Razstavna dejavnost mai'iborske Univerzitetne knjižnice je razmeroma precejšnja; letno pripravijo njeni delavci povprečno po deset razstav. Njihov izbor je praviloma obdelan najmanj za leto vnaprej; po vsebini in namembnosti pa so dobro premišljene.
Ko strokovni kolegij knjižnice začrtuje program razstav, mu je eno prvih vodil, da naj obiskovalce nagovorijo s premišljeno izbranim sporočilom. Na kratko označena sporočila mnogih razstav bi
Knjižnica 22(1978)1-2
141
mogli zaobseči v odgovoru na vprašanje, kako so se pomembna zgodovinska in kulturna dogajanja pojavljala v Mariboru ali so v njem odmevala ali kako so nanj vplivala. Strokovni kolegij namreč meni, da je knjižnica s svojim najraznovrstnejšim knjižničnim gradivom, ki ga je marsikdaj z izposojenim treba še obogatiti, sila dragocen kulturni dejavnik in spodbudnik, soustvarjalec družbene zavesti, zavesti o pripadnosti k naši ožji ter širši, narodni in državni skupnosti.
Za primer navedimo štiri razstave: Ivan Cankar v Mariboru (1976), Tito v Mariboru (1977), Oton Zupančič (1978), Beethoven v Mariboru (1977). Vse so bile takšne, da so bila ob delu zanje ugotovljena nova spoznanja, pridobljeno pa tudi novo gradivo. Tako je bila Cankarjeva prisotnost v Mariboru izpričana izza prvega desetletja našega stoletja, bodisi da je bil sam v mestu, bodisi z uprizoritvami njegovih dramatskih del, z izposojo njegovih del v mariborskih knjižnicah (tudi pred vojsko) in z izdajanjem njegovih del v Mariboru.
Razstava Tito v Mariboru je en del posvetila Titovim letom, ki jih je prebil v mariborski kaznilnici kot politični kaznjenec, večinoma pa je s tiskanim in fotografskim gradivom ilustrirala vseh petero predsednikovih obiskov v obdravskem mestu.
Razstava Oton Zupančič je bila posvečena stoletnici pesnikovega rojstva. Razstava je sicer poudarjeno prikazala pesnikovo ustvarjalnost (ne samo pesniško), v dobršnem delu pa je odkrila, kako je Zupančič prihajal v Maribor, kako so ga v Mariboru prav oboževali, zlasti mladina, kako se je zdravil v mariborskem sanatoriju. Ob delu za razstavo je bilo na primer odkrito, kako je Oton Zupančič med okupacijo pomagal ohraniti nekdanjo največjo mariborsko zasebno knjižnico — bila je last generala Rudolfa Maistra, ki so se je — ubežnice na Hrvaškem — hoteli dokopati gestapovci.
Stopetdesetletnica smrti Ludwiga v. Beethovna je knjižnici ponudila priložnost, da je prikazala s plakati in s slikovnim gradivom, kako so mojstrovo glasbo sprejemali v Mariboru od 1860 do današnjih dni. Razstava je ugotovila, da je bila Beethovnova glasba čest gost na mariborskih koncertnih odrih in da so jo, resda v poprejšnjih časih obilneje, izvajali tudi mariborski glasbeni korpusi.
Primer, kako je nekatere tradicionalne kulturne praznike mogoče počastiti nekonvencionalno, je bila razstava Raziskovalna in inovacijska dejavnost v mariborskih organizacijah združenega dela s področja gospodarstva; odprli so jo za slovenski kulturni praznik 1977. Z njo je knjižnica uresničila kar več namenov: polpubli-cirano gradivo, ki se običajno skrije znotraj tovarniških zidov, je bilo razgrnjeno javnosti; to gradivo je dobila v svoje fonde Uni-
verzitetna knjižnica Maribor (če pa ne, jih je zajela vsaj bibliografsko); pokazala je, da je ta dejavnost v Mariboru močna, a ne zadosti znana, pa jo je treba torej bibliotekarsko povezati, odpreti pa tudi javnosti; opozorila je področje gospodarstva, da je neizogibno in trdno povezano s kulturo.
Univerzitetna knjižnica Maribor je kot druga slovenska arhivska knjižnica med 28. septembrom in 6. oktobrom 1977 v okviru Slovenskih kulturnih dpi, v Črni gori v Domu JLA v Titogradu postavila na ogled razstavo Sodobna slovenska književnost. Ker je hkrati v Prištini imela razstavo z istim imenom Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani, gre za prvi primer, da sta naši arhivski knjižnici zmogli iz lastnih fondov pripraviti po zasnovi (ne pa po vsebini in izvedbi) identično razstavo.
Slovesna otvoritev razstave je bila uvod v literarni nastop slovenskih književnikov. Prireditvi sta naleteli na širok odmev v množičnih občilih (tisk, RTV), pa tudi v črnogorski javnosti.
Bruno Hartman