0
m *

C
\


Obetaven fant
(Dečko koji obečava)
proizvodnja: Avala pro-film — FRJ "Dečko koji obečava" — RO "FIlm 41 Avala film", Beograd
scenarij: Nebojša Pajkib, Miia Radivojevic režija: Miša Radivojevic kamera: Božidar Nikolič scenografija: Veijko Despotovie giasba. Koja
igrajo: Aleksandar Berček, Dara Diokič, Eva Darlan, Rade Markovic
Če pri Obetavnem fantu lahko govorimo o enem redkih aktualnih filmov letošnje produkcije — aktualnih po tematiki in filmski artikulaciji — lahko o njem govorimo še kot o enem redkih filmov, v katerem imamo opraviti z nekaj več medijskega znanja. Scenarijska predloga se zdi sicer dokaj nekonsistentna in fabulativno površna, vendar pa je filmska realizacija te slabosti v veliki meri zadelala. Uspelo ji je namreč, da pri nas še vedno delikatno tematiko takoimenovanega punka zajema v takšni odsotnosti distance, da o tem filmu lahko govorimo kot o enem izmed produktuv punkovske estetske prakse pri nas.
Punk, kakršen nastopa v filmu, je morda malce medel po glasbeni plati, vendar pa je opredeljen v celotnem kontekstu filma v tisti specifiki, v kateri na drugih ravneh ta "fenomen" pri nas je; gre za punk, ki je uvozil nekaj znakov in seveda glasbeno formo z Zahoda, v ostalem pa je našel dovolj socialnih in drugih razlogov, da je pridobil tisto specifičnost, ki ga vkoreninjuje v naše razmere.
I
Film proizvede to specifiko na več ravneh, ki tvorijo njegovo	f
narativno strukturo. Na prvem mestu naj omenimo njegovo "ojdipsko strukturo". Celotna karakterizacija glavnega akterja filma je namreč naslonjena na konflikt z očetom, pri čemer pa osnovne poteze tega konflikta potekajo v filmsko nazorni karakterizaciji patriarhalizma. Le-ta nastopa v filmu v dvojni posredovanosti: kot "strogi" oče In kot očetovstvo v funkciji individualne konkurence, v katero oče poganja sina.
Tako je formirano polje, v katerem je motiviran glavni junak tega filma. Komplementarna raven je kondenzirana v karakterizaciji malomeščanščine v njeni mozaični podobi, kl jo sestavlja po eni plati njena nacionalna profiliranost in po drugi njena omejena ideologija modernosti.
Temu univerzumu, ki se v filmu kaže kot blago parodirana vsakdanjost, stoji nasproti marginalna scena punka, ki omogoča izpeljavo konflikta. V punku namreč glavni junak filma lahko izpelje svoj obračun, s čimer je zadovoljivo nakazana relacija punka kot "fenomena", ki ga v osnovi producirá vladajoča kultura kot svoj negativni pol.
Pulj '81 — ocena
ekran
17
Retardirani humanizem vladajoče kulture, katerega diskurz je gostobesednost abstraktnih formul o "celostnem človeku", o svobodi itn. se v punku zrcali v artikuliranem razlomljenem govoru, razpetem med molk in psovko. Učinek punkovskega žargona je tako opredeljen s cinizmom. Radivojeviču je uspelo ujeti takSno figuriranost punka z rakursi kamere.
Medtem ko dialogi in specifične, iz samega občeznanega znakovnega polja punka vpotegnjene označitve ovekovečajo pinkovsko "ukinitev subjekta", pa kamera pristopa k punkovskim akterjem v rakursih, ki so znani iz arsenaia tradicionalnega filmskega humanizma. Tako Radivojeviču uspe z anahronizmom kamere na dramaturško preračunanih točkah po eni plati proizvesti koncept punka In prebiti ideološko polje siceršnjega "razumevanja" punka po drugi plati. Kajti v ideološkem diskurzu je punku zastavljeno vprašanje: kaj hočete punkerji, pri čemer je punk z izmikanjem vsakemu odgovoru edino možen in iz svoje socialne vzpostavljenosti edino smiseln. Ta, za jugoslovanske razmere vsekakor edinstven aktualistični učinek je žal na drugem mestu nekoliko pokvarjen. Zdi se, da se Radivojevič le ni mogel upreti določeni dozi eksistencialne interpretacije. Tako je v določenih sekvencah filma karakterizaclja glavnega junaka speljana v vode odvečne psihologizacije, v prikazovanje seksualnega kot travmatičnega int.
Toda ta "moteči element" ne zmanjša učinka v celoti sicer dovolj konsistentno izpeljanega filma. Omeniti je potrebno
še posebej odlično vlogo Aleksandra Berčeka v vlogi Slobodana.
Film je seveda doživel v institucijah vladajoče kulture sprejem, kakršnega so avtorji najbrž pričakovali: na neutemeljene In po svojih značilnostih jasne ideološke diskvalifikacije. Vtem pogledu torej film prav tako sovpada s siceršnjo kar naprej "problematično" pozicijo punka kot svojevrstnega plebejskega avantgardizma marglnalizlrane urbane mladine.
Darko Strajn
Padec Italije
(Pad Italije)
proizvodnja Jadran film, Zagreb — Centar tlim, Beograd scenarij Mirko Kovaj. Lofdan Zafranovič režija: Lordan Zalranovič kamera: Božidar Nikolic
scenografija: Drago Turina glasba: Alli Kabiljo
igrajo: Daniel Oibrychski, Ena Begovlč, Gorica Popovič