Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70 %
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83-177
PODUREDNISTVO:
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646
Letna naročnina, Italija	. .	Lir	13.000
Letna inozemstvo ....	»	18.000
Letna inozemstvo, USA	dol.	25
Poštno čekovni račun:	štev.	24/12410
Leto XXXII. - Štev. 50 (1633)
Gorica - četrtek 18. decembra 1980 - Trst
Posamezna številka lir 300
■ V okviru občasnih stikov med italijansko in zahodnonemško vlado sta se pretekli teden sestala v Bonnu Forlani in Schmidt. Navzoča sta bila tudi oba zunanja ministra Colombo in Genscher.
■ V srednjeafriški državi Ugandi so se volitve zaključile z zmago stranke ljudskega ugandskega kongresa, ki jo vodi Milton Obote. Ta je že bil predsednik države od leta 1966 do 1971. Tedaj ga je zrušil Amin Dada, ki je vladal diktatorsko do lani, ko je bil prisiljen zbežati v tujino. Obotejeva stranka je prejela 65 sedežev od 126, Obo-tejev tekmec Paul Semogerere pa 44.
■ Na Dunaju je jugoslovanska parlamentarna delegacija obiskala predsednika av-
»Katoliški glas« v novem letu
Prihodnja številka, prva XXXIII. letnika našega lista bo izšla v sredo 31. decembra z datumom 1. januarja 1981. Vsi dopisi naj bodo na uredništvu do ponedeljka 29. decembra zvečer. Nujne in kratke novice sprejemamo še naslednje dopoldne.
Kot vsi listi in revije smo bili tudi mi prisiljeni zaradi splošnega porasta cen (papir, tiskarna, poštnina, plače uslužbencem) za leto 1981 naročnino primerno zvišati. Ta bo za Italijo letno 17.000, posamezna številka pa 400 lir. Za inozemstvo bo znašala 25.000 lir ali v tujih valutah 30 USA dolarjev. Bojimo pa se, da tudi ta povišek ne bo listu zagotovil nemotenega izhajanja do konca leta. Nujno potrebno bo ša naprej, da se bodo bralci in prijatelji »Katoliškega glasa« — kot se je dogajalo že doslej — našega lista večkrat spomnili s kakšnim darom v tiskovni sklad. Zelo nam bo prišel prav.
Osrečujoča božična skrivnost
»Ljudstvo, ki hodi v temi, gleda veliko luč; nad prebivalci v deželi smrtne sence zasije luč« (Iz 9, 1).
To je veselo božično oznanilo, ki ga je prerok Izaija sporočil svojim rojakom že pred več kot tisočletjem. Izraelci, ki so dolga stoletja tavali v temi, najrazličnejših zmotah, šli iz ene sužnosti v drugo, so končno zagledali luč odrešenja. K njim prihaja že zdavnaj obljubljeni odrešenik. Njihovih muk bo kmalu konec; odrešenje je pred vrati. Prišel bo odrešenik, ki bo pokazal svojo moč, ko bo dvignil meč nad njihovimi zatiralci.
Izraelci takega odrešenika niso dočakali. Osvoboditelj, ki je bil
napovedan, obljubljen in poslan, ni bil izurjen vojskovodja ne politik, ki bi sklepal mirovne pogodbe, ne poslanec, ki bi govoril o miru in svobodi. Prišel je Odrešenik, ki je bil čisto drugačen od predstav izraelske večine. Zato ga tudi večina ni spoznala in sprejela.
Kot otroka ga je preganjal kralj Herod, kot moža pobožni farizeji in pismouki. Sprejeli so ga revni pastirji z betlehemskih pašnikov; našli so ga bogati modri z Vzhoda; spoznal ga je Janez Krstnik; srečali so ga navadni ribiči. Vsi ti so v njem videli »kneza miru«, »močnega Boga«, o katerem je go-
Dan	miru
Za 14. svetovni dan miru, ki ga bomo slavili na novega leta dan, je sv. oče Janez Pavel II. izbral za predmet »svobodo«. Že Janez XXIII. je v okrožnici »Mir na zemlji« dejal, da je svoboda eden izmed stebrov, ki vzdržujejo zgradbo miru. Drugi stebri so: pravica, resnica in ljubezen. Ko si je sv. oče za letos izbral gornjo temo, je hotel s tem povzeti eno vodilnih idej iz svoje okrožnice »Človekov Odrešenik«, ki ustreza splošnemu hrepenenju sodobnega sveta. Svoboda je temeljna in svojska pravica človeka ve osebe, ker šele na temelju svobode je oseba nosilec pravic in dolžnosti.
Sv. oče pravi v svojem sporočilu, ko napoveduje prihodnji Dan miru, da nam je pri naši vzgoji za mir ravno v tem zgodovinskem trenutku potrebno poglobljeno
razmišljanje o svobodi. Nobena izmed vrednot, ki so združene z mirom, ne bo dejansko mogla biti uresničena brez absolutnega spoštovanja svobode in sicer odgovorne svobode, tiste svobode, ki je človeku odlično znamenje bogopodobnosti. Vsako ogrožanje resnične svobode je tudi ogrožanje miru. Kršenje človekove svobode ali svobode narodov ustvarja nestrpnost, zatiranje ali vidne in tudi prikrite diktature.
Zato papež poziva vse ljudi dobre volje, naj postavijo svobodo v službo miru, naj se poučijo, v čem je resnična svoboda, da si jo bodo pridobili nazaj, jo pospeševali in branili. Miru ne bo brez svobodnih in odgovornih narodov. V tem je pomen letošnje proslave Dneva miru pod geslom »Spoštuj svobodo, da boš služil miru!«
Ob stoletnici rojstva
skladatelja Stanka Premrla
sirijske vlade Kirschlagerja, bila na kosilu pri zunanjem ministru Pahru, pred tem pa se je srečala s predstavniki koroških Slovencev in gradiščanskih Hrvatov. Tem je vodja jugoslovanske delegacije, predsednik parlamenta v Beogradu Markovič dejal, da je narodnostno vprašanje obeh manjšin nenehno navzoče v jugoslovansko-avstrijskih stikih in da interesov manjšin nikdar ne bodo podredili interesom dobrih sosedskih odnosov. Zastopniki hrvaške in slovenske manjšine dr. Ivo Moller, Marijan Grandič, dr. Matevž Grilc, inž. Felix Wieser in Karel Smolle pa so predvsem poudarili dejstvo, da se od podpisa državne pogodbe leta 1955 in glede položaja obeh manjšin ni nič spremenilo na bolje; nasprotno za razvoj manjšin je sedaj slabše poskrbljeno kot poprej.
■	Na željo avstrijskega kanclerja Krei-skega, ki je umaknil zaupanje svojemu podkanclerju in linančnemu ministru An-droschu, je le-ta bil moralno prisiljen odstopiti. Androsch, ki ima sedaj 42 let, je postal finančni minister že pri 32 letih in ostal na čelu tega resorja kar 10 let, res pravi rekord. Temeljni cilj njegove politike je bila ohranitev delovnih mest in čim nižja stopnja brezposelnosti — in v tem je bil uspešen. Toda v zasebnem življenju se je obnašal vse prej kot socialist. Živel jc razkošno, kot finančni minister si je privoščil zelo donosno davčno posvetovalnico in bil je povezan z ljudmi, ki so zapleteni v korupcijsko afero okrog gradnje dunajske bolnišnice. Za »plačilo«, ker je odstopil, pa je postal glavni ravnatelj velike podržavljene banke s precej višjo plačo, kot jo je imel doslej kot minister.
Stoletnico rojstva znanega skladatelja msgr. Stanka Premrla bomo na Goriškem počastili zadnji dve nedelji letošnjega leta. SKPD »M. Filej« organizira v nedeljo 21. decembra koncert dveh mladih izvajalcev, Borisa Štakula in Hilarija Lavrenčiča, ki bosta na stolniških orglah predstavila Pre-mrlove Pastorale. Tudi Združenje cerkvenih pevskih zborov bo tradicionalni božični koncert v nedeljo 28. t. m. posvetilo spominu Stanka Premrla.
Prva in najveličastnejša proslava Premr-love stoletnice je bila na predvečer skladateljevega rojstnega dne v dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani. Consor-tium musicum je pod vodstvom Mirka Cudermana izvajal Premrlovo kantato Sveti Jožef v sedmih slikah za sopran in bariton solo ter za zbor in orkester. Prav na dan stoletnice pa se je svojega velikega rojaka spomnila rojstna župnija v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos). Pod vodstvom Jožeta Trošta je nastopilo okrog 160 pevcev iz zgornje Vipavske doline. Na sporedu so bile samo Premrlove skladbe.
Stanko Premrl, eden najplodovitejših slovenskih skladateljev, je imel nad pol stoletja vodilno vlogo v slovenski cerkveni glasbi. Bil je tudi glasbeni pedagog in organizator, izvajalec in pisec. Premrl spada v generacijo tistih slovenskih skladateljev, ki so začeli v slovensko glasbo uvajati moderne izrazne sestavine. Naši cerkveni glasbi je Premrl pokazal modernejšo smer in jo približal slovenski melodiki.
Rodil se je 28. septembra 1880. Z glasbo se je začel ukvarjati v gimnazijskih letih v Ljubljani. Takrat je bil njegov učitelj Anton Foerster. V šoli Glasbene matice se je učil klavir, harmonijo in zborovsko petje. Po maturi je stopil v bogoslovje. Ves čas svojega študija teologije se je resno posvečal glasbi. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika. Po enoletnem kaplanovanju na Vrhniki se je vpisal na dunajski konservatorij: dve leti je študiral kontrapunkt, dve pa orgle in kompozicijo. V tem času
je na dunajski univerzi poslušal tudi muzikologijo. Po odlično opravljeni diplomi in državnem izpitu se je z Dunaja vrnil v Ljubljano. Najprej je v Alojzijevišču poučeval klavir, orgle in petje, nato je postal stolni vikar in ravnatelj stolnega kora. Premrl je bil tudi ravnatelj Orglarske šole, v kateri je sam poučeval harmonijo, kontrapunkt in orgle. Bil je glavni urednik Cerkvenega glasbenika, odbornik Ce-cilijinega društva in član škofijskega glasbenega sveta. Te funkcije je opravljal kakih trideset let. Vzgojil je cele generacije organistov, pevovodij in pevcev. Prirejal je tudi samostojne orgelske koncerte. V Cerkvenem glasbeniku je objavil vrsto razprav, člankov in poročil. Zadnjih petindvajset let je živel v pokoju, a je še naprej neutrudno komponiral. Umrl je 14. marca 1965.
Obseg Premrlovega glasbenega opusa je izreden: devet latinskih maš, pet rekviemov, 25 mašnih delov, okoli 800 cerkvenih in svetnih zborovskih pesmi, štiri kantate, orkestralne in orgelske skladbe. Objavljenih cerkvenih skladb je okoli 2.000, svetnih pa okrog 400. Samo orgelskih kompozicij je čez 700. Izšle so v 19 samostojnih zbirkah in publikacijah od 1912 do 1960.
V	zbirki Musiča organistica slovenica (Knjižnica Cerkvenega glasbenika) so v zadnjih letih izšli trije zvezki Premrlovih orgelskih skladb: Preludiji in fuge, Variacije in Pastorale (1980). Napovedan je že četrti zvezek z naslovom Orgelske skladbe.
Kljub svojemu obsežnemu in pomembnemu delu je Premrl manj priljubljen skladatelj. To velja zlasti za njegove vokalne skladbe, ki jih le redko srečujemo na sporedu pevskih koncertov in revij.
S koncertom Premrlovih orgelskih skladb in z božičnico bomo tudi goriški Slovenci počastili spomin slavnega primorskega rojaka in velikega glasbenika Stanka Pre mrla ob letošnji stoletnici njegovega rojstva.	L.	B.
voril prerok Izaija. Našli so ga torej tisti, Id so ga bili pripravljeni sprejeti takšnega kot je, ki so bili odprti za Boga, ki niso cenili človeka po njegovi moči in bogastvu. S Kristusom pa so našli srečo, svoj življenjski cilj, svojo o-sebno svobodo. To je bilo neizmerno bogastvo, ki so ga želeli deliti Z drugimi. Pastirji so svojo srečo oznanjali drugim, modri so delili darove, ribiči so zapustili svoje družine, svoj poklic in šli med tuje ljudi pričat za Kristusa. Svetniki so se v srečanju s Kristusom osvobodili želje po bogastvu, moči in užitkih; sreča, ki so jo nosili v svojem srcu, se je dotikala tudi tistih, ki so se z njimi srečavali.
Kristus prihaja v božični noči k nam, da nas osreči in osvobodi, s tem pa tudi obveže, da mu pomagamo odreševati naše sodobnike: jim kažemo prave vrednote, jim pomagamo pri iskanju življenjskega cilja, jih tolažimo v bridkosti in smo jim blizu, kadar nas potrebujejo.
Kdor se sreča s Kristusom, zasluti, kaj naj bi bila sreča. Kdor je pripravil srce novorojenemu Odrešeniku, ne bo več suženj niti stvarem niti ljudem. Začutil pa bo posebno moč in željo, dd bi to svojo srečo posredoval drugim. Kristus med nami, na božični večer v naši družini — vir prazničnega vzdušja, ki bo preraslo meje naše družine. Slišali bomo zvonove župnijske cerkve, ki nas bodo vabili k župnijskemu praznovanju božiča. Slišali bomo jok in tožbo neštetih trpečih in osamljenih, ki bodo prav v božični noči pričakovali odrešenja. Oznanili ga bodo naši darovi, prijazne besede, sočuten pogled; prinesle ga bodo naše iskrene molitve.
(Iz knjižice »Advent in božič pri nas doma«, Maribor 1980).
Evropsko srečanje mladine
Množijo se priprave za evropsko srečanje mladine, ki bo v Rimu od 27. decembra do 1. januarja. Srečanje pripravlja ekumenska skupnost Taize. Tudi iz Trsta bo odpotovala v Rim skupina mladih. Ustanovitelj ekumenske skupnosti Taize Roger Schutz je prispel na potresno področje in se bo tam mudil do božiča, potem se bo udeleževal srečanja mladine v Rimu.
Proslava Marijinih prikazovanj v Ljubljani
Štiri dni so v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani proslavljali 150. obletnico Marijinih prikazovanj v Parizu leta 1830 francoski redovnici, danes sveti Katarini Labou-re. Tedaj je Marija naročila, naj bi se kovala posebna svetinja z napisom: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas!« Svetinja se je med ljudmi naglo razširila in so jo zaradi številnih uslišanj začeli imenovati »čudodelna«.
Proslavo te obletnice so v Ljubljani pripravile tri družbe, ki svetinjo posebno širijo: lazaristi, usmiljenke in Marijine sestre. Prvi dan je o svetinji govoril vizi-tator slovenskih lazaristov Zdravko Pogorelc, drugi dan so se v cerkvi zbrali predvsem bolni in invalidi, katerim je pridigal urednik revije »Prijatelj bolnikov« Jože Zupančič, tretji dan, v soboto 29. novembra zvečer so prišli predvsem mladi. Njim je dr. Stres razložil smisel teh Marijinih prikazovanj. Na prvo adventno nedeljo pa je ob nabito polni cerkvi nadškof Šuštar pokazal, kako nas Bog neprenehoma kliče in kako nas drami iz spanja materializma in potrošništva. Zato tudi Marijina prikazovanja, zato tudi preprosta sredstva kot je svetinja Brezmadežne pomagajo, da bi se spomnili na svojo osnovno usmerjenost in svoj večnostni poklic.
Ne vemo, koliko božičev bomo imeli še na voljo kot vir milosti za svoje očiščenje od greha in pokvarjenosti tega sveta. Prav zato, ko bo Gospod z.a ta božič spet prišel med nas, ga goreče prosimo, naj ostane z nami. Poskušajmo doumeti, da vsa moč prihaja le od njega. Mi, slabotni kot smo, mu izkazujmo čast, slavo in zahvalo v evharistični daritvi, v kateri se po blagoslovljenih duhovniških rokah znova na oltarju rodi. Poklekuj-mo pred tabernakljem v duhu zadoščevanja, da se božja jeza razblini nad današnjim človeštvom; da naš pogumni sv. oče nadaljuje v potrjevanju svojih bratov; da dobri postanejo bolj sveti, mlačni bolj goreči, bogati bolj revni in vsi bolj ponižni; da zmedeni in izgubljeni najdejo pot resnice, da bo mogel Kristus, naš mali brat v jaslicah, v nas rasti in nas napolniti s polnostjo svoje ljubezni. To božično voščilo izrekata svojim bralcem, naročnikom, sodelavcem in velikodušnim podpornikom
UREDNIŠTVO IN UPRAVA »KATOLIŠKEGA GLASA«
Ob škofovih vizitacijah v slovenskih župnijah
Pastirski obisk v Runi in na Pati
MILENA MERLAK
ŽE VES ADVENT ODPIRAMO VRATA
Že ves advent odpiramo vrata, odpiramo jih tebi, Odrešenik, tebi, človeški otrok in božji sin.
Že ves advent pripravljamo jaslice,
tešemo les za tvojo zibelko,
pokrivamo božji hlevček z novim lubjem,
gremo po mah v zasneženi gozd;
že ves advent te z ljubeznijo pričakujemo,
v prenovljenem srcu si nam dobrodošel gost.
Že ves advent ti odpiramo vrata, vrata v naš polepšan in očiščen dom, repatica drsi po nebu, nas vodi k tebi, se sveti na božičnem drevcu kot zvezda zlata.
Že ves advent zalivamo cvetlice ljubezni, da za Božič svoje cvetove odpro, prilivamo olje svetilki, ki večno tli, da nas na Sveti dan močno razsvetli.
Že ves advent se počasi odpirajo vrata, a nocoj, na Sveti večer, se na stežaj odpro:
RODIL SE NAM JE ZVELIČAR,
NAJ POJETA ZEMLJA IN NEBO!
V župnijski cerkvi v Sv. Križu pri Trstu bo v petek 26. decembra na god sv. Štefana ob 16. uri
KONCERT BOŽIČNIH PESMI
Pojejo mešani cerkveni zbor iz Mač kol j in domača cerkvena zbora: mešani in otroško-mladinski
V	tednu od 7. do 14. decembra smo imeli v Rupi škofov pastirski obisk, prvega v kratki zgodovini naše župnije.
Rupa je postala samostojna fara pod silo razmer jeseni leta 1947. Takrat so namreč med Jugoslavijo in Italijo potegnili mejo in ta je odcepila od mirenske matične cerkve, ki je prišla pod Jugoslavijo, dve podružnici: Rupo in Peč. Tako je nastala samostojna kuracija s sedežem v Rupi. Civilno župnijsko priznanje je dobila leta 1955, cerkveno pa leta 1970.
Rupa šteje 265 duš, pečanska podružnica pa 245. Skupno torej 510 prebivalcev. To so večidel delavci in so zaposleni v bližnjih tovarnah (Sovodnje, Štandrež, Gorica, Podgora, Rubije), drugi kot obrtniki (mehaniki, avtokleparji, zidarji), trgovski pomočniki in pomočnice v goriškem mestu. V času med obema vojnama so bili Rupenci in Pečani v glavnem kmetje in čevljarji ali strojarji. Pred prvo svetovno vojno je v Rupi obratovala Jakilova stro-jarna, po vojni pa so strojarji našli delo v Mirnu. Kmetov, ki bi živeli samo od kmetije, je ostalo prav malo. Več delavskih družin se poleg poklicnega dela ukvarja še s kmetijo. Industrializacija je prinesla blaginjo, a tudi dvojno delo v tovarni in na polju. Kljub temu si je marsikdo postavil nov dom s svojimi rokami. Samo na Peči je takšnih novih domov nad 25.
Osnovnošolskih otrok je okrog 30 in imajo šolo štirirazrednico v Rupi. V šolski stavbi deluje tudi otroški vrtec. Trenutno gostujeta oba v Sovodnjah, ker je rupen-sko šolsko poslopje v popravilu. V zadnjih dvajsetih letih se je rodilo povprečno osem otrok na leto in je bila nataliteta večja od mortalitete.
NEKAJ ZGODOVINE
O zgodovini Rupe in Peči ne bi vedeli povedati veliko. Rupa se verjetno omenja v urbarju iz dobe okoli leta 1240, in sicer v seznamu posesti cerkve sv. Urha v Ri-hemberku (Braniku), ki je spadala pod Možač. Peč pa nastopa večkrat v seznamu posesti goriških grofov okoli leta 1200, seveda v popačeni obliki Peccah, Peychach, Pegach, Petsch. Presenetljivo lepa in čisto slovenska so poleg Rupe in Peči še ledinska imena kakor Loke, Brežnice, Jablane, Pušče itd.
Kdaj so nastale cerkvene občine v Rupi in na Peči? Tudi to je težko reči. Sodimo, da je v 14.-16. stoletju imela vsaka vasica svojo majhno cerkev ali kapelico. Odgovarjala naj bi sedanjemu pečanskemu prezbiteriju ali sovodenjski zakristiji v gotskem slogu. Slednja je zelo lepo ohranjena, vtem ko so v pečanskem prezbiteriju vidni samo še oporniki, iz katerih so nekoč rasla rebra na križnem oboku. V podobnem slogu je zidan tudi prezbiterij goriške stolne cerkve.
Stare, danes že pokojne duhovnike sem slišal pripovedovati, da so mala cerkvena občestva v vaseh južno od Gorice bila v srednjem veku pod duhovno oskrbo goriške stolnice. Ko se je v 15. in 16. stoletju udomačila procesija sv. Rešnjega telesa, so jo na sam praznik obhajali v goriški cerkvi, naslednje nedelje pa na deželi (v Sovodnjah na Rojstvo Janeza Krstnika 24. junija, na Peči na praznik sv. Mohorja in Fortunata 12. julija, na Vrhu na god sv. Lovrenca 10. avgusta).
Zemlja je bila v glavnem last graščaka ali bogataša, ki je imel tako v Rupi kakor na Peči svojo palačo in oskrbnika ali »flegarja«, kakor so mu pravili. Nerodovitni svet in neorno zemljo je graščak od-prodajal svojim kmetom, zato so si domačini zidali skromne domove na skalnatih ali nerodovitnih tleh »v hribu« in »na Brežnicah«. Ko je fevdalni sistem propadel, so kmetje odkupili vso grajsko zemljo in jo zvesto obdelovali do razmaha industrializacije po drugi svetovni vojni. Takrat se je tudi kmetijstvo mehaniziralo in obdelovanje majhnih zaplat zemlje se ni več izplačalo. Zato je marsikdo zemljo prodal ter si z izkupičkom zidal novo hišo ali prenovil staro.
V	okviru župnijskega življenja deluje pevski zbor Rupa-Peč, mladinski zbor in skavtska organizacija v vseh njenih sestavinah. Delovati morajo v neustreznih prostorih, vendar so trdoživi in opravljajo uspešno dejavnost. Na Peči obstaja prosvetno društvo Vipava. Usmerjeno je lai-cistično in se v glavnem udejstvuje na športnem področju.
POTEK ŠKOFOVEGA OBISKA
Približno takšno zunanjo podobo je imel g. škof pred očmi ob pastirskem obisku. Nanj smo se pripravili z dvema shodoma za mlade matere in mladino. Predavatelj je takoj zbudil dialogično razpoloženje in
mlade matere so lahko prišle na svoj račun.
Najprej se je g. nadškof srečal s celotnim cerkvenim občestvom v pečanski cerkvi. Udeležba je bila zadovoljiva. Nadškof nam je govoril o vlogi pravega kristjana v današnji družbi. Njegove misli nam je nadrobno razlagal dr. O. Simčič. Navzoč je bil tudi predsednik slovenskega področja župnik M. Komjanc. Poslušali so tudi naše težave. V majhnih občestvih so isti ljudje zavzeti pri vseh pobudah, župnijskih in nad- ali medžupnijskih. če hočejo povsod uspešno delovati, se morajo tako rekoč odpovedati svojemu privatnemu življenju, kajti čez dan jih zaposluje poklicno delo, zvečer pa seje in vaje. Vendar je cerkveno predstojništvo poudarjalo potrebo po modernih oblikah pastoracije, ki je njihova krona župnijski pastoralni svet.
Tudi srečanje z organizacijami je potekalo živo in zanimivo. Po škofovih besedah, ki so nas opozorile na dolžnost aktivnega krščanskega pričevanja, se je razvila dolga debata. Pri njej je prišlo do izraza marsikaj, kar nas žuli ali boli.
Edinstveno doživetje pa je bilo za Ru-pence in Pečane v sredo popoldne, ko je nadškof obiskal starejše ljudi na njih domovih. Prišlo je do prisrčnih razgovorov. Vsi smo se čudili, kako naravno zna g. nadškof ustvariti zaupljivo in sproščeno razpoloženje in koliko človeške topline vliti svojemu nastopu že ob prvem srečanju. Na mah so padle razdalje, srca so se odprla in spregovorila je globoka človečnost.
Napočila je nedelja in zadnji dan škofovega obiska. Najprej so ga sprejeli obiskovalci prve maše na Peči. Pod slavolokom sta ga v imenu vseh pozdravila dekle in fant ter mu poklonila šopek cvetlic. Pri farni maši sta koncelebrirala g. škof in domači župnik. Nadškof je v jasnem in jedrnatem govoru povzel svoje vtise, želje in navodila, hkrati pa se lepo zahvalil vsem za prisrčnost. Posebno zahvalo je izrekel vsem tistim, ki »pobliže žrtvujejo čas in moči za blagor župnijskega občestva«. Po maši, pri kateri je lepo in ubrano prepeval pečanski ženski zbor pod vodstvom ge. Valerije Kovic, smo šli na pe-čansko pokopališče. Tu je moški zbor zapel pod vodstvom dirigenta Klanjščka žalostin-ko, nakar smo se pridružili škofovim molitvam za naše umrle.
Drugo mašo je g. nadškof opravil v Rupi, kjer smo obhajali god sv. Lucije, druge zavetnice rupenske cerkve. K slovesnosti se je zbral malodane ves rupenski in pečanski živelj. Tudi tu je bil nadškof deležen prisrčnega sprejema. Že pod slavolokom sta ga pozdravila fant in dekle ter mu poklonila cvetje. Pri maši je v nabito polni cerkvi mojstrsko prepeval domači mešani zbor. Maša je bila slovesna, pri njej so sodelovali tudi laiki.
»KATOLIŠKI GLAS« V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO!
Gospod nadškof se je še enkrat zahvalil za topli sprejem in v poslovilnem govoru dejal, da je prišel med nas na obisk, da »bi nam vlil poguma in zavesti, da je nekaj lepega biti kristjan tudi v današnjem času, čeprav ni lahko, ker zahteva nenehno bojevanje proti sebičnosti in porabniški miselnosti, ki tako vklepa sedanjo družbo«. Dostavil je: »Ni dovolj, da se imamo za kristjane, ker smo bili krščeni ali ker bolj ali manj redno prihajamo v cerkev. Biti kristjan pomeni odločati se dan za dnem za Kristusa in sprejemati njegovo besedo kot glavno vodilo in dušo vseh naših življenjskih zadržanj in dejanj.«
Domači župnik se je v imenu vseh navzočih in nenavzočih zahvalil Bogu za milost pastirskega obiska, g. nadškofu pa za prijaznost in razumevanje. Oboje je omogočilo, da je njegov obisk potekal sproščeno in prisrčno brez togih in neizprosnih formalnosti.
Po obisku na rupenskem pokopališču, kjer je mešani zbor občuteno zapel žalo-stinko in smo se v molitvi spomnili vseh pokojnih, smo se razhajali z mogočnimi vtisi. Vsakdo je hotel seči v roko g. nadškofu in mu v prisrčnem dotiku reči še zadnjo besedo zahvale, priznanja in slovesa.
Ko smo duhovniki ostali sami z nadškofom, je povzel liturgično besedilo velikonočnega praznika, ki pravi: »To je dan, ki ga je naredil Gospod. Radujmo in veselimo se ga!« Naj bi Rupenci in Pečani poslej vsak dan hodili v svetlem žaru tega dne!
D.B.
Božično voščilo tržaškega škofa
Tržaški škof je poslal listom za objavo svoje božično voščilo, ki mu je dal naslov: Odprimo svoje hiše osamljenim osebam!
V	voščilu poudarja naslednje misli:
Božič nam oznanja rešenje človeka; v svetu pa vidimo vedno več ljudi, ki gredo v pogubo, ker so pretrgali vezi s svojim bližnjim. Osamelost je namreč podobna smrti in človeka lahko popolnoma uniči.
Ob premišljevanju božične skrivnosti pretrgajmo vse razdalje med ljudmi in sledimo Kristusu, ki nam je tako blizu. Naj nas prevzame njegova ljubezen, da prenovimo sami sebe v zakramentu sprave, da po sveti Evharistiji utrdimo v sebi vse moči in da jih povečamo z molitvijo. In ta naša prenova bo našla primeren izraz v usmiljenju.
Za božič v Trstu ne sme nihče ostati sam. Poglejmo okoli sebe — v vsak kotiček — in odkrili bomo osebe, ki so pozabljene, zapuščene, brez pomoči in opore drugih. Odprimo zato vrata svojega stanovanja in povabimo k sebi katerega od teh osamljenih. To bo prvi korak, ki nam bo omogočil nadaljnjo pot do ljubezni, dobrote in osrečujočega upanja v življenje.
Na tej poti bomo občutili tisti božji mir, ki ga oznanja božični praznik. Tako bo naš božič res vesel božič, ki ga g. škof želi vsem s svojim blagoslovom.
Da ne bo prepozno...
V tržaškem Piccolu smo brali, da obišče vsako leto Marijino svetišče na Vejni dva milijona in pet sto tisoč ljudi. To se pravi, da pride na Vejno vsak dan sedem tisoč ljudi (140 avtobusov). Nekateri imajo kar bujno fantazijo!
Dalje smo brali, da bodo za leto 1985, ob 25-letnici posvetitve Italije Brezmadežnemu Srcu Marijinemu, povabili na Vejno tudi papeža Janeza Pavla II. To je zelo lepo in papeževega obiska bomo vsi veseli; verjetno še najbolj Slovenci.
Organizatorji pa naj že sedaj računajo, da ne bo mogel sv. oče pozabiti pri svojem obisku, da smo na Tržaškem tudi Slovenci. Ce je že pri obisku v Nemčiji pozdravil v Mainzu po slovensko naše rojake, ki tam živijo in delajo, se bo moralo to zgoditi še bolj tam, kjer smo mi doma. - e. I.
Sv. Ivan
Amaterski oder Prosek-Kontovel. Z veseloigro v treh dejanjih »Gospod Evstahij s Proseka« je gostovalo v ponedeljek 8. decembra v Marijinem domu pri Sv. Ivanu PD »Jaka Štoka«. Komedija je nekakšna farsa »a la Dario Fo«, v kateri so skušali dati nastopajoči z vnemo in veliko dobro voljo, skupno z godbo in pevci, videz ljudske igre.
V glavni vlogi gospoda Evstahija se je dobro odrezal Egon Štoka. Enako posrečeni so bili liki, ki so jih podali Darij Rupel (Kapetanovič), Klavdij Cibic (Makovec), Egon Malalan (Ocepek), Marina Gorjup
(Ocepkova), Pavla Starc (Vida), Dejan Da-nev (Peter). Izvrstna šepetalka Sonja Rupel. Pela sta Zvonka Guštin in Sergij Štoka ob spremljavi ansambla Bela packa. Glasbo je posredoval A. Vodopivec.
Navzoči so se zabavali in nagradili igralske amaterje z odobravanjem. - E. F.
Dve sto let šolstva na Tržaškem
V okviru proslave 200 let šolstva na Tržaškem v organizaciji Deželnega sindikata slovenske šole, Odseka za zgodovino pri NŠK, ZSKD, Slovenske prosvete, škedenj-ske osnovne šole »Ivan Grbec« ter ške-denjskih društev »Ivan Grbec« in Doma Jakoba Ukmarja bo zaključna prireditev 21. decembra letos v Kulturnem domu v Trstu, ul. Petronio 4. Prireditev se bo začela ob 16. uri z odprtjem razstave slovenskih učbenikov, ob 16.30 z odprtjem razstave del z likovnega natečaja Sindikata slovenske šole ter ob 17. uri z gledališko predstavo Moji dedje, moji starši in jaz v šoli.
Na katinarski šoli nevzdržno stanje
V začetku tega šolskega leta se je nezakonito in brez kakršnega koli predhodnega obvestila vselil v večnamenski prostor slovenske šole na Kalinari novoustanovljeni razred italijanske osnovne šole »B. Stos-sich«. Takrat je bilo obljubljeno s strani pristojnih oblasti, da bo zasedba trajala najkasneje do 31. oktobra.
Zasedba pa traja še vedno, zaradi česar je šolska dejavnost na osnovni šoli »F. Milčinski« hudo okrnjena. Združenje staršev omenjene šole je zato naslovilo na vladnega komisarja dežele Furlanije-Julij-ske krajine, na občinsko odbornico za šolstvo in na šolskega skrbnika zahtevo, da bi čimprej prišlo do primerne rešitve te zadeve. Nesprejemljivi so poskusi reševanja stiske italijanske šole na račun slovenske. Tudi bi se z nekoliko dobre volje lahko dobila ustreznejša in za italijansko šolo zadovoljiva rešitev.
Nabrežina
Obisk misijonarja Stanka Pavlina. Doma iz Grgarja že dolgo let deluje kot misijonar med Kitajci v Hongkongu. Pozorno smo ga poslušali v cerkvi na praznik Brezmadežne, nato pa še v četrtek 11. decembra, ko je imel predavanje z diapozitivi o svoji misijonski dejavnosti. Videli smo zanimivosti iz petmilijonskega mesta Hongkonga, njegove nebotičnike, stisnjene stanovanjske bloke in begunsko naselje. Videli smo tudi šestnadstropno stavbo salezijanskega zavoda z osnovno šolo in gimnazijo. Kristjanov je v njej komaj 50, a vsi molijo rožni venec, celo med odmori! Spoznavni znak katoliškega duhovnika pri ljudstvu je zopet rožni venec. Misijonar Pavlin je profesor na omenjenem zavodu, obenem pa uspešno vodi mladinski zbor in ansambel, s katerim nastopa tudi na televiziji.
Pobuda na srednji šoli »Fran Levstik« na Proseku
V	torek 16. decembra so v prostorih srednje šole »Fran Levstik« na Proseku odprli likovno razstavo tržaškega slikarja Borisa Zuljana. Razširiti ljubezen in potrebo po umetnosti tudi med mladimi, je bil cilj, ki so si ga organizatorji rastave postavili. Zato ni nič čudnega, da je bila razstava namenjena predvsem učencem.
Najprej je umetnika pozdravila učenka 3. razreda, nato je razstavo odprl profesor likovne vzgoje Franko Žerjal in prisotnim predstavil umetnika in njegovo delo. Po tem kratkem uvodu je sledilo srečanje učencev z umetnikom, ki jih je v sproščenem in prijetnem razgovoru popeljal v svoj svet barv in fantazije.
Razstava, ki bo odprta vsak dan do 23. decembra od 9.30 do 18. ure razen v soboto in nedeljo je med učenci in ostalimi obiskovalci zbudila veliko zanimanja.
Zanimiva študija
Te dni je krožek za družbena vprašanja »Virgil šček«, ul. Machiavelli 22, Trst izdal zajetno študijo v italijanskem jeziku o začetkih slovenskega samostojnega političnega nastopanja na Tržaškem v letih 1945-49. Gre za doktorsko tezo Nadje Maganje, ki je v juniju 1980 prejela nagrado »Dr. Frane Tončič«. Predgovor je napisal predsednik krožka dr. Rafko Dolhar. Publikacija je izšla v ciklostilirani tehniki s tiskano platnico. Opremil jo je Edi Žerjal. O njej bomo še poročali; nekaj izvodov je na voljo v našem uredništvu.
Misijonarji iz Indije v Afriko
Kakor je Don Bosco leta 1876 poslal svoje prve misijonarje iz Italije v Patagonijo v Južni Ameriki, tako se je sedaj zgodilo v Indiji. Na vabilo salezijanskega vrhovnega predstojnika don Viganoja je 28. avgusta letos odšlo 15 salezijancev iz Indije v Afriko. Misijonarji so sami Indijci, mlajši ljudje, duhovniki in bratje pomočniki. Odšli so v tri afriške države: Tanzanijo, Kenijo in Sudan. V teh državah bodo na izrecno vabilo škofov sčasoma odprli obrtniške in rokodelske šole in se v prvi vrsti zavzeli za mladino, čeprav potrebuje Indija sama veliko misijonarjev, so tamkajšnji salezijanci sprejeli klic črne Afrike, ki prav v našem času zori za božje kraljestvo na zemlji. To pomembno novico je poslal za naš list misijonski brat Ludvik Zabret, salezijanec, ki deluje v Indiji.
■ Italijanske Rdeče brigade so še vedno aktivne. Zadnja njihova žrtev je postal sodnik kasacijskega sodišča v Rimu Gio-vanni D Uršo. Prišel naj bi kot Moro pred »proletarsko sodišče«.
■ Od srede do petka v preteklem tednu so v Bruslju zborovali obrambni ministri 15 držav, članic NATO. Pri tem so sklenili, da bodo vlade teh držav v primeru sovjetskega posega na Poljskem odgovorile z »zelo hudimi političnimi in gospodarskimi protiukrepi ter povečale svojo obrambno sposobnost«. V Zah. Nemčiji so medtem že namestili več letečih radarjev, ki bodo nadzorovali premike sil varšavskega pakta okoli Poljske.
■ Ministrski predsednik Irske Charles Haughey se je v Dublinu pet ur pogovarjal z angleško ministrsko predsednico Thatcherjevo, kako rešiti boleči položaj Ulstra, tj. severne Irske, ki je še vedno del Velike Britanije in kjer poldrug milijon zagrize-nih protestantov zapostavlja na vseh področjih pol milijona katoličanov. V skupni izjavi je rečeno, da sta vladi obeh držav odločeni začeti z novimi predlogi in novo politiko, da se doseže pomirjenje v severni Irski. Ustanovile naj bi se posebne komisije, ki naj proučijo nove možne ustavne strukture in druge oblike povezave med obema deželama, tj. Ulstrom in republiko Irsko. Thatcherjeva se navdušuje za federacijo, ki naj bi končala dolgoletni spolna irskem otoku.
■ Izredno velik odmev v ZDA in Angliji, pa tudi drugod po svetu je imel umor 40-letnega Johna Lennona, vodilnega v slavni rock skupini štirih »Beatlesov« iz Liverpoola v Angliji. V New Yorku ga je ubil 25-letni neuravnovešenec Mark David Chap-man s Havajev. Časopisi so o Lennonu pisali kot o kaki osebi prvega reda in pod največj imi naslovi, neko mlado dekle in 30-Ietni moški pa sta si celo vzela življenje zaradi Lennonove smrti. Marsikje je prišlo do izbruhov množičnega histerizma. Znova se je pokazalo, kako plehka je današnja družba. Sam Lennon se je po razhodu Beatlesov predajal vzhodnjaškemu misticizmu, užival mamila, politično pa bil nasprotnik ameriškega posega v Vietnamu.
TEOM 00 TEOM
Pesem božičnih zvonov Poezija neke druge Slovenije
»Sveti dan je bil. Zazvonili so božični zvonovi. Od vseh strani je zazvonilo, od vzhoda do zahoda, od neizmernega neba so lile božične pesmi, vrele so iz zimske zemlje.«
Ko zazvoni k svečani službi božji, začutimo staro in očarljivo pesem zvonov v vsej njeni enkratni lepoti. Skoraj nikoli pa ob tem svečanem prazničnem pritrkavanju ne pomislimo, da je vlivanje zvonov, da je nastanek zvonov povezan s častitljivo in starodavno umetnostjo in iznajdljivostjo.
Največji in najimenitnejši zvonovi imajo celo posebna imena, kot da bi bili nekakšna bitja, nekakšni umotvori s posebnim namenom in s posebnim življenje-njem. Big Ben, Great Paul, Pretio-sa, Jeanne d’Arc, Petter Peter jih na primer imenujemo, kot da bi bili človeške postave.
Izdelovalci zvonov, svojevrstni in tankočutni umetniki, pristopajo k svojim izdelkom z veliko ljubeznijo in požrtvovalnostjo, zakaj izdelovanje zvonov je zahtevno, komplicirano, zamudno in tudi polno težav in celo nesreč. Izdelovalcem zvonov se zde tudi tisti majhni in neznatni zvonovi, ki vise v zvonikih skromnih vaških cerkvic v zadnjih podeželskih zakotjih, prave in enkratne umetnine ali celo čarovnije.
»Zvon ima glavo, ima telo, usta in ustnice. Bron bo čudovito donel, bron bo, če je bil izdelovalec pameten in pazljiv, dolgo in čudovito donel. Vendar doživi vsak zvon svojo starost, kot da bi bil resnično živo bitje. Glas začne podrhtevati, postane raskav in moten. Tudi to je usoda zvonov,« vedo pripovedovati vedno redkejši izdelovalci čudovitega božjega signala.
V	srednjem veku so izdelovalci zvonov potovali iz kraja v kraj. Mnogokje so jih potrebovali, zakaj povsod so postavljali cerkve v božjo čast in slavo. Ena najbolj imenitnih zvonarskih družin je bila družina Whitechapel v Londonu, ki je izpričana že v 16. stol.
Navada zvonjenja je seveda še starejša kot to častitljivo obrtništvo. Baje je že sv. Pavlin, ki je bil škof v Noli, okrog leta 400 vpeljal prve zvonove v krščansko cerkveno bogoslužje. Podoba je, da so pred tem časom duhovniki s posebnimi palicami udarjali na kovino ali les, da bi vernike zbrali k molitvi in k bogoslužju. Okrog leta 750 so tudi začeli postavljati prve zvonike.
Zvoniki so po 11. stoletju pognali iz vseh cerkvenih svetišč Evrope kot gobe po dežju. Zidanje cerkva je postala visoka umetnost človeškega duha, nič manjša pa ni bila umetnost vlivanja zvonov. Nekateri zvonovi so celo preživeli konec cerkva, v katerih so kraljevali. To se je zgodilo na primer z zvonom v nemškem Badu Hers-feldu. Leta 900 zgrajeni stolp cerkve sv. Katarine se je že leta 1895 delno porušil. Na zvon danes udarjajo, zakaj zvoniti z njim ne smejo več.
Izdelovalci zvonov slede nekemu posebnemu akustičnemu načrtu, zakaj le pravilna in posreče-
na oblika da tudi primerni zven. Ni čudno, da velja odlično izdelovanje zvonov za nekakšno čarovništvo, zakaj pri vlivanju je treba slediti nekemu notranjemu umetniškemu glasu, ki je dan le nekaterim.
Zvonovi se pojavijo v pravljicah in pripovedkah kot magična in čudovita bitja, ki jim je vredno slediti, kot bitja, ki vzpodbujajo, opominjajo in svare. Seveda so ljudje vedno občudovali velike in težke zvonove z velikimi kemblji in premeri. Ti so znali pričarati zamolkle, globoke zvoke in močan zategnjen glas.
V	zvoniku sv. Pavla v Londonu visi 17 ton težki zvon, ki ga imenujejo »Veliki Pavel«. V Riverside Church v New Yorku visi najtežji zvon Amerike, ki tehta 20 ton. Naj-težki zvon sveta visi v kolnski katedrali in je posvečen sv. Petru. Težak je 24 ton. Naravnost megalomansko predstavo o orjaškem zvonu sveta je skušal uresničiti ruski car v stolpu Ivana Velikega v moskovskem Kremlju, 200 ton težki zvon so že bili izdelali. Pri obešanju v zvonik se je orjaški izdelek utrgal, tako da ga lahko danes, šest metrov visokega, občudujemo na tleh v Kremlju kot svojevrstni spomenik človeških hrepenenj in stremljenj.
»Sveti dan je bil. Zazvonili so božični zvonovi.« Tako je nekoč zapisal Ivan Cankar. Njihovo zvonjenje nam jev prazničnih dnevih posebno pri srcu. Navadili smo se, da so tu, saj poudarjajo svečani namen praznika. Pretiho bi bilo, ko bi jih ne bilo med nami, njih, ki kot neresnična magična bitja pojejo resnično pesem o miru ijudem na zemlji in na nebu.
Lev Detela
ŠTEFAN TONKLI
V POLNOČNI CAS...
V polnočni čas v polnočni kras budi me glas:
»Če ne postaneš spet otrok zamaknjen med zvezde in v njihov čudoviti lok,
Želeč zaplavati med nje — ostaneš k zemlji prikovan, na tleh, zgubi se tvoja pot, ne boš nebeški državljan, zaman te je iskal Gospod...«
Zaman me je iskal Gospod? Očitek me boli... Ne, ne, ne pusti me, rad grem odtod, in vklenjeno v ta prah srce, le prav prositi jaz ne znam, s prerokom rečem komaj a —■ samo ti veš, kako in kam se vzpenja pot v objem zvezda, zato mi dobro daj roko in tvoja močna, zvesta dlan naj dvigne me čez vso zemljo med božje luči v večni dan.
Ob sesipavanju tolikih starih vrednot vznemirjajo današnjega človeka prehuda vprašanja, da bi iskal odgovora ali utehe pri sedanjih pesnikih. Kar beremo verzov po revijah in zbirkah, nas največkrat puščajo hladne. Iz volje porojena poezija je brezkrvna, brezosebna, tako da skoraj ni razločka med enim avtorjem in drugim. Abstraktna, protestna, cinična ali bezni-ška, povrh pa pogosto absurdna in — tudi zavoljo mrcvarjenja jezika ter požvižgava-nja na pravopisne norme — neumljiva »poezija« je prišla na slab glas.
Ne velja pa to za dokumentarno knjigo, napovedano že pred šestimi leti, ki je izšla julija 1980 v Buenos Airesu kot 198. publikacija Slovenske kulturne akcije na 280 straneh. Naslov ji je
»ANTOLOGIJA SLOVENSKEGA ZDOMSKEGA PESNIŠTVA«
Zbrala in uredila sta jo Tine Debeljak in France Papež. Ta je vanjo napisal 8 strani uvoda, v katerem označuje vsebinsko in oblikovno prvino te svojstvene poezije, Debeljak pa je na zadnjih 31 straneh podal življenjske in bibliografske podatke o pesnikih.
Lepotni užitek zbudi knjiga že s svojo zunanjostjo: z debelino, s platnico roza barve, z vezavo ter s papirjem in tiskom — torej bo v tem pogledu okras vsake knjižne police. Seveda ni bila izdana zato, da nam obogati pohištvo, marveč kot pesniško pričevanje določene slovenske generacije, ki je šla skozi iste hude zgodovinske izkušnje. V letih 1941-1945 sta bili taki tuja zasedba Slovenije in komunistična revolucija, v maju 1945 umik iz domovine, zatem življenje v begunskih taboriščih v Avstriji in v Italiji, razseljevanje po širnem svetu, vživljanje v novo stvarnost in spomini na staro domovino.
Sestavljalca sta bila široka: v antologijo sta sprejela nič manj ko 40 imen s skupaj 162 pesmimi (naslovi). Po rojstnem ali domačem kraju so ti pesniki iz vse Slovenije: po 9 jih je iz Ijubljane in z Gorenjskega, 5 s Štajerskega, po 3 iz Maribora, iz Bele krajine in z Notranjskega, po 2 z Dolenjskega in s Primorskega, po eden iz Prekmurja in iz Istre, dva pa sta se rodila že na argentinskih tleh. Nekaj jih je — pač zaradi mladosti — odšlo v svet iz ideoloških razlogov šele več let po glavnem eksodusu: T. Debeljak ml., Humbert Pri-bac, Milena Merlak in njen mož Lev Detela.
In kje je danes ta plejada? Šest jih je umrlo: A. Novačan, St. Majcen, V. Žitnik, VI. Truhlar, K. Mauser in M. Jakopič. Največ jih živi v Argentini (16), po trije so v ZDA oz. v Nemčiji-Avstriji, po dva v Italiji in v Avstraliji, po eden pa v Belgiji, Kanadi, Braziliji, Indiji in na Japonskem. Štirje so se iz begunstva oz. zdomstva vrnili v SFRJ. Še to: med 40 pesniki jih je 9 duhovnikov, 4 pa so ženske.
Debeljak in Papež sta morala pregledati celo vrsto listov od prvih taboriščnih poletij 1945 do revij, pesniških zbirk in drugih knjig, ki jih je dala na svetlo slovenska ideološka emigracija v več ko 30 povojnih letih. Izmed nešteto pesmi izbrati najboljše in najznačilnejše ter jih v posebni knjigi predložiti literarnemu sladokuscu in zgodovinarju: to je veliko, nelahko in odgovorno delo.
Moja prva misel je, da bi bilo kakih 5 imen kazalo preiti, kakih 20 šibkih pesmi pa izpustiti ali po možnosti nadomestiti z boljšimi. Malce manjša triumfalnost antologije (ime vsakega pesnika je npr. na posebnem listu!) bi bila odškodovana z večjo umetniško vrednostjo vsebine; prej bi imeli pred sabo »knjigo ur«. In še to: ali kdo, ki je bil begunec ali emigrant, a se je potem vrnil domov — N. Rudolfova, Truhlar, Vodeb, Janežič — spada v tako knjigo? Spada, če so pesmi značilne.
TEMATIKA ZDOMSKIH PESNIKOV
Pesniki te antologije se začenjajo z najstarejšim: z A. Novačanom (r. 1887), ki je že ob razpadu Jugoslavije 1941 stopil na tuja tla. Sledi mu Stanko Majcen, ki domovine edini ni zapustil, a je bil z dušo in s srcem pri tistih, ki so si 1945 in kasneje izbrali svobodo. To so vsi nadaljnji, 36 jih je.— do najmlajših dveh, rojenih v Argentini (1943, 1954).
Ti ljudje so v srcu nosili domače kraje, svojce, spomine. Razdevalo jih je domotožje in dajali so mu duška v pesmih. Vrženi iz domačega naročja v brezčutni nered, iz varnosti v strah in zaskrbljenost so sprva pestovali vsak svojo bolečino in sanjali o vrnitvi, obenem pa stisnjenih ust sprejemali usodo.
Naravno je, da v tej poeziji prevladuje miselna lirika. Navdihovali sta jo pač begunska usoda in trdo okolje. To so taborišča v prvih povojnih letih: strašna senca pomora domobrancev, negotovost, brezde-
lje, kruh po milosti drugih, bivanje v prisilni skupnosti, nestrpno čakanje na odhod v novo domovino. Tudi ko so se znašli v tuji deželi in morali prijeti za vsako delo, so gnetli svojo bolečino. Prehod čez ekvator na južno poluto, čez Atlantik na zahodno poloblo jih je moral hudo pretresti, saj jih je za vselej odtrgal od prejšnjega življenja, od Evrope. V knjigi imamo nekaj ganljivih pričevanj tega »padca v novo« (Novačan, Debeljak, M. Sušteršič-Va-liant, Kos).
Po številu pesmi na drugem mestu so motivi tujih krajev, pokrajin, dežel. Ogromna večina slovenskih beguncev se je 1945 prvič srečala s tujino. Pesniki kot da so prišli iz ograjenega vrta: znašli so se pred mogočnim novim svetom, bližnjim in daljnim, lepim in zgodovinsko bogatim, zlasti pa prostranim. Tirolska, Italija, Palestina, Južna in Severna Amerika, druge celine. To je razširilo in poglobilo njih pesniško tematiko. V slovensko dušo so pljusknili valovi vsega sveta.
Bogato je v antologiji zastopana seveda domotožna poezija. Iz nje govorijo spomini na mater, na prijatelja, na letne čase, na polja in kmečko delo, na praznike. Pred nami so vse slovenske pokrajine, olepšane z besedami neomajne ljubezni in trpečega hrepenenja. Najdemo pa med pesmimi tudi precej opisnosti, narejenosti, prepoceni besed v kratkih vrsticah, premalo zdomskega. Izbira bi morala biti strožja.
Ljubezenske lirike je malo, a še ta je refleksivna. Občutena, skrajno vzneseno koprnenje po ženi, ki ima priti iz Evrope (Debeljak), misel na dekle, ki so jo časi in razmere popeljale z drugim pred oltar (Škrjanec). Močnejša in pogostejša od ljubezenskega čustva je v begunski poeziji misel na rajne: na fante v Kočevskem Rogu (Majcen) in drugod (Jakopič), na žalujoče ostarele — in sploh na bridko slovensko zgodovino. »V meni je Samo. Izdan. / V meni je Trubar. Pregnan. / V meni je ves bataljon / vetrinjskih vojakov / čez mejo v jame poslan« (Z. Simčič).
Religioznih pesmi v antologiji ni veliko, so pa občutene (Truhlar). Večkrat so sicer le v metafiziko usmerjene misli oziroma evangeljski motivi (Novačan), a so kdaj tudi krik iz pustinje življenja (Pribac).
Narodna zavest v tujino odšlih se je izpričala še z nečim. Po njih zaslugi sta dve daljni deželi — Avstralija in Japonska — prvič videli na svojih tleh izdano slovensko tiskano knjigo: pesniški zbirki Bronasti tolkač in Dober večer, Tokio. Sploh so nedomača tla navdihnila prenekatero našo literarno stvaritev trajne vrednosti. Žalost je pač v umetnosti že od nekdaj rodovitna.
PRIBOMBE K DEBELJAKOVIM PODATKOM
T. Debeljak je, kar zadeva razgledanost po prejšnji in sedanji naši literaturi, prvak v slovenskem zdomstvu. Pa še dve drugi prvenstvi ima: največ med vsemi publicira in na vseh literarnih področjih je delaven. To terjajo od njega same buenosaireške razmere. Vse ima v razvidu in o vsem je na tekočem.
Ta svetla stran pa ima tudi svojo senčno. Njegovo naglo pisanje namreč ni brez netočnosti, nejasnosti in pomanjkljivosti.
19. stoletje je videlo v božični navadi obdarovanja mnogo lepih in dobrih strani. »Naj bo blagoslovljen tisti mož, ki je vpeljal to lepo navado. Tisti, ki je na sveti večer pred božičem zbral otroke svojega doma, jim pripovedoval, da je božji Sin postal prav iz ljubezni do njih vseh kot otrok, jim povedal, da je zato ta večer vse krščanstvo nadvse radostno. Zato naj se tudi sami veselo igrajo z darovi, ki sta jim jih podarila mati in on...«
Tako je zapisal na poetičen način v 19. stoletju grof Leopold Stolberg — in običaj obdarovanja, ki ga omenja, je zelo star. Pravzaprav sega v čas Jezusovega rojstva, do betlehemskega hlevčka, do svetih Treh kraljev z darili in veselimi in svečanimi pokloni. Že leta 1400 je v Pragi menih Alsso sestavil spis, v katerem govori o svetem večeru, kot o »dobrodelnem in dobrodušnem večeru, v katerem naj bo kristjan bolj darežljiv in naklonjen kot druge dni, v čast in v zahvalo za tisto darežljivost, ki je na ta dan prišla z neba.«
Danes, sredi izrazito potrošniškega sveta, božično obdarovanje velikokrat nima več veliko opraviti s to prvotno navado spomina na nebeško darežljivost. Saj lahko prav danes velikokrat z obžalovanjem ugotavljamo, da se božični praznik razra-
Opravičuje ga delo v okolju, kjer nima vseh potrebnih pripomočkov, tj. knjig, časopisov in revij, zavoljo česar se prevečkrat zanaša na spomin. Debeljak je bil 10 let kulturni urednik Slovenca, toda časopis je eno, knjiga pa je drugo. Opravil je in opravlja ogromno delo, ki ga bo pravično ovrednotil šele čas. Ker se bo o tej antologiji veliko govorilo in bo v nji marsikdo iskal gradivo za svojo rabo, se mi zdi prav, da o tem delu knjige izrečem nekaj svojih pripomb.
Življenjski in bibliografski podatki o pesnikih so zelo neenakovrstni. Pozna se, kdo je svoj portret sam napisal: strnjen in pregleden je ter na bistveno omejen, brez gostobesednosti in jezikovno izpiljen, kratek je in zanesljiv — skratka ko ulit. Ni pa tako v drugih primerih. V svojem izvodu antologije imam pri večini imen kake popravke ali izboljšave, največ pri Majcnu, M. Kunčiču, Truhlarju (1979 je izšla posmrtna zbirka Kri in motnordeči glas), Jerucu (v Louvainu je 1952 izdal tudi Večerne pesmi), Mauserju, Vodebu, VI. Kosu in Br. Rozmanu.
Antologija, ki je tako dolgo oz. počasi nastajala, pa bi morala biti še brez drugih nedostatkov. To so predvsem tiskovne napake. V knjigi so popravljene štiri, jaz pa sem jih v pesmih našel še nekajkrat toliko. Najnerodnejši sta na str. 105: »Hvalnico pojem zelenemu travniku (prav: žametu) trav« — in na str. 182: »V tej skladbi ni človeka, / ni kličočih krav« (pač: trav). Zadnji del knjige jih izkazuje, žal, še več, in tudi stvarnih: kaka napačna letnica, nerodne ali nedosledne okrajšave ponavljajočih se publikacij, različna imena za isto stvar (npr. Škofov zavod, Škofovi zavodi, zavod sv. Stanislava), Pribče-va rojstna vas so Srgaši, ne šergaše.
Bralca zaustavi tudi kak nepojasnjen izraz (amankaj, kebrači, talas) ali neum-ljivi verz («Burovž z goleža komaj slišno trijanči« pri Kosu) ali kaka druga trdota. Sestavljalec antologije nima pravice spreminjati besedila. Upam, da je to in ono (nepotrebno) spremembo doživela samo moja pesem na str. 71, prvič objavljena v Vrednotah I (1951).
Preglednejša in zgovornejša bi bila antologija, da je pri vsaki pesmi zapisano, od kod je vzeta oz. kdaj je nastala. Tako bi knjiga dobila večjo zgodovinsko vrednost, bila bi nekako bolj organska. Saj se tudi pesnik razvija — tematsko in oblikovno. (Moja na zadnje, 10. mesto postavljena pesem Sončni zahod je npr. nastala prva: 23. junija 1945 v taborišču Monigu pri Trevisu pod naslovom Domotožje.)
SKLEPNA MISEL
Napisal sem kritično poročilo o antologiji naše zdomske poezije z ljubeznijo in ganjenostjo, saj sam pripadam tej »drugi Sloveniji«. Prepričan sem, da sestavljalca nista prezrla ničesar, kar bi bilo vredno upoštevanja. Ta knjiga bo prešla v slovensko literaturo iz dveh razlogov: prvič je pesniška kristalizacija trpljenja, ki ga je v nekem času prestal določen del Slovencev; drugič pa je med pesmimi nekaj takih, ki bi jih tudi novi Živi Orfej, ta »velika antologija slovenske poezije«, s častjo sprejel na svoje strani.
šča v »božično tekmovanje« z boljšimi in najboljšimi, z večjimi in največjimi darili. Tako je božični čas velikokrat čas hrupnega trgovinarstva, v katerem resnično pojejo le polne blagajne trgovin. V takem božiču je seveda prvotna mirna spokojnost adventnega pričakovanja in božične skrivnostnosti skoraj pozabljena.
Vendar pa je zanimivo, da se je navada obdarovanja tudi v preteklih stoletjih večkrat razraščala v pravo razvado, proti kateri so se skušale z odloki boriti tudi oblasti.
Božič je resnično radostni praznik ljubezni. Taka naj bodo zato njegova darila: ne velika in imenitna, temveč prisrčna in človeška.
Lev Detela
■	Na potresnem področju v južni Italiji so neznanci ubili Marcella Torre, župana porušene občine Pagani, njegov spremljevalec pa je bil težje ranjen. Torre je bil izrazit nasprotnik krajevne mafije, zato so morilci verjetno iz teh krogov, saj je zanje zadnji potres nova priložnost, da se polastijo poslane pomoči in si še bolj podvržejo obupano in obubožano prebivalstvo.
V. Beličič
Božično obdarovanje
Dvoina uprizoritev Cankarjevih ..Hlapcev" Nova instrukcija o krstu otrok
(PISMO IZ LJUBLJANE)
V letošnjem oktobru smo doživeli v Ljubljani hkrati dvojno različno uprizoritev Cankarjeve drame »Hlapci«. Najprej je Mestno gledališče ljubljansko (MGL) postavilo na oder »Hlapce« v režiji Dušana Jovanoviča, nato pa še Drama SNG v režiji Mileta Koruna.
KAJ PRAVI CANKAR O SVOJIH »HLAPCIH«
Novoromantik Ivan Cankar je po letu 1900 opustil bolno dekadenčno motiviko, stopil je v »areno življenja«: v svojih novelah, povestih in romanih, zlasti pa v dramah se je spoprijel z živo slovensko družbeno problematiko. Načel je politična, narodnostna, socialna, moralna in umetnostna vprašanja. Bičal je družbene napake, zlasti zlagano meščansko moralo, laž in hinavščino. Najgloblje je prodrl v satirični drami »Hlapci« iz leta 1909.
Drama je zgrajena v petih dejanjih. Vsebinsko je dvodelna. V prvih dveh dejanjih prevladuje ostra satira na brezna-čelni in hlapčevski značaj liberalnih učiteljev, ki se pozneje raztegne na vse slovensko ljudstvo sploh. Pisatelj izraža ves svoj gnev in upor proti političnim razmeram na Slovenskem, kjer je leta 1908 po volilni reformi za kranjski deželni zbor zmagala Slovenska ljudstva stranka — »klerikalna«. Tedaj pa je breznačelno učiteljstvo začelo prehajati od liberalne h klerikalni stranki, hoditi v cerkev, pozdravljati župnika in čistiti šolsko knjižnico »sumljivih« del Prešerna, Gregorčiča, Tavčarja in Cankarja. Učitelj Komar prosi na kolenih Hvastjo odpuščanja.
V 3. dejanju se pa pričenja osebna tragedija značajnega učitelja idealista Jermana, ki hoče ustanoviti izobraževalno društvo za delavce in kmete: »iz hlapcev napraviti ljudi«. Ves čas ostaja Jerman zvest svojemu osebnemu prepričanju, zato se upira brezglavemu hlapčevstvu svojih liberalnih kolegov učiteljev in vsem ostalim »ogledalo drži« (po Hamletu). S tem pa zadene na nerazumevanje in nasprotovanje vsega javnega mnenja od »spreobrnjenih« učiteljev preko župnika, zastopnika klerikalne stranke, in njegovih privržencev do topoglave ljudske množice, ki ga hoče celo kamenjati. Ko pa Jerman opazi, da je v tem boju ranil najsvetejše bitje — svojo verno mater, da ji je morda skrajšal življenje, se junak Jerman ustavi, preneha z revolucionarnim delom in prepusti vodstvo tega boja proletarcu kovaču Kalandru. »Ta roka bo kovala svet.« Osamljenost tira Jermana v obup in samomor, toda materina in Lojzkina zvesta ljubezen ga prikliče v novo življenje. Bistveni sestavini Cankarjevih Hlapcev sta izpoved nravstvene krivde in vera v svobodno in pravično družbo. Zato je tudi konec optimističen, odrešenjski.
Oba ljubljanska režiserja sta pa hotela za vsako ceno Cankarjevo dramo posodobiti ali modernizirati. Zato sta marsikaj spremenila na škodo Cankarjevemu tekstu.
JOVANOVIČEVI »HLAPCI«
Najprej smo videli Cankarjeve Hlapce v Mestnem gledališču ljubljanskem. Režiser Dušan Jovanovič je vpeljal v predstavo vrsto novih prizorov in tekstov, ki jih v Cankarjevi drami seveda ni. Predstavo začne s tkm. »prometejsko sceno«. Na ogromen in strm oder pripelje razred šolskih otrok. Oblastni župnik in učitelji poučujejo te otroke v slogu stare avstrijske avtoritarne in cerkveno obarvane vzgoje s teksti iz učbenikov tiste dobe. Režiser vplete tudi Cankarjeve tekste iz drugih del, pa še tekste raznih slovenskih pesnikov, zlasti Župančičeve.
Dejanje se razvija večplastno: nekaj časa govorijo in deklamirajo otroci, nato se dejanje vrne h Cankarjevi drami. Otroci so pa ves čas prisotni in čakajo na svoje vložke. Zaradi volivne zmage klerikalne stranke se napredni učitelji začno bližati župniku. Učitelj Jerman (Prometej) vse opredeli z besedami: »Za hlapce ste rojeni.« Novi prizori in teksti otrok včasih prijetno poživijo predstavo, posebno ko spreobrnjeni učitelji »čistijo« knjižnico, otroci pa deklamirajo tekste zavrženih avtorjev. Sčasoma pa ta večplastnost dejanja otežkoča preglednost drame. Vedno več jc novih vložkov in vedno manj Cankarja.
V drugem delu drame se Jermanova osebna tragedija razvija v spopadu značajnega Jermana s hlapčevskimi kolegi, zlasti s Komarjem, dalje z župnikom, s kmečko množico, ki ne razume Jermanovih besed proti neumnosti in hlapčevstvu («Za hlapce ste rojeni«). Bistveno je spremenjeno Jermanovo srečanje z bolno materjo. Ko jo razboleli Jerman prosi za razumevanje, mu mati nič ne odgovori! Ponudi mu le razpelo. Jerman tedaj odkloni razpelo, su-
rovo porine mater, da pade po tleh. Nato gre in se na odru ustreli. Predstavo zaključijo otroci. Takih grobosti Cankar ni bil zmožen. Razplet drame je v Jovanovičevi priredbi pesimističen: Jerman vidi izhod edino v samomoru. To je pa čisto nasprotno etični globini in spravljivemu koncu Cankarjeve drame.
Gledalec odhaja s predstave z neprijetnimi občutki. Drama je polna nepotrebnih dodatnih prizorov in tekstov, vzporednih besedil. Govorica igralcev je polna pretiravanj, prenapetosti, kričanja. Nekatere osebe so preveč karikirane, zlasti župnik. Predstava vzbuja vtis, da je Cerkev glavni pobudnik in krivec političnega in moralnega nasilja, zaostalosti ljudskih množic in pretirano stroge vzgoje otrok, ki vbija otrokom same podložniške resnice iz učbenika. Saj je bil Cankar v svojem originalnem tekstu vedno spoštljiv do župnika. In končno je to svojo satiro naperil bolj proti liberalcem kot proti klerikalcem. V pismu bratu Karlu je zapisal: Liberalna stranka je obsojena, izginila bo jutri ali pojutrišnjem. Nevarna je pravi svobodi bolj kot armada kaplanov...
KORUNOVI »HLAPCI«
Predstavo Cankarjevih Hlapcev v Drami SNG v Ljubljani je postavil Mile Korun sredi oktobra. Njegova režija je čisto drugačna kot Jovanovičeva. V prvih štirih dejanjih se v glavnem drži Cankarjevega teksta. Zadnje dejanje pa obrne čisto po svoje. Srečanje Jermana z materjo, ki je v Cankarjevem tekstu na zadnji strani, je Korun preložil v sredo predstave in ga zaključil oz. spremenil tako, da Jerman odide nepotolažen. V zadnjem dejanju vidimo na odru nekako surrealistično prikazano bolnišnico, na njej leži razočarani Jerman z zvezanimi rokami (uklenjeni Prometej), kmečka množica ga sramoti, župnik nastopi kot njegov krvnik, zlovešče Erinije (v črnino odete ženske) zadušijo onemoglega Jermana. Tik pred smrtjo ga obišče prijatelj kovač Kalander, da mu umirajoči šepetaje preda revolucionarno oporoko. Vse skupaj daleč od Cankarjevih idej in spravljivega razpleta.
OCENE IN KRITIKE
Ocene in kritike so se pojavile v mnogih listih: v Delu, v Večeru, v Dnevniku, v Prosvetnem delavcu. Analize so zanimive, pohvale na račun izvrstnih igralcev v obeh hišah, deljena mnenja glede režije. Najbolj kritična se mi zdi ocena prof. Joža Mahniča v sobotni prilogi Dela 25. oktobra 1980. Takole piše: Jovanovičev razplet drame je subjektivno — brezizhodno pesimističen, kar je menda edino možna sodobna filozofija. Dodano besedilo je dolgovezno in moteče. Ali ni Cankar sam po sebi vsebinsko dovolj življenjski in tudi sodoben (koliko je med nami, žal, tudi danes ljudi brez hrbtenice?), oblikovno izrazno pa dovolj mojstrski, da je nedopustno in nepotrebno vsako moderniziranje in dodajanje.
Podobno zavrača Mahnič tudi Korunovo režijo, zlasti zadnje dejanje. Nadstvarne podobe so po vsebini in pomenu tako pretirane, da so daleč od Cankarjevega pojmovanja namer. Jermana namreč po Korunu uniči zgolj politično oblastniška Cerkev, ne zlomi pa ga obenem kot pri Cankarju bridko etično spoznanje, da je s svojimi nazori in delom nehote pomagal skrajšati življenje svoji materi. Zato Mahnič obsoja bodisi dodajanje besedil, bodisi poseganje v notranjo strukturo dela. »Če sta avtor in njegovo delo res pomembna, vznemirjiva in sugestivna, nam znata tudi v našem času govoriti sama po sebi.«
Značilen je tudi odgovor gledalcev v Delu 21. oktobra. Neka dijakinja je zapisala:
Gledala sem dvoje Hlapcev: enkrat Koruna, enkrat Jovanoviča — nisem pa videla Cankarja; konec se mi je zdel zgrešen, bistva ni bilo. Brala sem Cankarjeve Hlapce in vse je bilo nekam drugače; tam gre za neko človeško toplino, tukaj pa je bilo vse po svoje prikrojeno. Cankarjev tekst je lahko še vedno zelo sodoben, medtem ko je tukaj Cankar izpuščen — tekst pa je samo še sodoben. Jovanovičev tekst pa je še hujši...	—er
Kongregacija za krščanski nauk je v petek 21. novembra 1980 objavila novo in-strukcijo o krstu otrok, podpisal pa jo je njen prefekt kardinal Franjo Šeper. V kratkem uvodu pravi, da se je pokazala potreba spregovoriti o tem vprašanju.
Krščevanje otrok je prastar običaj v Cerkvi. Vsi najstarejši cerkveni pisatelji, ki govore o krščevanju otrok, gledajo na to kot tradicijo iz apostolskih časov. Papeži in koncili so pogosto opozarjali vernike, da čim prej krščujejo svoje otroke, da se očistijo izvirnega greha, postanejo božji otroci, stopijo v Cerkev ter imajo pravico do večne blaženosti. O tej potrebi so govorili vesoljni cerkveni zbori v Vien-ne 1312, v Firencah 1442 in Tridentu 1547. Ta nauk navaja tudi papež Pavel VI. v »Veroizpovedi božjega ljudstva« iz leta 1968.
V drugem poglavju je nekaj odgovorov na sodobne ugovore. Postavlja se vprašanje potrebe osebne vere za sprejem krsta. Odraslih ljudi v Cerkvi nikoli niso kršče-vali brez pouka in osebne vere. Otroke pa so že od apostolskih časoh krščevali v veri staršev in cerkvene skupnosti. Nekateri trdijo, da mora prejemnik milost zavestno sprejeti in z njo sodelovati, česar pa otrok ni zmožen. Odgovarjamo, da drži to samo za dejansko milost, ki pa majhnemu otroku še ni potrebna. Kaj naj rečemo na to, da otroka krstimo brez njegovega pristanka in mu delamo nasilje? Nihče še nikoli ni otroka vprašal, če hoče priti na svet, če hoče imeti prav te osebe za svoje starše, če hoče pripadati temu narodu, govoriti ta materinski jezik, če hoče hoditi v šolo. Nihče na svetu bolj ne ljubi otroka kot njegovi starši in mu dajo to, kar spoznajo, da je za otroka potrebno. S krstom in versko vzgojo izkažejo starši otroku največjo uslugo. Kdor otroka ne vzgoji v veri ter prepušča, da se bo otrok kot odrasel človek z 18. letom prostovoljno odločil za ali proti Bogu, ga je dejansko že vzgojil za ateista.
V tretjem poglavju so podana nekatera pastoralna navodila. Najprej sta postavljeni dve temeljni načeli: 1. krst je potre-
Ob oblačnem in sivem nebu so v Novi Gorici v nedeljo 14. decembra blagoslovili in položili temeljni kamen za novo župnijsko cerkev Kristusa Odrešenika. Bil je to velik dan za krščansko občestvo Nove Gorice, kot je poudaril tudi škof Jenko, ki je osebno opravil to svečanost. Da je šlo za velik dan, so izpričali tudi številni verniki, ki so prišli k blagoslovitvi temeljnega kamna tako iz Nove Gorice kot tudi iz drugih krajev; bilo jih je veliko in posebno veliko mladih družin z otroki.
Obred se je začel s petjem skupine mladih, ki je tudi pozneje spremljala celotni potek blagoslovitve. Novogoriški župnik Gašper Rudolf je pozdravil vse, ki so pomagali ali bili kako udeleženi pri gradnji nove cerkve. Spomnil se je cerkvenih in civilnih oblasti, glavnega projektanta inž. Kvaternika iz Ljubljane ter drugih. Po branju primernih besedil iz sv. pisma je spregovoril škof dr. Janez Jenko. Poudaril je pomen slavja in nove cerkve, kjer bo novogoriško božje ljudstvo imelo svoje vidno središče za mašno daritev in za pouk v božjem razodetju, saj bodo ob cerkvi tudi primerni prostori za verouk in za stanovanje duhovnikov.
Obrisi novih zgradb so že vidni, ker temelji segajo že iz zemlje. Ob njih si more človek ustvariti pojem o novem cerkvenem kompleksu, ki bo stal ob Kidričevi in Vojkovi cesti in bo s svojo moderno zamislijo gotovo v okras tudi novogoriškemu mestu. Stavba ne bo visoka, se bo pa po svoji zamisli skladala z novimi stavbami, ki rastejo okrog nje.
Namesto zadržanega nadškofa iz Gorice Petra Cocolina je dr. Oskar Simčič prebral njegove pozdravne besede in voščila.
Sledila je blagoslovitev temeljnega kamna, ki so ga z mogočnim žerjavom že prej postavili prav na oder pred škofa in duhovnike. Pred tem je g. Rudolf prebral listino, ki so jo nato vzidali v temeljni kamen. Listina je v slovenščini in latinščini. V njej je povedano, kdo je vodil vesoljno in slovensko Cerkev ob blagoslovitvi, kdo vodil državo, kdo naredil načrte, kdo vodil delo in kdo delo opravlja, namreč gradbeno podjetje Primorje iz Ajdovščine. V temelje so položili tudi kovance raznih držav. Stvari, ki se navadno vzi-davajo v sleherni temeljni kamen za zgodovino. Po blagoslovitvi so zastopniki krščanskega ljudstva iz Nove Gorice prebrali prošnje za vse potrebe.
Žerjav je znova dvignil temeljni kamen
ben za zveličanje, je znamenje in sredstvo božje ljubezni, ki osvobaja otroka izvirnega greha in mu podeljuje božje življenje, 2. samo po sebi se otroku s podelitvijo teh darov ne sme odlašati, morajo pa biti dana jamstva, da bo otrok resnično vzgojen v veri in uveden v krščansko življenje, da more tako zakrament krsta polno zaživeti. Redno dajejo to jamstvo starši in družina, botri. Tudi krščanska skupnost more in mora k temu doprinesti svoj delež.
Že v predhodnih splošnih navodilih za krščevanje otrok je povedano, naj se dušni pastir pogovori s starši krščenca, da bodo dejavno sodelovali pri krstu svojega otroka, kajti vloga staršev je pomembnejša od vloge botrov. V sedanjih časih, ko verski čut usiha, so potrebna srečanja s starši in botri krščencev, da se zavedo, kaj zakrament svetega krsta pomeni, kakšne dolžnosti sprejemajo nase, če dajo otroka krstiti. Dušni pastir mora dobiti utemeljena jamstva, da bo otrok tudi krščansko vzgojen. Krst naj se podeli v prvih tednih po rojstvu; če je otrok v smrtni nevarnosti, pa takoj.
Če so starši maloverni ali celo neverni, pa želijo otroka krstiti, je dušni pastir v veliki zadregi. V takem primeru bo redno potreben daljši rok na pripravo staršev, več srečanj, razgovorov, več molitve. Morda bi v takem primeru mogli pomagati verni botri ali hišni prijatelji tistih družin, da bi bila jamstva večja. Če pa nikakor ni mogoče dobiti resnega jamstva za krščansko vzgojo otroka, se krst otroka za nedoločen čas odloži. Instrukcija pravi, da takšnega postopka ne gre jemati kot obliko pritiska na starše, ampak kot pedagoško mero odlašanja. Če je bilo treba krst odložiti za nedoločen čas, ni dovoljeno nad otrokom opraviti kakšen drugi obred, da se tak obred ne bi krivo razlagal kot nadomestilo krsta. Dovoljeno ga je vpisati med bodoče katehumene.
Glede otrok, ki umro brez krsta, pa je rečeno, da so v rokah usmiljenega Boga, zato je take otroke katoliških staršev dovoljeno krščansko pokopavati.
in ga postavil na mesto, ki ga bo imel v cerkvi, namreč tik ob vhodu, da bo vse spominjal na ta veliki dan za vernike iz Nove Gorice. Mladinski zbor je tudi to zadnje dejanje spremljal s svojo pesmijo, nakar je g. škof podelil vsem svoj blagoslov.
SANJE DETETA JEZUSA
Tiho, tiho v sveto noč pozvanja, tiho se nad Dete Mati sklanja, mu uspavanko šepeče iz globine svoje sreče, da zaspi.
Jezus, dete nebogljeno, v sanjah hodi med ljudmi.
Hodi, hodi Sin Marijin,
J’ rokah svečico drži.
Išče in vprašuje: Kdo si?
Kaj, da vsak svetilko nosi, pa nobena ne gori?
S svečico se jim približa in povabi: Brat, prižgi!
Kmalu vse je razsvetljeno, vsem za krivde odpuščeno.
V	srcih upanje vzplamti.
Božji mir in blagoslov nese sleherni domov...
Ko se Jezus prebudi,
Materi se blag nasmehne,
ki ob njem
bedi.
Ljubka Šorli
■	V Varšavi so se sestali predstavniki poljske vlade in tamkajšnje nadškofije. V skupni izjavi so nato poudarili potrebo po enotnosti vseh Poljakov ne glede na svetovnonazorska ali politična prepričanja. Zagotoviti je treba suverenost države in čimprej odpraviti napetost med prebivalstvom. Zato je treba odstraniti vzroke stavk. Cerkveni zastopniki so tudi povedali svoja stališča glede novega zakona o cenzuri, ki ga pripravljajo ter o prisotnosti Cerkve v sredstvih javnega obveščanja.
VLADIMIR KOS SJ
BELO NAVECERJE
Pada, pada sneg spominov, da je belkasto morje, da se borovci iskrijo, kakor nekdaj v oknih vino naše stare cerkvice.
Morski zrak dehti po miru, kot vezilke prt opran.
Ladje ždijo v pristanišču, kot smo stiskali k ognjišču duše navečernih sanj.
Val za valom v vzdih se lomi, kakor trakovo srebro, ki se lesketa z darovi, da zakrijejo robovi črni stik z resničnostjo.
Padaj, padaj sneg zapadni! Ker je Jezušček doma: zmeraj Isti spi na slami; vsako leto z več zakladi polni ladjico srca.
Delež Cerkve eri Doeiirieoiv ne Poliskem
V	Parizu izhajajoča revija poljskih političnih izseljencev »Kultura« je zapisala, da je Cerkev v preteklih mesecih premalo storila za stavkajoče na Poljskem, zlasti pa da je razočaral kardinal Višinski s svojim govorom v Čenstohovi. Namesto da bi se Cerkev — kot že tolikokrat v zgodovini — postavila na čelo boja za svobodno in neodvisno Poljsko, je pozivala stavkajoče delavce k zmernosti v njihovih zahtevah ter jih celo opozarjala na njihovo dolžnost, da z učinkovitim delom prispevajo k rešitvi krize v državi.
Kardinal Višinski, ki mu nihče ne more očitati popustljivosti nasproti režimu, je ponovno pokazal državniško modrost in — čeprav za ceno razočaranja pri mnogih bojevitih sodržavljanih — ravnal v dobro vseh ljudi svoje dežele. Odpoved sili pa nikakor še ne pomeni odmika od pravice delovnih ljudi in vseh Poljakov, da se borijo za svojo svobodo in soodločanje v državi.
Škofje in duhovniki so od začetka sindikalnega spora pokazali, da so njih simpatije pri delavcih, ki se borijo za svoje pravice. Škofovska konferenca je izrazila vso svojo podporo novim sindikatom. Duhovniki so na delovnih prostorih imeli maše za stavkujoče in jim delili sv. obhajilo. Predvsem pa je kardinal Višinski v dveh razgovorih z novim tajnikom partije Kanio nastopil kot zagovornik neodvisnega sindikalnega gibanja »Solidarnost«.
Tudi sv. oče se je osebno zavzel za ureditev sindikalnega spora. Pred odločitvijo vrhovnega poljskega sodišča o priznanju sindikalnih pravil je šel Višinski na pot v Rim, tja sta šla tudi dva visoka predstavnika poljske vlade, tudi novi sindikalni voditelj Walesa se je posvetoval z Višinskim in ga po priznanju sindikalnih pravil takoj o tem seznanil. Sam sv. oče je nato izrazil svoje zadovoljstvo nad doseženim sporazumom in izrazil upanje, da bodo Poljaki ohranili zrelost, ki so jo pokazali ob sklenjenem sporazumu. Sv. oče se pač dobro zaveda, da bi nadaljevanje napetosti na Poljskem lahko privedlo do katastrofalnih posledic, ki ne bi zadele samo njegove dežele, temveč se lahko raztegnile na ves svet.
★
★
B Do nove težke železniške nesreče je prišlo v Jugoslaviji. Blizu postaje Bosanska Krupa sta trčila tovorni in potniški vlak. življenje je izgubilo 23 oseb. Nesreči je botrovala človeška nepazljivost. Strojevodja tovornega vlaka namreč ni upošteval opozorilnega signala. Te vrste nesreč se v Jugoslaviji neprestano ponavljajo. Pravijo, da so uslužbenci psihično preobremenjeni in da imajo predolg službeni čas, kar bi se ravno v socialističnem sistemu ne smelo dogajati.
Goriška: za božič čestitajo in srečno novo leto želijo:
TERPIN
Kmetijski stroji, priključki, nadomestni deli
GORICA •	trgovina in urad: ui.	Duca d’Aosta, 42	Tel.	32321
skladišče: ul. Terza Armata, 178
TRST ■	ul. Brigata Casale, 3	Tel.	82775
Teiex -	460682
GOSTILNA VID PRIMOŽIČ
(pri Pavlinu)
GORICA - Drevored XX. septembra, 138
Tel. 82117
AGRARIA
(pri Darkotu)
Če hočeš, da seme dobro ti vzkali, njiva, trta bogato obrodi, obišči dobre volje ljudi.
GORICA - ul. Carducci, 47
Tel. 81900
ZNANA TRGOVINA Z MESNIMI SPECIALITETNIMI IZDELKI
K U F A H L
lastnik Aleš Pintar
GORICA - ul. Oberdan, 15
Tel. 84570
TRGOVINA ČEVLJEV KOŠIČ BENEDIKT
Največja izbira čevljev za prilike in čase
GORICA - ul. Rastello, 5-7, tel. 85162
K 2, - ul. Oberdan, 7 ■ tel. 85520
ČER - I M P E X
Splošni import - export IGOR ČERNIČ
GORICA ■ ul. Vittorio Veneto, 54
Tel. 82159
LA CASALINGA
Velika izbira gospodinjskih predmetov, daril
GORICA - Trg Vittoria, 54
Tel. 83216
URARNA IN ZLATARNA ŠULIGOJ
GORICA - ul. Carducci, 45
Tel. 85657
TRGOVINA ČEVLJEV ANDREJ ČOTAR
GORICA - ul. Rastello, 72
Tel. 83667
KMEČKA BANKA
vam nudi ugodne pogoje za trgovske posle in bančne usluge (tekoči računi, vezane in proste hranilne vloge, posojila, vnovčenje in diskontiranje trgovskih menic, posli z inozemstvom, nakup tuje valute, plačevanje davkov in podobno
GORICA - Corso Verdi, 51
Tel. centrala 84206 84207 85383
Menjalnica direktno 83909
KNJIGARNA G I S S
GORICA - ul. Arcivescovado, 15
Tel. 84594
TRGOVINA ČEVLJEV ALPINA
GORICA - Corso Verdi, 78
Tel. 84517
TVRDKA
VENCESLAV KLANJŠČEK
Gospodinjski stroji, centralna kurjava, televizorji, tehnični servis
GORICA - ul. Duca d’Aosta, 35
Tel. 84258
URARNA IN ZLATARNA VIŽINTIN ANI IN MARJAN
GORICA
Ul. Monache, 9
GOSTILNA
PODVERŠIČ
GORICA
Ul. Brigata Pavia, 61
OBDELAVA STEKLA ANTON KOREN
Glavna trgovina: ul. Carducci, 6 - Tel. 84234
GORICA
Podružnica: Corso Italia, 42
KATOLIŠKA KNJIGARNA
Bogata izbira knjig, šolske potrebščine, nabožni predmeti za božič in novoletno jelko
GORICA - Trg Vittoria, 25
Tel. 84407
TEKNOMEC
Pisalni stroji - oprema uradov
GORICA - Corso Italia, 76
Tel. 81032
TRGOVINA OBUTVE IN TORBIC »SHOES J. K.« JOŽKO KOŠIČ
GORICA - Travnik - Piazza Vittoria, 33
Tel. 84885
PEKARNA - SLAŠČIČARNA
VIATORI
Vse, kar potrebujete za vsakdanjo oskrbo in vse, kar si želite ob raznih pogostitvah ter svečanostih družinskega in društvenega značaja lahko dobite v največji izbiri v naših goriških prodajalnah
GORICA
Tel. 84645
Prijatelji Katoliškega glasa! Kupujte pri trgovcih in naročajte pri podjetjih, ki vam voščijo za praznike. Njihova pozornost do vas terja vašo pozornost do njih!
TRGOVINA IN GOSTILNA
TOMŠIČ
(pri Ušerju)
Sovodnje ob Soči
Tel. 882020
GOSTILNA
»RUBIJSKI GRAD«
(pri Brunotu)
Sovodnje ob Soči
Tel. 882034
TRGOVINA 2 JESTVINAMI IN MEŠANIM BLAGOM
OSKAR KOVIC
Peč, 20
Tel. 882016
★ ZVEZA SLOV. KATOL. PROSVETE v Gorici želi včlanjenim društvom, pevskim zborom in organizacijam kakor tudi vsem, ki njeno delo spremljajo in podpirajo, duhovno bogate praznike Kristusovega rojstva in božji blagoslov v novem letu.
★ VODSTVO SLOV. DUHOVNIJE V GORICI želi vsem slovenskim družinam in
posameznikom v goriškem mestu krščansko doživete praznike Gospodovega rojstva in blagoslova polno novo leto 1981.
-k NAJBOLŠE ŽELJE za božične praznike in novo leto izrekajo sledeče ustanove, društva, združenja in zbori na Goriškem:
— Svet slovenskih organizacij (SSO);
— Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica;
— Odbor Katoliškega doma v Gorici;
— Slovensko Alojzijevišče v Gorici;
— Zavod sv. Družine v Gorici;
— Apostolstvo sv. Cirila in Metoda;
— Goriška Mohorjeva družba;
— Mešani pevski zbor »Lojze Bratuž«;
— Moški pevski zbor »Mirko Filej«;
— Mladinski zbor »Kekec« iz Gorice;
— Cerkveni pevski zbor v Podgori;
— Cerkveni pevski zbor Rupa-Peč;
— SKPD »Mirko Filej« - Gorica;
— Prosvetno društvo »Štandrež«;
— Prosvetno društvo »Podgora«;
— Župnijski pastoralni svet - Števerjan;
— Ansambel Lojzeta Hledeta - Števerjan;
— Katoliško kulturno društvo »Hrast« iz Doberdoba;
— ŠZ »OIympla« - Gorica
— Slovenski goriški skavti;
— SMReKK v Gorici.
Tržaška:	vesel	božič	in	u
KERŽE - NASLEDNIKI
Velika izbira gospodinjskih električnih strojev in drugih predmetov
Tfst	Trg	S. Giovanni, 1
Te!. 724221
DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU želi vsem rojakom, da bi Kristusovo rojstvo krščansko praznovali, v novem letu pa bili deležni božjega blagoslova pri delu, v družini in pri lastnem posvečenju.
SLOVENSKA PROSVETA V TRSTU pozdravlja ob božičnih praznikih vse svoje člane, prijatelje in sodelavce ter jim želi vse dobro v novem letu 1981.
TEM ŽELJAM se na Tržaškem pridružujejo:
— Zveza cerkv. pevskih zborov - Trst;
— Apostolstvo sv. Cirila in Metoda - Trst; Slovensko karitativno društvo SLOKAD, Trst;
— Marijina družba, ul. Risorta, 3 - Trst;
— Šolske sestre, ul. delle Docce - Trst;
— Slov. Vincencijeva konferenca - Trst;
— Skupnost slovenskih vernikov - Lonjer;
— Salezijanska skupnost v Marijanišču na Opčinah;
— Župnijski pastoralni svet v Nabrežini;
— Revija »Mladika«;
— Sklad Dušana Černeta in Društvo slov. izobražencev, ul. Donizetti 3 - Trst;
— Marijin dom pri Sv. Ivanu - Trst;
— Marijin dom v Rojanu;
— Ukmarjev dom v Škednju;
— Finžgarjev dom na Opčinah;
— Cerkveni pevski zbor na Opčinah;
— Baragov dom v Ricmanjih;
— Duhovnija bi. p. Leopolda pri Dornju;
— Krekov dom v Borštu;
— Slomškov dom v Bazovici;
— Slovenski tržaški skavti;
— Slovenske skavtinje iz Trsta in okolice;
— Župnija sv. Marije Magdalene v Bazovici;
— Cerkveni pevski zbor iz Bazovice; Stalno slovensko gledališče v Trstu;
— Ansambla TAIMS in Galebi.
KNJIGARNA IN PAPIRNICA FORTUNATO
Na voljo izbira cerkvenih predmetov
TRST - ul. Paganini, 2	Tel.	60542
NARODNA IN ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA V TRSTU
TRST - ul. sv. Frančiška 20/1, p.p. 593
Tel. 774333
TRGOVINA JESTVIN MOZETIČ FRANC
TRST - ul. Pantaleone, 20
Tel. 810267
TRGOVINA JESTVIN	
BAK ANTON	
TRST - ul. San Cilirto, 34	Tel. 54304
BLAGOVNICA	
PODOBNIK	
OPČINE - ul. Salici, 1	Tel. 211090
HOTEL	
DANEU	
OPČINE - Narodna, 194	Tel. 211241
URARNA IN ZLATARNA	-
MALALAN	
OPČINE - Proseška, 6	Tel. 211465
ŽELEZNINA	
TERČON	
NABREŽINA	Tel. 200122
SLOVENSKI DENARNI ZAV01	
na Tržaškem in Goriškem i	
vam želijo vesele praznike in srečno, uspeh	
■	Kmečka banka - Gorica ■ Kmečka in obrtna posojilnica in hranilnica - Nabrežina ■	Kmečka in obrtna posojilnica in hranilnica - Sovodnje ■ Hranilnica in posojilnica - Opčine	
■ Kmečka in obrtna ■ Banka di Credito di Trieste posojilnica in hranilnica - Doberdob Tržaška kreditna banka s.p.a. ■	- Trst
aifjr
&
Voščila za božič in novo leto 1981 od tu in tam
di M. SCHART
Lastna proizvodnja, izvoz in trgovina na debelo:
Elekrične vodne črpalke za dom, poljedelstvo, vrtnarstvo in industrijo - Presurizirani hidrofori - Električni, becinski in Diesel zračni kompresorji
Sedež in direkcija:
34133 TRST - ul. F. Severo, 20 - Poštni predal 939 (Trst) Telefon (040) 60516 - Telex 460636 STAC I
HOTEL
FURLAN
REPENTABOR
Tel. 227125
TRGOVINA JESTVIN KUKANJA
NABREŽINA, 106/b
Tel. 200172
PEKARNA IN SLAŠČIČARNA JAZBEC RENATO
NABREŽINA
Tel. 200174
GOSTILNA
SOBAN
JAMLJE
Tel. 75044
ROMA-RIM
HOTEL BLED
Ul. S. Croce in Gerusalemme, 40
Lastnik: Vinko Levstik
GOSTILNA SIRK
»Pri Lovcu«
SUBIDA - PLEŠIVO
Tel. 6053
Za prijetno razvedrilo je na razpolago tudi obširno igrišče za tenis
IZDELKI IZ KOVANEGA ŽELEZA - VRATA - ITD. RADISLAV L E O P O L I
GORICA - ul. Brigata Pavia, 46
Tel. 87577
TVRDKA
FLORIJAN VETRIH
Olja za kurjavo in teoča goriva za centralno kurjavo, motorno olje Chevron
GORICA - ul. Lantieri, 5 - Tei. 84527 MOŠA • ul. Isonzo, 23 ■ Tel. 80160
GOSTILNA
DEVETAK
VRH SV. MIHAELA
Tel. 882005
GASTRONOMSKI MARKET & C.
MOSSA - ul. Isonzo, 19
Tel. 80394
Velika izbira mesa, mesnih izdelkov, perutnine ter divjačine in rib na drobno in na debelo.
Cene ugodne - Odprto vsak dan razen ob ponedeljkih od 3.30 do 12.30 in od 15. do 19. ure.
Obiščite nas! Odšli boste močno zadovoljni!
Zakai smo Mvttali naročnina ?
Naši bralci vedo, da smo za leto 1981 povišali naročnino od 13.000 na 17.000 lir. Marsikomu se zdi ta povišek pretiran. Toda razložili bomo, da temu ni tako.
Predvsem to, da v letu 1980 nismo povišali naročnine, čeprav so sredi leta to storili vsi ostali časopisi v Italiji. Nismo je povišali, ker je vedno nerodno sredi leta spreminjati ceno listu. Prav je, da ta ostane celo leto nespremenjena. Mi smo to storili, toda z zelo velikimi finančnimi težavami. Pa tudi zato, ker so nas med letom uspešno podprli dobrotniki. Ob koncu leta smo pa videli, da gredo naše finančne zmogljivosti h koncu. Prisiljeni sino bili povišati ceno za leto 1981.
Za koliko? Lahko bi jo za manj, toda vsi vemo, da inflacija zraste približno 20 od sto v enem letu. V tem letu 20 od sto, v prihodnjem letu smemo pričakovati najmanj novih 20 od sto inflacije. Zato smo menili, da moramo postaviti listu tako ce-
no, da bomo vzdržali do konca leta 1981 brez novih poviškov, podobno kot se nam je posrečilo letos. Zaradi tega naš povišek letne naročnine od 13.000 na 17.000 lir. Tako upamo, da bomo krili vse nove poviške cen v novem letu.
To naj imajo pred očmi naši cenjeni naročniki, ko obnavljajo naročnino. Nudimo jim tudi pomoč na ta način, da more kdo poravnati naročnino v dveh šestmesečnih obrokih, tj. dvakrat po 8.500 lir. Pri upravi skušamo varčevati kar se da, a cene papirja, stroški v tiskarni in usluge niso v naši moči. Vsled tega upamo, da bodo vsi dosedanji naročniki ostali zvesti.
23. decembra ob 18. uri v mali dvorani Katoliškega doma božičnica za vse otroke, mladino in odrasle.
■	Minister za industrijo demokristjan Bisaglia je odstopil, ker se je znašel sredi težkih obtožb: da je bil vpleten v petrolejski škandal, pred kratkim razkrit in da je sodeloval s časnikarjem Minom Peco-rellijem, kateri je vodil revijo »O. P.« in je bil ubit od neznanih atentatorjev, baje ker je vedel preveč o petrolejskem škandalu.
Dnevi zbranosti
Vršili se bodo v Zavodu sv. Družine v Gorici po naslednjem redu: nedelja 21. decembra od 15. do 19. ure za starše; zaključek z mašo ob 18. uri.
Ponedeljek 22. decembra: od 15. do 18. ure za nižješolce.
Torek 23. decembra: od 15. do 18. ure za odraslo mladino (višješolce, akademike, delavce).
Ml M JI
Radio Trst A oddaja na srednjem valu 305,9 m ali 981 Khz in na ultrakratkih valovih s frekvenčno modulacijo od 96,1 Mhz do 103,9 Mhz. Glavne frekvence so: vzhodna Benečija 96,1, Gorica 98,3, Rezija in Kanalska dolina 100,7, Videm 101,9; Trst 103,9.
Časnikarski programi ob nedeljah: Poročila ob 8., 13., 19; kratka poročila ob 11., 14.; novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 11., 14., 19.15. Ob 8.30 kmetijska oddaja, ob 9. uri sv. maša.
Časnikarski programi od ponedeljka do sobote: Poročila ob 7., 8., 10., 13., 15.30, 19. Kratka poročila ob 9., 11.30, 17., 18. Novice iz Furlanije-Julijske krajine ob 8., 14., 19.15.
Spored od 21. do 27. decembra 1980
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.30 Oddaja o Benečiji.
11.00 Mladinski oder: »Kraljevič in berač«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Okuole ognjišča. 15.00 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Potovanje po študijski sobi. 10.10 Koncert. 12.00 Kulturni dogodki. 12.30 Slovenski priimki v Furlaniji in na Goriškem. 13.20 Cecilijanka 1980. 14.10 Otroški kotiček: Tik-tak. 14.30 Roman »Don Camillo in Peppone«. 15.00 Glasbeni ping pong. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Koncert. 18.00 Kulturno pismo.
Torek: 8.10 Primorska duhovščina pod fašizmom. 10.10 Koncert. 12.00 Četrtkova srečanja. 12.30 Kulturne rubrike naših tednikov. 14.10 Odraslim prepovedano. 16.00 Poslanstvo Ciril-Metodove šole. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Nove plošče. 18.00 J. W. Goethe: »Faust«.
Sreda: 8.10 Cvetje hvaležno odklanjamo.
10.10 Koncert. 12.00 Pod Matajurjan. 12.30 Melodije od vsepovsod. 13.20 Naši zbori.
14.10 Iz zakladnice slovenske mladinske literature. 14.30 Roman »Don Camillo in Peppone«. 15.00 Nove plošče. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Mladi izvajalci; Cecilijanka 1980. 18.00 do 24.00 Božično pričakovanje v glasbi in besedi. 20.00 Božični koncert ZCPZ v Trstu 1980. 21.00 M. Mahnič: »Večno žarenje«. 24.00 Polnočnica iz župnijske cerkve na Repentabru.
Četrtek: 8.20 Božič v svetu. 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 10.00 Niko Kuret: »Veselite se, ljudje«. 10.30 Pastoralna glasba. 11.00 Mladinski oder: »Jaslice v gozdu«. 11.40 Misa Panamericana. 12.00 Drugačni božiči. 14.10 Mladi pred mikrofonom. 15.00 Slovenske zborovske pesmi. 15.35 Mirko Mahnič: »Večno žarenje«. 16.30 Lahka glasba. 17.00 Božični koncert 1980 ZCPZ v Trstu. 18.00 Božič v slovenskem pesništvu. 18.20 Simfonična glasba.
Petek: 8.20 Slovenske božične pesmi.
9.00 Božičnica. 9.30 Priljubljene melodije.
10.00 Nabožna glasba. 11.00 Mladinski oder: »Božični obisk pri bolni gospe«. 11.30 Folklorni odmevi. 12.00 Na goriškem valu.
14.10 Otroški kotiček: Kje je napaka? 14.30 Roman »Don Camillo in Peppone«. 15.00 Okuole ognjišča. 16.00 Božični koncert iz Sv. Križa. 17.30 »Božič pri Cupiellovih«, trodejanka.
Sobota: 8.10 Koder teče, ondod moči.
10.10 Koncert. 12.00 Glasnik Kanalske doline. 14.10 Otroški kotiček: Tomi na obisku. 14.30 Gremo v kino. 14.30 Glasba od A do Z. 16.00 Rock opere. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Slovenski zbori. 17.30 Na goriškem valu. 18.00 »Henrik, gobavi vitez«, božični misterij. 18.45 Vera in naš čas.
Ljubljanska TV
★ SVET DEŽELNE SLOV. SKUPNOSTI vošči svojim somišljenikom, volivcem, podpornikom in vsem rojakom dežele Furlanije-Julijske krajine vesel božič in uspešno novo leto 1981, v katerem naj bi se tudi uresničila naša zahteva po globalni zaščiti slovenske manjšine v Italiji.
★ POSPEŠEVATELJSTVO postopka za razglasitev božjega služabnika škofa A. M. Slomška želi blagoslovljene božične praznike in srečno, zdravo novo leto 1981 sodelavcem, prijateljem, dobrotnikom, bolnikom posebej ozdravljenja, vsem pa trdnega zaupanja v uslišanje na Slomškovo priprošnjo v vsaki stiski. Msgr. dr. F. Šegula, postulator v Rimu.
★ LUCIJAN MOZETIČ IZ KANADE vošči urednikom, sotrudnikom, delavcem in delavkam v tiskarni srečne božične in novoletne praznike.
Spored od 21. do 27. decembra 1980
Nedelja: 16.15 Dobri stari pianino, slov. film. 17.50 Najboljši športniki Jugoslavije v letu 1980. 20.00 Veliko mesto, nadalj.
Ponedeljek: 17.15 Minigodci v glasbeni deželi. 17.30 Človekovi prijatelji. 18.20 Jezik v javni rabi. 20.00 Husinska vstaja, tv drama. 21.35 Kulturne diagonale.
Torek: 17.20 Dimnikarček. 17.20 Mali svet. 18.00 Telestart 80. 18.40 Po sledeh napredka. 20.00 Mednarodna obzorja. 20.55 Tuja hiša, franc, nadalj.
Sreda: 17.25 Škrat Kuzma. 17.40 Uročeno oko. 18.10 Mladi sarajevski pevci. 20.00 Jeremiah Johnson, ameriški film.
Četrtek: 17.15 Poljudno znanstveni filmi. 17.55 Zeleni oblaki. 18.35 Na sedmi stezi.
20.00	Tretja razsežnost.
Petek: 16 40 Lutke. 17.00 Pan Tau, češka otroška serija. 18.00 Razvoj gozdne železnice. 18.40 Pohorski steklar, pravljica. 21.20 Župan v Casterbridgeu, angleška nad. 22.10 Nevv York, Nevv York, ameriški film.
Sobota: 15.35 Crni Peter, češki film. 17.00 Naš kraj. 17.15 Košarka Bosna: Cibona. 18.45 Leva roka - desna roka. 20.00 Srečanja. 21.35 Bolnišnica na koncu mesta, tv nadalj. 22.30 Ples na vodi, ameriški film.
IZ KANALSKE DOLINE
Slovo od stolnega župnika v Gorici
Dosedanji župnik stolne cerkve v Gorici msgr. Tarcisio Nardin se je na lastno željo odpovedal tej župniji in sprejel vodstvo župnije Tapogliano v Furlaniji. Stolni verniki so se težko poslovili od gorečega župnika, ki jim je bil dušni pastir 8 let.
V nedeljo 7. decembra se je msgr. Nardin poslovil pri jutranji maši od slovenskih vernikov, katerim je somaševal skupaj s stolnim vikarjem dr. Humarjem. Naslednji dan, na praznik Brezmadežne se je pri deseti maši poslovil od italijanskih vernikov. Skupaj z njim so somaševali še drugi duhovniki iz župnije. Med mašo je pel stolni zbor »L. Fogar«; slovenski stol-niški zbor je pa na željo g. Nardina in župnijskega pastoralnega sveta odpel dve pesmi.
Popoldne je cerkveno občestvo pripravilo svojemu odhajajočemu župniku slavnostno akademijo v Avditoriju. Nastopili so mladi kitaristi, ki cesto poživljajo liturgijo v stolnici, nastopil je zbor »Luigi Fogar«, ki poje v stolnici in se v njem zbira lepo število mladih pevcev in pevk. Tudi otroci niso pozabili na svojega kate-hista. V imenu župnijskega pastoralnega sveta in v imenu ostalih vernikov se je od g. Nardina poslovil dr. Giovanni Gru-sovin.
V nedeljo 14. decembra so odhajajočega župnika spremili številni verniki v njegovo novo župnijo Tapogliano. Tu so ga sprejeli z velikim veseljem. Ker je bil g. nadškof na pastoralnem obisku v Rupi in na Peči, je novega župnika ustoličil generalni vikar msgr. Ennio Tuni, ki je svoj čas prišel za mladim g. Nardinom v stolnico za vikarja. Med mašo so bili navzoči tudi drugi duhovniki. Verniki so napolnili cerkev in domači zbor je med mašo ubrano prepeval. Msgr. Nardin je med pridigo nove vernike pozdravil in poudaril, da prihaja mednje kot Kristusov duhovnik, da jim pomaga na poti k svetosti in zveličanju.
Msgr. Tarcisio Nardin je bil v stolnici od leta 1942 do 1948 za vikarja. Nato je vodil razne župnije v Furlaniji. Ko so ustanovili novo župnijo sv. Jožefa v Stra-žicah v Gorici, je prišel tja za prvega župnika. Od tam ga je g. nadškof poklical v stolnico leta 1972. Sedaj je odšel, kamor ga je srce najbolj vleklo, v svojo rodno Furlanijo. Naj ga tudi tam spremlja božji blagoslov.
Začasno bo upravljal stolno župnijo kanonik msgr. Sabbadini.
SKPD »Mirko Filej« priredi v nedeljo 21. decembra ob 20. uri
ORGELSKI KONCERT
ob stoletnici rojstva skladatelja
STANKA PREMRLA
Izvajata Boris Štakul in Hilarij Lavrenčič.
V	prvem delu so na sporedu skladbe Stanka Premrla, v drugem pa dela Bacha, Regerja, Francka, Tomca, Bossija in To-matisa. - Koncert bo v goriški stolnici.
Koncert goriških zborov na čast sv. Ceciliji
Že vrsto let organizira travniški zbor »SantTgnazio« v sodelovanju z goriško občino pevski koncert goriških zborov ob prazniku sv. Cecilije, zavetnice glasbe. Nekaj podobnega, kar so nad dvajset let naše Cecilijanke, le da gre tu za nastop italijanskih in slovenskih zborov iz gori-ške občine.
Letos je bil tak koncert 28. novembra. Nastopili so štirje italijanski in štirje slovenski zbori. Zvrstili so se mešani zbor iz Štmavra (vodi G. Devetak), mešana zbora »L. Fogar« (F. Madotto) in »L. Bratuž« (S. Jericijo), moški zbor »C. A. Seghizzi« (U. Perini), mladinski zbor iz Štmavra (G. Devetak), moški zbor »M. Filej« (Z. Klanjšček), mešani zbor »SantTgnazio« (S. Jericijo) in moški zbor »Monte Sabotino« (U. Perini).
Na sporedu so bile religiozne skladbe iz preteklosti (Gallus, Palestrina, Mozart, Scarlatti idr.) in novejše ali sodobne (npr. Vodopivec, Kodaly, Laharnar, Jericijo, Theodorakis).
Zbori so bili dobro pripravljeni. Številno občinstvo, ki je napolnilo cerkev sv. Ignacija, jih je nagradilo z navdušenim ploskanjem. Zbora, ki ju vodi prof. Jericijo sta izvajala tudi po eno skladbo samega dirigenta. »SantTgnazio« je naštudiral zahtevno in zelo moderno skladbo Salve Regina, »Lojze Bratuž« pa Pod kri-
MILENA MERLAK
SVETI ŠTEFAN — PRAZNIK MUČENIKOV NAŠEGA CASA
Kaj se še dovolj ne sramuješ, zemljan?
Naj pogledamo na vse štiri strani neba, naj se ozremo na katero koli stran in gledamo kolikor dolgo hočemo, naj zapremo oči ali se obrnemo vstran, vseeno vemo, kljub temu čutimo:
Sveti Štefan ni sam!
Sveti Štefan	ni	edini, ki je na tem svetu	kamenjan,
Sveti Štefan	ni	edini, ki je tu zaznamovan	in	zasramovan,
ni edini, ki je tu mučen, preganjan in pregnan, ni edini, ki je tu obglavljen, ustreljen in umorjen; veliko jih je, preveč, poglejmo samo na Kambodžo in Vietnam, poglejmo v Afriko, vse Amerike, poglejmo na vse celine:
Kako naj se	te	potem bratsko povežejo,
kako naj si	bodo v duhu sprave edine?
ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA priredi v nedeljo 28. decembra ob 15. uri v goriški stolnici
božičnico
Nastopili bodo združeni mladinski in mešani zbori ter moški zbor »Mirko Filej«.
(Pevske vaje za združeni mešani zbor in za moški zbor »M. Filej« bodo v ponedeljek 22. decembra ob 20.30. - Prosimo točnost!)
že m, ki bi bila vredna, da bi jo v kaki pesmarici spoznala tudi širša glasbena javnost. - L. B.
Matineje v goriškem Avditoriju
Ciklus nedeljskih koncertov v priredbi KD »Rodolfo Lipizer« se je zaključil v nedeljo 7. decembra z enakim uspehom kakor prejšnjih pet nastopov. Pianist Carlo Jose Seno, ki že dolgo nastopa in se v zadnjem času izpopolnjuje v Parizu, je s svojim recitalom, v celoti posvečenim Chopinu, dal zares kakovostno interpretacijo skladateljevega sveta in tudi romantičnega vzdušja njegovega časa.
V nedeljo 14. decembra pa je bil še en koncert, a izven abonmaja. Nastopila sta sopranistka Maria Trato in pianist Andrea Botti z izborom znanih opernih in komornih skladb.
Gledališko gostovanje iz N. Gorce
V okviru abonmajskih prireditev SSG iz Trsta je v sredo 10. decembra nastopilo v gledališču Verdi v Gorici PDG iz Nove Gorice z igro Briana Clarka »Čigavo je moje življenje?«. Strokovno poročilo bomo objavili v prihodnji številki.
Števerjan
Uspela kulturna prireditev. V soboto 13. decembra je bila na pobudo občinske u-prave v Števerjanu kulturna prireditev, katere izkupiček je bil namenjen potresen-cem v južni Italiji. Vršila se je v Sedejevem domu in je nadvse uspela, saj je bila prostorna dvorana nabito polna predvsem domačinov ter tudi drugih gostov.
Sklep za tak nastop je bil sprejet na seji ožjega občinskega odbora pred štirinajstimi dnevi in sicer tako, da se povabijo vse kulturne skupine v občini, da sodelujejo na prireditvi. In res so vse skupine rade sprejele vabilo in se skrbno pripravile, za kar so jim Števerjanci hvaležni.
Nastopili so: otroški zbor (vodi Anka Černič), moški zbor »Briški grič« (Ivan Klanjšček), inštrumentalna skupina »Veseli trio«, mešani zbor »F. B. Sedej« (Herman Srebernič), zamejski instrumentalni ansambel in ansambel Lojzeta Hledeta.
Na začetku je župan Klanjšček spregovoril o namenu prireditve ter obvestil, da bodo občinski uslužbenci pobirali pri občanih prispevke za potresence; kar bodo nabrali bo oddano v skupno deželno nabirko. Organizacijo prireditve je imel v rokah odbornik za kulturo Simon Kom-janc, kateremu je seveda pomagalo občinsko osebje. Za povezavo točk pa je skrbela Alenka Černič.
S to prireditvijo je Števerjan pokazal zanimanje za preizkušene potresence. Iz marsikaterih ust pa smo slišali željo, da bi se take prireditve še organizirale. In bilo bi zelo prav.
Rupa
Smrt najstarejšega vaščana. V petek 12. decembra smo pospremili na njegovi poslednji zemeljski poti 83-letnega Maksa Pavletiča. Pred smrtjo je bil še deležen nadškofoA'ega obiska. Udeležba na pogrebu je bila zelo številna, saj je bil pokojnik dobro znan na obeh straneh meje.-Naj se odpočije v rodni zemlji. Žalujočim naše občuteno sožalje.
Praznovanje sv. Lucije. Stara navada je že, da se ob praznovanju sv. Lucije, ki je druga farna zavetnica, pevci snidejo v vaški gostilni, nato pa obiščejo še prijazni dom Salomona Tomšiča. Čeprav so številni, se jih gospodinja ne prestraši. Postreže jih z dobrotami kuhinje in z odlično kapljico, pevci pa ji prijaznost vrnejo s pesmijo. Letos še posebej, ko je praznovala 50 let življenja, hčerka Lučka pa imela svoj god.
V	nevarnosti je oddaja »Šport in glasba«
Na nedavni seji deželnega sedeža RAI v Trstu se je izkazala nevarnost, da bo zaradi neurejenega organika in pomanjkanja sodelavcev prišlo januarja do ukinitve radijske nedeljske oddaje »Šport in glasba«. Ta oddaja ima za sabo že devet sezon in je zvesto spremljala z neposrednimi prenosi, direktnim zvočenjem, intervjuji in zanimivostmi dogodke iz mednarodnega in predvsem domačega zamejskega športa. Uredniki so se soglasno izrekli proti ukinitvi oddaje in sklenili poveriti uredniškemu odboru nalogo, da izposluje pri vodstvu radiotelevizije ureditev nevzdržnega položaja tudi z oklicanjem stavkovnega gibanja.
Iz Slovenije
Posvetitev mariborskega škofa
V nedeljo 21. decembra ob 15. uri bo v mariborski stolnici prejel škofovsko posvečenje dr. Franc Kramberger, novi mariborski škof. Glavni posvečevalec bo apostolski pronuncij v Beogradu nadškof Cec-chini, soposvečevalca pa bosta ljubljanski nadškof Šuštar in graški škof Weber. Ta veliki dan za mariborsko škofijo bo v soboto 20. decembra zvečer oznanilo slovesno zvonjenje po vseh cerkvah.
Spominska svečanost v mariborski stolnici
V mariborski stolni cerkvi so se ob 180-letnici rojstva Antona Martina Slomška zbrali duhovniki mestnih župnij in opravili spominsko bogoslužno daritev. Vodil jo je generalni vikar dr. Jože Smej, ki je svojo pridigo razvil ob evangeljskem stavku pri sv. Luku »Gospodova roka je bila z njim«. Spremljala ga je od šolskih let prek mašniškega posvečenja do škofovske službe. Zato pa je njegov duh še dandanašnji z nami, saj vsako leto pride na škofijo več pisem, ki govorijo o izrednih uslišanjih na priprošnjo božjega služabnika Slomška.
Slovenski bogoslovci v Regensburgu
Regensburg je častitljivo bavarsko mesto z dvatisočletno zgodovino. V njem deluje tudi teološka fakulteta. Na povabilo slušateljev te fakultete je v dneh od 28. novembra do 1. decembra 22 študentov teologije v Ljubljani pod vodstvom prof. Ojnika obiskalo svoje študijske tovariše, si ogledalo prostore fakultete, stolnico, vzhodni inštitut ter obiskalo študentsko župnijo v mestu. Nov in nenavaden je bil stik s tistimi teološkimi študenti, ki študirajo teologijo ne da bi imeli namen postati duhovniki. Zanje je zelo pomembno vprašanje, kako in kje se po končanih študijah zaposliti. Pomanjkljivost tega obiska je bila pa v tem, da so ljubljanski bogoslovci imeli malo stika s tistimi bogoslovci, ki se pripravljajo na duhovništvo. Dobili so vtis, da sodelovanje med duhovniki in laiškimi teologi ni najboljše. Slednji so razdeljeni na najrazličnejše struje; vsak si išče izhod, kdaj na bolj, drugič na manj posrečen način.
Zimska pomoč
Člani in članice Slovenske Vinceneijeve konference v Trstu se dobro zavedamo, da so bolniki in starejši ljudje še posebno potrebni pomoči pozimi, ko človek potrebuje izdatnejšo hrano in ogrevanje. Zato skušamo pozimi povečati pomoč potrebnim. Na žalost sami tega ne zmoremo. Zato se obračamo na vse ljudi dobrega srca, da kaj prispevajo v ta namen.
Za vsak dar vam bomo člani in obdarovani iz srca hvaležni ter se bomo vseh dobrotnikov spominjali v molitvi. Prosimo, da nakažete svoj dar na poštni tekoči račun c/c 11/10364 Cons. Part. delle Conf. Slovene di S. Vincenzo de Paoli - Via San Nicold, 31 - 34121 Trieste, ali ga izročite v roke poznanim članom in članicam Slovenske Vincencijeve konference po tržaških župnijah.
Naj dobri Bog pošlje svoj blagoslov na dobrotnike za božič in v novem letu!
Nesreča dubrovniškega škofa
V	začetku oktobra je škof iz Dubrovnika dr. Severin Pernek poromal s svojimi verniki v Lurd. Zadnji dan romanja pa ga je na poti v baziliko, kjer naj bi maševal, podrl avtomobil. V bolnišnici so mu ugotovili zlom leve noge in poškodbo kolka, ki so mu ga morali operirati. Škof še dalj časa ne bo mogel zapustiti bolnišnice.
DAROVI
Za Katoliški glas: ZCPZ - Gorica 20.000; N. N. 5.000; Pavla Tomšič 3.000; A. M. 10.000; Ručna 3.000; N. N. 8.0000; P. D. 2.000; R. M. 10.000; M. Kete 3.000; Lojzka Zuljan, Sanremo 14.000 lir.
Za cerkev sv. Ivana v Gorici: družina Bandelj 10.000 lir.
N. N., Gorica: za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Alojzijevišče, Zavod sv. Družine, moški zbor »M. Filej«, Katoliški glas, cerkev v Novi Gorici, Sv. goro, za kočo sv. Jožefa v Žabnicah in za semenišče v Vipavi po 100.000 (skupaj 900.000) lir.
Ob drugi obletnici smrti moža Ernesta: za cerkev sv. Ivana v Gorici in za Zavod sv. Družine po 10.000 lir.
Ivanka in Marija Podobnik: za cerkev sv. Ivana v Gorici in za skavte po 10.000; za Pastirčka 8.000; za Našo pot 5.000 lir.
Marija Brisko-Pavlin: za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Alojzijevišče, za Katoliški glas in za Katoliški dom po 5.000 lir.
N. N., Gorica: »Pastirčku« za božič in za žrtve potresa po 5.000 lir.
Za sklad Mohorjeve družbe: Rustia, Bočen 4.200 lir.
Za cerkev v Nabrežini: R. Gon 15.000; Elvira Pertot 10.000; P. Jazbec 7.000; N. N. 10.000; družina Kojanec 7.000 lir.
N. N. iz Rojana: v spomin g. Jožeta Gregorja za Katoliški glas in za Duhovsko zvezo v Trstu po 10.000 lir.
Za Vincencijevo konf. v Rojanu: N. N.
10.000	lir.
Za cerkev na Sv. gori: Helena Vouk, Trst 100.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: sinovi z družinami ob obletnici smrti staršev Franca in Milke Terpin 200.000 lir.
Za kapelo p. Leopolda pri Domju: Pavla Rudež, Trst 5.000; Helena Vouk, Trst 100.000; družina Bongovedi, Trst 5.000; N. N., Trst 5.000; N. N., Trst 10.000; N. N., Domjo 5.000; E. Ž„ Trst 10.000 lir.
Za cerkev v Hercegnovem: N. N., Domjo 10.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Peč 5.000; F. M. 5.000 lir.
Za žrtve potresa: slovenski verniki pri Sv. Subidi v Krminu 50.000; R. M. 10.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
»Ukve« št. 2
Izšla je druga številka župnijskega ve: nika za Ukve z oznako »november 1981 Največ strani je posvečenih nameravanen »Naravnemu parku«, ki bi obsegal vso c lino, seveda tudi gozdove, kjer imajo pi bivalci Kanalske doline že stoletne ser lutne pravice. Seveda je prebivalstvo C ločno proti temu parku. V vestniku je ti3t> protest proti nameravani gradnji avtoi ste, ki bo šla čez najboljšo plodno zemi i.! Veliko sokrivdo za ta načrt ima nabor:Vi ska občinska uprava, ki ni podvzela i?' benih korakov, da bi ta zemljišča zaščiti
Poleg teh dveh problemov, ki so pisa v italijanščini, najdemo v vestniku pona: dveh člankov iz ljubljanskega »Dela« »Družine« ter obširen prikaz prosvetne cerkvene dejavnosti v ukljanski župni vse to v slovenščini. Nemško pisanih p spevkov to pot ni in jih slovenski bral tudi ne pogreša.
Nabirka za naše vzgojne zavod Prihodnjo nedeljo 21. decembra, ki adventna kvatrna, se bo pri vseh slove skih božjih službah v goriški nadškofi pobiralo za naša dva vzgojna zavoda Gorici: za Alojzijevišče in Zavod sv. Dr žine.
OBVESTIU
Polnočne maše v Gorici: v stolnici b maševal g. nadškof; pri Sv. Ivanu bo po nočnica za slovenske vernike.
Polnočnice v Trstu: ob 21. uri Sv. Jakol Kolonkovec; ob 22. uri Rojan, Podlonje! Skedenj, Novi sv. Anton, Sv. Ivan, Si Vincencij; ob 24. uri salezijanci na IstrsV cesti.
V	Društvu slov. izobražencev v Trstu b
v ponedeljek 22. decembra ob 20.15 veče posvečen bližajočim se božičnim prazn kom. Govoril bo p. Božidar Rumpert.
Kvatrna nabirka za Marijanišče na Opč nah bo v nedeljo 21. decembra na Trži škem pri vseh slovenskih božjih službal
Romanje na Sv. goro slovenskih župni goriške nadškofije bo v letu 1981 na 5. v< likonočno nedeljo, 17. maja popoldne. Dl šni pastirji so naprošeni, da druge pobe žnosti tako uredijo, da bo omenjena nt delja prosta.
Tri romanja priredi Duhovska zveza Trstu v letu 1981: na Brezje, Altotting n: Bavarskem in na Pujsko goro. Kdaj se b< začelo vpisovanje, bo pravočasno pove dano.
Romanje in izlet »Katoliškega glasa« 1
jokajoči Materi božji v Sirakuzo na Sici liji, v Pompeje pri Neaplju in na Monte cassino bo od četrtka 30. julija do petki 7. avgusta 1981. Ko bo znana cena, bomc objavili podrobni spored, prijaviti pa s« morete že takoj. Potovanja se lahko ude leži do 106 oseb.
ZAHVALA
Zahvaljujemo se vsem, ki so na kateri koli način počastili spomin našega drageg; t
Maksa Pavletiča
zlasti še g. župniku D. Butkoviču, darovalcem cvetja in vsem, ki so ga spremili na njegovi zadnji pot.
Žalujoča družina Pavletič
Rupa, 13. decembra 1980
OGLASI
£a vsak mm višine v širini enega stolpca; trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 15 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Vdana v sveto božjo vol jo javljam, da je v sredo 3. decembra 1980 umrl v Gospodu moj 72-letni brat
Vladimir Fabjančič
Za večletno duhovno skrb se zahvaljujem duhovniku Francetu Zlobec in vsem slovenskim in italijanskim dobrotnikom, ki so se mojega brata spomnili v bolezni in smrti. Posebna zahvala tudi g. Stanku Živic, ki je danes, 15. decembra, daroval sv. mašo za dragega pokojnika v župni cerkvi pri salezijancih.
Od desetčlanske družine edina živeča In hvaležna Lojzka Fabjančič