q------ —L> Štev. 8. V Ljubljani, 1. velikega srpana 1915. Leto XVI. *•¦ -* H---------------------------------EH SOČI §51---------------------------------S Krasna si, bistra hči planin, nesoča mnog mi Ijub pozdrav — brdka v prirodni si lepoti, Bog sprimi te tu sred planjav! ko ti prozornih globočin Kako glasnč, Ijub6 šumljaš, nevihte temne srd ne moti, kako čvrst6, krepk6 skakljaš, krasna si, hči planin! ko sred gora še pot imaš ! Tvoj tek je živ in je legak, R ko pridereS na ravnine, ko hod deklet s planine; zakaj te živa radost mine? in jasna si ko gorski zrak, Kaj trudno lezeš in počasi, in glasna si, kot spev krepak zakaj so tožni tvoji glasi? planinske je mladine — Težk6 se ločiš od hribov, krasna si, hči planin! zibelke svojega valovja? Rad gledam ti v valove bodre, Mar veš^ da tečeš tik grobov, vvalove te zelenomodre: grobov slovenskega domovja? temna zelen planinskih trav Obojno bol pa? tu trpišl in vedra višnjevost višav V tej boli tožna in počasna, lepo se v njih je zlila; ogromna solza se mi zdiš, na rosah sinjega neba, a še kot solza — krasnal na rosah zelenih gord Krasna si, bistra hči planin, lepoto to si pila — brdka v prirodni si lepoti, krasna si, hči planinl ko ti prozornih globočin Ti meni si predraga znanka! nevihte divje srd ne moti! Ko z gorskih prišumiš dobrav, Pa, oh, siroti tebi žuga od doma se mi zdiš poslanka, vihar grozan, vihar strašan; -_». 170 «— _________________________________________.------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------¦-------------------------------------- prihrumel z gorkega bo juga, Takrat se spomni, bistra Soča, divjal čez plodno bo ravan, kar gorko ti srce naroča: ki tvoja jo napaja struga — kar bode shranjenih voda gorje, da daleč ni ta dan! v oblakih tvojega neba, Nad tabo jasen bo oblok, kar vode v tvojih bo planinah, krog tebe pa svinčena toča, kar bode v cvetnih je ravninah, in dež krvav in solz potok, tačas prodrvi vse na dan, in blisk in grom — oh, bitva vroča! narasti, vzkipi v tok strašan I Tod sekla bridka bodo jekla, Me stiskaj v meje se bregov, in ti mi bos krvava tekla: srdita čez branove stopi kri naša te pojila bo, ter tujce, zemlje - lačne, vtopi sovražna te kalila bo! na dno razpenjenih valov! Simon Gregorčič. To veličastno pesem je priobčil ,,goriški slav?ek" Simon GregorčiE leta 1879. v listu ;,Zvon"; U ga je pisatelj Josip Stritar izdajal na Dunaju. — 0 čemer govori ta proroška pesem, se sedaj uresnkuje. — Prijatelj Simonu Gregorčiču je bil tudi Franr. Levec, ki danes govori o njem ,,Zvonček". — 0 Simonu Ciregorjiču je pisal naš list že I. 1904. na str. 280. — 282.