Kazalo Sodobnost 12 december 2022 Namesto uvodnika Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste 1603 Mnenja, izkušnje, vizije John Keane: Metaverzalne vojne 1610 Pogovori s sodobniki Kristian Koželj z Esadom Babačićem 1624 Sodobna slovenska poezija Esad Babačić: Snežne pesmi Lučka Zorko: Zunaj tega sveta 1632 1638 Sodobna slovenska proza Zdenko Kodrič: Svet je nastal na ladji Maribor 1649 Sodobni slovenski esej Branko Šömen: Beseda Ifigenija Simonović: Poskus pisanja eseja 1661 1679 Tuja obzorja Carlota Gurt: Sama 1690 Sodobnost 2022 Letnik 86 Sodobnost 2022 1702 1707 1711 1716 1720 Kazalo Sprehodi po knjižnem trgu Tina Vrščaj: Na Klancu (Alenka Urh) Franjo H. Naji: Noč na obisku (Maja Murnik) Mojca Kumerdej: Gluha soba (Matej Bogataj) Miklavž Komelj: Prva kresnica (Lucija Stepančič) Leonora Flis: Enakozvočja (Manja Žugman) 1727 Mlada Sodobnost Vesna Radovanovič: Krompirjev sladoled (Ivana Zajc) Davorka Štefanec: Strašilka (Sabina Burkeljca) 1730 Gledališki dnevnik Matej Bogataj: Podloženo s kriminalom 1738 Letno kazalo 1724 Letnik 86 Sodobnost 2022 Namesto uvodnika Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste Odlomki iz tekstov, objavljenih v prvih številkah Sodobnosti leta 1933 in v več številkah leta 1936 Kakšen je notranji obraz današnjega slovenskega “rodoljuba”? Njegova glavna poteza je perifernost. Kot izrazito netvoren, po svojem družabnem položaju malo produktiven, notranje mlačen in nerazvnet, kalen in neprečiščen človek skratka, kot sredobežen duh se instinktivno boji in nagonsko mrzi sredino, ki je vroča in vsa razpaljena, v neprestanem vretju in trenju, razžarjena in v globine snujoča. Zato nezavedno išče poti k obodu, na peri­ferijo, kjer je življenje nekoncentrirano, lagodno razpuščeno, motno in široko. Ne intenziven, temveč ekstenziven duh. Idejno je njegova osnovna lastnost zmernost. On je zmerno svobodomiseln in zmerno napreden, pa tudi zmerno veren in zmerno reakcionaren, v svojem zadnjem dnu pa je indiferenten, kolikor se nasprotna ideja direktno ne dotika njegove osebe in njegovih gmotnih koristi. Po vsej svoji naravi je izrazit egocentrik. Manjša žrtev mu v skladu z njegovim temperamentom in srčnim nagnjenjem ni tuja, za večjo žrtev, kakor za vse, kar je res visokega in heroičnega, mu nedostaja poguma in moči. Postavite ga pred važna in odločilna vprašanja vesti; zatajil jo bo, če bo kazalo, da bo njegova gmotna korist preobčutno trpela. Fran Albreht: Na periferiji duha, Sodobnost, 1933, št. 1 Sodobnost 2022 1603 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste Predvsem me kot Slovenca zanima danes odnos med kulturo in politiko, med kulturno in politično usmerjenostjo slovenskega naroda, kakršen dejansko je in kakršen bi načelno moral biti, ter vprašanje po vzrokih sedanjega odnosa. Pri vsakem narodu obstoji namreč neka skoro nenormalna napetost med kulturo in politiko, skoro trajna neskladnost med kulturno in politično usmerjenostjo. Pri nobenem narodu pa ni ta napetost in neskladnost tako ostra in globoka, pri nobenem drugem narodu ne kaže tako katastrofalnih znakov kakor pri slovenskem. Izhajam pri tem iz občutja in prepričanja, da mora človek iz svojih bitnih lastnosti stremeti po premagovanju tega razdora, da mora narod stremeti po čim največji skladnosti kulturne in politične usmerjenosti in da se po jakosti takih stremljenj meri duhovno zdravje, življenjska volja človeka, naroda. Iz svojega idealistično-realističnega gledanja na življenje iščem za vzroki tega razdornega pojava najprej v človekovi duhovnosti in šele nato v tako imenovanih razmerah, gospodarsko-socialnih in drugih. Zato trdim, da je prvi in glavni vzrok tega pojava razkroj človeško-osrednjega, celotnostnega in občestvenega občutja in razumevanja življenja povsod in zlasti pri nas. Mislim, da je tako gledanje na življenje, ki postavlja človeka v središče dogajanja, njegovo moralno silo poguma in resnicoljubnosti kot glavno gibalno silo, njegovo celotno in občestveno rast kot cilj vsega razvoja, za človeka še najbolj častno, najbolj resničnim nujnostim njegovega življenja ustrezajoče. Meni vsaj se vsiljuje to naziranje s prav spontano samoumevnostjo. Lojze Ude: Kultura in politika, Sodobnost, 1933, št. 2 Sodobno zamotano, v silnih nasprotjih se javljajoče življenje kaže z vso izrazitostjo razklanost naše dobe. Staro se na vseh področjih življenja bolj kot kedaj prej umika novemu, današnjemu dnevu primernejšemu. Zakon o bipolarnosti življenja, o tezi in antitezi vsakega dogajanja, vsakega razvoja, vsake rasti se javlja v vsej svoji polnosti. Tako je kot vsekdar pozneje uvidimo tudi smotrno: da se zruši staro, ki ne ustreza več novim, drugačnim prilikam, mora postati novo udarno in izrazito in povečano, z drugimi besedami: da se zrušijo stari, v primeri z novim časom preživljeni nazori morajo novi – iz starih organsko vzrasli – preiti v takzv. ekstrem, da se morejo uveljaviti. Če nam postane to jasno, potem razumemo, da je prav vsak ekstrem pravilen v razmerju do ekstrema, iz katerega je izšel 1604 Sodobnost 2022 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste in proti kateremu je udaren; nepravilen je le v razmerju do integralnega, sintezo vsebujočega nazora, ki uvideva napačnost obeh ekstremov, kolikor pretiravata izvestne teze. Seveda zaide tudi ta novi integralni nazor prej ali slej v ekstremnost, kolikor se ne prilagaja novim resnicam in novim prilikam, in tako teče razvojna linija naprej, kajti ves razvoj gre v smeri integralnega, sintetičnega, le pot vodi skozi sama nasprotja, ki tako dobe svoj smiselni pomen. Anton Gorjup: O lepoti in umetnosti, Sodobnost, 1936, št. 1 Kdor izpostavlja evropske tisočletne svetinje zasmehovanju, preobračajoč raztrgane zakone teh svetinj kot stare rokave, kdor nelogične laži postav­ lja na glavo kot stavke brez smisla, ta nima respekta pred sijajem nravne avtoritete in ga je treba poteptati, ker je sin pekla in kaosa, kateri ogroža sodobno dovršeno evropsko harmonijo! Živimo pod prokletim in težkim bremenom starinskih shem, oguljenih predstav, ponarejenih slik o resničnosti in težko se je prebiti skozi te mračne prostore do neposredne in jasne resnice: da bi človek moral biti človeku pravzaprav človek in ne delodajalec in da je človeško izravnanje tega sramotnega razmerja prvi predpogoj vsakega nadaljnjega človeškega razvoja in napredka. Mi smo tako globoko zabredli v samoprevare, mi smo tako napačno dresi­ rani, da nam povzročajo izpremenljive in odvratne laži naših shem – bitje senc, krvne nalive v možgane, trepetanje srca, znojenje dlani, in ni človeka, ki se ne bi v življenju klanjal lažnjivim spomenikom in plakal nad domo­ ljubnimi kiticami ob spremljavi pločevinaste glasbe in bobnov. Danes, v času kolorizma in zapadnoevropske dekadentne lirike, nima bese­ da več organske vezi z vtisi, pobudami in zaznavami, ki so jo spočeli, ona ni več refleks, pogojen po živih in stvarnih razlogih dogajanja, ona je – kot taka – brez razloga, njena življenjestvarjalna popkovina se je odtrgala od zunanjih vplivov, ona je le še bled odliv vtisa v školjki našega ušesa, nihaj v praznem kalupu, zaprta, z zrakom napolnjena žoga, mrtva fraza, šola, imitacija, spretnost. Iz Krleževe knjige: Sodobna Evropa, Sodobnost, 1936, št. 2 Sodobnost 2022 1605 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste Slovanski pigmejci. Morda še jasnejše opredeljenje: maske si natikamo, malenkostni smo, zdravega življenja se bojimo, gospodariti ne znamo, le služiti, čudovito smo pobožni in sramežljivi in čudovito nestvarna je ta slovenska čednost, ob prvem koraku v tujino splahne v nič, čudovito smo naivni, naša dekleta kot fantje to v tujini bridko čutijo, naša vzgoja je bleda, silno tožimo in se umikamo pred stvarnim življenjem v alkohol in onostranstvo, naša znanost plava nad zemljo, epike in zgodovine in junakov nimamo, lirika cvete in dosega višek nejasnosti, čudno mnogo imamo renegatov in zasramovalcev lastnega rodu, za hlapce smo kot roje­ ni, egoizem je skoraj stoprocenten, zagrenjenost in malodušnost sta pri nas vsakdanja pojava, enako kot bombastičnost v govorih in pridigah. Tak je obraz ljudstva, ki je mirno prišlo skoraj pred poldrugim tisočletjem v te kraje, v raztrganosti ozemlja zakrknilo in se počasi vdinjalo germanski in madžarski gospodí za tlačana. Novi vek nas je dvignil do malomeščana, večjega napredka še nismo učakali. Ni čuda, da je tak narod plodna njiva za vsa mogoča mamila, ki ljudstvo še bolj slabe. Anton Gorjup: Znamenja kažejo, Sodobnost, 1936, št. 3 Dejstvo, da naš največji zdravstveni zavod, ki vrši važno nalogo centralne bolnišnice za ves slovenski teritorij, ne ustreza več najosnovnejšim zah­ tevam moderne medicine in higiene niti ne zdravstvenim potrebam ljud­ stva, to dejstvo nas je postavilo pred vprašanje, ki po svojem pomenu in značaju daleč presega obseg zgolj zdravniškega vprašanja. Skrb za zdravje ljudstva je brez dvoma ena prvih in glavnih nalog vsakega kulturnega naroda, stanje njegovih zdravstvenih institucij pa tudi eno najodločilnejših meril njegove kulturne stopnje. Toda presoja kulture slovenskega naroda po stanju zdravstvenih zavodov bi bila popolnoma zgrešena in krivična, ker so vzroki katastrofalnih razmer v naših javnih bolnišnicah globlji in temelje drugod. Ko so pred štiridesetimi leti postavili v Ljubljani sedanjo bolnico, so jo zgradili in opremili kot drugorazreden zdravstveni zavod, namenjen zdrav­ stvenim potrebam tedanje male Ljubljane in njene neposredne okolice. Le nekaj let kasneje pa je dobil Gradec, malo večje mesto kot Ljubljana, v svoji okolici ogromno, najmoderneje opremljeno kliniko. Razloge, da so postavili veliko kliniko ravno v Gradcu in ne v Ljubljani, moramo iskati v političnem položaju slovenskega naroda v avstro-ogrski monarhiji. 1606 Sodobnost 2022 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste Pričakovati bi bilo, da bi z isto doslednostjo, kot smo se borili in si tudi priborili v Ljubljani univerzo, da bi z isto doslednostjo morali skrbeti tudi za to, da dobimo čimpreje v Ljubljani popolno kliniko. Ustanovila se je sicer medicinska fakulteta, ki naj bi ostala začasno, dokler se ne zgradi neobhodno potrebna klinika, nepopolna. Toda začasno je postalo trajno. In medtem ko so v Zagrebu in Beogradu z veliko vnemo in naglico, s težkimi milijoni postavljali eno klinično zgradbo za drugo, je ostala Ljubljana brez klinike, njena javna bolnišnica pa skoro neizpremenjena, skoraj prav tako opremljena, kot je bila ob svojem začetku. Doživeli smo celo ta čudež, da je letna frekvenca bolnikov presegla več kot za polovico maksimalno dopustno kapaciteto naše bolnišnice. Kajti zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Sprva so se slovenski bolniki posluževali zagrebške klinike. Ali ta je začela kmalu, radi svoje prenapolnjenosti, odklanjati bolnike iz Slovenije. In popolnoma naravno, da so bolniki, ki so preje polnili dunajsko in graško kliniko in kasneje zagrebško, pričeli prihajati v Ljubljano. S tem sta se naloga in pomen ljubljanske splošne bolnišnice bistveno izpremenila: iz največje slovenske bolnišnice je postala centralna bolnišnica za ves slovenski teritorij, ki je, pod silo razmer, morala vršiti v neki meri tudi klinične posle. Ni dvoma, da je to eden glavnih, čeprav ne edini vzrok težkih razmer v njej in nedvomno je, da bo pri nas sanirano naše zdravstveno vprašanje le tedaj in šele tedaj, ko bo stala nova moderna bolnišnica, ki bo opremljena in zgrajena tako, da bo lahko služila tudi kliničnim namenom. Le popolna klinika v Ljubljani bi ustrezala v polni meri zdravstvenim potrebam slovenskega ljudstva kakor tudi znanstvenim zahtevam in potrebam slovenske univerze. Človek se upravičeno vpraša, kako je bilo mogoče, da se je toliko važno vprašanje, kakor je vprašanje našega zdravstva, tako brezskrbno zanemarilo? Ravnikar Evgenij: Vprašanje ljubljanske bolnišnice, Sodobnost, 1936, št. 3 Ob priliki zadnjega štrajka na ljubljanski univerzi je del slovenskega časopisja po starem receptu za podobne primere zopet zagnal mogočen krik in vik proti mladini, ki da jo je okužilo veliko pohujšanje in zlo: dobila je namreč veselje in voljo do politične akcije. Akademska mladina naj lepo mirno sedi v državnih erarskih klopeh, posluša naj predavateljevo učenost, ki prav počasi prihaja izza katedre k življenju, resno in vestno naj z modrico znanostjo dela eksperimente v seminarjih – mladina naj nikar ne polni univerzitetne avle, naj ne prireja burnih zborovanj na dvorišču, Sodobnost 2022 1607 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste naj vendar za božjo voljo ne povzroča neprijetnega hrupa sredi mesta. Kaj boste izpovedovali svoje krvavo upravičene zahteve, kaj klicali na pozabljeno odgovornost vladajoče osebnosti, osebe in osebice, kaj izvrševali svojo sicer od vekomaj vam naloženo dolžnost in pravico: da ravno vi, mladi in nepokvarjeni ljudje, protestirate proti krivici in nesmislu starega, eksistirajočega, tega, kar je, in manifestirate za novo, bodoče, lepše in boljše, za vse tisto, kar mora priti. To je vendar politika in politika ni za vas! Bogomil Fatur: Politizacija mladine, Sodobnost, 1936, št. 5 Dogodki, ki so se zvrstili od letošnje pomladi sèm, so do skrajnosti stopnjevali obstoječo napetost mednarodnih razmerij. Vojaška zasedba Porenja je ostala, kakor je bilo od vsega začetka pričakovati, izvršeno dejstvo. Svet Zveze narodov tudi zdaj ni mogel priti dalje kakor do gole ugotovitve, da je Nemčija prelomila versajsko in lokarnsko pogodbo. Nadaljnji ukrepi so doslej ostali samo predmet načrtov in razgovorov med lokarnskimi državami, dasi je od takrat minilo že tri mesece. Med tem se je porenski aferi pridružila še abesinska – aneksija Abesinije italijanskim kolonijam in vključitev v novo proglašeni rimski imperij. Vse, kar je Zveza narodov ob tej aneksiji mogla storiti, je sklep, da bo zavzela končno stališče na sestanku, ki se bo vršil junija. Sankcije pa so še ostale in Italija grozi z izstopom iz Zveze narodov. V nemiru, ki je nastal po teh dogodkih in ki je usmeril vso pozornost in dejavnost evropske politike na nemške in italijanske meje pa na Ženevo, ki si že več kot leto dni zaman prizadeva zagotoviti svetu varnost in mir, je prišla nova kršitev mirovnih pogodb, ko je Avstrija po nemškem zgledu uvedla splošno vojaško dolžnost. Vse je že pripravljeno, da ob prvi priliki razglasi enako odločitev tudi Madžarska. Gre za to, da vemo, ali bo praksa izvršenega dejstva, ali bo enostranska odpoved svobodno in slovesno sprejetih obveznosti postala v Evropi politični sistem, ali se bodo smele pogodbe v vsakem trenotku in neposredno po volji njihovih podpisnikov izpreminjati, je vzkliknil francoski zunanji minister Flanden na marčnem izrednem sestanku sveta Zveze narodov. Aneksija Abesinije in avstrijska oborožitev sta po zasedbi Porenja znova potrdili, da je samovoljno trganje mednarodnih pogodb in podiranje temeljev sožitja med narodi v resnici postalo politični sistem! Politični položaj v Evropi je danes tak, da more priti vsak trenotek do katastrofe. “Dandanes se vojne navadno ne napovedujejo, temveč se 1608 Sodobnost 2022 Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste e­ nostavno začnó.” Državniki odkrito govoré, da po vojni še ni bilo take negotovosti kakor te mesece, in narodi čutijo, da se pripravlja nekaj velikega in usodnega. Pred nami je veliko vprašanje, kako rešiti mir in kako združiti vse miroljubne države v resnično Zvezo narodov, ki bi morala postati trden in močan, vsem napadom kljubujoč politični sistem za obrambo miru. Kajti obramba miru je veliko poslanstvo generacij, ki živé v štiridesetih letih dvajsetega stoletja. Albert Kos: Temelji varnosti in miru, Sodobnost, 1936, št. 6 Torej humanizacija umetnosti? Da. Prav gotovo se še spominjate, da je v svoji knjigi o “nalogi našega časa” španski mislec Ortega y Gasset pred mnogimi leti napisal poglavje La deshumanisación del arte – izgon človeka iz umetnosti; v njem je kot značilni pojav umetniških del takratnega časa (bil je to tisti čas, ko so cveteli -izmi!) ugotovil dejstvo, ki ga je označil z naslovom svoje študije. Brez dvoma je bila tedaj (knjiga je v španski izdaji izšla l. 1923.) karakteristika točna. Ampak danes in že nekaj časa sèm to ni več. Že nekaj časa se v umetnost zopet povrača človek v znamenju humanističnega realizma; in s človekom se proti nekdanjim abstrakcijam, konstrukcijam, deformacijam, fantazmagorijam, spakam, ironijam in sarkazmom utrjuje etika, pristnost in iskrenost, pogled naravnost naprej, beseda iz srca, topli človeški čut. Samo v umetnosti? Upanje je, da v vsem življenju. Oblast cinizma, ironije in grimase gre h kraju. Saj je res, da je najbrž nikoli ne bo popolnoma konec; kajti pregloboko leži v človeku tisti element, ki ironijo nosi in vedno znova poraja: samovoljni človeški napuh; jaz, ki hoče, pa ne more; impotentni notranji rebel, ki bi najgloblje človeške stvari hotel meni nič tebi nič likvidirati s posmehljivo cinično gesto. Pa vendar kljub vsem trajajočim osnovam tega zla menim, da veljá: danes ta dan evropskega človeka ironija (pa najsi bo še tako elegantna), cinizem (pa najsi bo še tako jedek), grimasa (pa najsi bo še tako silna) – ne obvladajo več. Bogomil Fatur: Konec cinizma, Sodobnost, 1936, št. 11–12 Sodobnost 2022 1609 Mnenja, izkušnje, vizije John Keane Metaverzalne vojne V zadnjih mesecih so številni poročevalci in komentatorji izrazili presenečenje nad “vrnitvijo” vojne in vnovičnimi možnostmi tretje svetovne vojne s središčem v Ukrajini. “V četrtek, ko je ruski predsednik Vladimir Putin sprožil močno invazijo z več strani v Ukrajino, demokracijo med državami Nata in Rusijo, se je Evropa zbudila v resno vojno,” je zapisal Zachary B. Wolf iz CNN samo nekaj ur po tem, ko je ruska vojska napadla Ukrajino. Podobno presenečenje je izrazil najuglednejši nemški javni intelektualec Jürgen Habermas. “Sedeminsedemdeset let po koncu druge svetovne vojne in triintrideset let po koncu krhkega miru, ohranjanega samo z občutljivim uravnotežanjem terorja,” je zapisal v Süddeutsche Zeitung, “so se moreče podobe vojne vrnile – tik pred naša vrata, s povodca pa jih je samopašno spustila Rusija.” Meni se zdijo take opazke dokaj presenetljive, morda samo zato, ker je ves čas mojega življenja vojna naša stalna spremljevalka. Rodil sem se v obdobju vojne brez konca. Mojega strica so mučili in izstradali do smrti v japonskem koncentracijskem taborišču na otoku Ambonu. Podobe smrti in lakote v Biafri, objavljene v časopisih, so mi prvič prišle pred oči kot Članek je v angleščini izšel v reviji Eurozine (www.eurozine.com). Njegova zgodnejša verzija v nizozemščini je izšla v De Groene Amsterdammer, daljša različica pa je bila objavljena v South China Morning Post. © John Keane/Eurozine. 1610 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane najstniku v poznih šestdesetih letih. V prvem tednu na univerzi so me rekrutirali, da bi se šel borit v Vietnam. Odklonil sem. Ta bežni stik z vojno, ki ji je Marshall McLuhan podelil znani vzdevek televizijska vojna, je sprožil nekaj družinskih nesoglasij in me naučil ­prvih političnih lekcij. Ko sem obiskal Libanon ravno v času, ko se je ta lepa dežela spustila v surov spopad, ki je dokazal, da nikoli nobena vojna ni civilizirana, sem od blizu sam spoznal vonj po smodniku. Na lastne oči sem videl, kako vojna poraja začarane kroge sovraštva in pušča vso deželo v popolnem razsulu, zgolj z žrtvami in brez zmagovalcev. Vojna je bila in je zame brez konca še v drugih pogledih. Med viške – najnižje točke – spada med drugim to, da sem obrnil hrbet javnemu dviganju britanske zastave med falklandsko vojno. Pa trenutek ob koncu sedemdesetih let, ko sem v natrpanem londonskem klubu gledal (če se prav spomnim) skupino Clash, ki je na ves glas prepevala “Hate and War! The Only Thing We Got Today!” (Sovraštvo in vojna! To je vse, kar danes imamo!) In to, kako sem decembra 1991 na Sky Television News med nekim intervjujem o bombardiranju Dubrovnika, mesta, v katerem sem pred izbruhom gnusne vojne, ki je večino mojih jugoslovanskih prijateljev zaznamovala za vse življenje, nekaj let učil, jezno tolkel po voditeljevi mizi. Pozneje sem pripravil in na radiu BBC objavil dokumentarno oddajo o skrivnih jedrskih poskusih, ki so potekali od sredine petdesetih let v moji rodni Južni Avstraliji. V njej so bile predstavljene zgodbe ljudi, ki so preživeli brezglave poskuse z izbruhi kontaminiranih oblakov nad puščavo, za katerimi je ostalo prostrano območje smrtonosnih jedrskih odpadkov; vzeli so neznano število življenj, med njimi tudi pregnanih domorodskih ljudstev in tamkajšnjih delavcev – tudi mojega očeta. To me je spodbudilo k pisanju in objavljanju esejev in knjig o nasilju, zgodovini vojne in demokraciji ter o novih vojnah proti mamilarskim baronom, teroristom, gverilam in drugim nedržavnim dejavnikom. V medi­ jih – na televiziji, radiu in v časopisih – sem spremljal na pogled nepretrgano zaporedje vojn: v Mozambiku, Maliju in Somaliji, v Palestini, Iraku, Afganistanu in Siriji, v Mjanmaru in Kašmiru. Zdaj pa globalni mediji prenašajo grozo, klanje in uničevanje, ki se dan in noč zgrinjajo nad ukrajinsko ljudstvo. Od oslov do pametnih telefonov: zgodovina je pomembna Ko skušamo razumeti te vojne našega časa in kako novinarji pripovedujejo široki publiki o njihovih posledicah, je zgodovina resnično pomembna. Sodobnost 2022 1611 John Keane Metaverzalne vojne Če ne poznamo preteklosti, bomo zagotovo napačno razumeli sedanjost; zavedanje o preteklosti nam pomaga dojeti razsežnosti stvari. Zavemo se na primer velikega vojaškega in političnega pomena na novo izumljenih orožij (meča, grškega ognja, samostrela, strojnice in kemičnih orožij) ter spreminjajočih se načinov vojskovanja. Doumemo, kako je v drugi polovici 19. stoletja vojskovanje s konjenico in strnjenimi pehotnimi formacijami ob puškah, jeklenih topovih in granatah postalo zastarelo, in prisiljeni smo se vprašati, ali bosta jedrsko orožje in tako imenovano “ravnotežje groze” trajno zaščitila naš planet pred človeško samouničevalnostjo. Uvidimo tudi, da imajo lahko drobni dogodki dosti večje zgodovinske posledice. Pomislite na iznajdbo poklica vojnega poročevalca sredi 19. stoletja in na vlogo ljudi, kakršen je bil William Russell, irski rojak, ki se je med misijami, ko je moral pošiljati pomembna poročila za londonski Times s Krima in krvavih polj indijskega upora, ameriške državljanske vojne in francosko-pruske vojne z začetka sedemdesetih let 19. stoletja, bojda rad hudo napil, da si je pomiril živce. Toda zgodovina je pomembna še na drug način. Pomaga se nam spom­ niti, česa sta nas naučila Harold Innis in Marshall McLuhan iz torontske Šole za novinarstvo in medije: različni zgodovinski načini komunikacije različno strukturirajo telesna občutja ljudi, vzorce dojemanja, mentalna obzorja in dnevne izkušnje sveta. Komunikacijskih medijev ne gre razumeti kot “nevtralne” kanale, ki prenašajo “informacije”. Raje razmišljajmo o stvareh takole: v časih, ki jih označujemo kot oralne, so se zapisi in sporočila širili s konji, osli in tekači. V teh razmerah se je o vojnih bitkah, obleganjih, zmagah in izgubah poročalo šele ­naknadno. Vojna ni bila medijsko pokrita. Novice o bojnih frontah so prihajale s polžjo hitrostjo, ex post so jih sporočale pesmi, igre, govori in knjige, med katerimi so se nekatere pozneje zapisale med klasike. Tukididova Peloponeška vojna z začetka 4. stoletja pr. Kr. je primer, ki se ga spominjamo zaradi ugotovitve, da v vojni “močni storijo, kar lahko, šibki pa trpijo, kar morajo”. Podobno se spominjamo slavne Sun Cujeve Umetnosti vojne, napisane v preteklem stoletju, in sicer zaradi primerjave vojnega bojevanja s tekočo vodo in izrekov, kot je na primer ta: “Vrhunska odlika ni zmagati v vsaki bitki, temveč poraziti sovražnika brez boja.” Knjiga pruskega generala Carla von Clausewitza O vojni, ki je izšla postumno leta 1832, ustreza temu vzorcu. S poudarjanjem, da je v dobi splošne mobilizacije vojna nadaljevanje politike z drugimi sredstvi, je klasično delo, ki pripada času brez poročanja iz vojne, času počasnega dostavljanja novic. 1612 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane Leta 1815, v času bitke pri Waterlooju, je na primer v Londonu izhajalo 56 časopisov, vendar niti eden od njih ni bil vnaprej dogovorjen za posredovanje novic s fronte. Novica o zgodovinskem porazu Bonaparteja proti Wellingtonovi vojski, ki je potovala s konji in čolnom na vesla, je za manj kot 350 kilometrov do Londona potrebovala tri dni – za pot z jadrnico do Sydneyja pa sedem mesecev. Ko so tiskarski stroji natisnili prve dnevne časopise in so parniki na premog razširili njihove zgodbe, čemur so sledili telegraf in prve radijske oddaje, so vojne novice doživele elektrifikacijo. Časovne in prostorske meje so se hitro skrčile, točke nič pa niso nikoli dosegle. Za prvo svetovno vojno pogosto pravijo, da je bila prvi vojaški spopad, ki so ga izoblikovale elektrificirane množične komunikacije. Elektrifikacija je res omogočila hitro poročanje in mobilizacijo celotnih populacij za podporo vojni, ki naj bi končala vse vojne … Toda ta vojna se je, kot vemo, končala v skoraj popolnem uničenju parlamentarne demokracije, razmahu totalitarizma in dveh katastrofalnih globalnih vojnah, ki sta vzeli življenja več kot sto milijonov vojakov in civilistov. Toda nove raziskave mečejo dvom na staro evropocentristično zgodbo, da je bil čas med 1914 in 1918 zgodovinska prelomna točka v medijskem poročanju o vojni. Zgodilo se je prej in drugje. Začetke množičnega poročanja o vojni je dejansko mogoče zaslediti že v rusko-japonski vojni v letih 1904 in 1905. Tisti spopad ni bil samo prva sodobna vojna, ki je prinesla zmago azijski sili proti vojski iz Evrope. To je bil trenutek, ko so vojni poročevalci kot na primer Lionel James, ki je pisal za New York Times in londonski Times, prvič eksperimentirali z radijsko tehnologijo. Da bi rešil stari problem interference s telegrafiranimi sporočili operaterjev v relejnih postajah – poročila so bila pogosto cenzurirana ali pa njihova vsebina potvorjena –, je zalagal časopise z novicami o bitkah s plovila, zasidranega nedaleč od obale, opremljenega z zasilnim radioamaterskim oddajnikom. Pozneje se je s poročanjem prek satelitov, ki sta mu sledili digitalna integracija časopisov, radia in televizije ter multiplikacija platform za varovanje in nadzor, vojno poročanje popolnoma spremenilo. V času mojega življenja so vojne zgodbe postale v trenutku dosegljive na katerem koli koncu našega planeta. Vojna je postala zelo vidna in bolj otipljiva. Približala se nam je. Spomnimo se bistva: v vsakem obdobju v vojnih zadevah vladajoče sile in komunikacijske zveze oblikujejo in strukturirajo, kaj se sme poročati, Sodobnost 2022 1613 John Keane Metaverzalne vojne kako poročati o vojni, zakaj je to ali ono pomembno in kako to “občutijo” tako žrtve kot priče. Medij oblikuje poslana sporočila – in javno recepcijo teh sporočil. Marshall McLuhan je v knjigi Vojna in mir v globalni vasi (1968) imenitno opozoril na zgodovinski pomen novinarjev, ki so kot prvi uporabljali prenosne baterijske video kamere na trak (“portopac”) in svoje filme ponoči z reaktivnimi letali pošiljali v domovino novičarskim kanalom za jutranja poročila. “Smo sredi prve televizijske vojne,” je zapisal. “Televizijska vojna pomeni konec dihotomije med civilnim in vojaškim. Javnost zdaj sodeluje v vsaki fazi vojne in najpomembnejše vojne akcije se zdaj dogajajo kar v ameriških domovih.” CNN-ovo nepretrgano pokrivanje zalivske vojne leta 1991 je zadeve še dodatno premaknilo. To so bili prelomni trenutki v sodobni zgodovini vojne in medijev. Napovedali so konec zamikov vesoljskega časa, prvo zares globalno distribucijo v realnem času, najtemeljitejše posredovanje vojne vseh časov. Tlakovali so pot za vrsto novosti, omogočali so celo oddajanje v živo, na primer v Mogadišu v Somaliji, kjer so nastopali poročevalci, oboroženi z lučmi, kamerami in mikrofoni, ki so leta 1992 na obali bizarno pozdravljali izkrcanje ameriških marincev v operaciji Povrnitev upanja. Začetek metaverzalnih vojn Digitalizacija vojnega poročanja danes kulminira v tem, kar je mlad kitajski znanstvenik, Shi Zhan, poimenoval “metaverzalna vojna”. Besedno zvezo je treba uporabljati previdno. Metaverzum je modna beseda z ne prav jasnim pomenom. Vzeta je iz znanstvenofantastičnega romana Snow Crash Neala Stephensona in je sestavljen izraz, ki se uporablja za digitalna omrežja 3D-tehnologij, ki družbeno povezane uporabnike popeljejo v na pogled “realistične” ­virtualne svetove. Ob previdni rabi je to dobra besedna zveza za opis načina, kako vojna prvič dobiva lastnosti digitalizirane, igričarske in obogatene resničnosti. Pomislimo na metaverzalne poteze ukrajinske vojne. Vsak večer pred­ sednik od vojne razdejane države, ki je bil prej komik in televizijski igralec, zvezdnik nadaljevanke z naslovom Služabnik ljudstva, na globalno publiko naslavlja moralne pozive k vojaški pomoči. Predsednikovi zrežirani nastopi so skrbno prilagojeni ciljnim publikam. Kar pove članom kneseta (Rusija pripravlja “končno rešitev” za U ­ kraji­no), 1614 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane se po tonu in vsebini razlikuje od tistega, kar po video povezavi pove parlamentom v Atenah (“Ukrajina je ena izmed pravoslavnih držav, ki so jih pokristjanili Grki”) in Ottawi (kjer je bil med govorom, prepredenim z omembami Vancouvra, stolpa CN v Torontu ter drugih mest in znamenitosti, nekajkrat deležen stoječih ovacij). Pri dramaturgiji pomagajo spretni in izurjeni televizijski strokovnjaki za stike z javnostmi in za marketing. Njihova naloga je govoriti o poteku vojne in vzbujati ogorčenje občinstva z uporabo čim več razpoložljivih digitalnih omrežij. Metaverzalne vojne zbližajo spletni in nespletni svet. Informacijski sestanki v vojni sobi, bojišča, polna dima, slike lovskih reaktivcev, tankov in vojaških enot, porušenih zgradb, gorečih polj in prestrašenih civilistov: podobe, zvoki in zapisane zgodbe vseh teh grozot vojne se prepletajo in prenašajo v daljave v realnem času. Sporočila prihajajo in krožijo po velikanski množici platform, ki niso vse državne niti ne last pridobitnih medijskih korporacij. Vojna postaja predstava igričarskih socialnih medijev. Dogajajo se kiber­ netski napadi, organizirani vdori v računalniške sisteme, širjenje zlonamerne programske opreme, ukinjanje in brisanje spletnih strani. Skrbno skriti droni, ki jih upravlja umetna inteligenca – jate dronov in nano droni, v stroki znani kot “zračni sistemi, pilotirani na daljavo” – ubijajo ano­ nimno, brez opozorila, z velikih višin. Prostovoljci vstopajo v kiber vojske na Telegram Messengerju. Informacije se kopirajo, objavljajo in poobjavljajo, mešajo, všečkajo in nevšečkajo. Regionalni voditelji in župani objavljajo novice na Facebooku in Twitterju. Uporabnike potegnejo v predstavo. Cele vojske delajo enako: ukrajinska armada se je v zadnjih letih v velikih reformah znebila bojnih enot, večjih od bataljona. Njene bojne strukture so postale ploskovitejše, poveljniške in obveščevalne operacije digitalno tesneje povezane. Zdaj uporablja digitalno vodene, najsodobnejše rakete Stinger in Javelin ter Saabovo lahko protitankovsko orožje NLAW. Civilisti zase sproti posodabljajo stvari, obveščevalci na bojiščih za vojaške sile; državljani pa v živo poročajo o svojih nesrečah širnemu svetu. Vlogerji – vključno s tujci, kot je Jixian Wang v Odesi – skrbijo za sprotne komentarje. Potujoči neodvisni poročevalci razpošiljajo poročila s terena. Srhljive podobe in grafične zvoke, ki jih zberejo, povzamejo Al Jazeera, Los Angeles Times in druge osrednje medijske platforme. Lokalna novica potegne globalno občinstvo v 3D-virtualno resničnost vojne. Sodobnost 2022 1615 John Keane Metaverzalne vojne Cenzura V dobi metaverzalnih vojn digitalizacija vojnega poročanja zapleta življenje državam in vojskam. Ker ima avtokratska oblast rada skrivnosti, ne bi smelo biti presenečenje, da stori vse, kar more, da blokira in zabriše slike, zvoke in zgodbe, ki se ji zdijo ogrožajoče. Despotizmi v ruskem slogu in njihove od države nadzorovane novičarske platforme, na primer Vremya, so specialisti za uničevanje in kriminaliziranje nasprotnikovih sporočil. Twitter so zadušili, uspešnost Facebooka pada. Toda v metaverzalnih vojnah ni angelov. Video poročila s posnetki ukrajinskih vojakov, ki pobijajo ujete ruske vojake, je zdaj na internetu težko najti. Natančne informacije o številu dnevno padlih in v boju ranjenih ukrajinskih vojakov običajno niso dosegljive. Manjka tudi dokumentacija, potrebna za potrditev ali zavrnitev suma, da je bilo bombardiranje mariupol­skega gledališča umazano delo azovskega bataljona, in ne ruske armade. Vzorec je star. Zdaj živimo v družbah, zasičenih z mediji, a če govorimo o cenzuri, se nekatere stvari niso spremenile. Vse od začetka vojnega poročanja v 19. stoletju si vojskujoče se države na vse kriplje prizadevajo, da je prva žrtev vojne resnica, druga pa odtenek. Vojna proti medijem je dvojčica mediirane vojne Rusko-japonska vojna v letih 1904 in 1905 je bila spet prelomnica. To je bil trenutek, ko je neka vlada prvič sistematično pritisnila na novinarje in jim preprečila, da bi se približali frontnim linijam; prisiljeni so bili ostati v Tokiu, kjer so jih razvajali z razkošnimi večerjami, gledališkimi predstavami in izleti po otoku. Od takrat so tehnike državnega nadzora postale bolj zapletene. Pomislimo na primer Združenih držav. Republiko, ponosno na zavezanost prvemu amandmaju, kjer so vse do danes vlade druga za drugo storile vse, da bi novinarjem preprečile vtikati nosove v vojaške zadeve. Ko so ZDA vstopile v prvo svetovno vojno, je začela vlada nadzirati in cenzurirati radijsko komunikacijo in fotografije. Novinarje so držali stran od fronte. V letih 1917 in 1918 sta Woodrow Wilson in kongres sprejela zakona proti vohunstvu in proti nagovarjanju k uporu, po katerem je bilo prepovedano skruniti zastavo ali objavljati gradivo, ocenjeno kot “nelojalno, bogokletno, nespodobno ali žaljivo”. Petinsedemdesetim časopisom so odvzeli poštne privilegije ali pa so morala uredništva omiliti nasprotovanje vojni. 1616 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane Med drugo svetovno vojno je bil ustanovljen vojaški urad za cenzuro. Ustrezal je novinarjem, ki so želeli dostop do akreditivov vlade, kar je očitno pomenilo, da so morali ubogljivo slediti njeni vojaški liniji. Zgodbe o izdelavi atomske bombe so bile blokirane vse do konca druge svetovne vojne. Med vietnamsko vojno je bila ustanovljena multiagencijska organizacija JUSPAO (Joint US Public Affairs Office), ki je pripravljala vsakodnevne tiskovne konference in tako skrbela za sprotno pripoved o vojni, ki pa se je nazadnje izgubila, deloma zaradi agresivnega medijskega poročanja. Ne gre spregledati trenutkov, ko oborožene sile ZDA sprožijo vojno proti sredstvom komuniciranja svojega ciljanega sovražnika. Prvi amandma takrat pomeni malo ali nič, tako kot med napadom na Bagdad leta 2003. Obrambni minister Donald Rumsfeld je osebno poklical vodilne uslužbence iz Al Jazeere v Washington in jim med ledeno hladnim sestankom, ki ga je (kot mi je povedal takratni generalni direktor mreže Wadah Khanfar, zanesljiv vir) končal po nekaj minutah, namignil na vojaški napad na njihov sedež v Dohi. V Bagdadu so pozneje ameriške sile bombardirale Al Jazeero in TV Abu Dhabi ter v znanem incidentu zadele hotel Palestine, glavno rezidenco novinarjev, ki niso bili vključeni v bojne enote. Dva izmed njih, poročevalca iz Ukrajine in Španije, sta bila v napadu ubita. Spektakli V dobi metaverzalnih vojn vojna ni le oder, na katerem ima glavno besedo cenzura. V zadnjem stoletju so bila sredstva množičnega obveščanja prvič uporabljena za olepševanje vojne, kot se je izrazil nemški literarni kritik Walter Benjamin. V dobi mehanične reprodukcije, je komentiral, se vojna predstavlja skozi “spektakle, ki vzbujajo iluzije” in “estetski užitek”. Prvi pobudnik te estetizacije vojne je bil fašizem. Komunizem, je sklenil, odgovarja s “politizacijo umetnosti”. Benjamin je imel prav glede fašizma – spomnimo se filmov Leni ­Riefenstahl in nacističnega dokumentarca iz leta 1944 Lepi Theresienstadt: führer podari Judom mesto. Ni pa imel prav glede komunizma (to je dolga in umazana zgodba) in glede kapitalističnih demokracij, ki so sledile. V dobi metaverzalnih vojn izvoljene vlade in njihove oborožene sile ob pomoči lojalnih novinarjev in najsodobnejših komunikacijskih orodij spreminjajo vojno v multimedijsko razvedrilo. Sodobnost 2022 1617 John Keane Metaverzalne vojne Vojna postaja dvojčica komunikacije. Medijske platforme delujejo kot interpelatorji, mobilizatorji, zapeljivci, razpečevalci evfemizmov, ukan, laži in izkrivljanj, dejavniki prepričevanja in manipuliranja z javnostjo. Vojske in vlade uporabljajo te platforme za načrtovanje in upravljanje zapletenih medijskih zgodb, namenjenih pridobivanju javne podpore vojni. Železno pravilo vojskujočih je vsak trenutek deliti strateške informacije in dezinformacije z uporabo vseh razpoložljivih sredstev. “Vojna je v besedah,” je zapisal James Joyce v Finneganovem bedenju (1939). Francoski kulturni kritik Paul Virilio je odgovoril (1989): “Vojna je kino in kino je vojna.” Dandanes dobivamo vojno tudi zavito v zvoke, podobe in besedila iz omrežja. Vojaške operacije prihajajo zavite v propagando, ki jo načrtujejo in upravljajo piarovci oboroženih sil. Poveljujoči častniki so izurjeni v umetnosti izogibanja slabi propagandi. Izjave, poročila in tiskovne komplete pripravijo novinarji. Ključne besede in besedne zveze, kot na primer krut, zoprn, avtokrat, orožje za množično uničenje, zmaga in demokracija, so vsakodnevne mantre. George Orwell je svaril pred jastrebji vojnimi voditelji, ki zvijajo sin­ takso in besede ter “bruhajo pravilno mnenje tako samodejno, kot strojnica bruha krogle”. To se dogaja v metaverzalnih vojnah. Vojna je o jeziku vojne, novih oblikah političnega leporečja, v katerem poslušamo o “kirurških napadih”, “pametnih orožjih”, “kolateralni škodi” in “specialnih operacijah”. Namen je spremeniti vojno v spektakel, odrski dogodek, ki ga zrežira vojska. Na vsakodnevnih tiskovnih konferencah se spet in spet potrjuje, da razen tistega, kar je potrebno za vojaško zmago in varnost enot, ni nikakršne cenzure. So preračunane spodbude za moralo in dobre novice s fronte. Posebno mesto je rezervirano za junaške može in žene, legende in heroje, med njimi tudi za neznane vojake, ki so dali življenja ali kot bojni pilot, znan kot “duh Kijeva”, pravili, da so premagali vrhove nemogočega, ko so sami lastnoročno sklatili več desetin sovražnikovih letal (privzdignjene obrvi so pozneje prisilile poveljstvo ukrajinskih zračnih sil k umiku propagande in opozorilu Ukrajincem, naj “ne pozabijo na osnovna pravila informacijske higiene”). V vsakem trenutku je cilj osramotiti nasprotnika, širiti prepričanje, da je to pravična vojna, zanikati, da stvari ne grejo v pravo smer, objavljati instantna zanikanja, potapljati slabe novice v molk. 1618 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane Tišine Ena najbolj čudnih značilnosti današnjih metaverzalnih vojn so mehurčki nevidnih tišin znotraj sicer intenzivne medijske pokritosti vojaških spopadov, ki jih ustvarjajo mainstreamovski mediji. Malokateri mainstreamovski novinar se potrudi raziskati vojno kot proizvajalko odpadkov, zastrupljevalko polj, kmetij in gozdov, veliko uničevalko naših planetarnih ekosistemov. Redko zagrizejo v politično ekonomijo metaverzalnih vojn. Njihova specialnost je zgoščeno poročanje najbolj dolgočasne in površne vrste. “Nekatere države članice Nata zdaj oskrbujejo Ukrajino s težjim orožjem, da bi se njena vojska lahko uspešno uprla ruski armadi,” poroča BBC News (5. maja 2022). Naslednjega dne New York Times doda: “Britanija bo prispevala za dodatne 1,3 milijarde funtov (približno 1,5 milijarde evrov) vojaške podpore in pomoči Ukrajini.” Zdi se, da novinarjem, ki tako pišejo, ne pade na pamet, da so besede kot “oskrbovati” in “prispevati” zgolj evfemizmi za “prodajo” orožja za množilno uničevanje in da njihovo poročanje prispeva k molku javnosti o korporacijah s podporo države, kot so moskovski Rostec ali BAE Systems, največje evropsko orožarsko podjetje, ali Raytheon, največji proizvajalec vodenih izstrelkov na svetu, ali globalni velikan med dobičkonosnimi velikani, proizvajalec orožja Lockheed Martin. Najbolj oglušujoč medijski molk pa se gotovo kaže v disimulaciji smrti. Treba je povedati in še ponoviti, kar je očitno: vojna je praznik za smrt. Vojna povzroča trpljenje in uničuje življenja. Ubija. Njeni umori medejo um, uničujejo sanje, parajo srca, zastrupljajo spodobnost in utapljajo d ­ obroto. Kdor preživi vojno, za vedno živi z vojno v drobovju. Ko se začne vojna, hudič odpre vrata pekla, pravi star angleški pregovor. Nizozemska slikarja Hieronymus Bosch in Pieter Bruegel sta to vedela že pred petsto leti. V svojih pokrajinah pekla z zmaličenimi telesi, dimom in eksplozijami v ozadju ter visoko nagrmadenimi trupli med ruševinami sta ujela nekaj resničnosti vojne proti koncu srednjega veka. Nasprotno pa je v času metaverzalnih vojn opazno, da takih podob ni. Projekt za odličnost v novinarstvu (Project for Excellence in Jour­ nalism) iz Washingtona je v študiji prvih treh tednov poročanja o ameriškem napadu na Irak leta 2003 ugotovil, da v več kot 40 urah gradiva ni bilo nobenih slik ranjenih ali padlih pod streli. V naslednjih tednih je zavest javnosti o žrtvah na bojiščih izrazito upadla, ker je vlada ZDA novinarjem prepovedala snemati krste padlih ameriških vojakov. Ni čudno, da Julian Assange zaradi svoje vloge pri dekodiranju in razširjanju video Sodobnost 2022 1619 John Keane Metaverzalne vojne posnetkov kolateralnih umorov zdaj prestaja permanentno zaporno kazen brez sojenja. Ob takih umazanih podrobnostih se pretiravanje zdi povsem primerno: v dobi metaverzalnih vojn je bojevanje postalo nekrvavo. Divjaštva ni več. Kot da intenzivna mediiranost vojne zahteva njeno očiščenje vseh grozot. Sporočanje novic Zakrivanje smrti in neporočanje o dobičkih orožarske industrije ter nevarnostih ekocida izkrivljata naše kolektivno razumevanje metaverzalnih vojn. Enako je z vladno cenzuro, leporečjem in grožnjami z nadlegovanjem in aretacijami, kot na primer takrat, ko je George W. Bush posvaril kritike napada na Irak, da jih bodo obravnavali kot sopotnike terorizma. Vsaka od teh tendenc nas ščiti pred najmračnejšimi grozotami vojne. Pa še en dejavnik spodbuja olepševanje vojne: senzacionalistično sporočanje novic, na kakršno se lovi občinstvo. V dobi metaverzalnih vojn tovrstno novičarsko poročanje očara občinstvo in pritegne oglaševalce, vendar za visoko simbolno ceno. Na zelo ogroženih vojnih območjih se novinarji pod čeladami in v jopi­ čih z oznakami tiskovnih predstavnikov stiskajo v clusterfucks (vulgarna slengovska skovanka iz časa vietnamske vojne pomeni kaotično situacijo, navadno zaradi nesposobnosti, slabe komunikacije ipd.). Na ozemlju, o katerem vedo zelo malo, odvisni od tolmačev, ker slabo razumejo jezik domačinov ali pa ga sploh ne, se zatekajo h govoricam in propagandi. ­Medijske zvezde kot CNN-ov Anderson Cooper vpadajo v oddaje z na hitro izbranimi zgodbami o “interesih človeštva”, ki pristojijo njihovim velikim imenom in visokim plačam. Posodobitvam ni konca, globina in kontekst pa se medtem izgubita. Preverjanje zgodb, ki jih tako vneto posredujejo, postane težko. Zaradi poklicnega napredovanja, dobrega imena in slave pristajajo na “odobritve rokopisov”, prakso, ko besedila s terena preverijo in odobrijo, preden jih dobijo uredniki na sedežu medija. Poročevalce tudi spodbujajo k vključevanju v “sisteme poolov”, ki so jih prvič uporabili med zalivsko vojno leta 1991. Poučijo jih, naj o grozljivih ali gnusnih stvareh ne poročajo. Povzemanje novic od drugod ne pomaga. BBC in mnogi drugi mainstreamovski zahodni mediji se pri pokrivanju vojne v Ukrajini zanašajo na lokalne posrednike in vplivneže, osebnosti, kot je Orysia Khimiak, nekdanja direktorica ukrajinske piarovske firme z imenom Reface, in 1620 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane organizacije, kot je institut Projektor iz Kijeva z vodilnim sloganom Slava Ukrajini. Zmagali bomo!. Končni rezultat je, da se slabe novice ne dogajajo. Žurnalisti postanejo “šprudlerji” vojnega časa, pešaki množičnih prevar, žrtve nove vrste stockholmskega sindroma; novinarstvo postane krotek in voljan piarovski instrument vojaških strategij. Civilno novinarstvo Glede na dojemanje sporočanja novic na mainstreamovskih medijskih platformah ni presenetljivo, da doba metaverzalnih vojn doslej ni dala pogumnih in ekscentričnih vojnih novinarjev formata Marthe Gellhorn, Roberta Fiska, Georgea Orwella, Ernieja Pyla in Osipa Mandelštama. ­Ampak počakajmo. Morda so minili časi junaške, odmaknjene, “zvezdniške” vojne reporterke, spretne pri preizkušanju propagande in vzbujanju nemira. Kajti obstaja drugačno sporočanje novic: metaverzalne vojne začenjajo demokratizirati novinarstvo. “Zvezdniške” novinarske nasprotnike preteklosti v vlogi preverjevalcev resničnosti zamenjujejo z omrežjem povezani timi skromnih, manj znanih civilnih novinarjev, ki pogumno pošiljajo svoja poročila s kraja dogajanja večjim medijskim platformam. Nedokončana vojna, ki je pred več kot desetletjem izbruhnila v Siriji, je domnevno na novo nastavila kompas. Civilno novinarstvo je prvič postalo vplivno. Res je, da poročanje civilistov s kraja dogajanja ne more končati spopadov ali prinesti miru. Tvegajo življenja, vendar ne ustavijo ubijanja in ne preprečijo peklenskega uničevanja. Civilni novinarji počnejo nekaj drugega. Ljudje kot Olga Tokariuk, Christopher Miller, ustanovitelj Bellingcata Eliot Higgins, Oz Katerji in Bel Trew odkrivajo dekadentne učinke novičarskega žurnalizma. Delujejo kot stražarji vratarjev. So “semiotični gverilci” (Umberto Eco). Stvari kažejo in pripovedujejo odkrito, od začetka. Počnejo vse, kar morejo, da je poročanje o vojni bolj demokratično: bolj odkrito, manj razvedrilno, bolj strašljivo stvarno. Spomnite se globalne vloge, ki jo igra sirska skupina za iskanje in reševanje, znana kot Bele čelade (al-Hawdh al-bayda’) – prostovoljci, oboroženi samo z medicinsko opremo in mobilnimi telefoni. Ali pomislite na delo Sirskega observatorija za človekove pravice in Dokumentacijskega centra za kršitve, nadzornih skupin, katerih viri za poročila so civilisti na Sodobnost 2022 1621 John Keane Metaverzalne vojne območju. Zaradi njih, in ne zaradi Fox News, Deutsche Welle, CBS News ali BBC, imamo več pojma o tem, kaj je ta metaverzalna vojna naredila ljudem in krajem. Pekel na zemlji, v katerem so se znašli Sirci, je grozljiv. Več kot polovica 22-milijonskega predvojnega prebivalstva je bila prisiljena pobegniti od doma. Množična zračna bombardiranja gosto naseljenih območij. Celotne soseske in kulturna prizorišča v ruševinah. Sod-bombe. Napadi s kemičnim orožjem. Smrt od lakote v obleganih mestih. Skoraj sedem milijonov ljudi živi zunaj države, postali so begunci ali iskalci azila brez lastne države. Pol milijona mrtvih, večinoma civilistov. Desettisoči mučenih v državnih zaporih. Pretepanje s kovinskimi palicami, plastičnimi cevmi in električnimi kabli. Leteče preproge (žrtev leži z obrazom navzgor na deski s tečaji na sredi, spodnji del z nogami zložijo nad zgornji del s trupom in stiskajo). Mučenje z vrelo vodo. Obešanje z glavo navzdol in zapestji, zvezanimi za hrbtom. Amputacije telesnih delov zapornikov brez anestetika, ki jih opravljajo zdravniki pripravniki. Maličenje genitalij. Posilstva. Usmrtitve v klavnicah. S poročanjem o takih grozotah v nerazredčeni obliki civilno novinarstvo prispeva k “denaturiranju” vojne. S tem naredi veliko več kot le konča vojno kot medijsko razvedrilo v cenzurirani obliki. Vojno v vsej njeni strahoti nam pokaže kot nekaj pogojnega, čemur bi se dalo izogniti, kar bi se dalo celo odpraviti. Tu si moramo za orientacijo ogledati klasično delo Michaela Howarda The Invention of Peace (Iznajdba miru, 2000). To je dober prikaz dolgoročnega pomena zgodnjemodernega zavračanja vojne kot “naravne”. Skozi vso zgodovino, pravi, je večina človeških družb jemala vojno kot samo po sebi umevno in kot temelj svojih struktur vladanja in družbe. V od vojne razdejani Evropi se do 18. stoletja na vojno ni gledalo kot na katastrofo brez olepšav, na zlo, ki bi ga bilo mogoče odpraviti z “razsvetljeno” socialno in politično reorganizacijo. Šele po toči jekla in množičnem pokolu dveh globalnih vojn je to vodilo postalo javno izraženi cilj večine teritorialnih držav. Toda kakor vemo in se bojimo, se vojna v taki ali drugačni obliki nadaljuje z nezmanjšano močjo. Živimo v dobi odvratnih metaverzalnih vojn. Lahko preskočimo lastne sence? Je mogoče ubežati peklu prihodnjih metaverzalnih vojn v slogu sirske in ukrajinske? Prihodnosti nam ni dovoljeno poznati, a kot sem skušal pojasniti že leta 1995 v Reflections on Violence (Razmišljanja o nasilju), je duha in institucije demokracij mogoče uporabiti za pospešitev denaturacije vojne, na primer z grafičnimi opozorili, ki tako vladajočim kot podložnikom ne pripovedujejo le tega, da 1622 Sodobnost 2022 Metaverzalne vojne John Keane vojna prinaša pekel na zemljo, temveč tudi to, da ni niti neustavljiva niti zakoreninjena v “človeški naravi”. Da, nesrečna ameriška napada na Afganistan (2001) in Irak (2003) sta pokazala, da vladarji, odločeni nadaljevati vojno, lahko zmanipulirajo in razvrednotijo jezik demokracije. Kadar pa je demokracija razumljena kot javni boj državljanov in njihovih izbranih predstavnikov za obrambo svobodnih in poštenih volitev ter razkritje in obrzdanje skrivne avtokratske moči, lahko odvrne pse vojne. Demokracijo je mogoče uporabiti za demokratizacijo vojne. Pomaga lahko pri širjenju neortodoksnih pripovedi in javnih obsodb njenih krutosti. Lahko izraža opozorila o potencialno suicidalnih in ekocidalnih posledicah vedno manjšega razkoraka med “jedrskim” in “konvencionalnim” orož­jem, kot so hipersonični izstrelki in vakuumske bombe. Znova lahko opozori javnost, da so resnične žrtve bitk danes civilisti, ne vojske ali države. Toda demokracija lahko stori več kot le spodkopava laži, zasmehuje napuh, pretrga molk in odpre javnosti oči za strahotno nasilnost vojne. Državljane lahko nauči, da imajo pravico ne trpeti metaverzalne vojne, tako da jim pomaga sprevideti, da je dejavna zavrnitev vojne skupaj z javnim zavedanjem o njenih kroničnih nezmožnostih, da bi dosegla napovedane cilje, najboljši način, kako močne voditelje, trdno odločene za financiranje vojne in vojskovanje, prisiliti k priznanju, da je vojna v vsej svoji umaza­ nosti navsezadnje res nepotrebna in da jo je v prihodnje treba preprečiti. Prevedla Maja Kraigher Sodobnost 2022 1623 Pogovori s sodobniki Kristian Koželj z Esadom Babačićem Koželj: Slišal sem, da je bil tvoj vstop v poezijo pravzaprav upor proti delu v tovarni, v katerega te je silil oče. Gre pravzaprav za skrajno radikalno odločitev – na eni strani fabrika kot simbol pridnega slovenskega delavca, na drugi umetnik, brezdelnež, družbeni parazit, kot lahko slišimo še danes. Kako te je kot najstnika zaznamoval ta izstop iz koristnega v nekoristno? Babačić: Kot najstniku mi je bilo popolnoma vseeno, ker se nisem zavedal posledic. Rokenrol je bil način življenja, ki ni dopuščal konformizma. Oče me je želel rešiti pred slabo družbo in poezijo, a mu je uspelo ravno nasprotno. Kar je spodletelo njemu, je meni spodletelo še bolj. Postal sem pesnik, ki se bori za vsakdanji kruh, kruhoborec, ki je pekel kruh. V bistvu sem padel v paradoks, iz katerega se nikdar nisem rešil. Tudi moja poezija je zato nekje med šalo in tragedijo, med tišino in hrupom, med redom in neredom … nik­ dar ne bom dobil nazaj tistega reda delavskega vstajanja in leganja … pesem Lili Marlen (Za vsakega pravega delavca) me je pokončala. Ena pesem je lahko usodna, ampak tega ne veš, dokler ni prepozno. Mi smo bili druga generacija slovenskega panka, tisti bolj naivni, ki niso vedeli, v kaj se podajajo … zato smo tudi temu primerno plačali in plačujemo še danes … kot bi še vedno pisal iz tistih brazgotin, ki sem si jih takrat nagrebel … Po drugi strani pa mi to pomaga premagovati to togo vsevednost staranja … Ne vem, ne morem biti povsem resen ob vsem tem, stisnjen med te večne paradokse … 1624 Sodobnost 2022 Pogovori s sodobniki Esad Babačić Esad Babačić Koželj: V tem obdobju si postal del famozne ljubljanske pank scene, ustanovil si skupino Via Ofenziva, v kateri si (bil) pevec in pisec besedil. V tistem času ste z liriko verjetno ujezili marsikaterega pravoverneža in pomagali najedati temelje nekega sveta ... Kakšen pa je bil svet, o katerem ste sanjali? Babačić: Sanjali smo, kako bi čim dlje ostali na železniški postaji, se mi zdi. Bolj kot sanje so bili pomembni iskanje drugačnega, kritiziranje obstoječega, rušenje ustaljenega in zaprašenega … Nismo hoteli spreminjati, ker smo spremembo nosili v sebi, skupaj z besedili, parolami in ostalimi revolucionarnimi rekviziti. In če smo že pri tem: svet, ki smo ga sanjali, vsekakor ni bil ta, ki ga živimo danes, tako da smo le še en dokaz, kako Sodobnost 2022 1625 Pogovori s sodobniki Esad Babačić nevarne so sanje in sploh revolucija. Še dobro, da smo bili dovolj cinični in smo nekako amortizirali vso tisto naivnost; pač nismo mogli vedeti, kaj bo sledilo našim stremljenjem po drugačni družbi. Koželj: Mimogrede – ko pišeš pesmi, ki so kasneje uglasbene, jih pišeš z mislijo na uglasbitev? Kako doživljaš odnos med poezijo in glasbo? Babačić: Besedila za komade smo nosili na vaje, tako kot so ostali člani benda nosili na vaje svoje idejne zasnove; vse skupaj se je odvijalo res spontano, tako da se nikoli ni vedelo, kaj je bilo prej, čeprav, kot sem že dejal, so bila besedila večinoma napisana prej, vedno z zavedanjem, da bodo kaj kmalu pristala v tem ali onem songu. Jasno, da je bilo kdaj treba kaj vzeti ali dodati, glede na ritmično osnovo zaigranega. Šlo je za dopolnjevanje, skupno iskanje idealne osnove, pa tudi zavestno predajanje neki skupni ideji. Pa vendarle so bila ta besedila že poezija, kar se je izkazalo šele dosti kasneje; bila so dovolj krhka in lirična, da so prestopila to ozko zev. Koželj: Sicer si objavljal tudi romane in eseje, a poezija je pravzaprav s tabo od začetka. Od kod izvira tvoja zavezanost poeziji? Babačić: Preprosto si ne morem pomagati, kot da bi bilo to močnejše od mene. Saj vem, da vse skupaj nima nekega smisla, a nehati ne morem. Sicer pa je te poezije vse manj, kot lahko vidiš, in vse bolj poredko pada, tako kot sneg v Ljubljani; pa še takrat ko pade, v hipu skopni, kot bi želel zgolj spomniti, da je nekoč obstajal v precej večjih nanosih in zanosih. Morda pa je vse skupaj posledica izgorevanja, počasnega propadanja ali padca motivacije, kdo bi vedel; poezija je vendarle nekaj, česar ne moreš povezovati s produkcijo. Koželj: Pesmi v tvoji najnovejši zbirki Včasih so čisto kratke. Drobne besede na velikih belih straneh na prvi pogled delujejo kot odklon ... Če bi bile besede zvok in belina papirja molk, bi lahko rekel, da so skoraj kot kratki vzdihljaji v neskončni tišini. Kako pomemben je v tvoji poeziji molk? Babačić: Molk? Tja gremo, v veliki molk. In te pesmi, iz zadnjega obdobja, sledijo počasnemu izginjanju v ta molk. To drži, popolnoma. Včasih ne odgovoriš, čeprav nosiš odgovor v sebi. Molk je popolno razkritje, zadrega, iz katere stopimo vedno drugačni. Pesmi so presenečenja, kratka, hipna, kot življenje, ki seje vse bolj na redko. Včasih začneš in ne končaš – pesem. Vmes pa je vse tisto neizrečeno, kar ostane v molku. 1626 Sodobnost 2022 Esad Babačić Pogovori s sodobniki Koželj: Si otrok Most in Vodmata, Ljubljano imaš v krvi in v tvojem prime­ru se mi ne zdi niti najmanj oguljena in razčustvovana ocena, da imaš Ljubljano rad. V tem smislu sem v misli, ki si jo zapisal pred časom (Ljubljana? Ljubljana je kletka misli, ki ne znajo vzleteti.), začutil bolečino in razočaranje. Kaj se dogaja s tvojim mestom, s tvojim svetom? Babačić: Morda sem preveč sentimentalen, načet od življenja in zdaj iščem krivca za svoje potope. Prav mogoče, da je tukaj iskati razloge za takšne misli. Ljubljana je bila od nekdaj neizprosna, siva, meglena cona, v kateri smo se igrali skrivalnice in se jih na neki način igramo še vedno; vsakdo s preveč odkritim gardom je dobival udarce, a ti udarci so vedno padali od zadaj, po hrbtu, nikoli frontalno. Sicer pa veš, kako je z Ljubljančani: uspe­ šen Ljubljančan je tisti, ki ga ni v Ljubljani, tisti, ki mu je uspelo Ljub­ljano odnesti drugam, jo prodati zunaj te njene kletke, v nekih daljnih deželah. Ljubljana je bila vedno nekje med heroji in izdajalci; a na koncu, se zdi, so izdajalci vedno imeli rahlo prednost. Čeprav, na koncu, se vsi vrnemo v Ljubljano … Koželj: Ko sem prebiral tvojo nagrajeno zbirko esejev Veš, mašina, svoj dolg?, me je prešinilo, da ste bili včasih, ne glede na vse, vendarle precej bolj skupaj. Vedno je bila skupnost, tovarišija, klapa. Četudi ste si razbijali arkade pod košarkarskimi obroči. Danes tega ni več. Sami smo, mar ne? Babačić: Tako je, kot praviš. Ko te zabije ta samota oziroma, po košarkarsko, ko ostane samo zabijanje, akcije pa so le še v učbenikih, žoga sicer še kroži, vendar brez tistega žara v očeh igralcev, ki jo iščejo, in ja, tudi brez preklinjanja onih, ki je ne dobijo pravočasno ali pa je sploh ne dobijo. Ne vem, zakaj, a pri tem se spomnim Muanisa Sinanovića, ki je zdaj tam, na Vodmatu, spomnim se njegovih verzov o podaji, ki je komet … kako že gre? Pesem je objavljena v antologiji, naši antologiji, ki je tudi nekakšna skupnost, na novo ustvarjena, združena okrog športa, ki je bil povezovanje povsem različnih ljudi in svetov. Včasih je obstajalo na stotine načinov, kako zapravljati čas in življenje, tako kot danes obstaja na stotine aplikacij za prosti čas, ki pa ga v resnici ni več; ker zdaj za naključja poskrbi algoritem in instinkt ni več v lasti tistih, ki ne vedo, zdaj je v lasti tistih, ki vse vedo: to pa jemlje igri čar. Celo deljenje čustev je omreženo, zamreženo in preseženo. Pred dnevi sem se pogovarjal s svojim sosedom z Vodmata, ki me je vprašal, ali se spomnim, kako sem jokal, ko je umrl John Lennon, tam spodaj, pri garažah, pod blokom sva se dobila in jaz sem začel jokati, Sodobnost 2022 1627 Pogovori s sodobniki Esad Babačić potem pa še on … In veš kaj, zgrozil sem se, ker se tega ne spomnim več. Pozabil sem skupne solze. Tako kot sem pozabil, kako sem k sebi povabil nekaj prijateljev in jih skoraj prisilil, da so z menoj poslušali celo kaseto, mislim, da je šlo za album Nebraska Brucea Springsteena. Koželj: V tej egokraciji, ki danes poganja svet, se razslojujemo na uspešne in neuspešne zgolj na podlagi nekih storilnostnih meril, kar kroji naše odnose – neuspešni so vredni pomilovanja, uspešni so grožnja. Žalostno je, da se je ta model zažrl tudi v literarne in umetniške sredine, ki delujejo po principu interesnih združenj in hiperprodukcije. Malokateri avtor si danes lahko vzame čas, tisti, ki si ga lahko, pa imajo ponavadi eksistenco zagotovljeno zunaj literarnega sveta. Če se navežem na začetek pogovora: literatura danes ni umik od pridnosti, je le še ena njena pojavna oblika. Je še drugačna od fabrike? Babačić: Sam si že podal odgovore, ki so popolnoma na mestu. Največja groza je, da je občutljivost postala tržno blago; vse, kar nam spodleti, nas doleti, vse se tudi že prodaja, pakira in prodaja. Pišeš zato, da plačuješ, in plačuješ zato, da lahko spet pišeš; krog smrti in življenja je tako prekleto predvidljiv. In ta produkcija, neverjetna produkcija, to izmetavanje ved­ no novih knjig, ki so bile napisane z namenom uspeti, zmagati, prodati; neskončno število naslovov, ki se menjajo na prodajnih policah; človeka prime, da bi odnehal, zdaj in za zmeraj, da bi obmolknil in počakal, da bo vsega tega printanja konec. Mi vsi smo fabrika, ki dela v desetih izmenah, ne v dveh ali treh. Koželj: Ironično se zdi, da po podobnih principih deluje tudi večina grupacij, ki se označujejo kot alternativa in underground? Babačić: Pojem alternativa je že davno tega sam sebi namen; alternativa je bila vedno samo ena (smeh). Ko je postala alternativa množina, ni bilo več prave alternative. Tako vsaj vidim alternativo jaz, ki je nisem imel – alternative namreč. Koželj: Je upor sploh še možen in smotrn? Še vidiš izhod? Babačić: Ključno vprašanje je, proti ali komu naj bi se upirali. Zdi se, da je teh naslovnikov preprosto preveč, zato vsak upor zvodeni že v samem zametku; ljudem ni dovolj hudo, da bi se res morali upirati, vsaj večini. 1628 Sodobnost 2022 Esad Babačić Pogovori s sodobniki Cona ugodja je prevelika, preveč ogrevana, da bi se iz nje izstopilo. Seveda je tu še obvezna politizacija nezadovoljstva običajnega človeka, ki je postal instrument interesnih skupin, podaljšek parcialnih interesov določenih elit. Sicer pa se je upirati v času družabnih omrežij preveč lahko; vsakdo se lahko promovira kot upornik in se vsaj enkrat, če ne celo večkrat na dan, počuti upornika. Tistega pravega upora množic, ki bi povozile določeno ideologijo ali zbrisale ustaljen kastni sistem, pa ne more biti. Koželj: Zdi se, da je edini moment, ki nas še, vsaj prividno, poveže, šport. Ko v najavi športne ture, ki se pridružuje pank turi, obe organiziraš in vodiš sam, omeniš, da je Slovenija dežela Luke Dončića, Gorana Dragića, Janje Garnbret, Kopitarja, Rogliča, Pogačarja, Jana Oblaka, Iličića, Handanovića, Tine Maze, še prej pa Leona Štuklja, Cerarja, Daneva, Križaja, Petroviča, Mateje Svet, Urške Hrovat, Jolande Čeplak, Marlene Ottey, Tišlarja, Tomaža Humarja, Braneta Oblaka, Popivode, Zlatka Zahoviča, Katanca, bratov Bojović, Vilfana ... človeku zastane dih in morda prvič ob Sloveniji zares pomisli na veličino. Pa tukaj manjka še ogromno imen, denimo Zavec, čigar biografija Trdobojec je prav tako tvoje delo, pa družina Prevc in še mnogi. Od kod ta športni čudež, kot ga imenuješ sam, in kaj premore šport, da nas, vsaj za nekaj ur, dni, tednov pahne onkraj individualizma in nas poveže? Babačić: Pozabil sem naše gornike, ki so esenca slovenske nezlomljive volje, pa tudi trme, ki je nadgradila tisto, čemur naši južni bratje pravijo inat; pravzaprav smo legitimni nasledniki tega inata, kljubovanja brez razloga, upiranja demonom v nas samih. Od kod vse te zmage? Iz spoznanja, da smo sami proti vsem in da ni drugega izhoda? Morda. Kdo bi vedel ... Lepo je biti na dnu in plavati gor, kjer je gladina in večno sonce. Tako je z nami, majhnimi, ki moramo vložiti veliko več od velikih, ki so zmagali že z rojstvom; mi pa vedno znova začenjamo iz nič, z vso našo inferiornostjo, in zaradi tega večnega napora smo jekleni, mehki in jekleni: to je nekaj, česar nima nihče od naših bližnjih in daljnih sorodnikov. Zato so glavno mesto športne Slovenije morda Jesenice s svojimi visokimi pečmi in večno meglo, ki jo je treba preskočiti, če želiš videti planike. Škoda, ker se ta občutek rojeva zgolj takrat, ko zmagujemo skupaj z našimi športniki, že v nasled­ njem trenutku pa smo spet tako sami, da bi se najraje zgrizli med sabo. Koželj: Še zelo sveža je antologija slovenske športne poezije Vsak boksar boksa svoj boks, ki si jo uredil. Zakaj si pomislil, da slovenska literatura potrebuje takšno antologijo? Sodobnost 2022 1629 Pogovori s sodobniki Esad Babačić Babačić: Recimo, da gre pri tem za nekakšno spravo med literaturo in športom, za združitev dveh svetov, ki se hkrati privlačita in sovražita. Paradoks je, da se ravno v kontekstu športa beseda poezija vedno uporablja kot superlativ, kot nekaj presežnega, zveličavnega. Poezija je večja od športa in tako mora biti, četudi je šport najbolj prodajan in do obisti skomercializiran, poezija pa igra svojo igro v nižjem rangu tekmovanja. Kot bi dejal pisec spremne besede v antologiji poezije športa Miha Štamcar: kdo še danes piše poezijo o parkiriščih, ki so bila nekoč športna igrišča. Koželj: Tvoja Motivacijska pesem o mukah (pre)visoke košarkarske zvezdnice Razije Mujanović na zelo strnjenem prostoru ujame esenco (vrhunske) športne mentalitete in poezije. Sta šport in pesništvo sorodni disciplini? Babačić: Sporočilo je jasno: Igraj, boli te kurac. Ali pa: Piši, boli ter kurac! Ne oziraj se na vzklike iz publike, skandiranje zate ali proti tebi; na igrišču si sam in nihče ti ne bo pomagal; krutost je del igre, na igrišču ali zunaj njega. Zato piši, saj si sam v tej tekmi in boš sam do konca tekme. Tako je tudi s poezijo, ki zahteva polno predanost in moč, da preneseš vse žalitve, ki ti jih prinese življenje. Motiv je tisto, česar ti pogosto zmanjka, še posebej, če podcenjuješ nasprotnika. Koželj: Če bi lahko napisal biografijo katerega koli športnika, koga bi izbral? Babačić: Ne vem, toliko jih je bilo, ki bi si jo zaslužili. Jasno, napisal bi biografijo Roka Petroviča; pa ne toliko o njegovi športni poti, prej o vsem tistem, zaradi česar je bil drugačen in tako svojstven. Seveda je to vrzel, ta dolg do njega, fantastično zapolnil Boštjan Videmšek – del njegove “molitve” za Roka je tudi v naši antologiji. Prav gotovo so pesmi našega smučarskega junaka, ki je pisal pesmi tudi takrat, ko je zmagoval v svetovnem pokalu, eden najbolj pretresljivih delov antologije. Žal je poleg Duška Čavića, boksarja, ki je prispeval naslovno pesem Vsak boksar boksa svoj boks, edini vrhunski športnik, ki je pisal pesmi; verjetno obstaja še kdo, a ga žal nisem našel, vsaj ne doslej. Koželj: Zasnoval si dve kolesarski turi – pankovsko in športno –, ki ju v toplej­ših mesecih tudi izvajaš. Kakšni zgodbi želiš povedati z njima? Babačić: Ljubljančane in prebivalce drugih slovenskih krajev želim popeljati po Ljubljani, kakršne ni več, oziroma po Ljubljani, kakršna je nekoč 1630 Sodobnost 2022 Esad Babačić Pogovori s sodobniki bila: kot nekakšna protiutež surovi turistifikaciji našega mesta, ki je postalo zgolj vmesna postaja za tuje turiste, ki so na poti v Benetke ali Milano. Obe sta tudi globoko lokalpatriotski, privrženi našim notranjim glasovom, molku mesta, nevidni krajini, ki se umika pred gentrifikacijo. Predvsem pank je bil nekaj, kar je Ljubljano dejansko postavilo na zemljevid Evrope in ji vsaj za trenutek nadelo avro meščanskosti, o kateri lahko sicer samo sanjamo. Koželj: Še enemu projektu posvečaš ogromno energije: Muzeju pank kulture. Na kateri točki je ta zgodba? Babačić: Žal se mestne strukture niso pozitivno odzvale na idejo pank muzeja, ki bi našemu mestu vrnil tisto, kar mu pripada; pank gibanje v tem delu Evrope je namreč vzniknilo ravno tu, na teh cestah mesta, ki je bilo vedno polno navdiha, kadar je šlo za revolucije. Moja energija ima seveda svoje meje, zato sem se že bolj ali manj sprijaznil, da tega muzeja, ki je tako zelo ljubljanski, moščanski, šišenski, bežigrajski, pa tudi šta­cionski, če lahko tako rečem, v naši prestolnici skoraj gotovo ne bo. Zanj se zanimajo v Berlinu, kamor se ravno odpravljam, tako da bom govoril tudi s tamkajšnjimi alternativci, ki so nad idejo navdušeni. Znalo bi se torej zgoditi, da bo “naš” muzej končal tam daleč. Seveda upam, da bomo prej našli kakšnega “investitorja” ali “mecena”, ki bo vendarle uvidel, za kakšno izjemno zgodbo gre pri vsem skupaj, in bomo prišli do ustreznih prostorov ter osnovnih sredstev za zagon. Do takrat pa bom pisal scenarije in knjige na temo panka v Sloveniji; najprej bo januarja prišel na svet roman Pank muzej, ki ga bo izdala založba Litera. Tega se že zelo veselim, saj gre za začetek velike trilogije. Koželj: Ob koncu ne morem mimo vloge poezije v svetu, kakršnega sva orisala na teh straneh. Je poezija v trenutku, ki ga živimo, še rele­vantna sila? Ali je preprosto dovolj, da je, brez pretenzij in ambicij, nekako v smislu nonšalantnega odgovora, ki ga v omenjeni Motivacijski pesmi Razi Mujanović servira trener: “Igraj, boli te kurac.” Torej: Piši, boli te kurac? Babačić: Bo bolje tako, mislim. Brez pretenzij, ker poeziji je najlepše v repub­liški ligi. Kadar pa vendarle preseneti in premaga katerega od favoritov, je to še vedno praznik; ne pa kot v pokvarjenem svetu vrhunskega športa, kjer zmagujejo vedno isti in so majhni le še topovska hrana za močnejše in bogatejše. Ni tu poezije nobene, v tem športu, tako kot je vse manj pesni­kov z žogo, kot so bili Best, Cantona, Maradona in še kdo. Sodobnost 2022 1631 Sodobna slovenska poezija Esad Babačić Snežne pesmi Sneg je tišina, končna postaja, zapik na igrišču, ki spodaj drsi. * Sneg je roka, ki briše steklo noči. * Sneg si ti, ki sanjaš edino prepoved. * 1632 Sodobnost 2022 Snežne pesmi Esad Babačić Sneg so konji, ki se zatikajo v večnost. * Sneg so polja, ki jih ne bom nikdar prehodil. * Sneg so prazni stadioni brez strehe. * Včasih se spomniš, da si pozabil. * Sneg je, ko ne odgovoriš in ti je vseeno. * Sodobnost 2022 1633 Esad Babačić Snežne pesmi Rudarji in pesniki so bratje. Rudarji kopljejo v globino zemlje, pesniki v globino človeka. Rudarji se vedno vrnejo, pesniki nikoli. Oboji puščajo za seboj praznino, ki je nihče noče videti. * Sneg je, ko te ni nikoli dovolj. * Sneg je, ko nastaviš dlan in me ni več. * 1634 Sodobnost 2022 Snežne pesmi Esad Babačić Sneg je, ko otrok raste samo zase. * Sneg je zastava, ki ji je trdo pri srcu. * Sneg je, ko se igraš zadnji tango. * Sneg je ulica belih ljudi, ki jih ni. * Sodobnost 2022 1635 Esad Babačić Snežne pesmi Sneg te vedno izda. * Sneg je prazen papir, na katerega padaš. * Sneg so okna, ki rastejo. * Sneg so Rusi, ki ne vidijo. * Sneg je kri, ki ji paše biti tam. * 1636 Sodobnost 2022 Snežne pesmi Esad Babačić Sneg so zobje zime. * Sneg je vedno tiho. * Sneg je vedno višji od Bosancev. Sodobnost 2022 1637 Sodobna slovenska poezija Lučka Zorko Zunaj tega sveta Izgubljenost V silovitem izgubljanju trdimo, da iščemo. V silnem morju da iščemo biser, ki bi lahko nosil ime Jaz. Niti en sam kraj nam ni znan, ne ena sama skala, tuje školjke posedajo lenobno po dnu, si razkazujejo svoje bisere, svoje bele bisere, in ko odmrejo svoja mala življenja, bisere skrbno odbere smrt in pusti školjčišče lupin, ki jih morje ekstatično nasuva na obalo. V silovitem izgubljanju let, mesecev, tednov in dni, ur, minut, sekund, trenutkov smo izgubljene meduze, s tokom se vozimo po morju, željni pritrditve, željni izsliniti bisere. Tako malo snovi, tako mnogo morja. Komaj slišen dotik dveh meduz tu in tam, odblesk bisera na dnu, samo odblesk, in spet pozibavanje v toku. V silovitem izgubljanju trdimo, da iščemo. V silnem morju da iščemo biser, ki bi lahko nosil ime Jaz. 1638 Sodobnost 2022 Zunaj tega sveta Lučka Zorko Zunaj tega sveta Zunaj tega sveta najdem odtis sonca. Krožno gibanje njegove negibnosti. Njegovo mirovanje v poševnem odsevu očesa, ki se parcialno razpleta v žarke. Zunaj tega sveta najdem elemente nekega obstoja, ki v svoji mirnosti izmenjujejo mnoštvo plesov. Norost, prepesnjena v lepoto, ki jo razumemo, vsaj s kotičkom te nepojasnjene zavesti, ki ji smemo za hipec, hip hop uiti v neznano, v območje brez poseljenosti sebe, v območje, ki je samo zaznava brez vesti, brez presoje, brez etikete, brez predsodka. Odtis sonca. Ki vsak dan neizprosno mine, z zametkom vznika jutri. Zunaj tega sveta. In znotraj tega sveta. Sodobnost 2022 1639 Lučka Zorko Zunaj tega sveta Ptice Škrjanček se sprehaja po komodi, čiv čiv čiv. Smo že pobili vse ptice, ki so nam jih prerokovali? Lastovka ščegeta mojo malo hišo pod žlebom. Golobi so posrali balkon moje sestre, naučili leteti zarod, eno od jajc krasi njihovo mizo, čiv čiv čiv, kukavica naznanja gozd, hrbtišča ur se praskajo po stenah, kuku, kuku, kuku. Smo že pobili vse ptice, katerih trupla so naznanili modri? Labodje vrste so kepice smetane na moji reki, galebi so zagrnili morje, vrabci sivi in premraženi pozimi kradejo semena siničkam, ki debele in olesenele hodijo cicifuj v moje sanje krasit odrevenelo srce – smo res pobili vse ptice? Vrane in kóvrani v parku kradejo racam njihove mladiče, sove naznanjajo mišje smrti in čuk se je oženil tralala, kanje kakor totemi posedajo po cestnih znakih, vrbov kovaček cinglja kakor majhna budilka, kobilar se cepi na dvoje, troje zelenih ladjic, kolibri v mojih ušesih posluša cveteti pesmi: Black bird fly! 1640 Sodobnost 2022 Zunaj tega sveta Lučka Zorko Kos kosi, kos kosi, kos kosi, pleši, pleši, črni kos, in sprehajalec ptic naznani – prvič sem videl ob reki vodomca, spremenil se je v ptico vseh ptic in čivknil: Pobili bomo vse pesmi, da bodo ptice končno svobodno letele v nebo, čiv čiv, kuku, čiv čiv – Sodobnost 2022 1641 Lučka Zorko Zunaj tega sveta Mrtvi vitez Sonce je doma v dveh jutrih. Prvem, nedosegljivem, in drugem, poustvarjenem. Prvega zasledujem, drugemu se prepuščam ali mu želim uiti. Sijaj, sijaj, sončece. Sonce, me boš našlo nepripravljeno, me presenetilo na gori, na katero nikoli ne grem, me boš presijalo, da vidim, kaj je notri, o, sonce rumeno. Dve jutri, dve izmeni, dve sadni izkušnji. Joj, ko bi smela iti ven iz te lupine, se iztelesiti, samo da vidim, kako je tam, da lahko tukaj, doma, napišem: sonce, ljubo sonce, mrtvi vitez prejšnjega večera. 1642 Sodobnost 2022 Zunaj tega sveta Lučka Zorko Vrvohodec Nad vsemi temi našpičenimi stolpnicami (njihove strehe so ostre kot britev) (na vrhu kakšne kovinski križ) je speljana tanka nitka ki oscilira ko tako hodiš po njej Če imaš res dobro oko (to oko mora biti kovinsko) (meseno oko ima prešibke leče) potem vidiš da je nitka v resnici dvojna vijačnica (na strehe je navita z zanko) In med hojo se ne smeš ustaviti tudi počivati moraš v gibanju saj se drugače zgodi da se skupaj z njo potopiš globoko v nebo ki skovika pod tabo (in je modro kot morje) Sodobnost 2022 1643 Lučka Zorko Zunaj tega sveta Dediščina Sinko, kaj boš dobil za spomin? Nagačenega tigra in gibko senco njegove biti, hušknila bo mimo v pesmi, huš huš, kot bled spomin. Sinko, kaj boš dobil od dedkov? Poslednji primerek nekega ožigalkarja in seme davno minule cvetlice. Rokopis pesmi Pobili bomo vse ptice. Sliko fantazijskega sveta, iz katere s svojimi velikimi šapami tiger izstopa k tebi, kot da je bil enkrat živ – prelepa progasta pošast. Sinko, kaj boš dobil ob rojstvu? Truplo lesene prijateljice krste, mrtvi ded bo pel iz nje: žiga žaga poje žaga, nekoč sem bil drevo. 1644 Sodobnost 2022 Zunaj tega sveta Lučka Zorko Najina kroga Najina kroga. Se stikata po robovih. Trčita tu in tam, da zabliska. In zagrmi. Toda kroga se le rahlo zatreseta in znova obmirujeta. Včasih se oddaljita, se občudujeta od daleč. Včasih hočeva kroge prerezati. Predvsem, kadar tretja oseba pomenljivo zaniha membrano kroga drugega ali vstopi za bežen hip; takrat jo želiva prepičiti, da bi tretja oseba iztekla ven. Včasih se kroga spneta drug v drugega, spolzita v ploščino. Kroga vibrirata v drugi osebi, se razpihneta v volumen, se zgoraj nekoliko razpreta in vsa rdeča postaneta, prekrvavljeno črpata tekočine drug drugega in se naposled znova razmakneta. Najina kroga. Se stikata po robovih. In kadar kateri od naju odmre, morda za kak hip ali za zmerom, takrat en krog použije krog drugega, ki v njem začne dihati zanj kot majcena bela pljuča. Sodobnost 2022 1645 Lučka Zorko Zunaj tega sveta Čakanje belega metulja Čakanje belega metulja frrrr frrrr Igra z njegovimi tipalkami medtem frrr frrr Igra z mislijo na njegovo deviško belino gradim grad v njegovih belih nebesih in nikoli ne neham verjeti da v vetru ta bela krila frrr frrr ritmično gibajo zrak gi bajo bajo Ti potepinček kje si pa bil In ga vidim na nežnem dihanju svojega mladiča ga vidim da se je usedel na jambor tvoje ladje Imagine there‘s no heaven Bela krila frrr frrr so ustvarila vso glasbo tega sveta in ti mi rečeš beli metulji nosijo smrt in ti rečem samo there‘s no heaven In ti rečem samo frrr frrr 1646 Sodobnost 2022 Zunaj tega sveta Lučka Zorko Kiti Papež Frančišek Prvi mi je povedal, da so ljudje pravzaprav kiti. Dejstvo, da nimajo pojma, da so kiti, jim prikriva morje v njih in zato je papež Frančišek Prvi stopil do gležnjev v morje morskih volkov, ki so požrli vse zlato tega sveta, da jim iztrga z rokami zlate želodce. Kiti, ki so ljudje, so požrli Frančiška Prvega, ko je zagrabil tretjega od morskih volkov, in morje v njih je spregovorilo svoje pošasti: brezdanjost jih je naredila žalostne, in kadar so kiti žalostni, nasedajo na obale in zato so obale, polne zlata, naenkrat tudi polne nasedlih kitov, in ker so kiti ljudje, ni nikogar, ki bi jih rešil, in ker je Frančišek Prvi v njihovih želodcih, je zlato, ki je v morskih volkovih, pravzaprav zapravljeno zlato. Ljudje, ki vedo, da so kiti, po volčje tulijo in morje pogoltne njihove molitve, nobeno zlato ni odkupilo pošasti v njih in zato bodo kiti, ki so pravzaprav ljudje, nasedli čakali na čas, ko bo planet popokal po robovih Sodobnost 2022 1647 Lučka Zorko Zunaj tega sveta in razlil morje čezse in bodo kiti lahko osvobojeni volkov izvolili novega papeža – toda takrat ne bo več ne zlata in ne pošasti: brezdanje morje bo potopilo zadnje ostanke besed in kiti bodo za hip strahoma pomislili, kako neprijetno bi bilo, če bi kdaj bilo treba živeti kako drugače, kot živijo kiti, v prostranem morju, pod rdečim nebom, plavajoči v brezdanjost zlatega meča proti soncu, ki tone. 1648 Sodobnost 2022 Sodobna slovenska proza Zdenko Kodrič Foto: Igor Napast Svet je nastal na ladji Maribor V Celju, pri mojem očetu Albertu Zavadlavu, smo se dobili ob desetih dopoldne. Belšak, Mithans, oče in jaz. Preden sem vstopila v hišo, sem pozdravila otroke, ki so po ulici in pred domom upokojencev pobirali smeti, več kot deset jih je dirkalo sem in tja, nosili so rokavice, za sabo pa vlekli na pol prazne plastične vreče. Izvrsten prizor za režiserja Maka Sajka, sem pomislila, lahko bi bil vodilni motiv za drugi del njegovega dokumentarnega filma Strupi. Iz Ljubljane sem se pripeljala z vlakom, s postaje pa pešačila do Savinje in naše hiše. Že z vlaka sem videla mnogo prostovoljcev, ki so pobirali nesnago ob Savi, nič drugače ni bilo v Celju; mesto so preplavili ljudje z zelenimi, rumenimi in črnimi vrečami, med njimi tudi otroci, ki so stikali za odpadki. Vsake najdene plastenke so se razveselili. Občasni konformizem, ki sem si ga tu in tam očitala, me je prestrašil, pomislila sem, da sem v življenju prevečkrat sledila drugim in se zato napačno odločala. Ideje so sicer kapljale, a idealnih ni bilo nikoli, tu in tam se je pojavil kak original, ki pa se je težko dokopal do vrhunske slave, mela sem si roke, ker v bitki super idej niso zmeraj zmagovali geniji niti idioti. Če bi se namesto zgodovine in filma odločila za komunalo in ekologijo, bi zdaj uživala in vzklikala, kot otroci, ki se danes podijo za smetmi? Podila zagotovo, ne vem, če bi uživala. Smeti Sodobnost 2022 1649 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor same po sebi vsiljujejo pasivnost, povzročajo jezo in slabo voljo. Jaz pa sem dobro razpoložena samo pri snemanju, film je zame veselo vedenje, brezhibno delujoče kolesje, film lagodno razkriva človekovo naravo, odkriva najgloblje strasti in stvarna poželenja – film je več kot vse to. Malo sem zamudila. Odprl mi je ata, kar naprej, jaz, Mithans in Belšak smo pripravljeni, boš kavo, čaj? me je prijazno nagovoril pri vratih. Kavo, sem odgovorila in mu po hodniku – mimo petih večjih posod, v katerih so v prepihu migljali listi in lističi gorske palme, fikusa, monstere in filodendrona – sledila v ­dnevno sobo, kjer sta sedela njegova kolega. Mithansu se še niso poznala leta, atu so opešale moči in na desni ličnici je imel večjo krasto, Belšaku so, kot že na prvem snemanju, sijale oči, a tokrat za stekelci očal. Tudi v tem prostoru rožnati presenečenji, pri oknu sta se bohotili orhideja in še ena gorska palma; velikanski rastlini sta mirovali, nekam otožni sta se mi zdeli, otožni zaradi svoje teže in višine, navdihujoči pa sta bili lončeni posodi s sledmi lončarjevih rok. Odložila sem zvezek velikega formata in Belšakov dnevnik, sledili so stiski rok, dobila sem kavo, in ko sem jo kar stoje izpila na dušek, sem rekla, ne zamerite mi, danes bom jaz glavna, jaz bom vodila pogovor. Nasmehnili so se mi in prikimali, ata je nato rekel, prosim, izbiraj besede, kolikor vem, želiš slišati samo resnico, mislim, da smo jo enkrat že povedali. Povej, kaj želiš od nas! je glasno rekel in se popraskal po krasti, z nje si je odtrgal košček in ga spustil v svojo skodelico popite kave. Ata je vstal, zakorakal po dnevni sobi, si prižgal cigareto in rekel, evo, fanta, kar nekaj časa je minilo od zadnjega srečanja, leta in pozaba sta se usuli na nas, zato je prav, da vama predstavim hčerko Simono. Ne vem, če vama je pred snemanjem povedala, da je uspešna filmarka, dokumentaristka, kot sama pravi, sedem dokumentarnih filmov je posnela, dva celovečerca, če se ne motim – popravi me –, snema tudi spote za velike trgovine, naše in tuje; grem stavit, da vama vsega tega ni povedala. Tudi o svojem študiju zgodovine in geografije ni govorila, seveda ne, zakaj bi. Službo je dobila v muzeju, redno državno zaposlitev, vsak mesec plača, napredovala bi, ne, ona je rinila v film, v večno honorarstvo, cela njena družina je taka, partner filmar, otroka pri filmu, v zatonu svoje mladosti pa se je lotila še fotra. Ko vaju je obiskala, ni govorila o tem in o svojih filmih, kje pa, njo zanima le še moje zavoženo življenje in življenje prekle­ te ladje Maribor. Pojma nimam, kak film bo nastal iz naših zgodb, vem 1650 Sodobnost 2022 Svet je nastal na ladji Maribor Zdenko Kodrič le to, da me je strah dokumentarnih filmov. Sta ji povedala resnico? Odkimavaš, Gorazd, kaj si ji naložil? Vse boš videl na filmu, sem posegla in sedla na stol zraven očetovega naslanjača, ata, usedi se, bodi miren, ker bom jaz vodila pogovor, vi, gospodje, ste svojo priložnost imeli, če ste jo izkoristili, bomo videli, sem dejala in pomignila očetu, naj vendarle sede. A ni, oplazil me je s prezirljivim pogledom in vedela sem, da mu nekaj leži na duši. Izvoli, kaj mi boš povedal? sem rekla in na mizo položila telefon, malo bom snemala, malo bom pisala. Ta mašinca, ki si jo pravkar dala na mizo, mi ni všeč, je povzdignil glas oče, spreminja svet, verjemi mi, izolira, zapira v kletke, zaradi te mašince nikoli ne bodo prišli boljši časi, kot sem vedno obljubljal, izgubili bomo prezenco, strah pred anonimnostjo je odveč, mašinca poganja lažen svet, Simona, pridobi si vozniško dovoljenje za odhod iz mašince ... Umolknil je, previdno sedel in se zleknil, kje sem ostal? se je vprašal. Aja, še preden si začela snemati, je nadaljeval oče, sem te hotel vprašati, zakaj si se odločila za filmanje moje in njunih zgodb, a te nisem, ker sem se spomnil, da si mi razloge za snemanje natančno opisala v pismu, v katerem si priložila tudi vprašanja, ki naj bi zadevala vsebino tvojega filma. Priznam, je prikimal ata, vprašanja so bila korektna in konkretna, nobene površnosti v njih, spomnila so me tudi na nesrečo, ki me je prizadela, ki mi je spremenila življenje, tvojo mamo imam v mislih ... In spomnim se, da si v pismu napisala, ata, ne pozabi, intervjuvanec mora govoriti o sebi, ne o drugih. Razočaral sem te. Ker veliko vem o drugih, sem veliko govoril o njih. Če sem čisto odkrit, se tvoje napovedi o snemanju filma nisem razveselil. Najedalo me je prepričanje, da boš iz preteklosti v sedanjost prinesla novo razočaranje, novo bolečino, novo laž. Žal mi je, da sem ameriško skušnjo pripovedoval mami in tebi. Zakon vedno hodi za zlatom, nikoli pred njim. Tudi plitvina je vedno pred globino in z mojo preteklostjo je tako kot z globino morja, vanjo se potopim težko in z velikim strahom, preprosto rečeno, ne maram preteklosti, ne potrebujem je, čez glavo imam sedanjega časa. Kdor se ozira nazaj, lepega dne izgine v kaki luknji, iz katere se ne reši. Pogledala sem očeta, smehljal se je, pomislila sem, vse bi dal, da filma ne bi posnela do konca, ampak film bo zagledal luč sveta – že zato, ker po svetu pluje preveč ladij Maribor. Ostali smo brez besed. Zagledali smo se v fotografije, ki so bile na mizi – naročila sem jim, naj jih prinesejo, čim starejše, tudi tiste iz otroštva, uporabila jih bom v filmu – na fotkah je dominiral Mithans. V otroštvu prikupen mulček, v mladosti lepotec s polnimi ustnicami, z ljubko brado, z globokim pogledom, atletsko postavo ... Belšakove slike so bile posnete Sodobnost 2022 1651 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor na vrtu: droben otročiček je stal pred stebli paradižnika, nato odrasel v elegantni v miličniški uniformi, pa z milim obrazom ob nevesti Katarini ... Oče je na svoji fotografiji ležal v visoki travi kot prijazen vnuk ob starem očetu, oba nasmejana, naslednja fotografija: oče v Pulju, stoji na pomolu, njegov šuškavec dviga veter, na tej sliki je visok, svetel, možat, nasmejan, lep ... Tisti trenutek smo bili slutnje brez dometa, mogoče celo grešni kozli, nekakšni zombiji novega sveta. V mučnem molku sem pomislila na rezon svojega dokumentarca, bom sploh ujela pravo intonacijo, se bodo liki razvili v pravo smer, jih bo gledalec razumel, bom z izzivanjem preslepila načrtovano scenaristično kodo ali bom nasedla lumparijam treh akterjev, med katerimi je tudi moj oče? James Dean je svojo vlogo v filmu Upornik brez razloga izjemno dobro naštudiral; pridružil se je tolpi mladeničev, ki so v srednji šoli spoznavali filmsko in gledališko igro, po pouku pa obisko­ vali lokale, izzivali, se pretepali – skratka, vsak dan so rinili v težave. Ko so mladeniči videli Deanov film, jim je bilo jasno, zakaj se je družil z njimi. Pomislila sem na Belšaka, na njegovo življenjsko pot in prepričanje, po­ mislila sem na njegovo spreminjanje: od pilota in odličnega miličnika, telesnega stražarja nekdanjih jugoslovanskih politikov do verskega blazneža in ­paznika udbovske prisluškovalne trdnjavice sredi Ptujskega polja. Po­ mislila sem tudi na Mithansa, na njegovo surovost, na njegovo hrepenenje po bogastvu, ki se je sprevrglo v barabinstvo in podlost. In moj oče? Njegove vrline – vljudnost, prijaznost, poštenost, izobraženost, kritičnost – so se z leti sfižile. Zlato in politika sta mu zameglila pogled, in ko je videl, da je na napačni strani sveta, je bilo prepozno; nikoli ni prepozno, si je rekel in začel asfaltirati svoj makadam. Naposled sem se le opogumila, začela bom pri koncu vaših zgodb, sem rekla. Smo v Bostonu. Ladjo Maribor v zakotju pristanišča Long Wharf pričakajo Američani, jo privežejo, kapitan Marcelino se spusti z mosta in prvi stopi na kopno, na ameriška tla. Ko se pozdravi s človekom, predstavil se je kot Paul Read, se na ladjo, kot bi trenil, povzpne nekaj tipov. Oboroženi so. Posadka se zateče pod poveljniški most, nihče ne ve, kaj se dogaja. Povejte, kaj se je potem zgodilo! Kdo bo prvi? sem vprašala. Jaz, se je oglasil oče. Kapitan je po rokovanju z Readom, ki je bil Kennedyjev dober prijatelj, iz notranjega žepa suknjiča izvlekel zlato palico v obliki torpedovke. Osupnili smo, še bolj, ko je Američanu izročil rdečo škatlico, jo odprl in smo spet zagledali palico v obliki torpedovke, vendar je bilo to darilo manjše. Marcelino je v znosni angleščini rekel, to je za vašega prijatelja Johna Fitzgeralda. Read se je nasmehnil in zahvalil. Če se prav spomnim, se je začelo mračiti. 1652 Sodobnost 2022 Svet je nastal na ladji Maribor Zdenko Kodrič Ja, neznanci so skočili na ladjo, Read se je umaknil v zavetje pristaniške hiške in od tam opazoval dogajanje. K njemu so pritekli še neki tipi, očitno njegovi ljudje, in opazovali krov ladje. Marcelino se je pridružil Readu ... Imel sem srečo, je očeta prekinil Mithans, gladko sem se izmuznil neznancem, ki so kot obsedeni skakali po ladji in celo poškodovali stopnice. Zakadil sem se v skladišče, se potuhnil med hlode, nekaj trenutkov poča­kal, nato po hodniku stekel v kabino in se skril v omaro. Albert, nimaš pojma, kako sem pogrešal tvojo pištolo. V žepu mojega plašča je bila, je mirno rekel ata, držal sem jo in nisem se mogel odločiti, kaj bi naredil. Streljal, stekel za tabo, se skril, skočil s krova ali še naprej ždel pod mostom? G ­ orazd je nadaljeval, še prej pa z močno tresočo desnico odložil črn klobuk, zaslišal sem dvigala, pokrov na krovu se je odprl in iz skladišča so dvignili hlode in deske, nato še zaboje z zlatom. Vsega tega nisem videl, po ropotu na krovu in podpalubju sem sklepal, da Američani raztovarjajo našo robo. Tako je tudi bilo, je pritrdil ata, ko je bila roba na pomolu, so pripeljali tovornjaki in jo s pristaniškim dvigalom natovorili, tri, štiri ure je trajalo. Ja, je prikimal Mithans, ko je ropot utihnil, sem se iz kabine splazil na krov. Z Belšakom sta stala pri ograji, Marcelino se je pogovarjal z Američani, z njimi je bil tudi radijec in prvi oficir Guberina. Z leve strani pomola, je posegel Belšak, je prišla skupina moških, ki sem jih pred kako uro opazil na čolnu, nekdo je še zmeraj mrmral melodijo, potem ... Dobro, sem prekinila Belšaka, v Boston se bomo še vrnili, brez skrbi, upočasnili bomo tamkajšnja doživetja, gremo nazaj na ladjo. Kolikokrat so vas obiskali Egipčani? Kaj so počeli? So bili v podpalubju? So odkrili zlato? So govorili z vami? Bom jaz povedal, je dvignil roko Mithans, Egipčani so našo ladjo obiska­li trikrat, prvič so nam prinesli hrano, drugič dotočili nafto, tretjič ... Pluli smo v ameriških vodah, priplula je njihova ladja, nas oskrbela z vodo in hrano; na moje začudenje so bili na krovu oboroženi vojaki, niti enega civilista ni bilo zraven, ti, Zavadlav, si hotel govoriti z Egipčani, a so te zavrnili, želeli so kapitana Marcelina, in ko se je ta spustil z mostu, so ga povabili na ladjo in izginili s krova. Na egipčanski ladji sem opazil nekaj neobičajnih zastavic, nisem vedel, kaj pomenijo, prvič, na njih so bili znaki, nerazumljive črke, in drugič, tri zastavice so bili poslikane z orožjem. Dve zastavi pa sta zelo izstopali, ena je bila egiptovska zastava, druga zastava Združenih držav Amerike, barve so sijale v močnem soncu, tudi krov ladje je sijal od čistoče. Čez kako uro se je Marcelino vrnil na krov Maribora, ti, Zavadlav, si ga ustavil in vprašal, kje je hodil tako dolgo. Zaupen pogovor, kolega, je odvrnil kapitan in se povzpel na poveljniški most. Kaj se je Sodobnost 2022 1653 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor ­ ogovarjal? Nekoč boste vse izvedeli, radijski operater si je vse zapisal, se p je nasmehnil Mithans. Tudi jaz sem se nasmehnila in jih vprašala, ali ni zadnji pogovor z Egipčani najbolj skrivnosten? Nekaj pomembnega so se odločili Marcelino in Egipčani. Kaj? Ne glej mene, ljubica, je rekel ata, jaz ne vem. Vse, kar sem vedel, sem ti povedal. Če me občutek ne vara, je nadaljeval ata, je bila cela odprava v kapitanovih rokah, ne v mojih, jaz sem bil oproda, nekakšen nadomestni člen v primeru, če bi se v Ameriki kaj nepričakovanega zgodilo, jaz nisem imel ne radijske zveze z Jugoslavijo ne posebnega položaja znotraj ladijske posadke. To ni res! je posegel Mithans, na ladji si bil glavni, namesto s knjigo si po krovu hodil s pištolo za pasom, celi posadki si nagnal strah v kosti. Saj ni res, se je uprl ata, pištolo sem puščal v kabini in moja vloga je bila minimalna. Dobro veš, da smo bili na ladji samo zaradi nadzora nad zlatom. Moja pištola je stražila zlato, ne jaz. Zakaj je Marcelino po vsakem obisku Egipčanov govoril s tabo? je vztrajal Mithans. Ja, to tudi mene zanima, se mu je pridružil Belšak. Oče je vstal, se popraskal po zdravem licu, me pogledal in rekel, evo, Marcelino mi je na štiri oči govoril o teh Arabcih, zaupal mi je, da se Maribor najbrž ne bo več vrnil v Jugoslavijo, neuvrščeni so se odločili, da je treba darilo za Kennedyja predati v totalni tajnosti, za sabo pa moramo zbrisati vse sledi. Moja država je izpadla kot prevarantska trgovka, ne, ne, kot revica, ki se je pustila zapeljati mamljivim ponudbam. Arabci so nas uporabili kot blažilce tresljajev na Zemlji, Egipt ni nič drugega kot rušitelj naše avtonomije. Tito je nasedel političnim igram. Marcelino je rekel, ko priplujemo v Boston, nas ne bo več, ne bo niti posadke niti ladje, evo, to je skrivnost, o kateri nisem nikoli govoril. V Bostonu ste prav to doživeli, sem posegla, zasegli so vam ladjo, štirim dovolili, da ostanejo, posadko pa poslali na letalo in domov. Je tako? Belšak je prikimal, točno tako, karte za nas so kupili v New Yorku, leteli smo do Frankfurta, nato v Zagreb, z osebnimi avti v Pulj, od tam sem jaz v Ljubljano in na Ptuj potoval z vlakom. Dolga pot. Mithans se je nasmehnil, moja je bila daljša. Tvoja tudi, sem rekla in pogledala očeta. V Bostonu ste bili priča nesramni dvojni igri, na eni strani Američani, na drugi Egipčani. Je tako? Prikimali so in nadaljevala sem, tisti Read, Kennedyjev prijatelj in politični zaveznik, se je odpeljal z zlatom, Egipčani so s pomola na krov Maribora naložili hrastovino, prišli so Grki, ki so ladjo kupili s tovorom vred, z ostanki tovora, če sem natančna. Je bilo tako? sem vprašala. Ja, tako je bilo, je odgovoril ata, Read nam je obljubil prevoz do hotela v središču Bostona, na ladjo smo v trenutku pozabili. Ti nisi, je rekel Mithans. Ti 1654 Sodobnost 2022 Svet je nastal na ladji Maribor Zdenko Kodrič tudi ne, mu je vrnil ata in nadaljeval, midva sva ostala na pomolu. Vedela sva, da je ladja najino bogastvo, ti, je pogledal Gorazda, ti si imel zlato v kabini, jaz v šahtu, Grkom sva se ponudila kot poznavalca nesrečnega Maribora, novemu lastniku bi lahko marsikaj svetovala, poznala sva ladjo in edino midva bi za vedno zbrisala sledi o njej. Belšak je vstal, se pretegnil in rekel, da so bili tipi, ki so prišli s čolnom, Grki. Ja, je rekel Mithans, iz kapitanovega dnevnika, ki ga nisem v celoti prebral, sem izvedel, da so Egipčani našli kupca, grškega ladjarja Coulouvatosa, ki je že kupoval jugo­ slovanske ladje in jih prodajal južnoameriškim trgovcem: Kolumbijcem za prevoz njihovih tiskarskih strojev v Anglijo, Paragvajcem za prodajo violin v Evropo, Ekvadorcem za prevoz banan v Ameriko in Brazilcem za prevoz turistov na Japonsko; očitno so bile naše ladje odlične. Tega Grka so Egipčani s prodajo Maribora seznanili že takrat, ko smo v Kairu naš DC-9 polnili z zlatom. Vsekakor velika, če ne pretkana politična akcija peterice neuvrščenih. Grki so še isto noč Maribor preimenovali, ime so prebarvali, na njegovo mesto pa napisali Miltemi I. Naslednje jutro je ladja s hrastovimi hlodi in deskami odplula proti Ekvadorju. Novi kapitan Jon Erkasitis naju je premestil, naselila sva se v sobo radijskega operaterja ... Jaz sem hotel v tvojo, se je zasmejal oče, nimam pojma, zakaj so naju prebukirali. Mogoče po nareku neuvrščenih. Kar strese me, ko izgovorim to besedo, je rekel ata in se zleknil v svoj naslanjač. Dolgi, še ne čisto sivi lasje so mu prekrili čelo, odrinil jih je z levico; videti je bil kot Peter O‘Toole v filmu Kaskader. Oče je pospešil mojo zvezo s filmom. Neuvrščeni, si rekel, sem ga nagovorila. Ni počakal na moje vprašanje, neuvrščeni so pizdarija, kot bi rekel Gorazd, to gibanje je bilo obsojeno na poraz že ob ustanovitvi. Nočem omalovaževati gibanja, ampak ko se je na čelo te politike postavilo zlato za Kennedyja, je še osel vedel, da ga bo zlato uničilo. Kariera take politike se hitro ustavi, kot se ustavi filmska kariera kvazi filmskih zvezd. Kjer ni inovativnosti in kreativnosti, ni napredka, glavni naboj so bedarije. Če je Tito s svojo družbo zlato postavil na prvo mesto, so se ustvarile drugačnost, raznolikost, etičnost in korektna političnost, vse to je dobilo nove razsež­nosti, nastala je shema presihajočega jezera. Zdaj se tolčem po glavi, da sem bil zraven tega neuvrščenega sranja, enako se tolčem po glavi, ker sem nasedel Jelencu in na Prešernovi v Ljubljani z dežniki mlatil študente ... No, nisem jih jaz, moji pa so jih ... Taki momenti se zakodirajo v možgane in nočejo in nočejo iz glave, tiščijo me k tlom. Ko si prišla z idejo o dokumentarnem filmu o naši ameriški avanturi, me je totalno spodneslo, glej, kako se tresem, je ata dvignil roko nad svojo glavo, brezveze sedimo tu in na dan vlečemo ušive čase, ušiv spomin, ušiv čas. Vztrajala bom, Sodobnost 2022 1655 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor sem rekla, če smo začeli, bomo končali. Kaj pravita vidva? sem pogledala Mithansa in potem še Belšaka. Nadaljujmo, je mirno odgovoril Belšak. Lahko jaz nekaj povem? je vprašal Mithans. Prašičje izpadem, če tako razmišljam kot ti, je uperil pogled v očeta, nabasan si z zlatimi palicami, kaj bi še rad, naj ti prinesem še svoje? Ja, o tem skoraj nič nista rekla, nadaljujta, prosim, sem moledovala. Mithans je odmahnil z roko, sunila sva nekaj ingotov, jaz nimam niti enega več, vse sem prodal, prepoceni, kupil sem si avto, starega dirkalnega beemveja, nekaj denarja poslal ženi in sinu – in to je to. Več ne bom govoril, se je namrdnil Gorazd. Kam sta skrila zlato, kako sta ga spravila domov in kako ste ga vi, ­Mithans, spravili iz svoje ladijske kabine? To me zanima, sem rekla. Preden sva se vkrcala na Miltemi I, sva se srečala s kapitanom in radijskim operaterjem Guberino, je po premisleku odgovoril Mithans. Pozno zvečer sta naju poiskala. Z Albertom, z vašim očetom, sva kadila na pomolu, pravzaprav na Atlantski aveniji, že od daleč sva ju slišala, Hrvata ne moreš preslišati. Ko sta prišla, je Marcelino rekel, odločili smo se po svoji vesti, večina gre domov, vidva v novo avanturo, midva bova ostala v Bostonu, dokler se ne poleže prah zaradi naše ladje. Čez teden ali dva se bova tudi midva odpravila domov, jaz v Pulj, prvi oficir v Rovinj. Z vama moram biti odkrit in pošten, je še rekel Marcelino, vsak od nas ima nekaj na grbi, Guberina in jaz sva od Egipčanov dobila nekaj keša, si sposodila kilo ali dve zlata, vidva ... Me ne briga, kaj imata vidva na grbi, vprašam vaju samo, če se lahko zaneseva na vaju, sledi za našo ladjo brišemo vsi, izbris bo trajen, tako je bilo tudi navodilo maršalata in puljskega političnega vrha, Jugoslavija se v svetu ne sme kompromitirati zaradi tone zlata in nekaj hrastovih desk, jaz svojo pot v Boston razumem kot del visoke politike in visoke diplomacije. Nalogo smo opravili več kot stoprocentno in neumni bi bili, če ne bi izkoristili položaja, v katerem smo se znašli, se je razgovoril Marcelino. Mithans je z nekoliko manj žara nadaljeval, vaš oče je kapitana vprašal, kaj pomeni izkoristiti položaj. Marcelino je bil kratek, zlato, dragi moj Zavadlav, zlato. Kdor si ga ni sposodil, je cepec. Držal sem se rekla, ki so ga nekoč propagirali, vsakemu po njegovih potrebah. Če bi se tega držali, bi morali bogatemu Ircu pripeljati sto ton zlata, ne eno samo; nam, malim ljudem po tej logiki pripada vsaj kila. Marcelino se je obrnil in odšel, ne da bi se poslovil od naju. Kmalu je oba vzela noč. Na tisti blesavi aveniji sva zgledala kot dva polita cucka. Zakaj? sem bila radovedna, saj sta dobila svojo porcijo. Nisva, je rekel ata, več smo si zaslužili, kot smo dobili. 1656 Sodobnost 2022 Svet je nastal na ladji Maribor Zdenko Kodrič Belšak je očeta grdo pogledal, Zavadlav, pazi na svoje besede, jaz nisem dobil nič! Sem jaz kriv? je dvignil glas moj ata. Belšak je skomignil, mogoče. Ne prenesem namigovanja in sprenevedanja, sploh ne tvojega, se je razjezil in nadaljeval, hvaležnost pa taka, če bi mogel, bi te odrl kot prasca, je pobesnel. Posegla sem, ata, nehaj, opraviči se za te besede. Naj se opravičim? ni odnehal. Moraš se, sem vztrajala. Sploh ne veš, o čem govorim, je rekel ata in pogledal Mithansa, ti veš, o čem govorim? Vem, Zavadlav, je odgovoril Mithans, ampak preden jaz povem svojo resnico o bostonski aveniji, moram reči, da se grdo obnašaš do Belšaka, pri tej stvari je nedolžen. Pri kateri stvari? sem vprašala. Kaj te briga, je spet vzrojil oče in brcnil v stol, na katerem sem sedela. Pri tej stvari, je nadaljeval Mithans. Bom povedal, čeprav sem rekel, da se ne grem več teh igric ... Nekega večera smo se stepli, provociral sem Guberino. Ker je stisnil rep med noge in jo ucvrl na poveljniški most, sem nabasal na kuharja, ki je bil še bolj zvest kapitanov kužek kot Guberina. Kuhar me je brcnil v rit, obrnil sem se in ga s pestjo zadel v čelo, padel je kot snop, pristopili so drugi, podrli so me na tla, dobil sem nekaj batin po obrazu in prsih. Posredoval je Zavadlav, vaš oče, dvakrat je ustrelil v zrak, posadka se je razbežala, jaz pa, nor, kot sem, sem vstal in se spustil v skladišče, odprl šaht in si v naročje nabasal zlato. Maščevanje! Maščevanje! sem vpil v šahtu in metal ingote sem in tja. Ustavil si me ti, Albert, s pištolo, uperjeno vame, se spomniš tega? Se, je naglo reagiral ata, ne bi te počil, brez skrbi, ustaviti sem hotel tvojo jezo. In sem jo. Skupaj sva šla gor na krov, pokadila cigareto in s­ ranja je bilo konec. Kaj pa zlato, sta ga pustila spodaj? je vprašal Belšak. Ja, zložila sva ga v zaboj in se zaobljubila, da se ga ne dotakneva več. Pa sta se ga? sem vprašala. Ata se je zazrl v tla, dvignil glavo, pogledal Gorazda, seveda sva se ga, kar naprej sva se ga dotikala, zlagala sva tiste preklete ingote sem in tja, kot obsedenca sva se obnašala. Še nekaj me zanima, sem rekla, zakaj je o Hasifu govoril samo Ljubo, vidva sta v pogovoru z mano o njem molčala. Zakaj? Dolg premor smo si vzeli, vzela sta si ga ata in Mithans. Vidno sta zardela, preložila noge, ata je celo vstal, potem sedel, zakašljal in me pogledal, odgovor je preprost, s Hasifom se nisem ujel, živce mi je paral, s tistim svojim fotoaparatom, kar naprej je pritiskal na sprožilec in se hinavsko smehljal. Ja, točno tako, je pritrdil Gorazd, nisem ga mogel gledati, kaj šele da bi se pogovarjal z njim, spomnim se, da sem naletel nanj, pritekel je po stopnicah na palubo, se spotaknil na zadnji in telebnil pred mene. Rekel sem mu, vstani, Abesinec, kaj boš klečal pred mano, nisem kralj. Ko je krepnil ... Nisem vedel, da je. Sodobnost 2022 1657 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor Kaj pa vi mislite? sem vprašala Belšaka. Tip ni bil neroden, meni se ni zdel, je mirno odgovoril, pogosto je fotografiral, fotoaparat in filme je zapustil kapitanu in prav Marcelino mi je na ptujsko postajo milice poslal fotografije, na katerih sem sam ali v družbi kakega člana posadke, Hasif je poslikal celo ladjo, posadko, kapitana, mene na poveljniškem mostu, spomnim se, da sem njega fotografiral na premcu, na krmi, na stopnicah ... In še nekaj, se je spomnil Belšak, fotografiral vaju je pred zakamufliranim šahtom, pobirala sta zlate palice, Hasif mi je povedal, da je slikal na skrivaj, ker je sumil, mogoče celo vedel, da ladja prevaža dragocen tovor. In Hasif je pil kot smuk! Mogoče ga zato nista marala, sem rekla in pogledala očeta, ki je mrščil čelo in si grizel spodnjo ustnico. Nič nisem imel s tem Arabcem, je odgovoril, nisem vedel, da je lazil za nama vse do šahta. Ne laži, Albert, je jezno rekel Mithans, oba sva vedela, da vohlja okrog šahta, celo videla sva ga, dotikal se je vrat, na srečo ni našel ročice, povej po resnici! je vztrajal. Ne spomnim se vsega, je tiho odgovoril oče, pa to tudi ni najpomembnejša stvar na svetu, mislim, ta Hasif. Kako da ne, sem posegla, utopili so ga, njegovi so ga ubili, to je zločin, ata, zločin na vaši ladji, ata, sem dvignila glas. Oče je zamižal, globoko sklonil glavo in zacepetal z nogami, jaz ga nisem ubil, jaz že ne, Egipčani so ga, razkrinkali so njegovo pravo identiteto, tip je bil ovaduh, Simona, ne razumeš? Odkimala sem. Ne? se je začudil oče, tega ne boš nikoli razumela, nikoli nisi bila v takem položaju kot jaz in Gorazd in Ljubo. V dreku smo bili, razumeš, je govoril predse in dvignil glavo, tudi meni je bilo težko, ko se je pred našimi očmi utapljal, še zdaj mi je. Marcelino mi je povedal, da je prišel, ne, vdrl je v njegovo kabino in začel nakladati o Titu in Jugoslaviji, tvoja država ni Egipt, mu je solil pamet, zato bo tvoja Jugoslavija propadla, misija z zlatom je kurbarija, z zlatom se bodo okoristili posamezniki, tudi kapitan njegove ladje ima lepljive prste. Ko ga je Marcelino vprašal, od kod take blodnje, je Hasif odgovoril, da od Rusov, od Rusov, dela zanje, zato ve, kaka usoda čaka ladjo Maribor. Marcelino ga je vrgel iz kabine in od takrat nista več govorila, je rekel oče in nadaljeval, ko sem mu še jaz omenil fotografiranje ladje in šahta, je popenil in pred mano Guberini naročil, naj ga poveže z ladjo Nasim Zafer. Po radijski zvezi je zdrdral zgodbo o Hasifu. Simona, sta moja ignoranca in jeza do Hasifa logični ali ne? me je s prezirom v očeh vprašal oče. Nista, sem mu odgovorila, doslej še nihče ni odgovarjal za zločin na Atlantiku. Kak zločin, kaj nakladate, me je z vikanjem presenetil Mithans, tip je sam padel v morje, kaj bi radi, zakaj nas nadlegujete s temi vprašanji? Če bi bil jaz na vašem, na tvojem mestu, bi me zanimalo vse drugo; moje trpljenje 1658 Sodobnost 2022 Svet je nastal na ladji Maribor Zdenko Kodrič na ladji, p ­ otopitev ladje, naše naloge, politika neuvrščenih ... Ne, Simona, tebe zanima Hasif, ubogi Hasif, tip je gagnil po svoji krivdi; prvič, vtikal je nos, kamor ne bi smel, drugič, bil je dvojni agent in hujskač, je rekel in vstal. Potem je uperil pogled vame, če boš še nadaljevala s temi pizdarijami, bom odšel. Na starost ne bom poslušal bedastoč, čas je, da se umirim in da živim po svoje, je rekel in utihnil, umaknil pogled in se opravičil, oprosti, Simona, malo sem znorel, tak sem in tak bom ostal. Naj ti še nekaj povem, jaz sem bil v Ameriko tako nor, ne samo v Ameriko, v oba Kennedyja, v Johna in Jacqueline, sredi plovbe sem se zatekel dol v skladišče in z nožem, ki sem ga sunil v kuhinji, v hrastovo desko izrezljal datum 12. 11. 1953. Veš, kateri datum je to? Odkimala sem. Dan njune poroke. Se zavedaš te pripadnosti, tega strašnega navdušenja nad njima in celo Ameriko? Dvomim. Vidiš, zato so mi taki, kot je Hasif, šli na živce. Jaz pa mislim, da vaju je Hasif motil zato, ker vaju je zalotil s prsti v marmeladi, je posegel Belšak, to je glavni razlog za vajin molk o zločinu. Stari moj, midva sva kradla z ljubeznijo, se je nasmehnil oče. Belšak ga je preslišal in nadaljeval, Hasif je bil posebnež, ni pa bil slab človek, takim ljudem ni usojeno dolgo življenje, četudi si je vse skuhal sam, ga ne bi smeli vreči v morje, zapreti bi ga morali in mu soditi za nesprejemljiva dejanja. Žal je tako, da čudaki in pravičneži nikoli ne živijo v pravem času, se je nasmehnil Belšak. Kaj hočete reči s tem? sem ga vprašala. Nič, me je gladko zavrnil. Mithans je prisluhnil najinemu pogovoru, Ljubo, to zadnje drži, poglej našo vojno za Slovenijo, bil sem zraven, dežuren sem bil ravno takrat, ko je oklepnik povozil človeka ... S kolegom miličnikom sva se peljala po Ljubljanski, Mariborčani so protestirali pred kasarno, nekdo je skočil na vozilo jugoarmade, ni dolgo zdržal, padel je in oklepnik ga je povozil, prva smrt v vojni … Kaj hočem povedati? Nič drugega kot to, kar je rekel Ljubo: uporniki niso dobrodošli v nobenem času, vsak čas pa jih išče in podpira. Utihnila si, je rekel oče, ne bomo nadaljevali? Bomo, bomo, sem se odzvala. Realnost kot imanenca življenja. Samo da ne bom dolgočasna; dolgočasen film – moja karierna smrt, sem pomislila, dolgčas ni priporočljiv, dolgočasja se je dobro zavedal prefrigani Shakespeare, ki je svoje igre uprizarjal na prostem in pred prostaškim občinstvom, pred reveži in izkoriščanimi, pred pijanci in nesramneži, pred zaljubljenci in tatiči, pred obubožanimi mamicami in očeti, pred bolnimi otroki. Kako vsem tem vzbuditi pozornost? Samo on je vedel, kako. Z vznemirljivim, dramatičnim in vizualno privlačnim prologom, s prvim prizorom – z na roko napisanim besedilom na dveh, treh straneh. Bum! Dogodki skozi jezik in besedo, stavek za Sodobnost 2022 1659 Zdenko Kodrič Svet je nastal na ladji Maribor ­ bčutje, čustva in početje. Drugi primer. Film Kitajska četrt. Scenarij že na o prvi strani pove, da bomo gledali film podob, igralce upodobitev. Vizualni opisi glavnih oseb natančno odražajo njihovo osebnost, njihove zmote in napake, vrline in sposobnosti. V uvodu filma govorijo fotografije, ne akterji, vidimo fotografije seksa na klopi v parku, čez te slike stok, a ne iz parka, kjer seksata moški in ženska, ampak stok človeka, ki gleda fotografije. 1660 Sodobnost 2022 Sodobni slovenski esej Branko Šömen Beseda Povem pa vam: Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan. Mt, 12,36 Vinku Möderndorferju, ki se je selil z mojo zbirko Šepetanje mravlje po svetu, in pokojnemu pesniku Vinciju (Milanu Vincetiču), ki se je vselil v moje srce. Kadar koli sem odprl Biblijo, vedno sem naletel na Evangelij po Janezu, kjer piše: “V začetku je bila beseda. /…/ V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi.” Mar res? Mar samo beseda? Ali pa je bila to tudi misel, entelehia, ogledalo, duša, ideja ali še kaj drugega. Beseda kot mlin na vodo, beseda kot sredstvo za sporazumevanje, za intimno izpoved, za gledališki dialog, za čustveni zanos, za ljubezen in sovraštvo. Filozofi so skušali oceniti kvaliteto besede, pustolovci so jo uporabljali za spletkarstvo, politiki za prevlado nad ljudstvom, državami, celo nad svetom. Beseda se je kot droban pesek na poti do cilja zgubila med nožnimi prsti v Kristusovih sandalih, kot dvanajst kamenčkov na Aaronovi ploščici prvega velikega žreca, intimno živela v odblesku jutranje zarje, v prostozidarskih delavnicah postala obdelan kamen, v Plečnikovih zamislih duhovni hram. Sodobnost 2022 1661 Branko Šömen Beseda Moja mladost je bila sestavljena iz lesenih kock, oblepljenih s pisanimi črkami, da sem lahko sestavljal imena, pojme, vizije sveta. Z njihovo pomočjo sem spregovoril, zahteval mamim objem, se drgnil ob očetovo ščegetavo brado, v šoli odgovarjal na vprašanja, začel brati knjige. Nenadoma so me obkrožale, povsod so bile, spotikal sem se obnje, jih požiral z radovednostjo, z žlico, z ušesi. Nekaterih nisem razumel, plaval sem v prekmurščini, ki je stanovala doma, v kuhinji, jecljal sem jih v madžarski osnovni šoli, kdaj pa kdaj sem ujel na ulici kakšno cigansko kletev, popolnoma nerazumljivo, na vrtavki, kupljeni na Prekmurskem sejmu sem vrtel krakaste judovske šumnike ter pri judovskem frizerju Kiralyju prosil za razlago, razumevanje. Z leti so se besede spremenile v trde fraze, ideološka gesla, literarne naslove. Postavile so se druga ob drugo, raztegnile v stavek, v misel, v spozna­nje, stališče. Ponujale so se v kioskih kot časopisi, v žepnih izdajah kot ceneni podlistki, v trdih platnicah kot debeli romani. Spreminjale so se v neosvojene trdnjave znanja, v nedostopne zasebne knjižnice, pred vsako revolucijo ali vojno doživele ognjene grmade, se spremenile v zublje ponižanja, v smetišče duha, v pepel, raznesen v vetru časa. Oče je nosil s sodišča zajetne akte, izpisane s kaligrafsko pisavo; v njih je moral zaključiti različne tožbe, krivice, pravne zakone, postaviti piko na i, kar naprej je skušal razrešiti skrivnost, kdaj, hudiča, je prišlo do razcepa med besedo in dejanjem. Hodil je po skromni kuhinji, kadil kot Turek, se pogovarjal sam s sabo, mama in jaz sva sedela za mizo, ga čakala s toplo večerjo, on pa se je obrnil k nama, vprašal: A vidva vesta, da človeka držiš za besedo, vola za rog, sovražnika za vrat, ženo v objemu? Med večerjo se je razgovoril. Ljudje so kot abeceda. Sestavljeni so po vrsti, kot prebivalci so na popisu, v Knjigi živih v župnijskem uradu, v Knjigi mrtvih na občini. O njih se ve vse, več, kot sami mislijo. Nad vsemi nami sije Božje oko v trikotniku. Vsak od nas nosi v sebi neizgovorjeno Božjo besedo, ki sta jo prva slišala Adam in Eva in jo ignorirala, nista je spoštovala. Bog jima je rekel, da ne smeta trgati rdečih jabolk z drevesa Življenja, a kača ju je nagovorila, ugriznila sta v sadež in ugotovila, da sta gola, od Boga zahtevala obleko, konfekcijo po meri. Zaradi te prelomljene besede nas je Bog kaznoval. O tej nesrečni besedi so nastale poeme in litanije, verbum je postala reč, dictum njen privesek, pojavil se je celo izraz eloquium. Že v antiki so urili govorniške spretnosti: beseda je dobila smisel, prizvok, večplastnost, umetniški izraz. Obrnil se je k meni: Ko boš velik, boš spoznal modrost Aristotela, govorno spretnost Cicerona, filozofsko izražanje Kvintilijana. 1662 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen In zapomni si: Ko boš z leti dobil zaupanje vase, boš hitro, po kratki poti prišel do častnega in srečnega življenja. Vojna je čez noč povila novo besedo, nekrščenega najdenčka, mračno besedo: strah. Ljudje so se začeli bati ne samo neznancev, tujih vojakov, marveč tudi sosedov, znancev. Zaklepali so glavna, vežna vrata, stanovanjska, z dvojnimi ključavnicami, nekateri so prinesli iz drvarnice sekire, jih skrili pod postelje, pričakovali so neugodnosti, razprtije, nasilne aretacije, smrt. V osnovni šoli je visela na zidu samo ena zastava, govoril se je samo madžarski jezik, anyanyelv, pele so se samo madžarske pesmi, molilo se je v tujem jeziku. Trije sošolci so prihajali v šolo z judovsko zvezdo na rokavu, za vsako izgovorjeno slovensko besedo nas je učitelj, v glavnem duhovnik, mlatil po zadnjici s palico za merjenje blaga. Zvečer, po skromni večerji, segretem mleku s koruznimi žganci, je mama zajokala, kajti očeta so odgnali v taborišče, trgovec ji je dajal sol, sladkor in moko na pósodo, a dan nad dvoriščem je bil sončen, nebo brez oblaka, samo kdaj pa kdaj je zahrumelo v zraku, ameriška letala so letela čez pokrajino, v mestu se je oglasil alarm, tekli smo v klet, kjer smo imeli zasilne postelje, hladno temo, leseno kad, polno narezane, mrzle, skvašene repe. Tukaj je imel strah velike oči, ljudje so pripovedovali grozljive zgodbe, ki so se dogajale v Rusiji, širile k nam, prišli bodo ruski vojaki z dolgimi puškami, poklali nas bodo, ženske posilili, otroke prebodli z bajoneti, skuhali in pojedli skupaj z repo. To so bili trenutki, ko sem pogrešal očeta. On bi zagotovo rekel, da si ljudje izmišljujejo, lažejo in strašijo malo deco. Da vojna ima tudi dobre strani, da ruši slab, nesposoben politični sistem in vzpostavlja drugega, boljšega. In v poltemi sem gledal star zemljevid, s prstom sem spremljal usodo zgodovine, iskal mesto, v katerem sem živel, a ga ni bilo, bilo je premajhno, neopazno, pa sem tako mislil, da vojna ne bo prišla do nas, da se nam bo izognila, odhitela dalje, v večja mesta, sovražne države. Vojna je prišla in odšla. Izginili so madžarski vojaki in duhovniki, vrnil se je materni jezik, dozorel sem za nižjo gimnazijo, vpisali so me v mladinsko organizacijo, a čez nekaj dni vrgli iz nje, za popotnico sem dobil zaušnico, ker sem izjavil, da se je vojna sicer končala, strah pa je ostal. Kakšen strah, me je vprašal mladinski funkcionar. Odgovoril sem: Strah pred novim enopartijskim političnim sistemom. Pogledal me je strogo, si me zapomnil, spremljal moje vedenje, nisem končal gimnazije, moral sem v Ljubljano, kjer sem maturiral na poljanski gimnaziji. Vendar sem si zapomnil: To je bilo prvič, da sem prišel navzkriž s samim seboj, da me je beseda izdala, zabolela. Sodobnost 2022 1663 Branko Šömen Beseda Ko sem se vozil s podeželja čez tri reke, Muro, Dravo in Savo, do prestolnice te iste province, v vlaku drugega razreda, ki se je vlekel iz mesta moje mladosti na univerzo šest, kadar je zamujal, pa celo do osem ur, je sedel v kupeju, na trdi klopi, tudi znani književnik, avtor več knjig o dobrih ljudeh, o mladosti v močvirju, o državi, ki je ni bilo več, o državi, v kateri je bil aktivist, ilegalec, pa nato zvezni poslanec in na koncu ribič. Pisatelj Miško Kranjec je, ko smo se napotili na dolgo potovanje, izvlekel iz nahrbtnika steklenico domače žganice, se zagledal vame, rekel: Ti bi se moral zvati Šimon, a ne tako, kot ti je ime. Nisem vedel, ali je bil to očitek ali logični, svetopisemski zaključek, vsekakor pa mi je njegova pripomba dala misliti. Judovski pisec aforizmov Gabriel Laub, ki je med drugo svetovno vojno bežal pred Nemci v Rusijo, a po vojni pred Rusi v Nemčijo, me je skušal v Pragi, na svojem domu, polnem knjig, prepričati, da je moj priimek judovski, da pomeni olje, da sem maziljenec. Ko sem kasneje prelistal Biblijo, sem našel podatke o Šimonovi usodi. V knjigi prijatelja Danila Kiša Enciklopedija mrtvih sem prebral uvodno novelo Šimon Čudotvornik. Toda ta Šimon ni bil moj vzornik, sam sem se bal višine, povzpetništva, imel sem vrtoglavico, rad sem hodil po zemlji, potoval med ljudmi, da bi se od njih naučil živeti in ne poučevati. Kasneje sem našel knjigo o velikih mistikih, v kateri so bile zbrane modrosti o potovanju duše k resnici. V njej sem znova naletel na Šimona, ali tokrat je bil to Simeon ben Gamliel. Zapomnil sem si njegovo misel: Cilj ni proučevanje, marveč delovanje. In dalje: Resnica, ki jo lahko izgovoriš, ni končna resnica. Končna resnica je brez besed. Tišina znotraj tišine. Besede so me spremljale kot čebele čebelarja, stalno brenčale nekje v zraku, navzoče, koristne pri roki, v domišljiji, skrite pod klobukom, všite v študentovske žepe, izpadale so mi iz beležk, se vrtinčile med pogovori, odnašal jih je severni, panonski veter na neprepoznavna področja neodkritega. Beseda je bilo dekle, sam nepriznani pesnik: iskala sva se, se dopolnjevala, si segala v besedo, spreminjala v medeni strd, v izvirni verz, vlekla drug iz drugega nenapisano modrost, spotikal sem se ob Kajuhove stihe: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, / toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! Spodrsnilo mi je na tem zadnjem kičastem verzu. Bil je trenutek, ko sem bil prepričan, da bom umrl mlad, kajti kogar bogovi ljubijo … in globoko sem vdihnil, vsa ta med vojno napisana lirika je bila propaganda, besede so se spremenile v neprepričljive parole, v posmehljive aktivistične ukaze, z leti oprane od ljubljanskega dežja, birokratske sramežljivosti, borčevske jezno­ ritosti. Šele Ivo Minatti mi je v prenatrpanem bistroju v stari L ­ jubljani 1664 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen recitiral pesem, v njej trdil, najprej po tiho, nato vse glasne­je, dokler mu nisem dal za pijačo, dokler mu nisem pritegnil: Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, nadaljeval je: nekomu moraš nasloniti roko na ramo, pa me je prijateljsko objel, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, a sva namesto vode pila vinjake, zagrnili so naju temni oblaki, težke nevihte spodrezale noge, grmenje v ušesih vrglo iz lokala. Zunaj me je zagrabil žalosten zrak, v njegovem ostrem primežu sem spravil iz sebe: Beseda nima domovine. Strinjal se je: Beseda je brezdomec, zapomni si, homeless, povsod doma. Pred nama se je dvignil iz uličnega asfalta pisatelj Peter Božič: Oho, dva pesniška stebra, Boaz i Jakin, razprita se, vstopil bom skozi vaju, se vrnil v življenje, vstopnina je klasična, kozarec, dva, tri, in tako dalje, kajti tudi jaz moram živeti med pesniki, ker v tem mestu ni drugih poštenih ljudi. Ivan ga je hotel udariti, jaz brcniti v rit, na koncu smo se vrnili, kajti besedo je treba zaliti, krstiti, ovekovečiti. Rekel sem: Amen, Ivo se je spomnil besede iz svoje pesmi in dodal: Kamen. Peter je naročil: Trikrat amenkamen. V življenju sem ukradel eno samo knjigo. Najlaže je bilo to storiti v knjigarni Državne založbe Slovenije, nasproti Robbovega vodnjaka. Z ene ulice si vstopil, se približal knjižnim policam, izbral želeno knjigo, jo vtaknil pod suknjič, se sprehodil do drugih vrat, kjer je bil pisarniški oddelek in blagajna, pred katero se je vedno gnetlo več ljudi, se med njimi hladnokrvno izmuznil v drugo ulico. Zbirka je bila drobna, vendar znotraj začrtana kot štiridelna omara, s štirimi različnimi predalniki, podnaslovi, pesniškimi dušami: prvi je bil poln prsti, dolenjskega černozjoma, dišal je po cvičkarskem urinu izpod Gadove Peči; drugi je bil napolnjen s primorskimi kamni, omotanimi v sprešane vinske liste, osmojene od primorske trpkosti, pastirskega ognja, pronicljive svetlobe; iz tretjega je neslišno curljala bolna voda, s hipohondrsko barvo, v njej je odzvanjal cinični ritem posameznih kapelj; iz četrtega je zračilo, zrak je imel štiri letne barve, mavrico veselja, mavrico žalosti, mavrico iskanja, mavrico razočaranja. Besede v njih so bile izpovedno prepričljive, stale so na slovenskem političnem barju, na močvirnatih kolih ljudske poezije, v sivi, turobni čas so prinesle intimno izpoved, lahkotno rimo, zaljubljenost v življenje. Besede so me opogumile, zapletene v nevidno mrežo melanholije so mi vrnile vero vase, v brezdušnosti podprle ranjeno, strohnelo srce. V njih sem prepoznal plot domotožja, s črno dušo obarvane bodikave čremse, mamin pogled, poln nežnega, modrega modriža, izgubljene kolnike v zelenem, kasneje v zlatem, zrelem žitu, na koncu v neposekanem oktobrskem koruzišču, Sodobnost 2022 1665 Branko Šömen Beseda vedno v vzvalovanju, upognjeno v nemirno, trdoživo živo večnost. Bili so to štirje jezdeci slovenske besedne apokalipse. In peti jezdec je bil strah, pesnik Dane Zajc, s svojim svetopisemskim, mučnim, srhljivim izročilom, izpisanem v požganih travah. V Narodni knjižnici, za mizo, s privito svetilko, s knjigo Rimsko pravo profesorja Viktorja Korošca, sem buljil okrog sebe, gledal brhke študentke, zunaj je deževalo. Dež je napolnil žlebovje, orosil okna, se zaganjal v Plečnikove zidne ornamente, štukature, naredil mlakuže na ulici. Dane Zajc, odličen recitator lastnih stihov, je imel prekleto prav: Dež je izlizal kamenje. Poigral sem se z besedami: Dež je izlizal besede. Besede so oblizale kamenje. ­Kaplje besed so razvodenele kamenje. Kamenje je zazidalo besede v knjigo, skripte, mojo lačno samoto. Dež je izlizal fraze. Kakšne? In bil sem znova tam, kjer sem bil. V matrici življenja, v sobi izgubljenih korakov, v vrtincu izkoriščevalske družbe, v delavnici časa, oblikovanja dobrega človeka, da bi bil še boljši. Namesto da bi se vzpenjal po stopnicah znanja, sem stopal v inferno, kjer se je rušil poslednji zid iz pesniške zbirke. Razpoznavni so ostali antični grafiti. Izza sebe sem zaslišal zadušljiv filozofski glas: Izberi tri besede in izgini od tod! Katere tri? Oziral sem se divje okrog sebe, neodločnež po značaju, ujeti tiger v kletki, besede so se luščile z zidov, ko da je potres, z levico sem ujel tri besede: Spoznaj samega sebe. Oddahnil sem si. Glas pa me je znova sunil k drugemu zidu: Izberi še štiri besede, nato izgini. Katere? sem znova vprašal in izluščil z zidu grafit Večina ljudi je zla. Glas za mojim hrbtom se je cinično zasmejal: Sedem besed. Sedem je kabalistična številka, nisem prepričan, da jo boš razumel, razluščil v filozofski rek, življenjsko vodilo, v pravičnost, v smisel življenja. Poslednji zid se je okrušil, tipaje sem se povzpel iz teme v svetlobo. V skriptah ni bilo izkušenj antičnih, kasneje rimskih modrijanov, njihovih pretehtanih besed, zgodovinskih citatov, ki so našli mostove čez strohnela stoletja, služili v dobrem in zlu posameznim ideološkim strukturam, krojili usode narodov in posameznikov, se ugnezdili v knjigah modernih filozofov, od A do Ž, od Aristotela do Žižka. Kako priznati, da je večina ljudi zla. Kako se tem ljudem približati, jim verjeti, se z njimi spoprijateljiti, z njimi jesti, piti in spati, razpravljati o smislu ali nesmislu življenja? Ali se že vnaprej zavarovati pred njimi s človeško oddaljenostjo, literarno nezaupljivostjo, moško previdnostjo ali pa jim skočiti v objem, se z njimi zakrokati, izsesati iz njih prijateljsko iskre­ nost in prikriti lastno otroško naivnost, nepraktičnost druženja, njihov zlobni strup uničiti z lastnim protistrupom? Zakaj večina? Zakaj ne samo nekateri, ki bi predstavljali izjemo, manekene zlobe, salonske pokvarjence, 1666 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen diplomatske lažnivce, politične namiguše, popotnike z lažnimi diplomami, prevarante vseh barv, značajev, moralne pokvečenosti? Mogoče smo vsi zli na planetu zlobe, ki so ga vsi zapustili, celo Jezus, ko so ga ubili Rimljani, pa je po tem, ko je vstal, prosil Boga, da ga je vzel k sebi, da je zapustil Zemljo, se preselil drugam. In kaj je zlo? Kje se je skotila ta beseda, kako je nastala, iz katerega jajca se je rodila, je bila res okultni Bafomet, na pol človek s kopiti, na pol kozorog z rogovi, na pol črnina, na pol belina, z dvema kačama na prsih, strupeno in nestrupeno, s peterokrako zvezdo na čelu?! Platon je prvi trdil, da ima vsak človek dve duši, ena je dobra, druga je zla. Cerkvena dogma je to misel razvila do absur­da: Vse Božje je dobro, vse človeško je zlo. Samo Gottfried Wilhelm von Leibniz ni popustil. Razložil je, da imamo fizično, moralno in metafizično zlo: fizično zlo je posledica nepopolnega sveta v celoti; moralno zlo je v človekovi izbiri svobode ali nesvobode; metafizično zlo je ukoreninjeno v človekovi nepopolnosti. In takoj je pri roki vprašanje: Kakšna je razlika med človekom in pesnikom? Človek živi digitalno, od informacij, pesnik od besed. Hja, preveč poenostavljeno je, da bi bilo lahko resnično. A kaj je resnica? Zletel sem iz knjižnice, vrglo me je v temno ulico, v slovensko kmico, kjer se mi je zaiskrilo v glavi, kresnice spoznanja so šinile na vse strani, ognjemet mi je za trenutek pokazal pot, a ko je ugasnil, sem se živčno zbral, zavpil: Ugasite mrak! Na trgu sem se zastrmel v Napoleonov spomenik, ki je nastal po ideji Jožeta Plečnika, videl na vrhu stebra na hrbtu ležeč mesec kot čoln, namesto jader so bile povezane tri celjske šesterokrake zvezde, s skupnim seštevkom kabalistične številke devet, tako pri srcu umetniku, graditelju brez predpasnika. In potem sem v miru prebral stihe Otona Župančiča, posvečene neznanemu francoskemu vojaku: Ne vem, kje si se rodil, / ne kod te je vihar podil – / pri nas si pal, za nas si pal, / da je naš rod iz mraka vstal. Da, gospod Jože, prav imate: Iz težave je treba napraviti vrlino! Delal sem na Radiu Ljubljana, kajti Jugoslavija ni dovolila pridevnika “slovenski”. Imel sem tri turnuse radijskih poročil, na delovnem mestu prevajalca Tanjugovih novic sem moral biti že od pol petih zjutraj. Na d ­ elo sem pozimi prihajal po snegu, si v pisarni slekel do kolen mokre hlače, pokril kolena z odejo in tajnici narekoval poročila. Ena od njih je bila k­ rušna mati Dušana Jovanovića. Bila so to leta nemirnega iskanja, gibanja po robu resničnosti, hoja z zaprtimi očmi v nekritično samoopazovanje, kjer so se trpke življenjske izkušnje kegljale z romantičnimi predsodki, z neotipljivo popolnostjo, kakršno je predstavljalo ustvarjanje sveta v sedmih dneh, odkrivalo življenje sedmih modrecev, vodilo v mislih do podnožja sedmih Sodobnost 2022 1667 Branko Šömen Beseda svetovnih čudes, me skušalo obvarovati – žal neuspešno – sedmih naglavnih smrtnih grehov. Sedem barvnih odtenkov še sveže revolucije je vodenelo, se z leti topilo kot lanski sneg. Ostala je brozga, grenak okus v ustih. Tržaški kolega Miroslav Košuta, ki ga je prinesla kraška burja in ga nato tudi vrnila v Tržaški zaliv, je zmogel nekaj verzov, ki so kot nezametene stopinje ostali na uredništvu, kjer sva zidala papirnate gradove za enkratno uporabo. Prav tako kot jaz je bil tudi on sprt z računanjem, ali v njegovi izštevanki so dobile številke smisel: Štirje Slovenci in dva Slovenca je pet Slovencev, sedem strank – koliko časa se bomo še šteli, je še edina uganka. Z desne na levo smo Italijani, z leve na desno nas več ni – in življenje nas je vzelo, nekatere konkretno, druge duhovno, tretje kot žrtve virusa, tujek v prsih, dihanje neprijetne besede, privilegirane pandemije. Kot študent svetovne književnosti, potem ko sem presedlal s pravne fakul­ tete, ker se mi je nekega dne zazdelo, da je pravica abstrakten pojem, književnost pa odprta knjiga življenja, sem bil zaradi humorja in satire zaprt po zloveščem 118. členu kazenskega zakonika za protidržavno propagando. Znašel sem se v preiskovalnem priporu. Mesec dni v samici. To je bil ­prostor, ki je imel štiri sive zidove, železna vrata z rešetko in lino, “špelunko”, nasproti pa kvadratasto okno visoko pod stropom, nedoseg­ ljivo. Novi zapor na Povšetovi v Ljubljani je imel železno posteljo, stol in mizo, celo angleški WC, umivalnik z ogledalom. Vse skupaj je bilo podobno skromni študentski garsonjeri. Ob petih zjutraj bujenje, ob devetih zvečer so ugasnili žarnico. Odvzeli so mi denarnico, svinčnik, pas, vezalke, prepovedali so mi obiske, nisem dobil odvetnika. Bil sem sam s sabo. Sam v prostoru, ki je počasi, uro za uro, dan za dnem vstopal vame, me naseljeval s svojo nepredvideno samoto, postajal del moje usode. Zidovi so ponoči šepetali usode zapornikov pred mano, sam sem vgraviral svoje občutje, brez zaporniške izkušnje, ker sem bil prvič v življenju živ zazidan. Takrat se nisem spomnil, da človek živi vse življenje v enem samem prostoru in da je to vesolje. Svet se je spremenil, postavil na glavo, prostor se je preoblikoval v prešo, pritiskal me je ob levi, nato ob desni zid, strop se je počasi spuščal, železna vrata so drzno prihajala proti meni, soba ni bila več ljubezniva, spremenila se je v mučilnico. Počasi sem zgubljal osebnost, se oblikoval v posamezne predmete v sobi, na koncu obležal na postelji nepremično, z zaprtimi očmi gledal okrog sebe, si mislil, sem ali nisem, kaj sem in kaj nisem: to, kaj bom, na to nisem upal niti pomisliti. Nisem več odločal o sebi. Praktične misli so se spreminjale v gnila, nagubana jabolka, neužitna, zamisli o jutrišnjem dnevu neuporabljive – moje življenje v ječi 1668 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen je izgubljalo optimistični smisel. Zgodilo se je, da sem v pretrganih sanjah potoval iz svoje celice v drugo in tretjo, povsod sem naletel na zaklenjene ljudi, ki so čakali na razplet svoje usode, dokler se nisem prebil iz zadnje celice v vesolje. Duša je bila svobodna, bila je povsod in nikjer, neulovljiva, neprepoznavna, s sabo je nosila, širila svetlobo kresnice. In šele kasneje, na predavanju profesorja Emila Štamparja, sem na predavanjih slišal za dubrovniško književnost, za Hektorovićevo trdnjavo (Tvrdalj) v Starem Gradu na Hvaru. Poln latinskih napisov, zapomnil sem si samo enega: Nomen conceptus est. Ali v prevodu: Iz besede izvira svet. Zveni neverjetno, vendar je res: za politični prekršek, zaradi satiričnih besed, sem bil dvakrat zapored zaprt. Prvič sem preživel mesec dni v samici, za rojstni dan so me izpustili brez besed. Po treh dneh so me znova zaprli. Tokrat ni bilo nobenega razgovora, zasliševanja: nisem vedel, zakaj sem se znova znašel za zapahi, v istem zaporu, v isti celici, najbrž z dodatno, obremenilno obsodbo. Čez deset dni je vstopil preiskovalec, mi pomolil pod nos pismo. V njem je pisalo: Diverzantsko akcijo sem opravil. Dobimo se na Jesenicah. Prinesi marke, potni list in pištolo, kot smo se dogovorili – in moj podpis. Pokazal mi je tudi ovojnico: pismo je bila naslovljeno na nekega Zorića v Münchnu. Nikoli nisem slišal zanj. Besede so bile lažne, strupene, nevarne za življenje osumljenca, kakršen sem bil. Zgubil sem živce. Zdaj mi boste natrpali še atentat na Tita! Preiskovalec je poskočil: Spomnil sem se, kako se je tudi Kidrič znašel v klinču in zaupal Vidmarju: “Zavedaj se vendar, da vodita od nas samo dve poti: ena je v ječo, druga pa še nekoliko niže.” V ječi sem že bil, sledila je uresničitev drugega dela politikovega stavka. Lepe, pesniške besede so se spremenile v strup, neužitne gobe, predozirane misli, za sabo so potegnile verigo psovk, visoke topole razočaranja, tolmune gnilega obrekovanja, izmišljenih političnih tez, umazanijo moralnega časa, uničevanje pokončnosti. Konica besed se je obrnila zoper mene, zarila se je v mojo usodo, jo nakazila, spremenila v izmišljeno laž, nisem je mogel zanikati, nisem se mogel sprijazniti z njo, hotela je ugonobiti moj značaj, ponarediti moje pisanje, me spremeniti v begosumnega kaznjenca. Vodili so me kot dresiranega medveda iz Ljubljane z vlakom, da me ljudje, prijatelji, študentje vidijo, vse do Murske Sobote, kjer mi je zaprti cigan ponudil s policijo dogovorjen ilegalni pobeg čez mejo, pa sem se od besa razbolel, dobil sem zlatenico, zato so me prepeljali v mariborski zapor, kjer so me prepustili usodi. Čez nekaj dni so me izpustili, za slovo me je jetniški stražar sunil v rit, da sem zletel na sončno stran ulice in se vrnil domov, k užaloščeni mami, njeni kot jabolčni zavitek prhki, sveži, ljubeznivi besedi. Sodobnost 2022 1669 Branko Šömen Beseda Že od mladosti sem jo začel spremljati, v mislih je potovala z mano, odnesel sem jo iz galerije, pribil na notranjo stran estetskega razmišljanja, ji vrinil v roke popotno palico, je ljubkovalno klical moj krik, čeprav jo je podpisal znameniti neuravnovešeni slikar Edvard Munch. Kar vidim ga, kako je mešal tempere, vlekel podolgovate črte obraza, za katerega ni podatka, ali je ženski ali moški krik: slikovno gradivo je zastrašujoče, brezizhodno, melanholično do jeter, narisano s kretnjo, ki privlači in odbija istočasno, v kateri se jok spreminja v hlipanje, hlipanje v jecljanje, jecljanje v krik, krik v zaledenelo, statično sliko. Takšno je življenje: giblješ se, tečeš čez most življenja, za sabo puščaš nebo v plamenih izkušenj, razočaranj in zlorab, v modrih barvah plavaš, iščeš zaslombo, dialog, razumevanje, ker nisi zadovoljen s premočrtnostjo življenja, ker iščeš v vsaki besedi, dejanju in spoznanju večplastnost. Vse je pri roki, a prav tako oddaljeno, soočenje je jalovo, protest izsiljen in nepotreben, spoznanje o večnosti življenja absurdno, krik je tukaj, ne moreš ga niti izbrisati niti utišati, ne razrezati ne ukrasti, čeprav se je sliki tudi to zgodilo. Človeška bolečina je postala večni spomenik, barve dobivajo patino, vendar se ne odluščijo od telesa, kot se iskrena beseda, vtetovirana v iskrenost ne more izničiti. Včeraj zapisana Župančičeva pesem je aktualna, kot da je bila napisana danes zjutraj. Preverite: Čigava je Indija? Komu Bagdad? Kdo strelja nanj, obeša v Teherani? Kdo nadzoruje moritve po Balkani? Kam z zlatim ključem carigrajskih vrat? Tukaj se je krik spremenil v vprašanja, pesnik je prestregel utrip zgodovine, prepoznal usodo sveta. Eno je krik, sestavljen iz barv, drugo je krik, sestavljen iz krvi. In samo pesniška beseda, nevidni most, lahko poveže prvo z drugim, onstranstvo s tostranstvom, zgodovino in prihodnost. Samo beseda, pesniška, zmore to, mora to. Kaj želiš več od življenja? Spremembo sveta? Drugačnega človeka? Včasih je življenje do bolečine preprosto. Pesem s tem naslovom sem našel na smetišču odvrženih, odvečnih, pošvedranih zapisov, ni datuma, kdaj je nastala, ni podatka, ali jo je kdo videl, še manj, ali jo je kdo na skrivaj prebral, obležala je dnu literarnega dna, nepojasnjeno zapisana, prav tako nepojasnjeno zavržena, ne spominjam se več, s kakšnim namenom ohranjena, a zdaj je tu, pred nosom, v prozorni foliji kot posušeni cvet spominčice. Prebiram jo, pred mano nastaja zimska pokrajina, ilustracija domotožja: Lační se večer. Od nikoder poti, smreke se držijo za roke, v gnezdih si razmešča zima belo premoženje. Ostati. Oditi. Ali preprosto: Ne biti. So ljudje, ki so zvesti besedi, na skrivaj gojijo boleče dvome. So ljudje, ki jih pričakovanje besede razjeda, nenadarjenost ohromi, nepismenost 1670 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen ­ rezumno zmede. In odrekel bi se poeziji, zatajil sebe, zavrgel besedo, če b ne bi verjel v pesnikovo izbrušeno, literarno vprašanje: Komu najpred veselo zdravljico, bratje, č‘mo zapet‘? Človeka lahko rodiš, kamen lahko izdletiš, besedo izrečeš. V delavnici je dela noč in dan v izobilju, zaverovanosti v početje na pretek: tolčem, zaletavam z glavo se v zid: svetá ne morem spremeniti. Krvavim, škodujem samemu sebi, ko iščem resnico. Ne odneham: s kamnom udarjam po prstih, kričim od bolečin, nihče me ne sliši, usmiljenja ne bi prenesel, še imam nekaj sizifovske moči. Morda ne bom do kraja razpadel. Kdo ve, kako tanka je v meni kamnita vlat, trmasta žila utripalnica, nepopustljiv, moder utrip. Spregledal sem, od dela utrujen, od besed zasičen, od stavkov zastrupljen, da se ruši plaz pod mojim priučenim dletom. Zasipal me bo kraljevski drobir. V njem bo spodrsljaj svetlobe razširil krila lepote, vzletel na drugega kamnoseka, ta bo dletil dalje moj krhki, besedni nemir. Bo za mano ostala pokončna beseda, spomenik pravičnosti, zatajena klica iskrenosti, kamen kesanja, križ pozabe? Marec je in znova sneži, stopinje v snegu se množijo kot v žepu drobiž. V meni je usahnil studenec besed: brezciljno hodim po mestu, ogledujem si znižane knjige, nobene govorice več ne prepoznavam, samo bitje srca ločim od črnih dni, ki snežijo, dežujejo ali oblačijo nebu nad mestom črno kapuco, natikajo sivo masko. Potem v kuhinji, v kolobarju zanikrne svetlo­ be, v najetem stanovanju, prebiram slovenske časopise. Slišim udarce sekire, povsod diši po zogleneli smrti, celo besede so se odtujile, odšle vasovat v gnile dvoriščne drvarnice. Postajam notranji oporečnik, sprt z domotožjem, skregan sam s sabo, Slovenija je še vedno moja domovina, Hrvaška je moja usoda, Bosna moja bol, toda življenje je nekje drugje. Kje? Morda v Lvovu, dedovini mojih dedov. Govornika so besede utrudile, položil sem jih na kavč, pokril s toplo idejo, odšel za pisalno mizo, prebedel do jutra, in ko sem odgrnil odejo, sem našel pod njo knjigo. Usedel sem se k njej, jo vzel v roke, presenečeno ugotovil, da je to moja ljubezen. Da, knjiga je postala moja ljubezen. Nisem imel ne brata ne sestre, oče je delal, zaljubljen v sodnijske spise, ki so ga veselili, mu rezali skromen kos rženega kruha. Mama je prišla po dvanajstih letih sezonskega dela iz Chicaga, kjer je likala poštirkane srajce petičnežem, tudi gangsterjem, ter nato doma, v podeželskem mestu z belimi panonskimi oblaki skrbela za tričlansko družino. S petimi leti sem se za kuhinjsko mizo Sodobnost 2022 1671 Branko Šömen Beseda naučil brati in pisati. V mestni knjižnici sem prepoznaval knjige po njihovih oguljenih hrbtih. Hotel sem biti junak iz knjig, a nisem uspel. Postal sem novinar, se pogovarjal z ustvarjalci: pisatelji so mi odprli oči, pesniki so trdili, da je vsa umetnost v tem, če postaviš dve besedi eno poleg druge, besedi, ki se pred tem nista še nikoli srečali. Tako kot ljudje. Filozofov nisem razumel. Veroval sem resnici, boril sem se zanjo, obiskoval judovska pokopališča, z groba Franca Kafke pobral spoliran kamen, ga nosil povsod po svetu, pokazal mi je pot v svet kabale, me prisilil, da sem začel verjeti v človeka, da sem bežal pred lažjo, da sem iskal samega sebe. To je vsa moja zgodba: od besede do zaljubljenosti, od knjige do ljubezni. Da, knjiga je moja ljubezen. V Evfrazijevi baziliki v Poreču nad glavnim oltarjem sedi Jezus med dvanajstimi apostoli in drži v roki odprto knjigo, na kateri piše: Jaz sem resnična svetloba. Je kdo že pomislil, da je človek, ki ne bere, kot jeklo, ki rjavi; steblo, ki trohni; veja, ki vene?! Sanjal sem, da so me vpisali v slovensko knjigo mrtvih. Sanje imajo svoje posledice, življenje svoj značaj. Tisti, ki me je vpisal, ali vpisala, v knjigo mrtvih, ni bil dobronameren oziroma dobronamerna. Morda je imel a­dministrator napačne informacije, morda ga je kdo nagovoril, mogoče je to storil iz maščevanja, koristoljubja, kdo ve kakšnega prestiža in užitka. A napaka je bila tukaj, bila je storjena, pojavila se je med osmrtnicami, kos papirja z mojim imenom s črnim obrobkom so kot obvestilo prilepili na bližnji telegrafski drog. Zaman sem hitel od človeka do človeka, od znanca do neznanca, se pojavil v svojem lokalu. Stal sem tam, na vratih, in nisem verjel: kako malo je potrebno, da si in več nisi. Košček papirja te izniči, glas o tvoji smrti te spremeni v žaro, za katero nihče ne ve, kdo jo bo odnesel iz krematorija, kam bo odložil pepel. Kdo bi si bil mislil, ko si enkrat mrtev, si za vselej mrlič, ne spadaš več v noben živi lokal, nihče te več ne ogovori, ne postreže, se ne spotakne ob tebe, ne sodiš več v nobeno glasno družbo, samo še v slovensko knjigo mrtvih. Amen. Vstopil sem v katedralo, se usedel v klop, v severni ladji, bolela so me kolena, moral sem se spočiti, cerkev je bila pravo pribežališče za mir, razmišlja­ nje, kajti v hramu se v glavnem molči, čeprav se mi je v glavi kot morska bibavica vzpenjala in usihala stara mongolska misel, kako v deževnici ni peska, kako v prostozidarski misli ni laži. Nenadoma se je ob meni pojavil človek, tiho izustil: Umakni se, sediš na mojem mestu! Umaknil sem se. Človek je položil na držalo za komolce kup papirja, v latinščini, z roko popisan. Prinesel sem Diarium. Nisem ga uničil. Zazrl sem se vanj. Imel je 1672 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen podaljšan obraz kot jaz, v polmraku nisem videl barve in soja njegovih oči, vendar sem ga prepoznal. Amice, midva sva brata, brata pred bogom, brata v bratski verigi, ki se vije okrog sveta, povsod, kjer živijo pošteni ljudje. Ti si ateist, ne vera, marveč utrujenost te je privedla sem, sam pa sem škof, tukaj sem doma. Bilo je to prvo srečanje, želel sem, da se predstavi: Kje je ključ od tvojega hrama? Odgovor je bil citat iz starega katekizma: Tri in pol metra od praga pod zelenim travnikom. Za neznance na dnu mojega srca. V skrinji iz kosti. Dvignil sem obrvi. Pričakoval sem drugačen odgovor. Bom razložil, me je opogumil: Ključ v kontekstu krščanstva je sveti Peter. Sveto pismo govori o ukradeni skrinji, do katere je Izraelce privedel levji rik. Ko so se mu približali, je prvi svečenik Aaron v dragocenem, izvezenem predpasniku pogledal leva, ki je nosil v svojih krempljih zlati ključ, ter mu velel, naj ga izpusti, naj odide. In lev ga je ubogal. Na ključu je pisalo: In ore leonis verbum inventi. V levjih čeljustih je najdena beseda. Pomolčal je, njegovemu molčanju sem se pridružil. Tišina naju je hladila, dokler nisem rekel: Če je ključ moško načelo, potem je ključavnica žensko vesolje, odklenitev je iskanje, strast dozorevanje, vse skupaj pa ena sama, velika skrivnost. Da, na začetku je bila beseda, je rekel, vstal, z roko pokazal na dnevnik in odšel. Življenje je postalo neprebrana zgodovina. Maksimilijan Vrhovac je imel dvojno moralo, dobrikal se je posvetni družbi in prisegel na članstvo v tajnem društvu, za trenutek je bil rimski bog Janus, bog z dvojnim obrazom, v desni roki je držal ključ, v levi je imel palico, in ko je stopil skozi vrata na svetlo in izginil, je bil za trenutek varuh vseh odklenjenih in zaklenjenih besed. Prostor se je spremenil v krsto, v njej je obležal Diarium. In jaz. So dnevi, ko je človek skregan sam s sabo, ko bi se najraje izognil samemu sebi, prečkal cesto, ko bi se zagledal, si pljunil v obraz, če bi mogel. Ali je to sovraštvo, če si besen na samega sebe, ko se živega ne preneseš, ko bi samega sebe zanikal pred bogom, zatajil pred prijatelji, izdal sovražniku, samega sebe prepustil inkvizicijskim rokam, njihovim metodam mučenja?! So dnevi, ko človeška neodgovornost prekipi, ko ljudska neumnost doseže svojo skrajno, zgornjo mejo, ko se besede spremenijo v ukradene žeblje, misel v kladivo, ko življenje udriha po tebi, sam pa ne moreš nič, s prekrižanimi rokami sprejemaš udarce, trpiš kot vol, potegneš se vase, iščeš krivca, samega sebe pomiluješ, samega sebe kriviš za vse, kar si storil, kar nisi, kar še boš. So dnevi, ko z razpetimi krili kratkovidne sove letiš v nevidno jutro, iščeš ustrezno zatočišče, prosiš vbogajme, se sam pred sabo ponižuješ, se dobrikaš svoji senci v ogledalu, v tujih pogledih prosiš za razumevanje, v alkoholu iščeš tolažbo, preganjajo te rdeče sanje, nespečne Sodobnost 2022 1673 Branko Šömen Beseda more, imaš prisluhe, preklinjajo te rumene mravlje v drevesnem lubju, vaške čebele grenijo sladko strd neizgovorjenih besed. V kakšne meandre si se zatekel, v kakšnih muricah plavajo tvoje pretehtane misli, razpadajo pošvedrani čevlji mimohoda, iz sebe si ožel jalovo kesanje, priznanje za napačno smer skozi neponovljivo življenje. Zdaj, ko si na koncu poti, bi rad popravil uničeno, postavil pokonci podrte, preskočene plotove nezvesto­ be, zidal tam, kjer si rušil, skušal biti dober, kjer si zlobo namazal na beli kruh ponujene dobrote, ko si lepoti izpraskal ljubosumne oči, vsemu, predvsem pa sebi obrnil hrbet, odšel brez pozdrava v dneve, ki nimajo imen, ne ­poznajo koledarja, nimajo svojega besednega izročila, vendar te pričakujejo, z nemo zgovornostjo sedijo na domačem pragu in čakajo, da prideš in se za vselej posloviš, da vedo, da te ne bo več nazaj, da odhod ni izmišljen, tvoje kesanje še naprej neodgovorno, sramežljivo, nemoško in dobro me je označil pesniški prostozidar Gustav Krklec, ko mi je dejal, da sem črni zvonček, visibaba, pizdek. (P. S. Ta isti hrvaški boem, ki ga je sprejel jugoslovanski kralj Aleksander in ki se mu je, ko je stopil predenj, predstavil: Vaša ekscelenca, pred vami stoji G. Krklec. Kralj se je začudil. Ali je G. kakšno ime? Pesnik mu je hotel odgovoriti, da to lahko pomeni tudi Bog (God) v angleščini, vendar je rekel: Vaša ekscelenca, vi ste v svoji državi prepovedali ustavo, pa je od mojega imena ostala samo črka G. Drugače pa sem Gustav Krklec. Kralj je besen pokazal na vrata, njegov adjutant Slovenec Pogačnik je sunil pesnika v rit, da je zletel čez prag, in sprejem pri kralju je bil končan. Tako sem tudi sam zletel iz življenja, seveda ob neki drugi priložnosti, v drugačnem času in v drugi državi.) Med iskanjem potrebnih dokumentov, zdravniških potrdil, sem naletel na gimnazijska spričevala, zazrl sem se vanje in nisem verjel. Kar sedem predmetov sem izdelal z zadostnim uspehom, začetek pa je bil tako obetaven: slovenščina – odlično, zgodovina – odlično in tudi vedenje, vse drugo je bilo v drugem, celo v tretjem planu, kot bi rekli ocenjevalci človeških mož­ nosti. S sedmimi predmeti sem se bojeval kot osamljeni vitez, do zadnje kaplje znanja, profesorjeve naklonjenosti, moje trmaste količine nevednosti. Sedmica me je kasneje spremljala v življenju. Srečal sem se s podatki, ki so bili zgodovinsko preverjeni, znanstveno potrjeni, zapisani v številnih enciklopedijah: Babilonski stolp je imel sedem nadstropij, drevo življenja je širilo okrog sebe sedem vej, na katerih je bilo po sedem listov, Rim je bil zgrajen na sedmih gričih, sedmica je bila za Egipčane simbol večnega življenja. Kasneje sem prebral, da je sedem stopnic ­vodilo v ­Salamonov hram, ki so ga gradili sedem let, žrtvene slovesnosti pa so trajale sedem 1674 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen dni. Biblija je dokazala, da je sedmica magijska številka, saj je Bog ustvarjal svet polnih šest dni, sedmi dan pa je počival, sedem trobent je najavilo sod­ ni dan, kajti Bog je naštel pri Adamovih potomcih sedem smrtnih grehov, a sveti Avguštin se je razpisal o sedmem dnevu, o dogovoru med Bogom in človekom. Tudi islam ni mogel mimo sedmice: v Koranu je zapisal sedem neuporabljivih besed arabske abecede, sedem besed za izpoved muslimanske vere, skrivnostno povezavo arabske abecede, ki se pojavljajo na začetku vsake sure v Koranu, kjer se tudi beseda salam (mir) pojavlja sedemkrat. V svetopisemskem besedilu niso omenjeni posamezniki, pa tako sedmero oči najbrž ne nadzoruje posameznikovega pisanja, ene same besede, ki jo nosi človek v sebi kot srce, a ni srce, ki ga vodi, pa ni razum, ki ga razsvetljuje, pa ni svetloba, kajti ta beseda je Veliki Graditelj Vseh Svetov. Tako je namreč razlagal Trismegist, največji državnik, največji svečenik in največji filozof v eni osebi, avtor številnih izgubljenih knjig, znan po filozofski trditvi, dialektičnem prepričanju, da je vse tisto, kar je zgoraj, tudi vse tisto, kar je spodaj, in kar je spodaj, bo zgoraj, vse zgoraj pa spodaj. Cankar je rekel: Slovenska beseda je beseda praznika. In odšel živet na Dunaj. Ko se je vrnil, se je naselil na Rožniku, ko je dobil svoj prvi honorar, se je napil, naročil dve kočiji, v prvo je položil popotno palico in klobuk, v drugo se je usedel sam in kočijažema naročil, naj ga odpeljeta na Vrhniko, na mamin grob, na skodelico bele kave. Gospod profesor dr. Anton Ocvirk nam je študentom na katedri za svetovno književnost Filozofske fakultete naročil, naj o tem napišemo esej, razmišljanje, kar koli, kar bo imelo glavo in rep, kar bo zvenelo drugače, izvirno, s čimer se bomo lahko pohvalili, morda celo objavili, postali literarni zgodovinarji. Odnesel sem misel domov, vendar med štirimi stenami, na nekaj kvadratnih metrih študentske podnajemniške sobice nisem dobil navdiha, prav nobenega. Slovenska pesniška beseda nima domovine, ima pa svoj grob, zato je pesnik poromal k njemu. Morda tam leži zvesta, izvirna, včasih ponižana, včasih pozabljena slovenska beseda, pijana kot vinjen pesnik, kot neuravnovešen povzpetnik, nespreten mlinar iskrenih zrnastih semen, dežurni miličnik za prekrške žaljivih trditev, javni tožilec za literarne zarote. Moja domovina je zgovorna kazen, tiha pokora, ponavljajoče kesanje in šele na koncu iskrena, vsega vajena, z življenjem in z mano sprta praznična beseda ljubezni. Razmišljanje o lepoti besede je jalov posel, vse lepo gre mimo nas, rase kot jelka na moji terasi, zelene nohte širi na vse strani, išče svoj prostor na zemlji, v zraku, v mojem pogledu. Lepota je estetska kategorija in res: Jelka Sodobnost 2022 1675 Branko Šömen Beseda je skladno razpoložena. Uporna je, ne želi ostati v majhni glineni posodi, hotela bi se vrniti v gozd, v prhko prst spustiti korenine, poslušati nočni huk sove, gledati rast divjih jagod, čez dan spremljati potovanje sonca, se prepustiti skovikanju vetra, si v dežju umiti zeleni obraz, čakati, da prerase samo sebe. Vreme je ne zanima, lepa je tudi takrat, kadar je pod snežno odejo. Gledam jo in se ji čudim. V sebi ima prikrito trmoglavost, življenjsko opredelitev, uporniški značaj, ponosni ponos. Včasih pomislim, da je kot žena z vsemi svojimi slabostmi in dobrimi nameni. Lepa je, kadar molči, še lepša, kadar veter spleta v njej neopazno ljubezensko gnezdo. Bela ali srebrna jelka, sapin blanc, je neogrožena vrsta bilke z dobro razvitim korenjem, stabilna v vseh letnih časih, v vseh političnih presenečenjih. Toda večina ljudi ne ve: jelka od aprila do julija diha z zelenkasto barvo, a ta zelena barva je njen besedni zaklad, v alkimiji simbol lepote. So misli, ki se šopirijo v nepregledni pokrajini domišljije, napovedujejo bud­nost filozofske navzočnosti, se klanjajo nenapovedanemu vetru psihične rasti in prav tako psihofizičnim padcem, zaznamujejo migrenske potrese med hojo proti cilju, se grabežljivo predstavljajo kot alfa in omega vsega, kar je bilo, kar je in kar bo. Kaj smo dali temu svetu, da bi si nas zapomnil? Kaj smo storili tako pametnega, da bi se zaustavilo kolo zgodovine? Kakšno izvirno besedo smo izrekli prej, preden smo si jo izmislili, ter filozofskim nergačem z njo zaprli usta, diktatorjem odvzeli atomsko orožje? Nobene. In motijo se tisti, ki nevoščljivo mislijo, da nam je zaradi tega hudo, da smo znoreli od neuspeha, da ne moremo iz te ideološke zagate, da bi najraje posegli po orožju, zanetili še eno vojno, pokazali svoj pravi obraz, z leti, zaradi neuspehov, zažgali smetišče porazov. Mi smo tukaj, ker smo sami po sebi stvarni izdelek, delo nevidnih rok, postavljeni v ris časa, spremenjeni v grmado žrtvovanja. Nič več nas ne more presenetiti, kajti Zemlja nas je izdala, bolezen nam je odvzela ustvarjalno slo, bratoljubje nam je obrnilo hrbet, ljubezen ovdovela, domovina spremenila v desetega brata, ki je moral od hiše materine besede. Menda številke vplivajo na značaj stvari, ki so z njimi zaznamovane. Tako postajajo zaveza med božanskim in stvarmi, ki to niso, so pa del ustvarjanja sveta, so teza, antiteza in sinteza. V njih so zakopane Abrahamove religije: krščanstvo, judaizem in islam. Najstarejše religije in filozofske smeri dajejo številki tri poseben pomen. Homer je priznal tri glavne bogove, to so Zevs, Atena in Apolon; Erineje so tri v enem, Kerber je troglav, medtem ko je Himerino telo sestavljeno od treh različnih teles. Tridelna delitev človeka 1676 Sodobnost 2022 Beseda Branko Šömen na duh, dušo in telo je povzeta iz helenizma: Koran pozna tristopenjsko dušo: dušo, ki širi zlo, graje vredno dušo in dušo v miru. Stara zaveza je polna simboličnih trojk, pa tako Abraham, Izak in Jakov simbolizirajo modrost, pravičnost in spoznanje. Sveti gral ima tri vrata: vrata resnične vere, vrata kreposti in vrata ponižnosti. Nova zaveza govori o svetem trojstvu, Očetu, Sinu in svetem Duhu, sveto družino predstavljajo Jožef, Marija in Jezus, trije kralji so Gašper, Miha (Melhior) in Boltežar. Številka tri je prodrla v vse pore javnega in zasebnega življenja, tudi v tajnosti prostozidarskega delovanja in učenja. V ložo vstopajo s tremi koraki učenci, pomočniki in mojstri. Okrog tapisa svojijo tri majhne luči: Modrost, Moč in Lepota, velika svetla so Biblija, trikotnik in šestilo, orodja za duhovno gradnjo človeškega hrama, kjer ima beseda svetega Ivana Krstitelja prvo in zadnjo besedo. Rdeča beseda se je kot grafit razlila čez nagrizeni, razjedeni zid. Celotna fraza se je oluščila, voda jo je spodnesla, čas izpraskal, sporočilo brez repa je ostalo: SMRT F. Nepismeni opazovalci niso vedeli, kaj pomeni črka F, niso prepoznali njene zgodovine, pomena, poslanstva. Pametnejši so se ob napisu nasmehnili, saj so razrešili uganko, inteligentno pripombo, ki je trdila SMRT FILOZOFOM. Ni bilo tako lahko najti filozofske rešitve, skrivnega rebusa, razumljivega samo pismenim izbrancem. A grafit je ob njihovem odkritju nemo, modro molčal, si mislil svoje. Žal se besede, izpisane izza črke F, ni dalo razbrati, kaj šele prebrati, ker je preprosto ni bilo. Oblikovalec stavka je pri črki F obstal, umetnik ni dokončal besede. Malo naprej je nova ruševina. Na ogolelem, s travo zaraslem zidu piše popolno, celotno sporočilo: SMRT FAŠIZMU: NOVEM. Zakaj fašizmu? Se vrača v našo politično zavest? Eden od slovenskih zgodovinarjev je izdal zelo obsežno knjigo z navadnim, ilustrativnim naslovom Partizani. Razlil je rdečo barvo, politično gibanje med drugo svetovno vojno od Triglava do Bitole. Obrazložil je zgodovinsko usodo, politično stanje, vojno strategijo na tleh, tako usodno vezano na kraljevine, stoletno lastninjenje, na poskuse spremeniti Balkan v jugovzhodno Evropo; nekateri moderni pisci so trdili, da jo je Dunaj skušal spremeniti vse do Soluna, a da sta London in Pariz s svojo diplomatsko nezrelostjo spremenila Balkan vse do Maribora. In na tem področju so se nato izlegli še domobranci in belogardisti, ustaši in četniki, vsak s svojim nehumanim divjaštvom, namesto kulture in knjige so prinesli med ljudi nož, kamo, bombo, samokres in križ. In tisti, ki so preživeli klanja in pobegnili vse do lepih koroških dobrav ter se kot poraženci, kolaboracionisti, izdajalci in zločinci vračali, mnogi so končali Sodobnost 2022 1677 Branko Šömen Beseda prav v mariborskih predmestjih. Da ne bi prišla resnica na dan, so mnoge žrtve, med njimi tudi nedolžne ljudi, žive zazidali v opustele slovenske premogovnike. Ter jim tako zaprli usta, zadavili neizrečeno besedo, razklali misel, uničili življenje. A beseda je z leti vseeno prišla na dan kot modra spominčica, potočnica, hrvaški nezaboravak, angleška forget-me-not, nemški Vergissmeinnicht, simbol solidarnosti, prijateljstva, bratstva. Življenje, kako dolga, žuboreča, otipljiva in živa beseda. V sebi nima globoke, temne črke a, tudi črki o in u sta nekje drugje, zato pa je vse podobno ­živžavu, otroški vznesenosti, deški naivnosti, pubertetni nezrelosti. Znotraj besede se skriva vsebinski lj, začetnica bele Ljubljane, temelj slovenstva, saj lahko pomeni tudi začetni črki za ljubezen, slavolok čustvene izpovedi, slavolok zmage nad sovraštvom. Življenje je lahko goričko jabolko, ki se kotali po bregu in zaustavi v rosnati travi da Vincijeve dediščine, lahko je šolsko spričevalo slovenske majhnosti in moške dozorelosti obenem. Znano je, da je priznanje lastne majhnosti veličina človeka ali naroda. Človek se nikoli ne sme sramovati samega sebe, ne glede na to, kakšen je, kakšne so njegove možnosti za uspeh, napredovanje, samorastništvo. Pokončnost je lastnost poštenjaka, izkušnja plemenitosti, vzor junaštva. Življenje je pot in pot je cilj. In samo vprašanje je, kdaj pridemo do konca, kdaj dosežemo nedosegljivo, kdaj strmino položimo v ravnico, up spremenimo v uspeh, kdaj zadnji udarec z dletom postane končno dejanje. Življenje je žegnanje našega življenjepisa. V njem so zbrani osnovni podatki od rojstva do s­ mrti, toda nič, kar je bilo vmes. Vmes pa je bilo marsikaj, potovalka športne opreme in zimskih čevljev, kovček srajc za skromno biografijo, skrinja spoznanj, razočaranj in porumenelih pisem, kičastih razglednic, aktovka službenih dokumentov, nepremočljiva torba zdravega počutja, denarnica za preživetje, žepi polni ničesar. Po smrti nihče ne bo vedel, kje vse smo bili, kaj vse smo počeli; nedorečene misli bodo razgrizli nenasitni črvi in registrirani časovni premik; izginili bomo v pepelnatem panonskem vetru, pustili korenine na pozabljenem grobu, na mestnem pokopališču. Življenje je kratka, usahla, neotipljiva luč in nikoli mrtva, vedno živa beseda. 1678 Sodobnost 2022 Sodobni slovenski esej Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja Najtežje je začeti. Pravijo, da je vse odvisno od naslova ali od prvega stavka, jaz pa že sanjarim o zadnjem! Podajam se tja, proti koncu, na glavo skačem v zaledenelo jezero. Ne vem, kako debel je led, ne vem, kako bo bolelo, a skočiti je treba. Bili sta dvojčici, še v vozičku. Res. Mibi in Bini. Mibi je vprašala Bini: “Si srečna?” Bini je odgovorila: “Ne.” Mibi je rekla: “Poskusi močneje.” To si jemljem za moto tega poskusa pisanja eseja. Izhajam iz trenutnega počutja, ki me preveva že celo leto – najbrž ne le mene. Večina smiselnega je izgubila smisel: sleči pižamo zjutraj, preseliti se s fotelja v posteljo zvečer, tisoč in ena malenkost vmes. Vendar je smiselno preživeti tudi to obdobje! Ne pustim si, da bi nehala verjeti v to. Hočem vide­ti, kako bo potem. Hočem se spet srečati z ljudmi, ki jih pogrešam. Škoda bi bilo kar umreti in ne izkusiti olajšanja, ki zagotovo prihaja. Priplazilo se bo, ne bo nenadno, a nekega dne bo prevladal svež, nadobuden občutek. Treba bo povedati, kako to zdaj je, povedati tistim, ki se bodo šele rodili. Kak hip se mi zdi, da se navajam na to “novo resničnost”, na vseprisot­ nost virusa. Pozabim si nadeti masko, stopim tesno vštric prijatelju, ko bi Sodobnost 2022 1679 Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja morala biti med nama dvometrska razdalja. Pohecava se, a skrb je resna. Si strah pravzaprav samo umišljam? Ga imam samo za izgovor, da se lahko posvetim izključno sebi? Izkaže se, da jaz, eno telo z delujočim srcem in drugimi organi, med milijardami skoraj enakih teles z bolj ali manj delujočimi organi, jaz tu, v tem pisalnem kotu te sobe, in jaz zdaj, v času tega virusa, ničesar ne pomenim. Če zbolim, bo številka na ekranu za eno večja. Zabeležena šele naslednji dan. Opazujem se kot prozorno amebo. Če od mene nihče ničesar ne pričakuje ali ne zahteva, potem ni potrebe, da sem? Napisati nameravam torej esej, kar tako, zaradi nekega anonimnega natečaja?! Se odpovedujem imenu? V naslednjih dneh nameravam pisati zaradi pisanja samega, predvsem pa zaradi vztrajnega odganjanja malodušja. Nobene prisile, golo veselje, če bo le steklo. In nihče ne bo izvedel, če ne pridem do konca. V uvodu v zbirko esejev The Dyer‘s Hand W. H. Auden piše, da je vse p ­ esmi napisal iz ljubezni, eseje in kritike pa izključno zato, ker je potreboval denar, čeprav je upal, da je vanje vdahnil tudi “nekaj ljubezni”. Za kaj gre meni? Ne morem se primerjati z nobenim pravim esejistom, kaj šele z W. H. Audnom. Ne razumem sicer naslova njegove knjige, a to me ne moti. Ne vem, kdo ali kaj je Dyer. Imam nekaj slovarjev, a ne najdem razlage. To je pač past tujega jezika – noben slovar ne nadomesti vnesenosti v svet, iz katerega jezik izhaja. Kdor ne ve, kdo je bil Kopitar, ne more dojeti Prešernovega soneta o podobi, ki jo Apel na ogled postavi. Audnov Dyer ima roko. A roka je lahko prispodoba nečesa – pomočnik, težaški delavec. Najbrž je ključno, kdo je bil Dyer – to mora biti ime. Kako ta naslov prevajajo? Ne, ni bistveno ta hip. Pač ne razumem! Pogledam okrog: Dyer je bil tisti, ki je barval, pa je imel roke vedno barvaste, izhaja iz Shakespeara, Angleži to pač vejo tako, kot jaz vem za Kopitarja. Berem torej Audnove eseje in se počutim, kakor bi bila v družbi zanimivega človeka. Ko berem roman, pozabim na avtorja, družim se z liki, ki jih avtor oživlja z besedami – čeprav tudi iz romana lahko iztrgam posamezne eseje na najrazličnejše teme. Ko berem eseje, pa čutim piščevo prisotnost. Pripoveduje neposredno meni! Esej je nekaj intimnega, se mi zdi, razkriva piščevo osebno mnenje o nečem, kar tudi mene zanima. Med branjem premišljujeva o istem. Esejist me zapelje na svoj tir ali pa me odvrne od sebe. Če mu ne morem slediti, esej odložim. V romanu čutim pisatelja samo, če ga slučajno osebno poznam. Če se mi zdi pisatelj zoprn, ko ga srečujem, zagotovo ne berem njegovih knjig. Se pa zgodi, da me prijetna oseba razočara. Piše grozno! V eseju ne pričakujem izmišljotin, pri romanu 1680 Sodobnost 2022 Poskus pisanja eseja Ifigenija Simonović pa predpostavljam, da je vse izmišljeno. Avtobiografski roman nikakor ni avtobiografija. Kaj pa esej? Ne vem. Sploh znam napisati nekaj neavtobiografskega? Želim, da se to premišljevanje ustali v tolmun, ki naj bi imel svojsko – enkratno, “avtorsko” globino, barvo, hladnost ali toplino. Bolj kot sam jezik, to veličastno komunikacijsko strukturo, ljubim pogovarjanje, izmenjavanje mnenj – ko ni treba paziti na vsako besedo, ko beseda pač ni konj, ne postane meso, ko je samo izraz prijaznosti, sproščenosti v družbi sogovorca. Zdaj, v neljubem času omejenih stikov, me tole pisanje navdaja z občutkom, da je nekdo vendarle tu, nekje blizu, v dosegu objema, da posluša, da se celo skupaj z mano že veseli tistega zadnjega stavka, ki mu ne bo mogoče dodati ničesar več, razen podpisa. Vsa radovednost, vse veselje do pisanja, morda celo ščepec ljubezni do jezika naj predvsem nakazujejo nujo po sporočanju nečesa. To bo vzbudilo zanimanje. Kako naj pričakujem, da bo kdo bral nekaj, kar je nastalo iz dolgočasja! Z bralčevega zornega kota je bolje vzeti uspavalno tableto kot brati kvačkanje zdolgočasenega avtorja, ki celo priznava, da ne ve, o čem bi pisal. Torej moram najti tisto nekaj. Malo truda, malo vztrajnosti, ščepec trme. Včasih najdem kratko pesem, ki je esejistična, včasih dolg esej, ki je poetičen. Iskati je treba. Odpirati predale. Pustiti mislim, da stopijo iz ­utirjenih krožnic. In nikomur ničesar vsiljevati. Nikakor obljubljati na začetku, da bo konec čudežen. Nič ne bo utemeljeno, razgaljeno, dokazano! Čudež bo, če bo esej dobil zadnjo piko na pravem mestu. Kakor je pomemben začetek, je pomembno tudi vedeti, kdaj končati. Zaupati moram vase, to je vse! Tako bi rekla mama, edina ženska, ki me je zares ljubila – nemara edini človek! – pa še to spoznanje me je doletelo šele ob njeni smrtni postelji! Gluhota za izraze ljubezni me tepe celo živ­ ljenje. Kako izraziti ljubezen, to je moje najbolj neuspešno, čeprav najbolj neumorno, znova in znova začeto dejanje. Očitki, da nenehno kupujem ljubezen, niso iz trte izviti. Prizadevam si pač – za ljubezen: daj-dam ni bistven. Obojestransko zaželeno. Takoj ko izvem, da je nekdo umrl, me poleg žalosti prelije obžalovanje: odložen obisk, odloženo pismo, odložen pogovor – do kdaj? – do nasled­ njič, do nikoli! So ljudje, ki jih imam iz leta v leto raje – dlje kot je nekdo mrtev, močnejši je občutek izgube in jasnejša je ljubezen. Pravijo, da čas celi bolečino. Ni res. Jača zavest, da boli. Človeka navaja na to, da bo Sodobnost 2022 1681 Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja bolečina ostala. Ko se bo žalovanje za umrlim, za vsako leto več mrtvimi, prevesilo v obžalovanje izgube mladosti, bo potrkala starost. Smrt pa ne trka, samo pride. Postajam nekaj podobnega lenivcu, najpočasnejšemu sesalcu na svetu, ki razen ljubkosti ne poseduje drugih koristnih lastnosti. No, ljubkosti nimam s čim prikazati, lenoba pa prevladuje. Naj popravim to predpostavko, ker je krivična do lenivca! Najbolj leni lenivec je morda najbolj koristno bitje ekosistema. Koristno za vse, kar leze in kar gre. Pravijo, da nas je virus opozoril na nebrzdano hlastanje/goltanje/grabež, na brezobzirno izkoriščanje/uničevanje planeta. Poleniti se, biti zgolj ljubek in predvsem neškodljiv! O, nebeška rešitev! Lenivci so nam lahko za zgled. Če smo jih pripravljeni posnemati, se bomo morda izognili apokalipsi. Želim prekositi lenivca! Menda vse že obstaja in nič ne izgine! Torej obstaja nekje tudi zadnji stavek tega eseja – eseja, ki je komajda začet! Doreči hočem nekaj, o čemer niti ne vem, da že čepi tam nekje spodaj v podzavesti in čaka, da steče po strugi, ki jo nameravam s tem pisanjem usmeriti in na koncu zajeziti – upam, da z močno, neizpodbitno poanto! Po vsakem odstavku si moram vzeti odmor. Hotenje me izčrpava. Še ved­no sem pri začetku. Mogoče se začenja nakazovati vzdušje: tišina, samost. Mogoče se pripravljam h kriku vpijočega v puščavi. Mogoče se je premaknil krempelj, ki me bo prestavil za centimeter! Časa imam dovolj. Džungla se obnavlja neprestano, en premik dol ali gor. Naj obdržim vsaj ljubkost! Kaj beseda “esej” sploh označuje? Menda je esej prozna literarna zvrst. Spodobi se, da pogledam v Slovar slovenskega knjižnega jezika. Je “esej” sploh kakšna beseda? Slovar pokaže pravilen naglas, sledi kratka ob­ raz­ložitev: “živahno pisano literarno delo, navadno o kakem kulturnem proble­mu”. Bi šlo? Živahnost je vprašljiva, zadnje čase se prelagam z boka na bok, vržem še eno poleno v peč, da ne grem prezgodaj spat. Kulturnih problemov je na tone, tudi nekulturnih ne manjka. Zdaj so zlati časi za kulturnike! Ščitijo svobodo gibanja, zraven pa zlorabljajo svobodo govora in čislajo sovražni govor, ki se mu sicer načelno upirajo. Kdo pa najbolj plodovito izumlja besede in izraze, če ne jezikači! Pa načelnost? Če esej ne bi zahteval kulturnosti problematike, bi glede načelnosti kulturnikov tu stal en “pejdurit”. A ne smem zdrkniti pod povprečno raven. 1682 Sodobnost 2022 Poskus pisanja eseja Ifigenija Simonović Preden zares začnem, naj pogledam tudi v Slovar tujk. 1968! Spomnim se nakupa! Mama je znorela: “Ne znamo niti slovensko, pa se bomo učili tujk! Da bomo bolj učeni!?” Zabrisala je knjigo v omaro in tam je ostala kakih deset let, nedotaknjena. Ona je bila najbolj bistra, tudi prva ženska v naši družini, ki je imela srednješolsko izobrazbo. A njen brat je bil na listi za Goli otok, ker je namreč v partizanih (po dveh prestanih gestapovskih arestih) pisal satire kot vojni poročevalec (imel je matrico za bitke, zamenjaval je le število padlih). Golemu otoku je za las ušel – v Irak! Tam je bil zelo cenjen tekstilni inženir. Mama je zaradi njega (kar je vedno povedala s ponosom) dobila mesto delavke brez izobrazbe. Tega ponižanja ni mogla preboleti. Njen nadrejeni si je februarja 1945 odsekal prst, da se je lahko razglasil za ranjenca. To je bilo splošno znano. Vse je bilo takrat splošno znano, samo govoriti je bilo prepovedano. Tistemu, kar je bilo povedano, pa se ni smelo verjeti. Saj je bilo tudi ne­ verjetno. Nekdo mi je povedal, da so v nekih betonskih temeljih nekega hotela zaliti zaporniki, ki so hotel gradili. Kako naj mlad človek, rojen v zmago in svobodo, kaj takega verjame! Slovar tujk ima torej zgodbo! Knjigarna DZS. Na hrbtu z majhnimi črka­ mi, kakor kak trivrstični haiku, piše: verbinc slovar tujk. Kdo pa je takrat vedel, da beseda “verbinc” ni kaka tujka, temveč del imena Franceta Ver­ binca. V tistih časih je veljalo, da mora vsak, ki kaj da nase, imeti slovarje, leksikone in enciklopedije. Spomnim se velikanskih hrvaških leksikonov. Imeli smo medicino, geografijo in umetnost. V muzejskem studiu Francisa Bacona, na Irskem, so tla prekrita s stranmi iz medicinskih knjig. Po njih je hodil. Ta slikar je očitno študiral anatomijo z drugega zornega kota kot Leonardo da Vinci: zlati rez proti nepopolnosti posameznika – lepota proti spačenosti. Zanimalo ga je, kako so resnični ljudje “nepravilni”. Bolezenska stanja – življenje kot smrtonosna bolezen? V Verbinčevem Slovarju tujk o eseju piše: “... razpravica, razprava, napisana v lahki, splošno umljivi, umetniški obliki ...” To je spodbudno. Lahkotnosti se ne bojim, to je moja nrav. Nič zateženega! Nič intelektualističnega! Bo to pisanje lahko umetniško? Če natrosim nekaj pesniških prispodob, bo šlo. Razpravica – mala malica! Razprava? To bo težje uresničljivo. Prav mi pride tudi misel, ki jo ponuja internet: “Po Štuhcu in Kosu je za esej značilno nazorno in živo nizanje misli, esejist pa v svoj tekst vključuje Sodobnost 2022 1683 Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem.” Pogledam še, kdo sta Štuhec in Kos: bo že držalo, si rečem. Začeti pisati s citatom iz slovarja pač ni velika umetnost! Pogledam še v The Cambridge Encyclopedia. Tudi tega nakupa se natančno spomnim, 1990 – tik preden smo zavrgli vse papirnate slovarje, ker so bili vdelani v računalnike. Geslo “essay” bi moralo biti med gesloma “esperanto” in “Essen”. Eseja v tej enciklopediji ni! Kaj pa v francoski debeli knjigi Le Petit Robert, 1967, najdeni leta 2005 v antikvariatu, dva debela dela, vsak po 3000 strani, črke brez lupe neberljive, papir tanek kot kožica med netopirjevimi ­kremplji. Tu je pa dvajset centimetrov dolgo in deset centimetrov široko besedilo o tem geslu! Vmes, proti koncu, piše: “Ouvrage littéraire en prose, de factures très libre, traitant d‘un sujet qu‘il n‘épuise pas ou réunissant des articles divers.” Zdaj bi prav prišel francosko-slovenski slovar, ki ga pa nimam, zato prevoda zdaj ni, si pa mislim, da to razlago v glavnem razumem. “Mali Robert” daje za primer Montaignove filozofske eseje in pove, da je avtor esejev esejist. Zdaj približno vem. Da bo začetek lažji, pogledam še francoski glagol “essayer”, poskusiti, da vidim, če se eseja lotevam na razmeroma pravi način: vse, kar počnem, je poskus poskusa preživetja – tako kot je to pisanje poskus pisanja eseja. Tudi ko uporabim druge glagole: gradim/poskušam graditi, govorim/poskušam povedati, plavam/poskušam se ne utopiti, rišem/poskušam prekriti papir, pišem/poskušam zabeležiti, kar ne želim, da utone v pozabo. In tako naprej. Prav v času virusa se znova učim francoščino, zato da v osamitvi sanjarim o potovanjih in francoskih poljubih – kar je tudi nekaj po življenju hrepenečega, torej ne nujno uresničljivega, a vsaj pesniškega, če že ne esejističnega. Naj razpravljam? Imeti mnenje o nečem je nekaj človeškega – čeprav menim, da imajo tudi živali svoja mnenja. Človeško je izbirati, a izbirajo tudi živali. Tudi človek pogosto izbira instinktivno, pa zato ni žival! A tudi jaz včasih žrem, lomastim, rjovem, tulim, praskam, kopljem ... Kam spadam? Je to lahko izhodišče razprave? Verjetno zmorem napisati literarno besedilo, približno podobno eseju. Prav. Nadaljujem. Ne vem pa, če zmorem vzdrževati zbranost in se prepustiti galopu domišljije in razuma, brez česar eseja pač ne bo moglo biti. V času enoletne 1684 Sodobnost 2022 Poskus pisanja eseja Ifigenija Simonović omrtvičenosti od strahu zaradi epidemije je preja mojega premišljevanja ostala v naročju predice brez kolovrata. Tu je brezoblična gmota vtisov, drobcev pesmi, odlomkov romanov, izrezkov iz časopisov, vse sivkasto, zamaščeno – zbrano po večmesečnem nepisanju. In vse to se prepleta in meša, je neulovljivo. Ne gre za sušo ali krč. Gre za neodzivnost. Včasih zgrabim drobec in nastane pesem ali črtica, zdaj pa gre večinoma vse mimo, vse sproti v nič. Ne trznem ob ničemer. Grozoviti dokumentarci z vseh koncev sveta – bi pritekla vsaj solza? Največ, kar zmorem, je misel, da mi je zdaj razmeroma dobro, da me je rahlo sram, ker mi pravzaprav nič ne manjka, a to udobje lahko že jutri plačam s hlastanjem za zadnjim atomom kisika na oddelku za intenzivno nego. Virus naj bi odvzel občutek za vonj, meni je pošla sposobnost dojemanja. Hočem preživeti. Hočem tudi, da preživi vsak, ki ga poznam, nočem, da sploh kdo umre. Vse drugo je drugorazredno. Spomnim se dogodka, ko je nekaj drugorazrednega pokopalo prvorazrednega človeka! Ugledati pomen vsega skupaj in vsega posamičnega! To hočem. Mora biti smiselno! Kolesarji se že zaletavajo drug v drugega. Leve začenja nositi desno, desne v levo. Če nekaj izprazniš, je pač prazno, dokler ni z nečim drugim napolnjeno. Sodu izbiti dno, potem pa notri točiti mlado vino? Odtekalo bo, jasno, dno je smisel, ljudje brez dna so ljudje brez korenin, brez hrbtenice. Klicaji, vprašaji!? Sapo mi jemlje tako premišljevanje. Grizem se v svoj rep. Esej naj bi mi uredil misli! Treba je določiti meje – na misel mi pride “tanc šola”! Kako to, da otroci po celem svetu enako narišejo kvadrate, v katere je treba skočiti: najprej dva posamezna kvadrata – nanju se skoči na eni nogi – tancanje. Drugemu kvadratu sledita dva vzporedna, da se vanju skoči na obe nogi naenkrat. Potem sledi še en sam kvadrat, še ena dvojica in za njo polkrog, katerega premer je dolg toliko, kolikor sta dolgi dve stranici dveh kvadratov skupaj. Če se prav spomnim, se je temu polkrogu reklo nebesa. Manjša so bila nebesa, težja je bila “tanc šola”, ker je bilo težje pristati v začrtanem polkrogu. Tu, na vrhu/koncu geometrične risbe (sedem kvadratov z nebesi, vse s kredo/mehkim kamnom/koščkom opeke narisano na asfalt ali vpraska­no s paličico v pesek) je namreč treba narediti spreten obrat v zraku za 180 stopinj, paziti, da pristaneš v začrtanih nebesih, in odskakati nazaj: ena, dva, ena, dva, ena ena. Vmes je treba pobrati kamenček – lepo po vrsti, do “nebes”, do polkroga na vrhu/koncu geometrične risbe in nazaj. Tam potrpežljivo čaka soigralec/igralka, najboljši prijatelj/najboljša prijateljica (najprijateljstvo pa se je menjavalo hitro, kakor letni časi, kakor se je ­navzgor po centimetrih premikala črtica na podboju vrat). Sodobnost 2022 1685 Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja Uporabiti lepe spomine! To bi prispevalo k literarnosti eseja. Včasih je vzgib za pisanje tekel iz zatilja v čelo in dol skozi rame po pišoči roki skozi pero na papir. Zdaj za pisanje uporabljam računalnik. Po­membno je, da imam stopala v starih volnenih nogavicah iz časa Jugoslavije, ki so prvih deset let bodle, da se je bilo treba med pisanjem drgniti ob nogo mize (med grizljanjem svinčnika ali radirke ali nohta) in so bili gležnji rdeči kot puranji vrat. Zdaj so nogavice mehke, sprane, zračne. Tudi tanjše. Imajo čudežno moč. Že ko jih začnem iskati po predalih in kotih, vem, da me tišči k pisanju. Pisanje na računalnik je morda lažje, a ne vem, če zato boljše. Ne držim se naravnega zaporedja miselnih utrinkov. Lahko prestavljam besede, odstavke, prekladam jih na vzporedne prazne “dokumente”. Na ekranu ne vidim roke, črke padajo kot črne snežinke. Pokažejo se rdeče besede, ki so, po mnenju gospoda/gospodarja računalnika, narobe napisane. Ni mi treba zasukati telesa, stegniti roke, vzeti slovarja s police, obračati strani in se ustavljati pri besedah, na katere slučajno naletim, ko iščem tisto, ki jo pač preverjam – pri čemer izgubim nit. Ne tipkam slepo, tudi ne z vsemi prsti. Smešno je, ker ne uporabljam kazalcev. Na levem imam staro rano, še iz otroštva, vseklino s sekiro. Košček mesa so mi zavezali nazaj na prst, malo postrani. Zaraslo se je. Takrat sem rada sekala trske, za zbranost, za umik iz majhnega stanovanja, kjer se nas je gnetlo pol ducata, večji del skreganih med sabo. To je bilo tudi edino početje, ki mi je prislužilo pohvalo – brez besed, samo kak “aha, si že”. To mi je dalo misliti, da se je nekaj vendarle pričakovalo od mene, da imajo neko korist od tega, da sem. Sicer se mi je prilegala pesem “kaj pa je tebe treba bilo”, samo da mama nikoli ni prišla do zadnje kitice. Po drugi/prizanesljivejši strani pa bo moja zadnja beseda verjetno “mami”. S klicajem. Naj si ne umišljam, da bom na smrtni postelji kaj drugega kot umirajoči človek, ki umira samo zato, ker se je rodil. Kako, zakaj, od česa – to ni bistveno. Pomemben je samo zadnji izdih. Spoj odsekanega koščka mesa s kazalcem ni vidnejši kot najtanjša gu­bica okrog oči. Samo jaz vem zanj. Polovica zaraščene blazinice je hroma. Če se vbodem s šivanko, kapljica krvi ne priteče. Kazalca sta usklajena. Delata enako hitro. Vsak je zadolžen za polovico tipkovnice. Oba štrlita iz dlani kakor dirigentski paličici. Ne morem in ne morem zdrsniti proti poanti in se približati koncu. Na internetu omenjajo še, da je za esej značilno “živo nizanje misli”. To me 1686 Sodobnost 2022 Poskus pisanja eseja Ifigenija Simonović bega. Mrtvo nizanje? Mrtev si, ko ničesar več ne nizaš? Pri mislih je nizanje nemogoče – ker se misli porajajo brez zaporedja. Nenapovedano. Ne morem se prisiliti misliti. Nizanje si predstavljam kot snutje kroglic na ogrlico, kakor note na notnem papirju, kakor lastovke na daljnovodu. Misli so nestalnih oblik, so oblaki, baloni, mešanice, plime in oseke budnosti, reakcije in izbruhi, ponikanja in izpuhtevanja. Za nizanje so nemara primerni verzi, oblikovani, izmerjeni po ritmu verzoklepcev. Nizati je mogoče primerjave, prispodobe, razlage, dvome. Misel si predstavljam kot goro. Iz okruška te vulkansko izbruhane, nikoli pomirjene, nikoli urejene gmote morda nastane esej, poskus zajezitve enega od mnogih miselnih tokov/ vrtincev/tolmunov/hudournikov ali poskus oblikovanja blata izsušenih luž v kip, ki pa ne sme biti popolnoma abstrakten. Veseli me, da očitno ni nujno, da bi bile v eseju “dokončne sodbe”. Gre za poskus približevanja, za vrtanje proti sredici, o kateri na začetku ničesar ne vem, proti koncu pa, upam vsaj, začenjam nekaj slutiti o njej. Je trdna? Je tekoča? Me bo zoglenela, ko v obliki spoznanja pljuskne iz vrtine? Bo na koncu zasijala kot razsvetljenje? Me bo osrečila z izpuhom? Ponos, sram? Kaj me bo oblilo po tem, ko bo obrisana zadnja sraga truda? Ne vem. Mogoče bom noj: glava v pesku, belo pero iz zadka pa priznanje poraza. Čustvo? Je v eseju kaj prostora za čustva? Razgreti eseji me živcirajo! Čutim hujskanje, ne dopustijo oporekanja. Nikakor nočem udrihati čez kogar koli ali kar koli, nikogar ščuvati proti ali za to ali ono. Vzdržati se sodb in mnenj – to je najtežje. Biti ne tič ne miš? Ali pa se skriti za psevdonim, se vključiti na anonimne internetne platforme. Najbolj strah vzbujajoča je neomejena/brezmejna svoboda, tisti kičasti raj. In ne zdrsniti v reportažo! Poljubnost, to me žre. Pisati o čemer koli. Bo to esej o svobodi ali hkrati o ničemer in vsem? Je svoboda vse, največ, kar lahko je, ali je pravzaprav puhlica, prilepljena na puhlico, ki je prilepljena na puhlico – kakor demokracija – tisto najbolj nedosežno. Privid? Črv, v katerem se skriva trnek? Od opitosti s svobodo človek postane objesten, viharniški. V zanosu svobode je človek vzhičen, nemiren, zato tudi nerazsoden. Včasih ne vidim razlike med grozodejstvi, ki so bila storjena bodisi v imenu svobode bodisi iz občutka zatiranosti. Vsak večer se vprašam, ali mi je uspelo prebiti dan, ne da bi bil kdo zaradi mene prizadet. Miroljubnosti se je treba učiti, razgrajaštvo in razdiralnost sta naravni sposobnosti. Tak, kakršen si, pač si, ne moreš iz svoje kože, tak, kakršen nočeš biti, pa postaneš, če se samo za hip spozabiš. Vsi tobogani vodijo navzdol. Domine padejo ob najmanjšem tresljaju! Sodobnost 2022 1687 Ifigenija Simonović Poskus pisanja eseja Nekdo me mora nekaj vprašati! Naj nekdo drug izbere temo! Naj bo nekdo drug svoboden! Jaz želim napotek! Predstavljam si lepljiv jezik kameleona, ki se bliskovito sproži in oplazi mušico. Kameleon gleda z vsakim očesom v drugo smer in uživa brez posebnega izraza ali navdušenja. Ve, da bo jezik sprožil dovolj hitro. Ve, da je njegov jezik dovolj lepljiv. O tem sploh ne premišljuje. Mogoče se prestopi z ene noge na drugo, mogoče premakne krempelj. Če je res nujno. Mogoče se motim. Morda je kameleon najbolj ozaveščeno bitje na svetu. Premisli vsak najmanjši gib. Razčleni celoten potek bliskovitega proženja lepljivega jezika. Tako bi bilo verjetno treba pisati esej. Sprožiti jezik, ko je neuspeh popolnoma izključen. Nobene negotovosti! Esej mora obravnavati problem, hud problem, nerazrešljiv problem, veliko človeško zagato – ali vsaj ekološko zarisano neizbežnost apokaliptičnosti pohoda v smrt/konec/razpad – posameznikov ali narodov. Naj se lotim vsaj tragičnosti trenutnega stanja sveta: na tej zemljepisni širini, glede teh nekaj hektarjev gozdov in pašnikov z onesnaženimi naselbinami, v času zadnjih treh desetletij, odkar smo Slovenci postali državljani svoje države. In problem naj ne bo načet s kritiko, ki bi nakazovala nadutost ali vzvišenost pisca. Občudovati, pohvaliti, sprejemati – to bi izražalo občutek razveseljive hvaležnosti, da je nekomu, vsaj nekomu, ki nisem jaz, vendarle uspelo narediti/napisati/povedati/naslikati/zgraditi ... nekaj dobrega. A koga naj hvalim? Opraviti imam s “funkcionarji/funkcionarkami”. Funkcioniranje ubija solidarnost, neti zavist, ostri komolce. Opraviti imam z umetniki, ki bi bili radi boemi, a si ne znajo zavezati rutice okrog vratu. Postavim se v hribe. Nekakšna kamnita kotanja je, precej razprostrta. Da bi jo obšli, bi trajalo kakšno uro, dve. Všteti je treba razliko med hojo po obodu, ki je praktično hoja po ravnem, ali po eni strani dol, do dna ali središča kotanje, in spet gor do roba na drugi strani. Ta kotanja se nahaja nekje vzhodno od Triglavskih jezer. Spomnim se spusta proti Zoisovemu gradu – nekaj dni pozneje. Ob vzponu na rob tiste kotanje se je bilo treba navpično zavihteti po treh klinih. Nahrbtnik me je hotel potegniti vznak, zmanjkalo mi je moči za prijem naslednjega klina. Šlo je za trenutek, za hkratni spust in prijem klina. V istem trenutku se je zgodil pogled v oči gamsa, ki je stal na robu 1688 Sodobnost 2022 Poskus pisanja eseja Ifigenija Simonović kotanje, prav nad zadnjim klinom. V trenutku srečanja najinih oči je izginil. To je bil trenutek popolnega strahu in popolne sreče. Gams in jaz, oba sva vedela, da je bil ta trenutek neizmerljiv. V takih trenutkih šteje samo moč čustvovanja. V takih trenutkih se v enem čustvu zgostijo vsa občutenja, zaznana prek vseh čutil hkrati. Zato se tako doživetje tako globoko vtisne v zavest. Ne zdrkne le v spomin, namesti se v sam mozeg telesa. Postane notranja bolečina in zanos. Za las uiti smrti! To je vir hvaležnosti in zadovoljstva, morda tudi sreče. In imeti pričo! Ne biti sam v takem trenutku! Rajsko doživetje. Zdi se mi, da je celo moje življenje sestavljeno iz drobcev spomina. Iz izkušenj naj bi nastala modrost, tisto gosto vedenje, ki ga ne razjeda dvom. Modrost, zgneteno iz izkušenj, lahko zagovarjam, lahko se zanesem nanjo, lahko jo celo predajam naprej. Je modrost primerna tema eseja? Smem poskusiti razumeti sebe? Smem pisati o tem poskusu? Ja. V tem je poanta. Tu je zadnja pika. Sodobnost 2022 1689 Tuja obzorja Carlota Gurt Sama Foto: Sergi Alcazar Odlomki iz romana 184 dni prej Katalonska pisateljica Carlota Gurt (Barcelona, 1976) je domače literarno prizorišče osvojila že s prvencema: najprej z zbirko kratkih zgodb Jezdili bomo vso noč (Cavalcarem tota la nit), za katero je leta 2019 prejela prestižno nagrado Mercè Rodoreda, nato pa z romanom Sama (Sola, 2021). Roman Sama je zgodba o ženski, ki se zateče v osamljenost, da bi napisala roman. V prvoosebni pripove­di beremo odštevajoči dnevnik, ki se zač­ne 185 dni prej (aprila) in nas v dnevniških zapiskih pripelje do “zdaj” (novembra). Roman je zgodba o tem, kako se osamljenost polašča glavne junakinje in jo predrugači, avtorica pa se v romanu poigrava z metaliterarnostjo – kalup njenega dela je klasični roman Samota (Solitud), ki je izšel leta 1905 in ga je pod umetniškim psevdonimom napisala Caterina Albert i Paradís (1869–1966). 1690 Ko sem se zbudila, nisem vedela, kje sem. Najprej sem pomislila, da sem v stanovanju v Barceloni, vendar se nekaj ni ujemalo: svetloba je prihajala z desne in ne z leve, prekratka postelja, kot bi se skrčila, temačen vonj v zraku, skorajda katastrofična tišina. Za hip me je preplavil strah. Čudno mi je razmišljati o tem, da sta v tej postelji pred štiridesetimi leti spala oče in mama, da ležim na isti vzmetnici, na kateri sta me spočela, na isti postelji, na katero mi je oče izjemoma dovolil priti, kadar je mama že vstala. Zajela me je eksistencialna vrtoglavica. Prepustila bi se ji, pa čeprav le zato, da bi se približala spominu na očeta in si dokazala, da dovolj pogosto razmišljam o njem, ven­ dar je prevladala nuja, da bi od tega pobegni­ la. Lep čas sem okamnelo ležala na postelji, opazovala črvive tramove, pajčevine v kotih, pleteni stol s sedalom, udrtim od let in od let sedenja na njem, odstopajoče ploščice, v valovih dvigajoče se od tal, kot bi bile po­ ložene na tekočo podlago. Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt Upiralo se mi je vstati, z bosimi nogami stopiti na mrzla tla, kot da bi vse lahko izginilo, ko bi se tega dotaknila, ali pa bi me ploščično morje lahko pogoltnilo. Ali pa mi je bilo morda mučno, ker me je zadelo spoznanje, da gre zares, da bi stopiti na ploščice pomenilo podpisati pogodbo s samo seboj. Nazadnje sem se le opogumila, seveda, saj nisem mogla za vedno ostati v postelji. Na stežaj sem odprla polkna. Kakšna neverjetna zelena, močnejša, bolj bleščeča, bolj živa, in vse to samo zame, vključno s soncem, ki je komaj pokukalo iznad krošenj. Niti sledu o včerajšnji nevihtni dobrodošlici. ­Mislim, da me je poležavanje, ali pa morda razmišljanje o očetu, raznežilo. Nenadoma me je zajela tesnoba, zmanjkalo mi je prostora zame v meni, moje telo je postalo premajhno za vso to dušo. Odprla sem okno in se sklonila čezenj. Pogledala sem na obe strani in se prepričala, da ni nikogar v bližini – kakšna trapa! – in iz sebe izpustila serijo krikov, neartikuliranih, zgolj spustila sem ven v sebi nasičeni zrak. Kričala sem, dokler se nisem izpraznila, verjetno sem že leta in leta v sebi tovorila vse te krike. Konec koncev so mi morda tisti prasci z založbe naredili še uslugo, da so me vrgli na cesto. Danes sem prvikrat pomislila, da je bilo tistih dvajset let v njihovih pisarnah moja platonska votlina. Kako prav je imel Guim, ko mi je rekel, naj dam odpoved! Obenem pomislim tudi, da pretiravam, da se slepim, kajti na začetku mi je bilo delo všeč, morda gre le za to, da je v jezi laže pod vsem potegniti črto. Zajtrkovala sem malo in slabo: bila sem neučakana, čim prej sem se želela dokončno nastaniti in začeti delati. Nemudoma sem se lotila čiščenja. Morala bi reči Guimu, da mi pride pomagat; ogromno dela je, vendar pa sem punčka, ki si hoče povsem sama zavezati čevlje, pa čeprav bi za to potrebovala pol ure in bi iz vezalk naredila kepo, in ne vozla. Odprla sem vsa okna, balkonček v dnevni sobi, vrata. Hišo je prestreljevala svetloba. Sonce je prediralo prostore, kot sablje predirajo čarovniško skrinjo, jaz pa sem bila izbranka, s katero se je dogovorilo, da bo z njeno pomočjo izvedlo magični trik. Prepih je pometel ven smrad po vlagi. Prva naloga je bila najbolj zoprna: prah. Na vrh pohištva – predalnika, vitrine za drobnarije – je legla plast umazanije, ki je sčasoma otrdela. Čas, ki vse otrdi in zamaže. Odločno sem se spravila nadnjo, s ščetko v eni roki, ter pri vsakem potegu odstranila nekaj mumificiranih ostružkov, v katerih so bili morda še vedno delčki moje kože od takrat, ko sem bila stara šest let, ali pa očetove trepalnice – koliko zapravljenih želja –, ali pa obrvi, ki si jih je mama pulila, vsa zakrčena sklanjajoč se nad ogledalce, ali pa, kdo bi Sodobnost 2022 1691 Carlota Gurt Sama vedel, smrkelj tistega fantka (Llorenç? Lluc?), ki so mi ga občasno naprtili, ker sva bila približno enake starosti, in ki si je nenehno brskal po nosu. Drgnila sem z vnemo, v prste me je vsake toliko zgrabil krč, ker sem tako močno stiskala krtačo, čutila sem, kako si umazanijo drgnem iz miselnih gub, kot bi loščila spomine, da bi jih polepšala. Počistila sem jedilnico, vendar nisem bila utrujena, nasprotno, imela sem še več energije in volje kot na začetku. Pohitela sem v kuhinjo, krtača je kar sama letela, in glej, tam je bilo korito, ki sem ga poznala na pamet, saj mi je mama v njem umivala lase z zajemalko, zajemajoč vodo, segreto na štedilniku. Kako smo bili včasih umazani! Še vedno ima razpoko v obliki ptiča, nekoliko večjo, nekoliko bolj odprto; ko sem bila otrok, sem v njej videla kanarčka, takega, kakršne je imela babica v tistih kletkah, vedno nekoliko preveč zapacanih s sluzastimi drekci, mama pa je vedno rekla, da ne, kaj pa govoriš!, bolj spominja na ogromnega klopa, zmeraj pa je tudi še dodala: Šššš, ne govori tega, ker si potem tega ne morem izbiti iz glave, otrok. In če sva se predolgo prepirali, katera ima prav, mi je oče zašepetal na uho, da ne gre ne za kanarčka ne za klopa, temveč za lastovko, ki bo vsak hip vzletela. In ko sem zdrgnila korito, sem pomislila, da je čas dokazal, da je imel prav, nazadnje je verjetno res šlo za lastovko. V tem stanju higienske omračitve sem izgubila občutek za čas in po kuhinji sem se frenetično lotila še obeh spalnic in kopalnice, najbolj umazanega prostora od vseh. Medtem ko sem drgnila s krtačo in z vlažno krpo poskušala ujeti uhajajoči prah, se mi je v mislih nenehno pojavljala podoba miniaturne Mei, ki čisti najbolj skrite in umazane kotičke svojih možganov. Vsake toliko je zapihal piš vetra in čutila sem, kako se vse v meni napihuje, kako mi odpihne misli, a takoj je bila spet tukaj podoba mojih možganov in mene – mravljice s krtačko. Govorila sem si, tako je, gospa, sem si prišla čistit, prekleto, počistit svinjarijo, ki se je strdila v tebi, tako kot ta umazanija. Čas se je razvlekel: do opoldne sem že pobrisala prah po celotnem bival­ nem delu hiše. Za zdaj se kleti ne bom dotaknila. Že ob sami misli na ozke stopnice me obide neumna klavstrofobija, otročja, prav taka, kakršna me je obšla, ko me je mama poslala po čebulo, steklenico vina, konjak za posebno priložnost in sem morala stopiti v tisto zatohlo temo. Ne, klet pa kak drug dan. Pomislim, da bi bilo mogoče zanimivo oditi v vas na aperitiv v bar, ki mi ga je omenila trgovka (Maite? Mercè?). Zahotelo se mi je malce obreko­ vanja, proučevanja domačinov, opazovanja ukrivljenih babic, ki odhajajo 1692 Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt od maše, da bi se sprehodila po tržnici, poklicala Guima, reveža, saj mi sploh še ni uspelo govoriti z njim. Ob povratku pa bi znova zavihala rokave. Svetloba, ki je prihajala čez balkonček, je skušnjavo le še krepila, in že sem se videla sedeti na sončku na glavnem trgu s kozarčkom vermuta in s krožničkom čipsa. Ampak usedem se v avtomobil in noče vžgati. Prižgane luči, kot vedno. Tokrat Guimu ne bom povedala, da si prihranim pridigo. Preklemanska nevihta. Zadovoljiti sem se morala s pivom in sardelicami iz konzerve na vznožju stopnic. Smola mi je pravzaprav še prav prišla. Niti minutke ne smem izgubiti. Sem sem prišla delat in morda je bila želja po aperitivu zgolj izgovor, da bi se izognila temu, kar moram narediti, kar hočem narediti, kar sem se odločila narediti. Saj poznava to tvoje izmikanje, Mei. Z vsakim požirkom piva mi je postajalo bolj jasno, da moram hišo počistiti danes, brez izgovorov, jo pripraviti, da postane moje delovno svetišče. Še preden sem spila pivo do konca, sem vnovič poprijela za delo, saj me je zgrabila taka nestrpnost, da mi ni bilo več v užitek. Jaz in moj nemir sva zgrabila metlo in krpo za brisanje ter se nisva ustavila, dokler ni bilo vse neoporečno čisto. Vse, razen kleti, seveda. Ko sem končala, se je že temnilo. Zleknila sem se v naslanjač, ki ni več očetov, temveč je moj naslanjač. Prekrila sem ga s staro rjuho, kajti blaga, ki je bilo povrhu vsega še grdo, se ne da kar tako očistiti, in se izmučena, toda ponosno kot cesarica, udobno namestila. Hiša, tako kot naslanjač, je videti drugačna brez plasti mrtve kože, ki jo je prekrivala. Prisvojila sem si jo. Še vedno omahujem, ali naj snamem sliko s sončnicami iznad kamina; nenehno me opominja, kdo sem, kar je morda dobro zame, obenem pa je to nenehno opominjanje zoprno. Pa vendar mi jo je težko odnesti v klet ali spraviti v omaro, glede na to, koliko mesecev jo je oče slikal! 183 dni prej To noč se me je roman polastil in me prebudil zelo zgodaj, da bi se ga loti­ la. Včasih se mi zazdi, da ne gre za to, da bi si jaz želela napisati roman, temveč da obstaja neki roman, ki si želi, da bi ga napisala jaz. Na hitro, stoje ob pomivalnem koritu, sem pogoltnila popečen kruhek z marmelado. Da ne bi izgubila tistih trideset sekund, če bi se usedla k mizi. Sodobnost 2022 1693 Carlota Gurt Sama Napisala bom totalno odbit sinopsis, sem ves čas razmišljala, popoln sinopsis, toliko časa že razmišljam o njem, da drugačen sploh ne bi mogel biti. Računalnik in tiskalnik sem namestila na pisalno mizo pod oknom v dnevni sobi, da bi se lahko, ko bi mi odločenost pojenjala, zagledala v vse tisto bajno zelenilo. Na vogal pisalne mize sem položila svinčnik, radirko in kulije, iz torbe sem vzela beležko, v kateri imam vse zapiske, ki sem jih zabeležila v zadnjih dveh mesecih, odkar me je Guim oštel: Morala bi si zapisovati zamisli, da ti ne bodo izpuhtele iz glave. Usedla sem se pred zaslon in pritisnila na gumb za vklop računalnika. Trenutek je bil svečan. Manjkal je le še kamnosek, ki bi v kamen na oboku nad balkončkom vgraviral: TUKAJ JE REMEI SALA MUNT ZAČELA PISATI ROMAN SAMA MMXVI A. D. Odprla sem besedilni dokument. Kurzor je utripal na belih pikslih. Napisala sem Sinopsis in dokument shranila v novo mapo. Danes je vse novo. Takrat sem pogledala ven. Pogled na pokvarjeni avto mi je pregnal zamisli, ki so bile do tega trenutka tako izčiščene, in zaslišala sem glasek: Iti-moraš-­ k-mehaniku, iti-moraš-k-mehaniku. Naredila sem se gluho in zapisala prvi stavek, tistega, ki sem ga premlevala vse jutro in za katerega se mi je zdelo, da bi bil perfekten, toda zapisan se mi ni zdel več tako brezhiben. Nato sem začela bljuvati iz sebe sinopsis, tako kot so mi misli prihajale, v navalih. Ampak, oh!, ko sem odprla beležko, je vame planil Guim, saj mi jo je on podaril; predmeti imajo vedno v sebi vraščene spomine. S težavo sem ga pregnala iz glave. Morala bi ga poklicati, kaj pa vem; izvedeti, ali se morda pogrešava. Tistega dne, ko mi je podaril beležko, sem bila prepričana, da se s tem dela norca iz mojih literarnih prizadevanj. Močneje sem začela udarjati po tipkah, da bi utišala sabotirajoči glasek. Tipkala sem brzinsko, kot bi tako lahko utekla miselnim motnjam, pri tem pa sem si ponavljala: Napisala bom najbolj odbit sinopsis vseh časov, in čeprav sem dobro vedela, da to ni res, sem si vseeno znova in znova ponavljala v glavi: Ta sinopsis je totalno odbit, najboljši sinopsis, kar jih lahko napišeš. Avto in Guim sta se mi poskušala vriniti skozi razpoke v možganih, jaz pa sem jima vdor preprečevala s samostalniki in glagoli in pridevniki, ki so 1694 Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt tekli iz glave v moje prste, da bi se ovekovečili na zaslonu. Vsake toliko mi je uspelo pozabiti na vse in se popolnoma potopiti v svet besed. Takole, v sunkih osredotočenosti in raztresenosti, sem dokončala sinopsis. Ni perfekten. Ne še. Vendar sem ga dokončala, to sem morala narediti, pa čeprav bi še tako želela sestaviti najbolj totalno perfekten sinopsis vseh časov, jasno. Končala sem prvo različico. Napisala bom roman. Napisala ga bom, ker jaz tako hočem. Napihnjena od ponosa zaradi opravljenega dela sem si obula pohodne čevlje in se peš odpravila proti vasi, da bi rešila težavo z avtomobilom. Stopati po makadamu pomeni zavedati se vsakega koraka: prisluškovati škrtanju stisnjenega peska pod lastno težo, čutiti ostre kamenčke, ki se zabadajo v podplate čevljev. Občutek, da je pot nekaj živega, da ni nespremenljiva, nepremakljiva, večna površina kot v mestu, kjer je zvok korakov siv in umazan. Pravzaprav mrtev. Tukaj se vse premika, vse se spreminja. Pomlad je, ves gozd brenči. Pomislila sem, da je nekje v bližini čebelnjak, toda brenčanje ni ponehalo, kot bi me hotelo hipnotizirati. In nazadnje me tudi je. Prepustila sem se zibanju gozdne glasbe in na nekaterih ravnih odsekih sem si celo drznila zatisniti oči in hoditi na slepo, v skrbi, da bom zgrmela na nos, in obenem z neko zadržano evforijo. Glava se mi je izpraznila, nehala sem razmišljati o Mili, ki me tako zelo obremenjuje, kajti zdaj se bom morala ukvarjati z glavno junakinjo, še vedno se sprašujem, ali bi ji morala spremeniti ime, da bi se nekoliko odmaknila od dela, ki me navdihuje in ki bi lahko na dolgi rok postalo bolj breme kot iztočnica. Ampak tam sem bila, z zaprtimi očmi, in vse drugo ni obstajalo. Zgolj jaz, lebdeča skozi gozd. Vsakič, ko sem odprla oči, sem se znašla na koščku poti, ki sem ga med svojimi vožnjami z avtomobilom spregledala. Skala, iz katere je brbotal ­curek kristalne vode, ki si je nisem upala pokusiti, strmina, spuščajoča se do nenavadno geometrične vrtače, kot bi jo pred davnim časom ustvarila vesoljska ladja. Vendar se nisem mogla ustaviti: do mehanika sem morala priti, preden bo zaprl, pa čeprav je bilo v takem trenutku nadvse nadležno razmišljati o čem tako prozaičnem. Ko sem hodila že dobro uro, nenadoma nisem več prepoznala okolice. Znašla sem se v velikanski kotlini in si rekla: če bi se tukaj peljala z avtomobilom, bi kraj prepoznala. Mogoče sem zgrešila kakšno križišče, ko sem hodila z zaprtimi oziroma sanjala z odprtimi očmi. Na misel so mi prišle besede moje občudovane Erfind: da skozi življenje hodimo s prevezo na Sodobnost 2022 1695 Carlota Gurt Sama očeh, ko pa nam pade z oči, ugotovimo, da so najlepši razgledi že za nami. Ravno sem hotela zakleti nad svojo smolo, ko je neko bučanje preglasilo brenčanje gozda. Po makadamu je priropotal avto, kot da bo vsak hip razpadel. Pomahala sem mu, naj ustavi. Neki gozdni Crusoe je spustil šipo. Mršav, zanemarjeni lasje, porjavela koža od preživljanja časa na prostem med nabiranjem kokosov in čakanjem na ladjo, ki bi ga rešila, oceanski pogled. “Oprostite, ali sem na pravi poti za Sorrius?” In on, da ja, ampak če želim, me lahko zapelje, ker bom peš potrebovala vsaj še dobre pol ure. Jaz, ki sem tako nezaupljiva, sem se usedla v neznančev avto, ne da bi kaj dosti pomišljala, ko pa sem zaprla vrata, me je obšla tesnoba. Lahko bi bil kakšen manijak. Zdaj me bo prerešetal z vprašanji, sem si rekla. On pa je le upiral pogled naprej in ni odprl ust, prav tako ni bilo videti, da bi ga tišina kakor koli motila. Mene pa je. Od strani sem si ogledovala njegova zapestja sestradanega ujetnika, nezaveden nasmešek na njegovih ustnicah. In kakšne velike dlani, lahko bi zgrabile koga, drobnega kot jaz, za pas in ga dvignile kot kavno skodelico. Ali mu zlomile tilnik. Po treh ovinkih nisem več zdržala in sem mu začela razlagati vse, po čemer nisem želela, da bi me vprašal: kdo sem, kje živim, zakaj sem tukaj, o romanu, priznala sem mu celo, da gospodinjo, ki v reklami uporablja palični mešalnik znamke Can Boronat, igra moja mama. Ne vem, zakaj vedno počnem točno nasprotno od tistega, kar se od mene pričakuje. “No, torej bova soseda, živim namreč le kakih dvajset minut od kmetije Pri Muntovih,” mi je rekel. Nazadnje sem bila jaz tista, ki sem ga prerešetala z vprašanji. Kakšna sramota. Kot bi ga zasliševala. Ime? Poklic? Naslov? Torej: ime mu je Flavi – kakšno čudno ime! – in je čebelar. Ko me je odložil na začetku vasi, mi je podaril kozarček medu. 179 dni prej Zdaj, ko se mi nikoli nikamor ne mudi, si pripravljam veličastne zajtrke. Popečeni kruhki, marmelada, sir, sadje, sveže stisnjen pomarančni sok. In tudi Flavijev med, seveda. Vse tako lično zložim na mizo, da se mi zdi skoraj škoda lotiti se gostije in hrano pojesti. Guim, ki mi vedno pravi, da sem 1696 Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt lena, me sploh ne bi prepoznal. Sem nenadoma neka druga Mei? Mogoče mi pa ravno zajtrk da miselno moč, da se lahko več ur ukvarjam z načrtovanjem romana. Ali pa je morda nasprotno in moram krepko zajtrko­vati, da lahko prenesem zahtevni ritem, ki sem si ga naložila. Vsak dan si med rezanjem pomaranč rečem, da je moj roman – zamisel mojega romana – kot pomaranča: iztisniti jo moram do zadnje kapljice, da bo ostal zgolj sok, se znebiti vseh delčkov pulpe in kožic, zato stiskam še močneje, dokler me ne zaboli roka. In zatem, ko sok pijem, imam občutek, da pijem čudežni serum. Predvčerajšnjim sem se lotila pripravljanja listkov s prizori, ki sem jih že domislila. Najteže je bilo najti mesto, kamor bi jih lahko pripela, kajti kamnite stene so preveč hrapave, listki so viseli postrani in nenehno padali dol: to me je res spravljalo ob pamet. Nazadnje sem se odločila, da jih bom pritrdila na vrata lesene omarice, saj je to najbolj gladka površina v dnevni sobi; upam, da samolepilne blazinice patafix ne bodo pustile sledi. Ko zdaj vstopim v sobo in zagledam vse tiste listke tako lepo urejene, se sama sebi zdim kot neumna Vulkànova karikatura. Ima me, da bi si postavila oltar z njegovo fotografijo in mu vsak dan zmolila očenaš, da na to ne bi pozabila. Razmišljala sem tudi o zgodbi o norici, ki mi jo je zadnjič povedal mehanik, in vedno bolj mi kljuva po glavi, da jo moram vključiti v roman. Če se bom nazadnje odločila za to, bom morala že neštetič predelati sinopsis. Za zdaj sem napisala le listek in ga pritrdila v vogal desno zgoraj, zraven drugih še nedoločenih prizorov. Vsake toliko me preblisnejo spomini na čas, ko sem delala na založbi, in kar pogreje me od jeze: Toni, ki mi je nalagal tone rokopisov v pregled in me priganjal, potem pa ni upošteval mojih popravkov – “Preveč si pikolovska, Mei”, kot da bistvo lektoriranja ne bi bilo prav v tem –; pa takrat, ko me ni poslušal glede onega čudovitega romana Maranove, ki je pozneje postal uspešnica pri založbi onega snoba, povrh vsega pa mi tega še prizna­li niso, “Ne teži, Mei, sploh ni bilo tako”; moja pisalna miza ob oknu s pogledom na trg, ki se je ob pol petih napolnil s kričanjem otrok, česar se zdaj spominjam z besnim domotožjem; prihod prvega izvoda nove knjige, vznemirjenje ob tem, ko sem ga lahko povohala; dvomi ob izbiranju fotografije za naslovnico; moja razhajanja s Tonijem; tisti prepir glede podobe dekleta, oblečenega v belo, ki je lovilo ravnotežje (spominjala je na reklamo za vložke), čeprav se je knjiga zelo dobro prodajala, ja, priznam, pa je šlo za zbirko kratkih zgodb; skodelica črnega čaja, ki mi Sodobnost 2022 1697 Carlota Gurt Sama je vsak dan delala družbo; občutek, da sem bila koristna, profesionalna, dragocena. Prepovem si razmišljati o tem. Tista Mei ne obstaja več. Dovolj. 157 dni prej In minil je že teden, odkar so te upepelili in te vsuli v žaro. In minilo je že sedem dni, odkar se mi je ulilo iz nožnice, odplakujoč to, kar sem imela notri. Ali pa tisto, česar nisem imela. Nikoli ne bom vedela. Zmanjkalo mi je kruha, toda nočem iti ven. Za zdaj se bom zadovoljila s tem, kar mi je še ostalo doma. Jabolka, zmehčan prepečenec, žalost na žaru. Vse tvoje obleke sem oprala in zložila, vendar ne odpiram omare, da ne bi v njej videla tebe. Dopoldne sem vstopila v kabinet in ga pospravila, postopoma brišem tvoje najopaznejše sledi, potiskam te stran, da me ne bi tako silovito v vsakem trenutku opominjal nase. Toda žara še vedno stoji na mizici v dnevni sobi in vsak dan si za nekaj časa nadenem tvoja očala, da gledam svet s tvojimi očmi. Jutri je na vrsti notar, overoviti moram svoje vdovstvo. Prišel bo posred­ nik in dala mu bom pooblastilo, da uredi vse papirje. Nič nočem imeti s tem. Ne čutim se sposobne. Danes sem se spomnila, da sem poznala neko Mei, ki je hotela napisati roman. Da sem poznala neko Milo. Da sem poznala neko hišo sredi gozda. Kako me je sram. 151 dni prej Sadizem koledarja: smo že junija. Še vedno nisem ničesar vrgla stran. Le kako bi se lahko znebila tvojih relikvij? Ob popoldnevih se usedem na kavč in si na ves glas predvajam glasbo, da se ne bi slišala. Zaprem oči in se osredotočim zgolj na predvidevanje naslednje note violončela, poskušam si zapomniti vsako kadenco, prehitevajoč partituro, tako mi uspe nekoliko utišati glavo. 1698 Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt Toda včasih se kaka misel izmuzne mojemu nadzoru in me poišče. Kaj boš pa zdaj, Mei? Jaz pa le še povišam glasnost glasbe. Pisala? mi pravi. In najraje bi zajokala, tako zelo se smilim sama sebi. Jakost na maksimum. V želodcu čutim nizke tone. To je tvoj načrt? Pisati? Ali kaj? Mogoče bi raje obsedela tukaj na kavču in poslušala, kako odteka življenje? Ali pa boš ­poiskala službo v kaki založbi? Da boš spet imela pisarnico, opravljala delovnik mravljice, potiskala svojo kroglo po hribu navzgor, brala, kar p ­ išejo drugi, in to le zato, da bi minil čas. In zdaj se usuje plaz not, violinske strune, ki se zvijajo in te odvlečejo. Nobenega načrta nimam. Vsi se mi zdijo smešni, smešni kot jaz. Pisati? si rečem. Le kako sem si lahko mislila, da bi to zmogla? Pred očmi mi stopijo moji bedasti listki, pritrjeni na vrata omare. Prisluhni, prisluhni violončelu. Napisati roman s pomočjo listkov … Sram me je. Zvečer je Carles spet prišel trkat na vrata. Ne odgovarjam mu na sporočila, zato je prišel do mene. Ampak meni ni do govorjenja. 64 dni prej Pisati, nič drugega. Trinajst dni neprekinjenega pisanja. Ne bojim se belega lista, bolj se bojim popisanega, nepopolnega, neizboljšljivega. Prekleto prvo poglavje, napisano na novo od prve do zadnje besede, dodala sem mu deset strani in globino. Se mi zdi. Drugo in tretje že precej izdelana, le še izpiliti ju moram. Poglavja od četrtega do sedmega so še surova, toda trdno zastavljena. Besede in še več besed, združujočih in ločujočih se. In to je to. Odstraniti motnje, neusmiljeno. Stran z motnjami. Polkna na oknih so vedno zaprta, da me ne bi zmotil noben premikajoči se grm, nobena oprezujoča lisica, noben sončni žarek, ki bi se hotel dotakniti moje bele kože in me ogreti. Noben oblaček, ki bi me prisilil, da bi znova prebrala Durandovo. Vsake toliko skok v trgovino po nekaj osnovnih stvari: z očmi, uprtimi v tla, z odrezanim jezikom, noter in ven kot senca. In sekanje drv, ne da bi pri tem nehala razmišljati o Lili, predvsem pa o tistem primitivnem stvoru, ki jo na skrivaj opazuje in se mimogrede podrsa ob njeno kožo, razkazujoč svojo nabreklost v mednožju, strmeč vanjo z motnim pogledom poželenja. Človeški slinar. Debla in veje. S sekiro sva postali prijateljici. Prišla bo zima in jaz bom pripravljena nanjo. Sodobnost 2022 1699 Carlota Gurt Sama 2 dneva prej Roman neusahljivo bruha iz mene. Odprla sem pipo, staro in zarjavelo pipo, zdaj pa je ni mogoče več zapreti. Pisala bom, dokler vodnjak ne usahne. Vodnjak. Lila se naslanja na rob, njena koža je mastna od potu in saj, kot namazana s črnim maslom, tudi njena obleka je popackana. Kot bi se voda iz vodnjaka zlivala nanjo. Hipna in pomirjujoča misel, da bi se izgubila v črnini, da bi se vrgla in z glavo udarila ob stene. Notri pade kamenček. Plonk. Groba vrv jo drgne po dlaneh in povzroča žulje. Z dvema polnima vedroma, s po enim v vsaki roki, trudeč se, da ne bi razlila vode, na vsaki strani svinec, ki jo tišči k tlom, se odpravi proti hiši. Hodi počasi, z vzravnanim telesom, ohranja ravnotežje. Ključnica, za­pestja, kolki ji štrlijo kot okostnjaku. Kosti, prekrite s tanko kožo. Izsušena je, izžeta, izpita. V vetrcu ji plešejo črni lasje, ki ji uhajajo izpod rute. Njeni lasje so kot lasje trupla, rastejo tudi še po pozabi. Postrani vstopi skozi vrata. (Moji prsti tipkajo. Pritiskam znake za vsako črko posebej in poslušam, kako zveni simfonija besed, ki jo zlagam med presledki.) Zleze v kamin. Želi se namazati s sajami in se skriti v sencah, ki jo obdajajo. Zgrabi cunjo, iztegne roko, cunjo namoči in se z njo silovito drgne po telesu. Črna voda polzi po njej, od dlani, po roki, kaplja ji v naročje. Cunja je srce črne krvi. Iztisne jo. Solzi jeze ji zarišeta beli progi po umazanih licih. Skozi okno za njenim hrbtom jo opazujejo sestradane oči. (Strani se polnijo same od sebe. Pomislim na Carlesa, ki se bo prikazal tukaj čez deset dni in od mene zahteval roman. Sploščila ga bom s svojimi stranmi. Koliko jih je? Zdaj jih imam že petsto dvajset, ko končam, jih bo, koliko, sedemsto? Dala mu bom natisnjeno kopijo in mu zaloputnila vrata pred nosom. Utišala bom Carlesa. Utišala bom mamo. Utišala bom Flavija. Utišala bom tiste preklete pizdune pri založbi, ki so me vrgli na cesto. Utišala bom vaške obrekljivke. Utišala bom Guima in njegovo pomanjkanje zaupanja vame. Utišala bom ves svet. Vsaka stran, ki jo napišem, je drobno maščevanje.) Okoli Lile se je znočilo. Blisk zamrzne cerkvico na hribčku. Besno škropotanje dežja je slišati kot hrumenje nenehno podirajoče se gore. Podi­ rajoči se svet. Lila ne sliši škripanja vrat, ki se odprejo. On se pritihotapi v hišo, puščajoč za seboj sled blata. Človeški sluzavec. Začutim Lilijin gnus, ko na svojem hrbtu zazna njegove kremplje, začutim, kako ji zledeni kri (dolgi in umazani nohti, zadah po vinu v sapi, ko se ji približa in ji ponudi nekaj kovancev). Ona se stisne k zidu na dnu kamina, ozre se kvišku, predstavlja si, da pobegne po dimniku kot dim, takrat pa 1700 Sodobnost 2022 Sama Carlota Gurt začuti kosmato šapo, kako zgrabi za njeno meso in žgoče hropenje zveri. Ožge jo, stisnjeno v kotu kamina. In potem vse tisto. (Se že bližam koncu. Zadnji takti simfonije. Vzamem si počitek. Stoje v kuhinji, pojem nekaj gobic in kos suhega kruha s figovo marmelado; moj vsakodnevni obrok. Znova se usedem k delu. Odprem izvirnik. Nekaj stavkov dobesedno prepišem, moja drobna počastitev vélike gospe.) Ko je zver odšla, ni mogla niti hip dlje ostati v hiši. Čaka, sede na robu vodnjaka, da se vrne njen mož, družbo ji dela le psovanje časa, brez­ brižnega za vse: noč gre svojo pot. Mirne ure se kotalijo prek Lile kot cestni tlačilec, peščene minute drsijo po strmini življenja, neustavljivo. Ob jutranji zori se sopihajoč prikaže tisti kos mlečnega mesa. Njen mož. “Ne poskušaj mi slediti. Ubila bi te,” mu reče. In se spusti navzdol. (Zdaj mi manjka le še epilog, postaviti na glavo pričakovani konec. Ka­ men, ki jo čaka sredi poti. Vendar pa bo to moralo biti jutri, oči me pečejo, veke se mi upirajo. Zaspim.) Prevod Veronika Rot Sodobnost 2022 1701 Sprehodi po knjižnem trgu Alenka Urh Tina Vrščaj: Na Klancu. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2022. Z modro ptico nagrajeni tretji roman literarne kritičarke in pisateljice Tine Vrščaj je luč sveta ugledal po desetletnem romanesknem premoru (njen prvenec Zataknjena v pomladi je izšel leta 2010, njen drugi roman Odradek pa leta 2012). Že kmalu po vstopu v svet med platnicami postane jasno, da je bila takšna ustvarjalna pavza “kritičarke na drevesu” (tak naslov nosi njena zbirka kritik iz leta 2020, sicer pa sta v vmesnem času izšli še zbirka kratkih zgodb Plašč (2018) in knjiga za otroke Balabuga!) za njeno pisanje izjemno blagodejna, roman namreč navduši s tankočutnostjo, slogovno izpiljenostjo in tudi aktualnostjo. Komisija nagrade modra ptica je v obrazložitvi delo označila za družinski, ljubezenski roman, ki hkrati predstavlja precej očitno kritiko določenih potez sodobne družbe s poudarkom na okoljski problematiki. Klanec seveda nosi simbolni pomen, navkreber je vedno teže hoditi kot po ravnem. V obratni smeri je seveda drugače, saj “ni težko priti dol. Najhitreje prideš, če padeš. Privzeta smer padanja: vedno navzdol”. V vsakem primeru Evo življenje na Klancu načenja in ji jemlje življenjski elan, zato ves čas po malem sanja o ravnini. “Kajti na klancu se resničnost vse bolj nagiba. Hiša se nagiba: je njihova/ni njihova. Kajenje se nagiba: je nehal/ni nehal ...”. Raba poševnic je v navedenem primeru še posebej zanimiva, saj grafično podkrepi vsesplošni nagib življenjskega habitata družinice, ki zaznamuje 1702 Sodobnost 2022 Tina Vrščaj: Na Klancu Sprehodi po knjižnem trgu tudi življenje deklic Višnje in Brine. Ne le da rišeta vse poševno in po diagonali, temveč za vsak negotovi korak v strmino potrebujeta neprimerno več motivacije, pa naj bo zlepa ali zgrda. Kot simbolni kontrapunkt Klanca se kaže še en kraj, to je s potrošništvom onesnaženi, pogosto zamegljeni, zasmogani (in kar je še takšnih za pljuča škodljivih zmesi in njihovih agregatnih stanj) dolinski Kotel, kjer človek lahko kupi vse, ne da bi dejansko kaj pridobil. Na Klancu bralcu že z naslovom namigne na enakozvočno naslovljeno delo iz shrambe slovenske klasike (s tem, da je tam klanec pisan z malo začetnico), pa tudi sicer nam avtorica vzdolž zgodbe natrese drobtinic, po sledi katerih prispemo na Cankarjev klanec, skupaj z vsem alegoričnim kapitalom mučne hoje navkreber in ostalimi skorajda arhetipskimi zapiki slovenske duše. Denimo že ureditev v elementarni družinski celici je v osnovi podobna, Eva namreč zaradi Gregorjeve pogoste odsotnosti in vse bolj očitne odtujenosti bolj ali manj sama prevzema skrb za potomstvo – dve razigrani deklici, “mali zgagi” (tretja pa je tudi že na poti), ki potrebujeta polno naročje starševske ljubezni in nenehne naklonjene pozornosti. Že sicer precej skrhana in zreducirana očetovska figura v Gregorjevi podobi prej ali slej pobere svojo plezalno opremo ter šila in kopita – mar ni tudi Cankarjev Tone na podoben način klecnil pod težo realnosti in družino prepustil materinski oskrbi? Poudariti velja, da se sodobna ženska Eva v primerjavi s Francko ob svoji zapuščenosti odreže veliko bolje in navsezadnje zaživi celo veliko bolj srečno, kot je bila sposobna prej, v hladnem partnerskem odnosu. Tukaj je nadalje zoprni stanovanjski problem; toda medtem ko se pri Cankarju družina seli na klanec, je smer gibanja v pričujočem romanu ravno obratna, Eva se z deklicama preseli v hrupno Ljubljano, ki se zdi svetlobna leta stran od klanške samotne tišine. Roman se skratka ob subtilni vtkanosti navedenih elementov ponaša z dodatno dimenzijo, ki med drugim omogoča splošnejše razmisleke, denimo o družbenih vlogah tedaj, v času cankarjanske trde stvarnosti, in danes, ko je boj proti revščini vsaj do neke mere rešen sistemsko, pa o materinstvu, odnosih, vzgoji ipd. Seveda je mogoče tudi danes po hitrem postopku ostati brez strehe nad glavo, kar v zgodbo vpelje tudi Tina Vrščaj in, kot se zdi, s tem zabije zadnji žebelj v krsto odnosa med Evo in Gregorjem, pa vendar v romanu avtoričin angažma leži drugje: hudo socialno stisko nadomesti pereča okoljska kriza. Skozi dogajalne niti prosevajoče tematsko ozadje romana torej temelji na dialektiki med naravo in tehnologijo, na prepadu, ki v današnjem času še najradikalneje zeva med človekom in njegovim okoljem. Sodobnost 2022 1703 Sprehodi po knjižnem trgu Tina Vrščaj: Na Klancu Slednje lahko svoje mesto v romanu zaseda toliko bolj prepričljivo, saj je Eva biologinja, ki se ob vsej ljubezni in prvinskem odnosu do narave do boleče skrajnosti zaveda neodgovornega in samouničevalnega ravnanja sodobnega človeka, ki si na vseh koncih koplje jame, kaj jame, prepade, in mu pri tem sploh ne kapne, da si bo prej ali slej nepovratno spodkopal tla pod lasnimi nogami. Tako je ves udobno zahomotan in srečno pospravljen (o tem malo pozneje!) na domačem kavču, zazrt v širni svet na svoji dlani, da pravzaprav sploh ne opazi (ali pa mu je malo mar), kaj se okoli njega dogaja, medtem ko se manjšina z otopelostjo množic pošteno okorišča. Tista manjšina, gonilna sila kapitalistične požrešnosti, ki se na prihodnost planeta in človeške vrste kratko malo požvižga. Posledično se že visoko v “neokrnjeno” naravo Klanca zajedajo navlaka in smeti, ljudje strupene odpadke puščajo, kjer jim je pač priročno, zato tudi od lepega razgleda, ki bi ga lahko ponudila višinska lega, ne ostane dosti – neposredno pod hišo se namreč nahaja veliko smetišče. A nič ne de, ko pa je ljudem “pomembno le še eno okno, okno v splet”. Tina Vrščaj se med drugim odkrito in odločno zoperstavi črnim luknjam kapitalizma in tehnokracije, ki nas dandanes, po malem naveličanih stvarnosti, s svojimi številnimi podaljški in silno gravitacijsko močjo z vseh koncev in krajev srkajo vase, nas odtujujejo sebi in drugim, nam upogibajo hrbte, obremenjujejo karpalni kanal in obraze osvetljujejo s hladno modrikasto svetlobo. Avtorica poziva k avtentičnemu bivanju v času, ki je, med drugim zahvaljujoč pandemičnim karantenskim dremežem preteklih dveh let, ustoličil absolutni primat virtualnih komunikacijskih kanalov in dostopov do stvarnosti. Bi radi obiskali muzej? Hop, na tablico. Nimate sreče pri navezovanju ljubezenskih stikov? Na zmenek prek telefona, kaj pa drugega. In tako naprej. Človekov pametni in vseprisotni prijatelj, sodobni podaljšek njegovega najbolj notranjega bistva, ima v romanu tako pomembno vlogo, da mu pripada celo ljubkovalno ime, ki mu ga je nadela najmlajša – Bubi. Ker Gregor tako pogosto čohlja svojega Bubija, nima pravega časa ne za hčeri ne za partnerico, pri čemer mu kot dobrodošli izgovor služi dejstvo, da z delom za enim od zaslonov pač preživlja družino. Ko Gregorjevo podjetje zaide v težave in povrhu vsega ostanejo brez klanške hiše, ki bi jo po njegovem mnenju moral podedovati, se začne vse pogosteje vdajati še alkoholu (“vse več nazdravlja na klanec! In popiva, naklanec”), kar s prizorišča pomete še zadnje postane ostanke očetovske vloge, ki je je bila družina deležna. Esej Tine Vrščaj z naslovom Srečno pospravljeni (!) je bil leta 2019 eden od dveh esejev, ki sta zmagala na vsakoletnem natečaju pričujoče revije. 1704 Sodobnost 2022 Tina Vrščaj: Na Klancu Sprehodi po knjižnem trgu Takrat sem v obrazložitvi med drugim zapisala, da avtorica v njem “premišljuje fantazmagorično naravo svetovnega spleta in se z veliko mero dandanes skorajda neizbežne osebne vpletenosti sprašuje, kaj ta poleg časa jemlje naši resničnosti ... Avtorica z vitalno obravnavo in slogovno brezhibno oblikovanostjo jasno pokaže, kako vzporedna virtualna realnost dandanes ni več zgolj orodje v rokah človeka, temveč so razmerja prepogosto obrnjena.” Na Klancu je na neki način paralelna leposlovna inkarnacija avtoričine kritične naravnanosti do sodobne resničnosti oziroma – vir­ tualne resničnosti, skupaj z odtujenostjo, ki je, kot kaže, postala primarna človekova drža v svetu. Karakterizacija likov v romanu je spretna in konsistentna, značajske lastnosti so narativno utemeljene in se povnanjijo tudi v dialogih. Evo med drugim daje trdovratna oblika sodobnega svetobolja, ki je pogosto tudi kontraproduktivno; je precej zasanjana idealistka, ki “živi v svetu nekakšne blagovne menjave” in “koncepta denarja nikoli ni ponotranjila”. S te plati razumemo Gregorjevo frustracijo, brezposelna mati z dvema otrokoma, ki ne pristaja na monetarni sistem, zna finančnega skrbnika družine pahniti v precej kočljivo in tesnobno situacijo. Junakinjina brezposelnost seveda ni povsem in samo samozagrešena, pa vendar. Je pa konec romana glede tega nedvoumen: Gregorjev odhod Evo prisili, da se otrese omledne pasivnosti in se poleg ostalega posveti aktivnemu osveščanju glede okoljske problematike. Pomembno vlogo nosi Evina mama, v prvem delu romana bolj ali manj fizično odsotna, a zato ves čas toliko bolj prisotna v junakinjinih mislih in dejanjih. V drugem delu se prebije v ospredje dogajanja, saj zdaj, povsem omehčana in spremenjena, Evi ponudi pomoč pri skrbi za deklici. Sprememba materinega odnosa do sveta ni naključna, našla si je namreč ljubečega partnerja, ki ji je povrnil vero in optimizem, predvsem pa odprl prostor za neobremenjeno materinsko ljubezen. Avtorica zgodbo spretno odmerja prek bolj ali manj linearno stkanih utrinkov vsakdanjika družine, z bežnimi pobliski v preteklost, v spomine, ki postopoma razjasnijo marsikatero značajsko potezo protagonistke in njenega partnerja. Evo je močno definiral zapleten odnos z materjo (njeni trdi življenjski poduki in zapovedi junakinji še vedno močno prežemajo spominska vlakna in do neke mere krojijo tudi njen odnos s hčerama), ki mu je botroval psihično nestabilen oče, shizofrenik in paranoik, sicer pa izjemno uspešen fizik. Ta je v njenih otroških letih večkrat izginil na “božjo pot” – mati tega nejasnega odgovora deklici Evi ne razjasni vse do zgodbene sedanjosti –, dokler ni nekega dne odšel za vedno. Podobno tudi Gregorja precej definirajo odnosi v primarni družini, vendar so m ­ ehanizmi Sodobnost 2022 1705 Sprehodi po knjižnem trgu Tina Vrščaj: Na Klancu manj očitno prikazani, saj pripovedovalčevo oko prvenstveno sledi junakinjinim notranjim in zunanjim premikom po zgodbenem prizorišču. Posebne omembe je vreden jezikovni slog romana, ki je skrbno obrušen in brez nepotrebne navlake. Je bogato metaforičen, samosvoj, na trenutke v svoji eliptičnosti skorajda pesniški. Tina Vrščaj izjemno spretno vpeljuje različne registre žive govorice, Eva in hčerkici imajo na primer povsem svoj, intimni jezik, iz katerega veje ljubeča naklonjenost. Odlično ujame tudi igrivo otroško dojemanje, ki sveta še ni zaklenilo v ječo konvencionalnih pojmov, temveč pušča prostor in daje dihati različnim pomenom, poleg tega v besedilo vpleta bežne reference na druga literarna dela (“bleda, kot da jo je megla prinesla”, “Mi, otroci s postaje Bubi” ...). Kritičarka (ali kritik) na konici svojega peresa vselej nosi sebe, zato je neizbežno, da se določena dela pri njej (njem) zapišejo drugače kot druga, pa vendar lahko v primeru romana Na Klancu brez strahu, da je ocena pač subjektivna, zapišem, da gre za odličen roman, po katerem se bodo bralci z mislimi sprehajali tudi po tem, ko bodo zapustili svet med njegovimi platnicami. 1706 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Maja Murnik Franjo H. Naji: Noč na obisku. Maribor: Založba Litera (Zbirka Litera), 2022. Tudi v svoji četrti leposlovni knjigi se dr. Franjo Husam Naji, kardiolog in predstojnik oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, loteva aktualnih in še zmeraj preslabo premišljenih vprašanj sodobne slovenske družbe. V prejšnjih romanih in zbirki kratkih zgodb je naslavljal problematiko beguncev, drog in dileme tranzicije, ob vsem tem pa mesto človekovega dostojanstva, tokrat se potaplja v teme, ki so mu poklicno še bliže: bolezen, umiranje in evtanazijo. A to nikakor ni roman zgolj o tem. Srečamo se z zgodbo družine iz manjšega slovenskega mesta, v marsičem značilne slovenske družine, v kateri se pridno dela, skrbi za odraščajoče otroke, malo tudi pije, se ima rad, a obenem sem in tja trpi, kaj tudi obžaluje in obenem ne preveč, se odtujuje med seboj in spet zbližuje, se skuša primerno distancirati od toksičnih odnosov s starejšo generacijo, se tudi osebnostno poiskati, najti svoje mesto v odnosih in v svetu – družina torej, v kateri se, z eno besedo, živi. Na kolesarjenju s pivskim prijateljem si oče Jan pri padcu hudo poškoduje glavo in vratna vretenca ter pristane v bolnišnici. Po začetnih, še kar dobrih obetih se mu stanje nenadoma poslabša in pade v komo. Premestijo ga domov in začne se kalvarija Jana ter njegovih bližnjih. V času usodne nesreče sta starša sredi petdesetih let, otroka pa že odrasla; hči študira, sin se kot fotograf išče v Afriki. Sodobnost 2022 1707 Sprehodi po knjižnem trgu Franjo H. Naji: Noč na obisku Avtor pretresljivo in natančno opisuje vso paleto odzivov in nasprotujočih si občutij Janovih družinskih članov, ki se soočajo z njegovim nepremičnim, vse bolj shiranim in celo gnijočim telesom: od začetnega šoka in upanja na čudežno prebuditev ter mrzličnega iskanja drobnih, prikritih znakov, ki bi to nakazovali, ob tlečem zavedanju, da gre morda bolj za projekcijo njihove lastne želje; prek obračunov s frustracijami iz časa Janovega prejšnjega življenja do vse večjega zavedanja svojcev, da so izčrpani in izžeti od negovanja in nemoči, ob vsem tem pa se pojavljajo občutki krivde, da si sploh drznejo to pomisliti (žena Andreja se počuti krivo tudi zaradi svojega ljubosumnega izpada v bolnišnici), ter nazadnje do vse bolj zavestnega iskanja rešitve iz pat pozicije. Janovi bližnji tako potujejo skozi različne faze žalovanja, ki pa se ne more zaključiti in zaokrožiti. Čeprav komunikacija z Janom ni mogoča in nihče nima dostopa do njegove zavesti (niti nobenega zagotovila, da ta sploh deluje), ostaja njegovo telo ves čas prisotno. To nemo telo še vedno živi, diha, prebavlja, izloča; zahteva skrb, neki zavezujoč odnos, ki je izred­ no težaven in naporen za soudeležene. Avtor nam predstavi pretresljivo podobo shiranega, bolnega in nefunkcionalnega telesa, nemočnega in tragično zamrznjenega v prehodnem prostoru med življenjem in smrtjo, pol živega, pol mrtvega. Sicer realistično napisana krajša poglavja, ki si ne sledijo v časovnem zaporedju, prekinjajo poglavja, ki jih sestavljajo Janovi notranji monologi: njegova zavest je ujet­ nica same sebe, saj ne more vzpostaviti stika z zunanjim svetom; sprva se še zdi svobodna v kopici vratolomnih asociacij in misli, a v nadaljevanju postaja vse bolj fragmentirana zmes spominov, sanj, halucinacij, mor in videnj, dokler proti koncu romana nismo priča njeni dezintegraciji; razpada tudi jezik, ki jo gradi, ostajata le strah in želja po zavetju, po “… sku… paj … skuupaj …” Naji spretno gradi suspenz: ne samo, da ne vemo, kako se bo končala dogajalna linija Janove hude bolezni in fizične ter duševne izčrpanosti njegovih domačih, dodatno napetost vzdržuje tudi to, da do zadnjega ne izvemo, kaj se je zgodilo na kolesarjenju, ki se je končalo z Janovo nesrečo. Ves čas visi v zraku tudi negotovost, kaj je z Janovo prikrito homoseksual­ nostjo in v poteku romana se tudi ta globoko zakopana Janova intimna skrivnost vse bolj plasti in razkriva. Posebna napetost se v romanu gradi tudi s tem, da avtor kontrastira, vzporeja izseke iz nekoliko monotonega, lenobnega življenja pred nesrečo. Tako recimo Jan in Andreja načrtujeta, kako se bosta skupaj mirno in brez pretresov postarala; načrtujeta nekaj, kar se jima zdi praktično zanesljivo, saj se dobro razumeta in zdi se, da se 1708 Sodobnost 2022 Franjo H. Naji: Noč na obisku Sprehodi po knjižnem trgu kaj nepričakovanega ne more zgoditi. A kot bralci nadaljevanje že poznamo, zato to beremo kot tragično. V drugi polovici romana se vse bolj soočamo z vprašanjem evtanazije. Sprva ideja o tem še prikrito pronica skozi nejasno stisko, katere razbremenitev išče Andreja, nato je vse bolj neposredna. Priča smo debatam med družinskimi člani, pa tudi drugimi osebami (hčerkin fant filozof, predavatelj na konferenci, pravniki), ki osvetljujejo različne vidike tega kompleksnega vprašanja. Sin, ki prvi reče bobu bob, želi, da se očetova agonija konča, tako oče kot mama in celotna družina bi se s tem (od) rešili nesmiselnega trpljenja, kajti očetovo stanje je “življenja nevredno življenje”. Hči in mama sta razpeti med tem in mislijo, da se v očetu še nahaja trohica življenja, težko se tudi sprijaznita s tem, da bi izgubili še ta preostali delček očeta oziroma moža in odnos z njim. Skozi pogovor s hčerinim fantom, študentom filozofije, razprava o evta­ naziji zaobjame širše vidike: lokalne zgodovinske, kulturološke, družbenopolitične značilnosti so pravzaprav tiste, ki definirajo etos nekega lokalnega okolja, s tem pa odnos tega okolja do bolezni, smrti in evtanazije. Ob teh izsekih se ne morem znebiti občutka, da je roman na teh mestih preveč tendenciozen. Zdi se, da nas avtor želi seznaniti z različnimi vidiki evtanazije, z argumenti za in proti, ter pri tem zapusti tok same zgodbe, torej pripovedovanje o posamični človeški usodi. Tako študent filozofije navaja družbene pomisleke o zakonu, ki bi evtanazijo legaliziral, in o možnih posledicah ter zlorabah v nezrelih družbah (v smislu hitre in “dokončne rešitve” vprašanja starih in bolnih, tj. tistih, ki jih neoliberalna družba ne potrebuje več oziroma ji predstavljajo nepotreben strošek), navaja tudi paradoks zdravnika izvajalca itd. Dialog med Janovo hčerjo in njenim fantom je nekoliko prisiljen, je bolj dialog idej. Hči navaja stališče svojcev: abstraktna situacija me ne zanima, “filozofiranje” me ne zanima, imamo problem tukaj in zdaj – očeta, ki ne more umreti. Kaj storiti? Na tej točki roman zapusti območje strogega problema evtanazije. Razglabljanje o pravici neozdravljivo bolnega in trpečega človeka do “dobre smrti” trči ob naslednji problem: tuje države, ki izvajajo usmrtitev takega človeka ali pri njej pomagajo, zahtevajo, da pacient jasno izrazi voljo po smrti ali pa mora biti to celo sposoben sam izvesti. Tako se ob koncu romana dozdeva, da delo o evtanaziji govori le do neke mere. Ko Jana napade okužba, se svojci (ob namigu zdravnika) odločijo, da ga ne bodo aktivno zdravili. Tako se v vzvratnem ogledalu Noč na obisku bolj kot roman o dilemah evtanazije spreminja v roman o težki bolezni in o rešitvah, ki se ponujajo zunaj ožjega območja evtanazije – v opustitvi aktivnega zdravljenja Sodobnost 2022 1709 Sprehodi po knjižnem trgu Franjo H. Naji: Noč na obisku oziroma v območju pasivne evtanazije, kot jo nekateri imenujejo (drugi, na primer dr. Matjaž Zwitter, pa vztrajajo, da ta sploh ne obstaja, temveč je opustitev intenzivnega zdravljenja v brezupnih primerih strokovno in etično pravilna). Čeprav Naji odpira različne vidike evtanazije in jih med seboj sopostavlja, pa se zdi, da dejansko piše o značilnem primeru, ki sodi v redno sivo območje zdravljenja in umiranja, o katerem pa se v javnosti ne govori kaj dosti. Morda je to tudi bolj kot o problemu evtanazije roman o komunikaciji med zdravniki in svojci, pri čemer so zdravniki oziroma sistem medicine (hospici?) zelo tihi. To je tudi roman o težkih odločitvah svojcev. V sedanji slovenski družbi, ki vsako družbeno pomembno temo nemudoma politizira in s tem onemogoči vsako resno razpravo, je Najijev roman, ki v ospredje postavlja (čeprav fiktivno) osebno zgodbo, zelo dragocen. Kljub temu da pisatelj v nekaterih segmentih preveč podrobno opisuje ali pretirano razlaga občutja, ki bi jih lahko učinkovito zaobjel z nekaj natančno odmerjenimi stavki, nekaj pa prepustil zamolčanemu v belinah med njimi, se zdi Naji zanimiv in prodoren avtor, dovolj pogumen, da se loteva zahtevnih tabuiziranih tem in jih zajame v njihovi kompleksnosti. 1710 Sodobnost 2022 Sprehodi po knjižnem trgu Matej Bogataj Mojca Kumerdej: Gluha soba. Novo mesto: Založba Goga (Literarna zbirka Goga), 2022. Gluha soba je kraj, kjer vznikajo notranji demoni, pravijo, gre namreč za prostor, ki je popolnoma zvočno izoliran, vanj ne prodre noben zvok, tako da je v tem v tišino zatesnjenem prostoru posameznik na milost in nemilost izročen samemu sebi, sliši pretakanje krvi v žilah, zvoke lastnega dihanja in pretikanje zraka skozi bronhije, peristaltiko, pospeševanje prej še, zdaj komaj še hrane na črevesnih ovinkih, vsemu temu, in menda, pravijo raziskovalci in vrhunski akustiki, je tega notranjega čisto preveč in je občutek nevzdržen, tesnoben, preganjavičen, čas, prebit v gluhi sobi, pa omejen. Kumerdej je po naslovih kot na primer Fragma ali Temna snov svojo zbirko naslovila z zvočno izoliranim prostorom in malo se nam zdi, glede na to, da je zbirka precej drugačna od prejšnjih, da gre za vpliv izkušnje, ki nas je kolektivno zaznamovala – izolacija zaradi prepovedi druženja, zaradi prepovedi javnega in socialnega življenja, obsojenost na življenje v mehurčku, ki ga enkrat sestavlja preveč ljudi, ki si grejo na živce, drugič je v njem izoliran – kar je nenaravno, posebej še, če je *od zunaj prisilno – posameznik, odrešen interakcije z drugimi, obsojen na samoto in izolirano obsevanje s katastrofičnimi novicami in medijsko posredovanimi grožnjami od zunaj. Govorimo o času kovida, o zapiranjih, omejevanjih, notranjih strahovih, zunanjih odmevih strahov, o vsem tem. Sodobnost 2022 1711 Sprehodi po knjižnem trgu Mojca Kumerdej: Gluha soba Gluha soba je zbirka osmih zgodb, ki so včasih precej dolge (predolge) in malo tudi neekonomične v pripovedi, osredotočajo se na nefunkcionalnosti, povzročene z zapiranjem vase – in v teh primernih vse glasnejše notranje svetove, ki zdaj planejo ven. Morda je najbolj tipična zgodba Hiperborejci; možak, ki gleda privlačna bitja na sosedovem vrtu, ob čemer morda ni čisto jasno, katerega spola so, se spomni na vse žalitve domačih, žena ga recimo brez zadržkov pokliče Bajsi, in takrat se mu odvrtijo vsi njegovi strahovi in slutnje za nazaj, za sprotne poskrbi potem. Posebej še, ko ga hočejo okolica in bližnji poslati na cepljenje, on pa se je že prej s skupino somišljenikov pripravljal na preživetje v naravi po katastrofi, ki je neizbežna. Izgovori proti cepljenju, pričakovanje nekega novega družbenega reda in splošne teorije zarote, ki stoji zadaj, vse ga spravlja v sumničavost in preganjavičnost, in ko se s pomočjo spleta loti raziskovanja, kaj je zadaj, namreč plazilska zarota proti človečnosti in človeštvu, vzame stvari v svoje roke: v tem primeru v roke vzame na črno kupljeno puško, ki bo končno odstranila reptilne replikante iz njegovega najožjega, družinskega kroga. Ampak niso vsi tako radikalni; vmes so zgodbe, recimo Noč je … skoraj nič, v katerih psihično izpostavljenemu, osamljenemu posamezniku ob čudno in prav posebno mesečni noči spregovori – zelenjava. O tem, da je vrtnarjenje čisto v redu, samo precej kruto do razmnoževalnih organov in potencialov vzrejenih rastlin, recimo solate, porezane tik pred ploditvijo, pravzaprav gre za dolg dialog med proizvajalcem in konzumentom, v katerem ga njegova lastna gojena vegetacija prepričuje, naj se prepusti, naj postane del narave. Če se nam zdi, da gre za parodiranje veganstva in teorije živalim prijaznega prehranjevanja s podaljškom na rastlinsko področje, se na koncu izkaže, da je šlo za fantastičen preobrat, za preobčutljivca, ki ga v zadnjem trenutku, pred kapitulacijo, stari hrast prepriča, da spoj z naravo v tem primeru pomeni, da bi ga glive počasi prepredle in predelale v hrano za solato, v humus. Da se je treba boriti in hraniti, kljub vsemu, in da ne gre poslušati pogubnega šepeta solate. Podobno velja za zgodbo Uroboros; po dolgoletni zvezi se dekle, ki dela v zdravstvu, priseli v prejšnje stanovanje, tam obuja spomine na to, kakšne krivice so ji storili starši in ostali, kako se je sin odtujil, zdaj se naliva in ji ob tem šepetajo omare, rožljajo rolete, stanovanje živi svoje lastno življenje in ji očita, da je svojega zavozila. Spet smo pri fantastičnem obratu; ne vemo, kako načeta je psihika pričevalke in odločne prepirljivke z neživo naravo, vsekakor občutek osamljenosti in zapuščenosti pa odsot­ nost ljubezni, ki izhaja iz primarne in potem še sekundarne, z moževimi starši in odtujenim otrokom razširjene družine, vse to sestavlja nekakšno 1712 Sodobnost 2022 Mojca Kumerdej: Gluha soba Sprehodi po knjižnem trgu ­ elirantno in ­eksplozivno mešanico, v katero je potopljena. Očitno se ne d bo zlahka izkopala, čeprav se zgodba zaključi optimistično, saj je to bolj tak nalivalski, trenutni in evforični optimizem. Ker vse prej je kompulzivno in prestrašeno, recimo odhajanje od doma, ko mora biti vse pofotografirano na telefon, ker se mora prepričati, da ni kaj pustila prižgano. V prvi, uvodni zgodbi o lastni bedni kondiciji spregovori – denar. Pričevalec številnih zgodb, od tistih o menjavi spola zaradi bega pred kriminalnimi kolegi, nekdanjimi sodelavci, do veseljačenja slovenskih literatov na mehiškem knjižnem sejmu, o bandah in nasilju govori in si želi, da bi ga entropija, da bi se izbrisal – celo denar ne prenese, kaj se z njim in v njegovem imenu počne. V luči teh zgodb se nam v zbirko lepše uleže tudi Zaradi nekakšne moje poteze o žrtvi kar najbolj brezobzirnega serijskega morilca, takšnega, ki svoje ugrabljene žrtve v kleti kemično obdeluje do smrti, torej nekaj, kar sicer poznamo iz vse bolj nerealnih in lastnemu odpuljenemu žanru last­nih serij po motivih Thomasa Harrisa, avtorja romana Ko jagenjčki obmolknejo oziroma romanov, ki so podlaga serije o Hannibalu kanibalu Lecterju. Toda zaradi smradu v kleti in čudnega pasjega vedenja njo rešijo, potem pa se pogovarja s policistko, ki je pravzaprav vigilantska: čeprav neoboroženega je morilca ustrelila, da bi mu odtegnila pet minut rumenjaške slave in dolg proces, na katerem bi še enkrat mrcvarili preživele žrtve, on pa bi izpadel največji frajer. Ženska solidarnost tako omogoči odstranitev samoumevno krivega brez dolgoveznih postopkov pred sodiščem z negotovim – glede medijske pozornosti – izidom. Vsebinsko in stilno izstopa zgodba o orehu, ki ga posadijo ob rojstvu sina, ki nadomesti prejšnjega, prezgodaj umrlega sina; ker je občutljiv, težko prenaša klanje živali, na katere se prej naveže, vendar ga v sodelovanje pri klanju silijo, priča je izpadom očetove zlohotne in zadrgnjene narave, zato se toliko bolj naveže na lokalnega veterinarja. Vendar fantu tudi po tem, ko odide v mesto, ni za živeti, posebej še, ker oče ostaja trd, mater pa razočara, ker se vrne v dolino, kjer so vsi okrutni in neprizanesljivi. In se obesi na drevo. Kumerdej je v tej zgodbi malo moralična, češ, trdi očetje in materina pogojevana – z odhodom, z nadaljevanjem življenja drugače in drugje – ljubezen pripeljejo najbolj občutljive do suicida. Zadnji dve zgodbi sta futurološki, fantastični; v Mrtvem kotu imamo opraviti z epidemično situacijo, v kateri se ljudem – pri čemer je njihova človeškost vprašljiva – začnejo mešati črke in besede, gre za z neugotovljivo napako povzročeno disleksijo, bledi njihov občutek za barve – in takrat jih zamenjajo. Odstranijo in dajo v remont, na neki način jih izbrišejo in Sodobnost 2022 1713 Sprehodi po knjižnem trgu Mojca Kumerdej: Gluha soba dajo v ponovno uporabo. Razen upornikov, zatekajočih se v zatočišča, ki se izkažejo za varljiv zapik – ta zbirališča so namreč past, v katero nekakšna oblast lovi neprilagojene in jih potem reciklira, množično. Če so bili prej razpad osebnosti, prisluhi in pomnoženi samogovori nekaj, kar je povzročala samota, je zdaj vzrok nefunkcionalnosti kemičen, zasvinjano okolje, izkoriščanje suženjske sile, ki je cenejša od robotov, izvemo, predvsem pa voda in morda še kaj, kar je namerno zastrupljeno, da onemogoča stik z realnostjo. Gre za model družbe prihodnosti z veliko in vse pogostejšimi cepljenji, v kateri je mogoče kot stroje zamenjati otroke, ženo, vse, in potem zamenjajo tudi soseda, na primer. Starega pa izbrišejo. Ta zgodba nekoliko spominja na tisto izpod peresa Mojce Kumerdej iz prejšnjih zbirk, ko nekakšna komisija obdavči neporočene in tiste brez otrok; gre torej za literarno do konca razvito idejo, s katero so se ponašali urejevalci natalitete, ki so jih potem kljub njihovi anahronosti, slabi argumentaciji in čudnemu vzhičenju nad seksualnimi radostmi brez zaščite – pa ne zgledajo kaj prida praktiki v teh zadevah, nekako dušebrižniško pridigarski in togi so – profesionalizirali. Pisateljica tako v zgodbah pogosto polemizira s tendencami realnosti, jih razvije do karikature in potem z njimi obračuna; Mrtvi kot je ena tistih zgodb, v katerih eksperimentira z jezikom, z nekakšno disleksijo ter mešanjem zlogov in manj pomenov, ki so jim izpostavljeni tisti tik pred odpisom. Zadnja, o Eriku, pametnem avtu oziroma avtomobilskem programu, ki brezosebno kramlja z lastnico in se pri tem uči imitacije čustev, se potem izogne domnevni nosečnici in se zasilno zaleti v hišni zid in podobno, vse je malo podobno kot v romanu Iana McEwana Stroji kot jaz, v katerem ­android Adam postopno vse bolj upravlja z življenjema svojih lastnikov, se odloča namesto njiju in se ubada z etičnimi dilemami. Pri Mojci Kumerdej je komunikacija s strojem posledica osamljenosti, lastnica, borzna posred­ nica in karieristka, v svojem nefunkcionalnem in osamljenem življenju nekoga potrebuje, ni še zrela za samost in samozadostnost, zato mora imeti nekoga rada in za sogovornika, čeprav najprej ne pretirano zgovornega ali lucidnega, duhovitega pa še manj, izbere privid človečnosti, ki jo prevaža. Obeta se ji dolgo sobivanje z Erikom, strojem, programom. Gluha soba se od prejšnjih zbirk kratkih zgodb Mojce Kumerdej loči po nekoliko večjem obsegu, gre res za novele, ki se pogosto dogajajo v različnih časovnih izsekih, pripovedna drža pa je pogosto ironična: denar, solata, stene in omare, rolete, vse spregovarja njenim notranje načetim protagonistom. Njihovi svetovi so zaprti, zato so napake v notranji komunikaciji 1714 Sodobnost 2022 Mojca Kumerdej: Gluha soba Sprehodi po knjižnem trgu precej pogoste, osebe pa včasih nekoliko osmešene, karikirane, torej blizu komični postavitvi in karakterizaciji. Dejstvo, da nekatere premišljajo precej negotovo prihodnost in se pri tem oprimejo futurologije, samo poudarja fantastično naravo tistih bolj “stvarnih”, v katerem spregovarjata svet predmetov in svet nižjih bitij. Sodobnost 2022 1715 Sprehodi po knjižnem trgu Lucija Stepančič Miklavž Komelj: Prva kresnica. Maribor: Litera (Knjižna zbirka Litera), 2022. “Vidim prihod nekega strašnega sveta, ki bo bolj cenil izgubljenost kot orientacijo … Vidim prihod nekega strašnega sveta, ki bo v največji izgub­ ljenosti videl osvoboditev … Vidim prihod nekega strašnega sveta, ki bo bolj cenil temó kot svetlobo in ki ravno zato ne bo več razlikoval med temó in svetlobo … Nihče ne bo več sposoben razlikovati bistvenega … Nihče več ne bo sposoben razlikovati med nebesi in peklom, med svetlobo in temó … Dezorientacija bo postala ponos ljudi … Ne bo več razlikovanja med nižjim in višjim … Zato bodo ljudje ponosni, če bodo nemočni in izgubljeni … Ne bo več razlikovanja med solzami iz studencev brezna in solzami, ki prihajajo z neba, ki so kakor dež … Zakaj solze sovraštva in bolečine prihajajo iz studencev brezna in solze ljubezni in veselja se spuščajo z neba in jih pošilja Bog. Bog, ki nas je postavil v raj. Toda človek se je sam postavil v dolino solz.” Skozi besede kardinala Bellarmina se v zgodbi Miklavža Komelja z naslo­ vom Svetnikove solze razpira brezno, ki so ga v tedanji pogled na svet zare­ zala Galilejeva odkritja. Stabilna in pomirljiva geocentrična podoba sveta se je začela poslavljati že s Kopernikom, prva opazovanja s teleskopi pa so ji zadala odločilni udarec. Kot že vemo, je šlo še za vse kaj drugega kot zgolj za zamenjavo znanstvene paradigme. Razrušena meja med ­sublunarnim in supralunarnim svetom je postavila pod vprašaj samoumevno hierarhičnost 1716 Sodobnost 2022 Miklavž Komelj: Prva kresnica Sprehodi po knjižnem trgu in odprla vrata neznanemu. Vrtoglavica ob izgubi središča pa ni omejena na pozno renesanso z njenimi učenimi spori, ki so koga stali tudi glave. Kratko malo gre za paniko, ki se kot izguba trdnih tal pod nogami preigrava vedno znova, v vsaki dobi in v vsakem človeku posebej, za globoko zakoreninjen strah pred prelomnim in nepovratnim. Brezno se lahko odpre kjer koli in kadar koli, na katerem koli nivoju, je pa tudi edino, kar druži osebe iz zgodb v novi Komeljevi kratkoprozni zbirki. Zgroženost kardinala Bellarmina odmeva v otrokovem srečanju s ­smrtjo starega očeta, v začudenju, da je njegova fotografija zdaj fotografija mrtvega človeka (Žive oči). V naslednji, še veliko bolj kruti zgodbi z naslovom Obroči se svet prelomi in spremeni še večkrat, pravzaprav se kar naprej prelamlja, vsak novi obrat pa prinese le novo zoženje življenjskega prostora južnoameriški cirkuški družini. Obroči, ki jih akrobatka Marisol vrti okrog svojega telesa, so tako obenem realni in metaforični. “Cirkus kaže, da je svet igra drugih sil, kot so tiste, ki jih svet priznava. Cirkus kaže, da so pobliski bleščic na moji obleki pobliski Absolutnega.” Neznane sile, središče, ki nič več ne drži, če je sploh kdaj držalo, v vsem prepoznavamo tesnobo, ki se ji po vsej verjetnosti nihče ne more izogniti. “Rodil sem se v deželi, ki jo je spremenila revolucija. Hotela je na novo uničiti in na novo zgraditi ves svet,” pripoveduje avtor v edini prvoosebni zgodbi, pa še v tej ne nastopa kot protagonist, ampak bolj kot opazovalec, ki presoja našo tako imenovano polpreteklo zgodovino (Heroj). Preobrat, ki je čislane revolucionarje preinterpretiral v moralno dvomljive figure, se sicer ne zdi posebno tragičen, po avtorjevi zaslugi pa postane srhljivo jasno, da gre tudi tukaj za prelomnico, ki je bila, doživeta od blizu, usodna za marsikoga. “Toda niti besede partizanskih pesnikov, ki so v svojem novem opoju hoteli videti kri, niso mogle prevpiti besed o krvi, ki so jih našli na napol strohnelem papirju v žepu plašča mlade učiteljice, ki so jo revolucionarji nosečo zadavili in jo zakopali, a so jo zasuli tako slabo, da je rob plašča, ki je ostal zunaj, izdal grob, ki si ga je morala izkopati sama; na papirju je bilo pismo, ki ga je napisala svojemu nerojenemu otroku. V njem so bile besede: ‚Krščen boš z materino krvjo, polno ljubezni.‘” Pogubno zgodovinsko poglavje zaznamuje tudi zgodbo z naslovom ­Boginja. Postavljena je v čas, ko rimski imperij v svoji oslabelosti niha med staro pogansko religijo in “vero preprostih galilejskih ribičev, ki so ji še pred leti vsi očitali, da prinaša brezboštvo in da razdira vse svete vezi”. Epsko, izjemno široko zajeto dogajanje s krvavimi bitkami in umori cesarjev se zrcali skozi nedoumljivi pogled in nasmeh boginje Zmage oziroma Nike, preimenovane v Viktorijo, ki jo opoteča sreča pripadnikov stare vere Sodobnost 2022 1717 Sprehodi po knjižnem trgu Miklavž Komelj: Prva kresnica prestavlja v senat in večkrat zapored spet iz njega. “Toda ni ji bilo treba odleteti stran, svet je sam drvel stran od nje. Ni je več hotel in tega sam ni vedel. Ona pa se ni zmenila za to.” Boginja je vzvišena nad minljivostjo. “Ko se je zlata boginja z občutljivimi prsti bosih nog dotikala zlate krogle, ni bilo jasno, ali se je ravnokar spustila med ljudi ali se začenja njen vzlet, da bo odletela od njih. Življenja ljudi, ki so jo smeli videti v stavbi senata, so bila prekratka, da bi lahko videli, ali se spušča k njim ali se dviga od njih, ali prihaja ali odhaja.” Minljivost pa je v dogajanju okoli nje še kako očitna in prikazana v največjem merilu, s pravcatim epskim zamahom. “Pridejo časi, ko se ljudi poloti strahoten nemir, časi, v katerih celo častitljivi družinski očetje, ki so spoštovani kot modreci, začutijo olajšanje ob izbruhih katastrof, ker te katastrofe pomenijo, da tiste mračne slutnje, ki so hotele raznesti njihove duše, drhteče od strašnih verzov Senekovih tragedij, niso bile začetek njihovih osebnih norosti, ampak so samo napovedovale katastrofo.” Minljivost popolnoma drugačne vrste zaznamuje zgodbo Sprehod. Diagno­za neozdravljive bolezni je propad cesarstva v malem, tako kot tudi posledična odločitev za skupni samomor ljubečih zakoncev. Pa naj mine še tako neopaženo. “Poročilo, ki se je naslednji dan pojavilo v črni kroniki, je šlo mimo njiju, kot da ne govori o njiju.” Komeljeve zgodbe se torej razpenjajo med zasebnim, navzven komaj zaznavnim dogajanjem in velikimi zgodovinskimi masovkami. Dogajanje je poleg tega prepredeno z majhnimi, neopaznimi čudeži, z obroči, ki se že kar sami vrtijo okrog akrobatke, čeprav tega iz avtomobilov, ki drvijo mimo nje, ni mogoče opaziti. “Niso se zavedali, da je ona izgubljena os. In niso se zavedali, da jo vidijo zadnjič.” Samo nekoliko manj je ogrožen Galileo pri izhodu iz prostorov Svetega oficija: “Ko je Galileo stopil na cesto, je zagledal Sonce. In Sonce je molčé stalo.” Svetnikove solze iz zgodbe o Galileu in Bellarminu so stoletja pozneje vzdih sočutja, ki ga ostareli narodni heroj nameni jokajočemu otroku. Avtorjeva erudicija priklicuje dobrega starega Borgesa: “Simah je zavestno pisal take stavke, da bi se z njimi zoperstavil kaosu svojega časa, namenoma jih je oblikoval s strogo umerjenostjo, čisto goloto, neomajno možatostjo in občutkom dolžnosti, da bi se skoznje manifestiralo veličastje rimskega ljudstva v tistem strogem starem pomenu iz časov, ko je ideja imperija še pomenila jasno začrtovanje mej in ne brezobličnega mešanja daljav. In ta kip boginje Zmage, ki ga je dal Oktavijan, še preden ga je smelo obsijati ime Avgust, postaviti v stavbo senata po zmagi nad Antonijem in Kleopatro, je nenadoma postal eden zadnjih branikov tega veličastja.” Pri 1718 Sodobnost 2022 Miklavž Komelj: Prva kresnica Sprehodi po knjižnem trgu Komelju pa seveda ne gre le za visoki slog, ampak tudi za razmisleke, ki so tega vredni. Ki se jih ne da ubesediti drugače. “Pravijo, da se človeku v trenutku umiranja pred notranjimi očmi odvrti film o njegovem življenju. Kako so ljudje temu rekli, preden so izumili film? Kaj, če so ljudje izumili film samo zato, da bi to dobilo ime?” Sodobnost 2022 1719 Sprehodi po knjižnem trgu Manja Žugman Leonora Flis: Enakozvočja. Dob: Miš (Zbirka Kratke), 2022. Zbirka kratkih zgodb Enakozvočja (2022), ki jo podpisuje predavateljica in pisateljica Leonora Flis, je za zbirko Upogib časa (2015) avtoričina druga kratkoprozna zbirka. Svojemu bralcu znova ponuja globok uvid v najraznovrstnejše medčloveške odnose, stkane v različnih časih in prostorih. Zdi se, da je te pisateljica osvetlila predvsem s položaja (naj) šibkejšega. V zbirki Upogib časa je pisala o Ameriki, ameriški kulturi in ljudeh ter z ubesedenim nastavljala ogledalo bralcu; podobno velja tudi za Enakozvočja. Med vrsticami se lahko ugleda sleherni posameznik, saj kratke zgodbe s svojo povednostjo sežejo tudi v njegovo intimo. Sicer pa za pričujočo zbirko velja, da so v ospredju najrazličnejši bližnji in daljni spomini, ki so kot protagonisti bralcu v pomoč ob premislekih o prostoru in času, ki je minil, o zdajšnjem življenjskem trenutku in o tistem, kar mu prinaša prihodnost. Zgodbe razgaljajo najraznovrstnejše odnose, bližnje in daljne, tople in hladne, večinoma zagonetne. Leonora Flis pred bralcem razprostre zahtevno bivanjsko tematiko, pri čemer se vzdrži kritike oziroma analize ubesedenega, temne življenjske odtenke pa pretanjeno osvetljuje z nizanjem drobcev, z vonji, barvami, zvoki, tudi okusi. Bralcu v misel z vso ostrino zarežejo partnerski in družinski odnosi ter ne nazad­ nje posameznikov odnos do samega sebe. 1720 Sodobnost 2022 Leonora Flis: Enakozvočja Sprehodi po knjižnem trgu Že v prvi zgodbi Do morja beremo o ljubezenski prevari, o zamolčanem in o svetu, ki ne ponuja nikakršne gotovosti, saj tudi “tisti, ki ga imaš rad, čez noč postane tujec”. Zgodbe so izrazito večplastne; bralca soočajo z najraznovrstnejšimi temnimi in še temnejšimi odtenki (so)bivanja. Že v eni sami zgodbi se lahko prepletajo najrazličnejši motivi: beremo o prehitrem izgubljanju telesne teže, o šibkostih, sledimo notranjim monologom o last­ni vrednosti in o (pre)visokih pričakovanjih: baletka bo morala “blesteti, brez enega samega spodrsljaja” (Do morja). Kanček v zgodbo pridanega umetniškega sveta podkrepi zaključno (in morda za bralca pomirjujočo) misel, da “ljubezen lahko živi le v sferi nadnaravnega, tuzemskost jo spridi, uniči”. Avtorica v zgodbe vplete tudi tabu teme, o katerih se v širši družbi (pa tudi sodobnih družinah) govori bodisi premalo bodisi sploh ne. Ni neobičajno, da si najbližji ne izmenjajo besed o ljubezni, smrti, bližini …, medsebojni odnosi ostajajo neubesedeni in nereflektirani. Za zaprtimi vrati med (naj)ožjimi družinskimi člani ostane veliko zamolčanega in/ali preslišanega, zato bližnji (p)ostane tujec, bližine se prelevijo v razdalje, bližanja presnovijo v oddaljevanja. Nasilje v najrazličnejših oblikah ostane očem skrito ali pa predolgo zamolčano in zato nekaznovano. Toplina doma in domačnost se sprevračata v svoje nasprotje. Če smo v eni izmed zgodb lahko prebrali, da je vojna tista, v kateri “vsak napačen korak ustavi življenje” (Za Ano), je po drugi strani lahko navidezen mir tisti, ki (po) kaže ranljivost posameznika in njegovo nemoč, da bi storil znaten premik na svoji življenjski poti. Premiki se nazadnje zgodijo, ko je morda že (pre) pozno, večinoma pa zgodbe ne dajejo dokončnih odgovorov glede posameznikovega ravnanja v prihodnosti. Izpostaviti velja zgodbo Komplementarni barvi, v kateri očim zlorablja posvojenca, njegovo mater pa pretepa, buta ob steno. Posvojenca hospitalizirajo. Medtem ko si njegovi vrstniki nadvse želijo vrnitve domov, sam tovrstno željo izraža le zato, da bi “izpadel normalno”, v resnici ga misel na vrnitev domov plaši. V zgodbi Reža beremo, kako babica vnukinjo za kazen zapira v plesnive kletne prostore, kjer smrdi po zatohlem. V deklici raste občutek, da je popolnoma nevidna in nepotrebna; starša svoje vloge ne opravita in je ne zaščitita. Deklica svoj dom doživlja kot zapor in šele po babičini smrti (za)čuti olajšanje, lahkotnost, razbremenitev. Svet pa ni krut le za domačimi zidovi: Andrewa na primer zlorablja duhovnik, mati pa je hladna in ne dovolj zaščitniška (Solsticij). Fant se tudi mame pravzaprav boji, saj ga plašita “njeno paranoično vedenje in rohnenje, ki se je lahko v trenutku obrnilo v sladkobnost in pretirano skrb”. Tudi v zadnji zgodbi Nad zemljo beremo, da deklica Pia nima nikogar, ki bi jo v domovini Sodobnost 2022 1721 Sprehodi po knjižnem trgu Leonora Flis: Enakozvočja “pričakal s toplino, s kakršno sprejemajo družine, ki so stkane iz ljubezni, zaupanja in privrženosti”. Njen oče je namreč mamo zapustil, še preden se je rodila, kmalu potem pa je izgubila še mamo. Avtorica k težki in zahtevni bivanjski tematiki pristopa objektivno, z umerjeno distanco. Ne sodi močnejših in ne pomiluje žrtev. Mestoma se zazdi, kot bi z novinarskega gledišča “poročala” o določeni družbeni in/ ali družinski problematiki. Tesnobnost, ki bi jo ob travmatičnih dogodkih utegnil (ob)čutiti bralec, omili z vnašanjem lepega, z nizanjem nasprotij, z opisovanjem vonjev, glasbe, plesa … Tako se na primer v zgodbi V ­pozdrav protagonistka Mija spominja svojega dedka, njegove naklonjenosti in meh­ kobe njegovih objemov, po drugi strani pa je tukaj in zdaj soočena z njegovim poslavljanjem od življenja. Spominja se tudi svoje babice, ki je bila včasih trmasta, neprilagodljiva in jezna, medtem ko jo je dedek še “največkrat objel in jo držal v objemu, dokler jo je držala togota”. V zgodbi Pomlad se ob obujanju spominov na očetovo smrt v protagonistki vsako leto rodijo novi odtenki tistega, kar je bilo, vračanje preteklega pa avtorica omili s pozitivno omembo vrbe kot simbola življenjske moči, saj nas z “gibkimi vejami, ki se stekajo z vodo, /…/ nagovarja, da spustimo bolečino preteklega, da steče skozi nas, izročimo jo zemlji ali pa vodi. Speremo jo.” Spomini zaokrožujejo zbirko, polno ubesedenih zablod, razočaranj, bolečine, strahov, tišine, stisk in zamer. Vzdušje zgodb je resnobno, kakor je resnoben tudi neizbežni del življenja, v katerem ima sleherni posameznik (lahko) več obrazov in v katerem je v osrčju doma (lahko) skorajda vse skrivnost. Partnerji se oddaljijo, morda se tudi razidejo. Nasprotja, ki so se nekdaj privlačila, se zdaj odbijajo. Kompleksnost in konfliktnost medčloveških odnosov spremlja glasba. Le-ta protagonistu zagotavlja (pre)potreben občutek zamaknjenosti in umik s tega sveta, nekam, kjer je “strašno lepo”; včasih pa glasba obudi tudi grenak spomin – klavir na primer prebudi spomin na domačo hišo in “prepire, zatišja in redke nasmehe” v njej (Mahagoni). Zgodbe so preplavljene z vonji, ki spominjajo na potovanja, premike in spremembe. Iz zapisanega zadiši kava, zavonjati je mentol, pa dež, ki očiščuje in odna­ša slabo. V zgodbi Tišina je ritem dežnih kapelj tisti, ki umirja. Na drugi stra­ ni razsaja smrad, na primer vonjave gnilih jajc, ki protagonistu prikličejo preteklo bolečino, nasilje, paniko in brezup. Velikokrat protagonist ostaja sam, obremenjen in/ali soočen s svojimi spomini, s svojo preteklostjo. Zagozden v spominjanju je primoran najti prave odgovore na življenjska vprašanja in osmisliti zdajšnji trenutek bivanja ter razumeti in sprejeti samega sebe. 1722 Sodobnost 2022 Leonora Flis: Enakozvočja Sprehodi po knjižnem trgu Bližanja in oddaljevanja (s samim seboj in drugimi) so del življenjske zgodbe slehernega posameznika. Pričujoča zbirka zato bralca pretrese, vrže ga iz cone udobja, a konci zgodb doživeto bolečino nekako omilijo in sprostijo. Za celotno zbirko velja zapisati, da zgodb ne zaznamujejo presenetljivi dogodki, ki bi pripoved prelomili; gre bolj za dodajanje drobcev in grajenje vzdušja. Rdečo nit Enakozvočij predstavljajo okruški potlačene bolečine, ki jo je skozi spominjanje ali s spregovarjanjem moč ublažiti. Znajdemo se v zaprtih svetovih, kjer ni prostora za humor, le tu in tam je začutiti vedrino, zbirka je polna zgodb, ki jih piše življenje. Sodobnost 2022 1723 Mlada Sodobnost Ivana Zajc Vesna Radovanovič: Krompirjev sladoled. Ilustrirala Nataša Vertelj. Maribor: Pivec, 2022. Krompirjev sladoled Vesne Radovanovič je tip zgodbe, ki pojasnjuje nastanek in razvoj določenega pojava skozi zgodovino, v tem primeru razširjene sladice – sladoleda. Tema bo mlajše bralce zagotovo pritegnila, tako kot privlačen naslov slikanice z domišljijsko zgodbo o prav posebnem, krompirjevem sladoledu, besedilo pa sklene spremno besedilo, ki na jasen način predstavi, kako se je priljubljena jed širila po svetu (z dvorov v druga okolja vse do globalne razširjenosti), ob tem pa po novih in novih recepturah dobivala različne okuse. Na koncu slikanice najdemo tudi pravcati recept za pripravo krompirjeve različice sladoleda, posebne variacije te “zmrzline”, kot so sladoledu na Slovenskem rekli še v 19. stoletju. Če torej zgodbeni okvir predstavi sladoled in njegovo privlačno zgodovino ter bralca izzove z zanimivo temo, pa je drugi element te slikanice fiktivna zgodba o krompirjevem sladoledu. Že na naslovni strani slikanice z ilustracijami Nataše Vertelj srečamo personificirani sladoled, ki je še brez okusa, in krompir, lika, ki ju poveže nenavadna usoda. Vse se začne na severnem tečaju, kjer živi sladoled, ki pa se otrokom ne zdi zanimiv, saj je tam tako ali tako vse zmrznjeno. Protagonist zgodbe si želi slave, o njej sanjari in cele noči ne zatisne očesa, za nasvet pa povpraša krompir. Ker se pogovarjata z blagim šepetom, sta 1724 Sodobnost 2022 Vesna Radovanovič: Krompirjev sladoled Mlada Sodobnost si naenkrat že kar preveč blizu, zato krompir zmrzne in onemi. Ne samo to – sladoled in krompir “sta celo primrznjena drug k drugemu”, in ker želi sladoled krompirju rešiti življenje, se odpravi v toplejše kraje, skoči na ladjo, ki se je ustavila v pristanišču, zatem pa hladne zaboje, v katere se je zatekel skupaj s krompirjem, prestavijo v tovornjak, s katerim po hišah in gostilnah prodajajo zamrznjeno hrano. “A tega čudnega para niso mogli nikomur prodati. Eni so zmajevali z glavo, češ, kaj vse si bodo še izmislili, drugi so se samo nakremžili, tretji pa so se celo hihitali,” beremo. Zgodba dobi v nadaljevanju dodatno geografsko širino, saj bralca popelje na Kitajsko, kjer lastnik restavracije Liu Bosan med nakupovanjem naleti na zanimivi par in se kljub nejeveri prodajalca odloči, da bo poskusil iz njega napraviti nekaj okusnega. Lastnik vrhunske restavracije pripravi krompirjev sladoled in vest o njem se hitro razširi, saj ga hočejo pokusiti vsi. Zaradi izvrstne jedi se pred restavracijo vijejo dolge vrste mladih, ki se vračajo znova in znova, zato chef odpre še sladoledarno. “Prijatelja, ki sta prepotovala dolgo pot s severa, sta tako ostala za vedno skupaj, združena v sladki dobroti, ki je osvajala sladokusce in sladoledokusce,” se pripoved konča, zatem pa bralca povabi, naj si krompirjev sladoled pripravi tudi sam. Če je faktični, okvirni del knjige zanimiv, pa je njen fabulativni del veliko manj prepričljiv. Protagonista – sladoled in krompir – bralca spremljata skozi celotno zgodbo, vendar je njuna karakterizacija zelo skopa. Bralec izve, da sta prijatelja, a njun odnos ni posebej opisan, o njegovi vsebini ne izvemo ničesar (ne izvemo, kdaj in kako sta se spoznala, kako dolgo sta prijatelja, kaj jima to prijateljstvo pomeni ali kako ga gojita), zato njuna vez v besedilu ne deluje prepričljivo, čeprav je eden ključnih motivov zgodbe. Prav tako bralec ne izve, za kakšna lika pravzaprav gre in kakšni sta njuni osebnosti, saj sta izrisana brez globine. Edina motivacija za sladoledova dejanja je sprva želja po lastni slavi, v nadaljevanju pa ga k delovanju spodbudi strah pred tem, da bi krompir umrl, pri čemer pa ne izvemo, ali je krompir po tem, ko je zaradi mraza izgubil zavest, spet oživel. O doživlja­ nju teh dogodkov s strani protagonistov bralec ne izve ničesar, ne o njunih reakcijah ne o notranjem čustvenem dogajanju. Čeprav je knjiga namenjena otrokom v prvih razredih osnovne šole, zapostavlja njihove potrebe po pripovedi, ki je strukturirana okrog prepričljivih literarnih likov z lastnim mišljenjem, željami in motivacijo, kar mladim bralcem omogoča identifikacijo z literarnimi osebami. Razvoj bralcev književnosti osvetlijo ugotovitve Arthurja Appleyarda, ki jih izpostavi tudi slovenska didaktika književnosti in se naslanjajo tako na dognanja razvojne psihologije kot tudi literarne vede, pa tudi na intervjuje Sodobnost 2022 1725 Mlada Sodobnost Vesna Radovanovič: Krompirjev sladoled z mladimi bralci ter strokovnjaki. Avtor opiše pet stopenj razvoja bralca književnosti: od igrivega bralca, bralca junaka, bralca misleca oziroma razmišljujočega bralca, bralca interpreta oziroma interpretativnega bralca do pragmatičnega bralca. Bralce, ki bi v roke vzeli Krompirjev sladoled, bi najverjetneje lahko umestili med bralce junake, ki v likih iščejo zgledne, neustrašne in privlačne osebnosti, s katerimi se lahko poistovetijo. To je ključen trenutek v razvoju literarne zmožnosti, ki se zatem nadaljuje s preseganjem teh idealnih podob likov, z razvijanjem kritične distance in naposled literarne empatije. Vendar slikanica zaradi vrzeli v besedilu ne ponudi dovolj prepričljivih likov, zato je identifikacija mladih bralcev vsaj nekoliko otežena. Ker lika nista dovolj izdelana in sta izrisana brez jasnih potez in čustev, delujeta bolj kot skici, ki v delo, ki si prizadeva predvsem za predstavitev zgodovine sladoleda, vneseta še nekaj dinamike. Čeprav slikanica predstavi njuno potovanje čez pol sveta, to ne deluje kot dogodivščina, ker ne spoznamo njunega doživljanja in notranjih misli. Pri sladoledu je v največji meri opisana želja po slavi, zato kot lik niti ne deluje posebej pozitivno. Na koncu obe literarni osebi izgineta, se pretopita v krompirjev sladoled, kar pa ni tematizirano s posebno občutljivostjo ali težo; njuna zgodba se nekako izgubi v širši zgodbi proizvodnje sladoleda, ki je očitno tudi v ospredju slikanice. Ta vtis še stopnjuje avktorialna pripoved, ki vključuje dialoge, “glas” drugih likov, ne pa tudi protagonistov. Ker besedila ne zaznamujejo posebni slogovni poskusi in pripoved gradijo jasne, a hkrati neizrazite povedi, bi lahko glas likov predstavljal ključno sredstvo karakterizacije. Tudi kadar je v besedilu govor (na primer samogovor kuharja, ki je odkril novo jed), ta ni posebej izdelan in besedilo izgubi še eno priložnost za to, da bi liki pred bralcem oživeli. Besedilo nekoliko rešujejo ilustracije ­Nataše Vertelj v pastelnih barvah, ki s hladnimi toni opozarjajo na osrednjo tematiko – sladoled. S privlačno in živo risbo ilustratorka slikanici doda ključno dimenzijo, zgodbo pa poglobi z vizualnimi informacijami ter detajli, na primer ob prizoru kuharja Liuja Bosana, ki odpre sladoledarno in veselim otrokom deli kepice, ali pa ob prizoru, ko se prijatelja odpravita na ladjo, pri čemer krompir sladko spi, sladoled pa je videti zelo zaskrbljen. Izrazna in kakovostna ilustracija je tako ključen del te slikanice, ki je z vidika besedila, vsaj tistega dela, ki se spusti v zgodbo o prijateljstvu in pogumu, šibkejša. 1726 Sodobnost 2022 Mlada Sodobnost Sabina Burkeljca Davorka Štefanec: Strašilka. Ljubljana: Mladinska knjiga (Srednji svet), 2022. Mladinski roman Strašilka, nominiran za nagrado modra ptica, je prvenec Davorke Štefanec (1966), ki je s knjigami sicer že od nekdaj povezana, saj je knjigarnarka in pripovedovalka zgodb in pravljic. V intervjuju za Buklo je povedala, da je roman namenjen mladim odraslim (t. i. young adults), toda sama bi ga priporočila že učencem ob koncu osnovne šole, kljub temu da so glavni liki v tem napetem in vznemirljivem fantazijsko-ljubezenskem romanu stari med 18 in 19 let ter obiskujejo zadnji letnik srednje šole v prelepi pokrajini ob reki Soči – v Tolminu. V romanu gre za spoj dveh svetov; realnega, ki je umeščen v Tolmin (in okolico), ter sveta pod tem realnim – Podsveta, iz katerega prihaja glavna junakinja romana Alba Salix (Ailinn), ki ni človeško bitje, ampak drevesna boginja (vrba), sposobna, da se prelevi v najstniško dijakinjo, ki obvladuje srednješolsko snov kot za šalo ter se bolj ali manj zlahka in uspešno ­vživlja v življenje v našem svetu. Še zdaleč pa to ni njena edina nadnaravna sposobnost. Alba je seveda že na prvi pogled drugačna, čudaška, posebna, zaradi česar se bo z njo lahko identificiralo marsikatero odraščajoče dekle. Za naslovnico knjige jo je izjemno portretirala odlična ilustratorka Tina Dobrajc in kot bralki mi ni jasno, ali je bila prej ilustracija ali podoba v mojih možganih, kajti točno takšna je Alba: z (dobesedno) živimi lasmi, s starim rjavim trenčem do tal in torbo čez ramo ter z očmi, ki niso od tega Sodobnost 2022 1727 Mlada Sodobnost Davorka Štefanec: Strašilka sveta. Ker je Alba Salix v romanu izredno močan lik, je v kombinaciji z naslovno ilustracijo ta podoba tako močna, da se globoko usidra v bralce; tudi moj pogled na roman izhaja iz tega močnega lika. Albo na našem svetu (Medsvetu) “vrstniki” najprej kličejo Strašilka, pozneje pa tudi Rešilka, saj dvema reši življenje. Zaradi svoje drugačnosti sprva med dijaki tolminske gimnazije ni priljubljena, prav nasprotno – zasmehovana je, nesprejeta, čeprav je to kaj dosti ne moti, saj je prišla sem izpolnit nalogo, da bo v svojem svetu lahko postala dea matre – vodja Podsveta, najbolj spoštovana od vseh bitij, voditeljica. Alba je v svetu ljudi na neki način tudi antijunakinja; pove na primer, da je pristala v odročnem kraju z nemogočim imenom, Tolmina ne vidi kot nekaj posebnega, ljudje se ji zdijo trapasti, saj ne razume naših “čudaštev”, tudi o otrocih ne goji kakšne idealizirane podobe. Do človeških zadev ima dostikrat odklonljiv odnos, čeprav svojega mnenja ne ubesedi vedno, kadar pa ga, je pri tem zelo neposredna in iskrena. Seveda je njeno mnenje povsem legitimno in bi se marsikdo med nami z njim tudi strinjal. O tekmovanjih na primer pove tole: “Ampak jaz ne bom hodila na njihova butasta tekmovanja. V čem je sploh smisel, da tekmuješ, kdo več zna? Absurdno. Znanje je univerzalna stvar, vsakdo lahko kaj zna. Ali pa ne zna.” Ali pa: “Tekmovanja v znanju so se mi zdela nesmiselna, da pa bi nekdo tekmoval v tem, kdo bo večkrat vrgel žogo skozi obroč, se mi je zdelo naravnost smešno.” V nadaljevanju še doda, da ji zmaga ni prinesla miru. Zelo pomenljiv je tudi odnos do telefona, ki ga Alba seveda nima. Ko jo nekdo vpraša, kako komunicira s svetom, mu več kot povedno odgovori: “Svoj dar govora uporabljam v živo /…/ Pravkar komunicirava, če nisi opazil.” Albina naloga je torej, da za krajši čas obišče naš svet in izpolni še zadnjo nalogo, s katero bo lahko pomagala vsem prebivalcem – tako Podsveta kot Medsveta –, pri čemer seveda ne pričakuje, da se bo zaljubila v Oliverja in se bo stvar “nekoliko” zapletla. Oliverja obožuje večina njegovih vrstnic, a on išče posebno osebnost – in najde jo v Albi Salix, ki jo zelo hitro sprejme v svoj svet. Njej gre Oliver sprva na živce, pozneje pa si zelo težko razloži, od kod vsa ta elektrika med njima. Oliver jo pripelje v svojo družino, ki jo takoj sprejme, še posebej naklonjena ji je mama Amalija (spopasti se je morala s smrtjo svojega drugega sina), ki Albi pomaga tudi s posvetnimi stvarmi, da se laže vklopi v ta svet, čeprav je elegida – bitje, ki lahko prehaja med svetovi in si želi samo postati vladarica Podsveta. Neverjetna ljubezenska zgodba med Albo in Oliverjem je v romanu posebna; njuna ljubezen je namreč, kot se izkaže, za povezavo in obstoj obeh svetov (Medsveta in Podsveta) ključna, hkrati pa presega najstniške (­ minljive) 1728 Sodobnost 2022 Davorka Štefanec: Strašilka Mlada Sodobnost ljubezni tudi zaradi tega, ker je obsojena na točno določeno trajanje. Alba Oliverju pove, da ne bosta mogla ostati skupaj, natančno mu pove, kdaj bo morala oditi. Tako oba do minute natančno vesta, koliko časa bosta še lahko prebila skupaj, kar je podobno, kot če bi človek vedel, kdaj bo umrl. Avtorica je posebej močna pri grajenju zgodbe in zapleta ter pri zgoščanju napetosti, in ko bralec knjigo prebere (pravzaprav bolj požre), si upravičeno zaželi nadaljevanja – in avtorica sama potrjuje, da bo to res izšlo. Poleg napete zgodbe avtoričino pisanje odlikuje zanimiv slog; naj omenim zelo izvirne kletvice (hroščev drekec, tisoč grčastih debel, tristo gnilih vej …), vse povezane z naravo. Alba pravi, da čeprav je na res lepem koncu sveta, kjer je čudovita narava, ljudje sploh ne vedo, kaj pomeni imeti rad naravo. Tam, od koder je ona, naravo zares spoštujejo. Zdi se, da ljudi vidi takšne, kakršni zares so – brez mask. Takole zabrusi nazaj eni izmed sošolk: “Nekateri se rodijo lepi, nekateri inteligentni in nič ne moremo zato. Prav tako ne more vsak blesteti v znanju, zloben pa je lahko vsak.” Ljudje se ji zdijo zapletena bitja, “otroci pa povsod enaki – egoistični, bolj zlobni kot ne in neumni”. Toda Alba rešuje življenja ljudi, pomaga jim na različne načine (pozdraviti zna, na primer, bolna jetra in pljučno embolijo, raka, šibko srce) in na neki način deluje kot ogledalo, v katerem bi lahko videli svoj resnični obraz – za to pa sta potrebna pogum in vpogled vase. Toda saj so tudi taki ljudje v tem svetu, tega sta zmožna Oliverjeva mama in Oliver, ki ima Albo prvi rad – njej se sprva zdi zgolj prijazen fant, ki bo lahko mirno živel naprej, ko bo ona odšla. Ko pa se v Albi začnejo prebujati toplina in zbodljaji pri srcu ter vedno močneje čuti ljubezen, ji je jasno, da ga, kljub temu da bo vladarica v svojem svetu, ne bo mogla nikoli pozabiti. “Zdaj sem vedela, kako lahko boli srce, četudi ni bolno in četudi ni človeško.” Vse naloge, ki jih je morala na Zemlji rešiti pred Oliverjem, so bile samo uvod v njen odnos z njim, kajti samo tisti, ki je zmožen ljubiti nekoga iz drugega sveta, lahko vlada vsem svetovom. Poleg izrazito zanimive in neodložljive zgodbe ter večplastne sporočilnosti roman mestoma zaznamuje tudi poetičnost: “Dvignila sem krilo, preskočila ograjo in tekla, tekla, tančica se mi je zatikala v grmovje in se trgala, tako kot moje srce.” Stopnjevanje in poetičnost besedila ob pravih trenutkih ustvarjata posebno atmosfero: “Glasovi, tišina, Oliver, samota. Roke, veje, listje, njegov obraz, voda, nebo.” Davorka Štefanec je napisala prvenec, ki kar kliče k ekranizaciji; izredno berljiv, napet, sodoben fantazijsko-ljubezenski roman z močno glavno junakinjo. Čakamo na drugi (in hkrati tudi zaključni) del romana, v katerem bomo brez diha spremljali usodo Albe in Oliverja v ljubezni, ki presega svetove. Sodobnost 2022 1729 Gledališki dnevnik Matej Bogataj Podloženo s kriminalom Branimir Nušić: Sumljiva oseba. Režija Kokan Mladenović, prevod in priredba Jure Karas. Gledališče Koper, ogled novembra. Sumljiva oseba je komedija, ki naj razkriva zaplankanost, klanovsko povezanost in nesposobnost oblasti v ne le odročnem, temveč tudi zaostalem kraju; predvsem se dogaja tam, kjer so vsi tako ali drugače spajdašeni ali v žlahti, kjer vlada molk ob nečednostih, ki jih počne oblastna elita, ker so vsi, ki so tiho, na neki način deležni drobtin z oblastne mize; gre za primer kraja, kjer sta korupcija in pajdašenje stalnica in zaradi ogromnih razsež­ nosti, ki jih ne more uzreti oko z enim pogledom, nevidni, zakamuflirani. Sam zaplet je preprost: v družini Načelnika se pojavi problem, ker je hči – že kar v letih, vsaj v priredbi, tam proti štiridesetim – dobila iz prestolnice, kjer je milo pela v cerkvenem zboru, ljubezensko pismo, starša pa sta čisto preč, ker sta jo, malo starinsko, hotela poročiti z očetovim sodelavcem, ki se znajde, tj. kupuje, spreminja namembnost zemljišča, proda, bogati, da lahko potem spet kupuje, to je takšna tajkunska spirala uspeha, če je za tajkune značilno, da vse to lahko počnejo ravno zaradi simpatiziranja z oblastjo in zadovoljstva oblasti, da lahko sodnikom in ostalim organom pregona trejo jajca, kot sami temu pravijo, kadar mislijo, da jih nihče ne sliši. Ob tej nesreči, namreč sluteni hčerini sentimentalni aferici, palanko, torej vaško in podeželsko naselje, prestreli še ena depeša, kar se le da tajna in konspirativna: oblast išče osebo brez opisa in prosi lokalce, naj začasno, 1730 Sodobnost 2022 Podloženo s kriminalom Matej Bogataj dokler ne bo gotovo, za koga pravzaprav gre in koga iščejo, zaprejo vse osumljence, naknadno bo oblast že prepoznala iskanega. Khm, upam, da ne pokvarim preveč, če se izkaže, da je hčerin hofirant in s strani lokalcev prepoznan kot iskana oseba en in isti terorist, pardon, tenorist. Nušić je svojo učinkovito komedijo spisal ne le pred dolgimi leti, temveč tudi z mislijo na poseben tip podeželja, kakršnega doma poznamo, vsaj mi, mestni, bolj iz rumenjaških in črnih novic: recimo gospa ministrica, ki svojo funkcijo izrablja za sponzorirane obiske svoje družine, spoznavanje narave in družbe na tuje stroške se ji ne zdi sporno, ali pa recimo sekretar na policijskem ministrstvu, ki gre po sponzorska sredstva h kralju banan, ki mu v kontejnerske pošiljke vsakič znova podtaknejo kokain, tam se napije, ustavijo ga kolegi, se reče podrejeni, in potem donira v regijo, ki jo ingoličevsko imenujemo lukarija, čebulo, torej najbolj reprezentativen produkt okolja, iz katerega prihaja. Vendar ne smemo biti naivni; vzorci obnašanja oblasti se zlahka prezrcalijo iz ruralnega v urbano, iz zakotja v palačo, in pri nas, ki nas je samo za malo razširjen incest, so takšni predmoderni, torej mafijski modeli poslovanja še kako živi. Posebej še, ker so v tokratni adaptaciji, ki jo je prispeval prevajalec bese­ dila Jure Karas z ekipo ustvarjalcev, posodobljeni; kar vidimo na kopr­skem odru, je parada kiča, pijanstva, despotizma, nesposobnosti in pajdašenja. Oblastniški par, Načelnik in njegova žena, je pozunanjeno in poudar­jeno kičast; ona z brezjansko Marijo na majici in z veliko zlatnine, on napol vojščniški v dolgih gatah na bulerje; skupaj maltretirata hčer, ki se zaradi pritiskov veselo reže in je sploh na robu samomora, ne le živčnega zloma. Zraven so načelnikovi nesposobni sodelavci iz javne uprave, ki jo sestavlja­ jo vojni veteran z izkušnjami – in posttravmatskim sindromom – iz iraške vojne, pravnik oziroma glava občinske uprave, mali povzpetnež, ki nekaj ve o programih in tehnologiji, torej je računalniško pismen in s tem val nove, penetrantne generacije, vsi skupaj se spravijo po prispeli depeši nad tujca, in to prav nerodno, osmešeno, to je horda nesposobnežev. Nič čudnega ni, da spominjajo na modele iz Butnskale, legendarne radijske igre Emila Filipčiča in Marka Derganca, ki je potem dobila še filmsko, stripov­sko in gledališko podobo, ki ji jo je priskrbel Vito Taufer, po drugi strani pa je humor, s katerim je Sumljiva oseba prežeta, soroden in podoben tistemu obešenjaškemu, tudi odhakljanemu in do konca, do groteske prignanemu iz recimo Šijanovega filma Maratonci tečejo častni krog. Še bolj se ta navezava pozna pri režijskem slogu; najprej scenografija režiserja Kokana Mladenovića in Milana Percana, ki priklicuje enega od velikih in poznanih partizanskih spomenikov, tistega ob viaduktu Črni Kal, Sodobnost 2022 1731 Matej Bogataj Podloženo s kriminalom to je brutalizem v svoji najbolj čisti in abstraktni obliki, trije skrivnostni pogačnikovski elementi z luknjo, ki se potem odkrijejo in je za njimi, za naličjem nered, stranišče, tudi nekakšna mišja luknja, v kateri pečejo klobasice in sploh, v kateri deluje koruptivna in zvijačna javna uprava. Za monumentalnim naličjem je vse narobe in ta drobovina delovanja države je zabavna, kolikor nas koruptivnost in diletantizem ne spravljata v obup. Režija domiselno izrablja odrske elemente; tako v napadu na hotel in na vanj zateklega sumljivega gosta uporabijo stojala za mikrofone, ki z nekaj potezami in opremljeni z lučkami za streljanje v temi postanejo stilizirano orožje, tudi pri sestavljanju tega in še pri čem je predstava domiselna in gradi na improviziranih spremembah namembnosti. Kostumografija ­Aleksandre Pecić Mladenović enako gradi na diletantizmu in slabem okusu, to so napol uniformirani tipi na posebni nalogi, vsi po svoje usraneti ali prenapeteži, gospa načelnica je primer katoliškega kiča, to je pozunanjeno prostaštvo in brezskrupuloznost, in pravzaprav je edini, ki izstopa – zato pa je sumljiv, ker ni naš in je tako lahka tarča – zet tenorist, prefin in prenobel za ta blatni dol. Stil igre je poenoten, gradi na takojšnjem učinku, tudi za ceno manjše natančnosti; izstopata Aleš Valič kot Načelnik, to je surovina, ki mrcvari morebitne hčerine snubce, avtoriteto si je zgradil z nezadržno brutalnostjo, ki nadgradi skoraj bebavost: Valič mu da mestoma krvoželjen pridih, v primitivizmu je nevaren, predvsem pri obrambi svojega stolčka. Večkrat, kadar bi od oblasti pričakovali racionalnost (recimo pri vodenju občinskih sej, kjer se mu zatika in uporablja napačne tujke z napačno izgovarjavo), se izkaže, da je zagoveden in neuk možak, več jajc kot možganov, poveljnik svojega tropa zgolj zato, ker je najmočnejši in ima najmanj zadržkov. Nič manj neposredna in neustavljiva v svoji zaslepljenosti ni Mojca Partljič kot njegova žena. Izstopa tudi Župnik Luke Cimpriča, vedno opremljen s svetopisemskimi citati, ki jih ob nečednem početju drugih plasira kot svoj komentar in ki parodično ležejo na situacijo (ko oblastni suroveži pretepajo siromaka, mu na primer svetuje, naj nastavi še drugo lice); tudi sicer je to pragmatična figura, ki se je dobro vklopila v lokalna menjalna razmerja. Najraje ima, da ga podkupujejo, mehak in voljan je za sodelovanje z oblastnimi rogovileži, tudi zaradi masla na glavi ali kje niže – o nekakšnih fantkih mu samo zagrozijo z dokumenti, pa je v hipu željan sodelovati s posvetnimi bizgeci. Vendar mu Cimprič v vseh spremembah (vmes je tudi frontmen skupine Laibach, globoko intonirano prepeva o narodu, vodji in enotni volji) natančno določi lege, od blaziranosti do pragmatizma, oborožen s spovedno vednostjo je tudi nekakšna tajna služba, podatkovna 1732 Sodobnost 2022 Podloženo s kriminalom Matej Bogataj baza, ki jo je mogoče v vsakem trenutku uporabiti za delovanje proti “ele­ mentom”; ta psevdolaibachovski song je samo eden od mnogih, napisal jih je pokojni Predrag Lucić, vendar se besedila zaradi predhodne ne preveč natančne nasnetosti pogosto ne razume. Preostali se znajdejo včasih boljše, drugič slabše, predvsem ne gre za način igre, kjer bi bile stvari natančno določene; komedija bolj stavi na udarne songe, ki so mestoma vulgarni, kot je vulgarna oblastna elita, predvsem pa dogajanje podivja in se iztrga proti koncu, ko pridrvi na oder reševat mrcvarjenega snubca domača hči, igra jo Adrijana Boškoska, opasana z dinamitom in z motorko v rokah, to je komedija, v kateri se žanru primerno stopnjujeta tempo in satiričnost, pa tudi nerealnost in zombijevskost, gre torej za stopnjevanje v horor žanru kodiranega dogaja­nja, vendar presenetljivo – res je bila predpremiera in se bo morda sčaso­ma še kaj izbrusilo – ravno na najvišjih obratih, torej v do konca prigna­ni improvizaciji in načrtni balkanski kaotičnosti, postaja manj smešna, manj učinkovita. Lucy Kirkwood: Otroci. Režija Nina Šorak, prevod Tina Mahkota. SNG Drama Ljubljana, Mala Drama, ogled oktobra. V gladkem in zaostrenem, vsekakor značajem kakor ulitem prevodu Tine Mahkota, ki jasno poudari nelagodje in mašila ob komunikaciji, ko se po dolgih desetletjih spet srečajo nekdanji prijatelji in sodelavci (stari med šestdeset in sedemdeset let), to delo uprizarjajo na prizorišču, ki ga skoraj v celoti zavzema šotor oziroma baldahin pred bivalnim zabojnikom s prikolico s kantami za vodo in vedri in podobnim, predvsem pa ob svečah in baterijskih svetilkah, ker so očitno redukcije in pomanjkanje energentov in motnje distribucije. Samo prizorišče, scenografija je prispevek Branka Hojnika, ves čas daje občutek zasilnosti in začasnosti, na njem se odigra srečanje trojice jedrskih znanstvenikov po katastrofi. Britanska dramatičarka Lucy Kirkwood (1983) je, očitno spodbujena z okoljsko katastrofo v Fukušimi, igro postavila v čas, ko po cunamiju zakonski par s štirimi odsotnimi otroki biva v okolici, pravzaprav tik ob robu prepovedane cone jedrske elektrarne, njuna kmetija, na katero sta se umaknila po aktivnem služenju ob jedrskem reaktorju, je sevanju še bliže – in so krave, ki so Robinu izgovor, da se potepe od provizoričnega doma na posestvo, že zdavnaj pocrkale zaradi sevanja. V njuno intimo, pravzaprav ob odsotnem Robinu najprej k Hazel, k ženi, pride na obisk nekdanja sodelavka, po dolgih desetletjih, po tem ko je bila v Ameriki in je tam tudi zbolela in zdaj nima pokojnine, ker Sodobnost 2022 1733 Matej Bogataj Podloženo s kriminalom je očitno vse šlo za zdravljenje, in zdi se, da je s srečanjem nekaj narobe, ne steče, prijaznost je vsaj s Hazeline strani nervozna, prisiljena. Potem se pojavi Robin, prinese otroški tricikel in ga premeri z geigerjevim števcem, in takrat vidimo, ob Hazelini odsotnosti, da je med njim in Rose nekaj bilo, nekdaj, potem izvemo, da tudi še po tem, ko je bil že tudi s Hazel, vse dokler ta ni zanosila, takrat je trikotnik razpadel. Pogovarjajo se o katastrofi, o velikem valu, o smrdljivem blatu, ki je napolnilo hišo, o izpadih elektrike in o tem, kako sta se Robin in Hazel pravzaprav umaknila iz sveta, ne spremljata novic in nimata dostopa do spleta, živita zdravo življenje in predvsem Hazel, jogistka in vegetarijanka, dela na tem, da bi vsaj dolgo, če že ne tudi razburljivo živela. Vendar Rose ni prišla poravnat ljubezenskih zadev ali obračunavat s preteklimi odločitvami, temveč pove, da se je odločila, da bo delala pri odpravi posledic nesreče v nuklearki; da se ji zdi pošteno, da tisti, ki niso predvideli lažjega reševanja v primeru nesreče, da tisti, ki notranjost elektrarne bolje poznajo še iz časov, ko so bili hodniki bolj prehodni, osvetljeni, iz časov pred katastrofo, da se ji zdi prav, da tisti, ki so že bliže izteku življenja, prevzamejo tudi čiščenje in sanacijo posledic. Da popravijo škodo, četudi za ceno lastnih življenj, s tem pa razbremenijo mlajše in z več prihodnosti pred seboj, ki morajo zdaj odpravljati škodo, trideset- in nekajčezdvajsetletnike, ki jih obseva in jim posledice uničujejo zdravje. K temu uspe nagovoriti tudi Robina, ki tako ali tako že kašlja kri, ker je bil preveč na svoji kmetiji in se rad igra s traktorčkom na robu klifa, ki ga vztrajno izpodjeda morje in je očitno rahlo suicidalen, in zaključi se prav simbolno: Rose in Robin gresta reševat škodo, seveda za ceno last­ nega zdravja ali celo življenja, Hazel pa se medtem razteguje na jogijski ležalki pred prikolico, ob poplavi, ki jo je povzročila Rose z neustrezno uporabo stranišča. Poplava dobiva razsežnosti vesoljnega potopa, hkrati pa poudarja začasnost bivališča, njegovo negotovost in nedomačnost. Igra se sprašuje o odgovornosti, tudi o staranju in o tem, kako aktivno moramo počistiti za seboj tisto, kar bi lahko ogrožalo naslednje generacije. Režija Nine Šorak ob dramaturškem prispevku Blaža Lukana je razteg­ nila uvodni del, Saša Pavček kot Hazel najprej odpira varovalne cerade in razporeja stvari, ob srečanju s kolegico je opazno nelagodje, morda tudi strah za pridobljeno družinsko srečo, kakor si jo predstavlja, za njene včasih tudi krčevite napore, da bi podaljšala svoje bivanje; je tudi nosilka močnega preživitvenega nagona, ki si prikriva marsikaj, morda tudi pretkano pre­teklo manipuliranje z nosečnostjo. Saša Pavček ji da trdne poteze, za opotekavo konverzacijo se skriva temeljno nelagodje ali celo tesnoba, najprej kot spomin na nedavno katastrofo v bližnji jedrski e­ lektrarni, 1734 Sodobnost 2022 Podloženo s kriminalom Matej Bogataj potem skrb za partnerja oziroma njegov prevzem s strani tekmice, potem tudi trmasto vztrajanje, da se ne bo žrtvovala, da se ne bo udeležila sanacije nastale škode za ceno lastnega zdravja. Saša Pavček vlogo preigra odlično, njena gospodinjska opravila na začasnem pribežališču odražajo njen nemir, ki ga potem blaži z umirjanjem in zdravim načinom življenja, prepričana je, da mora vsak poskrbeti najprej zase in za lastno zdravje, svet pa naj rešujejo tisti, na katerih stoji, torej mladi. Silva Čušin kot Rose je bolj pragmatična, sprijaznjena, tudi v sami pojavi nekako umirjena, deluje prizemljeno in toplo; njo skrbi za usodo sveta, predvsem pa izžareva sproščenost, sprijaznjenost z lastno bolez­ nijo in minljivostjo, oblačilno – kostumografinja je Tina Pavlović – je pravo nasprotje skoraj pokmetenemu paru; Hazel je v kičastih pajkicah in razvlečenih puloverjih, Rose pa se pozna športnost in morda tudi bivanje v Ameriki, bolj je vključena v zunanji svet in se v spremembah tudi bolje znajde. Na sredi med obema je Robin, ki mu da Janez Škof precejšnjo mero dobrodušnosti, tudi vseenosti, ki se kaže v občasnem popivanju, a tudi to družabno srečanje izkoristi za hvaljenje lastnega vina in njegovo konzumacijo; ob radoživosti je opazna tudi njegova zavest o tem, da so si zdravje že uničili, je pripravljen na spremembe in aktiven, tudi v gestikulaciji živahen, daje vtis sprijaznjene prisotnosti. Ravno zaradi natančno dozirane igre in uigranosti vseh treh je trpka igra o dediščini, ki jo puščamo za sabo in s katero se bodo morale ukvarjati naslednje generacije, polno zaživela in na gledalca preložila, da se odloči, do katere mere bo angažiran pri okoljevarstveni problematiki. Ne nazadnje, na katere rešitve glede energije bo pristajal in prisegal v času podatkovne zmede in nepreglednega navijanja prikritih lobistov za eno ali drugo obliko trajnostne – ali malce bolj zasvinjane – energije. Sofoklej: Ojdip. Režija Vito Taufer. Jugoslovensko dramsko pozorište, gostovanje v SNG Drama Ljubljana, november. Režiser Vito Taufer je že v svoji kranjski postavitvi Ojdipa pokazal in dokazal, da gre v tej tragediji, eni najbolj igranih in poznanih sploh, v bistvu za kriminalko, v kateri storilec nevede preganja samega sebe; s Petrom Musevskim v glavni vlogi je bila uprizoritev ogoljena na bistveno, predvsem pa je postal Ojdip nekakšna metafora za najnesrečnejšega med vsemi nesrečnimi, kot ga približno nekje imenujeta Jokasta in Kreon; zdi se, da Sodobnost 2022 1735 Matej Bogataj Podloženo s kriminalom je s ponotranjeno bolečino ob oslepelosti od lastne roke, s krvavimi očes­ nimi dupljami, krvav in opotekav Ojdip Musevskega nagovarjal publiko v stilu “Ecce homo”, to je človek, ta bedna kreatura, ki mu ni jasno, kako hitro lahko na videz pobegneš od prerokbe, s tem pa izpolniš vse pogoje, da se uresniči. Ojdipovo priseganje, da bo našel Lajevega morilca, naštevanje okrutnosti, ki jih bo deležen, vključno s popolno ekskomunikacijo in obsojen na obrobno tavanje po podeželju, po divjih in nevarnih prostranstvih izven mestnega obzidja, je primer pretiravanja, ki ga je potem deležen sam, ko prepozna samega sebe kot iskanega. Pot navzdol in ven iz družbe je bila v kranjski predstavi opremljena z nekakšnim gongom, ki se je oglasil in poudaril naslednji krog pekla samospoznave vsakič, ko se je odkril del resnice o Ojdipovem izvoru – da ni iz Korinta, da morilcev Laja ni bilo več, ampak je bil en sam, mlajši, ki je v sveti jezi zaradi zapletene prometne situacije pač pobil starejšega in njegove, da tebanski dvor svojega prestolonaslednika, ki ga je spremljala katastrofična prerokba, ni čisto ubil, ampak zaradi dobrodelnosti pastirja samo izselil na mejo s sosednjo, korintsko državo. Zdaj, v beograjski Tauferjevi uprizoritvi, je namesto tega gonga v stilu starogradskih šlagerjev spisana in v živo odigrana glasba ­Roberta Pešuta - Magnifica in Aleksandra Pešuta - Schatzija, prvi je nasploh znan, da je v balkanski prostor prispeval nekaj tako popularnih pesmi, da so skoraj ponarodele: Srbi, tudi tisti izven Srbije, se jih spominjajo, kot da so od nekdaj, torej njihova ljudska tradicija. Glasba in prekinitve nosijo močan sentimentalni naboj in hkrati natančno umeščajo samo dogajanje, ob tem so močan zvočni element sirene. Očitno je nesreča, ki je prizadela Tebe, povzročila vseprisotnost intervencijskih vozil, zunaj se očitno nekaj dogaja in oblast se proti temu bori z represijo, z razkazovanjem svojega varnostnega aparata, ki pa seveda ni usmerjen na tiste, ki vladajo, ki so pri koritu, to pa so ravno Ojdip, Jokasta, Kreon in nekakšen dvor, spremljevalci in varuhi suverena. Beograjska uprizoritev je nastala po nekoliko patiniranem, vsekakor pa vzvišenem in bolj ritmiziranem prevodu Miloša Đurića, kar ji daje primeren patetičen pridih. Tauferjev beograjski Ojdip je doživel več modernizacij, na začetku je recimo tiskovna konferenca, zbor zdaj predstavljata dva popa, vladika in njegov pribočnik, recimo, ki nam na hitro orišeta situacijo v Tebah, o tem, kako nič več ne rodi in kako je Kreon na poti v pitijsko, delfsko preročišče, da bi našel razloge za tako porazno stanje. Ves čas je osebna drama ­odigrana pred kuliso splošne družbene negotovosti; jasno je, da se nahajamo v prelomnih časih in da bo bitka za prihodnost in interpretacijo surova 1736 Sodobnost 2022 Podloženo s kriminalom Matej Bogataj in krvava, tako ali drugače, saj so vpleteni visoki pomembneži in so vložki visoki; uspešno in sugestivno scenografijo je prispeval Lazar Bodroža. Potem se prostor odpre, konferenčna miza se umakne notranjosti lokala, v katerega pride Ojdip veseljačit, njegov sogovornik je debeli birt in pozneje Kreon, ko pride po zadoščenje za oblateno čast: v tem rahlo ­mačoidnem kontekstu je poudarjeno jasno, da je Ojdip pač previden kriminalec – ali vsaj nasilnež –, ki ne verjame v bogove in njihovo mešanje štren, temveč pragmatično vidi v vsem delo konkurence, poskuse izrivanja njega z mesta vladarja, takšne stvari, in Kreon bi ga lahko oslabil s Tejreziasom, vnesel v njegovo vladanje klanu in družini dvom, ga vrgel iz tira, pripravil teren za likvidacijo ali zamenjavo. Ob nekaj dobrih podpornih vlogah, recimo ob poudarjeno transspolnem vidcu Tejreziasu in nekaj mrcvarjenih pastirjih, ki se jih Ojdipova armanizirana klika odločno fizično loti, je v ospredju Ojdip Milana Marića, ki na kriminalen način rešuje težave mesta, on je odločen in seveda tudi malo razgrajaški, kadar je v kavarni, njegovo delovanje pa seveda spominja na tisto zmes javnega in zasebnega, oblastnega in kriminalnega, o kateri govori recimo že Nušić in še kdo iz regije ter je očitno tudi zaščitni znak. Časa, regije – in širše. Sodobnost 2022 1737 Letno kazalo 2022 Uvodnik Bauer, Jana: Kako navdušiti Nemce, očarati Italijane in osvojiti svet? 1459 Blatnik, Andrej: Včerajšnji svet 491 Flisar, Evald: Pravi namen jezika 347 Kohl, Felix: Mladi svet, kje si? 1171 Koršič, Petra: Modifikacija kritike 195 Peršak, Tone: Svoboda 635 Rugelj, dr. Samo: Slovenska knjiga po pandemiji in pred energetskim kolapsom 1315 Šarotar, Dušan: Slovo od leta, ki se noče končati 3 Namesto uvodnika Bolj se stvari spreminjajo, bolj ostajajo iste 1603 Mnenja izkušnje, vizije Fras Popović, dr. Sabina: Jaz sem knjižničarka. Kaj pa je tvoja supermoč? Griffin, Elizabeth: Tihi dom Habič Pregl, Barbara: Hodim, torej sem Keane, John: Metaverzalne vojne Krekó, Péter: Mutacije znanosti v pandemiji 1467 1326 14 1610 208 1738 Sodobnost 2022 Letno kazalo 2022 Majerhold, Katarina: Biti srečni in v odsotnosti bolečine ni dolgočasno Močnik, Teja: Ljubiti Benetke, ljubiti se, ljubiti do samega konca Mugerli Lavrenčič, Maruša: Med policami Petrović, Nara: Škornji raus! Šmid, Igor: Zevajoče praznine 1339 646 1180 499 352 Pogovori s sodobniki Alenka Urh z Dragico Haramija Aljaž Koprivnikar z Milanom Jesihom Diana Pungeršič s Klemnom Piskom Kristian Koželj z Esadom Babačićem Kristina Jurkovič s Heleno Koder Kristina Jurkovič s Tomom Virkom Kristina Jurkovič z Lidijo Dimkovsko Maja Murnik z Robertom Waltlom Slavko Pregl in Dušan Merc: Pogovor dveh predsednikov DSP 1475 25 360 1624 1348 226 655 1190 512 Sodobna slovenska poezija Babačić, Esad: Snežne pesmi Bedrač, David: Drobtine po sobah Berger, Aleš: Pisati, več Bevc, Cvetka: Taodštekane Drev, Miriam: Zdravljenje prednikov Gornik, Katja: V oklepajih Hrs Pandur, Tibor: Psyops Jakob, Jakob: Drobne opazke Jelenko, Aleš: Čas Jesih, Milan: Mrož in zmrš Komelj, Miklavž: Pesmi Koršič, Petra: Sapice Medved, Andrej: Minnesänger, poljub, ki te ubije Novak, Boris A.: Corona – venec sonetov, obupa in upanja Novak, Boris A.: Corona Veber, Tom: Zemljevid prelomljenih obljub Zakrajšek, Liu: Doma Zorko, Lučka: Zunaj tega sveta Zupan, Uroš: Počasna glasba 1632 689 526 1486 1201 57 65 1361 380 37 1209 1370 376 259 240 676 667 1638 47 Sodobnost 2022 1739 Letno kazalo 2022 Sodobna slovenska proza Dragoš, Bojana: Mlin Gantar, Damjana: Križev pot Hočevar, Grega: Bazen Jamnik, Matjaž: Venija Kodrič, Zdenko: Svet je nastal na ladji Maribor Kremenšek Križman, Manka: Nič več kot prej Mastnak, Tanja: Moški v rži Mazzini, Miha: Tuje življenje Milovanović, Jana: Poletje s klovni Novak, Iva L.: Ajaccio Petaros, Mojca: Snežne krogle Remškar, Slavica: Kako živijo punce Simoniti, Veronika: Lotova žena Smole, Barica: Mileva Svetina, Ivo: Mal di mare Škrlovnik, Živa: V Casi Delgado se je nekaj zgodilo Šuklje, Helena: Oči Šuklje, Helena: Popek Zorman, Barbara: Maša in prikazni Zver, Neva Lučka: Anguilla anguilla 78 716 108 1387 1649 1494 280 410 721 699 99 1228 401 406 538 269 553 86 1220 392 Sodobni slovenski esej Blatnik, Andrej: Požig narodnega doma od Monoštra do Ogleja Koder, Helena: Četrti brat Nemec Pečjak, Marko: Delo Simonović, Ifigenija: Poskus pisanja eseja Smole, Barica: V globočinah Šömen, Branko: Beseda Vidmar, Nastja: Poetična arhitektura 116 564 1238 1679 1232 1661 415 Sodobna slovenska dramatika Božič, Ela: Interpretacija Sanje Ivanc, Jera: #punceinpolpunce Lovrić Krapež, Aljoša: Weltschmerz Majcen, Urša: Zgodba o Bakrenem kralju Morano, Katarina: Usedline Svetina, Peter: Tri reči za zgodbo 879 904 1054 968 787 1563 1740 Sodobnost 2022 Letno kazalo 2022 Tuja obzorja Bernlef, J.: Tvarina uma Dickner, Nicolas: Šest stopenj svobode Gregg, Linda: Slepeča svetloba Gurt, Carlota: Sama Kreller, Susan: Električne ribe Muttulingam, Appadurai: 28.000 guldnov Podracká, Dana: Banja, polna milosti Ramaswamy, Sundara: Tamarindina zgodba Rebele-Henry, Brynne: Preludij 1399 286 579 1690 1510 126 426 1253 727 Predstavljamo Curtis, Susan D.: Pesmi iz zbirke Áxonas 1265 Spomini Mikolič, Vesna: Spomin na tržaškega Odiseja 1272 Razmišljanja o(b) knjigah Breznik, Nada: Odloženo (preloženo?) življenje Lah, Klemen: Literarni adagio za drevesa Lah, Klemen: Najdenka iz Puhljevega gozda Lah, Klemen: Vrzel Pavliha, Marko: Ciceronovo pismo iz onstranstva Travnik Vode, Majda: Adamova in Evina samota Travnik Vode, Majda: Ustvarjalna tišina 441 591 1526 136 1278 299 738 Napisana življenja Marías, Javier: Arthur Conan Doyle in ženske Marías, Javier: Ivan Turgenjev v svoji žalosti Marías, Javier: Oscar Wilde po zaporu 150 144 311 Sprehodi po knjižnem trgu Bogataj, Matej: Franci Novak: Obvoz Bogataj, Matej: Mojca Kumerdej: Gluha soba Bogataj, Matej: Meta Hočevar: Drobnarije Bogataj, Matej: Vincenc Gotthardt: Na drugem koncu sveta Breznik, Nada: Dušan Šarotar: Zvezdna karta Breznik, Nada: Marko Sosič: Samotne ljubezni Breznik, Nada: Nina Medved: Drseči svet Sodobnost 2022 1741 612 1711 457 159 317 1424 171 Letno kazalo 2022 Breznik, Nada: Slavko Pregl: Štirinajst o treh Breznik, Nada: Tomo Podstenšek: Površinska napetost Breznik, Nada: Tone Peršak: Praznovanje Burkeljca, Sabina: Tina Arnuš Pupis: Nad gozdom se nekaj svetlika Divjak, Igor: Davorin Lenko: Triger Geršak, Ana: Adriana Kuči: Ime mi je Sarajevo Geršak, Ana: Andrej E. Skubic: Krasni dnevi Geršak, Ana: Jasmin B. Frelih: Piksli Kos, Gaja: Barbara Gregorič Gorenc: Kolibri in tigri Murnik, Maja: Drago Jančar: Ob nastanku sveta Murnik, Maja: Franjo H. Naji: Noč na obisku Murnik, Maja: Samo Rugelj: Na prepihu Murnik, Maja: Simona Semenič: Tri igre za punce Pungeršič, Diana: Jure Jakob: Učitelj gluhih, učenec nemih Pungeršič, Diana: Kazimir Kolar: Zgodbe nekega slabiča Pungeršič, Diana: Vinko Möderndorfer: Pes je lajal vso noč Stepančič, Lucija: Irena Štaudohar: Fižolozofija Stepančič, Lucija: Josip Osti: Poper po pudingu Stepančič, Lucija: Miklavž Komelj: Prva kresnica Stepančič, Lucija: Tomaž Kosmač: Ko jebe Travnik Vode, Majda: Goran Vojnović: Zbiralec strahov Travnik Vode, Majda: Lado Kralj: Ne bom se več drsal na bajerju Travnik Vode, Majda: Roman Rozina: Sto let slepote Urh, Alenka: Tina Vrščaj: Na Klancu Valetič, Žiga: Katarina Šeme: Sumatra Zajc, Ivana: Aksinja Kermauner: O miški, ki je oklofutala medveda Žugman, Manja: Aleš Mustar: K(o)ronika Žugman, Manja: Ivo Svetina: Hvalnica vzgoji Žugman, Manja: Kristina Kočan: Selišča Žugman, Manja: Leonora Flis: Enakozvočja Žugman, Manja: Meta Kušar: Zmaj Žugman, Manja: Uroš Zupan: Psica in poletje 1543 757 1299 1546 469 609 168 321 1540 749 1707 155 453 761 1304 601 753 461 1716 175 465 1419 1294 1702 1550 1537 164 605 1415 1720 324 1290 Mlada Sodobnost Blažić, Milena Mileva: Vinko Möderndorfer: Sončnica Burkeljca, Sabina: Davorka Štefanec: Strašilka Burkeljca, Sabina: Peter Svetina: Raznašalka kruha Klopčič Lavrenčič, Katja: Neli K. Filipič: Fronta Kos, Gaja: Cvetka Bevc: F. A. K. 1431 1727 765 179 328 1742 Sodobnost 2022 Letno kazalo 2022 Kos, Gaja: Nina Mav Hrovat: O kraljeviču, ki ni maral brati Travnik Vode, Majda: Bina Štampe Žmavc: Princesa kamnitih besed Travnik Vode, Majda: Igor Karlovšek: Peta osebna Travnik Vode, Majda: Jure Jakob: Vranja potovanja Urh, Alenka: Marjan Manček: Pipi Pišče išče Zajc, Ivana: Gaja Kos: Ne pozabi na naslov! Zajc, Ivana: Ivan Mitrevski: Bolhograd: Zgodba o prav posebnem mestu Zajc, Ivana: Saša Pavček: Miška ima roza očala Zajc, Ivana: Špela Frlic: Bleščivka Zajc, Ivana: Vesna Radovanovič: Krompirjev sladoled Gledališki dnevnik Bogataj, Matej: Kar ostane Bogataj, Matej: O, krasni nori svet! Bogataj, Matej: Podloženo s kriminalom Bogataj, Matej: Prašičja elita in gorje vladanih Bogataj, Matej: V globokem snegu Bogataj, Matej: Zadnji naj ugasne luč Murnik, Maja: Festival Lutke 2022: sodobno gledališče animiranih form 475 331 1428 620 1308 769 472 616 1311 1724 772 335 1730 478 183 624 1554 Kaj bi brez kritikov? Kritiški spodrsljaji 1435 Pomladno srečanje Sodobnosti 2022 781 Sodobnost 2022 1743 NAGRADA ZA NAJBOLJŠO KRATKO ZGODBO 2023 Revija Sodobnost razpisuje natečaj za nagrado za najboljšo kratko zgodbo leta 2023. Nagrada znaša 1000 evrov in bo podeljena ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljubljani. Nagrajena zgodba in šest nominiranih besedil bo objavljenih v reviji Sodobnost. ­Poslana besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, naj pošljejo s šifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 15. marca 2023 na naslov: SODOBNOST, uredništvo, Stare Črnuče 2b, 1231 Ljubljana. Besedilom naj v posebni zaprti ovojnici (označeni z isto šifro) priložijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, elektronski naslov ali telefonsko številko. Zgodba ne sme biti daljša od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati največ z dvema besediloma. Avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora revije Sodobnost. Nagrada vključuje tudi honorar za objavo zgodbe. Za objavo nominirane zgodbe bodo honorirane. NAGRADA ZA NAJBOLJŠI SLOVENSKI ESEJ 2023 Revija Sodobnost razpisuje natečaj za najboljši slovenski esej leta 2023. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov, ki bo podeljena ob navzočnosti sodelavcev revije in drugih uglednih gostov na prireditvi v Ljub­ ljani. Šest najboljših esejev (vključno z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodobnost. Besedila bo ocenjevala tričlanska žirija. Avtorji, ki želijo sodelovati, morajo svoja besedila v treh izvodih poslati najpozneje do 15. marca 2023 na naslov: KUD Sodobnost International, Suhadolčanova 64, 1231 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upoštevali vseh pogojev, bodo izločena. Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s šifro, b) v posebni ovojnici, označeni z isto šifro, je treba priložiti ime, priimek, naslov, telefonsko številko in elektronski naslov, c) esej naj bo splošne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami žirija ne bo upoštevala, č) avtorji smejo sodelovati z največ tremi prispevki, ki morajo biti poslani ločeno, d) avtorji ne smejo biti člani uredniškega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti krajši od 20.000 in ne daljši od 40.000 znakov s presledki. Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo predlagani eseji bodo honorirani.