nmarskD m©
za apr
Besedilo: Borut Preinfalk, dr. vet. med., Veterinarska fakulteta, Nacionalni veterinarski inštitut, enota Ljubljana
Aprilsko vreme je že pregovorno muhasto, vendar je vreme v zadnjih letih muhasto in nepredvidljivo kar celo leto, zato ga je zelo nehvaležno napovedovati za cel mesec naprej in svetovati na podlagi ugibanj. K sreči je razvoj čebeljih družin - ne glede na vreme - še vedno dokaj predvidljiv. Aprila se razmerje med zimskimi in letnimi čebelami prevesi v korist drugih. Ta prelomni čas pospeši zale-ganje matice in družine se hitro bližajo rojilnemu razpoloženju. V začetku meseca bomo znova preverili naravni odpad varoj, in če bo povprečni dnevni odpad več kot štiri varoje, takoj ukrepali. V takih družinah še ne bomo nastavili mediščnega satja, če pa je to že v panju, ga bomo umaknili za toliko časa, dokler traja kemično zatiranje varoj. Uporabili bomo organske kisline ali timol. Če smo že marca vstavili gradilnik, ga aprila obvezno pregledujemo vsak teden in izrežemo takoj, ko je pokrita večina zalege. Gradilnik naj bo velik vsaj za polovico AŽ-sata. Tolikšen obseg trotovske zalege je minimum za uspešno lovljenje varoj, ki jih privlači juvenilni feromon
trotovske zalege. Majhnih površin zaležene trotovi-ne ob robovih delavske zalege ne uničujemo, ker v njej skoraj ni varoj, družina pa mora imeti primerno število trotov, da normalno funkcionira. Proti koncu meseca bomo iz močnih družin, ki bodo imele več kot šest satov pokrite zalege, že lahko vzeli po enega do dva sata take zalege in z zrelim matični-kom naredili narejence. Če ne bomo imeli svojih, jih bomo kupili pri najbližjem vzrejevalcu matic. Preden bo nova zalega mlade matice pokrita, bomo v novi družinici s kemičnimi sredstvi zatirali varoje. S tem smo tudi staro družino delno razbremenili varoj, ki so bile v pokriti zalegi. Nasploh moramo v predro-jilni dobi čim več pozornosti namenjati apitehnič-nim ukrepom za zatiranje varoj (glej knjigo Varoja, čebela, čebelar - M. Meglič, V. Auguštin, 2007). Ob vsakem posegu v panj vedno pregledamo tudi pokrito zalego, ali morda ne kaže znakov hude gnilobe, ocenimo pa tudi zaloge hrane in jo po potrebi dodamo. Po vsakem pregledu panje skrbno za-pažimo.
MEDOVITE RASTLINE
MaUD j©©©m
I_J
Besedilo in foto: dr. Robert Brus, Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire
Jeseni ne spadajo med najpomembnejše medo-vite rastline, kljub temu pa so lahko dobra dopolnitev donosov mane in pomemben vir cvetnega prahu. To še zlasti velja za mali jesen (Fraxinus ornus), saj je med domačimi jeseni edini, ki se oprašuje ob pomoči žuželk.
Poleg malega jesena v Sloveniji avtohtono rasteta še dve vrsti, obe vetrocvetni: splošno razširjen in tudi gospodarsko daleč najpomembnejši, vsaj z vidika donosa lesa, je veliki jesen (Fraxinus excelsior), redkejši in velikemu precej podoben pa je poljski jesen (Fraxinus angustifolia). Sicer pa je znanih približno 70 vrst jesenov in vse rastejo v zmernem pasu severne poloble. Botanično spadajo jeseni v družino oljkovk (Oleaceae), v kateri so med bolj znanimi rodovi še oljka, španski bezeg, jasmin, forsitija, kalina in drugi.
Mali jesen (Fraxinus ornus) sredi cvetenja pri Prešnici
Mali jesen spada med srednje velika drevesa, saj redkokdaj zraste več kot 15 metrov visoko. Na kratkem, pogosto skrivenčenem deblu razvije zelo široko, košato, obsežno razraščeno krošnjo. Na slabih, suhih tleh včasih raste tudi kot široko razrasel grm. Listi so razporejeni navzkrižno in so 10-25 cm dolgi in lihopernato sestavljeni iz 5-9 lističev. Mali jesen je žužkocvetna in po večini enodomna vrsta,


Mali jesen v Ogleju
poročali pa so tudi že o dvodomnosti, torej so na enem drevesu našli samo ženske ali samo moške (zelo redko) cvetove. Navadno cveti v prvi polovici maja, kmalu po olistanju, v toplejših legah pa tudi že aprila. Cvetovi so beli, dišeči, zelo bujni in združeni v ovršnih, do 20 cm dolgih visečih latih. Cvetovi so dvospolni ali enospolni (tedaj so navadno ženski) in imajo dvojno cvetno odevalo, po zgradbi pa precej spominjajo na nekatere sorodnike, na primer na for-sitijo. Čaša je zelo majhna in 4-delna, štirje venčni listi so črtalasti, ozki, dolgi 5-10 mm in pri dnu zra-ščeni, prašnika sta dva in sta daljša od pestiča. Plodovi so podolgovati krilati oreški, ki dozorijo avgusta.
Mali jesen je predvsem vzhodnosredozemska vrsta. Naravno je razširjen na Balkanskem in Apeninskem polotoku ter v zahodni Mali Aziji, ponekod pa še v najtoplejših legah v Srednji Evropi. V Sloveniji je daleč najpogostejši v sredozemskem svetu, saj je v primorju in na Krasu ena najpogostejših drevesnih vrst sploh. Na zanj primernih rastiščih po južnih pobočjih, kjer je konkurenčen drugim vrstam, pa ga najdemo tudi v vseh drugih delih Slovenije, kjer je precej pogostejši kot puhasti hrast. Je graditelj ali spremljevalec skoraj vseh gozdnih združb na toplih in sušnih rastiščih v različnih delih Slovenije; v alpskem svetu raste po pobočjih nad rečnimi dolinami, na primer nad Sočo, Idrijco, Savo in Savinjo, precej pogost je v Suhi krajini, v Beli krajini in v nekaterih delih Štajerske, drugod v predalpskem in preddi-narskem svetu je navadno omejen na manjša nahajališča v toplih suhih legah. Območja, na katerih je zelo redek, so le najvišji deli alpskega in dinarskega sveta ter nižine v osrednji in vzhodni Sloveniji. Pogostnosti malega jesena se vsakokrat zavemo spomladi, ko obilno zacveti in zaradi tega postane občutno opaznejši.
Mali jesen je skromna vrsta, zelo dobro se uveljavlja na plitvih, revnih kamnitih rastiščih, vendar morajo biti ta dobro zračna. Zaradi svoje prilagodljivosti lahko raste tudi na flišu, vendar je na njem manj konkurenčen in zato tudi manj pogost. Dobro je prilagojen na sušo in vročino. Za rast potrebuje precej toplote, zato je pogostejši na sončnih južnih legah. Kjer raste, je pomembna njegova ekološka vloga. Mali jesen je predvsem varovalna in pionirska vrsta, saj zarašča opuščene ali gole površine in je ena najprimernejših vrst za pogozdovanje degradiranih kraških rastišč. Iz panja se dobro obnavlja, prav tako dobro prenaša tudi obsekavanje in obžiranje.
Les malega jesena je trpežen in podoben lesu velikega jesena. Uporabljajo ga v kolarstvu, iz njega izdelujejo palice in kolesne naperke, stari Grki so iz njega izdelovali nožnice za meče. Dandanes ga največ pokurijo. Cvetoče drevo zelo poživi kraško pokrajino in povečuje njeno estetsko vrednost, izjemno lepe so tudi vijolične in oranžne jesenske barve listja. Zaradi teh lastnosti ga sadimo tudi kot okrasno drevo.
In kako je z medovitostjo malega jesena? Znano je, da je vrsta za čebele vir cvetnega prahu in mane, o tem, da bi čebele na cvetovih nabirale tudi nektar, pa v literaturi ni podatkov. Kljub temu pa manjše količine niso izključene, še zlasti, ker čebele cvetov verjetno ne obiskujejo tako množično samo zaradi cvetnega prahu. Tudi o količini in kakovosti cvetnega prahu z malega jesena ni veliko podatkov ali pa so ti zelo skopi in splošni. Šimič (1980) na primer navaja, da daje veliko peloda, v vzorcih medu s Korzike je
Lihopernato sestavljeni listi in značilni beli cvetovi
Jesensko obarvano drevo pri Kačičah na Krasu
bil cvetni prah malega jesena med najpogostejšimi (Battesti, 1990), Babnik in sod. (1998) pa cvetnega prahu niti ne omenjajo. Večina avtorjev navaja medo-vitost malega jesena kot dobro (npr. Petauer,1993), Babnik in sod. (1998) navajajo, da je lahko v nekaterih krajih pomembna dopolnitev paše. Vendar nikjer ni specifično navedeno, na kaj se donos nanaša, precej verjetno pa je, da je večina donosa v obliki mane. Proizvajalcev mane na malem jesenu je lahko več. Najbolj znana vrsta je jesenov škržat ali jesenov škržad (Cicada orni L., sinonim Tettigia orni), pri nas pogost zlasti v Primorju in na Krasu, pa tudi v notranjosti Slovenije, na primer v Ljubljani, Zasavju in Pomurju. Imenujejo ga tudi manin škržad, saj mlade jesenove veje na mestih vbodov še nekaj časa izločajo sladek sok (Sket in sod., 2003). Vendar lahko mano na jesenih povzročajo tudi nekatere druge žuželke. Med gostitelji vrste Parthenolecanium corni (Bouche) iz družine Coccidae navajata Jurc in Mi-kulič (2001) tudi jesene, vendar brez natančne navedbe vrste, enako velja tudi za vrsto Periphyllus vil-losus Hartig in družine Chaitophoridae, ki je sicer pogostejša na javorjih. Ista avtorja med proizvajalci mane navajata še jesenovo listno uš ali jesenovo gnezdasto ušico (Prociphilus fraxini Htg.), vendar samo na velikem jesenu. Mano na malem jesenu pa lahko povzroča tudi iz Severne Amerike prineseni medeči škržat (Metcalfa pruinosa (Say)), o čemer pričajo na primer poročila iz okolice Vidma v Italiji (Fiori in sod., 2000).
Mano pa so marsikje v Sredozemlju pridobivali tudi umetno, to je brez sesajočih žuželk in čebel. Z zarezovanjem skorje sredi poletja so pridobivali rjavkast sok oz. sirup, ki je kristaliziral v tako imenovano
Mali jesen jeseni v dolini Bale, Bavšica
mano, ta pa je bila že v srednjem veku znano zdravilo in tudi hrana. Po eni od številnih razlag je to morda celo mana, znana iz Svetega pisma, ki naj bi Izraelcem v puščavi padala z neba.
Viri:
Poklukar, dr. J., ur., (1998). Od čebele do medu. Ljubljana: Kmečki glas, str. 162-178, 376-414.
Battesti, M. J., (1990). Contribution to Mediterranean melis-sopalynology: Corsican honeys. These, Docteur en Science, Universite d'Aix-Marseille III, France, 378 str.
Brus, R., (2004). Drevesne vrste na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 399.
Fiori, J., Serra, G., Sabatini, A. G., Zucchi, P., Barbattini, R., Gazziola, F., (2000). Dextrins HPLC analysis in Metcalfa pruinosa (Say) honeydew. Industrie alimentari 39, str. 391, 463-466.
Jurc, M., Mikulič, V., (2001). Gozdno medenje in medeče lesnate rastline v gozdovih Slovenije. Gozdarski vestnik, let. 59, št. 1, str. 18-27.
Petauer, T., (1993). Leksikon rastlinskih bogastev. Tehniška založba Slovenije, str. 685.
Sket in sod., (2003). Živalstvo Slovenije. Tehniška založba Slovenije, str. 349-350.
Šimič, F., (1980). Naše medonosno bilje. Ljubljana: ČGP Delo, str. 217.
Šivic, F., (1992). Pomen gozda za čebelarstvo. Bogastvo iz gozda. BF, Oddelek za gozdarstvo, str. 52-57.