Za poduk in kratek das. S trebuhom za kruhom. (Dalje.) Staremu Lovrencu je prihajalo čimdalje huje; včasi ga je kuhala vročica; govoril je o grehih svojih, o Bistrici in o tem, da mu je Bog ne dovoli videti. Micka se je solzila zaradi očeta in zaradi sebe. Med tem je naselbino zadela nova nadloga. Začelo je deževati; v kratkem se je dež izprevrgel v strašen naliv. Ves travnik se je premenil v velik ribnik. Ljudje so jeli bolehati, ker so bili mokri po cele dni. Nekateri so iznova zapustili naselbino hoteč priti v Barbaceno; ali vrnili so se kmalu s poročilom, da se je reka razlila črez obrežje in da ni moči se prepeljati. Razmere so postale strašne; živež je potekel, novega pa ni bilo mogoče dobiti iz Barbacene. Lovrencu in Micki je manj grozil glad, ker jima je Sokol prinesel vsako jutro divjine, katero je ustrelil. Razpel je tudi nad steno hišno, na kateri je ležal Lovrenc, svoj šator, da bi starca branil dežja. Dež je vedno bolj lil. Neko tiho noč se razlegne po taboru presunljivi krik: »Povodenj! povodenj!« Ko se ljudje vzbudijo, zagledajo v temi, kajnor je oko do- seglo, jedno samo belo ravan, po kateri je pljuskal dež. Od brega, kjer je štrlelo štorovje, se je čulo šumenje in pljuskanje valov. Vpitje se je razlegalo po vsem taborišču. Ženske in otroci so begali na vozove; moški so tekli, kar so mogli, na zahodno stran travnika, kjer še les ni bil posekan. Voda jim je že segala do kolena. Šumenje od gozda sem se je povečavalo; Ijudje so vpili in klicali po imenu drug drugega. Videlo se je, da narašča silen tok. Ovce so plavale in z žalostnim meketanjem zvale na pomoč, dokler jih ni voda odnesla v les. Dež je curkoma lil. Dalnji šum se je premenjal v ogromno hrumenje raztogočenega valovja. Vozovi so se začeli tresti. To je bila groza, teraa, smrt. Jeden voz, ki je stal najbližje gozda, se je prevrgel. Zenske so kričale: »pomagajle!«; nekoliko moJkih se spusti z dreves; ali valovje j.ih ugrabi, zasukne in odnese v gozd, v pogibel. Dež je šumel čimdalje bolj in vedno veeja tema je pokrivila dolinico. V časihseje kako bruno, na katerem so čepeli ljudje, zazibalo in zagugalo; tu se je temno truplo kake zveri prikazalo na površju; tam se je iztegnila človeška roka iz vode, potem upadla in izginila za vselej. Besno vodovje je hrumelo, utapljajoča se zvrjad tulila, Ijudje so vpili: »Jezus, .lezus! Marija!« Na travnikih so se podvojili vrtinci; vozovi so ginili. Kaj pa je z Lovrencom in Micko? Stena hišna, na kateri je stari kmet ležal, ju je otela, ker je plavala, kakor plav. Valovje jo je sukalo krog po travnikih, neslo proti lesu, udarjalo ž njo v to in ono drevo ter jo naposled porinilo v reko in odneslo v daljavo in temo. Deklica je klečala pri starem očetu in stezala roke proti nebu. Veter je raztrgal šator; a tudi sama plav se je utegnila razbiti vsak hip, ker so spredej in zadej plavala debla izrutega drevja. Konečno obvisi med vejevjem drevesa, kateremu se je le vrh videl iz vode; ali v tem hipu se začuje z onega vrha glas človeški: »Prejmi puško in idita na ono stran, da se plav ne prevrne, ko skočim . . .« Brž, ko sta z Lovreneem to storila, kar jima je bilo ukazano, skoči neka postava z vejevja na plav. Bil je Sokol. »Ce je volja božja, jaz vaju rešim te nevarnosti«. (Dalje prih.) SmešniCa. V nekem nemškem mestu ste se sprli dve dekletci, osem in pa deset let stari ter ste si dajali »debelih«. V tem pa se vzdigne eno dekletce ter teče na ravnost k sodniji, češ, da toži tovarišico svojo — na razžaljenje časti.