91 Politične stvari. Štirje mali faktorji o Turškem vprašanji. Tiso Crnagora, Srbija, Grška in Rumu-ni j a. Te dežele med aabo po velikosti niso enake, in celo največa, Rumu ni j a je^v primeri s Turčijo le majhna; najmanjša, namreč Crnagora, pa je tako majhna, da , če bi bila na kakem drugem kraji svetd, bi se v veliki politiki tako malo zmenili za-njo, kakor na pr. na Nemškem za malo kneževino Waldeck. Vkljub temu je pa vendar vsaka teh dežel že sama na sebi važna o Turških homatijab, kar se je dandanes prav jasno pokazalo. Ako bile bi pa te dežele v skupno ali vzajemno delovanje združene ali trdno zedinjene, bile bi velik faktor o vzhodnem vprašanji in sicer tak, da bi te dežele po svoji lastni jnoči in brez kake tuje pomoči Turčijo same zmogle. Zalibog, da niso združene .se vzdignile! Čeravno se je o teh deželah že mnogo pisarilo — pravi „Reformu, po kateri smo ta članek posneli — se nam vendar ne zdi odveč, ako jih kot faktorje vzhodnega vprašanja nekoliko natančneje ogledamo. 1. črnogorska kneževina. Črnagora zasluži, da jo na prvo mesto stavimo, čeravno je najmanjša med navedeno čvetorico. Kar ima pa v zgodovini svoje lastno mesto, igrala je veliko važ-nejo nalogo, kakor one druge veliko veče države. Črnagora je prejela laško ime „Montenegro" od Benečanov , pod katerih varstvom je bila nekaj časa ; Turki jo imenujejo Kara-Dagh. Ta mala kneževina res zasluži dobrovoljnost Evrope in njeno podporo, katero vživa vzlasti od Rusije. Je več deset- in dvajsetkrat večib držav, ki^pa veliki politiki ne dajo toliko opraviti, kakor mala Črnagora. Ona obsega večidel pustotno gorato deželo kakih 80 štirjaških milj in po številjenji 1864. leta ima 196.238 duš. Črnogorci so naroda Srbskega, vere pa, iz-vzemši malo število katoličanov, grsko-nezedinjene. Črnogorce, katere sovražniki Slovanov hudo zasra-mujejo, nepristranski pisatelji takole popisujejo: Lepe, trdne postave, plemenitega in ponosnega obraza, urniin čvrsti v svojem gibanji in vtrjeni za vse težave, so Črnogorci eden najbolj interesantnih narodov Evropskih in to ne samo glede na njih šege in družbene razmere, temuč tudi z ozirom na njih osode in boje. Bolj okrog vlačujoč se pavstir in klateč se lovec kakor stanoviten poljedelec je Črnogorec ohranil si še vso prvotnost svojega značaja, ki se kaže v velikodušni hrabrosti, neomejeni svobodoljubnosti, najtreznejši zmernosti, za-dovoljnosti z malim , v priprostih čistih šegah in v neprisiljeni, če tudi robati (okorni) naravnosti. Ta značaj naroda in primeroma preobiio prebivalstvo majhne dežele pa nerodovitnost zemlje brez vse obrtnije — vse to daje Črnogorcem podobo čudovitega naroda, kateri, kedar gre za narodne in verske zadeve, utegne postati najbolj vojevit. V srednjem veku je spadala Črnagora k veliki Srbiji, pa je bila samostojna kneževina, ,,Zenta" ali „Zeta" imenovana, z lastnim gospodarjem. Ko je Srbija zapadla Turkom, se je knez Zentski, Jurij Balša, zet v bitvi na Kosovem polji padlega čara Srbskega, Lazara,vproglasil za popolnoma neodvisnega. Zatem so morali Črnogorci v skoro nepretrganih bojih odbijati napade Turkov, pa so zgubljali Čedalje več dežele, tako, da na zadnje ni jim ostalo več nego sedanja Cr-nogora. Tu pa so branili z nepremagljivim junaštvom svojo neodvisnost; nikdar niso pripoznali Turškega nad-gospodstva, in zato zaslužijo občudovanje in neminljivo slavo. Ustava Crnegore je omejeno monarhična, to je, konsti tuci jska. Knez je glava državne oblasti, s katero je bila od 1512. do 1852. 1. združena tudi naj-viša duhovna oblast, ki jo ima zdaj v rokah vladika (škof), ki svoje posvečenje dobiva od sinode Ruske, Knezu na strani stoji senat (starešinstvo), ki se sestavlja iz 16 po ljudstvu iz najbolj čislanih rodovin izvoljenih mož. V vseh drugih zadevah se sklicuje ljudski za stop,,skupščina. Črnagora nima prave stalne vojne, ampak le kne-zevo telesno stražo in majhno izbrano četo; braniti deželo so pa vsi, ki morejo orožje nositi, zavezani in so vedno navdušeno pripravljeni za to. Ta narodna vojna se spravi do 30.000 mož in še više, in kaj ti zmorejo, to soJTurki v poslednjih bojih vnovič skusili. Junaški boji Črnogorcev smejo se z največim junaštvom Grkov in Rimljanov, katero se mladina v šolah občudovati uči, ne le primerjati, ampak še prekosijo ga zato, ker ga izvršuje tako majhen narod. •V Zdaj zmagonosna Crnogora zahteva izdatno razširjenje dežele , in to po vsi pravici, ker zahteva le one pokrajine nazaj, ki jih je v prejšnjih bojih zoper tolovajske Turke izgubila. (Konec prih.) 92 100 Politične stvari. Štirje mali faktorji o Turškem vprašanji. (Dalje.) 2. Kneževina Srbska. Ta zdaj pogosto imenovana, v sedanji dobi precej spredej stoječa o vzhodnem vprašanji ima mnogo prijateljev , še več pa sovražnikov. Človek skoro ne more razsoditi, ali naprej hrepeneči Srbski državi prijatelji ali sovražniki več koristijo. Resnica pa je, da so kneževini prijatelji že mnogo škodovali s tem , da so jej dajali preveliko važnost, previsoko nalogo in da so cel6 hoteli jej dati že prihodnost, ki bi glede preteklosti bila sicer opravičena, ki se pa o sedanjih in prihodnjih okoliščinah nikakor ne da ali k večemu le pičlo doseči. Sovražniki pa, ki Srbijo vedno polivajo s pLhami sramote in zaničevanja, kažejo s tem, da pripoznavajo važnost te male slovanske države, da jim je tak trn v petir da se je ce!6 boje. To velja posebno od Magjarov, ka- terim je srbska kneževina groza> katero ze skoro kakor količ čutijo v svojem mesu. Srbija obsega 998 štirjaškib milj in je štela 1865. leta 1 milijon in 157.000 prebivalcev. Večidel so ti velikega Srbskega naroda in jedro njegovo. Med njimi živi okoli 100.000 Rumuncev, nekaj tisuč Bulgarov, okoli 12.000 ciganov in 2000 judov. Nepristranski popisovalci narodov slikajo Srbski narod takole: „Po krepkem životu, ognjenem, poetičnem duhu, pogumu, posebnih običajih, umom za godbo in petje in ljubezni do svobode odlični so Srbi eden najbolj nadarjenih in največ obetajočih slovanskih narodov. Plemstva pri njih ni, kmetje so prosti posestniki, razločki med stanovi so le po poslu ali poklicu. Rodovinsko življenje je patri-jarhalno priprosto, v hiši stanuje vsa rodovina." — Srbi so s prav malo izjemami pravoslavni ali vzhodno-grške vere, ki se je povzdignila do neodvisne narodne cerkve. Ustava kneževine je omejeno-monarhična. Knežje glava državne oblasti, za postavodajstvo pa ima senat in narodno skupščino. Senat obstoji iz 17 udov, katere knez izvoli za ves čas življenja. Redna skupščina je sestavljena iz 120 poslancev, katere voli narod. Volilna pravica je odvisna od tega, da je Srb vsaj 21 let star, da neposrednje davke plačuje , a ne sme biti niti posehkega niti ciganskega stanu. Udje vlade in duhovni imajo pravico voliti, a ne voljeni biti. Redna skupščina se ima sklicavati vsaj na tri leta enkrat. V posebno važnih slučajih se skliče izvanredna, velika skupščina, ki je štirikrat tako velika, ko navadna ali redna. Srbija vzdržuje redno stalno vojno okoli 6000 mož. Glavna in prava vojna moč pa je narodna vojska, za katero je zmiraj polovico vseh orožja zmožnih mož zapisanih. Le duhovni niso vojaki. Srbska narodna vojna znaša navadno okoli 60.000 mož, pa se v nenavadnih slučajih more pomnožiti se za enkrat toliko. Nekdaj je spadala Srbija k Grškemu (Bizantinskemu) cesarstvu, pa je imela vendar lastne glavarje (župane) in se je samostojno vojskovala. Leta 1043. je župan S t epan Bogislav pregnal Bizantinske poveljnike in njegov sin in naslednik Mihailo (1050. do 1080.) se je naredil popolnoma neodvisnega, sprejel naslov kralja Srbskega in si pridobil pripoznanje tega naslova od papeža Gregorja Vil. Vendar se je vsililo zopet Bizantinsko nadgospodarstvo, dokler ga ni Štefan Nemanja leta 1163. zopet popolnoma otresel. Postal je ustanovitelj po njem imenovane kraljeve rodo-vine in kraljestva, ki se je po prestolnici Rasa (zdaj „Novi Bazar") imenovalo velika županija Ras k a, potem pa Srbsko ali Raško kraljestvo. (Od tod še zdaj nahajajoče se ime „Rajči