ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 • 137-147 137 
Helmut C a s t r i t i u s 
BARBARI - ANTIQUI BARBARI: K POSELITVENI 
ZGODOVINI JUGOVZHODNEGA NORIKA IN 
JUŽNE PANONIJE V POZNI ANTIKI 
(od konca 4. do srede 6. stoletja) 
Referat na kolokviju »Zaton rimskega cesarstva in poznoantična 
doba na Slovenskem« 3. 3. 1994 na ljubljanski filozofski fakulteti 
S temo referata, ki sem si jo izbral, želim tukaj, v Ljubljani, izraziti spoštovanje Jaroslavu 
Šašlu s prispevkom, ki se navezuje na njegove raziskave in spoznanja. Pri tem je skoraj odveč 
spomniti na to, da je J. Šašel v številnih delih1 dal izjemno važen prispevek h kulturno­
zgodovinski in topografski rekonstrukciji poselitvenih razmer na prostoru vzhodnih Alp in 
zahodnega Ilirika. Na podlagi skrbne analize pisanih virov in ob pritegnitvi arheoloških najdb 
in najdišč je prišel do sklepa, da je obstajala v tem prostoru od poznega 4. stoletja dalje 
sorazmeroma intenzivna barbarsko-germanska poselitev. Vso pozornost v tej zvezi zasluži 
Šašlov poskus,2 da bi razmere v vzhodnoalpskem in podonavskem prostoru v pozni antiki tudi 
kartografsko upodobil. Pravilna je po mojem mnenju tudi njegova glavna teza, da je 
venetsko-istrski prostor v tistem času ostal trdno usidran v rimskem svetu in se tedaj v 
etničnem in kulturnem oziru ni preoblikoval, medtem ko je južna Panonija - torej provinci 
Pannonia II in Savia v terminologiji poznorimske uprave — s stalnim dotokom in izmenjavo 
barbarskih naselitvenih elementov od konca sedemdesetih let 4. stoletja korenito spremenila 
svoj značaj in postajala vse bolj in bolj barbarska dežela. To v temeljnih potezah od Šašla 
prevzeto sliko političnih, etničnih in kulturnih razmer v vzhodnoalpskem in podonavskem 
prostoru v pozni antiki želim sedaj na posameznih mestih dopolniti z novimi barvnimi odtenki 
oziroma izpopolniti in izboljšati. Težišče mojih dopolnitev in popravkov se nanaša na razmere 
v poznoantični provinci Saviji, katere teritorij se je z manjšim delom prekrival z ozemljem 
republike Slovenije. 
Posebej pomemben indikator za barbarizacijo južnopanonske savske province predstavlja 
— tudi ker to registrirajo uradni dokumenti poznorimske uprave - v znanosti še ne 
ugotovljena oziroma ne dovolj upoštevana sprememba imena province.3 Provinca Savia, ki je 
nastala pod Dioklecijanom z delitvijo obeh panonskih provinc, je to ime nosila, kot nam 
dokazujejo seznami, ki izhajajo iz upravnih aktov, še v drugi polovici 4. in v začetku 5. 
stoletja. V okviru panonske dieceze oziroma Ilirika navajajo Laterculus Veronensis,4 seznam 
provinc Poletnija Silvija,5 Breviarium Rufija Festa6 in »Notitia Dignitatis« za zahodni del 
države7 imenovano provinco brez izjeme pod imenom 'Savensis' (se. provincia) oz. 'Savia'. Če 
smo pozorni na tekstnokritični aparat izdaj omenjenih del in če upoštevamo tudi obliko imena 
reke 'Savus', ki je provinci dala ime, je v rokopisih opazno osciliranje med obliko 'Savia', za 
katero so se odločili izdajatelji, in oblikama 'Sua(e)via' ('Suevia'). Kot primer naj navedemo, 
' Le ta so sedaj dostopna v publikaciji: Jaroslav Šašel, Opera seleeta, Ljubljana 1992 (Situla 30). 
2 Antiqui Barbari. Zur Besiedlungsgeschichte Ostnoricums und Pannoniens im 5. und 6. Jh. nach den Schrift­
quellen, v: Von der Späntantike zum frühen Mittelalter, hg. v. J. Werner und E. Ewig, Sigmaringen 1979 (Vortrage und 
Forschungen Bd. 25), str. 125-139 (= Opera selecta, 746-760). 
Izjemno v tem oziru predstavljajo dela Fr. Lotterja (gl. v op. 17). K upravni ureditvi in posestnih razmerah 
savske province v vzhodnogotski dobi prim. A.H.M. Jones, The Later Roman Empire 284-602, vol. I. Oxford 1964 
(izdaja v 3 zvezkih), str. 255 si.; Chr. Schäfer, Der weströmische Senat als Träger antiker Kontinuität unter den Ostgo­
tenkönigen (490-540 n. Chr.), St. Katharinen 1991, str. 137 si. 
4 Laterculus Veronensis 6 (Geographi Latini Minores, ed. A. Riese, Heilbronn 1878. str. 127). 
5 Polemius Silvius 5 (ed. Riese, str. 131). 
6 Rufius Festus, c. 8; ed. J.W. Eadie, Oxford 1967, str. 52. 
7 Notitia Dign. occ. 1,83; 2,30; 11,10; 11,24; 32,21. Izjema je Not. dign. occ. 12,21 (procurator rei privatae per 
Suaviam), kar je treba povezati z zapletenim in nepojasnjenim ali vsaj spornim nastankom in izročilom Notitije Digni-
tatum (prim. J.C. Mann, Britannia 22, 1991, 215-219). 
138 H. CASTRITIUS: K POSELITVENI ZGODOVINI NORIKA IN PANONIJE 
da najstarejši rokopis Festa, ki je nastal v Španiji v 7. stol. in se hrani v kraljevski knjižnici 
v Madridu, sporoča ime province v obliki 'Suaevia',8 druga veja rokopisnega izročila 
Breviarija, ki tako kot madridski rokopis izhaja iz istega arhetipa, prinaša varianto 'Suavia'. 
Ista varianta (namesto oblike Savia) se nahaja tudi v rokopisnem izročilu seznama provinc 
Polemija Silvija9 in podoben pojav se da ugotoviti tudi v rokopisih geografskih del iz pozne 
antike v zvezi z imenom reke 'Savus'. Tako prinašajo rokopisi recenzije B Kozmografije Julija 
Honorija obliko rečnega imena 'Suabus' oz. 'Suavus',10 prav tako kot Kozmografija, katere 
avtor naj bi bil (po napačnem pripisovanju) Aethicus Ister; v rokopisnem izročilu le te so 
izpričane poleg običajne oblike imena 'Savus' tudi oblike 'Suanus' (kot napačen prepis oblike 
'Suavus') in 'Suavus'.11 
Nedvomno so imeli izdajatelji spisov in piscev poznega 4. in prve polovice 5. stoletja 
prav, ko so se v svojih izdajah odločali za obliko 'Savia' oz. 'Savus', če je šlo za ime reke, kajti 
to je bila tedaj pravilna in uradna oblika imena.12 Zakaj so se najstarejši rokopisi, ki izhajajo 
iz zgodnjega srednjega veka, oziroma pisci imenovanih del tako pogosto odločali za varianto 
s podaljšanim samoglasnikom 'u'? Za to so morali imeti poseben razlog, ki ga bomo v nada­
ljevanju skušali izslediti. 
Na tem mestu naj najprej preudarimo, ali ne velja tudi pri našem vprašanju vedno znova 
izpričano načelo tekstne kritike, da zasluži namreč lectio difficilior - torej v našem primeru 
'Suavia' oz. 'Suavus' - praviloma prednost pred enostavnejšim načinom branja ('Savia', 
'Savus').13 Če se v rokopisih imenovanih del pogosto nahaja oblika 'Sauvia' namesto 'Savia', 
tega ne moremo pripisati samovolji ali napaki, ki naj bi jo zagrešil prepisovalec. Napaka pri 
prepisovanju, na katero posamič tudi naletimo, bi bila na primer oblika 'Favia' namesto 
'Savia'.14 Pri spremembi imena iz 'Savia' v 'Suavia' gre za pravo konjekturo, pri kateri je pisec 
imel določen namen; z verjetnostjo, ki meji na gotovost, je pri tem dejansko mislil na ime 
'Suavia' ('Suaevia', 'Suevia'), deželo Suavov (Suevov). Kot pojasnitev služi dejstvo, da je 
pisec španskega rokopisa Festovega Breviarija iz 7. stol. imel pred očmi deželo Suebov na 
severozahodu Španije, ko je iz svoje predloge prepisoval Breviarij; čutil se je primoranega, 
da njemu neznano panonsko Savijo s konjekturo spremeni v ime 'Suavia', ki je bilo v 
njegovem okolju poznano. Pojava imenske oblike 'Suavus' za reko 'Savus' pa s tem ne bi 
zadovoljivo razložili, poleg tega so lahko obstajali tudi pisarji, ki jim je bila španska 
'Sua(e)via' povsem neznana. Sprememba od 'Savia' k 'Suavia' oziroma od 'Savus' k 'Suavus' 
v rokopisih imenovanih del bi bila bolj razumljiva, če bi v tistem času obstajala tudi panonska 
'Suavia', panonska dežela Suebov. In prav to nam viri iz 6. stol potrjujejo na dokumentaren 
način. Na to je kot prvi opozoril Fr. Lotter,15 ki je samo dejstvo postavil v pravilno sosledje, 
medtem ko je H. Wolfram še v tretji, nanovo predelani izdaji svoje po pravici znamenite 
zgodovine Gotov16 zgolj postavil ugotovitev, da je možno provinco Savijo vzhodnogotske 
dobe na podlagi ljudske etimologije razumeti tudi kot Suavijo - deželo Suebov. Lotter17 pa 
je nasprotno prepričan, da je ozemlje med rekama Dravo in Savo najkasneje v vzhodnogotski 
dobi imelo uradno ime 'Suavia'; v uradni korespondenci velikega vzhodnogotskega kralja 
Teoderika, ki je ohranjena v Kasiodorovi zbirki Variae, se pokrajina okrog provincialnega 
8 Eadie, str. 52 v kritičnem aparatu; o rokopisih gl. prav tam, 21-32. 
9 Riese, str. 131, v kritičnem aparatu. 
10 Iulius Honorius 8, ed. Riese, str. 39. 
" Cosmographia (Ps. Aethicus Ister) 25 (ed. Riese, str. 82, s kritičnim aparatom); 20 (ed. Riese, str. 81). 
12 Če je bila Notitia Dignitatum kot državni »priročnik« v uprabi še v vzhodnogotski dobi na sedežu vlade v 
Raveni, bi tam lahko nastal popravek k Not. Dign. occ. 12,21 (gl. zgoraj op. 7), da bi se zadostilo tedanji uradni termi­
nologiji, vsaj kar se tiče imena savske province. Na drugih mestih bi tedaj popravek iz »Savia« v »Suavia« izostal. 
13 V diskusiji k referatu je na to pravilo s poudarkom in po pravici opozoril g. kolega Jože Kastelic. 
14 Prim. Polemius Silvius 5 (Riese, str. 131, v kritičnem aparatu k vrsti 16). 
15 Zur Rolle der Donausueben in der Völkerwanderungszeit, Mitteilungen des Instituts für Österreichische 
Geschichtsforschung (odslej MIÖG) 76, 1968, 275-298, zlasti 277-282. 
16 H. Wolfram, Die Goten. Von den Anfängen bis zur Mitte des 6. Jh. Entwurf einer historischen Ethnographie, 
München, 3. neubearbeitete Auflage 1990, str. 320 in 492 op. 60; prim, tudi Isti, Westillyrien unter gotischer Herrschaft 
(490/493 - 537), v: Lebendige Altertumswissenschaft. Festgabe H. Vetters, Wien 1985, str. 315-317. 
" MIÖG 76, 1968, 278; prim, tudi Isti, Die germanischen Stammesverbände in Umkreis des Ostalpen-Mittel­
donau-Raumes . . ., v: H. Wolfram - A. Schwarcz (Hg.), Die Bayern und ihre Nachbarn, Teil 1, Wien 1985 (Österr. 
Akad. Wiss., Phil-hist. Kl., Denkschr. Bd. 179), str. 45-47. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 139 
glavnega mesta Siscije označuje kot 'Suavia'. Tako se pismo v Variae IV, 49 obrača nepo­
sredno na prebivalstvo province z imenom 'Siscia vel Suavia', ki se je delilo na različne pravne 
in družbene kategorije (vir iz dobe med 507 in 511). Naslovniki kraljevega pisma v Variae V, 
15 iz let 525 ali 526 so »posseores« v provinci z imenom 'Suavia', ki se omenjajo tudi nepo­
sredno v pred tem pismom sporočenem pismu (Variae V, 14,1), čigar naslovnik je »vir illustris 
Severinus«.18 Th. Mommsen, izdajatelj zbirke Variae v seriji »Monumenta Germaniae 
Historica«,19 kot tudi A. J. Fridh v novi izdaji zbirke v seriji »Corpus Christianorum«,20 sta 
sicer povsem enotno rokopisno izročilo imena province v obliki 'Suavia' (z varianto 'Suevia') 
ignorirala in sta na njeno mesto povsod vstavila ime 'Savia', ki je bilo poznano od časa Diokle­
cijanove reforme provinc dalje. Oba izdajatelja sta pri tem kršila temeljno načelo pri izdaji 
tekstov, da se je treba izogibati konjekturi, če le sporočena beseda ali sporočeni stavek imata 
neki smisel, kot se da to dokazati v primera oblike 'Suavia'. Zlasti Mommsen bi moral biti 
v tem primeru previdnejši in bolj zadržan, saj je pri pripravi izdaje Jordanesovih spisov 
Romana in Getica za serijo »Auetores antiquissimi« v okviru zbirke »Monumenta Germaniae 
Historica«21 naletel na isti pojav, da namreč najboljši rokopisi prinašajo obliko 'Suavia' 
povsod tam, kjer je pričakovati oznako južnopanonske province Savije. Mommsen se je pri 
izdaji Jordanesa držal svojega rigorizma in je prevzel v svoj tekst tisto obliko, ki je bila v 
rokopisih.22 Posebno težo ima v tej zvezi katalog ilirskih provinc, ki ga posreduje Jordanes 
(Romana 218), na podlagi Festa (Breviarium 8): natanko na istem mestu v razčlenjenem 
seznamu, kjer se pri Festu nahaja provinca 'Savia', ima Jordanes obliko 'Suavia', in tudi zapo­
redje provinc je ostalo isto.23 To povsem jasno pričevanje latinskih virov potrjuje Prokopij. 
Tudi on omenja v Panoniji Suave oz. Sueve; to so 'Soüaboi', ki prebivajo skupaj s Siskiji 
(Siskioi) v zaledju za Dalmacijo, Liburnijo in Istro, in ki jih ne smemo zamenjati s 'Soüaboi', 
ki so bili tedaj pod frankovsko oblastjo.24 Iz barbarov, ki so prebivali v panonski deželi 
Souabfa (= Suavia, Suevia), naj bi leta 537 gotska komeša Asinarios in Uligisalos rekrutirala 
vojsko, s katero naj bi oblegala Salono, kot poroča dalje Prokopij.25 O uradnem preime­
novanju savske province v Suavijo, ki mu poznoantični avtorji tudi zvesto sledijo, torej ne 
more biti dvoma. 
Kako naj pojasnimo ta razvoj, pri čemer mora ostati jasno, da sama in morda tudi le 
začasna navzočnost Suavov/Suevov za to ne zadostuje? Fr. Lotter je na drugem mestu26 izrazil 
domnevo, da moramo pri uradnem preimenovanju province v ime 'Suavia' (= dežela Suavov 
ali Suevov) računati z dejstvom, da je v stari savski provinci živel sorazmeroma velik delež 
Suavov, ki naj bi tam prebival zakonito, to je na podlagi regularne pogodbe o naselitvi. Izho­
dišče in podlaga te hipoteze je rimski koncept ozemeljske neokrnjenosti rimskega cesarstva 
(Imperium Romanum). Po tem gledanju so meje države nedotakljive in za vsako trajnejše 
zadrževanje na državnem ozemlju je bila potrebna potrditev s strani cesarja; le-ta se je od 
primera do primera konkretizirala v obliki pogodb.27 Kot možna pot do rešitve vprašanja je, 
da temeljito preučimo vire o dogodkih med koncem 4. stoletja in začetkom 6. stoletja, 
posebej o zgodovini odnosov med Rimom in barbari, in skušamo ugotoviti, ali obstajajo v njih 
izhodišča za pogodbo o naselitvi Suebov (Suavov/Suevov) v vzhodnoalpskem in podonavskem 
prostora. Pri tem nam pravzaprav ni treba seči nazaj v 4. stoletje ali v prvo polovico 5. sto­
letja; prvič zato, ker se je tedaj kasnejša 'Suavia' še imenovala 'Savia - Savensis provincia', 
18 K vzhodnogotski praksi, da se pisma z enako stvarno vsebino izdajajo v parih, prim. W. Goffart, Barbarians 
and Romans A.D. 418-584. The Techniques of Accomodation, Princeton 1980, str. 86 z op. 56. 
19 Cassiodorus, Variae epistulae, éd. Th. Mommsen, Monumenta Germaniae Historica. Auctores antiquissimi 
(odslej MGH AA) 12, Berlin 1894. 
20 Cassiodori Variarum libri XII, ed. A.J. Fridh, Corpus Christianorum ser. Lat. 96, pars 1, Turnhout 1973. 
21 Jordanes, Romana; Getica, ed. Th. Mommsen, MGH AA 5,1, Berlin 1882 (nova izd. München 1982). 
22 Jordanes, Getica 273 (ed. Mommsen, str. 129): Dalmatia Suaviae vicina erat . . .; Getica 274 (Mommsen, 129): 
. . . remisit (sc. Hunimundum, ducem Suavorum) cum suis in Suavia; Romana 218 (Mommsen, str. 28, 4): . . . Suavia. 
23 Ne oziraje se na različne končnice sklonov je zaporedje pri naštevanju provinc tako pri Festu kot pri Jordanesu 
naslednje: Noricorum duas, Pannoniarum duas, Valeriam, Saviam/Suaviam, Dalmatiam, . . . 
24 Prokopios, Bellum Gothicum I, 15,25. 
25 Prokopios, Bellum Gothicum I, 16,9. 
2 6 Lotter, Die germanischen Stammesverbände . . . (kot v op. 17), str. 46. 
27 K temu E. Chrysos, Legal Concepts and Patterns for the Barbarians' Settlement on Roman Soil, v: E. Chrysos 
- A. Schwarcz, Das Reich und die Barbaren, Köln - Wien 1989, str. 13-23, zlasti str. 18-20. 
140 H. CASTRITIUS: K POSELITVENI ZGODOVINI NORIKA IN PANONIJE 
drugič zato, ker bi Suavi/Suevi v vzhodnogotski dobi že zdavnaj izgubili svojo identiteto in bi 
se asimilirali s poznorimskim provincialnim prebivalstvom — Siskiji, če bi se naselili že ob 
koncu 4. stoletja. To bi pomenilo, da bi od dobe naselitve do vzhodnogotske dobe živeli 
barbari v savski provinci približno skozi pet generacij. Za ohranitev identitete in svoje lastne 
etnično-kulturne zavesti je to predolga doba. Prav na to lastno zavest izrecno kažejo viri iz 
vzhodnogotske dobe, ko Suave/Sueve razlikujejo od Siskijev, ki so prebivali v isti provinci. 
Vprašati se torej moramo, kdaj je 'Savia' postala 'Suavia': ali šele v vzhodnogotski dobi 
ali že enkrat v — predvsem v podonavskem prostoru — izredno razgibani drugi polovici 5. 
stol.; kajti prek dveh do treh generacij bi Suavi mogli ohraniti svojo identiteto. Nastanek 
imena 'Suavia' po anologiji od ljudskega imena 'Suavi', ki je nadomestilo dotedanje provin-
cialno ime 'Savia', temelji na brezpogojni predpostavki, da so bili Suavi (Suevi) v južno-
panonski savski provinci naseljeni v precej velikem številu in to na podlagi pogodbe, sklenjene 
z rimsko državo — tukaj je treba v prvi vrsti misliti na vlado v Raveni. Na to je opozoril tudi 
Šašel,28 ko je za to območje domneval za čas od leta 377 dalje gotsko in suebsko federatsko 
naselitev in odtlej predpostavljal stalno navzočnost germanskih plemen, ki naj bi se vedno 
znova krepila s prihodom novih skupin. Za približno dvestoletno dobo od 4. do 6. stoletja je 
poznano veliko število pogodb ali bolje fragmentov pogodb med rimsko državo in barbarskimi 
ljudstvi29 vendar se nikjer ne omenja zavezniška pogodba (foedus) med 'Suavi/Suevi' in 
zahodnim ali vzhodnim rimskim cesarstvom, ki bi se nanašala na naselitev v Panoniji. Po drugi 
strani pa ni šele Šašel kot prvi domneval, da je bila provinca 'Savia/Suavia' že dolgo pred 
vzhodnogotsko dobo v znatni meri barbarska dežela. Tako je že Mommsen in za njim vrsta 
raziskovalcev30 opozarjala na poročilo Kasiodorja, ki ima gotovo uradni značaj, po katerem 
se v vzhodnogotski provinci z imenom 'Suavia', prejšnji provinci Saviji, v tretjem desetletju 
6. stoletja med skupino 'possessores' nahaja tudi skupina 'antiqui barbari'. Slednji so bili 
poročeni z Rimljankami v provinci in za svoja zemljišča ('praedia') očitno niso hoteli plačevati 
nikakršnega zemljiškega davka ('annona'). Ta po Mommsenu »temni«, po Soraciju 
»znameniti« odlomek iz dokumenta 14 petnajste knjige zbirke 'Variae' se dobesedno glasi (c. 
6): »Antiqui barbari, qui Romanis mulieribus elegerunt nuptiali foedere sociari, quolibet 
titulo praedia quaesiverunt, fiscum possessi cespitis perso Ivere ac superindicticiis oneribus 
cogantur« (Fridh, str. 193). Kdo so bili ti barbari, povzročitelji nesporazumov, ki naj bi jih 
odpravil po kraljevem nalogu zadolženi »vir illustris Severinus«? 
Šašel31 je po pravici opozoril na to, da je treba te barbare zaradi oznake 'antiqui' razli­
kovati od drugih barbarov, ki se nanašajo na vzhodnoalpsko-podonavsko področje in se 
omenjajo v Kasiodorovi korespondenci. Očitno je, da pod to oznako tudi ne bi mogli biti 
mišljeni Goti — na primer taki, ki bi izhajali iz zgodnejše gotske naselitve.32 Za Kasiodora oz. 
vzhodnogotskega kralja so bili Goti »naši Goti« ('Gothos nostras').33 Ko so približno dve 
desetletji pred tem poslali v isto provinco ('Siscia vel Suavia') Gota Fridibada v sodniški 
funkciji, da bi ponovno vzpostavil red in varnost,34 se posamič omenjajo iste kategorije prebi­
valstva kot v omenjenem Teoderikovem pismu, katerega prejemnik je bil 'vir illustris 
Severinus' (Var. V, 14). Na mestu, kjer se omenjajo 'antiqui barbari', nastopajo tam 
'capillati' (Var. IV, 49). S tem izrazom so prav tako mišljeni barbari, vendar nastopajo tu v 
28 Šašel (kot v op. 2), zlasti str. 138 si. (= Opera selecta, str. 759 si.). 
29 Ingeborg Masur, Die Verträge der germanischen Stämme, Diss. Freie Univ. Berlin 1952, prinaša seznam 304 
foedera; na tej podlagi ocenjuje Chrysos (kot v op. 27), str. 17, prvotno število pogodb na približno 350; to število je 
bržkone kljub vsem vrzelim v izročilu nekoliko previsoko, kajti Chrysos je prezrl, da so med 304 pogodbami, ki jih 
našteva Masur, tudi take med samimi germanskimi ljudstvi. R. Schulz, Die Entwicklung des römischen Völkerrechts im 
4. und 5. Jh., Stuttgart 1993 (Hermes Einzelschriften Bd. 61) našteva za čas od 323 do 487/488 v celoti 90 pogodb. Kako 
se da iz poznega in vsebinsko povsem drugačnega izročila te pogodbe izločiti in jih rekonstruirati, je pred kratkim na 
primeru Vite Severini pokazal K.H. Ziegler, Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte, romanistische 
Abteilung 110, 1993, str. 638-640. 
3 0 Th. Mommsen, Ostgothische Studien, Gesammelte Schriften Bd. IV, 1910 (ponatis Berlin 1965), zlasti str. 440 
op. 4 in 475 op. 3; R. Soraci, Ricerche sui conubia tra Romani e Germani nei secoli IV-VI, Catania, 2. izd. 1974, zlasti 
str. 155-158 s starejšo literaturo (k tej knjigi prim. H. Castritius, Gnomon 51, 1979, 799-801). 
31 Antiqui barbari (kot v op. 2), str. 135 (= Opera selecta, str. 756). 
3 2 Soraci (kot v op. 30), str. 157, misli na Gote, ki naj bi med zgodnejšim potekom naseljevanja po odhodu 
glavnega dela plemena ostali v savski provinci. 
3 3 Cassiodorus, Variae III, 24,4. 
34 Cassiodorus, Variae IV, 49; prim, k temu Wolfram, Die Goten (kot v op. 16), str. 320. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 141 
Poselitvene razmere v Panoniji v vzhodnogotski dobi. Avtor je dopolnil historično karto, 
ki jo je predložil J. Šašel, Antique barbari (kot v op. 2), str. 133 (= Opera selecta, str. 754) 
Cass. Var. IV, 49 
universis privincialibus 
podobi družbeno-politično vodilnega sloja, kot »capillari«.35 Teksta kažeta naslednja 
ujemanja: 
Cass. Var. V, 14 in 15 (par pisem) 
nostrorum provincialium 
universis possessoribus 
defensoribus defensores 
curialibus curiales 
capillatis antiqui barbari 
Kot je poudaril Šašel, se 'barbari', ki se omenjajo na drugih mestih v uradni korespon­
denci vzhodnogotskega kralja, jasno ločijo od skupine 'antiqui barbari' province Suavije. 
Tako so prebivali barbari, omenjeni v Cassiod. Var. Ill, 24, ki jih je hotel Teoderik odvrniti 
od njihove navade dvobojevanja in jih napotiti na sodišče, v Sirmijski Panoniji ('Pannonia 
Sirmiensis'),36 'praesumptor barbarus' pri Cassiod. Var. I, 18 pa spada k skupini prebivalstva 
barbarskega izvora, ki je v severovzhodni Italiji že pred gotsko osvojitvijo prišla do zemljišč 
35 K oznaki »capillari« in vprašanju vsebine izraza prim. Lotter, MIÖG 76, 1968, 277 in Wolfram, Die Goten (kot 
v op. 16), str. 301 in 492 op. 66. 
36 Lotter, Die germanischen Stammesverbände . . . (kot v op. 17), str. 46 si. z op. 77, z opozorilom na Cassiod. 
Var. Ill, 23, pismo, ki sestavlja vsebinsko enoto z Var. Ill, 24. 
142 H. CASTRITIUS: K POSELITVENI ZGODOVINI NORIKA IN PANONIJE 
in posesti, četudi na pravno dokaj vprašljiv način; kralj je tako moral za zastaranje nasilne 
prilastitve določiti datum 28. avgust 489 (Var. I, 18, 2). Z vsemi temi barbari - in v tem 
pogledu ponovno sledimo Šašlu — so bile mišljene negotske barbarske skupine, ki so prišle 
v Italijo predvsem v času Odoakra oziroma so po gotski odselitvi iz Panonije prodrle v 
Sirmijsko Panonijo ('Pannonia Sirmiensis') in se nastanile tamkaj, tako zlasti Gepidi, pa tudi 
drobci drugih barbarskih ljudstev.37 
Doslej smo govorili o tem, s kom skupine 'antiqui barbari' ne moremo identificirati. 
Sedaj se bomo posvetili poskusom identifikacije v pozitivni smeri. Šašel38 je videl v njih 
različne germansko-hunske drobce ljudstev iz mase ljudstev po propadu atilove države, v 
Varijah omenjene barbare ('barbari') pa je razlagal kot novonastale, negotske in neromanske 
skupine kot so Suebi, Huni, morda Skiri, celo Slovani (takorekoč kot predhodne skupine 
kasnejše slovanske poselitve). S tem se Šašlova razlaga39 bistveno loči od mnenja, ki sta ga 
zastopala Mócsy40 in tudi Vârady,41 po katerem naj bi bili z oznako 'antiqui barbari' mišljeni 
potomci vzhodnogotsko-hunske skupine Alateja in Safraka, ki se je leta 380 na podlagi 
pogodbe (foedus) naselila v Panoniji. Taka domneva bi pomenila, da bi ta, kot znano pri 
Adrianoplu posebej pomembna večetnična skupina, ki je morda odločila izid bitke,42 prek 
približno petih generacij vse do gotske dobe v južni Panoniji ohranila svojo etnično-kulturno 
identiteto, in to kljub pravici do sklepanja zakonskih zvez ('conubium'), če bi Kasiodorovo 
skupino 'antiqui barbari' enačili z njimi. S. Soprani43 je nasprotno na podlagi pisanih in mate­
rialnih virov in tako, da je sklepal na podlagi logičnih zakonitosti, prepričljivo dokazal, da je 
bil vojaški potencial skupine Alateja in Safraka razporejen med obmejnimi vojaki ('limitanei') 
predvsem v provinci Valeriji in da je bilo tedaj prav savski provinci z glavnimi prometnimi 
zvezami proti Italiji prizanešeno z naseljevanjem drugih skupin. Ker je treba Jovijo ('Iovia'), 
sedež škofa Amantija, s precejšnjo zanesljivostjo postaviti v Valerijo (Hétenypuszta) in ne v 
Savijo (Ludbreg),44 poleg tega se zdi, da arheološko gradivo, ki bi se nanašalo na Alatejevo 
in Safrakovo skupino, na območju južne Panonije v celoti manjka, bi morali skupino 'antiqui 
barbari' v savski provinci, ki je najkasneje v vzhodnogotski dobi postala dežela Suavov/ 
Suevov, postaviti v zvezo s kasnejšimi naselitvenimi akcijami kot so ukrepi iz časa neposredno 
po bitki pri Adrianoplu. 
Hunsko-gotske skupine tudi v kasnejšem času ne pridejo v poštev. Na preimenovanje 
savske province v Suavijo ne bi mogle vplivati; z njimi ne bi mogli biti mišljeni 'antiqui 
barbari', kajti zaradi razlike v veri bi jim nobena rimska vlada ne dala pravice do sklepanja 
zakonskih zvez z Rimljani ('conubium'). Poleg tega tukaj ne gre za razvoj v okviru Atilove 
države, kajti savska provinca - v nasprotju z dosti razširjenim mnenjem45 v letih 445/6 ni bila 
prepuščena Atili in barbarizirana, temveč je ostala v okviru zahodnorimskega cesarstva, kot 
je v predavanju na tem kolokviju dokazala Marjeta Šašel Kos.46 Skupino 'antiqui barbari', 
njeno naselitev v savski provinci s priznanjem konubija, moramo povezati z ukrepi po 
37 Prim. Letter, Die germanischen Stammesverbände . . . (kot v op. 17), str. 47 in Wolfram, Westillyrien . . 
(kot v op. 16), str. 315 si. 
3 8 Antiqui barbari (kot v op. 2), zlasti str. 135 (= Opera seleeta, str. 756). 
39 S. Soprani, Die letzten Jahrzehnte des pannonischen Limes, München 1985, str. 88, je napačno razumel Šašla, 
ki v skupini 'antiqui barbari' ni videl potomcev skupine Alateja in Safraka. 
40 A. Mócsy, Pannonia and Upper Moesia, London-Boston 1974, str. 341 si. 
41 L. Vârady, Das letzte Jahrhundert Pannoniens (376-476), Amsterdam 1969, str. 500 (op. 751) in str. 522 (op. 
42 K pomanjkljivostim dosedanjih raziskav o vojaškem vidiku bitke pri Adrianopolu gl. M. Springer, Novi 
odgovori in stara vprašanja o bitki pri Adrianoplu, Zgodovinski časopis (v tisku). 
'i Soprani (kot v op. 39), str. 86-93. 
4 4 Soprani (kot v op. 39), str. 19-21 in 88: Wolfram, Die Goten (kot v op. 16), str. 252 in 257; drugače Vârady 
(kot v op. 41), str. 168-170 in 519-522; gl. tudi Isti, Bonner Jahrbücher 190,1990, 176-188 (k poselitvenemu območju 
Alatejeve in Safrakove skupine). K zgodovini škofij in o škofijski organizaciji v panonsko-ilirskem prostoru gl. raziskave, 
ki jih je objavil R. Bratož v: Miscellanea Bulgarica 5, Wien 1987, 149-195; Actes du Xle Congrès internat. d'Archéo-
logie Chrétienne, Roma 1989, str. 2345-2388; Klio 72, 1990, 508-550. 
45 I. Bona, Das Hunnenreich, Stuttgart 1991, str. 212; A. Schwarcz, die Goten in Pannonien und auf dem 
Balkan . . . MIÖG 100, 1992, 51 s starejšo literaturo. 
46 Gospa M. Šašel Kos mi je prijazno dala na razpolago angleško verzijo svojega referata z naslovom: »The 
Embassy of Romulus to Attila. One of the Last Citations of Poetovio in Classical Literature« (kot referat z naslovom 
»Romulovo poslanstvo pri Atili (ena zadnjih omemb Petovione v antični literaturi)« v tisku v Zgod. časopisu, op. prev.). 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 143 
propadu Atilove države, ko sta se lahko vladi v Raveni in Konstantinoplu po desetletjih 
nemoči v razmerju do Hunov lotili nove politično-vojaške ureditve celotnega panonskega 
prostora in jo tudi izpeljali z določenim uspehom. V dosedanjih raziskavah je bilo opaženo, 
da sta tedaj obe središči rimske moči opozorili nase in po dolgi, prisiljeni abstinenci prevzeli 
pobudo, vendar pa je vseskozi prevladovala težnja, da se postavijo v ospredje nasprotja med 
Raveno in Konstantinoplom. Pri tem se je spregledalo, da gre pri številnih pogodbah z barbar­
skimi 'gentes' iz petdesetih in šestdesetih let 5. stol. za strnjeno akcijo obeh vlad.47 Da so bili 
uspehi politike zahodnega Rima v teh dveh desetletjih v primerjavi z uspehi vzhodnega Rima 
v znanosti do take mere neosvetljeni, je razumljivo ne nazadnje na podlagi zelo različnega 
stanja virov. Poročila, ki omogočajo rekonstrukcijo dogajanja in njihovih ozadij v podo­
navskem prostoru v drugi polovici 5. stoletja, so napisana pretežno iz vzhodnorimske 
perspektive, medtem ko zahodno izročilo, predvsem v obliki notic v kronikah, tamkajšnje 
dogodke praviloma prikazuje v zelo bledi podobi, tako da se le sem in tja in bolj slučajno 
omenjata aktivnost in navzočnost zahodnorimske države.48 Kljub temu obstajajo nekatera, 
sicer redka pričevanja o ponovni vključitvi Panonije v območje zahodnorimske države pod 
cesarjema Avitom in Majorijanom, dogajanje, ki se v virih označuje kot 'revocatio Panno-
niarum' cesarja Avita.49 In takoj po tej ponovni pridobitvi, leta 458, je lahko Majorijan za 
veliko ofenzivo proti Vandalom rekrutiral veliko vojsko iz barbarov v obdonavskih deželah, 
ki so jo sestavljali, kot poroča Sidonius Apollinaris,50 med drugim Suebi, Huni, Zahodni in 
Vzhodni Goti, Alani, Burgundi in Rugijci. Del te se je kasneje pod vodstvom nekega Tuldila 
pri odhodu iz Italjije uprl (in s tem povzročil polom Majorijanove ofenzive). Podlaga za 
rekrutiranje te sorazmeroma velike oborožene sile so morale biti pogodbe z zahodnim 
Rimom, ki je imenovanim ljudstvom (oz. njihovim delom) zagotovil pravico za naselitev 
znotraj cesarstva, v tem primeru v srednjem Podonavju. Šele z Majorijanovim neuspehom se 
je v tem prostoru okrepil položaj vzhodnega Rima. To je prišlo prav Vzhodnim Gotom pod 
vodstvom bratov iz družine Amalijcev, Valamirja, Thiudimirja in Vidimirja, ki so morda šele 
tedaj lahko svoje vplivno območje razširili do meja Italije in s tem tudi na savsko provinco.51 
Smiselno je, če Suebe (Suavi, Suevi, Suebi) v Majorijanovi vojski povežemo s tistimi 
Suebi, ki se omenjajo kot udeleženci bitke pri reki Nedao (454, najkasneje 455), in ki so v 
naslednjih dveh desetletjih odigrali važno vlogo v boju proti Valamirovim Vzhodnim Gotom. 
Del teh kot vladarjevo spremstvo organiziranih 'donavskih Svebov' pod vodstvom Hunimunda 
— ostale skupine obdonavskih Svebov so raje od nestalnega življenja in nenehnega preselje­
vanja imele stalna bivališča in znosno preživljanje52 — je vedno znova izzival Vzhodne Gote 
in je živel od ropanja in plenitve, saj mu je bil kmečki način življenja tuj. Pri tem je značilno, 
da so ti Suebi (Suavi) na enem od roparskih pohodov prišli vse do Dalmacije, na poti uplenili 
Vzhodnim Gotom živino in po oplenitvi Dalmacije in tamkajšnjega rimskega provincialpega 
4 7 Mnenja raziskovalcev izhajajo praviloma iz predpostavke, da po umoru Valentinijana III. Konstantinopel ni 
več priznaval zahodnih cesarjev. Vendar pa je bilo sodelovanje obeh vlad, vzhodnorimske in zahodnorimske, od tega 
neodvisno; zaradi grožnje, ki je prihajala iz srednjega Podonavja, je bilo pravzaprav nujno. 
4 8 K vzhodnorimsko-bizantinskim virom prim. J. Karayannopulos — G. Weiss, Quellenkunde zur Geschichte von 
Byzanz (324-1453), Wiesbaden 1982 (v dveh zvezkih); za zahodno rimsko cesarstvo tako delo ne obstaja. Ó znanju 
srednjeveških avtorjev o razmerah na ozemlju med Donavo in Jadranom prim, navedbo in oceno poročil v: R. Bratož, 
Die Antike Geschichte des Gebietes zwischen Donau und Adria in den Vorstellungen der mittelalterlichen Autoren, v: 
Ethnogenese und Überlieferung, hg. v. K. Brunner und B. Merta, Wien-München 1994, str. 264-292. 
4 9 Sidonius Apollinaris, c. 7, 589 si.: cuius solum amissas post saecula multa / Pannonias revocavit iter . . .; 
K temu po vsem videzu uspešnemu podvigu prim. Fr. Lotter, Severinus von Noricum. Legende und historische Wirk­
lichkeit, Stuttgart 1976, str. 219 si.; Vârady (kot v op. 41), str. 291 si. in 331 si.; A. Schwarcz, Die Goten in Pannonien 
und auf dem Balkan . . ., MIÖG 100, 1992, 51 si. 
50 Sidonius Apollinaris, c. 5, 470-488; k temu Vârady (kot v op. 41), str. 340-343; Lotter (kot v op. 49), str. 
242-244; A. Schwarcz, MIÖG 100, 1992, 52. 
51 Wolfram, Die Goten (kot v op. 16), str. 261 si.; A. Schwarcz, MIÖG 100, 1992, 57 si. 
52 Strnjena skupina, ki se v virih označuje kot Markomani (Notitia Dign. occ. 34,24) je bila od približno leta 400 
vključena v obrambo meje na področju Vindobone in Karnunta (gl. Lotter, MIÖG 76, 1968, 281 in Wolfram, Die 
Goten, kot v op. 16, str. 252, ki meri na to skupino). Na Suebe v severni Panoniji opozarja tudi I. Bona v: R. Busch 
(Hg.), Die Langobarden, Neumünster 1988, str. 69-71; morda je treba skupino Hegyko južno od Nežiderskega jezera 
iz langobardske dobe, v najdbah katere se nahajajo obdonavsko-germanski in rimski elementi (Bona, prav tam, str. 64), 
prav tako povezati s trajno suebsko naselitvijo. Od arheoloških raziskav si nadejamo odgovor na vprašanje, ali obstajajo 
kakršnekoli povezave med približno dvajsetimi utrdbami znotraj Prve Pannonije in Valerije in podonavsko-
germanskimi, to je predvsem suebskimi naselbinami v severnimi Panoniji (k tem utrdbam v notranjosti gl. Soproni (kot 
v op. 39), str. 19 si.). 
144 H. CASTRITIUS: K POSELITVENI ZGODOVINI NORIKA IN PANONIJE 
prebivalstva skušali priti do svojih selišč ('ad sua'), ki so morala biti nekje v Zgornji Panoniji. 
Neke noči so jih Vzhodni Goti ob Blatnem jezeru nenadejano zaustavili in jih premagali.53 
Savski provinci je bilo pri tem roparskem in plenilnem pohodu prizanešeno, kar ne bi mogel 
biti goli slučaj; tam naj-bi namreč prebivali njihovi svebski soplemenjaki, ki so bili provinci 
dali novo ime Suavia (dežela Suebov). Smrtno sovraštvo Vzhodnih Gotov do Hunimundovih 
Svebov je šlo celo tako daleč, da so to skupino, ki je zbežala k svojim soplemenjakom v drugo 
Suavijo (to je na poselitveno območje Alemanov v jugozahodni Nemčiji), zasledovali in jo 
skušali zajeti,54 vsekakor brez večjega uspeha. Med Alemani, ki so se proti koncu 5. stol. 
ponovno zavedli svojega starega in znamenitega suebskega imena,55 in obdonavskimi Svebi je 
očitno še v tej dobi obstajala določena zavest skupne pripadnosti, ki je bila podlaga za medse­
bojno pomoč in pripravljenost, da drug drugega sprejme medse. Kako naj si drugače 
razložimo, da se je ena skupina Alemanov, ki so jih Franki večkrat porazili in razbili njihovo 
plemensko organizacijo, po Kasidoru (Var. Ill, 50) še leta 507 skušala prek Notranjega 
Norika prebiti v savsko provinco, v suebsko deželo Suavijo, da bi pri svojih plemenskih sorod­
nikih našla zavetje in eksistenčno varnost. 
Z Alemani okrepljeni Svebi v savki provinci, ki se v uradni korespondenci vzhodno-
gotskega kralja Teoderika po našem mnenju označujejo kot 'antiqui barbari', so lahko tudi 
prek vzhodnogotske dobe v južni Panoniji ohranili svojo etnično-kulturno identiteto, gotovo 
ne nazadnje tudi zato, ker so z omenjenim prihodom soplemenjakov svojo posebno zavest še 
okrepili. Najnovejše raziskave so si enotne v mnenju, da je kralj Waho vodil Langobarde v 
Zgornjo Panonijo in si je okrog 510 podredil tamkaj prebivajoče Suebe. V zavezništvu s 
Franki in v soglasju z vzhodnim Rimom naj bi nato Langobardi proti koncu tridesetih let 6. 
stol. dosegli Dravo.56 Leta 547 ali 548 sta prišla pod langobardsko oblast še Notranji Norik 
in savska provinca. Ta presenetljivo hitra ekspanzija se da po pravici razložiti kot »inkuba­
cijska doba« pri oblikovanju novega velikega plemena z Langobardi kot osrednjim jedrom. 
Šele na podlagi nastanka tega velikega plemena je lahko sploh razumljiva osvojitev Italije leta 
568, medtem ko so v desetletjih pred tem bili Langobardi zaradi svoje številčne šibkosti bolj 
predmet prezira. Leta 568 ni šla v Italijo homogena 'gens Langobardorum'. Alboinova vojska 
je bila sestavljena iz različnih plemen — po Pavlu Diakonu (Hist. Lang. 2, 8) je šel kralj na 
pohod v Italijo »cum omni suo exercitu vulgique promiscui multitudine« — in je vsebovala 
tudi znatne svebske elemente. Zanjo sta značilni bolj kot enotnost šibka notranja povezanost 
in fluktuacija, kot nam kot najbolj evidenten primer dokazuje sodelovanje na pohodu in nato 
povratek domnevno 26.000 Sasov. Druge skupine, ki so se udeležile pohoda, naj bi se 
vključile v langobardski pravni in življenjski red, vendar so se še dolgo časa zavedale svojega 
porekla. Na pohodu naj bi ta posebna etnična in kulturna zavest v vojaškem in političnem 
oziru prišla do izraza v obliki pododdelkov kot posebnih skupin pohoda. Po uspešni naselitvi 
v Italiji naj bi še dolgo časa obstajale etnično zaključene naselitvene skupnosti, pri čemer je 
bil močan integrativen dejavnik langobardsko pravo ('ius Langobardorum'). S tem smo že 
globoko v srednjem veku. Naj se za sklep še enkrat povrnemo k skupini 'antiqui barbari'. 
Slednjo sem identificiral z (obdonavskimi) Suebi, ki so dali ime savski provinci. 
5 3 Jordanes, Getica 273 si. (ed. Mommsen, str. 128 si.). 
5 4 Jordanes, Getica 280 si. (ed. Mommsen, str. 130); k temu Lotter, Die germanischen Stammesverbände . . . 
(kot v op. 17), str. 40 si. 
55 Temeljno delo o tem je: R. Wenskus, Stammesbildung und Verfassung. Das Werden der frühmittelalteiliehen 
gentes. Köln-Wien 1977 (2. izd.), str. 255-272; Knjiga Wenskusa, ki je izšla prvič leta 1961, je prinesla v zvezi 
z raziskovanji zgodovine in nastanka plemen velik preobrat in je povsem odpravila in nadomestila tradicionalni vzorec 
razlage, kot sta ga na primer zastopala Ludwig Schidt in Ernst Schwarz. K etnogenezi in naselitvi Alemanov prim. 
D. Geuenich, Zur Landnahme der Alemannen, Frühmittelalterliche Studien 16, 1982, 25-44; Isti, Die Alemannen am 
Oberrhein, v: Der Oberrhein in Geschichte und Gegenwart, Schriftenreihe Pädagogische Hochschule Freiburg i. Br., 
Bd. }, Freiburg 1986, str. 25-39; Isti - H. Keller, Alamannen, Alamennien, alamannisch im frühen Mittelalter, v: 
Wolfram-Schwarcz (kot v op. 17), str. 135-157; H. Keller, Alamannen und Sueben nach den Schriftquellen des 3. bis 
7. Jh., Frühmittelalterliche Studien 23,1989, 89-111; H. Castritius, Von politischer Vielfalt zur Einheit. Zu den Ethno-
genesen der Alemannen, v: H. Wolfram - W. Pohl (Hg.), Typen der Ethnogenese unter besonderer Berücksichtigung 
der Bayern, Teil I, Wien 1990 (Österr. Akad. d. Wiss., Phil.-hist. Kl., Denkschriften Bd. 201), str. 71-84. 
5 6 Bona (kot v op. 52), str. 65 ss.; J. Jarnut, Die Landnahme der Langobarden in Italien aus historischer Sicht, 
v: Ausgewählte Probleme europäischer Landnahmen des Früh- und Hochmittelalters, Teil I, hg. v. M. Müller-Wille 
und R. Schneider, Sigmaringen 1993 (Vorträge und Forschungen Bd. 41), str. 173-194, zlasti str. 175 si. (s starejšo lite­
raturo). K arheološkim pričevanjem in umetniški zapuščini Langobardov oz. langobardske dobe prim. Otto Prinz von 
Hessen, v: Busch (kot v op. 52), str. 75-80; Isti - A. Peroni, Propyläen Kunstgeschichte, Supplement-Band 4 (1979), 
str. 164-179. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 145 
Po poročilu Kasiodora (Var. V, 14, 6) so bili 'antiqui barbari' zemljiški posestniki in so 
imeli privilegij sklepanja zakonskih zvez z Rimljankami v provinci ('conubium'). Njihova 
posest zemlje je pri tem lahko izhajala iz različnih pravih osnov: »quolibet titulo praedia quae-
siverunt.« Neodvisno od tega, na kakšen način je neki 'antiquus barbarus' prišel do zemljiške 
posesti — z dodelitvijo na podlagi pogodbe o naselitvi, z nakupom ali s poroko — je bilo treba 
od zemljišča načeloma plačevati davke. Na to je še enkrat izrecno opozorila vzhodnogotska 
vlada v Raveni. Pri pogodbah med rimskimi državnimi organi in barbarskimi 'gentes' so bile 
za barbarsko stran najvažnejše določbe tiste, ki so se nanašale na podelitev zemlje in na 
oskrbo z živili; v splošnem so bila pri tem dodeljena zemljišča prosta davkov. V vzhodnogotski 
dobi pa je nasprotno veljala za vse zemljiške posestnike davčna obveznost.57 V primeru 
Suavije (in tudi drugod) si je vzhodnogotska vlada v Raveni na področju davčnega sistema 
prizadevala za pravičnost in za poenotenje; tudi ji v primeru pripadnikov skupine 'antiqui 
barbari' v Saviji vsakokraten izvor zemljiške posesti po dveh do treh generacijah ni mogel biti 
več jasno razviden. Zaradi tega so bili izdani davčni odloki, s katerimi so hoteli izvesti enako 
postopanje ne oziraje se na to, ali je šlo za skupine 'antiqui barbari', 'barbari' ali za Vzhodne 
Gote. Posebnost skupine 'antiqui barbari' ni bila v tem, da bi posedovali prvotno davka prosta 
zemljišča, temveč v pravici sklepanja zakonskih zvez z Rimljani ('conubium'), ki so jo tudi 
morali pogosto izkoriščati.58 
S tem se zaključuje krog mojega dokazovanja v zvezi z enačenjem skupine 'antiqui 
barbari' z obdonavskimi Svebi, ki jim savska provinca dolguje preimenovanje v Suavijo. V 
splošnem je v poznorimskem cesarstvu veljalo načelo prepovedi sklepanja zakonskih zvez 
med barbari in Rimljani (Codex Theodosianus 3,14,1 iz leta 373). Odstopanja od tega načela, 
ki so ga prevzele tudi barbarske države na ozemlju rimskega cesarstva,59 so se sicer dogajala, 
vendar je bila zanje potrebna cesarjeva potrditev.60 Te izjemne uredbe so se lahko nanašale, 
kot kaže rimsko pravno izročilo,61 tudi kolektivno na cele skupine, vendar so to v pozni antiki 
resnično izjeme. Brezpogojna predpostavka za pravico sklepanja take zakonske zveze 
('conubium') je pravovernost, in ta pogoj so izpolnjevale prav maloštevilne skupine barbarov. 
V 4. in 5. stoletju med Rimljani in barbari ni obstajalo samo kulturno nasprotje, temveč 
predvsem versko, in tukaj je bil prepad še globlji. Obratno so lahko barbarske skupine, ki so 
se priključile vladajoči pravovernosti, pri svoji naselitvi na državnem ozemlju računale na 
primeroma ugodne pogoje. V tej zvezi moramo sedaj usmeriti pozornost na svebske 
Markomane, ki so se po pričevanju Ambrozijevega biografa Pavlina62 malo pred 400 pod 
vodstvom svoje krščanske kraljice Fritigil in njenega neimenovanega moža podredili Rim­
ljanom in se naselili na državnem ozemlju v Zgornji Panoniji. Tam so kot federati opravljali 
službo na meji ob Donavi in so postopoma lahko pritegnili v Panonijo tudi preostale 
Markomane, ki so še ostali v dolini Morave. Ta premik celotnega pravovernega marko-
manskega ljudstva na ozemlje cesarstva vse v Panonijo,63 ki je gotovo potekal skozi daljše 
razdobje, je Markomane dokončno ločil od njihovih plemenskih bratov Kvadov (ki so se tedaj 
v severozahodni Španiji imenovali Svebi), in jih je vodil kasneje v odvisnost od Hunov. V 
bitki na Katalaunskih poljanah so se bojevali na hunski strani. Ko so se Markomani v 
zgodnjem 5. stoletju jasno geografsko ločili od plemenskih sorodnikov Kvadov, se je pri njih 
oživila uporaba starega slavnega imena (fiktivnega) praplemena Suebov, kar je povzročilo 
57 Drugače kot Goffa« (kot v op. 18) in Wolfram, Die Goten (kot v op. 16), str. 295-299, izhajam iz dejstva, 
da je med naselitvijo in podelitvijo zemlje bilo dodeljeno barbarskim vojščakom dejansko zemljišče (in ne davčni delež), 
ki je bilo v splošnem prosto davkov. Bolj diferencirano izpade Wolframovo stališče do Goffartove teorije v MIOG 91, 
1983, 5-35. Kratko in natančno v kritiki Goffarta D. Claude (v: H. Wolfram - A. Schwarcz (Hg.), Anerkennung und 
Intergration. Zu den wirtschaftlichen Grundlagen der Völkerwanderungszeit (400-600), Wien 1988, str. 13-16). 
5 8 Običajni mešani zakon je bila zakonska zveza med barbarom in Rimljanko iz province, obratna zveza bi bila 
velika izjema. 
5 9 Zakon, ki ga navaja Codex Theodosianus 3,14,1, prinaša (skupaj z interpretacijo) tudi Breviarium Alari-
cianum. 
6 0 Najbolj znamenit je primer Zahodnega Gota Fravitta, ki je bil magister militum in konzul (leta 401); 
gl. Wolfram, Die Goten (kot v op. 16), str. 154 si. 
61 A. Demandt, Osmosis, v: Chrysos-Schwarcz (kot v op. 27), str. 75. 
6 2 Paulinus, Vita Ambrosii c. 36 (ed. Pellegrino, str. 102). 
6 3 Šašel (kot v op. 2) je ta proces preselitve in ustalitve Markomanov-Svebov v Panoniji kartografsko upodobil 
na skicah 1—4. 
146 H. CASTRITIUS: K POSELITVENI ZGODOVINI NORIKA IN RANONÌJE 
poimenovanje po njem.64 Potem ko je bilo z odselitvijo konec neposrednega sosedstva ali tudi 
geografske bližine med plemeni, ki so se štela za Svebe, so se lahko Alemani, Markomani in 
Kvadi zopet vsak zase imenovali Svebi in tako oznanjali zase slavno preteklost ne da bi se 
morali ozirati na neposredno rivalstvo. J. Šašel je torej sklepal prav, ko je pri svojem poskusu 
kartografske upodobitve poselitveno-geografskega razvoja vzhodnoalpskega in obdonavskega 
prostora v 5. in 6. stol. postavil Suebe (Suavi, Suevi) v Prvo Panonijo in v savsko provinco 
in jih izenačil z Markomani (kraljice Fritigil?). Naj ne izpade kot omalovaževanje njegovih 
dognanj moje zavzemanje za to, da bi na karti oznako 'antiqui barbari' v provinci 'Pannonia 
Savia' — ali 'Suavia' v vzhodnogotski dobi zbrisali. Pri tej skupini gre za tiste markomanske 
Svebe, katerih pravovernost je zahodni Rim poplačal z naselitvijo in s pravico do sklepanja 
zakonskih zvez z Rimljani ('conubium'), in to v času, ko se je po zatonu Atilove države 
zahodnemu in vzhodnemu Rimu ponudila priložnost, da v srednjedonavskem prostoru 
ponovno vzpostavi rimsko oblast in tako udejani vsaj v enem primeru nikdar opuščeno načelo 
neokrnjenega cesarstva. 
6 4 Prim. op. 55 in H. Keller v: Ausgewählte Probleme europäischer Landnahmen (kot v op. 56), str. 83-102. 
Prevedel Rajko Bratož 
Zusammenfassung 
BARBARI - ANTIQUI BARBARI: ZUR BESIEDLUNGSGESCHICHTE 
SÜDOSTNORICUMS UND SÜDPANNONIENS IN DER SPÄTANTIKE 
(ENDE DES 4. BIS ZUR MITTE DES 6. JH. N. CHR.) 
Helmut Castritius 
J. Šašel hat aus einer sorgfältigen Analyse der Schriftquellen und unter Einbeziehung der 
archäologischen Funde und Befunde für den oben genannten Raum eine relativ intensive barba­
risch-germanische Besiedlung seit dem späten 4. Jahrhundert erschlossen und davon das venetisch-
istrische Gebiet deutlich abgehoben, das ethnisch-kulturell zu jener Zeit noch fest in der römischen 
Welt verankert blieb. Diese Auffassung soll speziell für die spätantike Provinz Savia ergänzt und 
teilweise auch mit einigen neuen Farbtupfern versehen werden. 
Einen wichtigen Indikator für die ethnisch-kulturelle Umwandlung der Save-Provinz stellt die 
meines Erachtens noch nicht erkannte oder zumindest nicht ausreichend berücksichtigte Änderung 
des Provinznamens von Savia in Suavia dar. Die Handschriften der einschlägigen Schriftquellen, 
in denen diese Provinz vorkommt, oszillieren zwischen den Formen Savia einerseits und Suavia, 
Suaevia, Suevia (meistens Suavia) andererseits (Polemius Silvius; Rufius Festus; Notitia Digni-
tatum). Hier handelt es sich zweifellos nicht um auf flüchtige Arbeitsweise zurückgehende 
Verschreibungen, sondern um wohlbedachte Änderungen, dürfte doch den Schreibern eine oder 
mehrere Provinzen bekannt gewesen sein, die offiziell Suavia (Suaevia) hießen. Neben der spani­
schen Su(a)evia wäre hier an die Suavia der Ostgotenzeit zu denken, hinter der sich die alte 
südpannonische Provinz Savia verbirgt. Bei dem Wechsel von Savia zu Suavia handelt es sich nicht 
um eine Volksetymologie, wie etwa H. Wolfram gemeint hat, sondern nach Ausweis des amtlichen 
Briefwechsels des Theoderich in den Varien Cassiodors und nach Jordanes (Romana; Getica) um 
den offiziellen Provinznamen, wie bereits Fr. Lotter vermutet hat. Suaven (Sueben) haben also 
derart nachhaltig durch Ansiedlung und Verweilen das Bild der alten Save-Provinz geprägt, daß 
die Provinz spätestens in der Ostgotenzeit auch offiziell Suavia (Land der Suaven) gennant wurde 
(gleichbedeutend mit dem Suavia-Namen war nach Ausweis Cassiodors der Name Siscia). Der 
Ausgangspunkt dafür muß ein vertraglich vereinbarter Ansiedlungsakt von Suaven (Sueben) auf 
Reichsboden gewesen sein; welche Suebengruppen kommen dafür in Frage und zu welchem Zeit­
punkt könnte die Ansiedlung stattgefunden haben? 
In den bisher vorgelegten Zusammenstellungen der Verträge zwischen Ost- und Westrom 
einerseits und barbarischen Völkern andererseits (I. Masur, Diss. FU Berlin 1952; R. Schulz, 
Hermes ES 61, 1993) findet sich ein solcher Ansiedlungsvertrag nicht, was nicht weiter verwundert, 
denn längst nicht alle vertraglichen Abmachungen haben in den Quellen einen Niederschlag 
gefunden. Fr. Lotter (MIÖG 76, 1968) hat an die sog. Donausueben als Namengeber der Provinz 
Suavia gedacht, die in den Quellen für die Zeit nach der Auflösung des Attilareiches im gesamten 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 2 147 
pannonischen Raum immer wieder begegnen und sich durch die Umtriebigkeit ihres Führers 
Hunimund besonders bei den Ostgoten unbeliebt, ja verhaßt machten. Auch J. Šašel hat für 
Südpannonien suebische föderatenartige Besiedlung angenommen. Kann man diese Vermutung, 
donausuebische Gruppen, die von den nach dem Westen bereits 405 abziehenden Quaden-Sueben 
deutlich zu unterscheiden sind, wären in der Save-Provinz offiziell angesiedelt worden und hätten 
dieser Provinz einen neuen Namen gegeben, noch weiter erhärten? Hierzu sind die Bevölkerungs­
und Besiedlungsverhältnisse der Suavia in der Ostgotenzeit in den Blick zu nehmen; die bei 
Cassiodor erhaltene amtliche Korrespondenz enthält diesbezüglich zwar nicht den Suaven/Sueben-
Namen, benennt aber var. 5,14,6 eine deutlich juridisch und ethnisch-kulturell eingegrenzte Barba­
rengruppe: Antiqui barbari, qui Romanis mulieribus elegerunt nuptiali foedere sociari, quolibet 
titulo praedia quaesiverunt, fiscum possessi cespitis persolvere ac superindicticiis oneribus parere 
cogantur. Diese »alten Barbaren« hatten also das conubium und besaßen auch Land, das sie nach 
unterschiedlichen Rechtstiteln - durch Anweisung bei der Ansiedlung, durch Erwerb, durch 
Heirat mit Provinzialrömerinnen - rechtmäßig erhalten hatten und wofür sie keine Grundsteuer 
zahlen wollten, wohl deshalb, weil das ihnen bei der Ansiedlung ursprünglich zugewiesene Landlos 
steuerfrei war. Nicht Ansiedlung und Landbesitz sind für die Identifizierung der »alten Barbaren« 
entscheidend, sondern das in der Regel den Barbaren nicht gewährte conubium. Daß den antiqui 
barbari das conubium jedoch zugebilligt wurde, muß einen besonderen Grund gehabt haben; 
dieser Grund liegt meines Erachtens in ihrer Rechtgläubigkeit; Heiden oder Anhängern häreti­
scher oder schismatischer Glaubensüberzeugungen hätte man das conubium nicht zugebilligt. 
Auf Grund dieser Überlegungen bieten sich zur Identifizierung der »alten Barbaren«, die in der 
Save-Provinz = Suavia ansässig waren, die bereits am Ende des 4. Jahrhunderts rechtgläubig 
gewordenen und auf Reichsboden übergegangenen Markomannen-Sueben (= die Donausueben 
Lotters) an. 
NARODNI MUZEJ, Ljubljana, Prešernova 20, tel.: (061) 218-876, fax: (061) 221-882 
Jaroslav Šašel: OPERA SELECTA 
Ljubljana : Narodni muzej, 1992 (Situla 30), 872 strani. 
Izbrana dela Jaroslava Šašla (1924-1988), eminentnega slovenskega epigrafika in 
antičnega zgodovinarja, obsegajo 92 člankov, ki so bili objavljeni v letih 1953—1990. 
Večina je bila doslej publicirana le v tujih revijah, ki pa jih ni vedno lahko dobiti. Nekaj 
pa je takih, ki so bili objavljeni v slovenščini in urednika (Stane Gabrovec in Rajko 
Bratož) sta se odločila, da jih prevedemo v angleščino, da bodo tako dostopni širši 
mednarodni strokovni javnosti. Vsi prispevki v delu Opera selecta so tako zdaj v tujih 
jezikih - angleščini, nemščini in italijanščini. Razvrščeni pa so po tematskih skupinah, 
ki odražajo Šašlovo široko znanje in zanimanje: 
I Študije o onomastiki in prosopografiji 
II Epigrafika in zgodovina 
III Vojaška zgodovina 
IV Študije o ekonomski zgodovini 
V Mesta, naselja in topografija področja ob Severnem Jadranu, v Vzhodnih Alpah 
in za Zahodnem Balkanu 
VI Pozna antika in srednji vek 
Geografsko torej obravnavajo področje od Severnega Jadrana in Vzhodnih Alp do 
osrednjega Podonavja in Zahodnega Balkana. Kronološko pa od začetka Rimskega 
cesarstva do zgodnjega srednjega veka. 
V publikaciji je objavljena tudi celotna bibliografija Jaroslava Šašla, dodani pa so obsežni 
indeksi razdeljeni po tematiki: I. imena oseb, ljudstev in božanstev; II. geografski pojmi; 
III. predmetni indeks. 
Strokovne ustanove in člani strokovnih društev imajo 25%, študentje pa 50% popusta 
za nakup po enega izvoda knjige.