Nada Gaborovič, Kariatide 667 NADA MATICIC, LJUDJE Z RDEČIM NEBOM Za roman Nade Matičičeve Ljudje z rdečim nebom je še vedno značilna takšna eksotična družba, kakršno je pisateljica pred slabimi desetimi leti predstavila v romanu Gozd je onkraj hriba, le da je ta družba sedaj nekoliko trdneje povezana s svojim časom in prostorom. A četudi se roman dogaja v tako strahovito realnem času, kot je bilo obdobje druge svetovne vojne, in četudi prinaša nekaj stvarnih detajlov iz tega časa, je vendar ambient še vedno napolnjen z nenavadnimi postavami, ki samo z eno nogo stojijo v strahoti stvarnega dogajanja, z drugo * Nada Matičič, Ljudje z rdečim nebom. Izdala Mladinska knjiga v Ljubljani 1970. Jože šifrer 668 pa stopajo po temnih labirintih svojih nasprotij, po mukah neizživetega hrepenenja in po ovinkastih cestah moralnih relativitet. Vojna in vse drugo, kar se ob njej pojavlja, je potemtakem za Matičičevo samo manj važno prizorišče, kjer se odigravajo usodni premiki v ljudeh, kjer se razčiščujejo odnosi in kjer se človekova spontanost najbolj adekvatno izživlja. Ta svoj nazor avtorica na kratko razloži že v motu romana, kjer pravi: »Razni dogodki, kot na primer vojna, samo pomagajo, da se ljudje rešujejo tesnobe. Toda vsi se ne morejo osvoboditi.« Seveda ni mogoče trditi, da bi pisateljica s tem nazorom kakorkoli skušala zagovarjati vojno kot nujen pogoj za zopetno ustvarjanje nekega bolj moralnega in bolj pristnega sveta, jasno je pa na drugi strani, da ji v njenih predstavah o boljšem svetu ravno vojna pomaga odstranjevati človeško gnilobo in ji naravnati pot k človekovi osvoboditvi. Vsekakor pa ji je vojna neka sila, ki podira in zopet ustvarja, ki uničuje in rešuje, ki povzroča trpljenje in sprostitev, to pa vedno na ravnini intimnega človeškega LJUDJE Z RDEČIM NEBOM počutja. Zaradi tega naš roman ni zgodovinski roman, ampak je roman nravi, večnega nemira in skokovitega vijuganja, je roman nekih zakritih človeških teženj, ki se tako v mirnem kot tudi v vojnem času utegnejo izražati v najbolj ekscentričnih pojavih. Matičičeva je spravila na prizorišče celo vrsto najrazličnejših postav, za katere se včasih zazdi, da niso ljudje iz krvi in mesa, pač pa neke utelešene abstrakcije avtoričinih spoznanj. Vse te postave se v romanu brez pravega reda mešajo med seboj, druga drugo izpodrivajo, vsaka od njih pa preseneča z neko nenavadnostjo in z nekimi nenavadnimi, nedoumljivimi obrati, vsaka pa po svoje tudi manifestira odpor do vsega, kar je v človeku zunanje, nepristno, malomeščansko, in bahavo prisiljeno. Najprej stopita na prizorišče arhitekt Evgen Ravnikar in njegova žena Eva Polakova, ki v svoji veliki hiši prirejata razkošne zabave, toda vojna ju pozneje popolnoma razloči. Ravnikar je eleganten, uživaški svetovljan, toda v sebi nosi težnjo po uveljavljanju za vsako ceno in se zaradi tega podredi okupatorju, medtem ko je Eva njegovo popolno nasprotje. Čustveno nezadoščena lepotica se le na videz podreja možu in sprejema njegovo razkošje, v resnici pa za njenim mirom tiči občutek velike samote, ki jo skuša napolniti z ljubeznijo do zdravnika Valentina Poljanca. Med okupacijo se kot Židinja upre Nemcem, toda zaradi tega mora skupaj s sestro Klavdijo trpeti v koncentracijskem taborišču, končno pa se vrvne v preprosti, prvotni, manj bleščeči svet in v zvezi z revolucionarjem Petrom najde svojo zadostitev. Valentin Poljanec je druga taka ekscentrična postava: je skrajno preprost v mišljenju in dejanjih, vzorec neke absolutne človeške etike, toda kljub temu spet nemirna, na poseben način boemska narava. Zaroči se s Klavdijo Polakovo, toda za nekaj časa jo mora prepustiti Nada Gaborovič, Kariatide 669 Petru, potem doživlja roman s skrivnostno Evo, že kmalu po okupaciji se priključi osvobodilnemu gibanju in po koncu vojne spet živi osamljeno kot prej. Najbolj nenavadna, najbolj polna nasprotij pa je Klavdija; njej pisateljica posveča največ pozornosti in zdi se, da je prav z njo hotela utelesiti svoja razmišljanja o človekovi tesnobnosti in o absolutni svobodi. V Klavdiji se mešajo najrazličnejše težnje in edina njena trdnost je nestalnost. Četudi se predaja moškim, se ves čas zaveda, da ne more nikomur pripadati, ker bi s tem izgubila del same sebe. Je čustvena, telesna, vzkipljiva, neučakana, ljubeča in sovražna, je kot ra-zuzdanka, ki ima tudi svetle trenutke čiste ljubezni, in hkrati kot pobožno dekle, ki pozna trenutke najnižjih strasti. Po zaroki s Poljancem se vrže v strastno ljubezensko razmerje s Petrom, mimogrede se zaplete celo z Ravnikarjem, se spet vrne k Poljancu, se kot aktivistka osvobodilnega gibanja skoraj prostovoljno žrtvuje za druge in nazadnje umre v koncentracijskem taborišču. Ta druščina je z mnogimi sovražnimi in ljubezenskimi vezmi povezana med seboj, je polna življenjske moči in hkrati degenerirana, vključuje se v tokove časa in se hkrati odtujuje, nad vsem njenim dejanjem in nehanjem pa kot zlovešča jata ptic plava strah pred nesvobodo in čustveno izgubljenostjo, pred katero se je cesto mogoče reševati le z najbolj korenitimi preobrati. Druge postave v romanu so manj nenavadne, so bolj premočrtne, četudi pisateljica še marsikatero od njih obremenjuje s svojo bivanjsko filozofijo. Zlasti je velik del njene pozornosti namenjen Petru, ki je pred vojno služboval pri Evgenu Ravnikarju in moral prenašati nizkotna ponižanja. Zato se v njem porajata odpor do vladajoče meščanske družbe in nekakšna revolucionarna zavest. V vojnem času postaja junak, likvidira nekaj nemških pristašev in izdajalcev, toda pri tem mu je revolucionarnost le drugoten nagib za akcije, v resnici in v prvi vrsti pa z likvidacijami sprošča svoje zakrite težnje po uveljavljanju in uresničevanju samega sebe. Ta težnja je potem njegovo rdeče nebo. »Počasi in neopazno se je sam zastrupil z opojem tega krvavo rdečega neba, ki je pritiskalo nanj. Misel na ubijanje je postalo čisto preprosta stvar, vgnezdila se je v njegovi zavesti kot pravica, ki jo je potrebno uveljaviti.« Ves ta pisani konglomerat ljudi torej pisateljici v prvi vrsti pomeni sredstvo za razreševanje bistvenih dilem našega bivanja in s tega vidika jih je treba tudi razumeti. Vendar pa pisateljica z njimi ni do konca dosegla svojega namena. Marsikdaj namreč njene osebe prihajajo že tako daleč, da se pred našimi očmi pojavljajo kot zanesenja-ške, romantične figure, ki z ničimer ne opravičujejo svojega vedenja, z drugimi besedami, njihova nenavadnost postaja sama sebi namen in pisateljičin nazor, ki ga je hotela z njimi izraziti, visi na njih kot na silo prilepljena etiketa. Ravno Klavdija na primer, s katero je pisateljica skušala eksplicirati svoje glavne teze o nemiru, nestalnosti, svobodi, nerazumljivosti in nesmiselnosti naše eksistence, se prav cesto pojavlja in vede kot narejene lutka, ki se samo po naši volji premetava na prizorišču. Tako so dosti bolj prepričljive nekatere druge postave, med temi sta tudi Ravnikar in njegova žena Eva, pa še Peter in nekateri bolj naravni ljudje, katerih eksplikacijski pomen sicer daleč zaostaja za pomenom Klav-dije Polakove. Toda kljub temu da je roman Nade Matičičeve izpolnjen z dokaj abstraktnim reševanjem življenjskega smisla in z bizarnimi človeškimi odnosi, se vendar na mnogih straneh, zlasti še proti koncu, dotika čisto naše in čisto vsak- Jože šifrer 670 danje stvarnosti. Sem spada direktna kritika meščanstva, ki da mu je samo do zunanjega blišča in osebnega uveljavljanja, predvsem pa kritika naše povojne, sodobne situacije. Ta kritika je le sporadična, nepoglobljena in se nekako plaho priključuje pisateljičinim abstraktnim življenjskim pojmovanjem. Nosilci te kritike so ravno tiste postave, ki so v romanu bolj naravne, preproste in ki se neposredneje izražajo. Kmet Poljanec toži nad tem, da so mu Švabi ubili tri sinove, novi oblastniki pa so mu vzeli zemljo, pravico torej, ki mu je od nekdaj pripadala, in tako ni zločinov ne konca ne kraja. Peter ostaja še naprej revolucionar, toda pravo revolucionarnost vidi samo v vojnem tovarištvu, zdaj pa ljudje iščejo samo še privilegije in korupcija bo znova zacvetela. Na pogoriščih vojne se je začelo šopiriti bahaštvo, in to zlasti pri ljudeh, ki so med vojno najmanj pretrpeli. Kajti nekateri so tedaj samo ukazovali in vladali, drugi so se pa samo borili in seveda so predvsem prvi ostali pri življenju. In tako dalje. Takšna kritika je danes v naši literaturi skorajda že moda in ostaja na ravni moralnega ogorčenja, navajamo jo pa zlasti kot primer, kako je roman Ljudje z rdečim nebom vendarle tudi sodobno angažiran in kako pisateljica s tem angažmajem posega spet na druga, bolj konkretna področja. Roman Ljudje z rdečim nebom je v svojem poteku in v svojih ciljih precej umetno skonstruiran tekst, cesto neizdelan in neprepričljiv, četudi ne gre zanikati dejstva, da je pisateljica z nekaterimi postavami razkrila del naše sedanje, z mnogimi mukami obremenjene eksistence. Še najbolj suge-stivno je opisana njena vojna, takšna vojna torej, ko se protagonisti razgaljajo do veličine na eni in do strastnega egoizma na drugi strani in ko se odnosi med njimi sproščajo v najbolj neusmiljeno resničnost. Jože Šifrer