GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
■HNiiiiiaiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiititiiiimiiiiiniMfi! 3teluAajte ladio £fuUfana
oddaja za zamejske Slovence
VSAKO NEDELJO OB POL DVANAJSTI URI
LETNIK V
DUNAJ, V SOBOTO, 14. X. 1950
ŠTEV. 77 (349)
Velika ofenziva v Indokini
Pretekli teden je doseglo narodnoosvobodilno gibanje v Indokini nov preokret, ko je Vietminhova vojska na 35 milj dolgi fronti začela ofenzivo proti francoskim okupacijskim silam. Napad je bil izvršen- blizu kitajske meje in so se francoske čete morale že takoj v začetku umakniti ter opustiti več postojank. Glavni štab francoske vojske je javil, da je napad usmerjen na nekatere postojanke med Take in Langsonom. Po mnenju glavnega štaba sodeluje pri tem napadu proti utrdbam vzdolž četrte kolonialne ceste več Vietminhovili bataljonov. Zdaj skušajo francoske čele vzpostaviti novo obrambno črto ob izlivu Rdeče reke, kjer je najbogatejše poljedelsko področje fn-dokine.
Narodnoosvobodilne čete so ob kitajski meji najprej zavzele manjše francoske postojanke, nato pa napadle trdnjavo K&obang, ki so jo morale francoske čele po petdnevnih bojih zapustiti.
Položaj francoskih obmejnih posadk se slabša iz dneva v dan, posebno še odkar je Vietminhova vojska zasedla trdnjavo Donke. Nadalje so Vietminhove čete prisilile Francoze, da so se umaknili s položaja blizu Tajbinha 80 kilometrov južnovzhodno velikega mesta Hanoja, kjer so največja riževa polja. Predstavnik francoskega glavnega štaba je moral priznati, da so Vietminhove čete silno povečale svojo dejavnost iri to na področjih, ki so med seboj zelo oddaljeni, in sicer od severne meje do močvirja južno
Vrhovni poveljnik oboroženih sil OZN v Koreji general McArtbur je pozval severnokorejsko vlado, naj kapitulira, toda ministrski predsednik Severne Koreje Kirn Ir Sen je to odklonil in pozval svoje čele, da se borijo do ,,končne zmage1'.
Čete OZN so na podlagi sklepa Glavne skupščine prekoračile 38. vzporednik in napredujejo proti glavnemu mestu Severne Koreje. Na zapadni obali so zavzele veliko pristanišče VVonsan, na ostalih predelih fronte pa le počasi napredujejo, čeprav jih podpirajo ameriški bombniki.
Te dni se ho sestal predsednik Truman z generalom McArthurjem, da se pogovori o ,,zadnjih fazah“ korejske vojne. Kraj in čas sestanka doslej še nista znana, bo pa to prvič po potsdamski konferenci, da bo Truman zapustil ameriški kontinent.
Zapadne države so protestirale proti nemško-poljski meji
Zavezniška komisija treh zapad-nih sil v Nemčiji je izročila sovjetskemu visokemu komisarju generalu čtijkovu in tujim misijam v Nemčiji protest nemške zvezne vlade zaradi sporazuma, ki je bil dne 6. julija sklenjen med Vzhodno nemško republiko in Ljudsko republiko Pol j-
Saigona in do zapadne meje s Kambodžo.
V francoskih vojaških krogih pravijo, da sodeluje v napadu 30.000 Vietminhovili vojakov. Francozi že nestrpno čakajo, kdaj jim bodo ZDA poslale podporo, ki jo je obljubil Truman.
Indokina je bila po letu 1045 razdeljena v tri države in sicer Vietnam, Laos in Kambodžo ter je najvažnejši del Francoske unije in najbolj pomemben položaj Francije na Daljnem vzhodu. Medtem ko imata kraljestvi Laos in Kambodža svojo lastno upravo in živita v dokaj dobrih odnosih s Francijo, si stojita v Vietnamu nasproti vladi cesarja Bao Daja, ki ga je postavila Francija, in komunističnega vodi-
Ministri držav Marshallovega načrta so končali svojo konferenco v Parizu in sprejeli celo vrsto sklepov, namenjenih ,,ureditvi nujnih gospodarskih vprašanj“. Ti ukrepi določajo: 1. Vse države črnice so povabljene, naj sprejmejo vse ukrepe za povečanje lastne produkcije, predvsem izdelkov in naprav, brez katerih bi bil oviran splošen razvoj njihovega gospodarstva. Poleg tega so pozvali države, naj proučijo ukrepe, ki jih bo treba uvesti za razdelitev virov, ker je treba istočasno misliti na oborožitev. 2. Organizacija bo proučila, kako je mogoče spraviti v sklad finančno politiko dr-
sko. Kakor znano je na podlagi tega sporazuma Vzhodna Nemčija priznala četo Odra-Nisa za dokončno mejo med obema državama.
V protestu je rečeno, da so Potsdamski sporazumi formalno odloči* li, da bodo o dokončnih nemških mejah odločali šele pri sklepanju nemške mirovne pogodbe. Zaradi tega poudarja zavezniška komisija, da smatra ta sporazum za kršitev Potsdamske pogodbe.
Gospodarska konferenca britanske skupnosti
Kakor poroča posebno poročilo, so ministri držav britanske skupnosti v Londonu odobrili osnutek poročila, ki vsebuje program gospodarske pomoči, ki naj se izvede v šestih letih, tako da se koordinirajo nacionalni programi Indije, Pakistana, Geylona, britanskih ozemelj v Maleziji, Singapurja, Saravvaka in Severnega Bornea. Poročilo bodo prej proučile posamezne prizadete vlade in bo objavljeno šele po njihovi odobritvi.
Pri razpravljanju o tem načrtu so ugotovili, da bo za njegovo izvedbo v šestih letih treba premostiti velike težko,če, in to predvsem v vprašanju pomanjkanja kvalificirane delovne sile ter pomanjkanja kapita-lov.
telja Hočiminha. Bao Daj se v glavnem opira na večja mesta in francoske postojanke. Bočiminh, ki ga je priznala Ljudska republika Kitajska, pa uživa podporo prebivalstva.
Čeprav je Francija zagotovila Vietnamu neodvisen položaj v okviru Francoske unije, dejansko neposredno posega v upravo dežele. Svobodoljubno prebivalstvo hoče o svoji usodi odločati samo in zato se že od vsega početka bori proti francoskim okupacijskim silam. Medtem ko se je ta odpor doslej izražal samo v manjših partizanskih akcijah, so narodnoosvobodilne čete začele zdaj veliko ofenzivo in hočejo enkrat za vselej izgnati tuje in domače zatiralce ter omogočiti ljudstvu, da si kroji svoje življenje samo.
žav-članie, da bi preprečili razmestitev strukture izmenjav in plačil med njimi.
V primeru, da bi bilo treba znižati investicije za oborožitev, bodo morale države-članice izvesti polira vke tako, da bo zagotovljena izvedba splošne politike, ki jo zahteva sedanji položaj, ter prispevati k ohranitvi splošne gospodarske stabilnosti v vseh državah-člani-cah. V državah članicah, kjer je veliko brezposelnih ali pa morda razpolagajo 5 precejšnjim naravnim bogastvom, ki je bilo do sedaj neizkoriščeno, se ne bi smeli odreči načrtom za povečanje investicij, v primeru ko gre za razvoj njihovih gospodarskih virov.
Izvršni odbor bo v najkrajšem času začel proučevati vprašanje pomanjkljivosti surovin; predvsem bo razpravljal o potrebnih ukrepih za preprečitev dviganja cen surovinam.
Tehnični odbori so dobili nalogo naj proučujejo, ali je mogoče pozvati države-članice, naj nadaljujejo skupno politiko, kar se tiče surovin.
Odbor za električno silo je dobil nalogo, naj prouči programe o elektrifikaciji držav-članic in da predlaga svetu ukrepe za hitrejši razvoj proizvodnje električne energije v prihodnjih letih. Odbor za delovno silo bo proučeval ukrepe, ki bodo pripomogli državam članicam, da bodo kos novim potrebam delovne sile. Države bodo morale odgovoriti v mejah možnosti zahtevam sedanjega položaja s tem, da bi zagotovile svobodno gibanje tržišč- Nobena država članica ne ho smela uvesti omejitve pri izvozu, razen če bodo ogroženi njeni življenjski interesi.
Odbor za izmenjavo je dobil nalogo. naj v naglici prouči, v kakšni meri so nova nadzorstva, ki so jih morda ustanovile države-članice po 1. juliju 1950 glede izvoza, združljive z načeli gospodarske politike, ki jo je priporočala organizacija. Končno priporoča odbor državam članicam, naj nadaljujejo z napori glede izvoza bodisi v Severno Ameriko, kakor tudi na druga področ* ja, kjer je njihova plačilna bilanca v deficitu.
Jugoslavija šteje 16,250.000 prebivalcev
Statistični bilten vlade FLRJ računa na podlogi splošnega popisa prebivalstva iz leta 1948 in na podlagi normalnega razvoja, da znaša sedaj prebivalstvo FLR Jugoslavije 16,250.000.
V Italiji stavka 300.000 kovinarjev
Zaradi sklepa direkcij šestih največjih italijanskih metalurških tovarn, da bodo odpustili skupaj 14 tisoč delavcev, in sklepa 17 manjših metalurških tovarn, da bodo odpustile 12 tisoč delavcev, je prišlo do velike stavke v petih italijanskih pokrajinah, v katerih sodeluje preko tri sto tisoč kovinarjev. Stavkajoči zahtevajo od delodajalcev, da naj prekličejo sklepe o množičnih odpustih. Splošno stavko so razglasili vsi kovinarji v. Genovi, Milanu, Speziji, Bresciji in Friencah. Delavci tovarn ,,Ansaldo“ v Genovi, ,,Brede" v Milanu, ,,Oto“ v Speziji in ,,Rejane“ v Emiliji so zavzeli tovarne. Vse stavke vodi sindikalna federacija kovinarjev v. sporazumu z vodstvom demokratičnih in republikanskih sindikatov.
Trgovinska pogajanja med Sovjetsko zvezo in Anglijo
Kakor poroča list ,,Daily Herald" se v Moskvi pogajajo o izvozu sovjetskih žitaric v Anglijo. List nadalje piše, da bodo poročilo o končanih pogajanjih objavili čez dva tedna. Lansko leto je Sovjetska zveza poslala Angliji milijon ton koruze, ječmena in ovsa.
Medtem ko novo Jugoslavijo dolžijo, da je prešla v zapadni tabor, ker trguje z zapadnimi državami, si na drugi strani prizadevajo prav njeni klevetniki in v prvi vrsti Sovjetska zveza, da bi razširili svoje trgovinske odnose z zapadom. Tudi v tem se vidi breznačelnost in neutemeljenost vseh obrekovanj s strani kominformističnih držav.
Beneški Slovenci so začeli izdajati svoj list
Dne 3. oktobra je v Čedadu izšla prva Številka gfasila beneških Slovencev z imenom ,,Matajur", to je ime gore v Beneški Sloveniji, ki se kot pri nas Peca ozira na svoje ljudstvo. List ho začasno izhajal štirinajstdnevno in bo prva stran pisana v slovenskem književnem, jeziku, druga pa v narečju, ki ga govorijo Slovenci v §ent Petru Slovenov ob Nadiži in v okolici. ,,Matajur" je glasilo Demokratične fronte Slovencev za Beneško Slovenijo in je prvi slovenski časopis, ki ga pišejo beneški Slovenci in ki je njim tudi namenjen.
Novo vodstvo novinarskega društva v OZN
Na letnem občnem zboru novinarskega društva pri Organizaciji združenih narodov je bilo izvoljeno novo vodstvo. Za predsednika so izvolili Toma Hamiltona, dopisnika ,,New York Times-a“, za enega izmed treh podpredsednikov na Jožeta Smoleta, dopisnika TANJUG-a.
Severna Koreja noče kapitulirati
Pariški sklepi Atlantskega pakta
Začelo se je tekmovanje na čast deseti obletnici ustanovitve OF Slovenije
ca 1951. V teh šestih mesecih ho slovensko ljudstvo v svobodni domovini založilo vse svoje sile, da s podvojenimi napori prispeva k pravočasni izpolnitvi prve petletke in tako najprepričljivejše odgovori vsem tistim, ki smatrajo za svoj poklic, da blatijo socialistično državo. Ta-
BORBA ZA RIŽ
V Singapuru je zasedala pod britanskim vodstvom Mednarodna zveza za riž in so zbrani delegati, kakor poroča ,,Agence France PresseT, sklenili ustanoviti nekakšen kartel za riž. Člani te zveze hi bili obvezani, da dobavljajo riž samo nekomunističnim državam. S tem mislijo v prvi vrsti prizadeti Kitajsko, ki je bila znana kot velika uvoznica riža. — Neposredni uspehi tega naklepa pa kažejo bolj slabo, ker je po poročilih ameriških opazovalcev Maoce-tungovi vladi uspelo v kratkem času
JUGOSLAVIJE
ko pa bo tudi najbolj slovesno počastilo deseto obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte, ki je slovenski narod v najtemnejših dneh zgodovine povedla v borbo in pod katere vodstvom si je ta slovenski narod priboril prvič v zgodovini resnično svobodo.
osemnajstih mesecev rešiti predvsem prehranjevalno vprašanje. Isti opazovalci tudi priznavajo, da je ta vlada zelo spretno rešila valutno vprašanje in tako preprečila inflacijo.
Nemški opazovalci pri zasedanju OZN
Prvič se bosta dva nemška opazovalca udeležila zasedanja Organizacije združenih narodov, ko bo ta razpravljala o usodi nemških vojnih ujetnikov v Sovjetski zvezi.
V začetku tega meseca so člani Osvobodilne fronte Slovenije začeli tekmovanje v počastitev njene desete obletnice. Že danes kažejo poročila, ki prihajajo iz vseh krajev, da je to tekmovanje po obsegu in številu udeležencev največje od vseh tekmovanj, katere je doslej organizirala Osvobodilna fronta.
Najlepši odgovor vsem tistim, ki blatijo novo Jugoslavijo in njeno vodstvo, je tudi udarniško gibanje, ki se po vsej državi vedno bolj širi. To kaže veliko število razglašenih udarnikov, katerih je bilo samo v letošnjem prvem polletju razglašenih 254.376. Prvo mesto zasedajo še vedno rudarji, ki se predvsem zavedajo, da je od uspešne rudarske proizvodnje odvisen ves r’azvoj ostalih industrijskih panog. Samo v premogovni industriji so v letošnjem prvem polletju razglasili 12.952. udarnikov, v vseh rudarskih strokah skupno pa 26.497. Prav tako je r'az-vito udarništvo tudi v vseh drugih industrijskih strokah. Tako so jih na primer v kovinski industriji razglasili 30.593, v tekstilni industriji pa 33.010. Že v letošnjem prvem polletju je v tekstilni industriji doseglo 4740 delavcev baslo* udarnika.
Kakor smo poročali že v zadnji številki, ho to tekmovanje trajalo šest mesecev — to je do 31. mar-
Trgovanje med LR Kitajsko in DR Nemčijo
Dne 10. t. m. so v Pekingu podpisali trgovinsko pogodbo med Ljudsko republiko Kitajsko in Demokratično 'republiko Nemčijo za leto 1951, na podlagi katere bo Kitajska dobavljala Nemčiji razne surovine, Nemčija Kitajski pa industrijske naprave.
SZ Zeli posvetovanje Velikih pet
Sovjetska delegacija je predložila političnemu odboru OZN osnutek resolucije, v kateri predlaga, da bi se pet stalnih članov Varnostnega sveta posvetovalo o ukrepih, ki so potrebni za ohranitev miru.
Jas to zvezo narodov prav dor‘ zastopTn! Komorbod s‘m ž pravu, da s‘m se ko zadeltega uženu, da b‘ doma mov svoj povom — da b‘ se na bu trieba po drugeli hišah okol kriegat.
Amerikanci so pa tudi samprsebe žinjal: k‘apa se bomo v Berlin al’ pa v Moskvo vozil, k‘ se doma vhk1 kriegamo! Na vsem liepem so se pa v Lejksuses na svoje usedi1 — ,s‘dej morjo pa Rusi čez morje v Ameriko hod‘t, če se očjo skom skriegat. Pri nas v Evropi ž nbenga ni več, da h1 se spvačov žnjim tišpatirat’.
Kak‘r s‘m zvedu, se angel miru tud rajši tam usede, kir1 mu bol po-striežejo — amerikanske cigare pa še posiebno rad kadi. Tista ruska kaša m‘nda njegovem angleškem žn-vocu n‘č na prleže. Prav‘jo da se j1 je anbart v Berlinu cveč najiedu — lista v Koreji je b‘va pa še posiebn’ vreča in še s‘dij hod1 okol nje, kakor star maček.
Jas nis‘m vedu, da so Rusi še tolk pametni in pa miroljubni. Le poglejte, če b’ oni tisto korejsko kašo tu pri nas, v Evropi skuhal1 — kaj b‘ se stega vhko sciinov: kak‘r so amerikanci navčakan bi svoje zvočnike tam prav pošteno uharail Kdo b’ se
Delegacija Splošne delavske federacije, največje sindikalne organizacije iz Tunisa, je prispela v Beograd. Šestčlansko delegacijo vodi namestnik generalnega sekretarja Splošne delavske federacije Nuri Budali.
Delegacija bo v času svojega dvaj-setdnevnega bivanja v Jugoslaviji obiskala razne industrijske obrate in sindikalne organizacije.
Nova solarna je bila odprta v bližini Tuzle v Bosni in bo njena proizvodnja presegla vso dosedanjo jugoslovansko proizvodnjo soli. Solarna pri Tuzli bo krila vso domač« potrebo in omogočila tudi večje količine za izvoz.
Veliko ležišče asbesta so odkrili v osrednji Srbiji. Ležišče zavzema okoli 5 kvadratnih kilometnov.
Staro mesto Dubrovnik, sedež nekdanje srednjeveške republike Ra-gusa je odbor za znanost in kulturo
pole še na mirovnah kumfarencali z Rušam kriegov, to jas 1 na viem!
Tako so jim pa Rusi skledo t‘a postav‘1, na konc božjega — pod rep sveta — da se kaša ž ‘nmav shvadi preda Amerikanci do nje morejo. Tisti, k‘so pod skledo prši1 so sevie-da ‘nmav horpvačal — kir angel miru svoje babe sprestira je punavad precej mrtveli. Stiem se tolaž‘m, da so to ko ta ‘borni11— taki, k1 se jim lepše življenje šele po smrti začne! Kapa očemo: jim je peč bu namenjeno!11
Iv1 sm še mihn biu so me očanas učil. Pa še karbod, nism zastopu: ,,... daj nam danes ta vsakdanji kruli!11 ,,Mama, sm djav, al ta go-spoški otroci dr‘gač ž‘brajo kakor mi, da ‘majo vsak den pogačo v šolo?11 ,,... kakor v nebiesah tako bod’ na zemli!11 To m1 tud ankol 1 ni švo v hvavo; kar s‘m kot otrok skusu ni bu nebiesam podobTi! šele s‘dij se ‘mje osvietvo kar to gonjo za mir ‘anmav premišlujem. šele* s‘dij s‘m prepričan, da so ries‘n ani kraji na zeml1, k1 so nebiesam podob‘n.
Lejksukses — to se prav1 po na šem ,,Jezer1 uspehov11 (po mojem je pa to ,,luža neuspehov! — to so pač ,,male nebiese11 za diplomatske- du-
pri vladi FLRJ proglasil za zgodovinski spomenik. Stari del mesta hrani veliko število zgradb iz dobe renaisanoe in drugih umetnosti.
30 gledaliških igralcev in opernih pevcev LR Bosne in Hercegovine in LR črne gore je Prezidij Ljudske skupščine FLRJ odlikoval z redom dela in medajlami. Odlikovani umetniki so uspešno sodelovali pri dviganju kulturne ravni svojih domačih republik.
Prva glasbena šola Slovenskega Primorja je bila odprta v Novi Gorici in bo z 200 učenci pričela začetkom novembra s poukom.
Prvi del Slovensko-srbohrvaškega slovarja, ki vsebuje na okoli 500 straneh črke A do P. je izdala Državna založba Slovenije. Drugi del bodo začeli tiskati z začetkom prihodnjega leta. — Hkrati pripravlja srbska založba „Prosveta11 v Beogradu izdajo Srbsko-slovenskega slovarja.
še! Samo to je dr‘gač, da je nebiesah lucifer biu tisti, k1 ni ubogov — v ,,jezeru uspehov11 jim pa Malik v skledo pluje!
Pravzaprav ‘ni prav, da take svetnike tu imenujem. Al1 nešnden sta vera pa politika ž’ tak1 ukup spredena, da ‘na vieš več, al‘ s1 v cirkli, bol na političnem zborovanju!
Jas se ko to bojim, da b1 do take ,,križarske vojske,11 med miroljubnimi narodi ‘na pri§vo. Ta prave ,,križarje11 vhko na prste zšteješ — brezbožnih hajdov je pa kak‘r listja in trave, vsak den več!
Posiebno koroški sovenci h1 ‘na vedel1 al so tič — al’ so miš! Ta star1 se morda še spominjate, da so nam zadel volitev cirkovne vrate pred nošam zaprl. Pvačanje cirkovnih davkov so nam velkodušno še v tolažbo nahal1.
Stav‘m če b1 se an žovd unev, da ti1 z monduro vred mi ta prvi v nebiese šli- Najbol b, sevieda riešov uprašanjc šole pa meje, če b1 nas vsevkup na hun sviet presel‘1, — na križ pa napis ,,freiwilliger Aussied-ler“.
Celovčan b1 od samga veselja lint-varna pojedl1 in namest njega kip koroškega sovenca pred Herkulesa postavT — v spomin na tiste uboge otroke ki jih je sovenji zmaj s pomočjo nemških učitelnov u dvoje«
zičnali šolah poslabizirov....... ko
s‘m lih pr’ lintvarnu, vam bom še nekaj povedu.
Letos sTn pa dor jas tud gnov mojo Barbo na tisto razstavo v Celovcu. ž van1 m’ ni dava pokoja — to-bart m1 je pa zažugova, da bo štraj-kova če jej na nardim tega veselja.
Jas za tako baharijo še n’kol nis‘m biu! če b1 bu po mojem, bi raor‘1 le tisto pokazat, kar je najbol za nič, da b’ nam sviet rajši kej dav — Avstrija še večkrat kej popros1!
No! jas pa Barba srna vse ugle-dova pa vhk1 rečem, da prav kej novlia nis‘ma vidva. Cene, — te so bile pa zvo napredne.
Postajama tam okol, pa gleda-ma; vsak nama je utišov svoj alres. Barba je ž‘ meva pulin cekar reklame pa propagande, jas sm moru pa tud že 'vsekuneo v rokah držal, k1 sm mov puhne varžate tistega šmenta!
Pa nagledam tam ono velko, pa usoko napravo — zrav‘n je stava pa aua milina, prav taka, al nič večji kakr an kovovrat. Jas sm mienu, ta velka ho pač za svamo gor spravlat. Al Barba je pa kar nagvo tista gospoda, kje tam biu brez kvobuka, pobarova: ,,šlište, kaj pa je to?“
Možjak je morda žinjov, ta dba jo tako ‘na bota kupva — pa se je nama ‘nmav namulu. ,,To je maši' na za dviganje cen11, nama je raz-vožu! ,,novi, amerikanski patent11. In naša vlada ga bo kupila — do prvega oktobra ga moramo spravit v pogon!“
,,Mlini! Zakaj je pa pole tist kovovrat tam, ga pobaram jas.
,,Ta pa za dviganje kmečkih cen11, mi dobrohotno povie! ,,Aha!“ —jas sm dor zastopu, 'kaj je hotu mož stiem reč‘t. Al1 Barbo je pa &e jezik srbov: ,,Smiem baral11, je dja-va, ,,zakaj pa naš fermat ni nič kej vriecPn, mieslna roba pa vsak den več?11
,,Jaa, inamca!11 je djav, ,,vi to ’na zastop‘te! ,,Naša vlada hoče kine-tam pomagat1, in jim visoke subvencije oblubla. Zato so pa naše cene tako visoke, da te subvencije pr1 nas ostanejo — kako hi pa mi sicer naše avtomobile nvačal na hiše pu-val!“
,,Ja, ja! To je resnica!11 sm mu potrdil. Al Barba ga ni spustiva: ,,Kdo pa pole dobi sunvencije? — vi ali mi? Nam jih oblublajo, vam jih pa dajo!11
,,Manica!11 je djav nato, ,,naša vlada se ravna po krščanskem načelu: kdor ima, temu se ho dalo!11 ... ,,in kdor nema, in kdor je so« vene11 — mu je pregriznuva Barba besiedo — ,,ta naj na izpovne eev bagon formularjev in še nič ‘na dobi! Bom jas vam poviedova kakšno načelo iniate! Pa nemško vam bom poviedova da hote zastop‘1: “v Au-slriji je bu, na bo: ,,von der Wiege bis zur Bahre .l.. Formulare, For« mulare!11 Tam stran grelna, srna pa Bevčkovo mamo srečava. Ano ma-šino za pranje s uglej val' pa cedil sline!
„Jej!’ so djal, puglej, puglej, Miha! kaj vse ‘mamo! — to je blagostanje !
Žena me drughart nča pugleda prav rada — prav, da sm brez vere — tobart mej pa hotva n‘mav pr-škrint. Jas s-m jej pa tudi kar vrnu: „Ja, ja! — ‘mate prav, mama —-s‘m djav prav puhlevno — v izložbah je blago, zunaj pa stanje — ker pave n‘ča migle več!11
Na vsezadnje srna pa še tam no-tr zašva, k‘je tist1 dirndaj biu. Kar nanbart se m‘je pa Barba zgubiva. Jas sm na se ko to bav, da b1 jo kak policaj ‘na zagrabil! Včasih je 'nmav gvasna! Lietam pa išem, da se m‘ je ž smiluva. Kana ho srota sama po-čeva, sm žinjov — kar jo vid’m, k1 se tam v tistem avtomobilu za dba šilinga okol vozva. Kakr Elija je sedeva v svojem harlinku na zabela-va se v tadruge. Tu me je pa srni eh grudu! No, ja! s‘m djav sam pr sebe, najda 'ma to veselje. Saj še svoje dni ni v kakem avtomobilu sedeva!
Jas na ja ‘nism za take treparije. Samo d‘nar ti z veržeta vlečejo, zraven na punavad1 zuna več prkažej1’ k1 pa znotra. Ane reči so lile pa ž taake, da s‘m v resnic gor pogledov, če ‘na vis1 tam kjek napis: ,,kdor to gleda lio ekskomuniciran!“	... Pa
ga n‘kir nis‘m vidu! To je sevieda le privilegium Vestnikovih bravcov.
Zdravi ustante! Pa brez zamirel
Vaš Miha.
010. oktobru - enkrat z druge plati
Iz vrst slovenskega delavstva
Napotilo za razmišljanje nam je dal veliki pisec — realist Prežihov Voranc. V Požganici, v romanu, ki obravnava plebiscitno problematiko, je s svojo mojstrsko besedo in miselnostjo delovnega človeka posegel prav v globino vprašanja, ko je čudovito opisal presenečenje mežiškega delavca, pristaša social-no-demokratske stranke, delavca, ki se je v onih prevratnih dneh odločil za avstrijsko republiko in- prebegnil v Celovec.
Presenečenje — bridko presenečenje je doživel ta delavec, ko je v Celovcu,. na centrali takratne ,,domovinske podorganizacije11 — v MieBtalerbundu zagledal omrznje-nega direktorja Mežiške tovarne, onega človeka, ki je v dneh razsula c. kr. Avstrije moral pobegniti pred razkačenimi delavci, ki so terjali obračun !
Delavci so bili za svoje razpoloženje naprain direktorju seveda upravičeni vsled tega, ker jili je vsa štiri vojna leta priganjal in preganjal, da
sta rudnik in tovarna dala čim več kapitalistu (direktor je bil sam tudi delničar), da sta rudnik in tovarna čim temeljiteje podprla imperialistično vojno prizadevanje takratne Avstrije. Takrat v onih štirih letih pomnijo namreč v. Mežici in ostalih revirjih še posebej neusmiljeno izkoriščanje, ki ga je spremljala vojaška disciplina in posebni vojni zakoni v vojno važnih podjetjih.
Vse to je občutil v zgodnji mladosti tisti delavec, sin valjarja iz Mežiki po prihodu, ob srečanju z di-
ce
rektorjem tega dejstva ni mogel ra-	‘“MUJCUC *v»u-;JS*c — uC-
zumeti. Ni mogel razumeti kako sarskokraljeve so dateske,_ izročeni
(potrebno je imeti v vidu vodstvo in tudi strankino linijo) niso postali izdajalci, čeprav se je bilo tega bati. Tako je bila tudi v tem primeru dosežena enotnost v imenu višjih nadstrankarskih interesov.
Kje so dejanja intirnacionalizma v vrstah onih, ko so se samonazvali, da imajo monopol internacionalizma ?
Da so pred tridesetimi leti bili zapeljani avstrijski delavci v žalostno družbo razkrojene avstrijske
mogel
more priti do tega, da sedi osovraženi priganjač, izkoriščevalec — direktor v vodstvu, ki bo dirigiralo akcijo za neko avstrijsko republiko. Še bolj težko je razumel, kako ga je moglo poslati v take roke in na takšno pot njegovo socialdemokratsko vodstvo 1 Ta razredno zaveden delavec ni mogel razumeti te čudne druščine, pogubne tovarišije, v katero je takratno socialdemokratsko vodstvo zapeljalo avstrijsko delavstvo.
V imenu „višjih splošno domovinskih ciljev"
Avstrijski delavci — člani socialdemokratske stranke so že takrat v imenu nekih ,,višjih11 splošno domovinskih ciljev bili potegnjeni v vrste bataljonov bivših c. kr. enot, v družbo razpuščenih mornarjev, ki prav tako niso razumeli, zakaj naj bi po zaključku vojne puščali glave nekje ob Karavanškem tunelu.
V imenu velenemštva je prav vsa ta raznovrstna soldateska bila nagnana na pogrome nad slovenskim prebivalstvom, v imenu velenemštva so bili zapeljani ostanki c. kr. oddelkov, v imenu nove republike socialdemokratski delavci, in v imenu velenemštva so zakomarulirali Maier-Kaibitschi, Steinacherji, Fri-tzi —; ne le v imenu velenemštva — šlo je še za bolj važne stvari, šlo je za interese vcleposestnikov-fev-dalcev, Thurnov, Liechtensteinov, Marescbov, Voigtov, Gassbergerjev, Rosenbergov, Czernšnov, Goesov, šlo je za interese kapitala KESTAGa, Bleiberger Bergwerks-Uniona, Leit-geba itd. ali pa kakor moramo pravilno ugotoviti popolnoma dosledno: šlo je za osnovne interese izkoriščevalskih sil, ki so bile, so in bodo, dokler bodo delovni ljudje to prenašali, nosilci velenemštva, narodne mržnje, razdora med narodoma na tem prelepem predelu, kjer se stikata dva naroda.
Nekako tako je potrebno gledati na ovire nacionalnega šovinizma, klerofašizma, nacifašizma, toliko proslavljene borbe za nemštvo, ki so jo poizkušali ovekovečiti trubadurji in landsknechti koroške vladajoče druščine, razni Wutteji, Steinacherji, Schumyji, Perkonigi, Kai«
bitsebi v raznovrstnih zgodovinskih in literarnih zapisih, ki so kot izgubljene eksistence iskali in našli pot, nekateri celo med vrste svojih gospodarjev (ves njihov trud je bil razmeroma dobro nagrajen, v koliko niso pridobili veleposestev, pa so vsaj pridobili položaj še nadalje dobro plačanih služabnikov). Medtem pa so delavci dobili postopno zmanjševanje življenjske ravni in končno s klerofašističnim pučem in kasnejšim nacizmom koncentracijska taborišča, od pretepanj razbita telesa, ter končno celoten fašističen teror in vojno z vsemi njenimi strahotami.
Borba za nemštvo ni imela in nima ničesar skupnega z interesi delovnega ljudstva
Prav zaradi vsega tega, vsa ta borba za nemštvo, toliko propagirana v knjigah, v nagrobnih spomenikih, v vsakoletnih plebiscitnih proslavah, ki so bile posebno bučne in to ne slučajno v dobi klerofašistične vlade in kasneje v času nacizma, ni imela, nima in ne more v našem j) r i m eru imeti nič skupnega z interesi avstrijskega delavstva oziroma delovnega ljudstva, temveč je bila vedno le voda na mlin veleposestnikom, grofom, izkoriščevalskim kapitalistom — mlin, ki bo mlel in izkoriščal še nadalje delovne množice, zatiral koroške Slovence.
Če je že propadla in razpadla velika ječa narodov c. kr. Avstrija, sta bila odslej na razpolago za brezobzirno izkoriščanje le še dva: delovne množice in narodne manjšine — med temi koroški Slovenci.
Panem et circenses 1950
V očigled dejstva, da so prav te iste sile tudi to leto dale še poseben poudarek ob tridesetletnici, ko so delovni ljudje bili zapeljani in šli v ogenj po kostanje, ki so jih jedli drugi — bi hoteli ožigosati še posebej, da so se za panem — to je kruh ob proslavi še posebej založili vodilni ljudje socialno demokratske stranke, založili so vse sile v deželnem zboru in končno so predstavniki imovitih krogov le pristali, da bodo plačali la dela prosti dan.
Gircenses — to so igre, so se izvršile v deželnem središču, kamor so prišli celo najvišji gospodje iz nekdaj cesarskega Dunaja, celovška škofija pa je odredila celo dnevu posvečen obred. (Mimo grede bi omenili, da je ta ista škofija pred leti
na milost in nemilost raznim pustolovcem, ki so si iz krvi kovali posestva in eksistence, da so bili nagnani proti narodu, ki ima, kakor
vsak drugi, vse pravice na državno samostojnost —, ni doslej ugotovil in poskušal prikazati v vsej tragičnosti še nobeden avstrijskih tako zvanih delavskih voditeljev.
Ugotavljali pa so mnogokrat prav zagrizeni nasprotniki delovnih ljudi, in sicer nekako takole, da je bilo treba najprej odstraniti vpliv raznih rdečkarskih anarhističnih elementov, ki so hromili borbenega duha in da so šele s tem, ko so počistili s tako ,,nesnago11 v svetu vojakov — lahko prešli V. akcijo itd.
Ne da bi kdor koli s te strani v vrstah delavskih voditeljev pokazal stranpot, na katero so takrat zagrešili, še več: današnji voditelji v svoji neodpornosti gredo celo tako daleč, da so zapisali slavospev oVP-jevske-mu prvaku Schumyju k njegovim potvorbam dejstev in njegovemu stereotipnemu nacionalno šovinističnemu stališču. Ni slučaj za naše razmere, da je tako knjigo napisal prav renegat, ki sedi danes v sigurnem gospodarskem sedlu. Bržkone tudi nagrada za zaslužnost.
Kaj pravijo delavci?
ge pred četrto pogodbo o mezdah in cenah — že dolgo poprej bi lahko ugotovili pojav brezposelnosti in zaskrbljenost naših delovnih ljudi, če bodo dobili ob koncu tedna na polovico pole v treh stavkih napisan odpust — brez vsake utemeljitve. Jasno je, brezposelni dobivajo podporo in nekako se lahko pregarajo skozi to življenje, ki tako ni vredno počenega groša. Takemu stanju, ko so uradne statistike stalno dokazovale, da je brezposelnost spet padla, da je sezonski pojav itd., pa je sledila že navedena pogodba, ki je nesporno udarec na življenjsko raven našega delovnega človeka. Da je to, kar pripovedujemo, dejstvo, so dokaz delavci v celoti, ne glede na to, ali je uspel štrajk, ki ga je vodila stranka, ki ne uživa zaupanja širokih ljudskih množic. Posedali pa so tudi oni, ki so zvesti socialdemokratski stranki, svojemu oportunističnemu vodstvu, ki je utemeljevalo porast cen z višjimi interesi, s približevanjem razdobju, ko se bo nehala ameriška pomoč, s cenami svetovnega trga itd. Jasno so govorili disku-tanti na socialdemokratskih konferencah, tako jasno, da je nekaj malega moralb priti celo v dnevna strankina glasila: Dovolj je apelov, da naj delavec pomisli na domovino, žrtvuje za republiko! Zakaj že enkrat ne bi kapitalisti nekaj žrtvovali iz patriotizma za domovino, le nekaj svojih ogromnih profitov!
Tako so govorili, tej misli pa so se pridruževali vsi delovni ljudje — in zaradi tega so se na drugi strani ustrašili. Kaj pravijo delavci danes
k plebiscitnim proslavam? Mislijo na staro šaro, mislijo, da to danes ni stvar za delavce. Za njih je osnovno Vprašanje:	zaposlitev, eksistenca,
plače. Nedavno tega pa so delavci v celovški tovarni zvedeli, da je iz neke vasi bila pri deželnem glavarju delegacija, ki je hotela ukinitev slovenskega pouka. Takrat so nekateri avstrijski delavci vprašali slovenskega —, tako ob počitku, ko je čas malice: „Kaj pa ti praviš na take šoviniste, ki še danes nimajo dovolj in ki verjetno še sami dobro nemški ne znajo?11 Tako pojmujejo oni za stroji internacionalizem in nedvomno z njimi enako vsi, ki se trudijo v vsakodnevnem znoju.
Po vsem tem tudi delavci, ki jih tišči borba za kruli, niso ravnodušni do šovinistov — prav tako se tudi njih tičejo šovinistične proslave, proti katerim bi se morali založiti aktivno in ne bi imeli ostati le ob pasivnem podcenjevanju in odklanjanju.
„Vsekakor, ljudstva se skoroda ne sovražijo, velika množica kmetov, delavcev in tudi srednjih slojev je skozi in skozi miroljubna, vedno spet pa jo spravijo posebno vneti nacionalisti v nemir11 (Die Neue Zeit 29. 9. 1950).
Ta ugotovitev v ,,Neue Zeit“ nedvomno drži za proslavljanje 10. oktobra, čeprav je pisci niso zapisali sami sebi v kritiko —, je pa izraz, da je danes tudi na Koroškem nemogoče med delavskimi vrstami nadaljevati s šovinistično agitacijo, — je izraz moči delavskih množic, katerim se morajo že danes podrejati politični voditelji, — pa najsi so ob tem dobre ali slabe volje.
0 demokraciji, kakor jo razumejo izkoriščevalci
prepovedala maševanje na obletnico izselitve koroških Slovencev).
S proslavo tridesete obletnice so nam ponovno servirali pripovedke o višjih ciljih, ki so celo nad delavsko stranko, nad stranko delavskega razreda!
Enotnost, ki naj služi koristim izkoriščevalcev!
Socialistični prvak dr. Scharf se je nedavno na deželni konferenci koroškega dela Socialno demokratske stranke med drugim enkrat spet pohvalno izrazil o avstrijski Komunistični stranki; ugotovil je namreč, da so po drugi svetovni vojni bili vsi zelo zaskrbljeni zaradi stališča KPA v koroškem vprašanju, da pa v tem vprašanju tudi ,,komunisti11
V imenu patriotizma in demokracije naj si ob novi pogodbi torej delovni ljudje zategnejo pas za nekaj lukenj, ostalo še pride. V imenu demokracije in patriotizma naj se proslavlja prav tako preglasovanje na nekem določenem ozemlju, ki se je izvršilo pod mednarodno kontrolo velikih sil, ki so se in se še bore za interesne sfere ter so jim mali narodi, še prav posebej pa vprašanja narodnih manjšin, po zgodovinskih izkušnjah bili drobiž za obračunavanja medsebojnih računov. Iz vsega tega smo si mogli zapomniti predvsem eno: Izkoriščevalci znajo organizirati včasih dve (Amerika), včasih tri (Anglija), včasih toliko strank, kolikor jih je danes pri nas, ki se vedno med seboj borijo za oblast — za svoje strankine interese. Včasih nastopajo odkrito, včasih preko svojih zelo prebrisanih in de-magoških ag;entov, ki so na zunaj pravi ljudski tribuni. Borba med strankami je včasih ostrejša, včasih slabša — vse se razvija tako, da se vrši v mejah neke „nazvane“ demo-
kracije. Vendar v osnovnih vprašanjih pa so vsi ti odtenki enaki: vsi na istem stališč« i« to takrat, kadar stopa v ospredje vprašanje izkoriščanja delovnih množic in kadar stopa v ospredje vprašanje pravic narodov! Takrat nastopajo enotni! Zato naj bo naš nauk: učimo se delovni ljudje od njih.
Enkrat imenujejo to svojo enotnost ,,interes do;novine“, drugič spet govore o republiki in demokraciji, naše gorke izkušnje pa nam povedo, da so bili vsikdar edini, kadar so utrjevali izkoriščanje in zatiranje pred zahtevami širokih množic.
Kako jo z državno neodvisnostjo avstrijske države?
Čepfav bo nekdo pripomnil, da to ne spada k praznovanju 10. oktobra, bi ob tej ,,domovinski priliki11 poudarili še naslednje vprašanje in orisali na kratko politično prizadevanje za neodvisnost in samostojnost Avstrije in prikazali ob ,,patriotski uri11 (Nadaljevanje na 4. strani)
Ivan Cankar:
simi nnušni
ODLOMEK
Mati je imela vrhan pehar suhih hrugek. Ali tisti pehar, posoda vseh sladkosti, je bil zaklenjen v ogromni omari, če se spominjam nanjo, se mi zdi večja od marsikatere srednje visoke hiše.
Sama sva bila v izbi s sestro Lino; pogledala me je z zamišljenimi očmi in rekla:
,,Ko hi zdajle imela tisti peharP*
,,Ko bi ga!“ sem vzdihnil.
,,Zakaj bi ga pač ne imela,“ je rekla tišje, kakor tjavendan.
,,Saj je omara zaklenjena, mati pa imajo ključ!1*
Pomislila je.
,,Pa vendar bi ga lahko imela, tudi brez ključa!**
Spreletelo me je čudno, kakor strah pred grehom; hkrati pa me je ščegetalo sladko ob mislih na vrhani pehar. Skočil sem z zapečka ter šel preiskovat omaro. Stala je počez v kotu in ni bila tesno prislonjena ob zid, tako da bi človek, če bi se ,napravil majhnega**, zlezel zanjo; s težavo res, ali zlezel bi. Jaz pa sem bil droban, da sem komaj razločil svojo senco.
Sestra je ostala na zapečku ter je gledala s sklonjeno glavo in stisnjenimi ustnicami, z rokami uprtimi ob kolena.
,,Zlezi zad!“ je svetovala tiho.
,,Napravi se majhnega in se splazi hrbtoma!“
Tako sem tudi storil in bil sem v temi; spreletel me je občutek, da sem strahotno sam.
,,Potrpi malo, da izpregledaš!** je svetovala dalje. Ali še predno se mi je oko privadilo mraku, je šepnila strahoma:
„Beži!“
V trenutku sem stal mrzel in trepetajoč sredi izbe. Nekdo je hodil s težkimi koraki po veži, nazadnje je zakašljal ter šel.
,,Zdaj pa naredi brž, kar misliš; zdaj je že vseeno! Zlezi zad; tam na oni strani, kjer je pehar, je en žebelj odnehal; potegni ga ven, pa od-sloni desko!“
Storil sem brez misli in volje vse, kakor je ukazala, če bi mi bila v tistem trenutku rekla: ,,Pojdi na cesto in skoči pod voz!“ — bi bil šel ter skočil.
Odslonil sem desko, otipal pehar,
zgrabil pest hrušk ter jih stlačil v žep; nato še eno in še tretjo, tako da sem imel obadva žepa nabasana. Ko sem spet prislonil desko ter se izvil izza omare, sem bil zasopel in poten, gla sva s sestro za hišo, legla sva v travo kraj plota ter sva jedla. Ali nisva se spogledala ves čas in tudi smejala se nisva.
Tako sva se gostila dan za dnem, pod večer, ko so se drugi podili po mesarjevih kladah, ko je bila mati pri sosedi, oče pa v krčmi. Občutek greha se je bil skoraj popolnoma izgubil; že sva se smejala ter govorila nebrzdano o svojem skrivnem početju.
Nekoč, v nedeljo po veliki maši, je odklenila mati omaro ter se je čudoma začudila.
,,Sama ne vem, kaj bi bilo to! Saj je bil vrhan pehar, da so doli frčale, zdaj pa je že kar do roba vsahnil. Miši jih pač ne jedo, saj ni nobena obglodana!“
Držala je pehar z obema rokama ter se ozrla po nas vseh. Drugi so strmeli z velikimi očmi in odprtimi ustmi, sestra Lina je gledala v tla in je podrsavala z nogo, meni je šel mraz od lic do nog in spet nazaj, počasi in težko; zdelo se mi je, da se izba maje in da je mati zelo velika.
,,Kdor je storil, povej sam!“
Molčali smo; vseh nas je bilo strah, ne strah grožnje, palice, še manj, temveč nečesa neizrekljivega, daljnega, silnega.
Izpregovorila je sama sestra Lina:
„Ta je bil!“
Mati je postavila pehar na mizo. V lastni omotici sem videl jasno, da je prebledela.
Še je vprašala:
,,Kdo je bil ?“
,,Janez!“ je rekla sestra Lina in mi gledala naravnost v obraz.
,,Kako da si naredil, še to povej!“ je ukazala mati.
Noge so se mi tresle tako močno, da nisem mogel vstati. Odgovoril pa sem razločno, da sem poslušal čudoma sam svoj glas.
,,Zlezel sem zad, potegnil žebelj ven, odslonil desko in otipal pehar. Že od torka vselej pod večer!“
Takrat se je zgodilo nekaj, kar me prešine z neznansko grozo še ob spominu. Mati me ni udarila, tudi ni rekla žal besede; sedla je na klop, skrila je obraz v dlani ter je zajokala, da so tekle solze izza belih prstov. —
Sestra Lina je bil|a natihoma smuknila iz izbe; jaz edini sem jo videl, kljub omotici in od bolečine slepim očem. šel sem za njo počasi, ker so mi bile noge zelo težke. Napojil sem se naravnost za hišo; tam se je bila skrila pod jasminov grm za plotom; rdeča nedeljska ruta jo je izdala. Prišel sem do nje, zgrabil jo za dolgo kito ter jo vlačil za seboj po vrtu. Ni kriknila ves čas, še zavzdihnila ne.
!llllllllllllllllll!!lllllll!llllllllllllllllflllllllllllllCIIIHIIHIIinill{||||||||(IIIHIIIIIIlHlllilllBailll:llll81lllll!IIIIIIHIIII
J. Ribičič:
Previdno je stopala lisica navkreber, še previdnejše sta ji Regar in Kvakar sledila.
Vedno, vedno gostejše je postajalo drevje in vedno temnejša in Iru-dapolnejša pot skozi gozd.
Na vrhu se je lisica že s težavo prerila skozi grmovje med drevjem. Tu je obstala in dvignila glavo. Nosnice so se ji začele širiti in oči so se ji zasvetile.
Visoko skalovje ji je zapiralo pot. Vrh skalovja je molel porušen stolp svoje razjedene stene proti nebu. Par metrov od tal, med skalovjem je zijala v steni velika, temna odprtina. Prostor pred njo je bil sko-ro raven in postlan z vejami, okle-
sti, dračjem, protjem injnahovjem. Na tej podlagi so dremale tri belkaste kepe. Ob strani, na najkrajšem robu pa je čepela velika sova. Strigla je z mehkimi uhlji in gledala na bele kepe v gnezdu.
Največja izmed treh kep se zgane in iz belega puha se prikaže glava z velikimi okroglimi očmi in lačnim kljunom. Bil je to najmočnejši sovin sin. Odprl je kljun, pogledal mater in zaskovikal: ,,Lačen!“
Tudi ostala dva sta se zganila in vstala: ,,Lačna!“
„Na, no,“ je tolažila stara, ,,saj ste komaj povečerjali!“
Res šo vsepovsod okoli gnezda ležali ostanki večerje — kosti raz-
■•lll!IIIMIIIIIIIinilllMIIMIIIIIIini1»llllilllinilllllllKlimilkllUKIiM«lllflaillBIIIWIIIIHIIKIiMMIII1IIINHIiail!nill.llllllllllllll!
010. oktobru - enkrat z druge plati
(Nadaljevanje s 3. strani) pravo lice ultrapatriotov. Minulo je pet let in v državi so še štiri okupacijske sile. Težko bi torej govorili o vladi ljudstva, ki je pod pokroviteljstvom tujih vojaških bajonetov in to celo štirih različnih sil. Težko bi govorili o vladi ljudstva, dokler na našo ustavo vplivajo vojaška sodišča (indirektno), dokler posluje — sprejema in odklanja razne sklepe vlade in parlamenta Medzavezniški svet, dokler plačujemo zasedbeni davek. Tudi v tem vprašanju pa smo lahko zapazili presenetljivo enotnost vseh naših strank — enotnost pokroviteljstva, enotnost podrepništva. Če so oni za vzhod, so ostali za za-pad — za neodvisnost in samostojnost Avstrije pa do danes ni nihče razen velike, ogromne večine delovnih ljudi, ki s težavo prenašajo bremena okupacije.
Kako je z borbo delovnih množic za najosnovnejše pravice
Razumljivo bo, da je v takem položaju otežkočena borba delovnih ljudi za njihove najosnovnejše pravice. Prav tako pa bo razumljivo, da množice ne morejo imeti zaupanja v delavske voditelje, ki zagovarjajo eni tako politiko, drugi drugačno (to zavisi od podrepništva eni ali drugi
okupacijski sili), nihče pa ne zagovarja avstrijske politike.
Prav s te strani pa lahko razumemo vso škodljivost delavskih voditeljev, ki se boje lastnih množic in zaradi tega popuščajo napram izkoriščevalcem, ali pa v drugem primeru vodijo del razdvojenih množic v brezizgledno borbo, katere neuspeli izid daje novih sil propadajoči in razkrajajoči se družbi izkoriščevalcev.
Tako SPOe kakor KPA sta pokazali v dosedanjem razvoju prav to, kar smo zgoraj ugotovili. Podrobneje bi lahko to označili približno in na kratko takole: Prva stranka iz strahu pred lastnimi ljudmi popušča pred konkurentom tako v socialnem vprašanju: mezde, stanovanja, zakon o kartelih, tako v nacionalnem vprašanju v borbi za državno neodvisnost, v borbi za pravičen odnos do koroških Slovencev itd. Druga stoji danes prav tako pred širokimi množicami kot razkrinkana agentura tuje sile in na isti liniji kot sobrati v vprašanju koroških 'Slovencev, v socialnih problemih pa se zadovoljuje s papirno dejavnostjo, s pustolovskimi akcijami, ki jih ne more speljati zaradi tega, ker jo množice odklanjajo.
Tako ena kakor druga vrsta da-
našnjih delavskih voditeljev pa s tako svojo politiko priliva olje na brlivko razkrajajoči propadajoči izkoriščevalski družbi, ki je ob neenotnosti, neuspehih in slabostih delavskih voditeljev dobila dovolj ognja, da bo lahko ostro opekla one, ki se niso igrali z ognjem.
Nekdo, ki bo prebral naše razpravljanje o 10. oktobru, bo dejal, da je preveč vprašanj namešanih v razglabljanje, mi se mu v tej ugotovitvi pridružujemo. Tudi naše življenje ni zloženo v škatljico, temveč nas hkrati tišči zasedbeni davek, 10. oktober s šovinističnimi izpadi, 4. mezdna pogodba itd.
Preko nas so v tridesetletni dobi šla trda leta, nabrali smo si izkušenj in vse bolj zori med širokimi množicami spoznanje, da prireditelji takih proslav nimajo nič skupnega s preprostimi malimi delovnimi ljudmi. Kjer pa ni skupnega delavnika, tam je nemogoč skupen praznik.
Omeniti bi hoteli le še naslednje: Presenečeni Mežiški delavec iz onih dni pa bi, v kolikor je neurje preživel, bil le vesel, v kolikor bi zvedel, da so — še ni dolgo od tega — prevzeli mežiški delavci rudnik in tovarne v svojo upravo, katere direktor je odslej neposredno odgovoren delavskemu svetu, ki odloča o vsem. Prav vse to zadnje pa je plod smotrne poti revolucionarnega delavskega razreda, ki je prebolel otroške bolezni, o katerih smo danes nekoliko širše razglabljali.
nih živali. Nekateri so se še maščobno svetili. Starka je zgrabila te kosti in jih vrgla po steni navzdol k drugim na kup. Tu, pod skalo so ležali in se kopičili vse križem ostanki zajcev, rac, jerebic, podgan, ž&b, kač in vsemogočih ptičev. Nenasitna je sovja mladež!
Najstarejši je bil najpožrešnejšh ,,Hu-u“ je vpil. ,,Mama, lačen!**
,,Mir, da mi koga ne privabiš s svojim vpitjem!“ je karala mati in tolažila: ,,Potrpi, vsak čas se vrne oče pa ti prinese kaj! “
Ali mladič se ni dal utolažiti — začel je vpiti na vse grlo in brata sta mu pomagala.
Nastalo je tako vpitje, da sta Regar in Kvakar, ki sta bila skrita v grmovju, trepetala od strahu.
Sova je namršila obrvi in se odločila, da gre in poišče kak grižljaj za prvo silo. Razpela je mogočni krili in neslišno odplula med drev-jem.
Komaj se je sova odstranila, že je
skočila lisica naprej. Skakaje od skale na skalo, se je spretno bližala gnezdu, že se je vzpela na polico ko je nad njo zašumelo.
Oče mladičev se je bil vrnil. Naglo je izpustil iz kljuna mlado račko pred najhujšega kričača in se zagnal v lisico. Jezno pihajoč in z na-mršenim perjem jo je začel obdelovati z ostrimi kremplji in sekati v njo z močnim kljunom, vedno se izogibajoč njenega ostrega zobovja. V hipu je bila lisica vsa krvava, še par-krat je hlastnila po sovi z ostrimi zobmi, potem pa se je urno okrenila in zbežala po skalah navzdol ter izginila v gozdu.
Sovan je še enkrat zapihal za njo potem pa sedel na skalo in stražil.
Ne dolgo in tudi sova se je vrnila. Prinesla je debelo miš in jo vrgla drugemu kričaču v kljun. Sovan jo je okaral, ker je bila pustila mladiče same in ji povedal, kako in kaj je bilo z lisico, že je razpel peroti, da poišče hrane tudi za tretjega kričača, ko zapazi pod skalovjem naša dva odposlanca.
Žabca sta bila koj po boju med lisico in sovanom stopila pod skalovje. Počakala sta, da se zakonca pogovorita, nato je Regar pričel:
,,Pozdravljen, kralj noči! Odposlanca žabjega rodu sva ravnokar gledala tvoj veliki boj z lisico. Veseliva se tvoje zmage in ti kličeva: le tako naprej! Takega junaka bi bil naš rod vesel! Zato te prosiva, da greš z nama in postaneš naš starešina. “
Sovan in sova sta zazijala od začudenja!
,,Ne, kaj takega pa se mi še ni pripetilo! Ljube žabice so prišle k meni v goste!“ je zaskovikal sovan in gledal s svojimi očmi navzdol.
Nato pa je dregnil sovo s perotjo pod rebra in odgovoril Regarju:
,,Ljubček moj zeleni, čakaj, da te objamem!“
In v lepem loku je prifrčal do Re-garja, ga prijel s kljunom sredi telesa in odnesel v gnezdo. Tu je dejal tretjemu sinu: ,,Na!“ ter mu vrgel Regarja v kljun.
,,Kvakar, na pomoč! Izdajstvo!“ je zagrgral Regar, potem pa umolknil, kajti najmanjši sovan se je z njim že davil.
Ko je Kvakar zaslišal Regarjevo grgranje, jo je ubral po bregu navzdol, da se je kar kadilo za njim. Pribežal je do luže, ki je bila k sreči še ostala od zadnjega dežja. Globoko se je zaril v blato, kajti dobro je slišal nad seboj prhutanje sova-na, ki ga je iskal, da odnese še njega v gnezdo.
Noč se je bila umaknila dnevu, ko je Kvakar pokukal iz blata in splaval na suho. Tu je s trepetajočim srcem prisluhnil. Vse tiho!
,,Zdaj mi bodi usoda milostna!** je pomolil in se v velikih skokih pognal naprej po bregu navzdol, skozi gozd, preskočil studenček, pretekel zelenico, zasopihal preko trate, preplaval potok in skočil z glavo naprej v domač jarek. Tu se je zaril v bl»' Jo in od vsega hudega zaspal.
ZVEZA PARTIZANOV SLOVENSKE KOROŠKE
izreka vsem, ki so prispevali za postavitev partizanskega spomenika v Železni kapli najiskrenejšo zahvalo! Posnemajte jih tudi drugi!
Glavni odbor
Iz spominov na partizanska leta
\S
Živo nam je še v spominu čas okupacije, ko je bilo slovensko ljudstvo obsojeno na hiti ali ne biti, ko je zrlo gotovi smrti v obraz, ko je i“omalo na tisoče in tisoče slovenskih družin v KZ-te, v izseljeniška taborišča, ko so domači župani, Ortsgruppenleiterji in Bauernfiih-rerji lirjali naše ljudstvo v gotovo -smrt in s tem hoteli, da hi zmagala veliko-nemška naci-fašistična miselnost. Slovenski narod pa, ki je bil zatiran in preganjan že vsa desetletja poprej — in nikdar mu nihče ni priznal niti najosnovnejših pravic in je v tem času Hitlerjeve dobe najhujšega trpljenja in zaničevanja bil višek iztrebljenja slovenskega ljudstva je spoznal zločinske namene teh gospodarjev — in se uprl. Iz žetev, ki so jih nacistični Ortsgruppenleiterji in župani pošiljali v KZ-te in izseljeniška taborišča, in iz grobov tisočev so rasle v gozdovih skupinice partizanov, ki so naraščale v bataljone in v armado, ter so pobijale sovražnika na vseh koncih in končno tudi zmagale.
Tej slavni armadi so se pridružili tudi koroški partizani že leta 1943. Po vseh naših slovenskih krajih so odmevali streli, partizanskih pušk. Tudi naši fantje in možje iz Slov. Plajberka so vedeli, kje je njihovo mesto, ko je njihov narod bil Izpostavljen najhujšemu nasilju in zatiranju. Neustrašeno so šli v gozdove, ker so vedeli, da ho ravno iz teh gozdov zadonela pesem svobode In da bodo nrav te skupine uničile smrtnega sovražnika Slovenskega ljudstva na Koroškem.
Vsak izmed nas se živo spominja dogodkov novembra meseca 1. 1944. Snega je bilo tisto zimo toliko, da nisi mogel zlepa priti v dolino. Partizanski bataljon je bil pri Ogrizu, |n je v Podnu visoko nad Podnar-jein, in tam gor je bil snežni metež še veliko večji. V tem partizanskem bataljonu so bili tudi fantje-parti-zani iz Slov. Plajberka — Bukovnikov Folt, Notov Tevžej in še več drugih. Izdajalec tudi takrat ni mi-J‘oval, vedno je bil na preži, kje in kako bi mogel izdali, kje se partiza-
ni nahajajo itd. Tudi takrat pri Ogrizu so bili partizani izdani. Ker je bil sneg tako visok in so jih sovražniki obkolili čez noč, so šele v zgodnjih jutranjih urah zapazili, da so obkoljeni in da se bo težko prehiti. Začela ,se je borba in po vztrajnem prebijanju skozi obroč se je vendar večina tovarišev prebila. Osemnajst partizanov pa je bilo ujetih med njimi tudi Bukovnikov Folt in Notov Tevžej in osemnajst tovarišev je s tistim dnem nastopilo trnjevo pot, ko so jih suvali in pretepali ter jih gnali v tem velikem snegu proti Borovljam. Marsikateri, ki je takrat videl tisto povorko, ko so gnali 18 ujetih partizanov skozi Poden, se ho še danes spominjal kako jim je bilo takrat. Komandir Janez je moral nesti zastavo — tisto zastavo, ki so jo imeli povsod v borbi in pod katero so zmagali in pobijali sovražnika. Tudi v trenutku, ko so bili zapisani gotovi smrti, se niso ustrašili. SS-ovei so jim dali zastavo, ki so jo poprej poteptali v hlevu v blatu - vendar je tov. Janez s ponosom dvignil zastavo, katera jih je vodila v najtežjih urah v njihovi
borbi za boljše in lepše življenje in vsi so si pri tem mislili: če bo treba, bomo tudi umrli za to zastavo.
Mati iz Podna, ki mi je te dogodke pripovedovala, je sama videla listo povorko gaziti visoki sneg skozi Poden. ,,V srce so se mi zasmilili“ je dejala „in še danes živo vidim pred očmi Janeza, kako ponosno je nesel zastavo — Mati nadaljuje: ,,Da, med njimi sta šla tudi Bukovnikov Folt in Notov Tevžej. ,,Pozneje se je slišalo, da so nekatere od teh trpinov ustrelili v Borovljah na Dobravi, kjer je strelišče. Nekatere so odgnali v Dachau, o katerih usodi tudi nihče ne ve. Le oba domačina Folta in Tevžeja so obdržali na sodniji v Borovljah in jih niso spustili domov, pa tudi ne kam drugam,
iiiiiiiiiiaiiHiiiiiiKHiiiaiiiaiiiaiiiHiiiniiiiuiiMiiiiHis
ker sla prišla v partizane šele malo prej — Folt 28. X. 1944, Tevžej pa 31. X. 1944, ujeta pa sta bila že 1. XI. 1944. Torej je bil Tevžej šele'en dan v partizanih in so celo na sodniji mislili, da hi jih mogoče spustili domov. Ker so pa vprašali na občino v Slov. Plajberk in so takratni gospodarji občine seveda smatrali te tovariše za velike zločince in niso privolili, da bi jih spustili domov, so jih poslali v Dachau. 14 dni sta bila zaprta na sodniji v Borovljah in sta upala, da bosta le spuščena. Tudi domači so ves čas upali, da bosta prišla domov. Vendar sta tudi ta dva romala v Dachau in postala žetvi krvavega fašizma.
Ob naših jezerih v Podjuni
Oh naših jezerih, Klopinjskem, Zablaškem, Malem in Goslinskem je bilo preteklo poletje zelo živahno. Ta idilična jezera so bila cilj mnogih tujcev — letoviščarjev, ki so prišli na Koroško, da bi si ogledali lepote naše dežele. Kajpak, so bili to ljudje, ki ,,imajo“, ki so si mogli privoščiti brezskrbne tedne ob je-
SLOVENSKA PROSVETNA ZVEZA V CELOVCU
VABILO
Vljudno Vas vabimo na
„Oan slovenske pesmi in narodnih plesov"
ki bo v nedeljo, dne 15. oktobra 1950 ob 14.00 uri v. telovadnici odnosno na igrišču ljudske šole v ŠT. JAKOBU V ROŽU
Nastopili bodo:
Akademska folklorna skupina iz Ljubljane, ki bo izvajala narodne plese v nošah. — Brnški š te h var ji, ki bodo prikazali ,,štehvanje“ in ,,Visoči rej“. — Prireditev bodo olepšali in izpopolnili mešani pevski zbor iz Bilčovsa, tamburaši iz gkofič in godba iz Loč. — Po prireditvi je ljudsko rajanje v Narodnem domu pri š imej u.	Pripravljalni odbor
zerih. Ali v nedeljah in praznikih pa je poleg teh prihajalo tudi nešteto izletnikov, da so si po tedenskem delu ohladili svoje ude v valovih jezera in uživali prijetne sprehode v senčnati okolici. V prazničnih dnevih je bil promet, da je kar mrgolelo. Z vsemi mogočimi sredstvi so prihajali, a tudi mnogo pešcev je namerilo svoje korake k jezerom.
Vsakomu pa so prijetne občutke ob jezerih zagrenile skrajno slabe ceste ki so sploh značilne v slovenskem delu Koroške, ker za nje oblasti nikoli niso pokazale razumevanja, da bi jih popravile in modernizirale, ker pač ležijo na slovenskem ozemlju. Znano je, da za gospodarske potrebe južnega dela Koroške nikoli niso napravili prepotrebnih ukrepov in so ta del gospodarsko zavestno in namenoma zapostavljali. Prah, ki ga morajo v poletni vročini na cestah, na primer na cesti iz Velikovca do Sinče vesi in do Klopinja, kolesarji in pešci požirati je vse prej kot prijeten in nevolja vozačev, pri katerih trpijo vozila, je ruzumljiva. Kakor skrbijo za ceste v ostalih delih dežele, v nemško govorečih krajih, tako hočemo, da bo tudi pri nas, ker to je naša pravica in dolžnost oblasti je, da nepristransko skrbi za vse deželane brez razlike.
7,,TrT?,.T,7-.T’T?..^r7,iT^.TrL.^y?::.^vX..n,XnL.x‘,L’ii.XTVf£*	■,TT..XtT
Vladimir nazor:
Voda
Več ko tri mesece že ni dežja. Dnevi so dolgi. Sonce je tako vro-ce in bleščeče, da te od njegove j*vetlobe bolijo oči in težko dihaš; ‘Udi v tebi nekaj pali in žge. Čez je v luki in po vaseh mrtvo in ,pez življenja. Tudi ponoči ni prijetno. V tisti kratkotrajni temi med ^Usnim odhodom sonca k počitku in .. zgodnjim vzhodom še hujše ču-'š vročino, ki puhti od razbeljenih (kal, od segretih zidovij, od vsega, cesar so se sončni žarki dotikali ves fJ°lgi poletni dan.
Toda tudi tokrat — čeprav traja Jllša dolgo in hudo pritiska kakor nikoli — se ljudje na otoku ne Pritožujejo samo zaradi vinogradov r‘ oljčnih nasadov. Glas gre, da so mnogih prisojnih krajih, zlasti l“l obronkih hribčkov, usahnile ce-vrste mladih trt in mladih oljk; Posušile so se in počrnele, ko da so ^ nečem poparjene. Vrtovi so pu-rp1- Niti poganjka trdve ni nikjer, j °da poleg hrinja in borovcev se jddi oljke in trte še vedno upirajo . jhu zlu povsod po doleh in na oso-n. Najbrže zaradi tega, ker je bila
pomlad dolga, mokrotna in brez vetrov. Takrat je vse bujno zelenelo, poganjalo in cvetelo; napilo se je moče. Ker niti za Veliki šmaren ni deževalo, ho letos, manj vina in olja, toda če bo kmaiu malo dežja, bomo imeli vendarle trgatev in bra-tev, grozdje bo sladko, vino močno, olje pa kakor zlato. Naše trte in naše oljke vedo, kaj so poletne suše, Suhe, grčave in žilaste so in počasi trošijo tistih malo kapelj vode, kar jih je še ostalo pod njihovo skorjo.
Tudi ljudje v vasi trpijo, a ne obupujejo.
Obe mlaki, Gornji in Doljni Pisek, sla se jim posušili; kapnice ob hišah so prazne. Vse perejo z morsko vodo, ki jo prinašajo iz zaliva. Pitno vodo in vodo za kuhanje kupujejo v oddaljenih krajih ob obali. Ves božji dan nosijo procesije žena po tistem soncu in pripeki od daleč na glavah majhne sodce in vedrice, ali pa oprtajo mehove in keblice, ki jim lomijo hrbte. Suhljate so, reve, črne in žilave, kakor njihove trte. Sokovi v njih so se zgostili; človek hi dejal, da so se jim tudi vse žile sožile in zmotale V klopčič, da ne bi izgubile še tisto malo soka, kar jim ga je še ostalo.
Bolj kakor rastlinje in ljudje trpijo živali.
Zmanjkalo je redkih ptic, ki so bile tukaj stalno naseljene:
Kosov in drozgov, dasi so češarki na borovcih od pripeke dozoreli in se cedi iz njih sok v dolgih, žeh-kih nitkah, ki se zlatijo V soncu, čelo škržati, ki pijejo samo nebeško roso, so obmolknili, da je letošnje poletje brez svojega glasu in svoje pesmi. Celo glasovi murnov in čričkov, ki se pretakajo po tihih nočeh, zveneči ko prgišča bisernih zrn, vrženih na zvonke plošče, so čedalje tišji in se odmikajo vedno daljo.
Toda vaščani se za to ne menijo; nekaj drugega je, kar jih tišči in bega. Ovce in mezgi so žejni; ne morejo nositi tovorov, mleka ne dajo več- Poginila je koza in ta dogodek je vznemiril Velo selo. Nekaj starejših ljudi je odšlo v mesto, da pri oblasteh izprosijo nujno pomoč in najamejo ladje, ki bodo pripeljale vode v zaliv. Toda ladje težko dobiš, pri oblasteh so jim pa rekli, da bo minilo nekaj dni, preden jim bo vojna mornarica iz Pula poslala veliko ladjo, ki prevaža vodo.
Tiste dni je bil moj oče v velikih skrbeh.
Bližal se je september. Očetov boj z materjo zaradi mojega šolanja je
bil že končan. Tudi pismo iz mesta od tete je prišlo, la je odgovorila, da me rada sprejme na stanovanje in hrano, mati pa mi je takoj začela šivati perilo. Oče me je pogostokrat klical k sebi; prevajal in prebiral mi je Vergilove verze, ki so mu bili najljubši.
Toda koliko hujša je bila suša, toliko bolj je postajal molčeč. Zopet se je začel izogibati vsaki besedi o mojem šolanju. — človek božji, kaj te tako skrbi? če vzame suša čeber ali dva mošta, nič zato, bo pa vino močnejše, boljše in... dražje, — mu je ob priliki dejala mati.
— Ti ne veš, kaj se kuha zgoraj, v vasi.
— Kaj neki? Kmetje zdaj molijo. Zaobljube delajo. V procesijah hodijo okrog. Kdor se zateka k Bogu ne misli slabo. — E, nekoč je že bilo tako, ko sem bil še deček. Suša je bila kakor letos. V začetku je bilo vse potrpežljivo in mirno,, potem pa... bogpomagaj! Da, bogpo-magaj, čeprav je vas bila takrat manjša, ljudje pa boljši kakor so dandanašnji. Vse se je vzdignilo, dva dni po veliki procesiji, za katero so šli bosi in gologlavi, s svečami v rokah, se trkali na prša in prepevali spokorniške pesmi. Nekaka sveta pijanost jih je obšla.
Gospodarski izlet Slov. kmečke zveze na Zgornjo Koroško
Z velikim navdušenjem so sprejeli naši mladinci iz Rožeka in št. lija pobudo Slov. kmečke zveze, da priredimo poučno potovanje na Zgornjo Koroško. In zbralo se je zato 30. septembra 18 mladih gospodarjev, posestniških sinov in deklet pred pošto v Rožeku, da odrinejo z avtobusom ob Dravi navzgor na Lurnfeld« sko polje. Vsled lepega vremena in pretečega dežja je nekaj prijavljenih izletnikov ostalo doma. Brez dvoma jim pa bo žal, da niso šli z nami, ko jim bodo tovariši povedali, kako lepo in uspešno je bilo potovanje.
*
Kako prazna je sicer krasna cesta ob Dravi zapadno Beljaka v primerjavi z živahnim prometom v južni Koroški! Ko se vozimo ob vasici ,,§t. Peter am Holz“ že blizu Spitala ob Dravi, opozorim na davna zgodovinska dogajanja v tem okolišu, ki živijo še danes v ustnih izročilih domačega prebivalstva. Tu se je bila pred dobrimi tisoč leti odločilna bitka med slovenskimi rodovi in Bavarci. Borba je bila izredno krvava in ljudje iz špitalske okolice spravljajo tri lipe in neko posebno prekletstvo, ki ga je izrekel slovenski žre, v zvezo s temi davnimi dogajanji.
Na Litzlhofa
Na kmetijski šoli v Litzlhofu nas je oskrbnik šole prav prijazno sprejel. Vajen je že takšnih obiskov, je smeje poudaril. Pravil nam je ob ogledovanju polj, da je letos pridelal toliko krme( v nasprotju z našimi pičlimi pridelki v Podjuni in Rožu) kot že dolga leta ne. Še zdaj stoji koruza in papeževa repa za kisanje na polju. Ne vedo, kam bi jo dali. Za zeleno krmljenje pa rabijo sončno mešanico graha, grašice in prosa. Posevek rži - za zgledne š°j' ske prilike - ni bogve kako lep. Pšenice pa so pridelali povprečno na t ha letos nad 40 q, ječmena celo 50 q. Krasne pridelke pripisujejo predvsem novim sortam. Samo na 1 ha od skupno 22 ha orne zemlje seje šola še rž. Začudeno so pogledali mnogi od nas, ko nam je oskrbnik povedal, da ima sloviti semenogojec dr. Lasser za vzgojo novih sort žita le 70 a zemlje na razpolago. Osupnilo je dalje naše izletnike zagotovilo, da se suši tu zelena krma znatno bolje na naših navadnih ostrvih kot na švedskih jezdecih. Tudi glede pridelovanja pese so se naši mladinci marsikaj naučili.
Setev pese izvršijo na goli s stro-
jem, okopavanje z vsekopačem in samo enkratnim ročnim delom z motikami med vrstami. Posebno pa smo se čudili, ko nam je oskrbnik pokazal, kako se z najmanjšim delom najbolj pravilno izruva pesa in kako se spravi v zasipnico kar na njivi. Pesno korenino enostavno iz-ruvajo z listjem vred; to z roko odkrhnejo, ne da bi se s kakim nožem dotaknili korenine. Kakor peso iz zemlje potegnejo, tako jo tudi z morebitno prstjo vred dajo v zasipnico ali klet. Tako se pesa najbolje drži.
Tudi gnojačna naprava (Giille-anlage) s trocevno črpalko ter cevmi v zemlji, po katerih poganjajo gnojako navzgor in navzdol po vsem posestvu, je vzbujala naše zanimanje.
Glede izgradnje hlevov nismo našli sicer nič novega. Staje in jasli še enako stare (dr. Schupplijev način), kakoršne sem zapustil kot mlad praktikant te šole pred 40 leti. živina je vendar odlična, za naše razmere nadpovprečno, težka okoli 600
kg. Povprečno letno molznost z nad 3500 litrov mleka od 22 krav dosegajo brez posebnega dodatka krepkih krmil le z dobrim senom, dobro zeleno krmo in silažo. Osem krav izkazuje letno molznost celo nad 4000 litrov z okoli 4 odst. tolšče, 2 kravi pa dajeta celo nad 5000 litrov mleka.
Na kmetijsko gospodinjski šoli Drauhofen tik ob Dravi pod izlivom Molle so nam predvsem ugajale: zelo plemenite svinje, križane z angleško pasmo, vzorna kurnica za kmečke razmere, obsežna vrtova z za mnoge naše izletnike povsem neznanimi zelenjadnVmi rastlinami, med njimi kitajski ohrovt, katerega lahko uporabljajo enako za solato kot za špinačo. Tudi je velika kuhinja z novodobnimi, doslej najboljšimi štedilniki sistema Waldhofen, vzbujala zanimanje. Mnogo je še bilo posebnih vtisov in zanimivosti iz gospodarskega žarišča ob sotočju Molle in Drave, toda tu ni prostora za podrobnejša opisovanja.
Čutnikova živinoreja in hlev
Drugega dne, 1. oktobra, jo kljub dežju in mračnemu vremenu udarimo ob Dravi na zapad in jo pri Grei-fenburgu mahnemo čez gore po vijugasti cesti nad 1000 m visoko ob Belem jezeru, Višprijah in Gitseh-talu (dolina je posejana s slovenskimi izrazi) v Šmohor. Odtod pa na Zgornjo Belo (Obervellach) k posestniku Slugu, pd. Gutniku, ki je v kmetijsko gospodarskih krogih skoraj svetovno znan.
Mladi Gutnik sodeluje kot navaden kmet neposredno s kmetijsko visoko šolo (Bodenkultur) na Dunaju, na njegovem posestvu s 6 glavami govedi in 2. konjema vsako leto prakticirajo visokošolci s poljedelske visoke šole, njegovo posestvo obiskujejo gospodarske skupine z inženirji in doktorji iz Švice; Gutnik je v strokovno-gospodarskih stikih s prvimi strokovnjaki Nemčije in Amerike. Kljub vsemu temu in kljub vsej gospodarski slavi nas je sprejel Sluga v lesenih cokljah ter nam je najljubezniveje izrazil dobrodošlico na svojem domu. (,,Naše gore list“ je po imenu sodeč pač tudi on, saj je v njegovi domači vasi govorilo še
—	kakor so nam zatrjevali na Brdu,
—	pred 50 leti vse slovenski.)
Gutnikov način reje živine je naravnost revolucionaren ter so vsi kmetijski inženirji, ki so njegov na-
Težke zaobljube so delali, očitno so se izpovedali svojih grehov, odpuščali so in prosili za odpuščanje, glave so si posipali s prahom.
— No, vidiš.
— Da. Toda ko je prihodnji dan poginilo v vasi nekaj mezgov, sta najprej ponoreli dve ženi, kmalu po tem pa tudi množice. Nekdo je dejal, da skrivajo najbogatejši vodo po hišah in da jim tudi vodnjaki niso docela prazni. Vas je vzrojila. Sodrga je na silo vdrla v stanovanja, preiskala vse kapnice, se pognala v kleti. Dejali so, da je v sodih več vode kakor vina. Potem so navalili in začeli odnašati. Sebi in živalim so gasili žejo z vinom in jesihom. Pijanosti od sonca se je pridružila pijanost od vina. Drug v drugega so se zaganjali, branili svoje in jemali tuje. Tudi po našem zalivu so gospodarili. še nikoli ni bilo takega divjaštva in hudobije. Dolgo časa je minilo, preden se je vas umirila in prišla v stari tir. Ti ne veš/kaj vse napravi suša ...
— Toda ladja iz Pulja!
— Tudi takrat smo čakali na ladjo z vodo. Prišla je, toda prepozno.
Mati ni odgovorila. Zamislila se je, gledala šivanko potem pa mene.
Ugibal sem, katera misel ji roji
po glavi; misel, grenka in žalostna, zaradi katere so bile njene velike, otožne oči videti še večje in še bolj žalostne. Pa nisem mislil na to, kaj bo z menoj, če ne pride o pravem času dež. Prvič me je obhajalo spoznanje, da je na svetu pošast, ki ne tava med sencami noči in se ne poraja iz teme in mraza, da bi oslepila in zmrazila ljudi in živali. Iz sonca prihaja, vsa sijoča in plameneča, da z žejo mori živino in s podivjanostjo opijanja ljudi. Pošast Suša hodi letos v sončnih poletnih urah po zalivu in po vaseh. Vse ptice je pregnala, škržatom vzela glas, popila še zadnjo kapljico vode, osušila trte, pomorila mezge in ovce in zdaj dela še ljudi neumne. Prvič sem začutil, da je nekaj močnega in sovražnega tudi v svetlobi, ki se je razlila nad zalivom, in v soncu, ki po ves božji dan gleda v našo drago. Zopet vidim nekaj novega pred očmi.
— Oče, — sem spregovoril — s čim je pa mogoče pregnati pošast Sušo?
— Z vodo, sinko, — je odvrnil in se smejal mojim besedam. Mati pa je vzkliknila, novo upanje jo je je prevzelo:
(Dalje)
čin skraja odklanjali, po večdnevni kontroli njegovo rejo končno priznali le kot odlično. Mnogi visokošolski gospodarstveniki pa so kar gledali in strmeli, ko* so pri Gutniku našli ovržene vse svoje „stare teorije11.
Načelo epohalne Četnikove reje ;e, da moramo tudi našo živinorejo tako urediti,da se bo čim bolj izplačala, da bo konkurenčna in da bo povzročila čim manj dela. Ni mu toliko za enkratne visoke dohodke, ampak predvsem za to, da ostanejo n. pr. krave čim več let srednjedo-nosne in — zdrave.
Najcenejši in najbolj
praktični hlev
Svoj hlev je Sluga pretežno zgradil sam, lastnoročno. Sicer pa delo ni bilo toliko naporno in drago kot premišljeno in ves hlev ga je stal samo toliko kot en sam zračnik v Kul-tererjevem modernem hlevu v (irnl)** štajnu. 20.000 šilingov namreč- Samo z dveh strani ima Gutnikov hlev zaprte stene. Z ostalih dveh strani pa je hlev povsem odprt, poleti m pozimi. Tako, da je v tem odprtem hlevu brez vrat pozimi enaka temperatura kot zunaj in bi veter v prime-ru burje lahko celo sneg nametal med živino. Lani je kazal termometer v hlevu in zunaj enako 21° G. Gutnik hodi pozimi naravno z rokavicami molzt.
< Velik smeh in začudenje obenem je nastalo med našimi izletniki, ko je sredi Gutnikovega razlaganja y iilevu kar naenkrat začel govoriti vmes radio, ki je nameščen ob steni sredi hleva. Radio ima Sluga kot kmet zato v hlevu, ker drugače nima časa, da bi bral liste. Tako pa med delom v hlevu izve vse splošne in gospodarske novosti.
Problema prezračevalnikov in stropa v četnikovem hlevu sploh ni. Strop obstoja iz enojnih desk in ga tik nad jaslimi sproti odpirajo toliko, da vržejo enkrat na dan za živino'potrebno krmo v jasli. Tudi problema krmljenja, ki povzroča pri nas toliko zamudnega dela in hoje, pri Slugi s tem ni. Rejavčnikove jasli zjutraj in zvečer gospodar za tri ure odpre in zapre, in s tem je vse krmljenje odpravljeno.
Govedo je pri Slugi tako utrjeno, da sploh ne pozna nobenega prehlada in tudi ne prebavnih bolezni. Lani je gonil živino do 20. decembra na Dašo. Na po slani vso sparjeno travo. To živina posebna rada žre in ji posebno dobro tekne. Dočim mi pravimo, bognedaj živine na pašo ob slani, Gutnik komaj čaka, da pride slana, ki napravi staro travo šele mehko in dobro užitno. Celo breje
krave se odlično počutijo ob nji in mi smo gledali slike, ko so krave ležale vse bele med po slani pobeljenim grmovjem in travo. Lani je Sluga krmil tudi svinje 14 dni s tako zmrzlini krompirjem, da so ga morali sekati, a so svinje sijajno uspe-vule ob njem. Krave so pri Gutniku prav dobro rejene in dajejo letno od 2800 do nad 4000 1 mleka.
Najbolj zanimivo pa je pri Slugi krmljenje konj. Pravega in tako zamudnega krmljenja tukaj sploh ni. Iz lesenega avtomata (,,nekakega našega ,,vurfa“) vzame konj krmo kadar koli hoče. Konji so vedno siti in — kar je najbolj zanimivo — ob pretežno kisli suhi krmi (ločje) naravnost debeli ter jih vpreže kadar nastane ravno potreba, ne da bi jih bilo treba popreje krmiti. Tudi konji so stalno v tem mrzlem hlevu, v katerega je postavil gospodar že čisto ,,potne" živali, a se niso prehladile.
Nadvse praktično je pri Slugi teh-nizirano spravljanje in pripravljanje krme na skednju. Sproti, kakor Gutnik pripelje seno ali tudi slamo, jo zreže na navadni slamoreznici, ki je še izza prve svetovne vojne in jo potem v posebnih, po Slugi izumljenih pihalnih ceveh zloži v p la' steli v sklad, ki obsega pol skednja-Krma je s tem zrezana in premešana ter jo na tako za vso zimo enako sestavljena. Toda vse to je treba videti, popisati čisto nazorno in razumljivo teh stvari v kratkem sestavku ni mogoče. Vsekakor je bil° splošno mnenje naših izletnikov, da se je obisk pri Gutniku bolj izplača* kot na vsaki kmetijski šnli. In povabil nas je še mladi Sluga ob našem odhodu z njegovega gostoljubnega kmečkega, tako silno naprednega doma, da naj pridemo pozim' spet, ko bo živina v mrazu in sneg11 na. prostem v tekališču. Vsak dan spusti namreč Gutnik svojo živin0 ob vsakem vremenu — tudi v naj-lmjši zimi, — za 4 ure na prosto.
Po najbolj zapadnih slovenskih krajih v Zilji
Ob naši vrnitvi iz Zgornje Bel*; čez Šmohor smo hoteli prisostovah še štehvanju na Brdu. Le-to pa ,r zaradi dežja žal odpadlo. Obiska 1 smo pa med potjo še dve naši zavet ni hiši v Brdski občini in sicer „py Winklerju“ in „pri Bruggnerju -Dve izseljeniški družini. Zvedeli 1 ugotovili smo, da govori tu še vS tik do Šmohorja slovensko.
Iz hribovitih brd brdske občih® smo se vili in lovili skoraj celo u1^ po silno ozki cesti z našim avtob11 som in smo se naravnost oddahni*’ ko smo dospeli srečno in brez n® zgod končno na širšo cesto v BorO’ ljah. Manevrirati pa smo morali ^ z vozom še kakih pet minut ravh pred hišo Ferlitscha, namestnika d, želnega glavarja, predno smo ut gli obrniti. Slučajno je bilo ra' ta čas tu nekako žegnanje oz. bj goslavljanje zastav nemškega Pc j skega društva in videti je bilo pr® Ferlitsohevo hišo celo vrsto ne-i kot kip sedečih in črno oblečen naših slovenskih starih kmečkih 111 j ter, katere so zbobnali v vsej ok°*' z ne vem kakimi posrednimi in 11 posrednimi vplivi skupaj.	.
Št. Stefan na Zilji, Čajna, Bistr10 na Zilji in končno Zahomec. ^|b_.jii mogli tu mimo, ne da bi se ogla-> še v vasi pri Abuju in Petrču ter ravno tudi v gostilni pri šnabeln'1
In temna noč je že bila, ko sl g dospeli spet v našo odhodno d m11 a postajo na Vrbo in v naš domač1 žek. In srečno ter najlepše in n,fl, koristnejše spomine z našega 11 jfl dinskega gospodarskega potov«^, vam želi v imenu Slov. kmečke Zjeu ze Vaš stari strokovni spremlje'’0
Vernih
Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Ur* £0' Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava- p lovec, Gasomebirgasse 10, telefon 1624/^j vsebino odgovarja :	Rado Janežič- ^el
Robitschek & Co., Wien Vili., Ilernalserg 20. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov genfurt 2, PostselilieRfach !?•