Iz zgodovine
Šiške
Utrinki iz bližnje m daljnje preteklosti (7)
Sledovi nekdanjih oblik življenja naših prednikov, njihovega bivanja, načina oblače-nja, prehranjevanja in podobnega so se delno ohranili v pisanih virih, v ustnem izročilu, v raznih upodobitvah — freskah, nagrobnikih, kipih — pa tudi še v nekaterih sodobnih do-godkih, čeprav so mnogi od njih do danes že močno spremenili svoj prvotni pomen in na-men. Na osnovi teh izročil lahko ugotavlja-mo, da so si prebivalci na področju današnje Šiške še na začetku 18. stoletja gradili lesene hiše ali zbite iz blata, strehe pa so pokrivali s skodlami, deskami ali s slamo. Veliko ne-varnost je tedaj za vaško naselje predstavljal požar ali kot ga viri imenujejo rdeči petelin.
Za hišna tla so najprej služile večje kamnite plošče, steptana ilovica ali pa ješterle — na-pravljene iz zmesi blata, apna in slame; šele kasneje so začeli za pod uporabljati lesene deske. Okna so najprej zapirali z lesenimi polknicami, z mehurji ali s platnom, prepo-jenim z oljem. V 18. stoletju so se predvsem pri bogatejših pojavile okroglice iz neprozor-nega stekla, kasneje pa prozorne, vdelane v svinčene obrobke; šele v 19. stoletju so za-čeli uporabljati prozorna stekla. Kmečka hiša je običajno imela na levo iz veže štibeljc (ma-la sobica), na desno pa »hišo«, ob kateri je bi-la kamra; »hišo« in kamro je grela peč. Hišni ' strop je bil lesen in včasih tudi rezljan. Po-memben kos pohištva je od nekdaj predstav-ljala skrinja, ki je bila včasih okrašena z rez-barijami ali podobami in kovanjem; služila je za shranjevanje obleke, perila, dragoceno-sti pa tudi za klop. Za posteljo je v 15. sto-letju pri preprostih Ijudeh služila klop ob mi-zi, ob peči ali slama na tleh. Iz začetka 19. stoletja imamo podatek, da je postelja pre-prostega človeka obstajala iz slamnjače, plat-nene rjuhe, blazine z volno ali plevami in iz koca kot odeje. Glavni prostor v hiši je bil tam, kjer je stalo odprto ognjišče.
Glede prehrane so imeli v srednjem veku najprej dva glavna obeda na dan, in sicer ob devetih dopoldne so obedovali, med četrto in šesto uro popoldne pa večerjali. Sele v 17. in 18. stoletju so uvedli zajtrk med šesto in sed-mo uro zjutraj ter je obsegal proseno ali ješ-prenovo kašo z močnikom ali pa zelenjavno juho. Nekdanji jutranji obed so kot kosilo premaknili najprej na enajsto uro nato pa na dvanajsto uro. Med kosilom in večerjo so uvedli malico, večerjo pa premaknili na kas-nejši čas. Ker so ljudje v 18. in 19. stoletju dnevno več in pogosteje jedli. se je pojavilo tudi več obolenj zaradi preobilne debelosti. Pri hrarii so dajali poudarek kvantiteti in ne. kvaliteti. Ljubljanski zdravnik je že v 17. sto-letju priporočal za ohranitev zdravja, naj se ljudje vzdržijo pretiranega uživanja hrane ter da je najbolj zdravo jesti dvakrat dnevno, in sicer južinati ob desetih dopoldne in večerja-ti sedem ur kasneje; le otroci in ljudje pri težkem delu naj bi imeli več obrokov hrane dnevno. Od vseh jedi je bil nekoč najbolj znan močnik ali sok, ki je bil steber prehra-ne kranjske dežele. Pogoste jedi so bile tudi prosena kaša s suhimi češpljami, kislo zelje, repa ali krompir v oblicah,  ajdovi žganci z
mlekom in pa zlasti črn ajdov kruh; tudi ri-be so bile večkrat na mizi, zlasti v številnih postnih dneh. Hrano so pripravljali najprej v lesenih in prstenih posodah, v 16. stoletju pa so že začeli uporabljati cinasto posodo. Družine so imele dosti otrok, a jih je zaradi slabih higienskih razmer le raalo preživelo svoje starše.
Obleko, predvsem perilo so nekoč žene sa-me šivale doma. Vir iz 19. stoletja nam opi-suje običajno nošo in pravi, da so moški no-sili širokokrajen črn klobuk, pozimi pa kuč-mo, črne irhaste hlače dokolenke, modre vol-nene nogavice, visoke škornje, temen jopič in rjav suknjič, višnjev plašč, ovratno ruto in telovnik s srebrnimi gumbi. ženske so imele kratko srajco, platneno spodnje perilo, pred-pasnik, ovratno rutico, nogavice, nizke čevlje, kratko kamižolo, krilo, lase v kito dane, na glavi pa težko avbo ali še bolj pogosto bel prosto viseč ali zavezan prtič — pečo; pozimi so nosile ovčje kožuhe. Priljubljeno starodav-no pečo so ženske nosile v 17. stoletju ob praznikih in ob delavnikih; tedaj je bila peča še preprost kos belega platna, ki so ga ženske nagubale in pritrdile na glavi; praznična peča se je po finem blagu in lepo urejenih gubah ločila od vsakodnevne peče. Tudi pri avbah ločimo veliko avbo z okroglim oglavjem in bogato vezenino nad čelom, ki je služila za praznike ter malo avbo, preprosto izdelano brez oglavja za delavnike.
Glede oblačenja so znani zlasti v 16. sto-letju številni oblastni oblačilni redi in redar-stveni redi, ki so določali obleko za nižji in višji sloj. Tako na primer kmetje niso smeli nositi podlogo iz volčje ali lisičje kože ampak samo ovčjo kožo, prav tako niso smeli imeti svilenih cbrobkov na obleki.
V vaseh okoli srednjeveške Ljubljane so se stari ljudski običaji dlje ohranili ko v sa-mem mestu, yendar pa so tudi tu iz stoletja v stoietje vse bolj tonili v pozabo oziroma so jim tedanje oblasti spreminjale pomen in de-loma tudi obliko. Nekatere šege in navade iz poganske dobe so ee ohranile še dolgo potem, ko je že bilo izvedeno pokristjanjevanje na-ših prednikov, čeprav je krščanstvo skušalo cdpraviti vse stare običaje iz poganske dobe.
Praznovanje rojstva novega sonca — novega sončnega leta, ko se v naravi vse staro konča, narava za hip otrpne, nato pa vzdrhti v ve-selju novega mladega sonca •— je bilo nekoč zelo pomembno; tedaj so bili v poganski dobi obhodi kolednikov, ki so ljudem voščili sreč-no in rodovitno novo leto in pri tem peli pes-mi. ki se nam žal niso ohranile. To je bilo časovno okrog današnjega 24. oziroma- 25. de-cembra. Krščanstvo je koledcvanje preganja-lo, češ, da je petje ob mrazu škodljivo in da so pesmi, ki jih pojejo koledniki, pohujšljive
in neprimerne. Ker krščanstvo koledništva ni moglo odpraviti, je koledniško obredno pope-vanje združilo s svojim čaščenjem Kristuso-vega rojstva in tako tekom stoletij prvotno ljudsko praznovanje popolnoma predelalo v krščansko praznovanje, pozneje pa preneslo Novo leto za nekaj dni naprej. Tudi novolet-ne, spomladanske in poletne kresove, ko so se ljudje ob praznovanju sončnega božanstva zbirali okrog ognjev, je krščanstvo skušalo odpraviti z izgovorom varčevanja z lescm. Malo nekdanjih ljudskih običajev, ki izvirajo iz poganske dobe, se nam je ohranilo do da-nes, kajti krščanstvo jih je tekom stoletij skušalo odpraviti oziroma je nekatere prelilo v krščanska praznovanja. V poganski dobi imajo izvor nekatere navade, ki so se nam ohranile do danes kot na primer običaj ob pustu: zažiganje babe in pokop pusta, ali obi-čaj ob jurjevanju. Pri svatbi je bila še dolgo navada, da je ženin zavrtel nevesto po teku sonca', tudi napijali so v smeri sonca. Na ba-ližu neveste je moral biti petelin, ki je bil ne-koč daritvena žival sončnemu in svetlobnemu božanstvu in tudi njegovo simbolično zname-nje. Zenitovanja, ki so trajala po več dni, so bila nekoč zelo razširjena oblika zabave na-ših prednikov. Ena od prvotnih oblik družab-nega življenja so bili tudi večeri »na pre.H«. Pozimi so se marljive predice zbrale v kaki hiši »na prejo«, kamor je zlasti zahajala mla-dina in si nekajkrat na teden s šalami kraj-šala dolge zimske večere; običajno je za pre-dico sedel njen oboževalec in ji čistil »pezdir«. Tedaj je bil med ljudmi zelo uveljavljen splošni ljudski rek: »Pripoveduje kot bi bil na preji.« Večer »na preji« se je zaključil s petjem in plesom.
Posebna oblika zabave nekoč je bil ples, ki se je družil z godbo in petjem, in na kate-rega so se zbirali prvotno na prostem, zlasti pod lipo; to je bilo množično rajanje, ki se je v slabem vremenu preneslo na pod ali ske-denj. Tudi ob praznovanju sončnega božan-stva so se naši predniki zbrali okrog kresa in tedaj je ples spontano prevzel obliko kola, ki je bil nekoč značilna oblika ljudskega plesa.
Ples v dvoje je k nam prodrl iz tujine šele v 16. stoletju. Od 17. stoletja dalje so plese prenesli v gostilne. Ljudstvo je one, ki so igrali na instrument z lokom, imenovalo škri-pače. Posebno so bili v 18. stoletju znani pi-skači in godci iz Siške, ki so hodili pozimi ob nedeljah igrati v plesne sobane meščanom v Ljubljano. Dosti zaslužka so godcem dajala tudi plesišča, »ofrehti« pred gcdovi in koledo-vanja ob Novem letu. Ob krstih in botrinah, ob svatbah, ob pogrebih in sedminah so na kmetih pa tudi po mestih mnogo zapravljali.
Za marsikoga je bilo pogubno kvartanje, ki se je v srednjem veku in potem pri nas zelo razširilo; oblasti so to zabavo preganjale, zlasti še, če je šlo za večje denarne vsote. Ko so poleti 1786 pri Racabirtu v Siški kvartali »vagabundi«, jih je oblast kaznovala tako, da je eden dobil osem dni zapora ob kruhu in vodi, eden tri palice, dva sta dobila šest pa-lic, dva pa sta bila poslana v prisilno delav-nico. Leto dni kasneje je tožil šentviški žup-nik, da se je v Sentvidu razširila razvada fu-canja za denar.
Zejo so si naši predniki gasili z vodo, mle-kom in pa z medico, ki je bila v starih časih bolj spoštovana kot vino; tcda že v 17. stolet-ju je vedno bolj zgubljala na pomenu. Rev-nejši so začeli za žejo uporabljati hruševko ali doma izdelan sadjevec, bogati pa so si pri-voščili vino, ki je pi-ihajalo z Vipavskega, iz Istre in pozneje tudi z Dolenjske in Štajer-ske. Poleg vina so tedaj na današnjem ljub-ljariiskem območju pili tudi pivo, ki so ga iz-delovali domači pivovarnarji. Ze sredi 17. sto-letja je delovala poleg gradu na Jami šišen-ska pivovarna, ki je s svojo tedanjo proizvod-njo močno spodrivala ljubljanske pivovarne.
Vendar pa je vino postalo in ostalo glavna pi-jača, v kateri so tudi naši predniki utapljali svoje brige, žalost in veselje.
Viri in literatura:
dr. J. Gruden, Zgcdovina slovenskega naroda, dr. J. Mal, Zgodovina slovenskega naroda, časopisi starejšega datuma.
Anka Benedetič