ZADRUGAM Glasilo „ Nabavljal ne zadruge uslužbencev drž. železnic v Sloveniji41 v UtcbUani VN izhaja vsakega prvega v mesecu. — Naročnina letno za nečlane Din 18'—. = Posamezna številk« stane Din I SO. ----- Dopisi in reklamacije naj se pošiljajo na upravni odbor N. Z. U. D. Ž. Ljubljana ve 7 Samouprava in zadružništvo Tri temeljna načela so, na katerih sloni'zadružništvo, to so: samouprava, samopomoč, in lastna odgovornost. Samouprava pomeni, da si zadruga samostojno določa svoj delokrog, da sl sama daje zakone in ustavo v zadružnih pravilih. Samouprava pomeni tudi, da ima zadruga poleg lastne zakonodaje tudi lastno upravo, da sama vodi vse upravne posle potom občnega zbora, upravnega odbora in nadzorstva. To, so organi, ki vrše svoje dolžnosti radi skupnosti, v zavesti, da je vsakdo po svojih sposobnostih v večji ali manjši meri dolžan delati za občnost, za skupnost. Ako govorimo o bistvenem znaku zadružništva, samoupravi, je gotovo, da stoji proti tem nasprotna smer, centralizem v zadružništvu. Tak centralizem, okoli katerega se zbirajo manjše ali večje zadruge, kot podružnice brez lastne samostojnosti, ni več podoben zadružništvu, ta naziv neupravičeno nosi, ker je v bistvu že kapitalistično podjetje. Pri centraliziranih zadrugah ni več govora o samoupravi, ker izgube člani dejansko vsak upogled in upliv v vodstvo zadruge^ Članom tako podjetje ni več druzega, kakor trgovec, vrši pa le eno izjemo, da članom koncem leta odstopi gotov procent od čistega dobička. V vprašanj p lastne odgovornosti, ki tvori temeljno kreditno bazo za poslovanje zadruge, centralizem predstavlja veliko nevarnost in protislovje, napram gojeni vestnosti v poslovnem zaupanju, ker ima vodstvo v rokah ravnateljstvo, ki je že zdavno zgubilo radi preobširnosti podjetja vse stike s članstvom. V takem slučaju je tudi nesmiselno, da nosi odgovornost članstvo za poslovanje, nad katerim je že izgubilo svoje zaupanje. Pri zadrugah, kot je na primer naša nabavljalna zadruga, imamo pa vso garancijo, da se mačela samouprave, samopomoči in lastne odgovornosti, tudi — izvršujejo. Člani imajo zavest, da njih zadruga ni tuje podjetje, ampak da je to zadruga, pri kateri imajo oni besedo potom občnega zbora, ker edino oni nastavljajo organe upravnega odbora in nadzorstva. Zato moramo ostati pristaši zadruge, pri kateri se vrši dejansko načelo samouprave, ker pri takih zadrugah obstoja med člani ozka vez, obstoja vzajemnost in skupnost, kakor mted člani ene družine. Vsi zadružniki imajo skupen interes na pro-cvitanju podjetja, pri katerem se smatrajo solastniki in soupravbelji. Kot taki se bodo tudi zavedali moralnih dolžnosti, ki so skoro važnejša od gospodarskih to je: vzgoja k skupnosti, k vzajemni pomoči in navajanje k delu za občo korist. Ako se v zadrugi ne bo uvajalo poleg gospodarskega, tudi to načelo, načelo, da ima sleherni posameznik dolžnost delati na polju moralne vzgoje in nekaj žrtvovali za občo korist, potem se taki člani ne smejo imenovati zadružnike. Ljudem, ki jim je lasten egoizem več, kot ljubezen in pomoč do bližnjega, delo za skupni blagor smrdi, ker se pri njih uveljavlja načelo dobičkarstva in sebičnosti. Take ljudi mora preobraziti le agilno zadružno delovanje v moralnem oziru. — Agilnost je pa doma zopet le tam, kjer se dejansko izvršuje načelo samouprave. Zadružništvo bije boj proti dobičkarstvu, sebičnosti in špekulaciji, ki je zopet doma le tam, kjer manjka moralne vzgoje, vzgoje za koristi celokupnosti in vzajemnosti in tam, ker manjka ali ni, mogoča zadostna kontrola skupnosti nad poedinci. Blagoslovljeno bo delo le one zadruge, ki se drži dosledno temeljnih načel zadružništva, samouprave, samopomoči potom vzajemnega dela na gospodarskem in kulturnem polju, ker le take zadruge bodo sposobne izbojevati boj, proti nemoralnemu kapitalističnemu izkoriščanju. Za ta načela se bori in žrtvuje tudi naša zadruga, da doprinese svoj pbulus k gotovemu osvobojen ju in prerojen ju. Poslovni davek in sladkor. Ko smo dobivali I. 1920, radi padca dinarja komaj 25—30 odstotkov predvojne plače in se niso mogli otresti raznih de-putacij lačnega uradništva, so jim vrgli kost, ki jo naj glodajo: Nabavljalne za- druge;. Predno se je ideja oživela, proučila izvedla, predno so začele zadruge za silo poslovati, je že prišlo L 1923, ko smov doživeli v Ourihu kurz 3.60 za dinar. V življenje so spravili zadruge takrat, ko se je ravno nehalo pravo življenje za trgovino. Od 1. 1916 do 1923 je bilo lahko trgovati. Danes si kupil — jutri prodal s sigurnim doitjčkom. Zdaj pa je narobe. Danes moraš kupiti, založiti še za j do 2 meseca; pa nisi gotov, če ne boš dobil za to blago ono sv,oto denarja, za katero si nabavil blago. To se najbolj pozna manufakturistom, pa tudi v špeceriji ni vedno boljše. Skratka, danes je zguba s trgovino. Kdor nima rezerve iz časov 7 dobrih let, bo v 7. letih suše onemogel. Zadruge sc začele poslovati brez rezerv, ' ravno v času neugodne trgovske konjunkture. Pustili so jih živeti — in jim, dali gotove ugodnosti, med katerimi ni ravno zadnja »oprostitev vseh davkov«. Dosti je bilo treba požrtvovalnosti in nesebičnosti, da so uslužbenci v teh slabih časih spravili svoje zadruge do solidnega temelja. ' Nestrpnost, zasmehujoča kritika sumničenja, skozi vse to so prebredli razni odbori. Kot nagrado za to delo pa so dobile zadruge pozdrav od ministrstva finance, da morajo za tri leta nazaj plačati poslovni davek. Seveda ni nihče s tem davkom kalku-lirai, pa smo izračunih, da bi šlo preko 60 odstotkov vseh novih zadrug v konkurz, če bi se res od njih davek iztirjal. Interpretacija zakona po upravnem sodišču v Celju, in vse prošnje in koraki Saveza so bili zaman. Na moralno stran novega zadružništva, na vse prestane težave, na posledice eksekucij, na itak bedni materijelni položaj državnih nameščencev — na velikansko razočaranje še onih par idealistov, ki se žrtvujejo za te vrste javnega gospodarstva — na vse to se nihče ne ozira. Ne poznajo vsega tega. Plačaj, plačajte, se glasi deviza mini-starstva finansija. Če kdo pri tem pogine — ne vpraša nihče. Tako delajo z nami, s Savezom nab. zadrug. Drugače pa postopajo napram »Save-zu šečernih fabrika«. Češki sladkor stane v Trstu ca 4.50 Din za kg. Ako se ga hoče uvoziti, se mora plačati poleg 5.— Din trošarine še ca 4.— Din uvozne carine za kilogram. S prevozom vred stane češki sladkor ca 15.— Din za kg franco Ljubljana. , To je za nas konkurenčna cena, po tej ceni ga prodajajo lahko tudi naše tovarne. In to izkoristijo naše tovarne do skrajnosti. Češka postavi sladkor v Trst za 4.50, naš sladkor se mora plačati v tovarni po 8.— Din. Radi omenjene zaščitne carine imajo naše tovarne pri sladkorju 100 odstotkov več dobička kot češke tovarne. Računa se, da se letos porabi ca 7000 vagonov sladkorja; zaslužili so ravno radi zaščitne carine ca 200 milijonov, ne glede na normalni dobiček pri sladkorju. Lani so se zgovarjale tovarne, da so morale plačati za 100 kg repe 60 Din, kot je to določila država.. Pa smo čitali, da so ji stisnili ceno na 48 Din i še plačali niso sproti vsega. Sodi se povprečno, da so zaslužile tovarne ca 200 milijonov Din radi zaščitne carine, katere je moral plačati naš konzu-ment. Ali ni nikogar, ki bi odpravil to krivico, to odiranje širokih slojev? Najlepše je pa pri celi stvari še to, da so delnice teh tovarn po večini v rokah čifutov, ki niso niti naši državljani (madžarski in če-ski žulje). Ta nečedni dobiček roma v tujo državo. Le nekaj delnic ?e nahaja v naših rokah (nekaj poslancev itd). Zato tudi ni zalegla tozadevna interpelacija v parlameptu! Tu je bil finančni ministr velikodušen kavalir, da je pustil sladkornemu kartelu »veseljec do gojitve sladkorne industrije. Našim zadrugam pa se pripravlja »veselje«, do zadružne ideje, ko se od njih tirja za 3 leta nazaj poslovni davek, k< jih žene v propast. Ali klonemo in poljubirho Izraelu nogo ali delamo naprej na polju samoosvo-jitve? Danes sladkorni kartel, špiritni kartel — jutri železni kartel — za spremembo spet kako svetovno vojno itd. Naša ideja je kartel konsumentov, ki bo sami pervzel produkcijo. Dolga je naša pot, ali začeti je treba. Vsak dan odlašanja pomeni izgubo, izgubljenih postojank. Zadružništvo po svetu. Da seznanimo naše člane o razvoju zadružništva, ki ga goje poleg nas tudi drugi kulturni narodi na svetu, bomo pod tem naslovom prinašali stalne in najnovej-Še statistične podatke različnih držav. S tem hočemo pokazati, da ideal zadružništva ni prazna fraza, marveč, da ima velikanski pomen za bodoče gospodarsko obliko v posameznih državah. Če goje intenzivno zadružništvo kulturnejši narodi, kakor smo mi, potem tega gotovo ne delajo iz kratkočasja in za zabavo, marveč mu prerokujejo odločilen pomen, iz katerega bo nekoč vzklilo boljše in srečnejše življenje ljudi na svetu in vzgojil boljši človek in s tem boljša človeška družba. V naslednjem podajamo nekaj podatkov o stanju zadružništva v bratski Češkoslovaški republiki. Po statističnih podatkih državnega statističnega urada, je bilo na Čškoslovaškem koncem decembra 1924 14.923 zadrug in sicer: na Češkem 8045, na Moravskem 3656, na Šleskem 673, na Slovaškem 2386 in v Karpatski Rusiji 282. Največ od teh je kreditnih zadrug, ki jih je v republiki 5852 in sicer: 4385 Rajf-ajzenovk (kampelick) in 1476 šulcedeli-č'evk. Kreditne zadruge Rajfajzenovke se nahajajo večinoma na deželi med kmečkim ljudstvom. Nabavljalnih in prodajnih zadrug je 3479. Okroglo se računa, da pripada 8500 zadrug ali 75% celokupnega števila zadrug kmetijskemu zadružništvu. Delavskih in obrtnih konsumnih zadrug je 5412. Češkoslovaški drž. uslužbenci imajo tudi svoje nabavljalne in prodajne zadruge, od katerih prednjači ona poštnih uslužbencev s sedežem v Pragi. Železničarske konsumne zadruge so šele v razvoju in nimamo še točnejših podatkov. Gotovo pa je, da so železniški uslužbenci na Češkoslovaškem boljši zadrugarji kot mi in da se bomo mogli od njih še mnogo učiti. Ker smo goraj omenili zadrugo poštnih uslužbencev, je dobro, da zvedo naši člani, kako ta zadruga prospeva. Ustanovljena je bila leta 1920, ter šteje danes nad 60.000 članov. Sezidala si je na Vinogradih v Pragi lastno zadružno palačo s šestimi nadstropji, ki je bila otvorjena 1. 1924. V tej palači se nahaja, kino dvorana za 1500 oseb prostora. Kino podjetje seveda v rokah zadruge. Dalje krasni prostori za restavracijo, kavarno, opremljeno z vsem luksusomi in komfortom. Restavracija prehranjuje dnevno do 1000 oseb s hrano. Tudi ta dva podjetja vodi zadruga sama. Prodajalne kolonijalnega blaga se nahajajo v pritličju, prodajalne manufakture in obutve zavzemajo s potrebnimi pisarnami vred celo L in II. nadstropje. V njej ima svoj sedež strokovna organizacija poštarjev, ki-šteje 50.000 članov s svojimi zborovalnimi dvoranami, dvoranami za predavanja, ki se vrše dnevno, dvorano za knjižnco, ki je jako bogato založena z različnimi knjigami. Če me spomin ne moti, se nahaja v knjižnici čez 300.000 različnih knjig. Dalje je dvorana za čitalnico, ker imajo člani na razpolago vse češko časopisje in tudi inozemskih je precej. Tudi slovenski listi se dobe. Poleg raznih pisarn, ki so v teje velikanski palači nameščene, se nahaja še 36 zdravih in z vsem komfortom opremljenih stanovanj. Cela palača je stala 12 milijonov K. č. približno toliko, kot palača Ljubljanske kreditne banke v Ljubljani. (Dalje prihodnjič.) Zakaj smo zvišali cene za moko? Koncem januarja se je podražila moka v Banatu od Din 6.30 na 6.80, celo preko 7.40 se je moralo plačati zanjo. Od takrat naprej je valovala cena za pšenico franko Banat med 4.50 in 5.00 Din, za moko med 6.60 do 7.—, za slabše tipe moke in 6.80 do 7.40 za boljše tipe. V Ljubljani se je prodajala moka ničla po 7.50 do 7.75, krušna po 6.50 dvojka po 7.— Din do 7.25. Koncem februarja se je pričakovalo, da bodo cene pšenici znatno padle, ker je prišla takrat na trg avstralska in argentinska pšenica. V Ameriki so šli čikaški borzijanci dvakrat s pšenico doli do 1.35 za bušel in zopet nazaj do 1.80, 1.90. Valovanj je bilo tako veliko, situacija tako nejasna, katera struja da bo zmagala, da je bilo trgovcem težko kalkulirati. Pri tem valovanju se ni obnesel sistem, ki ga imamo v zadrugi, namreč princip, da prodajamo po možnosti celi mesec po isti ceni. Večina v odboru ni bila za to, da se med mesecem cena zviša. Tako se je moralo 25. v mesecu že vedno kalkulirati, kakšna bo povprečna cena v prihodnjeu mesecu. In v pričakovanju padca cen se ni šlo previsoko. To postopanje ni trgovsko, in je za podjetje vedno riziko. Zvišati se ne sme, — znižati pa se mora, kadar je situacija taka. Ali večina odloča, in se je pač tako delalo. Seveda se je ljudem, našim članom dopadlo, ko smo bili par mesecev ca 90 p pod Lj. tržno ceno, in od nakupljne moke dobi še dividende. To jle bil promet. Pritožbe nismo imeli nobene, tudi ni nihče vprašal, zakaj smo tako ipoceni z moko. Plačevali smo jo včasih po 6.85, 6.90 in prodajali po 6.80. Konec maja je bila situacija sledeča: Dobili smo informacijo, da se bo uvedla uvozna carina 10.— zlatih Din na 100 kg moke. — Ker so zaloge pšenice in moke v naši državi izčrpane, in smo odvisni od uvožene amerikanske, — je bilo jasno, da se bo s tem moka podražila za ca 60—80 para pri kg, če ne več. Pa uvozne carine ni bilo, ne 20. V. ne 1. VI., ne 10. VI. in je menda tudi ne bo. Baje so intervenirale tuje države in nam grozile, da bodo nabili na naš les uvozno carino, ako bodo naši uvedli uvozno carino na moko in amerikansko mast. Hvala Bogu, da se je to preprečilo, ali kot trgovci smo morali s tem hladno računati. Če bi res prišla uvozna carina, bi nam po situaciji od 20. V. — res zverižili vso moko. Prodali smo od februarja do aprila mesečno več kot navadno, in to samo radi prenizke cene. Nekateri člani ugovarjajo, češ, zakaj bi morali mi trpeti radi par verižnikov. Ravno nasprotno je pravilno. Ako bi naši člani plačevali recimo moko 50 para dražje kot zunaj, to vendar ni izgubljen denar. Če dela zadruga n. pr. z 20% dobička, se to vendar koncem leta razdeli. Ako pa se dela pri enem: predmetu z izgubo, ali z manjšim dobičkom, kot se misli dati dividend — se mora spopolniti ta izguba z dobičkom pri drugih predmetih. Ravno tu še ne da izkoriščati. Edino pravilno in zdravo je stališče, da se dela pri vseh predmetih (izvzemši luksus) z jednakim procentom dobička, — da se pa pri tem še vedno dviguje in zniža cene po zunanjem trgu. Ko je enkrat odbor pristal na zvišanje cen med mesecem, so se člani pritoževali, — zakaj morami jaz dražje plačevati kot Ljubljančan, ki je prišel teden pred mano na vrsto. Naravno, ako ne znižamo pravi čas, kadar je treba, nas niti ne pogleda član, kaj še, da bi iz solidarnosti kupil. In kdor verjame v zavednost članov ali da še ne razume, da se ne sme biti tu preveč sentimentalen, se lahko uči od teh vzgledov. Razmere se zboljšavajo, tudi naše članstvo je drugačno kot leta 1922, vendar bo še dosti Save preteklo, predno bo vsaj polovico članov videlo v zadrugi kaj drugega, kot navadno trgovino, ki mora dajati koncem leta še dividende. Zadružni vestnik. 1. Prodaja morskih rib. Že nekaj mesecev sem naročamo redno ob sredah sveže morske ribe. Zanašati se pa ne smejo člani na ta dan, ker se večkrat zgodi, da radi slabega vremena sploh ni rib na Su-šaku, ali pa so predrage, in jih tedaj ne vzamemo. Sedaj dobivamo sardele in skombri. Cena je različna, kakor je pač lov. Do 12. ure prodajamo ribe samo članom, po tej uri pa sploh železničarjem. — Redna naročila moremo sprejeti samo pod pogojem, da se zaveže dotičnik, da jih tudi plača, ako jih ne pride iskati. Imamo sedaj primerne zaboje za prevažanje rib v ledu, in upamo, da bomo mogli tudi poleti ustreči članom s svežimi, nepokvarjenimi ribami. 2. Prodaja vina. Dobili smo za poskušajo nekaj dalmatinskega vina. Cena Din 8.50 in 10.50 za liter navadnega in 20 ter 23.— Din za fino dezertno vino pre-šano iz suhega grozdja. Vino se ne prodaja na kredit. Samo onim članom, ki nimajo večjih dolgov se da primerna množina na kredit ob času skupnega naročila ostalih potrebščin. Razun onega po 8.50 so vina tako močna, da sploh niso za piti v večji množini in so prijetna samo v dozah pol do enega kozarca. 3. Kuhinjska posoda. Od 25. VI. dalje imamo v zalogi tudi kuhinjsko posodo (tvrdke Westen v Celju). 4. Prodaja manufakture in oblek. — Sličen dogovor glede nakupa obleke in manufakture kakor pri tvrdki Kunc in Majer, imamo sedaj tudi s tvrdko Derenda za obleke (cenejša izdelava) in tvrdko »Oblačilnica« v Ljubljani. Svetujemo pa našim članom, da si sploh ne kupujejo danes ničesar, ako ni ravno skrajna sila. Bombaževina sč je že precej pocenila, sedaj je začela padati na svetovnem trgu tudi volna, ki je bila do-sedaj ca 100 pošto dražja, kot pred vojno (računano v zlati valuti). Ker se obenem popravlja naš dinar, bomo kupili drugo leto obleko lahko za ca 30 do 40 po sto cenejše. Vprašanja in odgovori. A. K. Lj. Zakaj ne začnemo z mesnico? Na to smo že večkrat mislili in razpravljali pred dvemi leti. Kolikor imajo druge zadruge izkušnje, se ne obnese skoro nobeni zadrugi prodaja mesa. V Franciji, kjer je na stotine zadružnih pekarn, životari komaj par mesnic. Ne boljše v Angliji, v domovini zadružništva. Tudi tam niso še člani toliko zavedni, da bi pokupili vrat, prednji del in ne samo bržole itd. Slabše vrste meso je vedno zastajalo ali pa so člani toliko godrnjali, da se ni ljubilo nobeni zadrugi za stalno prodajati mesa. Pri naših članih bi ne bilo boljše, recimo nekaj slabše. Pridnosti, varčnosti in previdnosti privatnega mesarja ni kdo kmalu kos, zadružna oblika prodajalne že ne. Do rentabilnosti se pospne zadružna mesnica šele takrat, kadar je obrat v njej že veleobrat. Danes bi se pri nas gotovo splačalo ustanoviti mesnico. Mesarji delajo sedaj z velikimi dobičkom. -Živina je padla +ekom pol leta že od 16 Din na 10, slabša celo na 7 Din in še manj, ker se vkolje poprečno pri govedini ena tretjina, imajo pri tem velikanski dobiček. Uspeh lastne mesnic-; bi bil ta, da delamo tudi mi sami s takim dobičkom, ali pa da začnemo zbijati ceno navzdol. Delati z večjim dobičkom ni nas namen, če zbijemo ceno navzdol, začnejo potem mesarji sami iz jeze konkurirati nam toliko časa, da bi morali odnehati. — V enem ali drugem slučaju bi storili ljudem dobro. Podobno smo zbili tudi cene svežim morskim ribam na trgu, od 35 Din na 25 celo na 20 Din. Žal, da nimamo zato urejenega lokala, sicer bi se te akcije gotovo lotili, če tudi samo za toliko časa, da zbijemo zunanje cene, da prisilimo mesarje, da delajo s krščanskim dobičkom. Kadar se bo zidalo, ne smemo tega prezreti. A. K. Ljubljana. Ali bi se dalo urediti menzo v Ljubljani, kot jo imajo v Zagrebu. Tam so na hrani celo družine. Se jim ne splača kuhati doma, tako je tam poceni. To ni nova ideja. V Angliji so se spravile gospodinje, in si v večji hiši uredile skupno kuhinjo, ter si s tem prihranile služkinjo. V Ameriki si revni sloji prihranijo s tem celo lastno gospodinjstvo, m žena dela lahko, v tovarni dli doma v domači industriji. Novejši bloki stanovanj na Dunaju imajo skupna gospodinjstva, lastne telovadnice, pralnice in sušilnice, republika sama zase. Tudi pri nas bi ne škodovalo ustvariti v tem času kaj podobnega. Imamo pa itak v Ljubljani železničarji še takozvano inšpektoratsko kuhinjo. — Železničarji kakor tudi njih otroci, družina, dobe tam hrano dosti poceni. Nima pa ta kuhinja možnosti razvoja, lokal je premajhen, da bi si povečali svoje prostore ali dobili kaj primernega poceni v najem, ni več danes za pričakovati. V okviru zadruge bi se to dalo sčasom napraviti, pa tudi nam ne gre boljše za lokal. Je pa tudi š^ to: Za pristop v članstvo zadruge je treba plačati delež 300 Din. Imamo pa tudi največ članov med železničarji, ki imajo obilno družino. V kuhinjo pristopijo največ samci, ki so abonenti od danes do jptri. Tem se ne splača pristopati kot člani. Najboljše bi bilo, da se ustvari zato s podporo naše zadruge nova forma, ali zadruga ali društvo, kot obstoja podobno tudi pri Perlesu v obliki humanitarnega društva, toliko, da pač obstojajo nekaka pravila in da je ta forma poznana kot juridična oseba, ki more biti lastnik, ki more jamčti, nastopati itd. To je pesem bodočnosti. Kadar, se bo zidalo za železničarske prehranjevalne ustanove, morda se bo kdo zavzel tudi za to vprašanje, odvisno je to od socijalnega pojmovanja voditeljev, kakor tudi od tega, kako pojmuje osobje samo take naprave. V Zagrebu so imeli večne prepire in pritožbe, proteste in kravale, ko so uvedli sistem, da se vsak izključi, kdor zabavlja ali se neopravičeno pritoži, šele takrat je nastal red in mir, nakar je začela kuhinja dobro funkcijonirati. Če so pri nas ljudje kaj drugačni, ne vemo, dosti boljši niso, in kdor bi se lotil tega vprašanja, bi moral imeti še dosti več potrpežljivosti ih prakse, kot se jo zahteva pri vodstvu zadruge. Marsikaj bi se dalo narediti, če bi bili x ljudje zreli, solidarni in kar je glavno, če bi imeli smisel za vzajemnost in čut za splošni blagor celokupnosti. Cenik glavnih predmetov živil za mesec julij 1925 . vrsta blaga enota Din Hlevski izdelki: Moka pecivna Ogg kg 7 — „ mehka 6'80 „ krušna 5-50 „ ajdova )) 6-50 ,, ržena )) —•_ „ koruzna Jy 3 — „ krmilna 2'50 Zdrob pšenični 7'50 „ koruzni 4'— Otrobi pšenični >> 2’30 „ koruzni y* 185 Testenine: Makaroni italijanski yy 15 — „ domači 11 — Polži italijanski yy 15 — Rezanci za juho yy 11 — Spagetti yy ir— Fidelini yy 11 — Zrnje: Riž I vrste y> 10 — „ O yy 8 — Koruza v zrnu yy 2'30 Fižol koks yy 4—3 Sladkor: Sladkor kocke >> 16 — t „ sipa yy 14'— Limonadni prašek zav. 1 — Kova: Kava I vrste kg 54'— „ H „ yy 46 — „ žgana yy 58 — Kovni primesi: Kava Kne p 5) 15 50 „ družinska 12'50 „ kolinska yy 23 — Cikorija Frank yy 23'50 Drugi predmeti: Mast domača •> 28 — „ amerikanska yy 27 — Sol debela yy 4 — „ nemška drobna yy 450 Delikatese: j Slanina prekajena >> 25 — Krače prekajene yy 25-— Svinjska glava in parklji >> 12’— Polenovka suha yy 25-— Sadje: * Cešple domače yy 10 — „ bosanske 17 — Rozine 26 — Mandelni yy 58-— Tekočine: Olje namizno 23 — Olje olivno 25 — Kis dvojno močan 4'— Mineralna voda V2 1 yy 7-50 • Vrsta blaga enota Din Potrebščine zn perilo: Milo »Schicht« kg 17 — „ »Zlatorog« yy 15 — „ »Gazela« 1450 „ terpentinovo y* 19 — Milo toaletno kom 4, 7 Manufaktura: Platno za rjuhe m 32 — „ rujavo yy 30'— „ Wassertuch 36 — Kotenina za predpasnike yy 15-18 Nankin za perje modro yy 19 — „ „ „ rudeče yy 19 — Madapolan amerikan. yy 15 — Molinos zelen za srajce yy 15'— Flanela zelena za skaute >y 18 — Obrisače kom. 14’— Pletenine: Nogavice ženske par 15-42 » moške 8-18 -» otroške yy 8-28 Obutev: Čevlji moški yy 280 » ženski visoki yy 290 » „ nizki yy 220 Rožno blago: Sukanec bel in črn 10-12 cev 6 — yy *y 130 yy 375 40 yy ■ j) >> >> > j 3 — Vrvice za čevlje par 1 25—2 Varnostne igle ducat 2-50 Cene so neobvezne. Zadruga kupuje steklenice prazne: 1 1 in 1 72 1 od 150 do 2'50 Din. Sukno na metre si člani lahko nabavijo pri tvrdki »Textiliana« v Kočevju proti nakaznici. Zadruga ima sedaj ha novo v zalogi kuhinjsko »posodo in sicer: lonce, kasarole in zajemalke od V2—b litrov. Desertna vina v steklenicah a IV2 1 > steklenice Din 38.—, 1 1 steklenice Din 25.—, 34 1 steki. Din 19.—. Amerikanske masti ne bomo imeli nekaj časa v zalogi, ker je po svoji kakovo- ] sti napram domači masti predraga. Priporočamo gospodinjam, da posku- ! sijo s kolinsko cikorijo. Je nekaj cenejša, nekaterim celo bolje ugaja; kot frankova cikorija. Je to stvar J okusa, samo opozarjamo na to naše gospo- ' dinje. ^ — j Izdajatelj: »Nabavljalna zadruga uslužbencev državnih železnic v Sloveniji«. Glavni in odgovorni urednik Fr. Rupnik. ) Tisk tiskarne Makso Hrovatin v Ljubljani. •