115. številka.
tovek 24« septembra
(t Trato, t torek zjutraj dne 24 septembra 1895.)
Tedaj XX.
MaDnroBT<'
uhaja po trikrat m« ted«n ▼ ieitili ti-danjih ob torkih, Aatrtklh in rabotah. Zjurranj« icdanje i»-haja ob (J. uri zjutraj, referno pa ob 7. uri vefer. — Obojno isdanjr *taii* : ta leden meser . f. —.t*\ irven Avstriji- f. 1.40 M tri iu««eo . . „ 2.«' . , . M pol leta . . . b.— ... s.-ia tu lat« . . . 10,— . „ . 16.— Na urttfe« brci priloiena naročnine tr
h Jtnljt •tir. Poaamićn« številke «e dobivajo t pru-dajalnieah tobaka v 1r»tu po fl n?« iivm Trie* po S dtč. Sobotno veierno iidanje v Irntu « nft., izran Trsta S nć.
Glasilo alc
Oglaai «e rakune po tarifa v petitu; n našlo*.* t debelimi frkami »e plaftije prostor, kolikor obenga naraJnih vretic. r'n^lana oumrtnice in jarnezahvale, do-■nitji ii^lnoi itd. tie računajo po pogodbi-
Vni dopisi naj »e pošiljajo uredništvu: ilira Ca-errn i it. iS. V«ako pi-nai mor« Siti frantcorano, ker nefrankovana io da ipri'i iMiajo. Rokopiti t« ne vračajo.
Naročnino, reklamacijo in oglate »prejema ttpravniitvo uliea Solino pic-colo hit. 3, II. nadut. Odprte reklamacij* ■o proate poštnine.
a političnega društva za Ppimorako*
EDINOST
r "Umatli J» m+f'
Socijalni odnoiaji v Italiji.
Italjja je danes na dnevnem redu vse evropske žurnalistike. Zato se nadejamo, da nam ne bodo Šteli v zlo naši čestiti čitatelji, ako še jedenkrat obrnemo njih pozornost na socijalne odnošaje v Italiji. Potrebno se nam vidi to, ker se naši židovskoliberalni listi trudijo v potu svojega obraza, da bi pretvorili laž v resnico, da bi dokazali namreč, kako je zlasti Rim napredoval v teh 25 letih, odkar je navstala zjedinjena Italija. Uprav včerajšnji „II Piccolo" se napenja in nateza, da bi nekaj dokazal, kar — ni res.
Tu imate torej dragi čitatelji verno sličico o odnošajih v Italiji in po tein lahko sodite sami, da božja milost ne rosi svojega blagoslova na mlado Italijo
Iz Sicilge, Sardinije, Apulije in od močvirnatih obrežij rimskih iu toskanskih prihajajo v jednomer vzmerljive vesti o množenju in širjenju banditstva. Ni ga dneva, da ne bi časopisi poročali kolikor moči obširno o kakem roparskem napadu, pri katerem so navadno tepeui siromašni orožniki, ali pa morajo isti svojo požrtvovalno srčnost poplačati cel6 smrtjo, ali so pa vsty nevarno ranjeni. Po nekaterih pustih krajih Sardinije in zlasti na planini Gallura je tako ukoreninjeno ■plemenito rokodelstvo" banditstva, da je postalo polagoma takorekoč socijalna ustanova. Tu se je dogodilo že mnogokrat, da so zalotili kot člene roparskih družeb .občinske asesorje, doslužene vojake ter celd menihov in duhovnikov. V Nuora je pred leti neki bogati obči nar pogostil prefekta iz Sas-sara s sreberuo pripravo, kojo je bil ukradel sam nekemu veleposestniku povodom nekega slovitega roparskega napada. Roparji smatrajo tam sami sebe kot nositelje nekega posebnega prava; oni ne beže pred čuvarji piavice, ampak spuščajo se žnjimi v javni boj in ako poročila v časnikih niso povsem natančna, tako, da ne nudijo zadostnega zadoščenja njih roparskemu ponosu, pošiljajo listom celo popravke — seveda potom kraljeve pošte.
Stare roparske tradicije žive še neuve-njene po strminah garganskih, nad apulsko planino, kjer so se po padu Bourbonov dogajala strašna grozodejstva. Tudi od tam prihaiajo le prepogosto poročila o drznih napadih .maščevalcev ljudstva" na bogate kmete, poštne sele in davkarije, včasih celć na cele pristave in skupine hiš.
V pokrajini V i ter bo v temnem in gostem lesovju Machijev, raztezajočem se po obrežnem močvirju do Monte Amiata ustanovila sta Tibnrzi in Menichetti že pred leti in leti — državo v državi. Oua dva pobirata od posestnikov desetino in davke, delita kmetom
PODLISTEK. Zlatarjevo zlato. 148
Zgodovinska pripovest XVI. veka.
Spiul A. Seno*.
(Konec)
Duhovnik je pristopil sklonjene glave bliže. Deca šla so na strau v dvor. Duhovnik se je sklonil nad starčevo glavo, a taje šepetal božjemu služabniku svoje grehe. Da je bilo v starcu več življenja, občutil bi bil, kako so vrele solze iz očesa redovnikovega padala na njegovo čelo.
— aali jeden greh, duhovni oče!" za-vršil je Stepko drhte, .leži na moji duši kakor trd kamen; bojim se, da mu ni opro-ščenja. Ljubil sem dekle, seljanko, a ona je imela sina. A jaz sem zapustil seljanko in dete, hotel sem dete ubiti, toda izginilo je po milosti božji. Morda je propadlo, morda živi v bedi, morda ine proklinju
,Ne proklinja !" vskiiknol je redovnik in odgrnoi kapuco z glave, padši na kolena ;
in pastirjem pod zelenim drevesom neko svoje posebno pravo, ln gorje izdajalcu, ki bi mu prišlo na misel, da bi hotel izdati o-rožnikom njiju skrivališča. Kmalu ga zasači vojska dobro in strogo urejenih ogleduhov in ovaduhov — puška poči in poplačena je njegova krivda za vedno. Neki posestnik toži britko v „Don Chisciottu" na takih odnošajih, pridodaje pa prošnjo, da se njegovo ime ne objavi, „kajti živi na deželi in mu je biti pripravljenim na vsa-kojaka presenečenja".
V sodnem okrožju Viterbo je bilo obsojenih kakih sto kmetov in posestnikov, kojim je bilo dokazano, da so dajali brigan-tom tribut in jim delali drugačne usluge — ali državna oblast ni od takrat ganila niti z mazincem, da bi iztrebila take odnošaje. Prilično jednako je položenje po nekaterih pokrajinah Sicilije, kjer je stvar še bolj zamotana po vrvenju med kmeti, po krizi pri pridobivanju žvepla in po zlem gospodarstvu občin. Poslednje dni se je sicer ministerski predsednik ujunačil do krepkega čina odredivši, da je razdeliti državna posestva med kmete v o-krožjih PalermoinCaltanisseta, ali večkrat napovedana in obljubljena vojska proti strašnemu izsesavanju ubožnih slojev po občinskih ti-ranih ostala je le — pobožna želja.
Krivda na tej nedelavnosti in onemoglosti državne oblasti tiči v že tolikrat omenjenem nedostatku, da prefekti, nižji prefekti in policijski uradniki ne znajo upravljati, ker so prisiljeni, daradi samoobrane podrejajo svoje dejanje in ne h a nje politiškim pomislekom. Oni prefekt, ki je tožil, da vsako upravno vprašanje dobiva v njegovi roki politiško ostrino, da je vse zgolj politika in zato tudi gnilo in slabo, je tako malo pretiraval, da cel6 „Tribuna" — gotovo nesu-men vir — izreka danes jednako tožbo.
Uprava — tako piše omenjeni napredni list — je zavisna povsodi od politiškega naziranja in pol. koristi, in kaj to pomenja, je kmalu povedano: to znači zmago mogočnega tudi tam, kjer ga obsojata zakon in m o r d 1 a ; to znači, da imajo jedili nedopustno prednost, drugi pa kr i vično škodo; to znači, da se u n i-č ujeta javno blagostanje in država na korist onemu, kojega se bojimo.
Kako bi bilo priti v okom temu zlu ? Ml poznamo le jedno sredstvo: da se zopet utrdi od smrti Viktorija Emanuela bolj in bolj zrušeno ravnotežje med državo vzdržu-jočimi silami, sosebno pa med oblastjo, slo-uečo na pravicah naroda in pa krono, ki je res potrebna notranjega ojačenja. Unicui<iue suum.
„ne proklinja, oče. To dete, ta izgubljeni sin nosi ti zadnji blagoslov božji, ta sin, tvoj Jerko — oče, sem jaz — jaz !"
Starec se je stresel.
■Ti—ti—• rekel je v Čudu, objemši rokama Jerkovo glavo; „da, da ! Ti ne lažeš ! Lice te izdaje, da si Gregorijanec! Da, da, moj! Moj sin !* objel je starec sina. „Oj hvala ti, večni Bog! No, sinko, dovrši. Smrt ne čaka!"
Redovnik oba.il je sveti obred, a deca so se povrnola k starcu.
„Deca", rekel je slabim glasom, „iti moram. Bil sem ponosen, ohol. Večna roka me je strla. Toda sedaj sem čist. Odvezal me je moj izgubljeni sin — taje vajin brat".
„Jerko!" vskiiknol je Pavel.
„Pusti, Pavel, pusti", nadaljeval je starec; „čas beži, smrt prihaja. Pozneje ga objemaj, potem! Sinovi, vidim: staro pokoleno gine nam. Hotel seiu je razširiti, proslaviti, toda Bog je prisodil drugače. Ti, Niko, nimaš možkega zaroda. Ti, Pavel, ne bodeš nikdar
Koje so glavne točke na tej sliki, ki mor^o zbosti v oči vsakogar ? No, dejstva : daje pravni čut tako zamrl, da ljudstvo vseh slojev si m pat i zuje z roparji; da je državna oblast onemogla ne le nasproti roparjem, ampak tudi nasproti korupciji uradnikov; da so višji in nižji, državni in avtonomni uradniki za upravo nesposobni in da z a k o n in m o-r d I a nimata veljave v Italiji. Da pa ne bi kdo mislil, da smo pretiravali, povemo uiu, da smo te podatke posneli iz najver-nejše prijateljice mladi „liberalni" Italiji iz dunajske ,N. Fr. Presse".
Politiške vesti.
V Trutu, ('ne '.'S. noptembra 1895.
Volitve nn Goriškem. T z K n m n a
nam pišejo, da je bilo minoli petek tam posvetovanje, kojega sta se vdeležila tudi g. c. kr. okrajni gl a v ar iz Sežane in g. .T o s i p F a b i j a n i iz Kobdilja. Stvar so držali tajno, vendar pa smo kmalu izvedeli ukljub vsej tajnosti, da so postavljali k a n-didata za veleposestvo. Našli so ga v osebi gosp. F a b i a n i j a. G. glavar se je vrnil v Sežano ob i/i3. popoludne, g. Pepe iz Komna pa so že poprej hiteli na agitacijo, da s prirojeno jim — nezgovor-nostjo ugladijo pot k „zmernosti". Dvomimo pa, da se jim je to posrečilo.
S Krasa natn pišejo: Kakor so za deželnozborske volitve agitirali nekoji vel-moiye, tako agitira te dni neki znani gospod z daljnega Krasa, dobro poznan še iz zadnjih defcelnozborskih volitev v Sežani. Lazeči okrog naših veleposestnikov, pritiska na ove s tako močjo, kakor hidravlična stiskalnica na svojo vsebino. Ne vem pa, je-Ii ima omenjeni gospod agitator — pardon, hotel sem reči: agent svoje tvrdke, — kak zaslužek pri tem ali ne ; gotovo pa brez njega ni, ker isti bi si ne ualagal toliko truda brezplačno. Kakor znano, kandiduje narodna stranka za veleposestvo visokorodnega gosp. Alfreda C o r o n i n i j a. Dotičnemu gospodu pa menda ni vseč ta kandidatura — kakor mu menda sploh ni po volji ves grof Coro-nini, že ve zakaj. On bi namreč hotel z vso silo spraviti v deželni zbor g. Fabijanija.
Če tudi je gospod Fabiani zaslužen v svojem rojstnem kraju, vendar mi ne vemo o nikakih zaslugah njegovih za širši Kras. Ker pa so na drugi strani vsakemu znane zasluge visokorodnega državnega poslanca grofa Coroninija za vso Primorsko, mislim, da naši veleposestniki ostanejo zvesti svojemu zastopniku v državnem zboru in da mu brez vsakega obotavljanja poverijo tudi deželno-zborski mandat. V resnici velik je trud zna-
imet sina. ker ti to, kakor si mi pravil, brani sveta prisega, a Jerko je božji. Nikakoršne nade ne nosim v grob; nad mojo rakvo uveni steblo. Zgodi se božja volja. A tebi hvala, da si zopet prišel. Bilo mi je težko zate. A ne dolži me preko mere. Jaz nisem kriv Dorini smrti, to Bog zna. Klara je — Bog se je usmili !"
„Usmilil se je ; od kesanja je poginola", dodal je Pavel.
„Odolži se v mojem imenu starcu Krupicu. Čuvaj ga, pomagaj mu, pa naj mi oprosti. Z Bogom! Niko in Anka, ljubita se! Z Bogum, Pavel, bodi kristjan in junak! Z Bogom, moj Jerko, oj moli zame Boga! A tudi ti z Bogom, stari grad !" obrnol se je Stepko proti Medvedgradu, „ti zibelj mnogih plemen. Evo, jednako srečo deliva. Ponosno si se vspenjal ti, vspenjal tudi jaz. Tebi je počilo kamenito srce, Brce poka tudi meni; prah ti, prah jaz. Čuj ponočni vetrič.... Z Bogom, deca, — Marta -- —" iti brez duše klonil je gospodar medvedgrajski.
nega gospoda iz Komna kot agenta svoje tvrdke. Toliko ima posla, da se vozi okolo v dvovprežni kočiji, da bi izposloval svoji tvrdki deželnozborsko koncesijo, vam veleposestnikom pa — škodo. Prinesši seboj golice za pooblastila svoje tvrdke, naletel se je gospod pri nas na slabo stran, kajti pri svoji neumorni agitaciji se je nekoliko preveč zaletel, rekši, da naš kmet-veieposestnik naj rabi m o t i k o in p i k o n, in naj se ne meda vjavno politiko. Na te sladke njegove besede odgovorili so mu, da je najbolje, da lepo molči, kajti naš veleposestnik bo volil pt) svojem prepričanju, a ne po volji njegove v e 1 e m o ž n o s t i t Konečno je trdil isti gospod, da treba pustiti na strani grofa Alfreda Coroninlnija iz narodnih in verskih ozirov, Češ da mu gospa ni katoličanka.
Mi pa odgovarjamo na tem mestu pre-gorečemu gospodu agentu, da o narodne m i n p o 1 i t i š k e m mišljenju v i-s o k o r o d n e g a gospoda grota govore najbolje njegova dela in pja dejstvo, da si najbolj ž e 16 poraza grofa Coroninija. Kar se pa dostaje „verskih ozirov" menimo tudi mi, kakor je rekla ininole sobote „Edinost", da duhoven in profesor bogoslovja, mož poštenjak od nog do glave, pač ve — s kom hodi!! V tem pogledu nam je g, dr. Gregorčič pač veča avtoriteta nego pa agent iz Komna.
Tako naš dopisnik s Krasa. Kar nam pripoveduje tu o nasprotni agitaciji, nas ni presenetilo ni najmanje. Mi bi se le čudili, da bi izvest ni gospodje sedaj mirno počivali na svojih lavorikah, nabranih po nenarodnetn receptu pri voli'vah v kmetskih občinah.
Ali pomislimo, daje ogromna večina slovenskih posestnikov prepametna, da bi mogla sesti na take limanice. In istotako smo uver-jeni, da večina veleposestnikov na Goriškem tudi na dan volitve, prihodnjo sredo, ostanejo — pametni možje.
Žalostno in značilno pa je vsakako, da nasprotniki zlorabljajo celo vero za svojo politiko — ponižno u p o g n e n i h t i I-n i k o v.
Naši slovenski veleposestniki pa hočejo menda imeti glavo po konci — pred vsakomur!
Vnžna izjava Leva XIII. Kakor poroča „Novoje Vremje", vsprejel je L«v XIII. dne 17. septembra nekega Rusa ▼ avdijenciji, ki je trajala 10 minut. Papež je govoril o združenju cerkva, o socijalizmu in o Poljakih. O teh poslednjih da je rekel, da morajo ločiti politiko od vere. Potem je dotičnika vsprejel tudi državni tajnik kardinal Raiupolla.
Še jedenkrat je šinilo solnce izza Okiške gore in vidilo tri brate, objemajoče se pred mrtvim očetom.
Kar je starec rekel, to je i bilo. Pavel je padel kraj vernega svojega Miloša leta 1fi04. kot konjiški polkovnik proti Turkom. Niko preminol je brez možkega ploda I. lfifO.
iti nestalo je Gregorijančevega imena s sveta.
* *
Divna si, bujna si zelena gora rodnega mi kraja, ti prvi videč mojega detinstva. Iu ako dignem oči proti tebi, ko večerno solnce poigrava vrhoui in dolom, ko svoje zlato si pije po tvojem zelenju, budijo se v mojej duši slike iz davnine: vrli junaki, ponosne gospe, ljuti nasilniki, bedni kmetje, a stari Medvedgrad, plnmteči živim rumenilom, kakor da je zopet oživel! Toda ni! Ruši se staro gradovje, ruši; no dalje, zdolaj pod goro vspenja se sijajen, čil kakor mlad junak — naš Zagrebgrad.
V čeiko Solo Komenskega na Dn-naju, se je vpisalo letos 786 otrok v otroški vrtec pa 61.
Ministerstvo železnic. Neki dunajski list trdi, <la se s prihodnjim jaouvarjem zasnuje pri nas ministerstvo železnic To pa ne hode komunikacijsko ministerstvo v širšem zmislu, ampak imelo bode v svojem področju le železniške stvari, to je: združi v sebi posle generalni* direkcije državnih Železnic, sedanjega iele/Jiiškega oddelka v trgovinskem nunisterstvu in lokalnega železn. urada.
Različne vesti.
Počeičenja In nezaupnica. Minole nedelje je imel občinski zastop sežanski svojo sejo, da i on izreče svojo sodbo o dogodkih na Krasu. In izrekel je ostro sodbo, katera utegue neprijazno zveneti po ušesih vsem onim, ki so se bili udeležili gnusne agitacije ter se niso plašili niti sredstev volilne korupcije — istrske. Občinski zastop sežanski je imenoval gospoda dra. Ribita Častnim občanom, Županu Pirjevcn pa je izjavil svoje nezaupanje.
O dri, gospOda, ki ste triumfovali nedavno : stvari se najbrže zasučejo drugače nego ste želeli Vi. I z Vami je morda tako kakor s prorokom Bileamom : proklinjati ste hoteli, slednjič bodete morali blagoslovljati; ubiti ste hoteli narodno zavednost in političko poštenje, sedaj pa vidite, da ste izzvali krepko reakcijo, da ste se svojim postopanjem še le dali povoda novemu življenju na Krasu: primorali ste Kraševce, da prično — misliti in vas spoznavati!! Le vzemite blagovoljno na znanje, da skoro bodo drugače uenele strune na Krasu. A jako dvomimo, da se bodete pri tein bolje počutili, nego ste se do sedaj. Tu Pas voulu, George Dandin, tu 1' as voulu !
Imenovanja. C. kr. namestnik v Trstu imenoval je računarskega asistenta Antona G r u b i š i č a oticijalom, vežbenika Antona G r e g o r i č a in Kudolfa U r i z i j a pa asistentoma.
Italijanofllitvo v duhoveki euknji. Našim čitateljem vsty po imenu znani »molto reve-rendu* dou Ugo Mi o ni, to je isti duhov« nik, katerega občutni živci ne prenašajo zvokov slovenske pesui niti o pogrebu, čutil se je poklicanega, da izreče svoje mnenje o »slavnem XX Setteiubre* blaženega spomina. .Molto reverendo" don Ugo Mioni, katerega židovski „II Piccolo' nazivlja ,uua delle pili brillauti intelligenze fra la parte giovane del clero triestiuo" (jednega izmed najinteligentnejših med mlajšo tržaško duhovščino), ta sijajni duhovski talent hotel je torej povedati svojo o ugraldjenju Rima iu o sjedinjenju Italije. Za razpečavanjesvoje zgodovinske modrosti hotel si je omenjeni „molto reverendo* izbrati klub ,S. Giusto*, toda svet je prišel ob to javno predavanje, kajti zabranila je to — »kruta* policija. ,No, če pa ne gr«Ž tako", mislil si je dou Ugo, »napravimo drugače !u Plod njegovega septemberskega duha moral je v javnost na vsak načiu. Bistroumni don Ugo dal je torej svojo »govorancijo" tiskati ter poplavil žnjo septembersko-uadahujene kroge tržaške. Mi sicer nismo bili takč srečni, da bi bili videli to Mionijevo historijo otetve Kima, pač pa nam je razbobnal vsebino tega učenega dela vrli klepetec »II Piccolo". Iz te vsebine razvidiino, da je veleučeui in „molto reverendo* don Ugo presneto malo poučeu o avstrijeki zgodovini. To ni baš posebno častno za avstrijskega duhovnika, naj se isti imenuje že don Ugo Mioui, ali kakor mu drago. To je vse prav, da opisuje don Mioui, na koji tolovajski načiu so se framazouske tolpe polastile liima; no, vse to zna na pamet vsako dete, obisknjoče avstrijske šole. Zabeležiti moramo pa, da don Ugo v svoji knjižuri pretvarja avstrijsko zgodovino. »11 Piccolo" navaja, da (.menja don Ugo v svoji „zgodovini otetve Kima" kako je bila Avstrija v pravilni vojski Izgnana iz L o m-b a r d i j e f n H e n e č a n s k e in kako je bil to prvi korak do sjedinjenju Italije. Kedaj, vprašamo, bila je Avstrija izgnana iz Italije ? Mar si „molto reverendo* don Ugo Mioni še ni ogledal plastične podobe bitke pri Kustoci? Saj je ustopnina le borih 20 nč.! Osvedočeni smo, da se bode don Ugo za te novčiće priučil marsičemur, ako je take .sijajne ta-Imile* sploh še poučiti možno. Lahom pa la čestitamo, da imajo take »učenjake" med seboj!
Zanimiv je zaključek »II Piccolovega*
člančiča, v katerem »bere levite" velezasluž-nt-mu don Mioniju. Umevno je, da „Piccolo-vemn* liberalizmu ni po volji, da don Ugo časti italijanske čete* s pridevkom »tolpa tatov, nevednežev, ki hočejo loviti v kalni vodi" itd V svoji jezi čudi se „II Piccolo*,, kako more človek, ki piše leta 1895. take stvari, imeti pogum, da druge ljudi nazivlja »n e v e d n e ž i m i". Pri tem je vrli „II Piccolo" popolnoma pozabil, da je nekoliko vrstic prej priznal, kako „vsi cenijo don U gja M i o n i j a kot jednega izmed najinteligentnejših med mlajšo tržaško duhovščino". Mi tega protislovja ne moremo razumeti drugače, kakor da hoče »II Piccolo* s to pripombo označiti dona Uga Mionija, ta »cvet inteligencije" kot — n e-v e d n e ž a ! To je upravo krivonosa nehva-ležnost na 20. septembra 1895.!
Obini zbor učiteljskega druitva sežanskega bode dne 3. oktobra v Nabrežini ob 10. uri dop. — Petje od 9-10. Dnevni red :
1.	»Volk* prakt. posk. v 6. šolskem letu.;
2.	Kritika; 3. Overovljenje zapisnika slednjega zbora ; 4. Predavanje (referenti naj se blagovole oglasiti v 8 dneh); 5. Raznoterosti.
ODBOR.
Iz Seiane nam piše rodoljubka: Gospod urednik! Danes se pa jaz oglašam v Vašem cenjenem listu iz naSe razburjene Sežane.
Dasi bi tudi jaz lahko grajala početje nekaterih »narodnjakov", ki so dali povod, da se je »metropola kraška" tako blamirala, opustim to, ker vem, da nam ženskam ne pristoja politika (vsaj tako pravijo.)
Me sežanske Slovenke imamo tudi sedaj žalostno stanje, posebno pa naša ženska podružnica sv Cirila in Metoda. Na 21. t. m. zapustila nas je občespoštovana gospa Z i n k a K y b & v e v a, predsednica naše podružnice,. preselivša se v Trst. Kaj nam je ona bila tu, je težko popisati; kako lepo je bilo delovanje v korist družbi pod njenim nadzorstvom ! Koliko se je blaga gospa trudila, da naša podružnica tako napreduje! Kako je ona znala miriti duhove, da se je stvar vršila v najlepši slogi! Da, vse to nam je bila ona in še več. Sedaj, sedaj ko je tako neobhodno potrebujemo, morala se je ločiti od nas.
Me dobro vemo, da nam bode teško dobiti namestnice, ki bi takem veseljem in požrtvovanjem delala v korist naroda kot ona. V to pomozi Bog!
Vemo tudi, da ona ne bode držala križem rok tam doli, ob bregovih Jadranskega morja, ker takih moči potrebujejo tudi tamošnje rodoljubke.
Tržaškim rodoljubkam, posebno pa tamošnji ženski podružnici, pa česti tamo, da dobe
v svojo sredo tako za narodno stvar vneto
in plemenito rodoljubko. Naj njo in njenega velospoštovanega g. soproga dr. Otok a rj a Rvb&r-a ohranijo za vedno v svoji sredi.
Prepričana sem, da bodo tamošnji rodol jubi znali bolj ceniti i n s p o 5 t o v a t i narodno dvojico, kakor pa zavedeni Kraševci.
Saj spoštovanje sta žela tu od vseh zavednih Sežancev, izvzemši ščepec za-slepljencev.
Poslavljaje se od Vas velespostovana gospa, zatrjamo Vas, da Vas ohranimo v svojem srcu v hvaležnem spominu. Le vstr^jno delajte naprej ter sledile Vam bodo Vaše hvaležne ostale sežanske Slovenke „D. M.»
Samomor. Predvčerajšnjem zjutraj za-vdala si je 64letna udova Josipina Dabovič, stanujoča v Kopru, v gozdiču Farneto. Prišla je pred nekolikimi dnevi na obisk k svoji, v Trstu ulica S. Sebastiano hit. 4 stanujoči sestri. Starka je izjavila večkrat, da je sita življenja in da se želi preseliti v večnost. Šla je na cesto, ki vodi proti »Lovcu" in tam je izpila malo steklenico karbolne kisline. Mimo prišedši ljudje našli so jo še živo, ležečo na cesti in pozvali so zdravnika. Le-ta je dal ženo prepeljati v bolnišnico, toda tam je nesrečnica kljubu zdravniški pomoči po kratkem trpljenju izdahnila.
Policijeko. 24letno Alojzijo Ztyc iz Slov. Gradca so deli pod ključ, ker si je služila »krnh" z uenravnim življenjem. — Težaka Matijo Ukmarja, stanujočega v ulici S Marco list. 7, zaprli so, ker je v javnem pristanišču v ulici Giulia ukradel kleparju Alojziju Bu-tinaschiju srebrno verižico. — 49letnega Ferdinanda F e i t a, pristojnega v Kostanjevico, deli so pod ključ, ker se je vrnil v Trst, dasi je bil že izgnan od tu.
—	Minolo nedeljo popoludue vtihotapil seje nepoznan tat v stanovanje kamenoseka Josipe Tavčarja, ulica Sette Fontane hšt. 433 ter mu odnesel dva para čevljev, vrednih 7 gld.
Koledar. Danes (94): Marija Dev., res. jetn.; Gerhard, škof. — Jutri (25.) : Kleota. spoznovalka; Firmin, škof. — Prvi krajec,
—	Solnce izide ob 6. uri 53 min., zatoni ob B. ure 61 min. — Toplota včeraj: ob 7. uri zjutraj 17 stop., ob 2 pop. 20.5 stop. C.
Loterijske Itevllke, izžrebane 18. t. m.: Dunaj	70, 55, 47, 61, 24.
Gradec	6, 8. 11, 35, 65.
Temešvar 64, 76, 34, 61, 20.
l.OOO.OOO kron «»dene se luhko na iro£ke Ofj«'r»kn rarredno loterij«, Go'oroHt rlobitka je » primeri r. tKug mi srečkami iako velika, ker bode »moj lOO.OOO Wk izWbaiiih 31.493 to. ej približno vrnile* trotja arečka dobitek. Splnti p* op» zarjamo ubMnotro na dunainji iment, kjer ho nahajajo natanki podatki o ca'e u podjetji.
Najnovejše vesti.
Gorica 23. Laško veleposestvo je izvolilo danes v deželni zbor forilki: dra. P a-y e r j a, dra. Verzegnassija in Nikolaja B e n a r d e 11 y j a.
Kolos 22. Cesar je dospel tu sem danes zjutraj. Pričakovali so ga ministarski predsednik bar. Bantty, ministra Josika in Perczel, načelniki oblasti in ogromna množica ljudstva. Na nagovor velikega župan« odgovoril je cesar, da pri delu za povspešenje javnega blagra nas ne more ločiti razlika v veri in jeziku. Potem je cesar vsprejemal deputacije. Pri vsprejemugrško-rimnsko-rumunske deputacije opozoril je cesar na nagovor metropolita Romana na željo, izročeno že pred 8 leti, da bi se vsaka vera brez razlike narodnosti čutila jedno ter se spojila v zvestobi do prestola, v ljubezni do ukupne domov<ne in v spoštovanju do zakonov.
Banffy Hunyad 23. Danes so pričele velike vaje v Erdelju v navzočnosti cesarja.
Rini 23. Kralj si je ogledal danes vete-terane iz leta 1870. Ogledavanje seje vršilo sijajno. Navzoči so bili kralj, kraljica, prestolonaslednik, Crispi, vojni minister in minister mornarice.
DuriMjahik bore* 33 ■•ptarabrit 1B9B
predvferaj dane«
Driavni dolg v papirju .... 100«6 100.5« „ „ ? nr«bru . . . . 101 06 100.90 AvMrijitka rnnta t zlatu , , . 121-75 121.75 „ » krmitth . . ,101 100.90
Kreditne akitije....... 403*80 402.25
London 10 Lat........ 12130 120 55
Napoleoni............9.56'/, 9-54'/.
20 mark ........11,77 11.78
100 it al j. lir .	.... 45.85 4« 28'/,
Podpisani usoja si naznanjati, da odpre svojo odvetniško pisarno dne 23. septembra 1.1. v Trstu, v Ulici S. Spiridione št. 3 v II nadstropju.
2*p. Otoftap jRyfi£*.
Poštni opravitelj
(Ekspeditop)
/možen slovenskega, nemškega italijanskega jezika želi nastopiti kako mesto kot opravitelj. Oglasi uredništvu lista,
Josip Pimrello
mahmlk
i*?riuje vsakor&no popravo Alvalnih Mtroje* in <1to-kole«. Prodaja nove in rabljen« iiralne »troja in dvokole<<it.
Via Mlina del nara itev. 4, iM via Fiituin«,
vitrin hSt. 12.
Vsaka tretja srećka dobitek!
Podaj sreči roko!
Vsaka tretja _ srečka dobitek!
Ugodne prilike, da se zadene srečke,
kakor jo ponnja
razredna loterija
nI feftlo, kajti izuiej lOOOOO ar«6k
imelo jih bode 31.499 denarne dobitke.
y* bajno visokimi dobitki 0i>reml^ena Je *>0*>'*ka ratrefina}loterlJa kajti najvlijt dobitek nnaia v naju-
ogerska
pg^ Jeden mllflon kron.
Izvirne srečke
za I. rmred
1 cela 1 desetina 1 40 tron 4lroQe 2 ta
Izvirne sreSke
veljavno za obn racroi'a
1 cela 1 Una 1 dvptina 80 bon 8 ta 4 krone
Pri aro^kah, veljavnih za oliadva raz rodu, za kat«ro je tiil v prvem razredu izire an dobitek, ne zajedno s dobitkom povrne tudi v naprej vplačana vloga
za II ra<rod, Naročajo iiitj no »roćk«, ako le moino po poAtni tii<kar.nici. Primi ne za prav nalnnfen naslov.
Ogerska razredna loterija ima sledeče denarne dobitke:
jedna premija v znesku 600000 kron
1 dob 1 1 1 1 1 1 1 3
• a 400000 kron u 2 s g a 200000 . • 100000
NWMM> (»0000 50000 40000 ;t04NM> 20000 15000
8S
s s«|
1* « t
.Sf » e k
— -o S lil!
12
27 8 110 213 100 2010 20000 <HM)0
5 dob. k 10000 krou
iV sooo „
Ii <>000 ,
a 4000 . u 2000 . a 1000 . a 400.
a 200, & 100.
A SO *
skupaj 31.499 dobitkov v skupnem znesku
5 milijonov 600000 kron.
ŽrrtMl»>nadiJruJ»iJrl»TM »r m Trta l«t* t priiatn"«ti jtvnaga kralJertg^iDUrJa.
Žrebanje I. razreda:
od 16.-19. oktibra 1895.
Žrebanje II. razreda:
od B.—12. decembra 1B95.
Dobitki izplačajo se v goto* vini, ne <la bi se kuku svota »Utegnila.
Srećke dobivajo se pri
Vsaka tretja srećka dobitek
Earol-u Heintze-ju glavnemu nabiralen
Naslov za brzojavke: Lottoheintze Budimpešta,
Naročniki blagovolijo naj priložiti za poštnino 10 lieličev, za priporo-čena pisma 20 lieličev, za vsak izkaz izžrebanih srečk posebej 20beličev
BUDIMPEŠTA, Servitenplatz it. 3.
aOOHnOBMOB
Vsaka tretja srečka dobitek!
Lastnik politično društvo.Edinosti*. — Izdavatelj in odgovorni urednik: Jul^ Mikota. — Tiskarna Dolenc v Trstu.