List izdaja republiški odbor Sindikata delavcev družbenih dejavnosti SRS - Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom - Ureja uredniški odbor, odgovorna urednica Neža Maurer. Naslov uredništva: Ljubljana, Poljanska 6/1, telefon 315-585 Ljubljana, Naslov uprave: Nazorjeva 1/1, telefon 22-284 — Poštni predal 355-VII. Letna naročnina: 20 din za posameznike, za šole in druge ustanove 40 din - Št. tek. računa: 501-8-26/1. Tiska ČZP Ljudska pravica LJUBLJANA, 5. FEBRUARJA 1971 LETO XXII — ŠT. 3 T > llovil* slovo- 0 pot 1 so se a voj; je tu jolekl Slovesnosti so kot dnevi. Vse SLOVESNOST LJUBLJANSKE PEDAGOŠKE AKADEMIJE Priznanja na startu službene poti 56 začno enako: z uvodnimi na- Tuj« 'o'® L0v,Ort kulturnim sporedom in !norm ■ nčaj° s podelitvijo priznahj inaWmnagrad- • elli Priznanja in nagrade pa so Liub’ °na °Prav‘jenega dela: plačilo J Za prizadevnost, vztrajnost, od-n bol:rekaPie- Prav zato je tem bolj azred b°niembno, da pridejo ob pra-i j-Am času. Manj jih spoštujemo, ped- ^..Prihajaj0 I j ’ ' ' - Pijave zamudo in več —'jave imajo na začetku, na ^ startu službene poti. Potem so i d i * spodbuda, „obvezna smer“ ilegic* Na slovesnosti 23. januarja v )dmo blubu poslancev v Ljubljani je nuarj ‘Jubljanska pedagoška akade-nasj‘Alija proslavila majhen jubilej: idoit Peto leto, odkar podeljujejo diplome svojim študentom, pri gi, p0 *ern pa se spomnijo tudi naj-pokli boljših študentov in profe-a bo s°ijev. /ela š V preteklem šolskem letu je tej ustanovi, ki se je leta M. i ‘963 preimenovala iz Višje pe-dagoške šole v Pedagoško akademijo, diplomirala 88 rednih 'i?1 90 izrednih študentov, 10 pa ? Je takih, ki so diplomirah tudi vjz tretjega predmeta, tako da iahko poučujejo v šolah kar tri Predmete. Na letošnji sloves-nosti so dali priznanja 19 red- - aini in 17 izrednim študentom, - najboljšim lanskoletnim diplo-< 'aantom. V šestih letih je diplo- miralo na tej šoli kar 927 štu-^Identov. ( Ta številka je tem bolj po-jaiembna, če vemo, v kakšnih -Pagojih je začela delati ta šola: J aeprimemi prostori, neurejeni j kabineti itn. Ugotavljajo pa, da e ! s° se v zadnjih osmih letih raz-| niere precej izboljšale: peda-‘ akademija ima urejene Kabinete za matematiko in 'iziko, specialno pedagogiko, je-jzikovni laboratorij, tehnično >jo in biologijo, urejajo pa Kabinete za kemijo, geografijo •dr. Na pedagoški akademiji pri-(ujejo, da bodo imeli v nekaj j Jetih urejen tudi didaktični ka-a j brnet in kabinete vseh drugih j Predmetov in da bo tako po-J stala pedagoška akademija v res-aici baza za strokovno iz-Izpolnjevanje učiteljev osnov-aih šol. Vse večje zahteve po izobraževanju pa teijajo, da odpira pedagoška akademija tudi oddelke za nove profile pedagoških delavcev: za domske vzgojitelje, vzgojitelje v predšolskih ustanovah itn., vse bolj aktualno pa je tudi vprašanje usposabljanja strokovnih učiteljev. Te podatke nam je v uvodnem nagovoru povedal direktor ljubljanske pedagoške akademije prof. Branko Božič, ki je v svoji čestitki diplomantom dejal: — Diploma naj ne bo slovo od pedagoške akademije: odpira naj možnosti za nadaljnje sodelovanje z našo šolo, hkrati pa naj spodbuja k poglobljenemu pedagoškemu delu in strokovnemu izpopolnjevanju. Slovesnosti pedagoške akademije se je udeležil tudi predsednik prosvetno-kultumega zbora republiške skupščine Miloš Poljanšek. Opozoril je na novo, drugačno vrednotenje učiteljevega dela v naši družbi in dejal, da postaja to delo vse bolj priznano, hkrati pa tudi zahtevnejše. In dalje: — Živimo v času, ko mora posameznik hitreje premostiti vrzeli v znanju, zato je pri nas nenehno aktualen boj za sodobno šolo; za šolo, katere uspehi se bodo zrcalili v življenju in sposobnosti naših ljudi. Šolska idiličnost, o kateri tolikokrat beremo, je dokončno pokopana. V ospredje stopata razgledanost in posluh za mladega človeka, ki ga je treba usmeriti tako, da bo sposoben premagovati težave, da se bo znal sam izobraževati. Enkratno učenje, kakršno je bilo še do včeraj dovolj, danes več ne zadošča: izobraževanje postaja trajno, nenehno delo. Pedagoško delo pa je eno tistih napornih opravil, ki so ga nekateri prav zaradi težavnosti ogibajo, drugi pa ste nanj ponosni. % Uspehi učencev pa so hkrati tudi uspeh profesorjev, potrdilo njihovega strokovnega znanja, pravilnosti metodskega in pedagoškega prijema in dokaz nji- hove osebne zavzetosti in predanosti poklicu. Tako je dejala prof. Fedora Umekova in nam predstavila letošnje nagrajene profesorje: ing. Jakico Acetto, Franca Plevnika, Olgo Strle, Janeza Tomšiča, Franceta Uršiča, dr. Antona Polenca in računovodkinje Jasno Belopavlovič. Nagrajene profesorje vam bomo podrobneje predstavih v prihodnji številki našega časopisa. MARJANA KUNEJ Vzgoja na rešetu Pripravljajo sejo CK ZKS o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja Vzgoja in izobraževanje sta tako s strokovnega kot z idej-no-političnega vidika eno izmed osrednjih vprašanj pri načrtovanju našega razvoja. S tega vidika je še kako razumljivo, da posveča tem vprašanjem tudi centralni komite ZKS veliko pozornost. Predvideno je, da bo o idejnopolitičnih vprašanjih vzgoje in izobraževanja razpravljal v kratkem. Dosedanje razprave in priprave na ta plenum kažejo, da naj bi bile poglavitne naslednje teme: vzgojna funkcija šole, družbenoekonomski odnosi na področju vzgoje in izobraževanja, sistemska vprašanja vzgojnoizobraževalnega področja ter kadrovski problemi na tem področju. Takšna je usmeritev tez za sejo CK, ki jih je pripravila komisija CK za družbenopolitična in idejna vpra- šanja znanosti in prosvete ter za idejnopolitično usposabljanje komunistov. ^ Iz vzdušja, kakršno je prevladovalo na zadnji seji omenjene komisije, je mogoče pričakovati, da utegne dati plenum CK precejšen poudarek idejnemu in vzgojnemu vidiku naše šole. Ta usmeritev razprave na CK bi prav gotovo zbudila izredno pozornost in temu primeren odmev. Kajti vprašanji sta za naše današnje šolske razmere kar se da aktualni in zato je več kot potrebno, da tudi politični forum pove o tem svojo besedo in tako po svoje pripomore, da bomo vprašanja vzgoje in idejnosti pouka naposled začeli obravnavati v našem .šolstvu bolj živo in boij odzivno na današnje potrebe, kakor pa se to mnogokrat dogaja zdaj. JANKO SVETINA DRUGA PLAT ZVONA Pred sklepom I. šolskega polletja je DELO prineslo razmeroma vznemirljiv članek, čigar obtožujoča nota dobiva še poseben poudarek v sedanjih družbenoekonomskih okoliščinah. Zato imamo učitelji kot prizadeti tudi razlog, da nanj reagiramo v mejah poštene in pravične obrambe. Citirani članek je miselno razširjeno poročilo o seji strokovnega sveta republiškega zavoda za šolstvo ob pretresanju novega učnega načrta za pouk družbene ureditve SFRJ. V razpravi je dr. Vlado Schmidt opozoril na posebne vrste nemir, napetost in razočaranje med Dežela kranjska nima Iepš’ga kraja ko je z okol’šč’no ta, podoba raja šolsko mladino kot posledico neobjektivnega, idealiziranega prikazovanja naše stvarnosti ter izmikanja učiteljev od obveznosti, v zavesti učencev razvijati kritični pogled na dogajanje okrog sebe. J. Svetina povzema, da zavestna abstinenca in nevtralizacija mnogih učiteljev vidno pomagata k negativnim pojavom v šoli, kakor nezaupanje in prezir do učiteljev, ignoriranje pouka itd. Priznava, da so učitelji, ki polnokrvno opravljajo svojo nalogo in se ne boje še tako izzivalnih vprašanj iz razreda; le žal, pravi, da je takih vehko premalo, posebno ob še zmeraj veljavnem reku, da z učiteljem šola stoji in pade. —Smešno bi bilo, če bi skušah opisani pojav zanikovati ali celo iskati zanj sokrivca le zato, da bi bila naša krivda manjša. Prav tako nesmiselno pa bi bilo molčati, če imamo k temu kaj pripomniti. Vsem staršem je znano, da z najpreprostejšimi pojmi tega učnega področja pričenjamo že v prvih razredih osnovne šole. Otrokom je treba tako dosežene rezultate kakor žlahtne dlje sociahstične prihodnosti motivirati kot radovoljni imperativ, kot častno obvezo družbene skupnosti. In nedvomno tudi zato, da bi teh lepih ciljev ne zgubih izpred oči, o njih govorimo bolj optimistično, kakor bi smeh, čeprav je med našimi proizvajalci vse premalo takih, ki se na svojih mestih zavestno in pošteno prizadevajo, da bi se jim čim hitreje pribh-žali. Ta svetla podoba prihodnosti, na nižji stopnji še nekritično vkomponirana v miselno-čustveno slikovitost šolaija, se organsko razrašča tudi v obdobju njegovega kritičnega realizma in je kajpada potrebna že ( Nadaljevanje na 4. strani) Prešernu bodi položeno! Nekoč sem ujela na uho, da Zvitorepec vzdržuje Naše razglede. Mogoče je to napihnjena laž, a bojim se, da je čista resnica. Slika naše kulturne zrelosti? Mislim, da jedkanica. Kaj bere zlata mladina? Nedolžna dobrotnega hranitelja Naših razgledov (mnogi učitelji pa NR ne), srednje-nedolžna Adama, unti-nedolžna pa že čuti pomanjkanje sebi primernega čtiva. Kaj bere učitelj? Moral bi vse, pa nima časa. Na poti skozi veleprestolnice in provincialna mesteca (kadar ga vlačijo na strokovna izpopolnjevanja in seminarje ali kadar gre sam od sebe v kino) ošine izložbe založb in poboža z očmi pisani kiosk, postoji, pobrska po žepu in se odloči. Priseže, da bi rad kupil vso knjigarno, če bi le mogel - knjige so včasih 'uporabne celo za okras. Mladim ne čuti žive nuje,?da bi si kulturo naročala na dom, meni in mojim kolegom tja dol do zadnje slovenske postojanke pa jo prinese poštar prav pred fotelj. Enim v obliki časopisov, drugim v oblila revij. Ob letu je treba udobje drago plačati. Zamegli se ti, ko zveš, koliko prosvetnih delavcev ne ve, da izhaja pod slovenskim soncem tudi Knjiga, publikacija, ki jo vsak državljan lahko dobi -zastonj! In da so celo taki, ki zanjo vedo, pa se jim ne ljubi, da bi jo brali. Imamo tudi samoupravno družbo in vedno več besed o nekakih kulturnih potrebah. Mogoče se pa stvari vseeno obračajo na bolje? Kdo pa vrti to težko, veliko mlinsko kolo? Se bo celo to kdaj zgodilo, da se bo našlo m kupe denarja za rojstvo in dolgo življenje novih kulturnih in znanstvenih revij? In to, da se bo ljuba mladina naveličala žvečiti Čik pa da bo učitelj začutil večjo dolžnost do dela? Rib’čev Frence, zdaj si že tako dolgo mrtev, da ti nobena huda stvar ne more več do živega. Prosi zame pred nebeškim tronom. Saj upam, da se sam ne vicaš več. Nekateri mislijo, da jim kratim svetost. Na slovenski kulturni praznik se ti skesam, da sem tudi jaz slab učitelj. Sinoči nisem brala tvojih poezij. Oči so mi padle na kiosk. Na Adama, na Cik in Zvitorepca. Potem se mi je stemnilo. Zares sem slšba. BERTA GOLOB Berite svoj list! ,,Prosvetni delavec11 vam prinaša poleg strokovnih člankov tudi objave republiškega sekretariata za prosveto in kulturo, prilogo Radio in šola in Filmske beležke. Za vse naročnike izhajajo brezplačni nasveti, brezplačno vam objavljamo oglase za obletnice matur in diplom. Dvakrat na leto prinese ,.Prosvetni delavec11 razpise vseh prostih delovnih mest v prosvetni službi. Vse to dobite v ,prosvetnem delavcu11 za ceno 20 N-dinaijev. IV. kongres psihologov bo v Sloveniji Ko smo pred nekaj več kot desetimi leti ustanavljali Društvo psihologov na Slovenskem, se je zbrala peščica psihologov, ki so začeli pri nas orati ledino tudi na področju uporabne psihologije. Na občnem zboru dne 15. 1. 1971 jih je bilo že okrog 100, čeprav se ga niso udeležili niti vsi tisti, ki delajo po raznih ustanovah, zavodih, podjetjih, inštitucijah ipd. Danes se združujejo slovenski psihologi, ki so člani našega društva, po sekcijah, kot je npr. sekcija kliničnih, šolskih, indu-strijskih psihologov idr. Vključujejo se v razne službe in postajajo pomemben dejavnik v proizvodnji, šolstvu, socialnih službah, v zdravstvu, v javnem življenju ipd. Seveda je to povsem mlad poklic, ki si v raznih situacijah mnogokje šele ustvarja svojo podobo, išče poti in delovne metode in se bolj ali manj uspešno vključuje v družbeno življenje. Na občnem, zboru so po uvodnih formalnostih in poročilih, kakršna so v navadi na takšnih sestankih, ter po izvolitvi novega upravnega in nadzornega odbora govorili predvsem o IV. kongresu psihologov SFRJ, katerega organizator je slovensko psihološko društvo in ki bo v dneh od 6. do 9. oktobra 1971 na Bledu. Zadnji, to je III. kongres jugoslovanskih psihologov, so organizirali srbski psihologi pred štirimi leti v Beogradu. Člani kongresnega odbora so slovenski psihologi: predsednik dr. Vid Pečjak, generalni sekretar Andrej Dolinar, blagajnik dr. Miran Cuk, referent za program, Janez Musek ter člani Marko Polič, Nevenka Sadar, Tatjana Lamovec, Tine Bratina ter kot zastopnik slovenskega društva Bernard Stritih. O kongresu na Bledu je poročal predsednik kongresnega odbora dr. Vid Pečjak. V navedenih dneh bodo delale štiri strokovne sekcije in simpoziji. Na programu so naslednje teme: industrijska psihologija, šolsko učenje, psihologija reklame, psihologija delinkventnosti, grupna dinamika, psihofarma-kologija, kreativno mišljenje, sodobne smeri v psihoanalizi, hipnotični pojavi, psihodiagno-stika, socializacija osebnosti, razvoj kognitivnih procesov, stališča, uporabljanje kompju-terjev v psiholoških raziskovanjih, človekova simbolika in dve razpravi za okroglo mizo. Na kongresu sta predvideni tudi najmanj dve plenarni predavanji. Navedena problematika bo seveda obravnavana in realizirana, če bodo prispeli ustrezni referati. Nekateri znanstveniki iz Beograda in Zagreba, tudi iz Ljubljane so svoje prispevke oziroma teme že prijavili, poudariti pa je treba, da je skrajni rok za prijavo referatov 28. februar 1971. V razpravi za okroglo mizo nameravajo obravnavati aplikativno psihologijo v naši družbeni stvarnosti ter interdisciplinarni pristop k psihologiji. Datum za navedeni IV. kongres jugoslovanskih psihologov je bil določen za dneve od 6. do 9. oktobra t. 1. in so vabila že razposlana. Verjetno ne bo motilo, če bo v istih dneh na Bledu tudi mednarodni kongres zdravnikov. V primeru kakšnih pomembnejših sprememb bomo našo javnost pravočasno obvestili. Kef pričakujemo iz vse Jugoslavije v lepih jesenskih oktobrskih dneh veliko udeležbo, pač moramo računati s številom prenočišč v našem najlepšem gorenjskem letovišču. Predviden je tudi ustrezni rekreativni program, med drugim ekskurzija na Koroško in v severno Italijo, zaradi česar je nujno, da prinesejo udeleženci s seboj potne liste. Po obširnejši razpravi o nadaljnjih nalogah društva v okviru društvene dejavnosti, v kateri so razpravljavci sprožih vprašanje osnovne prakse ter strokovnega izpita psihologov, je sledilo še strokovno predavanje „Teorija in praksa v psihološkem delu", ki je razčistilo nekatere aktualnejše probleme iz našega vsakdanjega življenja. Letošnje leto slovenskih psihologov bo potekalo vsekakor v znamenju priprav na IV. kongres. Ni dvoma, da si bo vsa slovenska javnost prizadevala, da bo ta manifestacija na naših tleh potekla vsestransko uspešno in zadovoljivo. ALBIN PODJAVORŠEK Kdo je to, kreativni učitelj? To je: - oseba s primarno podobo (modelom) v sebi, ki usmerja njeno mišljenje in ravnanje; - oseba, ki samo sebe sprejema trdno, natančno in realistično ter polno izrablja svoj potencial; - oseba, ki sprejema druge ljudi, je občutljiva do njih ter reagira na nove ideje in dogodke; - oseba, ki ima v negotovosti občutek trdnosti in ki tolerira dvoumnosti; - oseba, ki je učenec. MARGARET LINDSEV KOLIKO »ZVEZNEGA« ŠOLSTVA Komisija slovenske skupščine se zavzema, da bi ga ne bilo skoraj nič Komisija slovenske skupščine se zavzema, da bi ga ne bilo skoraj nič. Razprave o prenosu precejšnjega dela dosedanjih zveznih pristojnosti na republike in procesi, ki so s tem povezani, so močno okrepili že precej stare težnje, da bi kulturnoprosvetno dejavnost čimbolj prenesli v pristojnost republik. Na tem področju družbene dejavnosti so namreč med posameznimi republikami vehke razlike in posebnosti, ki pa jih spričo sedanje zvezne zakonodaje za sedaj, v marsičem skoraj ni bilo mogoče prilagoditi rasničnim potrebam republik ter avtonomnih pokrajin. Zato si skoraj povsod prizadevajo, da postane to področje s spremembo zvezne ustave skoraj v celoti samoupravna pristojnost republik in avtonomnih pokrajin in da bi nekatera skupna vprašanja uredili naknadno. V zvezi s temi pripravami je strokovna služba zvezne skupščine pripravila elaborat, ki obravnava revizijo zvezne zakonodaje na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Ta elaborat so obravnavale ustrezne skupine ljudi v vseh republikah in dale nanj pripombe. V Sloveniji je to delo opravila posebna komisija slovenske skupščine za revizijo zakonov s področja vzgoje in izobraževanja, znanosti ter kulture. Svoje mnenje je prej, preden gaje posredovala naprej, poslala v obravnavo pristojnim republiškim družbenopolitičnim in strokovnim institucijam. Mnenje skupščinske komisije — podprli so ga tudi vsi vprašani — je, da je treba to področje v načelu obravnavati kot pod- ročje republiške zakonodaje. Ni potrebe, da bi federacija izdajala za to področje tako imenovane splošne zakone. So pa seveda nekatera vprašanja, kijih bo kljub splošnemu načelu potrebno urediti enotno za vso Jugoslavijo. Mnenje komisije je, da bi nekatera izmed takih skupnih vprašanj lahko uredile same republike tudi na podlagi medsebojnega dogovora. Nekatere izjeme pa bi uredili tudi z zakonom. Ko je komisija slovenske skupščine obravnavala ta vprašanja, je menila, da bi morali v zveznem merilu obravnavati s teh vidikov ne samo zakone in predpise, ki neposredno zadevajo področje izobraževanja in vzgoje, znanosti ter kulture, temveč tudi tiste zvezne akte, ki na to dejavnost vplivajo neposredno (financiranje, delovna razmerja in civilno pravo). Komisija je razen splošnih stališč povedala tudi konkretno mnenje k posameznim zadnjim zveznim zakonom in predpisom. Tako je, na primer, menila, naj bi 'čimprej odpravili zvezni splošni zakon o šolstvu in zvezni splošni zakon o finančnih sredstvih za vzgojo in izobraževanje. Menila pa je, da bi bilo ob tem treba med drugim še naprej enotno urejati vprašanja, kot so veljavnost šolskih spričeval, svoboden prestop v katero koli šolo v Jugoslaviji vsaj med obveznim šolanjem, splošno šolsko statistiko, šolstvo JLA, priznavanje v tujini pridobljenih spričeval itd. S takimi merih je komisija obravnavala tudi sedanje zvezne akte s področja znanosti in kulture. J. S. POGLED SKOZI ŠOLSKO OKNO Za boljše odnose Zvoni. Razrednik se je namenil v svoj razred. Zadnjič v tem polletju. Učenci so nenavadno mirni, celo preveč mirni. Vstopi. Učenci vstanejo in spet sedejo. Razrednik položi spričevala na mizo in začne: ,Dragi učenci! Spet smo zaključili eno obdobje v vašem življenju. Delali ste nekateri bolje, drugi slabše in za to delo boste danes dobili spričevala. Kakor in kolikor je kdo zaslužil. . .“ Besede, lepo izbrane, tečejo in tečejo, tako da bi učenci najrajši videli, da bi čimprej končal. Toda razrednik nadaljuje: „Seveda moram nekatere opozoriti, nekatere, ki so med urami nemirni, nekatere, ki so predrzni, ki radi odgovarjajo tovarišem in tovarišicam učiteljicam. Med tem delom ,,govora" ah ,,pridige" nekdo vzdigne roko in razrednik da znamenje, da Irena pove, kar jo teži. ,.Vedno smo vsega krivi samo mi!" pove bolj glasno kot ponavadi. „Tudi mi bi radi povedali, zakaj smo takšni. Zmenili smo se, da odkrito povemo," pravi Jernej, predsednik razredne skupnosti. ,JMo, kar povejte, kaj vas teži," reče razrednik in njegov glas zveni bolj naravno in lepše kot pri ,,pridigi". ,povejte" je dejal še enkrat. Ponovno vstane Irena: ,.Tovariš, ali je to prav, da nekateri izmed tovarišev učiteljev radi udarijo. Posebno fantje večkrat dobijo klofute . . .“ Seveda razrednik ne more reči, da je prav. Tedaj vstane Franci: ,,Tudi pri ocenjevanju niso enaki do vseh. Če jaz ne znam, dobim minus ali pa kar nezadostno za eno vprašanje, če ne zna Judita (odlična učenka) ne dobi slabe ocene." ..Tovariš razrednik", pravi Nežka, ,/neni ni všeč, če nam tovariš ali tovarišica reče, da smo voli, gnoj, koze, butare. Ne, to mi res ni všeč. Vsi se ne moremo učiti enako lahko, pa vendar za to še nismo gnoj,butara .. .“ Razrednik skuša omiliti nekatere pripombe: .JVlorda je bilo rečeno v šah, morda v jezi, morda . . .“ Hitro se nekdo ujezi: ,Ne v jezi in ne za šalo. Za nas je to zares." Oglasi se Tinče: Tudi mi ni všeč, če dobim zaradi nemirnosti nezadostno in ne zaradi neznanja. Če pa je kak odličnjak nemiren, ne dobi minusa ali nezadostne ocene. Če pa ga kdo opozori na to, se tovariš ujezi in ga zapiše v dnevnik." ,,Tovariš razrednik, ali nas niste vedno učili, naj odkrito povemo, če nas kaj moti? “ Da, seveda, to jih je učil in jih s tem spravil v težavo, kajti nekaterim ni do tako lepe značajske lastnosti kot je odkritost. Več jim je do tega, da vedno obvelja samo tisto, kar se zdi njim prav. Razrednik poskuša odgovoriti na vsa vprašanja kar se da pravično do učiteljev in do učencev. Potem razdeli spričevala, jim zaželi prijetne počitnice in oddide. Pot do zbornice mu je težka. Razmišlja o tem, da so ga učenci opomnili na nekatere nepravilnosti. Najbolje bo, če bo kolegom to odkrito povedal. Bodo razumeli, da hoče samo opozoriti, samo želeti boljše odnose. To bo v korist vsem učiteljem in šoh. Bodo razumeli? In stopi v zbornico. Trikrat kaznovan Mlada tovarišica, vsak čas bo profesorica, seje razvnela, ko mi je pripovedovala o inšpekciji; prišla je tovarišica ravnateljica. - Kako ste se odrezah? jo vprašam. — Imenitno. Steklo je kot po maslu. Ob koncu ure mi je ravnateljica dejala: - Mlada tovarišica, kar tako naprej in zgodilo sejro, da se vaše ime zlije v prvino, ki nosi zavidljiv naslov: ZASLUŽNI PEDAGOG. Povsem mlada tovarišica malce pomisli, nato zavzdihne. Zamenjam avto za enakovreden ideal. Ponudbe pod NUJNO! Rada bi vas spomnila na neko TV reportažo - žal sem pozabila naslov. Sicer pa ni važen Zapomnila pa sem si vsebino - ker mi je pustila v ustih grenak okus, v duši pa žalost in začudenje. Reporter se je pogovarjal z mladino. Vpraševal je vse po vrsti: „Kakšen je vaš ideal? “ Čutiti je bilo, da reportaža ni bila pripravljena, ker so odgovori - v kolikor niso bili izraženi v skromni pantomimi - bili spontani. Od vseh vprašanih sta dva mladinca odgovorila z besedo: „Mir. “Eden pa je odgovoril: „Ples. “ Ostali so zmigovali z rameni ali se zmedeno smehljali. Najbolj so mi ostale v spominu njihove oči: bile so hladne in prazne. Sprožil se mi je plaz misli. Ali je mogoče, da niso razumeli vprašanj, oziroma besede ,,ideal“? Težko verjetno. Torej - kaj? Ali res današnji mladi človek nima nobenega ideala? Če ga nima - kdo je temu kriv? Mar nas ne obtožujejo te samotne oči, da so nam preveč verjeli in da so jih naša dejanja razočarala? Okrog njihovega otroštva smo spletli gnezdo lepih besed in snobizma, nato smo jih posadili v mehak naslonjač brezdelja in neodgovornosti z željo, „da bi jim bilo lepše, kot je bilo nam". Še dalje smo šli: namesto ljubezni in razsodnega prijateljstva smo jim dajali denarja, da bi pomirili svojo vest. Naredili smo iz njih trote. Danes pa ugotavljamo, da nič ne veljajo, da so slabi Nenadoma smo se povzdignili na raven nezmotljivih razsojevalcev, ki so ustvarili vse, kar danes imamo - zdaj pa lahko za to nekaj zahtevajo. No, pomislimo malo, koliko nas je nad 25 let starih, ki so ostali v duši Don Kihati, kateri so družbi tako zelo potrebni. Še Hamletov skoraj ni več med nami. Ostajamo v veliki večini le Molierovi Skopuhi ali pa Oblomovi. Kaj nas je tako zaslepilo, da smo hiteli le za denarjem in morda še za oblastjo in častjo - spotoma pa izgubili ideale? Zdaj jih zahtevamo od naše mladine - kajti mi smo jih v njihovih letih imeli! Trdno upamo, da kljub ugotovitvam televizijske oddaje ni prav veliko mladine brez idealov, kajti mladina je v bistvu dobra. Treba je le po lastnih stopinjah nazaj do njihovega srca. Naši mladi ljudje bodo kmalu - kot smo mi pred leti - prevzemali nase odgovornost, izbirali poklice in si ustvarjali družine. Težko bo šlo brez idealov. Jim ne bi poskusili pomagati? Ne bi poiskali lastne ideale? Ideali so morda res utopija - toda boj za to, da jih dosežemo, daje življenju smisel in vrednost. 1 V 4 v. Nagel napredek je zastrupil vse: tehnika zastruplja ozračje, udobje zastruplja nas - mi pa zastrupljamo mladino. Poskusimo ozdraviti najprej sebe: Zamenjajmo svojo pridobitnost za dobri stari ideal ustaljenosti v svojih zahtevah; za ideal ljubezni do dela; za ideal odgovornosti do življenja. Mladost se bo vračala v nas same in nam pomagala, da bomo sposobni skupaj z našo mladino najti ideale zase in zanjo. TEA DOMINKO \ tale K šanj slov Kur daj: C Dragi naročniki »Prosvetnega delavca«! s Ves hik posr vsto Kadarkoli prejmete list in ga prebirate, pomislite, daje za PalV0®1 za tisk in za honorarje potreben denar. Zato vas prosimo, čim p’| - poravnajte naročnino! S tem nam boste prihranili dosti skrbi. , . j UREDNIŠTVO IN UPRAV*111' _ po nastopu se je zavozlalo. Komaj sedemnajst učencev in* §, In tokrat eden manjka. Ravnateljica pregleduje ,,imenik učendSp0 in se ustavi pri učencu, ki manjka. Šest neupravičenih zamud! tisti - Tovarišica, kaj boste s tem otrokom storili? gosp Ravnateljica me je spravila v zadrego. Kaj pa naj storim z flToli kom, ko zanj ne vem, kje je doma in počemu teh šest neupjJMiie čenih zamud. Vedno je prinesel kar čedno napisano opraviči Spoštovana gospodična profesorica, Marko je pomagal spravili krompir. Ah pa: Oprostite, Marko je pomagal sušiti otavo. In T Oprostite, razen mene je Marko najmočnejša delovna sila pri l',0 ^ Pomagal je gnati bika na odkup. Itd. harv - Kaj bom z Markom storila? Tovarišica ravnateljica, odlčL^ povem - ne vem. V razredu je priden, prizadeven, nikdar gaj|Ust opominjam. beli] - Mlada tovarišica — vedenje prav dobro! Tako zahteva zabilo V našem pravilniku piše: Pet neupravičenih zamud — vedenje p dobro. To že vrabci čivkajo, vi pa si s takimi problemi belite Poslušajte, nek red pa mora biti! In zdaj jaz sprašujem mlado tovarišico: „Pa ste bih kdaj na už _ če vem domu? Najbrž ne. Pravite, da je Marko priden, prizade', 5 učenec, vi pa ga boste kaznovah. Dah mu boste vedenje f Par dobro. Zato ker je šestkrat manjkal, ker je doma poleg očeta ^ 0 gibčnejša delovna sila, zato ker ima vedno lepo spisane doni' vaje in še zato, ker je v razredu delaven in miren, ker ima lep od11^ do vas in šole, ker si prizadeva vzljubiti zemljo in delo na njef U je njegova šolska torba v najlepšem redu. ker na cesti lep°!Srne zdravlja; skratka zato, ker je v razredu med najboljšimi. Sem PSy: povedal? “ ■ ..kaj' Lepo ste povedali. Tako tudi jaz mislim. Ne poznate ravnateljice. Stroga, neizprosna je. Tak je ZAKON, tak je naš VILNIK! bo name kričala. 0SQj - In kaj boste štorih vi, prihodnja profesorica? ijani Vidim solze v očeh, njen glas je mehak, zavit v globoka čusl , - V izkaz bom zapisala: VEDENJE ODLIČNO. Veste, saj otrok tako rekoč trikrat kaznovan. Pa naj meni dajo tisto — P*1 DOBRO!? JZ rd hah; n SLOVENSKA BESEDA V LETU 1971 Slovenci še nismo dognali, kaj je to — knjiga Kulturni prazniki niso športne prireditve, zato jih praznujemo brez fanfar in pokroviteljev. Gotovo pa so imenitna priložnost za pisanje uvodnikov in pogovorov. Na primer: za pogovor o slovenski besedi. Kako seji godi v letu 1971? 1 Kdaj je v naših šolah slovenska beseda beseda praznika? ^ Kolikšna je moč domačega berila: kaj učenec z njim pridobi, * koliko prispeva k njegovemu razumevanju življanja? I ^ Vemo, da šolarji radi berejo. Kako pa je z domačim branjem - ga imajo radi ali pa je zgolj nujno zlo? Ali menite, da najdejo otroci pri pripravljanju obveznega be-4 rila vsaj del tistega zadoščenja kot pri uspešno napisanem prostem spisu? ff Če bi lahko po svoje krojili pouk slovenščine — kako bi ^ poučevali? f. Ali ste še vedno prepričani, da je knjiga človeku najboljša j " prijateljica? NA VPRAŠANJA ODGOVARJAJO PROFESORJI: ALBERT PAPLER, BERTA GOLOBOVA IN TONE PARTLJIČ. Albert Papler: h i n 7 9 V pavzah. Učiteljem in učencem. Za razlago tega „praznika“ pa tale prizor: Kulturnik iz leta 1971: „Tovariš Cankar! Bi nam hoteli po vprašanju jezika subjektivno iznesti komentar o adekvatnem profilu slovenščine, če je in ako je po aspektu, ki je prezenten iz vašega Kurenta, dejansko še podano tretiranje v smislu perspektive citata, da je slovenska beseda nekje beseda praznika? “ Cankar, 95 let star, drugič umre. Mnogi ne doumejo zakaj. Prvo obvezno domače branje sem dobil, ko sem imel trinajst let. 6s razred je moral posebej, popoldne v dijaško knjižnico. Razred-je dodeljeval knjige po abecedi naših priimkov, vstopali smo < | P^niič. Čim bolj debelo knjigo je prinesel kdo na hodnik, tem ' • DolJ smo se mu škodoželjno smejali. Prišel sem na vrsto; plaho sem vstoPil> smeh me je dušil. Razrednik me je premeril iznad očal, papPOgrabil srednje tenko knjigo, vse vpisal in rekel: „Na, nepridiprav! m pf0 Je Kresalo duhov, knjiga. Spisal jo je genij, bral jo bo butec.“ redno natanko in z veseljem sem knjigo prebral, tudi vsebino sem 'Pisal. A kaj, ko se pa pišem na P, in je do konca leta prišel na vrsto K! Tako sem si nekatere osnove za razumevanje življenja dolarji imajo domače branje zelo radi, če ga smejo izbirati sami. ■j opominjam se svojega sošolca, pozneje profesorja. Kujon je prodal ustih svojih 20.000 milj pod morjem tri leta trikrat po vrsti! Ali pa jospa, ki je podedovala po umrli teti učiteljici obnovo Onjegina! u §a Je Pove da jo še zdaj kličemo Tatjana, čeprav je Lvdčrlena- ravl]4 )rj )i Tam, kjer sem drgnil šolske klopi, so se vselej povzdignili tisti, ki imeli obvezno branje lepo ilustrirano. Kolikšno zadoščenje v teh jdk' rv'cah, suhih in mokrih, pa v motivih: rožice, ptičice, kozolec, r ga^k^ca, čolnič bliz Triglava itd.! Na dijaškem trgu so bile lepo jlustirrane obnove vselej dražje. Za obnovo Jurija Kozjaka z de-Patrom in s tremi kosmatimi Turki sem dobil kovača, kar je rje p^10 takrat dovolj za trikrat v kino. e gls'5 a uč! Vsi, ki so me poučevah, so krojih slovenščino po svoje. Takole je radet0 ^0: učitelj A nas je pretepel, če smo rekli, da je prešvican je fy a,11Pet žajfa. Učitelj B nas je pojugoslavljal in je opetovano pušil eta r^utke. Pod učiteljem C smo zastonj kupili čitanko, ker smo brali ioi11^!0 Angelček pa Vrtec, učitelj Č pa sploh ni imel časa, da bi nas p odpcm ker je za katedrom pisal znanstvene razprave o pedagogiki. ijejiL Bokane spomine imam na gimnazijo. V vsej višji Prešerna sploh sP0SmIri0 0'Dravnavalr» ker po učnem načrtu ni prišel na vrsto. Zato n n fsaiCm° sklepati, da so že takrat znali ravnati z učnimi načrti kot kanJa z mehom. Najbolj srčkan je,bil blagi profesor Kobal, Ganite * rJ£y nasprotnik. Prišel je v razred, se postavil ob kateder in ašPf23^1:. l 'Pentium absolutum, Jupiter govori! Nehajte prežvekovati, i- Ju9e (slanike) in razpočnice (žemlje) pod klop, kajti predstav-čust^m vam Cankarja!" saj b' ls°ko nad glavo je dvignil roman Tujci in ga nekje odprl, da pg ° videli, kako je ves z raznimi barvami podčrtan. j ,.r sem z ravnilcem modro podčrtal, je spisal rahlo vinski, kar Aahh*1"’ P0?0^101113 vinski, kar z rumenim, je pa kajpak prepisal, Tudi jaz sem krojil vse ure v razredih po svoje. Lažem! Trinajst se mi jih je popakedralo, ker sem imel v razredu inšpektorja. 6 Katera knjiga pa, prosim, Biblija, Kapital ah Švejk? Vedeti je tudi treba, da Slovenci še nismo doganli, kaj je to — knjiga. Poznam nekatere, ki so jih spisali, eno ah več, pa jih Društvo slovenskih književnikov noče medse. ^ Berta Golob: Kadar odpade kaka ura pouka. (Samo ne telovadba!) 2 Z domačim čtivom slovenski šolar najbolj temeljito poglablja znanje. Skromen primer: Jurija Kozjaka mu prvikrat preberejo v četrtem razredu. Cez dve leti začuti slavist litaramozgodovinskO strast prav do Jurija Kozjaka. Ko se navadni učenec prerodi v dijaka kake zahtevne srednje šole, mu za domače branje še enkrat naJože istega Kozjaka. Po temeljitem študiju le rekdokdo ne ve, da je to delo napisal znani slovenski partizanski pisatelj. Da čtivo ne bi prispevalo k razumevanju življenja? „Hiša je cesarska," je označil Kocmur starejši navadni arest. Ko potem učenec prebere v časopisu, da so delavci „prekinili delo", ve, da so stavkali. 3 Ni nujno zlo. Je prava potreba. Doma pod knjigo obveznega čtiva nemoteno študirajo znanstveno pornografijo in pornografsko znanost, v šoli pa pomagajo organizirati uro sokratskega razgovora o položaju slovenske kulture - s tožbami, da knjige v nobeni knjižnici niso mogli dobiti. 4 Seveda ga najdejo, če je le učitelj toliko dober pedagog, da daje za spisne naloge take naslove, s katerimi učenec ne ve kaj početi. Obvezno čtivo je na vrsti približno vsake kvatre. Ko učenec od-žebra (pismeno!) nekaj vprašanj o tem, kdo daje glavna oseba in kakove da so njene lastnosti, pa še, kakšne so njegove kritične misli o prebrani knjigi in ko doda tisto najpotrebnejše o stilu, res že lahko čuti zadoščenje. Saj je naredil vse lepo in prav: tehtne lastne misli je prepisal iz čudežno ohranjenega zvezka svojega očija. Zvezek pa je bil iz tistih časov, ko je bil njun učitelj še mlad. 5 Bog pomagaj, sodobno! Ne bi več analizirali. Raje bi maškara-dili. Osip ne bi bil več slovenski problem. 6 Privatno sploh nisem bila nikoli takih misli. Javno pa še vedno govorim proti prepričanju. Za pomiritev vesti uporabljam pomanj-ševalnico. Učenci z nadpoprečnim IQ morda razumejo, da je vsakomur najboljša prijateljica knjižica iz Jugobanke in da celo v tisti ni vse tako res, kot v njej piše. j Tone Partljič: Neresen odgovor: Med prazniki in počitnicami, ko je na šoh vse tiho. Resen odgovor: Na steni razreda, kjer poučujem, je m veliko napisano: „slovenska beseda je beseda praznika'1. Včasih se mi je ob znanem Cankarjevem slavospevu milo storilo, danes pa mu ne verjamem več. Beseda je pač sredstvo sporazumevanja. Če govorimo praznično (čestitke, govori, patos) in če beremo poezijo (pa še to ne vsako), je pač beseda praznika. Ponavadi pa je delovna komunikacija, kadar pač delamo in se pogovarjamo. Lahko pa je tudi kaj povsem drugega, zakaj bi se sicer ljudje m sodišču tožili zaradi ,,raz-žaljenja" časti. Sicer pa preberimo kako polemiko (tudi Cankarjevo) med slovenskimi pisatelji in hitro bomo spoznali, da ne gre za besedo praznika. Stroj je sredstvo, beseda je sredstvo, včasih celo človek.. . 2 Neresen odgovor: Morda pa je življenje tisto, ki nas uči brati knjige in ne nasprotno. Resen odgovor: Učenca radi precenjujemo. Ne smemo pozabiti, da večkrat tudi branje šteje za neprijetno delovno obveznost. In ali je pri dvanajstih in celo štirinajstih letih sposoben „razumeti“ življenje? Jaz ga, bogme, še zdaj ne razumem. Razumevanje knjig, torej življenja, kakor pravite, je zelo odvisno od starostne in čustvene situacije učenca. Knjigo dojema skozi sebe, se z njo identificira. 3 Neresen odgovor: Rad pijem pivo. Toda, če bi me zaposlila tovarna piva — recimo Union, bi verjetno čez kak mesec ah dva že kislo gledal, ko bi moral vsako jutro recimo, izpiti tri steklenice. Sploh, če bi se zavedal, da bom sicer dobil manj plače. Resen odgovor: V nekem razredu sem ugotovil, da so zapiske o domačem branju prepisali. Knjig enostavno niso prebrali. Ko sem jih vprašal, kaj je narobe, so rekli, da pač radi berejo, le tega, kar jim predpisujemo, ne. Mislim, da bi moral domače branje vse manj vsiljevati slavist, vse bolj pa za to nameščeni in nagrajeni knjižničar. Učenci naj bi knjige izbirali (skoraj) po mili volji, on pa bi z vsakim spregovoril besedo, dve o knjigi. Sicer pa vidimo, da učenci res radi bero že ob razširjenju raznih bralnih značk. Pa še tam niso in niso zadovoljni z izborom. 4 Neresen odgovor: Kdo vam je pa rekel, da imajo učenci zadoščenje pri spisih? Resen odgovor: Ni res, da imajo vsi učenci zadoščenje pri spisju. Nekateri že, posebno tisti, s katerimi delam tudi pri literarnem krožku. Ostalim pa je spisje mora. Saj si morajo stvari ..izmišljati", morajo ustvarjati, mi jim pri vsem tem še popravljamo pravopisne, slovnične in stilne napake. Tako ni čudno, če jim je vse to večkrat zoprno. Ne smemo misliti, da imajo vsi učenci veselje z literarnim izpovedovanjem. Vem, vem, rekli boste, da je vzbujati to veselje moja naloga. Že. Toda poskusimo. Naročimo učiteljem v zbornici, naj vsakih štirinajst dni napišejo po en spis, obnovo, razširitev, dvogovore. Boste videli, koliko bo zadoščenja. Paziti pač moramo, da vsakemu učencu vsaj en spis uspe. Zase vem, da sem dobil spodbudo za pisanje, ko se mi je neka šolska naloga posrečila in me je učiteljica pohvalila (občutil sem, kako je, če se dvigneš iz uucnimnosti). Sploh pa se mi zdi dvomljivo - pisati zapiske o prebranih knjigah. Jaz jih zahtevam in pregledujem. Toda učenec se počuti nelagodno, ko bere knjigo „za čtivo". Raje bi jo bral „kar tako". In ali je otrok, čigar bistvena prednost je, da se zelo identificira z junaki, sposoben po prebrani knjigi pogledati nanjo „od zunaj" od ,,zgoraj"? Ne vem. Morda bi bilo bolje, da bi spregovoril z njim o knjigi, potipal, kako zveni v njem, kot pa da mora potem to zapisovati. Saj ni kritik, ne ocenjevalec. Pisati o knjigi (z vsebino tako nismo več zadovoljni) je znanstveno delo, to naj opravljajo višješolci. .. Otrok pa naj bere in doživlja. Pa zahtevajmo še od odraslih, da o knjigi, ki jo preberejo, mpišejo svoje vtise. Kaj bralcev bi izgubili! Saj ne vzgajamo kritikov. Nam se zdi, da s tistimi formalnimi vprašanji (kdo ti je bil všeč, kateri stavek je najlepši, oznaka oseb ...) kaj dosežemo. Dvomim. 5 Neresen odgovor: Saj ga že krojim s svojim poučevanjem. Resen odgovor: Vem, da je z materinščino marsikaj narobe, namreč s poukom. Zato bi bila potrebna raziskava in razprava. Za zdaj vem, da me najbolj moti, da ni pravih minimalnih zahtev. Zaradi koncentričnih krogov se učitelji zanašamo drug na drugega, učencem se zdi snov znana itd. Morali bi postaviti neke norme. Ce učenec ne zna poštevanke, ne more iz drugega razreda. Vemo tudi, kdo je kriv, če učenec ne zna poštevanke in sedi v tretjem razredu (pustimo pozabljanje). Tako jasno bi moralo biti pri slovenskem jeziku. In moti me preforsiranje tako imenovanega logičnega mišljenja. Pri slovenskem jeziku je tudi potrebno znati nekaj podatkov, nekaj m pamet, kakor že omenjeno poštevanko recimo. Z logičnim mišljenjem je vrag. Imeti moraš precej znanja, da lahko logično misliš Šahist začetnik, ki recimo, ne pozm pojma rokada, lahko še tako dobro logično misli, a ne bo naredil rokade, ker ne ve zanjo. Nič bi se mi ne smilili učenci, če bi se morali kako stvar še tu in tam naučiti na pamet. In še nekaj - zamenjati je treba neustrezne učbenike za 7. in 8. razred. 6 Neresen odgovor: Potem je pač vehko ljudi (tudi učiteljev) brez prijateljev. Resen odgovor: Nisem. V večini primerov so danes prijatelji mojim znancem doktor Rossi, Allison, Betty in sploh neuničljiva ekipa mesteca Peyton. Imam znanca, ki mu je najboljši prijatelj traminec. Mojemu bratu pa plošče, na katerih so sentimentalne južnoameriške popevke. Meni so res najljubše knjige pa gledališče. Pač pa so mi prave zaveznice tri knjige, ki sem jih sam napisal in prejel zanje honorar. Tako je pač danes. Poglejmo samo, ali Slovenci po večerih beremo ali gledamo Male oglase, Miča Orloviča in druge, pa bomo videli, kako je s tem prijateljstvom. Sploh pa, če je ta prijatelj tako drag, kot so knjige, je potrebno čutiti nekaj več, kot platonično ljubezen. Pogovor pripravila: MARJANA KUNEJ O OBISKIH NA DOMU Nižješolci vedo, kje je London, ne poznajo pa sosednje vasi DRUGA PLAT ZVONA (Nadaljevanje s 1. strani) prvih, nato pa čedalje močnejših podtonov kritične spremljave. Osebno sem prepričan, da je med učitelji, ki svoj pouk koLč-kaj povezujejo z utripom življenja zunaj šole, bolj malo takih, ki bi našo stvarnost vzlic očitnim težavam in neuspehom prikazovali v rožnati luči iz subjektivno špekulativnega razloga, da se izognejo težji in odgovornejši polovici svojega učno-vzgojnega dela. Saj to ne pomeni drugega kot vtikati glavo v pesek, zakaj danes na nobeni šoli ne manjka učencev, ki vedo, da nam delovni dosežki ne padejo iz oblakov kot pečene piske in učitelja naskakujejo s presenetljivo delikatnimi vprašanji. V glavnem mu je kar prihranjen trud, da bi moral sam izzivati taka vprašanja, ker ima dovolj opraviti z razreševanjem spontano zastavljenih problemskih „vozlov“. Načrtni beg iz takšnih situacij bi pomenil za učitelja nepopravljivo razvrednotenje njegove pedagoške in človeške osebnosti. Koliko jih je, ki bi to tvegali, ne da bi hkrati začutili nujnost umika iz pedagoškega poklica? Menim, da nam je omenjeno pedagoško slabost iskati pri bodisi nazorsko ali še prej čustve- no manj prilagojenih učiteljih, ki se v posameznih primerih celo upravičeno boje rafiniranega izzivanja, ki ga spodbudijo napeto razpoloženi starši. Učitelju je včasih dovolj, da le okvirno govori o daljnosežnih posledicah neodgovornega trošenja dragocenih surovin in gospodarskega kriminala, pa že ponevedoma nekomu stopi na rep, in ta mu za hrbtom takšno zagode, da ima ubogi učitelj dovolj vzroka razmišljati, ali bi se ne kazalo v prihodnje omejevati le na objektivne probleme, subjektivne pa prepustiti vrabcem ... (Pred leti sem o tem napisal uvodnik in brž je stopil k meni kolega z dvignjenim prstom: Ne kliči vraga!) Recite, kar hočete, še zmeraj se nas drži kanček Cankarjeve filozofije o učiteljih. Košček Martina Kačurja tiči v nas, pa naj se še toliko trudimo, da bi vendarle že zlezli iz njegove suknje. Tega je prav toliko kriva družba kolikor mi sami. Zato je danes za učitelja tudi konstruktivna kritika še zmeraj dovolj draga in včasih tvegana stvar. Sicer pa je veliko odvisno od tega, v kakšnem okolju živi in dela. Ponekod veljajo iste besede za zlato, drugod za kamen, vržen v sredo čela .. . Za konec še nekaj. Kadar je z našo šolo kaj narobe, smo grešni kozli — naravno — zmeraj učitelji, kot daje šola nekakšna marioneta v naših rokah, ne pa produkt mnogovrstnih dejavnikov ah družbe kot celote. Le taki si lahko razlagamo taktiko očitkov, po kateri smo enkrat sokrivi osipa, ker smo premalo izobraženi, zdaj pa, ko se skušamo te pomanjkljivosti rešiti, je ta vnema s skrbjo za modernizacijo pouka sokriva vzgojne napetosti in razočaranja mladine! Učitelji tudi doslej nismo iz tega predmeta delali pravljice. Da bi pa naši mladini prihranili nemir in razočaranje, da bi posredovano znanje postalo aktivnejše in življenjsko« pomembnejše, mora z nami dehti odgovornost celotna družba. Rešitev je namreč le v boljšem in zgled-nejšem delu, v resnem premagovanju objektivnih ovir ter preprečevanju subjektivnih spodrsljajev, ki so daleč nevarnejši od prvih. --Klasična izkušnja nas uči, da učinkoviteje vzgajamo z vrlino kakor z napako in zablodo. Tako postaja naloga na vseh, da otroke obvarujemo rožnatih prividov in črnih depresij, da bodo hodih z jasno resnico po trdnih tleh. JANEZ LAMPIČ V zadnjem času vse pogosteje slišimo vzdih: _„Ah, na dom pa že ne grem!“ Če se prav spominjam, so bili pred morda desetimi leti obiski na domu nekako obvezni. Upravitelj je na konferenci vedno zahteval kratko poročilo o tem. In če je bil kak težji primer, so učitelji staknili glave in po pedagoško in psihološko modrovah, kako bi otroku in družini pomagali. V svoji kar precej dolgi praksi lahko rečem, da sem obiskal mnogo učencev na domu. In ne spominjam se, da bi se me roditelj po vsej sili hotel odkri-žati, da ne bi vsaj nekaj minut pokramljala. Ko sem se poslovil, ko sem bil že daleč od hiše, je prišel za menoj klic: „Tovariš, pa še kaj pridite!1* Tak obisk je učitelju koristil kar pri več stvareh. Na primer, ko se je razpravljalo, zakaj je učenec tak in zakaj ni drugačen, je vedel, kako in kje otrok živi, kakšno je okolje, ki spremlja otroka v šolo in domov ter ga oklene še popoldne v njegovem prostem času. Drugo pa je, da na roditeljskih sestankih ni bilo preglobokega prepada, saj se je vendar učitelj že poprej prepričal o socialnem, materialnem in morda še o kakem položaju. In kvečjemu, ko sta takole skupaj razpravljala o otrokovem učnem in vzgojnem uspehu, je roditelj zavzdihnil: ,,Tovariš, zakaj' se vam je takrat tako mudilo? No, kar pridite še, boste vsaj videli, kako živimo!11 Da, to zadnje je važno: Kako živijo. Ljudje smo pač taki, da tudi tegobe radi prikrivamo. Če že potem do česa ostrejšega pride, se zvečine zgodi, da roditelj in otrok branita drug drugega in tako v naši pedagoški zavesti ni jasne slike, ni pravih predstav. Potrdimo pa lahko, da ni tako malo primerov, posebno če se starši iz takih ah drugačnih razlogov roditeljskih sestankov ne udeleže, da otrok konča osmi razred osnovne šole, roditelj pa vseh učiteljev niti videl -ni. Neuradni stiki so vedno pri-srčnejši, globlje drug v drugega segamo, zaupamo si. Rdeča opozorila v zvezkih: „Prosim, primite ga, držite ga na vajetih!11 itn., so več ah manj bav-bav, k-se ga sčasoma tudi roditelj tako privadi, da nanj niti ne reagira. To naj bi bilo za učitelja, ki bi, če hoče sebi in učencu dobro, moral poznati šolski okohš, vse poti, ki vodijo otroke k domu, k njegovim prvim vzgojiteljem. Važno pa je tudi, da otroci med seboj vedo, kje je sošolec doma, kako daleč ima do šole, kaj dela po šoh, kaj vse ga spremlja na poti do hiše učenosti. 0'tem sem razmišljal, ko je učencu umrl oče in smo šli kropit. Več kot polovica sošolcev ni vedela, kje je Ivan doma, pa čeprav so nekaterioddaljeni petnajst, dvajset minut. Tako je med Evgenom in Ivanom. Eden ah drugi lahko stopi sredi domačega dvorišča, in z lahkoto opazi sošolčev dom. Pa me je tik pred Ivanovim domom vprašal Evgen: '„Tovariš, je še daleč? 11 — Kaj res ne veš, res ne poznaš te poti? — Ne. Hodil sem tod, da pa je Ivan tukaj doma, res nisem vedel. In še to je prav, da učenci spoznajo tudi domača imena. Ko sem dal nalogo, naj napišejo, kje in kako daleč so sošolci doma, je dve tretjini učencev napisalo skope in netočne podatke. Nekoč je neki profesor lepo povedal: „Nižješolčki vedo, daje London v Angliji, ne vedo pa za niti eno ime v sosednji vasi!11 Kot tretje bi omenil obiske med šolami. Pred leti smo ob*; skah vse podružnične šole, ^ spadajo pod isto centralno šol° kot naša. Ko smo naslednjeg3 dne govorih o poti, o ljudeh i*1 učencih tam gori, se mi je z’ S sistematizira- nje , NAMEN: obvarovati rast, razvoj, cilje; pridobiti sposobnost dela in ustvarjanja; pridobiti eksistenčno možnost; pridobiti eksistenčne enakopravnosti; pridobiti osamosvojitev in enakopravnost. - Čutiti zakrnelost izpovednosti v našem sodobnem likovnem ustvarjanju — je to nemoč ali neodgovornost? Oblike sodobne likovne ustvarjalnosti so odsev konfliktnih stanj v svetu, naglih sprememb v načinih reševanja eksistenčnih vprašanj; - so odsev novih odnosov do moči in možnosti tehnike, industrije, tehnologije, znanosti; - odsev količine in razmnoževanja hitrih in spreminjajočih informacij; - odsev disharmonije v razvojni kontinuiteti; - odsev disproporcev in disonanc pojavov hkratnosti. To vse zapušča sledi v težnjah likovne ustvarjalnosti. Vendar se kaže globlja podoba sedanje likovne umetnosti v trdnejših temeljih tedaj, ko se zakonitosti pomena in bistvene značilnosti pojavov odkrijejo z današnjo prodornostjo orazmljene intuicije. To spre- meni načine doživljanja, mišljenja, koncipiranja v bolj kakovostno intenziteto sinteze oblik likovne umetnosti. Obvladati, dojeti, vzpostaviti umetniško vizijo sedanjosti, je stvar umetniške potence in možnosti. — Kakšno je vaše mnenje o zanikanju starih vrednot likovne tradicije, klasičnega pristopa k umetniškemu ustvarjanju? Koliko to zanikanje škoduje ali koristi sedanji umetnosti in likovno pedagoškemu delu? Stare vrednote ne škodujejo novim. Pametno je pač treba izkoristiti študij izvorov in vzorov. Dobro je spoznati ustvarjalno metodologijo in načine mišljenja velikih starih mojstrov likovne umetnosti. Tako spoznamo, s kakšno muko so se dokopali do višjih stopenj zavesti. Literatura o likovnih značilnostih vsega sveta leži na mizi pred nami. Mislim, da je potrebno te knjige samo odpreti, saj v prejšnjih stoletjih takih dragocenih informacij niso imeli. Eno je gotovo: popolnejša informiranost je vsekakor ena od značilnosti našega časa. — Kot likovni pedagog lahko primerjate likovno delo osnovne šole s študijskim delom na akademiji. Kaj menite o tem? Otroci oblikujejo oaze likovne poezije. Ustvarjalni genij raste iz razvitega otroštva. — Kaj bi morali glede na sedanje stanje likovne vzgoje na Slovenskem najprej narediti? Urediti programe likovne vzgoje; doseči kontinuiteto študija; povečati tedensko število ur; nanovo proučiti usmeritev in prekvalifi- £ ►-j ISiSHRRnISIšs! gsaiSlRBisiBfl Kain ■■■■■■■ib! ■■■■• ISSIiiiil STRAN 10_____._______________________________________________PROSVETNI DELAVEC gt. 3 PROSVETNI DELAVEC STRAN PROSVETNI DELAVEC RADIO IN ŠOLA HH 5 —j NIŽJA STOPNJA: 5. februaija: TIK-TAK 12. februaija: GLAGOL 19. februarja: JUNAKA KRALJ MATJAŽ IN PETER KLEPEC 26. februaija: HIŠA PET PEDI 5. marca: OSMI MAREC 12. marca: GLASBENA 19. marca: letni Časi SREDNJA STOPNJA: 9. in 10. februaija: V OBRŠCAKOVI GOSTILNI 16. in 17. februaija: EMONA 23. in 24. februaija: SPOZNAJMO RONDO 2. in 3. marca: SKOPJE 9. in 10. marca: O LITERARNI PLAŽI 16. in 17. marca: GAMSI, SVIZCI in MUFLONI VIŠJA STOPNJA: 9. in 11. februaija KAKO IN ZAKAJ SE VRSTE SPREMINJAJO 16. in 18. februaija: SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK V NARODNEM BOJU SLOVENCEV V DRUGI POLOVICI XIX. STOLETJA 23. in 25. februaija: SKLADBE BELE BARTOKA 2. in 4. marca: MARK IN ENGELS 9. in 11. marca: ZAKON, DRUŽINA IN DRUŽBA 16. in 18. marca: URANSKA KOPA NENAVADNI POGOVORI: 8. in 10. februaija: ALI SMEM KRITIČNO RAZMIŠLJATI 22. in 24. februaija: DOLGI LASJE 8. in 10. marca: CE SE MAMA RAZJEZI NIŽJA STOPNJA: NIŽJA STOPNJA: 5. februaija ob 9.05 I. program ob 14.05 II. program 12. februarja ob 9.05 I. program ob 14. 05 II. program GLAGOL TIK-TAK V tej oddaji bodo šolarji poslušali različne skladbice, različne predvsem po ritmu. Slišali bodo budnico, uspavanko in plesno skladbico. Vse so povezane v prijetno pravljico Tik-tak. Tik-tak pa zato, ker bodo v njej nastopale ure in urice iz mesteca Tik-tak. Tik tak, tik tak, tik tak, tik tak, Kadar zlato sonce sije in je beli dan, neutrudna ura bije: tik tak, tik tak, tik tak, tik tak. Tik tak, tik tak, tik tak, tik tak. Ko ponoči vse miruje v lepem svetu sanj, neutrudno ura čuje: tik tak, tik tak, tik tak, tik tak, bim, bimba. Tekst in glasbo je napisala Mira Voglar. SREDNJA STOPNJA: Pomagali bi vam radi. Poskusili bomo vnesti v šolsko uro slovnice veliko dobre volje, smeha, nagajivosti, malo prepira in skozi vse to čisto na kratko, a učinkovito pripeljati vse skupaj (slovnico namreč in otroke), v red. Takšna je današnja oddaja, ki jo je pripravil Janko Svetina. Ringa ringa raja, samostalnik pa nagaja, glagol pa priteče pa vse na tla pomeče. Tako lahko današnjo uro pričnemo ali pa končamo. Potem se bo predstavil glagol - približno takole: Ime mi je Glagol, pišem se Glagol, doma sem v stavku, stanujem pa v slovnici. Lahko bi me našli tudi v šolski torbi v zvezku in knjigi. Seveda pove glagol potem še važnejše stvari o sebi, n.pr. - da so glagoli besede, ki povedo, kaj kdo dela. Torej so silno pomembne besede. Okoli te pomembnosti se pozneje vse za-vozlja in končno spet razvozlja. Kaj bi glagol v stavku brez samostalnika. 9. februarja ob 9.05 I. program 10. februarja ob 14.05 II. program V OBRŠCAKOVI GOSTILNI Da, kar naenkrat je postal pomemben tudi samostalnik, ki ga v začetku oddaje sploh nikjer ni bilo. In potem pridevniki, števniki . . . Kakšno bi bilo poročilo o nogometni tekmi, če bi to pripovedoval samo pomembni glagol? Takšna igra postaja zanimiva in je zelo primerna za ponovitev ali pa tudi za uvod v novo poglavje v slovnici. Solarji bodo jro takšni veseli šolski mi za domačo nalogo prav radi poiskali vse glagole v pesmici, ki smo jo že v uvodu zapisali (Ringa ringa raja, samostalnik pa nagaja, glagol pa priteče m vse na tla pomeče!) SREDNJA STOPNJA: 16. februarja ob 9.05 I. program 17. februarja ob 14.05 II. program EMONA Leta 35. p. n. štetjem se začenja obdobje rimskega gospostva nad ozemljem današnje Ljubljane, približno petdeset let kasneje se je začela Emona spreminjati iz vojaškega taborišča v rimsko mesto, in postala upravno središče. O življenju Emone imamg precej podatkov, saj so arheologi našli precej bogatih izkopa- Eno izmed oddaj literarnega ciklusa smo letos posvetili Josipu Jurčiču. Vendar pa ne bomo govorili o njegovi življenjski poti niti ne bodo našteta vsa njegova dela, njegov literarni program in njegovo uredniško delo. Oddaja skuša prikazati sauio nekaj odlomkov iz njegovih del in to v takem zaporedju, da si že iz tega in ob predhodni pripravi na mo, učenci petega razreda lahko ustvarijo podobo, kako je raslo njegovo literarno delo. Najprej se ustavimo pri odlomku iz Jurija Kozjaka (peto poglavje). To je bila njegova prva povest,,ki jo je-napisal kot sedmošolec na ljubljanski gimnaziji in zanjo prejel nagrado Mohorjeve družbe. Po končani gimnaziji je odšel na Dunaj in se tu seznanil z Josipom Stritarjem. Iz njunega prijateljstva in sodelovanja je nastal Deseti brat. Za našo oddajo je avtor izbral odlomek iz pogovora v Obrščakovi gostilni, pogdvor, kjer Krjavelj pripoveduje, kako je hudiča na dvoje presekal. Zatem je omenjena Levstikova kritika Desetega brata, ki je Jurčiča zelo prizadela in ker hoče dokazati, da zna pisati tudi drugače, je zasnoval povest Sosedov sin. Iz te povesti je v naši oddaji tudi kratek odlomek. Ob oddaji lahko učence opozorite še na njegov jezik, ki je zajet iz ljudstva, bogat z ljudskimi rekli, pripovedovanje pa živo in nazorno. Pri dobri interpretaciji se tudi to lahko zelo lepo približa učencem, da začutijo lepoto njegovega jezika. Oddajo je pripravil Niko Grafenauer. nin. Emona je stala ob prometnih cestah in plovni Ljubljanici, zato se je lahko razvila v cvetoče mesto rimskega imperija. Emona je posredovala trgovino z Italijo, kamor so prodajali živino, od tam pa vozili industrijsko blago. Delovna sila so bili sužnji. Prebivalci Emone so se ukvarjali tudi s poljedelstvom in obrtjo. V drugi polovici 6. stol. pa je rimska Emona propadla, tu pa so se naselili Slovani. Z razpadom Emone pa so izginili tudi sužnjelastniški odnosi. Oddaja na zanimivi način pripoveduje kaj je Emona, kako je bila utrjena in kakšno je bilo življenje v pi«* VIŠJA STOPNJA: VIŠJA STOPNJA: 9. februarja ob 14.05 II. program 11. februaija ob 9.05 I. program KAKO IN ZAKAJ SE VRSTE SPREMINJAJO Avtor vrste oddaj, ki govore o razvoju vrst s posebnim ozirom na človeka, si je v pričujoči oddaji zadal nalogo, da bo poslušalcem temeljito razložil osnovne pojme, potrebne za razumevanje mehanizma evolucije. Najprej se Seveda ustavi pri mehanizmu dedovanja in ko ga predvsem s primero - podrobno razloži, razloži še mutacije, napake pri dedovanju, brez katerih se vrste sploh ne bi spreminjale. Sele po teh uvodnih razlagah razloži tudi mehanizem naravnega izbora in njegove vloge pri spreminjanju vrst. Ce hočemo prav razumeti mehanizem evolucije, moramo predvsem spoznati mehanizem dedovanja. Kromosome, nosilce dednih last- nosti, si lahko predstavljamo kot verižico kalupov, ob katerih po določenem zaporedju nastajajo drobni sestavni deli rastočega telesa. Z dedovanjem kromosomov je zagotovljeno tudi dedovanje lastnosti. Vrsta se lahko spreminja, ker ob dvojitvi kromosomov nastanejo napake (mutacije), ki so seveda tudi dedne. Te mutacije niso v nikakršni neposredni zvezi z okoljem, povzročijo lahko -povsem slučajno - tako koristne, kot tudi škodljive spremembe. Zaradi naravnega izbora, kateremu so vsi organizmi podvrženi, ga se koristne spremembe uveljavijo, medtem ko osebki s škodljivimi propadejo, ali pa je vsaj njihovo potomstvo manj številno. 16. februarja ob 14.05 II. program 18. februarja ob 9.05 I. program SLOVENSKI KNJIŽNI JEZIK V NARODNEM BOJU Vrsta oddaj o slogovnem razvoju slovenskega knjižnega jezika poseže s to oddajo na širše področje, na področje tistega družbenega dogajanja, ki nekako „od zunaj" učinkuje na razvoj knjižnega jezika. Pri tem se opira na citat iz Kardeljevega „Razvoja slovenskega narodnega vprašanja": „Vloga literarnega jezika tudi v sferi družbenih in gospodarskih gibanj ni majhna, če so dani materialni pogoji za njegov vpliv, kajti pripadati istemu jeziku se pravi v mnogih ozirih tudi misliti in reagirati na isti ali podobni način. Biti zavestno vezan za določeno kulturno skupnost, ki jo povezuje skupni jezik, pomeni biti povezan tudi z določenimi vzajemnimi materialnimi interesi te skupnosti. (...) To so bržčas glavni razlogi, zakaj so se prav v obdobju, v katerem so se pojavile kapitalistične težnje k reformiranju oziroma intenzivnejšemu zedinjevanju skupnega jezika in zakaj je prav v tem obdobju nastal tako intenziven občutek družbene potrebe, da dobi knjižni jezik čim širši dostop do množic. Knjižni jezik je na ta način opravljal - med drugim - tudi nadvse pomembno poslanstvo osredotočevala duhovnih in kulturnih prizadevanj naroda." Časovno zajema oddaja - kot je že iz naslova razvidno - drugo polovico XIX. stoletja. Gre torej za obdobje, ko je bila zaradi revolucionarnih dogodkov v letu 1848 („Pomlad narodov") tudi slovenskemu jeziku načelno priznana pravica do rabe v javnem življenju, praktično pa jezik še ni v zadostni meri opravljal tistih funkcij, o katerih govori Kardelj v navedenem delu. Razloge za to dovolj obširno navaja tekst oddaje: od tistih razsvetljenskih, zaradi katerih so pisci uporabljali narečja, da bi bili umljivi ljudstvu, do tistih puritanosti v smeri ,,vseslovanstva“, ki izražajo občutek nemoči majhnega naroda z nerazvitim meščanstvom pred po-tujčevalskimi pritiski večjih in razvitejših sosedov. Avtorica oddaje, docentka dr. Breda Pogorelc, izčrpno razlaga zgodovinske družbene komponente, ki so v boju za narodnostni obstanek prispevale, h konsolidaciji slovenskega knjižnega jezika v drugi polovici preteklega stoletja in ki -mutatis mutandis - še danes sodelujejo pri oblikovanju njegovega razvoja. NIŽJA STOPNJA: 19. februaijfciab 9.05 I. program ob 14.05 II. program JUNAKA KRALJ MATJAŽ IN PETER KLEPEC Pripoved o junakih iz naših sorodnih pripovedk, o Kralju Matjažu, Petru Klepcu in posredno še o Martinu Krpanu, je v tej oddaji lepo zaokrožena. Dedek pripoveduje otrokom o starih časih, o junakih in zgodbah iz turških dni - o kralju Matjažu, kije bil dober vladar in je dajal same zlate kovati. Drugega denarja sploh niso poznali, zato so bili takrat res zlati časi. Pripoveduje še o Petru Klepcu, silnem slovenskem junaku, ki je bil doma iz Osilnice pri hrvaški meji. Rodil se je kot nezakonski sin revne matere. Bil je šibkega zdravja in prav malo močan. Nekoč pa, ko pomaga volu, da v boju z drugim volom zmaga, prešine še njega silna moč. Spomnimo se še Martina Krpana in potem ni čudno, če si po tej dedkovi pripovedi zaželijo otroci, da bi bili tudi oni tako močni in veliki junaki. Da, kje so danes takšni junaki, kot sta slavni kralj Matjaž ali tisti močni junak Peter Klepec, ki je v eni roki strl sedem podkev? Danes jih ni več, danes'so samo še To-mažki, Mojce, dedki, mamice in vsi drugi - toda, če natanko pomislimo, so tudi ti po svoje junaki. Mar ni mama junak, ki šiva pozno v noč? In očka, ki dela v tovarni od jutra do večera in ni nikoli utrujen? In dedek, ki zna tako lepo pripovedovati? In Mojca, ki vsak dan piše domače naloge? SREDNJA STOPNJA: 23. februarja ob 9.05 I. program 24. februarja ob 14.05 II. program SPOZNAJMO RONDO Ni še dolgo tega, ko smo mislili, dje rondo zelo zapletena glasbena oblika, ki jo je težko predstaviti mladim poslušalcem. V naši oodaji se bomo približali tej obliki ob aktivnem sodelovanju učencev. Najprej bodo skušali sami ustvariti preproste primere ritmičnega in melodičnega rondoja, nato pa bodo spoznali to obliko še v delih velikih glasbenih mojstrov. VIŠJA STOPNJA: 23. februarja ob 14.05 II. program 25. februarja ob 9.05 I. program SKLADBE BELE BARTOKA Skladateljsko delo Bela Bartoka je za madžarsko glasbo XX. stoletja velikega pomena. Ne samo zato, ker je Bartok eden največjih skladateljev te dobe sploh, marveč tudi zato, ker se je posvetil raziskovanju ljudske glasbene umetnosti in je na tem področju opravil pionirsko delo. Iz nje je črpal harmonsko, melodično in ritmično bogastvo ter obenem gradil svoj lastni skladateljski slog. Sprva je bil še novoromantik, ob nastopu Schoenberga, Stravinskega in drugih, pa se je tudi Bartok predal moderni glasbeni govorici. V radijski šoli se bomo dotaknili del, ki so nastala v njegovi najbolj plodni skladateljski dobi, še pred odhodom v Ameriko. Bilje pedagog in odličen pianist, zato mu je bil izmed vseh instrumentov najbližji klavir. Za svoje učence je napisal zbirko klavirskih skladb Mikro-kozmos, ki obsega muzikalne, ritmične in melodične probleme različnih stopenj. Zbirka je torej namenjena mladini. Za nas pa je zanimiva toliko bolj, ker ob njej spoznavamo Bartoka tudi kot oblikovalca ljudske melodike. V oddaji bomo predvajali tudi posnetke ljudskih instrumentov. NIŽJA STOPNJA: 26. februarja ob 9.05 I. program 26. februarja ob 14.05 II. program HIŠA PET PEDI Oddaja je namenjena spoznavanju različnih poklicev. Največ različnih mojstrov, ki jih srečajo otroci v vsakdanjem življenju, najdemo pri gradnji hiše. Delovni naslov naše oddaje je pravzaprav: Gradimo hišo. Prezahtevno bi bilo,-če bi spremljali gradnjo hiše samo ob pravi gradnji, zato je avtorica oddaje rešila to tako, da so ob stanovanjski hiši v gradnji, gradili otroci še svojo majhno hišo, hišo pet pedi, tudi nekje ob novi cesti. Kakor so videli zidarje in obrtnike, tako so poskušali sami graditi. Marsikaj so si morali po dvakrat ogledati na gradbišču. Spraševali so mojstre kako in zakaj in s kakšnim materialom morajo svojo hišico gra- diti. Mojstri jim radi razložijo in jim tudi prispevajo' odpadni material in včasih še kakšno orodje. Tako spoznavajo otroci igraje princip gradnje, predvsem pa, koliko ljudi različnih poklicev je zaposlenih pri zidavi in opremi hiše. Ob koncu ulice Gozdna pot so se kopičili kupi kamenja, peska, gramoza, apna, cementa, opeke, stavbnega železa, tramov in desk. Tam naj bi zrastel dom za Milana, njegovo sestrico, mamo in ata. Joj, koliko vsega tega je treba - so si mislili otroci,' ko so od daleč SREDNJA STOPNJA: opazovali delavce, kako zabijajo kole in z latami po tleh zaznamujejo obrise hiše. Potem so delavci zasadili lopate. Kopali so in kopali globoko v zemljo. Nazadnje so iz jarkov od časa do časa pogledale samo še lopate, ki so vihteč odmetavale zemljo. Koliko dela! Temelje kopljejo. Tudi mi jih moramo skopati, so modrovali otroci. Drugače nam bo kdo kar mimogrede hiško podrl. In tako vse do konca gradnje, ko sta ponosno stali nova hiša za Milana in vse njegove in hiška pet pedi. 2. marca ob 9.05 I. program 3. marca ob 14.05 II. program SKOPJE V vseh zgodovinsko-geografskih pregledih je zapisano: Skopje je bilo naseljeno že v predrimski dobi. Pod vladavino Rimljanov je bila baza VII. legije in važno trgovsko mesto. Močan potres 518. gaje popolnoma porušil, vendar so kmalu zgradili novo mesto sorazmerno daleč od ruševin starega. To so stari, takorekoč večni podatki. Zgodovina pa se nikoli ne konča. Se zmerom vnaša čas vanjo nova dejstva, in pretrese. Eno takih je leto 1963 - leto potresa, ki je vnovič uničil Skopje, predvsem njegov center, in terjal ponovno gradnjo mesta tokrat seveda na starih temeljih, a v novi, najsodobnejši arhitektonski in urbanistični zasnovi. Usoda je torej hotela, da novejši podatki o Skopju, četudi zapisani že po letu 1963, vsakokrat spet zgubijo veljavo. Skopje namreč naglo spreminja svojo podobo, čeravno ne tako dinamično, kot so si njegovi reševalci in graditelji predstavljali. Obnoviti razrušeno mesto kljub pomoči vse jugoslovanske skupnosti še zdaleč ni preprosta naloga, samo pomislimo, koliko dolgih stoletij je nastajalo Skopje in koliko desetletij so nato rastle še konture modernega mesta! Res pa je, daje po potresu, v teh sedmih oziroma osmih letih iz ruševin, ki so že zdavnaj izginile, vendarle zraslo na stotine novih stanovanjskih stolpnic, šol, tovarniških in upravnih poslopij, kulturnim in znanstvenim dejavnostim namenjenih objektov, skratka: oporne točke novega mesta, ki je sredi gradnje in takorekoč iz meseca v mesec spreminja podobo. Predvideno je, da bo novo Skopje velemesto s široki bulvarji, raztegnjeno 25 km v dolžino in 18 km v širino. O tem in takem, novem, nastajajočem Skopju bomo spregovorili v naši oddaji pri tem pa nam bo za izhodišče tragični 26. julij 1963. VIŠJA STOPNJA: 2. marca ob 14.05 II. program 4. marca ob 9.05 I. program MARX IN ENGELS V ZGODOVINI DELAVSKEGA GIBANJA V prejšnji oddaji letošnjega zgodovinskega ciklusa , Delo in zgodovina" smo govorili o utopičnih socialistih, to je o tistih mislecih, ki so v razmerah nerazvitega kapitalizma domislili nasledke njegovega razvoja in so se jim skušali upreti s sanjami o neki drugačni, pravičnejši, po ..zdravem razumu" urejeni družbi. Tisto, kar je v njihovih delih resnično dragoceno, je njihov duh kritike, s katero so se lotili družbe svojega časa, manj pa seveda njihova -za naš pogled naivna - vera v Pravičnost, Razum in podobne vrednote, ki naj bi po njihovem prepričanju prerodile družbo. Njihova poglavtina ..zmota" pa je bila seveda v tem, da v industrijskem proletariatu — slabo izobraženi množici delavstva brez zavesti o svojem položaju - niso mogli videti gibalne sile zgodovine. Marxa in Engelsa pogosto imenujejo kot utemeljitelja znanstvenega socializma. Naj gibanje, ki sta ga s svojim delom sprožila, imenujemo tako ali drugače - dejstvo je, da sta šele ona odkrila, poleg drugega, kaj v kapitalističnem načinu proizvodnje pomeni presežna vrednost. Odkrila sta torej, da pri izkoriščanju ne gre za ,.zdravo pamet" ne za ,,pravičnost", temveč za temeljni kamen celotnega sistema proizvodnje, ki mora biti v celoti spremenjen, da bi bilo mogoče izkoriščanje odpraviti. Odkrila sta tudi močnega nosilca te spremembe - industrijski proletariat, ki lahko odpravi sebe kot izkoriščeni razred samo tako, da odpravi vse razrede in izkoriščanje sploh. Po njunem delu je delavski razred dobil zavest o sebi, o svojem položaju in o svoji zgodovinski vlogi. Predvsem o temeljnih teoretskih odkritjih, ki so vsebina zavesti delavskega razreda kot razreda zase, govori oddaja o Marxu in Engelsu. Pri tem pa seveda ne more molče mimo praktičnega delovanja obeh klasikov marksizma, namreč mimo tistega organizacijskega delovanja, ki je v dotlej neznanih razmerjih konsolidiralo gibanje delavskega razreda v razvitih industrjskih deželah v drugi polovici preteklega stoletja. NIŽJA STOPNJA: 5. marca ob 9.05 I. program 5. marca ob 14.05 II. program OSMI MAREC Dan žena praznujemo_ 8. marca. Žena se je osamosvojila. Žene so dosegle v družbenem življenju velike uspehe. A zatem je še mnogo več. Naš družbeni razvoj je v .vojem naglem tempu dolga leta ostajal enostranski, usmerjen v graditev osnovnih temeljev materialne baze, medtem ko je na človeka, njegove človeške zahteve in njegovo hrepenenje po sreči velikokrat pozabljal. Družbeni proces je terjal žrtvovanje posameznikovih sil za dosego cilja, ki bo družbi in posameznikom v obilju vračal. Vsaj na ta dan, na Dan žena, 8. marca, se spomnimo še na tiho, a zelo utrudljivo delo žensk, ki poleg dela, ki ga opravljajo v svoji strokovni zaposlitvi, opravljajo tiho r-4 2 j-j in 3TRAN 12 PROSVETNI DELAVEC ____________________________________St. 3 3TRAN 12 PROSVETNI DELAVEC ____________________________________St. 3 rH 2 j-j irš I doma. Z delom doma omogočajo članom družine, da urejeno lahko opravljajo vsak svoje delo. Ženske -delavke doma opravljajo tisto najosnovnejše, kar je potrebno za umirjeno posvečanje širšemu delu vseh članov družine. Pomislimo predvsem na nego in vzgojo otrok, bodočih aktivnih članov naše družbe. To delo je zahtevno in neprecenljivo. Ne mislimo spremeniti ali ohranjati 8 marec kot materinski dan, ne mislimo pa tudi pozabiti na veliko in velikokrat neopaženo njihovo delo. Veselimo se torej uspehov, ki jih je žena dosegla v javnem življenju in spoštujemo njeno skrb za dom. V šolah se vrstijo leto za letom na ta dan lepe, prisrčne proslave, velikokrat pa si učitelji že ne vedo več pomagati, da se ne bi ponavljali, da ne bi govorili in prirejah prireditve, ki so si že preveč podobne. Zato bo naša oddaja skušala ta praznik nekoliko posvežiti,'vnesti nekaj novih žarni sh. Oddajo nam pripravlja Alenka Bole. (,,Osmi marec" je le delovni naslov naše oddaje) SREDNJA STOPNJA: 9. marca ob 9.05 I. program 10. marca ob 14.05 II. program O LITERARNI PLAŽI Učenci v teh letih zelo radi bero, pri tem pa ne znajo izbirati kaj je vredno branja in kaj ne. Samo da je zanimivo in napeto, da vleče. Pri tem pa požirajo kriminalke slabe sorte, osladne ljubezenske zgodbe in neumne stripe z Divjega zahoda. O tej vrsti literature pripoveduje naša oddaja. Kmet, kmetica in hlapec prebirajo dan za dnem samo take knjige tako dolgo, da začenjajo misliti in govoriti kot njihovi junaki. Pri tem drug drugega sumničijo in se gredo detektive. Vsi trije potem pridejo k sodniku in tu se potem odvija njihova zgodba. Za ilustracijo naj vam raje navedem odlomek iz naše oddaje: ,,Iz kotla predevam zažgano hrano v škaf na vozičku in jo odpeljem v svinjak. Tam jo zlijem v korita in hočem oditi, a glej, prašički se še zmenijo ne zanjo, mirno stojijo in me gledajo, kot da sem zmešana. Ko bi se vsaj drli ah razgra-jali pa nič. Nenadoma me pretrese spoznanje, da to sploh niso svinje, ampak razumna bitja z drugih svetov. Pot me oblije, stečem iz svinjaka, pa v sadovnjak. Sedem pod tepko in pričnem razmišljati. Da, gledah so me, kot tisti martinček Annabello ... Annabella . . . Annabella . . . Alojzija . . . Lokar. Oh, kako srečna sem bila takrat, pomislite, imela sem oboževalce. Brž si nadenem praznično obleko, si zavežem židano ruto in si obujem šolence. S strahom se bližam svinjaku . . . Bodo presenečeni? Odprem vrata in vstopim . . . Sprejme me takšno kruljenje, da se brž poberem v kamro in vržem na posteljo. Navadne svinje so, prepričujem samo sebe, neumni prašiči, brez olike in okusa. Žalostna se preoblečem spet v delovne cunje in se zatopim v zgodbo o Annabelh ko me ponovno oblije pot. Prav tako je bilo, kot bi mi kdo prišepnil: Lojzka-Lokar, kako naj te občudujemo, ko moriš naše brate z ozvezdja Fomai-haut ... Z ozvedja Fomalhaut? Kaj nisem rekel, da niso od tod? Ubogi prašički, kako dolga je bila njihova pot, preden so pristah na tej nebogljeni negostoljubni zemlji, kjer jih je človek podjarmil in jih, ojoj, prejoj, celo je. Zdrvim po lopato in že pričnem kopati na vrtu, prav tam pri potonkah in peteršilju. Je jama dovolj globoka in široka? Je. Tečem v shrambo kar me noge nesejo, poberem kozarce s svinjsko mastjo, klobase in svinjino ter se kot mula obložena vrnem na vrt. Jama je kmalu polna. Že jo hočem zasuti, ko se spomnim dimnika. Da, v dimniku visijo še štiri prelepe svinjske krače, dišeče in vabeče. Morilka! si v mishh vrčem v obraz, se poženem v dimnik in jih odnesem v jamo. Spet poje lopata. Naredim pravličen grobek in se upehana, pa zadovoljna sesedem pod potonke. Pogreb nesrečnih vesoljskih popotnikov je za menoj, zdaj so na vrsti živi." Oddajo o literarni plaži je duhovito napisal Frane Puntar, učenci pa ji bodo gotovo radi sledili in se ob takih dogodkih tudi dovolj zabavah. Upamo, da bo' na tak način tudi oddaja dosegla svoj namen. VIŠJA STOPNJA: 9. marca ob 14.05 II. program 11. marca ob 9.05 I. program ZAKON, DRUŽINA IN DRUŽBA Oddaja je posvečena družbenim ustanovam, ki v družbi - oziroma družbah - od nekdaj uravnavajo zadovoljevanje človekovih gonskih potreb torej tudi spolnosti. Osrednja misel oddaje je, da ob prikazu vrste ustanov posreduje poslušalcem zgodovinsko in geografsko relativnost teh ustanov, pri tem pa nenehno opozarja na racionalno jedro pripovedi in omejitev, na „ra-cionalng represijo", ki je potrebna, da se rreka družba ohrani v svojem prostoru. Namen oddaje je torej dvojen: na eni strani opozoriti na družbeno nujnost uravnavanja medčloveških odnosov tudi na področju spolnosti, na drugi strani pa pokazati, kako tudi ustanovi zakona in družine vsebujejo temeljna protislovja „svoje“ družbe. Gre namreč zato, da omejitve, zapovedi in prepovedi lahko v času izgube svoj temeljni smisel, da se izkažejo kot „neracionalna represija" s katero razredna družba skuša ohra- niti obstoječa družbena razmerja, ne pa ohraniti družbo kot tako. V takih primerih se ustanove bolj ah manj radikalno spremenijo. SREDNJA STOPNJA: 16. marca ob 9.05 I. program 17. marca ob 14.05 II. program GAMSI, SVIZCI IN MUFLONI Oddaja bo govorila o teh štirih prebivalcih naših gora. Najprej bomo šli s Petrom in njegovim prijateljem, ki je že star lovec, na gamsa. Peter, ki je pravkar opravil lovski izpit in mu je vse znanje še sveže, pa bo med potjo povedal še to in ono o gamsih. Na lovu bo padel tudi njegov prvi gams, ki ga bosta po lovskem običaju tudi proslavila in se mu tako oddolžila za njegovo žrtev in trofejo. Potem pa se bomo preselili k drugi skupini lovcev. Slabo vreme jim je preprečilo lov, pa so' se zatekli v kočo. Pogovarjajo se o kozorogih, saj jim je to najljubša snov in vsak izmed njih si jih želi vsaj od daleč opazovati. Ob kozorogih so se nekoč pletle cele pravljice, ki jih lovci tudi še zdaj radi obujajo. V 16. stoletju je bila razširjena vraža, da človek s kozorogovim srčnim križcem pri sebi, to je s koščico iz njegovega srca, ne more umreti nasilne smrti. Zato je tedaj cvetela kupčija s srčnimi križi, z njo pa tudi lov na kozoroge. Beseda bo tekla tudi o zlatorogu. Vendar pa je ta bajeslovni beh kozel z zlatimi roglji gams. Ob kozorogih pa bo govor tudi o svicih. Prirodoslovci so svice uvrstili v družino veveric. So glodavci, čokatega telesa, zajčje vehkosti. Pod zemljo si izkopljejo prostor, iz katerega vodita vsaj dva rova. Švici živijo v nekakih rodovnih skupnostih. Jeseni začnejo znašati v kotel in rove suho gorsko travo, ko pa se pripravijo na zimsko spanje, pa rove zamašijo z zemljo. Kaj več o svicih, njihovem naseljevanju pri nas in o lovu nanje pa še v oddaji. Ob koncu pa se bomo s skupino šolarjev ustavih še v rezervatu kjer živijo divje ovce - mufloni. Oddaja, je lahko bogato dopolnilo k učni snovi, pripravil pa jo je France Cvenkel. VIŠJA STOPNJA:' 16. marca ob 14.05 II. program 18. marca ob 9.05 I. program URANSKA KOPA Na stari zgradbi univerze v Chicagu, pod majhnim oknom, med zelenjem ki porašča grobo ometane zidove, je skromna plošča z napisom: TUKAJ JE 2. DECEMBRA 1942 ČLOVEK URESNIČIL PRVO SAMOSTOJNO VERIŽNO REAKCIJO IN S TEM OMOGOČIL NADZOROVANO SPROŠČANJE JEDRSKE ENERGIJE. Leta 1942 je bil svet zmeden. Nacisti so pretih osvojiti ves svet, zavzemali so deželo za deželo. Zmedeni so bili tudi znanstveniki. Ne le vojne strahote, ampak tudi imenitni uspehi znanosti so jih silili k premišljevanju. In prav tistega leta so uspeh uresničiti zamisel, ki se je rodila komaj nekaj let pred tem: Našli so pot, kako iz atomov sproščati energijo. Niels Bohr, slavni danski jedrski fizik, je o tistem času napisal: .Leta 1939 so me po vab ih v ZDA, kjer sem predaval in se posvetoval z ameriškimi jedrskimi fiziki. Srečal sem številne stare znance in svoje nekdanje študente. S seboj sem prinesel veliko novic: V Evropi so pred nekaj meseci odkrili razcep urana. Ta novica je silno zanimala ameriške znanstvenike. Nekateri so takoj po mojem predavanju odhiteh v svoje’ laboratorije, da se s poskusi prepričajo o pravilnosti zaključkov, ki so jih naredih evropski kolegi. Na konferenci za teoretično fizike v Washingtonu sem srečal Fermija. Pripovedoval mi je, da s svojo skupino na kolumbijski univerzi raziskuje nevrotone in njihove lastnosti. Marsikaj sva se pomenila. Že takrat si je Eurico Fermi zamislil, kako uporabiti razcep uranskega jedra za pridobivanje toplote in elektrike. V glavi je nosil načrte za izdelavo reaktorja. Toda to je bilo leta 1939; takrat so fiziki le malo vedeli o lastnostih nevrotonov in uranska kopa, ki bi iz atomov črpala energijo, je bila še sanja. Toda že tri leta kasneje je bil prav Fermi tisti, ki je uresničil prvo nadzorovano verižno reakcijo: 2. decembra 1942. O tem 2. decembru pa bo govor v oddaji Prva uranska kopa, pripravil jo je inž. Jože Dolničar za zaključek cikla o jedrski fiziki. -J, *:ZZ3> BRAJNIK LIBERO S.b.r. Ladja, risba NIŽJA STOPNJA: 19. 3. ob 9.05 L program 19. 3. ob 14.05 II. program LETNI ČASI V Drugem berilu so lahko otroci prebrali majhno Iljinovo zgodbico: Starček čas. „Prišel je starček. Mahal je z rokavom in spuščal ptice. Vsaka ptica je imela svoje ime. Starček je mahnil prvič - in zletele so prve tri ptice. Zadihala sta hlad in mraz. - To niso bile navadne ptice. Vsaka je imela štiri perutnice. V vsaki perutnici je bilo sedem peres. Vsako pero je imelo svoje ime . . .“ Naša oddaja ima v bistvu to osnovo. Vendar je avtor Frane Puntar napisal čisto novo, čisto svojo pravljično radijsko igro: Letni časi. V tej pravljični igri nastopa deček, ki lovi ptice. Rad bi ujel siničko, da bi jo podaril starčku, ki pride vsako leto naokoli. Podaril bi mu jo zato, da bi ne bil tako osamljen. A nekega dne so se ujele na njegove limanice tri prečudne, prečudovite ptice. Ptice niso bile navadne ptice - vsaka je imela štiri perutnice, trdno priklenjene na lepljive palčke. In glej še včeraj je b ilo poletje, zdaj je bila že jesen. Ljudi je zaskrbelo. Pravljica se nadaljuje, kakor se menjavajo letni časi. In ko pride leto naokoli, pride starček po ptičko siničko. Ptice pomladi pa zapojejo: Me smo ptice pomladi, pomladi, pomladi ptice rož na livadi, žmrljev okroglih, ki med jim teče po bradi, smo ptice budilke, novega življenja znanilke. Me smo pomladi ptice lastovice, ptice pomladi. NENAVADNI POGOVORI 22. februarja ob 9.05 I. program 24. februarja ob 14.05 II. program ALI SMEM KRITIČNO RAZMIŠLJATI Nenavadni pogovori bodo ubrani na temo: ali smem kritično razmišljati. Sinopsis za oddajo je pripravil Janez Svetina in od tuje tudi naš povzetek: Okoli 12. leta starosti se močneje začne razvijati otrokova sposobnost abstraktnega mišljenja, kmalu zatem se mu odpre še vstop v svet idej in idealov, pa tudi v človekov doživljajski svet. Doumevati začenja tudi različna dogajanja v medčloveških odnosih, se pravi, v družbi. Pri tem spoznavanju se ne trudi le za to, da bi v novi razumski luči odkril, kakšne so stvari in kako potekajo dogodki, ampak poskuša ugotoviti tudi to, v kakšnem odnosu so vse te stvari ljudje in dogodki do sveta vrednot, ki jih je prinesel s seboj iz otroštva ali tudi do vrednot, ki jih ta čas sam na novo odkriva. Pri tem raziskovanju dovolj nadarjen otrok ozi roma mladoletnik kajpak skuša spoznati tudi to, kakšno mesto imajo različne deklarirane vrednote in norme v vsakdanjem ravnanju in življenju njegovih bližnjih, a tudi vseh tis*ih združb, ki jih spoznava oziroma s katerimi se srečuje. Kajpak pri tem zelo pogosto odkrije velika neskladja med deklariranimi vrednotami in normami različnih ljudi ali grup ter med njihovim ravna- NENAVADNI POGOVORI: DOLGI Dolgi lasje, kijih radi nosijo predvsem mladi ljudje, so pogosto kamen spotike in pomenijo mnogim ljudem zanesljiv znak otrokove pokvarjenosti in problematičnosti. njem, se pravi, motivi in vrednotami, ki jim dejansko sledijo. Podobno odkrije različne nedoslednosti v ravnanju drugih ljudi, raz-korske ali celo prave prepade med njihovimi besedami in dejanji. Razkriva puhlost različnih gesel, ki jih njegovi bližnji ali tudi cele človeške grupe (družbe) nosijo na svojih grbih, praporih, zastavah. Pod videzom resnice odkriva laž, pod masko pravičnosti krivičnost, pod podobo nesebičnosti in požrtvovalnosti grob egoizem ipd. Kajpak ta odkritja ne pomenijo pretresa le zanj samega, ampak prav tako hudega ali še hujšega za ljudi, ki jih ta odkritja vsaj delno zadevajo. Mladim naj oddaja skuša pokazati, da odrasli na kritično razmišljanje otrok in mladih res pogosto reagirajo z nestrpnostjo, prepovedmi, poskusi dušenja in da je zato zlasti javno kritično rzamišljanje res marsikje za človeka nevarno. Pove pa naj jim, da je kritično razmišljanje edina kolikor toliko zanesljiva, čeprav naporna zamudna in nevarna pot do boljšega spoznavanja sveta, ljudi in samega sebe, pa se mu zatorej nikakor ne sme odreči tisti, ki hoče v življenju ubirati svojo lastno pot! 22. februarja ob 14.05 II. program 24. februarja ob 9.05 I. program LASJE Nekateri takoj ožigosajo vsakega dolgolasca z nazivom huligan, čeprav ga niti dobro ne poznajo. Do te asociacije je prišlo, ker so prvi sprejeli in začeli nositi nove frizure ne- kateri zares problematični mladostniki, ki so v tem videli možnost, da izstopijo iz poprečja in se na tak način uveljavijo. Obsojanje človeka zaradi tega, ker nosi dolge lase, je povsem neupravičeno in nesmiselno. Dolgi lasje niso znak problematičnosti človeka, pač pa je lahko problematičen tisti, ki se bori proti dolgim lasem brez prave podlage. Človeka moramo ocenjevati v celoti, pri čemer so lasje le detajl, po katerem ne moremo sklepati na druge človekove lastnosti. V dolgih laseh prav gotovo ne smemo iskati krivca za druge človekove lastnosti. Namen naše oddaje je: opozoriti učitelje, vzgojitelje in starše, da je človekova idnividualna pravica, da si svojo zunanjost ureja po svojem okusu, da je preganjanje početje, da trpijo škodo zaradi tega le odrasli sami. Mlade ljudi pa želimo opozoriti: da je za človeka pomembnejše kot to, kakšen je njegov zunanji videz, kakšen človek je (značaj, osebnost, stališča, dejavnost itd.), da pa je eden od izrazov človeka njegova zunanjost, ki je lahko pri različnih ljudeh različna, ne sme pa biti zanemarjena. NENAVADNI POGOVORI: 8. marca ob 14.05 II. program 10..marca ob 9.05 I. program ČE SE MAMA RAZJEZI Jeza je normalni element človekovega čustvenega doživljanja in nastopa kot normalna reakcija v naših interpersonalnih odnosih. Z jezo reagiramo na dogajanja in situacije, ki nas iritirajo, so nasprotne našim željam in pričakovanjem, se odvijajo proti naši volji« Prav takih situacij pa je v vzgojnem procesu mnogo. In so zato izbruhi jeze med starši in otroci še posebej pogosti. V procesu socializacije se mora otrok odpovedati principu ugodja in realizacije želja, ki niso skladne z zahtevami okolja. Prilagoditi se mora zahtevam in pričakovanjem staršev in drugih odraslih oseb iz svojega okolja. Za uspešno socialno prilagajanje je nagrajen s tem, da je sprejet, pohvaljen ali z drugimi načini, ki se jih svet odraslih poslužuje, da izkaže otroku svoje zadovoljstvo nad njegovim vedenjem. Obratno, če se otrok ne vede tako, kot to zahtevajo ali pričakujejo starši, povzroči pri njih različne neugodne čustvene reakcije, od katerih je najbolj pogostno občutje jeze. Mnogi starši že ob neznatni otrokovi nerodnosti ali napaki prično otroka grobo zmerjati in žaliti. Običajno so to razdražljivi, nevrotični starši, ki pravzaprav zlivajo nad otroka svojo jezo nad življenjem in svetom, v katerem so nezadovoljni, razočarani ali užaljeni. Zoper tiste, ki so jih v resnici prizadeli (šef, zakonski partner itd.) si ne upajo povzdigniti glasu, ko pa otrok z neznatnim povodom sproži nakopičeni plaz njihovega besa, ga brez zavor stresejo nadenj, preprosto, ker je nemočen in ker vedo, da zanje ni nevarno, če otroka zmerjajo. Tudi otrokova jeza je psihološka danost, ki je ne kaže izrivati iz otrokovega čustvenega izraznega repertoarja. Namen vzgoje bodi, naučiti otroka, da bo svoje nezadovoljstvo in" jezo znal izraziti ob pravem trenutku, v pravi situaciji in na način, ki mr. omogoča, hkrati odreagiranje čustvene napetosti in vodi k spremembi neugodne situacije. tai HH 5 -j Bevkova šola Prav gotovo še nismo imeli pisatelja, ki bi bil tako zelo povezan s šolsko mladino kot France Bevk. Rad se je spominjal srečanj s šolarji in prav iz le-teh povzel marsikatero misel v svojih spisih. Toda zagotovo pa moremo reči, da se bodo teh srečanj spominjah mnogi vse svoje življenje. Franceta Bevka ne bo na nobeno šolo več, na nobeno bralno tekmovanje! Spominjah se ga bomo tako ah drugače, postavljali mu bomo spomenike, imenovali po njem kulturne ustanove . .. Prvo osnovno šolo, ki bo nosila Bevkovo ime, bodo odprli 8. februarja v Ljubljani za Bežigradom, v uhci Pohorskega bataljona. Za to priložnost je pripravila založba Mladinska knji- ga iz Ljubljane tudi razstavo Bevkovih del in predmetov iz pisateljeve zapuščine. To so pričevanja o delu pisatelja in javnega delavca Franceta Bevka, razstava dokumentov, ki nam bodo odprli pogled v delavnico, iz katere smo dobili Pestrno, Pastirce, Grivarjeve otroke itn. itn. Kdo ve, kaj bo taka razstava zbudila v mladih dušah? Črtico „Naš učitelj", spomine na čas, ko je France Bevk nabiral v tolminski hribovski šoh svojo prvo učenost, sklene pisatelj takole: — Zbogom, Frrranček!" mi je dejal ob slovesu ... Ta „zbo-gom“ je bil poslednji . . . Včasih ga obišče moja misel. Nikoli ne bom pozabil njegove dobrote ne kupa knjig iz njegovih rok, ki so mi tešile radoznalost. In kdo ve - da ni bilo njegovih tophh besed o moji ožji domovini, bi morda nekaterih dogodkov iz njene preteklosti ne bil popisal. Naj Bevkova beseda, njegov vzor rodoljuba in človeka, budi v dušah učencev njegove šole in še povsod in pri vseh — sedaj in v prihodnje — ustvarjalne sile, ki bodo dajale okolici in skupnosti bogate sadove. BOGOMIL GERLANC PRIPIS: Razstavo v novi bežigrajski šoh je omogočila in k njej največ prispevala g. Davorina Bevkova, zvesta spremljevalka skozi njegovo življenje in delo. PROSVETNI DELAVEC STRAN STRAN 10_____._______________________________________________PROSVETNI DELAVEC gt. 3 £ J-H irš Likovno upodobljena civilizacija mest (na obeh slikah). Mestni promet (spodaj) ponazarja dinamika gibljivih točk — križanje prometnih smeri pa križanje položaja črt. Zgostitev hrušča in trušča je na sliki upodobljena z zgostitvijo točkovnih in črtovnih rastrov, njih prepletov in izmenjav. ciranje temeljnih vrednosti likovne vzgoje glede m zaporedje, obseg in cilje ustvarjalne metodologije. Prav tako bi bilo tudi treba razrešiti vprašanje sodobne opreme, materiala, učnih pripomočkov, potrebnih za likovno vzgojo. Proučiti je treba temo „Likovna umetnost in poklici" glede m likovno prakso na srednji in višji stopnji. Problem kadrovskih šol še vedno ni rešen, prav tako pa tudi ne problem razrednega pouka likovne vzgoje. Na akademiji za likovno umetnost so potrebne delavnice, seminarji. Začeti bo treba urejati likovno terminologijo ter opredeliti etimologijo likovnih formulacij. Kontrast, konstrukcija, količina, ravnovesje, struktura Kurenti kot čuvarji nenehne ustvarjalne obnove in ustvarjalne potence. Bojujejo se za samoohranitev in proti propasti. To velja že od nekdaj: Njihova moč je v elementarni povezanosti s slo po življenju in ustvarjanju. CO Zanima me vse, kar je v zvezi s poezijo nastajanja. Študiram probleme likovne umetnosti, zakonitosti ustvarjalne metodologije, analitika, teoremsko sistematiko, rišem in slikam. Nikoli se ne dolgočasim. Ponatiskujemo fotografije najboljših izdelkov na III. republiški razstavi, ki je nosila ime LIKOVNI SVET OTROK IN MLADINE. Primeri odnosov med likovnimi elementi pa so iz diplomske naloge Vida Heriča: Kontrast, intenziteta, količina, prostor, likovna organizacija — Čemu tolikšno navdušenje množic nad kičem? Ni morda temu vzrok slabo pedagoško vedenje v osnovni in srednji Šoli? Kič je objekt prikrite špekulacije vseh kategorij, razveljavljanje vrednot prave, uporabne ljudske ustvarjalnosti, razveljavljanje čistosti in pristnosti otroškega likovnega izraza. Kič je hkrati tudi dezinformacija o kvalitetah sodobne proizvodnje in oblikovanja nasploh. Razpisati bi bilo treba natečaje za oblike popularnega „designa“ ter odsvetovati uvoz kiča iz tujine. Ljudem namreč ni dovolj zgolj uporabnost; potrebujejo tudi malo umetnosti - poetično obarvane predmetnosti. — Povejte nekaj o svoji strastni ljubezni do likovno pedagoškega dela. / Časnik in šola Zanimiv predlog o uporabi časnika kot učnega gradiva V roke nam je prišlo pismo upokojene medicinske sestre in prosvetne delavke Frančiške Sušteršičeve iz Pirana, v katerem se z zelo konkretnim predlogom zavzema za to, da bi v naših šolah učili učence brati časnike. Razburja jo, da se pri nas pogovarjamo o idejnopoh-tični in moralni vzgoji, ne ukrenemo pa nič. Meni, da bi se morah s to problematiko ukvarjati predvsem razredniki; ti naj bi skrbeli, da bi učenci zadnjih razredov obvezne šole ter učenci srednjih šol z ustrezno obliko neprisiljenega izobraževanja oblikovali svojo osebnost in svetovni nazor, da bi z aktualno problematiko povezovali zgodovino, zemljepisje, politično in družbeno ureditev, dobivah vpogled v samoupravljanje, kar vse je danes marsikateri šoli „španska vas“. Piše, da je pred nekaj leti obiskala v ZR Nemčiji in Švici vrsto medicinskih šol in da si je tam med drugim z zanimanjem ogledala poseben predmet, ki bi mu po naše rekli ^veščina branja časnikov11. Prepričana je, da bi bila tak pouk tudi za našo mladino zelo zanimiv. Predlog je v skopih besedah takle: Prvo uro naj bi učenci dobili na vpogled vse možne dnevnike in periodiko, da jih spoznajo in razvrstijo po tematiki. Potem naj bi se učenci razvrstili v skupine po največ šest učencev ter si v teh skupinah ogledali zunanjo podobo časnikov in revij ter ocenih, kaj je ta dan na prvi strani dnevnika Konstrukcija, oblikovanje prostora posebnega in kaj je zanje najvažnejše. Nato naj bi vodja vsake skupine vsemu razredu poročal, učitelj bi ga pa neprisiljeno usmerjal, in sicer tako, da bi učenec ,,sam“ prišel do ustreznega sklepa. Drugo uro naj bi se učenci seznanili najprej z razporeditvijo snovi po posameznih straneh dnevnika ter poiskali najzanimivejše sestavke tistega dne na področju zunanje in notranje politike, kulture, športa, lokalne strani itd. ter poiskati zanje najpomembnejše novice v listu. Po en učenec iz vsake skupine naj bi mnenje skupine komentiral, učitelj bi pa pozorno sledil in učence vzpodbujal, usmerjal. Tretjo uro (in vsako naslednjo— naj bi učenci po skupinah obravnavali dnevnike, ki so jih bdi izbrali prejšnjo uro. Že pred uro naj bi imeli možnost pregledati dnevnik ter bi nato pri uri na kratko poročaH o najaktualnejših sestavkih. To bi bilo mogoče tudi tako, da si člani sku- pine razdele — izmenično — gradivo, ki ga zasledujejo. Tako obravnavane sestavke in izvlečke iz daljših člankov bi lahko po obravnavi pred razredom na-lepilli na polo papirja in tako ustvarjali „svoj“ razredni časnik. Predlog je splošen in zato v vsakem posameznem primeru nemara v celoti težko izvedljiv. Je pa najbrž nekaj v njem, o čemer bi bilo treba razmisliti. Namreč to, d& bi bilo prav, če bi učenci v šoli bolj ali manj vsak dan (v osnovni šoli vsaj zadnji razred, v srednji pa tudi kak drug), videli neki časnik in na kak način spregovorih o njem besedo ali dve. Tako bi nemara tudi učitelji raznih predmetov dobili možnost aktualizirati učno snov zdaj s to zdaj z drugo mislijo današnjega časa, ki bi jo učenci prebrali v časniku in tako povezovali šolsko snov z življenjem okrog sebe. JANKO SVETINA CO PROSVETNI DELAVEC STRAN 'RAN 8________________________________________________________PROSVETNI DELAVEC__________________________________________ St. 3 Ob pojavu »unterštajererjev« v Gradcu (Namesto uvoda v proslavo 30-letnice napada nacistov na Jugoslavijo) * Zadnje tedne ali mesece smo brali v časopisih poročila o vzi-danju nekakšne ..spominske listine" nekih ,,unterštajreijev“ na graškem Schlossbergu, polne nostalgije po ..izgubljeni" domovini Spodnji Štajerski. Ti ..unterštajrerji" so kajpak ,.Nemci", ki jih je nastanek nove Jugoslavije strašno ..prizadel" in jim pustil le sanje o — saj ne razumemo prav, za kaj gre — nekakšni , .nesvobodni domovini". Mislim, da je prav, če tudi v'Prosvetnem delavcu kot kronisti zabeležimo ta pojav in damo na vse skupaj nekoliko pripomb. Prvo vprašanje nastane: kdo so ti „unterštajrerji“, ki objokujejo svojo ,Izgubljeno" domovino? Le poglejmo njihova imena! Po Rogatcu, Rogaški Slatini, Celju, Slovenskih Konjicah, Ptuju itd, so živeh razni „Ogriseggi“, „Miglitschi“, „Loschniggi“, „Suppanzi“, ..Suppantschitschi", „Pajdaschi“, ..Pirichi" itd. itd., katerih imena že pričajo in dostojno dokazujejo, da so njih nosilci vse prej kot nemškega pokolenja. Ker jih dobro poznamo oziroma smo poznali dobro njih družine, vemo, da marsikateri njih roditeljev nemško še „Dober dan!“ ni znal povedati. Seveda so poleg teh ,.Nemcev" bili vmes tudi nekateri pravi Nemci, ki pa so se importirah k nam med naše ljudstvo in ga kot trgovci ah tovarnarji hudo izkoriščah, bili so gospodarsko močni elementi, živeči na račun žuljev našega ljudstva, niso se nikoli šteli za del avtohtonega štajerskega prebivalstva. Lahko jih označimo le kot posameznike, ki se jim je pri nas dobro godilo še iz časov stare Avstrije sem. Kaj so delali ti tako imenovani ,.unterštajrerji" pri nas? V stari Jugoslaviji so se organizirah v Kulturbundu, ki pa ni bila nikaka kulturna organizacija, marveč eminentna hitlerjevska nacistična združba prej naštetih elementov z močno težnjo importiranja veli-konemške nacistične_ ideologije pri nas in dokončnega zasužnjenja naše lepe Spodnje Štajerske in svobodne domovine pod veliko-nemški škorenj, potem ko je ta škorenj že zasužnjil Avstrijo, Češkoslovaško, Poljsko itd. in uvajal nečloveško strahovlado, koncentracijska taborišča, zavode smrti in nečloveškega uničevanja ljudstev od Atlantskega oceana do Črnega in Belega morja. V stari Jugoslaviji so ti slavni in danes po ..domovini" hrepeneči „unter-štajrerji" pisali in organizirano sestavljali vehke spiske slovenskih sorojakov, v sredini katerih so živeh, da jih je imel Gestapo takoj pri roki, ko so nemške nacistične horde pridivjale v našo državo. Načrtno so izdajah državo Jugoslavijo, v kateri so živeh in imeli v primeri z delovnimi Slovenci najlepše kose kruha, zemlje in denarja. „Bili so tako imenovana „peta kolona", medtem ko so se celo za šalo delali dobre jugoslovanske patriote. Najbolj smo gledali njih dejavnost po vdoru nemškega nacističnega okupatorja na Sodnje Štajersko, ko jim je novi oblastnik takoj dal orožje in so postali pravcati kažipoti prihajajočim in grozo ustvarjajočim nosilcem „novega družbenega reda", ki je našemu ljudstvu takoj pokazal svoj „novi red". Na dan so prišh ,.spiski" naših sorojakov ,,unterštajrerjev“ in na osnovi teh seznamov se je pričel lov na ljudi. Po vaseh so bih žrtve prvih racij skromni slovenski učitelji in duhovniki, po mestih, npr. v Celju, Mariboru, Ptuju idr. pa poleg navedenih še slovenski profesorji, juristi, zdravniki, uslužbenci itd. — skratka: slovenska inteh-genca nasploh! Ah bi želeh ti ..unterštajrerji" vedeti, kako so te racije, ta sistematično urejeni lov na slovensko inteligenco, potekale? Ker ljubimo ..nazornost", bom skušal prikazati noč od 16. do 17. aprila 1941 v Rogaški Slatini. Na osnovi spiska, ki ga je že davno prej pripravil ..Kulturbund" s svojimi ,.unterštajrerji", so nas začeh Joviti" kmalu po 21. uri zvečer. Od družine, ki je bila ,.zaznamovana", do druge ..zaznamovane" družine so hodile patrulje 4-5 mož oboroženih gestapovcev oziroma nemških žandaijev, kr sojih vodih domačini „unterštajrerji“ kakor pravi Judeži: pokazah so stanovanje prizadetega intelektualca, butah na vrata, vdirali v sobe in »tolmačih" ukaze, po katerih so se morah možje in starejši sinovi na vrat na nos obleči in sredi kohorte oditi. Taf Judež je ob vdoru v slovenski dom sodelujočim gestapovcem in žandarjem predstavil prizadete: „Das ist der Mann, das ist die Frau, er ist Lehrer, auch sie ist Lehrerin" ipd. Mimogrede so se prisotni razpršili po sobah, prvi je nesel radio, drugi lovsko puško, tretji daljnogled s stene, četrti uro, prstane, zlatnino itd., ostali so držah uperjene puške v prestrašene ljudi, ki jim je bil — prvim! — tak nenadni nočni obisk nekaj povsem tujega. (No, pozneje so se na to pripravih in privadih tudi drugi!) Pred , obisk" in aretacija je veljala tisto znamenito noč šolskemu upravitelju Rudiju Predanu, drugi sem bil aretiran jaz, tretji je prišel na ,.zbirališče" pokojni ravnatelj zdravihšča Rogaška Slatina Ivan Gračner, četrti občinski tajnik Jože Hočevar, peti brivski mojster in hišni posestnik Ante Matanič (Hrvat), neki angleški gost, neki jurist itd. Proti jutru so pripeljali župana občine Šmarje pri Jelšah Ivana Turka, tisto noč je bil aretiran tudi uslužbenec zdravihšča Rogaška Slatina Ivan Perger, načelnik slatinskega Sokola, pripeljah so še druge, da nas je bilo do drugega dne popoldne, ko so nas odpeljah na odprtem kamionu v sodne zapore v Šmarje pri Jelšah, že prepolna soba — bih smo natrpani kot sardine v škatli. V sodnih zaporih v Šrmrju smo že našh več pripornikov, ki so jih bih nalovih tisto prvo noč po drugih krajih v okraju Šmarje pri/ Jelšah. Delo sedanjih i.unterštajreijev" - izdajalcev in Judežev je bilo odhčno opravljeno, za to zaslužijo vso pohvalo! Do včeraj so bih mnogi naši prijatelji, znanci, sodelavci, sosedje — sedaj pa so pokazah svojo hudobno nacistično naravo. Poudarjam: nacistično, ker ni šlo pri tem za nikak avstrijski patriotizem, ker je prava Avstrija dotlej že nekoliko let uživala usodo, kakršna je aprila 1941 zadela našo domovino. In kakor tam, so imeli tudi tu vehko besedo domači izdajalci, zaradi katerih je moral tudi premnog pravi Avstrijec kakor pozneje Slovenec končati v koncentracijskem taborišču ah v plinski peči. Dachau, Mauthausen, Ausschvviez itd. so še vedno pregrozotne priče zločinov, ki so se bih na Slovenskem začeh v naši ožji domovini Spodnji Štajerski ob pomoči in živo aktivnem sodelovanju tistih, ki se danes imenujejo »unterštajrerji". Zanimivo je, da smo se zadržali vsi, ki smo bih tisto noč v Rogaški Slatini aretirani, zelo ponosno in samozavestno kljub temu, da nismo vedeh za usodo svojih družin, s katerimi smo bih nekaj časa pozneje izgnani na Hrvatsko. Da bomo izgnani z našimi družinami, se nismo nadejah, prej kakega strela ob zidu ah pregnanstva v Dachau. Naši Judeži so se ve dl j do nas nesramno in izzivajoče, kakor pozneje, ko so naše že mrtve partizane na javnem prostoru v Celju že mrtve brcah in pljuvah vanje. V naših očeh je bil prezir in kljubovanje. Vmes so bih tudi smešni dogodki. Vsakega aretiranega so pripeljah pred »komisijo", v kateri so sedeh poleg gestapa naši domači danes »unterštajrerji". V Rogaški Slatini je bil v takšni »komisiji" neki prosluh »Nemec" Miglitsch (ime zares opozarja na »pravega" Nemca . . .), poleg njega Erih Ogrizek, ki se je bil mimogrede spremenil v trdega »Nemca" Ogrisegga, idr. Ta Ogrisegg npr. je pri »zaslišanju" vprašal svojega nekdanjega dolgoletnega učitelja in šolskega upravitelja: „Wie Heissen Sie, Herr Predan? “ Sedeh so tam, tile naši dovčerajšnji sosedi in znanci ter prijatelji, nocojšnji Judeži, v tepi dvorani občinskega doma, močno zavarovani z orožniki in gestapovci, ki so meter vsaksebi sedeh ob stenah, in nas spraševah po generalijah, pri čemer so uporabljah skoraj že tolmače ... Ko jih je človek gledal, mu je šlo na bruhanje! . . . Potem so počenjah ti elementi skozi težko dobo okupacije nad našimi ljudmi najtežje zločine. Mnoge je kaznovalo življenje že kmalu po zločinih, mnogi so jo v strahu popihali. Zdaj pa se oglašajo iz dežele, kjer bi jih morali - kakor pri nas - že davno postaviti pred sodišče: če so jim nudili zatočišče, pa jih vsaj poučiti, kako se naj vedejo, da bi jim bih težki zločini nad nedolžnimi ljudmi v »njih" domovini odpuščeni. Treba je namreč poudarjati, da spoštujemo Avstrijo in Avstrijce in nimamo nobenega razloga, z njimi začenjati kakršen koli prepir. Sami so se lahko v teh letih prepričah, da so bili vsepovsod lepo sprejeti, kakor da bi bili doma, tudi smo z njimi po potrebi pokramljali po nemško, ker pač nemško znamo. Nihče ni postavljal zaradi tega pri nas kakšnega vprašanja. V šolah gojimo nemški jezik, naše mlade gostince celo izobražujemo, naj bodo vljudni do vsakega gosta in postrežljivi tudi v govoru, kolikor znajo. Tudi mi prihajamo v Gradec in smo veseli, če nas v ondotni trgovini ah gostinskem lokalu postreže kdo v slovenskem jeziku. Nismo zadeli na primer, da bi se bil kdor koli zaradi tega razburjal. To sožitje je na obeh mejah dokaz, da smo tu in tam na pravi poti in je treba to solidarnost gojiti še naprej. Veseli smo tudi prosvetnih in strokovnih stikov Maribora ali Celja z Gradcem, izmenjavanja mish, obiskov, posredovanje literature itd. Torej le lahko ugotavljamo, da so med delovnimi ljudmi, posebno med inteligenco, dobri stiki, česar smo lahko le veseli. Zato nas skoraj boli, če vidimo, da dobivajo nekateri naši nekdanji sonarodnjaki, ljudje naše krvi, v Gradu potuho ali pa še celo pobudo za kakšne megalomenske ,,revanši-stične" želje ob spominu na „domovino“, ki so jo bili dobesedno zapravih. Gre pa tudi za logiko! Ti ,,unterštajrerji“ so se vendarle borih za veliki rajh, ne pa za Avstrijo in kakšno njeno „pokrajino“. Prisegli so hitlerizmu, dvigali roke in umirah za nemško (ne avstrijsko) „domovino“, v dobi, ko je Avstrijo — podobno kot nas okupiral isti sovražnik .. . ALBIN PODJAVORŠEK KAJ BEREJO NAŠI UČENCI V zadnjih časih se je že večkrat dvignil hrup proti literaturi, ki vpliva nevzgojno na do-raščajočo mladino: stripom, kriminalkam ipd. Kolikokrat se je hrup dvignil, tolikokrat se je tudi polegel z vedno enako ugotovitvijo: vse, kar lahko storimo, je le, da otroke v šoli in doma navajamo na kvalitetnejšo literaturo. Tako se je rodila akcija „bralna značka“, na pomoč so priskočili Ciciban, Kurirček, Pionirski list, Pionir. Lani se je tej mladinski periodiki pridružila še enciklopedična revija za mlade, Vseved. Revija se je lotila zanimivih tem na dokaj privlačen način, Bilo je očitno, da bodo učenci v taki obhki radi prebrali marsikaj, česar v šolskih knjigah ni ah pa je pisano manj vabljivo. Večkrat sem slišala govoriti starše: „Otroku nudimo vse, da bi mu razširili obzorje. Celo Vseveda smo mu kupih, kljub visoki ceni. Iz njega se bo prav gotovo veliko naučil." Razumljivo je, da starši zaupajo šoli, da ne bo propagirala pri njihovih otrocih literature, ki jim ne koristi. Pa mi, smo se v tem primeru izka-zali vredne njihovega zaupanja? Ob tem vprašanju sem se lotila temeljitega pregleda lanskega letnika Vseveda, oziroma tistega, kar je prinesel na mojem področju — biologiji. Skozi vse številke se nadaljuje „Čudežna zgodba o našem svetu", to je zgodba o razvoju živega sveta. Razvojni nauk je eden od temeljev materiahstičnega svetov- nega nazora. V naši socialistični družbi želimo učencem privzgojiti materiahstični nazor. Zato je vsak, kdor mladini posreduje razvojni nauk, dolžan postreči z dokazi zanj. Ti dokazi morajo biti resnični, točni, natančni in razumljivo podani. Če podajamo neresnična dejstva ah pa resnična dejstva netočno, površno in premalo razumljivo, bomo dosegli pri mladem človeku občutek negotovosti in dvoma, torej ravno nasprotno od tistega, kar smo hoteli. Prav to je storila „Čudežna zgodba o našem svetu". Iz nje sem si izpisala štiri in pol strani (tipkanih) napak, površnosti, nerazumljivosti in celo ideoloških spodrsljajev. Škoda, da je v Prosvetnem delavcu premalo prostora za tako obširno dokumentacijo. Vseved v tej zgodbi torej ne ravna skladno z vzgojnimi težnjami v našem družbenem redu. Tudi ostale zgodbe s področja biologije v tej reviji niso podane nič bolje. Toda k sreči obravnavajo manj občutljive teme. In kohkor se spoznam na druge stroke, si upam tVditi, da je njihovo podajanje preplitvo in revno po vsebini. Zato zastavljam tale vprašanja vsem slovenskim prosvetnim delavcem, zlasti pa prosvet-no-pedagoški službi in Zavodu za šolstvo SRS: 1. Je samo biologija šibka točka Vseveda? Kakšno mnenje imajo o tej reviji zastopniki drugih strok? Predvsem me zanima mnenje likovnikov o Vse- Dopisujte nam s šol! Vsaka šola je enako pomembna za svojo okolje. Ali deluje res uspešno ali ima pri svojem delu pomoč okolice — ali pa se mora bojevati s težavami, vse to ni samo njen privatni uspeh in njen privatni problem. Zanima tudi druge prosvetne delavce, saj delamo navsezadnje vsi za isti cilj: da bi čimveč naučili mladino in da bi jo čim bolje vzgojili. Uspehi ene šole lahko dvignejo delovno vnemo druge; težave ene šole pa je mogoče olajšati s pomočjo skupnosti. Zato dopisujte v svoj list PROSVETNI DELA VEC! Za spominsko ploščo Gustavu Šilihu Za spominsko ploščo Gustavu Šilihu so doslej darovali tudi: Zveza pedagoških društev Slovenije v Ljubljani 1.500 din, razširjeni 10 ZPD Slovenije na svoji seji 145 din, Posebna šola v Mariboru 280 din, Josip De-marin, Maribor 50 din, osnovna šola Kobilje p. Dobrovnik 125 din; Bežan Vilko, Murska Sobota 50 din; Šiftar Janez 50 din; Društvo socialnih delavcev Maribor 255 din; Vinko Kunstelj, Maribor 50 din. Iskrena, tovariška hvala! Prosimo, da ostali darovalci pošiljajo svoje prispevke za Šilihovo spominsko ploščo na račun: 518-679-2655 za Pe-dagoško društvo v Mariboru. Vnaprej se zahvaljuje Pedagoško društvo Maribor vedovih zaslugah za estetsko vzgojo naših učencev. 2. Kateri strokovnjaki so pomagali uredništvu zarisati nadaljnjo pot revije? Uredništvu namreč prav oni (po urednikovih besedah) zagotavljajo visoko raven izbranega gradiva. Prav bi bilo, da ne bi ostali anonimni! 3. Ali naši pedagoški svetovalci poznajo in berejo Vseveda? Ah vedo, da ga slovenski učenci berejo v prepričanju, da jim ga mi vsi skupaj priporočamo? .4. Ali smemo pri nas na šolah res razpečevati kakršnokoli mladinsko periodiko, medtem ko moramo pri uporabi učil dosledno upoštevati navodila republiškega sekretariata za kulturo in prosveto? TATJANA KORDIŠ, profesorica biologije PEDAGOŠKE MISLI Včasih bo učitelj ravnal bolj smotrno, če se bo po odmoru zadržal kakšni dve minuti v zbornici ter tako dokončal živahno strokovno diskusijo, kot pa če bo pazil, da ne zamudi začetka pouka v svojem raz-redu. ALIČE MIEL Na predstavo o učitelju in poučevanju, ki jo ima bodoči učitelj, vplivajo vedenje, stališča in kvalitete univerzitetnega osebja, katero sodeluje pri izvajanju programa izobraževanja učiteljev, preden se ti zaposlijo. MARGARET LINDSEV Predstava, s katero začne mlad učitelj prvo leto svojega poučevanja, izvira delno iz izkušenj, ki jih je imel še kot študent, preden se je zaposlil. MARGARET LINDSEV STRAN 6___________ PROSVETNI DELAVEC Če plačujemo učitelje po učinku Primer iz Velike Britanije Ker se pri nas v zadnjem času vse bolj razpravlja o merjenju učinka dela v šob in o nagrajevanju prosvetnih delavcev na osnovi izmerjenih rezultatov dela, smo prevedli nekaj odstavkov predavanja A. Clegga, direktorja prosvete v Vorkshiru v Veliki Britaniji. Predavanje zajema vsebinski historiat angleškega šolstva, avtor pa ga je podal v veliki dvorani Westminstr-ske palače pred avditorijem strokovnjakov za šolstvo Velike Britanije. Povzetek tega predavanja je objavil list BBC Li-stener, od koder povzemamo neaslednje odstavke. Leta 1870 so sprejeli v Veliki Britaniji zakon o šolstvu, na osnovi katerega so se lahko vpisovali v osnovne šole tudi tisti otroci, katerih starši niso zmogli šolnine. Ta datum jemljejo v Veliki Britaniji kot začetek splošnega šolstva. Takrat so ugotovih, da so bih delavski starši dokaj ravnodušni do šolanja otrok, čeprav je bil zakon za tisti čas velik napredek. Toda eno najslabših dejstev tega zakona je bilo, da ni z ničemer preprečeval vpliva uničujoče prakse, ki jo poznamo kot „pla-čilo po učinku“. To načelo so uvedli v Veliki Britaniji že leta 1860 in je bilo v veljavi polnih 35 let, svoje korumpirane vplive pa je obdržalo vse do današnjih dni. Tako imamo še danes eksterno predpisane izpite za napredovanje, kar pomeni, da ne zaupamo učiteljem. Še danes smo bolj pozorni le na dejstva in ne tudi na vrednosti, na me-morijo in ne na razumevanje, torej na tisto, kar se da meriti, ne pa na ono, česar se meriti ne da. Ko sem bil prvič seznanjen s tem pogubnim izumom „pla-čilo po učinku" sem se čudil, kaj bo usmiljeno nadzorstvo naredilo za tiste otroke, ki niso mogli dosegati normiranih rezultatov zaradi neurejenih razmer doma. Odgovor sem našel pred nekaj meseci v pismu nekega 87 let starega Američana, ko je opisal osnovno šolo pred 80 leti. V kratkem pove: Ko sem jaz hodil v osnovno šolo, je deloval sistem nadzorovanja dela šole. Inšpektorje je imenovala vlada, za ugotovitev uspeha šole pa so uporabljali nakakšne formularje, kjer so bile natisnjene razhčne zahteve za raz-hčne stopnje (razrede). Ko smo delali izpite, so nam razdelili te formularje, naj jih rešimo. Včasih pa so te teste dobih tudi ravnatelji šol. Kolikor se spominjam, so inšpektorji polagoma sami spoznali nekoristnost tega početja, vendar se je plačilo po učinku obdržalo vse do konca 19. stoletja. Iz teh časov sem našel konkretno nalogo: biblijska matematika v osnovni šoh. Glasi se takole: Salomon je imel 700 žena in 300 konkubin. Prištej konkubine k ženam in napiši rezultat. To je bila uradna matematika, na osnovi katere je država financirala šolsko delo. Podobno so preizkušali materinščino. Navajam nekoliko izzivalni stavek: Ni greh sedeti na travniku ter zadremati. Take stavke so brah inšpektorji učencem iz pripravljenih testov za preizkus znanja iz materinščine. Prvotno so preizkušali le tri osnovna znanja, to je: matematiko, spoznavanje družbe in materinščino. V začetku 40 let tega stoletja pa so prišli v prakso še inteligenčni testi. Namen inteligenčnih testov pa je bil selekcionirati bistre ter manj bistre učence in ne preizkus znanja. Leta 1944 smo dobili nov šolski zakon, ki je vseboval koncepcijo, da ne more biti v šolskem sistemu nekaj v redu, če bi silili enajstletne otroke v tekmovanje z izpiti. Ta zakon je vseboval v svoji osnovi zelo moderno koncepcijo izobraževanja, ki naj poteka pod ministrskim nadzorom ter je nakazal dobre smernice za duhovno, moralno, intelektualno in fizično napredovanje naroda. Toda sama organizacija nadaljevalnih šol je uvedla zelo se- lektivne metode dela. Še vedno nas zanimajo le tisti učenci z IQ-jem 120 in več, ker menimo, da bodo le-ti največ prispevah k nacionalni gro sperite ti, vse bolj in bolj pa zanemarjamo tiste z nižjimi sposobnostmi. Vse naše ravnanje in vsi naši odnosi so diskriminativno razpoloženi do počasnejših otrok. Proklami-rano načelo enakosti z organizacijo mešanih razredov, kjer naj bi bih bolj in manj bistri skupaj, ni nobena rešitev. Edina rešitev je spremenjen odnos do učenca. Ker so počasnejši učenci pogosto izločeni iz območja delovanja pedagogov, pogosto zaidejo v asocialne deviacije. Prepričan sem, da je med tem nepravilnim odnosom in dejstvom, da npr. v ZDA v glavnih mestih pohcija obiskuje šole, kjer pomaga vzdrževati red, nekaj povezave. Kaj takega se sicer v Veliki Britaniji ne more pripetiti, a dejstvo je, da je porastla mladinska kriminah-teta v zadnjih 18 letih za 1000 odstotkov pri otrocih do 14 leta starosti, medtem ko je med tistimi, starimi od 14 do 17 let, porastla samo za 758 odstotkov. Kljub vsemu sem optimist glede prihodnost, toda ni pričakovati, da bo družba kot celota spremenila odnos učitelja do učenca. Učitelji sami morajo to doseči. Nova smer poučevanja naj bi bila v tem, da obravnavamo vsakega učenca individualno in da niti enega samega ne zanemarimo. Toda obstaja vrsta dejstev, ki vlečejo v nasprotno smer. Tu je še vedno trdna nacionalna tradicija in ena najpomembnejših vektorjev v napačno smer je normirana raven, določena z izpiti, ki razvrednoti vse tiste, ki izpita ne opravijo, Izpiti so seveda organizirani eksterno, zunaj šole, ki jo obiskuje otrok, kar razbremenjuje učitelja odgovornosti, kaj naj uči, kako poučuje posameznega otroka, hkrati pa sili učitelja v miselnost, da je njegovo delo nekakšen ..diamanten" proces razvijanja kast v družbi. Nadalje imamo še vedno mnogo šol izrednega slovesa, ki prikazuje svoje prednosti ali pomanjkljivosti edino z otroki. E. Thring je že pred 80 leti zapisal, da je ošabnost intelekta tako konstantna oziroma nepopustljiva, da ne pušča nobenega prostora šibkejšemu. Nadalje pravi isti avtor, daje pehanje za nagrade in pridobivanje nagrad pravi bojni klic. Toda vprašamo se, kaj to tekmovanje pomeni za večino, za netekmovalno večino, ki pri vsem tem le ni toliko vljudna, da bi sama od sebe odmrla in ki je zaradi naše moderne izbirčnosti ne moremo enostavno pobiti in pokopati. Šibkejši so porinjeni v kot ter ignorirani. Njihova naravna potreba, da bi delovne obveze zmanjševah z našo pomočjo, prehaja v obup, ker jim neprestano posredno ah neposredno dopovedujemo, da njihovo delo ni nič vredno. H gornjim fragmentom Cleg-govega predavanja dodajmo še nekaj misli iz učiteljskega glasila v Veliki Britaniji, kjer se prav sedaj razvija huda polemika o nagrajevanju učiteljev (The Teacher 25. sept. 1970). Nacionalna zveza učiteljev predlaga, naj bi dobih učitelji začetno plačo 1.100 funtov na leto (okrog 33.000,00 dinarjev), nato naj bi v 10 letih porastla na 1800 funtov (54.000,00 dinarjev). Po štirih letih službovanja pa bi se lahko učitelj uvrstil v drugo boljšo kategorijo z začetno plačo 1.600,00 funtov in naj bi dosegel po 14 letih službovanja 2,600 funtov. V višjo kategorijo plačilnih razredov naj bi bil uči-telj preveden na osnovi utemeljenega poročila o njegovem delu in vrspehih. Nacionalna zveza učiteljev ni navedla, kdo naj bo kompetenten za učiteljevo oceno: ali ravnatelj ali direktorji departmanov ali inšpektorji. NUT (nacionalna unija učiteljev) meni, da bi ta predlog prinesel ogromno grenkobe v vsako zbornico. Predlogi nacionalne unije učiteljev (širša organizacija) so precej drugačni, in sicer: ■SVR-NSi \gusta 1870, s katerim se občnim ljudskim učilnicam razpisuje šolski in učni red, ki je tudi v celoti naveden. Sledi okrožnica c. kr. deželnega šolskega svetovavstva do c. kr. okrajnih poglavarjev na Kranjskem glede šolskega in učnega reda, Kazalo važnejših šolskih postav in ukazov, ki so izšli leta 1869 in 1870 v uradnih listih. Zatem so navedena imena učiteljev na Kranjskem. Najprej Višja šolska oblastnija takratnega avstrijskega šolstva, nato deželna šolska oblastnija, nato najprej učiteljstvo v Ljubljani, nato pa po abecednem redu posamezni šolski okraji. Na za- četku vsakega šolskega okraja so napisani člani c. kr. okrajnega šolskega svetovalstva. Pri vseh učiteljih, razen tistih na privatnih šolah, je naveden kraj in letnica rojstva ter letnica pričetka službovanja. Preseneča veliko število učiteljic na uršu-linskih šolah, in sicer jih je bilo na ljubljanski uršulinki šoli 27. j v Škofji Loki pa 17. Poleg teh smo imeli takrat v Ljubljani tudi 7 zasebnih šol, od katerih pa sta le šoli Alojza Waldherja in sester Rehnovih imeli pravico javnosti. Javnih učiteljic je bilo takrat na Kranjskem 6. Učite-Ijiščnikov v Ljubljani je bilo v začetku šolskega leta 1870/71 v vseh treh letnikih učiteljišča le 33, učiteljišča za učiteljice pa takrat še nismo imeli in so se morale kandidatke za učiteljski poklic privatno pripravljati za izpit, ki so ga morale polagati na moškem učiteljišču. Sledi sestavek o Društvu za pomoč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem, ki se je ustanovilo po prizadevanju takratnega deželnega šolskega nadzornika (Ir. Franca Močnika 1. 11. 1860. Učiteljsko društvo za Kranjsko pa je za to društvo sprejelo nova pravila leta 1870 in ta so tu natisnjena. Vdovsko društvo je imelo 96 članov. Nato je sestavek o Učiteljskem društvu za Kranjsko, ki je bilo ustanovljeno leta 1868 in naveden odbor društva ter dela v društveni knjižriici. Društvo je štelo 102 člana. Na koncu je seznam učiteljev v imeniku po abecednem redu. Za vsakega je označeno, ali je član učiteljskega društva za Kranjsko ali Vdovskega društva. Čeprav je društvo kranjskih učiteljev imelo namen izdajati tak koledar vsako leto, je vendar ta ostal zaradi pomanjkanja denarja edini. Pač pa je Učitelj- sko društvo za Slovenski Štajer v Ljutomeru leta 1876 izdalo in založilo Slovenski učiteljski koledar za leto 1877. Uredil ga je učitelj Ivan Lapajne.Koledar je obsegal tudi imenik slovenskih učiteljev slovenske Štajerske, Kranjske in Goriške. Nato ni bilo nobenega učiteljskega koledarja vse do leta 1887, ko je začel učitelj Miha Nerat izdajati Popotnikov koledar za slovenske učitelje, ki je izhajal deset leL l A TJ AN A HO J AN »DAJTE SOLI MIR IN ONA VAM DA MOČ« Ljudska šola, ta tiha delavnica prosvete, plava dandanes na razburkanem političnem valovji. Ni ga vladnega sistema, čegar delavnost bi se je ne dotikala — ali že z blagodamim ali škodljivim smerom. Vsakdo, kogar valovi političnih konstelacij poneso v okrožje naučne uprave, postane po natlaku tega valovja prisiljen — znabiti celo proti svoji volji - ukvarjati se z zadevami ljudske šole, ne zgolj kakor s predmetom, ki spada v stroko njegove dogledne kompetentnosti, marveč kakor z zadevo — politično. Zato skuša na ljudske/' šoli vsakdo nekaj prena-rediti, nikakor vsled istinite potrebe ali na splošno korist, marveč vsled potrebe nazorov in volje političnih valov, s katerimi bi naj jednomemo plavala vladna linija. Vsled tega se nahaja šola v neprestanej negotovosti, v pogostej razburkanosti, zadržavaje se v prostem razvoji s poskusi, časih problematičnimi, večkrat pa tudi naravnost škodljivimi. V takšnem položaji se nahaja naša ljudska šola zlasti zadnjih deset let, in žal, da se to reformatorično gibanje, katero bi morebiti na drugih mestih, v drugih strokah človeške izobrazbe po plemenitem boji utegnilo prinesti plemenit in blagoslovljen sad, ne kaže ravno vspešno ljudskemu šolstvu. Poskusi, čijih napake bi znabiti drugje ne škodovale, lahko so ljudskej šoli z ozirom na njen pedagogično-di-daktični namen osodepolni. Ponesrečeni taki poskusi namreč ne škodujejo le posamezniku, ne čuti jih le desetina ali stotina naroda, ampak prizadete so od njih cele generacije. Zato naj se ljudska šola eksperimentov varuje. Naravno je, da si želi vsak narod šole na zdravi pedagoški podlagi, zasnovane na temelji napredka ter da mu jo skrbuje izobraženo in domoljubno učiteljstvo; a baš tako gotovo je, da je potrebno, če zamore šola prinašati oni sad, ki se od nje takim načinom pričakuje, braniti jo pred 'vsakoršnimi prenagljenimi novotarijami. Šoli je pred vsem treba miru kakor atomom, ki se imajo spremeniti v gotovi in ugledni kristal. To naj bi vsi domo-in rodoljubi, ki imajo kaj upliva in katerim je napredek naroda na srci, resno uvaževali. Njim pred vsem veljajo naše besede: Vrnite šoli mir, in ona Vam da moč! (Popotnik 1893, str. 81.) PROSVETNI DELAVEC _______________________________________________STRAN 5 POMENKI O UMETNOSTI Upravičeno želijo večje štipendije Novi prikazi: »Francosko podstrešie« Ob pogledu skozi vrata francoskega paviljona na beneškem Bienalu so mnogi zmigovali.z rameni, češ: Mar se je vdrla streha? Ne, ne! Izvolite si ogledati najnovejšo francosko umetnino, skupinsko delo: slikarja, kiparja, arhitekta, filmskega scenarista itd.! Nenavadno že na prvi pogled. Od vrat se skrajno strmo dvigata dve vsaksebi nagnjeni ploskvi. Saj to je vendar streha in vrata v Paviljon so strešno okno, skozi katerega vstopimo v labirint poševnih, nagnjenih, strmih, vzpenjajočih se strešin, presledkov z nujnimi preskoki, prestopi, oprijemi. Nato spet stopnice, po katerih se s težavo dvigaš, ker naklonski kot med deskami za stopanje in onimi vertikalnimi ni normalno 90 stopinj, temveč oster in se tako v vsako stopnico neprijetno vgrezamo. Vsakega koraka se zavedamo, ker moramo hote paziti, da ne pademo. Ko prispemo na vrh, smo ob zidu. Torej nas stopnice niso privedle nikamor, čeprav smo že pričakovali prizor iz tunela smrti. In če ne gre naprej, gre gotovo nazaj. V levo stran preskočimo prekinjeni del ploskve in že smo v prvem nadstropju. Tu so vsemogoče vrvi, umetno izdelani odpadli deli zapuščenega podstrešja. Nič nas ne mika ostati v nesimetričnih prostorih in s pomočjo vrvi se povzpnemo na visoko zastavljeno strešino pred nami, nad katero zapazimo edini izhod. Tu plane v nas ostra luč, nato pa krenemo s Precejšnjo bojaznijo navzdol. Ko se vračamo, se spet spustimo po nerodnih dveh strešnih ploskvah k vstopnim vratom, kjer se nam zaradi opotekljivega spuščanja smejijo novi obiskovalci. Razumljivo je, da so ta pohod skozi in v umetnino spremljale komične situacije. Tedaj na primer, ko so se pojavile m visokem izstopnem oknu dame v mini krilih ali pa one z oprijetimi maksi oblekami, ki so se trepetajoče vzpenjale po strmih strešinah. Gre za doživetje umetnine francoskih umetnikov „par excel-lence“. Zdi se, da popis sprehoda po tem umetniškem delu izpričuje, da gre za umetnino, ki je namenjena neposrednemu fizično-■ Piehaničnemu reproduciranju in hkrati podoživljanju. Koliko doži-vetij, opisanih v kriminalkah, predstavlja pripravo, poseg in rekonstrukcijo posegov v stanovanja, kaj vse se dogaja v kleteh in podstrešjih, kako dolgo ostajajo v nas mladostna doživetja, ko smo raziskovali stara podstrešja. Sestav ekipe avtorjev ume.nikav priča, da so ti hoteli napraviti s skromnimi spremembami kot predmet doživetja nek vsem dostopen kompleks predmetov. Z našim različnim vedenjem in sode- Vzgoja in izobraževanje Izšla je dvojna številka 6/7 glasila Zavoda za šolstvo SRS „Vzgo-ja in izobraževanje". Med zanimivimi sestavki so: - Nekaj problemov in nalog na področju osnovnega šolstva; j - Prispevek za razpravo o nekaterih vidikih idejnosti pouka danes; j ~ Obdelava podatkov o dvojezičnem šolstvu v Prekmurju z elektronskim računalnikom; | ' Novi šolski koledar - petdnevni delovni teden v šolah republike Slovenije; - Svet pred domačim pragom. Navajamo samo nekaj naslovov. Naročniki tako vedo, da najde Pednji izmed prosvetnih delavcev v reviji nekaj zase. Številka zaključuje lanski letnik in ima priloženo vsebino celotnega letnika. Kdor doslej še ni bil naročnik, pa se je odločil, da Postane, lahko prejme celoten letnik, če sporoči svojo željo Zavodu za šolstvo SRS. bvanjem je mogoče doživeti to arhitekturo. Navajeni smo sicer opazovati in nato vstopati skozi lepe fasade. Že tradicionalno je za ms arhitektura lepa fasada in nič več. No, v predstavi pridemo morda do jedilne mize, morda se odločimo še za mpor po stopnicah, od jedilne mize do postelje in televizorja. Ponujajoče primere so resda žive in neposredne. Da bi doumeli, s kakšnimi m-meni so se lotili francoski umetniki realizacije svojega projekta, poslušajmo njihove besede: Zamisel „Podstrešja“ je predlagal arhitekt Claude Porent, pri njeni uresničitvi pa so sodelovali: Francois Morellet, Charles Maussion, Gerard Mannoni, Gilles Ehrmann, Jean Pierre Cousin, Andree Bellaguet, Samuel Buri, Paul Virilio. Naj mm nekateri od njih sami povedo, kaj jih je vodilo pri uresničevanju take arhitekture: CLA UDE PARENT: - Moj predlog je predstavljal veliko zanimivost že zato, ker sami povabljeni umetniki v začetku niso imeli nobenega kriterija odnosov do poševnega prostora. Zamisel jih je vrgla v pogoj totalne svobode. Edina zahteva je bila uveljaviti vrednote - pri čemer so imeli vso svobodo - in s tem ustreči programu. To je predstavljalo za vse pravi avanturistični prostor, katerega so poskušali kar najbolje posredovati obiskovalcem. Drugo posebnost je predstavljala kolektivnost dela ustvarjalcev, ki so prišli iz mnogih različnih ambientov in dosegli absolutno-koherenco. Ta živi organizem, sestavljen iz tako različnih umetnikov, je dovoljeval trenutke mvdušenja, pa tudi dramatičnosti. Ocene so kasneje dosegle ves razpon lestvice od odklanjanja do mvdušenega sprejemanja. Prepričani smo, da je bil ta poskus zanimivejši v razvoju kot v rezultatu, da bo zanimanje obiskovalcev potrdilo naše upanje, da je podobno akcijo mogoče posplošiti. Dovoljujemo si misliti, da sedanja in prihodnja civilizacija lahko zajemata iz novih korenin, v nasprotju z dispersijo mše družbe. JEAN PIERRE COUSIN - RAZLIČNI člani skupine poskušajo prepoznati enomost v akciji. Dobili smo nove zakone kohezije in bogastvo kombinacij. GILLES EHRMANN: - . . . okrog te akcije je deset oseb preizkušalo zlomiti svojo osamljenost, da bi napravili čutljivi kolektivni novi prostor. Še in še so se razpisali avtorji o delu pri uresničevanju te zamisli. Lahko smo prepričani, da se bo bogastvo njihovih izkušenj bogato obrestovalo in da bo spodbujalo k skupinskim nadaljevanjem. Čas ni dopuščal, da bi ponovili ta sprehod, obogateni še z teoretskim razglabljanjem samih avtorjev. Toda: kadarkoli bomo v nekem vsaj malo zanimivem prostoru, se bomo sprehajali po njem z zavestjo, da smo bili nekoč na takem francoskem podstrešju. Zaradi doživetja in doumetja smisla zasnovanosti pa je to že veliko, to je moč sugestije, skorajda sugestija nečesa pomembnega v m videz nevo-membnem. IGOR PLEŠKO Na željo rednih slušateljev PA v Mariboru je bil v preteklem tednu v Ljutomeru sestanek štipendistov, ki ga je sklicala TIS. V svoji vlogi, naslovljeni na TIS, so redni slušatelji PA v Mariboru zaprosili TIS v Ljutomeru, da jim zviša mesečne štipendije od sedanjih 350 din na višino, ki bi ustrezala današnjim cenam. V svoji vlogi so navedli, da imajo redni študentje ostalih občin višje štipendije celo do 600 din od občinskih izobraževalnih skupnosti, ki niso v boljšem položaju kot ljutomerska. Te ugotovitve so bile osnova za sestanek s predstavniki TIS in družbenopolitičnih organizacij. Tako jb prišlo do zaželenega sestanka z zastopniki TIS, zastopnikom občinskega sindikalnega sveta in štipendistov. Žal, da se niso vabilu odzvali vsi štipendisti ostalih šol. Na sestanku so se pogovorib o željah štipendistov, o študiju, pogojih študija in prihodnji zaposlitvi. Štipendije bodo povišali, čim bodo podpisani družbeni dogovori tistih, ki financirajo TIS. Pokazalo seje, da je bil tak stik štipenditorja s štipendisti nujen in bo sodelovanje še treba ponovno uvesti, kar je bilo tudi svojčas v občini, zlasti še, ker smo zelo zamtere-sirani za uspehe študija, ker nam na šolah manjkajo strokovno usposobljeni učitelji za predmetni pouk. -ko. UČBENIK PEDAGOŠKE PSIHOLOGIJE O veji psihologije, pedagoški psihologiji, katere predmet je uporaba psihologije v vzgoji, je bilo doslej na svetu napisanih že mnogo knjig. Slovenci _ glede tega nismo tako srečni. Še ved-nor se moramo zadovoljiti s prevodom ..Pedagoške psihologije “, ki jo je napisal beograjski univ. prof. dr. Borislav Stevanovič. To njegovo delo je doživelo že drugo izdajo. Omenjena knjiga obsega nad 200 strani in zajema tale poglavja: predmet, metode in problemi pedagoške psihologije; osnovni pojmi iz statistike in statistične tehnike; motivi in motivacija; učenje; pomnenje in pozabljanje; dejavniki uspešnega učenja; transfer učenja; delo in utrujenost; branje; spo- sobnost za učenje; merjenje učnega uspeha; aparati za učenje; splošna navodila za vodenje učencev pri učenju in delu sploh ter problematični otroci. Delo je prevedla dr. Iva Šegula. Ker sodi pedagoška psihologija poleg pedagogike in psi hologije med tiste temeljne znanosti, ki jih mora nenehno spremljati vsak učitelj, knjigo toplo priporočamo. Knjiga stane 32 N-din. VIAT OR Skrb za predšolsko in šolsko mladino v SSSR Državne predšolske ustanove obiskuje 9,1 milijona otrok; na podeželju vsak tretji, v mestu poprečno vsak drugi. Za vzdrže-valnino 400 rubljev letno prispevajo starši petino, ostalo gre iz družbenih skladov. Splošno izobraževalne šole je obiskovalo lani 50 milijonov učencev. V zadnji petletki 1965—70 se je število srednješolskih absolventov štirikrat povečalo v primeri s predzadnjo petletko, število učencev s podaljšanim dnevnim bivanjem v šoli pa podvojilo. Srednjo in visoko izobrazbo je v zadnjih petih letih doseglo 7 milijonov dijakov in študentov. Tri četrtine od njih prejema državne štipendije, ostali, ki so hkrati zaposleni v proizvodnji, uživajo razne delovne olajšave. Popolne brezplačne oskrbe so deležni tudi učenci v poklicno-tehniških šolah. (Iz biltena „Soyjetske novosti") MATRIARHAT na šoli v Gabrovem dolu a.U kako je tovarišica Kunigunda popeljala otroke na izlet Sneg je nekako izginil, kot ima to navado vsako leto vedno znova in znova in v malce topli zemlji so se že pokazali prvi zvončki, teloh pa je bil sploh že velik in je gostoval v marsikateri hiši, med drugim tudi pri gospe ravnateljici Ifigeniji Trpotčevi. To k bil hkrati tudi znak, da bo treba iti na spomladanski izlet, ki je bil na vrsti vsako leto, le kraj izleta se je vsako leto menjaval. Izleta s° se veselili vsi po vrsti na šoli v Gabrovem dolu: otroci, njihovi ^gojitelji, malo manj pa starši, ki so k temu preljubemu veselju korali primakniti nekaj obveznih financ, brez katerih seveda ni in to šlo. Po dobri in povsod preizkušeni navadi je te izlete vodil tov. $>nreka, ki je bil zelo in še in še priljubljen pri svojih nadebudnih varovancih. Prav radi so poslušali dobre partizanske zgodbe in doživljaje, ki jih tov. Smreki seveda ni nikoli zmanjkalo. Razume se, N nihče ni nikdar podvomil, da bi si tovariš kdaj kaj izmislil. Ne, j?e pa! Tovariš Smreka je govoril vse, kar je govoril natanko tako *°t pravljico o Janku in Metki in še več. Razlogov za kakršenkoli 'No m torej ni bilo in otroci so tozadevne stvari poslušali z na žjjoko odprtimi usti in se čudili velikemu tovariševemu junaštvu. \ kvariš pa ni bil, kot rečeno, od muh in je vedel še kaj več, kot ^tno to in je to znal tudi povedati. Zatorej so ga imeli radi in so ga Poslušali ter si tudi želeli, da pojde z njimi. t Stvari pa se obračajo in nikoli ni tako, kot bi si želeli. Je pač tofco naneslo ali bogsigavedi kaj, da sta se srečali tov. Kuni, uradno i kunigunda in gospa profesorica ravnateljica Ifigenija in sta se malo Ij, Pogovorili o tem in onem in še o marsičem. Govora je bilo tudi o 7 lzletu. Ker je pač Kuni bila Ifigenijina žlahtnica, je imela malo več 7 Korajže kot vsi ostali in je pogumno stopila na plan s svojim na-.Zom, ki pa je zgledal približno takole: otroke naj bi peljala na lzJet ona. Ifigenija je res dobra duša in kupčija je bila sklenjena prej \ h°t je kdorkoli kaj vedel. Na izlet gre torej tov. Kuni. Pika. Pozno zvečer je Kuni ležala v lepi, svileni in tudi prozorni spalni srajčki in premišljevala o izletu, ali bolje rečeno o svojem vedno in tako zelo ljubljenem Franclju. Ko bo peljala otroke na izlet, se bosta lahko srečala z milim dragim, pa še kupila bo lahko kaj, kar se v teh zanikrnih rovtah ne da. Je že tako, da njen mili službuje daleč vstran in nimata priložnosti, da bi se pogosto videla, kaj šele kaj več. Oh, oh! In Kuni se je obrnila v postelji in malo je manjkalo, da ni zajokala, revica uboga. Ni bilo tako dolgo in kmalu je bil o zadevi obveščen iz strogo zaupnih virov tudi tovariš Smreka, ki pa ni rekel nič, torej je bil tiho kot riba. Tako je bilo zavoljo matriarhata in je bilo tudi najbolje. Bil je res lep dan in Kuni je žarela, otroci pa so se kujali. Zakaj, da ne pojde tovariš Smreka z nami, so vpraševali in odgovorjeno jim je bilo, da je službeno zadržan in pri tem je ostalo. Po kratki vožnji so prišli v mesto in glej ga, zlodja, treba se je bilo postaviti v vrste po dva in dva in tako koracati kot v pravi pravcati vojski po pločniku. Pri tov. Smreki tega ni bilo treba in že se je vsem kolcalo po dobrem, starem profesorju. In da bi bilo zlo še večje, se je nenadoma tovarišica Kuni spomnila, da mora obiskati trgovino in nekaj nujno kupiti, ampak res nujno kupiti, da si ne boste mislili, ne vem kaj. Vse bi bilo lepo in prav, če le ne bi bilo tovarišice tako dolgo iz trgovine. Otroci so zasedli cel pločnik v dolžini desetih metrov in v širini pločnika. Tam so se drenjali kot uboge splašene živali in ovirali mimoidoče, ki vsega tega sploh niso razumeli, kaj šele da bi potrpeli. Zatorej so nad uboge otročiče letele opazke in pripombe in bili so zbegani in so nadvse obupano čakali tov. Kuni, ki je ni in ni hotelo biti iz tiste nesrečnejrgovine. No, vsega je enkrat konec in tudi Kuni je pricapljala iz trgovine, vsa obložena z zavoji in še enkrat bolj žareča kot prej. Zdaj so odpeketali na kolodvor in ko je vlak prišel, so se nekako zrinili nanj, najtežje seveda Kuni s svojimi zavoji. V vlaku je zavoje in zavojčke razdelila učencem, ki jim je zelo zaupala. Oh, dobri, pridni otroci! Na to, kako so butasti in trmoglavi, je seveda pozabila, torej to, s čimer jih je vse leto pitala brez prestanka. Prišli so v tisto veliko, zaželeno mesto, kamor je Kuni dva dni prej pisala svojemu dragemu, milemu, čudovitemu in ta je seveda čakal na postaji in zenice so se mu razširile, ko je zagledal svojo drago med mladino, tako lepo in prisrčno, tako veličastno v svojem nadvse humanem opravilu. Kaj je lepšega kot vzgajati mladino, našo čudovito, perspektivno mladino! Objela sta se, poljubila pa ne, ker je tako hotela Kuni, ker bi to baje kvarno vplivalo na mladoletnike. Potem so šli. Kuni in tisti njen sta si imela toliko povedati, pa kaj bi si ne, ko pa se, reveža, tako dolgo ne vidita. Iz obljub tov. Kuni, da si bodo ogledali muzeje, mesto in še kaj, ni ostalo dosti. Pač pa so šli na grad in so tam precej časa ostali, ker sta tovarišica in tovariš, Kuni je rekla, da je to njen sorodnik, sedela na gradu in se pogovarjala in pogovarjala, da ni bila ne konca ne kraja. Otroci so morali biti čisto blizu. Da si kdo kaj ne naredi, je rekla tovarišica,. Tam'enkrat popoldne so otroci privlekli iz svojih torb in torbic žemljice in razno razne dobrote in so malo pomalicali, onadva pa sta si naročila kosilo in se kar mprej pogovarjala, tako da je Janezek rekel: ,,Pa kaj za hudiča si imata toliko povedati? “ Končno sta se dvignila in šli so v dolino. V mestu so se ustavili ob spomeniku našega velikega pesnika in razloženo jim je bilo, da je to pač naš največji in najboljši pesnik, ki ga ne smemo nikoli pozabiti in da je treba njegove pesmi znati kot očenaš. Drugega nič. Ni bilo časa, kajti Kuni in tisti njen sta oddrobencljala v najbližjo trgovino, otrokom pa je bilo rečeno, naj se čimbolj varno in trdno drže našega velikega pesnika in naj ne skačejo naokoli, da ne bo nesreče. In zopet so se zaletavali vanje ljudje, ki pač nimajo posluha za šolske izlete in za otroke s podeželja, saj ne more nihče vedeti, kje je Gabrov dol. Dobri pesnik pa je zrl nanje in tudi gola muza je pogledovala m gabrodolski drobiž in zgledalo je natanko tako, kot da bi se ji otroci smilili. Janezek je pripomnil: „Takšne nage babe pa še nisem videl, le zakaj je tukaj gori!" Končno sta se vrnila, vsa obložena z novimi paketi, in odšli so na postajo, kjer se sorodnik tovarišice Kuni ni in ni mogel premagati in je poljubil tovarišico, pa kar bo, bo. Pozno zvečer so prišli domov, bili so zmučeni, lačni in nejevoljni. Nikoli več s tovarišico Kunigundo, so rekli, je pa že tovariš Smreka boljši. Se vsaj ne poljublja vsake tri korake in ne leta po trgovinah in mnogo zanimivega pove. Naslednji dan so zopet prišli v šolo, Kuni je še vedno žarela in gostolela, Smreka pa ni rekel nič, le Janezek je pripomnil: „Tako smo se držali tistega pesnika, kot da se bo vsak čas podrl!" LUPUS DRUŠTVO UČITELJEV OBRAMBE IN ZAŠČITE SLOVENIJE O tem, kako zelo potreben je strokovni aktiv učiteljev obrambe in zaščite, smo govorili na vsakem seminarju in srečanju učiteljev, zato je bilo na strokovnemu seminarju pred letom dni v Grobljah ustanovljeno Društvo učiteljev obrambe in zaščite Slovenije. Novo društvo je naslednik Zveze pedagogov predvojaške vzgoje LR Slovenije, ki je pred nekaj leti prene-hala delovati. Posebnost pouka obrambe in zaščite zahteva vedno skupno reševanje problemov, zato je treba imeti strokovno združenje, ki lahko pomaga pri reševanju problematike pouka in zastopa interese učiteljev. slednjega seminarja. Člani društva sodelujejo pri izdelavi slovenskega vojaškega seminarja in kot predavatelji Zveze delavskih univerz, ki skrbi za izvedbo osnovnega in dopolnilnega pouka za nerazporejeno prebivalstvo. Društvo ima svoj prostor na TSŠ v Ljubljani, ki pa je ne primeren; treba bo misliti na primernejši prostor s stalno dežurno službo. Za sedaj so v društvu samo učitelji s srednjih, in strokovnih šol, dobro pa bi bilo, če bi bili člani tega društva predavatelji iz vse Slove-nije. Prvo finančno pomoč ob ustanovitvi je dobilo društvo od republiškega sekretariata za narodno obrambo, ki pa verjetno ne bo zadoščala za izpolnitev vseh začrtanih nalog. Izvršni odbor društva pričakuje od vseh predavateljev obrambe in zaščite na srednjih šolah več društvene aktivnosti, saj je njihov skupen interes dvigniti pouk obrambe in zaščite na tisto strokovno raven, ki jo i d njih pričakuje mladina in vsi odgovorni dejavniki. RUDOLF LIKAR Izvršni odbor društva je izdelal delovni program, ki obsega: — urejanje statusa učiteljev obrambe in zaščite Knjižni dopoldan v spomin Oskarju Hudalesu — sodelovanje pri organiza ciji in izdelavi programa strokovnega izpopolnjevanja osebja — priprava in prirejanje učbenikov za srednje šole — posredovanje izkušenj za izboljšanje metodike pouka — izdajanje svojega biltena z društvenimi novicami, strokovnimi sestavki in novostmi s področja obrambe in zaščite — dajanje navodil o nabavi, uporabi in popravilu učil — pomoč pri ustanavljanju in delovanju aktivov rezervnih vojaških starešin na šolah — sodelovanje pri pregledu in sestavljanju novih učnih načrtov — sodelovanje pri organizaciji in izvedbi republiških tekmovanj — ustvarjanje stalne povezave z JLA, ZRVS in drugimi družbenopolitičnimi organizacijami. V letu dni svojega aktivnega delovanja je društvo doseglo nekaj lepih uspehov. Med drugim je pripravilo učbenik po novem učnem načrtu za 3. razred srednjih šol, pripravljajo pa učbenik za 4. razred srednjih šol. Izdalo je dve številki informativnega biltena, pripravilo kratko bibliografijo obrambe in zaščite, pomagalo pri organizaciji dveh strokovnih seminarjev ter pripravilo predloge za program na- Pri mestni knjižnici v Mariboru - vodi jo ravnatelj in knji-vnik Ignac Kamenik - je tudi x jnirska knjižnica, ki jo vodi profesorica Darja Krambergerjeva. Sprva je bila to samostojna institucija pri DPM v Mariboru in pod vodstvom književnika Jana Baukarta. Mestna knjižnica je z novim letom pričela prirejati knjižne dopoldneve, ki naj seznanjajo mlade bralce s slovenskimi, jugoslovanskimi in tudi tujimi najbolj znanimL mladinskimi pisatelji, zamisel, ki poleg bralnih značk posrečeno vzgaja našo mladino k ljubezni do lepe knjige. Prvi tak knjižni dopoldan je bil 9. januarja 1971, posvečen umrlemu mladinskemu pisatelju Oskarju Hudalesu. Udeležilo se je tega spominskega slavja nad 150 pionirjev različnih osnovnih šol in nekaj prosvetnih delavcev. Med obiskovalci je bil tudi pesnik Janko Glazer, nekdanji ravnatelj študijske knjižnice, in njegova hči, pesnica Alenka Glazerjeva. Pomen knjižnih dopoldne-vov je razložila mladini knjižničarka profesorica Darja Krambergerjeva. Nato je spregovoril kot gost znani mladinski pisatelj Venčeslav Winkler, kije seznanil pionirke in pionirje z deli pisatelja Oskarja Hudalesa, literarni kritik in prav tako Hu-dalesov sodelavec pri sestavi šolskih beril idr. Bogomil Gerlanc je navzoče mlade bralce navduševal, naj pridno segajo po dobri knjigi. Hudalesov sošolec in prijatelj Alfonz Kopriva je navzočim povedal nekaj značilnih anekdot iz življenja in dela Oskarja Hudalesa, prebral nekaj spisov svojih nekdanjih učencev o obisku pri pisatelju 14. aprila 1947 in pozval mladino, naj goji medsebojno prijateljstvo. Na koncu je nastopila pisateljeva hči Zora Trauner-Hudale-sova, ki je lepo orisala lik svojega očeta in zbujala spomine na njegovo izgnanstvo med okupacijo v Srbiji in sodelovanje v NOB. Idejo o podobnih knjižnih dopoldnevih ah popoldnevih naj bi poustvarjali v mladinskih knjižnicah tudi drugod, prav tako pa bi bilo primerno organizirati podobne knjižne večere za odrasle, s čimer bi še bolj približali knjigo našemu ljudstvu in ga zainteresirah s kratkimi privlačnimi predavanji, spremljanimi morda tudi z dia-filmi ali filmi, predvsem o naših leposlovnih in poljudnoznanstvenih književnikih (na kmetih morda tudi o kmetijskih strokovnjakih), tako da bi tudi s samoprispevki pomagali pomnožiti krajevne knjižnice in da bi si omislhi tudi izbor za domačo knjižnico. Lanski sestanek bib-hotekarjev je pokazal, da glede nabave in izposojevanja knjig žal še nismo na zavidljivi kulturni ravni. Morda bo mariborski zgled lepo in koristno zamisel o knjižnih dopoldnevih, popoldnevih ah večerih za mladino in odrasle „mladost med knjigami11, naslov enega Hudale-sovih najboljših del), spet poživila in povrnila. A. M. PAVLIC PEDAGOŠKE MISLI Spoštovanje učiteljev kot strokovnih oseb je onemogočeno, če se jih uporablja kot kurirje ter postopa z njimi kot z ljudmi, ki nimajo nobenih načrtov s svojim časom, to je, če se dela z njimi kot z ljudmi, ki se jih lahko vsak hip pokliče v Smučarski seminarji v Kranjski gori 184 učiteljev telesne vzgoje na smučeh pisarno, prekinja pri njihovem' delu s telefonskim ali drugačnim pozivom, ali pa če se na hitro roko skliče nek sestanek. Učitelji se upravičeno jeze, ker vedo, da bi z boljšo organizacijo lahko odpadli nepotrebni izredni ukrepi. ALIČE MIEL Organizacijska enota zavoda za šolstvo SR Slovenije v Ljubljani je tudi letos organizirala tridnevni smučarski seminar za vse učitelje in profesorje telesne vzgoje na svojem območju, in sicer v dveh skupinah. Seminarja sta bila v domu Janeza Porente v Kranjski gori od 10. do 13. januarja in od 13. do 16. januarja 1971. V obeh skupinah se je seminarja udeležilo kar 184 učiteljev telesne vzgoje, to pa pomeni največje število udeležencev, odkar organiziramo tovrstne seminarje. Poleg učiteljev telesne vzgoje z ljubljanskega območja se je seminarja udeležilo 29 učiteljev iz organizacijske enote Novo mesto z njihovim svetovalcem, 5 učiteljev telesne vzgoje iz OE Kranj, 2 učitelje telesne vzgoje iz OE Nova Gorica ter 5 učiteljev telesne vzgoje iz OE Koper. Z uvajanjem novih obUk šolskega dela na šolah (tu mislim na organizacijo smučarskih tečajev za učence petih razredov osnovnih šol med rednim šolskim delom) je nujno potrebno, da učitelji telesne vzgoje vsako leto obnovijo učni načrt in dopolnijo svoje znanje za pouk smučanja. Glavni del seminarja je bil posvečen praktičnim vajam na snegu: učitelji so bili razdeljeni v 16 skupin, vodih pa sc učitelji smučanja iz vrst učiteljev telesne vzgoje, ki so bili pred tem na seminarju, ki ga je organiziral zbor smučarskih učiteljev Slovenije. Učitelji smučanja so z vsemi učitelji telesne vzgoje predelali osnovno in nadaljevalno šolo smučanja z NAS PRAVNIK SVETUJE VPRAŠANJE: Naša šola or-anizira dodatno pomoč med olskimi počitnicami za učence, d imajo negativno oceno in norajo zato opraviti popravni zpit. Ali je šola dolžna to po-noč organizirati in učiteljem udi plačati to dodatno delo, ki ia imajo z učenci? Na drugo 'prašanje pa bi želel odgovor, :e morajo biti učitelji, ki po-ičujejo na podružniški šoli enako nagrajevani kot učitelji, ki ooučujejo na popolni osnovni ;oli? Eni kot drugi opravljajo 'sto delo in imajo enako izobrazbo. P. K. ODGOVOR: Osnovna šola mora organizirati dopolnilni pouk za učence v skladu z 39. členom zakona o osnovni šoli in v skladu s pravilnikom o organizaciji dopolnilnega pouka v osnovni šoli. Dopolnilni pouk vodijo praviloma učitelji, ki učence poučujejo. Podrobneje lahko uredijo organizacijo dopolnilnega pouka osnovne šole same s svojim splošnim aktom. Z njimi tudi določijo, ah bodo to dodatno delo posebej plačale ah ne. Za isto delo naj bi bili učitelji na podružnični šoli enako nagrajevani kot učitelji na popolni odnovni šoli posebno še, če imajo tudi isto izobrazbo. Ker omenjate, da prihaja do razlik zaradi vašega pravilnika o delitvi osebnega dohodka, ki za učitelje na podružnični šoli ne predvideva dodatka, vam svetujemo, da predlagate ustrezno spremembo splošnega akta. Vse teijatve delavcev iz delovnega razmerja, zastarajo v dveh letih. razne odločbe in podobno hraniti v delovni organizaciji, kjer je delavec zaposlen? Ali lahko šola določi v svojem statutu, da je za delovno mesto ravnatelja potrebna visoka izobrazba, čeprav zakon predvideva oziroma dopušča višjo izobrazbo? L. Z. VPRAŠANJE: Ali še velja predpis, da se morajo osebni dokumenti, kot so diploma. ODGOVOR: V delovni organizaciji hranijo le delovno knjižico. Delovna knjižica je javna Ustina in jo je delovna organizacija dolžna delavcu izročiti ob prenehanju delovnega razmerja. Vseh ostalih dokumentov pa delavec ni dolžan hraniti v delovni organizaciji. Delovna organizacija sprejme statut in druge splošne akte, ki morajo biti v skladu z ustavo in zakoni in z njimi uzreja odnose v delovni organizaciji. Če je v statutu delovne organizacije predvideno strožje merilo kot v zakonu glede delovnega mest? ODGOVOR: Osebni dohodek predmetnega učitelja naj bo tak, kot je določen v pravilniku o delitvi osebnega dohodka za delovno mesto, ki ga zaseda. Kolikor pravilnik določa nižji osebni dohodek za tiste delavce, ki nimajo izobrazbe, kakršna se za to delovno mesto zahteva, je ustrezen nižji dohodek upravičen. T. ŠAREC ustreznimi metodičnimi prijemi po veljavnem učnem načrtu za osnovne in za srednje šole. Namen smučarskega seminarja ni bil zgolj v tem, da bi seznanil učitelje telesne vzgoje z novostmi metodike pri poučevanju smučanja, marveč tudi v kritičnem orisu dosedanjega dela z mladino na snegu, pri organizaciji smučarskih tečajev, izletov itd. Povsem strokovne teme s področja smučanja sta vodila prof. VStk Marjan Jeioč-nik — govoril je o uporabi krat-smuči pri pouku smučar- kih zbora smučarskih učiteljev Ju- raj goslavije, ki je govoril o novostih v tehniki smučanja v svetu, pa Dagmar Šuster, član 10 SZDL rar SRS in prof. VŠTK Krešo Pe-!eni trovič sta obravnavala splošno šol problematiko telesne kulture na ve< Šlovenskem s posebnim poudar- po kom na šolski telesni vzgoji in kaj ŠŠD. od Skupaj z učitelji telesne vzgoje sta analizirala problem- .s sko konferenco ZM Slovenije. VIt! ki je bila posvečena aktualnim P° vprašanjem telesne kulture v _ .° jev-začetnikov ter o aphkaciji tekmovalne tehnike smučanja na tehniko začetnikov, in prof. Miro Dvoržak, predsednik Sloveniji. Svetovalec za telesno GLASBENIKI! vzgojo ZŠ SRS prof. Ivan Križ-nar je govoril o perečih probIe-i . mih pouka telesne vzgoje na m šolah, vodenju telsnovzgojneg? ufe kartona, ocenjevanju iz telesne 0 r vzgoje, o poškodbah pri urah ^ telesne vzgoje itd. j1*1. Naj povem še to, da nas je t» s,ji' Pri PROSVETNEM SERVISU v Ljubljani se zborovodje, pevovodje in drugi glasbeni pedagogi lahko posvetujejo o izbiri skladb za svoje zbore in instrumentalne ansamble ter o drugih strokovnih problemih v svetovalnici, ki jo vodi prof. Milko Škoberne. Svetovalnica deluje vsako sredo od 9.30 do 12. ure v prostorih poslovalnice Oder, Ljubljana, Tavčarjeva 5. tečaju obiskal pomočnik re- viti tist pubhškega sekretarja za pro-sveto in kulturo prof. Rajk0 ^ £ Šugman, ki je govoril o dejav-nosti najvišjih forumov s pod-ročja telesne kulture v naši re- j . publiki (o dejavnosti Komiteja za telesno kulturo pri izvršneit r svetu SRS in o drugih). OBVESTILO voditelja delovne organizacije, ni s tem kršen zakon, kajti pogoji, določeni z zakonom, predstavljajo minimum, ki ga mora izpolnjevati kandidat za to delovno mesto. Tajništvo filozofske fakultete sporoča, da bodo dopolnilni izpiti za vpis v 5. semester eno-predmetne skupine pedagogika za kandidate, ki so diplomirali na oddelku za predmetni pouk pedagoških akademij s prav dobrim in odličnim uspehom, v sredo, 24. februarja, ob 10. uri dopoldne na oddelku za pedagogiko Filozofske fakultete v Ljubljani, Aškerčeva 12. Naslednji rok za tovrstne izpite bo junija. Po mnenju vseh učiteljev telesne vzgoje sta bila ta dva seminarja doslej najbolj uspešno organizirana, pa tudi udeležb« je tokrat presegla vsa naša pri' J čakovanja. Učitelji telesne «e, vzgoje, Id se doslej niso redm' 0 P udeleževah smučarskih sem)'; bili narjev, so ugotovih, da so spri- tež/ čo novosti v svetu in spričo ve- aU likega napredka smučarskeg« bus, športa v zelo velikem zaostan- W ku. Prav zato je potrebno, eh ved, vsako leto prav vsem učiteljem °ku telesne vzgoje, ne glede na kate- 7 rih vrstah šol poučujejo, orno- razi gočimo udeležbo na tridnevnih ^in smučarskih seminarjih, kjer se Pm bodo seznanih z vsemi nO'Jad vostmi tega zdravega in prijet no < nega, predvsem pa našega naci°' h2 s nalnega športa. 22oc le p JOŽE BESLlč q biti >.%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%V spro VPRAŠANJE: Naročnik s Primorske vprašuje, kakšen naj bi bil osebni dohodek predmetnega učitelja, ki si šele pridobiva ustrezno izobrazbo, vendar že poučuje na srednji šoli. RAZPIS m. 0bla naši Izdajateljski svet Prosvetnega delavca razpisuje delovno mestf nep upravnika z nepopolnim delovnim časom in za določen čas. Pogoji: visoka izobrazba in večletne izkušnje. Razpisni rok: 14 dni. F Pon-, ne vam ntak irud nove Val ‘nji, ^'^’v%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%^%%%^.^^%%^%%%%%i POVERJENIKI SINDIKALNIH PODRUŽNIC! Razširjajte list med prosvetnimi delavci! Od dobrih poverjenik0' je odvisno, koliko ljudi v prosveti bo bralo svoje glasilo, koliko j01 bo seznanjenih s spremembami in napredkom v našem šolstvu im' ^ tujih šolah. . g" Poberite naročnino za list - da bodo sindikalne podružnic . lnj prve, ne pa zadnje, kot se včasih pripeti. 4%%%%%%%%%%%^%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%%*1 Ju- )V0- stu. Dl Pesno : na jar- SLOVENSKE KONJICE: Postopen napredek šolstva v občini Svet za šolstvo, prosveto in Kulturo pri skupščini občine v Slovenskih Konjicah je letošnjo Prvo razširjeno sejo (26. januarju) namenil številnim zelo kon-K^tnim vprašanjem ter nalo-Sam iz svojega delovnega pod-fočja. Prav to je bil tudi razlog, ua je nanjo povabil še ravnatelje centralnih osnovnih šol, predstavnike občinskih vodstev, uiužbenopohtičnih organizacij m sklada za financiranje gradenj objektov družbenega standarda. Iz podatkov o uspehih učen-uov vseh petih osnovnih šol na pbmočju konjiške občine, ki jih J® za minulo šolsko leto priprtja pristojna strokovna služba, smo razbrali precejšen napre-Uek. Najpomembnejše je najbrž Pfav to, da že nekaj let sicer pogasi, a zanesljivo raste število Otrok, ki napredujejo iz enega v razred. Anahza je pokazala, ua je ta porast'v zadnjih treh letih dosegel že okoli 8 odstotkov, kar je vsekakor razveseljivo. Podoben premik je opa-2en tudi pri številu učencev, ki osnovnošolsko obveznost končajo v osmem razredu na račun tako imenovanega osipa v nižjih razredih. Te, čeravno ugodne številke Pa še ne povedo vsega. Testiranje učencev petega razreda ®ne izmed centralnih osnovnih uol v občini je pokazalo, da je več kot polovica otrok pod-. Poprečno razvita. To je vse-10 kakor razumljivo, saj so mnogi pd teh doma v neprimerno ure-:sne Jtenem okolju. Uporaba enakega eni' .sta v eni izmed šol v bolj raz-lije, jem kraju zunaj občine pa je trim P°kazala povsem nasprotno sli-v ko; saj je podpoprečno raz c i ■M ::N:: jega znanja, truda in prizadevnosti vseh onih, ki učijo na osnovnih šolah. Svet je torej — ob upoštevanju vseh" zbranih podatkov in analiz — upravičeno ter utemeljeno dal priznanje vsem prosvetnim delavcem v občini, saj imajo pri uspehu pomemben delež. Ta je še toliko večji, ker si precej mladih prosvetnih delavcev z izrednim študijem pridobiva ustrezno ter potrebno izobrazbo na pedagoških akademijah. Precejšen del razprave so člani sveta posvetili tudi nadaljnji organizaciji in razvoju šolstva v občini. Z zadovoljstvom so ugotovili, da je bilo zadnja leta na tem področju mnogo napravljenega. Viden napredek je zlasti od leta 1968 dalje, ko je bil z uspešno končanim referendumom uveden krajevni samoprispevek za šolstvo ter bo trajal do aprila 1973, to je pet let. Vanj se stekajo sredstva občanov, precejšen delež pa prispevajo še delovne organizacije s tem, da vsako leto oddelijo v ta namen še en odstotek od bruto izplačanih osebnih dohodkov. Prav to je eden od temeljnih virov denarnih sredstev, s kate- rimi je bila zadnja leta zgrajena zgradba osnovne šole „Dušana Jereba" v Slovenskih Konjicah, ki je lani dobila še telovadnico. Deloma dograjena in obnovljena je bila tudi osnovna šola v Vitanju, močno pa je bila preurejena še podružnična šola v Špitaliču. Ker je bila že pred tem zgrajena nova šola v Zrečah, v celoti pa je bila obnovljena ter deloma dograjena osnovna šola v Ločah, je v najslabšem stanju druga osnovna šola v Slovenskih Konjicah. Za letošnje leto je sklad za financiranje objektov družbenega standarda že namenil milijon dinarjev, vendar to ne bo zadoščalo za kritje vseh potreb. V programu financiranja za prihodnja leta na področju šolstva je sicer še nekaj drugih objektov, zlasti telovadnic in raznih dozidav, vendar sedanja ter v prihodnjih dveh letih še zbrana sredstva najbrž ne bodo zadoščala za saniranje vseh nujnih potreb. Ah bodo občinski dejavniki znova razpisah referendum ah pa bodo našli kakšno drugo rešitev, o tem pa bodo verjetno govorih na sejah tega sveta in drugih organov v naslednjih letih. v. L. Popolna rekreacija ali »Zdrav duh v zdravem telesu« Ah' Velja ta izrek tudi za prosvetne delavce? Na telovadnico smo čakali 20 let, nekateri še čakajo in bodo še čakali in morda m bodo nikoli dočakali 29. novembra smo v Slovenskih Konjicah uradno odprli novo telctvadnico. Danes v tej telovadnici že intenzivno telovadijo: cicibani, pionirji, pionirke, mladinke, mladinci, članice in člani TV-Partizan, telovadijo ženske in moški vseh mo- „ . . „ J_____r__r_r____________ gočih poklicev, starejši in mlajši. Telovadimo pa tudi prosvetni sno ^tih precej manj. Prav ta po- delavci Od učiteljskega kolektiva na matični šoli, ki šteje 22 čla- již- datka povesta, da delo prosvet- nov> se redno udeležuje telovadbe 14 članov in to vsako sredo po b|e. nih delavcev v različnih krajih dve učni uri na nr enako zahtevno. V primerno Telovadno uro ali uro rekreacije vodi tov. ravnatelj. Vsi navzoči eg? njenem okolju, ki je za razvoj se dobro počutimo in komaj čakamo prihodnje srede. Pri prvi uri .sne otroka pomemben dejavnik, je telovadbe so nam škripale kosti, mišice pa so nas bolele približno irah vsekakor dosti lažje kot v kra- Pe* dni. Po končani uri imamo rekreacijo duha. Pripravimo si nekaj Jih, kjer ni primerne življenjske za P°d zob in nekaj za „na zob". Skratka, ura rekreacije v celoti doseže svoj namen, saj se ob takšnih telesnih in duševnih sprostitvah krepijo tovariške vezi kolektiva, ki na ta način res postaja kolektiv v pravem pomenu besede. Ta članek pišem z namenom, da bi tisti prosvetni delavci, ki so že dočakali novo telovadnico, šli po naših stopinjah. Morda bi kazalo napraviti kakšno srečanje dveh kolektivov in to z določenim programom v telovadnici in s „programom" po programu. Tisti drugi del programa je lahko zelo koristen, saj tako ljudje istega poklica, ki službujejč v različnih krajih pod različnimi pogoji, izmenjajo marsikakšno koristno misel MAKS KORBAR ravni. To je tudi dokaz, da šola e na s svojimi delavci ne more napra-re- viti vsega, kljub prizadevanju pro- tistih, ki jim je zaupano učenje jjko mladih ter da so družina, okolje jav- m podobni prav tu zelo porod- ^embnimi dejavniki. Dosegati v i r«' takih razmerah sposobnost po-teja bajanja dobre učne uspehe pa lefli i3011160! res veliko vlaganje svo- pfi- Ne, ne, nikar se ne bojte -:sne ne bo govora o naši trgovini, ne dn 0 plačah - sicer si dolgo ne bi , * jasnem, kako najti ravnosti' ‘ežje; iskali bi kot pri zelo slabo \e- s ce < Z 1 X o, s I S P 8 I *si 3 I P * S s * * s s s s % N s s * s * s * * N * s v s ! N s * s s ! s s v * * $ $ s * X. $ s N s ! s % s s H X. s * * * * s s ! S *« X N X X X $ S X X * X X X s X * X X X X X X X X X X X X ! X X $ X X X X X X X X X X X ! X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X X $ X X X X X X X X X X X X X ! X X Janku Lotriču Nenadoma in nepričakovano smo izgubili našega dolgoletnega in priljubljenega glasbenega učitelja - Janka Lotriča. Nihče od nas, ki smo bili v ponedeljek z njim, ni mislil, da se mu iztekajo zadnje ure življenja in da ga bomo v soboto pokopali. Kljub svojim 74. letom je bil vedno čvrst in tegobam življenja je kljuboval kakor viharnik. Nekoliko sence na njegovem obrazu smo opazili samo zadnje dni, ko je zaradi ženine bolezni (ker je v bolnišnici), ves nebogljen in strt dolge ure ostajal pri svojih učencih v Zavodu za slepo in slabovidno mladino. Ob njih je vselej našel zdravilo in tolažbo. Nad 15 let se jim je razdajal z glasbo in s srcem. Bil je fenomen kot glasbeni učitelj in kot vzgojitelj. Oboje je opravljal kot amater in je ostal dvakrat nenadomestljiv. Pokojni Lotrič je poučeval pihala, godala, brenkala in še in še in pri vsej tej pestrosti instrumentov je čudovito uspel. Ne bomo mu našli naslednika, citre pa bodo z njim za vedno utihnile. Poslušali jih bomo lahko le izpod rok njegovega učenca Mihe Dolžana. Morda je pokojnik pomenil še več kot vzgojitelj. Nikdar slabe volje, vedno nasmejan z velikim optimizmom je dajal in se razdajal. Bil je dedek našim varovancem in atek otrokom brez staršev. Vedno je našel za malčke pravo besedo, radi so hodili k njemu, in se zadovoljni in srečni vračali. Bogatil je otroški notranji svet in ga plemenitil, izžareval pedagoški čut z vsem žarom tople človečnosti. V njegovi osebnosti so se združevale izredne poteze vzgojitelja, ki r ■v* v* ■%vvvvv,%. 'V Razpisna komisija osnovne šole „VLADA MIKLAVCA" Ljubljana-Vrhovci razpisuje prosta delovna mesta za — učitelja podaljšanega bivanja za določen čas — vzgojiteljico za predšolsko varstvo za VVZ Brdo za nedoločen čas — otroško negovalko za predšolsko varstvo za VVZ Brdo za nedoločen čas — računovodjo za nedoločen čaš. Razpis velja do zasedbe delovnega mesta. S * + * * * * + * * * * * * * * r • * * \ * * \ * S S + * * * * ¥ * * * * * * \ s Posebna osnovna šola Ravne na Koroškem 1> razpisuje ^ prosto delovno mesto: učitelja za telesno vzgojo z višjo ali visoko izobrazbo — za določen čas. Kandidati naj pošljejo prijave s kratkim življenjepisom in dokazili o izpolnjevanju pogojev v roku 15 dni od dneva razpisa. OSNOVNA ŠOLA VOJKA ŠMUC V IZOLI razpisuje naslednja prosta delovna mesta: — učitelja za matematiko in fiziko Pogoji: PRU ali P — učitelja za slovenščino Pogoji: PRU ali P; skupina — slovenščina-italijanščina — učitelja za tehnični pouk Pogoji: PRU — učitelja za zemljepis in zgodovino Pogoji: PRU ali P — učitelja za telesno vzgojo Pogoji: PRU ali P; zaželena je ženska Vsa našteta delovna mesta razpisujemo za nedoločen čas — učitelja razrednega pouka Pogoji: U; za določen čas Prijave sprejema osnovna šola Vojka Šmuc v Izoli v roku 15 dni po objavi. S * * * * * \ * * * * 4 4 4 4 .4 4 4 4 *4 4 4 4 4 4 4 4 jih ne da nobena šola. Znanje je bilo v obilici kompenzirano z občutjem za delo z otroki, formalnost je bila zamenjana s srcem. S tov. Lotričem smo v zavodu izgubili dobrega tovariša, priljubljenega vzgojitelja in plemenitega človeka. Odšel je med zimskimi počitnicami brez navzočnosti svojih dragih otrok, zato je bilo slovo še huje. V zavesti naših varovancev in ms, ki smo z njim delali, pa bo še dolgo živel. OSNOVNA ŠOLA PODGRAD razpisuje prosto delovno mesto — učitelja za angleščino in nemščino (za določen čas - nadomeščanje učiteljice na porodniškem dopustu). POGOJ: PRU ali P. Nastop službe 8. 2. 1971. SkXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX’: Kinematografi prikazujejo NA KLANCU - Vojko Dule-tič, filmski publicist in režiser kratkih filmov, je debutiral z ekranizacijo Cankarjevega romana. S stilom se približuje sodobnim tokovom, ki prinašajo v današnjo kinematografijo dah romantizma. Ustvaril je lep film in storil potrebno kulturno dejanje. Pri tem so mu bili v veliko pomoč snemalec Mile de Gleria, komponist Jože Privšek in igralka Štefka Drolčeva, ki je ustvarila enega najlepših ženskih likov v slovenskem filmu. Film priporočamo za obravnavo že v višjih razredih osnovne šole. Obširnejšo analizo filma bomo objavili v Filmskih beležkah. —mb HIBERNATUS - filmska komedija, ki dolgočasi, namesto da bi zabavala. Zaplet zaradi dediščine je tako nesmiselen, režiser Edouard Molinaro tako brez domislic, da je resnično škoda časa za ogled tega filma. —mb ZLATA VDOVA je francoska komedija. Zaplete se ob dediščini in deformacijah, ki nastajajo v človeku ob nepričakovanih situacijah ter mu nudijo možnosti, da brez večjih naporov uživa blagostanje. Kljub dokaj zanimivim domislicam in posrečenemu besedilu pa komedija ostaja konstrukcija, ki ne nudi žlahtne zabave. —mb NAPADALNO DEKLE je film ameriškega režiserja Alaina Pakule. Govori o mladih ljudeh, o njihovem igračkanju in odgovornostih. Film seje izognil vsakemu moraliziranju in neposrednemu poučevanju ter na-čenjj vprašanje odgovornosti z nekega širšega moralnega vidika, ki odpira problem v vseh svojih strukturah. Igra Lize Mi-nelh (s to vlogo kandidira za letošnjega Oscaija) pa daje filmu prav poseben pečat. Film pripo- ročamo za pogovor v srednji šoli. -mb M.A.S.H (FEST 71) pomeni poseben podvig v ameriškem vojnem filmu. To je obračun z vojno, posebno z vojno na tujih tleh. Režiser Robert Altman je precej predrzno skozi dogajanja v vojni bolnišnici med korejsko vojno ironiziral na absurden način absurdnost vojne v tujini. Filma se loteva predrzno -tako po vsebinski kot po oblikovni plati. Čeprav je vsebina narekovala prijem, ki bi lahko kaj hitro prešel v banalnost, je vsezkozi ostal na ravni solidne umetniške pripovedi. Film priporočamo za pogovor v srednji šoli. —mb VVOODSTOCK (FEST 71) je dokumentaren film o tridnevnem koncertu pop glasbe v Woodstocku, ki se ga je udeležilo okoli petsto tisoč mladih ljudi. Veselje udeležencev, da so v takšnem številu skupaj tri dni in tri noči, da poteka vse brez neprijetnosti in brez nasilja, da občutijo pripadnost nekemu gibanju, ki zanika materialno, a je za človeško in naravno, je režiser Michael VVadleigh posnel na filmski trak. Te posebnosti ameriške družbe se je lotil z vsemi dobrimi pa tudi z dvomljivimi atributi, predvsem pa poetično. Film daje mnogo gradiva za pogovore z mladimi o jutrišnjem dnevu naše družbe. Film priporočamo za pogovor v srednji šoli, lahko pa tudi v višjih razredih osnovne šole. —mb DRAMA LJUBOSUMJA (lahko tudi Zaradi ljubosumnosti - FEST 71) Monica Vitti in Marcello Mastroiani sta to italijansko komedijo začinila z izredno lepimi igralskimi kreacijami. V njej je kljub navidezno vsakdanjemu zapletu — ljubezenskemu trikotniku — obilo bodic na račun človekove morale, religije, pohtike. Mik tega filma so dialogi, blesteči in ironični, ki ironizirajo odnose v svetu, kakršen pač je. Režiseiju se je posrečilo ustvariti komedijo, v kateri ne primanjkuje poezije in kakršne le redko zaidejo na naša platna. Vendar pa premladim ljudem tega filma ne priporočamo. —mb Razstava fotografov _ — dijakov Tik pred zimskimi počitnicami so imeli v Domu tehniških šol v Ljubljani majhno, a hkrati pomembno slovesnost. V domu so odprli razstavo fotografij, ki so jih pripravili z veliko ljubeznijo gojenci — dijaki doma, zbrani v foto — klubu. Taka razstava v tem domu ni bila prvič, toda letošnja se je vendarle razlikovala, saj so bife na njej posebno poudarjene fotografije naših planin, naših gorskih velikanov. To je bil šolski primer razstave, ki je resnično zelo lepo uspela. Obiskovalec si je ob ogledu številnih razstavljenih fotografij zlahka prepričal, da je mladina sprejela svoje neobvezno delo z veliko osebno prizadevnostjo, pripravljenostjo, da pokaže nekaj svojskega, hkrati pa tudi potrdi, da so ji naše planine veliki prijatelji. To je bila torej razstava dijakov planincev, ki so izredno p0Ijie|!,: Ijivo izbirah med motivi^ J hkrati z izvirnostjo iskali tu. pestrost. Obiskovalca so navdušile skrbno urejene5 ke gorskih vrhov, sotesk, V. šarjev, tihožitij, gorskega cveth grebenov in prelazov — p°e^ gorskih lepot. J Vehki fotografski posnel . so bili opremljeni s poetičnii,1| podpisi in izreki pisatelja - P)a ninca Kugyja. Med temi mo: - Planinstvo mi je srčna zadeva. Kakor klic iz f Ijave me je doseglo, da sem s£ za njim. To je vse. .. Lepo je bilo. Razstava je segla svoj namen. Klub v Do11 tehniških šol šteje 67 član°'l Za svoje ustvarjanje imajo voljo fotografski laboratorij “j temnico, pri delu pa jim str.j kovno pomaga prof. Lojze Par V. D Enodnevni posvet pedagoških društev o dvojezičnem šolstvu v Lendavi nem sodelovanju in odnos!l obeh narodnostnih skupin pr£ bivalstva in prosvetnih ter po)l tičnih delavcev pa tudi ob Pr'j merni šolski oreanizaciih ^ Pedagoško društvo v Mariboru je z Zvezo pedagoških'društev v Ljubljani organiziralo poučno pedagoško ekskurzijo, povezano z ogledom kulturnih znamenitosti, v Prekmurje. Žal se je odzvalo poleg članov mariborskega pedagoškega društva le pedagoško društvo iz Ajdovščine, Ljubljane in Murske Sobote. Izleta so se udeležih tudi predsednik ZPD SRS dr. Fran Pediček in član odbornik prof. Večneslav Čopič, sekretar TIS Maribor Stane Kuštrin, zastopnika zavoda za šolstvo SRS, tovariša Mladen Tancer in Alojz Novak, ki je imel v prostorih lendavske dvojezične osnovne šole temeljito poročilo, podprto z vso obširno znanstveno dokumentacijo o problemih dvojezičnega šolstva v Prekmurju. Pred izredno prizadeto in nazorno prikazanim stanjem omenjenega šolstva so udeleženci ekskurzije prisostvovah dvojezičnemu pouku pri različnih predmetih v več razredih lendavske šole. Zelo uspele ho-spitacije so pokazale uspešno in odgovorno delo tamkajšnjega izredno požrtvovalnega učiteljstva, od katerega je dve tretjini učiteljev madžarske narodnosti. Ves kolektiv je zgled harmoničnega dela in prizadevanj za visoko vzgojno in izobraževalno raven šole in lepih tovariških odnosov. Po poročilu Lojzeta Novaka se je razvil zelo zanimiv razgovor, s katerega je bilo razbrati različne poglede, mnenja 34 prisotnih šolnikov o vprašanjih dvojezičnega šolstva. Pri vseh pa je prevladovalo mnenje, da je ob dobri volji, ob iskre- vključuje učni načrt, učne p1 pomočite, učne metode, op1? mo, primerno število učence?' posameznih razredih (15 ' 24), vsestransko pedagoške noše do le-teh ipd., mogoče c° seči enakovredne uspehe, & prav ob mnogo večjem napor1* kot na enojezičnih šolah lf! morda v mnogih vzgojnih p°&e, dih še večje - brez kakršneko* sence diskriminacije. : Lendavska občina s svoj?? predstavniki in TIS sta ude? žence posveta z znano prekm1* sko gostoljubnostjo povabil' ^ kosilo in tovariški ogled vzor" urejenih lendavskih goric s c dovitim razgledom na obm6! predele naše severovzhodne o movine. Posvet je povsem usp? Škoda le, da se pedagogi iz v? ga slovenskega območja, čep1? prisrčno vabljeni, ekskurZ*]1 niso osebno udeležih. Potreb? bi namreč bilo, da ob važn pedagoških, izobraževalnih ;| organizatorskih nalogah, ki kajo člane društev pedagoš^He delavcev, tudi osebno i«lc znamo drug drugega in se^Pj6' razgovorimo o perečih vprašanjih, obenem pa SP znamo pobliže tudi naše slo'?? Ir JI ske pokrajine in razmere. v ^ terih živi naš človek. Bil° fPt prav, da bi bilo takih in p°d? nih posvetov delegatov ped|siv goških društev v Sloveniji ',eCuZla to izmenoma v krajih, kjer1 ALFONZ KOPRlV'SP/e r' 4 PROFESORJA MATEMATIKE Profesorja matematike (zakonca) iščeta službo. Pogoj: družinsko stanovanje. Ponudbe pošljite na upravo PROSVETNEGA DELAVCA pod geslom ,,Matematika". -AXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX%* RAZPISNA KOMISIJA PRI Šolskem izobraževalnem centru za razne STROKE V MURSKI SOBOTI razpisuje naslednji prosti delovni mesti: učitelja praktičnega pouka pri oblačilcih Pogoji: konfekcijski tehnik z ustrezno poklicno šolo in 5-letno prakso. učitelja zgodovine in zemljepisa Pogoj: visoka izobrazba. Stanovanja ni. Rok prijave je 15 dni po objavi. kXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX**j 'JOVNA ŠOLA DOBJE PRI PLANINI tisuje naslednji prosti delovni mesti: ičitelja za matematiko in fiziko, PRU ali absolvent PA ičitelja za biologijo in kemijo, PRU ali absolvent PA ;otovljene so samske sobe. Razpis velja do zasedbe ovnih mest.