o o o VSEBINA Razprave in članki 179 Marko Jesenšek Poskus periodizacije razvoja oblik na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja 2^^^ Božena Ostromecka - Fr^czak Slovensko-poljski slovar (Nekatera vprašanja in rešitve) Alojzija Zupan Klečeve erotične pesmi 21*7 Miha Mohor Bralna značka - Petintrideset let gibanja za razvoj bralnih navad in bralne kulture med slovensko mladino Iz moje delavnice 221 Rada Cossutta Romanizmi v oljarstvu v govorih Slovenske Istre Obvestilo 228 slavistični kongres - Krakov 1998 V branje Vam priporočamo 231 Jezik in slovstvo Letnik XLI, številka 4 Ljubljana, februar 1995/96 ISSN 0021-6933 Časopis izhaja mesečno od oktobra do junija (8 številk) Izdaja: Slavistično društvo Slovenije Uredniški odbor: Tomaž Sajovic (glavni in odgovorni urednik), Marko Juvan, Miha Javomik, Irena Novak - Popov (slovstvena zgodovina), Marja Bešter, Alenka Šivic - Dular (jezikoslovje), Boža Krakar - Vogel, Mojca Poznanovič (didaktika jezika in književnosti) Predsednica časopisnega sveta: Helga Glušič Tehnični urednik: Samo Bertoncelj Oprema naslovnice: Samo Lapajne Računalniška priprava: BBert grafika, Resljeva 4, Ljubljana Tisk: VB&S d.o.o., Milana Majcna 4, Ljubljana Naslov uredništva: Jezik in slovstvo, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana Naročila sprejema uredništvo JiS. Letna naročnina je 1800 SIT, cena posamezne številke 300 SIT, cena dvojne številke 400 SIT. Za dijake in študente, ki dobijo revijo pri poverjenikih, je letna naročnina 900 SIT. Letna naročnina za evropske države je 20 DEM, za neevropske države pa 26 DEM. Naklada 2000 izvodov. Revijo gmotno podpirajo Ministrstvo za kulturo RS, Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Ministrstvo za znanost in tehnologijo RS ter Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Po mnenju Ministrstva za informiranje RS, št. 23/187-92, z dne 18. 3. 1992, sodi revija med proizvode informativnega značaja, za katere se plačuje 5-odstotnl davek od prometa proizvodov. 134236 RAZPRAVE IN ČLANKI Marko Jesenšek UDK 808.63-25-559-56(091)" 18" Pedagoška fakulteta v Mariboru Poskus periodlzacije razvoja oblik na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja o Uvod 0.1 Pri periodizaciji sem skušal upoštevati najpomembnejše literamo-jezikovne vzgibe, ki so v 19. stoletju vplivali na oživljanje in vnovično umikanje oblik na -č in -ši iz oblikoslovno-skladenjskega sestava slovenskega knjižnega jezika. Osnovni razlog, da so se tvorci besedil začeli spet zanimati za te oblike, je bila njihova ustalitev v vzhodnoslovenski različici knjižnega jezika. Spoznanje, da se je v ogrskem delu cesarstva ohranila slovenska govorica, še več, da je bila razvita celo bogata književna dejavnost v arhaičnejši različici slovenščine, kot so jo poznali v osrednjeslovenskem jezikovnem prostoru, je odprlo vprašanje o slovenskosti obeh knjižnih norm in pokazala se je potreba, navezati kulturne in jezikovne stike med Slovenci na levi in desni strani Mure.^ To se je dogajalo v začetku 19. stoletja, ko do nq)osrednih jezikovnih vplivov in prevzemanja še ni prišlo, jezikoslovci (najprej J. Kopitar in M. Čop) pa so že opozarjali na oblikoslovno, skladenjsko in besedno arhaičnost vzhodnoslovenskega knjižnega jezika; ta je v panonskem prostoru ohranil nekatere posebnosti, ki jih je bil osrednjeslovenski (narečno močno razčlenjeni) jezik že izgubil. Zaradi jezikovnega izročila, ki je bilo na vzhodu ohranjeno, so vzhodnoslovenski knjižni jezik priporočali za vzgled, kaj je lahko v jeziku pravihio in kaj ne. 0.2 Raba deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja ni imela opore v živem govoru in je v zgodovinskem razvoju slovenskega knjižnega jezika osrednjega tipa od 16. stoletja naprej slabo zastopana.^ Zanimanje za staro skladenjsko kategorijo se je nepričakovano povečalo v 19. stoletju, ko so v osrednjeslovenski jezikovni prostor prišla prva sporočila o književnem prizadevanju v Prekmurju, kjer pa so bile oblike na -č in -ši dobro zastopane od prvih tiskov naprej.* Od tam so v 19. stoletju prodrle v osrednjeslovenski prostor^ in so pri Levstiku celo presegle pogostost, ki je bila značilna za vzhodnoslovenski knjižni jezik 18. in prve polovice 19. stoletja. Vprašanje, zakaj so se deležniško-deležijski skladi na -č in -ši obdržali v prekmurskem knjižnem jeziku, je raziskovalce usmerilo v panonski prostor, ki je bil Prim. razprave o teh vprašanjih v Panonskem zborniku (Murska Sobota 1966) in Svetu med Muro in Dravo (Maribor 1968) ter y. Novak: Kulturni stiki do osvobojenja. V: Slovenska krajina, Beltinci 1935. Isti: Slovenstvo prekmurskih pisateljev. V: Čas, 1936/37,255-259. Isti: Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana 1976. ^ M. Orožen ugotavlja, daje od 16. do 19. stoletja za osrednjeslovenski knjižni jezik značilen razpad dcležniško-deležijskih skladov; zlasti oblike na -ši so postale neproduktivne in redke (Aktivne participske konstrukcije. V: Naučni sastanak slavista u Vukove dane 6. Beograd 1977,123-124). ^ Prva tiskana knjiga je Temlinov prevod Lutrovega Malega katekizma (Mali Katechismus, Halla 1715), deset let kasneje je izšel Abecedarium szlovvenszko (anonimno), leta 1847 Red zvelicsansztva, ki ga je priredil in prevedel M. Sever, v petdesetih letih pa se že pojavijo tiski Š. KOzmiča (1754 v Halleju izide Vore krsztsanszke kratki navuk; pred tem verjetno še kaj — prim. neohranjene tiske iz 1752. in 1753. leta v Bibliografiji prekmurskih tiskov od 1715 do 1919, Ljubljana 1978, 179 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI razvojno-narečno drugačen od jezikovnega izročila alpske slovenščine. Razločevalnost seje kazala v besedju in različnem glasoslovno-oblikoslovno-skladenjskem sestavu, delno pa je bila določena tudi z jezikovno različnostjo prvotnih predlog, iz katerih seje prevajalo in ki so pripadale različnima kulturnima in jezikovnima prostoroma: grško-starocerkvenoslovansko izročilo panonskega in latinsko-nemškega tradicija alpskega prostora. Na takšne vplive je opozarjala M. Orožen že v sedemdesetih letih,^ ko je v slovenskem jezikoslovju še vladalo prepričanje, da so oblike na -č in -ši v prekmurskem knjižnem jeziku grški kalk,* ki se je kot tuja privina ohranil v knjižni obliki prekmurščine, močno odvisne od bližnje knjižne kajkavščine.' Primerjave deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši v prekmurskem knjižnem jeziku 18. stoletja (Š. Kiizmič, Nouvi zakon 1771) s skladenjskimi rešitvami v starocerkvenoslovanskih evangelijih so potrdile domneve M. Orožen in pokazale na enake zakonitosti pri rabi oblik na -č in -ši v obeh jezikih, čeprav si Š. Kiizmič pri prevajanju ni pomagal s starocerkvenoslovanskimi predlogami.* Dokaze, da deležniško-deležijsko izražanje v stari cerkveni slovanščini ni grško kalkirano, ampak gre za značilno slovansko skladenjsko sredstvo, je zbral R. Večerka in jih predstavil v monografiji,' iz katere je izhajal tudi M. Jesenšek, ko je dokazoval kontinuiteto v rabi oblik na -č in -ši v panonskem jezikovnem prostoru od stare cerkvene slovanščine do knjižne prekmurščine druge polovice 18. stoletja.'* V avtor L Škafar, za tisk priredil V. Novak), in sicer pomeni njegov Nouvi zakon (v Halli Saxonskoj, 1771) jezikovni zgled za vse kasnejše protestantske in katoliške pisce in prevajalce v Prekmurju — «stari slovenski jezile« se je potrdil v prvem slovenskem prevodu svetega pisma nove zaveze iz izvirnika (grščina) in je zlasti z oblikoslovno-skladenjsko podobo imel na razvoj prekmurskega knjižnega jezika enak vpliv (ker prekmurska knjižna različica slovenskega jezika ni bila popisana v jezikovnih priročnikih tistega časa, je bil jezik Nouvega zakona tudi norma in predpis) kot Dalmatinov prevod Biblije (1584) na osrednji tip slovenskega jezika 17. in 18. stoletja. Na tak »prodor« z vzhoda opozarja M. Jesenšek (Skladenjski sistem /.../, magistrska naloga, Ljubljana 1989) ob primerjavi dveh prevodov svetega pisma nove zaveze (S. Kiizmič, 1771; J. Japelj, 1784) in razširitvi oblik na -č in -ši v osrednjeslovenski knjižni jezik (M. Ravnikar, Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi, 1815-1816). ^ Opozorila je, da »se na vsem ozemlju panonske narečne baze v vseh knjižnih variantah pojavlja več ali manj ista sintaktična struktura, ki se od osrednje slovenske tipološko razlikuje.« (O vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku. V: Zbornik Štefan Ktizmiča, Murska Sobota 1974, 120). Postavila je tezo o povezavi knjižne prekmurščine s panonsko staro cerkveno slovanščino (prek glagoljaške jezikovne tradicije), ter jo v dvajsetletnem sistematičnem jezikoslovnem raziskovanju tudi potrdila. Prim. njene razprave, povezane z vprašanji panonske teorije o izviru stare cerkvene slovanščine, Brižinskih spomenikov in vzhodnoslovenskega knjižnega jezika (iz tega področja so temeljni Molitvetu obrazci /.../, Slavistična revija 1986,37-57; Prekmurski knjižni jezik, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture 1989,37-60, inBrižinski spomeniki in njihovo razmerje do stare cerkvene slovanščine, Obdobja 10, 1989,87-101). ^ »V močnem nasprotju s tradicionalnim knjižnim jezikom glede rabe ptcp. praet. act I je v Novem zakonu 1771 Štefan Kiizmics. Ker je prevajal po grščini, je zelo velikokrat grški aoristov particip slovenil s tem deležnikom.« (F. Tomšič, Poglavje iz slovenske historične sintakse. Slavistična revija 1958, 59.) A.Vratuša vendar dopušča prevajalcu nove zaveze več samostojnosti: »/.../ kajti, čeprav je posnemal v pretežni meri posebnosti grške skladnje, je vendar podal tu_in tam kakšen grški participialni sklad s podredjem.« (Jezik »Nouvoga zakona« in »Szveti evangyeliomov«. V: Zbornik Štefana Kuzmiča, Murska Sobota 1974,68.) ' Tesno odvisnost od kajkavščine zagovarja V. Novak, vendar ne sprejema teze o stikih z glagoljaško književnostjo in zveze p-ekmurskega knjižnega jezika s staro cerkveno slovanščino. Raziskave deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši v jeziku S. in M. Kiizmiča (prim. M. Jesenšek, Skladenjski sistem /.../, magistrsko delo, Ljubljana 1989) so takšne povezave potrdile; prištevati oblike na -č in -ši med »glavne kajkavske prvine pri prvih prekm. pisateljih« (V. Novak, Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18._stoletja, v: Slavistična revija, 1972,95) ni upravičeno in prav tako ne z ničimer dokazana trditev, da je raba oblik na -č pri Š. Kuzmiču (»zelo pogosti so del. na -č«, 98; od kod so oblike na -ši, ki so v Nouvem zakonu navdušile M. Ravnikarja?) »povzeta po kajk. vzorcih (npr. Krajačevič)«. V. Novak vidi kajkavske vplive v oblikoslovju (oblikovje, besedne oblike), ne upošteva pa razlikovalne skladenjske sestave prekmurskega in kajkavskega knjižnega jezika, ki je glede funkcijske razvejenosti oblik na -č in -ši očitna — to potrjuje tudi primerjava deležniško-deležijskih skladov pri S. in M. Kuzmiču s skladenjskimi ustrezniki v Svetih evangeliomih N. S. Krajačeviča(1651) v magistrskem delu M. Jesenska (prim. tudi njegov članek v Znanstveni reviji, 1989, št. 2, 215-234). Dokazano je, da so te oblike izvirno slovenske in slovanske, čeprav V. Novak misli drugače: »Tuje so tudi nekatere stavčne konstrukcije, zlasti deležniški skladi namesto odvisnikov, pri čemer je imel /J. Košič/ vzor že v obeh Kflzmičih /.../, zlasti pogosto uporablja deležnike na -vši.« (V. Novak, Jožef Košič prekmurski pisatelj. Razprave SAZU, Ljubljana 1958, 273). Značilna je tudi Novakova neodločenost, ali je jezik prekmurskih pisateljev 18. in prve polovice 19. stoletja narečje (Pisano je v prekmurskem narečju /.../.«Izbor prekmurskega slovstva, Ljubljana 1976, 12.) ali knjižni jezik, (»Podati moremo le splošen pregled glavnih značilnosti knjižnega jezika, to oznako je sprejelo tudi že današnje slovensko jezikoslovje prekmurskega slovstva.« Izbor /.../, 13). * M. Jesenšek: Skladenjski sistem /.../, magistrsko delo, Ljubljana 1989. ' R. Večerka: Syntax aktivmch participii v staroslovenštine, Praha 1961. ^ M. Jesenšek: Od stare slovanščine do vzhodnoslovenskega (prekmurskega) knjižnega jezika V: Znanstvena revija, Maribor 1994,153-164. 180 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI vzhodnoslovenski različici slovenskega knjižnega jezika se je ohranila enaka pogotsnost, kot jo ugotavlja R. Večerka za pisne spomenike stare cerkvene slovanščine, le da so se posamezne funkcijske oblike prilagodile izraznim in oblikoslovno-skladenjskim zakonitostim prekmurskega knjižnega jezika (npr.: absolutni dativ starocerkvenoslovanskega načina izražanja je nadomestil prekmurski absolutni imenovalnik). Oživljanje starih oblik na -č in -ši v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku prve polovice 19. stoletja in njihov vdor v oblikoslovno-skladenjski sestav enotnega slovenskega knjižnega jezika druge polovice 19. stoletja sta posledica soočanja razlikovalnih skladenjskih sestavov dveh tipov slovenskega knjižnega jezika in normiranja skupnega slovenskega knjižnega jezika sredi 19. stoletja, in sicer ob razvojno-zgodovinskem upoštevanju izidov glasoslovno-oblikoslovno-skladenjskih zakonitosti slovenskega knjižnega jezika, upoštevajoč pri tem starinski starocerkvenoslovanski deležniško-deležijski sestav in posnemovalno skladenjsko podobo vzhodnoslovenskega knjižnega jezika na prelomu 18. in 19. stoletja. Pri M. Ravnikarju je sicer še šlo za »sorazmerno nesrečen poskus aplikacije«, vendar pa je F. Metelko v slovnici (1825) popravil vse oblikoslovne in funkcijske nespretnosti svojega sodobnika,'" tako da so se še pred sredino stoletja oblike razširile na celotno slovensko jezikovno ozemlje. Njihova pogostnost seje v 19. stoletju spreminjala in je bila v primerjavi z rabo v središčnem tipu knjižnega jezika od P. Trubarja do J. Japlja ter razsvetljenskih in romantičnih leposlovnih prizadevanj ves čas tjsIo visoka, vendar pa, razen pri F. Levstiku, nikoli takšna kot v prekmurskem knjižnem jeziku 18. in prve polovice 19. stoletja. 1 Časovnozvrstna delitev Pogostnost deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši se je v slovenskih tiskih 19. stoletja spreminjala. Primerjava cerkvenega in posvetnega slovsta (umetnostnih, praktičnosporazumeval-nih, strokovnih in publicističnih besedil) je pokazala,'' da je mogoče govoriti o šestih razvojnih obdobjih, v katerih je prišlo do oživljanja, pogoste rabe in vnovičnega izrinjanja'^ oblik na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. Periodizacija razvoja oblik na -č in -Si v slovenskem knjižnem Jeziku 19. stoletja Časovno obdobje Označitev obdobja do 1815 I. obdobje: Jezikovna zaprtost 1815-1824 II. obdobje: Nekritično prevzemanje in oživljanje 1825-1862 III. obdobje: Popravljanje in jezikovna odprtost 1863-1876 IV. obdobje: Nonniranje 1877-1897 V. obdobje: Jezikovna moda po 1897 VI. obdobje: Opuščanje in izginjanje Poskus je bil »nesrečen« (M. Orožen, Participske konstrukcije, 132) zato, ker se M. Ravnikar ni zavedal oblikoslovnih zakonitosti in skladenjskih možnosti, ki so jih ponujale oblike na -č in -ši; pri izpeljavi ni upošteval glagolskega vida, prav tako pa ni poznal pravil za izražanje časovnih razmerij z deležji, ki so ga navdušila predvsem kot učinkoviti skladenjski stmjevaJci, medtem ko dobnosti z njimi ni znal pravilno izražati. Bolj kot »nesrečen« pa je njegov poskus pomemben, saj je bil Ravnikar prvi, ki je soočil dva različna slovenska oblikoslovno-skladenjska knjižna sestava, povzročil vdor vzhodnih starinskih jezikovnih prvin v osrednji slovenski prostor, neposredno sodeloval pri prepletanju dveh knjižnih norm slovenskega knjižnega jezika v začetku 19. stoletja in tako posredno omogočil njuno nadaljnje medsebojno vplivanje in normiranje enotnega slovenskega knjižnega jezika v sredini 19. stoletja. '' Prim. M. Jesenšek: Razvoj deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. Doktorska disertacija, Ljubljana 1994. '^ O tem prim. M. Jesenšek, Deležniško-deležijski skladi na -č in -ši v zvrstnih besedilih slovenskega knjižnega jezika 19. stoletja. V: XXX. Seminar slovenskega knjižnega jezika, literature in kulture. Ljubljana 1994,35-51. 181 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik41,95/96, št.4 j RAZPRAVE IN ČLANKI 1.1 Jezikovna zaprtost (do leta 1815) Za to obdobje je značilno, da sta se vzhodno- in osrednjeslovenska knjižna različica razvijali ločeno in da oblikoslovno-skladenjska deležniško-deležijska shema še ni začela nadomeščati tradicionalne sheme odvisnikov v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku. Sprejemanje skladenjskih prvin z vzhoda še ni bilo mogoče, saj so prva sporočila o knjižnem jeziku Slovencev onstran Mure šele začele prihajati v središče. Sicer pa je bila preobrazba osrednjeslovenskega knjižnega ježka dvesto let po Dalmatinovem prevodu Biblije'^ opravljena brez poznanja Nouvega zakona S. Kuzmiča in vsaj za kratek čas zadostna, zato jezik še ni bil pripravljen sprejeti nove, čeprav izvimejše skladenjske prvine. V prvem obdobju razvoja oblik na -č in -ši v slovenskem jeziku se pojavljata dva strogo ločena sestava: na vzhodu bogata funkcijska razvejenost in pogostnost deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši, v osrednjeslovenskem prostoru pa njihova funkcijska zakmelost in omejitev na posamezne primere klišejske rabe ter skoraj popolii izpad deležnikov in deležij na -ši.'"* 1.2 Nekritično prevzemanje in oživljanje (1815-1824) Oblike na -ši je v osrednjeslovenski knjižni jezik nekritično prenesel M. Ravnikar, ko se je zanje navdušil pri Š. Kuzmiču. »Ljubiteljsko« navdušenje pa ni prepričalo vseh njegovih sodobnikov in sprva je imel le malo posnemovalcev, pa še ti so oblike na -ši zapisovali v omejenem obsegu — ponavljali pa so Ravnikarjeve napake: oblikoslovno nepravilno izpeljane in funkcijsko neustrezno rabljene oblike. Oblike na -ši pa so vendar bile oživljene (prenesene iz vzhodnoslovenskega knjižnega jezika) in ponujene Slovencem v osredju. Sprva niso bile navdušeno sprejete in zdelo se je, da bo ostalo le pri jezikovnem eksibicionizmu, vendar je jezikovni razvoj kmalu vse presenetil Preglednica povprečne pogostnosti deležniško-deleajskih skladov na -č in -ši pri posameznih piscih^^ Il.obdobje: Nekritično prevzemanje in oživljanje Pisec Naslov Leto D-d/100 Deležnik na Delete na ¦i ¦H -i -a M. Ravnikar Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi. 1815-17 209 59 40 27 83 U.Jamik Sadje-Reja ali Nauk /.../, 1817 71 47 2 9 13 U. Jamik Jedro kershanskih resnic. 1820 77 50 3 15 9 P. Dajnko Kmet Izidor s svojimi otrcJci 1824 65 39 1 24 1 Skupaj 422 195 46 75 106 Povprečno število deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši je 105, vendar je pogostnost tako visoka zaradi Ravnikarjevih deležij. Presenečata samo dve obliki na -ši pri P. Dajnku, ki jezikovno izhaja iz panonske narečne baze; vpliv osrednje knjižne norme v avstrijski monarhiji je bil tako močan, da so se oblike na -ši umaknile na jezikovno obrobje tudi v vzhodnoštajerski (pokrajinski) različici vzhodnoslovenskega knjižnega jezika. U. Jamik je v koroški (pokrajinski) različici M. Orožen: Gramatična in leksikalna preobrazba Dalmatinovega knjižnega jezika ob Japljevem prevodu Biblije (1584-1784-1802). V: Wiener slawistischer Almanach 13. Klagenfiirt und Ljubljana 1983,153-179. Za vzhodnoslovenski jezikovni prostor prim. pogostnost v cerkvenem slovstvu (npr. v Kilzmičevem Nouvem Zakonu je D-d/100 371, in sicer deležnikov na -L 170, na -ši 9, deležij na -č 120, na -ši 72) in še Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo /.../ (1807), kjer je na 49 straneh 37 oblik na -č in -ši (U deležnikov in 26 deležij); med osrednjeslovenskimi pisci je bila odsotnost oblik na -ši značilna za vse prevajafce in prirejevalce slovenskih besedil — V. Vodnik (Kuharske bukve, 1799), J. N. Primic (Prava pot k'Dobrimu Stanu, ali Ena beseda ob pravim časi), tudi ponatis Gutsmanovih Evangelijev in branj (1839) kažejo, da so med oblikami na -č prevladovali deležniki (78), med deležji pa večinoma kliše rekoč. Stolpec D-d/100 prikazuje število oblik na -č, -ši in -/aj/e, izpisanih s stotih strani besedila; če besedilo ni tako obsežno, je število strani navedeno takoj za piko (22.11 — tj. 22 oblik, izpisanih U strani). V dnigih petih stolpcih jc prikazano (ločeno) število posameznih oblik na -č, -ši in -/aj/-c. 182 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI osrednjeslovenskega knjižnega jezika pisal predvsem oblike na -č, v manjšem obsegu pa je po Ravnikarju prevzel tudi oblike na -ši, in sicer z vsemi vidskimi nedoslednostmi in funkcijskimi pomanjkljivostmi.'^ 1.3 Popravljanje in jezikovna odprtost (1825-1862) Na vzhodu Štajerske je o oblikah na -č in -ši več kot slovničarji pred njim razmišljal R Dajnko (slovnica 1824), natančno pa je uredil njihovo vidsko izpeljavo F. Metelko (slovnica 1825) in tako omogočil pravilno rabo in ustaljevanje v knjižnem jeziku. V tem obdobju je potekalo stopnjevano prizadevanje za zbliževanje dveh knjižnih različic slovenskega jezika in medsebojno prepletanje jezikovnih pojavov iz panonske in alpske jezikovne podlage je bilo na višku. Oblike na -č in -ši so se uveljavile pri večini piscev kot učinkoviti skladenjski stmjevalci, ki so uspešno nadomeščali odvisniško izražanje in obogatili upovedovalne možnosti slovenskega jezika. V boju za individualizacijo slovenskega jezika so deležniško-deležijski skladi pomenili živo jezikovno vez z drugimi slovanskimi jeziki, prav ideje vseslovanskosti in s tem povezano prizadevanje za enotni slovanski jezik pa so pogostnost oblik na -č in -ši tako povečala, da lahko v petdesetih letih 19. stoletja prav zaradi jezikovne odprtosti govorimo o prvem višku v razvoju teh oblik v enotnem »novoslovenskem« knjižnem jeziku. ///. obdobje: Popravljanje in jezikovna odprtost Pisec Naslov Leto D-d/100 Deležnik na Deležje na -č -n ¦č -S -lajle V. Stanič Perstavnik nekterih ceticcvenih in drugih pesem /.../ 1826 69 46 0 23 0 0 J. Zalokar Dvoje bukve Tomaža Kempčana, to je Hišaubozih/.../ 1826 18.30 13 0 3 0 2 F. Venti Shivljenje svetnikov /.../ 1828 33 22 0 8 0 3 J. Burger Pomoč v sili ali leseni kriz 1832 19.40 9 0 3 0 5 F.Pirc Krajnski vertnar/.../ 1834 2.30 2 0 0 0 0 A. Uh Leseni križec 1835 22.40 16 0 6 0 0 J. Cigler Sreča v nesreči /.../ 1836 19 7 0 10 0 2 L. Volkmer Fabule in pesmi /.../ 1836 23.20 5 0 17 1 0 J. Zemlja Sedem sinov. S sloveče elegijo g. Gnaja 1843 22.20 14 0 6 1 1 F. Malavašič Erasem is jame 1845 16.36 4 1 1 5 5 J. Vole Stoletna Pratika devetnajstiga stoletja od 1801-1901 (2. natis) 1847 25 21 0 0 0 4 Š. Kocjančič 26 povesti sa mlade ljudi ' 1848 30 17 0 4 1 8 M. Majar Pravila kako izobraževati ilirsko narečje /.../ 1848 31.50 4 0 20 6 1 F. Metelko Raslaganje Svetiga evangelija S. Matevža I. del 1849 59 32 0 21 2 4 J. MuRec Bogačastje sv. katoliške céikve 1850 43 15 4 12 10 2 O.Caf Robinson Mlajši 1851 103 17 1 19 37 29 M. Vilhar Slovenski koledar za leto 1851 1851 4.70 2 1 0 1 0 J. Zalokar Umno kmetovanje in gospodarstvo 1854 31 23 0 4 3 1 I. Orožen Celska kronika 1854 9.30 6 1 0 0 2 Prim. M. Orožen: Aktivne participske konstrukcije, 133. 183 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pisec Naslov Ulo D-d/100 Deležnik na Delete na -ž -ši -1 -H •lajle D. Trstenjak Mesec Marije /.../ 1856 32 12 0 14 0 6 A. Wolf Sveto pismo (nova zaveza) 1856 26 18 0 6 0 2 F. Levstik Popotovanje od Litije /.../ 1858 12.30 7 0 1 1 3 F. Levstik Napake slovenskega pisanja 1858 17.54 7 0 4 1 5 F. Levstik Martin Krpan 1858 14.22 3 0 7 1 3 P. Hicinger Močni baion Ravbar 1858 1.16 0 0 0 0 1 M. Vilhar Pesmi Miroslava Vilharja 1860 7.15 2 0 1 2 2 L. Jeran Postne pridige 1861 8.30 4 0 4 0 0 A. Lesar Katekizem aU keiianski katoliški nauk 1862 94 23 0 57 0 14 V. Zamik Don Ouihotte della Blatna vas 1862 7.24 1 0 2 2 2 F. Cegnar Babica 1862 68 15 0 U 25 17 G.Krek Poezije 1862 8.15 4 0 1 3 0 Časopisi, Novice, Glasnik slov. slovstva, Vedež, 1843-62 73 22 4 10 20 17 revije. Zora, Slovenija, Pravi Slovenec zborniki Slovenski glasnik. Učiteljski tovarš Skupaj 1826-62 945 393 12 275 122 143 V tretjem obdobju je povprečna pogostost deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši na desetih straneh besedila pri piscih, ki so navedeni v preglednici, 4,79; 42,8 % je deležnikov in 57,2 % deležij; oblike na -ši sestavljajo 14,1 % delež, vendar je njihova pogostost odvisna od tega, ali so jih posamezni pisci sprejeli ali ne. Zanimivo je, da jih F. Metelko v prevodu Matevževega evangelija (1849) ni uporabljal v glavnem besedilu, dve deležji pa je zapisal v razlagi, tj. v opombah pod črto. To dokazuje, da se v cerkvenih besedilih oblike na -ši niso uveljavile in da se je glede tega držal izročila tudi F. Metelko, ki je v osrednjeslovenskem knjižnem jeziku prvi m-edil rabo deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši. Med cerkvenimi pisci je glede pogostnosti oblik na -ši izjema le štajerski duhovnik, prevajalec in slovničar J. Muršec; leta 1850 je izdal Bogočastje sv. katoliške cerkve in v njem prekršil nenapisano pravilo, da oblike na -ši niso primemo sredstvo v jeziku nabožnih spisov. Njegov nastop pa je v začetku petdesetih let dokaz, da skladenjska shema odvisnikov ni bila zadostna in da je jezikovna odprtost na slovenski vzhod in v slovanski prostor v slovenski skladenjski sistem spet sprejela stmjanje, in sicer z oblikami na -č in -ši — te so se pod Murščevim vplivom razširile tudi v Novicah, čeprav jih glavni Bleivveisov pisec P. Hicinger ni sprejel. Pogostnost je močno narastla v dveh (glede rabe oblik na -č in -ši) znamenitih prevodih iz češčine (Cafov Robinson —1851 in Cegnarjeva Babica —1862), ki pomenita prelomnico v razvoju deležniško-deležijskih skladov v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja. Prepričala sta sodobnike, da oblike na -ši niso slabe in neprimeme, temveč le neupravičeno zapostavljene in pozabljene; oživljene in prilagojene slovenskim oblikoslovno-skladenjskim zakonitostim lahko poživijo jezikovno knjižno izrazitev in učinkovito prenovijo knjižno skladenjsko shemo slovenskega jezika. Takšne možnosti so Cafovi in Cegnarjevi sodobniki v veliki meri tudi sprejeli, le da so opustili nekatere izrazito češko kalkirane možnosti (npr. več kot 15 % delež oblik na -0/-v pri Cafu). Deležijsko stmjanje je postalo učinkovito knjižno skladenjsko sredstvo, znamenje jezikovne kultiviranosti in sorodnosti z drugimi slovanskimi jeziki. Zanimivo pa je, da ga F. Levstik v tem obdobju še ni uporabljal (v Popotovanju, Napakah in Martinu Krpanu je leta 1858 zapisal le tri oblike na -ši — v vsakem delu po eno). 1.4 Normiranje (1863-1876) Jezikovna odprtost je kljub jezikovno tradicionalnim cerkvenim piscem povzročila vdor oblik na -č m -ši v slovenski knjižni jezik. Šestdeseta leta so bila glede tega značihia—pogostost je naraščala 184 JEZKIN SLOVSTVO, Letnik41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI in Metelkova osnovna predstavitev oblik na -č in -ši ni več zadoščala. Razširiti in poglobiti je bilo treba vedenje o njihovi rabi v slovenskem knjižnem jeziku in izdelati zanesljive norme in predpise, po katerih se bodo lahko ravnali slovenski pisci. Janežičeva slovenska slovnica (druga izdaja, 1863) je na osnovi jezikovne diahronije, ki je omogočala uspešno oživljanje, obnovila staro funkcijsko razvejenost oblik na -č in -ši in normirala njihovo rabo v sodobnem knjižnem jeziku druge polovice 19. stoletja. Iz nje so dobivali informacije o deležijskem izražanju rodovi sreciiješolcev, pišočim pa je bila zakon, ki je potrjeval živost in knjižnost oblik na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku. Norme se je sprva držal tudi F. Levstik, ko je v šestdesetih letih začel spreminjati svoj sinhroni pogled na jezik in razširjati »ljudsko osnovo« jezika s širšim slovanskim in starocerkvenoslovan-skim pristopom. Odmik od živega jezika je pri Levstiku posledica čezmernega prizadevanja za čistost slovenskega jezika, arhaizacija in slavizacija pa sta se kazali tudi v pogosti rabi oblik na -č in -ši, ki je v tem obdobju že dosegla razsežnosti, znane v jeziku prekmurskih piscev. Janežičeva slovnica takšnim potrebam ni mogla slediti in Levstik seje glede oblikoslovne podobe oblik na -č in -ši po letu 1866 držal norme, kijo je postavil v svoji slovnici; vidsko izpeljavo in rabo je podredil pravilom stare cerkvene slovanščine in tako ustvaril svojo različico slovenščine, ki jo je edini obvladal.'^ Tudi glede rabe oblik na -č in -ši je šlo za jezikovno skrajnost, ki je sodobniki niso sprejemali; čeprav je v oblikoslovju pri glagolskih vrstah še do danes najnatančneje predstavljena njihova izpeljava, pa Levstikova slovnica glede tega ni imela širšega vpliva in so jo uporabljali le redki (glede oblik na -ši gotovo J. Jurčič in J. Trdina, saj sta le v njej našla »opravičilo« za pogostno rabo). Normativnost Janežičeve druge izdaje slovnice je ravno zaradi Levstikovih »cerkvenoslo-vanskih pretiravanj« ostala v veljavi tudi v ponatisih, ki so oblike na -č in -ši ponujali v ravno pravi meri. rV. obdobje: Normiranje Pisec Naslov Leto D-d/100 Deležnik na Deležje na -ž -S -1 -H ./aj/e F. Levstik Deseti brat 1863 7.17 5 0 1 1 0 J. Jurčič Jurij Kozjak 1864 42.50 12 0 4 10 16 B. Tomšič Lahkoverni 1864 14.20 4 1 3 4 2 M. Majar Sveta brata Ciril i Metod 1864 66 3 0 51 10 2 M. Pleteršnik Slovo o polku Igorjeve 1866 30.22 3 0 5 5 17 F. Levstik Kdaj začne izhajati slov.-nem. slovar? 1866 9.11 6 0 2 1 0 J.Križaj- Tomaž Mor 1866 29.45 6 0 9 6 8 Severjev M. Valjavec Zora in Solnca 1867 29.36 12 0 3 6 8 J. Jurčič Cvet in Sad 1868 52.50 10 0 6 14 2 J. Vesel Mazepa 1868 50.21 19 3 3 16 9 Koseški B. Tomšič Ravni pot najboljši pot 1868 15.20 1 1 9 4 0 M. VUhar To sem bil jaz 1868 5.15 1 0 1 1 2 NN Poduk, kako najboljšo živo mejo zasaditi 1868 3.15 1 0 0 1 1 J. Majciger Slovenski Štajer 1868 9.30 1 0 5 3 0 F. Levstik Članki v Slov. narodu 1868/69 32.51 12 2 5 6 7 F. Levstik Dopisi za Slovenski narod 1869 63 26 0 16 12 9 S. Šubic Kaj so hudourni vitinci? 1869 5.15 2 0 1 0 2 Prim. M. Orožen: Levstikovi pogledi na jezik. V: Levstikov zbornik, Ljubljana 1982,72. 185 JEZK.IN SLOVSTVO, Letnik41, 95/%, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pisec Naslov Leto D-d/100 Deležnik na Deležje na -e -S -a -a -/aj/e F. Jančar Umni gospodar 1869 10.10 8 0 0 0 2 J. Pajk Čujte, čujte, kaj slovenski jezik tiija 1869 11.20 3 0 6 2 0 F. Levstik Doktor Bežanec v Toftanji vasi 1870 27.36 7 0 1 1 18 J. Jurčič Lipe; Pipa tobaka 1870 43.70 11 0 20 5 7 J. Stritar Zorin; Sol 1870 13.70 6 0 4 0 3 V. Mándele Išče se odgojnik 1870 15.35 0 0 1 5 9 J. Vesel Razne dela pesniške in igrokazne 1870 278 110 17 10 117 24 Koseški A. Umek Slon 1870 4.7 2 0 0 1 1 R Levstik Iz minule srečne mladosti 1871 7.6 3 0 4 0 0 J. Semec Nauk o gospodinjstvu 1871 6.45 2 2 0 2 J. Sumper Slovenski Bučelarček 1871 20 10 0 5 0 5 NN Kako ravnati z belim vinom /.../ 1871 4.15 3 1 0 0 0 J. Ulaga Kake ustave je Avstriji potreba 1871 18.50 2 0 11 3 2 J. Lapajne Kranjsko ljudsko šolstvo 1871 12.71 3 0 1 4 4 J. Zima Telovadba v ljudski šoli 1872 27.49 4 0 7 6 10 L. Haderiap, Brsteje 1872 17.20 7 0 5 4 1 I. Hribar J. Alešovee Ričet iz Žabjeka 1873 9.20 2 0 3 3 1 R Levstik Prevodi in lektorsko delo v Vrtcu 1874/75 132.33 25 7 60 30 10 J. Stritar Gospod Mirodolski 1876 36.40 15 0 11 9 1 F. Levstik Tugomer 1876 66.70 18 2 18 19 9 Skupaj 1863-73 1 1231 368 34 296 318 215 V četrtem obdobjurazvoja oblikna -č (-/aj/e) in -sije njihova povprečnapogostost na desetih straneh besedila pri piscih, ki so navedeni v preglednici, 8,28 in je v primerjavi s prejšnjim obdobjem narastla za 172,8 %. Tako visoko povprečno število je posledica pogostne rabe pri J. Veselu Koseškem, F. Levstiku in J. Jurčiču, medtem ko so drugi pisci v povprečju ostali pod pogostnostjo, ki sta jo v tretjem obdobju dosegla O. Caf in F. Cegnar (8,55). Ta prevajalca iz češčine sta bila glede rabe oblik na -č in -ši zgled, spodbujala sta predvsem deležijsko izražanje, vendar pa se je večina pišočih zadovoljila z nižjo pogostnostjo in predvsem manj kalkirano rabo. Razmerje med deležniki in deležji je 1:2, oblike na -ši pa sestavljajo 28,59 % vseh izpisanih deležniško-deležijskih skladov na -č (-/aj/e) in -ši. Raba oblik na -ši pri F. Levstiku prikazuje tudi njegovo drugačno stališče do jezikovnega vprašanja; to je v šestdesetih letih začel opazno spreminjati, v sedemdesetih letih pa je že izdelal čisto samostojen jezik Oblike na -ši so v Levstikovem pisanju naraščale sorazmemo z zavračanjem ljudsko zasnovanega knjižnega jezika: v Desetem bratu (1863) — snov in jezik sta »ljudska« —je le eno deležje na -ši, v člankih (publicistični jezik. Slovenski narod 1868/69) jih je že 18,9 %, v prevodih (Vrtec 1874,1875; Tugomer 1876) pa že več kot 30 %. 7.5 Jezikovna moda (1877-1897) Čeprav se oblike na -č in -ši po letu 1877 niso uveljavile po načelih, ki jih je predlagal F. Levstik, pa so postale modne in so se razširile na vse funkcijske zvrsti slovenskega jezika. V petem obdobju je zato treba ločiti tri vzporedne smeri v razvoju teh oblik: knjižnega jezika, ki ga je pisal F. Levstik, ni obvladal nihče drug in tudi tako pogosto ni nihče izmed pišočih uporabljal deležnikov in deležij; drugi vodilni slovenski pisci (J. Jurčič, vajevci, J. Trdina, I. Tavčar, J. Kersnik) so deležnike in 186 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI deležja uporabljali zmerno kot značilno knjižno sredstvo in znamenje višje jezikovne omikanosti, v neumetnostnem jeziku pa so se pojavljale kot jezikovna moda, ki je bila predvsem pri jezikovno manj izobraženih piscih uradovalnih sestavkov tako nespretno prenesena v pisno podobo, da so jo naslovniki začeli zavračati. Obdobje, ki je v umetnostnem jeziku tako uspešno uveljavilo deležijsko izražanje, da seje zdelo, kot daje v slovenskem jeziku povsem oživelo, gaje hkrati tudi že pokopalo. To pa se je zgodilo zato, ker v neumetnostnem besedovanju večinoma ni bila upoštevana normativnost in so se začele ponavljati Ravnikarjeve napake iz začetka stoletja. Obvezno posnemanje deležniško-deležijskega izražanja pri jezikovno slabo izobraženih piscih je naredilo veliko škode, saj so bile oblike na -č in -ši pogosto neustrezno rabljene, in namesto da bi povečevale razumljivost in krajšale zapletene skladenjske vzorce, so v povedih kršile vse zakonitosti jasnega in jedmatega sporočanja. Levstikovo ali Janežičevo normativnost je nadomestila modnost za vsako ceno in oblike na -ši, ki so imele prvotno pozitivni knjižni predznak ter so kazale tudi jezikovno omikanosti tvorca besedila, so postajale čedalje bolj negativne ter značihie za pisce s slabim jezikovnim čutom. Takšna dvojnost pa je v obdobju, ko so se oblike na -č in -ši v slovenskem knjižnem jeziku najbolj razširile, kazala, da ni šlo za naravni jezikovni razvoj in da bodo predvsem deležja na -ši ostala v slovenskem knjižnem jeziku v tako velikem obsegu le krajše obdobje. V. obdobje: Jezikovna moda Pisec Naslov Leto D-d/100 Deleinik na Deležje na -i -« -č -ši -/a//c D. Trstenjak Slovanski elementi v venetščini un 14.30 3 0 3 7 1 J. Gomušak Potovanje v Rim 1878 16.30 6 0 1 5 4 F. Leveč Pravda o slovenskem šestomeru 1878 21.46 1 1 12 4 3 A. Bezenšek Svečanost o priliki sedemdesetletnice dr. Janeza Bleiweisa 1879 6.20 2 0 4 0 0 R Levstik Nestorjeva kronika 1879/80 336.56 U 9 107 194 15 M. Pleteršnik Prvi dnevi drugega triumverata 1880 19.20 9 0 3 7 0 M. Cigale Znanstvena terminologija 1880 9.30 3 0 3 2 1 L. Lavtar Nekaj o načrtu za prirodoslovje na srednji stopnji ljudske šole 1880 7.15 5 0 1 0 1 R Haderiap Tisoč in ena noč 1880 10.63 1 0 6 2 1 J. Kersnik Rokovnjači Luterski ljudje 1881 1882 106 27 3 30 38 8 J. Jurčič Rokovnjači 1881 34.20 19 1 2 10 2 J. Mencinger Mestna gospoda 1881 15.37 2 0 4 7 2 I. Tomšič Cesaijevič Rudolf, nastolnik avstrijski 1881 10.10 3 0 5 2 0 F. Erjavec Somatologija ali nauk o človeškem telesu 1881 19.50 7 0 9 3 0 NN Bratovščina vednega /.../ 1881 3.10 2 0 1 0 0 R Haderiap Zbirka ljubimskih in ženitovanjskih pisem 1882 6.20 3 0 2 1 0 J. Mencinger Cmokavzer in Ušpema 1883 12.20 4 0 4 2 2 J. Trdina Bajke in povesti o Gorjancih 1881 Dolenci 1884 188 42 12 35 91 8 I. Macun Književna zgodovina Slovenskega Štajeija 1883 54 6 2 20 26 0 R Maicšič Lurški majnik ali molitvenik 1883 19 9 0 7 3 0 I. Tavčar Slovenski pravnik 1883 49.50 12 0 19 18 0 187 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pisec Naslov Leto D-d/100 Deleinik ; na Deležje na -č -S -i -a -/aj/e A. Trstenjak Fr. Ks. vitez Miklošič 1883 14.20 1 0 5 6 2 J. Babnik Sledovi slovenskega prava 1883 4.15 2 0 1 1 0 H. Majar Odkritje Amerike 1883/84 104 12 0 39 31 22 J. Pajk Črtice iz duševnega žitka štajerskih 1884 18.30 4 0 11 3 0 Slovencev N. Mozetič Pot v nebese 1884 25 6 0 8 4 7 I. Vrhovnik Tisočletnica Metodova 1885 7.15 0 0 4 3 0 I. Skuhala Duhovnija sv. Križa nad Mariborom 1886 5.15 0 1 1 3 0 F. Rakuša Domoznanstvo ormoškega okraja 1886 12.30 3 1 5 2 1 B. Tmovec Sodni obrazci 1886 41.50 8 3 5 19 6 F. Levstik Prevodi in uredniški popravki v Vrtcu 1877-86 127.16 25 0 57 38 7 F. Jamšek Šolske drobtinice 1887 6.21 2 1 2 1 0 V. Oblak Trije slovenski rokopisi iz prve 1887 24.20 3 0 20 1 0 polovice XVII. stoletja L Križanič Žlahtna rozga Slovenskih Goric 1888 14.50 5 0 4 3 2 I. Železnikar Životopis Dr. Valentin Zamik 1888 4.15 0 0 1 3 0 V. Ribnikar Logaško okrajno glavarstvo 1889 9.15 1 0 2 5 1 A. Leveč Zbirica obrazcev za slovensko 1889 73.80 18 3 29 17 6 uradovanje pri sodiščih NN Pouk, kako si moremo pridobiti 1889 2.15 2 0 0 0 0 slovenskih šol na Koroškem E Nedeljko Narodne pripovedke in pravljice 1889 9.10 2 0 3 4 0 A. Funtek Godec 1889 18.20 9 0 7 0 2 L Križanič Bela žena 1890 6.32 3 0 3 0 0 J. Jesenko Zemljepis za prvi razred srednjih šol 1890 3.20 2 0 0 0 1 F. Jamšek Napake pri vzgoji v zverižnosteznem vrtu 1890 34 14 0 8 3 9 I. Tavčar 4000 1891 32.84 8 2 14 4 4 I. Vrtiovnik Janez Cigler, slovenski pisatelj 1892 10.20 0 1 5 3 1 M. Cilenšek Naše škodljive rastline 1892 16.30 9 0 4 3 0 A.Aškerc Izlet v Carigrad 1893 21.36 10 2 3 2 4 Petrovič Ratmir 1893 15.20 3 0 4 7 1 Miklavec Protivja 1893 28.20 8 1 8 8 3 J. Simonič Kako postanemo stari? 1893 21 19 0 2 0 0 J. Babnik Nemško-slovenska pravna terminologija 1894 17.20 5 0 9 2 1 A. Kosi Najnavadnejše jezikovne napake /.../ 1894 9.12 3 0 4 0 2 F. Gabreek Nazorni pouk v ljudski šoli 1894 68 10 0 31 9 18 N. Meznarič Zgodovina čudodelne podobe Matere 1894 4.20 2 0 1 0 1 Milosti /.../ S. Gregorčič Izgubljeni sin 1894 5.10 0 0 4 1 0 A. Benkovič Gardist 1895 11.20 4 0 3 3 1 Petrovič V gradu in pod gradom 1895 45.30 5 0 17 23 0 A. Marušič Epizoda iz kulturne zgodovine goriške /.../ 1895 4.15 0 0 1 2 1 J. E. KiBk Črne bukve kme(3cega stanu 1895 25 13 1 8 2 1 188 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik41,95/96, It. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pisec Naslov Leto D-d/100 DeUinik ¦.na Delete na -ž -a -č -S -/aj/e F. Govekar V Krvi; Dr. Stmad 1895/96 40.70 U 1 13 13 2 B. Matek Aritmetika za nižje giitmazije 1896 21 4 0 17 0 0 M. Hostnik Je li vse »prostarima?« 1896 7.16 1 0 1 4 1 J. Lesar Doneski za zgodovino Alojzijevišča 1896 7.20 2 1 4 0 0 Časopisi, Slovenski prijatelj. Cvetje, Duh. pastir. 1877-96 426.535 143 14 134 112 23 revije. Slovenec, Vesna, Rogač, Šaljivi Jaka, zborniki Gospodarski glasnik. Popotnik, Slovan, Angeljček, Zgodnja dánica. Zvon, Lj. zvon. Dom in svet Skupaj 1887-96 2344 559 60 780 767 178 V petem obdobju je povprečna pogostnost deležniško-deležijskih skladov na -č (-/aj/e) in -ši 7,8. Deležniško-deležijski otok je v tem obdobju pogostost pri F. Levstiku, ki je v Nestorjevi kroniki in prevodih ter popravkih v Vrtcu (1877-1886) presegel vse uporabnike oblik na -č (-/aj/e) m -ši — povprečno ima na desetih straneh 64,3 deležnikov in deležij. J. Jurčič, J. Trdina, L Tavčar in J. Kersnik imajo v tem obdobju 4,6-krat manj oblik na -č (-/aj/e) in -ši (13,96), prevodi, ki so konec stoletja izhajali v Slovanski knjižnici, pa 6,2-krat manj (10,4). V devetdesetih letih so bili ti prevodi redki tiski, ki so še pogosteje uporabljali oblike na -č in -ši. Upadanje je očitno tudi v Ljubljanskem zvonu, saj je imel leta 1881 povprečno 9,8 oblike na desetih straneh, deset let kasneje pa le še 2,L Iz preglednice je razvidno, da je pogostnost opazno upadla po letu 1889, ko ni več pomembnejših izpisov iz praktičnosporazumevalnega jezika (A. Leveč) in ko se je literarna dejavnost vodilnih slovenskih »romantičnih realistov« omejila le še na redke samostojne izdaje in nastope v literarnih glasilih. Dom in svet, ki je takrat začel izhajati (1888, prvi urednik F. Lampe) in je že 1891 leta začel postajati ilustrirana literarna revija,'* je v prvih letnikih načrtno vzgajal pripovednike in epske pesnike, to pa se je poznalo tudi v jeziku. Katoliška revija je glede oblik na -ši zagovarjala izročilo cerkvenega knjižnega besedovanja in zato deležijskega izražanja ni veliko. A. Hribar, A. Medved inF. Jaklič (Podgoričan) so bili sprva vodilni pisci in prva dva—njiju je urednikF. Lampe jezikovno in literano najbolj usmerjal — sta le redko zapisovala deležniško-deležijske oblike na -ši. Podgoričan jih je opuščal postopoma, ko se je otresal Levstikovih in Jurčičevih vplivov — v Selški sliki in Luku Vrbcu so za dominsvetovca deležja na -ši kar prepogosta; sicer pa je deležnike in deležja na -ši uporabljal leta 1890 tudi urednil Lampe v biografiji o Schopenhauerju. Izginjanje oblikna -č in -sije močno tudi v Vesni (1892, urednik S. Magolič, ustanovitelj J. Vencajz), predvsem pri I. Robidi in R. Mumiku, kar kaže odklonihio razmerje nove generacije pišočih do deležniško-deležijskega izražanja, in če ne bi Slovenska knjižnica v prevodih skušala teh oblik obdržati v knjižnem jeziku, bi lahko že konec osemdesetih let govorili o njihovem opuščanju. Do leta 1889 je izpisanih 77,4 % vseh deležniško-deležijskih skladov v petem obdobju, razmerje med oblikami na -č, -ši in -/aj/e je 1007 : 687 : 122, deležnikov je 462 (414 na -č, 48 na -ši), deležij pa 1354 (593 na -č, 639 na -ši in 122 na -/aj/e); po letu 1889 je razmerje med deležniško-deležijskimi skladi 332 : 140 : 56, deležnikov je 157 (145 na -č, 12 na -ši), deležij 371 (187 na -č, 128 na -ši in 56 na -/aj/e); do leta 1889 je v skupnem številu vseh izpisanih deležniško-deležijskih skladov 37,8 % oblik na -ši, kasneje pa 26,5 %, upoštevajoč tudi prevode v zbirki Slovanska knjižnica (brez njih pa 16,8 %). Jezikovna moda se je obdržala le do konca osemdesetih let in že pred nastopom L Cankarja se je začel spreminjati jezikovni stil pišočih ter vzpostavljanje tradicionahie osrednjeslovenske skladenjske sheme; to pa je tudi pomenilo, da so deležniško-deležijski skladi na -č in -ši začeli izginjati iz knjižnega jezika — tak jezikovni razvoj seje pokazal že v zadnji četrtini petega obdobja. '* Zgodovina slovenskega slovstva (ur. Lino Legisa), Realizem (A. Slodnjak). Ljubljana 1961, 260. 189 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI 1.6 Opuščanje in izginjanje (po letu 1897) Cankarjev manifest (Naša lirika, Slovenski narod 1897) je napovedal novo literarno smer na Slovenskem in je pomenil dokončen obračun z »romantičnim realizmom« in neuspešnim zapoznelim naturalizmom. Slovenska modema se je uprla »uradn/i/, tedanj/i/ revialn/i/ in knjižn/i/ literarni estetiki in poetiki«," to pa seje pokazalo tudi v jeziku, saj se je prilagodil »zakonom žive resničnosti« in je opustil tudi nežive deležniško-deležijske sklade na -č in -ši. Opuščanje in izginjanje ni bilo tako dolgotrajno kot poskusi oživljanja; predvsem oblike na -ši so iz slovenskega leposlovja izginile hipoma, in sicer pri vseh modernistih in njihovih sopotnikih. Navidezna postopnost je le privid, ki so ga konec stoletja skušali ustvariti prevajalci (Slovanska knjižnica) in pisci, ki se niso pridružili literamo-estetskemu programu nove, nilade generacije pesnikov in pisateljev.^" Slovenski modernisti so oblike na -ši nadomeščali s trpnimi (-n/-t) in opisnimi (-1), in sicer v deležniški vlogi (prilastkovna, povedkovniška), ali pa z odvisniki (namesto deležijskega izražanja); ker pa so na prelomu stoletja največ objavljali, so bile oblike na -ši izrinjene na jezikovno obrobje. Slovenski jezikoslovci so v drugem desetletju 20. stoletja le še uradno potrdili, kar se je v jeziku zgodilo že na prelomu stoletja — oblike na -ši so bile mrtve. Prvi je to zapisal S. Škrabec (Cvetje, 1914, XXXI/7), po njem pa je enako ponovil tudi A. Breznik (slovnica, 1916), tako da so bili predvsem deležniško deležijski skladi na -ši v slovenskem jeziku 20. stoletja obsojeni in odsvetovani.^' Umaknili so se iz splošne rabe, povsem izginili pa niso — M. Orožen opozarja npr. na pogostost pri F. Miličinskem (Črtice, 1900-1935 — objave v raznih slovenskih časopisih), kjer so oblike na -ši stilistično učinkovito sredstvo humorja in satire.^^ VI. obdobje: Opuščanje in izginjanje Pisec Naslov Leto D-dim Deleinik na Deleye na -č -S -č -ši -/aj/i F. Malavašič Nemški Pavliha v slovenski preobleki 1897 23.40 3 0 4 16 0 F. Orožen Metodika zemljepisnega pouka 1898 5.20 3 0 1 1 0 A. Medved V Marijinem Celju 1898 8.20 4 0 4 0 0 F.K.Meško Bajka o kreposti. Moj prijatelj 1898 27.35 15 0 10 0 2 " J. Pogačnik, F. Zadravec: Zgodovina slovenske književnosti. Maribor 1973,318. ^ Voditelj »starih« je bil I. Tavčar, uveljavljen literat in ugleden politik, ki pa se je literarno čedalje manj oglašal ravno v času, kosozačeliobjavljatiI.Cankar,D.Kette, J. Mum in O. Zupančič (leta 1894 izidejo štiri novele V zali, nato pa šelel905-1908 roman Izza kongresa in tik pred Cankarjevo smrtijo in po njej še Cvetje v jeseni /1917/ in Visoška kronika /1819/). Svoj jezikovni stil je oblikoval v času arhaizacije in slavizacije slovenskega jezika (M. Orožen, Participske konstrukcije, 139) in naučenih skladenjskih shem ni mogel v celoti zamenjati z novim načinom izražanja; pogostnost oblik na -ši je tudi pri njem upadla, kljub temu pa so še ostale zgled tistim, ki so se učili jezika od njega. Deležniško-deležijsko izražanje je ostalo pogosto tudi pri Tavčarjevem gimnazijskem sošolcu F. Deteli. ^' Izginjanje oblik na -ši v 20. stoletju ni značilno samo za slovenščino, ampak tudi za češčino, iz katere so naši prevajalci (O. Caf, F. Cegnar) v petdesetih letih 19. stoletja prevzemali pogoste deležniško-deležijske sklade na -č, (-/aj/e) in -ši.Nekoliko pozneje kot pri nas so jih razglasili za mrtve oblike (»/.../ prechodnik je v modemi češtine tvar nutvy.« Naše reč XV, 1931, 54.), vendar pa se zdi, da so takšne sodbe ^ehitevale jezikovni razvoj, saj so češki jezikoslovci že konec šestdesetih let trditve popravili (»V dnešm' češtine jsou prechodniky jazykovym prostredkem malo bežnym, ale nikoli zanikajicim.« Naše reč LIl, 1969,320). Enako velja tudi za slovenščino, ta je deležniško-deležijske sklade na -č obdržala v znanstvenem jeziku, v publicističnem besedovanju pa so, redko, prisotne tudi oblike na -ši (»V Panoniji in na Moravi sta se srečala knjižna prototipa — v prostoru že OBSTAJAJOČ, in soroden z južnoslovanskega /makedonskega/ mejnega območja na stičišču z grško-bizantinskim krščanstvom.« Prim. M. Orožen, Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča. Slavistična revija, 41/1993,144. »Pač pa je isto leto izšla Tomšičeva periodizacija slovenskega knjižnega jezika, LOČEČA naslednja obdobja: /.../.« Prim. J. Toporišič, Periodizacija slovenskega knjižnega jezika. Slavistična revija, 41/1993, 137. »v PRIČUJOČI razpravi se nadaljuje raziskovanje problematike daljšanja starega akuta v Dravski dolini vzhodno od Dravograda do Maribora /.../.« Prim. Z. Zorko, Daljšanje akuta v severovzhodnih slovenskih narečjih. Slavistična revija 41/1993, 194. »Nič več ne bo, kot je bilo prej.« To REKŠl je odšel Milan Kučan na obisk k papežu.« Prim. Toti list /Večer/, 20.2.1993, 37. »Po mnenju dr. Grafenauerja pa je BIVŠA država bolj ali manj uspešno obvarovala Slovenijo.« Prim. Večer, 20. 1. 1993, 13). M. Orožen: Aktivne participske konstrukcije, 139-140. 190 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pisec Naslov Leto . D^dllOO Deležnik na Deležje na -č -ši ¦i -a -lajle i. Leban Na različnih potih 1898 29.40 8 0 6 12 3 F. Grivec Božična noč 1899 11.20 5 0 1 4 1 F. Leveč Slovenski pravopis 1899 32.20 9 0 10 7 6 F. nešič Seveda »bralec« in še marsikaj. Matematiški problemi v slovnici 1899 10.10 2 2 5 1 0 M. Napotnik Blagoslovljenje Cesar Franc Jožef — Bolnišnice v Ormožu 1899 6.34 2 0 4 0 0 F.S. Finžgar Šmamic nikar. Kvišku 1898/99 7.10 3 0 4 0 0 Z. Kvedrova Sam, Težko 1898/99 2.10 2 0 0 0 0 L Cankar Jakob Ruda, Pesmi 1898-1900 8.50 5 0 2 0 1 R. Perašek 0 rabi dovnnih in nedovraiih glagolov v novi slovenščini 1903 8.10 6 0 1 1 0 K. Štrekelj Nekaj prispevkov k slovenski bibliografiji 1906 6.10 1 0 2 2 1 Revije Ljubljanski zvon. Dom in svet 1898-1900 23.20 9 0 8 2 4 Skupaj 1897. 1906 205 77 2 62 46 18 Iz preglednice je razvidno, da se je deležijsko izražanje obdržalo pri piscih, ki so se potrdili že pred nastopom modeme (Malavašičev Pavliha je ponatis), predvsem pa pri prevajalcih (J. Leban — nadučitelj iz Trebelnega pri Mokronogu —je prevajal F. Frischa iz nemščine in ima še veliko deležij na -ši, F. Grivec pa je za Slovansko knjižnico prevedel Gogoljeve Bele noči in je deležijsko izražanje prevzel iz ruščine). Veliko oblik na -č, (-/aj/e) in -ši v Levčevem pravopisu je zaradi slovarskega dela in primerov, ki ponazarjajo napačno rabo oblik na -ši — deležniško-deležijskih skladov na -ši pravopis ne priporoča, ker je »pisava nedomača, trda, okorna«. Sicer pa so oblike na -ši izginjale iz slovenskih besedil in so postale le še redek stmjevalec v strokovnem in znanstvenem besedovanju. 2 Primeri skladenjskega strnjanja z deležniško-deležijskimi skladi na -č in -ši Skladenjsko stmjanje z oblikami na -č in -ši je v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja dosegalo podobno sporočilnost kot nestmjeno sporočanje, saj krajšanje besedila praviloma ne vpliva na pomen, ampak odpravlja razblinjenost besedila in povečuje jedmatost izražanja. 2.1 Deležijsko strnjanje V slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja je bilo deležijsko stmjanje z oblikami na -č in -ši tesno povezano s kategorijo glagolskega vida in vprašanjem relativnega časa, tj. dobnosti. Praviloma so deležja na -č (nedovršniki) izražala istodobnost (redki dovršniki tudi preddobnost), deležja na -ši (dovršniki) pa preddobnost (zelo redki nedovršniki tudi trajanje) v katerem koli časovnem prostoru; čeprav deležja izražajo relativni čas, ki ni odvisen od časa v glavnem stavku, pa osebna glagolska oblika v povedi praviloma uvršča deležijsko dejanje v določen časovni okvir.Deležja so pomensko J. Toporišič: EiKiklopedija slovenskega jezika, 315. ^ Prim. Mluvnice češtiny 2 (Tvaroslovi"), Praha 1986, 166. 191 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, ŠL 4 RAZPRAVE IN ČLANKI enakovredna osebnim glagolskim oblikam, v povedi paje osebek deležijskega polstavka praviloma isti (obstajajo odmiki od tega pravila) kot v glagolskem stavku — deležje nima leve vezljivosti. 2.1.1 Glagolskivid V razvoju deležniško-deležijskih skladov na -č in -ši je imel glagolski vid pomembno vlogo. Vzhodnoslovenski pisci so v 18. stoletju dobro ločili izpeljavo in pri njih so bile oblike na -č praviloma izpeljane iz nedovršnih glagolov, oblike na -ši pa iz dovršnih.^' V drugem razvojnem obdobju teh oblik v slovenskem jeziku 19. stoletja je M. Ravnikar ta sistem porušil, ko je nekritično prevzemal iz Š. Kiizmiča predvsem oblike na -ši,^^ kasneje pa se je vidska izpeljava ustalila (največ zaslug ima F. Metelko) in razmerje med dovršnimi in nedovršnimi oblikami na -č in -ši je postalo podobno kot v vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku pri Š. Kiizmiču. V izpisanem gradivu^^ je 3049 deležij na -č in -ši, izpeljanih iz dovršnih, nedovršnih ali dvovidskih glagolov. Preglednica prikazuje njihovo razvrstitev glede na glagolski vid: Glagolski vid Delete Dovršna oblika Nedovrina oblika Dvovidska oblika Skupaj -č 534 1014 69 1617 -ši 1208 177 47 1432 Skupaj 1742 1191 116 3049 Iz preglednice je razvidno, daje 62,7 % deležij na -č izpeljanih iz nedovršnikov, 33 % iz dovršnikov in 4,3 % iz dvovidskih glagolov (glagoli zaznavanja). Na videz veliko dovršnih oblik na -č je zaradi pogosto rabljenega deležja rekoč (411-krat, tj. 76,9 % vseh dovršnih deležij na -č), sicer pa se deležja na -č, izpeljana iz dovršnih glagolov, pojavljalo tudi pri Š.Kuzmiču,^^ povsem navadna pa so tudi v drugih slovanskih jezikih.^' Primeri za deležja na -č, izpeljana iz nedovršnega, dovršnega in dvovidskega glagola: Bogatel krivizo DELAJOZH je !he kaj sdi: vbóshez pa krivico TERPEZH more !he sa odpu!henje pro!it!. (U. Jarnik: Jedro .... 1820.89190.) S tem namenom nektere mesta PRETEKOČ. gder še nigdar ni bil. je nalezel mnoge neznane rastline, ktere je s sobo vzel. da bi izkusil, če so zajed dobre. (Caf: Robinson. 1849.153.) Prim. M. Jesenšek: Skladenjski sistem /.../, magistrska naloga, Ljubljana 1989, 67-79. Prikazana je vidska izpeljava oblik na -č in -ši v Nouvem zakonu Š. Kiizmiča, kije postala nonnativna za vse prekmurske pisce (primeri za dovršne oblike na -č so na straneh 75 do 78; za nedovršne oblike na -ši, ki so zelo redke, pa na straneh 86-89). ^ M. Jesenšek, nav. d, 351-354. Jezikovno gradivo je izpisano iz 266 knjižnih izdaj in iz 36 različnih časopisov, ki so izhajali v 19. stoletju. Naslove prim, v preglednica, ki so prikazane v podpoglavjih 1.1 do 1.6. ^ O tem prim M. Jesenšek, Razlikovalni skladoijski vzorci vzhodnoslovenskega in osrednjeslovenskega knjižnega jezika 18. stoletja. V: Zbornik Slavističnega društva Slovenije, Sedemdeset let Slovenske slavistike, Ljubljana 1990, 131. Meja med dovršnostjo in rKdovršnostjo je bila zabrisana tudi v dvojnici erkoucsi: govorecsi, saj je S. Kiizmič v približno petini primerov zapisal namesto nedovršnika govorecsi dovršni sinonim erkoucsi, ki je prvotno izražal preteklost in je šele kasneje dobil pomen sedanjosti. Prim, magistrsko nalogo M. Jesenska, 74-78. 2' O tem je pisal že F. Miklošič (Va-gleichaide Syntax der slavischen Sprachen, Wien 1868-1874, 818-819), ki je navedel take primere za slovenščino, češčino in ruščino. M. Škarič (Tvorba i poraba participia (genmdija) prezenta aktiva I. u čakovskoj književnosti XV. i XVL vijeka. V: Nastavni vjesnik 10, 1902, 18 19) navaja take primere za čakovščino; E. Dvdrák (Prechodtukové konstrukce v nové češtine, 1978, 60-70) za češčino; J. Ružička (O použivara' prechodnikov. V: Slovenska reč 21, 1956,289-292) za slovaščino; J. Sedlaček (Polovčtne vazby v slovanskych jazycích, disCTtacija, Praha 1952,61-70) za druge slovanske jezike. 192 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI VIDEČ, kako nosijo stari in mladi ljudje očala, vpraša svojega tovariša, zakaj nosijo ti ljudje očala. (F. Gabršek: Nazorni pouk, 1894,210.) Pri deležjih na -ši je 84,3 % izpisanih oblik izpeljanih iz dovršnih, 12,5 % iz nedovršnih in 4,3 % iz dvovidskih glagolov. Nedovršne oblike so v slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja sicer redke, vendar pa niso nenavadne, saj so znane tudi v prekmurskem knjižnem jeziku in drugih slovanskih jezikih. V slovenskem jeziku so deležja na -ši značilno knjižno skladenjsko sredstvo, ki so ga pisci in slovničarji skušali oživiti; uspeh ni bil popoln, kljub temu pa so oblike na -ši postale modne in so se pogosto uporabljale predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Primeri za deležja na -ši, izpeljana iz dovršnega, nedovršnega in dvovidskega glagola: USTOPfVŠI pa zdaj v ti hram, čiga zvunajšina ie tak močno povzdiguje in svete misli budi, se razgerne pred nami svet (...)¦ (J. Muršec: Bogočastje 1850,51.) Na mesto g. pristava pl. Gariboldija, spoštovanega, slovenščini pravičnega uradnika, prišel je v Ljubljano k delegiranemu sodišču nekak Župančič, poslednjič BIVŠI v Slovenski Bistrici. (F. Levstik: Dopisi. Iz Lj. 3. avgusta. V: Slov. narod, 1869, št. 91.) Živinče se je divje speto, ČUTIVŠI hladno breme. (Zvon, 1877, list II, 170.1. Tavčar: Valovi življenja.) 2.1.2 Dobnost Deležja na -č in -ši izražajo relativni čas in so značilno skladenjsko sredstvo za izražanje glagolskega dejanja, ki poteka hkrati ali pred dejanjem drugega (glagolskega) stavka.^" Pojavljajo se v polstavčnih zvezah in imajo glagolski pomen ter izražajo drugotno dejanje kot okoliščino, ki pojasnjuje določeno dejanje glagolskega stavka.^' So učinoviti skladenjski stmjevalci in sredstvo za hierarhizacijo dejanj. 2.1.2.1 Istodobnost V slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja istodobnost praviloma izražajo nedovršna deležja na -č, in sicer v različnih časovnih prostorih in eni časovni ravnini,^^ tj. v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Manj pogostni so primeri, ko istodobnost izražajo nedovršna deležja na -ši, in sicer gre za prosto sočasno obstajanje trajajočega polstavčnega dejanja z dejanjem glavnega stavka. Istodobnost v sedanjosti ali preteklosti izražajo deležja na -č, izpeljana največkrat iz nedovršnih glagolov (redkeje iz dovršnih), in manjše število nedovršnih deležij na -ši: »Sveti Miklavž,« govori Rožanec, ne MENEČ SE za ženske vzdihljaje, »ta je najboljši svetnik za kmetskega človeka: on je bogatim jemal pa revežem dejal.« (LZ, 1882, list 4,199. F. Detela: Malo življenje.) Profesor Perušek je, ZAVRAČAJOČ »bravca«, moral tudi dokazovati, zakaj da rabijo stari pisatelji to obliko in zakaj pišejo vendarle tkalec. J. Toporišič: Slovenska slovnica, Maribor 1976,339,340. Slovenske slovnice so v 19. stoletju vprašanje dobnosti v primeru deležijskega izražanja slabo raziskale in so deležjem prisojale predvsem časovni pomen; oblikoslovno so ločile sedanjiške in pretekliške oblike, deležja nedoviinih glagolov so izražala istodobnost, dovršnih glagolov pa preddobnost Takšne razlage soj)omanjkljive, saj deležja nimajo samo časovne vloge, ampak so lahko tudi drugi prislovnipolstavki (načinovni, vzročni). Češka slovnica (Mluvnice češtiny 3, Skladba, Praha 1987) opozarja na primere, ko deležijskih polstavkov sploh ne moremo nadomestiti s časovnimi odvisniki (112), na drugem mestu (169) pácelo priporoča, daje deležja, ki so prislovni polstavki, bolje razumeti vzročno kot časovno. ^' E. Dvorak: Prechodníkové konstrukce v nové češtine. Praha 1978, 10. Podobno je označil razmerje med deležijskim polstavkom in glagolskim stavkom J. Sedlaček (Polovetné vazby v slovanskych jazycích (disertacija), Praha 1951,47), Id govori o deležju kot »sekundarnem predikatu«, to je o prehodni obliki med stavčnim členom in stavkov. Polstavčna vloga deležij je predstavljena tudi v Toporišičevi slovmci (1976, 501-503), in sicer gre za sporočilo, ki mu je jedro neosebna glagolska oblika — v tem smislu gre za »polpredikacijo« kot jo razlagata tudi J. Sedlaček in E. Dvorak. ¦'^ J. Toporišič govori o »dogajanj/u/ v istem odrezku časa« (Enciklopedija slovenskega jezika, 62, geslo: istodobnosti). 193 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI (F. IleSič: Seveda »bralec« .... 1899,5.) Ete nyegov !zin, brezi tüvárissa BODOUCSl, projzo je !zvojega Sztvoritela, kajbi nyenú dáo nyegovoga pomocsníka (Š. Sijarío: Sztarisinsztvo..., 1807,4.) Tode na čistost svojih namemb GLEDAVŠl, ino svest si cesarske ljubezni in milosti, se je le malo za vse to menil. (J.V. Koseški: V jamo pade ... V: Razne dela, 1870, 31.) V sedemdesetih letih so se v prekmurskem časopisu Prijatel pojavile kontaminirane oblike, ki so nastale s spajanjem nedovršnih deležij na -č in -ši tako, da seje iz kratke oblike (3. oseba množine) izpeljani obliki na -v (npr.: želev) dodala pripona -či {želevči). Oblike se pri drugih piscih niso prijele, ostaja pa vprašanje, ali je šlo za poskus, ohraniti časovno razmerje, ki so ga nakazovali nedovršniki na -ši in se je v slovenskem knjižnem jeziku sredi sedemdesetih let 19. stoletja skoraj povsem izgubilo. Nenavadne kontaminirane oblike na -vči se zdijo prekmurski poskus,^^ da se »naredi« četrto deležje (-č, -/aj/e, -A'/ši, -vči), ki bi izražalo dejanje na meji pred- in istodobnosti (začetek dejanja deležijskega polstavka je v daljnji preteklosti, traja pa še hkrati s preteklim dejanjem, ki ga izraža osebna glagolska oblika): Dete szlatko mleko 'ZELEVCSI, pito materne szrca toplo krv. (Prijatel, 1875, 8115. mihalscsekl.) Z-velikov szilov sze ta PASCSÉVCSIM mérjavlivo 'zeno najso. (Prijatel. 1875, 7115. mihalscsekl.) Ob 11-toj vori kral v — huszârszkom ^vanti med vküpprite poszlavce i velikáse na trónus 1DÉVCSI, szkalpagom pokritov gldvov, na trónus DOUSZEDECSI, na glaszno ZASCÉVCS1 csteti králeszko recs. (Prijatel, 1875,1 ISzreda, 15. mihalscsekl.) Razlike med prekmurskim in osrednjeslovenskim knjižnim jezikom so se kazale tudi pri izpeljavi deležja iz pomožnika. Na vzhodu so poznali samo deležje bodoucsi (preddobnost) v osrednjeslovenskem prostoru pa le obliko bivši, F. Levstik tudi sonč/soč (istodobnost): BlVŠf tako četert ure se obernejo hipoma na desno, prejdejo potok, in zginejo brez ledu. (J. Bleiweis: Slov. berilo TV, 1855, 84. Po Sedlačku: Zračne slike.) Nihzher ni videl Boga : edinorojeni \in Brv\HI vkrilu ozheta, je sosnanil na] s' njim. (U. Jarnik: Jedro 1820,22.) BIVŠI doverSeno to, k obedu pripravljena, hrana. So pirovali na moč, vertijo se radosti serca. (J.V. Koseški: Iliade pervi spev. V: Razne dela. 1870.233.) Enak je bil tretji črnorizec (menih), po imenu Isakij. kateri je Se med svetom iivoč. bogat kupec SOČ. že mislil iti v črnorizce, in zato je razdal imenje svoje potrebnim in samostanom ter prišel k velikemu Antoniju v pečero, moleč se mu. da bi ga stvoril v črnorizca. (F. Levstik: Nestorjeva kronika V. Vrtec. 1880. V: ZDIV. 372.) 2.1.2.2 Preddobnost Deležjana -ši so izpeljana iz dovršnih glagolov in v slovenskem knjižnem jeziku praviloma izražajo preddobnost v preteklosti, redkeje tudi v sedanjosti in zelo omejeno v prihodnosti; v zadnjih dveh primerih je preddobnost redko izražena tudi z dovršnimi deležji na -č. Omejevanje oblik na -ši predvsem na izražanje preddobnosti v preteklosti je vplivalo na redkejšo rabo v besedilih, to paje bil še dodatni vzrok za njihovo umikanje in izginjanje iz slovenskega knjižnega jezika. Oblike je težko razložiti drugače, izključujem pa tudi tiskarsko napako, saj primeri niso osamljeni; prav tako oblikoslovno ne gre za poprislovljanje, ki je bilo v prekmurskem jezikovnem prostoru pod kajkavskim vplivom (Po tom je naravnoszt v6oznano, da 'snyim naj nisce zviln Ersekov i Puspekov SZEDECSKI negucsi, ovak sze nyegov sztolecz ze'sge. J. Košič, Zgodbe1848,36) in se je preneslo (v omenjenem obsegu, ob pogostejših oblikah na -e, -č in -v) tudi v osrednjeslovenski prsotor (A drog se zlomi, in kmetic se GLAVIČKI zvrne v Dravo. 1. Križanič, Bela žena, 1890,25). 194 JEZnC IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Jezikovni primeri za deležja na -ši, izpeljana iz dovršnih glagolov, ki izražajo preddobnost v preteklosti in sedanjosti (redkeje v prihodnosti): Ne davno k njemu stopil sem v zapor, iz strašne omedlevce SE ZBUDIVŠI Komaj je v mene stermo vperl oko, (J. Križaj Severjev: Tomaž Mor, 1866, IV. d, I. p, 60.) PRESTOPIVŠI prag smrtnonosne dvorane, objema še z zadnjimi pogledi oskromno knjižnico, v kateri si ti, France Prešeren, pred vel nego 2000 leti združil vse žarke svoje, po Bogu oblagodarjene duše! (I. Tavčar: 4000,1891,67.) Ne obhodi je stim, kije mogozhnejjhi, ko ti. Kako\ srnin lonez s kotlarn? \trupil \e bo POTERKNUVJHI—JE na-nj. (U. Jarnik: Jedro 1820, 89.) V 19. stoletju seje skoraj povsem izgubila možnost, da se preddobnost izraža z dovršnimi deležji na -č. V tej funkciji se pojavljajo predvsem deležja, izpeljana iz dvovidskih glagolov, dovršniki so zelo redki in so najpogostnejši v prevodih iz češčine. Zanimivo je, da takšnih možnosti ni izrabljal F. Levstik, čeprav so bile značilno starocerkvenoslovanske in potrjene tudi v drugih slovanskih jezikih:^ VIDEČ pak, da bi ga samo jedna red-versta drevesc še zadosti ne varovala, se je opet sajenja lotil (...). (Caf: Robinson, 1849,45.) Ravno v tem hipu priteče tudi preplašena Beta in VIDEČ kri na moževem licu, pade omedlevico. (Podjavorinska /(Miklavec): Protivja, 1893,46.) Dali so tiidi privat audijenco vogrskim klerikom, pri šteroj so njim naročili, da naj se včijo po diihi častitlivoga Don Boska, ka potem je oni domo v svojo piišpekijo spravijo, POKAZAJOČ tak, da preveč žele jo meti salezijancev, ki tak nevtriidno skrbijo za blagor duš, (...). (Novine: 14. junij 1914, 3 /Vtšešnjipastir v Veržejil.) Posle se je oblekel, PADNOČ na kolena je opravil /.../. (O. Caf Robinson, 1849,160.) V knjižnem jeziku 19. stoletja je med izpisanimi deležji na -ši tudi 4,6 % oblik na -0/-v. Prekmurski pisci jih niso poznali, v knjižni slovenščini so se razširile prek prevodov iz drugih slovanskih jezikov, zlasti iz češčine. Značilen je Cafov prevod Robinsona (1849), v katerem je skoraj 70 % vseh izpisanih oblik na -0A'; najdejo se tudi pri F. Levstiku, J. Jurčiču, J. Kersniku, I. Cegnarju in še pri nekaterih drugih piscih, vendar je raba zelo omejena in pri nikomer ne dosega niti 1 % oblik na -ši. Potem to IZPOVEDEV se je čutom-občutkom hvaležnosti do svojega osvoboditeIja-rešnika oddal. (Caf: Robinson, 1849, 335.) IZVČrV SE, moral je po svetu, (NemcovalCegnar: Babica, 1862,112.) Konstantin POVRATFV SE od Saracenov se poda k svojemu bratu Metodu take na goru ilimsku. (M. Majar-Ziljski: Sveta brata .... 1864, 6.) PRIŠED mimo hrasta, ogledal si je s silnim strahom obešenega oficirja. (LZ, 1881, št. 10, 585. J. Kersnik: Rokovnjači.) (...) pak krnela se je vernol, SE PRESVEDČIV-PREPRIČAV, da je otec bil od medlobe troho legel. (Cc^: Robinson, 1849,301.) Motiko brusi, koso kleplji, orji, gnoj kidaj, v košu ga OPRTIV nosi ter gledaj v tla in vsem pokoren bodi, od koder kak ukaz ti veter dahne! (F Levstik: Tugomer, 1876. V: ZD V, (2. d. 9. p), 125.) STRAŠLJIV se je odgovoru odtegnit. (F. Levstik: Tugomer, ZD V, 163.) Prim. F. Miklošič, Skladnja, 820.1. Nemec; K otázce staroslovenskych participii praes. act. sloves dokonavych. V; Slavia 26,1957,1-12. J. Sedlaček; Polovetné vazby v slovanskych jazycích (disertacija). Praha 1951,57-69. 195 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik41, 95/96, št 4 i RAZPRAVE IN ČLANKI 2.2 Deležniško strnjanje V slovenskem knjižnem jeziku 19. stoletja je deležniško stmjanje z oblikami na -č dobro zastopano, medtem ko deležnikov na -ši v izpisanem gradivu ni veliko —razmerje je skoraj 20 :1 in kaže, da so se oblike na -ši poskušale uveljaviti predvsem kot skladenjski stmjevalci za preddobnost. Deležniško stmjanje z oblikami na -sije še najpogostejše v časopisih, revijah in zbornikih, predvsem v leposlovju, prav nič pa ga ni v strokovnem besedovanju. Oblike na -č in -ši so pridevniške besede, ki se v stavku uporabljajo prilastkovno, povedkovniško, posamostaljeno in poprislovljeno: Raba Oblika Prilastkovna Posamostaljeno Povedkovniško Poprislovljeno Skupaj -č 1425 156 126 107 1814 -ši 50 19 2 13 84 2.2.1 Prilastkovna raba Ta vloga je najpogostnejša, gre za levi in desni obsamostalniški prilastek in za povedkov prilastek, in sicer v predmetni zvezi ob glagolih zaznavanja: Ako si skoz drobnogled (POVEKŠUJOČl glai) ogledamo kapljo moštva, ki vreje. vidimo v njem vse polno malih gljivic (...). (Kako ravnati z bolenim vinom .... 1871. 8.) Na mojo pot ne trosi roí DUHTEČIH— temna in strašna pred menoj leži; (LZ. 1899. št. 5.280.1. Cankar: Resignacija.) Začudil se je. VIDEČ svojega prijatelja mirno STOJEČEGA poleg kobile Vande. skočil z biciklja ter se mu s prijaznim nasmehom na ustih približal. (SN, 1895. št. 156: Govekar: Doktor Strnad.) 2.2.2 Posamostaljeni deležniki V gradivu so pogosti. Razvili so se iz prilastkovne vloge oblik na -č in -ši in se pojavljajo v vseh sklonih moškega in ženskega spola ednine, dvojine in množine: Temu sledijo molitvice za UMIRAJOČE—dvorni kaplan stisne UMIRAJOČEMU mrtvaško svečo v roko—in mirno je izdihnil svojo preblago dušo—apostelj Slovencev. (F. Jamšek: Šolske drobtinice .... 1887.24.) »Za LJUBEČA poskrbimo, ti pa. starica. pridi jutri ob tem času k meni.* pristavi tiho. (NemcovalCegnar: Babica. 1862.264.) Baron. (...) A PRITOŽJVŠEMU SE, da je vsak dan slabejši. i da v težavnem poslu mnogu TRPEČ potrebuje vendar kake postrežbe, svetoval mu sem, da vzame kako postrežno, starko k sebi. (B. Tomšič: Ravni pot.... 1868,8.) :a tako POTUJOČEMU duhne krepek veter in odnese korabelj, Bog zna kam, da tri mesece ni mogel priti na svoj pravi pot. (F Levstik: Zasluženi novec. V: Vrtec 1874, št. 7.104.) 2.2.3 Deležnik kot povedkovnik V 19. stoletju se je ta vloga oblik na -č in -ši razširila med slovenskimi pisci, čeprav raba ni slovenska.^' V izpisanem gradivu se deležniki na -č in -ši pojavljajo kot povedkovo določilo ob predmetnopomenskih in pomožnih veznih glagolih:^* Prim. F. Miklošič, Skladnja, 822 in 833. Na »morfološko sintaktično črto, ki ni povsem slovenskega izvora« opozarja tudi M. Orožen (Sekundama derivacija prislovnega deležnika /.../, 345). ^ Prim. J. Toporišič: Besedne zveze ali stavčne fraze. V: Nova slovenska skladnja, Ljubljana 1982, 103-110 196 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Jesu! Krí!tu!, vezhna ozhétova be!eda, 0!TANE MOLZHEZH in rejniza \e nozhe pravizhiti: (F. Metelko: Razlaganja .... 1849,245.) BILA JE V2 rísni\\i BOGABOJCJA in dobrótliva, pzr tcm vsa pohlevna in ponima, in vse po soseski jo je va vaste imelo in tubilo. (J. Burger: Pomoč v sili, 1832,3.) Zanimivo je, da so se v prekmurskem knjižnem jeziku 18. stoletja ohranile predvsem zveze, v katerih je pomožnik izpuščen,^^ v 19. stoletju pa so takšni primeri osamljeni: Povejte hčeri Sionski: Glej! tvoj kralj PRIDE k tebi krotek in SEDEČ na oslici, in na žebetu podjarmene oslice. (A.Wolf:NZ,1856,Mat.21,5.) Bolj teh radovednost peče, Ko nad svojim jim LEŽEČE. (B. Tomšič: lahkoverni, 1864,47.) Eni so mu stati na desnici z veselimi in svetlimi obrazi, drugi pa na levici v strahu in obupanji, in krog njih hudobni duhovi s peklensko radostjo ČAKAJOČI hudobnih svojih peklenskih prebivalcev. (Zgodnja dánica, 1872, list 1,2.) 2.2.4 Prislovni deležniki V tej vlogi se obliki na -č in -ši praviloma ne sklanjata, spolsko pregibni pa sta v Cafovem prevodu Robinsona (vpliv češke predloge). Deležniki so prava prislovna določila ali pa so občuteni kot prislovni stavki, ki še lahko izražajo način, čas in vzrok glagolskega dejanja: STRMEČ me opazujejo od nog do glave in si pripovedujejojda je prišel tujec, ki hoče v sveto mesto. (I.Tavčar: 4000,1891,26.) Tu je bilo radosti za mladi lamički! skakale, bečale ino zdaj k materi, zdaj k svojemu gospodi TEKAJOČE ste ju sprejemale vitale ino tizate. (Caf: Robinson, 1849,100.) Še enkrat se je UMIRAJOČ na-njo ozrl, vzdahnot — in dušo pustil. (NemcovalCegnar: Babica, 1826, 89.) Uže GREDOČ je pri večjih nastdvnikih (mojstrih) dela iskal. (F. Levstik: Sirota Borica: V: Vrtec 1874, št. 6, 88.) Ker je pa NEUTRUDUIV skerbno delal, je v malo dneh vse naredil (...). (Caf: Robinson, 1849. 98.) Groga je STRMEČ zrl v GOVOREČEGA; pri zadnjih besedah je prebtedel. in težka sapa mu je dvignila prsi. (LZ, 1881, št. 7,398. J. Kersnik: Rokovnjači.) Kmečkih posestnikov otroci morajo TEŠČ v šolo. (J. Krek: Črne bukve .... 1895, 221.) Dober otrobov kruh zdrobi se v ustih kakor prhek močnik, otrobi pa vplivajo prijetno in SPODBUJAJOČE na drob ter pospešujejo redno menjavo snovi. (J. Simonič: Kako postanemo stari? 1893,41.) Od kar živim, HLEPEČE vedno sem Upirala le va-nj oči... (J. Križaj Severjev: Tomaž Mor, 1866, V. D, II. p, 83.) Frida je PROSEČE uprla vanj svoje temne oči, a stari knjigovodja ni opazil nje bojazljivega pogleda. (LZ. 1899, št. 1,6 Z. Kvedrova: Težko.) ^ O tem prim. M. Jesenšek, Deležniški in deležijski skladi v Kuzmičevem in Japljevem prevodu Nove zaveze. V: Slavistična revija XXXI, 1991, 183-198. Za 19. stoletje je v prekmurskem jeziku potrjeno jezikovno izročilo — prim. M. Jesenšek, Primeri jezikovnega strnjanja pri Jožefti Košiču. V: Košič in njegov čas, Budimpešta 1994, 171-186. 197 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Marko Jesenšek UDK 808.63-25-559-56(091)"18" SUMMARY AN ATTEMPT AT ESTABLISfflNG PERIODS IN THE DEVELOPMENT OF FORMS IN -c AND -si IN THE 19* CENTURY SLOVENE STANDARD LANGUAGE Development of forms in -c and -si in the 19"' century i can be divided into six periods, from a complete 1 disinterest (Period I, /before 1815/ — Linguistic i Refusal), through initial enthusiasm (Period II, /1815-1824/ — Uncritical Reception and Revival), unexpected revival (Periods HI and IV, /1825-1862/ — Correction and Linguistic Openness, /1863-1876/ — Normative Regulation) and being fashionable (Period V, /1877-1897/—Linguistic Fashion) to a sudden and rapid j condemnation marginalizing them once again at Ihe turn 1 of the century (Period VI, /after 1897/—Decreased Use J and Disappearance). I In 19* century Slovene texts, forms in -c and -si are efficient syntactic devices of text condensation increasing the information capacity of communication. Participial constructions in -c typically denote simultaneity, while participial constructions in -si signal anteriority to the event described by the superordinate clause. Of the two participial condensations, only forms in -c were common (as attributive, povedkovnik, nominalised and adverbalised constructions), while participles in -si were used only rarely. 198 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Božena Ostrom^cka — Fraczak UDK 801.3:801.323.2=863=84 Univerza v Lodžu Slovensko-poljski slovar (Nekatera vprašanja in rešitve) X. Poljsko-slovenski kulturni stiki, ki so se med drugim začeli s prvimi prevodi iz poljske književnosti, trajajo več kot dvesto let. Prav zdaj mineva sto trideset let od izida prve poljske knjige, prevedene v slovenščino, do danes pa jih je izšlo več kot tristo. Skoraj dvajset let služi Poljsko-slovenski slovar Franceta Vodnika (1977) širokemu krogu slovenskih prevajalcev iz poljske književnosti in vsem Slovencem, ki pri službenih in zasebnih stikih uporabljajo poljski jezik. Za učenje poljščine imajo Slovenci na voljo učbenik Rozke Štefan (Učbenik poljskega jezika, Ljubljana 1969, s sodel. Wl-adysl-awa Laciaka) in Poljske pogovore istih dveh avtorjev (Poljski pogovori, Ljubljana 1969). Manjkal pa je slovensko-poljski slovar, zato sva se s Tonetom Pretnarjem, profesorjem primerjabie slovanske Imjiževnosti na Univerzi v Ljubljani, lotila dela. France Vodnik, ki je takrat še živel, je podprl najine namere, sam namreč ni nameraval nadaljevati slovarskega dela. Z Državno založbo Slovenije sva podpisala pogodbo in začelo se je desetletno delo, katerega rezultat je Slovensko-poljski slovar. 2. Slovensko slovaropisje ima v okviru dvo- in večjezičnih slovarjev bogato izročilo.' Naj omenim le nekaj najstarejših del, kot npr. Megiserjev nemško-latinsko-slovensko-italijanski slovar iz leta 1592, Alasijev italijansko-slovenski slovar iz leta 1607, Pohlinov slovensko-latinsko-nemški slovar iz 1. 1781, Gutsmanov nemško-slovenski in slovensko-nemški slovar iz 1. 1789 in končno najobšimejši Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (I 1894, II 1895). V tem pogledu slovensko slovaropisje ni nič zaostajalo za dosežki drugih slovanskih leksikografij. Tudi danes ni nič drugače — dvojezičnih slovarjev je presenetljivo veliko. Drugače pa je z enojezičnimi slovarji. Navedemo lahko le Glonarjev slovar iz 1. 1936. Šele od nedavna se slovenska leksikografij a lahko pohvali s prvim besednjakom slovenskega knjižnega jezika, kakršen je brez dvoma Slovar slovenskega knjižnega jezika v petih zvezkih (Ljubljana 1970-1991), ki gaje izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti. To je prvi slovenski sodobni enojezični slovar. Vsebuje okrog 106 000 leksemov, zajemajočih obdobje od zadnjih tridesetih let 19. stoletja do danes.^ 3. Avtorja sva se pri določanju izhodišča in obsega Slovensko-poljskega slovarja zgledovala po Poljsko-slovenskem slovarju F. Vodnika, saj nama je šlo za to, da bi lahko oba slovarja kot celota služila primerjalnim raziskavam. Nekatere sestavine je vendarle bilo treba spremeniti. Izkazalo se je, da znaten del od okrog 45000 gesel v Poljsko-slovenskem slovarju sodi med zastarelo izrazje, če ne celo arhaično, narečno in tuje, ki ni več v rabi, npr. bistur, bitek, bitum, biureta, biustnik, ' Pregled večjezičnih slovarjev povzemam po J. Toporiščiču, prim. I. Toporišič (1992). Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: DZS, s. 279. ^ F. Jakopin, (1991). Slovenski knjižni jezik in njegov Slovar (SSKJ 1-5). V: XXVII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: FF, s. 47-57. 199 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI brožek, bróg, brustwer, brušcik, brukottuk, blizenka, bajor, diuiyzna, dbižszošč, dtuiyca, dobadywacsi^, duzeč, dužošč, durniczka, dukwieč,przywyknienie,przywora,przywioka,przywi^z, podratowac, podostatek in podobno. Treba je tudi dodati, da Poljsko-slovenski slovar v znatni meri odseva poljsko čtivo avtorja in izrazje, s kakršnim se je F. Vodnik srečeval kot odličen prevajalec iz poljske književnosti.3 V dobršnem delu gre za besedišče iz 19. stoletja in če bi ga iz slovarja izločili, bi se število gesel bržkone zmanjšalo na okrog 40000. Tak obseg gesel pa sva predvidela tudi za Slovensko-poljski slovar. Šlo nama je za to, da bi se slovarja ujemala po obsegu besednega gradiva, načinu obdelave gesel in končno po obsegu celote — 1100 strani. Pri določanju obsega gesel sva se opirala tudi na razmerje med številom geselskih enot za posamezne črke v petzvezkovnem Slovarju slovenskega knjižnega jezika in ga zmanjšala za 2,5 krat, kar je tudi dalo število 40000 gesel. 4. Ker nisva imela na voljo frekvenčnega slovarja, sva se morala pri izbiri gesel ravnati po lastnem občutku, upoštevajoč pri tem obstoječe slovenske dvojezične slovarje.^ Vendar to zaradi nekaterih posebnosti slovenščine in poljščine ni bilo zmeraj mogoče. V slovarju naj bi bilo zajeto tudi vse tisto enakopomensko besedje, ki ima v obeh jezikih različne slovnične lastnosti, npr. spol, število, vezljivost, vid, prehodnost ali drugačno pravopisno podobo. Zato so v slovarju tovrstne besede, ki se razlikujejo po: — spolu: fakulteta (f), fronta (f), kino (m), kokain (m) — fakultet (m), front (m), kino (n), kokaina (f); — spolu in pravopisu: avto (m), adut (m), benefica (f), taksi (m) — auto (n), atut (m) in atu (n. ind), benefis (m), taxi (n,f); — pisavi: anekdota, cian, cink, cionist— anegdota, cyjan, cynk, syjonista; — vidu: bazirati (im)pf, cementirati (im)pf, demonstrirati (im)pf — bazowac, hnpf, cementowac, impf, demonstrovvač, impf, — vezavi: moliti za zdravje — prosič o zdrowie; ograditi z mrežo — ogrodzič siatk^; biti pri maši —byč na mszy; živeti pri teti—mieszkač u cioci; bogat z izkušnjami—bogaty w doswiadczenia; strah za sina — strach o syna. Slovenski leksem in njegov poljski prevedek se lahko razlikujeta tudi po številu, kar je prav tako bilo treba navesti; od tod tudi oznake: pi t, sg t, pl + (najpogosteje v množini), npr.: črevesje, črevje sg t—jelita, trzewia pl t; črevoškrgar -ja looi — przedstrunowce (jelitodyszne) pi t; ceponožec -žca zooi widtonogi pi t; cviker, cvikar -ja — binokle pi t; bukvice -vie f pl t arh — ksi^žeczka; brkljarija pog — rupiecie, graty pl +; drobtina — okruszyna; 2 pl t — bul-ka tarta; drsalka — 1 iyž wiarka; 2 pl+lyžwy. V slovar so vključene tudi tujke, celo tiste, ki so v obeh jezikih istovetne, a lahko predstavljajo besedotvorno osnovo za izraze, ki jih jezika tvorita po različnih tvorbenih vzorcih. To med drugim velja za vrsto samostalnikov in iz njih izpeljanih pridevnikov, npr.: arabeska, arabésken — arabeska, arabeskowy; apokrif apokrifen — apokryf, apokryficzny; azbest, azbesten — azbest, azbestowy; biologija, biološki — biologia, biologiczny; elita, eliten — elita, elitowy; fotograf, fotografski — fotograf, fotograficzny; frakcija, frakcijski — frakcja, frakcyjny; festivalen — festiwal, festiwalowy. Primerilo se je tudi, da so v slovarju v obeh jezikih istovetni samostalniki in iz njih izpeljani pridevniki, a imajo drugačne možne izpeljanke, npr. maraton, maratonski — maraton, maratoriski, toda maratonec—maratoiiczyk, kavboj, kavbojski—kawboj, kawbojski, toda kavbojka ne pomeni ženske kavboja, temveč western; podobno je kavbojke pl t — spodnie dzinsowe, dzinsy pi t. ^ K Vodnik je med drugim prevedel V puščavi in goščavi Sienkiewicza, Pepel in diamant Andrzejewskega, Noči in dneve D^browske, Iwaszkiewiczeve Novele, Jastrunov biografski roman Mickiewicz, Legnicko polje Kossak-Szczucke, Pred pomladjo in Prah in pepel Žeromskega. Izdal je mdi dva izbora poljskih novel (1937 in 1951). Veliko njegovih prevodov je izšlo v literarnih revijah, prim. J. Pomorska (1987). France Vodnik 1903-1986. V: Literatura na swiecie 4 (189), s. 366. ^ Podatki o pogostnosti so znani le za manjše število leksemov in niso popolni. Predvsem pri redakciji gesel od črke Tnaprej sva uporabljala kartoteke SAZU in seznam gesel, ker zadnji zvezek SSKJ še ni izšel. 200 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 j RAZPRAVE IN ČLANKI 5. V slovar zaradi rednega besedotvornega ustreznika ni vključeno slovensko besedje iz naslednjih skupin: — samostalniki s pripono -ist,—išče {anarhist, ajd(šče)—poljsko: — ista,—isko/ysko (anarchista, gryczysko); — pridevniki, tvorjeni iz rastlinskih imen s pripono -ov/-ev {malinov, kamiličev) — poljsko: -owy (malinowy, rumiankowy); — pridevniki z obrazili na -loški, tvorjeni iz samostalnikov na -logija {biološki, geološki) — poljsko: -logiczny (biologiczny, geologiczny); — samostalniki s pripono-irati {betonirati, citirati, datirati)—poljsko: -owac (betonowac, cytowac, datowac); — izrazi s tujimi predponami, npr. a-, anti- {apolitičen, antidatirati) — poljsko: a-, anty- (apolityczny, anty datowac); — zloženke z istovetnim prvim členom, npr aero-, bio-, belo- {aerodinamika, biográm, belobrád) — aerodynamika, biogram, biatobrody. V slovarju načeloma niso upoštevani narečni izrazi in omejeno je število arhaizmov (razen če niso pogosto sredstvo narečne stilizacije), saj sva želela upoštevati predvsem sodobni slovenski jezik in njegove števihie različice. Specialistično izrazje je upoštevano v obsegu, ki je potreben povprečno izobraženemu človeku. 6. Slovensko-poljski slovar podobno kot Vodnikov Poljsko-slovenski slovar v uvodu ne prinaša kratkega orisa slovenske slovnice. Razlog je v tem, da bo slovar izšel v Sloveniji, kjer tak pregled ne bi bil smiseln.^ Geslo je največkrat polnopomenska, npr. akademski, avtor, bahdč, beden, brzéti, dreveneti, ali nepolnopomenska beseda, npr. a, ako, bi, čez, če, koli, pa tudi predpona, npr. čez-, do-, pre-, in prvi člen zloženk, npr. aero..., avto..., blago..., čudo... idr. Slovenski jezik ima namreč zelo razvejeno družino zloženk, tako je z opredelitvijo pomena prvega člena podano nekakšno usmerjevalno geslo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je npr. s prvim členom blag... navedenih 56 zloženk, z belo... 42, z aero... 32 (za predstavo o obsežnosti pojava dodajam, da je v slovarski kartoteki več kot 150 zloženk s prvim členom belo...). Zaradi varčevanja s prostorom so pri nekaterih geslih pravopisne, fonetične in sklanjatvene različice povezane v pare, le izjemoma tudi nekateri tipi besedotvornih variant, npr. bife, buffet 'bufet, bar', bagríst, bageríst 'bagrzysta', bedéti, bdéti 'nie spac, czuwac, opiekowac si^, pilnowac', kobál, kobálj adv' okrakiem', brátic, bratič-iča arh 'bratanek' bar jan, bar jan, 'ten, kot mieszka na bagnach', bršljan, bršlin 'bluszcz', brinjevec -vca, brinovec -vca 'jal-owcówka', cmokáti, cmákati 'cmokač, mlaskač', crkávati, crkováti, eksp 'padač, zdychac, umierac', časnikarica, čdsnikarka lit 'dziennikarka'. V skladu s tradicijo slovenskih dvojezičnih slovarjev označujeva mesto in dolžino naglasa (pri e in o tudi ožino in širino), ne navajava pa intonacije. Pri podajanju naglasa in označevanju naglasnih dvojnic (navajava največ dve, čeprav Slovar slovenskega knjižnega jezika večkrat podaja štiri naglasne variante) sva uporabljala tudi pravopisni slovar — Slovenski pravopis (Ljubljana 1962). 7. Za samostalniškim geslom sta pogosto navedena končnica edninskega rodilnika in spol. Spol je dosledno naveden le pri ženskih samostahiikih na soglasnik (z izjemo pripone -ost), npr. nit (f) in moških na samoglasnik, npr. šerpa (m), taksi (m), bidé (m), bistro (m), kanii (m), medtem ko v drugih primerih to ni bilo potrebno. Kadar se slovenski in poljski samostalniki razlikujejo po spolu. ^ Poljaki lahko uporabljajo učbenik slovenskega jezika, ki je izšel na Poljskem, prim. T. Pretnar, E. Tokarz (1980). Slovoiščina za Poljake. Katowice. 201 JEZIK DM SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI je ta označen v obeh jezikih, npr. akvarel (m) — akwarela (f), biro (m), — biuro (n), biikev (f) — buk (m), topol (m) — topola (f). Končnica edninskega rodilnika je skupaj s končajem osnove navedena le v primeru glasovne premene v osnovi ali njene razširitve, npr. átek-tka, bratec-tca, čeber -bra, breskev -kve, bistro -ja, cestar -ja, kolo -esa, máti -ere, tele -éta, vreme -ena, pa tudi, če gre za neredno končnico, npr. grád -Ú, -a, most -Ú, -a, zid -u, -a. V slovarju so navedene tudi vzporedne končnice množinskega imenovalnika, npr. gostje, gosti, študentje, študenti, cvetovi, cveti, blaga, blagóvi itd. Pri glagolih je zmeraj naveden tudi vid, končnica 1. osebe edninepa le tedaj, če ima glagol vzporedne končnice, npr. blebetati -tám, -ečem, bleketáti-tám, -écem,fofotáti -tám, -očem ali če se sedanjiška osnova razlikuje od nedoločnika (razen pri glagolih s pripono -ovati, -evati, -avati, -ivati), prim. doplesti -pletem, dopléti -plévem, dopéti -pojem, dosodíti -sodim, drsniti -em. V slovarju so navedene vse nadomestne osnove. 8. Za slovničnimi določiU ^ naveden pomen, pred njim pa lahko stoji kronološka, slogovna, socialnozvrstna oznaka itd. Ce oznaka stoji za poljskim izrazom, velja le za prevedek. Navajanje kvalifikatorjev (v slovenskem delu gesla ali za poljskim prevedkom) je bilo potrebno zato, ker prevedek pogosto sodi v drugo zvrstno različico kot slovenski leksem ali ima drugačno čustveno zaznamovanost oziroma se od njega kako drugače razlikuje, npr.: berač, 'žebrak, dziad', toda beračon pcj 'žebrak'; bombažen, bombažev 'bawehiiany'todafto/nfeáifajf pog 'bawelniany'; draí pog 'drut', žica; féhtati pog 'prosič'; krčmar 'karczmarz', toda birt pog 'karczmarz'; podobno krčma 'karczma' in birtija pog 'karczma'; dfn arh 'dani, damina, damia' —> ruša; spomlad arh 'wiosna' —> pomlad; dúdlar 1 'dudziarz'; 2 iarg 'kujon'. Število kvalifikatorjev je omejeno na najnujnejše (skupaj 65, od tega je 33 slovničnih oznak in izrazov),* da bi Poljakom in drugim uporabnikom olajšala uporabo slovarja, sva za osnovo krajšave uporabljala latinske ali mednarodne izraze. Ker je tako stališče slovenskemu slovaropisju tuje, se je med slovenskimi jezikoslovci sprožila polemika. Mnenja so bila razhčna. Piuisti so zahtevali rabo slovenskega izrazja, končno paje prevladalo mnenje sestav Ijalcev. V Uvodu je seznam oznak s krajšavami v latinski, slovenski in poljski obliki. 9. Naslednja pomembna sestavina je prevedek slovenskega leksema. Prizadevala sva si navajati vse možne sopomenke, npr. ábotnost 'ghipstvo, brednia, bzdura', agilen 'žy wy, ruchliwy, aktywny, przedsi^biorczy', ajbiš 's'laz, malwa', barába 'J-otr, szelma, hultaj', brezuspešen 'bezskuteczny, nieskuteczny, daremny, bezowocowy', deževen 'deszczowy, dzdzysty, stotny'; drénovec 'niedotQga, niezdara, niezgulra, niedorajda', dovtip 'dowcip, kawal", zart'. Kadar ni bilo poljskega leksikalnega ustreznika, je navedena njegova protipomenka, npr. desničar 1 praworQczny, ant maríkut; 2 prawicowiec. Včasih geslu neposredno ne sledi prevedek, ampak frazeološka zveza in šele nato njen prevod. To pomeni, da geselska beseda ne nastopa kot samostojna enota, ampak je rabljena le ali predvsem v navedeni stalni zvezi, npr. Arhimedov ~ zakon prawo Archimedesa; Celzijev ~a lestvica skala Celsjusza; Dámoklejev ~ meč miecz Damoklesa (Damoklesowy); blažev eksp ~ žegen do niczego (nie nie warte): ta zdravila so ~ te lekarstwa S4 do niczego; ßc eksp biti ~ byc do niczego: danes sem čisto ~ dzisiaj jestem zupehiie do niczego; všeč adv biti - podobač si^: to dekle mi je všeč ta dziewczyna mi síq podoba; postati - spodobač síq: naposled mije tudi to postalo ~ w koiicu i to mi síq spodobaJo. ^ H. Orzechowska je v oceni Poljsko-slovcnskega slovarja avtorju očitala čezmeren obseg sistema oznak (naštela jih je kar 115). 202 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI 10. Za vsak slovenski leksem ni bilo mogoče najti prevedka ali protipomenke. Zato sva morala pomen večkrat opredeliti na različne načine, npr. z opisom dejanskega pomena: ávba 'kobiece nakrycie gíowy w stroju ludowympodobne do czepka (czepca)', berívka 'gatunek wczesnej safaty', brucka 'študentka pierwszego roku', cviček 'róZowe, kwas'ne wino', cvétnik 1 lit 'antologia, wybór, wypisy; 2 gatunek biatych ziemniaków'. Drug način je strukturalnopomenska opredelitev, npr. ambicioznež pej 'czl-owiek przesadnie ambitny', fíckar 'wl-asciciel maiej zastawy', prim. fícko 'auto, mala zastawa', cankarjánec 'nas'ladowca stylu Cankara', molívec 'czl-owiek (cz^sto) modl^cy si?'. Večkrat gre za opredelitev področja, npr. barvnokožec 'kolorowy (o czíowieku): belci in barvnokožci 'biali i kolorowi'; buzaránt pej 'pedal-' (o czl-owieku), črednica arch 'pasterka (o kobiecie)', dolgin 'wysoki czíowiek, tyczka (o m^zczyznie)'. Strukturalna opredelitev pomena je pogosto uporabljena pri pridevnikih ter nekaterih tipih samostalnikov in glagolov. Če gre za slovenske pridevnike, je bila težava v tem, da jim v poljskem besedilu večkrat ustrezajo predložni ali nepredložni samostalniki (največkrat v rodilniku, pa tudi v drugih sklonih), kar je zahtevalo strukturahio opredelitev pomena in sobesedila, ki je ponazarjala skladenjsko razliko, npr. dédnosten adj od dednost: -sina teorija teoria dziedzicznos'ci; delovni adj od delo: ~ človek czl-owiek pracy, -a pogodba umowa o pracQ, - čas czas pracy; divjacínski adj od divjačina: ~a jed potrawa z dziczyzny; dieten adj od dleto: ~ ročaj r^czka cauta, ~na obdelava obróbka dhitem; čajen adj od čaj: -jna zlickaiyieczka. do herbaty, ~jnopecivo ciasteczka do herbaty, drobne ciasteczka. Slovenski pridevnik lahko ima ustrezen poljski prevedek, prav tako pridevniški, vendar je njegova raba večkrat omejena na strokovno izrazje ali stalne izrazne zveze, npr. mesten miejski: ~if/ie/jraviceprawamiejskietoda~im'oíeí/e ojcowiemiasta; cveten 'kwiatowy': -tniprah pyl-ek kwiatowy: ~tni listi liscie kwiatowe,-tni venec korona kwiatowa, toda cvetličen 'kwiatowy', dotycz^cy kwiatów': ~čna greda grz4dka kwiatów: ~čni lonec doniczka do kwiatów, ~čni vzorec wz6r w kwiaty. Težava v zvezi s pridevniki je tudi v tem, da je v slovenskem jeziku iz iste podstave tvorjenih več pridevnikov, ki pa jim v poljskem jeziku ustreza en sam prevedek, npr. bencinov in bencinski benzynowy, dlakav, dlákast owl-osiony, deijev, deznat, deževen, deževnat deszczowy, dzdzysty, úoVay, fragmentaren, fragmentaričen fragmentaryczny, molekulski, molekularen molekulamy. Spet drugačen primer strukturalne določitve pomena so samostalniške in glagolske pomanjševalnice, npr. bodálce dem od bodalo (kindžal-), botrček dem od boter (kum), bótrica dem od botra (kuma), delavček dem od delavec (robotnik, pracownik, dziafacz), domovinica dem od domovina (ojczyzna), ajčkati dem od ajati (spač, lulač, kolysac, bujač), spančkati dem od spati (spač). 11. V primerih, ko se splošna raba razlikuje od jezikovne norme ali če se leksem kot leksikalna (geselska) enota obnaša drugače kot besedilna enota, se mora slovaropisec odločiti za vrsto opisa. To vprašanje se je pojavilo pri samostalnikih za osebe ženskega spola, posebno v poimenovanjih poklicev, položajev in naslovov, npr. arheológinja.filológinja, profesorica, direktorica, detektivka in dmgih, npr. dvomljivka, dninarica, ábotnica itd Spraševala sva se, ali naj se v takih primerih odločiva za besedotvorno določitev pomena tipa: oblika ženskega spola od arheolog, filolog, profesor, direktor, detektiv, dvomljivec itd. ali drugače: kobieta, pani archeolog, filolog, profesor. Nazadnje sva se v takih primerih odločila za področno definicijo, npr. arheologinja archeolog (o kobiecie) in sobesedilo: bila je odlična - ; podobno: filologinja, detektivka itd. Enako sva ravnala v primeru, če je slovenskim leksemom moškega in ženskega spola ustrezal poljski prevedek dvojnega spola, npr. brblja eksp gaduia (o ženski) in brbljač eksp gaduia (o moškem); dvomljivec niedowiarek (o moškem), sceptyk in dvomljivka niedowiarek (o ženski), sceptyczka; dolgočasnež nudziarz, manida (o moškem) in dolgočasnica nudziara, maruda (o ženski). Večkrat paje bilo treba posamezna poimenovanja za ženski spol izraziti drugače, npr. abotnež, ábotnik ghipi m^zczyzna in ábotnica ghipia kobieta; belec bialy mQZCzyzna in bélka bi^a kobieta; dninar dniówkarz, dniówkowy in dninarica, dninarka kobieta pracuj^ca na dniówki. 203 JEZIK IN SLOVS-rVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI 12. Za konec je treba še dodati, da so posamezni pomeni ločeni z arabskimi številkami, po potrebi pa tudi ponazorjeni s kratkim sobesedilom, npr. besednjak 1 arch s}^ownik —» slovar, 2 sl-ownictwo, zapas siov/; bergla 1 kula: oprt ob -o oparty o kul?; 2 szczudl-o: hoditi po (na) -ah chodzič na szczudtach; buren -rna 1 gtosnjr, hal'as'liwy: — smeh gtosny s'niiech; 2 burzliwy: -rni časi burzliwe czasy. Zadnja sestavina geselskega člena je frazeologija, navedena na koncu gesla ali opredelitve pomena, na katerega se nanaša. O tem, da sva pripisovala frazeologiji velik pomen, pričajo takšna gesla, kot npr. blago, besida in veliko drugih, prim. blagd trgovina z belim ~om handel kobietami, razsuto ~ towar sprzedawany luzem (na wagQ), dobro - se samo hvali dobry towar wiechy nie potrzebuje, dobrego towaru nie potrzeba zachvvalač pog; beseda 1. sl-owo, wyraz: nove ~e nowe wyrazy; dati, držati, prelomiti ~o dač, zl-amač sl-owo, dotrzymač sl-owa, uvodna ~a sl-owo wstQpne, spremna ~ wprowadzenie; 2 mowa, rozmowa: - o osebnih dohodkih rozmovva o poborach (piacach), o tem ni bilo ~e o tym nie byl'o mowy; 3 jezyk: govorjena in pisana ~ JQzyk m6wiony i pisany;'~ je dala ~ o zaczQlišmy rozmawiač, ~ je meso postala sfovvo staJo siQ ciaJem, obračati (zavijati) ~e przekr^cač siov/n,položiti ~o na jezik podpowiedzieč, vzeti ~o nazaj odvvolrač to, co siQ powiedzial-o, vezana ~ poezja, nevezana ~ proza. Prevedel Niko Jež Ljubljana 204 reZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Seznam okrajšav adj adiectivum pridevnik przymiotnik adv adverbium prislov przysl:6wek ant antonyma antonim antonim arch archaismus arhaizem zastarela beseda archaizm wyraz przestarzaiy dem deminuti vum pomanjševalnica zdrobnienie eksp expressivus ekspesivno ekspresjrwny f femininum ženski spol rodzaj žeriski ind indeclinabile nesklonljivo wyTa.z nieodmienny (im)pf (Lm)perfectivum verbum dvovidje czasownik dwuaspektowy m masculinum moški spol rodzaj m^ski n neutrum srednji spol rodzaj nijaki pl + pretežno v množini najcz^šciej w liczbie mnogiej pit pluralia tantum samo mnnožinsko rzecz. majice tylko liczb? mnoga POg colloquialis pogovorno wyraz potoczny sgt singularia tantum samo edninsko rzecz. majice tylko liczb? pojedyricz4 zool zoologia zoologija zoologia žarg sermo perplexus žargon žargon 205 reZKlN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Božena Ostrom^cka - Fraczak UDK 801.3:801.323.2=863=84 STRESZCZENIE SLOVENSKO-POLJSKI SLOVAR, Ustalaj^c zafoženia, zakres materialu i sposób opracowania autorzy Stownika stowensko-polskiego nawi^ywali _ w duzym stopniu do Slownika polsko-siowenskiego F. Vodnika, chodzito im bowiem o to, aby oba rfowniki stanowily caTošč przydata% do badan porównawczych. Eliminuj^c archaizmy, dialektyzmy i wyiazy obce, które wyszfy juz z uzycia, zmniejszyli w porównaniu z Vodnikiem liczb? haset z 45000 do okofo 40000. Brak stownika frekwencyjnego spowodowaf, že autorzy przy doborze hasef, oprócz innych sfowników stoweiisko-obcoj^zycznych i trzech tomów Slovarja slovenskega knjižnega jezika (do litery Pren), musieli kierowac si? wlasnym wyczuciem j^zykowym. Zdecydowali zatem, by w rfowniku znalazty si? leksemy, które choc znaczeniowo identyczne maj^ w obu j?zykach rózne cechy gramatyczne (rodzaj, liczb?, rekcj?, aspekt, tranzytywnosc), odmienn^ ortografi? lub takie wyrazy obce, które na podstawie identycznej w obu j?zykach bazy stowotwórczej tworzone s^ wedtug odmiennych wzorów derywacyjnych (róziucc w ^ derywatach przymiotnikowych). Pomini?to zas cz?sc leksemów stowcnskich zc wzglfdu na regulamosé ckwiwalcntów slowotw6rczych, w zasadzie nie uwzgl?dniono wyraz6w gwarowych. Poszczegolne hasfo stanowi samodziehiy lub synsemantyczny leksem; cz?sto warianty ortograficzne, fonetyczne i fleksyjne pof^czone s^ w pary, wyj^tkowo zas niektore typy wariant6w slowotworczych. Zaznaczone jest miejsce i dtugosč akcentu, przy e i o takže w^skosc i szerokosč. Po hašle izeczowiiikowym podawana jest cz?sto konc6wka genetivu sg, w uzasadnionych przypadkach rodzaj, przy czasownikach zawsze aspekt i konc6wki 1 os. sg, jesli chodzi o formy r6wnolegfe lub zmieniony temat w odniesieniu do bezokolicznika, odnotowane s^ tež wszystkie formy supletywne. Lk;zbakwalifikator6w zostata ograniczona tylko do niezb?dnych (65). Jako translaty sfowenskiego leksemu autorzy podawali jego mozliwe synonimy, w przypadku braku odpowiednika podany jest antonim, cz?sto tež zwi^ek frazeologiczny. W przypadku braku translatu autorzy musieli podac definicj? strukturalno-znaczeniow^, zakresow§ lub ilustrowac znaczenie kontekstem (wskazuj^cym na roznic? sfcfadniow%). Autorzy wielk# wag? pizywi^ywali tež do firazeologii. 206 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Alojzija Zupan UDK 886.3.09-1 Kleč M. Srednja gradbena in ekonomska šola, Ljubljana Klečeve erotične pesmi M, Lilan Kleč se je že na začetku svojega pesnje-nja približal bralcu s preprostim izrazom, nezahtevno pesemsko zgradbo in z novo predstavo lirske objektivnosti. V tako imenovanem tretjem povojnem rodu, kjer so pesniki pisali skrajno modernistično ali pa na nenavaden, izumetničen način sledili izročilu, so Klečeve navidezno impresionistične pesmi presenetile s svojo komunikativnostjo. Poseben mik jim je dodala erotična tematika; ta tudi njegovim kasnejšim zbu-kam prinaša največ novih razsežnosti. V razmišljanju o Klečevem ustvarjanju sem se prav zaradi tega omejila na zbirke s poudarjeno ali izpostavljeno erotično tematiko (Kresnice, Nad dečki sije sonce, Tavla, Radio), vzporedno pa poudarila problem upesnitve skrajnega vitalizma. Ravno ljubezen do življenja, ki se očitno oblikuje v panerotični povezavi stvari, zapiše pesniku največ erotičnih pesmi. Kleč si za prostor telesnega stika izbere skladno naravo, kjer zavaruje harmonično sožitje rastlin, živali in ljudi pred naivno idealizacijo z novoveško zavestjo o dvojnosti subjekta in objekta. Pesnik skuša v doslednem zapisovanju telesnosti izmeriti srečne in sproščene položaje, vendar se začno zaradi ponavljanja izrabljati. Takrat se začne zavedati monotonije posnemanja lastnega postopka, a še vztrajno išče nove izrazne možnosti v opevanju neproblematičnih telesnih stikov. Poezija zapisuje utripe lastnega obstoja (to se deloma zgodi že v zbirki Nad dečki sije sonce, najočitneje pa v Tavli in Radiu) z evforičnimi sredstvi vzkličnosti ali pa utihne v enakomernem zadovoljstvu. Po teženju k neverbahiosti so Klečeve pesmi podobne pesmim C. Zlobca, ki se tudi približujejo poetični zadregi, kako kvalitetno opevati zadovoljstvo in srečo. To velja predvsem za pesmi, kjer lirski subjekt večkrat izrazi željo, da bi v intenzivni vseobsegajoči sreči utihnil, vendar uporabi to željo po molku le za novo gibalo pesmi. Poetika sreče Vzrok za upadanje umetniškosti zapisovanja sreče je treba verjetno iskati v širšem evropskem prostoru, kjer je bilo izročilo (ali filozofija) hedonizma vse do postmodemizma večinoma zapostavljeno. Recepcija evropskega bralca je že tako določena, daje bolj navajen »melodramatične zasnove« ljubezenske literature (skoraj vsa pomembna ljubezenska besedila opevajo tragično ljubezen). Ob njej se, glede na literarno dediščino in bralni spomin, zaveda, da stopnjevanje proti vrhu (ki ga psihofizično močno doživlja) pelje proti usodni razdvojenosti ljubečih se. To bralca znova in znova prizadene in očisti. Takšna ambivalentna zavest (pričakovanje nesreče, pretvarjanje, da do nje ne bo prišlo, in katarzična sprostitev ob njej) je seveda bolj razplastena kot meditiranje ob tihi, neeksplozivni predlogi. Torej se sprejemanje ljubezenskih besedil razlikuje od vzhodnjaškega, ki priznava bolj načelo približevanja, ne pa oddaljevanja ljubimcev, zato ne vsebuje tako močnega hrepenenja kot evropsko književno izročilo. Po drugi strani pa zadovoljstvo najbrž nima dovolj ustreznih označevalcev. Tako opisovanje samo pozitivnega stanja ni dramatično in razplasteno. Besedilo zadovoljstva hoče ugajati, pobiiti in prežemati z zanesenostjo, vendar ga ubeseditev stanja enakomerne moči ohrani lahko le na stopnji 207 JE23K IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, žt. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI pasivnosti in monotonije. Ivan Čolovič^ misli, da se pri moči veselja hitro pojavi banalizacija, saj naj bi moč zadovoljstva pomenila sočasno vzburjanje čim večje čutne površine z vsemi razpoložljivimi objekti. Tudi Hans Robert Jauss^ v svoji Estetiki recepcije trdi, da ima pomen besede uživanje priokus nečesa nižjega. Čeprav je uživanje kot način obvladovanja sveta in pridobivanja zavesti o sebi nekoč upravičevalo občevanje z umetnostjo, se danes estetsko doživetje šteje za pravo šele, ko preseže uživanje in se povzdigne na stopnjo estetske refleksije (to se je deloma preoblikovalo v postmodemizmu). Vendarle se mu zdi, da uživaško razmerje, ki ga prebuja in omogoča umetnost, pomeni estetsko doživetje v najboljšem smislu, ki obstaja v osnovi predavtonomne in postavtonomne umetnosti; po svoji strani mora postati predmet teoretskega premisleka, če naj se spet omogoči pomen estetske prakse produktivnega, receptivnega in komunikativnega razmerja. Vzrok problematičnosti poetike sreče pa tiči tudi v njenih stalnih lastnostih (ki bi se lahko spremenile le s pospešenim ustvarjanjem umetniških besedil zadovoljstva v sedanjem času): enosmernost, zaljubljenost vase, užitek ob sedanjem stanju in omejena dogajalnost, nekritična do drugih sestavin ljubezenske zgodbe. Za imietniško upodobitev užitka je treba več napora, saj nasprotuje že ustaljenemu litememu kodu, ki izhaja predvsem iz srednjeveškega izročila. Pomembno jo je zaznamovalo manihejsko enačenje ljubezni in nesreče ter prepričanje, da sta telo in iz njega izvirajoča strast nujno zlo, ki mu lahko ubežiš le z askezo. To je zelo ustrezalo evropskemu dualizmu,^ ki najočitneje zašije spet z mitom romantične ljubezni. Tudi Klečeve pesmi priznajo svojo nemoč, če dalj časa opevajo samo pozitivnost približevanja ljubimcev v prostoru in času, ki jo spremlja pomiritev čustvene razplastenosti. Pesnik jim takrat vdela odsev lastne kritičnosti. Ta obrobna sestavina — premislek o poeziji in jeziku — se je postopoma zgoščevala in se v zbirki Tavla (1981) tematizirala v dualizem reahiost — kvazirealnost. Bralec seveda že vnaprej ve, da umetnik svoje esence ne more zanikati s pesnjenjem, zato lahko v tej zbirki opazi še vztrajnejše ukvarjanje z besedami. Kleca začne zanimati čutna zmožnost besede, njena erotična zvočno-pomenska učulkovitost ter nenavadnost, ki jo uspešno združi z (erotično) motivno-tematsko zasnovo. Ta skladna povezava ustvari najbolj inovativne erotične pesmi, kjer je erotizacija'* izpeljana do konca. Čeprav se erotične pesmi v vseh štuih zbirkah med seboj razlikujejo, večinoma ustrezajo klasičnim književnim določnicam literarnega erotizma, prilagojenega seveda zvrstni tipičnosti lirske pesmi. V uvajalnem pregledu se bom zato najprej omejila na pomembne lastnosti lirskega erotizma, da bom lahko natančneje opredehla Klečeve erotične pesmi. Lastnosti erotične pesmi v erotični poeziji prevladuje telesna sestavina ljubezni, ki s podrejenim ali implicitnim duševnim polom povzroči povečanje poimenovanja telesnosti. Tako kot druga erotična besedila poudarja trajanje erotične napetosti ter zavlačevanje končne uresničitve (retardacijo Kleč izvaja z antropomorfizacijo okolja, navideznim, zgolj retoričnim izmikanjem pri zapeljevanju, vmesnimi refleksivrumi vrivki in začasnimi odmiki od želenega stika ...). Erotičnost temelji zlasti na metaforičnem in metonimičnem načelu kot načinu izognitve telesnemu, kar preoblikuje govorico v aluzivno in konotativno. Erotična pozomost je usmerjena v opis predmeta poželjenja, kjer se vedno čustveno/čutno razgiba. Vendar je ta predmet lahko zelo abstraktno odmaknjen, zato se označevanje ponavadi posveti tudi navzočnosti ljubimcev v prostoru in času. Najbolj referenčna je dejavna dvosmemost njunih razmerij, posebno takrat, ko se pesemska lika »zavedata« drug drugega in se med seboj sporazumevata. Te vrste erotična pesem (z ' Ivan Čolovic (1990). Erotizam i književnost Ogledi o markizu de Sadu. (Biblioteka Savremeni jugoslovenski pisci). Beograd. ^ Hans Robert Jauss ( 1978). Estetika recepcije. (Književnost i civilizacija). Beograd: NoUt, str. 374^09. ^ Andrej Capuder ( 1987). Spremna beseda v knjigi Francesco Petrarka, Lirika. Ljubljana: Mladinska knjiga, str. 148. '* Erotizacija je postopek povezovanja nevtralnega jezikovnega ozadja z erotičnimi plastmi, ki besedilo n2()olnijo s psihofizično močjo. 208 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI navzočnostjo para) vsebuje največ preglednih in vizualnih podob, različna pomenska jedra so med seboj tesneje povezana, da lahko sporočijo novo ljubezensko resnico. Erotizacija je v takšni erotični pesmi še najdoslednejša, saj se je posvetila vsebinskemu in jezikovnemu gradivu. Ta literarni postopek izbira besedno gradivo predvsem iz erotičnega besednjaka poimenovanja telesnosti in spolnega približevanja. Pred opisom erotičnega stika (lahko je tudi reminiscenčen) uredi z estetizacijo primemo okolje in priredi dogajalni čas. Erotično ozračje, ki ga ustvari, zaznamuje tudi »intenziteta, ki iz notranje dinamike besedne umetnosti prehaja na sprejemalca in v njem čustveno in telesno odseva«. ^ Michele Zeraffa* trdi, daje vsebina erotičnega govora uživanje, ki naj bi bilo smisel hrepenenja. To pa se kot osnovno čustvo erotične pesmi počasi uresničuje in prilagaja vizualnim soodnosnicam (stisk roke, dotik, poljub), ki morajo paziti, da si duševnost elegantno podrejajo, a je s tem ne izključijo. (Spolnost je namreč samo cilj, ne pa namen, slednje se zgodi šele v pornografski pesmi.) Uresničenje hrepenenja rado posega v semantiko prekinitve/preprečitve (nemoč, prepoved, slovo), zato da bi še bolj poudarilo napetost med zaželenim in neuresničenim ter podaljšalo trajanje erotičnega pričakovanja. Erotično stopnjevanje Stopnjevano odlašanje in napetost, ki izvirata iz erotičnega pričakovanja, sta oblikovana s pomembnim elementom erotične literature: stopnjevanjem. Oblikovano je s temo zavlačevanja, »tako da igra želj a doseže svoj polni pripovedni pomen v trenutkih intenzivne zadostitve. «^ Erotična besedila so namreč teksti čakanja, priprave in rasti, ki nas vznemirjajo, medtem ko sami erotični izpolnitvi sledita deflacija in razočaranje. Večna skušnjava erotiziranega besedila je, da se bo zgodba prehitro stopnjevala do vrhunca — zato naj bi bila besedihia energija pripovedi vedno na meji prezgodnje sprožitve. Vsa erotična besedila nimajo tako zgledne arhitektonike, da bi se lahko stopnjevanje hitro opazilo. Če je globoko implicitno, ga napovedujejo zadrževalne prvine, ki zadržujejo izbruh čutno izrazitejših jezikovnih mest. Obenem pa besedilo nenehno polnijo z napeto dinamiko. V nasprotju z drugimi literarnimi zvrstmi ima erotična pesem vrh in razplet samo impliciten ali površno izpeljan. To ustreza zastrtosti ali aluzivnosti erotičnega besedila, ki ga ravno polisemičnost ločuje od pornografije, kjer je vse podrejeno obsežni eksplikaciji razreševanja spolne privlačnosti in napetosti. V erotičnem besedilu vlada čutna napetost,^ ki izhaja iz vsebinskih razmerij ali kakršne koli navzočnosti telesnosti. Le-ta vedno vznemiri pripovedni tok, lahko pa tudi spremeni njegovo smer ali ga konotira. Telesnost namreč vsebuje veliko spodbujevalnih refleksov, ki zaradi neposrednosti identifikacijskega načela delujejo na bralca nasilno in hitro. Prozno erotično stopnjevanje se razlikuje od pesemskega, saj predvsem zgoščenost in omejenost obsega lirske pesmi ne omogoča pravega stopnjevanja ali zadrževanja (slednje skoraj vedno izpade). Tako postane erotična govorica v pesmi še bolj reminiscenčna in večplastna. Milko Valent^ imenuje postopek zadrževanja napetosti v erotičnem besedilu coitus reservatus. Razume ga kot književni nadpostopek, ki zbira svojo procesualnost v fikcijskem mesu (besedilu, oziroma pisanju), in hkrati rafinirani postopek stanja pred katastrofičnim propadanjem v dovršnost poželenja. Coitus reservatus je dejavni kotrolor postopkov, urejevalec in usmerjevalec prvotne erotike. 5 Takšno oznako jezika erotične literature podaja Roland Baithes, povzema pa jo Ivan Cesar( 1988), v članku Pornografija kot besedilo, Sistem pornografskih besedil. Sodobnost, št. 11, str. 1063. * Michele Zeraffa ( 1977). Erotika/Estetika. Trcči program, br. 43, IV, str. 285. '' Peter Cryle (1990). Enunciation and Ejaculation. Telling the ErotK Qimax. Style, Volume 24, Number 2, Summer, str. 187-199. * Peter Cryle, n.d.. ' MUko Valent ( 1988). Erotologike. Osijek: Božidar Maslarič, str. 25-42. 209 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Pomen narave v Klečevi poeziji Erotični pesniki včasih izrabijo tudi patološko ali morbidno stanje in z njim razširijo (tesne) pomenske meje erotične lirike. Tega se je Kleč v svojih pesmih vedno izogibal, saj ga ravno vztrajnost harmoničnega orisa ljudi in živali ločuje od drugih slovenskih piscev. Že v njegovi drugi zbirki (Kresnice, 1978) so moč, mladost in lepota uravnovesili čutno energijo besedila na antični način skladnosti srednje poti. Tesna povezanost človeka z naravo je spolni privlačnosti izbrisala perverzni predznak. Lirske osebe so prijetno zlite z okoljem, tako da prevzamejo celo nekatere njegove lastnosti; jezikovne plasti se poloti antropomorfizacija (drevesa odločajo o višini neba, dežela pomaga pri spolnem stiku, koža živi s smrekami). Golo telo je najpomembnejša vrednota, ki odpravlja represivnost. Je začetek in središče človekovega bivanja (Kresnice, Dežela, str. 8), ki mu ustreza preprosta izjavnost. Njegova slečenost je simbol radoživosti in odprtosti, domačnosti in darovanja. Golota kot modus vivendi črpa svoje vzporednice iz antične pastoralne idilike: »tukajisva se slekla/tukaj sva potem doma.« (Kresnice, Gozdna vila, str. 9.) Nestrastna erotika je vezana na izkušenjski svet otrok (dečki, deklice, pastirica, angeli), ki se odzivajo pristno in spontano ter se tudi svobodno veselijo svoje golote. Srečna zavest telesa ohrani prvinsko, nepohotno čutnost čutnega panteizma in razkrije optimistično vizijo eksistence, ki sama sebe radosti. Spolni detajli v takšni poeziji ne izstopajo, saj so podrejeni glavnemu pripovednemu toku erotičnih pesmi in ciklov. Njihova nazorna referenčnost (pri erotični in pornografski literaturi ponavadi spodbudi identifikacijsko načelo) je utišana z rastlinskim svetom in lirskim subjektom, ki svoje erotične nagibe rajši nakazuje kot izpolnjuje. Kleč se zelo posveča estetizaciji (predvsem v zbirkah Kresnice in Nad dečki sije sonce), s katero olepša erotični stik. Predvsem telo je vedno obsijano s soncem ali prijetoo svetlobo, da ga bralec lahko občuduje na »antični način« estetskega predmeta: »ko plešeš med njimi/moje seme in moja koža/nosita sonce« (Kresnice, str. 8). Najlepše pri občudovanju pesemskih likov je to, da se nekateri sploh ne zavedajo svoje lepote ali celo golote. Slečenost je pogoj za vstop v ta idilični svet, zaznamuje pa odprtost in sproščenost udeležencev. Vsi seveda niso nosilci samo pozitivnih čustvenih stanj, zato jim predvsem lirski subjekt hoče odgnati sram, strah ali zadržanost, telesno približevanje pa prikazati čim nazomeje, s primesmi mikavne skrivnosti: »in ko sem se končno sklonil,!sem zvedel skrivnost Jki naju je tako trdno zvezalal«; ali »skrivnost bom razkazal/tudi tebi, kar nazaj/se uteži.« (Kresnice, str. 48 in 49.) Med erotiko in naravo je spleteno premosorazmemo razmerje. Narava poskrbi za prijetno počutje človeškega para, le-ta pa ji oddaja sproščeno razpoloženje. Kleč je že v Kresnicah, najbolj pa v zbirki Nad dečki sije sonce (deloma tudi v Tavli), ustvaril idilični svet z dosledno redukcijo naravnih prvin na tiste, ki imajo visoko pesniško vrednost zaradi svoje estetske pomenskosti: prirejene gozdne in travne površine, prepletene z rekami, ribniki; smreka, jelka, gozdne jagode, borovnice, divji mak, jabolko, žito; ovce, koze, muce, konji, zajci, ptiči... Četudi nosi pesnik v sebi več pekla kot neba, nam ga preceja skozi gosto rastlinsko odejo. Učinka takšnega postopka sta presenečenje in začudenje, ki spoznavne vrednote pesmi relativizirata, nenavadna zasnova ali razsnova pripovedne linije pa bralce šokira in poskrbi, da jih ne bi »skrčeni« rastlinski svet preveč uspaval. V pesmi Zemlja, ptič (Kresnice, str. 24) sta glavni prvini kratke pesmi v nenormalnem razmerju: ptič je večji od zemlje. Ta singulama resnica je seveda brez univerzalne vrednosti, vendar zato z nenavadnim razpletom presenetljivo pomnoži estetske razsežnosti. Iracionalna razmerja se najbolj odkrivajo v daljših pesmih z izpeljano zgodbo. V pesmi Še zajec (Kresnice, str. 55) Kleč že s stimulacijskim vprašanjem {»Kaj je počel na jasijskoraj ne bi verjel/svojim očem:«) napove imaginamo doživetje, ki nosi nekatere lastnosti nadrealistične kombinatorike. Vendar je ta navzoča samo v dramatičnem razpletu, tako da ne razdu-a, marveč še pomaga graditi trdno fabulativno osnovo. Kot drobna iluminacija ima ključno graditeljsko moč, saj podeljuje pesmim drugačno resničnost. V tej pesmi je igriva, ljubka in pravljična kot polpozabljene želje iz otroštva, saj lirski subjekt zasleduje zajca, s katerim se potem dvigne v zrak in leti. Razumski 210 JEZnCIN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI dejavnik vnese v pesem dvom (ženska ne verjame tej zgodbi) in tako polemizira z idealizacijo, ki bi neproblematizirana spominjala na otroško pesem. Ustvarjanje neke prvinske tu-biti, neke harmonične urejenosti, je preoblikovalo bivanjsko stisko v nedoločljivo negotovost (ali splošno tesnobo, ki se pojavi v nas tudi takrat, kadar smo najbolj sproščeni) oz. v nedoumljiva razmerja naravnih stvari (Kresnice, pesmi: Pes, Ženska je odpovedala, Nagi mož. Praznik). »Edino ljubezen je rešena refleksivnih prokupacij, prav tako tudi emocionalnih, zato pa je napohijena z žgočo elementamostjo.«'" Pozomo opazovanje pove, da so negativna stanja v takšnih razmerjih samo obrobna, prekrita z vitalistično močjo antičnega češčenja telesa kot estetskega predmeta in vira užitka. Tu se Klečeva filozofija stika s Svetinovo, le da ni izražena himnizirano in atributivno, saj je prilagojena visoki stopnji komunikativnosti. Lirski subjekt je zaradi zdrave odprtosti tudi spolno strpen, saj nagovarja oba spola. Moški v pesmi Jeleni v morju (Kresnice, str. 46) so popolnoma naravno razširili njun intimni prostor, medtem ko je v pesmi iste zbirke Žena, mladenič, str. 61, homoseksualna situacija iracionalno motivirana. Konec tega motiva uvede klasično etiko heteroseksualnosti,'' saj izpovedovalec prizna nelagodnost. Homoseksualni nagibi so bolj razviti v zbirki Nad dečki sije sonce (1979), kjer je avtorju ta ljubezen najvišji cilj hrepenenja. Pesniški jaz je do dečkov obziren, saj podpira njihovo konvencionalnost s skrivanjem za iracionalne izpeljave in občutke nelagodnosti. Po drugi strani pa hoče moško ljubezen ustaviti samo na najbolj »naravni« razvojni fazi — ma začetnem prebujanju spolnosti v puberteti. Tudi v Tavli (1981) in Radiu (1991) je moška ljubezen višje vrednotena; čeprav je iz njiju izginila kot konkretna podoba ljubečih moških — navzoča je še samo v nostalgičnih, kratkotrajnih utrinkih spomina. Verjetno je vzrok temu panerotična povezava stvari, ki je pospešila razvoj homoerotične motivike, izzivalni naboj pa je le delno izpeljala zaradi sublimacije v poetično pastoralnost (podobno pri L Svetini). Iz nje kljub spontanosti (presenetljivo!) prodira konvencionalno obžalovanje zaradi kršenja »prave« — heteroseksualne etike. Šele z Mozetičem, ki je v svoji radikalnosti sledil Šalamunu in se otresel sramu, je slovenska poezija nadoknadila zapozneli razvoj homoerotike ter njeno občutao manjšo navzočnost kot v prozi. Slovenske pesnike, ki se jim je ta motivika zapisala, pa povezuje njena izstopajoča prvina — svežost nove osvetlitve eksistence. Najbolj je homoerotična motivika navzoča v zbirki Nad dečki sije sonce. Pesnik jo izrazi z dialogom provosebnega subjekta in dečkov ali s pomočjo »opazovalne razdalje,« ki mu omogoča, da nam ustvari poetične podobe mladih mož. Zmožnost izmikanja (večinoma retoričnega, ki pa vedno razgiba predigro), sredstvo dramatičnosti, gradi na privlačnosti in odboju. Obredje sprenevedanja'^ vodi moško načelo, ki energično podha ovire v otrocih. Lestvica nestanovitne čustvenosti posega tudi po agresivnih tonih, da oporeka zadržanemu (ženskemu) načelu dečkov. Zanimivo grajena igra napolni besedilo z erotično napetostjo. Najvidnejši kazalnik vznemirjenosti je koža: »sem ji ponujal/in stegoval/kožo/ki se je nabirala v izvir,« (Nad dečki sije sonce, str. 49); koža je nabrana, napeta koža, skrivajo kožo, ki se še bolj odpira; odprimo se, odprta koža. Lirski jaz je najglasnejši v istoimenskem ciklu Nad dečki je sijalo sonce, kjer je zapeljevanje dečkov podobno klasičnemu dialogu erasta in ugodnika.'^ '" Peter KoISek (1978), Milan Kleč, Kresnice. Sodobnost, št. 1, str. 1146. '' Klasična etika heteroseksualnosti priznava samo ljubezen do nasprotnega spola, saj se ji edino ta zdi naravna in moralna. Vse druge različice ljubezenskega razmerja (mogoče) delnosprejema, vendar ji zbujajo nelagodnost ali nerazumevanje. O tem, posebno pa o homofobiji ali strahu pred homoseksuaki, ki je posledka ni^ačnega družbenega sprejemanja drugačnih ljudi, razmišlja Brane Mozetič (1989) v spremni besedi Zapisi na robu knjige Drobci stekla v ustih. Antologija poezije 20. stoletja s homoerotično motiviko, Ljubljana: Aleph, str. 167. Zapeljevanje v Klečevih pesmih spominja na obrede dvorjenja primitivnih ljudstev, kjer s primemo slovesnostjo proslavijo določeno spoliK) zrelost. Prevladujoči ljubimec (ponavadi moški) se približuje izbranemu ljubimcu (ljubimki), a se pri tem energično od njega (nje) odmika, ga zanika in prezre, kot da ga ne mara. Vse to je seveda samo igra, ki naj naredi srečanje bolj zanimivo ter ga podaljša do nestrpnosti. '^ Način pristopa do dečkov je podoben grški (antični) navadi, ko si je izobraženi ali premožni moški (erast) poiskal dečka (ugodnika). Tega je poučeval, ga uvajal v skrivnosti znanosti in umetnosti, sčasoma pa tudi ljubezni in erotike. Takrat to 2U JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, šL 4 i RAZPRAVE IN ČLANKI Pesnik velikokrat samo retorično preverja svoje zapeljevanje s fatično funkcijo: »verjemite, verjemite . .. ali me slišite/ali me slišite«. Dvorjenje dečkom vsebuje hudomušno avtorefleksijo o nujnosti poviševanja ljudi, ki jih hvalimo. Dečki so namreč nagajivo skeptično zadržani, karpodžiga moč zapeljevalca, da jih še bolj občuduje in hvali. Najbrž se, čeprav zelo nerazumsko, zavedajo, da lahko namerno zadržujejo stopnjevanje privlačnosti. Satirski subjekt jih želi zvabiti iz vinograda v travo (gozd), ki je primernejša za ljubljenje. Medbesedihie erotične konotacije prinašata besedilu tudi trta in grozdje, dionizijska atributa, čeprav nista skrbno vpeta v zapeljevanje (zaradi asociacijske logike). Pesniškemu jazu pa se kljub potentni (moški) zanesenosti ruši samozavest, kar je izraženo v negotovosti vprašalnih povedi in spokorniški drži spovedi. Razpadanje trdnosti vseeno ohranja mik njegove veličine, pesniško prevedene v slovesnost in kult vztrajnosti. Tako si na primer v ciklu Smreke darujejo zelena jabolka (zbirka Nad dečki sije sonce, str. 13) razlagamo vročično menjavo podob in pospešeni ritem besed z vznemirljivostjo in erotično nestrpnostjo. A ta začetna idilična slika se nam spremeni v ljudsko baladno negotovost. Takšen temačni zasuk, predvsem pa sprememba pesnikovega trdnega stališča v modernistično negotovo in nedoločljivo nas preseneti. To vpliva tudi na lirske osebe, saj postanejo manj svobodne in spontane, v njihova razmerja se naselita negotovost in strah. Pri pesniških likih je Kleč posebej poudaril njihovo mladost. Adolescenti nabijejo besedilo z nostalgijo po nepovratnem čutenju, zapisanem v sentimentu vzkličnosti, in dajejo možnost vrnitve v minulost. Analiza udeležencev spolne igre je pokazala, da so zaradi svoje nestahie eksistence večinoma posredniki. V ciklu Smreke darujejo zelena jabolka (str. 13) je smreka prevodnik telesne privlačnosti, saj prinaša dečkom ljubezen deklic. Prav tako jun jo prinaša rahlo narcisoiden lirski subjekt v ciklu Nad dečki je sijalo sonce (str. 54), kjer polaga dečkom deklice celo v naročje, saj si jih sami ne znajo poiskati (pa tudi ne morejo, ker jim je pesnik omejil gibljivost in svobodo). Človeški in antropomorfizirani dejavniki prek svoje spolnosti (ki je znamenje njihove prvobitnosti/narave) prihajajo v stik z naravo. Tako je posebej izpostavljeno njeno katarzično poslanstvo, katerega ne zanimajo zapleteno zgrajeni sistemi erotičnega stopnjevanja. Dečki in deklice, angeli in pastuice, so spolno nedoločljivi osebki in kot taki idealni za uvedbo avtoritativne poze v smislu usmerjanja, poučevanja, razporejanja. Refleksija o pesnjenju in užitek v besedilu že v pravkar obravnavani zbirki (Nad dečki sije sonce) izžarevajo lirske podobe neko larpurlartistično samozadostnost; hedonistična redukcija je razredčila predstave na všečne, polepotene in namenoma idilične, ter jim je odvzela bivanjske razsežnosti. Veliko je k temu prispevala tudi satirskost lirskega subjekta, s katero Kleč izpoveduje željo po užitku, izraženo tudi v ugodju samega zapisovanja. Izpovedovalec se zato hitro prilagodi vsem novim mikavnim položajem in pri tem večkrat menja svoje vloge. Razpršenost izpovedovalca omogoča veliko pesniške svobode. Njegova preobrazbena zmožnost izhaja iz želje vračati se v besedilo, ga ocenjevati, se z njim stapljati, a pri tem ohranjati preglednost. Iz vseh teh grafičnih sledi pa izseva čutni užitek nad postopkom, zvenom besed in njihovim učinkom. Neangažiranost Klečevih pesmi je podobna Baudelairjevi misli, da poezija nima drugega cilja kakor samo sebe. Vredna svojega imena je samo tista pesem, ki jo pesnik piše iz užitka, da piše pesmi. Kleč se je na tej točki zelo približal pomembnemu ustvarjalnemu načelu postmodemizma (ustvarjati besedilo zadovoljstva in užitka), predvsem predstavnikom francoske nove kritike, med katerimi je najpomembnejši Roland Bartties. Le-ti analizirajo že obstoječa besedila zadovoljstva in preučujejo možnosti njihove uresničitve. Pri tem pa izhajajo iz prepričanja, da naj se besedilo razume kot ko-eksistenca, pri kateri pisec ni osebnost v meščanskem oziroma pedofilično razmerje ni bilo moralno negativno označeno, samo včasih so ga hudomušno zasmehovali; obtoževati so ga začeli šele kasiKJe. O tem izvemo veliko iz Platonovega Simpozija (predvsem uvodne besede A. Sovreta) ler Petromjevega Satirikona. 212 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI moralnem smislu, ampak telo (tu prepoznamo Freudovo predpostavko, da je celotno telo erogena cona, in Lacanovo prizadevanje za povezavo psihoanalize in strukturalizma). Roland Barthes se zaveda, da je besedil zadovoljstva malo. Takšno postavko je oprl tudi na samo definicijo zadovoljstva. Če naj bi bilo takšno besedilo ubeseditev stanja enakomerne intenzivnosti, bi lahko obstal na neki stopnji pasivnosti in monotonije, dvomljiva bi bila tudi vloga učinka na bralce. Zato Barthes predlaga boljšo oznako: besedilo za zadovoljstvo (namesto besedilo zadovoljstva) — to naj bo besedilo, ki ugaja, pohii in prežema z zanesenostjo (z besedilom zadovoljstva se povezuje tudi poetika sreče, o kateri sem pisala že v uvodu). Pri interpretaciji bralnega užitka Klečevih pesmi sem ugotovila, da je všečnost pogojena s pomenskimi zasuki, ki večkrat ne morejo/znajo/nočejo izrabiti dramatičnih učinkov. Ravno ta brezoblična sprepletenost večmodalnosti pogostokrat rešuje besedilo pred banalnostjo. Po drugi strani pa se vzporedno s tem trudom polepotena praznina, ki za evokacijo izrazite podobe pokrajine uporablja predvsem geminacijo, vztrajno približuje kiču. Hitra menjava podob zabriše njihovo referenčnost, tako da jim ostane le še zunanja, sinestetična lupina. Želja ugajati bralcu in ga zabavati z iracionalnimi, idealiziranimi predstavami ni popolnoma brezpredmetna. Ponuja nam novo osvetlitev eksistence: zavestno poigravanje (odsev vitalizma) in prepuščanje ugodju označevanja. Pri branju takšnega besedila naša pozornost tava, izključuje konotacije referencialne vrste in razbija enotnost lirskega subjekta. Obsedeni ritem ponavljanja, lasten vsem obredom, se stopnjuje do pretu-avanja, bralcu pa daje možnost izgube identitete. Prepustiti se tej izgubi sebe, niču označenega, prinaša poseben užitek. Roland Barthes v knjigi Zadovoljstvo v tekstu takšno obstajanje besed označi za erotično. Meni, da je beseda lahko erotična, če sta izpolnjena nasprotujoča si pogoja: 1) beseda je ponavljana do izčrpanosti, 2) beseda je nepričakovana, sočna v svoji novosti. Tudi nekatere besede v Klečevih zbirkah vsebujejo neko čutno energijo, čeprav ne prinašajo erotične vsebine. Pridobijo jo predvsem s ponavljanjem t. i. evokativnih prvin (smreke, jagode, borovnice; ovce, muce; dečki, deklice, pastirica ...) oziroma podobnih motivno-tematskih zasnov (pesniški subjekt nagovarja stalne udeležence pesmi k telesni sprostitvi in hkrati občuduje njihovo otroškost; miniaturne, zgolj estetske sličice narave; provokacijski pomenski zasuk ...). Pesmi so zaradi navzočnosti prvega Barthesovega pogoja erotične (k ponavljanju spada seveda jirej omenjeni obredni ritem), vendar take niso samo zaradi te vrste intenzitete ali t. i. čutne sugestije (ki se mi zdi preskromno določilo erotičnosti), marveč tudi zato, ker upoštevajo še vsebinski vidik — besede z erotično vsebino. Ko se pesnik posveča besedam, da bi jim kakor koli dodal čutni impulz, ne pozabi na osnovno erotično razmerje do stvari. Najrajši načeli združi, tako da refleksijo v poeziji, tematizirano kot beg od pesmi, napolni z erotiko. Od poezije se je poslavljal že v prejšnjih zbirkah, saj jo je zanikal, nenehno nadziral in presojal, vendar tega ni še nikoli tako natančno opisal kot v mottu zbhke Tavla: »izjave in pesmi/slovo od poezije«. V tej zbirki se je tudi refleksija poezije najlepše stopnjevala, medtem ko se je pesnik ves čas zavedal, da je svojo poetiko že skoraj izrabil. Najbolj pa je izrabil njeno temeljno vprašanje: poezija ali življenje, iz katerega izvirajo nekatere nepoglobljene eksistencialne stiske. Iz teh naključnih in obrobnih položajev sklepamo, da mu beg od poezije ne pomeni prave ustvarjahie krize, ki pa je gaugainovska povezava golih ljudi in prijetne narave tako in tako ne bi prenesla. »Klečevo razmerje do poezije je ambivalentno — hočejo rešiti pred vsesplošnim pozabljanjem, po dmgi strani pa seji hoče izogniti. Torej tudi telo in poželjivost ne moreta zagotoviti, da bi se pesnik spremenil v ključ, ki bi odklenil zakladnico sveta, v kateri počiva poezija.«''* Ta dvojnost je izražena tudi s pesnikom, ki je kot izrazito čutno bi^e (vendar ne erotomansko, kot v zgodnjih Svetinovih pesmih) razpet med žensko in pesmijo. Že iz hudomušnega posmeha naivnosti ponuja pravo alternativo, ki jo nekje na polovici zbirke Tavla lahko parafrazirano poenostavimo: pesnik žensko odžene, saj mu ni »izpisala« še nobene pesmi. Njegova satiričnost ošvrkne žensko (predvsem njeno '¦* Ivo Svetina (1981). Radost muke, muka radosti. Delo, št 252, str. 4. 213 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št, 4 RAZPRAVE IN ČLANKI poželjivost) in jo označi za manjvredno bitje, ker ni nadarjena za pesnjenje. Nedemokratično razmerje med žensko in pesnikom obnavlja klasično dvojnost: ženski nagon/moška ustvarjalnost. Vrednostno označevanje človeških odnosov odseva nostalgijo po moški ljubezni, ki je bila že v zbirki Nad dečki sije sonce najvišje uvrščena. Čeprav tvori ženska most med fiktivnostjo in resničnostjo, je največja stopnja prijaznosti do nje hudomušna poučevalnost. Patriarhalna večvrednost moškega se v naslednji zbirki Radio tako stopnjuje, da ji pesnik prizna samo telo in jo tako popolnoma izrine iz nadčutnega (predvsem umetniškega) prostora. V razmerju med moškim in žensko pa zaradi takšnega vrednotenja poželenje ne izgine. Kleč celo gradi njegovo stopnjevanje ravno na tej dvojnosti in ženski želji po pesniku kljub njegovemu odmikanju. Posebej je to hrepenenje izpostavljeno v zbirki Tavla, kjer je obogateno še s pozitivno privlačnostjo med lirskim subjektom in ciganko ali pastirico. Temeljno erotično načelo Tavline pravljičnosti je neizogibni magnetizem, uresničen z opisom konkretiziranega ali reminiscenčnega približevanja. Način pristopa spolno nasprotnega ljubimca razvrsti pesmi na dve širši skupini. Prva glavni dogodek (ljubezenski stik) postavi v preteklost, da lahko o njem poroča. V teh prozaičnih pesmih je lepo viden človeški par (prvoosebni subjekt in ženska), ki želi šokirati z nenavadnostjo. Pesnik se posveti čutnemu brez čustvenih nagibov; v izrazito prvobitnem, nagonskem razmerju izrazi moški celo ironično razmerje do ženske kot objekta poželenja. Vse to pogojuje svobodnejše in čutno nazorno besedišče (večinoma) enosmernega hrepenenja: ženska si želi pesnika, ki jo privlači zaradi avreole nadčutnosti. Govorica druge skupine erotičnih, najlepših pesmi zbu-ke (str. 45, 48, 51, 55) je v primerjavi s prvo bolj aluzivna. Umirjena liričnost izpostavlja nov pesniški lik (ciganka, angel) ali množinski subjekt. Opis izriše lepšo arhitektoniko okolja (nasadi oljk in cipres; pokrajina, obsijana z zvezdami; morje in valovi; voda, obraščena z mahom). Heteroseksualna dvojica, če je prepoznavna, neopazno prehaja v naravne pojave, ki pa so včasih tudi brez opozorilnega prenosa personificirani. V prejšnih zbirkah je bil pesnik najpomembnejši zbiralnik in oddajnik erotičnega vznemirjenja, v Tavli ga razbremenijo ženske, moški in narava. Zelo rad je sam, v osamitvi je podoben vraču (Koča, str. 9), predvsem z obrednostjo (maziljenje z dišečo mastjo, čakanje, uporaba dragocenih predmetov). Ločen od ostalega sveta se hoče odreči poeziji, pred njo se brani s čutnostjo: ogleduje se gol pred ogledalom, posveča se svojemu telesu, spogleduje se z naravo — na morebitni prihod ali odhod poezije se je torej pripravil kot na srečanje z žensko. Beg od pesmi je najbolj agresiven takrat, ko začne ženska ponujati svoje telo; v tem položaju se začne samoozaveščeni komentar o eksistenci poezije ločevati od drugega gradiva in se zmanjševati. To se zgodi tudi zaradi izrabljenosti lastnih vzorcev — kar najbolj nazorno opazimo v zadnji obravnavani zbirki Radio (1991). Tu Klečeva potencirana komunikativnost že popolnoma izčrpa pastoralnost in avtorefleksijo, zato se pesnik odpre samo resničnosti in jo zelo veristično upoveduje. Jezik prične posnemati samega sebe, izgubi se v mimetičnosti lastoega postopka in povzroči otopelost poganskega evdemonizma prejšnih zbirk. Drobne čutne utrinke Kleč v tej zbirki ubesedi povsem naključno, tako da njihovi agresivni podtoni ne problematizirajo spolnosti, marveč jo samo bulvarsko obarvajo. To zmanjšuje število erotičnih pesmi (v vsek zbirki sta samo dve: na strani 46 in 70) in tudi njihovo umetniško vrednost Ostrina tega razprtega, golega besedja (podobna »skrajnemu realizmu« Bukovvskega ali Šalamuna) se dotakne bralca samo pri prvem branju. Četudi med verzi razbira ironijo, se rajši nostalgično spominja prejšnjega (eklektično antičnega in renesančnega) pesniškega sveta. V pesmih zbirke Radio pa poišče samo še odgovore na vprašanja trajnosti mika in užitka. Tako je v zadnji obravnavani zbirki Klečeva samosvoja poetika, ki je vztrajala v idiliki skladne narave, priznala svojo nemoč. Namesto skrbno izbranih estetskih prostorov, predmetov in pesemskih oseb seje zatekla v ohlapni verbalizem z nedodelanimi stilnimi izpeljavami. Prejšnje tri zbirke (Kresnice, Nad dečki sije sonce, Tavla) so dosti bolj inovativne od Radia tudi v razmerju do erotike, ko izpostavijo katarzičen in netravmatičen spolni stik. Erotične pesmi teh zbirk sporočajo vitalistično resnico svojega miniaturnega sveta. Takšne »idile« pa pesnik ne zna več umetniško nadgrajevati, pa tudi prenavljati je noče, saj mu tega ne dovoli resnejše in bolj skeptično razmerje do sveta. 214 Z> I^'~f JEZIK IN SUDVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Literatura A Barthes, Roland (1975). Zadovoljstvo u tekstu. Gradina: Biblioteka Misao. Barthes, Roland (1979). Sade, Fourier, Loyola. Beograd: Biblioteka Zodijak. Barthes, Roland (1977). Fragments d'un discours amoureux. Paris: Ed. du Seuil. Barthes, Roland (1979). Književnost, mitologija, semiologija. Beograd: Nolit. Barthes, Roland (1989). Carstvo znakova. Zagreb: Biblioteka Mixta. Basler, Roy P. (1948). Sex, Symbolism and Psychology in Literature. New Brunswick: Rutgers University Press. Chamey, Maurice (1981). Sexual fiction. London & New York: Methuen. Drakulic-Dic, Svenka (1979). Erotika, pomografija. Zagreb: Polet. Freud, Sigmund (1969). Iz kulture i umetnosti. Beograd: Matica srpska. Lacan, Jacques (1980). Štirje temeljni koncepti psihoanalize. Ljubljana: Cankarjeva založba. Marcuse, Herbert (1985). Eros i civilizacija. Filozofsko istraživanje Freuda. Zagreb. Stratton, Jon (1987). The Virgin Tekst, Fiction, Sexuality & Ideologiy. Great Britain: The Harvester Press. B Bogataj, Matej (1989). Umetnost, trivialno in množično. Dialogi 10-11, 85. Grafenauer, Niko (1981). Tavla. Teleks 66,10. Juvan, Marko (1990). Teorije medbesedilnosti. Primerjalna književnost 1, 27-44. Petrovič-Vemikov, Borut (1992). Novo ubesedovanje erotičnih sanj. Delo 53,14. Simčič, Samo (1980). Sijaj pesniških likov. Milan Kleč, Nad dečki sije sonce. Dnevnik 71, 8. Skrbiš, Zlatko (1989). Ženska med goloto in skritostjo. Problemi 9/10, Eseji 11/12, 73. Poniž, Denis (1991). Valovne dolžine pesmi. Milan Kleč, Radio. Delo 223,13. Zeraffa, Michele (1979). Erotika/Estetika. Treči program IV/43, 28. 215 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št, 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Alojzija 2^pan UDK 886.3.09-1 Kleč M. SUMMARY KLEČ'S EROTIC POEMS Klec's poems, communicative and linguistically straight-forward, are a poetic expression of man's erotic relation to the world. Relaxing physical relationships are depicted by carefully selected aesthetic landscapes in which people, animals and plants live in agreeable harmony. The most beautiful erotic poems are those in which lovers are drawn together in a sublime, allusive and pastoral way, in a hannonious nature. In the collection of poems aititled Kresnice (Fireflies, 1978), a very idyllic coniferous landscape imperceptibly turns into attributes of village tranquillity, although this harmony is haunted also by incomprehensible and mysterious attractive powers. The naked body becomes the supreme value, a symbol of joie-de-vivre and openness to be admired in )>the ancient way« as an aesthetic object and source of indulgence. Kleč overpowers the text with sensuality and keeps entering it all the time. Auto-reflection further intensifies in Nad dečki sije sonce (The sun is shining above boys, 1979) and becomes the central theme in Tavla (1981). In the latter. Kleč focuses on the sensuous capacity of the word, but he still links it to rudimentary traces of erotic motifs and diemes. As a result of his constant awareness that poetics of happiness has already been completely used up in his poetry, the last collection discussed in the aiticle. Radio (The Radio, 1991), speaks only about stark, plain and banal reality. The earlier sensual pantheism is abolished, as well as the itmovativeness and differentness of his earlier erotK poems. 216 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI MIha Mohor UDK 028.5:372.882(497.12) ZRSŠ Kranj Bralna značka* Petintrideset let gibanja za razvoj bralnih navad in bralne kulture med slovensko mladino Br >ralna značka je na Slovenskem ime in tudi »zaščitni znak« pomembnega kultumovzgojnega gibanja, akcije za razvoj bralnih navad in bralne kulture med mladino. Je ena najbolj intinuiih in hkrati najbolj množičnih oblik prostovoljnih dejavnosti, saj v njenih okvirih letno sodeluje tudi do 140 000 šoloobveznih otrok ter manjše število srednješolcev in odraslih, kar za dvomilijonski narod nikakor ni majhna številka. Bralna značka se je učiteljem in knjižničarjem pokazala kot odlična oblika in priložnost za širjenje dobre knjige; v okviru tega gibanja najdejo pestre možnosti za motivacijo učencev, jih usposabljajo za aktiven stik z literaturo ter jim pomagajo pri iskanju in zaznavanju pomenskega in estetskega bogastva literarnega sveta, ob tem pa jih usmerjajo tudi v strokovno literaturo in jih navajajo na uporabo slovarjev, enciklopedij in drugih priročnikov. Gibanje Bralna značka seje porodilo v šolskem letu 1960/61, ko je na Osnovni šoli Prevalje profesor slovenskega jezika in književnosti Stanko Kotnik skupaj z ravnateljem, mladinskim pisateljem Leopoldom Suhodolčanom, že obstoječi bralni krožek razvil v novo kvaliteto — »tekmovanje za bralno značko«. Ker jima ni bilo vseeno, da učenci niso marali prebirati predpisanega šolskega čtiva, sta iskala pot iz »sformaliziranih šolskih prijemov«. K temu ju je vzpodbujal tudi razmah vseh mogočih športnih tekmovanj in hotela sta jim dodati duhovno vzporednico, zamisel Bralne značke pa je Kotniku pomagala zaokrožiti omemba podobne literamovzgojne oblike pri Čehih, na katero je naletel v nekem reportažnem zapisu.' Novo tekmovanje za bralno značko je utemeljil takole: »Gre za plemenito kulturno tekmovanje mladine z vrstniki in samim seboj, na zunaj kronano z osvojitvijo značke, na znotraj z izpopolnjenim osebnim profilom.«^ Kotnik in Suhodolčan sta pripravila tudi pravilnik za pridobitev bralne značke, v katerega sta zapisala cilje, pravila in potek nove interesne dejavnosti.^ Mladi bralec, ki se odloči za sodelovanje, je deležen načrtnega usmerjanja in mentorskega vodenja skozi vrsto let. Učitelj mentor mu ponudi širok seznam najboljših in najprimernejših knjig. Branje je poglobljeno, spremlja ga pisno oblikovanje bralčevih lastnih opažanj, mnenj in sodb, nekakšen dnevnik branja, temu pav manjših skupinah pod mentorskim vodstvom sledijo sproščeni pogovori o prebranem. O teh pogovorih je Stanko Kotnik zapisal: »Tu se v tovariškem, sproščenem stiku med oblikujočim se mladim človekom in njegovim izkušenejšim učiteljem, do kakršnega samo pri rednem učno-vzgojnem delu pride dosti težje, marsikdaj šele do kraja osvetlijo dotlej skrita gibala dejanj in nehanj posameznih Referat z 9. evropske konference o branju, ki je bila med 23. in 27. julijem 1995 v Budimpešti. ' Stanko Kotnik, Deset let rasti bralne akcije med mladino (1970), v knj. Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 54. ^ Stanko Kotnik, Prežihova značka (1961), v knj. Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 27. ^ Stanko Kotnik, Plemenita značka (1960), v knj. Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s. 24-25. 217 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI književnih oseb, vrednotijo posamezna dogajanja in ideje ter s tem razgrinja življenjsko jedro in tudi cena literarne stvaritve...«'* Precej pred razmahom delavnic kreativnega pisanja v Sloveniji je opozoril, da branje in pogovori o prebranem spodbujajo pri mladini tudi lastne ustvarjalne poskuse, in nakazal možnost povezovanja z delovanjem literarnega krožka. Sestavni del dejavnosti Bralne značke so še literarne ure, priprave knjižnih razstav, srečanja in pogovori s pesniki in pisatelji, prevajalci, knjižnimi ilustratorji, literarnimi zgodovinarji, kritiki, uredniki in novinarji. Vsako obdobje branja sklene kulturna prireditev s podelitvijo značk, mentor pa nagrajene bralce lahko pelje tudi v gledališče ali na literarno ekskurzijo. Zbiranje kovinskih značk je bilo ob koncu petdesetih let med otroki priljubljen konjiček. Utemeljitelja gibanja sta to izkoristila in značko s portretom domačega koroškega pisatelja Prežihovega Voranca povzdignila v priznanje za branje, v nekakšno malo odličje. Vsak bralec je prejel še izkaznico Bralne značke, najbolj zvesti pa tudi knjižno nagrado. Kotnikova in Suhodolčanova zamisel o spoznavanju književnosti na drugačen način se je izkazala kot osvežujoča in privlačna možnost literarne in književne vzgoje, zato ne preseneča, da se je že v naslednjih petih letih njuni Prežihovi znački pridružila še vrsta drugih značk, ki so jim lokalni mentorji dali podobo in imena pomembnih in priljubljenih literarnih ustvarjalcev, ki so živeli in delovali na njihovih področjih. Vsaka značka je podobno kot športne medalje izdelana v treh variantah: bronasti, srebrni in zlati, kar motivira bralce in jim vsako leto ob podelitvah potrjuje osebni razvoj. Do danes se je ta seznam razširil na 36 značk in težko najdemo kako šolo, kjer ne bi brali za bralno značko. V dobrem desetletju obstoja se je Bralna značka kot gibanje za pospeševanje bralnih navad in širjenje bralne kulture razširila po vsej Sloveniji in v slovenske manjšinske šole v Italiji, Avstriji in na Madžarskem ter med izseljence po svetu. Ni se hotela podrediti uniformnim formalnim in vsebinskim okvirom; z leti jo je ustvarjahio sooblikovala in nadgrajevala množica učiteljev materinščine, knjižničarjev, ravnateljev šol, skratka vseh navdušenih bralcev, ki so v okvmi te prostovoljne dejavnosti zbirali okrog sebe sorodne otroške duše in nanje prenašali svojo ljubezen do knjig. Z njenim razraščanjem se je pojavila potreba po povezovanju in koordinaciji. To nalogo je prevzela neprofesionalna Zveza bralnih značk, ki ima svoj sedež v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, nevladne organizacije, ki združuje vse dejavnike, ki delajo za mlade. Svet Zveze bralnih značk se preko mreže občinskih izpostav povezuje s šolami, kjer je Brahia značka ponekod del delovne obveznosti pedagogov ali knjižničarjev, drugod pa delo teče v okviru interesnih dejavnosti. Na vseh ravneh pa je njihov delež prostovoljnega brezplačnega dela zelo visok. Zaradi priljubljenosti med mladimi, pozitivnih odzivov javnosti in podpore pedagoških svetovalcev so se v gibanje Bralna značka vključevali novi in novi mentorji, med njimi tudi taki, ki kot začetniki niso imeli posebnih izkušenj, ali taki, ki niso imeli posebne afinitete do knjig, a so se nove naloge lotili iz čuta dolžnosti. Vsi skupaj so si zadali nalogo utrjevanja bralnih navad pri kar se da široki populaciji učencev, ki sicer ne bi tolikokrat vzela knjig v roke. Tako je po dveh desetletjih uspehov, ko je bilo vanj vključenih največ mentorjev in mladih, prišel čas krize gibanja, kritike in samospraševanja. Mentorjem seje očitalo, da so pozabili, zakaj seje Bralna značka sploh porodila, in da v svoje delo z bralci vse prevečkrat vnašajo preživele šolske metode ali ohranjajo načine dela, ki so bili v začetku še dokaj uspešni, novih generacij televizije in računalnikov pa ne privlačijo več. Vsiljevanje zaprtih seznamov knjig, ki jih morajo otroci prebrati, pisanje obveznih stereotipnih »zapisnikov branja« in izpitna oblika preverjanja učenčevega poznavanja prebrane literature so odbijali prav najbolj navdušene bralce. Nezadovoljni pa niso bili le šolarji, kritične ocene so padale z vseh strani: s posvetovanj staršev in pedagogov, pisateljskega srečanja, »uničujoče« sodbe so objavljali novinarji... Marsikaj je bilo izrečeno zelo čustveno, bolj poglobljenih empiričnih raziskav problematičnosti gibanja Bralna značka pa ni izdelal nihče. '* Stanko Kotnik, Izkušnje in perspektive (1963), v knj. Spodbude, Založba Obzorja, Maribor 1988, s 36. 218 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št 4 RAZPRAVE IN ČLANKI Svet Zveze bralnih značk je ocenil, da so opozorila upravičena, vitalnost in koristnost tega gibanja pa ne dopuščata, da bi nad njim naredili križ, saj je na srečo še mnogo šol, na katerih se dejavnosti Bralne značke oplajajo z izvirnimi zamislimi mentorjev in pobudami bralcev. Potrebno je bilo na teh dosežkih graditi naprej in tako povezovati natrgano nit izvirnih idej ustanoviteljev gibanja. Zveza brahiih značk z organizacijo predavanj in pedagoških delavnic, na katerih sodelujejo inovativni učitelji praktiki, knjižničarji, pedagoški svetovalci in strokovnjaki s področja mladinske književnosti in književne didaktike, mentorjem pomaga do kvalitetoejšega dela z mladimi bralci. Na ta način podpira usmeritve in oblike dela, ki gibanje demokratizirajo. Nepriljubljenega obveznega prebiranja vnaprej določenih knjig in mentorjevega strogega izpitniškega preverjanje branja je vse manj. Izrivajo ju klubsko sestajanje, kjer prevladuje dialog ljubiteljev knjig, in povezovanja udeležencev tega gibanja z ostalimi šolskimi interesnimi dejavnostmi (z delavnico kreativnega pisanja, uredništvom šolskega glasila, literamim, novinarskim in dramskim krožkom, projektnimi in raziskovalnimi nalogami itd.) in delom šolske knjižnice. Tekmovalne prvine, v začetkih še sestavni del gibanja, so se sčasoma izkazale za moteče in nepotrebne, zato so odpadle. Načelo individualizacije ima svojo vlogo tudi pri branju za značko, zato število kot tudi naslovi knjig niso več strogo določeni.^ Tako kakor pedagog poskuša navdušiti učence za knjige, ki so mu všeč, je odprt tudi za priporočila otrok. V oporo mentorjem Bralne značke v ljubljanski Pionirski knjižnici že desetletje pripravljajo obsežne anotirane priporočilne sezname mladinskega čtiva ter jih sproti objavljajo v pedagoških časopisih, v tematski številki revije Šolska knjižnica^ pa so zbrani na enem mestu. Z njihovo pomočjo se učitelji in mentorji seznanjajo s kakovostnimi klasičnimi in sodobnimi deli slovenske in svetovne beletristike, s koristaimi poljudnoznanstvenimi knjigami in priročniki. Da bi olajšala organizacijo spremljevalnih prireditev. Zveza bralnih značk od 1993. izdaja knjižico, v kateri so predstavljeni programi nastopov literatov, glasbenikov, igralcev, ilustratorjev, publicistov in drugih ustvarjalcev. Tako se ti lažje tvorno vključujejo v gibanje Bralna značka in s svojimi literarnimi, glasbenimi in gledališkimi nastopi, pogovori ali predavanji bralcem širijo vidike branja. Ena najpomembnejših vrlin gibanja je, da je odprto in dovzetno za vse, kar bi ga lahko obogatilo. Zato ne preseneča, da seje v njegov mozaik pred štirimi leti vključil tudi mednarodni knjižni kviz, ki ga vodi nemška brabia ustanova Stiftung Lesen iz Mainza. Kviz dviguje bralno kulturo najširše množice mladih, predvsem osnovnošolcev, saj je dosegel tudi mnogo tistih, ki jim redni šolski programi in branje za bralno značko knjige ne uspejo približati, ter jih skozi igro in druženje pripeljal v knjižnico in h knjigi. Ker kovinska značka kot motivacijsko sredstvo zadnje čase ni več tako učinkovita, so na pobudo učencev pri Zvezi bralnih značk kot alternativo ali dopolnilo dosedanjim priznanjem za branje izdelali mape S knjigo v svet. Vanje otroci prvih štirih razredov osnovne šole vsako leto v prazna okenca pritrdijo novo samolepihio sličico, poimenovano po enem izmed priljubljenih literarnih junakov, in tako nazorno ponazorijo svoje širjenje razgleda v svet literature. Premik literarne osebe v ospredje in odmik pisateljevega portreta, ki mu je bila pri oblikovanju značke posvečena osrednja pozornost, v gornji kot slike na nalepki pomeni tudi približanje otrokovemu dojemanju literature. Zbirko štirih sličic lahko dopolni še majica s simbolično podobo Ostržka in z napisom S knjigo v svet, predstavlja pa nagrado otroku za prizadevno branje v prvem obdobju in spodbudo za naprej. Med bralce višjih razredov osnovne šole pa je letos prišla mapa, v katero bodo lahko spravljali gradivo (razglednice, časopisne izrezke, literarna pisma, značke in druga priznanja ipd.), povezano s prebranimi knjigami, in v njej hranili svoj dnevnik branja. K temu jih spodbuja nekaj že potiskanih in ilustriranih listov, ki jih na igriv način usmerjajo h knjigi, a jim tudi pomagajo k bolj poglobljenemu branju. Nagovarjajo jih, naj čim več sodelujejo (napišejo lestvico svojih in prijateljevih najljubših knjig, izdelajo družabno igro na temo literature, rešujejo logične uganke. ' Berta Golob (1987). Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev. Vzgoja in izobraževanje XVni/l, s. 39^1. * Šolskaknjižnical/2(1991). 219 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI zbirajo in zapisujejo literarne anekdote, posnemajo pesnikove ustvarjalne postopke in sami spesnijo nekaj verzov ipd.), po drugi strani pa jih usmerjajo v novo branje. Zvezi brahiih značk le od časa do časa uspe, da založbe po dogovoru znižajo cene otroškim knjigam, ki so na njenih priporočilnih seznamih, zato poskuša olajšati dostop do njih z organiziranjem bolšjih sejmov, na katerih otroci in njihovi starši menjajo, prodajajo in kupujejo knjige. Taka izmenjava knjig med mladimi naj bi v prihodnosti postala občasna dejavnost Brahie značke v šolah in razredih. Da bi pri reševanju vprašanj, povezanih s knjigo in branjem nasploh, povečali vlogo in vpliv mladih bralcev, je po vzoru uspešne Glasbene mladine Slovenije prišlo do pobude za organizacijo »Bralna mladina«. Vanjo se bodo lahko vključili vsi, ki bi radi aktivno sodelovali na področju dviga bralne kulture — osnovnošolci in srednješolci. V njenem okviru se ponuja priložnost, da bi se izkušnje gibanja Bralna značka uspešneje prenašale tudi med srednješolce, zato se prilagajajo tudi njihovim željam in potrebam. Kot vidite, zamisli za poživitev gibanja Bralna značka zlepa ne zmanjka. Izkazalo seje, daje zares žilavo in živo na vseh šolah, kjer se zaradi vneme bralcev in mentorjev ni moglo šablonizirati. In takih šol je na srečo veliko. Zaradi cilja, navdušiti učence za branje dobre leposlovne in poljudnoznanstvene literature in jih naučiti, da bodo imeli potrebo živeti s knjigo tudi potem, ko ne bodo več šolarji, pa je ob koncu 20. stoletja Bralna značka še bolj nepogrešljiva, kot je bila pred 35 leti, ko je bila zasnovana. Literatura Stanko Kotnik (1988). Spodbude. Maribor: Založba Obzorja. Petra Dobrila (1991). Ob tridesetletnici bralne značke. Šolska knjižnica 1/2. Berta Golob (1987). Gibanje za bralno značko potrebuje osvežitev. Vzgoja in izobraževanje XVm/l. Berta Golob (1986). Vsak poskus se ne posreči, a poskušati je tteba. Glasuo DPM 3. Igor Longyka (1991). Bralna značka. Šolska knjižnica 1/2. Miha Mohor (1986). Bralna značka in šolsko glasilo. Kulturni poročevalec XVIII/76. Jože Zupan (1991). Prehojena pot bralne značke. Šolska knjižnica 1/2. Igor Longykain Manca Perko (ur.) (1994/1995). Bralna značka: 35. sezona. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Leopold Suhodolčan (ur.) (1976). Bralne značke danes. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenija. Jože Zupan (ur.) (1985). Kulturno izročilo bralnih značk Ljubljana: Mladinska knjiga. Miha Mohor UDK 028.5:372.882(497.12) SUMMARY THE READING BADGE — 35 YEARS OF THE MOVEMENT FOR THE DEVELOPMENT OF YOUTH READING CULTURE IN SLOVENIA The movementforthe Reading Badge was bom 35 years rewarded with 35 different badges after Slovene poets ago when teachers of Slovene language Stanko Kotnik and writers, and Leopold Suhodolčan were inspired by the Czech idea of rewarding readers with badges. Through the years the Reading Badge has opened an increasingly democratic dialogue between readers and Their different understanding of youth literatare turned mentors, as well as adding more and more accompanying out to be an attractive second choree for literary activities, such as culmral events, gatherings with artists, education, and spread to all Slovene schools. Each year an international book quiz etc. At the same time it has approximately 140,000 schoofchildren (Slovenia has a encouraged and accelerated the development of school population of 2 million people) read books, and are libraries and book production for young people. 220 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 IZ MOJE DELAVNICE Romanizmi na področju oljarstva v govorih Slovenske Istre Cjradivo, ki ga obravnavam in etimološko utemeljujem v tej raziskavi, je kratek povzetek moje doktorske disertacije z naslovom Poljedelska in vinogradniška terminologija v govorih Slovenske Istre, za katero sta dala pobudo mentor prof. Tine Logar in prof. Franco Crevatin. Že 1.1984 sta namreč določila glavne smernice načrta o raziskovanju obrobnih slovenskih govorov na meji z Italijo, in sicer najprej govorov Tržaške pokrajme (SDLA-Ts, 1987), nato govorov Slovenske Istre, z vidika poljedelskega in vinogradniškega izrazja. Delo je dvodelno. Prvi del je pravzaprav dialektološki leksikalni atlas, ki prinaša narečno gradivo, zbrano v letih 1988-90 s terenskim raziskovanjem v Slovenski Istri. V ta namen sem si izdelala vprašalnico, ki ima 978 vprašanj, opirajoč se na vprašalnico Italijanskega lingvističnega atlasa (ALI), Historično-lingvistično-etnografskega atlasa Furlanije-Julijske krajine (ASLEF) in Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA). Glede na različne kmetijske panoge sem tematiko disertacije razdelila na 7 poglavij: I. Kmečko orodje, pridelki, delo na polju in v hlevu; n. Na vrtu in v sadovnjaku; ni. Vinogradništvo; IV. Nekatere rastline in drevesa ter opravila z njimi; V. Reja živali; VI. Čebelarstvo; Vn. Oljarstvo. Po dogovoru z mentorjem sem anketo izvedla postopoma v 10 raziskovalnih točkah oz. vaseh, enakomerno pokrivajočih ozemlje vse Slovenske Istre, in sicer: 1. Malija, 2. Padna, 3. Krkavče, 4. Gažon, 5. Šmarje, 6. Koštabona, 7. Pomjan, 8. Boršt, 9. Marezige, 10. Trebeše. Izbira informatorjev je bila pri tem delu ena najzahtevnejših in najtežjih nalog, ker je vprašalnica zelo specifična in obsežna. Gradivo sem najprej posnela na magnetofonski trak in ga šele kasneje ob poslušanju magnetofona zapisovala s slovensko fonetično transkripcijo. Težko je reči, koliko je vseh odgovorov na 978 vprašanj, ker v 10 anketiranih vaseh nisem vedno dobila odgovorov na vsa vprašanja, včasih pa so mi informatorji za isto vprašanje povedali več sinonimov. Mislim, da se število odgovorov vsekakor približuje teoretičnemu (9780). Terenski in zapisovalni fazi je sledila jezikoslovna obravnava zbranega gradiva; izvedla sem jo z dragocenimi nasveti somentorice prof. Alenke Šivic-Dular, ki je sodelovala pri ugotavljanju besedne in pomenske razlikovalnosti glede na jezikovni položaj Slovenske Istre. Že ob prvi analizi zbranega gradiva sem dognala vidno interferenco teh govorov s sosednjimi romanskimi. Ta pojav je deloma posledica zapletene zgodovinske preteklosti teh krajev, deloma pa posledica neprestanih stikov z romanskim svetom, ki so neizbežni na stičišču dveh kultur. Zato sem sklenila, da iz zbranega gradiva izluščim vse romanske izposojenke in skušam ugotoviti, iz katerega od sosednjih romanskih narečij oz. knjižnega italijanskega jezika so bile prevzete. To delo ni bilo enostavno, ker so nekateri izrazi z etimološkega vidika še danes sporni ali dvomljivi, tokovi istrske 221 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 ; IZ MOJE DELAVNICE romanizacije pa različni, saj segajo od dobe oglejskega patriarhata in Beneške republike do najnovejšega časa, ko v Slovensko Istro vdirajo zlasti tržaški dialektizmi in italijanske knjižne besede. Analizirane romanizme (554) sem razdelila na latinsko, furlansko, beneško, istrskoitalijansko, tržaškoitalijansko in italijansko plast. Največ jih je iz vinogradniške terminologije, medtem ko je slovenska terminologija trdno zasidrana v poimenovanjih za tradicionalna poljedelska orodja in dela. Podrobna razčlemba romanizmov razgrinja pozitivne podatke, ki nam omogočajo jasneje začrtati jezikovno podobo tega ozemlja. Za utemeljitev te trditve naj zadostuje nekaj najzanimivejših primerov romanizmov, zbranih iz moje doktorske disertacije na področju oljarstva, ki je v Slovenski Istri pomembno zastopana gospodarska panoga. 958. Stiskalnica za olje; frantoio; Q. ALI 5004: a) — 1. 'tprkola; 2. 'tuorkla; 9. 'tuprkola Istr.slov. izraz, ki je soroden s slov.dial. torkla / torklo / torkula 'stiskalnica' (Mende 118; Plet. n 679) oz. sbh. torkul / torkula 'id.' (Skok in 484), je prevzet iz istopomenskega istr.it. (V. Lošinj) torcolo (Rosamani 1165) / (Koper, Izola, Bale, tudi trž.it., bizj. in ben.dalm.) torcio (Cemecca 114; Domini 513; GDDT 745; Miotto 211; Rosamani 1164; Semi 297; Vascotto 321), kije beseda škšega ben. arcala: prim istopomensko mugl. torklo (DDM 171), furi, torcul / tordi / turcli (NP 1225), ben.dalm torcolo (Miotto ibid.), ben. (tudi beneč.) torcolo (Boerio 757 d.; Durante 625; Prati EV 191), belun. torco] (Prati ibid.; Tomasi 200) oz. stit. torcolo (DEI V 3827) / knj.it. torchio (DELI 5,1349). Zadnji vir je lat. torculum 'id.'(REW 8792). Velja spomniti tudi, daje Tórcola toponim v okraju Gažon (Rosamani 1165). b) — 3. 'mažna; 4. 'mažina; 5. 'mažna; 6. 'mažna Izposojeno iz trž.it. in istr.it. (Motovun, M. Lošinj, Reka) macina 'mlinski kamen' (GDDT 365; Rosamani 603; Šamani 102) / (Koper, Izola, Labin) mecena (Rosamani 603; Vascotto 169), katerima ustreza tudi istopomensko bizj. macena (Domini 273), furi, macine (NP 578), ben.dalm. macina (Miotto 119), ben. (tudi beneč.) masena (Boerio 402; Durante 288) oz. knj.it. macina, ki je ljudska vzporedna oblika k it macchina. Zadnji vir je vulg.lat. * macina(m) (DELI 3,696). c)* — 6. 'mhžni 'kam?n Istr.slov. adj. je zgrajen na podlagi rom. osnove (za eti. gl. vpr. 958b) z dodatkom slov. pripone, č) — 7. fi-»n'tpjo Istr.slov. izraz, ki ga lahko primerjamo tudi s furi, sfrantoi 'stiskalnica' (Barbina 196), je prevzet iz istopomenskega knj.it. frantóio, Id izhaja iz knj.it. franto, ptc. pas. k frangere 'lomiti', to pa iz laL frangere 'id' (DEI m 1707; DELI 2,456; REW 3482). d) — 8. šfruk Izposojeno iz istr.it. (Izola, Piran) struco 'stiskalnica za grozdje' (Rosamani 1111; Vascotto 306), kateremu ustreza tudi trž.it. struco 'izvleček' (GDDT 699), furi, struc 'sok' (NP 1138), ben. (tudi beneč.) in belun. struco 'id.' (Boerio 718; Durante 591; Prati EV 181; Tomasi 193). Navedeni izrazi so deverbalne oblike k strucar 'iztisniti', kije beseda sev.it (tudi lomb.) arcala, za katero predlagajo različne etimologije: 1) iz lat. * trudifcare 'potiskati'; 2) iz lat. extorquere 'izviti, iztrgati'; 3) celo * Znak * označuje romanizme z dodatkom slovenskih pripon, številka, ki je navedena pred romanizmom, pa zaporedje raziskovalnih točk. 222 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 4 IZ MOJE DELAVNICE iz onomat * trucch (Prati ibid.). Upoštevajoč prov. trucar 'biti, zadeti', je možna tudi povezava z got. thruk-s (n. Druck) 'udarec' (DEIV 3661). 959. Krožnik pri stiskalnici; pila(piatto) del frantoio; Q. ALI 5005: a) — 2. 'pij'it od 'mažine; 3. 'pijat od 'mažna; 4. 'pipt od 'mažine; 8. 'pijat; 9. 'pijat ot 'tuprkola Istr.slov. izrazu ustreza bizj. piat 'krožnik' (Domini 338; Rosamani 779), mugl. * piát / plat (DDM 123), furi, plat (NP 777), trž.it. in istr.it. (Bale, Reka) piato (GDDT 459; Cemecca 83; Rosamani 779 d.; Šamani 131), belun. piat (Tomasi 143), ben. (tudi beneč.) plato (Boerio 504; Durante 376) oz. knj.it. piatto. Zadnje izhodišče je vulg.lat. * pláttu(m), to pa iz gr. platys 'šh-ok' (DELI 4, 921; REW 6586). b)—S.bj'cil Prevzeto iz istr.it. (Koper) in mugl. basii 'leseni krožnik pri stiskalnici' (DDM 11; Rosamani 73), kateremu ustreza furi, bacín / bassin '(umivahia itd.) skleda' (DESFI 134; NP 30), vič., padov., beneč., valsug., rover. bazzin 'id. ' (Prati EV 13) / beneč. bacil / bacín (Boerio 54) oz. knj.it. bacile 'velik globok krožnik', verjetno iz knj.it. bacino s spremembo sufiksa zaradi prov. posredovanja (DELI 1,101), to pa iz vulg.lat. * bacclnu(in) 'lesena vaza' mogoče gal. porekla (DELI ibid.; REW 866). 963. Oljčni cvet (brst); mignole (bocce degli olivi in grappoletti); Q. ALI 5009: 1. 'zerma Prevzeto iz istr.it. (Piran) zerma 'oljčni cvet' (Rosamani 1252) / (Piran) cerma / (Koper) cermo (Rosamani 1006), kateremu ustreza furi, 'jermoi/ sermuéi/zarmoi/germoi 'kal, brst'(NP 1307), lomb. sermo 'id.' (DEI V 4112) oz. knj.it. germe. Zadnji vir je lat. germen 'kal', iz katerega izhaja tudi den. germinare 'kliti' (DEI m 1792; DELI 2,487; REW 3744). 966. Razsol; salamoia; Q. ALI 5012: a) — 1. š«b'mpra; 4. š?b'mpra; 9. šala'mora Istr.slov. izraz, ki je soroden s slov.dial. salamorja 'razsol' (Plet. H 450) in sbh. salamura / salamura/ salamora 'id.' (Skok IH 193), je sprejet iz trž.it. inistr.it. (Izola, Bale) salamora 'razsol' (GDDT 545 in 998; Cemecca 94; Rosamani 915; Vascotto 246) / (Reka) salamoia (Rosamani ibid), ki je beseda širšega ben. areala: prim istopomensko bizj. salamora (Domini 392), furi, salamore / salamuerie (NP 916), ben. (tudi beneč. in belun.), ben.dalm salamora (Boerio 592; Durante 446; Miotto 174; Tomasi 162) oz. knj.it. salamoia. Zadnje poreklo je srlat. salamoria(m), * salmuria(m) 'id', ki je sestavljeno iz sai 'sol' in muria 'razsol' nepojasnjenega izvora (DELI 5, 1120; REW 7545). b) —10. sala'mura Izposojeno iz sbh. salamura / salamura / salamora 'razsol' (Skok HI 193), ki je ben. porekla (za eti. gl. vpr. 966a). 223 JEZK m SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 IZ MOJE DELAVNICE 968. Del stiskalnice, v katerega stresajo oljke; olivaio (posto nel frantoio dove si ammontano le olive); Q. ALI 5014: 6. 'mant^s Prevzeto iz istr.it. (Piran, 15. st.) mantece 'meh' (Rosamani 586) / (Bale) mantice (Cemecca 63), ki je beseda ben. arcala: prim. istopomensko ben. (tudi beneč.) mantese (Boerio 395; Durante 280), kateremu ustreza knj.it. mantice 'id.'. Zadnji vir je lat. mantica(m) 'bisaga' negotovega porekla. Po ljudski paretimologiji v zvezi z manu(m) 'roka', in sicer iz n.pl. manticae (DEI HI 2355; DELI 3, 716 d.). 969. Kletke; gabbie, torchio, bruscole, fiscoli; Q. ALI 5015: 1. s'pprte; 2. s'puprte; 3. s'pprta; 4. s'pprte; 5. s'pprta; 6. s'pprte; 7. s'pprte; 8. s'pprta; 9. s'puprta; 10. s'pprti Izposojeno iz istr.it. (Koper) sporta 'lesen zaboj, v katerega stresajo oljke, preden jih iztisnejo' (Rosamani 1078) / (Rovinj) spuorta (Rosamani 1082), katerima ustreza mugl. spuórta 'id. ' (DDM 160), v pomenu 'torba; košara' pa trž.it., ben. (tudi beneč. in belun.) sporta (Boerio 694; Durante 567; GDDT 671; Tomasi 188) oz. knj.it. sporta. Zadnje izhodišče je lat. sporta(m) 'košara', to pa s posredovanjem etr. iz gr. spyrida, akz. gr. spyri's ide. porekla (DEI V 3602; DELI 5,1257; REW 8179). 971. Velika skleda, brenta, korito; conca, bigoncia, pila; Q. ALI 5017: 3. fjr'nara Čeprav ta istr.slov. izraz ni izpričan drugje, je nedvomno rom. izvora: iz istr.iL fornaro 'pek' (Rosamani 395), to pa iz lat. * fornarius oz. furnarius 'id.' (REW 3601). Verjetno je bila far'nara skleda, ki jo je uporabljal pek. 972. Posoda, v katero se stekajo oljni izvržki; inferno (dove si radunano gli spurghi liquidi dell'olio); Q. ALI 5018: 1. fj'tur, 2. fa'tur, 4. fo'tur, 5. fo'tur, 6. fa'tur Istr.slov. izraz je izoliran. Zadnji vir je nedvomno poznolat. factorium 'oljčna stiskalnica' (REW 3134), iz katerega izhaja tudi tosk. fattóio 'id.' (DEI m 1605 d.; Index AIS 1349). Dejstvo, da ne zasledimo nobenega vzporednega izraza v istr.it. govorih, priča, da je to mlada romanska izposojenka. 973. Oljne tropine; sansa (pasta spremuta delle olive); Q. ALI 5019: a) — 1. 'pasta zm'leta Istr.slov. izrazu, ki je soroden s slov. pasta 'testo' (Plet. n 12) in je izposojen iz trž.it. in istr.it. (Izola, Reka) pasta 'id.' (GDDT 439; Rosamani 745; Šamani 125; Vascotto 201), kateremu ustreza tudi istopomensko bizj. pasta (Domini 326), furi, paste (NP713), beneč. pasta (Boerio 479 d.) oz. knj.it pasta (DELI 4, 890), je pomensko najbliže mugl. pasta 'oljne tropme' (DDM 116). Zadnji vir je lat pasta(m), iz gr. pl. pastai 'moka z omako', kar je izvedeno iz gr. passein 'gnesti' negotovega porekla PELI ibid.; REW 6272). 224 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št 4 IZ MOJE DELAVNICE b) *— 2. 'nuoyjlce (pi.); 3. 'nu-jlica (pi.); 5. 'npTolca (pi.); 6. 'nuTlice (pi.); 7. 'npyulce (pi.); 8. 'nu-jlica (pi.); 9. 'nup^lica (pi.); 10. 'nu-^ice (pi.) Istr.slov. izraz, ki je soroden z gor. (Rihenberk) ndglice 'oljčne tropine (pravzaprav semensko zrnje)' (Plet. 1714), je z dodatkom slov. dem. pripone -ca prevzet iz mugl. in terg. nóglo 'iztisnjene olive' (DDM 106; Rosamani 684), kateremu ustreza furi, noli 'drobni otrobi' (NP 654) oz. tosk nocchio 'grča' (DEI IV 2591 d.; Pare 5984). Zadnji vir je lat. dem. * nucula 'majhen oreh' (REW 5984). 976. Olj'na usedlina; morchia (feccia dell'olio); Q. ALI 5022: a) — 1. morka'deli (pl.) Izposojeno iz istr.it. (Piran) morcadel, pl. morcadeli 'usedlina pri olju' (Rosamani 648) / (Vodnjan) pl. murcadéisi (Rosamani 663), kije izvedeno iz istopomenskega istr.it. (Izola, Bale) in trž.it. morca 'id.' (Cemecca 67; GDDT 387 d.; Rosamani 648; Vascotto 177) / (M. Lošinj, Vodnjan, Rovinj) murca (Rosamani 663) (za eti. gl. vpr. 976c). b) — 5. morkal'dac Istr.slov. izraz je tvorjen na podlagi romanizma morka'del (za eti. gl. vpr. 976a) z dodatkom pejor. sufiksa -ač, kateremu ustreza it. dial. sufiks -az / -aso. c) — 2. 'muprkla; 3. 'mprkla; 4. 'mprkla; 5. mprkla; 6. 'mprkula; 7. 'mprkola; 8. 'mprkila / 'murkila; 9. 'muprkola; 10. 'mprkila Istr.slov. izraz, ki je soroden s slov. (Goriška Brda) morča 'mastna gošča od prešanih oliv' (Bezlaj n 195; Plet. I 602) / (Vreme) mdrka 'masetaik' (Bezlaj ibid.; Plet. ibid.), je izposojen iz mugl. mórkla 'usedlma od prešanih oliv' (DDM 100) / morča (DDM ibid.), kateremu ustreza istopomensko lomb. mórkula, breš. morcola / morcla (LEI H 976-983), bizj. morcia (Domini 287), furi, morcie (NP 615 d.), trž.it. in istr.it. (Izola, Bale) morca (Cemecca 67; GDDT 387 d.; Rosamani 648; Vascotto 177) / (Koper, Phan; tudi terg.) morcia (Rosamani 648; Semi 269), ver. morca, beneč. morga (Prati EV 107) oz. knj.it. morchia / morca (DELI 3,777). Zadnje izhodišče je za morca lat. amurca 'id.' (LEI n 976-983- Crevatin; Rocchi 433); za beneč. morga lat. amurga (Prati ibid); za knj.it. morchia pa lat. * amurcuta, ki je dem. klas.lat. amurca (LEI H 983-987; REW 435), kar je prikrojeno po gr. amórge 'olivne tropine', to pa od amérgein 'izprešati' negotovega porekla (DELI ibid.). 977. Skleda za pretakanje olja; nappo (brocca per travasare l'olio); Q. ALI 5023: a) — 3. b'rpka Istr.slov. izrazje izposojen iz trž.it. in istr.it. (Koper, Izola, Reka) broca 'vrč' (GDDT 94; Rosamani 118; Šamani 38; Semi 239; Vascotto 59), ki ga lahko primerjamo tudi z istopomenskim bizj. broca (Domini 61), furi, brocie / brucie (NP 77), beneč. broca (Boerio 100), trev. broca (Bernardi 117) oz. knj.it. brocca, ki ni etimološko popolnoma pojasnjeno: verjetno iz vulg. lat. *brocca(m) 'naprava s kljunom'(broccus), pod vplivomgr. brochis 'čmihiik'(ali gr. próchus 'posoda za vodo') (DEI I, 604; DELI 1,168). b) —4. 'šešola z^'lezna; 6. 'šešula; 8. 'šešula Istr. šešola, ki se je nato razvilo v šešla / šiešla, je splošno v rabi v istr.it. (Rosamani 1010) in ben. govorih (vič., padov., kjož., beneč., ver., rover., trev.), kjer sassola označuje lopatico za zajemanje vode iz barke oz. moke iz krušne skrinje (Bernardi 386; Boerio 649; Durante 508); prim. tudi trž.it 225 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št 4 IZ MOJE DELAVNICE sesola 'lesena ali kovinasta zajemalka za žito' (GDDT 615), ben.dalm. secola 'lopatica' (Miotto 188), vse iz it. sessola pom. 'lesena lopata za zajemanje vode' oz. srlat. sessa, sesula 'id. ', o katerem Pellegrini (Pellegrini 'Riv. St. Calabr.' N.S. 3 (1982) str. 345 d.) domneva, da izhaja iz arab. satl ali seti 'vaza z ročajem', ta pa iz lat. situla. Spet drugi trdijo, da je izvor besede negotov, mogoče onomatopoičen (DEI V 3466 d.). c) — 6. 'šešula; 8. 'šešula Istr. šešula izhaja iz istr.it. (Labin, M. Lošinj) sessula 'lopatica', nekoč v rabi tudi v Tržiču (Monfalcone) v pomenu 'lopatica za vino' (Rosamani 1010) / (Rovinj) siessula (Rosamani 1028); prim. tudi furi, sessule / siéssule 'lesena lopatica z zelo kratkim ročajem za odstranjevanje vode (iz barke) ali vina (na dnu bednja)' O^P 1040). Za eti. gl. vpr. 977b. č) — 9 'kpYoma Istr.slov. izraz, ki je soroden s sbh. koguma / kogoma 'lonec' (Skok 11120), je izposojen iz trž. it. in istr.it. (Koper, Piran, Izola, Bale, Reka) cogoma 'ročka' (GDDT 163; Cemecca 33; Rosamani 227 d.; Šamani 50; Semi 246; Vascotto 82) / (Vodnjan, Rovinj) cuguma (Rosamani 276), ki je beseda širšega ben. arcala: prim. istopomensko furi, cógoma / códoma / cógume (DESF II 432; NP 168), bizj. cogoma / cuguma (Domini 107), ben.dalm. cogoma (Miotto 55), ben. (tudi beneč., beluiL in trev.) cógoma (Bemardi 162; Boerio 177 d.; Durante 105; Prati EV 46; Tomasi 97 d). Zadnji vir je lat. cucuma(m) 'lonec' neznanega porekla, kar je dalo tudi knj.it cuccuma, ki pa je izpričano v Toskani kasneje kot v sev.it dialektih (DELI 1, 304). d)* — 7. 'koY»mca Istr. slov. izrazje romanizem z dodatkom slov. dem. sufiksa -ca (za eti. gl. vpr. 977č). Rada Cossutta \^soka šola modernih jezikov za tolmače in prevajalce v Trstu Literatura ALI = Atlante Linguistico Italiano, neizdano gradivo, ki ga hranita Turinska univerza in S.F.F. v Vidmu, razen tistega, ki ga izdaja ASLEF [= ALI]. ASLEF = Atlante Storico-Linguistico-Etnografico del Friuli-Venezia GiuUa, ed. G. B. Pellegrini, Padova 1972-. Barbina = M. T. Barbina, Vocabolario della lingua friulana, SFF, Udine 1991. Bemardi = U. Bemardi, Abecedario dei villani, Treviso 1981. Bezlaj = F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, I (A-J), Ljubljana 1976; 11 (O-K), Ljubljana 1982; m (P-S), Ljubljana 1995. Boerio = G. Boerio, Dizionario del dialetto veneziano, II ediz., Venezia 1856. 226 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 IZ MOJE DELAVNICE Cemecca = D. Cemecca, Dizionario del dialetto di Valle d'Istria (=Bale), Trieste 1986. DDM = D. Zudini — P. P. Dorsi, Dizionario del dialetto muglisano, Udine 1981. DEI = C. Battisti — G. Alessio, Dizionario etimologico italiano, Firenze 1950-57. DELI = M. Cortelazzo — P. Zolli, Dizionario etimologico della lingua italiana, 1-5 (A-Z), Bologna 1979-1988. DESF = G. B. Pellegrini — M. Cortelazzo — A. Zamboni, Dizionario etimologico storico friulano, I (A-Ca), n (Ce-Ezzita), Udine 1984-. Domini = S. Domini—A. Fulizio—A. Miniussi—G. Vittori, Vocabolario fraseologico del dialetto 'bisiac', Bologna 1985. Durante = D. Durante — GF. Turato, Dizionario etimologico veneto-italiano, Padova 1975. Fare = Fare P. A., Postille italiane al REW di W. Meyer-Liibke comprendenti le 'postille italiane e ladine'di C. Salvioni, Milano 1972. GDDT = M. Doria — C. Noliani, Grande dizionario del dialetto triestino, Trieste 1987. Index AIS = K. Jaberg — J. Jud, Index zum Sprach- imd Sachatlas Italiens und der Südschweiz, Bern 1960. LEI = M. Pfister, Lessico etimologico italiano. I, 1-7, Wiesbaden 1979-1983. Mende RLS = M. Mende, Romanische Lehnwörter im Slowenischen. Inaugural-Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades. (Tipkan izvod v Slavisches Seminar der Freien Universität Berlin, sign: Fak No 263.) Berlin b.l. Miotto=L. Miotto, Vocabolario del dialetto veneto-dalmata. Il edizione riveduta e ampliata, Trieste 199L NP = G. A. Pirona — E. Carletti — G. B. Corgnali, H nuovo Pirona, Vocabolario friulano, Udine 1977, ponatis originalne izdaje 1935. Plet. = A. A. Wolf-M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, I-II, Ljubljana 1894-1895. Prati EV = A. Prati, Etimologie venete, Venezia-Roma 1968. REW = W. Meyer-Liibke, Romanisches Etimologisches Wörterbuch, IH. izd, Heiidelberg 1935. Rocchi = L. Rocchi, Latinismi e romanismi antichi nelle lingue slave meridionali, Udine 1990. Rosamani = E. Rosamani, Vocabolario giuliano, Bologna 1958, Trieste 1990 (L ponatis). Šamani = S. Šamani, Dizionario del dialetto fiumano, II. izdaja, Venezia 1980. SDLA-Ts = R. Cossutta, Slovenski dialektološki leksikalni atlas Tržaške pokrajine. Trst 1987. Semi = F. Semi, El parlar s'ceto e neto de Capodistria (testi antichi e moderni, glossario, itinerario grafico, documentazione fotografica), Venezia 1983. SKOK = P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika, I-IV, Zagreb 1971-74. Tomasi = G. Tomasi, Dizionario del bellunese arcaico (pravzaprav slovar agr. belun. dialekta iz kraja Revine), Belluno 1983. Vascotto = A. Vascotto, Voci della parlata isolana nella prima meta di questo secolo, Imola 1987. 227 JEZDCIN SLOVSTVO, Letnik41,95/96, št 4 OBVESTILO XII. mednarodni slavistični kongres - Krakov 1998 Slovenski slavistični komite objavlja razpis tematike in tematskih blokov (okroglih miz) 12. mednarodnega slavističnega kongresa, ki ga je poslal Mednarodni slavistični komite. Kongres bo konec avgusta in v začetku septembra leta 1998 v Krakovu. Limit za Slovenijo je 10 referatov in 3 pisni prispevki. Ljubljana, 5. 2. 1996 Prijave pošljite do 20. maja 1996 na naslov: Slovenski slavistični komite, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana. Če bo prijav več, kot je limit, se bo moral Slovenski slavistični komite odločiti za najpri-memejšo rešitev. Za Slovenski slavistični komite Franc Zadravec Tematika Po sklepu, sprejetem na plenamem zasedanju Mednarodnega slavističnega komiteja 1. 1961, se v program slavističnega kongresa sprejmejo referati s primerjalno ali teoretsko problematiko, spadajočo v problemski in tematski okvir posameznega kongresa Jezikoslovje. /. Etnogenem Slovanov, paleostavistika. Pradomovina Slovanov. Slovanska etimologija. Praslovanski jezik in njegova narečja. Slovanske starožitnosti v luči etnolingvistike. 2. Jezikovni stiki. Slovansko-slovanski stiki. Slovansko-neslo-vanski stiki (baltica, germanoslavica, hungaro- slavica, balcanica...). Sodobni jezikovni stiki na območju slovanskih jezikov. 3. Kontrastivne raziskave in tipologije jezikov. Kontrastivno preučevanje dveh ali več slovanskih jezikov. Slovansko-neslovanske kontrastivne raziskave. Metodologija tipoloških raziskav (Glasoslovje in fonologija. Oblikoslovje. Besedotvorje, skladnja. Semantika. Slovnični sistem. Leksikalni sistemi. Besedos-lovje, frazeologija, slovaropisje...). 4. Arealne raziskave slovanskih jezikov. Aktualno stanje slovanskih narečij. Onomastika. Ohranjenost slovanskih narečij. Jezik Slovanov zunaj slovanskega območja. Jezik narodnih 228 JEZKIN SIjOVSTVO, Letnik41,95/96, št. 4 RAZPRAVE IN ČLANKI manjšin. Mešana in prehodna narečja. Interesne govorice (žargon, sleng, argo). Onomastika. 5. Jezikovne spremembe (nadzirani in nenadzirani razvoj). Najnovejše jezikovne spremembe v slovanskih jezikih. Sodobne družbenopoUtične spremembe in jezik (sociolingvistična vprašanja). Internacionalizacija in terminologizacija sodobnih narodnih jezikov. Zgodovina slovanskih knjižnih jezikov. 6. Pomen slovanskega jezikovnega gradiva za teorijo jezika. Najnovejše smeri v jezikoslovju: tvorbena slovnica, kognitivno jezikoslovje, besediloslovje. Tradicija in inovacije v slovanskem jezikoslovju in njihov pomen za jezikovne teorije. Interdisciplinarne raziskave; jezikoslovje in informatika, matematika, teorija komunikacije, psihologija, sociologija itd. Folkloristika. Literarna veda. Kulturologija. 1. A. Slovanska mitologija. Slovanska arheologija. B. Folklora in ljudska kultura. Folklora in literatura. Slovanska folklora in evropski kontekst. Mesto folklore v nacionalnih slovanskih kulturah nekoč in danes. Pojavne oblike slovanske folklore in ljudske kulture — snovi, kodi, zvrsti. Folkloristične kategorije in pojmi. Kulturni konteksti slovanske folklore. Metodologija raziskovanja slovanske folklore — primerjalne, interdisciplinarne raziskave. C. Srednjeveške književnosti in njihove lokalne značilnosti. Vloga prevoda v razvoju slovanskih kultur. D. Humanizem in barok v slovanskih književnostih. 2. Slovanske književnosti 18. in 19. stoletja: hterami tokovi in smeri. Predromatika kot literarni pojav. Romantika pri Slovanih in njen kulturnozgodovinski kontekst. Primerjalne raziskave slovanskih književnosti. Mickievvicz —njegovo delo in vpliv. Puškin—delo in vpliv. 3. A. Slovanske književnosti od modernističnega preloma do sodobnosti. Slovanski modernizem v kontekstu svetovne književnosti. Filozofski kotekst modernizma. Smeri in šole. Poetika modernizma. Tradicija in novatorstvo. Modernistični mit. Slovanska središča modernistične kulture. B. Postmodemizem pri Slovanih in na Zahodu. Postmodemistični kod. Literarna antropologija postmodemizma. Problem dialoga in koteksta. Meje postmodemizma. Vloga prevoda pri razvoju postmodemizma pri Slovanih. 4. Slovenski svet in emigracija: emigracijska književnost kot literamozgodovinsko in literar-noteoretsko vprašanje. Kronologija in periodi-zacija emigracijske književnosti. Diaspora in metropola. Emigracijska književnost in alternativna literatura v domovini. Slovanske emigracijske književnosti v primerjahiem vidiku. Emigracijav 19. stoletju. 20. stoletje—emigracijske geografija, emigracijska središčainnjiho-va dejavnost. Literamokultumo življenje emigracije—revije in izdajatelji. Idejni tokovi. Pregled emigracijske književnosti. Domačijska in univerzalna tematika. Oblike, zvrsti, stili. Emigracijska pubUcistika — spori in diskusije. Esejistika. Znanstvene publikacija. Vračanje emigracijske književnosti. 5. Filozofska, religiozna, politična, družbena misel pri Slovanih. Književnost in reUgija. Religiozni misleci. Vpliv zahodne filozofije. Vpliv slovanske misli na Zahod. Filozofsko-idejne koncepcije pri Slovanih. Državne in družbene ideologije. Književnost v razmerju do ideologije in politike. Zgodovinopisje — utopije in antiutopije. Nacionalna miselnost. Narodnostna in evropska zavest v slovanskih književnostih. Mickievvicz in ideja o neodvisnosti pri Slovanih. 6. Univerzalnost in svojskost v slovanskih književnostih. Slovanske književnosti med Vzhodom in Zahodom. Podoba in topos Jeruzalema v slovanskih kulturah. Zgodovinske prvine v slovanskih književnostih. Fantastika in prav-Ijičnost. Znanstvena fantastika. Zabavno-poučno pismenstvo, njene različice in vloga v kulturi Slovanov. 7. Obseg in meje slovanoznanstva — slova-noznanstvo in sorodne vede. Literarna teorija in metodolgija literarnih raziskav v slovanskih deželah — domači in prevzeti dosežki. Primer- 229 JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41,95/96, št. 4 OBVESTILO jalna poetika. Verzologija. Historiografija književnosti. Literamozgodovinske sinteze slovanskih književnosti z znanstvenega in didaktičnega vidika: potrebe po popravkih in prevrednotenju. Periodizacija književnosti. Translatologija — teorija in zgodovina literarnega prevajanja. Kulturologija — območje raziskav in metode opisa. Primerjalna kulturologija. Besediloslovje in urejanje znanstvenih izdaj. Pravila za prijavljanje blokov 1. Bloki morajo biti tematsko celoviti in zajeti vprašanja z metodološko-teoretičnega ali primerjalnega vidika. 2. Organizatorji predložijo bloke v potrditev nacionalnim slavističnim komitejem. 3. V primem, da nacionalni komite slavistov bloka ne odobri, krije stroške za organizacijo bloka in publikacijo besedil organizator bloka. 4. Vsa besedila sodelavcev bloka morajo biti, tako kot tudi prispevki drugih udeležencev kongresa, natisnjeni prej. 5. Končno odločitev o uvrstitvi bloka v program sprejme predsedstvo Mednarodnega slavističnega komiteja na predlog poljskega organizacijskega komiteja kongresa. Opozorilo: 1) ena oseba ne more organizirati več kot enega bloka; 2) organizator bloka naslovi na nacionalne komiteje dmgih udeležencev poziv, da jih vključi v sestav nacionalne delegacije. 230 reZIK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 \ v BRANJE VAM PRIPOROČAMO Kos, Janko, Sonja Čoki, Marija Sajko, Mojca Poznanovič: Literarna teorija pri pouku književnosti. Zavod RS za šolstvo, Ljubljana, 1996. (Uporaba Kosove literarne teorije ob interpretacijah del D. Zajca, S. Becketta, F. Lipuša in L. Kovačiča v srednji šoli.) Krakar-Vogel, Boža: Teme iz književne didaktike. (Povzetki sistema pojmov in razlag teoretičnih in praktičnih vprašanj iz književne didaktike. Priročnik za učitelje in učbenik za študente.) Preberi, razberi, preveri. Razčlemba umetnostnih besedil za 7. razred. Sestavile Marija Baje, Darja Rupnik in Mira Tratnik. Založba Rokus, Ljubljana, 1995. (8 umetnostnih besedil, opremljenih z vprašanji in nalogami testnega tipa. Dodane rešitve.) Reši me — rešim te. Razčlemba umetnostnih in neumetnostnih besedil za osnovno šolo. Sestavile Nana Cajhen, Nevenka Drusany, Mojca Honzak, Dragica Kapko - Bakič, Jožica Likar, Dragica Markun, Marija Rejc, Darja Rupnik, Mira Tratnik. Založba Rokus, Ljubljana, 1996. (27 besedil z vprašanji in nalogami testnega tipa za učence — vaje za preizkus znanja ob koncu osnovne šole. Dodane rešitve.) 231 JEZK IN SLOVSTVO, Letnik 41, 95/96, št. 4 | g S3 a-^ ¦ g