Leto VIII - 1-2 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 31.1.1961
SESTI LETNIK MEKKOBJA
Prvi zvezek Meddobju je dotiskan in ga bomo v nekaj dneh začeli razpečavati. Tako začenja Meddobje pot v šesti letnik, ki bo izšel v šestih številkah (treh zvezkih). Z dosedanjim delom je revija v knjižnem programu Slovenske kulturne akcije publikacija, ki jo pri vsem knjižnem in kulturnem delu naša založba stavlja na prvo mesto.
Slovenska lepa beseda je v nevarnosti v domovini in v zamejstvu. Pisatelji in javni delavci branijo usodo slovenskega jezika v domovini; v zamejstvu se v svobodi borimo za ohranitev ne samo jezika, ampak tudi za svobodo tiste slovenske misli, ki naj ohranja temelje prave rasti slovenskega duha v zamejstvu — in s tem tudi v domovini. Prepričani smo) da spletke proti slovenskemu jeziku v domovini ne bodo uspele! Nam V zamejstvu je naložena še mnogo večja naloga: poleg službe lepi besedi nam je bila odrejena še dolžnost, da služimo pravi vsebini slovenstva.
Slovenci smo močni v obrambi — stoletja smo si morali braniti meje in jezik — toda današnji čas zahteva še vse kaj več! V sestavo duha in v vsebino jezika vdirajo vsak dan novi problemi, ki jih ustvarja nova civilizacija. Lepa beseda danes ne brani samo pozicije slavistike, literarne zgodovine ali umetnostnih struj. V dogajanje duha se vrivajo vprašanja, ki na nov način tipajo za človekom v spopadu z idejami, ki jih prinašajo' odkritja na materialnem in duhovnem polju. Problemi ne zajemajo človeka samo v njegovem narodnem ali socialnem kolektivu; narod in človek se spopadeta s časom na širši, svetovni ravni. Kjer se še vrivajo železne ali koprene zavese med narode in kontinente, jih nuja misli in spoznanj vsak dan sproti ruši in človek je postavljen proti človeku tostran in onstran zaves v celoti, kakor da ne bi nosil verig ali pregraj.
Na vprašanja je treba odgovarjati, času ne moremo uiti ne oni v domovini, in ne mi!
Meddobje bo skušalo tudi v novem letniku odpirati okna v svet; in to terja predvsem vero v človeka, ki mora ta svet zgraditi. Nemogoče je, da bi to delo opravljal samo en krog; vendar se zlasti v sodobni filozofiji, književnosti in celo tehniki uveljavljajo smeri, ki se jim slovenski intelektualec ne sme izogniti, če mu je usoda slovenstva pri srcu. Velik del odgovornosti sloni na slovenski skupnosti, ki naj s svojo podporo to delo razumeva in ohranja.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Cene za VI. letnik publikacij
ARGENTINA: broširano 600.—; vezano 750.— pezov. — JUŽNA AMERIKA: 750.— (900.—) pezov. — ZDA in KANADA: U$S 15,— (18.-). — ITALIJA: Lit 6.500.— (8.000.-). — FRANCIJA: NF 55,— (65.—). — AVSTRIJA: schillingov 300,— (380.—). — ANGLIJA IN AVSTRALIJA: 5% (7) funtov.
VSEBINA
MEDDOBJA VI., 112.
Prvi zvezek šestega letnika Meddobja prinaša:
Karel Vladimir Truhlar, KRSTNIK, pesmi; Zorko Simčič, DOGODEK NA U-LICI PIEDAD, novela; St. Janežič, NAUŽIJ SE SONCA, pesem; Pavel Krajnik, MISLI O KRŠČANSTVU V ROMANU “DOKTOR ŽI-VAGO”, esej; Vinko Beličič, V MEGLI POJE KOS, novela; Milena Šoukal, ODSEVI IZ NERAZISKANEGA SVETA, pesem; Ruda, J ur čep, 9 9 9 9, pravljica iz velikega Buenos Airesa; Nikolaj Pregelj, ČAKAM, pesem; Rafko Vodeb, OBISK PRI ALEKSI IVANČEVI, esej; Nikolaj Pregelj, MOJA BALADA, pesem; ČAS NA TRIBUNI:	DAVIČO,
FINCI IN KRKLEC ALI NOV PRIPETLJAJ V TISOČLETNI BURKI, France Dolinar; ČRTA IN PROSTOR:	POVOJNA	SLO-
VENSKA G R A F I K A V DOMOVINI, Božo Kramolc; KNJIGE:	SLOVENCI V
HERDERJEVEM LEKSIKONU SODOBNE SVETOVNE LITERATURE, F. Dolinar; KLEINE SLA-WISCHE BIOGRAPHIE, F. Dolinar; DER ZEHNTE BRUDER (Josef Jurčič), Marijan Marolt; ZAPISKI: Smrt dr.. Ivana Ahčina; Ob smrti pesnika Viktorja Vide ; Prireditve Slovenske kulturne akcije v letu 1960.
VI. Letnik: MEDDOBJE
K. VI. Truhlar: RDEČE BIVANJE (pesmi)
Vinko Beličič:
NOVA PESEM (novele)
Ruda Jurčec:
CARMEN DE PATAGONES (povest)
GLAS
TARIFA REDUCIDA ConcMiin (22«
Registro Nacional d« la Propiedad I n tol ec tu a 1 N9 624.770


-3
/absarSa
©
—	JUBILEJNO NAROČNINO so plačali: dr. Stanko Janežič, Trst, 7.000 lit, za “Glas” pa še 500.— Lit; dr. Maksimilijan Jezernik, 7000 lir; ga. Marina Berlotova, Ramos Mejia, 800. pezov.
—	Za TISKOVNI SKLAD “Glasa” so darovali (v pezih) : prof. A. Zupan, Villa Liber-tad, 83.—; Jože Marolt, San Justo, 50.—; Franci Urh, S. Antonio de Padua, 40.— N. N. iz San Martina, 22.—; Franc Penko, San Justo, 100.-—.
Vsem — iskena hvala!
—	DESETLETNICA “HRVATSKE REVIJE”. -—- Za svojo desetletnico je “Hrvats.ca revija”, neodvisno državotvorno in demokratsko kulturno-knjižno glasilo svobodnih hrvaških intelektualcev v tujini, ki izhaja v Buenos Airesu, izdala jubilejno številko, ki obsega skorajda 500 strani. Je bogato ilustrirana in prinaša gradivo, ki zajema glavne probleme sodobnega hrvaškega življenja, obravnava usodo hrvaškega jezika, književnosti, likovne umetnosti, gledališča, cerkvene zgodovine, sodobna politična, socialna, gospodarska vprašanja in dokumente iz hrvaške polpreteklosti in sodobnega dogajanja. Umetnostne priloge prinašajo med drugim reprodukcije del Ivana Meštroviča, Joža Kljakoviča, Krako-viča, Dučmeliča; eseje in razprave pa so napisali najvidnejši kulturni delavci v zamejstvu: Bogdan Radiča, Ante Kadič, Ivan Meš-trovič, Jožo Kljakovič, p. Dominik Mandič, Ante Ciliga, Branko Pešelj, Franjo Nevestic, Srečko Karaman; o usodi hrvaškega jezika pa je ob poskusih njegove likvidacije v domovini napisal članek sam dr. Vladko Maček. V literarnem delu so pesmi pesnika Iva Lendiča, A. Nizetea, Srečka Karamana, V. Nikoliča, Luke Brajnoviča, Lucijana Kordiča in Zvonimira Kataliniča. Iz posmrtne zapuščine so objavljene tudi pesmi Viktorja Vide.
“Hrvatska revija” je začela izhajati 1951, v uredništvu prof. Vinka Nikoliča, ki je še danes njen urednik in usmerjevalec. Gotovo je revija najvažnejša hrvaška publikacija v zamejstvu in njena raven je izredno visoka.
Mi se jubileja hrvaške kulturne in literarne revije veselimo, saj štejemo med njenimi sodelavci leno število prijateljev in sodelavcev, ki so hodili in hodijo isto not, kot jo gradi naše kulturno ustvarjanje. Prav pred nedavnim umrli pesnik Viktor Vida je bil, ki je vzpostavil lepe in iskrene vezi v času, ko je Slov. kulturna akcija organizirala prvo razstavo Meštrovičevih del v Buenos Airesu, ki je bil prvi velik praznik slovensko-hrvaške kulturne povezanosti v Buenos Airesu. Ko želimo “Hr-vatski reviji” še lepši razmah, se spominjamo trdnih in zanesljivih vezi, ki so družile hrvaške in slovenske kulturne delavce že v preteklosti in so bile veliko bogatenje za kulturi obeh narodov. Prisrčno čestitamo uredniku revije, prof. Vinku Nikoliču, ker poznamo ves njegov trud in ljubezen do ustvarjanja na polju bogatenja duha hrvatstva in s tem dejansko vsega človeštva.
— O dveh publikacijah v času “kulturnega molka” med vojsko je praška “Slavia” priobčila mnenji dveh na svojem področju vodilnih slovanskih znanstvenikov. Češki slavist J. Kurz je v oceni prvega staroslovanskega spo-
KULTURNO ŽIVLJENJE V NEMČIJI
Petnajst let po padcu nacizma se še vedno pozna razpoka ki je nastala v nemškem kulturnem življenju ob nastopu Hitler ja leta 1933. Rodovi, ki so takrat skušali dati svoj obraz dobi, so utihnili ali so se umaknili v emigracijo, kjer so počasi onemeli. Najbolj se je poznal prepad v književnosti in likovni umetnosti, kjer je zlasti med knjigami in umetninami nacizem iskal “die entartete Kunst — izkoreninjeno umetnost” in jo zatiral, ko je knjige sežigal na grmadah, slike pa trgal ali metal na gnojišča. Danes se je nemško publicistično delovanje zelo razmahnilo, glasbeno in umetnostno ustvarjanje se prehiteva. Vendar še ni izoblikovan nov rod, ni še generacije velikih imen, ki, bi jih mogli postaviti ob oba Manna, Wassermanna, Hesseja, Zweiga, Werfla, Kafko, Hofmannstahla. . . Knjižna produkcija danes zaliva trg kot še nikoli, festivali in kongresi znanstvenikov ter umetnikov si kar sledijo drug drugemu. Enotne smeri pa n:; verjetno je krivda tudi v tem, ker je Nemčija še vedno razde Ijena na dvoje in bo takšna še dolgo ostala.
Glavna glasbena prireditev v Nemčiji je še vedno vsakolet ni Wagnerjev festival v Beireuthu. V juliju 1961 se bo začel festival z uprizoritvijo Tannhauserja v inscenaciji Wielanda Wag-nerja. isti bo režiral tudi Letečega Holandca, Parsifala, Mojstre pevce niirenberške, dočim bo njegov brat Wolfgang insceniral in režiral ter vodil izvedbo Nibelunškega prstana, Walkire, Sieg-frida in Zatona bogov.
Opera v Kielu je kot prvo uprizoritev v Evropi izvedla ope ro japonskega skladatelja Ikuna Dana “Srebrni pladenj”. Njegovo stvaritev prevevajo japonski folklorni motivi, dasi je delo pisano v čisto evropski glasbeni maniri.
V jeseni 1960 je po Nemčiji priredil turnejo “Jugoslovanski balet”, ki je žel ogromen uspeh s svojimi srbskimi, makedonskimi in hrvaškimi plesi; kritiki pa so opazili, da ni bil na sporedu niti en slovenski ples. V skupini plesalcev in koreografov tudi ni bilo nobenega Slovenca.

NOVI JUGOSLOV. ZAKON O TISKU
Jugoslovanski parlament je 28. oktobra 1960 potrdil novi zakon o tisku in drugih informacijskih sredstvih, ki ga je predložil minister za informacijo Bogdan O-solnik. Nomen novi zakonodaji naj bi bil: “Določiti položaj tiska v novih socialnih razmerah in v nadaljnem razvoju socialistične demokracije v Jugoslaviji”.
Zakon je mnogo bolj nadroben kot prejšnji iz leta 1946. Prinaša tudi določbe o radiju, kinu in televiziji, posebno pa o tujem tisku, delu tujih dopisnikov in delovanju tujih informacijskih in pa propagandnih središč.
Glede jugoslovanskega tiska določa, da publikacije niso več podvržene predhodni odobritvi, temveč je potrebna zgolj registracija izdaje. Kot založniki morejo vnaprej nastopati skupine navadnih državljanov, če štejejo vsaj pet članov in morejo dokazati, da finančna sredstva, ki jih imajo, ne izhajajo iz zamejstva. Vsakemu državljanu je priznana pravica odgovora, izrecno “kadar gre za njegovo čast, njegove pravice ali njegove interese”.
Tuji tisk je mogoče uvažati prosto, ako ne “vsebuje’ lažnivih, izkrivljenih in alarmantnih informacij, ki utegnejo kaliti javni red ali škodovati prijateljskim odnosom med Jugoslavijo in drugimi državami. Posebno dovoljenje je notrebno za uvoz v zamejstvu tiskanih publikacij, ki so namenjene jugoslovanskim državljanom ali pa so natisnjene v enem izmed jezikov Jugoslavije.
Zakon določa, da bo tajništvo za informacije izdalo poseben pravilnik o pravicah in dolžnostih tujih dopisnikov, ne prinaša pa sprememb v njihovem sedanjem statutu. Tako bodo svoja poročila še naprej lahko pošiljali brez predhodne cenzure.
O informacijskih središčih tujih držav, ki jih v Jugoslaviji imenujejo čitalnice, zakon določa, da bodo mogli v prihodnje delovati samo na osnovi reciprocitete in dodaja stroga določila. Tako tuja informacijska središča ne bodo smela imeti svojih sedežev na poslaništvih ali po konzulatih, nji' hovemu osebju diplomatska nedotakljivost ni priznana, njihova iZ' dajanja morajo vsebovati informacije 0 svoji državi.
]
Nemci so imeli premiero prvega abstraktnega baleta ‘Abs traktion 11”. Avtor je mladi madžarski skladatelj Janoš Kiini-| ves, ki je dirigent opere v Koblenzu. Orkester sestavlja enajst godbenikov in vsak inštrument spremlja po enega plesalca, ker i šteje tudi balet enajst elanov. Številka 11 vodi tudi koreografi-| jo in scenerijo in je jasno vidna tudi v enajstih samostojnih glasbenih motivih.
Nemški književniki so imeli kongres v Berlinu. Začel se je [ 14. novembra. Prvo predavanje je imel prof, Jean von Salis. Na kongres so prišli delegati vseh pisateljskih zvez, katerih člani 1 Pišejo v nemščini. Bilo jih je nad 300 iz obeh Nemčij, iz Avstrije, Švice in zastopniki zvez v ostalih delih sveta. Prof. Salis je go-; Voril o temi “Neodvisnost in odgovornost pisatelja”. Prof. Ka-Sack je predaval o “Spremembah v sodobnem nemškem jeziku”. Poseben večer je bil posvečen liriki, ko je šest pesnikov bralo svoja dela.
Med najbolj znanimi pisatelji v Nemčiji je danes Hans Habe s svojim romanom “Ilona”, ki je izšel v Miinchnu. Na drugem mestu je po številu prodanih izvodov roman Alfreda Anderscha “Rdeči”. Na tretjem po prodaji pa delo švicarskega zgodovinarja in diplomata Carla Burckhardta “Moja misija v Gdansku”.
Leta 1948 so v Nemčiji začeli ustanavljati Društva obiskovalcev gledališča. Sicer so takšna društva imeli Nemci že pred 40 leti, a se takrat niso mogla razmahniti, še posebno pa ne pod nacizmom, ki je sam ustanovil podobno društvo “Kraft durch Freude”. Danes imajo v Nemčiji 100 takšnih društev, ki štejejo skupno 429.474 članov. S članskimi prispevki vzdržujejo us-] pešno posamezna krajevna gledališča ali pa gledališke skupi-J ne. Največje je berlinsko društvo, ki je lani štelo 113.879 čl a 1 nov, od teh 26.000 v Vzhodnem Berlinu.
Univerza v Frankfurtu je ustanovila Inštitut za poezijo, kjer pesniki predavajo o sodobni poeziji. Med profesorji sta že Pesnici Ingeborg Bachmann in Maria Luisa Kaschnitz. lani pa e začel predavati še pesnik Karl Krolow, ki je govoril 0 pred-i Pletu “Sodobna književnost in njeni problemi”.
_______________________________________________________________
: . V določbah o domačem tisku pa je opaziti neko liberalizacijo. Predpisi o tujih informacijskih središčih go po zatrdilih jugoslovanskih i °blasti nujni, ker more sicer živahna delavnost teh tujih ustanov v Jugoslaviji škodovati zunanjepo-btični samostojnosti jugoslovan-ske države. V zadnjem času je namreč prišlo do več protestov in zapletov. Pravi smisel zakona bo Pokazala šele praksa. Končno še ; 0 najbolj liberalnih postavkah še vedno odloča vsemogočna politična policija, neizogibni pojav vseh diktatur.
|	— Ob desetletnici tržaškega se-
menišča so v njem odprli novo studijsko knjižnico. Knjižnica i-I 1113 nad 15.000 del, ki so predvsem znanstveno bogoslovnega Enačaja. Med redkimi knjigami pa ■nia knjižnica tudi Dalmatinovo slovensko Sveto pismo, tiskano 1. i 4584. Knjižnica je odprta tudi za i Javnost in se tako pridružuje o-stalim javnim knjižnicam.
— Premiera nove drame pisatelja Jožeta Javorška “Manevri” Je vt>ila v Trstu. Delo je režiral Jože Babič, igrala pa je družina Slovenskega gledališča v Trstu.
Delo pa je v Trstu uspelo le na pol, ker se satira (drama je modernizacija zgodbe Matina Krpana) vse preveč nanaša na razmere v Sloveniji. Zato je bilo Tržačanom marsikaj nerazumljivo.
— Švicarski dramatik F. Due-renmatt je napisal novo dramo “Dekle in roparji” ter je bila krstna predstava v Miinchenu. Toda delo ni prodrlo, ker občinstvo in kritika ne vesta, ali naj predstavo jemljeta kot komedijo ali tragedijo. Kritika je bila odklonilna, na kar sta dramaturg in režiser začela prirejati debatne večere. ki naj bi delo “rešili”. Toda uspeha ni bilo. Kritiki so poudarjali, da je avtor h,otel obračunati s tehniko Brechta, pa mu ni uspelo.
-— Francoski filmski režiser Reinais, avtor filma “Hiroshima; mon amour”, je začel snemati nov film, kjer bo skušal svojo smer še poglobiti in izpopolniti. Vsebino za novi film mu je napisal pripadnik najbolj radikalne smeri v francoski književnosti pisatelj Robbe-Grillet in bo glavna posebnost filma, da junaki filma ne bodo imeli imen.
menika, ki ga je izdala SAZU, zapisal: Nahtigalova edice textu Euchologia sinajskeho je nepochybne (zatrdno) najdužitejšim (najtehtnejše) delu, ktere vyšlo v oboru slovanske fi-lologie v dobe nesvobody.” (XVIII, 1948). Hrvaški etnograf Milan Gavazzi pa je k oceni F. Kotnikovih “Slovenskih starosvetnosti” (1943) dodal: “Ako se uzme na um, kada je knjiga izašla — u dobo vrlo mračno za bitak i dje-dovsku baštinu Slovenaca, kada je svaki ova-kav rad bio dvostruko vrijedan, — onda se može i s te'Strane ova knjiga Kotnikova pozitivno ocjeniti kao prilog afirmaciji i širenju smisla za baštinjenn narodno blago Slovenaca.” (XIX, 1949, 281). Obe izjavi bo moral upoštevati vsak zgodovinar v kritiki kulturne politike tistih Slovencev, ki so imeli komunistična gesla o kulturnem molku za narodno škodljiva.
— Nemški strokovnjak za srbskohrvaški jezik in slovstvo, dr. J. Scheutz sodi o slavističnem časopisu ljubljanske akademije tako-le: “Slovenska Slavistična revija si je s svojo poudarjeno vseslovansko vsebino pridobila vodilno mesto v okviru te vrste publikacij v prostoru južnoslovanskih jezikov.” Posebej podčrta, da je slovensko raziskovanje narečij daleč pred drugimi med južnimi slovanskimi jeziki (Siid-Ost Forschungen XVIII, 296).
— Na kongres o magnetizmu, ki je bil decembra 1960 v New Torku, so povabili tudi Slovenca, kot edinega znanstvenika iz Kanade, dr. ing. Vojmira Bratino, s torontskega Metalurškega inštituta.
— Med najboljše gramofonske posnetke Mu-sorgskega simfonične pesnitve “Noč na Mon-te Calvo” šteje glasbena kritika izvedbo, ki jo je za EP Philips pripravila Ljubljanska o-pera z orkestrom in zborom. Dirigiral je Samo Hubad, ki je tudi pripravil novo orkestracijo; solista pa sta bila basist Samo Smerkolj in tenorist Miro Brajnik. Mednarodna kritika navaja, da je izvedba Musorgskijeve skladbe v novi priredbi “slaščica” za glasbeni svet.
— V Ljubljani je nenadoma umrl igralec, režiser in pisatelj Edvard Franc Gregorin. Pokopali so ga 3. januarja. Edvard Gregorin, vsa leta član Ljubljanske drame, po vojni dve leti tudi Mestnega gledališča, je učenec Wer-nerja Krausa in dunajske akademije za igralsko umetnost. Kot igralec na slovenskem odru je bil eden od stebrov ljubljanske drame v času med obema vojnama, znan po močnih, svojsko dognanih in stilno slikovitih karakternih stvaritvah, katerih krona je nedvomno njegov Arnolf v Molierovi “Šola za žene”. Ko pisatelj pa je do danes neprekosljiv v obeh pasijonih “I. N. R. I”, ki ga je napisal ob sodelovanju p. Romana Tominca ofm, pa z lastno dramo Kristusovega življenja “V času obiskanja”, ki je bila v zgodovini Ljubljanske drame do zdaj največkrat igrana predstava. Tudi vredni sta njegovi religiozni drami “Kralj z neba” in “Očenaš”, manj znana pa ekspresionistična “Igra ljubezni in dobrote”.
— SLOVENSKA PUBLIKACIJA V INDIJI. P. Stanko Poderžaj S.J. izdaja v čander-nagoreju na šapirograf razmnoženi list “Z bengalskih poljan”, ki je namenjen vsem dobrotnikom njegovega misijona. Zadnja številka obsega šest strani zelo pisanega in bogatega gradiva. Naslov: Father S. Poderžaj SJ, Catholic Church, Chandernagor, E. Ry., West Bengal, India.
LITERARNA AFERA V PARIZU
V prvi polovici decembra podele v Parizu vsako leto slavno literarno nagrado Prix Goncourt. Nagrada je med francoskimi literarnimi krogi najbolj znana in ima tudi največ uspeha na knjižnem trgu. Sicer prejme nagrajenec 5.000 frankov ((približno 12 dolarjev) še pred petdesetimi leti določene vsote (takrat je pomenila veliko), mu vendar prinese prodaja nagrajene knjige visoke honorarje.
Letos je bila (podelitev nagrade v dveh pogledih senzacionalna: zgodilo se je prvič, da je prejel nagrado pisatelj, ki sicer piše v francoščini, pa ni francoski državljan in je motiv njegovega pisanja vzet iz sveta, ki ni sodoben ter torej knjiga ne odkriva avtorja nove smeri ali novih prijemov. Nagrado so podelili romunskemu diplomatu Vintili Horiji za knjigo, ki nosi naslov: Dieu est ne en exil ■— Bog se je rodil v izgnanstvu. Avtor popisuje življenje rimskega pesnika Ovida, ki je bil obsojen in je tudi umrl v izgnanstvu na ozemlju ob Nižji Donavi blizu črnega morja. V pontskem izganstvu se je po avtorjevem popisovanju Ovid spreobrnil k nekakemu “predkrščanstvu”. Sicer dela avtor silo zgodovinskemu liku pesnika Matamorfoz, vendar je po izidu dela Vintila Horia dobil toliko ohrabrujočih spodbud, da bo izdal nadaljna zvezka svoje begunske trilogije. Drugi del bo nosil naslov: Chevalier de la resignation — Vitez predanosti; dejanje se bo dogajalo v 18. stoletju. Tretji del pa bo: Au fleuve de Babylone —• Ob reki Babilona, ki bo obravnaval eksil v .naši dobi. Vintila Horia meni, da posreduje eksil človeku “tehniko spoznanja”, prav tako, kot ljubezen, trpljenje, smrt. To so sredstva, s katerimi se približamo resnici, ki se nam “preko njih nekako razodene”.
Knjiga pri kritikih ni naletela na soglasno ugoden sprejem, ker menijo, da je avtor problemu vsilil barvo in smisel, ki je sicer izviren, pa ne dovolj globok in trden. Vendar je žirija delo lahko nagradila, če ga je smatrala za zadosten prispevek v napredku sodobne književnosti. Škandal se je začel nekaj dni po podelitvi nagrade. Napad so sprožili komunisti. Pariški komunistični dnevnik “Humanite” je objavil obširen napad na avtorja in na akademijo Goncourt. Za avtorja pravi, da je sicer sedaj begunec v Parizu, pred vojno in med vojno pa je bil visok diplomatski uradnik v romunskem zunanjem ministrstvu in aktiven diplomat po raznih državah. V romunske liste je pisal “navdušene članke o Hitlerju in o poslanstvu fašizma v novem svetu”. Bil je baje tudi član romunske fašistične organizacije “železna garda”... Ko se je govorilo o tem, da bi nagrado utegnil prejeti Horia, je le-ta članom akademije Goncourt poslala podatke s prevodi člankov. Pred sejo žirije je Horia priznal avtorstvo člankov in vsebino razložil nekaterim članom akademije in svojim prijateljem med pariškimi literarnimi krogi. Akademija je torej Vedela za podrobnosti in je nagrado navkljub temu podelila.
Na dan podelitve živi ves Pariz v nekakšni mrzlici. Vse se zanima za “novega milijonarja peresa”. Hotel, kjer podele nagrado, je poln časnikarjev in čakale so na dogodek tudi radijske postaje in televizija. O izidu glasovanja član žirije najprej obvesti avtorja in ga navadno pokliče v hotel in na banket, ki je takoj zatem. Tokrat pa je predsednik žirije, pisatelj Roland Dorgeles objavil nagrado delu, torej umetnini, avtorja pa ni povabil in še manj je mislil nanj, ko so člani žirije in bivši nagrajenci Prix Goncourta sedli k banketu.
Sledila je debata v listih in komunistični ter levičarski tisk je še bolj napihnil zgodbe o Horiji in njegovi preteklosti. Avtor pa je v posebni izjavi razložil svoje delovanje med vojno in izjavil, da je bil nastop pisatelja Rolanda Dorgelesa zanj žaljiv ter je zato sklenil, da nagrade ne sprejme. Medtem pa delo že kroži z znanim rdečim ovojem “Prix Goncourt” na platnicah in če se je avtor odpovedal “nagradi” (5000 frankov), bo vendar vlekel “nagrado” iz prodaje knjige... in iz prevodov, ki bodo sledili kot gobe po dežju, saj je polemika vedno tudi — propaganda.. .
-— Slovensko kulturno-prosvetno društvo v Gorici je 21. novembra lani priredilo že tretji kulturni večer v sezoni. Posvečen je bil spominu škofa dr. Gregorija Rožmana.
— Sezona Slovenskega gledališča v Trstu ima letos na sporedu naslednja dela: J. Javoršek “Manevri”; A. Casona “Drevesa umirajo stoje”; E. Ionescu “Stoli”; P. Golia “Sneguljčica”. Gledališka skupina Slovenski oder pa
pripravlja nekaj predstav v mestu in po deželi. Tako bodo na Opčinah uprizorili “Domna”.
-— Knjigarna Parovel v Trstu je priredila v svojih prostorih razstavo revij, ki jih nrejema tržaška univerza. Med revijami so bile tudi slovenske publikacije.
— Ob desetletnici smrti oubli-cista L. Kemperleta so v Gorici nriredili spominski večer. O življenju in delu pok. Kemperla je
V današnji številki objavljamo naročnino ga novi letnik 'publikacij Slovenske kulturne akcije. Tu in tam se Suje pritožba, da je 'previsoka, da je ta ali oni ne plača ravno lahko. Seveda so težave, vendar naročnina gotovo ni previsoka. Ravno nasprotno je res! Primerjati cene publikacij, ki izhajajo v desettisočih izvodih, z našimi, ki imajo razumljivo nizko naklado, je vsaj prenagljeno. Kar priznajmo: v ceno vsake naše knjige, revije, časopisa je vključen davek posameznika svojemu narodu. Prijatelj, ne daješ miloščine, plačuješ dolg! Pisci naših knjig, revij in listov ne prejemajo honorarjev in ustvarjajo poleg dela, ki ga morajo opravljati za svoj obstanek.
Ali nas ni slovenstvo oblikovalo, ali nas ni slovenska kultura požlahtnila in nas že bogati ter nas bo? Morda nisi naročnik publikacij Slov. kult. akcije, morda jih niti ne bereš? Škoda! Vendar sadove njenega dela vsaj posredno in delno le prejemaš. To je tvoj dolg in če ga ne plačaš, si ti tisti, ki prejemaš miloščino. Pravičnost, ljubezen in tvoje lastne, koristi zahtevajo, da ta davek plačuješ, čeprav ni nevarnosti, da bi te prišel eksekutor nadlegovat. Če bi bilo več rednih naročnikov, bi bilo breme mno-1 go lažje.
Morda si že naročnik? Pridobi še znanca ali prijatelja; na/redil boš veliko uslugo njemu, sebi oa breme olajšaš. Sko-ro vsak ima dolžnost, da pridobi vsaj še enega naročnika in če vsak izpolni svojo dolžnost, je Slovenski kulturni akcin zagotovljeno še nadaljnje in še bolj uspešno delo.
govoril dr. A. Kacin, nato pa so brali odlomke iz Kemperletovega spisa “Ječa”. — Na prvem letošnjem kulturnem večeru na je ing. A. Mozetič predaval o Indoneziji.
— Slovita pevka Maria Callas je leta 1958 izjavila, da ne bo nastopila v milanski Scali, dokler bo Ghiringhelli ravnatelj in glavni dirigent. Bojkot je vzdržala dve leti. nakar je ob koncu lanskega leta spet nastopila. Vstopnice so bile po 288 dolarjev v pritličju, lože pa po 1600 dolarjev (128 tisoč pezov). Pevka ima pred vsakim nastopom strašansko tremo. Tokrat je ta prekosila vse prejšnje. A ko je odnela prvo arijo, je bil aplavz prodoren. Ob koncu predstave pa je izjavila: “Bog in publika me nista zapustila.”
“GLAS” je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federico Grete”. Montes de Oca 320. Buenos Aires.