Sapletou d.
elſke novize.
Kmetijſke in rokod
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
� 17.
V ſrédo 24. Malitravna.
1844
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovi ulizi bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
Osnanilo.
2. Velkitravna pred poldnem bode veliki sbor z. k. kmetijſke drushbe
v Ljubljani. Sberaliſhe je po navadi v hiſhi z. k. deshelniga vladarſtva na no-
vim tergu. Vſi udje te drushbe ſo povabljeni, k temu sboru priditi.
Sveti Juri.
odi, hodi, sveti Juri!
In po svetu tak zakuri: 1)
De se vgane mezgi koža,
Ki jo spomlad že pomnoža; 2)
De mladike se spustijo,
Ki na drevju mirno spijo ;
De se drevje cvetjem cira,3)
Gde si čbela med pobira;
De se trave zelenijo,
Kosci skorej de kosijo;
De 'mo skorej krave pasli,
Nemamo kaj nesti v jasli;
De 'mo skorej gor pod strehu
Rivali seno pri smehu.
Več ne hodi, sveti Juri!
In po svetu več ne kuri: 4)
Že od peči in vročine
Vun bežijo spat dekline.
1) Te dve verstice se pred vsakim redikam (strofo) perve
polovice pesmi ponavljate. —
Vsaka druga verstica se pri petji ponavlja. —
Cvetjem je storiven (Instrumental) brez predmeta »z«, kar
pri nas ni več v navadi; škoda de se je to predstvo iz našiga
govora zgubilo.
Te dve verstice se pred vsakim redikam druge polovice
pesmi ponavljate.
V hiši več ne najde hlada,
Naj bo stara ali mlada.
Veselje grešno fant že iše,
Ki gre po noč' od svoje hiše.
Grešne so vam to navade,
Ktere motijo vas mlade.
Le se var'te te skušnjave,
De vam duše bodo zdrave.
V jesen póšli Miha, Juri!
Peč de naj nam zdaj zakuri.
V mirni vésti bote spali,
Okol peči spet ležali!
Iz Karlopaga.
S. G.
Ogerſhizhna preſha dobra klaja sa
shivino in verli gnoj sa njive.
Po Franzoskim in Angleshkim redé in pi-
tajo s ogerſhizhno preſho shivino, ali pa s njo
njive gnojé.
Sató, ki je ogerſhizhna preſha proti lanje-
ni nekaj sharkeji, jo poprej, ko ſe mnogi shi-
vini poklaja, kakor v moko ſtolzhejo ali smelejo,
in potem s klajo ali futram vſake rabe smeſhajo.
— Molsnim kravam ſe je s resanzo v vſaki
klaji okoli eniga funta smeſhane da; jalovkam
66
in volam ſe je pa poklaje po tém, kolikor
druga kerma vezh ali manj tezhnoſti ima; ve-
zhidel eden do poldrusiga funta na enkrat. Ko-
njem v teshki vpregi ſe preſhe v vſaki klaji
poldrugi ali zelo dva funta potreſe. Tudi pri pi-
tanju goveje shivine ſe klajenje s ogerſhizhnimi
preſhami po tém ravna, ako je navadna kerma
bolj ali manj tezhna. Mnogotere ſkuſhnje nam
rasodevajo, de pitanje s lanenimi preſhami le
takrat dôbro tekne, kadar ſe po malim shvini
pokladuje, ſizer ſhkodjejo nji. Kdo tedaj shelji,
ſvojo goved hitro ſpitati, naj en del lanene pre-
ſhe s tremi deli ogerſhizhne smeſha in pri-
prizhal ſe bo, kako koriſten je ta smeſ.
S ogerſhizhno preſho gnojiti, ſe nar bolj
ilovnati ali tako imenovani debeli semlji perleshe.
— V vinogradih ſe mora semlja od tert neko-
liko odkopati, potem ſe korenine s imenovano
preſho potreſejo, in potlej ſhe le s odkopano
semljo saſuti. Zhe ſe pa krompirju gnojí, ſe po
brasdah ali po jamizah okoli vſaziga krompirja
po péſti take preſhe potréſe, preden ſe saſuje.
Na Franzoskim potrebujejo sa zel oral vinograd
pognojiti 5 zentov, sa krompir pa 6 zentov
ogerſhizhne préſhe.
Angleshi ſejejo prav radi in veliko répe,
poſébno tiſte, ki ji Turnips pravijo, in terdijo,
de bi je toliko ne perdelali, zhe bi ſvojih njiv
s ogerſhizhno preſho ne gnojili, po kteri jo
prav veliko in neisrezheno debéle priraſte, bres
de bi ſe je goſenze podſtopile; ravno sató
ne pognojijo s ogerſhizhno preſho ſamo ſvojih
njiv, temuzh tudi repno ſeme, preden ga vſe-
jejo, v moki ogerſhizhne preſhe prav
dobro omanejo. Na njivi, ki je s tako preſho
pognojena, prav rada répa raſte, in oljnatiga gnoja
duh je goſenzam sopern in jih odganja od ondot,
kjer repa raſte, de je ne poſhkodjejo. *) — Koli-
ko ſe ogerſhizhne preſhe sa zel oral semlje po-
gnojiti potrebuje, ſe ne more ſploh na tanjko
povedati, to ſe vezhidel le po boljſhi ali ſlabej-
ſhi semlji rasſodi.
Franzoski in angleshki vertnarji radi s oger-
ſhizhno preſho po vertih gnojé, in pravijo, de
je tak gnoj soper bramorja prav dôber; ravno
sató potreſujejo tudi vſeſkosi vertne gredize s ta-
ko moko. Zhe ſo tedaj per gnojenju njiv, 30
deli hlevniga gnojá enimu délu is preſhe enaki,
ravno sató potrebuje ſkerbni vertnar per gnoje-
nju vertnih grediz tudi dve ali tri déla preſh,
nameſti 30 delov hlevniga gnojá, potem, kakor
mu zhervi manj ali vezh ſhkode napravljajo. —
Tiſtim, kteri miſlijo ſkuſhnje, s ogerſhizhno
preſho gnojiti, napraviti, ſhe povémo, de ſe gola
preſha, ktera ſétvi veliko rodovitnoſt obrodí, s
nekimi ſemenjemi, poſebno s ſozhivnim ſemenam
smeſhati ne ſme, namrezh ne s graham, bobam,
grahorizo i. t. d.; ampak gnojenje mora v eno,
ſéme pa v drugo brasdo priti. — Shitu ſe mora
narmanj oſem dni pred ſétvo gnojiti. —
Kdor shelji, kaj vezh od tega svediti, naj ſe
na piſarnizo z. k. kmetijſke drushbe v Ljubljani
verne. *)
KMETIJSKA SHOLA.
(Na dalje.)
Dôbro je ſéme vzhaſih premeniti.
Skuſhnja pové, de navadno podnébje ali srazh-
je ta ali uni ſad bolj srodi, de ſad ſzháſama
sahiri ali oſlabi, zhe bo smerej le v tiſto semljo
ſejan; satorej je dobro ſeme premeniti. Per te-
mu naj te vodi le ta védnoſt:
1. Preméni ſeme takrat, kadar ſposnaſh,
de je tvoje ſemenſko serno od vezhletniga per-
delovanja oſlabélo.
2. Kupi ſeme is takiga kraja, od kteriga veſh,
de ſe mu je semlja perlegala; kjer ga tedaj nar-
obilniſhi perdelujejo.
3. Glej, de boſh, ko je mogozhe, dobro ſeme,
ki je na plitvi semlji sraſtlo, na debelji semljo
ſejal. Kupi tedaj dobro ſeme s puſtejſhiga, merslej-
ſhiga kraja, kot je per tebi doma; kadar ſeme
v toplejſhi kraj in v bolji semljo pride, obilno
rodí. Ako bi kdo ravno naſproti is ſemenam de-
lal, ta bi ſi nizh ne popravil. Samo konopljevo
ſeme perneſejo nekteri is gorkejih deshelá v mers-
lejſhi kraje.
Lanéno ſeme pa is merslejſhiga kraja v top-
lejſhiga perneſeno, poſébno dobro donéſe.
4. Ne kupuj ſemena is krajev, kjer ſnetje
in druga plasha med shitam rada raſte.
Kako gre ſeme sa ſetev perpravljati?
Nekteri ſeme pred ſetevjo namakvajo, de bi
hitreji pognálo. V mokrim vreménu je sa debélo
semljo namakvanje nepotrébno delo. V ſuhim
vreménu bi snalo namózheno sernje ſe pretegniti
in oſhkodovati, ker bi kal sadoſti ſóka v ſuhotni
semlji ne dobil. Satorej namakvanja ſploh ne
ſvetvamo. — Le kako terdo ſeme, poſtavim:
turſhizo — je dobro namakvati. Perporozhi-
mo pa raji na vézher ſejati, de zhes nozh
roſa ſéme smezhí, po dnevi ga pa sabránati. To
ſtoriti je prav, kjer je perpravno, in kadar zhaſ
perpuſti.
Kako ſe mora ſejati?
Mera ſétve na enakim proſtóru ſe po le tih
okoljſhinah ravná.
1. Rozhen ſejavez manj ſemena poſéje, ne-
rozhen pa vezh, tode ga tudi vezh savérshe. Sé-
tev ima tudi ſvoje poſtáve, po kterih ſe mora
voditi in delati.
Sareſ velik dobizhek, ako bi ſe tudi per naſ ta ſkuſhnja
poterdila!
*) Ogerſhizhna preſha v zelih koſzih zent po 42 krajzerjev
— smljeta pa po goldinarju ſe dobi v Ljubljani na velikim
tergu Nr. 2.
32
2. Na enako velikim proſtóru ſe debeliga
sernja na méro vezh poſeje, kakor drobniga.
3. Lepiga polniga sernja je manj tréba,
ſlabiga, glotnatiga pa vezh.
4. Sejanje v lepimu vreménu manj ſemena
vsame, kakor ſétev v ſlabimu vremenu.
5. Na njivo, ki je sa ſétev perpravljena, in
od vſe plashe ozhiſtena in na novo pognojéna,
je treba manj sernja vrezhi, kakor na njivo, ki
taka ni. Na ſpozhito njivo naj páde sernje bolj
redko, kakor na njivo, ki je pred to leto rodila.
6. Na mozhno, maſtno semljo ſejaj redkej-
ſhi, kakor na terdo in puſto.
7. Sa semljo, ki ſe ſadu dobro vdá, je manj
ſemena potréba : poſtavim na debeli semlji je manj
pſhenizhniga ſemena treba, kakor bi ga bilo
treba na enakim proſtóru lahke semlje.
8. Per sgodni ſetvi ſe tudi manj sernja po-
ſeje, kakor per posni; sato, ker ſe po sgodni
ſetvi ſad bolj vkorenini in rasraſte, kakor po posni;
sa osimino ſe bolj goſtó ſeje, kot sa járino.
9. Sejanje s maſhinami manj ſemena vsa-
me, kakor ſejavzova roka, sato, kir potreſáli-
ze ali ſejávne maſhine sernje bolj porédama
in bolj enakomerno rastréſejo, kakor zhloveſhka
peſt.
10. Vezh ſemenſkiga sernja je treba na nji-
vo, kjer je pred to leto ſad bil, ki ſe s prihod-
nim dobro ne vsame; takó pſheniza vezh sernja
potrebuje, kadar ſe na krompirjiſhe ſeje, kakor
de bi jo na répiſhe, ali na zelino ſejal.
11. Na te opómnene okoljſtáve, in morebiti
ſhe na mnogotere rezhi ſe mora osirati, kdor ho-
zhe pravo méro ſemena ſi sa ſétev odlozhiti, de
ga ne bo savergel, in ne preredko ſejal; ampak
ravno, kolikor ga jo po pameti sa en oral semlje
potréba, de vſako serno ſvoj potrébni proſtor
dobí, kteri sa raſt mu biti mora.
(Dalje ſledí.)
Jesikoſlóvni raslog.
Tu treba počasno postopati, da nikogar
ne silimo, nikogar ne žalimo in vun-
der zmiraj na bolje gremo.
Majer.
Od vezh ſtraní, in is vſih krajev, kjer ſe na-
ſhe „Novize" beró, nam iſkrene sheljé in krepke
opominjevanja doné, de bi mi vezh soſtavkov v
„Novizah" s ilirſkim *) pravopiſam piſali, kté-
riga nektéri tudi obzhno-ſlavjánſkiga imeno-
vati sazhenjajo; ker ſe med Şlavjani, ki s latin-
ſkimi zherkami piſhejo, od dne do dne bolj rasſhirja
in ako ſe ga ravno ſedaj ſhe vſi ne ſlushijo, ga
vunder vſi isobrasheni posnajo. Tudi naſhim bravzam
ſo te prijasne vabitve is nektérih v „Novizah"
natiſnjenih dopiſov she nekoliko snane. Prijatli re-
zheniga pravopiſa njegov koriſt, vashnoſt in po-
trébo, ga med Slavjani rasſhiriti in v obzhno rabo
povsdigniti, mnogoverſtno dokasujejo, in njih do-
kasi ſo réſ tako vterjeni, de kar mene vtizhe,
jeſt ta pravopiſ ſadajni dôbi in potrébam Slavjanov
sa nar bolj permérniga, nar bolj perpravniga in nar
bolj koriſtniga ſposnati moram, ne ſamo savoljo nje-
goviga obrasa in njegove lizhnoſti, ampak tudi sa-
voljo lahkiga nauzhenja in rasſhirjenja. In kdo bi
ne poterdil pravizhne in hvale vredne shelje, de bi
vſi Slavjani ali k manjſhim vezhidel od njih, v
enim ſamim pravopiſu piſali, kakor poſtavim tudi
Nemzi, Franzosje, Lahi i. t. d. med ſeboj enake
zherke imajo.
Sato mi Şlovenzi, kviſhko in takó vgodno na-
prej iti nemoremo, kakor bi sheleti bilo, ker ſhe
smiraj s jesikoſlóvnoſtjo prevezh opraviti imamo,
ker vſak ſvojo miſel priſtraſtno terdi in tedaj edi-
noſti ni, ktera bi naſ sdrushene naprej pelala. Sad-
nji zhaſ je pazh in nudna potréba, de bi mi she
miſlili: Kaj nam je piſati in ne ſhe le dogovar-
jali ali zelo prepirali ſe, kako bi piſali!
Toliko je bilo potréba naprej opomniti in s tim
moje drage Slovenze k sloshenju, pomirenju,
sjedinenju *) vabiti. De bo pa ta lepa oſnova
sheljni vſpeh doſegla, je tréba nar poprej terdni-
ga naprévsetja; njegovo ispeljanje pa ſe samore
le ſzhaſama in previdno sgoditi, sato ſe pri tej re-
zhi ſtanovitno dershimo pravila goſp. Majerja:
„Tu tréba pozhaſno poſtopati, da nikogar
ne ſilimo, nikogar ne shalimo in vunder
smiraj na bolje gremo", kar bo gotovo vſak
moder in prevdarljiv Slavjan poterdil.
Vredniſhtvo vſakiga zhaſopiſa mora vſe ſvoje
delanje s védnim obsiram na ſvoje bravze oprav-
ljati. Ker ſo tedaj „Novize" narprej in poſébno sa
koriſt proſtiga ljudſtva — naſhim dragim kme-
tovavzam in rokodélzam — namenjene, njegove god-
noſti in smoshnoſti pri naſhim delu nikdar posabiti
ne ſmemo. Veliko naſhih bravzov pred nekoliko
meſzi od ilirſkiga pravopiſa ſhe nizh vedilo ni —
in kako, ko jih veliko ſhe v navadnim piſanju bukve
brati perloshnoſti imelo ni! Kako bi ſe mi pri tem
takim predersniti ſmeli, bravzam na enkrat liſt v
roke dati, kteriga bi oni le s trudam brati samogli
in tako v njih veſélje k branju saduſhiti? nameſt
de bi jih podbadali, oshivljali in s ſladkim duham
navdajali, ki is pridniga branja isvira.
Naj ſe she mladoſt v sholah tega podu-
zhi, potem ſe bo vſe to bres truda doſeglo. Kakor
ſe pa zhlovek ſtára, tudi vſaka navada shelesno
ſrajzo oblazhi in ſkuſhnja uzhi, de ſe potem le teshko
in vezhidel s nevoljo kaj noviga poprime, zhe je
ſhe tako koriſtno, ſhe tako malo in ſhe tako lahko,
kakor poſtavim ravno ta pravopiſ. „Zheſar Anshik
ſe navadi, ſe Anshe teshko odvadi."
Ako je tedaj pri takih okoljſhnjah tréba kaj no-
viga koriſtniga vveſti in ſvoj namen doſezhi, ſe
mora pametno poprijeti, pozhaſi poſtopati in ne
ſkuſhati, v en mahlej drevó podreti. Szhaſama ſe
bodo vſi bravzi navadili, soſtavke s novim pravo-
piſam takó lahko brati, kakor s ſtarim in bodo ne-
vedama brati snali, bres de bi ſe savedili, kdaj
ali kako ſo ſe nauzhili. In to toliko loshej, ker ſmo
preprizhani, de ſe vſak, ki she ſlovenſko brati sna,
v kakih deſet minutah ali k vezhjim v pol ure v
novim pravopiſu brati nauzhiti samore, ker prav sa
prav ni drusiga raslozhka, kakor le tri zherke:
*) »Verständigung! Versöhnung! Vereinigung!« je
lep poſlov nemſhkiga zhaſopiſa: Jahrbücher für slavische Li-
teratur, Kunst und Wissenschaft. Redigirt von Dr. J. P.
Jordan in Leipzig.
*)
Zheſki ſe ta pravopiſ perpravno imenovati ne more, ker
ima zheſki marſiktere poſebnoſti, ki ſe v tako imenovanim
ilirſkim ali organiſhkim ne najdejo. Ako pa komu do-
pade, tako imenovati ga, potem njegovi vrednoſti nebo nizh
odvsetiga.
6S
c ilirſkiga pravopiſa ſe glaſi kakor naſh z.
s ilirſkiga pravopiſa ſe glaſi kakor naſh ſ.
z ilirſkiga pravopiſa ſe glaſi kakor naſh s.
Ako pa te tri zherke c, s, z, kljuzhizo
od sgorej imajo, ta pomeni naſh h zherkam z, ſ, s
perſtavljen, tadaj:
č sgovarjaj kakor naſh zh.
š sgovarjaj kakor naſh ſh.
ž sgovarjaj kakor naſh sh.
S snamnjem v ſe prihrani h, kar je po vſaki
zeni predſtvo tega pravopiſa in dobizhek ne le pri
piſanju, ampak tudi pri natiſu bukev; nar vezhi ko-
riſt pa je ta, de tako v kolo edinoſti s drugimi
Slavjani ſtopimo.
Naſhim pribriſanim Slovenzam je pazh mala rezh,
to majhinoſt nauzhiti ſe; ako bodo en par soſtavkov
pozhaſi brali, bo jim tretji gotovo she gladko in
tozhno od rok ſhel. Tako se bodo bres truda vſe
ſlavjanſke, v tem pravopiſu piſane bukve brati na-
uzhili in bodo nam hvaleshni, de ſmo jim perloshnoſt
dali, sopet kaj noviga nauzhiti ſe. S tem je pa tudi
perva ſtena, ki naſ od drugih Slavjanov lozhi, od-
maknjena.
Vunder moramo, kakor je rezheno, v Novizah
v tí rezhi le pozhaſi naprej ſtopati. Sato ſmo
do ſedaj v ilirſkim pravopiſu le po malo v po-
kuſhnjo dajali in tako bomo tudi vprihodnizh delali,
dokler zhaſ ne naſtopi, ob kterim bomo bres ſhkode
zhigar bodi, vſe enako piſati samogli. Gotovo pa
je, de ta dôba, ako bi ravno sheleti bilo, na Krajn-
ſkim, Goriſhkim, Tershaſhkim, Koroſh-
kim, Shtajerſkim ſhe dosorela ni. Şmemo li
dober softavik sato odvrezhi, ker je po
ſtarim piſan? Nikdar! Ali pa ſproti kakiga
drusiga sato ne vseti, ker je v ilirſkim
pravopiſu isdelan? Tudi ne! Tudi tega pravila
ſe bomo dershali, dokler zhaſ ne naſtopi, ob kte-
rim bomo bres ſhkode naſhih bravzov odnjega od-
ſtopiti samogli.
Miſlim, de bo vſak rasumnomiſlezhi Şlavjan
to pravilo sa dobro ſposnal, ki eniga ali drusiga
pravopiſa priſtraſtno ne zhiſla in komur je v reſnizi
od ſerza, de ſe ljudſtvo isobrasi in oſrezhí.
Jesikoſlovne rasprave in rasjaſnenja v krog
naſhih „Noviz" ne ſpadajo, vunder je bilo potreb-
no, naſhe ravnanje enkrat bravzam rasloshiti, de
bodo vodilo vredniſhtva svedili, ktero je in smiraj
bo: vſim bravzam vſtrezhi, kolikor je mo-
Dr. Bleiweiſ, vrednik.
gozhe!
Rasjaſnenje.
Popravek Premzov, ki ſmo ga v 14. liſtu
natiſnili, „Karniolii" ni dopadil nizh. Goſpod
vrednik je zhes to prav ſarditljiv soſtavek v 30.
liſtu ſpiſal, ktérmu mi to le odgovorimo: Nepri-
ſtranoft (Unpartheilichkeit) je perva vódba vred-
niſhtva „Noviz." Po temu vodilu ſe bojo vſelej reſ-
nize rasglaſile, zhe one tudi temu ali unimu vſhezh
ali po godu niſo, ako le neſpodobno niſo rezhene.
Le takrat, kader eden drusiga poduzhimo, gremo
po pravim potu naprej. Naj tedaj ſleherni pre-
vi ali piſhe, tudi
vidi, de bo tó, kar pra
AV
verla reſniza.
Po tém takim niſmo sabraniti mogli, is Prema
poſlani liſt v „Novize“ natiſniti, ki ſmo ga v ime-
nu ſoſeſkinih mosh od nekiga zhaſtitljiviga goſpoda
prejeli, ktéri ima ſhe bolj kakor kaki drugi pra-
vizo tirjati, de ſe ozhitna smota tudi ozhitno
popravi, slaſti sa tó, ki je bil od vezh ſtrani tega
ſtoriti naproſhen.
Vredniſhtvo Karniolije ſe je she vezhkrat
preprizhati snalo, de naſ perloga krajnſkih nóſh
ſerzhno veſeli, in kakor pervima dvema obrasama,
ſmo tudi Zhizhu(ne pa Premzu ali Rovanjzu)
naſhe nar glaſneji dopadajenje ſkasali.
S tém pa ſe niſmo savesali, de bi v „Novize"
nizh ne vseli, kar drugo miſel terdi, ako je ta
le reſnizhna in ſpodobno rasglaſena.
De je popravik Premzov goſp. vrednika prav
vshivo raskazhil, nam je shal, ker ni tako hudo
miſljen, kakor vredniſhtvo meni. Vſaka rezh ſe puſti
raslizhno rasloshiti. Pazh niſo „ſoſeſkini moshje"
nikoli menili, de „Karniolija" s perlogo kme-
tijſkih noſh obogateti hozhe!
Miſlili ſmo, de bo vredniſhtvo „Karniolije"
Premzam vashno dokasalo, de niſo njih popravki
reſnizhni; tode od tega niſmo brali ſkoraj nizh,
ker je goſp. vrednik v imenovanim liſtu veliko dru-
siga govoril, od te prave rezhi pa le prav malo.
Perſiljeni ſmo, to rasjaſnenje od ſebe dati s
tim perſtavkam, de je ne bo v naſhih miroljubnih
„Novizah" prihodnizh kar beſedize vezh, od tega
Dr. Bleiweiſ, vrednik.
govorjenja.
Urno, kaj je noviga?
(Gosp. Vladika Černogorcov) je dal na
Dunaju, kakor nam Dunajski časopis oznani, neko
ilirsko pesem natisniti, ki se glasi: „Tri dni v
Terstu", od ktere gre prav velika hvala. V ti
pesmi speva omikanje zaderžanja — morje— tergo-
vino — brodništvo — družljivo življenje in podarí
tudi neke verstice plesávki „Fabri-Bretin." —
(Nidavno tega, ko se je oženil 70 letni
starček) s 20 letno devico. Ko so ga prašali, če
je pa tudi svojo starost in svojo prihodno polovino
dobro prevdaril, je odgovoril: „To se vé de; če
pogledam na svojo mlado zaročnico, sim
za 25 let mlajši, če se pa ona name ozre,
je za 25 let starši. Tako se ta reč dobro po-
rovna.
Vganjka.
V hramnim koti tiho ſpim,
S gladnim gobzam ſe reshim,
Zhe podgane ne dobim,
Miſhi rada tud' lovim;
Po leku shivim, zeli dan preshim,
Povéj , kako ſe neki jeſt veljim? —
U Ljubljani
Shitni kup.
20. Malitravna
fl.
kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
„
Turſhize .
Sorſhize . . .
Ershi . . .
Jezhmena . . .
Proſa . . . .
Ajde . . .
Ovſa
1
1
1 „
1 „
1
22
24
56
1
U Krajnju
15. Malitrav
na.
íl.
kr.
1
1
26
26
1
10
3
1
6
40
1
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.