___.v«AV>__'-C*1SÜSiSLUi feJIT' .ÜEEIselÜ 5H5BSHSH5HE5 □ Vsebina 4. zvezka: Str. 1. B. M.: Spomladi. Pesen ............193 2. (xorazd: Zveččr. Pesen ............194 3. Dr. Fr. Detela: Malo življenje. Povest. (Dalje).....195 4. Dr. H. Dolenec: Izza mladih let. II.........209 5. Boris Miran: Po velikem požaru.........213 G. Simon Butar: Jedinstvo slovenskih dežel od VII. do xm. stoletja. (Dalje)............218 7. P.: Dekliška tožba. Pesen...........226 8. X.: Oljki. Pesen...............227 9. —b—: V cerkvi. Pesen............228 10. —b—: 'Pomladanski dan. Pesen.........229 11. Janko Kersnik: Luterski ljudje. Povest III......229 12. J. Jesen ko : Zemeljski potresi. XXIV........236 13. J. Trdina: Bajke in povesti o Gorjancih. (Dalje).... 241 14. A. Bezenšek: Šolstvo in prosvetni zavodi v kneževini Bolgarski. .......*........246 15. Slovenski glasnik. .............250 ÜjubljaT\sKi Potoku. to ti je po volji, ^ Da več nisi v led vkoviin; Prost sedaj hitiš po polji, Potok, bister in glasän. Teci, teci, ti vodica, Dalje tu ne mudi se; Mnoga pisana cvetica toleg tebe zbudi se! Ribice po tebi tudi Že vesel imajo ples; Čas i njim minil je hudi, Prišla jo pomlad z nebes. m. O zakaj ne tudi ti? lesele se drobne ptice, r Slavec poje in strnad; V solnci plešejo mušice, Ker prišla je spet pomläd. Jaz po polji se sprehajam, Ki .veselo zeleni; Z radostjo oko napajam, Ki navdaje vse stvari. V srce tudi naj posije Radosti mi žar gorük; • Notri v srce, ki ga krije Žalosti teman obläk! Jc-li to pregrešna želja: Enkrat še naj bom vesel! Rad vesoljnega veselja Mali del bi svoj prejel. — Žalost, žena gubolica, Ali skrb te zovem n;\j? Pusti, zvesta me družica. Le za malo časa zdaj! Ti ne ganeš se od mene, Kakor senca greš z menčj: Vse veselje dih prežene, Dih strupeni, smrtni tvoj! Kamor ti si le stopila, Tam cvetice vse zveno; Kadar ti si jih splašila, Ptice več ne zapojö. Čas beži, življenje gine, In živi se le enkrat; P redno v večne grem temine, Kdaj vesčl bi bil Še rad! Glej, vso giblje se in poje, Veseli se, kar živi; Srce moje, srce moje, O zakaj ne tudi ti? IV. Pomlad v pomladi. (•se je mladč, oj vso je lcp6, Vender tako nič, dete ljubo, Kakor je tvoje obličje cvetoče. Kar tu cvetic ob vodi cvete Lope so vse, a katera pač se Tvojim očem le primerjati hoče? Dnevi mladi prenaglo beže, Sreče, otrok, radnj se mlade, S kač i. igraj po otročji navadi! S čela oblak mi gine teman, Vender Se lep doživel sem dan, Prava pomlad si mi, sinek, v pomladi B. M. 4 Zvečer. 2©XIej! kmalu bode solnce pot O, naj le pade za goro, SJPo nebu dokončalo: Očem naj trudnim zgine! En hip — in več ne bo ga tod. Ko kratka noč minila bö, Za goro tam bo palo. Saj spet, saj spet zasine. A ko življenja pa voččr, Prijatelj, naju loči — Kdo ve, kdö ve, če še kater Svidenja dan napoči? Go ril z d. Malo ž i v 1 j e n j e. Povest. Spisal dr. Fr. Detel a. VIII. rägjglil je. večer: nad mizo Premčevo brlela je svetilnica in razsipala S fervj več dima okrog sebe nego luči. Za mizo si je podpiral glavo I Premoč; Jurij in Miha pa sta sedela pri peči, ki se je ravno tako uspešno branila dajati gorkotc od sebe kakor luč svitlobe. „Mokra djrva nerada gore," pravi starec. „Pojdi, Miha, pa obrni štor!« Miha uboga očeta in Jurij se tudi vzdigne. „Jaz pa prinesem," pravi, „par storžev turšico, da se posuše." „Ni treba!8 brani Premec. „Saj se še mi nc moremo. Poliček vina bi nas pač drugače razgrel. — Kaj pravita, fanta/ vpraša, ko je Miha zopet zasedel svoj prtfstor, „kako bi uganili, da bi prišlo kaj denarja k hiši-, pomislita!" „Sinoči sem bil doma," reče Jurij in gleda k tlom. „Aha, si pa starega po doti vprašat, — kali?" smeje se Premec; rtu si jo pa zavozil! Zakaj nisi meni prej povedal, da greš domov po denar, jaz bi ti bil povedal, kaj tvoj stari misli!" „Kaj?" reče Jurij. „Da ti bo dal doto takrat, ko bo umrl! Tako je bilo tudi dogovorjeno, ko se je naš France ženil doli pri vas! Stari sije toliko izgovoril, da bo dal lehko tebi sam, kar ti gre: in on ima še nekaj šmarnih petič skritih, da še domače miši za nje ne vedo!" Jurij je molče zrl pred se. „Kaj pa si vender zvedel doma?* vpraša čez nekoliko časa Premec. „I — blizu toliko, kolikor ste mi Vi zdaj povedali!" „No, vidiš!" reče zadovoljno Premec;' „se ve da, ko bi bil tvoj ranjki brat Luka jedno leto prej umrl, potem bi te ne bili v vojake 13* jemali, in ti bi leliko zdaj doma gospodaril; nas France bi pa nama z Mihom kuhal tu gori, *— in primojdunaj, tudi nama bi bilo bolje!" „Se ve da," godrnja Miha nejevoljno, „jaz bi le rad vedel, s čim bi Yam bil France sok belil!" „Ti ga pa še ne soliš ne!" zavrne Premec. „Da, da, ko bi bil Luka prej umrl!44 vzdihne poluglasno Jurij. „K, kaj boš govoril!" oglasi se stari zopet izza mize, „ko bi si bil Poravnetov Tomaž prej doma nogo zlomil, ne bili bi mu sinoči pri Nacetu treh zob izbili! Kar je, to je; namenjeno ti je bilo! Sedaj rajši pomisli, kako bi drugod kaj denarja dobili; domača dota ti ne bo ušla — čakal jo pa boš, čakal! — Tvoj stari je trden kakor črni gaber!" „Trije pari so na oklici," izpregovori Miha. „Dva sta iz hribov, tam ne bo nič; tretji je pa tudi tak, da bi kar na vrbovo piščal godel." „To ni viČ," pravi stari in se zamisli. — „Sam ljubi Bog ti meni pomagaj pa mamka Božja!" reče čez nekaj časa, „kako bi pre-varili pa zvili tega Kožanca! Primojdunaj, to bi bilo veselje! Ta skopuh mi očita, da mu po gozdu kradem in iz kozolca jemljem, ko ima vsa grmovja sešteta. Za vsako vejo ve in snope ima v kozolci vse zapečatene. O ti vrag požrtni! Na svete Višarje se obljubim, in pa še tebe, Miha, če bi ga mogli kako prekaniti." „Oča, to si pa le izbijte iz glave!" pravi Miha. „Starega lisjaka pa ne boste ujeli, posebno zdaj, ko se je Jurijeva kupčija tako slabo obnesla. Nate je hud, Jurij, kaj?" „Kakor sam pajek," odgovori Jurij. „Toliko da se nisva stepla, ko sem mu povedal o tistih krajcarjih. Hudo sem se moral premagovati, ko me je ošteval. To pa še zmerom misli, da se mu lažem, da sem denar kar utajil." „Ne vem, kaj bi dal," pravi Miha, „da bi bil njegov obraz takrat videl, ko si mu ti povedal to strašno izgubo dveh grošev. Ali so se mu pa usta pobesila, kaj?" „Jezi me, kadar se spominam," reče Jurij, „pa smejati se moram. Tega bi ne bil nikoli verjel, da je res tako lakomen. Kakor bi mu bil dušo jemal, tako hudo mu je bilo. Veš, od konca ni bil nič jezen, dokler je imel še kaj upanja. Oh, Jurček, dejal je, ljuba duša, ti se misliš malo ponorčevati z mano: pa to ni lepo. Jaz sem star, ti si pa mladenič; daj mi denar nazaj, saj ti nisem zdaj zadnjikrat pomagal! — Jaz trdim, da sem denar izgubil, pridušim se; on pa nič ni hotel verjeti, pa ni hotel. Kadar se pa jaz obrnem, da bi odšel, takrat pa skoči kvišku, skače sem ter tja kakor obseden, lasje so mu pri ušesih stopili po konci in tako je pihal, kakor pisan gad. Ti nehvaležnež, vpil je, jaz sem te rešil, in ti mi tako plačuješ? Poberi se izpred mojih očij! — Na to pa pravim jaz: Oča! nikar se ne jezite! Kar je, to je; štirinajst dnij Vam bom delal zastonj, kadar boste hoteli. — Malo je odnehal dedec, mislil si je menda, bolje nekaj kot nie. Potlej je pa spet začel. Vpil je in klel tja v en dan, jaz sem se pa izmuznil. Streljal bi me bil, če bi bil imel puško pri rokah; rekel mi je pa vse, kar je priimkov na svetu." „In ti si ga poslušal?" „Poslušal, zvesto, kakor dekleta zakonske oklice. Trdo sem se držal, pa neumnega sem se naredil, da-si me je pest srbela, kakor ne vem kaj. Pa kaj sem hotel? Saj veste, kako je!" „Nič grohja bi ne bilo," meni Premec, „če bi ga bil malo pre-tisnil. Tie premisli, kak je ta cigan — človek mu ne inore dobro reči! V kako nevarnost te je poslal s tisto tatinsko robo! Sam ni hotel iti, poštenjak; pa si je mislil: naj ta mladič zame gada ujame; če tega primejo, ni take škode. Ali je to lepo? Potlej te pa še dolži, da si rnu denarje ukradel in tatu te imenuje! Oh, Jurij, ti ne veš, kako neznansko rad bi ga jaz ujel. Toda, kako, kako!" Dedec se zamisli in vleče počasi dim iz pipe; čez nekaj časa vzame jo iz ust in pravi: „He, Miha, pod kozolcem je vozič ajde naložen, kaj?" „Naložen," odgovori sin, „kadar hočete, pa potegnemo na pod, pa omlatimo." „Ta človek je tako lakomen, tako samogolten," razlaga Premec, „da mi je pol voza vem da že v mislih požrl. Oni dan je vohal okrog kozolca, pa sem ga hitro odpravil. No, in kaj mi reče! Ajde imaš pa res toliko, pravi, da je morala kar druga vrh druge rasti: kaj ne, prodal je boš pa še več? — Sekiro sem vrgel za njim, pa hudirja ne zadeneš nikoli. — Ti, Jurij, moraš k njemu!" „Da me iz nova zapodi, ka-li?" ugovarja Jurij. „Kaj hočem jaz?" „Nič, ti moraš! Jeza se mu je že razkadila in zdaj on kar premišljuje, kako te bo priganjal k delu. Nič se ga ne boj! Kar pojdi! Ti ga moraš spraviti, da se bo moje ajde lotil." „Oh, kaj Vam prihaja na misel!" odvrne Jurij. „Da bi sleparil pa legal okrog; ne, tega.ne storim; kar pustite me!" „Ti moras! Ni drugače. Jaz hočem tega lisjaka zviti in ti, Jurček, mi boš pomagal. Pomisli, kako te je on izpeljal na ta somenj, kako te je zmerjal in da ne bo nič druzega pri vsem tem kakor smeh. Reci mu samo, da je pri meni naložen voz ajde, velik voz in priročen, kakor bi se ponujal; drugo bo vse sam storil, ker misli, da je najmenj pol voza njegovega. Potlej ga pa dobimo. Jurij, če me imaš kaj rad, Jurček, sin moj, pojdi! Videl boš, kako se bomo smijali." „Saj to ni nič tacega," pristavi Miha, „to že lehko storiš." „Jurček, če sem že katerikrat kaj zate storil," prigovarja Premec, „ubogaj me! Zmerom sva bila prijatelja." Dolgo se ustavlja Jurij, kajti zoperno mu je bilo sleparstvo in upiralo se mu je posebno zato, ker je proti Rožancu namerjeno moralo mu nakopati krivnjo nchvaležnosti; slednjič ga vender zmaga skupna prošnja očeta in sina, ki sta mu bila dala že toliko dokazov zveste udanosti. IX. V tem, ko se je ta naklep koval, sedel je Rožanec doma na čelesniku, kadil iz svoje pipe in pluval po izbi. Govoril pa je mož oblastno, in kaj bi ne, ko ima pred sabo samo žensko poslušalstvo? Njegova hiša je namreč zbirališče, in njegova žena mogočna pokroviteljica postarnih samic, ki so po leti na delo hodile, po zimi pa kite pleto za slamnike in ljudi opravljajo. Duhovne gospode in mlada dekleta, zakonske može in vasujoče fante, vse prerešetajo in obdelajo ženice pri Rožanci. Popolno svobodo govorjenja pa imajo se ve da le bolj čez 'dan, ko Rožanca v hiši ni, kajti zvečer tudi on sam katero reče, ne da bi vedno poslušal. In zlato jedro je, kar on pravi; kajti vsekdar govori on z višjega stališča. Njegove obravnave se ne dotikajo nikoli posameznih osob, to tukaj z veseljem zabeležujemo; postave in naredbe, šege in navade, te on presoja in popravlja in prenareja, kajti takemu možu ni, da bi ugajalo vse vprek. „Ha, pravica!" tako modruje iznad čelešnika. „Za bogatina je dobra reč ta pravica: kaj hoče pa revež ž njo? Bogatina pravica varuje na vse strani, reveže pa pritiska na vseh plateh. Kamor se ganeš, — stoj! zavpije kdo, tu je moja pravica; obrneš se proč, n sta v i te že drugi; tu je zopet tega pravica, tam onega: tvoja pa nikjer!" „Oh, kaj pa, revež je revež!" tarnajo žene kakor kor v grški tragediji. „Goveja živina gre na pašo," nadaljuje Rožanec, „pastir pa za njo. In če vprašaš: čegava je ta telica? pravi ti: Rožančeva, in: čegava ona maroga? Potokarjeva, odgovarja se ti. In ta liska? Vrbanova. Vsaka ima svojega gospodarja, ki skrbi zanjo in jo pod streho jemlje. Hudiraan!" plune Rožanec po izbi. „Pa pojdi v gozd, pa vprašaj: ali ga vidiš, zajca? Cegav je? — Vsak se ti bo smijal. Pa pojdi doli k potoku, pa vprašaj: čegava je ta riba? Pa oni rak? — Kdo ti bo odgovoril? Noben živ človek ne!a „Kaj bi pa tudi odgovarjal?" čudi se Mina za kolovratom. „Zlodeja bi odgovarjal!" huduje se mož na čelešniku. „Molčati mora, ko nima nič odgovarjati. — Bog," pravi Rožanec dalje, „izpustil jc ribo pa raka v vodo, da plavata in ležeta sem ter tja, češ, kdor vaji dobi, tega sta pa. Zajca je zapodil v gozd. Kdor te ujame, tako je dejal, ta te pa ima. Gospoda je pa vse pozaprla. Medveda le ubij pa volka, ki graščaku škodo dela; zajca pa pusti, ki ti zelje krade pa drevje lupi. Revščina, ta je dandanes največji greh; čudo, da nas še ne zapirajo zavoljo nje." „Oh, oh, siromaka vse tare!" zdihujejo žene in pijo hruševko, ki je po večerji ostala. „Sveti Miklavž," govori Rožanec, ne meneč se za ženske vzdihljaje, „ta je najboljši svetnik za kmetskega človeka: on je bogatim jemal, pa revežem dajal." Rožanec bi bil še obširneje in temeljiteje razvijal svoje nazore, da ni v tem trenutji potrkal nekdo na hišna vrata. „Janez, pojdi gledat, kdo je!" pravi žena, in Rožanec stopi počasi ven. Ženice pa staknejo porabivši prosti čas glave skupaj in ugibljejo, kdo bi to bil. — V izbo stopi Jurij. „Dober večer! vsem vkup," pozdravlja družbo. „Oča, tukaj Vam vrnem smodnika, ki ste mi ga oni mesec posodili." „E, saj ga ne potrebujem. Imam ga še, imam," meni mož in iztegne roko po zavitku. „Ce pa ni drugače, daj ga sem. da ne boš nalašč hodil." „Ali ste še kaj hudi name?* „Grdo si me bil osleparil, grdo! To veš, da menj ni za tiste krajcarje, da-si bi jih bil lehko bolje obrnil, ampak da si me imel tako za norca!" „Vi ste še zmerom nejeveren Tomaž. Počakajte! Drugače boste govorili, ko bova v loga kosila. " Ženice so skrivnostno pogledovale fanta in si kimale, Mina pa izpregovori in pravi: „Jurij, če se ti ljubi hrušek, kuhanih, tukaj le je skleda!« Juriju se sicer ni ljubilo posebno, vender se vsede in pokusi. „Mraz je zunaj, mraz!" meni stara Jera zraven njega. „Mraz," pravi Jurij. „E, pa bo se bolj," opomni Rožanec, ki je zopet zlezel na peč, „danes imamo komaj prvi krajec. — Kje si pa ti bil?" „Doli pri Šimnu v malina,0 odgovori Jurij. „Okrog Premca te ženske večkrat vidijo, kaj?" „No, časi se tudi tam oglasim." „Veš, kaj ti jaz povem? Jed enkrat sem ti bil menda že rekel, pa še ti rečem: Varaj se tega človeka! Nič ga ni prida. Vse ječe je že odrgal in če bi šlo po pravici, še bi sedel. Starega grajskega gospoda, Bog mu daj nebesa! kdo drugi ga je ubil kot Premec? Se ve da pravijo ljudje: vrag ga je vzel, vrag. Kaj pa da! Hudoben človek je tudi vrag, le meni verjemi, Jurij! — Ej, Bog ve, koliko žita bi jaz imel v kašči in koliko sena na hlevih, če bi ne bil Premec moj sosed." „Kako pa grdo preklinja!" vzdihne jedna ženica, „kar strah obide človeka! Ali se mu ni že jedenkrat hudoba prikazala?" „Kaj jedna!" popravlja drugo žen išče. „Sto in tisoč hudob je videl, ko je kosil doli pri studenci. Zaklel je, pa se mu je zavalilo pod noge, kakor velik zelen kuščar. Pa je udaril s koso, pa jih je bilo na jedenkrat vse zeleno, poln travnik, Bog nas varuj! Potlej je pa znal moliti, potlej!" „To naj bo, kakor hoče!" reče moško Rožanec. „Naj se mu prikaže, kdor hoče in kjer hoče, samo moje posestvo naj pri miru pušča !a „Saj ima sam tudi dosti polja, ka-li," opomni Jurij, „da bi mu ne bilo treba jemati." „Dosti polja, se ve da! Kaj ima? Toliko, kar se krava obrne; če pa žene par volov vštric, mora pa jeden že po tujem stopati. Nič nima; pridelal bo pa, kakor vsak drugi." „Morebiti je pa zemlja njegova posebno rodovitna." „Zato, ker jo ptiči gnoje, ka-li?" „Kako bi mogel imeti tak grešnik kaj božjega blagoslova, to jaz vprašam," čivka jedna ženica. „No in zdaj sem šel pod njegovim kozolcem," pravi Jurij, „in lep voz ajde ima naložene." „Ti strela! meni jo je ukradel!" huduje se Rožanec. „Skoro vsa je moja. Pa da jaz te strele ne morem nikdar žalosti!" „Če bi bil jaz na Vašem mestu," pravi Jurij, „pa da bi vedel, kaj je mojega, jaz bi se pa kar sam odškodoval; kaj?"^ Rožanec misli in misli in svet mu dopade, da-si je precej nevaren. „Tako bi jaz naredil," povzame zopet Jurij, „Vi pa storite, kakor liočete. Toda kar je Vaše, mislim jaz, to je Vaše in naj ima, kdor hoče. Menite, da je to greh, Če jaz komu nazaj vzamem, kar mi je ukradel?" „Ha! kaj bo greh!" pravi Rožanec. „Zgolj pravica je to, vender", — mož premišljuje zopet — „vender so sitnosti zraven." „Vi mislite," opomni Jurij, „da Vam pa nemara ni kradel. Da ste ga samo obdolžili in da ne veste za gotovo." „Ne, tega pa ne!" razvname se mož. „Da ini je kradel, na to pa prisezam, kadar kdo hoče; samo videl ga nisem." „Kaj se pa potlej bojite? Pojdiva, jaz Vam pomagam! Vsak naj dobi svoje." „To je prav in pa Bogu všeč," odgovori Rožanec in skoči s čelešnika. „Samo počakajva malo, prezgodaj je še!" Ni trajalo dolgo, in Jurij in Rožanec peljeta male seni po škripaj očem snegu. Nobeden ne izpregovori besede; Rožanec se veseli na tihem, da bo staremu zoperniku jedenkrat dolg poplačal: Jurij se pa sramuje, da je tako povrnil svojemu nekdanjemu dobrotniku. Vest ga peče, rad bi zopet vse poravnal. „Oča!" šepne Rožancu, „počakajte!" — „Tiho, tiho, zdaj ni časa," odvrne oni in hiti dalje. Jurij misli, kaj bi storil, a pot je kratka: že sta pod kozolcem. „Veste kaj, oča!" izpregovori zopet, a oni hiti na svoj voz nakladat. „Oh! pojva proč, pojva!" pravi Jurij. „Takoj, takoj!" šepne starec, „še dva snopa!" in ne more se ločiti od tujega blaga. Na jedenkrat se zasliši od hiše sem krik: „Tatje, tatje! Pomagajte!4' in Premec in Miha pritečeta vsak od jedne strani. Rožanec je kar obstal in še na misel mu ni prišlo, da bi bežal. „Ha, ti peklenski tat!" vpije Premec in ga prime. „Ti mi kradeš pridelke mojih žuljev. Počakaj, pred sodnijo se vidiva, zdaj pa z mano!" „Ti pojdeš pa z mano, nisi nič boljši!" reče Miha Juriju in se nasmeje na ves glas. V srce je zbodel Rožanca ta smeh, na jedenkrat mu je vsa zvijača jasna. Ce bi bil Jurij vedel, kak pogled je nanj obrnil, mislil bi, da ga sam peklenščak meri, taka zloba in toliko sovraštva je bliskalo iz očesa. „Aha. tako!" reče med zobmi.„Čakaj, to si zapomnim, dokler živim." Nič se ni branil, ko so ga peljali v hišo. Premec se vsede široko za mizo, Miha pa stoji z Rožancem in Jurijem sredi izbe. „Cesarska kraljeva sodnija," govori Premec, „začenja zdaj preiskovanje. Pripeljite prvič starejšega hudodelca! — Kako ti je ime?" vpraša porogljivo. Rožanec molči in se trese od same togote. „Če ne boš odgovarjal, kakor se pred gosposko spodobi," nadaljuje Premec, „velim te biriču odpeljati. Hoj, povej, koliko let imaš, grešnik sivi!" „Molči, molči! norec stari!" reče zamolklo Rožanec. „Saj vem, da vsi trije od lakote cerkate in da vam je samo za denar. Povej, koliko potrebujete,, da bo konec teh norostij!" „Oho, le počasi!" ustavlja ga Premec. „Kaka sodnija bi bila to, ki bi tako imenitno reč tako hitro presodila. Počasi pa zložno, tako je sodnijska navada, če še ne veš. Povej ti, Miha, kaj je zakrivil ta človek, ki tukaj stoji." „Kradel je," pravi Miha. „Ajdo je jemal s tujega voza in tajiti ne more, ker smo ga zasačili." „Koliko je škode storjene po tvojem mnenji, Miha?" „V okroglem številu in po kerščansko zračunjeno deset goldinarjev; rajši pa več!" „Koliko priznavaš ti, zatoženec?" Rožanec molči. „He, boš govoril, grdoba, če te sodnija vpraša!" Rožanec ne odgovori nič. „Če bi ne bil jaz tako milostiv, kakor sem, moral bi plačati in še zaprl bi te, posebno ker si tega mladega, neizkušenega človeka k tatvini zapeljal." „Koliko hočeš, hudič? Povej!" zavpije Rožanec togoten in tudi Juriju se je čedalje neznosneje videlo vse počenjanje. „Končajta!" reče tako, da se je znalo, da mu je resnica. „Ta kazen torej teh desetih goldinarjev," govori Premec, „se bo med zatoženca razdelila, kakor zahteva pravica. Vsak plača polovico. Rožanec, ti boš dal pet goldinarjev, in ker si starejši, še tri hlebe belega kruha in tri bokale vina. To se ima do jutri večer sem v to hišo postaviti. Toliko časa ostane voz tukaj. Zdaj pojdi! Zapomni si pa, da ne sme nobeden dragim očitati tatvine, kdor sam krade." Rožanec omahuje iz sobe, ne pogleda nikogar in zaloputne duri za sabo; glasen krohot nastane, ko je odšel. „Bolje se mi zdi," pravi Premec, „da smo tega jazbeca ujeli, kakor da bi mi kdo sto goldinarjev odštel, primojdunaj!" Samo Jurij se ne smeje; srce mu pravi, da je grdo ravnal, in hudo ga teži zavest, da je on ponosnega moža tako ponižal in potrl. „Ti se bojiš tega pretenja?" vpraša ga Miha. „To je prazen strah, verjemi mi." „Neumnost!" pravi Premec, „nič druzega. Dobrega ti še nikoli nič ni storil in kaj ti more škodovati? Meniš, da te bo izdal? Da bo sam sebi past nastavil? 0, tako nespameten pa ni." „Jaz se nič ne bojim, naj me ovadi ali ne," pravi Jurij, „ampak žal mi je, v srce mi je žal, da sem to storil; po pravici povem. Kaj bi dal, da bi mi on ne bil pri Znamenji pomagal, da bi ne bil nič zavezan!" „Potlej bi ti bil pa res nevaren, potlej,8 pravi Premec. „Toda zdaj je, kar je." Tako žalostne noči pa Jurij še ni imel. Trdo sta že spala njegova tovariša, on pa je premišljeval in skušal zagovarjati svoje ravnanje. A ni se dalo, ni se dalo in solze so mu silile iz očij. X. Tiha noč se je bila razgrnila po zemlji. Doli v Dolini brle skozi zamrzla okna medle lučice; okrog pečij pa se stiskajo ljudje in si krate dolgi večer. Moški koljejo polena v treske in režejo zeljne štore, ženske predejo in pleto, otroci pa si igrajo sredi izbe in poslušajo stare pripovedke o razbojnikih in' zmajih, o steklenih gradovih in zakletih kraljičinah, najrajši pa o divjem moži, ki je hodil pred mnogo mnogo leti v Prapreče. Hud je bil in kosmat in drva je hodil krast v graščino; toda graščinski gospod mu je posvetil! Medveda je priklenil k skladalnici in sprijela sta se z divjim možem in vrgla. Ni ga sicer zmogel medved, a divji mož tudi ni hodil več krast; samo v malinu pod gradom se je še parkrat oglasil in vprašal, če imajo gori še tisto hudo muco. — Zvedavo povprašujejo otroci, če še živi divji mož in kje biva in strahoma se ozirajo po oknih, če bi se ne prikazal, kar na jedenkrat s kolom na rami. A ni ga; pregrda mu je cesta, kajti goro in dol pokriva sneg, ki pa vedno še naletava. Dolgočasna je taka noč, če te zasači pod milim nebom, ko ne vidiš druzega ko zimo in sneg in slišiš le jednolično skovikanjc sove in sem ter tja kak pok, če ulomi sneg kako vejo v gozdu. Kdor le more, drži se doma in peči, popotnik pa podviza svoje korake, da bi prej dospel do zaželjenega cilja. Tacega zaželjenega cilja pa menda ni imel Jurij, ko je počasi stopal proti Gorici. Mudilo se mu je tako malo, da je celo daljšo pot ob gozdu ubral, mestu navadne po polji. Dolgo se je bil mudil na očetovem domu in natanko je moral vse dopovedati o Rožančevi lakomnosti in o zvijači starega Premca, kajti hitro se je bila raznesla ta vest po okolici. Mnogo smeha so vzbudile Jurijeve besede in sam se je tudi siflijal, in čedalje smešnejši se mu je videl ves dogodek, kakor ima človek sploh mnogo boljši spomin za vesele kakor pa za žalostne strani svojega življenja. Zadovoljno so živeli Jurijevi roditelji poleg novega gospodarja, in ker si je vsa hiša na roke šla, šlo je tudi delo vrlo izpod rok. Veselili so se vs?lej, kadar jih je obiskal Jurij in prigovarjali so mu večkrat, naj vedno pri njih ostane, in on je tudi že premišljeval, če bi ne bilo najbolje kar doma ostati. Dela bi imel sicer več kakor pa na Gorici, a tudi jesti bi dobil več in nadlege take bi ne delal doma, kakor pa pri tujih. Vender ga je zadrževal pomislek, da bi s tem nemara svojo družino spravil v sitnosti: in nekako nerad bi tudi zapustil veselega Premca in kratkočasnega Miha, katerih se je bil že dobro privadil; vse drugo bi bilo doma, a dolgčas bi bil pa tudi. Spoznilo se je bilo, ko se je vračal Jurij na Gorico. Brezskrbno je korakal svoj pot in mislil ni menda na nič, ko mu zadoni na ušesa oster glas klarinetov. Kaj pomeni to? misli si Jurij in obstane. Zopet zapoje piščal. To je Miha, pravi Jurij, kaj neki dela ob tem času? Glas je prišel s poljskega pota, ki pelje iz Doline, in Jurija žene radovednost pogledat, kaj bi to bilo. „Miha, ali si ti?" zavpije, ko je prišel blizu pota. .Kaj pa, kaj pa," odgovori znani glas. „Čakaj, pridem takoj k tebi." Kmalu se snidefca prijatelja. „Danes ne smeš k nam," pravi Miha in vleče onega s sabo proti gozdu. „Zakaj ne?" vpraša Jurij. „Zandarji so prišli. Ali so sami izvohali, da pri nas prebivaš, ali pa jim je kdo povedal." „Da bi se bil Rožanec tako hitro znosil?" pravi Jurij zamišljen. „Glejte, glejte!" „Trije so bili," nadaljuje Miha. „Vrata so hoteli podreti, tako razbijanje je bilo. Oča gre odpirat, jaz sem se pa skril. Peč je pri nas tako narejena, da brez truda kako pečnico izmakneš in zopet nazaj vstaviš. To je časih dobro, in jaz sem bil kar hitro v peči. Da mi ni bilo posebno vroče, to si lehko misliš. V izbi pa kriči žandar nad očetom: Kje je uhajač? kam ste ga skrili. Po vseh kotih je šel: pod streho, v hlev in celo na kozolec, druga dva sta pa stražila okrog. Oča se je menda tresel v izbi, jaz pa v peči od samega strahu; pa nc zavoljo sebe, ampak zavoljo tebe. Kaj bi bilo, če bi ti ob tem času v taki temi prišel domov! Sam angelj varuh te je pridržali Saj ne vidiš človeka, predno se zadeneš obenj. Povedal nisi nič, kam greš, zdelo se mi je pa, da si šel domov v vas. Kako rad bi te bil posvaril : varuj se, pa ti zlodeji so bili povsod. Vender sem se pa srečno izmuznil v temi in piščal je bila tudi dobra, ki sem jo imel v žepu, ker po noči ušesa dalje neso kakor oči. Ce ti je namenjeno, dejal sem, slišal me boš in razumel; če ne, je pa tako vse zastonj." „Kaj praviš, kam bi šla zdaj?" vpraša Jurij. „K nam nikakor ne; v Dolino pa tudi ne, tam je še bolj nevarno. Zunaj je pa tudi mraz, hu!" „Veš kaj?" izpregovori Jurij. „Pojdi ti domu. jaz bom pa že tod kje prenočil. Jutri mi pa prideš povedat, kako in kaj." „Toda kam?" „Bodi brez skrbi! Kar piščal vzemi, zapišči, pa se bova dobila." „Ne, jaz te ne zapustim," pravi Miha, „in oča bi bil gotovo hud, če bi to zvedel.". „Zmrznil boš," svari ga Jurij. „Že vem. kaj storiva," odgovori Miha. „Jaz stopim doli k Francetu, da dobim kako plahto, da si bova mraz preganjala in nemara tudi kaj za zobe; ti pa pojdi tu doli do Rače v tisto jamo, ki sem ti jo bil jeseni pokazal. Tam je najmenj mraz in noben človek te ne najde." S temi besedami se ločita. Jurij zavije v gozd, Miha pa proti vasi. Oprezno stopa prvi proti omenjenemu kraju; večkrat se ustavi in nategne uho, če se ne sliši kaka hoja; vsak šum ga preplaši, da skoči v goščavo in sapo nase vleče. Potem gre zopet dalje in se smeje sam sebi, ker je tako strašljiv. Tako pride do globocega jarka, ki deli strmo brežino v dva dela. V tej s smrekami in borovci gosto zarasli grapi izvira majhena Rača. Nekdaj je držala do studenca po gozdu steza in trhla brv nad jarkom je pričala, da so ljudje časi tod hodili, a opuščena pot se je hitro izgubila in hosta je zakrila nörodno brv. Juriju pa je bil kraj znan. Urno se izpusti po jarku doli do brvi, tam se prime za smreko, ki raste ob kraji in se zavihti pod brv. Globoko je šlo še do studenca doli in gosto drevje je skrivalo po leti prepad; zdaj pa se usuje težek sneg Juriju po ramah in upogneno vejevje strne se zopet nad njim. Na dnu šumlja studenec, ki ne zamrzne nikdar in o katerem Premec trdi, da je po leti hladen, po zimi pa gorak. Kaka dva čevlja nad vodo pa moli velika korenina iz zemlje. Na to se vstopi Jurij izpustivši se polagoma ob meji in izgine v prostorni jami nad korenino. Več sežnjev daleč je zemlja razpočena in trda skala varuje od zgoraj, da se prst ne osiplje. Vhod je zametan s snegom, otlina pa je suha, in ker je ne doseže nobena sapica, tudi primerno topla in bivalo bi se za silo notri, da ni nekoliko prenizka. Premec je bil našel to jamo, ko je hodil po vodo iz hoste in tako mu je dopadla, da se je večkrat hladil v njej, kadar je solnce hudo pripekalo, zdaj pa je Juriju prav prišla. Dolg čas mu je pač samemu na samem in neprijetne misli ga oblegajo. Spomina se razkačenega Rožanca in reči si mora, da je vseh neprijetnostij sam kriv. Dolgo dolgo ni Miha, naposled se vender pokažejo njegove noge in za njimi ostalo telo. „Dolgo me ni bilo, kaj?" pravi Miha. „Dolgo," odgovori Jurij. „Oh, kaka zmešnjava je doli!" pripoveduje zasopen godec. „Žandarji so prišli in po vsej sili te hočejo dobiti. Tvoje ljudi sem malo potolažil, ker so bili v velikem strahu zavoljo tebe. Vraga! da jim je ravno po zimi to prišlo v glavo! Gotovo te je kdo ovadil." „Le meni verjemi," pravi Jurij, „da nihče drug kakor Rožanec." „Nemara da res," potrdi Miha. „In prav za prav je bilo res neumno, da smo ga tako izpeljali. Pa kdo misli na vse!" Zavijeta se v odejo, ki jo je bil Miha prinesel s sabo in kmalu ja objame trden spanec. Ko se je začelo daniti, vzdrami ja mraz. Po kratkem preudarku skleneta, da Jurij ostane v svojem zavetji, Miha pa ide gledat, kaj se godi. Komaj je bil Miha odšel, že se vrne in pokliče tovariša. Ko prideta na odprt prostor, ustavi ga in pokaže s prstom proti Gorici. „Ali jih vidiš?" pravi. „Vidim," odgovori Jurij zagleda1vsi žandarje, ki so šli proti Gorici. „Nič ne bo hudega," meni Miha. „Zdaj gredo zopet k nam, čeravno niso vso noč dali miru. Ti kar hitro domov pojdi, da se malo okrepčaš in ogreješ, jaz grem pa za onimi, da bom videl, kam pojdejo. Cc bo treba, poklicala te bo moja piščal." Zelo je razveselil Jurij vse domače, ko je prišel k njim, in Miha je tudi kmalu prinesel poročilo, da so žandarji odšli. Vender pa Jurij ni bil . več tako brezskrben, kakor poprej in strah mu je ostal, da bi ga katerikrat vender utegnili dobiti in ni se upal več prenočiti ne doma, ne pri Premci. Čez dan se mu pač ni bilo bati, naj je bil tu ali tam, tak čuvaj mu jc bil Miha, ki jc zvesto pazil na vsako nevarnost, a kadar se je zmračilo, zapustil je druščino in poiskal svoje samotno ležišče. Zdaj je spal na kakem skednji, zdaj na kakem kozolci, a tako varen, kakor v gozdni jami, ni bil nikjer in dost strahu je prebil, kadar so hodili žandarji po patroli. Kakor bi jih bil nase vlekel, iskali so ga vselej v tistem kraji, kjer se je skrival, in prepričan je bil, da ga nekdo zalezuje in ovaja in da ta ne more biti drug kakor Rožanec. A prestreči ga ni mogel nikoli. Nekaj časa je hodil na Rožančev kozolec leč misle, da ga tu ne bodo iskali, če je njegova sumnja opravičena, m res je imel dolgo časa mir. A ko je nekega dne zlezel iz svojega kota, zapazil ga je Rožanec. Rekel mu ni nič, a nasmijal se je tako grdo, da si Jurij ni več iskal ondu prenočišča. In ko je jedenkrat na domačem kozolci ležal, rešilo ga je samo to, da žandar gori ni mogel, kajti tramovje je bilo polzko od moče in kolikorkrat se je pognal mož, da bi prekoračil vprečni tram, vselej mu je izpodletelo, iz česar je sklepal, da nikdo ne pride gori brez lestve, in da torej ubežnik tu ne more biti. Mrzel pot je Jurija oblival, ko je čul, (la nekdo žandarju ugovarja trde, da vajen človek lehko gori zleze. A tudi tej nevarnosti je odšel in hitro je zapustil svoje zavetje ter poiskal si svoje podzemeljsko prebivališče. Tako se je bilo shujšalo življenje Juriju in ni ga več zapustila neprijetna zavest, da ga preganja sovražnik, kateremu ne more do živega. Miha ga je tolažil, da se bodo s časoma vender naveličali, a vse predolgo je trajala gonja, in da je bila zima pri kraji, pobegnil bi bil v goro. Kakor divja žival potikal se je po gozdu in še ognja se ni upal narejati iz strahu, da bi se ne izdal. Da bi bil brez Mihove pomoči že ujet, to je dobro vedel in sram ga je bilo večkrat videti, kako Miha zavoljo njega lakoto trpi, mraz prebiva in pičli svoj zaslužek popušča. Prosil ga je, naj skrbi bolj zase, a pregovoril ga ni, da-si so se bili žandarji hudo zagrozili Mihu in očetu, naj se varujeta uhajača. Premca je to se ve da hudo užalilo, da kdo misli, da bi on kakor si bodi podpiral take ljudi, katere zakon preganja in gospoda love. „Jaz tega ne trpim, kratko in malo ne," dejal je, „da se tako o meni govori. Povejte mi obrckovalca, ki je te laži raztrosil, gospod Križan, jaz ga tožim na krvav pečat. In če bi bil jaz tak gospod, kakor ste Vi, jaz bi lažnivih govoric še poslušal ne." Tako je branil Premec svojo čast, in da ni preveril žandarja, ni bila njegova krivnja. „Premec!" pravi mu Križan, „če boste menj govorili, bolje bode za Vas." „Za pravico se jaz zmerom potegnem," jezi se dedec, „naj stoji pred mano, kdor hoče." „Pustiva pravico, pri Vas nima dosti opravka," zavrne ga žandar. „Ampak nekaj Vam bom povedal, kar ni treba nikomur praviti. Premec! meni se časi sanja, da ste Vi jedenkrat pri nekem znamenji nekemu uhajaču pomagali uteči. Kaj pravite Vi?" „Ha, ha, ha!" smeje se Premec; njega bi pač nobena reč ne spravila več v zadrego. „Primojdunaj, to so pa res smešne sanje; takih pa še ne! Na te pa ne boste nič zadeli, stavite, kamor hočete!" „E, Premec!" pravi Križan odhajaje. „Stavil ne bom nanje, ampak če mi jih le jeden sam človek razloži, videla se bova še!" (Dalje prihodnjič.) Izza mladih let. Spisal dr. H. Dolencc. n. Igšfeši1 da dopolnim Janezovo podobo, povedati mi je še, da je bil Bmttj mož suhljat, a vender širokih pleč; imel je velik zakrivljen InflrrT nos> zoj)a nobenega in desno roko prestreljeno, tako da je srednji prst na njej bil v dlan pripognen. Ta izprijena roka ni nikdar mirovala, ako ni tudi Janez počival; kajti ako ni služila v podporo veliki pipi, ampak jo je v tem nadomestovala levica, tedaj je pa Janez z njo agiral: živahen kakor je bil, ni mu bilo skoro mogoče pripovedovati, da bi ne bil tudi z roko zamahoval. Dostikrat je moral pripovedovati, kako je lovec postal in k naši hiši prišel in pravil je tako: „Ranjki stari gospod so bili dober pijatelj z duhovnim gospodom na Ubeljskem, ki je bil hud lovec. Ko se je lov pričel, prišli so gospod večkrat na Ubeljsko; lovec je pripeljal pse s seboj in sama s tem lovcem sta hodila gospoda pod goro na zajce in lisice. Oča moj so bili čevljar in tudi jaz sem bil namenjen temu rokodelstvu, kar pa meni nikakor ni prijalo. Vselej sem milo pogledoval za gospodoma, kadar sta šla mimo naše hiše in za njima tropica lovskih psov. Gospod naš so sem ter tja kakega čveka ali kake krpe pri čevljih potrebovali in o takovi priliki sem jim razodel, kako bi me veselilo z njimi na lov hoditi. Gospod so se nasmehnili, in pri tem je ostalo. A nekega dne pridejo stari gospod sami s psi in brez lovca na Ubeljsko in povedo gospodu, da lovca niso mogli s seboj vzeti. Duhovni gospod so pome poslali in peljal sem prvikrat pse z njima. Povedala sta mi, kje mi je pse izpustiti in kod in kako potem hoditi in kako pse klicati. Gotovo sem jima dobro ustregel; štiri zajce sta pobila in od takrat na dalje sem vselej jaz pse vodil. Iz početka mi je to zadostovalo; ali ko se je večkrat pripetilo, da so mi psi zajca prav pod noge prignali, polotila se me je nehote želja do 14 puške, katero sem gospodu o dobri priliki tudi razodel. Gospod so se smijali, čez nekoliko časa sem pa vender le dobil stari štokovnik, katerega sem bil posebno vesel. Gospod so mi ga vselej nabili, ali streljal sem pa zmerom le zastonj in gospoda sta imela j; menoj velik smeh, kajti kakor sem kasneje zvedel, svinca ni bilo nikdar v puši. Hotelo se je jedenkrat, da so gospod prah raztresli in pustili, kar ni bilo lahko pobrati; to sem jaz kasneje pobral in hranil. Pušo sem pa vselej prazno smel domov jemati in ko jedenkrat pri oknu šivam, skakala je senica ravno pred oknom po češplji; spomnim se hranjenega prahu, vzamem pušo, nabijem jo, ali vrhu prahu mestu svinca, katerega nisem imel, denem suhega graha, pomerim skozi okno, ustrelim in senica pade. Vsi pohišniki v hišo priteko, oča s palico; jaz jo potegnem skozi okno in tečem z mrtvo scnico naravnost h gospodu. Toda tukaj sem bil slabo naletel! Ali sklep je bil pa ti» moj trden, da puše ne popustim več. Rajši sem pohajal, ko šival, gospodoma sem ustrezal kakor sem le mogel in ko sem imel šestnajst, let, vzeli so me stari gospod s seboj na Razdrto in ostal sem pri hiši." Kakor je to že navadno, Janez ni bil samo lovec; postal je tudi kočijaž in poredni svet, ki je Janezu zavidal, očital mu je dostikrat, da njemu ni bilo nikdar slabo na svetu. Janez je pa take besede hudo zavračal in poudarjal, da, ako bi ne bil dosti trpel in ne imel velikih zaslug, ne bi ga že tretji rod pri hiši redil. Janez si je tudi svojo hišo napravil in se oženil, in kakor nam je mati dostikrat pripovedovala, izbral si je bil najlepše dekle vse okolice za ženo. Jaz je pa ne pomnim drugačne, kakor da je vedno na ognjišči čepela, kavo kuhala in se zmerom z Janezom prepirala; v naši hiši je nisem nikdar videl. Tudi Janezova ljubezen je takrat že ugasnila; kajti omenil ni žene drugače, kakor kadar je zajca izgrešil in potem babo preklel, ki ga je že na vse zgodaj razdražila, da gotovo ni sreče tak dan. 4 Janez je posebno dobro streljal na tekočo žival, slabše na leteče-vino. Da si je veliko zverij pobil, vedel jo naštevati vse; pozabil sem pa število jelenov in košut in volkov; samo to še vem, da je ubil tudi dva risa in med jeleni največjega, kar se jih je pomnilo. Rogovi tega jelena so še zdaj nad vrati Senožeškega gradu nabiti in imajo 1J) odrastkov. Janez je poznal do malega vse gozdove Kranjske. Bil je namreč strijc naš, Čeh Brezina, za francoskih časov nadzornik gozdom vse Ilirije. In tega je Janez spremljal po njegovih uradnih potih. Pravil je, da časi po 14 dnij nista pod streho spala in posebno poudarjal strogost tega gospoda o gozdnih pregreških. Od mnogih pripovedek ostala mi je v spominu ta: Pod Francozom je bilo strogo prepovedano koze po gozdu pasti. Že prej jedenkrat smo zasačili Postojinskega kožarja s kozami v gozdu in že takrat so mu gospod zagrozili, da, ako se to še jedenkrat zgodi, bode ob vse koze. In ko smo neki dan zopet v tem gozdu piehajali in se približevali vrhu Javornika, začujemo že znano zvonč-ljanje. Prestrašil sem se, kajti prepričan sem bil, da to pot kožarju in kozam ne bode prizaneseno. Spremljala sva gospoda jaz pa neki Postojinski logar Urban. Ko pridemo že blizu čede, zaslutili so nas psi in kožar, kakor bi vedel, kdo se bliža, skušal je čedo odgnati. Toda dohiteli smo ga in gospod so mu ukazali čedo ustaviti. Kožar je kar na kolena padel pred grozečim gospodom, ki je bil tem bolj razjarjen, ker je. moral, težak in velik kakor je bil, toliko časa za čedo hiteti. Proti meni se obrne gospod in mi veli: „Janez, streljaj tuto kozu!" ter mi s prstom pokaže jedno koz. Jaz se nisem ganil, toda gospod je k meni pristopil in tako zavpil name, da sem bil prepričan, da se ni ubraniti, in torej sem napel in kozo podrl. Na to gospod zavpije Urbanu: „Urban, streljaj tuto kozu!K in s prstom pokaže drugo. Urban je ubogal in potem sem moral zopet jaz „tuto k oz uu streljati in tako sva vsak tri pobila. V tem so psi strašno tulili in kožar je prosil in se veril, da nikdar več ne bode pO gozdu pasel. Nam se je kožar smilil in očitali smo Janezu, zakaj se je udal in koze streljal, on pa nas je hudo zavrnil, da ne vemo, kaj je strah in pokorščina; tudi je navžidno pristavljal, da, ako bi bil še kakšen Bfezina v deželi, ne bi kazali rebra že skoro vsi vrhovi in bilo bi še dosti jelenov po gozdih. Janezu torej sem bil izročen, ko sem smel prvikrat in potem večkrat na zajčji lov. Dober napredek je bil zame, ko sem smel tudi pse voditi. V tem ko so se drugi nastavljali, prigovarjal mi je Janez še vedno, da naj mirno stojim in se ne ganem, kadar bodo psi zagnali; jaz sem zvesto poslušal, ali težko pričakoval trenutka, ko je bilo pse odvezati. Pomagal sem jih odvezavuti in ko so vsi odskakali, oglasil se je Janez. Kdor je glas slišal in njega ni videl morda nikdar, ne bi bil verjel, da je temu bolj malemu starčku mogoče u* tako zavpiti. S hriba v hrib je donelo in ko so bili gostje na lovu, čudili so se vselej in hvalili Janezov glas, kadar smo se po gonji sešli. In to ne, da bi bili samo posamezni klici, Janez je znal celo vrsto pasjih in lovskih klicajev iz raznih jezikov sestavljenih, med te je pomešal še imena vseh psov in finale je bil strašanski: „—11—tana!" Ko hitro so psi zagnali, potisnil sem se za Janeza, Janez me je pa še jedenkrat ostro pogledal in mignil, da tiho. Oh, kako mi je srce bilo, kadar se je zajec proti nama pokazal; kako veselje, kadar ga je Janez izpodnesel! Psi so pridrveli, zajca sem jim kazal, da so se pristavili, Janez je pa zavpil: „Šuvija, po druzega!" Kadar so bili večji lovi in tudi fantiči za gonjače najeti, imel je Janez pa v resnici težaven posel. Fantiči taki so navadno cvet malopridnosti in le prehitro so se na to navrgli,, da so med svojim poslom tudi Janeza jezili. Večjih lovov se je udeleževalo tudi po več gostov, navadno so bili taki lovi gostom na ljubo; gostje so bili tudi po lovu darežljivi in Janez, ki je bil na vse strani previden, umel je tudi dobro, da dober dar je treba tudi vredno zaslužiti in torej se že iz začetka pravega pokazati. Vreden začetek je bil Janezov nagovor na fantiče. Vsi smo ta trenutek težko pričakovali. Fantiči, ki so moža že poznali, skrivali so se za novince, kajti gorje neresnobnemu, in mi smo se tudi tako nastavili, da nam ni bilo v obraz videti. Navaden začetek je bil: „Da vam zdaj povem v pričo gospodov, da, kdor ne misli prav storiti, naj gre rajši zdaj domov, kasneje bo šel bolj težko, zato ker bo nosil svinec v zadnji oplati! Nobeden iz vrste, rajši skozi steno! Kjer bom videl dva skupaj, bom mednja ustrelil. Tebe, Zrjavov (to je bil jeden najmalopridnejših), si je sam vrag izmislil, ti boš gotovo na vešalih visel, ako te ne bom jaz danes ustrelil" itd. Janez se ni veselil šolskih počitnic in komaj je čakal, da „otroci", in to smo še bili, ko so nam že jele brke poganjati, zopet v šolo odidejo. Naj mu bode prizaneseno, on tega zla ni skušal in torej ni vedel, da nam želi najhuje. Prave zamere med nami vender ni bilo; pred odhodom smo vselej še Janezu tobaka kupili in na počitnice je vselej jeden ali drugi Janezu novo pipo prinesel. Ko smo pa še bolj dorasli in postali že bolj spretni lovci, po lovu tudi radi za vino dajali in še kako zraven zapeli, tedaj nas je bil Janez celo vesel in jel je tudi on popevati; mi smo ga pa okrožili in mu napili in Janezu so se solze vlile; čule so se besede: „tretji rod", in tudi nam je zašlo do srca. Vedno krepak doživel je Janez sedem in sedemdeseto leto. Žena mu je bila že poprej umrla; prepustil je bil domovanje sinu in se k nam preselil, in kadar ni bil čas za lov, nadzoroval je delovcc, miroval pa nikdar. Tisti dan, ko je umrl. bil je še z delovci na polji, vrnil se pa domov ter še šol lilapccm povedat, kam naj seno spravljajo, potem pa je legel na posteljo. Ne deset minut potem pride hlapec za njim povpraševat ga za neko delo, a našel je Janeza mrtvega. Jaz sem bil na poti z Ubeljskega proti naši vasi, ko zapojo mrtvaški zvonovi. Na deželi to človeka vselej prešine; ugibal sem še, komu bi zvonilo, ko zagledam kmeta, ki je šel po seno; že od daleč mi naznani, da je „stari Janez" umrl. Plah in prestrašen sem hitel domov in našel Janeza mirno spečega za vselej. G - - Po velikem požaru, Slika i7. življenja dunajskega. Jerica. Pavle. Starka. Gospa. Siromaška soba. Noč. erica (svctilnico popravljajo). Olje je pri kraji. O da bilo že vse pri kraji, vse, vse! — Koliko je? — Ura stoji; oča je niso navili sinoči, kakor po navadi. — Oča! — (K oknu gre.) Nebo je svetlo; dani se. Ali je pa še od ognja! Zdaj je že vse v jeden kup. — O Bog! — (V zibelko pogleda.) Kako mirno spi sirö-tišče! Slednjič se je vender utešilo in od truda zaspalo. Najbolje bi bilo, ko bi se nikdar več ne vzbudilo. Pavle (premetava se nemirno po postelji). Jerica (bridko). Le premetavaj se le in valjaj, zdaj imaš dovolj prostora! Pavle (grabi po postelji, kakor bi kaj iskal). Mati! Jerica. Zastonj grabiš in kličeš; sam si v postelji in sam ostaneš pač tudi na dalje. — — Ali morda je pa" vender še mogoče. Saj pravijo, da človek ne sme nikoli obupati, naj mu bo še tako hudo. Ljudje imajo vsa usta polna tolažbe in lepih besed, kadar se jim samim dobro godi. — Ali je res kako mogoče na svetu, da bi se bila rešila? — Kako pa je že bilo? O glava, glava! — Sinoči, ob sedmih meroma je bilo. Za mizo smo sedeli pri večerji. To je: Pavle je glodal neko suho skorjo; jaz bi ne bila mogla jesti, ko bi bila tudi imela kaj. Molče sem sedela, pa otroka zibala z nogo. In pa mislila sem; dobro vem, kaj sem mislila. Dejala sem sama pri sebi: Prava sila je vama v gledališče hoditi; stara mati in otroci pa stradajo doma! Ta misel je bila greh, vem; vsaj ljudje tako pravijo, in tudi v šoli smo se nekdaj tako učili. Ali lepo učiti je lahko in lahko je človek pobožen in dober in Bog vč kaj še vse, ko ima vsega zadosti. Ali je bila tista moja misel pregrešna ali ne, jaz se je nisem mogla iznebiti. Morebiti sem se z njo pregrešila, in tako bi bila jaz vse te nesreče kriva! — Ko tako premišljam, kar se nekaj posveti, kakor bi se bilo zabliskalo. Pogledam skozi okno. Groza! Vse nebo rudeče! Ogenj, velik ogenj! Čez nekaj časa potem že vse ve: Novo gledališče gori, ravno tisto, v katerem sta naš oča in mati! — Novica za novico: Vse rešeno! Hvala Bogu! — Na to: Vse zgorelo, kar jih je bilo notri; vse zadušeno, strto, poteptano! Pet sto, sedem sto, tisoč mrtvih! — Bodi jih milijon; vse naj —! Vender čakamo, od ure do ure. Nič, nič! — Zdaj pa človek tolaži in teši in pogovarjaj, ko nimaš sam nič upanja! Ali morda pa vender! Kaj.ni mogoče, da sta se rešila, pa zdaj gledata, pomagata? — Otroci pa v strahu in trepetu doma? Ne, vsaj oča bi ne bili tega storili. To ni že več lahkomiselnost. Divja zver v gozdu bi kaj takega ne mogla. Ali res je pa tudi, da človek more marsikaj, česar zver ne more.-- Hišna vrata se odpirajo. — Govori se. — Stopinje je čuti. — Ne k nam! — Zdaj bo vsaj mir, strahu in upanja konec. — In zopet mi roji misel po glavi: Ali je bilo tega treba? Ali je bilo to prav? „Spoštuj očeta in mater!" Lepa zapoved, ali težka časi, strašno težka! Očetu še nič ne pravim, ali mati, mati! Ne mati, hvala Bogu, samo mačeha, pisana mati! O ko so še mati živeli! — Starka (vzhndivši se za pečjo): No, zdaj si vender spoznala, kako prav jaz govorim. Sinoči nisi hotela nič slišati, ti si še vedno nekako premekužnega srca, dasi bi si je bila že lahko malo utrdila; prilike si imela dosti, dosti trdo se ti je že godilo. To si pač iz šole prinesla, kjer sedaj otrokom tako plemenite, gosposke nauke vcepljajo, s katerimi otroci potem v življenji ne vedo kaj početi. Ubožnih otroci pravim, bogatim niso na poti. In pa v tiste boljše družbe, kakor pravijo, si zahajala. Vse nič za nas; vsak po svojem stanu in vrabec ni slavec! — Jaz pa pravim, da imamo jezik za to, da govorimo: in kar je res, to se tudi reči sme. Zato govorim, kakor mislim in še jedenkrat pravim: Šiba božja! Res je strašna ta šiba in zadela je tudi, najhuje zadela, vas, ki ste nedolžni. Ali tako je na svetu! Kolikokrat sem pravila, opominala in svarila. To ne bo imelo dobrega konca. Bob v steno! Da, prav praviš, ko je bila še ranjka tvoja mati živa, moja Reza, Bog jej daj dobro! to se je še izhajalo. Martin je bil sicer od nekdaj na lahko stran, vedno klobuk na uho, ali ona ga je vedela v strah prijeti, kadar je bilo treba. Pameten je bil in spoznal je, da le njemu in otrokom na dobro, zato je mirno trpel, rad ali nerad, da je največ žena hlače nosila. Priden, uren in umetalen delavec je bil; malo takega ključaničarja v našem okraji. In tako je bilo zaslužka vedno dovolj. Jerica. O z veseljem se vedno spominam tistega srečnega časa! "Starka. In ko jo je Bog k sebi vzel, saj nisem zahtevala od njega, da naj tako ostane. Treba je bilo hiši gospodinje, matere otrokom. Ali le tiste razgaljene vabljenke ne, s tistimi postranskimi pogledi iz onih debelih žarečih očij! Kako jih je znala obračati in sukati za njim, da ga je vsega omamila, kakor pravijo, da omami gad žabo, predno jo pogoltne. Jaz sem ga svarila in svarila, vse zastonj ! Deklet je imel na izbiro, ali ravno ta je morala biti, nobene druge! — In — ona v hišo, sreča iz hiše. Zdaj je bil vsak dan semenj. In on jej ni mogel ničesa odreči, svoji lepi, mladi ženici, ki se je znala tako sladko na smeh držati! Kar je čez dan pridelal, hajdide! zvečer pa skozi grlo, z njo, svojo lepo, mlado ženico! Po krčmah, po plesih, po gledališčih večer za večerom! Vse je moralo njeno I > i ti I Slednjič mu tudi delo ni več dišalo. Začel jo čez dan pohajkovati, začel je v žganjarije zahajati, ker ni bilo več denarja za vino. In začeli so se dolgovi, na up se je jemalo, kjer je bilo moči; zastavljalo, prodajalo, dokler je bilo kaj. Potem toliko časa čisto brez dela. Slednjič se mu še jedenkrat posreči: dela dobi, dobrega dela za več časa. Zdaj so bili pa zopet vsi križi doli; zdaj je bil zopet vrabec v prosu! Ni mu dala miru: za zadnje krajcarje, ki sta jih še skupaj spravila, morala sta v gledališče. Zdaj pa imata! — — Jerica. 0 Bog, o Bog! Starka. Zdaj pa imata, pravim! 0, njima ni nič hudega. Preskrbljena sta, stradati jima ne bo več potreba, in noben zob ne bo več bolel ne njega ne nje. Ali kaj bo z vami? Kaj bo ubogi paglavec, ki ne vč še prav, koliko ima prstov na roki? Kaj bo ubogi mladič v zibeli, ki ne zna še druzega, nego usta odpirati, da se mu kaj vanje vtakne? Ti si že nekoliko godna, ti bi si utegnila že vender za silo sama pomagati; ali kako boš za zapuščene sirote skrbela? Jerica. In Vi, mati, kaj boste pa Vi začeli? Starka. Kaj jaz! Ta peščica starih kostij, ki jih sama koža še skupaj drži, če se danes ali jutri razsujejo, ni me skrb, poberö jih že, da jim ne bodo na poti, ter spravijo tjä, kjer bodo imele mir in pokoj za naprej. Bolje danes, nego jutri. Vsaj ne bodem videla vašega siromaštva. Dosti dobrega nisem užila na svetu, ali roke nisem nikoli še pomolila, da bi se mi kaj stisnilo vanjo. In predno vidim koga izmed vas, da berači, rajša pod zemljo! Pavle (vzbudivši se). Ali še ni očeta in matere? Ali so pa že šli zopet z doma? Prav za gotovo se mi je zdelo, da mati poleg mene leže, da sem slišal očeta govoriti! 0 kako sem bil vesel! Zdaj pa vidim, da so bile le sanje, ker so tako žalostno držiš, r Jerica! (Joka.) Jerica. Le jokaj, ali pa ne jokaj, na tem svetu, jih ne boš več videla, sirota! (Začujejo so stopinje, čez nekaj časa se vrata odpro in vstopi:) Gospa. Bog vas tolaži, ljubi moji. Strašna nesreča vas je zadela, kaj bi vam jo prikrivala? Bolje, da na jeden hip zveste vso grozno resnico. Jerica. 0, saj jo že tako vemo! Vender, kaj bi tajila, malo upanja sem vender še imela; zdaj torej je vsega konec! Gospa. Bogu bodi potoženo! Sama sem bila priča, na svoje oči sem ja videla, ko so ja ven nesli iz gorečega poslopja. Strašen pogled! Vse moje žive dni mi ne izgine iz spomina. — In ko pomislim, da bi se bilo meni in mojemu možu ravno tako godilo, da naju ni sam nebeški oča rešil v svoji neskončni milosti! Midva nimava navade v gledališča hoditi, ali včeraj je bil mojega moža god, in dolgo prej sem že premišljala", kako veselje bi mu napravila. Kar mi šine nesrečna misel po glavi, naj kupim, da ne bo nič vedel, dva sedeža za tisto novo igro, ki dela zdaj toliko hrupa po mestu. Človeka je skoro sram, ko mora reči v kaki družbi, da je ni še videl. Res je bil moj mož prav vesel, ko mu pokažem vstopnici. Hitro se napraviva. Voz je že čakal pred liišo. Zadnji čas je bilo, ko sva sedala v voz. Voznik požene, kakor blisk zdrčimo. Ali hipoma se voz močno potrese in potem ustavi. Kaj je bilo? Kolo se je bilo strlo. Izstopiti je bilo treba iz voza in peš dalje do gledališča! Ko tako greva, kar zaslišiva, da gori in to ravno v tistem kraji, kamor sva bila namenjena. Meni šine misel po glavi, ko bi bilo gledališče! Hipoma je bilo vse nebo rndeče, ravno tam, kjer gledališče stoji. Vse je drlo proti tisti strani. Gledališče gori! šlo je od ust do ust. Ko pridemo na mesto, vidimo vse poslopje v ognji. Ali kaj poslopje, ljudje, ljudje! Ura je že skoro sedem, in gledališče je moralo biti že malo ne polno, ko je začelo goreti. Vsakemu izmed nas se je kamen od srca odvalil, ko se hipoma začuje glas: Vse rešeno! Hvala Bogu, da so le ljudje oteti, poslopje naj že gori v božjem imenu! Tako smo mislili in mirno stali ter gledali grozno lepo prikazen. Jaz bi se kar ne bila mogla geniti z mesta. Kaj takega nisem videla nikoli prej. Ko tako stojimo, kakor zamakneni. kar se začne neko gibanje, nek čuden šum med množico. „Mrtvega človeka so prinesli iz gorečega poslopja." Torej vender ni vse rešeno! „Še jednega! Tretjega, četrtega! Cela vrsta jih je!" Groza! Čez nekaj časa razdeli se množica, in kaj vidimo? Dva moža neseta človeka, ravno pred nama; vse črn je bil in roke so mu doli visele. In za tem druzega, tretjega. Strah, in vender nisem mogla pogledati v stran. Zdaj prinesti dva, ki sta se še v smrti objemala: mož in žena! In ta dva poznam! V tem hipu me potegne moj mož šiloma v stran. Dovolj groze! Črno se mi stori pred očmi. Čez nekaj časa se zavem in najdem v neki kavarni, kamor so me bili prinesli, ko sem bila omedlela. Zdelo se mi je, kakor da sem se vzbudila iz težkih sanj. Ko sem se bila nekoliko okrepčala, napotiva se z možem proti domu. Doma ležem na posteljo opravljena, zaspati mi ni bilo moči. Hvalila sem Boga, ki naju je tako čudovito rešil, in mislila sem na vas, uboge siroto. Moj sklep je bil storjen. Kako bi mogla bolje Bogu svojo hvaležnost pokazati nego če storiva za vas sirote, kolikor je v najini moči. Očeta in mater res vam ne moreva dati, ali skrbeti moreva za vas, biti vam moreva na mestu očeta in matere. Tudi midva sva izkusila, kaj je potreba: ali s pridnostjo in božjo pomočjo sva si pridobila toliko, da na stare dni lahko brez skrbi živiva, in tudi za koga druzega še lahko kaj storiva. Otrok nama Bog ni dal; bodite torej vi nama otroci. Moj ljubi mož me je od veselja objel, ko sem mu razodela svoj sklep. Rad vam bo za očeta, kakor jaz za mater. In Vi, žena — soseda, ostanete, to se ve da, pri svojih, kakor do sedaj, in naša bo skrb, da se Vam ne bo slabo godilo. — Tolažila vas ne bom; jokajte in žalujte, ali v vsi svoji žalosti ne pozabite, da niste zapuščeni na svetu. Jerica. Gospa! Jaz ne znam lepo govoriti; samo to Vam pravim: Ce Vam je hvaležnost uhozih sirot dovolj plačila, nikdar Vam ne bode žal tega. kar ste za nas storili. Gospa. Dovolj! Zdaj grem. ali skoro se bomo videli zopet. Boris Miran. Jedinstvo slovenskih dežel od VIL do XIII. stoletja. Spisal Simon Rutar. (Dalje.) V. rnimo se zopet h Karantaniji. Svoje novo pridobljeno dežele razdelil je Karol 1. 803. v Salcburgu, kjer je uredil tudi cerkveno razmere alpskih dežel. Podlaga tej razdelitvi bila je čisto zemljepisna, ki se je oslanjala nekoliko na prirodne razmere podjarmljene zemlje, nekoliko pa na zgodovinsko izročilo. (Dümmler, Die südlichen Marken des fränkischen Reiches. Archiv f. oest. Geschichtsquellen X. 10). Vsled tega ostala je Karantaniji ista vzhodna meja, kakor jo je imel poprej Norik. Severno pa je postavil Karol po gorah, ki ločijo še dan danes Štajersko od obeh Avstrij, samo da je okrožje Aussee pripadalo Avstriji, a grofija Pütten (na južni strani dunajskega Novega Mesta) k Štajerski. To je bila tudi cerkvena meja med škofijo pasavsko in saleburško, ker so se takrat zaradi tesne zveze med državo in cerkvijo navadno strinjale politiške meje s cerkvenimi. (Felicetti. Steiermark im Zeitraum vom VIII.—XII. Jhdt. Beiträge zur Kunde steierm. Geschichtsq. IX.) Popolnoma drugačnega mnenja o severni meji Karantanije pa je prvi avstrijski zgodovinar Kron es. V svoji knjigi „Handbuch der Geschichte Oesterreichs" I. 274 jemlje za južno mejo Iztočne marke Dravo, opiraje se na cerkveno razdelitev I. 811., ko je Karol postavil Dravo za mejo med salcburško in oglejsko nadškofijo. Po Krone-sovem mnenji je bila Karantanija središče, „das Kernland", Iztočne marke! (Primeri tudi njegovo najnovejše delo: Grundriss der oest. Geschichte I. pg. 101 in 162). Ali ako je bila Karantanija središče Iztočne marke, zakaj se ni imenovala ta rajša Karantanija? Mi vemo, da je Karantanija sezala tudi na južno stran Drave, daje zavzemala tudi Gorenjsko in Slovenjegraško okolico. Karantanija je imela na vzhodu, jugovzhodu in jugu svoje marke. Kako bi bilo to mogoče, ako bi bila Karantanija le del Iztočne marke? Kakor nam je znano, stanovali so grofi Iztočne marke ravno v tej zemlji, a ne v Karantaniji in nič nam ni znano, da bi bil kateri krajinski grof ob jednem tudi na Koroškem zapovedoval. Iz vsega tega se vidi, da Karantanija ni pripadala Iztočni marki in da ta poslednja ni mogla sezati na jugu do Drave. Nekateri nemški zgodovinarji (n. pr. Meiler, Denkschriften der Wiener Akademie 18fi8) so skušali dokazati, da se ni nikoli pretrgala vrsta mejnih grofov v Iztočni marki tudi po navalu Madjarov ne, temveč da so neprestano vladali od 907. do 955. 1. Ali to je temeljito pobil kritični Lorenz: „lieber die sagenhafte Geschichtsschreibung des Xn.—XIV. Jahrh. in Oesterreich". (Drei Bücher Geschichte und Politik.) Po razrušenji velikomo-ravske države propadla je namreč tudi Iztočna marka in Madjari so poplavili vso ono važno kupčijsko cesto, ki je vodila ob Dunavu iz Nemške proti iztoku. V Karantaniji se pa nič ne ve o madjarski vladi (razen mimogredočih navalov). Ako bi bila Karantanija res kos Iztočne marke, mogli bi se bili torej v njej rešiti in ohraniti krajinski grofi, kar se pa ni zgodilo, nego v Koroški nahajamo v tej dobi same domače kneze. Karantanija bila je torej poleg Iztočne marke samostalna pokrajina in onacerkvena razdelitev od 811.1. ni imela vpliva na politiško. Tudi se je Karantanija navadno zemljepisno ločila od Bavarske. Diimmler celo trdi (Südoestl. Marken pg. 17), da je bila vez Karantanije in njenih mark z Bavarsko v prvi četrtinki IX. stoletja popolnoma pretrgana. Da bi podjarmljeiiega ljudstva ne razdražil, Karol iz početka ni ustanovil v Karantaniji posebnih okrožnih grofij. (Gaugrafschaften). Da, za Karlovičev ni bila nikoli vsa Koroška razdeljena na take grofije, nego le tu pa tam podelili so kako posebno okrožje posameznemu grofu. Ali s tem uradniški okraji še niso bili stalno urejeni. Previdni Karol pustil je iz početka Slovencem njih domače kneze, samo da so se morali dati krstiti in obljubiti kralju zvestobo. Tako se je po jedni strani laže krščanstvo širilo, po drugi pa se je ljudstvo vedno bolj privajalo frankovski oblasti. Taki domači knezi so bili na Koroškem: Ingo (koncem VIII. stoletja; pozneje) Pribislav, Cemikas, Stojmir, Etgar i. t. d. Tudi oni Zvoni mir (Wonimir), ki je bil 1. 796. šel na Avare v družbi s frijulskim vojvodom Eric h o m, bil je tak domač knez v Karantaniji, le da se ne more določiti, v katerem delu slovenske zemlje je vladal. Pač pa so Karloviči na vso moč podpirali naseljevanje Nemcev med Slovenci ter tako počasi iz njih napravili odvisne podložnike in na posled robe. To pa se je dogajalo le polagoma, ne povsodi jednako in zlasti s pripomočjo cerkve. Kako so oglejski patrijarhi med Slovenci sveto vero širili, tega ne vemo; ali misliti si moremo, da počasi, ker je Alkuin svojega prijatelja Pavlina, oglejskega patrijarha, nujno opo-minati moral, da se pobrine za pokrščenje Slovencev. Ali temu je bila iz vestno velika ovira to, da tujci misijonarji niso znali zadosta slovenščine. Latinščina veljala je za jedini cerkveni jezik in poleg te smatrali so slovenščino, kakor tudi nemščino, za veliko zlo. Koncil v Mogunci 813. 1. ukazal je, naj duhovniki tudi očenaš in vero latinski moliti učijo, „et qui aliter non potuerit, vel in sua lingua discat". Ali istega leta je določil koncil v Turu, da naj se narodu v domačem jeziku pridiguje, da se morajo škofove homilije v narodni jezik pretolmačevati. Tako se je opravljala tudi izpoved po domače in očitno izpoved molilo je vse ljudstvo po pridigi v svojem jeziku. Take slovenske molitve ohranile so se nam v slavnih Brižinskih spomenikih. Ako so v središči Karantanije (denašnji Koroški) domači knezi še dolgo gospo larili brez po sebnega vtikanja frankovskih kraljev, ne velja to tudi o iztočnih in južnih mejnih deželah Karantanije. Te so potrebovale previdne, krepke roke v obrambo proti sovražnim' navalom. Slovenski knezi niso imeli zadosti izkušenosti za toliko vojaško nalogo in zdeli so se Frankom tudi prenevarni, da bi jim mogli zaupati tako važno mesto. Zato je postavil Karol Veliki vse mejne dežele Karantanije pod oblast frijulskega vojvode ki je upravljal tudi trevižansko (veroneško) marko. Na državnem zboru v Ratisboni 1. 788. izročil je Karol obrambo vseh jugoiztočnih mej svoje kraljevine grofu Markam. Njemu je sledil 1. 795. Erik (Erich) in temu 1. 799. Cadalaus (Cadolach), kije 1. 819. za mrzlico umrl. Njegov naslednik Balderich moral se je boriti zoper upornega Ljudevita Posavskega. Najprej je upokoril „Karnijole ob Soči in Savi" (t. j. tolminske in gorenjske Slovence), ki so se predali hitro potem, ko je Balderich Ljudevita dvakrat potolkel (Einhardi annales ad an. 820, Pertz M. G. I. 207). Tudi pozneje bila je Balderichu sreča mila, tako da je 1. 822. upokoril vso deželo med Savo in Dravo ter zagotovil v njej frankovsko oblast. Ti dogodki so imeli velike posledice za slovenski narod. Vsled Ljude vitovega upora izgubili so Slovenci svoje domače vojvode in dobili za vladarje frankovske grofe. Tudi je skušal Ljudevit Pobožni Karantanijo in Panonijo tesneje spojiti z Bavarsko. Ali Balderich ni srečno končal. Mestu Ljudevita počeli so nadlegovati njegove marke Bolgari. Ti so se bili razširili tudi v ogersko nižino, prekoračili Dunav in naseljevali se ob dolenji Dravi in Savi. Njihovih navalov Balderich ni mogel odbiti in zato ga cesar odstavi 1. 828, Njegovo marko razdeli na štiri grofije, katerih imena pa nam letopisci niso zapisali. Tako nam ne ostane nič drugega, nego ugibanje. Prva je marala biti Frijulska sama (z Oglejem in Verono), druga Istra s Krasom, Notranjskim in Reko; tretja pa takoimeno-vana „Slovenska marka" ob Savi. Ta marka je obsezala na Štajerskem vse celjsko okrožje, na Kranjskem pa vse Dolenjsko do Snežnika (t. j. razen novomeškega okrožja še: Št. Vid, Šmarije, Lož in Obloke). Ta marka je imela različna imena: Marica Vinidorum. March a j uxta Sou v am (Savina), Saunia (Savinija) in morda tudi Savi a. L. 838. se imenuje nje grof Salach o, zavisen od koroškega vojvode, posredovalec med Privino in Franki. On je bival „in arce Richenburg" (Rciclienburg, Rihenberk ali Liberca ob Savi) in ta grad je bil središče Slovenske marke. Ali kje je bila četrta marka Karantanije? Krones misli (Handbuch I. .-{39; Grundriss I. 163), da je utegnila biti to Kranjska, t. j. denašnje Gorenjsko. Res je, da se ta zemlja časi imenuje tudi „marka" (Chreina-Marche), ali navadno je v listinah govor le o „pagus Carniola" (Gau-Krain) z glavnim gradom Kranj (Krainaburg). V primeri z drugimi tremi markami bila bi ta „Kranjska marka" mnogo premajhna. Tudi ona ne leži na meji Karantanije, nego njej na jugu imamo Istersko in Slovensko marko. Na Gorenjskem torej ni bilo potreba utemeljevati posebne marke in zato si moramo misliti, daje ostala ta zemlja še vse IX. in prvo polovico X. stoletja v zvezi s Koroško, kakor posebna župa te pokrajine. Četrto marko Karantanije moramo torej drugodi iskati. Mi znamo, da so imeli Franki 1. 828. še lep kos Panonije v svoji oblasti. Ali niso morali tudi te zemlje nekam uvrstiti? Kar se tiče dežele med Savo in Dravo, kjer se je pa frankovska oblast hitro krčila, da se misliti, da je spadala v področje slovenskega mejnega grofa. Ali kaj je bilo s Panonijo med Dravo in Rabo? Saj je ta zemlja tudi potrebovala obrane proti Bolgarom in malo za tem proti Veliki Moravski. Mi znamo, da so Franki 1.848. dali zemljo okolo Blatnega jezera Pri vi ni (f 8(>0), ki si je sezidal v močvirnatem kraji svoj Blatni grad (Moosburg blizu Szalavara). Privinina kneževina sezala je proti zapadu daleč v denašnjo Štajersko, prav do nekdanje noriško-paiionske meje, in zavzemala torej tudi okolico ptujsko. »Severna meja te kneževine jc bila Kepica in Raba, ki sta oh jednem delali mojo izmed pasavske in saleburške škofije. Ta iztočna stran Karantanije imenuje se tu pa tam v listinah „Iztočna murka K a ran tan ska". Tako beremo, da je škof A d al vi n posvetil 1. 874. cerkev pri Ptuj i „in orientali Carinthiae termi no". Da Ptuj ni pripadal Slovenski marki, je natorno, ker leži izven porečja Save. Ako vzamemo, da so Franki 1. 828. tudi iztočno marko Karantanije ustanovili, tedaj ne bomo mogli več dvomiti, kam je spadala srednja Štajerska in ne omahovati, kakor Krones, Handbuch I. str. 323 in 333. Res je pa. da je ta iztočna Karantanska marka po Kocelovi smrti izginila in da so jo skoro potem Madjari zavzeli. Se le 1. 982. bili so Madjari potisneni čes Labnico in od takrat pa do danes je ta reka iztočna meja Štajerske. VI. Rekli smo že, da so Franki 1. 828. pridružili Karantanijo in njene marke bavarski vojvodini. Takrat torej izgubila je stara slovenska vojvodina za nekoliko časa svojo samostalnost. Bavarsko pa (in torej tudi Karantanijo z markami) podelil je bil Ljudevit Pobožni avgusta meseca 825. svojemu sinu Ljudevitu Nemcu (po delilnem načrtu iz 1. 817.). Ko so se pa začeli 1. 830. proti Ljudevitu Pobožnemu puntati njegovi sinovi, pozabljal je tudi Ljudevit Nemec vodno bolj svojega bavarskega kraljestva hrepeneč po višjih smotrih. ^ Mestu njega vladali so Koroško palatinski grofje v Karnskem in Blatnem gradu na severni strani Celovca. Ti vojvodini namestniki izvrševali so svojo kneževsko oblast po vsej Karantaniji in njenih markah. V teh poslednjih imeli so mejni grofi svojo posebno upravo in večjo vojaško oblast, kakor je že bilo omenjeno. Vsa dežela pa je razpadala malo po malem na več okrožnih grofij, katerih načelniki so namestovali kralja, pobirali davek, upravljali kraljevska posestva, zapovedovali vojski in predsedovali rednim (vsak mesec), kakor izrednim sodnijam. Da niso prekoračili ali zlorabili svoje oblasti, nadzirali so jih strogo „kraljevi poslanci" (missi regis). Ljudevita Nemca sin Karl man spunta se 1. 861. proti svojemu očetu s pomočjo velikomoravskcga kneza Rastislava. Ljudevit. je bil dal že 1. 856. Iztočno marko (avstrijsko) Karlmann in zdaj je ta hrepenel tudi po Karantaniji in bavarskem kraljestvu. Ali Ljudevit prisili hitro sina na pokorščino in tako tudi dve leti pozneje, ko se je bil Karl man drugikrat spuntal. Tedaj (S63) poda se Ljudevit na Koroško, potolče upornega sina in ga premaga s pomočjo grofa G u n d a k a r a, ki je iz početka moral ubogati Karlmanu kakor svojemu gospodarju. Temu Gundakaru preda Ljudevit v zahvalo Koroško vojvodstvo. Ali že naslednjega leta pomiri se kralj s svojim sinom, povrne mu njegovo oblast in 1. 865. zagotovi tudi Bavarsko z vsemi iztočnimi zemljami. Slovencem prijazni Gundakar je nameraval svojo moč na Koroškem utrditi in morda Karantanijo odcepiti od Bavarske. Zato ga Ljudevit 1. 866. odstavi in Gundakar, da ne bi bil kaznovan, pobegne na dvor moravskega kneza Rastislava, kojega odpor proti Nemcem bil je prav tedaj najsilnejši. Po Dümmlerjevem mnenji dobi že tedaj Koroško Karlmanov nezakonski sin Arnulf. Ta se je mnogo mudil na Koroškem, stoloval v Blatnem gradu in imel več nezakonskih sinov od postranskih žen slovenskega rodu. Bil je krepke postave, neupogljive volje in poln častilakomnosti. Hrepenel je, čim preje sesti na prestol svojega očeta in zato se je skrivaje pogovarjal z moravskim knezom Svetopolkom, s katerim je moral Ljudevit Nemec 1. 874. skleniti neugodni mir v Förchlieimu. Po Ljudevitovi smrti 876. dobi bavarsko kraljestvo njegov sin Karlman, ali Koroško s svojimi markami ostalo je kot posebni del Bavarske Arnulfu, ki je vedno deloval na oslabljenje nemške oblasti v vzhodnih zemljah (zlasti Iztočni marki). Njegova zveza s Svetopolkom postajala je vedno ožja in z njegovo pomočjo spuntal se je proti svojemu strijcu Karolu Debelemu, ki je bil zjedinil ne le vso nemško državo svojega očeta, nego za nekoliko časa celo vse frankovsko kraljevstvo in prejel tudi cesarsko krono v Rimu. Arnulf zbere vojsko Bavarcev in Slovencev ter prisili Karola, da se mu preda 1. 887. Naslednje leto priznajo vsa nemška plemena Arnulfa za svojega kralja. Ali kot tak, spoznal je nevarnost, koja je pretila Nemški od strani Velike Moravske in zato se je obrnil proti svojemu prejšnjemu zavezniku Svetopolku. Pridobil je najprej na svojo stran slovenskega kneza Braclava, ki je vladal nekdanjo Privinino kneževino, ali pa verjetneje zemljo med Savo in Dravo. Se hujšega neprijatelja Velike Moravske pa je našel Arnulf v Mad j arih, ki so bili prav tedaj prodrli v ogersko nižino. Tako je morala pasti najslavnejša slovenska kneževina (1. 905.—90G.), zlasti ker so se bile po smrti Svetopolkovi (894) porodile razprtije med njegovimi nasledniki. Koje Arnulf zasedel bavarski in nemški prestol, izročil je Koroško grofu Ru d per tu, ki je umrl 893. leta. Njegov naslednik je postal Luitpold, nečak ali morebiti bratranec Amulfov in njegov veliki jubimcc, ki je utemeljil vladarsko rodovino Scheiern-Witte Is bach. Ta je bil ne samo vojvoda koroški, nego tudi vrhovni oskrbnik Iztočne marke in upravitelj cele Bavarske. Njegova naloga bila je braniti Nemčijo od navalov madjarskih. Ali v veliki bitki ob.Dunavu (mesto ni točno določeno) 1. 905. poginili so „skoro vsi Bavarci" in ž njimi tudi Luitpold. Nasledil ga je v njegovi časti najstarejši sin Arnulf, ohol in častiželjen mož, ki je dobro skrbel za učvrstenje svoje voj-vodske oblasti in zraven se tudi hrabro vojskoval proti Madjarom, katere je večkrat potolkel. V zavesti svoje moči protivil se je novo-izbranemu nemškemu kralju Konradu I. (911—918) in tako tudi njegovemu nasledniku Henriku I. (918—936). Ta je bil prisiljen z Arnulfom pomiriti se (v Reznu 921) ter prepustiti mu v Bavarski in južnoiztočnih zemljah vse knežje pravice brez kraljevega vpliva. V Amulfovem imenu vladal je Koroško njegov mlajši brat Berthold, ki je postal po bratovi smrti (937) vladar Bavarske. Mestu njega dobil je Koroško z markami po imenu nepoznan grof. Ko je Berthold 1. 945. umrl, porabil je kralj Oto I. to priliko, da bi pridobil vojvodstvo bavarsko svoji rodovini in tako utrdil svoj vpliv tudi v tem delu nemške države. Izključil je torej Luitpoldove naslednike od vojvodstva in podelil Bavarsko s Koroško in markami svojemu častihlepnemu polubratu Henriku Saksonskemu (23. decembra 1. 945.). Ta se ni le proti Mad j arom hrabro bojeval, nego razširil je svojo oblast tudi proti jugu s tem, da je podvrgel svoji vladi Oglejski p atrij ar h at. Ali proti njegovi krepki vladi dvignila se je velika buna pod vodstvom odstavljenih Luitpoldovičev. Tudi oglejski patrijarh Kngilfried in saleburški nadškof Heriold uprla sta se prevladi Bavarske (953—955). Ali Henrik premaga z bratovo pomočjo svoje sovražnike in maščuje se nad njimi nečloveško. Vsled tega spoji Karan tan ij o in njene marke ože nego poprej z bavarsko vojvodino. Ali to uničenje karantanske samostalnosti trajalo je le malo časa. Po Henrikovi smrti (955) namreč prevzame vlado Bavarske njegov sin Henrik II. Prepirljivi. Ta se je uprl Otonovemu mladoletnemu sinu Otonu II. (973—983) in nameraval s pomočjo čeških in poljskih vojvod pridobiti si nemško kraljevsko krono. Ali mladi kralj ukroti svojega protivnika in ga prekliče z mnogimi njegovimi prijatelji (v Reznu 975). Da bi se Bavarska ne mogla več protiviti nemški kraljevski oblasti, sklenil je Oto II. razdeliti jo in tako njeno moč uničiti. Pred vsem so Babenbergovci vzprejeli cesarsko milost. Prejeli so namreč od Otona „Nordgau" ob česki meji in „Iztočno marko" na meji proti Madjarom. S to poslednjo podelitvijo postavil je Oto 11. temelj naši Avstrijski državi. Razen tega pa je odločil cesar Karantanijo od Bavarske in to vojvodino podelil drugi rodovini. Skoro poldrugo sto let (od 828. do 976.) bila je Karantanija več ali menj združena z Bavarsko. Ali tudi v tem času imela je Koroška zmerom svoje upravitelje, le malo odvisne od bavarskih vladarjev. Še bolj neodvisni pa so bili krajinski grofi v Frijulski, Isterski in Slovenski marki, po posebni ureditvi mejnih pokrajin. Vrhu tega počenjala je (v IX. in X. stol.) na Frijulskem nova neodvisna kneževina, t. j. Oglej ski patrijarhat. Ze Karol Veliki je bil podelil (1. 801. ali 802.) oglejski cerkvi mnogo imunitet ter nasledniki njegovi pomnožili so svoboščine in oproščenja oglejskim patrijarhom (tako n. pr. Karlman 1. 879., da ima patrijarh pravico pobirati vse one davščine, katere so se poprej cesarju plačevale). Res, da so te imunitete veljale le za posestva cerkve oglejske in da ta posestva takrat še niso bila obširna. Ali ipak postavljen je bil temelj pozneje tako mogočnemu patrijarhatu, ki ni zavzemal samo Frijulske in Goriške, temveč nekoliko časa tudi Istro in Kranjsko. Patrijarhova 15 neodvisnost ni bila po volji bavarskemu vojvodi Henriku, zato ga je z vojsko prisilil, da je priznal vojvodo za svojega kneza. Ali nemški kralji so vedno podpirali cerkvene kneze in pospeševali njih moč, da bi jim ti pomagali krotiti preoblastne vojvode. Iz tega uzroka podelil je cesar Oto I. 1. 902. vsem italijanskim škofom imuniteto in tiste pravice, katere so izvrševali poprej le grofje kot kraljevski uradniki. Nezavisnost Ogleja bila je tedaj zopet, potrjena in od tega časa je vrlo hitro narastala patrijarška država. Na jednak način izcimila se je na severni strani Karantanije nadškofijska kneževina Salcburška, ki je obstajala celo do Lünevillskega miru 1801. 1. Tako vidimo, da, akoprem je bila Karantanija s svojimi markami nekoliko časa upravno spojena z Bavarsko, vender je tudi v tem času ohranila svojo samostalnost, svoje posebne vladarje in svoje stare ustanove. Le za vlade Henrika Saškega pretila je nevarnost, da se slovenske dežele stopijo z Nemčijo, ali to ni imelo trajnega obstanka. Kakor smo poprej videli, niti nemška kolonizacija med Slovenci do 1. 955. ni bila posebno napredovala, nego da se je prav za prav še le po tem letu začela. Tako je ostalo do 1. 970. tudi narodno življenje slovensko pieccj nedotakneno in Slovenci so so še dobro zavedali razlike med seboj in Nemci. Njih imena bila so čisto slovenska, pomenljiva in lepoglaseča, kakor nam najbolje pričajo zapiski na Stivanskem evangeliji. (Glej podlistek „Soče4' .1880, list. 17.) Do 1. 970. torej slovenska samosvest ni bila še ni malo upešala. (Dalje prihodnjič.) Dekliška tožba. (V In nisem mu rekla: nikar! Za röke me nUilo prijel je, Braniti ni bilo mi mar. mčne na klopico $61 je, Govoril sladktf mi je nčmi, In zrl tako milo je v me, Besede so segle v srce mi, Pogledi prebdli src6. Pritisnil na prsi me svoje, Poljubil na usta gorkö. Ni svöbodno srce več moje — Kaj morem sirota zatti! P. Olj 'revo, rastoče v vinskem bregu, Lepo zelčno v belem snegu. Oj, drago oljkovo drevö, Pozdravljam te srčno, srčnčf Kot otok travnat u puščavi Prijazno tukaj zeleniš; Vojak ponosen se mi zdlš Stoječ po bitvi na planjavi: Le njega bojni grom ni stri. Tovariše je vse podrl! Čemti je tebi smrtna sila Življenja moč in kras pustila? Da živ nagroben spomenik Iz mrtvih tal štrliš navpik? Nikakor! marveč to zelenje, Oznanja növo nam življenje, Ko spet pomMdil bo se svet, Ko nov razvil se bo nam cvet! Na t6 iz gdlih tam grmiče v Zletava roj krilatih ptičev, Ter glasno v vejah žvrgoli Meneč, da svet se že mladi, In, oh, kakö mudi rado Na tč.b; moje se okč! — Prijazno oljkovo drevo, Pomnik nekdanjih dnij cvetočih, Prorok prekrasnih dnij bodočih, Pozdravljam te, Proslavljam te! Ti v rano vlivaš nam zdravila, Svettfstna nam deliš mazila, Oživljaš nam telesno moč, Proganjaš z lučjo temno noč, — Proslavljam te! Miru podoba ljuba ti T'iudem si že iz davnih dnij! 1. Naš rod se ves je bil pokvaril In modri Bog se je kesal, Da je človeško bitje vstvaril! Tedaj pa ves naš rod kon&\l V vesoljnem, groznem je potdpu, Zančsel malemu le tropu! Ves rešeni človeški rod Tačas en sam je nösil brod, Kdo ve, če ta vbežf poköpu? Nad njim mračntf, temnö nebö, In krog in krog brezdanja voda, A rešnega nikjeri proda, — Strašno, strašnd! Kdaj to brezmejno morje splahne? Kdaj srd neba se pomiri? Duh božji v vode toplo dahne, In voda ginc, pada, saline, Kakor pred solncem sneg kopni. In, glej, iz vode se sušeče Drevo priraste zeleneče, Golobček bel se nanj spusti; Na drevn kljuva, kljuva, pika, In ko z drevesa odleti V radečem kljunu zeleni Mu — olj kova mladika! Kakö je pač brodar vesel Golöba z vejico vzprejel! To vejo z oljčnega drevesa So do človeškega rodu Poslala v blažena nebesa V poroštvo sprave in miru. — Miru simbol si tudi nam!: Glej, oljčna prišla je nedelja, In polne srčnega veselja Vrvijo trume v božji hram. Odrasle zreš in otročiče Nes<5če olj ko ve snopiče, Če ne, mladike oljčne vsaj. Svetišče zdi se — olj kov gaj! Skoz okna solnce božje lije V ta gaj svoj zlati žar z nebes. A bolj Se sreče solnce sije Otrokom z lica in očes Skoz senco oljkovili peres. Pristopi starček sivolas, Iti blagoslov nebeški kliče Njegov srčn6 moleči glas Na oljčno veje in snopiče: „O. naj te oljke, kjer bi bile. Bi blagoslov in mir delile !" Da, oljkove mladike te Mir bodo in hlagost rodile, Ko hišo, vrte in i)Olje Blagoslovljaje poškropč. Glej po kropljenji njivo, trato. Kak6 razvija nje se kras! Kako se dviga žito zlato. Kakö je poln pšenfčni ktts, Pod sip že sili, sili v pas In drevje to, kakö bogato! ()j srečni kmetje, srečna vas! Pa, oli, kaj se temni nebo? Pod njim se megle temnosive Vale čez vrte, trate, njive, Grmeč grozno, preteč strašno. Pred solsko kočico kleče Otroci, starčki in žene, Z boječim, solznatim očesom K oblačnim, mračnim zrö nebesom Glasno ihteč, K Bogu moluč. A hiše skrbni poglavar Mladike oljkove sežiga, Da strašni vpokoji vibär; In sveti dim se k nebu dviga, In, glej, grozeči prej oblak Na polja vlije iiiwtvo ; na Marije Terezijo cesti 6. Tiska „N&rodna Tiskarna" v Ljubljani. Slovenci! Ker je dr. Janez Blei we i s vitez Trate niš id izdihnil svojo silno dušo, bil si je vsak slovenski rodoljub v «vesti, da je Slovencev sveta dolžnost, skrbeti za vreden spomenik slavnemu rajniku, ki je skoro za štirih desetletij naš narod vodil v vročih borbah za njegov obstanek. Prvi korak za dejansko izvršitev misli, katera je navdajala vseh narodnjakov srca, storil je poslednji občni zbor ljubljanske .čitalnice s sklepom, naj se osnuje poseben odbor, kateremu bode nalog, poudarjati in določati, na kakšen način naj se potomcem ohrani spomin pokojnega dr. Janeza Bleiweisa. Ta odbor, sestavljen iz kranjskih deželnih poslancev, ljubljanskih meščanov in zastopnikov narodnih društev ljubljanskih, ustanovil se je zdaj in soglasno sklenil, da je nepozabi ji vemu očetu Slovencev v Ljubljani na javnem prostoru postaviti dostojen spomenik. Odbor pričakuje, da bode narod slovenski navdušeno pozdravljal to namero in nje izpeljavo omogočil z običajno požrtvovalnostjo. Od več se nam dozdeva vsaka beseda, ki bi še posebno priporočala rojakom plemeniti namen, katerega imamo pred očmi: BJeiweisove zasluge za naš narod same najbolj govore in — dosti glasno! Vsak zaveden Slovenec, vsaka verna Slovenka naj pripomore po svojih močeh, da se nam ne bode moglo očitati, da naš narod ne časti svojih velicih mož! Darove za „Bleiweisov spomine'k" prejema odborov blagajnik gospod Luka Robič, in bode prejem novcev javno potrjeval po slovenskih no vi nah. V Ljubljani dne 12. marcija 1882. Odbor za „RIeiweisov spomenik": Dr. Jarnej Zupanec, c. kr. notar in prvosednik kranjske notarske komore, prvomestnik. Luka Robič. c. kr. višji davk. nadzornik v pokoji in deželni poslanec, blagajnik. Fran Ravnikar, načelnik kranjske deželne blaga j nice in „ Sokolov" starosta, .tajnik. Odborniki; Dr. Andrej C e b a š e k, kanonik. J a n. I) o ga 11. mizarski mojster. Peter G r as s e 11 i, deželnega glavarja namestnik. Jan. ^ e p. Ho ra k, podpredsednik trgovinske in obrtnijske zbornice. Ivan Hribar, glavni zastopnik banke „Slavije". Josip Jerič, župnik v pokoji. Karol Klun, državni in deželni poslanec. Matej Krec, deželni tajnik. Janez M urnik, trgovinske in obrtnijskft zbornice tajnik. Srečko Kolli, kleparski mojster in „Sokolovega" staroste namestnik. Miha P a k i č, trgovinske in obrtnijske zbornice svetovalec. D r. F r a n Papež, odvetnik. Fran Potočnik, c. k. stavb, sketovalec v pokoji in deželni poslanec. Srečko Steg n ar, c. kr. učitelj. Luka S vete c, c. kr. notar in deželni poslanec. Dr. Ivan Tavčar, advokat, kon-cipijent. Stev. 4._ V Ljubljani, J. aprila,1882._IL leto. INSERATI „LJUBLJANSKEGA ZVONA". Vsak inserat četrt strani obsežen stane vselej po 3 gld., če se tiska jedenkrat, po 2 gld. 50 kr., če se tiska dvakrat in po 2 gld., če se tiska trikrat. Pri daljših inseratih, osobito ako se tiskajo večkrat, dajo se znatni odstotki. Inserate vzprejema „Ljubljanskega Zvona" upravništvo v Ljubljani, na Marije Terezije cesti 5. J. GIONTINI, knjigarna, trgovina z umetnostnimi izdelki in muzikalijami, kakor tudi s papirjem in pisalnim orodjem v Ljubljani, Mestni trg, št. 24 priporoča se za oskrbovanje vseh v to stroko spadajočih stvarij, katere se vsakokrat hitro in jako ceno oskrbujejo. Velika zaloga slovenskih molitvenih bukvic in slovenskih ljadskih spisov. (12—4) KLEIN in KOVAČ, ti sirarn, a. in kamenotiskarna tt Xjj-va."toljs,n5., Spitalske ulice št. 8 priporoča svojo dobro urejeno, z najnovejšimi črkami dobro oskrbljeno TISKARNO. Nahajajo se pa tudi v zalogi: Deželni zakon in ukazi deželnega poglavarstva oziroma deželne vlade od leta 1852. do leta 1879., veljavni za vojvodino Kranjsko. V pol platnu vezane 1 gld. 50 kr. Nauk slovčnskim županom, kako jim je delati, kadar opravljajo domačega in izročenega podr6čja dolžnčsti. Spisal Anton Glo-bočnik. Na slovanski jezik preložil Fr. Levstik. — Cena 1 gld. Leitfaden für Gemeindevorsteher in ihren Geschäften des selbst-standigen und übertragenen Wirkungskreises. Vom k. k. Bezirkshauptmann Anton Globočnik. — Cena 80 kr. Občinski rčdl (zakon) vojvodine Kranjske s potrebnimi dodatki in s pridanim zakonom ob odrldbinah občinskih. — Cena 60 kr. Stavbinski rčd (zakon) vojvodine Kranjske s 25. oktobra 1875. — Cena 30 kr. Oboje v nemškem in slovenskem jeziku. Deželni zakonik za vojvodino Kranjsko. — Posamezne pole po 4 kr. jtfesrčča Čez nesrečo ali mrtvaSka glava. — Cena 12 kr. Izbrane n&ro