I. letni tečaj, število: 12.
1914. marc. 22.
Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence.
PRRIÁJA VSAKO NEDELO.
CENA NOVIN JE :
Za domáče, če jih več
vküp bodi...........2 K,
če samo edne ...... 3 K.
Za amerikance, če jih več vküp bodi ... . . 4 K 20 f, če samo edne ... . 5 K 40 f.
Cena vsakoga fa1ata doma je 4 filere ; v Ameriki 10 filerov.
Dobijo se
V Črensovcih pri KLEKL JOŽEFI plebanoši v pokoji. Gserfőld, Zalamegje.
Na té naslov se naj poš i lajo: naročnina, glási i dari za Novine. Vsak pa naj podpiše svoje imé, ki kaj novi-nam naznánja.
Štrta nedeia v posti.
„Oni zato lüdjé, gda bi vidili znaménje, štero je včino Jezuš, pravili so, da je té zaistino on prorok, ki je pridoči na té svét“. (Jan. VI. 14.) I
Tak, drági krščeniki, íi lüdjé so prav meli, kda so Jezuša za Božega Odküpitela, za tistoga velkoga proka meli, ki na svet more priti, da čüde iz svoje moči zvün Boga nišče ne more delati.
Jezuš je právi Bog, zato ka je v denešnjém evangeliji pripovedano čüdo iz lastne moči včino. Po toj čüdi je on nepremágavno dokázao da láda z božov oblástjov, da je ednoga bistva z večnim Očom, j i tni moremo kda si 'to pomislimo, zriknoti „Te je právi Bog* (Jan. I. V. 20). I, kda to spre-govorimo se moremo tüdi z radostjov napuniti, da tisti, ki je naš zveličiteo je ne prost! človek, nego má v sebi vretine neskončane bláženosti. Kak to-)ažilno je tolažimo je to za nas, da je Kristuš právi Bog ! Da je on právi Bog, je naša vera bože delo, to je to naj-svetejše i najpopolnejše, štero nas vka-niti ne more. Ne človeče niti angelsko, nego bože delo je naša vera. Tisti, ki je „svetlost iz svetlosti, právi Bog iz právega Boga", kak ga nezmotliva ma-ticerkev imenüje, je nazvesto vero katoličansko. I rávno záto je pravična vsaka reč, štero je spregovoro, vsaki návuk, šteroga je dao, vsako obečanje, štero nam je naznano. Té vsegamo-göčni Bog je obečao da do konca sveta z mater cérkevjov ostáne, da ne do p tisti jo od peklenske moči se obladiti, da ona bo, kak po svetom Pavli, svojem apoštoli naznanja *Steber i trdna podlaga pravice" (I. Tim. III. 15).
Kakša tolažba za nás drági krščeniki, da so našo vero ne lüdjé nesta vili, nego Bog, ki kaj obeča za ver-
no spuniteV vere, tüdi lehko dá. da je vse njegovo. Kak velika miróvnost nam lehko óbséde srcé v žitki i v smrti, da mámo vero tistoga, ki je nespremenliv i rávno záto se njegova vera tüdi ne da spremenilo
V kak velikoj nevarnosti so drü-: governiki, da se na véke pogübijo —j štere nevarnosti mi katoličanci ne poz-( namo.	xv
Mi smo stálni, nepremoglivi, trd-ni v toj zaVésti, da ne moremo kri-vo vervati, dokeč nasledüjemo navuk katoličanske matere cerkve i v nas se nigdár ne more, obi¾diM dvojnost, da blodimo vu veri, ár je Jezuš Bog, ki je našo vero včio. Drügoverniki če sa-/ mo teliko dvojnosti dobijo zavolo kriveí svoje vere, kak je gorčično (muštarovo)i zrno, pogübijo se, če ne postanejo^ katoličanec Samo če so trdno prepričani, Z3gvüšaní, da je njihova vera práva i vervati pa zdržati ščejo vse, ! kaj je Kristuš včio i ne što drügi te se morejo tüdi oni zveličati, da potak-; sem so pópravici že katoličanci i samo po íméni krivoverci. Bog je po svojem Sini naime vse národe odküpo i vsakoga šče zveličati. Če ga ne more v katoličansko mater cerkev, med njéne, kotrige, to je v njéno telo spravili po povrnenji, správi ga v njéno düšo to je da njemi volo dá vse vervati i zdržati, kaj je Kristuš včio i tak je té več ne krivovernik, nego právovernik i kotriga v ^3ühi katoličanske matere cérkvi zvüna štere ne ga zveličanja, čeravno na vi-dež ešče ne med njéne kotrige zapisano
Jezuš je právi Bog, prava je záto njegova vera ; katoličanci vesélimo se, mi mamo zato milošče sedméri svest, drügoverniki samo stüdence májo brez vretine, kak je to sam Bog že v sta-rom zakoni naznano po yeremiji pro-roki od onih. ki od Bože vere odsto-
pijo i si človečo iščejo rekoč : „Dvojo hüdobijo je napravilo moje lüdstvo: ostavili so me, vretino žive vodé i sko-pali so si stüdence, stüdence zasipa-joče se, šteri vodé nemorejo držati." (Jer. II. 13.)
Da kde ne ga Kristuša, ne ga tüdi njegovih milost. Kristuša mamo i nje-I gove blagoslove, kaj drügo ešče potre-büjemo ? Gledajte, drügovernik, če šče se zveličati, more svojo vero tajiti i tisto sprejeti, kaj je predtštera morebit z celoga srca sovražo. Kak žmetno je to !
Nam je pa ne potrebno nigdár zve- ■ davati — je li prav, kaj verjem — ali ne — da na vso dvojnost z tov ed-nov rečjov odgovoriti Kristuš. Kristuš je včio, njegova maticérkev mi naznanja to drügo mi ne trebe iskati, vere mi ne trebe tajiti, dfüge mi ne iskati.
Hvala za vse té dobrote Kristuši ide. Kak njemi pa zahvaIimo ? Pošlemo, držimo za velko njegovo vero, to je svojo katoličansko i zdržimo jo verno. Vnogi drügovernik bi se povrno, če bi mi poštüvali svojo právo vero. Kda drügoverniki vidijo nas v pétek meso jesti, po svétkah delati, nas čüjejo ci-frasto preklinjati ešče Bogá, Dev. Ma-rijo, lübléno svestvo, ali pa zvedijo naše opačlivo živlenje, kak živerno v sváji, kak krádnemo, kak pijan-čivamo, nájbole pa kak šinfamo, og-rizávamo svoje pope, te si po pravici lehko zmislijo i tüdi zgučijo : tei se hvalijo, da májo právo vero pa so na-čiši od nas ? Ešče hüjši so. Polkrivo-vere že ne bi na sveti bilo, če bi mi redno spunjávali svoje krščanske dužnost!, da to je stáro i istinsko pravilo : reči genejo, zglédi (példe) pa vle-čejo.
2.
NOVINE
1914. marc. 22.
Odgovor na pismo ednoga evangeličanca.
Dragi Prijáteo!
Vi se meni, „močno gori poštüva-nomi dühovniki" tožite, Zakaj vas, evan-geličance Novine za korivoverce imenti-jejo. To, da bi vas šimfale, ali grajale, kak vi pišite, je ne istina; to nikde ne najdete v téh krščanskih listah. To pa, da vas za krivoverce imenüjejo je istina. Ali nej delamo to iz sovráštva ali kakšega drügoga grešnoga namena, nega 1) iz pravice i 2) iz l(ibavi.
Iz pravice zato, ka prava vera je samo edna mogoče. Dvakrat dva je štiri i ne pét, niti tri. Bog je samo eden i nespremenliv, vero zato tüdi samo edno more našlaviti, v šteroj ga njegovo stvo-rjenje vredno zna časciti i po pravici njemi slüžiti. Pri va>šem gospodárstvi vi ravnate, ne istina ? I če bi vam što naši ravnao, kak vi naménite, bi njemi pravili: ti krivo ravnáš, jaz nači ščem. Gledajte, dober Bog tüdi samo to dela, ne morete njemi zato zameriti. On je svojega Sina poslao na svet, naj nas navči na pravo vero: I Té nas je navčo i zravnao je vse, kak more pri njegovom božem vérstvi biti. Ki njemi nači ravna, njemi rávno tak krivo ravna, kak vam, če vašemi ravnanji proti guči. Glédajté, zato imenüjemo mi katoličanci vsako drügo vero, ne samo evangeli
čansko za krivo. Kristuš nam je pravo ka ki njegove motere cérki ne poslüša naj ga mámo za pogana i očitnoga greš-nika, ali publikanuša to je krivovernika. Té reči v evangeliji gornájdete. Kristuša bogati, je pa-je-li, ne slabo, nego dobro delo. Pa pitam vas, kak pa vi nas katoličanec imenüjete? Če za právo vero ike te ste dužni k nam stopiti ár je vsaki dužen pravico nasledüvati — če pa za <krivovernike te pa ne smele zameriti, če mi vas tüdi tak zo verno.
(Dale pride.)
Dom i svet.
Nova pravda se dela od nedelskoga počitka. Dotičnim drüžbam je že od-poslana na pregleda
Kak delajo slobodnozidárci ? Ogrizavajo dühovnike nüne, naj s tem ugled cerkveni oničijo, kaj teliko po-meni, da vero podkopajo. Edni tih nájbol besnih so taljanski slobodnozi-darje. Po celom sveti razglasi, Kakše pestvije delajo popi pa nüne, Gerkvene osebe so en dugi čas trpele to čarno ogrizávanje, ali naslednje so pa na po-velje višje gerkvene oblásti pravado podignole proti ogrizávajočim novinam. I kaj se je zgodilo ? Od leta 1908-ga — do letos je sodüija 224 pisatelov oso-dila, ki so proti dühovpikom laži pisali.
Glejmo samo edno tih nájnovejših. V Saluzzo-i izhajajoče protiverne novine La Riscossa so obdužile dva brata dü-hovnika, poimeni Susia, da sta zma-terjov nesmileno ravnala. Vrejevavca novin je sodnija || 1913. junija meseca na 14 mesečno vozo i 1160 lir (koron) štrofa osodila.
Poštenje dühovnikovo je poštenje Kristušovo. Zato če kje zvedimo, da od šteroga dühovnika laži trosijo, iz-zvedimo ogrizavca i brez zamüde le pred sodnijo ž njim. Na vogrskom zdaj tüdi ostrejša pravda bo vpelana zavolo ogrizavanja po spisih.
Proti dvoboji je močno nastopila stranka katoličanska centrum v Be-rolini. Dvoboj se právi, kda se dva bijeta zavolo poštenjá i „je praj tisti pošteni, ki drügomi vüho odseka, ali ga mori." To pogansko navado ščejo dobri možje iz drüžbe krščanske odpravili. Z cele moči moremo mi tüdi dvoboji protidelati, zato ka je strašen smrten greh i pod velikimi cerkvenimi kaznimi (kaštigami) prepovedeni. Na Vogrskom je zdaj malo pred totem tü-. di eden ovoga k smrti strelo v dvobo-ji pa sta si svaka bila.
Rus si povekšava vojsko. Više tris-tojezér lüdih je podigno svojo vojsko i küpüje vnogo reči k bojni potrebno. Oficerje tüdi ne smejo edno leto svoje
Zakonska Sreča.
Želodčov Martin i Tinkova Margejta, sta bila t začetki svojega zakonskoga živlenje srečniva i eden z ovim zadovolniva. Ali kaj, da je vsa Sreča na tom sveti minliva! Pomali sta se med sebov navolila, žačnola sta se ogi-bati, pregovárjati, nazadnje sta se bila i keliko Meši je bio Margejtin jezik, teliko žmetnejša je bila Martinova pesnica. Vendar bi pa skoro pravo, da je bilo v moži menje hüdobije, nego v jezičnoj ženi. V maloj vési kje sta mogla nositi tak žmeten zakonski járem, podkopala je Margejta svojemi z ogrizávanjom i z ogo-várjanjom vse poštenje. Posebno sosed, ki je meo že pred svádbov nikše spico do Martina za volo nikše spokane grfiške.
Eden vroči den je ležao Martin v senci za plotom svojega ograda. Rávno je začno drotnato ga zdrámi zadosta glasen gl&s njegovo žené. Govorila je na ovom kraji plota z so-sedom.
Razgovor je bio té le: .Filov" (tak se je zvao sosed), Filov povej mi, kak bi se moža znebila. Jaz nemorem več ž njim živeti!“ .Margejta" pravi sosód, ki je bio pun vse mo-gočega compra i praznih ver, .povej mi, ali je tvoj mož rad kühano okajeno meše ?“ .Ves mrtev je za nje". Skfihaj njemi kak naj več moreš!“ .Zakaj P" .Od dosta vžitoga okaje-noga mesa človek oslepne. Gda pa moža os-lepiš, Iehko ž njim napraviš, ka ščeš, i či ga tüdi vmoriš, nemore ti nikaj, ár te ne de vido."
Margejti je zažáro obráz, Martini so se pa raztégnola vüsta. Kühano okajeno meso je meo istina nad vse rad, na prázne vere pa nikaj ne dáo. Bio njemi je teda na menjen
dober i nedužen slacec. Potegno se je pod plot i čakao da bi ražišla njegoviva prijátela vsaki v svoj kráj, kaj se je hitro zgodilo. Filov je bio nas!onjeni na tisto razpokano grüsko i kak je ltiknjo sršénovo. Sipali so se zdaj sršnjovje med razgovorom z rokov kimao zadeo je ž njov i Filov pa Margejta sta od-bežala vsaki po svojoj poti. Gda se je zdrá-žena svár pomirila, je Martin s tihim smehom stopo v svojo hišo. Skoro ne verno, kak je mogoče, da je njegova žena tak nágla v svoji nalogi. Prijazno stopi s kühnje prednjega i njemi voli: .Martin či se dobro spominam, de vütro tvoj vojstni den. Zmiriva se i obe-čajva, da se ne va več kregala."
Na to Martin: .Margejta, jaz se ne srdim. Ali napraviti moreš kaj dobroga za méne; vej znaš ka si ti tüdi kaj poleg pri-voščiš."
.Martin znáš, kaj ti sküham? Okajeno meso!" .Dobro bo, Ve znáš kak je mam rad. Liki dosta ga skühaj! Tisto velike skledo puno!" Martin je pokázao posode na kühnjskoj steni, — bilo je obečano.
Drügi dén poldné je Margejta postávila pred svojega možá tisto skledo kühanoga po-vojenoga mesa. Obá sta sela tak, da sta si gledala eden ovomi v obráz. Martin je začno slastno jesti meso, Margejta je pa nestrpno čákala, kaj bo. Nazádnje pita, gda je Martin polovico že pojo: »Ali še kaj vidiš?" ,6i duže menje." odgovori Martin i vrlo nadaljüje telovno delo krščánskoga smilenja. Gda se je meso h konei približávalo, pita ga žena znova: .Ali še zmerom vidiš ?" »Vej ti pravim, či-duže menje."
Skleda se je nazádnje spráznila. Martin je svoje oči zatisno i globoko zdehno: .Margejta zdaj pa ne vidim nikaj več."
Ona njemi je pa odgovorüa z glasom, v štero m je bilo razlejáno mehko na očimetanje, čüteče i tiho vesólje: »Martin za kaj si toliko jo; ve sam te zmérom med jestvinov opomi-nala, da bi jo zmemo zavolo oči, znaš." ,Pre-kesno!" zajéči Martin. »Ne bom več glédao zlatožamoga sunca, hu . . .1* Margejta ga toláži: ,,Lübi mož! no. Bodi!* Dá njemi roko i ga pela prek praga vű. Med potjov je pa Martin sploh pomali poglejüvao pred sébe ali venkráj.
Tak prideta do globokoga járka. Mar-geta se teda stavi i pravi: »Martin malo me počákaj, da skočim k ,Pepi" po malo pila za tébe. Gvüšno si naimje po okajenom mésižé-den. Samo mérno što j, da kam ne spádnes." Martini se zabliska v glávi, kaj nameráva žena. čütila se je preslaba, da bi ga vrgla v vodo pri bregi, zato je štela nikelko stopájov od daleč v njega zaleteti i ga spravili v mokri grob. .Le idi, pa hitro pridi,* veli mož. Naskori se je pokazalo, da se on istina ne moto, pač pa se zmešala ona. Tisti hip náime, gda se je z rasprestrótimi rokami približávala moži, se je on hitro ogno i žena je čapnk- spádnola v vodo. Začnola je kričati nemilo, tak ka njoj je sapa s falüvala. »Reši me, Martin, reši me!“ Martin je pa mimo odgovarjao : .Ne vidim te Margejta, ne vidim te."
Še v pravčas pribežita bližnji pek s pomočnikom i jo rešita iz valov. Martin i Margejta sta pa Šla domo oba ozdrávlena telovne i düševne slepote.
1914. marc. 22.
NOVINE
S.
^omačije ostaviti. Kaj bo z toga ne verno, ali nemci se to nikak ne vidi, tem bole ne, da francoz tüdi tak dela, kak njegov zaveznik, rus.
Viljen, albanski kral, meseca maj-nika pohodi srbskoga krala v Belgradi.
Novi ministerski predsednik na Tal-janskom je opet prvejši Giolitti.
Velike povodni so na Vogrskom v treh županija!! í Máramaros, Beszterce-naszód i Ugocsa, Reke Tisza, Iza. Tarac, Talabor i Szamos so vőpolejale •i več hiš pa vnogo márhe odnesle. V Máramaroros-i je 60 vesnic pod vodov, Tiszaujlak občino je pa Tisza poplavila i 400 hramb podrla.
Koline ■ v deželnoj hiši v Budapesti. Márciuša trinajstoga v pétek je devétdesét poslanikov, vládne stránke (Kormány) nikše goršcenje melo, na šterom so jeli: grahova župo, ribjih paprikáš, nadeto zelje, prasečo pečenko, kisilakove re-zánice i kisilakove krápce.
Štelinga se začne aprila 15-ga. Báron Hazai Sama minister domobra-nstia je té glas z Beča prineso.
■6000 metrov visiko je leto amerikanec *Wright-Iajdnant. Više je ne mogeo zato, ka njemi je benzin zmrzno. Gda se je doli püšto so gá celó odreveneloga mogli iz stroja zignoti.
Roščov bo letos dosto, zato pa minister poljedelstva ostré ukaze vüdava, kak se more jüdstvo té škodlive slváfi f¾rániti.
Strašni ognji okoli Szombatheh/a. Desetoga toga meseca je okoli Szom-bathely-a sodni dén bio. V mesti sa-mom je bio troji ogenj, ali brez vekše nesreče. V Vasvári so tri hiže dolpo-gorele, v Strém-i je 51 hramb zgorelo, v Vasszécsenyi 21 hiš párm 20 hlevov i 10 štal. Najvékši ogenj je pa bio v Répcelak-i, štera občina, čeravno je več postáj oddaljene od Szombathely-a se je v svojoj žarečoj nesreči lepo dala z meši glédati. Zgorelo je tü 57 'hiš, 120 parm, 25 veliki sadovnjákov, >6 márhe 400 svinj i več ježér kür. Zgoreli sta tüdi dve ženski mati i hči. Edna ženska se tak rešila smrti, da se je v péč potégnola, odket so jo živo pa zdravo nazájdobili njéni. Kvára je samo v toj slednjoj občini više 300 jezér koron.-,Guvaj nas sv: Forjan og-nja nesreče,
Glási.
Tifus v Lendavi. V Lendavi se tifns močno razširjáva. Preminoče dni je edno mládo živlenje porobo. Mro je v njem Gállič Tomaž dimnikárski mešter v 33 letom svoje starosti *Objokava ga dovica i četvéro drobne decé.
Betežni plebanoš. Jvko Ivan štrigovski plebanoš so na smrtjé zbetežali. Boži žlak jih je vdaro.
Smicanje v Satahovcih. Dündek Jožefa 20 let staroga mladenca je do krvávoga smek-no 15 let star Vrečič Ludvik. Zavolo svojega vkradjenoga zavca se je pernjao Dündek z dečkecom, i njegovo máterjov i v toj njoki dobo od pojba smicljáj. Žandarje so pojba z závcom po vési gonii i njim je odkrio vse.
Premenjeno senjo. V Draškovicihbo letos decembra 14-ga i nej 13-ga senje.
Nova mela. Na cvetno nedelo bodo č. g. Berden Andraš štrtoletni bogoslovec v meš-nika posvečeni. Prvo sveto meše bodo meli v Bogojini na vüzemski pondelek.
Na znanje. Ki se v Tišinskoj fari v sv. Mohora drtižbo šče dati spisati, naj se do slednjega márca glási ali na Tišini pri Kodila Ludviki zvonári, ali pa v Gederovcih pri Ed-šidt Štefan! šoštari.
Fotografije pokojnogo kanonika se tüdi dobijo pri imenüvanom zvonári po 2 K 20 fil. Ki je sam naroči ešče 20 fil, poštnine plati. Fotografije s 17 em. velike.
Povožena žena. Dr. Lamm Anton so-bočki velearendaš je z motorom povozo edno mošt;ansko ženske, Zrinski Ferenca ženo. Sod-nija ga ne osodila, záto ka je prej glás davao i se ženska ne ognola, nego od strahü narav-noč pod motor bežala.
Začnola so se »vélke spovedi*. Ta prve je bila v čerensovcih márcija 15-ga i 16-ga. Spovedalo se jih do 1000. Márcia 22—23 ga pa v B gojini, 26—27-ga v Türnišči, 29—30-ga v Beltincih, aprila 1-ga v Martjancih, 2-ga na Tišini, 3-ga v Soboti.
Koliko dobi, ki debreceneke napadnike vlovi? Od ministerstva- SO, od kapiténstva re-dárskoga pa 10 jezér kozon Ki pa redárstvo samo na sled pripela, dobi za vsakoga krivca 6 jezér koron. j	. /■
Ogenj. Pri Svetom, Križ! je ogenj bio té dni. Gorela je štala v krčmi. Obranili so jo gojenci veržejski, ki so komaj o polnoči prišli z gasitbe nazaj v samostan.
Bitje. Dnestjeden so se z cerkvi idoč nešteri trnarski dečki po poti zbili. Znam so si predgo preveč na srce vzeli i to je genelo na bitje ?
Romanje v sveto deželo. Od l—22 sep-tembra bodo frančiškani romanje vodili v svéto deželo. Ki se toga romanja žele vdeležiti naj se oglási na té naslov: Vodstvo horvatskega romanja v sv. deželo, Zagreb, Kaplol Štev. 9. frančiškanski samostan. Vožnja v tretjem razred! z stroškom vréd pride na 300 K. Glasiti se more do 24 junija i platiti se more cela Sama do 1, julija.
Bazpočena gád. Bogojanskoga mlinara Savel Jožefa močna cementana gád se je raz-počila. Prednji del i pol vdilanjega se je dol-püstilo v jamo na zvünešnja kola. Edno kolo je poškodüvano. Kriv je mehki grünt pa ja-ma. Kvara računa 1400 K. Gádo zdaj z piki nejnokovéjo.
Smrt na ssnji. Mišič Anton konjski trgovec z Preloga je konja tržo ali küpec ga ne šteo meti zato, ka ga je za kehljivoga spoznao. Na to reč se je trgovec razsrdo, rdeči postao i mrtev vküpspadno. Srčeni kap ga je z&deo.
Samomor. čakovskoga Hotela „Zrinji“ slüžbenik Wünscher Ferenc iz Graca je za-pravo 120 kor. gospodovih penez i od straha da ga gospod sodniji neznani, se je v Š tali obeso.
Boparje v Prelogi. Porobiti so namenili blagajno (Kašo) natáriušovo, ali stražare so je ravno te zapazli, kda so omár šteli na cesto odvleči i ga odpelati, da so z koli tam bili štirje.
Nočno klantivanje. V Beltincih to grdo navado majo »tistomi* dečki, da v noči klan-tivojo. I s tem večkrat delajo nemir i kvar lüstvi. Med 16 i 17 márcom v noči so več, kvára napravili pri štiraj vértaj od ednoga so celo drva k drtigomi sosedi znosili. Nego te ju-nácje so nam znáni, ki tak pridno svojo nočno slüžbo oprávlajo. Za zdaj njim prizanesemo, nego či de se še to več ponávlalo, je po iméni dámo v novine djati, da pridejo v roke pravice. Zato opozárjamo stariše, pazite na svoje sine naj vam v noči doma bodejo. Ar drügim kvár delati je proti božoj i tüdi s veckoj postati. či skrbóte za svoje časno imetje, skrbte tüdi za tisto, od šteroga te mogli oster račua dávati. Zapomnite si reči sv pišma. »Što pa za svoje, zlasti za domače ne s krbi, je vero zatájo i je hüjši od nevernika."
6rozovita mati. Iz South-Bethlehema nam piše edna slovenka, ka je tam edna mati svoje betežno dete kopala! Da se njoj je pa voda premrzla tidila, jo je .v skledi z detetom vréd na šporeh djála, ona pa v trgovino odišla. Tü je pa tečas brbrala, se zagučavala dokeč je domá ne zavrela na šporati i dete v kropi ne sem-tam metala. Siročeki je koža vse gor-spokala. Mrcina je tak svoje iastivno dete skütala.
Dari na kapelo malopolansko z Nede-lice: Céh Marka žena 40 ti., Farton Ferenc 20 ti., Hozjan Jožef 60 ti., Görköš Janoš 20 fil., Farton A na 20 ti., Görköš Ferenc 40 ti., Bakán Ivan 1 kor., Görköš Ana 40 fil., Hoz-ján Jožef 20 fil., Čeh Janoš 30 fil., Šömen Ivan 60 ti., Lütar Jožef 1 kor., Zver Janoš 1 kor., Zver Štefan 60 fil., Badoha Peter 60 ti., Lebpr Števan 20 ti., Badoha Jožef 20 filL, Čeh Števan 40 fil., Gjuran Ivan 20 ti., Hor-vat Lukač 1 kor., Ćéh' Matjaš 1 kor., Šömen Ivan 60 ti., Ftičar Kata 20 fil., čéh Janoša žena 2 kor., Lebar Marko 1 kor., Görköš Marko 1 kor., Žižek Ivan 40 fil., Horvat Števan 1 kor.; čeh Jožef 1 kor., Magdič Marko 80 ti., Vuk Ivan 1 kor., Slivnjek Marko 1 kor. Iz Žiskovske občine: Ciglár Števan 2 kor., Žálig Mihal 2 kor., Ráščan János 1 kor., Ti-bant Maria 40 fil., Cipot Janoš 1 kor., Kocet Ivan 40 fill., Čurič Števan 20 fil., Čurič Matjaš 40 ti., Gigán Jožef 1 kor., Špilák Matjaš 40 ti., Horvát Števan 60 fil., Horvát Maria 40 fil,, Bous Treza 40 fil., Nemec Treza 40 fil., Horvat Matjaš 1 kor., Sobočan Ferenc 1 kor.
Gospodárstvo.
Je li me prepravlali krte?
Zdaj, kda se ravnajo travniki, ništeri veri se čemeri nad krtami. Slobodno se čemeri nego ne nad krtom, nego nad zemelskimi črvmi, šteri travi korenje v kraj grizejo. Kde je dosta krtano vcov—na ravenskom právijo krtovinjeki— tam more dosta škodlivih črvov biti. Moremo to razmeti. človek tüdi ta ide, kde je ležéše živlenje. Zakaj jih pa te telko v Ameriko odide. Siromak krt
4.
NOVINE
1914. marc. 22:
tüdi tam kopa, kde je več črvov, kde brez! velkoga trüda leže žive. Pa Zakaj bi njemi to zamerili? Ceden gospodáre se tem bolje veseli, da ma pod zomlov. kond njegova oblast ne segne. skritoga čarnoga pomočnika.
Zato si pa gori zapomlite kde te dosta krianovcov vidili verite meti, tisti travnik je betežen, orača ne odtirajte vkraj, ešče bi ton mogli praviti, da bi jih li več bilo, da bi vam travnik prle ozdravo.
Pravijo, kje je dosta krtanovcov, tam je najlepši seno. Verjem jas to, ar iz ednoga -kraja krt prepravi skodljive črve, iz drügoga kraja pa lüknjs se napijejo vodov i vn silhši vlago drzijo.
Krt je preveč velki siromak. Žmetno žive. Vsaki den telko more ppjesti, kak on sam vaga.
Cena
Pšenica 24—24*30 K., žito 17*60—18 K., ječmen 15*40—15*80 K., oves 15—15*40 K., kukorice nova 16 K., krumpišje 5—6 K., seno 8 K lucerna, detelica 9*60 K., slame 4 K. Cena se razumi 100 ki!.
Svinjsko meso na živo vago kila 160— 164 fílerov ešče pri plemenih svinjáh.
Goveje meso na živo vago 18—88 filerov.
Pošta
L S. 8outh-Betlehem. Hvala na glási. Ov človek je dobro včino, če je poslao po drtt-goga dflhovtika. Ki se boji ednoga i bi se pri njem nevredno znao spovedati, rajši naj v tretjo püšpekijo ide k nepoznánomi i se tam vredno ščisti. Té nesrečen je tüdi sovrážo vašega dü-hovnika, záto bole, če je inam šo. Ka so samo dvá falata krüha djáli na stol, kda so dühov-nik Božanstvo prinesli, káže, da tisti siromaški lüdjé ne vejo, kak se more dober Jezuš sprejeti. Naj se nam ti zablodjeni* pomilijo. Moli mo za njó, i opominajmo je pa vse bo dobro-Ti je tüdi rabi k vašemi dühovniki, pomali že bo red i mir.
B. H. 28. Slovenka. Imé svoje podpišite, to je potrebno za volo moje odgovornosti, v novináh pa ne bo vaše imé objávleno. Pišite samo na en stran papera pa z temi črkami, kak je list' zdaj štampan. Beči so dobre i je radi objavimo, samo držite se toga, kaj sem više napisao. Ešče prav pride članek. V pon-deek pred poldnom ga pa že morem dobiti.
Za krátek čas.
Naš prvi redár.
Máli dečák sam bil ešče, ali záto dobro pomlim, gda je naša občina prvoga redára (policaja.) dobila, pa žalost, slednjega.
— Celo delo se tam začne, ka so Vőrše-kova Züža v Soboto nosili edno kvočko na Odajo, štero so naši židovje ne šteli küpiti. Züža so prinesli domo glás, ka sobočanci redára májo' na vulicaj, takšega, kak po varašej so, s sáblov, s kapov pa z lepov sóldaőkov ob-lekov. Züža so tak znali od njega pripoveda-vati, kajih je drügi den više dvajset! nesIo kvóčke v Soboto, ove so komaj možévje doma stavili. Tak se njim je povido, ka groza Večér že cele vés od redára gučala, Velki máli, stári mládi, z ednov rečjov cela občina je ne drügo želela, kak redára meti. Po tak-
šem so žüpan neznai drügo včiniti, kak ob-činsko správišče vküppozvati. Cela vés se je vküp nagnála na te zbor. Govor so Crvókov Jožef držali.
— Moremo redára meti so pravili, či de me samoga edno kravo koštao, ár naša slávna občina to nesmi trpeti, ka bi sobočanci pred nás vujšli. Takši občinárje mi tüdi smo. Ka več má Sobota ? Nikaj! Birovijo ? Mi mo tüdi meli! Bolnišnico ? Mi jo tüdi mámo. či nega v njoj betežnika, za to mi nemremo. V sobočkoj tüdi nebi bilo, či naši lüdjé ne bi tá šli. Májo Sobočanci železnico ? Mi mo jo gvtiš-no meli. Pa tak dale so gučali Črvćk, grajavši sobočance ino slavivši nás. Nemajo se prej z nikim štimati. či što, te smo mi vredni ob-prvim, da mo redá;a meli.
Crvókov govor se jo celoj občini dopad-no, tak, ka so enoglasno vöpovedali, ka mo mi tüdi redára meli.
Správišče je pod voditelstvom črvókovoga Jožefa edno poslaništvo vőposlalo, štero de se prišestno nedelo v Soboto pelalo. Tam na tónci spreglédnejö redára, ino tak osodi te novo správišče kakši de naš. Ár de naš lepši, to je gvüšno.
Vnedelo so Gabrov Jim resan vozilí poslanika v Soboto redára oglejüvat. Sobočanci so si ne znali kaj misliti, gda so naše slávne moža pod voditelstvom Črvókovoga Jožefa sploj okoli redára vidli hoditi.
Večér kesno se pripelala domo komišija preci mokra od tekočine, štera se v Bakičaní v njó vlevala. Na drügi de n je. znova v küp bio občinski zbor, na šterom so vu imeni komi-šije črvék dáli naprej svoje s kušnje. Miro-vno smo poslünoli govortika, gda so prid dali ešče kakši bode naš redár poleg njüve misli. Pozlačeno kápo, tri zvezde z šürkim rdeči m robom laČe, na kaputi tri rende gumb pa poleg sáble de ešče pištolo meo. To so tak vőnapravili, ka je nišče nikaj ne mogeo proti praviti, nego je cela vés z ogrumnov navdü-šenostjov pvivolila vse, ino potrdila potroš.
— Od velko navdüšenosti sam jas tüdi takši »živiol" skričao Vrábcovomi Balaži pod-vüha, ka so srmák Balaž mislili, ka se njim je cecálje telo odvózalo. Liki, gda so me na pamet vzeli šo me tak tresnoli za vüha, ka sam te pá jas mis!o, ka me strela zadela. To me je svadilo. Mené, prvoga dečka, ki že slobodno zvonit hodijo, menó so tresnoli v Balaž Vrábcov, ki so samo máli ritarl
To njim povrnoti morem! Začno, sam kričati, ka deli z redárom! ne ga trbei! Abcug t
— Hej na to je priše vihór ! Možki, ženske vse nad mene; Komaj sam vujšao s šivim hrbtom. Samo kranščák sam tam niháo. ‘
— Z’ ednov rečjov naša občina je odvelke navdüsevnosfci ešče na boj pripravna bila za redára.
— Za dvá tjedna je prinas proščenje bilo. Že je mogeo obprvim naš redár v slüzbo stopiti. 5a redára so Motnjekovoga Ivana postave, kiso. Dosta gučali, kakši husár so bili. Naproščenje zajtra so jih v občinskoj hiši s!o-vesno oblekli v drágo obleko, na štero je seIa vés gizdava bila, ino sprevodili na pot. ' “
Trdo so stopali Ivan. Nyi je glódalo vsako oko. Tak njim je vsaki rad bio, ka s koro pri vsaki vrátaj so jih čakali s kántov.
Ivan so pa bili sobočancan na čemére,
Po vsakoj kupici so bole tido stopali. Proti poldnevi, gda so rávno odvélke meše šli, so proti mosti stopali šteri je na potoki skoz po-
vc8Í tekočem. Ali Ivan, ali so se od velko části spozábili, ali je pa vino bilo krivo, da so most ne vpamet vzeli, pa so po vodi šli prek. Bávno na sredini so bili, gda se njim sábla med nogé smele, ino Ivana, našega prvoga redára v potok vrgla. Grozen smeh je nastano na mosti, gda so Ivan ves blaten z potoka stopali. Obleka je na nji za nikoj bi a. Več je nišče ne šteo nasebó oblečti. Záto ešče zdaj nemamo redára.
— V Soboti je bio nájvekši smeh.
Mirosldv...
Anton Žakelj
črevljár v Žirih (Kraj na)
priporoča svojo veliko zalogo vsa-koverstnih obüval za delavec, kak za gospodáre i rüdokope. Izdelüje tüdi moderno obütvo za gospode ino daine. Pošila se proti pošt-nomi -povzetji. Prost se za na-ténčni naslov i raero od noge.
Vino k
odaji!
G. Lukovnjak Štefan i žena Fran-ciška iz Gornjega Lenduša H. ok-- raja mala 100 akovov vina k odaji. Ki žele to dobrotečno pit-vino meti, naj se zglasi pri ::
Kerman Jožefi
v Štrigovi
Stridóvár, Zalam.
Cena litra je 64 filerov.
Nyomatott az Egyházmegyei Könyvnyomda körforgó gyorssajtóján Szombathelyen.