GEOGRAFSKI OBZORNIK tirano negativistično vrednotenje našega vodnega po- tenciala, a vseeno opozarja na nujnost obnove vod- ne kvalitete po dolgoletnem obdobju zanemarjanja le-te in s tem, eventualno, nakazuje še drugi del stro- kovne obravnave slovenskih voda! Ravnanje z vod- nimi viri bo namreč ena od osrednjih sestavin naše nacionalne preteklosti. Ko človek odloži knjigo, si ne more kaj, da ne bi bil ponosen na slovensko inovativnost, kvaliteto de- la in tiskarsko preciznost. Zares, ponovno se poka- že, da smo na področju grafike, oblikovanja in barv- nega tiska med vodilnimi v svetu! To je ena najlep- ših knjig, ki sem jih kdajkoli imel v rokah. Kot Slove- nec sem ponosen nanjo. Prav tako pa sem ponosen na geografijo, mojo stroko (!), ki je dala strokovni pečat temu izjemnemu delu. UVOD V PERMAKULTURO Ana Vovk Avtor knjige Bili Mollison s Tasmanije je s sode- lavci napisal že tretjo knjigo o permakulturi. V slo- venskem jeziku jo je leta 1994 v Ljubljani izdalo druš- tvo Kortina. Težišče knjige je na zavestnem načrtovanju in ohranjanju optimalno donosnih kmetijskih ekosiste- mov, ki imajo značilnosti naravnih ekosistemov, ta- ko glede raznolikosti in uravnoteženosti kakor tudi prožnosti. Smisel permakulture je v harmoničnem od- nosu med ljudmi in naravo. Vsebina knjige je razdeljena na 7 glavnih pogla- vij in večje število podpoglavij. Tematika prehaja od delno teoretične k popolnoma praktični vsebini. Najprej so predstavljena temeljna načela permakul- ture. Permakulturo razlaga kot permanentno agrikul- turo, torej kot trajno kmetijstvo. Gre za način ustvar- janja uravnoteženega človekovega okolja, zato je predmet permakulture dvojen: na eni strani obravna- va posamezne pokrajinske sestavine, žive in nežive, na drugi strani pa odnos med njimi in načine umeš- čanja teh sestavin v pokrajino. Temeljno načelo per- makulture je, da izhaja iz opazovanja naravnih oko- lij, iz modrosti, ki jo vsebujejo tradicionalni načini kmetovanja ter upošteva sodobna znanstvena in teh- nološka spoznanja. Poglavitna misel, ki se je avtor oklepa in se nanjo navezuje prek celotne knjige, je: pri permakulturi gre za razmišljanje s celostnim po- gledom, s katerim lahko obstanemo na Zemlji tako, da uporabljamo energijo, ki je v sistemu kroženja in je razmeroma neškodljiva, da uporabljamo hrano in naravne vire, ki jih je v naši okolici dovolj, da nam ni treba stalno uničevati življenja na našem planetu. Za geografe je verjetno zanimivo poglavje o glo- balnem orisu razmer v pokrajini. Na razumljiv na- čin so opisane metode, kako se seznanimo s poten- ciali v pokrajini, ugotovimo obliko površja, podneb- ne razmere in mikroklimo, spoznamo osnovne last- nosti prsti, vode, kako načrtujemo infrastrukturo in se zaščitimo pred možnimi naravnimi nesrečami. Ob pre- biranju tega poglavja dobimo vtis, da permakultu- ra posega na področje geografije. Natančnejše ovrednotenja tega »poseganja« pokaže, da namen permakulture sploh ni razložiti součinkovanje in pre- pletanje pokrajinskih sestavin, temveč ugotoviti de- janske možnosti, ki jih nudi pokrajina za življenje. Naslednja zelo praktično usmerjena poglavja po- nujajo nasvete, kam postaviti hišo, kako jo zgradi- ti, kako si urediti vrt in sadovnjak v duhu permakul- ture, kakšno vlogo imajo živali v permakulturi in ka- ko se lahko prideluje hrana v mestih. In zakaj je knjiga zanimiva za geografe? Pred- vsem zato, ker avtor ne obravnava trajnega kmetijs- tva samo z vidika ene stroke, temveč povezuje kme- tijstvo z arhitekturo, biologijo, geografijo in poudar- ja različne temelje za uravnoteženo kmetijstvo. Last- nosti prsti so le eden, ne najpomembnejši temelj za zdravo in okolju prijazno kmetijstvo. Zdi se, da je najvažnejši temelj permakulture način človekovega mišljenja. Kmetijstvo že nekaj časa spreminja pokra- jino, ki je predmet proučevanja geografije. Težnje po uravnoteženem kmetijstvu pa se uveljavljajo tudi v Sloveniji, nenezadnje prek projekta »Uvajanje per- makulture v Slovenijo«, in prav je, da smo geogra- fi seznanjeni tudi s temi spremembami. Knjiga o per- makulturi je dober didaktičen pripomoček tudi pro- fesorjem, saj je opremljena z nazornimi, ročno izde- lanimi skicami, risbami in modeli, ki pojasnjujejo po- sege v pokrajino in njihove učinke. Dodani so sez- nami koristnih in uporabnih rastlin, njihova imena in slovarček izrazov, pomembnih tudi za geografsko ter- minologijo. MALI ATLAS SLOVENIJE Jerneja Fridl Mali atlas Slovenije, ki so ga naročniki Krajev- nega leksikona Slovenije prejeli kot darilo DZS ob izidu knjige, ni dobil imena zaradi manjšega forma- 29 GEOGRAFSKI OBZORNIK ta zvezka, kot bi lahko pričakovali, temveč zaradi svoje jedrnatosti. Celotna vsebina je sicer predstav- ljena na 32-ih straneh, vendar bralec v njem dobi od- govore na najpogostejša vprašanja, ki si jih zastav- lja o naši deželi. Večina pomembnih podatkov o Slo- veniji je razvidna iz zemljevidov in preglednic. Mali atlas Slovenije so zasnovali in pripravili av- torji Krajevnega leksikona Slovenije: Drago Kladnik (Inštitut za geografijo v Ljubljani) ter dr. Milan Oro- žen Adamič in dr. Drago Perko (Geografski inštitut ZRC SAZU). V uvodu Drago Perko predstavlja zna- čilnosti posameznih pokrajin, ki se prepletajo na majh- nem koščku naše dežele. Položaj in vlogo Sloveni- je v Evropi nakazujeta fizična in politična karta Evro- pe v merilu 1:15.000.000. Sledijo preglednice s podatki o pomembnejših slovenskih vrhovih, jamah, breznih, slapovih, rekah, jezerih ter temperaturah in padavinah. S tehnološkega vidika je v knjigi najpo- membnejše delo Fizičnogeografski zemljevid Slove- nije, ki je rezultat računalniške obdelave digitalne- ga modela reliefa. Z večletnim razvojem geografske- ga informacijskega sistema, ki ga razvija Geograf- ski inštitut ZRC SAZU, in s pomočjo podatkov Geo- detske uprave Republike Slovenije sta Drago Perko in Milan Orožen Adamič izpopolnila senčenje po- vršja Slovenije na osnovi ekspozicij in naklonov re- liefa. Na ta podatkovni sloj sta bila nanešena še slo- ja z višinskimi pasovi in rečnim omrežjem. Na ta na- čin je prikaz reliefa bistveno bolj plastičen kot pri roč- nem sistemu senčenja. Tako je nastal prvi splošnogeo- grafski zemljevid Slovenije, ki je v celoti rezultat ra- čunalniške izdelave, od obdelave podatkov do pri- prave filmov za tisk, brez dodatnih klasičnih ročnih postopkov. V slovenski geografiji pomeni prelomni- co pri prehodu s klasično pripravljenih tematskih kart na računalniško tematsko kartografijo. Preglednice, ki sledijo, vsebujejo podatke o šte- vilu prebivalcev v Sloveniji po novih občinah. Vse- kakor gre za izvirno in novo ponazoritev stanja, saj so vsi popisi od leta 1 869 do leta 1991 prirejeni na nove občine. Enako velja tudi za podatke o številu prebivalcev v vseh večjih naseljih. Stran 14 prikazu- je danes uveljavljene mestne grbe, tudi tiste, ki so na- stali šele po osamosvojitvi Slovenije. Mali atlas Slovenije zaključujeta dvostranska splo- šna topografska karta Slovenije v merilu 1:500.000 Geodetskega zavoda Slovenije in splošna topograf- ska karta Slovenije Inštituta za geodezijo in fotograme- trijo FGG v merilu 1:300.000, ki je natisnjena v štirih delih. Slednja je opremljena tudi z indeksnim kazalom. GEOGRAPHICA SLOVENICA 26/1 Irena Rejec-Brancelj Prvi zvezek 26. številke Geographice Slovenice je v celoti namenjen prispevku Igorja Sebenika: Po- krajinske značilnosti manjših neurejenih odlagališč odpadkov v Sloveniji. Problematika, ki jo je avtor obdelal v knjigi, je bila dolgo eden od »tabujev« med temami varova- nja okolja v Sloveniji, čeprav so prav geografi vosemdestih letih začeli prebijati led (predvsem ob- jave dr. Dušana Pluta in mag. Mitje Briclja). Komu- nalni in njim podobni odpadki so stvar lokalnih skup nosti, občin in po njihovih odlokih, kjer jih imajo, je te odpadke, kakor tudi druge, treba zbirati in odva- žati na določeno odlagališče. Vendar v praksi zbi- ranje odpadkov marsikje ni bilo urejeno, nastajalo je na tisoče manjših odlagališč. Tudi še leta 1993 je bilo zbiranje odpadkov urejeno le za 74% pre- bivalstva, danes pa je stanje že boljše (verjetno oko- li 90% prebivalstva). Avtor je na podlagi sistematič- nega kartiranja desetine slovenskega ozemlja oce- nil, da je v Sloveniji med 10.000 in 15.000 odla- gališč z vsaj 10 m3 odpadkov. Na njih je okoli 2 mi- lijona m3 odpadkov (za večje komunalno odlagališ- če), vseh na tak način odloženih odpadkov, ki so da- nes pretežno prekriti z jalovino, delno pa so jih od- nesli vodotoki, pa je od začetka šestedestih let do danes okoli 10 milijonov m3. Največ tako odloženih odpadkov (40%) je na ravninah, kjer je gostota pre- bivalstva največja, standard najvišji, pa tudi zbira- nje odpadkov najbolj urejeno. Po 30% jih je na kraš- kem svetu in v vzpetem nekraškem svetu. Največ od- padkov na ravninah je v opuščenih kopih, v vzpe- tem nekraškem svetu v opuščenih kopih na bregovih oziroma v vodotokih, na kraškem svetu v vrtačah, v dnu dolin pa na bregovih oziroma v vodotokih. Naj- več odpadkov je v oddaljenosti od 100 do 500 m izven naselja. Morda najzanimivejša ugotovitev raziskave, ki je predstavljena tudi v diagramu na hrbtni strani ovit- ka, je, da je med odlagališči, manjšimi od 10.000 m3, ki jih je avtor vzel za manjša odlagališča, največ od- loženih odpadkov (39) v razredu najmanjših odla- gališč med 1 in 1000 m3 odpadkov. To je torej ne- posreden dokaz, da manjša odlagališča niso po- membna le zaradi svoje številčnosti ampak tudi za- radi količine odpadkov, odložene na njih. Knjiga vsebuje še tipologijo takih odlagališč od- padkov (sedem vrst), zasnovo akcijskega načrta 30