poštarina plačana v gotovini. Priloga Novin.	Cena Številki 1 Dinar.
-
XXVIII. Letnik.	Štev. 8.	1932. aug. 8.
Vrednik i izdaja Klekl ložef. vu. olebanoš v Čren


Tiskarna Balkžnyi Ernesta v Dolnjoj Lendavi, ki je za tiskarno odgovoren.
MARIJIN LIST
Pobožen mesečen list. Izhaja vsaki mesec 8. na spomin petdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja I. 1904. dec. S,, gda je te list kak prvi pobožen slovenski list Slovencom Slovenske Krajine do rok dani.
Vrejiije i izdava ga z dovolenjom višje cerkvene oblasti KLEKL JOŽEF, vp. plebanoi v Crensovcih, Slovenska Krajina, Jugoslavija.
1. Cena v Jugoslaviji na skupni naslov, če najmenje pet komadpv hodi na eden naslov: na mesec eden dinar, ali 12 dinarov na leto. Z tov naročninov je z ednini poštnina za kalendar Srca Jezušovoga tiidi plačana. Za to naročnino dobi vsaki naročnik mesečno na lepom papiri 20 stranski Marijin List, na konci leta pa veliki kalendar Srca Jezušovoga i knižico ..Priprava na srečno smrt" brezplačno i poštnine prosto.
Cena na posamezni naslov, če na eden naslov hodi menje kak pet komadov, je 15 Din na leto; Za to ceno dobi naročnik poleg mesečnega Marijinoga Lista ešče kalendar Srca Jezušovoga i knižico .Priprava na srečno smrt" brezplačno i poštnine prosto "na konci leta,
II? Cena v inozemstvi, to je prek maj Jugoslavije je: z Novinami i mesečnim detinskim listom : „Marijikinin Ogračekom" letno 100 Din. Kalendar Srca Jezušovoga i knižico ,,Priprava na srečno, smrt", dobi vsaki naročnik na konci leta brezplačno i poštnine prosto. Če se pa prek mej Jugoslavije samo Marijin List naroči, je cena toga z kalendarom Srca Jezušovoga, „Marijikinim Ogračekom1' i knižicov »Priprava na srečno smrt" 40 Din na leto poštnine prosto.
Naročnina se mora proti naprej plačuvati: doma mesečno, Iz ino-stranstva pa do konca marca vse!
Važno za domače naročnike, šteri majo na skfipni naslov naročen Marijin List! Naročniki, ki majo v Jugoslaviji na skupni naslov naročen Marijin List, če si naročijo vsi iz vsej far, nesamo iz edne, tudi Novine, dobijo vse naše spise: Novine, Marijin List, Marijikin Ograček, kalendar Srca Jezušovoga i ..Priprava na srečno smrt" za 30 Din. letno, to je na mesec njim pride za plačati samo 2 D. 50 p. Najmenje 5500 bi pa moglo biti takših naročnikov. Marijin List je priloga Novin, kak i Marijikin Ograček, šteri je priloga M Lista.
Vredništvo i uprava M. Lista v Crensovcih, Slov. Krajina.
Jugoslavija.
D A R I.
Na „Dom sv. Frančiška" v Crensovcih so daruvali v dinaraj sledeči:
N. N. 10, Kous Jožef, Brestovac, prosi za zdravje 7, N. N. Mlajtinci, 10, Funt srebra, ki ga je poslao Balažic Martin z Dol. Bistrice 100. N. N. po oblubi z Črensovec 20, Denša Verona Brezovica 12, Gašpar Gizela z Bridgenorta plačala na en črep 672, Koštric Jožef nabrao v Žižkih 56, Horvat Jula, Žižki, 70, Gabor Alojz, Tropovci, v zahvalo za poSlUhnjeno molitev 20, N N. Gede-rovci v zahvalo sv. Antoni za zadobleno zdravje 10, Hozjan Marija, Trnje, prosi za zdravje 10 Din.
. Cigeo vozili v M. Soboto: Kolenko Matjaš, Zelko Marko i Gabor Štefan iz Črensovec.
Težake^so nam dali pri zavažanji grabe ob pokopališči v Crensovcih sledeči: iz Črensovec: Horvat Ivan Makoter, pok. Plej Jožefa dovica, Gjfirek Jožef, Hanc Štefan, Kolenko Ivan, Nerad Ivan, Halas Jožef, Žižek Ana, Cigan Ivan, Ritous Peter, Lebar Štefan, Golinar Lovrenc; iz Ž i ž k o v: Prša Janoš i Prša Ivan.
Zemlo vgrabo kre pokopališča so nam pripelali iz Žižkov:Horvat Anton Kozarov, Horvat Martin Otrošov,Vučko Ivan, Stanko Ana JerebiČova, Horvat Štefan, Prša Ivan mlajši, Cigan Matjaš, Čurič Štefana dovica, Ciglar Štefan, Krao Štefana dovica, Žerdin Vinci, Žerdin Albin, Žižek Ivan, Žalig Jožef, Koštric Jožef,Fo-tivec Ivan, Horvat Matjaš Kapitanov, Farkaš Matjaš, Griiškovnjak Ivana dovica: iz Dol. Bistrice Čigan Ivan, Oča sirot naj vsem v obilnosti povrne!
- Odbor.
NEBEŠKE ROŽE.
9. Apoštol.
Sproščena dugoletne občUtlivosti i tenkovestnosti je Terezika postala apoštol. Začetek njenoga apoštolstva je bio jako skromen. Rada jc delila miloščino i poučavala siromaško deco. Kjekoli je mogla, je razodevala neskončno bože vsmilenje. Globoko zbrana je povsod izsledila boži glas, srečala Gospodovo roko i razmela njegovo najsvetejšo volo
Neko nedelo, kda je po sv. meši zaprla molitvenik, je podobica Križa-noga gledala iznad roba Pogled na prebodjeno roko i na dragoceno Jezušovo krv. ki jo tak malo cenimo, je Tereziko prestino. Njeno dušo je prevzelo dozdaj neznano občutje. Spomnila se je na odkupnino našega rešenja, ki rosi na zemljo, — pa se nišče za njo ne briga. Sklenila je, da bo na Kal-variji za duše neprestano nabirala Jezušove kinče. Prelepo pozvanjel V svojih zapiskih pravi: „Reč vinirajočega Zveličara: ,Žejen sem!'... je neprenehoma odmevala v mojem srci i netila iskreno, prie neznano gorečnost. Liib-lenci moje duše sem želela nuditi pijače. I čutila sem, kak tiidi mene povživa žeja po dušah. Za vsako ceno sem skušala, grešnike obvarvati večnoga ognja".
Hiidodelnik Pranzini je bio prvi deležen njene apoštolske .gorečnosti Na smrt obsojen je odklone versko tolažbo. Terezika je z vsov gorečnost-jov molila i se žrtviivala, da bi nesrečnomi izposliivala bože vsmilenje. Osve-dočena je bila, da jo neskončno Vsmileni posliihne. Vendar je zaželela tiidi vidnoga znamenja, ki bi odobrilo njeno novo pot. — Što izrazi njeno blaženost, kda e člila, da ie sironiaček, par trenutkov preden je krvnik zamahno meč, — kiišno križec?
Od toga dneva je hrepenenje po dušah raslo in vzkipelo v sveto tek-miivanje: dušam je daruvala presv. Jezušovo krv i Jezuši — z njegovov krvjov oslobojene dtiše.
10. Pridi, zaročnica!
Mala svetnica pravi: „Do 14. leta sem se vadila v kreposti, ne da bi pri tom čutila najmenjšo sladkost Toti sem hrepenela po Irplenji, pa ne zato, da bi^v njem našla sladkost. To milost sem prejela poznej. Moja diiša je spodobila na drevo, šteroga cvetje sč je osipalo. Kda sem našla njega, ki sem ga iskala, mi je bilo vse lehko. Prvo milost sem hvaležno sprejela i ž njov sodeluvala. Zato ml je dao nebroj drugih. — Moja pot je bila ravna i jasna Jezuš me je vodo. Driigoga vodnika nesem potrebiivala. Ar sem bila mahla i slabotna, se je sklono k meni i mi razodevao skrivnosti svoje IUbezni."
Terezikina dliša nej bila vstvorjena za svet. Hrepenela je po samotnoj celici, po bogomiselnom živlenji. Sposobnosti za to je kazala že v detečih letaj. S sestranov Marijov Gučrin, ki je v Karmeli postala njena sestra, sta v detečih igrah najrajši posnemali puščavnike. Gorečnost je bila tak velika, da sta nekoga dne na cesti zaprli oči i se vodili za roko. Pri tem sta trčili na kup zabojov i jih prevrnili. Lastnik ie vznevolen pribežao iz trgovine. Liziješka piiščavnika sta k sreči bliskovito odkiirila.
Komaj dveletna se je Terezika odločila, da postane redovnica. Kda je poznej čtila Pavlinine karmelske načrte, je dejala: .Tiidi jaz idem v samostan!" — V »Povesti 'daše" piše: „To je eden mojih prvih spominov. Od-tejmao nesem spremenila svojega sklepa. Pavlinin zgled me je vabo k Za-ročniki devic."
Devet let stara ie potrkala na karmelske dveri. Sezna zaman. Kda je Pavlina odlšla, je bila Terezika nevtolažliva, ar sta sklenili, da pojdeta skupno v samoto. Na razpotji se je Terezika domislila Pavlininih tolažilnih reči i spoznala, da je Karmel tista samota, kje jo čaka Gospod. — Zagotavla: „Ta občUtek e bio tak močen, da nesem mogla dvojiti. Ne bio otroški sklop, — bilo je osvedočenje, da me zove Jezuš. Neizreklivi vtisi so v mojo dOšo razlejali čudoviti mir." — Terezika je spoznala, da pogasi Jezušovo žejo na najpopolnejši način z živlenjom, ki vso naravo povživa, kda se molitev i zatajuvanje neprestano izmenjavata. V njenoj dtiši je odmevalo karmelsko zvanje. Nemudoma se ie hotela odzvati. Mudilo se njej je, da bi se žrtvUvala. Ar je lUbila, je iskala žrtev. Mogoče ie slutila, da so njej dnevi ddmerjeni. — 15 letna ie šteta slediti Pavlini i Mariji. Celina piše: „ Karmel je izbrala zato, da bi več trpela i Kristuši pridobila več dUš." — Njeni vzor je bio po-
zvanje misijonarke. A spoznala je, da jo vabi še obsežnejše '-rtveno pole, ki dllši ne nudi ne priznanja ne vidnih uspehov. Izvolila je najtežje pa tiidi najplodovitejše pozvanje samozatajuvanja. Kemprle bi bila rada se popaščila v sveto vozo, da bi diišam odprla raj i se žrtviivala za duhovnike i potrebe sv. Cerkve. Vodila jo je miseo velikoga karmeličana, sv j Janoša od Križa, ki pravi, da najmenjši pojav čiste lilbezni sv. Cerkvi več koristi, nego vse /vfl-nešnje deliivanje. Izbrala je najbolši del, v nadi, da bo na strmoj karmelskoj stezi bližnjemi največ koristila.
Kalvarijska žrtev, ki se v presvetoj Evharistiji neprestano ponavia, se nadaliije tiidi v diišah. Jezus hoče, da njemi duše-žrtve sledijo na Golgoto, da bi tam dopunjavale njegovo trplenje Na križi je za nas izkrvavo. Tudi dušo, ki se Bogi izroči v žrtev, mora raniti meč telovnega, diiševnoga aH nadnaravnoga trplenja. Terezikina ognjena dUša je z vsem ognjoni zahrepc-nela po križi.
Kda se je bila odločila, nej gledala ne desno ne levo, nego v višave. Najlepša leta, kda je vse nedužnost, navdušenje, pesem i iskrenost, je štela posvetiti Gospodi. Viipala je, da njej božična obletnica spreobrjenja odklene karmelsko pristanišče. Ali bože misli so tkale drugi načrt.
Za risaie 1887, svetek svetlosti i moči, je razodela oči svojo skrivnost. Tesnobno n ej je bilo srce v misli, da rani najdražjega. — Gospod Martin, komi je bila žrtev draga znanka in prijatellca, — je s svetniškov vdanostjov izrekeo: »Pojdi I" — Mogoče se je sporafio molitve nepozabne Zelije: „Daj Gospod, da bodo vsi moji otroci tebi posrečeni!" — ■— izrovao je polsko cvetko, slično maloj liliji, i jo dao plakaiočojTereziki, povdarjajoč, kak skrbno je ;Gospod to cvetko zasadio i negiivao. Terezika je razmela miseo, ki jo je očina pesniška duša tak lepo ponazorila. Pravi: TZdelo se mi je, kak da bi cula zgodbo svoje diiše, tak jako sta sf mala cvetka i Mala Terezika spodobili." — Posušila je cvetko i jo shranila za spomin. — Devet let poznej se je neposredno pred njenov smrtjov steblo odtrgalo od korenine.
Terezika je mislila, da je z, očinim dovolenjom pot oglajena. Pa je srečala zapreke. Njeni vartih, stric Guerin, je odločno nasprotilvao vstopi petnajstletne. Prav tak predstojnik karmeličank v Lisieuxi, gospod Delatroette-Plemeniti oča jo je sprevodo k baveuškomi piišpeki i pri njem zastopao hčerkino želo. Ar je bilo ttidi to brezuspešno, je skleno, da poromajo v Rim i bodo sv. oča pri jubileji osebno prosili dovolenjj: Zaistino, 20 novembra 1887 je Terezika klečala pred Leonom XIII. in njemi kliih prepovedi, da nišče njegove svetosti ne sme nagovoriti, zaviipala vročo prošnjo. Kda je šlo za božo lubezen, je bila junaško srčna. Sv. oča je bio jako liibezniv i jo tolažo,. da vstopi, kda bo boža vola. — Suze so njej zalijale oči. Razočaranje je bilo bridko. —. Vendar ga je preglasila zavest, da je Jezusova mala iapda, s šterov lehko ravna, kak njemi drago.
Miseo: kda bo boža vola, jo je ravnovesila.
Terezika je v svojem živlenjepisi z ne dosegli vi m čarom podala vtise potlivanja skoz Švico i Italijo. Predvsem jo je prevzeo Rim z dragocenimi spomeniki iz početkov krščanstva. Občiidiivala je bc ;istvo sijajni1! romanskih bazilik. Še z vekšim zanimanjem je obiskala katakombe, grob svoje deviške liiblenke, sv Cecilije, i otroške mučenke sv. Agneze. V kolizeji sta s Celi-nov poliibili posvečena tla i prosili Krala mantrnikov iste milosti.
Na potiivanji je vnogo pridobila. Spoznanje /emske ničnost) i minllvostl se je poglobilo. Hvalila je Gospoda, da jo je čudovito obva.ru vao pogubnih zank, s šterimi se njej je svet približao. Celina je pravil i: .Skrajni čas je, da me Jezuš odmekne čemernomi svetnomi dihi, ar čutim, da bi se maje srce jako navezalo na stvari."____(Dale)
ZAHVAL4. S srčnov zahvalnostjov se njim oglasim naslednje podpisani, lepe hvale vredni g. Vrednik. Zahvalim se njim v imeni vseh darovnikov, ka mate tak dobro nakanenje, ka nosite tak veliko skrb, ka ste obteršeni s telkov težavov i žmetnim delom za gorpostavitev hrambe: »Doma sv. Frančiška". Želem njim kak i vsi darovniki njim želejo, da bi jih gospodni Bog obdržao pri zdravji, ka bi začnjeno delo srečno dovršili, ka bi se za vse darovnike Bogi ria čast mogle sv meše služiti v Domi. Tiidi se njiin zahvalimo za podobice sv. Frančiška, štere nam po daraj v potrdilo delijo i ka vse naše dare v Martinom listi tak skrbno objavljajo. Naj njim Oča Sirot povrne Uibezen do njegovlj sirot na tom i ovom sveti.
Ritous Peter, Črensovci.

XXVIII. Letnik._Štev. 8._1932. aug. 8.
Najvekši kinč katoličancov,
5. Sv. meša v apoštolskom vremeni.
Nikdi nemarno natenčnoga poročila, kda so apoštolje prvikrat zvršili Gospodovo naročilo: „To delajte v moj spomin!" (Lk. 22, 10). Gvišno pa je bilo to včasi po risalaj. Kakša je bila prva apoštolska sv. meša? Bila je jako preprosta i je mela samo poglavitne dele (spremenenje i obhajilo). V vkiipzbranoj krščan-skoj občini v Jeružalemi je bilo tudi ednoga večera prvak med apoštolami Peter i je navzoče etak nagovoro: „Bratje, gospod Jezuš je tisto noč, kda je bio izdani, vzeo kriih, zahvalo, razlomo ga i pravo: Vzemite i jejte, to je moje telo, ki bo za vas dano. To činite v moj spomin. Mi ščemo zdaj obhajati spomin na Jezušovo zveličavno trplenje, vstanenje od mrtvih i odičeni vnebohod". Tak približno je gučao apoštol, nato so prinesli kriih i vino. Apoštol je kak mešnik z Jezusovimi rečmi spremeno kriih i vino v telo i krv Gospodovo, potom toga pa je vse navzoče krščenike obhajao. Zagvišno so opravlali ešče kakše druge molitve, liki bistveno za sv. mešo to ne bilo.
Tak prosto sv. mešo so,smeli opravlati duhovniki pred nedavnim v Mehiki, ge je bilo preganjanje kak vsi znate. Ar so bili duhovniki, vsikdar v nevarnostih, da bi njim vladni špijoni prišli na sled, zato so smeli po hižaj mešiivati v navadnoj obleki brez sveč; rimski papa so njim dovolili, da so lehko izpustili vse nebistvene obrede, tak da je sv. meša trpefa samo par minut. Glavno je bilo izpremenenje darov i razdelitev sv. obhajila; v tom dvojnom deli je teda jedro i bistvo sv. meše. Prvi kristjani kak tudi preganjeni katoličani v Mehiki so se vdeležiivali teh svetih skrivnosti s svetniškov pobožnostjov i s poštiivanjom.
V Apoštolskih delaj štemo na večih mestaj od takših apoš-tolskih sv. meš. Tak na priliko v 2. poglavji: „Vsakši den so prihajali v cerkev, lomili po hišah kriih pa vživali jed z veselim i preprostim srcom." Iz teh reči dosta zvedimo od bože službe prvih krščenikov, najmre tri važne reči. Obprvim, da so prvi krščeniki hodili v začetki ešče tudi v cerkev k židoskoj božoj službi i to zajtra; večer so se vkiipzbirali po hižaj k evharis-tičnoj daritvi — sv. meši, to je drugo. Tretje pa je, da so kak
pri siednjoj večerji viizenskoga agnjeca tiidi z naslednjimi daritvami (sv. mešami) združili takzvane agape ali obede lubezni. Prvi kristjani so znali, da je Gospod nastavo Oltarsko svestvo pri goščenji viizenskoga agnjeca; mislili so zato, da je v Kri-stušovom diihi, če tiidi oni sv. daritev združijo z obedami, štere so zvali agape. Prinesli so verniki seov jedila, štera so eden driigomi ponudili i so tak med seov vtrdjavali vez liibezni.
Pokazale so se tiidi senčne strani pri teh agapah. Zgodilo se je, da so vnogi, posebno bogatejši kristjani seov prinešene jedi sami zavžili i so siromakom nikaj ne dali. Zato so ešče pred koncom prvoga stoletja ločili te obede od sv. daritvi. Te so preložili sv. mešo od večera na zajtro i nastala je zapoved, da se k sv. obhajili pristopa na tešče, kak šče dnesden.
6. Postanek prvoga dela sv meše.
Omenili smo že, da k bistvi sv. meše spadne samo izpre-menenje darov i obhajilo ali prečiščavanje, a vam je znano, da ma zdajšnja sv. meša ešče več drugih delov. Prvi deo sv. meše se imenuje evangelij, a bole pravilno bi bilo, če bi ga nazvali priprava na sv. daritev, ar obsega vse molitve i obrede od začetka sv. meše do evangelija i vere (kredo), štera pride po evangeliji. Je velki razloček med tem začetnim delom i naslednjov pravov daritvijov. V tom prvom deli prevladuje molitev i navuk kak so meli židovje v svojih shodnicaj po sobotaj že v staroj zavezi i v Kristušovom časi pa tiidi sledkar.
Ta starozakonska boža služba je mele te red: 1. molitev, 2. čtenje iz postave i prorokov, 3. govor ali razlaga preštetih beril. Te bogosliižni red so prevzeli prvi krščeniki od Židovov i so ga samo po svoje spremenili. Kda so preložili sv. mešo od večera na zajtro i jo ločili od obredov lubezni ali agap, so združili te bogosliižni red s sv. daritvijov tak, da njim je bio uvod ali priprava na pravo sv. daritev. Tak je postala sv. meša dukša i je mela dva velkiva tala: pripravo i daritev.
Priprava sv. meše ma ešče dnesden iste dele, kak je mela boža služba v staroj zavezi, samo, da je prišeo zraven evangelij kak drugo čtenje. Red je isti: 1. molitev (pristopne molitve i prošnja) 2. dvojno čtenje (berilo i evangelij) 3. predga, štera bi morala biti vsikdar po evangelijumi, ne pa ločeno od sv. meše.
Iz toga reda tiijji spoznamo namen i pomen toga prvoga dela sv. meše ali priprave: 1. da zdigne naša srca z molitvijov k Bogi., 2. da nas vtrdi v veri s čtenjom (berilo, evangelium, predga). Molitev i navuk o veri, to je namen toga tala, ki na te način stvori najbošo pripravo na sv. daritev.
Molitveni deo (začetek) je kak romanje srca iz človeče niz-kosti i nevole gori k oltari, gori k Bogi: V pristopnih molitvah obžalujemo svoje grehe (Konfiteor), v „Gospod, usmili se" ali „Kyrie", hrepenemo po Bogi, v „Slava" ali „Gloria" slavimo Boga, v prošnji (Oratio, kolekta) pa stojimo pred božim tronom i klon-kamo, da bi bili uslišani. Tak ma te začetek priprave štiri stopnje: kesanje ali obžaliivanje, hrepenenje ali želenje, slava ali dika i prošnja.

Tak smo se mi zdignoli k Bogi; v naslednjem poučnom deli priprave pa se Bog nagne k nam. Kda molimo, gučimo mi k Bogi, kda pav berili, evangeliumi i predgi posliišamo, guči Bog k nam; v berili po svojih poslancaj (prorokaj), v evangeliumi po svojem Sini Božem, v predgi pa po Kristusovih vidnih namestnikaj — mešnikih.
Te trojni navuk pa ma eden skupen cio, da bi vsikdar bole rasli v veri, i tak dobro pripravleni vsakikrat obhajali skrivnosti presvete daritvi, ki pridejo nato.
Te prvi deo sv. meše ma največ spremenlivih delov. Vsaka nedela i vsaki svetek ma druge prošnje (oratio), drugo berilo (lekcio) i driigi evangelij, zato priporočamo vsakomi, šteri je mogoči, naj si kupi slovensko mesno knigo, ki se dobi v Mohorovoj tiskarni v Celji. Če se jih več naroči stane 25 Din. Te se bote lehko vsako nedelo i vsaki svetek z istimi molitvami i z istimi berili kak mešnik pripravlali v prvom deli sv. meše na najsvetejšo daritev.
(Po Parschi.)
Štefanija Jurkič:
ŽIVLENJEPIS BLAŽENE IMELDE LAMBERTINI, SESTRE DOMINIKANSKOGA REDA. Žrtev liibezni.
... et lux in tenebris lucet, et tenebrae eam non comprehen-deunt... i svetlost je sijala v krnici, a krnica jo neje prepoznala.
Vsaki den, kda je v slednjem evangeliji duhovnik prečteo te reči, se je Imeldino srce napunilo s tugov.
Ovo — i v Bolonji v vseh cerkvaj sija svetloba den i noč, a v varaši gospodari strahovita mržnja, nevoščenost i strasti vsake vrste.
Marijina družba v misijoni Rombo. Pobožne čarne deklice verno služijo kralici vseh narodov. Kak lepa je kat. vera, ki nas vse narode druži po dobroj materi Mariji 1
V Bolonji je pokopan tisti veliki svetnik, iz šteroga je svetila svetloba, a mimo njegovoga groba idejo zdaj pešaki v uniformi i oboroženi konjeniki, odmeva lupanje liidskih nog i konjskih kopit, i razlega se preklinjanje.
Zna Imelda, kakša krnica je obdala zdaj Bolonjo.
Velika zasleplenost ednoga človeka, šteromi je bila poverjena uprava varaša, je ponovno razpihala stara neprijatelstva, posejala razdor i razdvojila duhove! Dnevno so se dogajale razne krivice, nagomilale so selažlive obtožbe,kaštigali so se nedužni i dogajale so se najgnjiisnejše hudobije iz maščiivanja. Da bi nevole i pekeo v Bolonji postao šče bole čaren, nasilni upraviteo je.vsaki čas»iz-zivao i naorožene borbe s sosednimi varaši, a brez vsakih vzrokov.
Sirote matere, ženske i sestre, ki so največ trpele v svojih hjžaj, v šterih je den za dnevom vse bole zmenkavao mir, zlož-nost i liibezen, so iskale zavetje v samostanaj i v cerkvaj.
Posebno tisti, ki so meli v šterom samostani brata ali sestro, hčer ali sina, ali kakšo rodbino, so z vsemi svojimi brigami i nevolami prihajali k iem dušam, štere so Bogi služeč obvarvale liibezen v svojih srcaj, ki so bila odprta za vse liidske jaje i nevole.
I tihi samostan v Valdipietra je postao zavetišče i tolažba vnogim duševnim bolečinam i dobre sestre so potrplivo zaslii-šavale, tolažile i zdravile. S podvojenov gorečnostjov so oprav-lale svoje dnevne molitve, a v tihi celicaj je preteklo vnogo skuz za brata ali očo . . .
Imeldino malo srce je globoko občutilo vse te nevole. Njene molitve pred tabernaklom so postale den za dnevom vse bole goreče. Ali — vola bože Previdnosti je štela, — da krnica nad Bolonjom postane šče bole čarna.
Ne iskajoč vzroka, nasilni upraviteo Bolonje pretrgne pogodbo mira s Ferrarov. Vojska, pod vodstvom grofa d'Armagnac vdere na ferrarsko tlo. Zarobivajoč i viižigajoč vniči varaše S. Martino i Fosanova.
6. februara leta 1333. so se spoprijali i z glavnov ferarskov vojskov, štero so pobili i razbili. V bitki so zarobili vojvodo Mikloša d' Este, brata Markiza Obiera e Rinaldi, upravitela Ferrare i vnoge sinove ferarskih družin.
V toj vojni je sodeliivao v bolonjskih četaj i Gvido Lambertini, Imeldin polbrat. Kelko se je brigala, preljala skuz njegova žena Pina v žmetnoj negotovosti, pričakiivajoč glase z bojišča. Je-dina i velika tolažba njoj je bila Imelda. K njoj je prišla, kdakoli so postale preveč žmetne vore pričakiivanja negotovih novic z bojišča.
Vsi so bili oSvedočeni, da Ferrara ne bo miriivala i da bo iskala zaveznike, da se maščuje nad Bolonjov. Kak čarna pošast je bila pred očmi ta bojazen nad glavov gospe Pine! Te se je mala roka Imelde spustila nalehko prek njenih lepih vlas, a nežni glas svetoga deteta je biidio v duši ožaloščene viipanje v srečno vrnitev njenoga moža. Čarne slike betega i smrti so bledele i koprnele, kda je Imelda gučala od smilenja i lubezni bože. Tak se je v gospej Pini, suprot vsoj žalosti, okreplavalo viipanje, da se bo njeni Gvido zdrav povrno.	(Dale).
Iz hrvaščine poslovenio: Bogoslav.
Vera — najvekši zaklad.
Na sveti so različne vere. Nešterne so si med sebov jako spodobne, druge se pa pali popolnoma ločijo. Vučenjaki so dognali, da ešče nikdar ne bilo naroda, šteri nebi vervao v nekaj vekšega, močnejšega, kak smo mi liidje i šteri ma vlast nad nami. To višje, nadčloveče bitje so častili kak boga. — To priznavanje nekoga nadnaravnoga pri vseh narodaj nam dokazuje, da je v človečoj naravi vsajena zavest odvisnosti od toga bitja, ali je že te to samo edno ali jih je pa več. v
Jasno je, da vse vere ne morejo biti prave. Če najmre edna trdi, da je samo eden Bog, druga pa, da je več bogov, ne moreta biti obe veri istinski. Ali je eden Bog, ali jih je pa več, driigoga nega. Pa tudi vere, ki priznavajo samo ednoga Boga, ne morejo biti vse prave, nego samo edna med njimi, Bog je najmre takši, kak pravi edna vera, ali pa takši, kak pravi druga vera. Istina je samo edna. I če štera, potom je naša katoličanska vera prava. Njeni navuk je daleko najlepši, najvzvišenejši nad navuki vseh drugih ver. To morajo priznati vsi, tudi naši nasprotniki. A za njeno istinitost mamo poleg* pameti tudi bože dokaze — razodetje. Da pa so denok celo vnogi vučenjaki druge vere, je to povečini zato, ar ne poznajo dobro naše katoličan-ske vere, ali pa zavolo svoje slabosti ne bi radi živeli po zapovedih naše vere.
Nemam namena, da bi na tom mesti dokaziivao istinitost naše katoličanske vere. Postavo sem si driigi cio, gda sem začno pisati te članek. Rad bi pokazao, kakše bogastvo ma, šteri priznava Kristušov navuk i po njem živi. Mi se toga ne zavedamo, ar smo ne meli nikdar nikših težav zavolo istinitosti vere. Ver-vali smo svojoj materi, ki je zasadila v naša srca prve rožice vere i nam je. pripovedavala od Bogeca i Marijike. Vervali smo tudi g. kaplani, ki so v šoli i na predganici zalivali te rožice, da bi razcvele v lepe, močno dišeče rože, ki bi razširjale svoj duh, gdekoli bi hodili. Sledkar smo si pa več ne delali prevelikih skrbi z verskim pitanjom, nego smo živeli iz dneva v den zaposleni z drugimi rečmi. Nikdar nam mogoče ne prišlo na pamet, kakši pomen ma vera za vsakšega posameznika i za celo človečo družbo.
Da bomo to bar nikeliko spoznali, pomislimo, kakše bi bilo naše živlenje brez vere? Bili bi kak diindeki, ^i nebi znali dati odgovora na najbole živlenjska pitanja: odked svet, zemla i vse ka je na zemli? Odket človek? Ali so liidje na zemli od vekomaj? Če to ne, kak je nastano prvi človek? Jeli so starišje naši jedini stvoritelje ? Zakaj edino človek ma razum i slobodno volo, vse druge stvari na zemli toga nemajo? — Najbole bi nas pa mantralo pitanje, ka je namen našega živlenja? Jeli smo samo zato, da vživlemo živlenje, kak najbole moremo i da je s smrtjov vsega konec? Če nebi nikaj znali od posmrtnoga, večnoga živlenja, potom bi bili zaistino najnesrečnejša bitja na zemli. Ar to kratko živlenje nas ne more zadovoliti. Što pa dnesden lehko pravi, da je popolnoma zadovolen s svojim živlenjom ? Ne
samo, da se milijoni i milijoni morajo boriti za svoj vsakdanešnjo kriih, nego tiidi tisti, ki majo materialno bogastva v obilnosti, tak da si lehko privoščijo vse, ka jim denešnji čas more nuditi, ne morejo biti popolnoma zadovolni. Naše srce najmre ne more pomiriti niedno dobro, ar vsikdar žele več i vsikdar več, dokeč ne dosegne popolno dobro, tak da si več ne more želeti. Po-polnoga dobroga pa na zemli nega. Popolno dobro je edino Bog. Zato naše srce ne bo prle miriivalo, dokeč ne dosegne Boga, ki je naš večni cio. Boga. pa dosegne komaj po smrti, kak nas naša vera vči. Če teda vere nebi meli, ne bi znali za Boga, ne bi znali za posmrtnost, ne bi mogli vtišiti svojega srca nikdar, ne bi bili srečni i zadovolni, četudi bi meli v obilnosti vsega zemelskoga bogastva.
Procesija v Čengtingfu-i na Kitajskom. Z kak goretim srcom se zbira kitajska mladina okoli podobe dobre
matere Marije.
Poleg toga bi nas mantrala še vnoga druga pitanja, na štera ne bi znali dati pravoga odgovora, ki bi nam pa zavolo toga delalo vsikdar težave. Pomislimo samo,, kak težko je pitanje, zakaj je na zemli teliko nevol? Zakaj moramo teliko trpeti? Edino vera nam da na to pravi odgovor i edina vera je tiidi, ki nam pomaga nositi križe i težave, tak da jih vnogo ležej prenašamo. Vera nam najmre pravi, da so nevole kaštiga za naše grehe i da če nevole dobrovolno, Bogi vdano prenašamo, si s tem služimo večno plačilo v nebesih. — Kratko lehko povemo, da je živlenje brez vere ne vredno živlenja. Ar če smo računari,
vidimo, da samo zemeiske dobrine ne odvagajo vseh nevol, ki jih moramo prenašati v tom živlenji. Če je teda kup križov i nevol vekši, kak kup sreče i zadovolnosti, nema pomena, da še tlačimo to skuzno dolino.
Če pa gledamo vse živlenje obsijano z svetlostjov vere i to naše katoličanske vere, se nam pokaže v čisto drugoj podobi. Naednok dobi nad vse vzvišeni pomen. Človek, ki prle ne bi bio vreden dosta več, kak kakša druga žival, v keliko bi delao kakše hasnovito delo, naednok postane neskončne vrednosti. Duša ednoga samoga človeka je več vredna, kak vse zemelsko bogastvo, ar je podoba boža, ki bo naveke živela. J vera nam pravi, de ma vsakši človek diišo neskončne vrednosti, da je vsakši človek stvorjeni zato, da dosegne svoj končni cio — večno živlenje. Večno živlenje, to je gledanje Boga, našega ne-beskoga Oče od lica do lica, takšega, kakši je v vsoj svojoj neskončnosti, mogočnosti, dobroti, lubezni smilenosti — i to na veke! Vidite, kak veličastni pomen ma naše živlenje, če ga gledamo z očalami katoličanske vere! — I ves ostali svet, ki je istotak delo vsemogoče bože roke, prepeva mogočno zahvalno pesem svojemi Stvoriteli — Bogi. To pesem lehko poslušamo tiidi mi i jo razmimo, če se zavedamo, da smo postavleni za-vladare nad vsem, ka je stvorjenoga. Vsakši najmenši kamenček na cesti, vsakša rožica na poti oznanjata Boga. Vsakši ptiček pod nebom i vsakša živalica slavita na svoj način svojega Stvarnika — Boga. Kratko. Narava z vsem svojim živlenjom, z vsov svojov pisanostjov i z človekom, svojim kralom na čeli, je slavila i bo slavila svojega vsemogočega Stvarnika, Ohranitela, dokeč bo obstojala.
Deca boža smo. Naš nfebeski Oča je ravno te vsemogočni večni Bog, ki je iz ničesa stvoro vse, ka je. I te mogočni Bog, naš Oča nas liibi tak, kak samo On more liibiti. Žele vsem lii-dem brez razlike, da bi dosegnoli večno i neskončno srečo v nebesih. Toda v svojoj neskončnoj dobroti ne je šteo človeka prisiliti, da bi morao spunjavati vse, ka je potrebno, da doseg-nemo to večno srečo, nego njemi je dao na izbiro, da se lehko sam popolnoma prostovolno odloči. Kakše veliko odlikiivanje smo dobili s tem! Jeli smo si ga zaslužili s kakšim velkim delom? Nasprotno. Bogi ne moremo doprinesti nikšega hasnovi-toga dela, ar nas On niti najmenje ne potrebuje, nego vse ka mamo i ka nam je obečano, nam je dao iz svoje nezgriintane dobrote i lubezni.
Dragi krščenik! Jeli se zavedaš svoje sreče ? Bar malo! Že dostakrat smo čiili to vse, ali keliko nam je ostalo v srci? Trudni i žalostni stoplemo skoz živlenje. Dostakrat se čemerimo na vse, ka je okoli nas. Zgodi se celo, pa ne malokrat, da se „katoličan" pregovarja zakaj je na sveti. Bolše bi bilo, pravi, če ga mati nikdar ne bi rodila. Jeli, da tak lehko govori samo takši katoličan, šteromi je vera postranska stvar i nema časa (ar nešče), da bi se bar včasih pomiido pri premišlavanji verskih istin.
I zaistino, le pravi katoličanec, šteri zna za navuk boži i po njem tiidi živi vseširom i vsakši čas, gleda živlenje i svet v
takšoj podobi, kak smo jo malo prle opisali. Samo taksi katoličanke, šteromi dušna vest nikaj ne meče v oči, se zaveda svoje sreče. Boga hvali, da ga je stvoro i da ga je poslao na svet po katoličan-skih stariših. Razmi se, da brez težav ne nišče. Tiidi svetniki so meli nevole. Ali ka so vse nevole vkup v primeri z blago-dejnov zavestjov detinstva božega!
Dvoji hasek ma katoličan, ki je napunjen z duhom Kristušo-vim: Že v tom živlenji najde srečo — srčni mir, ki ga ne more najti nišče drugi. Lehko što kuša vse sladkosti toga sveta, toda če jih išče zviin določenih mej, štere postavla vera, ne more biti zadovolen, ar nindri ne najde mirii. Dela najmre proti božim zakonom i toga kaštiga je ravno nezadovolnost. Zednim pa hodi ka-toličanec po poti, štera vodi v nebesa, zadnji cio vsakšega človeka.
To i še vnogo več nam pove naša katoličanska vera. Če smo katoličanci, odprimo oči i spoznajmo svoj najvekši kinč — svojo vero. Čuvajmo jo, zalevlimo jo vsakši den z molitvami i z vodov iz živoga studenca — pri obhajilnom stoli. Veselimo se i Boga hvalimo, da smo rojeni med katoličanci i da smo meli priliko spoznati njegov zvišeni navuk. Ali zdaj, gda smo te navuk spoznali, je tiidi naša sveta dužnost, da se ga držimo v živlenji. Ar edino te ma pomen za nas naša vera, če se je držimo v živlenji i edino v tom slučaji lehko pravimo, da smo katoličanci, če živemo po svojoj katoličanskoj veri. Živlenje se teda zahteva, živlenje i ešče ednok — živlenje!
Desetletnica vladanja pape Pija XI.
Letos obhajamo 10 letnico vladanja sv. Oče. Ob toj priliki vržimo en kratek pogled na delo teh 10 let, štero so sv. oča zvršili za božo čast i zveličanje duš.
Koronanje.
Bilo je to pred 10 leti 12. fehruara 1922. Na trgi sv. Petra v Rimi se je gibalo okoli 100.000 liidi, da vidijo kro-nanoga Namestnika Kristušovoga Pija XI. i da primejo od njega očin blagoslov. Za to svečanost je bila bazilika sv. Petra na najsvečanejši način okinčana. Kep sv. Petra, je bio oblečen v najdragocenejši gvant i kronan. Za glavnim oltarom je bio pos-tavleni papin prestol. Grob i ostanki sv. Petra prvoga Namestnika Jezušovoga je bio ves v cvetji. Na grobi je gorelo vnožino sveč. Ob na deset so naznanile zlate trompete prihod sv. Oče. Je-, zere liidi, šteri so bili v baziliki, so obrnoli pogled proti dveram, skoz štera je mogeo prvikrat priti Namestnik Kristušov Pij XI. Med tem se prikaže veliki stolec, na šterom sedi Sv. Oča bla-goslavlajoči vernike s prave i leve strani. Cerkev Sv. Petra odmeva od vzklikov vseh narodov i vseh jezikov. Izraze navdušenja nemre nišče zadržati. Jezeri se porinjavlejo, da se ščejo prerinoti bliže, da bi vidili obraz Sv. Oče, a navdušeni kriki se šče izda ponavlajo. Bazilika Sv. Petra je postala premala. Na papinom obrazi se opaža triijava zavolo težkoga bremena, štero si je naložo v teh težkih časih. Če si stopo malo bliže, si vido v
njegovih očaj puno skuz od liibavi do Kristuša i do oblasti štere njemi je On podaro. V kapelici Sv. Gregora, šteri je s tel-kimi slavnimi deli proslavio sv. Stolico, se svečani sprevod vstavi. K papi pristopi ceremonijer, zažge pred njim kadilo i opomina ga govoreči: „Sveti Oča, tak mine slava na etom sveti". Vednako včini pred kepom sv. Petra. Pri Sv. meši so dvorili sv. Oči sami kardinali: Vanutelli, Biliot, Lega i Gasquet. Blagovest i evangelij se spevleta v latinskom i grčkom jeziki. Tii se spajata zapad i
PIJ XI.
namestnik Kristušov, ki letos slavijo 10 letnico svojega teškoga a Bogi dopadlivoga vladanja sv. kat. Cerkve.
vzhod. Tak se to dela pri vsakoj papinoj meši, ar šče ravno sv. Oča z vsov gorečnostjov svojega srca, z vsem svojim razumom vse včiniti, da se zedinijo vsi bratje na vzhodi, kak je potrebna edna ovčarnica i eden pastir. Pri oživtivi kruha v Jezušovo telo je v baziliki najvekša tišina. Novi Namestnik Kristušov zdigne visiko Telo i Krv Kristušovo, a pri tom ga spremlajo angelski glasi srebrnih trompet iz kupole. Te prizor se nemre pozabiti, ar se kaže v njem teliko pobožnosti i telko znotrašnjih pretresov diiše. Pred sv. Obhajilom ide papa na svoj prestol. Vse oči se
obrnejo na njega. On pa sedi mirno ves zameknjeni v Kristuša, šteroga je sprijao pod podobama kruha i vina iz rok kardinala Gasqueta. Obred koronanja se je opravo pred grobom sv. Petra. Kardinal Billot je položo papi krono na glavo s temi rečmi: Sprejmi tiaro obdano s trojnov koronov i znaj, da si Oča knezov i kralov, voditeo zemelskoga kroga i na zemli Namestnik Našega odkiipitela Jezuša Kristuša, šteromi bodi čast i slava na vekomaj Amen. Pri odhodi iz bazilike dogajali so se pa takši genlivi prizori kak pri dohodi. I tiidi zdaj papa ne je mogeo pomiriti svojega srca. Proti dozdajšnjim šegam, štere so vladale prek 52 let, je odišeo papa na balkon bazilike i podelo v svečanom plašči blagoslov mesti Rimi i vsoj zemli. Vnožine liidi na trgi sv. Petra so priredile papi takše navdušenje i ovacije, kakše v Rimi ne so vidili od časa najvekšega pape Inocenta III. pa do 15. stoletja.
Zivlenjepis prle kak je stopo na papin prestol.
31. maja 1857. se je narodo v gradi Desiji bluzi Milana Franci Ratti-i i ženi njegovoj Tereziji, rojenoj Galli, sin, šteromi so dali pri krsti ime: Ambrož, Damjan i Ahil. Prve navuke je sprijao od duhovnika Josipa Volintieri, srednje i bogoslovne navuke pa v Sevezi, Monzi i Milani. Njegov vučiteo zgodovine v Monzi i Milani je navadno gučao: Bio je zviinredni vučenik, po obnašanji najvišiše čaščen, tak ka sem se sam mogeo jako pripraviti za predavanje takšemi vučenci. Najbole je znao matematiko i prirodne znanosti. L. 1879. je bio poslani kak diakon na višiše navuke v Rim v semenišče Sv. Ambrozija i Karla Boro-tnejskoga. Tu je hodo k predavanjom na slavnoj univerzi Gre-gorijanskoj iz cerkvenoga prava. Dneva 20. decembra 1. 1879. je bio posvečen za duhovnika. Prvo sv. mešo je sliižo na oltari i nad grobom sv. Karla Boromejskoira. V tej letaj je dovršo Ahil Ratti študij prava z doktoratom. Gda se je povrno iz Rima, je bio imeniivan za plebanoša male fare v Barri-i, pa šče tistoga leta 1882 za profesora dogmatike i retorike na bogoslovji v Milani, a v marci 1. 1907, kak priznani vučenjak za prefekta znamenite biblioteke (knižnice) v Milani nazvane Ambroziana, štera je najznamenitejša na sveti. Vse svoje delo je posveto toj biblioteki. Dosta je potuvao po sveti i je obiskao vse najvažnejše varoše Evrope v znanstvene namene. Glas svetovnega viičenjaka so njemi prinesla njegova dela: „San Carlo e gli Hohemeus"; „San Carlo Borromeo e il terzo centenario della sua canonizza-zione"; i „Acta ecclesiae, Ambrosianum duplex" v štirij zvezkih. Poleg toga je izdavao razprave i arhivski materijal v Lombar-dijskom zavodi za znanost i kniževnost. Na osnovi toga svojega dela je bio postavlen 1. 1914. za prefekta Vatikanske knižnice. Papa Benedikt XV. je vido velke sposobnosti Ahila Ratti-a, pa ga je zato imeniivao 25. IV. 1918. za apoštolskoga vizitatora za Polsko državo i sosedne zemle. 6. junija 1. 1919. je bio postav-leni za Nuncija za novo republiko Polsko. V težkih nevolaj se je pokazao kak najboši diplomat. Benedikt XV. je imeniivao zato Ratti-a 13 junija 1921. ,za kardinala i nadškofa v Milani. Na 2. februara 1. 1922. je odišeo kardinal Ratti z drugimi kardinali v
Conclave, (v zaprto hišo) da po smrti Benedikta XV. zberejo novoga Namestnika Kristušovoga. 6. junija istoga leta je se po-kazao okoli 11 vore pred poldnevom na dimniki sistinske kapele svetli dim. Kardinal Vannutelli je pitao v Sistinskoj kapeli Ahila Ratti-a: „sprejmeš li izvolitev, štera te po cerkvenom pravi odre djiije za najvekšo cerkveno oblast"? Kardinal Ratti pun ponižnosti odgovori: „Da se ne bi opira,o Božoj voli, da se ne bi pravilo, da neščem bremena, štera šče spadnoti na moje rame, da se ne bi pravilo, da ne poštiijem žele svojih kolegov, četudi sam nevreden, sprejmem". Ob tri frtale na dvanajst se odprejo dveri na balkoni bazilike sv. Petra. Pojavi se kardinal Bisleti, šteri glasno pravi: „Javlam vam velko veselje. Mamo papo, pre-častitoga i vzornoga kardinala Ahila Ratti". Za tem se pojavi v papovo opravo oblečeni papa Pij XI. i prvikrat od 1. 1870. da blagoslov Rim varoši i vsoj vesolnoj zemli.
Naslednik sv. Petra. — Vučiteo narodov.
Pij XI. obdariivan z duhom proroštva pod zidinami Cezarije Filipove: „Ti si Peter, t. j. skala i na to skalo bom zozidao svojo cerkev i peklenska vrata jo ne premorejo". Vnešeni z liibkim Kristušovim glasom na obalo Genezaretskoga jezera: „Pasi moja jagnjeta, pasi moje ovce", posveto je kak Namestnik Kristušov vse svoje moči za zdravlenje človečih ran. Z jerihonskimi trompetami guči on izmučenomi človečanstvi v svojoj prvoj okrožnici od 23. XII. 1922. Ubi arcano". V Kristušovom imeni pravi narodom i državam: „Pax Christi in regno Christi" „Mir Kristušov v Kristušovom Kralestvi"! Te mir se temelno loči od mira na etom sveti, šteroga pa te niti ne more dati. Te mir se ne dobi na raznij mednarodnij skiipščinaj, pogovoraj, ligaj, nego je osnovan v duši, i srci vsakšega poedinca. On teda edini more preporoditi diiše poedincov, more jih posvetiti, odrešiti jih od vsake hudobije i greha, vsake pobude nadvlade za zatiranje, za strahovlado, za meč i puško. Te notrašnji mir, šteri vzdigavle človeka v nebeške višine i da duši pečat božanske lubavi, more dati samo Kristuš i njegovi sveti navuki, šteri včijo, ka smo vsi sinovje nebeskoga Oče, šteri da vsem vednako sunce, šteri da vsem pravico i šteri nas pred vsem pozivle na bratstvo. Ali te mir je ne brez zako-nitoga haska. On prizna edno i drugo, odbija krvološtvo, klanje mirnih meščanov, nasilje i zatiranje. Hasek v tom miri se naslanja na načelo: Šteri je med vami vekši, te more biti vsem sluga t. j. za vse brate more skrbeti v njiivij nevolaj i žalosti.
Zato mora biti sobrat ne pa krvolok!
Zato trbej med narodi mir! — tak pravi Pij XI. v svojoj prvoj okrožnici. Te mir se doseže, če izvržemo iz diiše lakomnost, skopost, pohlep, spletkanje, laži i vkanenje. Če se v družini dosegne poslušnost i zavrže nered, lakomnost i razsipnost.
Te misli naglaša Sveti Oča ešče dvakrat na svečani način, v okrožnicaj i to v „Quas primas" od 11. XII. 1925. i „Mise-rantissimus Redemptor" od 8. V. 1928. Ravno te misli o Kristušovom Kralestvi je naglašao telkokrat ob priliki jubilejskoga leta 1925. Vsakši njegov govor je meo nalogo podignoti dušo i srce proti Bogi i te navdušiti za molitev i pobožnost.
Papa svetoga edinstva.
Pij XI. je ne šo v pitanji združitvi i dela za edinstvo po stopnjah svojij prednikov tam od Leona XIII. nego se je s celim srcom poprijao za združenje ločenih bratov, v prvom redi za zedinjenje vzhodno slovanskih ločenih cerkev. Ta njegova liibav i njegova velikodušnost je ne poznala nikših mej. Njega so ne prestrašile niti velke težkoče v tom deli, niti grožnje, štere so se podigavale od vsej strani, kak da On ne bi meo pravico gospod-stva i to svetovnoga. Ne se je prestrašo od groženj tak zvane krščanske družbe v Stokholmi i Lausauni. On se je ne dao prestrašiti od izjav ruskih izseljencov na Francuskom, nego je šče naprej delao svoje sveto delo za edinstvo. Prvikrat je od toga gučao v okrožnici »Ecclesiam Dei" ob priliki tristoletnice smrti sv. Jozafata Kunceviča od 12. XI. 1923. Papa piše, da se komaj vzdrži skuz, da vidi v kakših velkih nevolaj so bratje Slovani. Keliko^ pokolov na teli i kelko pogiiblenj na duši! Mi smo pomagali tem siromakom----ali ne smo mogli zabraniti nedostojno
postopanje proti veri i kreposti, štero se je rodilo iz punoga zametavfinja vsakše vere i štera je šla tak daleč, ka so krščenike vlačili po temnicaj i na smrt obsojali i to največ same duhovnike i piišpeke. Papa opomina vse katoličane, naj si dobro zapomnijo, ka se do edinstva more priti ne samo z vučenimi razpravami, nego tiidi z liibavjov do slovanskij bratov.
Driiga njegova okrožnica „quod sanctum Cyrillum" od 13. II. 1927, ob priliki 1100. letnice rojstva sv. Cirila, guči od svetih slovanskih bratov Cirila i Metoda, kak o primeri pravoga krščanskoga živlenja, kak o apoštolaj sv. edinstva. On z zani-manjom išče, kakši so liturgijski predpisi i slovanski jezik, v šterom sta sv. brata pisala na Moravskom i v Panoniji i ka je bilo v Rimi odobreno i potrdjeno.
Papa guči o verskom edinstvi v tretjoj okrožnici „Mortalium animos" od 6.1. 1928. Ta se ravno ne tiče slovanskih cerkvi, nego gučih od tistih fundamentov, na šterih se more priti do edinstva. Papa odbija poteze vsekrščanstva, šteroga pristaši bi radi prišli do nekšega novoga združenja vsega krščanstva. Pod temi rečmi, tak pravi papa, se skriva velka zabloda, štera podira funda-ment sv. Cerkve. Odaliijejo se sinovi od sv. očinske hiže, štera se šče zato ne porušila, ar je postavlena i zavariivana z božov obrambov. Naj se teda povrnejo k skiipnomi oči vsi, šteri živejo v blodnosti i on jih bo sprijao z razprestretimi rokami. Tretji-krat guči papa Pij XI. o istom predmeti v okrožnici „Rerum Orientilum" od 8. IX. 1928., v šteroj guči od rešavanja vzhodnih cerkvenih pitanj i o orijatelskom zavodi v Rimi. Ne smemo, tak: pravi sv. oča, — nikaj popustiti, ka bi moglo, doprinesti, da^ se vpostavi tak jako zaželjeno edinstvo tak odlične ovčarnice Gospodove v Kristušovoj cerkvi; ali, da se goji šče vekša liibav proti tistim, šteri se samo po obredih razlikujejo -, a so po teli prirasli diiši i srci rimske cerkvi i Kristušovomi Namestniki. Pij XI. je bio med prvimi na sveti, šteri je svojo liibav do slovenskih bratov v Rusiji začno kazati na delotvorni način, da je tam or-ganizirao velko pomožno akcijo za ruski narod med časom gladii.
On je bio prvi med vsemi državlani, šteri je vstano proti preganjanji pravoslavnih bratov i cerkvi na Ruskom. V tom smisli je napisao pismo kardinali Pompili dne 2. II. 1930. Večni spomenik njegove liibavi do Slovanov je osnova Ruskoga Kolegija v Rimi.
Z njegovim delom za cerkveno edinstvo teče tudi delo za misijdne. Njegova zasluga je, ka so katoličanski misijoni za časa sv. leta 1925. bili na takši način prikazani celomi sveti. Njegova je zasluga, da je misijonska izložba ostala šče nadale odprta v Laterani.
Dneva 28. II. 1926. je izdao Pij XI. posebno okrožnico o katoličanskih misijonih. Papa se je odločo braniti domači duhovniški naraščaj i je pravo, da se oni najbole zanimajo za vero i vršijo najbole misijonsko nalogo. Za te naraščaj je zozidao redovne zadruge i samostane za sveto krščansko živlenje. Katoličanski misijoni morejo iti za tem, da med milijardami poganov vpelajo jakostni preporod i socijalni napredek.
Odgoj mladine i krščanskoga zakona pravila.
Načela odgoje mladine razlaga Papa v okrožnici „Divini illius magistri" od 31. XII. 1929. Tii papa pravi, ka cerkvi i družini pripada po naravnoj i po Božoj pravici vzgoja dece tak, ka se nemre niti prekiniti niti skem drugim nadomestiti. Nevzdržliv je navuk, ka se človek rodi kak državlan i da zato prvotno pripada državi odgoja. To znači, da se ide proti narav-nomi redi, ka bi dete pred vporabov razuma bilo odtrgano od brige roditelov i ka bi se z njimi na šteri šte. način delalo, ka bi se štelo, proti voli roditelov. Ar dužnost roditelove brige za deco trpi tak dugo, dokeč se deca nemorejo brigati sama za sebe. Odgoj pripadne i državi, ali ne na vednaki način kak Cerkvi i roditelom, ar njoj pripada samO z naslovom oblasti ne z naslovom očinstva i roditelov t. j. da podpira Cerkev pri odgoji. Država si nemre vzeti pravice roditelov v odgoji ali pa se postaviti na njih mesto, nego je njena dužnost čuvati i pomagati odgoj i naobrazbo mladine. Med državov i Cerkvijov mora v odgoji mladine vladati soglasje.
Papa nadale pravi, ka je nedovoljeni vsakši vzgojni ali školski monopol, šteri bi roditelom pretio s silov na dece obisk v šoli, ki je proti obvezi krščanskoga navuka. Na konci posebno naglaša, da je dober katoličan v svesti si katoličanskih navu-kov najbolši državlan.
I v nasprotnom tabori je obrnola na sebe velko pazko okrožnica Pija XI. „Casti connubii" od 31. XII. 1930. Papa opomina roditele, da so ne stvorjeni samo zato, da širijo i vzdržav-lejo liidski rod na zemli, nego tudi zato, da odgajajo vsakokratne poštuvalce pravoga Boga i da pridobijo «araščaj Kristušovoj Cerkvi, da prinesejo na svet svete državlane i bože hišnike, kak bi se povnožo narod samo za poštiivanje Boga i našega Odrešenika. Dale guči o bratskoj vernosti, proti pretiranoj svobodi, pa guči nato o krivij navukaj proti zakoni, o borbi proti deci v zakoni, o borbi proti zakonskoj vernosti i o borbi proti nerazdriižlivosti zakona. Krščanski zakon se bode te vtrdo, če de se prle poštuvao i držao za najsvetejšo tajno milost, dano od
Boga, če se z čistov mladostjov pripravlajo zaročenci na zakon, šteri predstavla sveti odnos samoga Jezuša do sv. Cerkve, če i država i Cerkev delata vkup za duševni i vrednostni napredek mladine.
Pij XI. je ne pozabo v vsej svojih okrožnicaj postaviti za zgled tiste bože svetnike, šteri so bili junaških kreposti. Tak izda okrožnico ob priliki 600 letnice sv. Tomaža Akvinskoga „Studi-orum ducem." Nato ob 700 letnici smrti sv. Frančiška Asiškoga, okrožnico „Rerum omnium" i šče okrožnice ob smrti sv. Frančiška Saleškoga, ob jezeroletnici mantrnika sv. Vincencija, ob jezeropetstoletnici vučitela sv. Auguština i ešče vnogo driigij okrožnic. Pij XI. se v vsakšoj okrožnici dotekne dužnosti do krščanskih navukov. I/ vsake njegove reči sega globoka liibav do siromakov. On je za nje pripravleni vse včiniti po zgledi našega Gospoda J. Kristuša. Tii se samo od sebe kaže, kelko je on včino na poli smilenosti na prvom svojem mesti, gde mogo skrbeti za diiše i kesnej v Milani. V najnovejšem časi je pozvao vse nadpiišpeke, da ustanovijo v svojih nadpiišpekijah dobrodelne ustanove za podpiranje sirot.
Tak je sveti Oča po svojoj naravi blagi, a gda pa trbe braniti v sv. Cerkev, vstane kak tiger proti sovražnikom. To je pokazao ob priliki preganjanja kristjanov v Meksiki. Izdao je okrožnico „Iniquis afflitisque", v šteroj guči od divjakov, šteri mislijo v svojem srci, da morejo razrušiti Gospodovo dobro zozidano cerkev, štera stoji trdno na pečini. Obsojiije krivo ravnanje javne oblasti, štera mori i zapira v temnice tiste, šteri poslušajo Boga i Cerkev. Pij XI. je vodo nadale boj z meksikanskimi framasoni i boljše-viki do konca. V načelnij pitanjih je nikaj ne popiisto. Meksi-kanski prvaki so v takših rečaj mogli čuti iz Rima: Non possumus! Ne moremo! Ravno tak je napravo Pij XI. i v driigij slučajih. Borio se je proti fašistom i Mussoliniji, šteri je mislo, da more najsvetejše obveze lateranske pogodbe kršiti po svojoj voli. Papa se je postavo na stran katoličanov i jih brano s takšov hrabrostjov, da je preplašila Mussolinija samoga. Da je fašistična vlada grozila, da papina pisma zapleni na Italijanskoj zemli, je poslao Papa svojega odposlanca v Pariz, šteri je tii objavo, papino okrožnico. To je napravilo, ka so se fašisti mogli pokoriti i pokloniti. Uspeh je bio te, ka je Mussolini iskao pri Papi zaslišanje.
^ Nezlomliv odpor je pokazao Papa tiidi proti preganjanji na Španskom.
Pij XI. se je dosta brigao za duhovnike. Njegova vroča žela je i zapoved, da morejo duhovniki biti izobraženi v vseh znanostih. Zato je poslao okrožnico 6. VIII. 1932. „Officiorum omnium", v šteroj naloga v vsej semeniščih filozovsko včenje pred včenjom bogoslovja. On zahteva, da se mora znati najprle dobro poznanje modroslovja, bogoslovja i jakostislovje, Zavolo toga se je podugšalo včenje bogoslovcov od 4 let na 5 let.
Sveta Oča je za svojo desetletnico izdao ešče dve krasnivi okrožnici. „Quadragesimo amo" guči od pravic delavstva, „Cha-ritate Christi" pa od dužnosti pokore i smilenosti v tej teških, strašnih časaj.
To je v kratki reČaj prikazano živlenje i delo toga velkoga pape. Brez vseh pretiravanj se more povedati, ka spada on po svojem dozdajšnjem deli v red najvekših papov. On je rešo svojo dobo. Njegovo delo se ne kaže samo na cerkvenom poli, nego tiidi na političnom. Proti dostim protivnikom se njemi je li posrečili s poedinimi državami skleniti konkordat (pogodbo), ka se je ne posrečilo niednomi njegovomi predniki.
Pij XI. je velki, ednostavni, skromen, velikodušen oča krščanstva. Štokoli pride k njemi, odide od njega potolaženi, ohra-breni i pripravleni na velka sveta dela. Pij XI. je zaistino vredni naslednik Sv. Petra, šteri vtrdjava svoje brate v veri, i z navuki v nevolaj i pregnanstvi. _
Što v Boga zavupa, ne bo osramočen.
Neki človek je preživo v velikom siromaštvi dvadeset let s popolnov vdanostjov v božo volo. Trdno je vupao, da Bog njemi i njegovoj družini pomore. Zviin šestero dece, ne meo nikšega premoženja, večkrat niti kruha, da bi nahrano svojo lačno deco.
V tom časi je nekši glasoviti predgar meo postne predge, i njegova poznana zgovornost i pobožnost je privabila dosta pos-lušavcov; vse ga poštiije i ceni.
Ednoga dneva ga obišče nepoznani človek rekoč: Gospod oča želem dobro delo včiniti i je vam zročim; tu mate jezero zlatov, razdelite je najsiromaškejšim. Ne zamerite mi, odgovori njemi duhovnik, vaše ponudbe nemrem sprejeti. Vi bole poznate siromake kak jaz, i če bom začno na te način miloščino deliti, me bodo siromaki vsaki den tak vznemirjali, da ne bom meo časa opravlati dužnosti svojega pozvanja. Ali nepoznani človek ne popusti, nego šče močnejše prosi, da naj sprejme ponujeni penez. Duhovnik se dele nemre braniti i opita tuhinca, kak želej, da se penez med siromake razdeli. „Dajte prvomi siromaki", pravi tuhinec, „ki se pri vas oglasi, boža Previdnost bo vam pravoga pripela".
Drugi den duhovnik predga o božoj Previdnosti. Svoj nagovor je postavo na reči Davidove: „Šče nesam nikdar vido, da bi bio pravični od Boga zapuščen i da bi njegova deca kriih stradala".
Omenjeni siromaški oča šestero dece je bio tudi pri toj predgi. Po predgi obišče predgara i njemi pra\i: „0 časti vredni oča! v vseh svojih predgaj ste oznaniivali istine, ki so me jako tolažile; ali dopustite mi, da trdim, da vaša denešnja predga pa jaz sva si dve nasprotni reči. Že dvajseti let Bogi verno služim i po krščansko živim pa sam vedno siromak i v velikom siromaštvi nemam drugoga premoženja, kak šestero dece, ki jih pre-živlam s kruhom svojih skuz! Vsigdar sam se viipao v božo Previdnost i se zanašao, da mi bo pomagala pa zaman; nevem, ne-vem ka bo z mene, božo Previdnost sem začeo giibiti izpred očmi!"
„Prav, prav, dragi moj!" odgovori duhovnik, „ne, ne bo-dete vi nasprotni zgled moje predge, nego vi bote vnogo več,
vi bote živo svedočanstvo bože Previdnosti, od štere sam pred-gao; tu mate jezero zlatov, ki vam je pošila boža Previdnost!" Siromaški oča od veselja genjen sprejme peneze kak dar z nebes, se čudi nad božov dobrotov i hiti domo, da naznani svojoj obviipanoj družini nepričakiivano srečo. Vsa deca so od veselja jokajoč pokleknola, se Bogi za teliko dobroto zahvalila i molila za nepoznanoga darovnika, da jih je v najvekšoj stiski obviipanja rešo.
Što v Boga dejansko zaviipa, ne bo osramočen. Ne skrbite teda obviipno, ka bote jeli i s kem se bole oblačili. Nebeški Oča zna, da to potrebujete. Iščite najprvle nebeško kralevstvo i njegove pravice, a vse drugo se vam bo dodalo.
Po „Zg. Danici" - Bogoslav.
TVOJA SEM — NA VEKE TVOJA!
O blaženi trenutki, tiste svete sreče, kda stala sem pred tvojim jaz oltarjem, v obleki beloj in' s prižganov svečov, o srečen den v živlenji v veke nebozaben.
„Tvoja sem, na veke samo Tvoja", so viistnice mi takrat govorile. Liibezen večna, za te v srci je plamtela, a suze sreče so z oči rosile!
O Mati, mila liiblena i blaga, na prsih mojih se svetinja Tvoja zasvetila je prvič, kakor biser zlati, najlepši biser moj — prečista moja mati!
Obinole z višine, roke so me svete Tvoje, za hčerko svojo, vzela si me Mati. Nikdar ne bom pozabila obliibe svoje, ve vsikdar verno hočem jo izpunjavati!
Z obliibov večnov, Tebi takrat danov, sem dala Mati Tebi dušo i srce, Živlenje svoje v Tvoje roke izročila, o Mati Ti me vari, — vodi me!
Ve Ti zaklad si moj, o Mati draga, Ti sreča moja, sladki mir srca. Obliiba moja, večno Tebi bode dana, Vsa Tvoja sem, na veke Tvoja ,vsa!
VSEBINA:
Najvekši kinč katoličancov ............Str 1
Živlenjepis Blažene Imeide Lambertini, sestre
Dominikanskoga reda..............................„	3
Vera — najvekši zaklad ... ............ „	5
Desetletnica vladanja pape Pija XI....... „	8
Što v Boga zaviipa, ne bo osramočen............	15
Tvoja sem — na veke Tvoja! ......... „	16