti koncu trekinga ponovno srečala, je presenetil s popolnoma novimi čevlji. Ampak »ne. nisem jih kupil tukaj, stalno sem jih imel s seboj, pa imam opanke veliko raje za hodit... toda pustil sem jih zgoraj v gompi kot darilo,« je odgovoril na sàmo se ponujajoče vprašanje. 121 Bivališče lam In Lingshed gompa v Zanskarju Foto: Dario Cor lese ŽIVLJENJE MALEGA TIBETA Skratka, bolj ali manj obloženi s hribovsko kramo zapustimo Lamayuru in njegov čudoviti kontrast zelenih teras ječmena in okoliških vzpetin zemljaste barve, to značilno nasprotje ladaške pokrajine. Pot, ki je pred nami, je znana po številnih prelazih na začetnem delu (skupaj jih je deset višine od 4000 do 5000 in še nekaj metrov več, od tega devet v prvih sedmih dnevih hoje), po globokih kanjonih Zanskarja in divje nazobčanih nepreglednih gorskih grebenih; predvsem so tukaj gompe, tibetanski samostani, ki se dobesedno zajedajo v strma gorska pobočja, in drobne, bele vasice, zgručane v okolju zelenih polj ječmena in gorskega cvetja, nad vsem pa kraljuje polpuščav-ska rjava visokogorska pokrajina. Prvi del trekinga — do Paduma, glavnega mesta Zanskarja — je značilen po neprestanih vzponih in spustih. V tednu dni prečimo devet prelazov, med njimi pa se v zaporedju vrstijo na široko odprte pokrajine prostranih dolin in pobočij, reke, ozki kanjoni in snežni mostovi. Preseneti vročina: včasih je v kakšni ozki dolini brez vetra precej toplo in tudi zvečer ali ponoči bunda večinoma nI potrebna, Po drugi strani pa svež sneg na višjih prelazih tudi ni nobeno presenečenje. Padavin je sicer malo (omenjenih 50 mm na leto, od tega v juliju in avgustu približno 20), ampak dejstvo je, da sva imela že takoj po začetku trekinga priložnost spoznati oblačnost in rahel ladaški dež. In to tri dni zaporedoma, kar je za tole suho transhimalajsko območje že zeio nenavadno. Pot se začne lepo zložno, majhen prela-zek za ogrevanje, predvsem pa široke, položne rečne doline. Vasice ležijo v od- daljenosti od pol dneva do dneva hoje vsaksebi, kjerkoli je voda (namakalni kanali za ječmeni), se bohotijo skupine cvetja, predvsem je veliko različnih vrst ušivcev (Pedicuiaris spp.), krvomočnic (Geranium spp.), celo vrtnice srečamo (Rosa webbiana), medtem ko na bolj sušnih pobočjih prevladujejo množice prilagojenih rastlin. Srečamo tudi spominčice, edino vrsto himalajske materine dušice (Thymus linearis) in nekaj vrst planik, če omenim le nekaj nam bolj znanih rodov. Na znani modri mak pa bo treba počakati skoraj do konca trekinga. In če smo že pri rastju, se obregnimo še ob živalski svet. Načelno se dâ tukaj srečati volkove, medvede In podobne zverine, v resnici pa srečujemo črede ovc in koz pri vaseh, od »divjadi« pa so tukaj edinole svizci, ki hlačajo od ene luknje do druge in s firb-cem opazujejo mimoidoče. Zanimivo je, da se te, sicer zelo plahe živali, v Ladaku precej navadno obnašajo. Skoraj nič se ne bojijo in lahko se jim približaš le na nekaj metrov razdalje, preden jo bojo pobrisali vsaka v svojo luknjo. Pa še potem bojo kmalu začeli lesti nazaj ven in se zanimanja polni postavljali na zadnje noge in stegovail glave proti kakršnemkoli dogajanju. Hecnoi PRELAZI MED DOLINAMI Sicer pa začetna položnost preide v bolj razgibano pokrajinsko dogajanje in go-rindolingorindol po malem že preseda, ko nas peti dan hoje pripelje do Lingshed gompe in istoimenske vasi. To je prvi večji samostan na poti in s prelazi smo se (srečata sva še dva Nemca, s katerima sva nadaljevala pot do Paduma) ta dan še posebej ukvarjali. V svežem snegu (le do gležnjev) smo zlezli na Senge-La, z nekaj več kot 5000 metri najvišji prelaz na trekingu, medtem ko se je pogled izgubljal med grebeni Zanskarja pred nami. Na prelazu srečamo obvezni čorten ali dva in v hiadnem vetru plapolajoče molilne zastavice, med katerimi je najin oslovodec Sonam v premočenih super-gah zatrjeval, da ga v noge le malo zebe. Prav presenetljivo je, vsaj na začetku poti, ko opazuješ domačine, ki navajeni na vse hodijo v prej omenjeni opravi; kasneje jim že zavidaš, na koncu pa dobiš manjvrednostni kompleks pomehkuženega Evropejca, k! se zavit v hudo reklamirano konfekcijo »posebej za hribe« mota po okolju, v katerem je še vedno tujec. O spustu s Senge La, hoji gor na drug prelaz, spustu dol ftako fantastično sipko meiišče bi si želel vsaj enkrat na dan), vzponu na tretji prelaz ta dan In ponovni hoji dol, do Lingsheda, ne bi delal reklame. Zato omenim le značilnost vseh teh ladaških prelazov, ki kot ogromna sedla ne predstavljajo posebnega problema za vzpon (dokler se ne začnejo vrstiti v pregostem zaporedju). Ti niso tako široki in nepregledni kot prelazi, ki se po kilometer fa več raztezajo po himalajskih grebenih in ki vzamejo ves dan za prehod. Tukaj smo na malo bolj obvladljivem in večinoma kopnem terenu, kar se prelazov tiče, pa četudi so prek 5000 metrov visoko. Snežna meja je tukaj lepo nad omenjeno višino in tudi ni tistih ie-deniških razgledov, serakov v stenah in podobnih visokogorskih okrasov. Le rja-vina nazobčanih grebenov in mogoče kakšen snežen vrh ... OTOKI VERE IN KULTURE Ko smo končno prelezli vse te prelaze, nas je dočakala Lingshed gompa, postavljena pod mogočnimi stenami in (po pravilu) nad vasjo s številnimi zelenimi terasami polj, tako da je videti vsaj neverjetno, če že ne fantastično. Pod najpomembnejšim, zgornjim delom gompe, ki v svoji veličastni belini skriva molilno sobo, knjižnico in prostore glavnega lame, se po pobočju spuščajo vrste majhnih hišic. To so bivališča menihov (v pomanjkanju ustreznih slovenskih izrazov se je treba zadovoljiti le s približki, ki jih poznamo iz naše verske terminologije — samostan, menih, itd, —, vendar to ni isto!). Majhne bele hišice so kvadrataste oblike in z ravno streho. Drugačne vrste streho tudi težko da boste srečali v La-daku in Zanskarju oziroma na Tibetu. Vse skupaj je v močni prodorni svetlobi (smo skoraj 4000 metrov visoko) in v nasprotju z rjavimi stenami in zelenim ječmenom videti kot pokrajino drugega sveta, Kar sicer tudi je! Podoben vzorec razvrstitve zgradb znotraj gompe in namestitve same gompe srečamo pri večini gomp Ladaka in Zanskarja. To so prava majhna mesteca, otoki kuiture. znanja in živeče starodavne tibetanske vere, tantričnega budizma (v katerega se zdaj ne bi spuščal, že tako imamo dovolj opravka s pokrajino sémo). Ogled gompe in prisostvovanje vsakodnevni molilni uri je tujcu dovoljeno, ponavadi proti majhni denarni dotaciji za gompo. Čevlje lepo pustimo ob vhodu, medtem ko nas veselo zvedavi pogledi lam posremijo v mrak molilne sobe. Po njej se šibko razširja svetloba in žaltav vonj maslenih svetilk, ki s svojimi mige-tajočimi ognji osvetljujejo kipe budističnih božanstev, majhne skulpture iz campe, sliko 14. Dalai Lame, tangke na stenah in svežnje debelih tibetanskih knjig (če ostanem le na ravni bežnega srečanja). S svojo pestrostjo nas vse skupaj kar naravnost sprašuje, kako se je vse to znašlo sredi visokih hribov, nekaj dni hoje od kakšnega večjega kraja ... Obiskovalca posadijo ob rob sobe, lame pa si sedijo nasproti v dveh vrstah sredi sobe, z dovolj širokim razmakom za prehod meniha, ki ves čas ceremonije toči maslen slan čaj. Ko ti zraven tega ponudijo še campo (moka iz praženega ječmena, osnovna tibetanska hrana), ki Jo zmešaš v čaj, se počutiš zares prisoten in spojen z zvoki molitve. Ta obred tibetanskega tantričnega budizma je — enako kot večina drugih — povezan z glasbo. Ritmiko globokih glasov spremljajo in prekinjajo tolkala, rogovi, drobni bobenčki in zvonci, tako da je končni vtis molitve izredno glasben. V uri prisostvovanja pri molitvi vsa s hojo nabrana utrujenost kar izpuhti 'In prazen želodec se zadovoljno napolni z maslenim čajem. Ne boste verjeli, kako je ta napitek uporaben za v hribel Predvsem pa pd taki molitvi ostane spomin na srečanje z neko popolnoma drugačno kulturo v neposredno živi obliki. ŽIVLJENJE NA TREKINGU Nedaleč stran od gompe je majhen, raven prostor za šotore, na katerem Sonam še z dvema konjevodcema iz Lamayuruja na ponjavi razstavlja delčke kozice, ki so jo pred dnevi kupili na poti (in jo potem še nekaj dni nosili s seboj). S pravo gurmansko strokovnostjo so si ogledovali kose kozjega mesa in tuhtali, katerega bojo skuhali ali spekli. Vsekakor je bila najbolj nenavadna spe-cialiteta kuhano tenko črevo z vso vsebino. Ko mi ga je Sonam enkrat lepo ponudil, sem se mu sicer z vso prepričljivostjo zahvalil, ker da sem že jedel, vendar to ni moglo preprečiti glasnega smeha s Sonamove strani kot posledico mojega ovinkarjenja. še dobro, da je šotor že postavljeni Zvečer se po obroku sladkega fižolčka z makaroni (kar sva jedla približno tako pogosto kot domačini campo) le še zva- 123 liva v spalne vreče in vsak po svoje pre-mlevava minuli dan. Vsak dan dâ toliko novega, nenavadnega in izjemnega, da miselni procesi potrebujejo nekaj časa, da vse prebavijo. Kljub vsemu pa ima dan na trekingu nekaj osnovnih značilnosti. Čimprej, kar sicer ni vedno lahko narediti, zjutraj vsta-neš; pozneje bo vroče, sonce čez dan lahko pošteno pripeka. Pospraviš šotor in vso kramo v transportne vreče, vse skupaj pa bo Sonam privezal na oba osla in prišel za tabo. Nekaj osnovnega, kar se hrane in pijače tiče, gre v nahrbtnik — in začnemo Približno osem ur hoje s postanki, gor in dol in naokrog mimo drobnih vasic (ali pa ves dan brez ene same) po rjavi pokrajini, presekani z na gosto razporejenimi grebeni in globokimi dolinami. Vode je v glavnem dovolj oziroma jo srečamg vsaj enkrat na dan; v čutaro se bistre potoke lahko natoči brez razkuževanja. Enkrat popoldne sledi Čakanje oslov ali konjev, kdorkoli že nosi kramo, in njihovih vodnikov, postavljanje šotora, kuhanje makaronov in sladko slane fižolove omake (če imate kaj drugega s seboj, pa pač tisto); nama je ta kombinacija (ob sicer poštenih zalogah) presedla že tretji dan... UNIVERZALNI JEČMEN Sploh ni odveč izlet v bližnjo vasico na poizvedovanje za čangom in na pomenek z domačini. Za tega je dovolj znanje nekaj tibetanskih besed (oz. ladaki besed, če sem točnejši), ki pa povzročijo vsaj smejanje, prikimavanje in žlobudranje (vsak v svojem jeziku) na koncu. Sonam (s kolegoma konjevodcema) se je posebna met) kuhanjem vsakodnevnega obroka reïa) kol počen matek če je čang tako značilno »pivo« tibetanskih pokrajin, pa preprosto ne moremo mimo surovine zanj. Nam se zelena polja ječmena zdijo le »lepa«, medtem ko so za domačine življenjskega pomena. Ječmen je vse. Pražena zrna zmeljejo v moko — to je znana campa in je zaščitni znak tibetanske prehrane in verjetno prva instant hrana na svetu. Campo te zmešajo v čaj, čang ali vodo in malce god-Ijast obrok je gotov. Gostota je različna, od redke kombinacije s čangom ali čajem do trde sprijete (na način prekuhanih žgancev) campe, kuhane v vodi. To jedo tako, da z gnetenjem kosa kuhane campe oblikujejo nekakšno »žlico«, ki z njo zajamejo kakšno omako (večinoma rastlinskega izvora), ki jo ponavadi jedo poleg campe. Sicer je tukaj »na mizi« občasno še riž in leča, včasih se pojé še kakšna ovčka, vendar je le campa tista osnovna hrana. Za čang zrna namočijo v vodi in jih raz-prostrejo na kakšni ponjavi na soncu. Kaleča zrna lepo pomagajo bodoči fermentaciji in pred pripravo zrnje le namočijo v vodi in precedijo čang skozi cedilo. Molna belkasta tekočina ima takole približno štiri odstotke alkohola; ena steklenica le pospeši hojo, medtem ko jo kakšna več lahko tudi zaplete, ampak ni nič hudega. In za žejo je to odlična stvar! Ko sem tako stalno vohal za čangom, me je Sonam enkrat lepo presenetil, ko je zjutraj iz torbe privlekel steklenico: »Čang!« je ponosno izjavil in se na vsa usta režal. Ampak, ne se bati, alkoholiki tukaj ne morete postati, čeprav iz čanga delajo tudi destilat, ki ga imenujejo arak (»k« skoraj čisto požrejo pri izgovorjavi) in je bolj media bistra pijača z nekaj več alkohola. (Se nadaljuje) STE 2E KDAJ HODILI TAM? GOLI VRH BOŽO JORDAN Več jih je. Za tega v vodniku piše, da je najbolj podoben pravi gori. Da je eden od najbolj razglednih, pa vedo le redki planinci. In bilo bi morda še res, če ne bi na Petelinjeku (1451 m) napravili goloseka, pa na Špicu (1499 m) postavili antene, Za gotovo vem, da je ob našem prvem obisku na njem še stala triangu-lacijska koza, pa metulji so mirno sedali na Ernino roko, ko smo sedeli, se razgledovali in si dajali notranjo energijo. Sedaj so na skali le obledele črke PD G. G. V Šmartnem ob Dreti sta bili dve smerni tabli (ni ju več), vredni planinčeve pozornosti. Verjetno naj bi označevali del poti gornjeg rajskih planincev Volog — Strojnik — Šavnice — dom na Menini, 3 h 30 min. Zadnji del napisa je na novi deski pri avtobusni postaji v Vologu (380 m). Sicer res ni potrebno hoditi po cesti do tja, ker vsaj od ponedeljka do petka vozi primeren avtobus iz Celja v Gornji Grad in naprej proti Črnivcu in do Ljubljane. Za konec tedna pa so sedaj zelo slabe zveze po Zadrečki dolini za enodnevni sprehod po Menini. Kakšnega opisa in rdeče črte na planinski karti ni najti, Kocbek je v vodniku (1903) zapisal, da je nezaznamovana pot iz Šmartnega proti Dreti, do kmeta Potočnika in dalje strmo do Beclovnika. Nove markacije so od smerne table Dom na Menini 3 h 30 min, v Vologu, mimo Podgorška do šporina (Rovt pod Menino 24) po cesti. Od tu dalje pa je pot skozi gozd do Jaršnika, Dražnika In Beclovnika, zadnje domačije ob tej poti. Do tam sta sedaj dve vozni poti iz Šmartnega ali Bočne (5 km) in to je del novo označene planinske poti. Ta Beclovnik je zapisan kot Vrclovnik (na zadnji planinski karti dodano še Zg, in Sp.); sedanji gospodar mi je dejal, da bi on zapisal Viclovnik. Tudi z Bočne je bila do sem označena pot. Navzdol smo jo pred leti našli, tu in tam je bila še kakšna markacija, toda mnogo manj kot s Črnivca do doma, pa enako malo do spomenika. Od domačije navzgor po poti in dalje po riži prečimo še cesto in ko smo drugič na nji, opazimo nad njo smerno tablo »šavnice«. Le nekaj minut — in smo pri gozdarski koči na Strojniku (to ni zapisano na nobeni karti, vrh ima ime Strav-nik 1127 m, toda nihče od domačinov tega imena ne pozna). V neposredni bližini je lovska koča (imenovana tudi Laznikova; Kocbek: grajščinska lovska koča) in na drugi strani »bivša Furmanska bajta — štala, zgrajena 1952, G. G. G, g.«, kot je zapisano na novi tabli (2. 7. 88). Ta predel naj bi menda nosil oznako Körte. Kocbek piše Korit (studenec), saj je tu povirje Bočnice (12D0m). Res so tu koritaste oblike površine in lesena korita. To je bolj verjetno in verjetno bolj prav. korito ali množinsko korita, feminizirano Korite, po redukciji Korte. Malo naprej od Strojnika je grob borca, izvir Bočnice in strma pot navzgor. Pridemo na pašnik. Levo navzdol je spomenik NOB. To razpotja je zelo siabo označeno in vsakega potegne naprej do spomenika, pa levo navzdol po poti, ki jo zapira lesa — toda pot ni prava! Zavila sva namenoma navzdol mimo spomenika (do njega vodi Pot NOV občine Kamnik) in vkreber po prisojni strani čez leso na Goli vrh. Slede se stare markacije in sliši se meketanje ovc. Lani jih je bilo tam nad 600, Razgled in samota sta še — in zato je vrh vreden vzpona. Proti vzhodu se ti na kraju gozda ustavi oko na idilični gozdarski koči (1988). Tod mimo bi morali poiskati staro pot na Pikla. Morda jo bomo našli. In kje smo zgrešili Šavnice? Morda tam, kjer so se pasle ovce. Savinjske novice (št. 1/38) so zapisale, da je bilo tu leta 1952 na paši le 392 ovac, toda Ščavnica je ena od planin, kjer je koča s stanom le za ovce s celega območja. Se pasejo ovce tudi na Višavnicah (1426 m)? Ali bomo našli tudi ščavnico (navadni mrzlič-nik, Menyanthes trifoliata), zdravilno rastlino? Saj raste po močvirjih, jarkih In močvirnatih travnikih od nižine do sub-alpskega pasu po vsej Sloveniji! Morda bo zacvetela spomladi ob kaki mlakuži na vršini Menine. Pa bo treba spet na pot! Čiščenje velikana Skupina 3D ameriških, sov) als ki h In kitajskih alpinistov bo 22. aprila, na »dan Zemlje«, očistila okolico vrha Mount Everesta smeti, ki so jih tam pustile nešteta odprave. Kot je povedal vodja odprave, Američan Tim Whit-taker, so njihovi kolegi alpinisti pustili na gori kupe praznih steklenic kisika, konzerve, šotore In seveda še marsikaj, kar je bilo v njih. Tudi sam je sodeloval pri tem onesnaževanju najvišje gore na svetu, ko mu je leta 19S3 kot prvemu državljanu ZOA uspel vzpon na vrh, kol Je delal Whlltaker. Kot je povedal, bodo zda I alpinisti, ki bodo sodelovali v akciji, znosili smeti v nahrbtnikih v bazni tabor pod Everestom, od tod pa Jih bodo z Jaki spravili do prva ceste In od lod ne pravo smetišča. »Dan Zemlje« je bil prvič maja leta 1970 v ZDA, da bi tako opozorili na vse večje probleme v zvezi z varstvom okolja. Zdaj ga prirejajo vsako leto In postaja Iz ieta v leto pomembnejša manifestacija. [Salzburg er Nec h richten) HUMORESKA PLANINSKA VESTNIKA BLEGOŠKE SANJE FRANC TEMELJ Ko sem se prebudil, je bilo sonce že visoko na nebu. »Nedelja bo torej lepa in bi jo bilo potrebno izkoristiti,« sem si dejal in začel premišljevati, kako bi jo. Imel sem sicer polno hribovskih načrtov, toda vsi so zahtevali zgodnjejutranjo izvedbo in ne spanje do sredine dopoldneva. Brez prave odločitve sem se počasi spravil iz postelje. Toda ko sem z eno nogo stopil na tla, sem pod njo začutil nekaj robatega — In tisti trenutek se je rodila odločitev o usodi tiste nedelje. Prejšnji večer sem se pred spanjem po dolgem času zopet lotil branja Cvetja v jeseni, malo da bi si obudil spomin in malo v opomin. Toda branje očitno ni trajalo dolgo in knjiga je po zakonu težnosti obstala na tleh. Tisti trenutek, ko sem stopil na knjigo, sem se odločil, da bom odšel na Ble-goš. Poiskal sem nahrbtnik, dal vanj nekaj za pod zob in nekaj za po grlu, se vsedel v avto in se odpeljal po dolini. Namenil sem se peljati do Leskovice, toda na Hotavljah sem se premislil in se raje odpeljal naprej po cesti proti Poljanam. Ko sem se pripeljal v Javorje, sem sam sebe prepričeval, da bo naprej proti tetini verjetno precej prometa, kajti vreme je bilo res lepo; zato je bolje, da se peljem še naprej, da ne bom požiral prahu. In tako sem parkiral pri zadnjem kozolcu v Žetini, od tam naprej pa sem jo mahnil peš proti Črnemu kalu. Sonce je toplo grelo in ko sem ves prepoten dospe/ na Kal, zagledam nekoga, ki se je s kolesom pripeljal s Prve ravani. Prvi trenutek nisem vedel, komu se blede, meni ali rt/emu. Potem pa sva se le dogovorila, da je zanj čisto normalno, da se pelje s kolesom na Blegoš In če komu še ni, se bo pač moral navaditi tudi na to, »če je pa (afro,« sem rekel, »bom šel po grebenu na vrh, se ml vsaj ne bo treba umikati kolesarjem!« Tako sem tudi storil. Umikati se mi res ni bilo treba, ne kolesarjem, ne komu drugemu, kajti prav do vrha nisem sreča! žive duše. Ko sem prišel na vrh, sem najprej poprav/7 slino, nato pa malo pogledal naokrog: Julijci, Karavanke, začetek Kamniških, Snežnik, Javorniki, Krn... Razgled je bil tak, kakršnega sem videl že mnogokrat, za to se z njim nisem pretirano mudil. Pač pa veter ni bil običajen — oziroma ga sploh ni bilo, zato sem se malo vlegel v travo in začel delati načrte, kako bom počasi odšel do koče, kjer se dobi slastno pivo. Počasi nisem odšel do koče, ampak sem zaspal... Naenkrat pa se mi na obzorju iz smeri Prve ravni prikaže znana postava. Bila je Meta iz Cvetja v jeseni — in počasi je tekla proti meni. Vse bolj se mi je bližala, dokler ni prispela prav do mene. Ljubeznivo me je gledala, nakar se je sklonila k meni in me začela božati po obrazu... To božanje je postalo tako silovito, da sem se prebudil — in zagledal ogromno pošast pred seboj. Kriknem od groze in planem pokonci. Vsi obiskovalci Blegoša, ki se jih je nabralo kar precej, so pogledali, kaj se dogaja z mano, ovca, ki si je sladkala življenje z mojim potnim čelom, pa je vsa prestrašena odpeketala proti koči. »No, no, le počasi, saj se ne podira svet/« je nekdo pripomnil, jaz pa bi se najraje vdrl v zemljo. Na kočo in na pivo sem v trenutku pozabil: odhitel sem nazaj, od koder sem prišel. Takrat sem spoznal, da je kolo res uporabno tudi na Blegošu, saj bi se z njim lahko hitreje znebil sme joči h se obrazov, ki so gledali za mano. ©dme¥û OB ALPINISTOVEM IZGINOTJU_ Na korektno napisan članek o Vlastu Kopaču v PV (12/89) se ne bi oglasil, pač pa se moram na namige M. S,, ko je v Delu (8. januarja 1990) poročal o tem članku, 2e v precej bolj liberalnem Času od obravnavanega — leta 1962 — smo se odpravljali v Francijo. Zadnji hip je hotel z nami tudi prijatelj, ki je v začetku petdesetih odsedel tri leta, ker je nameraval (ne poskušal!) pobegniti čez mejo. Takrat je običajni postopek za izhodno vizo trajal kakih 14 dni; toliko sta pač sodišče in notranja uprava potrebovala za preverjanje prosilca. Za prijatelja se je pa bolj mudilo in zapovrstjo sem se za pomoč obrnil na tri znance, nekega daljnega sorodnika in dva planinska funkcionarja, ki so bffi na precej pomembnih položajih v sodno policijski upravi. »Porabit« sem jih zaporedoma, ne da bi vedeli drug za drugega, a vsakokrat se je končalo enako: »Kaj pa misliš?! Prinesel sem potni iist, naj takoj vpišejo vizo, tam pa so me vprašali, kako si upam za takega človeka sploh prositi. Ne se igrati nevarnih stvari!« Prej sem mislil, da je z odsluženo kaznijo zadeva končana, potem sem spoznat, da j9 politično zaznamovan človek kužen za zmeraj — in ker je kužen, okuži tudi vse, ki imajo opravka z njimi. In spoznal sem, da so tudi navidezni mogoč-rriki, vgrajeni v represivni stroj, kar naprej na preverjanju in v stalni negotovosti. Občutil sem njihov prvinski strah, ki sem jim ga pripravil s svojo naivnostjo. To zgodbo sem povedal za obuditev spomina na še bolj oddaljeno preteklost, ko je bilo prijateljevanje z okuženoi še toliko bolj nevarno. Kakšen junak je preživel, nekaj jih je pa tudi izginilo. Po zmagi nad sovražniki je Revolucija pač začela žreti svoje otroke. Kot vsaka doslej. Zdaj vemo, da je treba izstopiti iz tega kroga, tudi odpustiti, in kreniti naprej. Prav Vlasto Kopač sam tako dela in živi, kar ga poznam (kakih 30 let}. Lahko bi se pa tudi zapil, mar ne? Ce hočemo na goro, moramo tam na začetku hoditi tudi po grušču. Ni pa lejao, da ga jezno brcamo, če se gore same ne upamo lotiti. Potem raje duhajmo cvetlice. Tone Ska rja GORE VZHAJAJOČEGA SONCA 2e več let z veliko ljubeznijo razgrinjam, gledam in raziskujem zemljevide gorskih območij. Med njimi sta mi dva posebno draga: Vzhodni in Zahodni del Julijskih Alp. Ne samo, da sta bila pri nas dolgo eden od redkih in svetlih primerov kakovosti In lepega planinskega zemljevida, ampak je bilo zaradi stalne skrbi in truda njunih avtorjev mogoče v mnogih popravljenih In dopolnjenih izdajah opazovati, kako pred našimi očmi rastejo in se razvijajo kartografski biseri. Vedno sem občudovat ljudi, ki sodelujejo pri takšnih načrtih; zavidal sem jim; a celo takrat, ko jih nisem poznal, sem Jih Štel za svoje najbližje prijatelje, učitelje in sodelavce. Vendar sem se ob tem ves čas zavedal nekakšne neugodnosti, nezadovoljstva In občutka, da me pri teh dveh zemljevidih kljub vsemu nekaj moti — težko sta mi bila čitljiva na prvi pogled. Ime! sem namreč notranjo potrebo in željo, da bi mi že prvi pogled na široko razprostrt kaos črt in bav v tenutku izzval jasno sliko ljubljenih gora. Prvi pogled pa mi običajno ni bil dovolj in vedno sem moral strmeti Še nekaj trenutkov, da se je slika v moji glavi začela bistriti. Dejansko nisem nikoli poskušal o tem razmišljati do kraja. Običajno sem spremljajoči ob- čutek nezadovoljstva odrival s samokritičnimi razlogi, da zahtevam preveč, ker je to gorstvo preobširno in preveč kompleksno, da ga še ne poznam dovolj in moram biti potrpežljiv in bom sčasom dosegel to popolnost. Ko sem danes ta dva zemljevida ponovno držal v rokah in načrtoval naslednje ture, mi je končno stopilo pred oči: sence so na napačni strani! Tam, kjer se dejansko pogrezajo strašni in prelepi prepadi severnih sten Triglava, Cmira, Rjavine, Kanjavca, Spičja, Skrlatice, Planje, veličastnega zidu Moj-strovk, Travnika, Sit in Loške stene, tam, kjer bi morali na zemljevidu biti najbolj temni poudarki kot znak opozorila, grožnje in obeta, trepeta in upanja, kot sugestija globine in nevarnosti, tam se na zemljevidu v bledem soncu, brez moči in kontrasta, z blagim vtisom grafične nedorečenosti dobrodušnp razprostirajo skoraj najbolj neizrazite površine. Na preblisk te ideje sem se iščoč potrdila podvizal in pogledal na obsežne, dramatične sence Pokljuke, južnih triglavskih pobočij, Fužinskih planin. Zgornje Komne, južnih prostranstev Jalovčeve skupine In Kanina, torej prav tam, kjer jim dejansko ne bi bilo potrebno biti. In končno sem spoznal: neustrezno osvetljevanje z zahodne strani je povzročilo, da ta zemljevid doživljam kot emocionalni negativ lastne predstave. Tako sem z olajšanjem razrešil lo dolgoletno notranjo uganko in spoznal, da so Julijci kartografsko gledano gore vzhajajočega in ne zahajajočega sonca. Mio mir Madjanović NEMŠKI VODNIK PO NAŠIH GORAH Nobena skrivnost ni več, da je naš urednik fejst fant in da je pod njim Planinski vestnik v svoji (skoraj stoletni) zgodovini dosegel enega svojih vrhov. Posebna poteza njegove taktirke je guganje zvona z vseh plati, se pravi (po)natis kakršnihkoli glasov, v hvalo ali tudi ne kulturnih dogodkov, ki nas oblegajo. To je linija široke demokratičnosti (»kapljice za lahko srce«), davek te] isti liniji pa je seveda objava tudi takih spisov kot pred Časom slaboumnega Torkanjevega apostrofa na Aljaža in v januarski številki 1990 (str. 44) slabokrvne predstavitve Heindlovega vodnika (»Nemški vodnik po naših gorah«), Torkarju, kolikor ga poznam, ni pomoči, o Heindlovem vodniku bi pa rad pristavil nekaj besed. Pri drugi izdaji vodnika (Hanns Heindl, Julische und Stelner Alpen mit Karawanken und Karnischem Hauptkamm, Klettersteigführer, Rudolf Rother, Mün- chen 1989) sem nekaj malega svetil zraven, 'in zdaj, ko je tu, mi je žal, da nisem več. Ima nekaj pomanjkljivosti, ki osnovne informativnosti v glavnem sicer ne kazijo, vendar uporabnika lahko v nekaterih točkah nekoliko begajo. Moje opozorilo je docela dobronamerno, saj me že na prvo izdajo, ko o avtorju in njegovem sosedstvu (doma je v Beljaku) nisem imel pojma, veže iskrena hvaležnost. 2e takrat — tega bo deset let — sem z vodnikom v žepu docela zanesljivo prelezel vse tiste najlepše kotičke Karnskih Alp, ki jih opisuje. Isto hvaležnost bomo uporabniki lahko čutili tudi do druge izdaje, ki je enako lična, skrbna in uporabna, in malo popravljena in malo razširjena. V njej zasledimo dolžno spoštovanje do našega imenoslovja, in, presenetljivo, skoraj za vsa območja ne glede na državno mejo najdemo skoraj izključno slovenske zemljevide, kjer je dvojezičnost celo v škodo nemščine ali italijanščine. Naj dodam, da je avtor, ki rad zahaja v naše kraje, fanatičen oboževalec Kugyja in ni mogel drugače, kot da je vstavil njegovo sliko nasproti naslovni strani, verjetno za garancijo kakovosti opisanega gorovja in da kot angel varuh bedi nad bralcem, ki bo v naslednjem hipu že popotnik in plezalec. S Kugyjem se knjiga tudi zaključi, namreč z reklamo za njegovo prvo (in menda najboljšo) knjigo Aus dem Leben eines Bergsteigers, ki jo je Rudolf Rother leta 1989 že desetič (!) ponatisnil in dodal 32 barvnih podob E. Th. Comptona. (Je nam kaj dosti znano, da je ta Anglež v Kugyjevem času slikal naše gore?) Pomanjkljivosti vodnika pa sta predvsem dve: 1. Slovenščina. Kar je je v navodilih spredaj in v slovarčku zadaj, je vredna sodišča, toda ne jezikovnega, pač pa kriminalnega. Ko sem g. Heindla, ki slovensko ne zna in ne more odgovarjati za ta debakel, vprašal, kdo ima »zasluge«, mi Je »izdal« našega razkričanega planinca iz odhajajoče generacije. Stvar je potem seveda razumljiva, žal pa Še vedno ne opravičljiva. Poglejmo za vzorec: Einstieg je »sestop«, Gipfel je »kepa«, Graben Je »klo-ma, žlefa«, Joch je »rovt«, Ecke je »steber«, Kriechstelle je »krizna točka« ali »klučno mesro« (ko bi biio vsaj »ključno mesto«, kar pa seveda tudi ni), Pfeiler je »stolp«, Steinmann je »skalni mož«, Übergang je »previs«, itd., da bedaste in neslovnične prevode kot »peščina« (za Geröll), »terasa« (za Plateau), »dnobir, pečina« (za Schroten), »preplezati« (za Ersteigung), »ravno« (za Ebene), in tiskovne napake, ki jih mrgoli in jih je treba pripisati pač tujim stavcem in tuji lekturi in korekturi, npr. »goski vodič« (gorski vodnik), »krajna peč« (k. poč), 128 »bek« (bok (gore)), in delitev besed zno- traj vrstic, npr, »je-sti«, »plezal-ni« samo od daleč malo oslinim. 2. Izbor in obseg. Take poti, kot so »Krai-nersteig« na Pristovški StoržiČ, markiran pristop na Špik in južni pristop na Veliki Karman (Monte Chiampon), v »Klettersteigführer« po mojem ne sodijo. (Se katera bi se našla, npr. krožna pot Carlo Chersi na Višu.) Spet pa je južni pristop na Veliki Karman tako strm in pozimi nevaren (tam je spominska plošča dvema planinkama, ki sta zleteli v smrt februarja 1985), da ni mogoče trditi, da je pot primerna skoraj vse ieto, kot piše v vodniku. Po drugi strani pogrešam iz Julijskih Alp greben Ponc, iz Kamniških Alp pa Dolgi hrbet (ki se skriva pod naslovom »Skuta«), Križ in Babe, Pri škrla-tici beremo v naslovu »gesicherte Steige«, pa je v resnici samo ena pot. (Hvala-bogull!) K naštetima točkama bi pristavil še precej pomanjkljivo navedeno slovensko literaturo in zemljevide, tu in tam morda preveč ambiciozno detajli rane opise, in pa malo zemljepisa: podpoglavje »Ju-iische Voralpen« obsega »Monte Amaria-na«. Je to prav? Ali niso to »Karnische Voralpen«? — In kar nenadoma se sredi poglavja »Karnischer Hauptkamm« znajde podpoglavje »Gailtaier Alpen«. To je v oporeki tako s tem poglavjem kot z naslovom knjige kot celote. (Vesel bom, če se motim.) Mimo tega je še nekaj drobiža, v katerega bi bilo mogoče uperiti kritiški prst, vendar bova z avtorjem, če nama ljubi Bog nakloni še nekaj zdravih let, počistila ta drobiž za tretjo izdajo in ni sile, da bi bralce Planinskega vestnika mučil z njim. (Vsekakor ni tako kaztjiv, da bi bistveno omajal začetno trditev o uporabnosti vodnika.) Stanko Klinar ZAVETIŠČE -KOČA - DOM Ko začneš hoditi v gore in spoznavati planinske pojme, si marsikaj zapomniš in o marsičem ustvariš lastno predstavo. Tako sem se srečal ob cesti Iz Stične na Muljavo še pred vojno s »hotelom Prepih«. Bila je nedokončana stanovanjska stavba, kjer so stanovali dijaki ali morda študentje (po vojni smo bili to brigadirji v lesenih barakah v Dražgo-šah), ki so delali med počitnicami pri regulaciji potoka. Z Muljave smo šli na Polževo, kjer sedaj stoji hotel; kaj je bilo In kako se je imenovalo to pred vojno, ne vem več, toda okolica je b-ila smučarsko urejena. Sam tega nisem nikoli preizkusu, ker sem se smučal samo po bližnjih domačih gričih — kot pač vsa vaška otročad. V Višnji gori so imeli kopalni bazen že pred vojno, ko je büo to še staro slovensko mesio. V času dijaških let nas je razrednik, razposajene šestošolce, pelja! na končni izlet na Komno (brez športnega dne; sedaj naj bi bila dva s planinsko vsebino; KVIZ 22/11 -89, PV 1990/1). Tu sem prvič spoznal planinski dom in tak mi je ostal v spominu. Zakaj sem to zapisal? Ob izdaji Vodnika po planinskih postojankah v SR Slovenji izpod peresa Jožeta Dobnika sem začel temeljiteje razmišljati, ali je res zavetišče. koča in dom vseeno. Napisal sem mu o tem dobronamerno pripombo, zaradi katere je prišlo do obravnave v Gospodarski komisiji PZS. Ta je nato svoje stališče objavila v Obvestilih PZS (št. 12/89), sedaj pa še v PV. Ta komisija pa ima v svojem pravilniku določeno, kaj je soba, kaj skupna spalnica in kaj skupno ležišče. Med nekaj zapisi v PV pa še kje je mogoče ugotoviti, da je to zeio različno, vsaj pri obračunavanju. Pa sem mislil, da bi bilo prav, če bi obiskovalec planinske postojanke vedel, kaj pomeni takšno poimenovanje. Za planinski dom na Komni: sem si morda ustvaril napačno sliko? Koča, ki je malo naprej, mi je dala predstavo o koči, precej stran pa sem spoznal Gomiščkovo zavetišče na Krnu. Pravo zavetišče, staro in novo, sem spoznal tudi pod Špičkom, kjer sem vedno dobil vsaj čaj. Pa dva alpinistična bivaka sem tudi spoznal. Vendar ju ne primerjati z našima dvema na Kamniku tn Gozdniku, ki sta le slabo uro ne preveč naporne hoje daleč od poseljenega sveta; le v nevihti ti res prideta prav. V Vodniku piše, da je na Čreti dom. Ce prideš sam do njega, prebereš na lepo oblikovani leseni tabli: Koča I. štajerskega bataljona na Čreti. Manj kot 60 znakov, da gre še v računalnik! Pa se mi zdi ime s table mnogo ustreznejše. Kočo smo imeli na Menini planini (Gor-njegrajska koča, Kocbekova koča, pogorela 1920; zavetišče na Bibi, danes le na karti); sedaj je tam dom (od leta 1957). Zdi se mi upravičena sprememba poimenovanja. Pa smo s tem kršili planinsko kulturno dediščino? Tu bi jo lahko, ker je koča stala po začetku organiziranega planinstva! Na Gori Oljki je bilo najprej zavetišče, v isti stavbi je sedaj dom. Pa se mi zdi prav, a le po stavbi. Pa še rdečo tablo ima! Toda te table bi morale biti res enotne, če naj predstavljajo planinsko postojanko. Kratica PD je zapisana tako — ali pa P.D. Počakajmo na nov pravopis! In Če mora kakšna planinska postojanka zaradi planinske kulturne dediščine res ohraniti svoje ime, nisem imel nikoli in nimam še sedaj prav nič proti. Naj ostane! Stara napisna tabla je morda le shranje- na v planinskem muzeju v Mojstrani. Pri objavi planinskih postojank, npr. v koledarju, pa le naj bi bile razdeljene po načinu oskrbe, prenočevanju, možnosti bivanja več dni, pa morda še po čem. Saj je v uvodu zapisano: Po vrstah storitev in po udobnosti objektov točimo od oskrbovanih koč in domov, kjer je mogoče prespati in se okrepčati, zavetišča, namenjena le prenočevanju, in ne-oskrbovane bivake z istim namenom. Po podatkih v koledarju (1989) je v Julijskih Alpah 22 domov, 23 koč in 6 zavetišč. Od tega je 7 domov, 2 koči in eno zavetišče stalno oskrbovano. O tej temi smo razmišljali vsaj trije in polemizirali v Večeru (23/1); toliko sem dobil resnih in utemeljenih odgovorov. GK pa bi morda o tem kdaj spet razmislila in z lahkoto ugotovila, da ima planinski slovarček za vse izraze prevode v dva jezika (ni v francoščino); ruski slovarček pa vsebuje le alpinistične izraze. Za ponudbo tujcem pa lahko prevedeno samo z eno besedo, saj razočaranja ne bo. Ali pač? Božo Jordan ALPINISTIKA IN ČLANKI O JUGU V lanski majski številki Planinskega vestnika je profesor dr. Lev Milčinski omenil moje ime v takem smislu, kot da uporabljam besedo »alpinistika« namesto izraza »alpinizem«. Ta predstava pa ni pravilna. Pod vplivom dr. Henrika Tume je bilo treba zlasti v Skali razlikovati alpinizem od alpinistike. Alpinizem je družbeni pojav, skrajna oblika ideje o vračanju k naravi, medtem ko je alpinistika fizično izvrševanje te zamisli, Alpinistika je skupno ime za plezanje v gorah In za smučanje v izrazito gorskem svetu. Gre torej za nekaj podobnega, kot je razlika med komunizmom in revolucijo ali za razlikovanje besed »tehniški« in »tehničen«. Stroka je tehniška, postopek je tehničen. Pri tem naj bo naglašeno, da plezanje na nebotičnike, po orodju v telovadnicah aii v mestnem okolju na splošno, brez stika z gorsko naravo, ni alpinistika. Taka telovadba je koristna kot priprava na alpinistično plezanje, toda alpinistika izven gorske narave je že po smislu nemogoča. Neposreden stik z gorsko naravo, neposredna izpostavljenost vremenskim težavam in vsemu drugemu, kar je značilno za bivanje v naravi, je bistven element alpinistike. Ail je razlikovanje med alpinizmom in al-pinistiko potrebno, je vprašanje, ki naj ga rešijo mlajši rodovi. Dejstvo je namreč, da so ustanovitelji Skaie rekli: namen društva je gojiti alpinizem (torej ne alpini- 129 stiko) kot šport; zbirka plezalnih vzponov, ki jo je izdala Skala, se je imenovala Naš alpinizem, ne pa npr. Naša alpinistika, čeprav bi drugo ime po vsebini knjige bolj ustrezalo. Sam bom vsekakor vztrajal pri načelih, ki jih je med nami uveljavil dr. Turna, seveda ne glede vsega, temveč le glede terminologije. Pač pa mislim, da je alpinistika predvsem izraz življenjske sile, odsev — v glavnem Izvenzavestne — davne, od prednikov podedovane volje do premagovanja težav. Če te volje in te moči ne bi bilo, bi človeštvo že zdavnaj Izumrlo. Prepričan sem, da velja to v bistvu tudi za Juga. Vsaj to, da bi se bil naklepno pokončal, se mi zdi izključeno. Za pravilnost tega mnenja mi je dala nov dokaz profesorica Fistrova: Jug je pred svojim zadnjim vzponom vabil njenega očeta Gustava Ogrina, naj pride v Vrata in se z njim udeleži te piezarije. Ker Ogrin ni ugodil Jugovemu vabilu, si je vse življenje očital, da je on kriv njegove smrtne nesreče. Vabljenje tovariša na plezalni vzpon in misel na samomor se po mojem izključujeta. S tem pa nikakor ne nameravam oporekati ugotovitvam dr. Milčinskega o duševnosti dr, Klementa Juga kot človeka. Toda to, kar je o njem zapisal dr. Milčinski, v nobenem pogledu ne zmanjšuje pomena Klementa Juga kot alpinista. Vladimir Škerlak Iz plamske Iterator® Podobnikova Osojna Primorska »Zakaj osojna?« se na zavihku obsežne monografije sprašuje avtor, mojster fotografije (zobozdravnik, raziskovalec in publicist) Rafael Podobnik iz Nove Gorice — in odgovarja; «Mogoče je to moje ime za severno Slovensko Primorje. Morda mislim na rovte ter domačije, ki so jih zapustili ljudje in izginjajo v brezno pozabe, Najverjetneje so to kotički lepote, ki jih poznajo samo taščice in samohodci. Ali prečudne grape, kjer sence tudi opoldne ne izginejo. Sence kot sol življenja. Sence, ki rojevajo svetlobo.« S temi besedami je najbolj nazorno označil svoje ustvarjalno delo, ki ga je zadnji mesec lanskega leta predstavil v knjigi Osojna Primorska. To je pravzaprav album različno velikih »razglednic« o slovenski deželi na obrobju in dokument o njenih lepotah in žalostih, ki jih je občutfjivi zapisovalec krajinskih razpoloženj zaznaval na svojih popotovanjih skupaj z idrijskim akademskim slikarjem Rafkom Terpinom. Več kot 150 črno belih in barvnih fotografij pred-130 stavlja štiri tematske cikluse (Primorska krajina in njene starožitnosti, Srečanja z naravo, Zapuščene domačije, Utrinki in veliki čas), v katere je Podobnik zajel tri desetletja svojega tenkočutnega opazovanja. Monografija ga kaže kot zagovornika čiste fotografije in avtorskega pristopa v fotografski temnici. Fotografsko delo Rafaela Podobnika je v obsežnem besedilu razčlenil Janez Kavčič, ki je pripravil tudi povzetke za prevode (v angleščino je prevedel Marjan Golobič, v nemščino Doris Debenjak, v italijanščino pa Lea Caharija), poetično obarvan uvod je prispeval Rafael Terpin, sicer pa je pri ureditvi knjige in pripravi dokumentarnega dela sodeloval tudi sam avtor (oblikovanje Sergej Ciani). Knjigo velikega formata s 184 stranmi je založil Mestni muzej Idrija, fotoiite je izdelal Gorenjski tisk iz Kranja, delo pa natisnila Grafika Soča iz Nove Gorice. Izid so omogočili Kulturna skupnost Slovenije, Mestni muzej in Kolektor iz Idrije. Svoje kakovostno delo je Rafael Podobnik med drugim potrdil tudi na 8. razstavi jugoslovanske fotografije Pokrajine 89 lani jeseni v Kranju, kjer je prejel prve nagrade za posamezno fotografijo, za kolekcijo diapozitivov in za najboljši diapozitiv slovenske pokrajine. Branko Soslč (Dela) Spremembe na Haloški poti_ Četrto izpopolnjeno izdajo Vodnika — Dnevnika Haloške planinske poti Bori— Donačka gora je izdalo in založilo Planinsko društvo Ptuj, in sicer v 1000 izvodih. Ponatis so sofinancirali Zveza turističnih društev občine Ptuj, Zveza te-lesnokulturnih organizacij občine Ptuj in z reklamo Emona Merkur Ptuj ter Kmetijski kombinat Ptuj. Dopolnitve je na predlog markacijskega odseka pri PD Ptuj vnesel Tone Purg, Stojan Kerbler pa je ponovno posredoval fotografije. Tiskala je tiskarna NlSRO Varaždin. Vsi drugi podatki so identični s prejšnjo izdajo. Ponatis je bil nujen v glavnem Iz dveh razlogov: prejšnje izdaje so pošle in na terenu je prišlo do nekaterih bistvenih sprememb. Lanskoletna ujma, ki je prizadela številne prebivalce Haloz in na več mestih spremenila podobo krajine, je pretrgala tudi Haloško planinsko pot. Lesen most je na primer potok Peklača odnesel (kmetija Letonja v Doieni). Most ni bil obnovljen in planinsko pot je bilo potrebno speljati tako, da prečka potok Peklačo nekoliko nižje prek betonskega mostu. Tudi nekaj drugih sprememb je bilo. Na Borlu je okrepčevalnica dobila novega lastnika (Kocjan), v Hrastovcu je odprto gostišče Svabovo (Kmetijski kombinat), kmečki turizem Emeršič obratuje z zmanj- šano zmogljvostjo, na novo je odprto lapo obnovljeno gostišče Gorca (Kmetijski kombinat), na poti proti Dežnemu je vreden ogleda viničarski muzej, na Rodnem vrhu naj bi bil že za dan republike odprt Mladinski dom v nekdanji šoti. Vse te novosti, spremembe in dopolnitve so vne-šene v četrto izdajo Vodnika-Dnevnika. S tako dopolnjenim Vodnikom in z obnovljenimi markacijami bodo planinci z lahkoto prehodili in tako dodobra spoznali ta de! slovenske zemlje in ga po svojih sposobnostih In možnostih odpirali svetu. Potrebno bi bilo, da bi tudi vsi drugi obiskovalci Haloz imeli do ljudi, do narave in njenih dobrin pristno planinski, ne pa pobalinski ali celo žaljiv odnos. Pred leti je namreč poln avtobus »planincev« skoraj obral vinograd na Jan-škem vrhu. Ce se bodd namreč dogajale take stvari, potem se bodo Haiožani še bolj zaprli vase in skrili svoje bogastvo, vsi drugi pa bomo oropani čudovitih doživetij neponovljivih naravnih lepot in srečanj z ljudmi, ki tod živijo in delajo. Kristina Sa m peri-P u rg Potovanje, ki nima konca Nikdar ne prideš na konec poti, do tistega končnega, absolutnega cilja, ki si ga zastavljaš v vsej svoji človeški nečimrnosti. Smo pač ljudje, večno upajoča bitja, iskalci neznane sreče, ki pa jo ves svoj vek uživamo le po drobcih. Tako bi lahko razumeli sporočilo tretje knjige našega uglednega alpinista Vikija Grošlja, ki ji je dal pomenljiv in zgovoren naslov Prehodil bi svet za en sam nasmeh. Tudi v tej knjigi, kot v prvih dveh, se Grošelj vrača h goram, k svoji veliki, če ne morda kar največji ljubezni, pogosto težje osvojljivi od ženske. Tokrat spominsko posega k najvišjim goram vseh celin, katerih osvajanje mu je bistveni curriculum vitae in predstavlja poleg »akcije 8000 ptus«, v kateri Grošelj namerava osvojiti vseh štirinajst himalajskih osemtisočakov, enega od najzahtevnejših alpinističnih projektov sploh. Evropski Mont Blanc, azijski Mt. Everest, Afriški Kilimandžaro, ameriška Aconcagua in Mount McKinley, avstralski Mount Kosciusko, s temi vrhovi je že poravnal račune; zdaj ostaja še velika, vendar prav gotovo uresničljiva želja — Mount Vinson na daljni Antarktiki, kamor je poln hrepenenja nekoč že zrl z južnih oba! Nove Zelandije. Grošelj je tipičen potopisni pisatelj, ki se ravna po metodi — doživeti, urediti vtise, napisati. Zato je njegovo pripovedovanje še vedno živo doživljanje, brez sicer žlahtne patine odmaknjenega spomina, ki pa nikoli nI toliko zanesljiv, da bi pripovedovanje povsem ustrezalo dejanskemu dogajanju. Spomin je namreč tista čudežna posoda, v kateri ostanejo predvsem lepe stvari, trpljenje gre najpogosteje v pozabo, sreča, denimo na vrhu gore, pa sčasoma postaja večja in večja, vse tja do komaj verjetnih razsežnosti. Zato Grošelj piše hitro in sproti; najpogosteje seže po peresu že v letalu, ko se vrača domov. Zapisuje si vsako podrobnost, ki nam potem, dograjena, spregovori iz knjige. Vse, kar se mu na poti zgodi, se potem kot na filmu odvrti tudi pred bralcem, včasih tako dobesedno, da tiste, vajene leposlovnega branja, to skorajda moti, ker pogrešajo, dejal bi — ii-terariziranje pripovedovanega. Tudi reportažni [potopisni} zapis je nameč lahko literatura in tisti najboljši to tudi so. Seveda sem daleč od namena, Vikiju Groš-Iju to njegovo metodo očitati kot preveč površinsko, zato pa ga uvrščam med tiste naše planinsko alpinistične pisatelje, ki jim pripovedovanje temelji na dejstvih, na faktografiji, na memoriranju. Za razliko, denimo, od izrazito kontemplativ-nega, v sebe iščočega Danila Cedilnika ali linearno briljantnega Nejca Zapiotni-ka. Naj bosta to le dva primera. Vikija Grošlja bi lahko uvrstili ob bok kakemu Klementu Jugu tako po siogu pisanja kot po življenjskem vodilu: osvojiti čim več, splezati na Čim več vrhov. Je pa še neko, morda bistveno vodilo, ki kot Ariadnina niti pelje bralca skozi knjigo: Grošljev poudarjen odnos do alpinizma, do vsega, kar je s tem alpinizmom v zvezi. Odnos, ki nas prepričuje, da je alpinizem Grošljev način življenja, njegova »way of tife«, s katere še nikoli ni sestopil in tudi v prihodnje ne namerava. Zato bo potreboval predvsem veliko sreče, ki pa mu je zvesta sopotnica, kar v veliki meri pripoveduje tudi ta knjiga. Mitja Košir Čopovo Kraljestvo Zlatoroga_ Med pogovorom so se Julijci utapljali v večeru in megli. Jaka Čop iz Rodin seveda v vsakem trenutku ve, kakšni so. Od daleč jih gleda vsak dan, s fotografskim aparatom pa jih je prehodil tolikokrat kot doslej nihče. Vse njegove poti, dolge ure čakanja za en sam posnetek so dale štiri knjige. Od leta 1962 do 1972 so izšli v Črno belih fotografijah Svet med vrhovi, Raj pod Triglavom in Viharnikl, pred kratkim pa v spomin Jakobu Aljažu Kraljestvo Zlatoroga. Čeprav so bile prve Čopove knjige razprodane, za Kraljestvo Zlatoroga dolgo ni našel založnika, saj je šlo za precejšen denar. Zagotovo je še ne bi bilo, če je ne bi v samozaložbi izdal France Stele 131 iz Komende (sozaložnica je Mladinska knjiga, Svet knjige). Izid knjige, ki jo je Moškričeva tiskarna natisnila v 4000 izvodih, pa so s prednaročili 1300 knjig omogočile številne slovenske delovne organizacije. Prvi del knjige je pravljica Zlatorog, ki jo je pred 112 leti napisal Rudolf Baumbach, Nemec, ki je rad hodil v naše hribe. Leta 1886 jo je v slovenščino prevedel Anton Funtek, v knjigi objavljena pesnitev pa je z dovoljenjem založnika vzeta iz knjige Zlatorog, ki je leta 1968 izšla pri založbi dr. Rudolfa Trofenika v Münchnu. Pravljica je ilustrirana z reprodukcijami akvarelov slikarja Rudolfa Kogeja, ki so shranjeni v Trentarskem muzeju, povzetek pravljice in podpisi k fotografijam v angleščini in nemščini so delo dr. Dušana Čopa iz Ljubljane, fotografije Jaka Čopa (Matjaž Kmecl jim v uvodnem besedilu v knjigi pravi »Čopova fotografska pesem«) pa zajemajo okolico Bleda, Bohinj, okolico Tolmina, Trento, okolico Bovca. Planico, Vršič, Krnico, Gozd Martuljek in Triglav. Pred besedilom pravljice je fotografija Zlatoroga, narejena po izvirni fotografiji, ki jo hrani planinski muzej v Münchnu. »To je planinski kozel, samotar, to je Jaka,« je pokazal na sliko Čopov dolgoletni prijatelj France Kreuzer, tudi amaterski slikar in inovator s Koroške Bele (z Jakom sta sicer iz »ta bolš letnika«, torej 1911). France Stele pa ga je v knjigi opisal takole: »Večeri se. Za daljnim, tihim robom izginja Svetloba. Na grebenu čaka mož, da v svojo kamrico ujame še zadnje žarenje.« Jaka Čop je po vaseh in hribih v Julijcih desetletja hodii sam, pri tem pa spoznat veliko ljudi, tudi prijateljev. Zlasti veseli so ga zmerom bili Trentarji. Skoraj neverjetno se zdi, da je toliko obhodil brez avtomobila, le z avtobusom in peš. Zadnji čas se je to sicer precej spremenilo, saj Je sopotnik v avtomobilu Francija Kolmana, mojstra fotografije, upokojenega v begunjskem Elanu, Pri delu si nista tekmeca. »Njega zanima strogo umetniška fotografija, jaz pa delam bolj panoramske slike,« pravi Jaka. Zlatorog ga je uročil že zdavnaj, najbrž takrat, ko mu je oče, Bohinjec, prvič pokazal Zlatorogovo rožo, kot so domačini rekli (lovci so jo imenovali gamsovo rožo) alpskemu pečniku. Pravljico o Zlatorogu, povezano s fotografijami narave, pa Jaka Čop še zmerom pripoveduje po številnih slovenskih krajih in v zamejstvu. Imel je po pet, šest predavanj na dan, nekoč celo sedem, pravljico pa je slišalo že okoii 50 000 Šolarjev. Pri nas poznamo tri pravljice o Zlatorogu, o katerem je pesnit tudi Anton Aškerc. Tista, ki jo pripoveduje Jaka Čop, izvira iz Mojstrane, v bohinjsko je vpleten Zeleni lovec, v trentarski pa nastopa Krivopetnica. Jaka Čop zna pripovedovati, zato ni čudno, da ob koncu pravljice marsikateri otrok vpraša: »Kaj pa je bilo potem z Zlatorogom?« Jaka pa mimogrede poskrbi, da poslušalci zvedo tudi druge stvari. Pokazal ja risbe in pisanja, ki so mu jih po njegovem obisku poslali otroci s podružnične šole v Podljubelju: »Jaka Čop je rekel, da ne smem metati odpadkov po gorahl« Tako je zapisala Verena, Fotografije v knjigi so izbor daljšega obdobja, obdobja barvne fotografije, nekaterih sicer zanimivih diapozitivov pa ni mogel uporabiti, ker jih je že načel zob časa. Jaka Čop ima pripravljenih tudi 300 fotografij za knjigo o Trenti (nima pa še besedila), ki jo slika vse od leta 1945. Direktorica delovne organizacije Triglavski narodni park Marija Zupančič-Vičarjeva je povedala, da bodo poskušali, da bi knjiga o številnih obrazih Trente izšla ob odprtju njihovega informacijskega centra v Trenti. Vlasta Feie (Delo) Planinstvo v Savinjskih novicah Pred nami je mesečnik Občinske konference SZDL Mozirje »Savinjske novice«. Po zaključku ieta je prav, da polistamo po njem: ne toiko zato, da bi ugotavljali, koliko dogodkov s področja planinstva je bilo zabeleženo (bilo jih je veliko), temveč da opozorimo na pomembne prispevke s področja zgodovine in kulture. Na tem področju največ piše in predstavlja stare dokumente prof, Peter Weiss, ki je že I. 1986 predlagal, da je potrebno ponatisniti »Savinjske Alpe« Frana Kocbeka. Misel, ki jo ne znamo, nočemo ali ne moremo uresničiti. Že leta 1985 je P. Weiss objavil prevod potopisa Janeza Antona Zupančiča »Izlet iz Celja v Solčavo«, ki je prvič izšel leta 1816. Ta potopis lahko štejemo za enega od prvih potopisov v naš planinski svet, ki je romantičnega Zupančiča popolnoma prevzel. Nato je predstavil Baltazarja Hacqueta, ki je Zgornjo Savinjsko dolino opisal v delu »Opis zemeljske površine vojvodine Kranjske«, lil. del (izšel je leta 1778). Pohvalno je, da je Hacquet v svojih delih pisal domača, to je slovenska imena krajev, skozi katera je potoval (uporablja npr. Ime »Gorni-grad oder Oberburg«), Temu sestavku je sledil sestavek »Seid! v spodnještajerski Švici«. Najboljše Seid-lovo potopisno delo je drugi del knjige »Potovanje po Tirolskem in Štajerskem«, ki je izšla leta 1847. Toda že prej, leta 1837, ko je še poučeval v Celju, je izšel njegov spis »Spodnještajerska Švica«, v katerem opisuje potovanje iz Celja skozi Savinjsko in Logarsko dolino do slapa Rinka z vzponom čez Škarje na Ojstrico. Ta pokrajina je Seidla tako očarala, da jo je imenoval »Spodnještajerska Švica«. Leta 1987 je prof. Weiss objavil spis »Eb-hardtovo Potovanje v Logarsko dolino«, V šestih nadaljevanjih nam je prof. Weiss omogočil, da smo s Ferdinandom Ebhard-tom, avstrijskim oficirjem, prehodili pot iz Železne Kaple na Koroškem v Logarsko dolino in potem do Mozirja. Potopis je izšel leta 1896 in je prvi in menda edini opis poti s koroške strani. Posebno vrednost ima tedanji opis Logarske doline, ki je preveden v Savinjskih novicah. Letos praznujemo sto let, kar je leta 1890 izšla knjiga o Štajerski kot štirinajsta knjiga zbirke Avstro-Ogrska v besedi in sliki. Ta zbirka je bila ob svojem nastanku nekaj takega, kot je danes Enciklopedija Slovenije. Avtor Franc llwof je med drugim zapisal: »Na triplex confinium štajerske, Koroške in Kranjske se dvigajo Solčavske planine, podobne gradu na pečini, in varujejo v svojem naročju veličastne naravne prizore in nudijo s svojih vrhov prekrasne razglede...« Lani smo lahko v Savinjskih novicah prebrali, da je leta 1836 obiskal Zgornjo Savinjsko dolino botanik in paleobotanik Franz Unger. Iz delnega prevoda njegovega potopisa vidimo, da je opisal starodavno tiso pri Solčavi in sklepal, da je stara več kot tisoč let. Prof. Weiss v opombi navaja, da je to prvo opozorilo na starodavno tiso, ki jo lahko še danes občudujemo. Zanimivo je, da Slovenski biografski leksikon pri Ungerju ne navaja tega dela, ki ga lahko preberemo v Savinjskih novicah. V reviji, ki je objavila ta potopis, je tudi ena od prvih upodobitev Igle, Ob vsem tem naštevanju dnevniških zapisov in potopisov ne moremo mimo sestavka o Johannesu Frischaufu; prav tako je preveden odlomek iz dela Die Sanntha-ler Alpen (Savinjske Alpe), ki je izšlo leta 1877. V Savinjskih novicah je zelo opazno delo publicista Aleksandra Videčnika iz Mozirja, ki je prelistat glasilo »Nova doba« in iz njega marsikaj objavil tudi o planinstvu. Dne 13. 9. 1919 je bilo na primer objavljeno: Savinjska podružnica SPD naznani, da se dne 16. septembra zatvori Frise h au (o v dom na Okrešlju in Pisker-nikova hiša v Logarski dolini...« Tudi delo Frana Kocbeka je pustilo sledove v številkah Savinjskih novic. Če pustimo ob strani njegovo neizmerno delo za slovensko planinstvo, zapišimo, da je leta 1B87 izdal »Pregovore, prilike in reke«,. Tudi tako je dokazoval slovensko prvobitnost naših planin. V predgovoru je zapisal, da so pregovori ogledalo narodovega mišljenja, odkrivajo značaj ljudstva bolj kot dolga opisovanja. V nekaj številkah Savinjskih novic smo lahko spoznali tudi znamenite Zgornje- savinjčane. Poleg Frischaufa in Kocbeka najdemo med njimi tudi Josipa Tominška in Frana Tominška, ki je bil drugI predsednik Slovenskega planinskega društva (1908—1932) in o katerem je Peter Weiss zapisal, da ga je treba zaradi položaja, ki ga je imel kot predsednik SPD, šteti za enega od najučinkovitejših branilcev slovenstva pred ponemčevanjem v začetku tega stoletja. Savinjske novice torej skrivajo obilo zakladov; na nekatere opozarjajo te vrstice. Predvsem pa dokazujejo, da je v Zgornji Savinjski dolini že od nekdaj živel trden slovenski živelj, kar priznavajo tudi nekateri našteti potopisci. Pisali so sicer v nemščini, vendar so opozorili na to, da tu živi slovenski narod. Franc Ježovnlk Poti po dopustniških otokih Zahodni Nemci, ki so skoraj gotovo največji svetovni popotniki, že dolgo ne hodijo na dopuste, niti na poletne, na katerih bi samo poležavali po plaži in se kopali, ob večerih pa se nemara zabavali. Velika večina prebivalcev Zvezne republike Nemčije si izbere tak dopust-niški cilj, da družina preživi zares pestre počitnice, precejšen del tega prostega časa pa je vsekakor namenjen potovanjem, raziskovanjem in odkrivanjem novih zanimivih predelov. Nemški založnik Hans Losse (Birkenweg 5, 2160 Agathenburg) je za nemško govorno področje izdal vrsto knjig, ki opisujejo pogoste poletne dopustniške cilje Nemcev, predvsem v Sredozemlju in Atlantiku blizu evropske in afriške obale. Tako so med drugim izšli vodniki po Madeiri, Gozu, Malti, Cominu, Tenerifi, Gomeri, Gran Canariji, Fuerteventuri in Lanzarotu, Ibizi in Formenteri, Mallorci, Kreti, Krfu, Samosu, Rodosu, Cipru, Korziki, Pirenejih in Turčiji. V vsakem od njih so podrobno opisane možnosti za avtomobilske Izlete, poleg tega pa nadrobno še možnosti za planinske ture, ■izlete, potepanja po pokrajini in možnosti za piknike. Tako s pomočjo takega vodnika nI mogoče spoznati samo znamenitosti, ki jih lahko vidi vsak avtomobilst, ampak tudi kulturne in drugačne posebnosti, ki so odmaknjene od velikih cest In ki jih je mogoče videti le, če vzamemo pot pod noge. Popotniške možnosti so v teh vodnikih še posebno natančno popisane: vse kolikor toliko zanimive peš poti, vse znamenitosti ob njih, vsi načrti zanimivih krajev ob njh. Poleg tega je v vsaki knjižici tudi dokaj natančen zemljevd in dolga vrsta fotografij, ki vizualno predstavijo tisto, kar naj bi videl popotnik na tem delčku kopne zemlje. Opisane so tudi botanične in zoološke posebnosti pokrajine, s kakšnim vremenom je mogoče računati na 133 poti po teh predelih, kakšne so možnosti za prenočevanje tudi v turistično manj znanih predelih, kaj mora imeti popotnik s seboj in na sebi na takšni poti — in še cel kup drugih nasvetov, ki jih potrebuje tujec v neznani pokrajini. Na takšne možnosti sestavijalci naših turističnih vodnikov pogosto pozabljajo: kot da bi vsi ljudje prišli samo v en kraj in kot da jih okolica sploh ne bi zanimala. V Jugoslaviji in Dalmaciji pa je možnosti za alternativni turizem (kamor sodi tudi planinstvo) kar precej. Društvena glasila 2e večkrat smo ootožili, da niti Planinski vestnik niti Planinska zveza Slovenije ali njen izdajatejsko založniški svet ne vesta, katera slovenska (in jugoslovanska) planinska društva Izdajajo svoja glasila. To bi lahko pomenilo, da niti v uredništvih teh glasil ne prebirajo Planinskega vestnika, kajti sicer bi se prav gotovo odzvali želji planinske krovne organizacije, da v osrednjo slovensko planinsko knjižnico, kjer se stekajo vse planinske publikacije, naslovljene na PZS ali PV, pošiljajo po izvod svojega glasila. Tako bi lahko v Planinskem vestniku redno poročali o teh glasilih in iz njih povzeli ali ponatisnili za širšo slovensko planinsko javnost zanimiv prispevek ali poročilo o društveni dejavnosti. Zdaj pa pač objavimo, kar dobimo. Vendar ponovno prosimo vsa društva, naj nam pošiljajo svoja glasila; v centralni planinski knjižnici bodo v dobri družbi. Dobili smo zadnje tri številke Informatorja Planinskega društva Viharnik, zadnji dve lanski in prvo letošnjo, ki je večidel posvečena društvenemu rednemu letnemu občnemu zboru (ki je med tem že bil sredi februarja). Iz poročila upravnega odbora (ki ga je podpisal Polde Štukelj) je videti, da so Viharniki, ki ietos praznujejo 1&-tetnico delovanja in štejejo 503 člane, od tega 75 pionirjev in 43 mladincev, dokaj delovno društvo, katerega dejavnost je bila lani usmerjena predvsem v organizacijo izletov, turnosmučarskih izletov, poletnih taborov, tovariških srečanj, v usposabljanje planinskih in mladinskih vodnikov, markiranje in urejanje planinskih poti In Izdajanje glasila Informator. Urejata ga Marinka Petančič-Jecelj in Vlado Kovač, lani pa je izšlo šest številk. — Nobenega dvoma ni, da je to zelo s srcem urejano glasilo, ki posveča največjo pozornost društvenim izletom in drugačnim družabnostim, hvalevreden pa je humor, ki obarva vsaj delček vsake Številke. Čeprav ne vemo za ozadje izdajanja te publikacije, sklepamo, da nima nič prizadevnejših sodelavcev kot druga planinska društvena glasila, le urednika sta 134 vztrajnejša kot v drugih društvih — in zato lahko to denarnim razmeram primerno razmnoženo glasilo redno izhaja v dovolj velikem obsegu in društvenemu članstvu primerni nakladi. Šestindvajseta številka Našega planinca, glasila PD Dol pri Hrastniku, ki je izšla pred novim letom, je največji del posvečena organizacijskim zadevam društva in Zveze. Medtem ko predsednik društva v svoji novoletni želji planincem trka na zavest vsakega člana posebej, naj zastavi vse svoje sile za ohranitev narave ali za izboljšanje stanja tam, kjer je že treba biti plat zvona, trije delegati PD Dol, ki so se udeležili lanske skupščine PZS v Ljubljani, nadvse kritično razmišljajo o tem zasedanju. Sprašujejo se, ali je bilo za tako skromno udeležbo krivo samozadovoljstvo nekaterih planinskih društev ali pa jim niso bila všeč izhodišča treh predsedniških kandidatov, s katerimi se niso strinjali. Menijo, da »mora planinstvo na Slovenskem dočakati svojo stoletnico vsebinsko bolj bogato, bolj prilagojeno mladim in njihovim novim dejavnostim, organizacijsko mora bolj poskrbeti za nadaljevanje velikih alpinističnih uspehov, ki so nas pripeljali v svetovni vrh«. — Vendar nam je, kot pišejo delegati PD Dol, »srečno naključje in razumevanje, povezano z odgovornostjo do slovenskega planinstva, v tej situaciji namenilo vršilca dolžnosti predsednika PZS Jožeta Dobnika, ki bo gotovo pripeljal našo stvar do izredne skupščine, na kateri (in tudi že pred njo) si bomo morali povedati še marsikaj, da se izognemo sedaj zamaja-nemu ugledu PZ5.« — To številko Našega planinca so dobro uredili Franc Klemen, Drago Kozole, Božena Tušar ln Milan Ča-dež in jo v 200 izvodih razposlali članom, ki jih to društvo šteje 1154. Čeprav je prispevek o obnašanju v gorah in planinskih kočah objavljen bolj proti koncu lanske zadnje številke glasila PD Hrastnik »Naša pota«, ker so strani v začetku pač posvečene konkretnejšemu društvenemu delovanju, predvsem izletom in planinskim shodom, s tem nič ne izgubi na teži. Uredniški odbor (pod člankom sicer nepodpisan, pa vendar: Anton Sai-mič, Vojko Zupančič, Srečko Siapšak, Alojz Kovač in Gizela Greben) postavlja vrsto retoričnih vprašanj; Ali smo se kdaj vprašali, kakšen delež imamo v planinski oganizaciji in kako ga opravljamo, če sploh ga? Kako se obnašamo, ko gremo v gore? Koliko sami prispevamo, da postajajo nekateri planinski domovi navadne gostilne? Ali se dovolj trudimo, da pokažemo svoj vpliv, vzpostavimo v domu planinsko vzdušje in klubski odnos? — Poleg tega apelira na obiskovalce gorskega sveta, naj ga ohrani neomadeževa-nega. — Seveda društveni člani niso spregledali duhovite Basni o izvršnem odboru PD Hrastnik v sliki in besedi, ki jo je »zložil« »kot posebno novoletno darilo samo za pridne člane PD Hrastnik« Boy {ali je to Bojan Kraus?). V začetku novembra je Izšla 8. številka 2, letnika informativnega biltena članov PD Onger iz Trzina Vongrčkl, glasila, ki pod urednikovanjem A. Čičerova, A. Česna in M. Planko izhaja v 200 izvodih »po potrebi«. Enako kot 7. številka se tudi ta velik del ukvarja z društveno odpravo na Kilimandžaro (ki se je med tem že vrnila domov in se lahko pohvali s popolnim uspehom), deloma pa tudi z drugačnimi društvenimi dejavnostmi. O popotnlški dejavnosti, gozdnih učnih poteh, hoji In družabnostih pri popotni-štvu (ki ga velik del gojijo tudi gozdarji kot pobudniki za markiranje obeh evropskih pešpoti po Sloveniji) pripoveduje zadnja lanska številka Obvestil, 25. po vrsti, ciklostirana publikacija, ki jo izdajata Komisija za evropske pešpoti pri PZS in Skupnost ustanoviteljev evropskih pešpoti v Sloveniji, razmnožuje in razpošilja pa Turistična zveza Slovenije. — Kot kaže, je po otvoritvi druge evropske pešpoti skozi Slovenijo, E-7 YU z zahoda na vzhod naše deželice, postala ta pot »moderna«, saj ji je posvečenih več zapisov. Vsaj tri novice iz te publikacije {če ne še kakšna več) so zanimive za širši krog (tudi) planincev: da bo pred začetkom letošnje popotniške sezone na E-7 YU ta pot dodatno označena tudi z mednarodnimi tablicami Atlantik-Pireneji-Gardsko jezero-Slovenija, da je Evropska popotni-Ska zveza konec lanskega leta v Belgiji sprejela sklep o ustanovitvi evropske popotniške značke, za pridobitev katere bo treba najverjetneje v najmanj dveh deželah (državah) prehoditi najmanj 300 kilometrov, in da je konec lanskega julija skupina 23 popotnikov-planincev iz Avstrije v komaj šestih dneh prehodila celoten slovenski del evropske pešpoti E-S od Ivnika do Kastava in pri tem vsak dan premagala razdaljo približno 45 kilometrov, saj jim to pot ni šlo za najpomembnejše popotniško vodilo, da bi namreč spoznali na poti ljudi in deželo, ampak da bi v čim krajšem času prišli do cilja. Tako kot te popotnike je treba občudovati skupinico slovenskih popotnikov, ki že vrsto iet dvakrat letno poskrbijo za izid ciklostiranih Obvestit o svoji dejavnosti. M. R. Kulturna zgodovina Matterhorna Knjig o gori vseh goré, o Matterhornu, je skoraj toliko kot sproženih kamnov na njegovih štirih grebenih in v njegovih štirih stenah. Letos, ko bodo proslavljali prvi pristop na ta 4477,5 metra visok vrh že stopetindvajsetič, se bo tej zbirki knjig pridružila še katera. Cele tri leta je baselski umetnostni zgodovinar Werner Jehle zbiral vse mogoče upodobitve te gore, najbolj znanega zaščitnega znaka Švice, ki so se ohranile. Nato je iansko poletje odprl v baselski galeriji Llttmann razstavo o tej najlepši »vzpetini« Alp. »Nedolžno to goro ne more nihče več gledati, pa naj jo gleda s kakršnimikoli očmi,« je napisal Jehie v katalogu. »Človek jo namreč gleda skupaj s tistimi, ki so jo gledali že pred dvesto leti, ki so jo slikali in fotografirali, hodili in plezali nanjo, jo opisovali in občudovali, se je bali, jo fllmali in dobesedno obletavali.« Šele leta 1800, kot sklepa Jehie, so ta ostrorobi štiri tisočak zavestno začeli jemati resno, in sicer po Napoleonovem vojnem pohodu v Egipt. Da so leta 1983 v okviru neke reklamne akcije spravili v neposredno povezavo piramide iz Gtz in piramido iz Zermatta, torej ni presenetljivo, ampak le »konsekventno«. Katalog, ki je zdaj pred nami, kaže celotno paleto, ki pride pri Matterhornu do izraza, od alpinističnega življenjskega cilja do objekta za reklamo. Besedilo, ki je deloma prevedeno v angleščino in japonščino (se že ve zakaj), je polno pojasnil, nič manj zgovorne pa niso številne Ilustracije. druiftwen® Gi©¥Dce V spomin: Petra Erjavec V teh brezsnežnih zimskih dneh mineva leto dni, odkar je v hladnem popoldnevu, ki se je nagibal v večer, Petrina misel zaplavala med gorami. Njeno življenje je ugasnilo tam, kjer se je pričenjala njena ijubezen do njih. Ze majhna deklica jih je občudovala; zvabile so jo in prevzele, sčasoma pa je spoznala neustavljivo slo, za katero vemo samo tisti, ki jo okušamo. Kaj je lepšega kot trenutek, ko po napornem vzponu stisneš prijatelju roko in se srečaš z očrnil Tedaj ni več prostora za besede... Obstaja le še najgloblja bit, občutek svobode in zmage duha nad telesom. Usoda je od nje zahtevala popolno zlitje z naravo, ki ga nikakor ne moremo dojeti. Spomin nanjo hranijo vrhovi Savinjskih planin, zelene trate, osamelci na viharnih pobočjih in skrito cvetje v skalnih razpokah. Iskren pogled, nasmeh in prijaznost bomo za vedno nosili v srcih alpinisti Zgornje Savinjske doline. M II a Storgel ■ y. . - ; V spomin Ivetu Subicu (1922—1989)_ Skromnega, plemenitega akademskega slikarja, rojenega v Poljanski dolini, naslednika slavnih slikarjev Janeza in Jurija Šubica, predvsem opevamo in poznamo kot slikarja velikega formata, kajti slikar Ive Šubic se nam je vedno približal v okviru planinskih slikarskih kolonij, v siikanju gorske krajine, pomoči planincem v pripravi likovnih stvaritev, s katerimi smo si bogatili kulturno vrednoto planinstva. Se posebno zadnja leta je ustvaril dela velikega formata, in sicer gorâ, ko je s posebno intimnostjo in skrbnostjo izdelal olja Ponc, Jezerskih gora. Stene (Triglav) ... Smrt petkratnega zmagovalca Everesta_ Eden [zmed najbolj znanih Serp, 33-letnl Sundare, je 17, oktobra lani končal svojo življenjsko pol, vendar na v goiah, temveč v eni Izmed divjih himalajskih rek. Rodil se je v vasici Pangboče pod Everestom, ki ga Je v svoji karieri visokogorskega nosača osvojit kar petkrat. Prvič Je bil na vrhu leta 1979, potem pa še v letih 19S1, 1982, 1SB5 in 19SB. Kratek čaa pred nesrečo le Izjavil, da bo čez dve teti končal s plezanjem in z delom po gorah ter se zaposlil kol inštruktor v Šoli. Nepalska planinska zveza Je Izjavila, da [e smrt Sundareja velika izguba za njihovo deželo, še posebej pa za äerpovsko ljudstvo. Ive Subie: Slena; olje, 1969 Ive bo ostal med Slovenci kot zelo svetel lik človeka, ljudskega, delovnega, pravega partizana iz ene od najpretresljivejših partizanskih bitk v letu 1942 v Dražgošah. □ rez kompromisa je partizanstvo in delo prenesel v likovno ustvarjalnost, to ustvarjalnost pa v okvire, dostopne delovnemu človeku. Slovensko vrhunsko slikarstvo je vnesel ne samo v jugoslovanski prostor, ampak tudi v bližnje zamejstvo in širni svet. Za Ivetom bo vsekakor ostala praznina, velika praznina tistih ljudskih likovnih stvaritev od kalinov, sinic, sprostitvenih tihožitij, portreti stike, ilustracij, do velikih likovnih del planinske krajine, pa tudi od gratike, akvarelov in olj do fresk. Likovna dediščina Iveta Subica bo vsekakor del trajne, neizbrisne obogatitve kulturnega dela slovenskega planinstva. Franc Ekar Društveni večer SPD Gorica Planinci, člani, prijatelji, rekreativci in jamarji so se po dolgem času 11. januarja spet srečali na društvenem večeru Slovenskega planinskega društva Gorica v prenovljenih udobnih ter okusno in funkcionalno opremljenih prostorih knjižnice »D. Feige!« v poslopju nekdanjega Šolskega doma v Gorici. Čeprav so pesimisti že pred leti napovedovali žalosten konec takšnih družabnosti, češ da pu- büke to ne zanima več, je bila čitalnica pretesna in je zmanjkalo stolov. Pesimisti so govorili, da so mimo »čitalniški« čast, ko so se naši ljudje zbirali na po-dobrih društvenih večerih in sledili strokovnemu predavanju ali pogovoru o društvenem delovanju ob prikazovanju diapozitivov in filmov. Kaže pa, da so se ljudje končno naveličali neslanih in puhlih predstav, ki jih televizija stresa v naše hiše. Zato so udeleženci januarskega društvenega večera v Gorici predlagali odbornikom, da bi po nekajkrat v sezoni redno prirejali podobne večere. Po pozdravu podpredsednika društva, po uvodu in napovedi programa je sledil delni prikaz bogatega delovanja društva v pretekli sezoni (okrogla miza o dr. H. Tumi, predavanja prof. Skoberneta po goriških šolah, izleti, srečanja, tradicionalne prireditve, akcije jamarskega odseka...}. Zanimivi barvni diapozitivi so pritegnili pozornost prisotnih. S posebnim zanimanjem so potem sledili predvajanju slik o lanskem pohodu rekreativcev na Triglav. Prof. Aldo Rupel je v svojem značilnem slogu komentiral slike in obenem strokovno opisoval lepote, zanimivosti, težave, pa tudi nevarnosti potf na Triglav. Izrabil je priložnost, da Je podal manj izkušenim planincem nekaj splošnih nasvetov o pripravi, kondiciji, opremi, opazovanju vremenskih razmer in o previdnosti, ko se podajamo na ture. Jamarji društva Kraški krti so prikazali nekaj slik in opisali lepote zlate Prage in jam na Moravskem krasu, ki so jih obiskali na večdnevnem potovanju po Češkoslovaškem. Zanimiv večer se je sklenil v pravem planinsko jamarskem vzdušju s skromno, a precej visoko kalorično zakusko in kozarčkom zlato rumenega briškega. (Primorski dnevnik) Savinjski MDO PD se predstavlja Savinjski meddruštveni odbor vključuje 31 planinskih društev v sedmih občinah celjske regije, in sicer Mozirje. Žalec, Velenje, Celje, Šentjur, Šmarje pri Jelšah in Slovenske Konjice. Gre za naslednja planinska društva: Aero Celje, Celje, Do-brovlje iz Braslovč, Dramlje, Gornji Grad, Ljubno ob Savinji, Luče ob Savinji, Mozirje, Polzela, Prebold, PTT Celje, Rečica ob Savinji, Rogaška Slatina, Sloga iz Rogatca, Slovenske Konjice, Sotčava, Šempeter v Savinjski dolini, Šentjur pri Celju, Šoštanj, Tabor, Titovo Velenje, Vitanje, Vransko, Zabukovica, Zlatarna, Zreče, Zaiec, Železar iz štor, Železničar Iz Celja, Loče pri Poljčanah in Slivnica. Leta 1988 Je bilo v teh planinskih društvih vključenih 13196 članov ali 5.5 odstotka prebivalcev omenjenih občin. Od tega je bilo 7761 odraslih članov in 5435 mla- dincev in pionirjev. Savinjski MDO je kot eden od desetih MDO vključeval 12,4 odstotka članov Planinske zveze Slovenije. Zanimivi so naslednji primerjalni podatki: po številu planinskih društev je savinjski MDO drugi v SR Sloveniji (za ljubljanskim), po številu članstva tretji v Sloveniji (za ljubljanskim in gorenjskim), po odstotku prebivalstva v planinskih društvih četrti v Sloveniji (za koroškim, gorenjskim In zasavskim), po povečanju članstva med letoma 1987 In 1988 na tretjem mestu v Sloveniji (za dolenjskim in zasavskim), med 178 planinskimi društvi v Sloveniji pa je po številu članstva PD Titovo Velenje na petem mestu, Zabukovica na 17, in Celje na 18. mestu. Na območju MDO Je 16 objektov v upravljanju PD, od tega 15 planinskih koč in en razgledni stolp. Vse leto so odprti štirje objekti, drugi pa le v poletni sezoni ali dodatno še ob koncu tedna oziroma ob praznikih. Gre za naslednje objekte: Dom v Logarski dolini, Orlovo gnezdo, Frischaufov dom na Okrešiju, Dom na Menini planini, Antejev bivak na Travniku, Kočo na Loki pod Raduho, Mo-zirsko kočo na Goiteh, Dom na Gori Oljki, Dom na Reški planini, Kočo na Do-nački gori, Stolp na Rogli, Kočo na Kle-menškovi planini. Dom na Resevni, Dom na Paškem Kozjaku in Dom na Homu. Zavetišče Podolševa, Andrejev dom na Slemenu, Koča na Rogli in Dom na Svetini so v upravljanju drugih. Miroslav 2o!nlr Prelomna razmišljanja ob 40-letnici PD Križe PD Križe je z jubilejno proslavo 15. decembra 1989 v osnovni šoli Kokrškega odreda v Križah zaključilo praznovanje ob 40-letnici delovanja planinstva v Križah. Društveni predsednik Ivan Likar je na slavnostnem občnem zboru poročal o delu društva predvsem v letu 1989 in dejal, da je zdaj v društvu 310 članov, 35 mladincev in 153 pionirjev, ki so organizirani v mladinskem odseku v osnovni seli v Križah, ter da društvo gospodari z dvema postojankama, s Kočo na Kriški gori, ki je potrebna celovite prenove, in Planinskim zavetiščem v Gozdu s planinsko rekreacijskim prostorom, do katerega se bo že letos mogoče pripeljati po urejeni cesti, obe koči pa privabljata vedno več planincev in rekreativcev. Pred Kočo na Kriški gori se že več let zbira gradbeni material za obnovo, vendar kljub pomoči T KS, PZS in Zavarovalne skupnosti Triglav manjka še veliko denarja. Odločili so so za gradnjo po delih, da bo tako poslovanje koče nemoteno. Tako so lanskega novembra v novo zgrajen rezervoar spustili prve kaplje dežja in tako imajo zdaj na Kriški gori rezervoarjev za 137 50 kubikov vode. Pri obnovi te koče so opravili več kot 80 voženj s tovorno žičnico in 600 strokovnih udarniških ur. Konec lanskega leta so se po poljskem teiefonu prvič pogovarjali iz Gozda na Kriško goro: kabel je društvu podaril oddelek za ljudsko obrambo iz Tržiča, pri soglasjih so šli lastniki parcel zelo na roke, postaviti je bilo treba le devet drogov (za druge drogove so uporabili drevesa), celotno linijo pa so napeljali v dveh dneh. Ko so prestavili gozdne poti pri Zavetišču v Gozdu, so pridobili nekaj prostora, kjer bodo letos postavili mize in klopi. Društvo posveča veliko pozornost marka-cijskemu odseku in skrbi za društveni podmladek. Pionirji iz PD Križe so lani med drugim obiskali Bistriško planino, Sv. Jakob, Roblekov dom, Javornk, Dom pod Storžičem, Ratitovec, Ljubelj, Tominčev slap in Tamar. Drugi zimski trlmski pohod na Kriško goro je lani v celoti uspel in privabil že tisočega pohodnika. Poleg tega so organizirali pohode na Porezen, Blegoš in Stol ter se udeležili dneva pla- nincev na Vogarju. Za udarnike so organizirali tridnevni izlet Vršič—Prisoj ni k— Razor—Kriški podi—Trenta. Dolžno pozornost posvečajo kriški planinci varstvu gorske narave. Ogromno odpadkov, ki so jih planinci puščali na Kriški gori, so zadnja leta shranjevali za kočo, lani pa so to smetišče počistiti in zasuli. Letos bodo ob poti proti Kriški gori postavili koške za odpadke. S tovorno žičnico so zadnje čase sicer odvažali smeti v Gozd, težava pa jih je od tod spraviti v dolino. — Iz uporabe so v obeh kočah izločili kemična čistila, ki vsebujejo fosfate. Lani so posteljnino prali v dolini, letos pa bodo začeli akcijo »Posteljnina v nahrbtniku«. Nočnina za planinca, ki bo prinesel posteljnino s seboj, se bo zmanjšala za stroške pranja. Na občnem zboru je bilo poudarjeno, da bi morala to akcijo podpret: tudi Planinska zveza Slovenije in jo priporočiti še drugim društvom Poleg tega bodo letos začeli akcijo »V hribih se ne kadi«: salon v Koči na Kriški gori bo namreč odslej namenjen le Spalna vreča, kot si jo je zamislil Inž. Jože Jošt In kot jo predlaga PD Križe: Izdelana je iz bombažne ali platnene tkanine in zložena v nahrbtniku ne zavzema veliko prostora, pa tudi težka nI. Dimenzije je mogoče prilagoditi lastnikovi velikosti. Na levi skici so dimenzije tkanine in mesta za pre- pognitev. Srednja slika prikazuje videz in mesta, kjer je treba tkanino prešiti. V vrečo v zgornjem delu spalne vreče se z zadnje strani vloži zglavnlk, sprednja stran pa se zapre z gumbi ali zadrgo ali se do polovice zašije. Na desni skici fe od strani prikazan položaj zglavnika in odeje v vreči. 70 % 70 BLAU NA MUA. P&/S/TO nekadilcem. — Diesel agregat, ki povzroča hrup In z odpadnimi olji in nafto onesnažuje okolje, bodo letos postavili v poseben prostor, ki ga bodo zgradili, razmišljajo pa tudi o gradnji električne centrale na veter. Ob očitkih nekaterih, da v marsikateri planinski koči kar spodbujajo k alkoholizmu, so na občnem zboru PD Križe povedali, da vsaka draginja preprečuje pijančevanje, kar med drugim že kažejo lanski podatki za Kočo na Kriški gori, kjer se je zmanjšala prodaja vina, žganja in žganih pijač za več kot 40 odstotkov, piva pa za 30 odstotkov. Bajtarji z Velike Planine Gotovo ste že slišali, morda pa tudi sami videli, da imajo na Veliki Planini poleg planšarjev svoj stan tudi tako imenovani »bajtarji«. To so tisti ljubitelji Velike Planine, ki gostujejo v planšarskih bajtah, ko na planini ni planšarjev, to je od začetka oktobra do sredine junija. Naše bivanje se prične z bajtarskim golažem (ki je tudi naš praznik) na prvo soboto v oktobru in konča s tlako — čiščenjem planine konec maja, ko zapuščamo bajtarski stan. Vmes, med začetkom in koncem bajtar-skega stanu na Veliki Planini, pa se dogaja marsikaj. V šolskih počitnicah imajo prednost pa-stirčkove igre, s katerimi se zabavajo otroci; lansko leto je bilo januarja izvedeno edino tekmovanje na naravnem snegu v Sloveniji prav v okviru pastirčkovih iger na Veliki Planini. Tekmovali so seveda naši otroci, za kar so bili nagrajeni in pogoščeni. Februarja si privoščimo pustne potegavščine, ki dosežejo vrhunec na pustnem smuku v maskah, na katerem je bilo lani na smučeh kar 45 mask. Seveda se maske ne smučajo na sodobnih smučeh: pustni smuk je priložnost, da si ogledamo, s kakšno opremo so smučali pred desetimi, tridesetimi in še več leti. Pred 1. majem kurimo kres, na praznik dela pa se pomerimo v najtežji panogi, v turnem smuku, pa naj je sneg ali ne. S smučmi je potrebno preteči več sto metrov, kar je posebno naporno, če ni snega, na kontrolnih točkah pa čimprej zaužiti kakšno štirinajst dni staro žemljo, oster feferon in podobno. Ob koncu turnega smuka se pomerijo v spustu z la-vorjem vse ženske, ki zaradi skromnega zadnjega dela ne sodelujejo v teku na smučeh. Za zaključek zime se spodobi, da izvolimo miss dilco, kar izvedemo s strogo komisijo v Domžalskem domu. Za miss dilco pridejo v poštev predvsem tiste naše baj-tarice, ki lahko s svojimi oblinami napolnijo čimvečje posode. V poletnem času, ko nismo na planini, si vsakdanje življenje lepšamo z izleti, rally-jem in celo skupnim dopustom na morju. Vse to, kar bajtarji počnemo in delamo na Veliki Planini ter v dolini, pa vodi in usklajuje Županstvo bajtarjev, ki ga vodi župan s svojimi odborniki: namestnikom, tajnikom, blagajnikom, kanonikom, kuharjem, dimnikarjem, policajem, propagandistom, markacistom, župnikom, dohtarjem in reševalcem, ki so odgovorni vsak za svoje področje. Delo županstva bajtarjev in župana ocenimo vsako ieto 2. januarja na občnem zboru. Lanskega januarja smo postali celô planinsko društvo, saj poleg za zabavo želimo aktivno in enakopravno delati v Planinski zvezi Slovenije in po svojih močeh prispevati k ohranitvi naravnega parka Velike Planine. Konkretno smo v ta namen že izvedli akcijo obnove Pre-skarjeve bajte, ki je zaščitena kot zgodovinski spomenik izvirnega planšarskega stanu na Veliki Planini, ter bili pobudniki koordinacijskega sestanka vseh, ki jim Velika Planina ne bi smela biti vnemar. Županstvo bajtarjev letos slavi 60-ietnico svojega obstoja, V načrtu imamo, da bi ta jubilej ob pomoči vseh dejavnikov Velike Planine dostojno obeležili. Tone Hladin Povezovanje GRS v okviru Alpe-Jadran? Iz leta v leto živahnejši turistični utrip na Bovškem zvablja med gorske vrhove nad dolinami čedalje več ljubiteljev tega nekoristnega, a tako vabečega sveta. Prav turistični razvoj doline ob zgornjem toku Soče je v mnogočem prispeval, da je razmeroma obsežno območje gora, ki ga s svojo dejavnostjo pokriva postaja GRS Bovec, postalo eno od najbolj obremenjenih pri nas. O tem priča število obiskovalcev, a žai tudi število nezgod v gorah. Število gorskih nesreč, pri katerih so posredovali bovški gorski reševalci, se je med letoma 1988 in 1989 res znižalo s 15 na 11, vendar pa je Število poškodovancev celo večje kot leto pred tem. Tudi poškodbe so bile mnogo hujše, le število smrtno ponesrečenih se je zmanjšalo s 3 v letu 1988 na 2 v letu 1989, Reševalci so se srečavali z reševanji v najrazličnejših vremenskih in naravnih razmerah, vse od nesreč na planinskih poteh in brezpotjih do najzahtevnejših stenskih reševanj. Zadnja leta so vse pogostejše iskalne akcije, kar gre spet pripisati vse večjemu številu priložnostnih obiskovalcev gora, ki o svoji poti v gore nikomur nič ne povedo, gora ne poznajo in so večji del za gore preslabo opremljeni. Ob mraku, poslabšanju vremena, izgubi poti pa se čisto nedolžen izlet sprevrže v pravo moro, ki se prepogosto kon- 139 ča hudo tragično. Gorski reševalci bi seveda lahko v mnogih takih primerih uspešno posredovali, toda izginule je treba najprej poiskati; toda kje iskati — čas pa teče. To so bile osrednje točke, o katerih je tekla beseda na rednem letnem občnem zboru gorskih reševalcev postaje GRS Bovec v Bovcu konec letošnjega januarja. Kot v preteklih letih ostane osrednja naloga GRS preventivno delovanje na gorskem območju, ki ga pokriva, vendar bo pri tem treba najti trdnejše povezave s turističnimi in gostinskimi organizacijami iz soške doline, katerih skupen cilj naj bo manj nezgod in manj iskanj v gorah. Reševalci se zavedajo, da le stalno dopolnjevanje in obnavljanje reševalnih veščin prinaša uspešno, hitro in učinkovito posredovanje v gorskih nesrečah. Žal se znova in znova marsikaj čedalje bolj ustavlja pri denarju. Mimo tega zadnji zbor bovških gorskih reševalcev ni mogel. Kar tri četrtine sredstev, ki jih za uspešno delo na leto nujno potebujejo, z delom In storitvami zberejo reševalci sami. Nabavljeno osebno tehnično in zaščitno opremo vsaj polovično plačajo iz lastnega žepa. Le tako si lahko privoščijo nabavo najsodobnejše tehnične in sanitetne opreme, ki je povrhu še vsa Iz tujine. Poglavje zase je seveda prinašanje te opreme v Jugoslavijo, a tihotapiti jim zaenkrat še ni treba. Kot kaže, bo bovška postaja GRS v kratkem »na cesti«, saj bodo morali zapustiti prostore v stari stavbi osnovne šole; kam bodo šli, predvsem pa kje bodo hranili dragoceno reševalno opremo, ne vedo. Kaj če bi {to se zagotovo ne bo zgodilo) tudi gorski reševalci enkrat le »obljubili«, da bodo »že šli«, ko jih pokličejo na pomoč v gore? Eden od reševalcev je na zboru z grenkim nasmehom pripomnil, da se vrednost nekega dela izraža v plačilu — in tako je tudi delovanje GRS vredno toliko, kot od družbe dobi. Težko je potem razumeti, zakaj razvrščajo gorske reševalce v posebne enote v okviru republiške, pa občinske CZ, pa enot TO: vsi bi jih želeli imeti za svoje. Vznikll, izšolali pa so se ti reševalci znotraj hribovskih vrst v planinski organizaciji, saj je GRS njen »samozaščitni« del. Sredstev za sodobno delovanje slovenske GRS ter seveda postaj GRS pa je tako bore malo! Je že tako, da si naša planinska, pogosteje pa širša družbena srenja zatakne GRS kot dehteč cvet v gumbnico suknjiča, ko je treba paradirati in se postaviti, že naslednji dan pa se taisti cvet bori za življenje v puščavskem pesku... Pod vtisom jamarske nesreče v Breznu velike razpoke pod Črnelskimi vršiči so bovški reševalci podprli pobudo o povezovanju gorskih reševalnih služb v okviru skupnosti Alpe-Jadran. To je ena izmed 140 pobud, ki je nastala v osemdnevnem skupnem garaškem delu naših in italijanskih reševalcev — jamarjev. Resda so bili domači gorski reševalci pri tej reševalni akciji le občasni sodelavci, bili pa so v pripravljenosti, če bi se poslabšalo vreme; vendar podpirajo pobudo, saj nezgode v gorah ne poznajo meja. Zakaj povezovanje GRS in Jamarske re-ševane službe v okviru Alpe-Jadran skupaj? Ker sta italijanska CNSA in jamarska reševalna služba v Italiji organizirana v enotni službi in morajo nastopati enotno. Prav Italijani zato predlagajo tudi z naše strani enoten, skupen nastop obeh služb. Vendar organiziranost ni edini vzrok skupnega nastopa za združevanje — povezovanje; gorske in jamarske reševalce povezuje mnogokaj pri reševalni tehniki, opremi ali medicinski pomoči. Gorski reševalci bovške postaje GRS, med katerimi je 25 članov, 11 pripravnikov in 15 zaslužnih članov, so ob zaključku zbora izvolili nov petčlanski sekretariat postaje, ki bo v naslednjem dveletnem obdobju usmerjal delovanje postaje. Dolgoletni načelnik Silvo Čufer, ki je dvajset iet ustvarjalno in uspešno vodil postajo GRS Bovec, je bil ob slovesu deležen iskrene zahvale celotnega reševalnega moštva ter gostov na zboru za trud, skrb, voljo in delo, ki ga je v tem dolgem obdobju vložil v dejavnost bovške postaje in slovenske GRS. Načelnik postaje GRS Bovec bo posiej Iztok Mlekuž. V uvodu smo napisali, da turistični razvoj na Bovškem zvabija v gore vedno več obiskovalcev, pa tudi število nezgod v gorah narašča. Takole je ob neki priložnosti zapisal eden od starejših slovenskih gorskih reševalcev: »Marsikdo meni, da je čisto naravno: čimveč planincev in plezalcev, temveč nezgod in nesreč. Morda ima prav, da je naravno, nujno pa ni. Manj lahkomiselnosti in predrznosti, več previdnosti in tehnične izurjenosti — pa se bodo zmanjšale subjektivne ln objektivne nevarnosti v gorah.« Boris Mlekuž Razstava planinskih fotografij Ob 90-Ietnici organiziranega planinstva v Srbiji in 40-letnici delovanja Planinsko smučarskega društva Bačka iz Bačke Topole bo to društvo v sodelovanju s Klubom fotografskih in filmskih amaterjev iz Bačke Topole organiziralo v začetku letošnjega aprila 8. razstavo planinskih fotografij in barvnih diapozitivov. Kot tema pridejo v poštev planinski pejsaži, planinski motivi in planinske akcije. Na razstavo sprejemajo črno bele in barvne fotografije, katerih najmanjši format je lahko 20 X 30 centimetrov, največje dovoljeno število fotografij pa je šest. Prav tako je na šest omejeno število barvnih dia- pozitivov, ki jih je mogoče poslati na razstavo, morajo pa biti formata 5X5 centimetrov. V prijavi je treba navesti naslov del, ime in priimek avtorja ter naslov (stopnjo fotografskega znanja) po pravilniku Foto kino zveze Jugoslavije. Olane žirije bodo določili KFF Prizma iz B. Topole, Foto kino zveza Vojvodine in Planinsko smučarska zveza Vojvodine. Najboljšim delom bodo podelili nagrade; eno diplomo za prvo mesto, dve diplomi za drugo in tri diplome za tretje mesto. Zadnji dan, ko bodo še sprejemali dela, bo 1. april 1990. Žirija bo dela ocenila 8. aprila, razstava pa bo od 20. do 30. aprila 1990. Že dan po koncu razstave bodo dela vrnili avtorjem. Dela za razstavo je treba poslati na naslov: Zelezničko Planinarsko Smučarsko društvo Bačka, Bačka Topola 24300, pf 56. Ko je Planinski vestnik prosil za objavo tega vabila na razstavo, je predsednik predsedstva Železničarskega planinsko smučarskega društva Bačka Lajoš Balint dejal, da so kajpada zelo dobrodošla dela avtorjev, ki so člani slovenskih planinskih društev. 95 let PD Radovljica Ko so 10. marca 1895 zavedni in napredni možje z dr. Jankom Vilfanom na čelu ustanovili Radovljiško podružnico SPD, si gotovo niso mislili, da bo njih začeto delo pognalo korenine, ki rastejo že 95 let. Lep in častitljiv jubilej za društvo, ki je nastalo v težkih časih, pre-viharilo skozi dve svetovni vojni, se po vsaki obnovilo in preraslo v društvo z obsežnim ozemljem in 2691 člani. Z jubilejem društva so povezane še 55-letnica alpinističnega in markacijskega odseka, 25-letnica postaje GRS in 15-iet-nica pobratenja s PD Ravna gora iz Varaždina. Zgodovina društva je bila podrobneje opisana v PV 4/1985 ob 90-iet-nici društva, zato je ne bom ponavljala. Za ta jubilej sem si zadala nalogo, da uredim in pregledam zapisnike vseh sej. V arhivu so od leta 1945 dalje, ves arhiv pred tem letom pa je, žal, uničen. Prebiranje je bilo sicer dolgotrajno, a prijetno in tudi zabavno. Do danes je bilo vseh sej 968. Vendar ta številka gotovo ni točna, saj ni podatkov za čas od leta 1895 do 1945; trditi je mogoče, da jih je bito skupaj gotovo 1000, Točno pa je, da je bilo 90 občnih zborov. Odbori so šteli 35 članov in 15 namestnikov, ki so se sej kar polnoštevilno udeleževali. Seje so bile vsak ponedeljek in so trajate dve uri, nekatere pa so bile tako pomembne, da so se zavlekle do zgodnjih jutranjih ali poznih nočnih ur. Odborniki so, menjaje se, zelo pogosto obiskovali postojanke in pomagali pri de- lih. Do njih, zlasti do Pogačnikovega doma, pa pot ni bila enostavna. To so bili časi, ko ni bilo prostih sobot in ne avtomobilov. Vozili so se z vlakom do Kranjske gore, nato pa prek Križke stene dosegli dom. Vseskozi je bil poudarek na obnovi ali gradnji koč. Gradbena vnema je bila velika predvsem po zaslugi dr. Prešerna in Pavlina, Za delo ni bilo težko dobiti ljudi že v odboru, težave pa so bile s prenosi materiala. Velika pozornost je veljala varovanju planinske flore. Bili so celo pomisleki o obnovi Roblekovega doma zaradi obilnega trganja in uničevanja cvetja. V povojnih letih je delovala Gorska straža, ki je lahko kršilcem poleg cvetja odvzela tudi planinske izkaznice. V sezoni so bili naprošeni miličniki, da so v Dragi ukrepali proti kršiteljem. Koče so bile dobro obiskane, zlasti Pogačnikov dom, ki so ga že prvo leto odkrili tudi tujci. Najslabši obisk je imel Valvasorjev dom, ker je bilo območje Stola v obmejnem pasu, graničarji pa so se do planincev neprimerno obnašali in povzročali neprijetnosti, četudi so imeli posebne dovolilnice. Isto se je dogajalo v domu, zato so se ga planinci raje izogibali. Res pa je, da je bilo takrat mnogo pobegov prek meje in je bil tudi Roblekov dom večkrat tarča ubežnikov. To se je dogajalo nekako do leta 1960, ko so se razmere uredile. Finančno si je društvo pomagalo s prirejanjem veselic, katerih čisti dobiček je bil namenjen izgradnji in opremi postojank. Izredno natančno so zapisovali vse potrebe in porabe materiala, prevoze in potek del. Za vsako stvar je bil izdelan predračun. Prenosi oziroma prevozi so bili dražji od težaških del. Iz finančnih poročil je razvidno, da društvo nikoli ni imelo terjatev: vse račune je PD poravnalo sproti. Takoj ko je bil ob zaključnem računu znan dobiček, so sredstva takoj razdelili: toliko za kočo. toliko za odseke. Izgube (razen Roblekovega doma) postojanke niso imele, pa še ta je bila razumljiva: zaradi slabega vremena, ker dom ni imel stalnega oskrbnika, je bil med tednom zaprt. Težave z oskrbniki torej niso le stvar zadnjih let! Leta 1935 sta bila ustanovljena alpinistični in markacijski odsek, leta 1965 pa postaja GRS. Vsi trije odseki so zelo aktivni še danes. Žal pa je nekdaj tako številen in močan mladinski odsek lani popolnoma razpadel. Tudi propagandni odsek je bil delaven; poleg veselic je skrbel za izlete. Obstajala je celo kolesaiska sekcija. Poglejmo nekaj utrinkov iz zapisnikov! • 1950: Zaradi pijančevanja in neprimernega vedenja se prepove vstop trem planincem, enega se izključi iz društva. • 1950: Za 7 delavcev je zaprositi za težaške in tekstilne karte. Nabavi se: 141 spodnje perilo, srajce, hlače, nogavice, puloverje, gojzerice, čevlje in odeje. — Na kamionu počiti dve gumi. Na okraju dobiti nakazilo za nakup novih. • 1954: Prodano v Roblekovem domu: 824 kozarčkov žganja, 636 kozarčkov ruma, 795 steklenic piva, 61 I mošta, 2953 čajev, 90 porclj golaža, 223 porcij kosil, 1966 razglednic, 880 nočnin članov, 398 nočnin nečlanov. • 1955: Za veselico je nabaviti primernega prašiča in narediti klobase. Poskrbeti za dobro pijačo. Zadolženi so... • 1957: V vrtu pod Roblekom izkopali 40 kg krompirja. • 1968: Cene v Valvasorjevem domu: čaj din 1,20, golaž 5, enolončnica 4,50, vino 11, pivo 3,50, žganje 1,40, nočnina 8—10 oz. 3—4 din. • 1969: Gostom, ki prinašajo pijačo s seboj, se zaračuna postrežnina 15°/o od prodajne cene. • 1971: Dograjen vodovod pri Pogačniku — najvišji v Jugoslaviji. • 1974: Poljanec Pavel in Ela — 20 let oskrbnika Pogačnikovega doma. Vsekakor v povojnem obdobju ne smemo pozabiti imen dr. Prešeren, Olip, Pavlin, Meze, Mrak, Slamnik, Rutar, Rabič, Bogataj, Potrata, Fon, Snoj, Artiček, Kostanj-šek, Vodopivec, Finžgar in drugih, ki so bili s srcem predani planinstvu in so si veliko prizadevali za napredek društva. Danes imamo v društvu planince, ki so člani že 60 ali več let. To so Ivan Kavčič, Vinko Glažar, Marjan Miklavčič, Mara Znidar, Julij in Liza Torkar, Janez Mrak in Viktor Slamnik. Slednja sta bita aktivna do pred nekaj leti kot poverjenika. In kaj nas čaka do 100-ietnice? V teh kriznih časih bo skrb namenjena oskrbi In vzdrževanju postojank in tovorne žičnice. Zavedamo se, da to ne bo lahko delo, kajti stroški vzdrževanja strahovito naraščajo, potrebe pa so vedno večje, saj starost tudi kočam ne prizanaša, imamo pa še ljudi, ki so voljni žrtvovati svoj prosti čas in tudi dopuste za delo in pomoč, če k temu dodamo še gorenjsko trmo, smo lahko optimisti. Tudi odseki se bodo trudili prispevati svoj delež. Poskusiti bomo ponovno oživeti mladinski odsek. Vabimo vse prijatelje planin na proslavo 95-tetnice društva, ki bo 17. junija 1990 ob 11. uri pri Valvasorjevem domu. Verena Mencinger Alpinist med mladimi planinci Sredi lanskega decembra smo imeli v veliki dvorani Doma JLA v Ilirski Bistrici osrednjo telesnokulturno slovesnost v lanskem letu, ko so najboljšim športnikom in društvom izročili priznanja, Ste-142 vilna odličja so dobili tudi planinci. Naš mladinski odsek je dobil posebno priznanje za uspešno 20-letno delo. Največjega zanimanja pa je bil deležen alpinist Bojan Počkar, ki je z barvnimi diapozitivi predstavil zahtevno pot alpinistične odprave na himalajsko goro Ama Da-blam. Požel je velik aplavz. Ker je bil alpinist Počkar včasih učenec naše šole in član naše planinske skupine, sva mu s sošolko Metko izročili Šopek cvetja in mu zaželeli mnogo uspešnih alpinističnih podvigov. V moji družini pa smo bili veseli razglednice iz daljnje Himalaje, ki nam jo je poslal alpinist Bojan Počkar. Metka Mršnlk, planinska skupina O. S. Oragolm Kette, it. Bistrica Pohod »Zdravju naproti« V nedeljo, 21. januarja, je bil osmi pohod pod geslom »Zdravju naproti«, tokrat že tretjič z železniške postaje Velenje. Pohodna kolona je krenila v Stari trg, kjer je za spomenikom talcem stopila na slabo, poledenelo stezo, ki preide koj v dober kolnik, držeč do sv. Jakoba (528 m). Tu je širok razgled, ki je za današnji čas zelo poučen: ekologija. Vendar to pohodnikov ni preveč zanimalo; drveli so kar naprej. Spustili so se v dolino in povzpeli na Okonino k Stanovšku, kjer so šli po Šaleški planinski poti do doma na Gori Oljki. Zadnji del vzpona (od lani obnovljene Rogeljškove kapele) so šli še po Savinjski poti, ki smo jo na enem od prejšnjih pohodov krepko gazili do vrha. Vreme je bilo sončno. Udeležba je bila zadovoljiva. Vpisanih je bilo 150 prejšnjih in 115 novih pohodnikov — prvič z Vrhnike in Zagreba ter celo šest planincev iz Sarajeva. Vsak pohodnik je dobil trdo kuhano jajce in čaj. Jajce je povezano z reklom sv. Neže, ki — robato rečeno -— »kuram rit odveže«, mi smo pa dodali »Nam pa noge«. Udeleženci so si tokrat lahko ogledali še notranjost cerkve, za kar gre zahvala ključarju. Ta naš rekreativni pohod, ki ga gojimo zavzeto, je koristen. Ker pa je pohod povezan z družbo, je vsaj za nekatere še prijetnejši in za to bi se ne smel izroditi v tekmovanje ali zagnano primerjanje prehojenih kilometrov ali ur hoje. Tekmovalni duh naj bo sredstvo, ki olajša človeku, da premaga predvsem samega sebe, sredstvo za osebno obogatitev in napredovanje. Pohod je ustrezen ob zadovoljitvi naslednjih načel: če se je zanj potrebno potruditi toliko, da ne preide v mučenje; če se ga veselimo in se ne silimo z njim; če nam je prijeten, zabaven in spodbuden, ne pa nujno zlo, prisila ali celo obsedenost; če o njem lahko odločamo sami; če ne zanika naših življenskih vred- not In nas spravlja v nasprotja s samim seboj. Mora pa biti takšen, da zahteva od nas, da damo nekaj od sebe — zase! Pa organizatorji vedno pomislimo na vse to? 8. J. Zimsko sončno Pohorje Zagreb smo pustili zavit v megio, pot do Maribora je bila zelo mrzla, toda za Ho-čami se je pokazalo sonce, ki je skupino zagrebških planincev-železničarjev spremljalo do počitniškega doma Železničar, od koder je peš nadaljevala pot proti Mariborski koči. Ena skupina je nadaljevala pot proti Arehu, glavnina pa je odšla na Reški vrh in do Mariborske koče. Prav zadovoljni smo bili, ko smo se lepo namestili in ko smo videli gostoljubnega oskrbnika. Brez težav sta pozneje na-nadaljevala z nami pot do Areha tudi najmlajši Ivan Bavoljak, ki je star osem let, in 81-letni Marko Oreškovič. Ker je bil dan sončen (doline pa so bile v megli}, smo posedli ob cerkvi sv. Areha in malicali Iz nahrbtnikov; trije naši planinci so zaigrali, drugi pa smo zapeli zâgor-ske In slovenske pesmi. S tira nas ni spravila niti neljubeznlvost osebja iz Ruške koče; bili smo polni lepih vtisov s Pohorja. Ce ne bi bilo neprijetnosti z oskrbnikom v planinski koči, bi nam ta izlet ostal v še lepšem in še trajnejšem spominu. J0*1 p S a ko m an 40 lei PD PTT Beograd Planinsko društvo PTT Beograd je v stavbi telekomunikacij v Kotičevl ulici v Beogradu 16. decembra lani s slavnostno akademijo proslavilo jubilejnih 40 let društvenega delovanja. Vabilu Beograjčanov na proslavo so se odzvala tudi vsa tri slovenska ptt društva: PD PTT Ljubljana in PD PTT Maribor sta se slavnostne akademije udeležila, PD PTT Celje pa je Beograjčanom poslalo brzojavko z iskrenimi čestitkami. Beograjčani so bili veseli, saj je od 18 planinskih društev v ptt družini jugoslovanske PTT počastilo s svojo prisotnostjo visoki jubilej na slavnostni akademiji kar 15 društev, in sicer poleg planinskih društev iz Beograda, MDO mesta Beograda in PZ Srbije ter organizacij PTT. PD PTT Beograd je najstarejše društvo v jugoslovanski PTT. Delati je pričelo že leta 1949. iz govora predsednika društva Dragana Petroviča na slavnostni akademiji je bilo razbrati, da jih je v prehojenih delovnih in uspešnih 40 letih vodila velika ljubezen do narave in ljudi in vseh vrednot, ki jih planinci gojimo. Društvo ima v lasti dve planinski koči, na Rudniku in Devičidarih. Ob pozdravu gostov PTT planinskih društev In drugih lahko zapišemo, da uživa PD PTT Beograd velik ugled v SR Srbiji. Na akademiji so podelili več priznanj za delo In sodelovanje pri mnogih akcijah in programih. Iz Slovenije so priznanja prejeli Stanko Dolenc, Marija Pajsar In Stanko Jaki iz PD PTT Ljubljana in Izidor Sodja iz PD PTT Celje. Priznanje je dobil tudi Bruno Fras iz PD PTT Maribor, posebno zahvalo pa so dobila tudi vsa tri slovenska planinska društva. Ob tej priložnosti sta se pobratili planinski društvi PTT Zenica in PTT Beograd. PD PTT Beograd ima vse možnosti, da bo tudi v prihodnje v svojih akcijah in na Izletih uresničevalo zadane programe. V svojih vrstah ima veliko mladih, ki so se tudi udeležiti slavnostne akademije. (ptt novice] Na Lisco in dolenjski Triglav V nedeljo, 21. januarja, je skupina planincev »Vihorja« iz Zagreba šla na Lisco, biser Zasavskih hribov, in na Sv. Lovrenc, od tod pa nadaljevala pot do Zidanega mosta. Tam je skupina osmih planincev-žetezničarjev iz Zagreba odšla z gondolo prek Save in na Kum, v Hrastniku pa je druga skupina osmih zagrebških plani ncev-žetezničarjev nadaljevala pot skozi župo na Kum, medtem ko je tretja skupina nadaljevala pot do Lontovža in se od tod povzpela na Kum. V tej skupini je bli najmanjši petletni Tomislav Ôiztnek, najstarejši pa 83-letni Viktor Fon. Planinski dom na Kumu je bit do zadnjega kotička poln, ker je bila pred tem v cerkvi svete Neže maša, pa so se verniki po njej ustavili v domu. Vendar ni bilo nobenih težav In so vsi lahko našli prostor v koči. Naša predhodnica treh planincev nam je pustila pisno sporočilo: »Uživali smo v zgodnjih jutranjih razgledih na vse vrhove Kamniških pianin, nadalje na Julijce s Triglavom ter na Gozdnik, Mrzlico, Kal, Čemšeniško planino, Zasavsko goro, zahodno Pohorje, Uršljo goro, Golte, Llm-barsko goro, Slavnik, Snežnik, Kočevski Rog, Gorjance in Lisco pa vse do naše Medvednice, prav tako pa tudi ob občudovanju sončnega zahoda dan prej. Planinski pozdrav!« Jotip Sa ko man Mali oglas Kupim februarsko (2.) številko Planinskega vestnika iz letnika 1988 in knjigo VI-ktja Grošlja Do prvih zvezd. Vera Malovrh, Smlednüka 43, MOM Kranj PLANINSKI VESTNIKü^^^^^h^^^^^^H^^^^^M SEZNAM IN CENE PLANINSKIH EDICIJ Zemljevidi cena v din Trenta — 1 :25 000 «,00 Kranjska gora z onolico — 1 :25 000 45.00 Rogaška Slatina z Bočem in Donacko goro — 1 ; 25 000 35.00 Julijske Alpe — Bohinj — 1 :20 000 v pripravi Julijske Alpa — Triglav — 1 :20000 v pripravi Grintavcl — 1 : 25 000 35,00 Julijske Alpe — vzhodni del — 1 :50 000 45,00 Julijske Alpe — zahodni del — 1 : 50 000 45,00 Triglavski narodni park — 1 ; 50 000 45.00 Karavanke — 1 : 50 000 35,00 Kamniške in Savinjske Alpe z Obirjem In Peco — 1 :50 000 35,00 Pohorje — vzhodni del — 1 : 50 000 35,00 Pohorje — zahodni del — 1 :50 000 35.00 Okolica Ljubljane — 1 :50 000 v pripravi Posavsko hribovje — 1 :100 000 35.00 Škofjeloško hribovje — 1 : 40 OOO 35,00 Storžič In Košuta — 1 : 25 0000 35,00 Panoramska karta Gorenjske v pripravi Bjelašnica —: igman — 1 :50 000 35,00 Gorenjska, Bled, Bohinj, Kranjska gora 1 :50 000 — Vodniki Vodnik po planinskih postojankah SR Slovenije 70,00 Kamniške ali Savinjske Alpa v pripravi Julijske Alps v pripravi Karavanke (1933) 55,00 Vodnik po Zasavskem hribovju (1978) 65,00 Po gorah SV Slovenije (1980) 65,00 Turni smuki (1985) 55,00 Bil sem na Triglavu (19S3) 12,00 Triglavski narodni park 140,00 Planine Hrvatske — Zaščitena območja treh deiel (1981) 65,00 Vodniki in dnevniki po veznih poteh Vodnik po Slovanski planinski poti (1088) 65,00 Dnevnik po Slovenski planinski poti 20,00 Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana £-6 YU 25,00 Vodnik po transverzali kurirjev in vez isto v NOB Slovenije 35,00 Dnevnik po transverzali kurirjev in vezistov NOB Slovenije 15,00 Loèka planinska pot 15,00 Ljubljanska mladinska pot 10,00 Koroška planinska mladinska transverzala 10,09 Dnevnik bratske planinske poti Ljubljana—Rijeka 10.00 Pot prijateljstva trsh dežel 30.00 Kamniška planinska pot 15,00 Kajakaški vodniček po slovenskih rekah 10.00 Vodnik po planinski poti XIV. divizije 5,00 Dnevnik po planinski poti XIV. divizije 3,00 Vodnik in dnevnik Trdinove poti 20.00 E-7 od Sotle do Soče 25,00 Vodnik po loškem ozemlju: Lubnik, Blegoš, DražgoSe, Sorica — Gornlška pot iz Planice na Pokljuko PP 10,00 Alpinistični in drugi vodniki Naš alpinizem 65,00 Logarska dolina, Malkov kot, Peči 15,00 Kamniška Bistrica 15,00 Lučka Bela, Robanov kot 15,00 Tulove grede 15,00 Vodniki v tujih jezikih Die Slowenische Berg — Transverzale 35,00 Triglav — ein kurzer Führer 20,00 How to climb Triglav 20,00 Ravenska Ko6na — Kletterfü hrer 20,00 Zaščitena območja — Naturschutzgebiete — Zone Protette 40,00 Slovarček za planince — Wörterbuch für Bergsteiger — 40.00 Vocabolario per alpinisti 30,00 Turni smuki treh dežel 40,00 Vzgojna literatura cena v din Planinska Sola 15.00 Igre 15.00 Oris zgodovine planinstva 15,00 Sneg, led, plazovi 30,00 Nevarnosti v gorati 30,00 Prehrana v gorah v pripravi Vremenoslovje za planince v pripravi Dnevnik ciciban — planinec 3,00 Dnevnik pionir — planinec 3,00 Navodila za oskrbo in označevanje planinskih poti 10,00 Hoja in plezanje 30,00 Narava ob gorskem svetu 20,00 Planinski vodnik 20,00 Zavarovane rastline v pripravi Planinski dnevnik (s častnim kodeksom) 10,00 Druge edicije Naša alpinistična misel 35,00 Sporočilo gora — R. Stecher (1989) 10,00 Prehodil bi svet za en sam nasmeh — Viki Grošelj 90,00 Slovenske gore — M. Kmecl (1986) — Slovenske stene — T. Mlhelič (1987) — Triglavski narodni park — Peter Skoberne — Planinarstvo i alpinizam — Razgled s Triglava 10,00 Razglednice s Triglava 5.00 Trije Tominški planinci 20,00 Dr. Henrik Tuma 20,00 Pozor, plaz 2.00 Pesmarica: Le pojd mo v gora v pripravi Znaki in našitki Planinska zveza Slovenijo — našitek — plastificlran 5.00 Planinska zveza Slovenije — našitek 3,00 Planinska zveza Slovenije — nalepka 2,00 GS — našitek 3,00 Pionir —• planinec — našitek 2,00 Značke PSJ Planinska zveza Slovenije 5.00 PZS — 90 let SPD 5.00 PD LJubljana matica — 90 let 5,00 Savinjska podružnica SPD — 90 let 5 00 Gorska straža 5 00 Obeski za ključe Lotse 5,00 Drugo blago Vpisna knjiga za vrhove v pripravi Vpisna knjiga za planinske postojanke 70.00 Članske izkaznice 2,00 Izkaznice GS 2.00 Članska kartoteka 1,00 Nakaznica za prenočišče v pripravi Zastava PZS — velika 200.00 Ruta — prva pomoč 4,00 Popust ob nakupu — pri planinskih edicijah, ki jih je izdala Planinska založba ali odkupila po lastni cehi: 15"/o ob nakupu 5 ali več izvodov. Kupovanje ali naročanje več kot pet izvodov je možno v pisarni PZS, Ljubljana, Dvoriakovs 9, v ponedeljek od 14. do 19. ure, torek, sreda, četrtek In petek od S. do 14. ure. Maloprodaja je v pisarni Planinskega društva Ljubljana-matlca, Miklošičeva 17, v večjih knjigarnah, na sedežih planinskih društev in planinskih kočah po vsej Sloveniji, kjer je možno nabaviti tudi drugo gradivo o posameznih gorskih območjih. Cene veljajo od 1. 2. 1990. Informacije Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana, Dvoräakova 9, telefon: (061) 312 553 ali (061) 315 493. SPORT Globočnik Tržič (064) 50697 GT Sport Bled AKTIVNI ODNOS DO OBLAČENJA Usmerjen program oblačil za pohode in vzpone v gore. Kroj hlač je anatomsko prirejen zahtevam gibanja po strmem terenu gor in dol. Modeli: - pohodne hlače - pohodne hlače - letne - hlače za turno smuko - hlače za prosti slog - termo velur GT vzponi in pohodi - ključ do odkrivanja narave