Leah Bartal Grešni kozel — človekova senca Težka torba, ki jo vlečemo za sabo, razkriva zatrti svet, ki mijavka, renči, rožlja, žvenketa, sopiha in gnije znotraj nas. (Robert Bly, 1988) Aron ____naj od občine Izraelovih sinov vzame dva kozla v daritev za greh in enega ovna v tgalno daritev. In potem ... naj vrte Aron treba za oba kozla, en treb za Gospoda, drugi treb za Azazela. Kozla, katerega je zadel treb za Gospoda, naj pripelje Aron in daruje v daritev za greh. Kozla, katerega je zadel treb za Azazela, pa naj postavi tivega pred Gospoda, da izvrši nad njim spravo in ga pošlje Azazelu v puščavo. (Tretja Mojzesova knjiga - Leviticus, 1958: 8-10) Ime Azazel je sestavljeno iz besede Azal, ki pomeni iti/zbežati, in "Ez", ki pomeni koza. Azazel je bil kozji bog predhebrejskih pastirjev. Povezovali so ga z ženskostjo, čutno lepoto in naravnimi religijami. (Perera, 1986, v: Bartal, Ne'eman, 1993:135) UVOD Ples je najstarejša umetnost. Vključuje ljudi vseh izvorov in poznajo ga vse dežele. V zadnjih letih je moje plesno-gibalno-integrativno umetnostno delo osredotočeno na ustvarjanje ravnotežja v človekovem gibanju, pri tem na poti od-§ krivanja sebe doživljam 'alkimistične' preobrazbe. Prikazati želim, kako lahko tudi f težkim izkušnjam in občutkom najdemo obliko in ritem; kako pripomoremo k spremembi načinov izražanja z gibalnim zavedanjem, avtentičnim gibanjem, | plesom, poezijo in likovno umetnostjo. Navdahnjeni s starodavnimi arhetipi in ^ pripovedkami se srečamo z našim notranjim moškim in žensko, da bi raziskali | pomen pomembnih dogodkov v življenju. Udeležence delavnice vabim, naj izrazijo svojo ustvarjalnost; da zaživijo iz navdiha svoje duše. Omenjene ideje obširneje predstavljam v dveh knjigah: Movement Awareness and Creativity (1975, Gibanje, zavedanje in ustvarjalnost) ter The Metaphoric Body (1993, Metaforično telo). V prispevku se osredotočam na temo, ki sem jo že predstavila v mnogih deželah Evrope, vključno v Sloveniji in na Bližnjem Vzhodu. Delo z arhetipom 'grešnega kozla' se je razvilo iz nadaljevalnega dela s skupino, kot sestavina popotovanja, v katerem smo preučevali prisotnost arhe-tipov v življenju ljudi. Raziskovali smo vire lastnega življenja iz perspektive arhetipov ženskih prabožanstev. Na primer, sledili smo poti Perzefone, device in kraljice Podzemlja, ki je simbol preobrazbe ... Najprej je žrtev, saj jo ugrabi Had in jo odpelje v Podzemlje. Čez čas se ponovno pojavi, prerojena. Člani skupine so zelo občutili njeno prisotnost kot prispodobo smrti in ponovnega rojstva v življenju. Te izkušnje so postale otipljive sence v našem prostoru. Prišli smo do spoznanja, da je imela večina prisotnih izkušnjo 'biti grešni kozel', naj si bo v nefunkcionalni družini, kot člani manjšinske skupnosti ali kot ženska v moškem podjetju. Večina teh uvidov je bila izražena kot zanikanje lastnega bitja ali kot potlačitev osebnih potreb. Okolje, ki ga želim ustvariti za potrebe omenjenega procesa, je kot mirujoča voda. Vsak udeleženec vanjo vrže kamen in povzroči lahno valovanje te "psihične" vodne gladine. Tako aktivira življenjsko moč, podzavestne izkušnje pa prihajajo na površje. Ko sem sama ustvarjala ta proces za druge, me je prijateljica in sodelavka usmerila na mojega lastnega "notranjega otroka", nosilca neizpolnjenih želja in možnosti mojih staršev. Da bi delala v pisarni, je morala mati opustiti šolanje s šestnajstimi leti. Oče, ki o tem ni nikoli govoril, pa je bil med prvo svetovno vojno vpoklican v avstrijsko vojsko, ko mu je bilo komaj osemnajst let. Kasneje je prihod Hitlerja, pred katerim je emigriral v Izrael, onemogočil razvoj njegove kirurške kariere. Odkrito levičarstvo mu je preprečilo dostop do izraelske sionistične skupnosti. Pripadnost tej skupnosti je bila pogoj za uspeh in sprejetost v profesionalnih krogih v Izraelu. Kljub temu se mi je moje lastno domače okolje v primerjavi z izkušnjami drugih ljudi vedno zdelo manj pogubno. Ta občutek je verjetno vzrok, da sem v sebi zanikala prikrajšanost. Na to mi dajo misliti tudi nedavne sanje: sanjalo se mi je, da sem morala paziti na dojenčka, svojega bratca, ko mi je bilo šest let. | Bila sva na ograjenem balkonu, dojenček je padel na tla in bilo mi je vseeno, če J jo umre ali ne. Očitno sem morala v sebi nositi občutke ljubosumja in jeze, ki so T S se spremenili v "umor". Tega si nikoli prej nisem priznala. Ob tem sem začela | razmišljati o lastni zavisti do nekaterih mojih slavnih prijateljev. Odkar sem začela | prakticirati proces takih notranjih potovanj, mi je uspelo sprostiti te notranje I napetosti. Sedaj sem prepričana, da sem preprosto potrebovala več časa za razvoj kot moji prijatelji in da je moje notranje seme potrebovalo drugačno hrano kot njihovo. Danes sem hvaležna vsem priložnostim, ki sem jih imela za učenje in razvoj kasneje v Angliji. Prepozno sem spoznala, da so mi starši dali največ, kar so mogli, vendar to ni bilo tisto, kar sem potrebovala ali kar sem želela imeti. Mati se je velikokrat pritoževala, da se obnašam, kot da ne bi pripadala družini. V resnici se od staršev in sorojencev zelo razlikujem. Spominjam se, da sva le s polsestrično imeli veliko skupnega. Živela je v Združenih državah in se nisva srečali vse do leta 1970. Sklicujoč se na svojega očeta je govorila o nezaslišanem prikrajšanju moških članov družine Bartfeld (od koder obe izvirava po očetovi strani), zato čutim, da sta demonska tišina in neizražena jeza zares kakor senca nad našimi življenji, medtem ko megleni občutek emigracije povzroča nezmožnost resničnega občutenja varnosti ali zmožnosti bivanja vse življenje na enem mestu ... sindrom Večnega (bega-jočega) Žida, Židinje. Gledano iz širšega zornega kota je občutek žrtve, 'grešnega kozla' ali preganjanja skupen, endemičen vsem Židom. Čeprav sem sama imela srečo, da so me odpeljali iz nacistične Nemčije, sem izgubila stare starše, njihove sestre, teto in družinske prijatelje. Odločila sem se, da te spomine potisnem v preteklost, toda ne morem se pretvarjati, kot da se vse to ni zgodilo. Kajti končno preteklost postane sedanjost in vse, kar je bilo potlačeno v preteklosti, se kaže v sedanjosti. Vse, kar ostane potlačeno, greni, negira in uničuje. Kar pa je ozdravljeno, cveti in se spreminja in je pristno osrčje ustvarjalnosti. Pred nekaj leti se mi je hkrati z globokim žalovanjem zaradi prezgodnje smrti mojih starih staršev (v nacizmu, op. B. K.), s katerimi sem si bila zelo blizu, pojavila boleča oteklina leve roke, ki šest mesecev ni splahnela. Občutila sem nujo slikati Uničenje Evrope in na ta način komunicirati s svojo roko, vse dokler nisem bila zmožna odložiti občutkov krivde (da sem bila na varnem v Palestini, medtem ko so bili stari starši prepuščeni nacistom, op. B. K.). 'Grešni kozel' je vladar kraljestva senc, ki se ograjuje od osebne ali univerzalne ljubezni; v njem vlada projekcija, medtem ko so podložniki 'grešnega kozla' graja, zavračanje, potlačitev, krivda in nemoč. C. G. Jung opredeljuje 'grešnega kozla' kot "kolektivno senčno figuro, epitom, izvleček vseh inferiornih, manjvrednostjo nihznačajskihpotez posameznika"(Sutherland,1980). f Zgodovina je polna 'grešnih kozlov': poleg tistih iz Biblije so še čarovnice, zdravilci. Na milijone med njimi je bilo usmrčenih. Žensko načelo je bilo potla-| čeno, zato ga je treba ponovno vzpostaviti. 'Grešni kozel' se pase in gloda ko-^ renine naše zavesti, posameznikove, kolektivne, univerzalne. Človekova težnja | sprevračanja načel se je pokazala v grozotah dvajsetega stoletja. Najboljši primer za to je nacistični simbol, svastika - kljukasti križ - sicer 20.000 let star, najstarejši znani človekov simbol, ki naj bi pomenil ustvarjalno vrtinčasto božansko energijo (Bartal, Ne'eman, 1993:209). Robert Bly (1988) pravi, da vsi nosimo nevidno torbo, v katero odlagamo tiste dele sebe, ki jih naši starši niso marali, zato da zadržimo njihovo ljubezen. Kaj naj naredimo, da bi se pokorili za grehe in krivdo naših staršev? S pripovedovanjem lastne zgodbe v podpirajočem okolju dvigujemo notranji nemir na površje kot na vodno gladino. Na njej odseva drugačna senca, senca svetlobe in toplote. To je odsev izkušnje, ki jo vidimo v novi luči. Za mnoge je občutek "krivde" postal sinonim za "greh". Toda z možnostjo izražanja teh občutkov v skupini pride do simboličnega trenutka sprostitve, do transformacije skozi akcijo, ko osebna težava postane transpersonalna, nadosebna. Kot Prospero, ki lahko v NEVIHTI sprejme KALIBANA z besedami TO TEMAČNO STVAR LAHKO PRIZNAM ZA SVOJO. IZVEDBA SREČANJA Predstavljam še eno biblično zgodbo, ki me je spodbudila k raziskovanju mita 'grešnega kozla' skozi zgodovino. Bog je skušal Abrahama. Rekel mu je: Vzemi svojega sina, svojega edinca, ki ga ljubiš, Izaka, in pojdi v pokrajino Morijo in ga daruj tam v tgalno daritev na eni izmed gora, ki ti jo bom pokazal! ( Genesis 22, 2, Prva Mojzesova knjiga, 1958:66) Ko sta prišla na kraj, ki mu ga je bil Bog pokazal, je Abraham tam postavil oltar, nalotil drva, zvezal sina Izaka in ga polotil na oltar na drva. In Abraham je stegnil roko in vzel not, da bi sina zaklal. Tedaj mu je angel Gospodov zaklical iz nebes in rekel: Abraham, Abraham, ne steguj te roke nad dečka in nič mu ne stori! Kajti zdaj vem, da se Boga bojiš ... Abraham pa je povzdignil oči in pogledal in glej, za njim je bil oven, ki se je zapletal v trnje z rogovi. Abraham je šel, vzel ovna ter ga daroval v tgalno daritev namesto sina. (Genesis 22, 9-14, Prva Mojzesova knjiga, 1958:66, 67) V pripovedi oven nadomešča človeško žrtev. Zanima me pojav razčiščevanja posameznikovih težav, ne zgolj njegova vloga žrtve. Delavnice, ki jih vodim, trajajo različno dolgo - včasih je to triurno srečanje, včasih dva polna dneva, spet drugič serija treh ali petih srečanj. Začetna impro- I vizacija na prvem srečanju je primeren uvod za doživljanje 'grešnega kozla'. V f improvizaciji prevladujeta ples in gibanje, ki ustvarjata razpoloženje zaupanja in ? sodelovanja. Nadaljevanje delavnice temelji na ugotovitvah švicarske avtorice | Alice Miller, da vse umetniške slike in predstavitve Abrahama in Izaka prika- ^ zujejo Abrahama, ko polaga roke čez Izakov obraz (obraz odraslega moža), pokriva | njegove oči in usta ter mu tako preprečuje, da bi videl, dihal ali govoril; Abraham gleda vedno le navzgor, k Bogu. V nadaljevanju delavnice predstavim reprodukcijo ene izmed teh slik, Rembrandtovo ali Caravaggiovo verzijo. Člane skupine prosim, naj ležejo ali sedejo, zaprejo oči in se notranje povežejo z vizijo slike. Zastavim tale vprašanja in navodila: Kako se počutiš? Se dušiš? Lahko z glasom izraziš občutke? Poznaš te občutke? Se moraš prisiliti, da si lahko predstavljaš takšno vrsto odnosa? Delaj s partnerjem. Eden naj uprizori Izaka, drugi Abrahama, nato zamenjajta vlogi. Obstajata dva možna scenarija poistovetenja z Izakom. PRVI scenarij: Si žrtev, ležiš brezmočen, predaj se usodi - moraš se odreči vsemu; dovoli, da te žrtvujejo. Kako se ob tem počutiš? Počneš to prostovoljno? Z nejevoljo? Z jezo ali žalostjo? Poznaš ta občutek? DRUGI scenarij: Si upornik, odrineš roko svojega očeta; začneš se pogovarjati; vprašaš očeta, zakaj to počne? S kakšno pravico? Kako lahko tako grdo izda tvoje zaupanje? Podobno se poistoveti z Abrahamom: Kako se počutiš, ko moraš žrtvovati lastnega sina? Podeli svojo izkušnjo s skupino. Opisano dogajanje je primeren uvod za predstavitev globljega pomena arhetipa 'grešnega kozla', ki ima širši družbeni pomen. Morda bodo otroci v prihodnosti lahko našli način, kako se pogovarjati s starši; ne bodo poslušali le: "Ti nič ne veš." Lahko si predstavljamo življenje, ko se ljudje poslušajo in sodelujejo med seboj - lahko odraščajo v zdravem samospoštovanju in zaupanju, ni jim treba proizvajati ubijalskega orožja, s katerim bi "branili" sami sebe in ubijali druge. Pristop, ki ga uporabljam pri delu, naj bi omogočal priti v stik z lastno senco, jo sprejeti in spremeniti brez potrebe po sproščanju njene zahrbtne uničevalne sile ali po begu v neozdravljivo bolezen in smrt. U Tant, nekdanji sekretar Združenih narodov, je nekoč dejal: "Vojn med § narodi ne moremo ustaviti, dokler ne ustavimo vojn v srcih ljudi." | Pri delu upoštevam naslednja načela: jo T - prepoznati travmo in jo priznati;