PoStarlna plačana.	POMlRAZIta IffiV. Offt
Štev. 41.	V Ljubljani, v petek dne 12. oktobra 1023.	Leto VI.
Upravništvo „Domovine" v Ljubljani, Prešernova ulica 54 Uredništvo »Domovine", Miklošičeva cesta 16, Telefon 72
Naročnina: Četrtletno Din 6-—, poiletno Din 12-oeloletno Din 24-—.
Ne boste se oprali
Z dežele nam prihajajo priznalna pisma naših somišljenikov in mnogih dosedanjih naših političnih nasprotnikov, ki nam zagotavljajo: Imel' ste prav, ko ste ob volitvah pisali, da nam klerikalci ne bodo priborili avtonomije, da sploh ne bodo izvršili nobene svoje obljube glede zmanjšanja 'davkov, znižanja cen, premestitve naših vojakov in drugega. — Tako podobno se glasijo razna ta pisma. Pomenljiva so zlasti ona, ki so jih pisali dosedanji naši nasprotniki, ker povedo, da se tudi zas'ep-Jjencem odpirajo oči.
Seveda boli klerikalne voditelje, da jim farbarija na deželi ne uspeva več tako kakor pred volitvami. Klerikalni volilci, pre-nasičeni klerikalnih obljub, so čakali in čakali, kdaj pride obljubljeni klerikalni raj. Ko ga ni bilo, so pričeli iskati informacij drugje in segati po naprednem časopisju, ki razkrinkuje klerikalno, protiljudsko politiko. Žal, da je med slovenskim ljudstvom še mnogo ljudi, ki si ne upajo prijeti v roke naprednega časopisa, ker so jim farovži vzeli vsako razsodnost in samostojno mišljenje. Takim ljudem, ki niso posebno brihtni, lahko klerikalni listi še dalje vežejo otrobe.
Dejstvo, ki ga ne more izpodbiti še tako zavito pisanje klerikalnega časopisja in zveriženo govoričenje na klerikalnih shodih in prireditvah, je, da je 21 slovenskih klerikalnih poslancev sokrivo na današnjih razmerah, ker so klerikalci s pod-pisanjem Markovega protokola omogočili samoradikalsko vlado, ki nas danes na debelo osrečuje ravno z nasprotnim od tega, kar so z vso gotovostjo obljubljali klerikalni agitatorji ob volitvah.
Povišani davki, kuluk, povišane cene na železnicah, slaba zunanja politika, ki je povzročila zasedbo Reke po Italiji, draginja, odpuščanje slovenskega urad-ništva in častnikov, čaka nas še visoko povišanje taks, to je blagoslov 18. marca. Z 18. marcem so vzeli klerikalci, ki so dobili v Sloveniji skoro vse poslance, nase odgovornost za Slovenijo. S pametno politiko bi lahko 21 poslancev odvrnilo mnogo zla, ki je sedaj prišlo nad nas. Da klerikalna politika ne bo pametna, se je videlo takoj po volitvah, ko se je SLS pričela družiti z radičevci, nato pa v zvezi z njimi in bosanskimi mohamedanci spravila na krmilo velesrbske radikalce.
Klerikalci so proti vidovdanski ustavi in so hoteli avtonomijo, a so dosegli to, da nam vlada danes samovolja radikalcev.
Vidovdanska ustava, ki predvideva enakopravnost vseh plemen in slojev ter vpo-števa z razdelitvijo v oblasti krajevne posebnosti, še ni izvedena. Namesto nje in namesto avtonomije so nam klerikalci pomagali ustvariti radikalski režim, katerega sadove že poznamo — kakor v zasmeh obljubljenemu klerikalnemu avtonomistič-riemu paradižu.
Naj se danes klerikalci perejo v svojem časopisju, kolikor se hočejo, naj le vabijo občine na proteste proti kuluku, to jim pred razumnimi ljudmi ne more koristiti. To so le obupni poizkusi, da bi svojim podeželskim somišljenikom, ki se jim puntajo, zopet natresli peska v oči.
Jugoslovanski sadrulni kongres v Celju
V	Celju se je vršil minuli petek in soboto kongres Glavnega zadružnega sa-veza iz Beograda. Za kongres je vladalo veliko zanimanje, kar priča zlasti številna udeležba zadružnikov iz vseh krajev naše domovine. Kongresa so se udeležili tudi zastopniki zadružništva iz Švice, Nemčije in Češkoslovaške. Celjsko prebivalstvo je sledilo kongresu z velikim . zanimanjem; raz mnogo hiš so plapolale narodne in državne zastave.
V	nedeljo pa je sledilo v dvorani Mestne hranilnice slavnostno zborovanje povodom 401etnice Zadružne zveze v Celju. Zborovanja so se udeležili: predsednik Glavnega zadružnega saveza Jugoslavije dr. Korošec z vsem upravnim odborom, načelnik zadružnega oddelka v ministrstvu za poljedelstvo dr. Stojkovič, zastopnik Zveze uradniških zadrug dr. Kukovec, celjski župan dr. Hrašovec, inozemski gostje in mnogi zadružniki.
Zborovanje je vodil predsednik celjske Zadružne zveze dr. Božič, ki je uvodoma iskreno pozdravil številne goste. Nato se je spominjal dveh odličnih umrlih slovenskih zadrugarjev: Mihaela Vošnjaka in dr. Kreka. Ko so bili prečitani številni brzojavni pozdravi, so čestitali Zvezi doktor Korošec, dr. Stojkovič v imenu ministra za poljedelstvo in drugi. Govorniki so se tudi spominjali jugoslovenskih zadrug v Italiji in Avstriji. Ob sklepu je g. Lesničar predaval o razvoju te Zveze in nato razdelil spominski spis Zadružne zveze v Celju ob priliki 401etnice njenega obstoja 1883.-1923.
Politični pregled
Zelo slabe razmere so zavladale prt nas samo zato, ker imamo radikalsko vlado, ki so ji pomagali na površje naši klerikalci. Ti sicer to tajijo, ker jim je ne« prijetno prevzemati odgovornost za vse zlo, ki prihaja od radikalske vlade. Z omo-s gočitvijo radikalske vlade so, kar je jasno,
klerikalci sokrivi današnjih razmer.
Iz slepega sovraštva proti demokratom so klerikalci pomagali ustvariti samoradikalsko vlado in tako danes po krivdi kleri-. kalcev ter njihovih zaveznikov radičev-cev in bosanskih muslimanov ni v vladi demokratov, ki bi edini mogli napraviti red v državi. Demokrati zahtevajo enakopravnost vseh plemen ter slojev in le na podlagi takega načela sta možna v državi pravica in red.
Sicer so pa radikalci v stalni zadregi, ker nimajo nikdar sigurne večine v narodni skupščini. Demokrati prinašajo na dan vse njihove lumparije in radikalci se ne morejo niti braniti, ker so njihove lunipa-« rije preveč očitne. Zato sedanja
vlada živi samo iz dneva v dan
in čaka žalostnega konca.
Medtem ko je pri nas tak nered, lahko dela Italija z Reko na naš račun, kar se ji' zljubi. Naša vlada je mirna in čaka, da se bo italijanski vladi zopet zljubilo pogajati se. Tudi naše notranjske in primorske brate preganja Italija na vse mogoče na^ čine. Odvzela jim je celo slovenske šole. Na velik odpor naših ljudi proti tem ukre-.-' pom italijanskih oblasti in pa radi srai mote pred svetom se je italijanska vlada vendarle malo oplašila in je omilila protislovenske šolske naredbe. Pravega prijateljstva in sosedstva med nami in Italijo ne bo nikdar, ker nas Italijani nikdar ne bodo pustili v miru.
Med našo državo in Bolgarsko se vršijo v bolgarskem glavnem mestu nova pogajanja radi raznih spornih zadev. Pri otvoritvi pogajanj je govoril bolgarski ministrski predsednik Cankov tudi
o obnovitvi prijateljstva med Bolgari in Srbi.
kar bi bilo v resnici želeti. Vendar pa morajo Bolgari najprej pokazati s svojim delom, da hočejo prijateljske odnošaje z nami. Dokler bolgarska vlada ne zatre makedonstvujuščih, ki napadajo i^Ša ozemlja, pa samo lepim besedam ni p<* svetiti prevelikega zaupanja«.
a	,
V Nemčiji še vedno ni nobenega zboljšanj a. Nemška marka je danes že manj vredna nego sovjetski rubelj in je potemtakem najslabši denar na svetu. Težki
notranji nemiri v Nemčiji nikakor nočejo ponehati, ker je draginja taka, da se računa samo še na milijonske vsote. Pred Francijo je Nemčija popolnoma kapitulirala in je privolila skoro v vse pogoje, ki so zeio težki. Na podlagi tega nemškega oduehavanja so izjavili Francozi, da so pripravljeni pogajati se z Nemčijo.
Dopisi
RADOVLJICA. Naše marljivo Sokolsko gledališče praznuje v nedeljo dne 14. t. m. slavnost stote predstave z dr. I. Lahov im igrokazoin «Noč na Hmeljniku». Začetek ob osmih' zvečer.
KAMNIK. Tujec, ki se vozi po cestah kamniškega okraja, upravičeno zabavlja. Ob suši požiraš prah, ob deževju pa gaziš po blatu do gležnjcv. Obcestnih jarkov sploh ni ali pa so že zdavnaj zopet z blatom zasuti. Ceste se posipajo namesto z lomljenim gramozom z gra mozoni, Zavoženim iz strug ali pa še celo iz d ji v. Cestni odbor pod načelstvom g. Benko-vrča je spravil ceste v tako stanje, da bo potreba ogromnih vsot, ako jih bodo hoteli spraviti zopet v red. Tega se sedaj Benkovič zaveda in skuša zato vse stroške naprtiti posameznim že itak največjim davkopločevalecm. Razumeti nc moremo, na kak način naj se prisilijo le trgovci in obrtniki, da plačajo vso popravo kot vzdržavanje cest z izrednimi prispevki, ko že druga bremena težko pr' naša jo. Omeniti moramo, da presegajo izndni prispevki za costo ponekod višino državnih davkov. Vprašamo finančno delegacijo, ali je v -kladu z zakonom, da se pobira za ceste poleg že zakonitih doklad še izreden prispevek, ki znaša pri enem samem trgovcu poluletno nad '7000 Din ter s tem ogroža davčno zmožnost istega. Naravno je, da so trgovci in obrtniki skrajno ogorčeni ter da so proti takemu odiranju pri tozadevnem sestanku odločno protestirali. Ako že hoče okrajni cestni odbor lobiti denar za popravo cest, nimamo nič proti temu, ako bi se ta pobiral od vsakega posestnika konj, koks
GREBENČAN:
Trinajsti snubec
(Konec.)
«To so kapljico sv. Ciprijana; piti jih morate — trikrat po tri kapljice na dan.» i— Nato ji je steklenico še močneje pritisnila na usta, starka se je pričela zvijati in jokati.
«Piti jih morate — trikrat po tri kapljice — zavoljo mene, Načeta in strahov. Tako je naročila Mižurka, ki čita Duhovno brambo, in tega se morate držati, če hočete, da bo prav.»
«Pila bom, če je rekla ona,s je starka prijela steklenico. «Koliko? — Tri kapljice, praviš?»
- «Sanio tri kapljice. Odprite lista, požirajte, jaz bom štela...» »- Loparka se je naslonila na peč in pokorno zazijala. Ančka je nagnila steklcnico. :«Ena, dve,* je štela z vso natančnostjo — «tri» — takrat se ji je stresla roka, starki je zaigralo v grlu, zaliti jo je hotela tekočina, ki je pomotoma pritekla iz steklenice. „ «Ančka, joj!» jo je starka pahnila od sebe,
in motornih vozil v vsem okraju, nc pa samo od približno 50 oseb, katore so primorane posluževati se železniških vagonov. Jasno je, da teh 50 oseb ne more s svojimi prispevki vzdrževati vseh okrajnih cest, ako trdi se jim odvzame vse premoženje. Največje ogorčenje pa je provzročil Benkovič s svojo pristransko odmero prispevkov, pri kateri se je uporabljala dvojna mera. Nekateri plačajo le 10 Din od vagona, drugi 22, mnogi pa celo več. Po že ugotovljeni odmeri in izstavitvi plačilnih nalogov, glasečih se le na zneske brez kakih drugih podatkov, je okrajni cestni odbor ponujal ponekod celo 40 odst. popusta, ako se prispevki takoj plačajo. Čemu dvojna mera in mešetarski popust, ako bazira odmera izrednih prispevkov na zakoniti podlagi. Davkoplačevalci iz navedenih razlogov temu predvojnemu cestnemu odboru ne morejo več zaupati ter zato upravičeno zahtevajo, da vlada napravi red.
ŠOŠTANJ. V nedeljo popoldne se je vršil ob priliki občnega zbora krajevne organizacije JDS demokratski sestanek, ki je pokazal, da so naše pozicije trdne in zavedne. Demokrati so dali trgu župana, notarja g. Marineka, ki vodi občinski svet tako taktno in stvarno, da so sklepi večinoma soglasni, čeprav imajo socijalisti sedem mandatov. Poročila so pokazala, da so pristaši stranke zelo marlji A na političnem, nacijonalnem in kulturnem polju in da nosijo glavno breme dela in gmotnih žrtev pri številnih kulturnih društvih. Radi prezaposlenosti ju župan Marinček odložil predsedstvo organizacije, bil pa je izvoljen za delegata h glavni strankini skupščini. Za novega predsednika krajevne organizacije je bil soglasno izvoljen g. Ribtarič. V odboru so marljivi pristaši iz vseh slojev. Mesto blagajničarke je prevzela agilna g os poliču a Jajiežičeva. Poročilo o politični situaciji in smernicah za deio v organizaciji je podal na nedeljskem sestanku g. dr. Reisman iz Maribora.
JESENICE. Pri nas se nam je nudila pred-pustna slika že 4. t. m. Radikalna voditelja Kcršpaumer in Pavlic sta se repenčila, zato sta jo skupila. Ker je s takimi ljudmi težko drugače govoriti in sta izzivala, najprej eden, potem drugi, je neki Orjunaš zgrabil Pavlica in ga trikrat zaporedoma postavi! na cesto. Bilo je lepo videti, kako je Pavlic izvajal radikal-sko telovadbo. Nato je bil na vrsti dika državnega uradništva g. Keršpaumcr. Glcdalci so se smejali iz vsega srca. Nihče pri nas ni za to,
«Matka, vi ste krivi! Zakaj me suvate, kadar pijete blagoslov?» — Zadnjo besedo je že govorila na pragu v čumnato, kamor se je umaknila, da bo tamkaj popila določeno število kapljic, kjer je ne bo nihče motil in tresel njene roke.
«Ena —dve — tri,» je mrmrala v mračni čunmati; nato je pritajeno zakašljala — zaletela se ji je četrta kapljica — tudi ona
je prelomila Mižurkino zapoved ... * * *
Studenec v Loparjevi dolinici je šumljal svojo večerno pesem. i3o: .i in z zavihanimi rokavi je sedela Križarjeva Mina na klo-pici pod košato vrbo, zr ča v žleb, pod katerega je postavila škaf, da si nastreže vode. Prijal ji je večerni hlad, kajti vroče je bilo tisto popoldne in težko je morala delati na polju. Počasno curljanje vsled suše oslabelega studenca ji je nudilo priložnost, da je odtrgala svoje mlade misli od vsakdanjih opravkov; tu se je dalo prijetno misliti na fanta, na njegove obiske ter na Kraguljevo Pepo, njeno najboljšo prijateljico.
Križarjeva Mina je bi;* na videz tiho in mirno dekle, v resnici pa je bila navihana in nagajiva. Njena sicer mehka beseda je postala v nejevolji zbadljiva; celo nos se
tla se rabi sila, a res je tudi, da gre vrč toliko, čas k vodnjaku, dokler se ne razbije. Vprašamo službene predstojnike g. Keršpaumcrja, ali morejo Se nadalje mirno gledati, kako ta avstrijski državljan, ki prejema za prazen uiiS našo plačo, sramoti ugled državne službe? —* K temu poračajo z druge strani, da sta oklofu-tana prvaka Pavlič in Keršpaumer prihrumela) v Ljubljano pritožit sc. A tu sta razžaljena junak šele naletela na slabo. O. Štefan o vie n! bil milostljiv. Vrgel ju je vun, češ, da je take ljudi treba izključiti iz stranke. Prav je imel g. Štefan o v k1, zato je moral te dni tudi on sam frčati od polne radikalske sklede. Skoda takoj zvrhane sklede, kajne?
Kmetiiski glasnik
VEČ JESENSKE PRAHE!
Njive, ki niso jeseni obdelane z ozimir.a ali kakim drugim sadežem (deteljo, lanom itd.), naj sc jeseni preorjejo in naj se puste čez zimo v sirovih brazdah! To velja še po-sebno za kraje, ki imajo težko zemljo, ki je že po svoji naravi potrebna bolj skrbnega obdelovanja in rahljanja, da nam bolj rodi.
Z jesensko praho vplivamo predvsem na boljšo rodovitnost! Čez zimo nam taka težka zemlja prezebe; postane rahla in prhka, s tem pa veliko bolj živa in delavna in dosledno tudi bolj rodovitna kakor sicer. V dobro zrahljan* zemlji je vse več življenja in več rodovitosti kakor v mrtvi težki zemlji. To rahljanje težke zemlje s pomočjo jesenske prahe je glavna prednost, Id jo ima jesensko preoravanje in ležanje v sirovih brazdah. V tem rahljanju tiči glavni pogoj za večjo rodovitost težka zemlje.
Jesensko preoravanje ima pa še razne druge dobre posledice. Tako obdelanih zemljišč ni treba spomladi na novo obračati. S tem si prihranimo v zgodnji spomladi dosti dela, kar; je veliko vredno v času, ko nas delo povsod lovi; po drugi strani pa ohranimo na ta način tudi vso vlažnost v zemlji, ki se je tekom zime notri zbrala. Tudi to je veliko vredne* zlasti za zgodnje posetve spomladnega žita, ki mu zimska vlaga posebno dobro ugaja.
ji je zaničljivo vihal in glava se ji je ošabna dvigala v domišljiji, da je več, kot so drugi sosedje.
Tisti večer pa Mina ni bila slabe volje, 2e je cla veliko pesmic ter prežvižgala' nekaj poskočnic; žleb ji je medtem napolnil škaf, ki ga je postavila poleg sebe. Nič se ji ni mudilo iz dolinice; upala je, da bo: njeno petje in požvižgavanje privabilo Lo-parjevo Ančko, kukajočo izza hišnega ogla, ali Kraguljevo Pepo. s katero sta že mar* sikako uro presedeli ob studencu.
Ančka se radi Načeta ni mogla odzvati* njenemu vabilu, Pepa pa je bila prosta tei; ji bo zamerila, ako izostane ...
«Pepica, dušica moja!» se je vzradovala, ko jo je videla prihajati po stezi. «Ti si mi še zvesta med nezvestimi — ti in ori! In ker te ne marajo oni, ki te tudi niso vredni, naj bi te izgubila — za vedno? Ne, ne, Pe-t pica! Napela bom vse sile, da ostaneš, dokler se ne zvežem z njim, ki te bo nadomestil.*
«Hohoho!» se je proti studencu prisme-i jalo čedno dekle, rdečega ter nekoliko napetega lica. Šaljivo se ji je priklonila ter, je sedla na klop.
«Pepica,» se ji je Mina naslonila na1 bujne prsi, «kaj boin počela, če te izzubinnl
Slednjič je pa tudi fo veliko vredno, Ker preganjamo z zimsko praho plevel in razne živalske škodljivce, katerim ni obstanka, če jih zimski mraz ujame.
Za zemljo, ki je po svoji naravi drobna in tako rahla, da se ob vsakem času lahko obdeluje, nima seveda jesenska praha tistega pomena kakor za težko zemljo. Lahka zemlja, ;akor je n. pr. peščena ali sprsteninska zem-ja, je po vseh svojih naravnih lastnostih de-avna in rodovitna, če ji le skrbimo za potrebna gnojila.
Če delamo jesensko pralio za okopavine, n.pr. za krompir, peso itd., je prav, če je irazda bolj globoka kakor navadno, če je plast dobra in dosti globoka, bodi v tem slučaju tudi brazda globočja, ker si na ta način povečamo plast rodovitne zemlje. Tudi drugod so s tem rodovitost dvignili.
Uvažujmo vse to in skušajmo rodovitost zemlje tudi s pomočjo jesenske prahe dvigniti! Skrbno, delo mora imeti več uspeha!
PONOVNO PRIMEŠAVANJE TUJE KRVI.
S cepljenjem domače živine s plemenjaki tuje pasme se je domača živina že marsikje izpodrinila. To vidimo v Prekmurju, kjer je 'danes sama simodolska živina. To vidimo na Štajerskem ob levem bregu Mure v ptujskem okraju, kjer je, danes pinegavska goved. To iVidimo pa tudi po drugih krajih, v ljubljanski okolici itd.
Tuje pasme so izpodrinile kri domače živine in tako se je nekdanja domača goved izpremenila po barvi, po vnanjosti in po lastnostih za užitek. Živali so se navzele lastnosti tuje pasme in so postale tej podobne. Če pa primerjamo vrednost tako precepljenih živali z vrednostjo živine izvirnega kraja, pa se pokaže precejšnja razlika v enem in drugem pogledu. Med simodolsko živino v Prekmurju iti ono v Švici je velika razlika, in ravno tako tudi med pinegavsko živino, ob Muri in v Pjncgavu.
Pri nas vzrejene simodolske in piucgavske živali nimajo na pol tako ugodnih lastnosti j
slmodolcl nam v svojih lastnostih fuffl nazadujejo. Živali se kaze in pešajo. Temu hi krivo toliko naše podnebje in naša Zemlja, kakor način naše reje in vse, kar je z njo v zvezi.
Danes se slišijo čim dalje bolj glasovi, da je treba za zboljšanje krvi zopet tujih plemenjakov iz Švice in Pincgava.
Res. je to, da bomo s tujimi plemenjaki osvežili vso kri in prinesli novih moči za zboljšanje domače živine, toda za koliko Časa, če ostane sicer vsa reja pri starem? Pri nas ni treba zgolj tujih plemenjakov, ampak je veliko bolj treba, da začnemo našo goved boli skrbno in močno rediti! Zakaj se pa po dobrih hlevih precepljena živina tako dobro drži? če hočemo s tujimi plemenjaki našo živino popraviti, je treba, da si najprej doma izboljšamo pogoje za njeno uspešno rejo. Največ bo ležeče na skrbni reji! Več kakor na podnebju in kraju!
Začnimo plemensko goved skrbno odbirati in skrbno vzrejati, pa bomo laže in bolj uspešno izhajali brez nadaljnjega vpeljavanja tujih plemenjakov. Lepe telesne oblike in dobre lastnosti za užitek dosežemo tudi doma, če znamo živali prav odbirati in prav rediti! Saj so jih tudi po drugih krajih, kjer imajo danes sloveča plemena, na ta način dosegli.
KAKO JE SPRAVLJATI ZIMSKA JABOLKA?
Jabolka so največ vredna pozimi, Ko ni drugega sadja. Ako bi se dala jabolka tako spravljati kakor krompir, bi jih marsikdo shranil za zimo, da bi jih pozneje dražje prodal. Toda jabolka so bolj občutljiva in zahtevajo dobrega prostora in pravilnega shranjevanja. Sicer se nam kvarijo. Sadjerejci so seveda najbolj zadovoljni, če morejo svoja jabolka že jeseni prodati. Tako se izognejo vsaki nevarnosti zaradi gnitja in kvare.
Dobra in lepa namizna jabolka moramo obrati in na vsak način prodati za uživanje v svežem stanju. Tako dobimo največ za nje, Če jih ni mogoče prodati jeseni, naj se spra-
nam trpijo Ho' spomlacfi, leo Je cena za nje najvišja. Za uspešno shranjevanje jabolk je treba predvsem ugodne kleti ali shrambe s; stanovitno in enakomerno toploto in shrambe, d ni presuha ali pa prevlažna. V vlažnih kleteh nam sadje rado gnije, v suhih se pa preveč suši in preveč ovene. Kjer prideluje kmetovalec dosti sadja, bi moral imeti tudi pri-* pravno klet za sadje. Za lepa namizna jabolka rabimo police, da pokladamo na nje jabolka v eni ali dveh legah. Trpežne vrste kakor je bobovec, pa lahko spravljamo y. zaboje, slično! kakor krompir.
Če se nam jabolka po naših shrambah pre* več suše, je prav, če jih vlagamo v zaboje, ker nam v zabojih manj izhlapevajo. Priporoča se pa v tem slučaju, da jih zavijemo naj* prej v navaden časopisni papir in tako vložimo v zaboje. Sadje mora biti seveda zdravo1, skrbno obrano in nič ranjeno. Tako zavita in vložena jabolka nam nič ne ovenejo. Tudi so. v temi, kar je sploh potrebno za dobro shra-. njevanje jabolk.
Preden spravljamo jabolka na police ali v. zaboje, je prav, da ležijo nekaj dni v kupu, da se spotijo. S tem se poveča njih stanovitnost za shranjevanje. Stranke, ki kupujejo; jeseni namizno sadje, da ga imajo za zimo, naj se tudi drže teh navodil. Seveda se pa mora shranjeno sadje od časa do časa pregledati in prebrati, da preprečujemo kolikor mogoče vsako kvaro. Ta trud ni velik in se nam. poplača. Kar je nagnitih jabolk, moramo skrbno odstraniti. Zdrava jabolka se v ugodnih' prostorih jako dobro drže. Primerna zračnost, enakomerna temperatura in tema so glavni pogoji takih shramb in kleti.'
vijo in prodado pozimi ali še pozneje. Trpež kakor jih imajo v svojih domačih krajih. Naši i lia jabolka, kakor so bobovci ali mašanckarj
LETOŠNJE SADNE RAZSTAVE.
Letos je le po nekaterih krajih dosti sadja*; Zato je upati, da se bo sadje tudi lahko in dobro prodalo. Po nekaterih krajih Dolenjske je polao sadja, ravno tako po nekaterih gorenj-'; skih legah.
Naše novoustanovljene podružnice sadjarskega ia vrtnarskega društva se pridno gibljejo, in prirejajo sadne razstave. Prav tako! Treba, da pokažemo našim interesentom, kako lepo in
No hodi, dušica! Glej, studencu se bo tožilo po tebi in cvetlice bodo žalovale zaTeboj...* «Pojdem, moram!* si je Pepa zakrila lice z rokami. cKoga naj čakam? Oni, ki ga pričakujem, ne pride, ker se mu jih ponuja deset. Ali naj me zaloti deviška starost ob tebi, ki boš za bodočnost zdajzdaj preskrbljena? Ce sem že zdaj osamljena, kaj bo
šele takrat---1 Stare rože niso več
lepe...»
sDušica, obupati ne smeš! Bo že še prišel — ta ali oni, koliko se jih vsako leto ■pomoži! Poglej Loparjevo Ančko! Kdo jo je lani pogledal! In letos —?. .Vidiš jo, pravkar je pokukala izza ogla.
»Pričakuje zopet nekoga, *• se Je Pepa obrnila proti Loparju. «Steze ni posula radi naju. Saj pravim, ta Ančka! Menda se vsi moški sučejo okrog nje ko da v izložbi na sega kraja ni boljšega blaga...»
cAnčka ima kmetijo,* jo je povzdignila Mina. «Sicer pa — ali bi ti ugajali taki, ki pridejo k Loparju? Kako bi ti neki dopadel itisti, ki pride enkrat s palico, drugič z dežnikom in Ančka pripoveduje, da je vselej drugače oblečen?* /«Hohoho!» se je Pepa kroliotala, 3a je Odmevalo po dolinici. «0 Ančki govori že vsa okolica in prav zato me jezi. da se me
ta deklina upa zaničevati, češ: dvanajst jih imam, ti pa niti enega ne zmoreš. — O, poj dem. Mina, v mesto poj dem! Tam se bom izučila za kuharico, se bo že kdo ozrl name..
«Le pojdi — stradat! Najboljša služba je podobna mačehi, domača hiša pa je ljubeča mati.*
Pepa se je ustrašila. Preslaba se ]e Čutila, da bi kljubovala stradanju; splahnela ji bodo polna lica in tresti se bo začela — lačna ne bo nikoli dosegla svojih namenov.
cDolgčas mi bo po tebi!* jo je Mina objela. «Svoje dekliško življenje bi podaljšala za nekaj let, če ostaneš, tako bom pa tudi jaz zavila na drugo not. Nekega jutra bo zasvirala godba in sosedje bodo zijali izza oglov. «Križarjeva Mina gre k poroki, pa nas ni povabila,* bodo godrnjali. Na gričku za vasjo pa bodo grmeli topiči ne toliko meni na čast, kolikor na jezo onim, katerim bom nagajala.*
Debelo solzo je stlačila Pepa ob teh' besedah. Smilila se ji je prijateljica, kateri pa radi svoje trme ni hotela rečir ostanem Mina, pri tebi ostanem, dokler bo hotela usoda.
«Počakaj vsaj nekaj tednov, ce že ravno hočeš oditi.* ie Mina sklenila zavleči nien
odhod. «Govorila bom s Peharjevim — on1 te je vreden — vsakemu te ne privoščim.; Poskusila bom vaju zbližati in če se mi po-<j sreči, stojiš pred velikimi trenutki.*
«Hitro stori, kar nameravaš. — Da, d*/ Ivan je moj vzor! Le pride naj, pa po dolini naj pride,* je opozorila Mino; «če sreča Ančko, ga bom čakala zaman. 5.»:
Mina jo je pogodila. Poznala je svojo sO-»' sedo, zato ji ni bilo treba posebnega znanja',1 da je zadela pravo struno. — «Za Pehar-i jevega se ne boj,* se je igrala s svitkomvj «Ivan je premagal že marsikako izkuš.v njavo.*
Pepa se je zganila. Obe sta pogledali na grm, kier je sumljivo zašumelo. Mina je t odložila svitek in že je stala ob grmu, da ošteje tistega, ki ju zalezuje. Pepa ji je po- j časi sledila ter se ji je boječe postavila za hrbet.
V grmovju je znova zašumelo. Mina se : je sklonila pod leševje; brskaje po suhem, listju se je zbodla ob živalci, zviti v klop-j čič, ki ga je veselo spravila v predpasnik.1 •»Pusti ga! Čemu ti bo bodičar?* ji je Pepa hotela iztresti ježa iz predpasnika.:
sTa jež bo igral nocoj veliko vlog*?.' Prav, da sem ga našla sedaj v mraku, ko:
dobro sadje raste po nagih krajih. Treba, da ga spoznavajo sadni trgovci. Treba pa tudi, da se navdušujejo naši gospodarji za daljni napredek te važne gospodarske panoge. Naša dežela bi lahko bila blagoslovljena z lepim sadjem, če bi se tej panogi obračalo več pozornosti in ako bi se bolj smotreno gojila. Danes se je treba tudi v sadjarstvu omejiti le na gotovo število vrst, ki naj se razmnožujejo, da bo mogoče s sadno trgovino kaj več doseči. Sadni trgovci zahtevajo enotno blago, cele vagone voščenk, cele vagone mošanckarjev in drugih vrst.
Vse naše razstave nam kažejo lepo in raznovrstno sadje in so tudi najskrbneje uprizorjene. Manjka jim pa ponekod tistega obiska in tiste udeležbe, ki bi bila nujno potrebna. Manjka jim trgovcev in udeležbe od strani kmetovalcev samih! Čudno, da se prav na Dolenjskem naši gospodarji tako malo ganejo in tako malo zavedajo svojega poklica in svojih nalogi Ali je po vseh vinskih krajih tako ali samo na Dolenjskem? Brez dvoma ne, in delamo samo Dolenjci to maločastno izjemo! Izgleda, kakor da bi se take prireditve ne tikale naži h najvažnejših interesov in potreb! Kdaj se bo obrnilo na bolje?!
Vse sadne razstave so urejene po dosedanji navadi, namreč po razstavijalcih. Vsak razstav-. Ijalec ima svojo skupino raznovrstnega sadja. Po Številu različnega sadja (sortimenta) ga navadno presojamo, kako močno 6e peča s Sadjarstvom in kako «velik* sadjar je. Pri tej uredbi pridejo na ogled vse mogočne vrste, tudi take, ki nimajo kot namizne vrste in za kupčijo nobene prave vrednosti. Zato pa sodim, da bi bilo za bodoče veliko boljše, ako bi se ta način razstavljanja izpremenil in da bi se prihodnje razstave urejale raje po sortah aH vrstah sadja, ki so priporočljive in dobre za kupčijo. Skupine sadja naj bi se tedaj uredile ,po vrstah. Tako n. pr. bi tvorila voščenka 'svojo posebno skupino, v katero je sprejeti vse prazstavljalce te priznano dobre domače vrste, ravno tako naj bi se razstavila skupina mo-Sanckarja, kanadke, bobovca itd. itd. Vsak raz-■stavljalec naj bi tudi napisal, koliko ima te ali Idruge vrste naprodaj. Tako bi bila vsa razstava glede na 6adne vrste veliko bolj pregledna in bi namenom kupčije veliko bolj ustre-izala. Te razstave naj bi imele za naprej tudi Ičim dalje bolj kupčijski namen. Zato bi bilo Sprejemati nanje le take sorte, ki se za kupčijo an za razmnoževanje priporočajo.
me ni nihče videl — tudi ti me nisi videla; ;reci sama sebi, da ne veš nič o tem.«
♦Kako vlogo? Mina, jaz te ne razumem!« *— Pepi se je jela na tihem vzbujati nejevolja, ker ji Mina prikriva nekaj, kar bi (morala že davno vedeti.
♦Veliko vlogo!« ie Mina segla po škafu. (♦Pojdiva, Pepica, ničesar ti še ne smem izdati. Toda vse boš izvedela jutri ob tem ičasu, če se mi posreči in če boš molčala. IPojdiva toraj — vsaka po svoji poti!»
Nerada jo je ubogala. Tako prijetno bi fjj bilo slediti kamorkoli; zakaj jo vendar »odriva, ko nima povoda, da bi v njeni navzočnosti ne smela izvršiti kaj posebnega!
S škafom na glavi in z ježem v predpasniku je stopala Mina po stezi proti Loparju. Sklenila je, da osmeši Ančko, kateri se ponujajo ženini iz devetih župnij, da jo uniči zato, ker uničuje druga dekleta, živeča brez upanja v zakonsko srečo.
Prvi del njenega načrta se ji je imenitno obnesel. Ančki je pisala dopisnico v imenu Načeta in Loparka pripoveduje o trinajstem snubcu, ki bo počastil njeno hišo. V drugem delu pa mora nastopiti bodičar hot •snubec in ženin.
Mina je postala pred Loparjevim oknom; •najprej se je morala prepričati, če je sama,
Gospodarstvo
TRŽNI PREGLED.
ŽITO: Na novosadski blagovni borzi se je tržila dne 9. t. m. pšenica po 350 do 360 Din, ječmen po 267 do 270 Din, oves po 240 Din, turščica po 220 do 252 Din, moka «0» po 570 Din.
FIŽOL, beli, se je tržil v Bački po okrog 520 Din.
ŽIVINA: Na zadnjem zagrebškem sejmu se je prodajala bosanska živina po 9 do 13 Din za kilogram žive teže.
HMELJ: Cene na Češkem in pri nas so močno narasle.
= Vrednost našega denarja. Na zagrebški borzi se je dobilo dne 9. t. m.: 1 dolar za 84 do 85 Din, 100 avstrijskih kron za nad 12 par, 100 češkoslovaških kron za okrog 253 Din, 100 francoskih frankov za 495 do 500 Din, 100 švicarskih frankov za okrog 1550 Din, 100 italijanskih lir za 384 do 386 Din. —- Vrednost dinarja se čvrsto drži.
= Obtok bankovcev v naši državi je znašal dne 30. septembra 5 milijard 928 milijonov 500 tisoč dinarjev.
= Vesti o posojilu naše Narodne banke v Češkoslovaški se s kompetentne strani označujejo za netočne.
= Sadno razstavo v Tržiču priredi 13. in 14. t. m. v telovadnici meščanske šole tamkajšnja podružnica sadjarskega in vrtnarskega društva. Razstava je združena s predavanjem o sadjarstvu in uporabi sadja.
— Vinska letina v naši državi. Najbolj so z letošnjo trgatvijo zadovoljni Dalmatinci. Žal le, da se je v Sloveniji ne moremo preveč veseliti. Po nekaterih krajih Slovenije bo sicer tudi prav dobro vino, a ti kraji so le prav redki, večinoma bo letošnje vino zaostajalo za lanskim ali vsaj ne bo boljše. V Vojvodini bo letos vinska letina za tretjino slabša od lanske, vendar pa bo vino boljše, nego je bilo lani. Tudi na Hrvatskem je vinska letina manjša, a vino je boljše od lanskega. Napoveduje se, da bo imelo vino letos čvrste cene.
= Izvoz suhih češpelj iz naše države se sme vršiti le tako, da se vsak transport češpelj pregleda od posebne komisije.
= Bajne cene v Nemčiji. Vrednost nemške marke, ki je veljala pred vojno okrog 1 krone (stare) 20 vinarjev, je tako padla, da stane n. pr. eno jajce že skoro 20 milijonov mark. Nem-
če ji ni sledila Pepa in če je Ančka ne opazuje izza ogla. Doli v dolinici je začula pesem — Pepa je pela proti domu; skozi okno pa so brneli tanki glasovi — Ančka je pravila Loparki, kako jo je Mižurka učila delati veter. ♦Pulček, pihaj, pihaj!« je go-stolela — «in naenkrat potegne sapa.»
♦Zdaj je priložnost, stori, kar nameravaš!« Mina je vzdignila predpasnik ter je izsula ježa na okno, čigar zunanjo stran je tiho zaprla, nakar je odšla proti domu.
♦Prišel je, matka — Nace je prišel,« je Ančka tresla dremajočo mater, zapazivši na ok.iu okroglo senco.
♦Kdo je prišel?« je starka tipala z rokami okrog sebe.
»Nace z Grebena, saj veste...»
♦Kje na je? Ančka, odpri mu, naredi luč.«
♦Počakajve, da potrka in izpregovori,« se je dekle spomnilo nevarnosti, če bi odprla tujcu, ki ju lahko okrade ali celo umori.
»Kakšen pa je?« je poizvedovala. ♦Ančka, ali je prijaznega obraza, lepe posta, e?«
♦Mislim, da je lep,« je vedela Ančka. ♦Glava mu je videti okrogla; biti mora bolj majhne postave, ker ne vidim drugega kot
ška marka je sedaj 8e manj vredna nego sovjet ski rubelj.
Beležke
'+ Klerikalno zborovanje v Maribora. V;
ponedeljek je priredila SLS za Maribor svojo zborovanje, na katerem je med drugimi govoril neizogibni Žebot o političnem položaju. žebot je povedal vse, kako se nam godi pod radikalskim režimom, Ie na to je seveda pozabil, kdo nam je prinesel radikalsJki režim. Gotovo se bo sedaj vršila cela vrsta klerikalnih shodov, da se potroštajo klerikalni volilci, ki so nezadovoljni s politiko Jugoslovanskega kluba.
-f List za listom ... Kmečki posestnik, naročnik našega lista, nam piše: Bil sem pristaš SKS in sem jo tudi volil, toda sedaj jo zapuščam, ne mogoče iz sovraštva, temveč, ker sem odločen naprednjak in vidim, da cepljenje naprednjakov v Sloveniji ne koristi ne napredni ne kmečki stvari. Kmetijska samostojna stranka je — tudi združena s srbskimi zemljoradniki — preslaba, da bi mogla kaj napraviti. S cepljenjem se le oslabi velika demokratska stranka, ki je razširjena po vsej državi ter ima sposobne voditelje, ki istotako zastopajo naše kmečke interese. Jaz se samo čudim voditeljem SKS, da se ne spoznajo v položaju in ne krenejo na pravo pot. Kot starega naprednjaka me je vedno bolelo ravsanje med obema naprednima strankama in ker sem sedaj videl, da ravno demokratska stranka najbolj deluje za zopetno združenje vseh slovenskih naprednjakov, sem se odločil za pristop k JDS. Ravsanja med obema naprednima strankama se veselijo najbolj klerikalci, ki imajo od tega največji dobiček. ♦Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.» Pričakujem, da bodo meni sledili še mnogi.
+ Klerikalni zavezniki so bolj odkritosrčni. Zagrebški zajedničarji odkrito priznavajo v listu ♦Hrvat», da je bila samoradikal-ska vlada sestavljena na podlagi Markovega protokola, katerega so podpisali klerikalci, radičevci in bosanski muslimani. Naši klerikalci niso tako odkritosrčni ter raje prav ne-katoliško dalje lažejo. Seveda sta laž in pa laži verjeti dve stvari.
glavo.— Zdi se mi, da je potrkal na okno' ter nekaj zamrmral.«
♦Ne oglasi se, če ga ne poznaš. Ljudje, ki ponoči postajajo pod okni, niso kaj prida ter imajo slabe namene.«
♦Matka, ne sodite prenaglo,« ji je z dlanjo zatisnila usta. ♦Nace bo slišal in šel.»: — Tiho je izgovorila zadnjo besedo, ob kateri se je odprlo okno — jež ga je odmaknil ter je padel v sobo na tla.
♦Padla je glava... Matka, za Kriščevoš voljo! Ali naj grem po sosede? Po Križarja, po Kragulja?«
♦Ančka, ne hodi iz sobe! Ali ni tudi počilo pod streho in vrata so zaškripala? OhV popila sem štiri kapljice...»
♦Tudi jaz sem grešila: zakašljala sem ter zavžila četrto kapljico...» Ančka se je prekrižala ob pogledu na črno kroglo, ki je polagoma dobivala podolgasto obliko —< jež je lezel ob steni pod mizo; tam se jef nastanil kot nekdaj v duplini pri lisici;! stara mačka je morala ostaviti svoje 1 eW žišče ter si poiskati drugega ob peči nap cunjah pri Ančki in Loparki, ki sta v strah« pred pošastjo šele proti jutru nekoliko zadremali.
Solnce je plavalo že visoko nad gorarmi, ko sta se upali iz sobe. Starka se je zaple-
Novosti
•	Krst in poroka na dvoru. Dvorni mar-žalat je že izdelal podroben ceremonijel za krst našega prestolonaslednika, ki se bo vršil nepreklicno dne 21. t. m. v saborni cerkvi v Beogradu. Kumoval bo drugi sin angleškega kralja vojvoda Yorški s soprogo. Krst bo izvršil patrijarh Dimitrije. Prisostvovali bodo naš kralj in kraljica, rumunski kralj in kraljica, rumunski prestolonaslednik s soprogo, princezinja Jelena, grška kraljica Elizabeta, grški princ Nikola, diplomatski zbor, irlada in narodni poslanci. Krst bo ob eni popoldne, nakar bo na dvoru slavnostno kosilo. Istočasno se bo vršila tudi poroka princa Pavla z grško princezinjo Olgo.
*	Grška in rumunska kraljica v Beogradu. Te dni sta dospeli v Beograd grška kraljica Elizabeta in rumunska kraljica Marija, ki bosta prisostvovali krstu našega prestolonaslednika.
*	Predstavniki Hercegovine na večerji pri kralju. V nedeljo zvečer je kralj Aleksander povabil na večerjo v dvor predstavnike vasi iz vse Hercegovine, ki so dospeli v Beograd, da čestitajo kralju in kraljici na rojstvu prestolonaslednika. Predstavniki Hercegovine so prispeli k večerji v narodnih nošah. Kralj je prisrčno pozdravil svoje goste ter jim obljubil, da se bo v kratkem odzval njihovemu povabilu in posetil Hercegovino, ki je dala svoje najboljše sinove v službo njegove vojske. Kralj se je z vsakim gostom dlje časa razgovarjal ter jim nato razkazal prostore dvora.
•	Demokratski sestanki na štajerskem. V soboto in nedeljo so se vršili v Kozjem, Podčetrtku in v Podsredi demokratski sestanki, ki so bili vsi prav dobro obiskani. Na sestankih se je razpravljalo o pripravah za oblastne volitve. Za načelstvo JDS iz Maribora je poročal oblastni tajnik g. Spindler. Posebno živahno je bilo na občnem zboru krajevne organizacije v Podčetrtku. Za novega načelnika je bil izvoljen magister gosp. Lovro Jurše. Dosedanji načelnik trgovec gospod Cvetko je moral žal vsled resne bolezni odložiti tO funkcijo. Prihodnjo nedeljo se
tala vsled prestane groze in Ančka je bila bleda ko zid. Začela je pometati in tedaj 5e zadela ob živalco, zvito pod klopjo. — »Matka, o ti živa konoplja!« je zacvilila ter je spustila metlo iz rok.
«To je jež,» je starka prilezla do klcpi. »Ančka, čemu se plašiš?^
«Kako je prišel na okno? Kdo mu je Odprl? In ravno sinoči, ko je Nace obljubil 'svoj obisk!»
«To je delo hudobneža iz bližine, kriva je navzočnost hudega duha. Ančka, zopet boš morala v Grčo do Mižurke po novo sredstvo, po boljšo pomoč.«
«Matka, jaz ne poj dem več. Zlobnež, ki mi je prinesel ježa, mi je pisal tudi dopisnico; Nace ni tega storil, nima povoda, da bi me vlekel za nos.»
«Kaj pa, če je bil nahujskan, če mu je bilo začarano, da je delal proti svoji volji.«
«Potem se bo prišel opravičit. — Sosedje me bodo seveda vseeno vlačili po zobeh.«
Njeno domnevanje se je uresničilo. Jež ni o svojem obisku sicer nikomur pravil, pač pa je Križarjeva Mina znala dogodek razlagati tako spretno, da je nihče ni mogel prijeti za besedo. Nace se je prišel onra-ViČit. Ko je dokazal svojo nedolžnost glede dopisnice, je odšel, ne da bi bil poprosil za
bodo vršili sestanki pri mnogih drugih krajevnih organizacijah.
*	Tretja obletnica koroškega plebiscita je
bila v sredo 10. t. m. «Gosposvetski zvon» je ob tej priliki priredil v veliki dvorani «Uniona» v Ljubljani predavanje o Koroški. Naj nam bo vsaka obletnica nesrečnega plebiscita opomin, da ne smemo pozabiti na zasužnjene koroške brate.
*	Proslava jubileja dr. Rosine. V mariborskem Narodnem domu se je vršila 6. t. m. proslava 601etnice dr. Rosine. Dvorana je bila nabita narodnega občinstva, med katerim so bile zastopane poleg civilnih in vojaških funkcijonarjev vse narodne korporacije. Govorili so med drugimi gg. Kejžar, dr. Pivko, dr. Boštjančič, dr. Lipold, župan Grčar, prota Trbojevič, dr. Reisman itd. Glasbena Matica je zapela več pesmi, godba «Drave» pa je igrala na odru. O polnoči je bilo slavje, ki se je razvilo v lepo narodno manifestacijo, v najlepši harmoniji zaključeno.
*	701etnica dr. Fr. Jurteie. Dne 4. t. m. je slavil v Ptuju 701etnico svojega rojstva eden najsimpatičnejših članov naše stare narodne garde, odvetnik dr. Fran Jurtela. Naj mu usoda nakloni še mnogo let v osvobojeni domovini.
*	Pomilostitev vojakov. Ministrstvo vojske in mornarnice pripravlja ukaz o pomilostitvi vojakov, ki bo podpisan na dan pre-stolonaslednikovega krsta.
*	češkoslovaški industrijci v Jugoslaviji. V nedeljo je prispelo v Beograd 70 češkoslovaških industrijcev in zastopnikov raznih gospodarskih organizacij. Gosti so si ogledali gospodarske naprave prestolice in nato odpotovali naprej v notranjost države.
*	Gostilničarski kongres se vrši 16. t. m. na Sušaku. Na kongresu se bo razpravljalo o stanovskih zadevah, o ustanovitvi gostilni-čarske zbornice in gostilničarske zveze za vso Jugoslavijo.
*	Zvišanje pristojbin na poštne zavoje. Ministrstvo pošte in brzojava je odredilo, da se dne 15. t. m. povečajo pristojbine na poštne zavoje. Za zavoje do 3 kg je pristojbina 8 Din, za zavoje do 5 kg 16 Din, do 10 kg
i 25 Din, do 15 kg 40 Din, do 25 kg 50 Din.
roko. Tega pa Ančka ni mogla preboleti. Jezna nase in na vso okolico je obljubila vedno devištvo vpričo Loparke, čije edina želja je bila, da bi poznala mladega gospodarja, preden zatisne oči.
Odslej je Ančka živela kot mrtva med živimi. Za vedno se je umaknila domačim dekletom, posebno Kraguljev! Pepi, in se morala tolažiti z upanjem, da ji bo vsako leto deviškega življenja poplačano z dolgimi stoletji nebeškega veselja.
%tmb
Posestnik Mračun v Loških rebrih je imel slabo navado, da se je vsakikrat ob povratku s sejma ali po kakršnihkoli opravkih ustavljal spotoma po gostilnah in šele ob pozni ponočni uri prikrevsal domov, seveda več ali manj natreskan od preobilo zavžitega božjega daru. Najraje se je ustavljal v zadnji gostilni ob cesti, pri škrjančku, kjer je lahko še najdalje posedel, ker odtod je imel le še pičlo uro po soteski in malo navkreber do svojega doma. Pa je tudi Škrjanček imel še najboljšo kapljico, vselej kak prigrizek in pa dobro šegavo besedo za svoje goste. Tudi tovaršija se je pri Škrjančku vedno našla, zakaj okoličanskj kmetje niso v svojih nava-
*	Trgatev na Goriškem je v polnem teku. Na Vipavskem in v Brdih je trta prav dobro obrodila, le na Krasu je letošnji pridelek slabši od lanskega. V kleteh pa je Še precej vina od lanskega leta, ker je malo kupcev.
*	Italijanski bankovci po eno in dve liri pridejo iz prometa. Italijanska vlada je izdala naredbo, glasom katere pridejo papirnate novčanice po eno in dve liri iz prometa. Bankovci po eno liro izgube vrednost dne 31. decembra 1923., po dve liri pa 31. decembra 1924.
*	Ponarejeni avstrijski stotisočaki. Dunajsko policijsko ravnateljstvo je obvestilo zagrebško policijo, da se nahaja v prometu več avstrijskih ponarejenih stotisočakov. Občinstvo opozarjamo, naj pazi, da komu ne nasede.
*	Sneg je padal te dni v varaždinski oko-lici.Visok sneg je zapadel v Maria-Zellu na Avstrijskem, kjer je nastopil tudi občuten mraz. Pa menda še ne bomo dobili zime, ker, so zadnji dnevi zopet manj hladni.
*	Svojo mrtvo ženo vzidal v zid. Te dni so našli v Zagrebu zazidano v zid neko staro okostje, o katerem niso vedeli, ali se je zgodil zločin ali kaj. Kakor poročajo zagrebški listi, je sedaj baje skrivnost tega okostja odkrita. Pred približno 60 leti je stanoval v do-tični hiši neki zidar, kateremu je umrla žena. Že par dni po pogrebu je šel na pokopališče, izkopal ženo, jo prinesel domov ter jo vzidal v zid. Smrt žene ga je silno potrla, morda še toliko bolj, ker se je nahajal stalno v njeni bližini. Pet let po dotičnem dogodku se je zidar obesil. Ko so ga po zahtevi sorodnikov pokopali v grob njegove žene, niso našli v njem nikakega okostja in sploh ne sledu o njegovi ženi. Na sled temu skrivnostnemu dogodku je prišla zagrebška policija, kateri je dogodek izpovedal neki 761etni starec, ki je bil takrat star 16 let.
Iz raznih kraiev
* V Bohinju se je poročil g. Pavel Šmid, veleposestnik na Gašteju pri Kranju, z gospo Mici Ažmanovo, rojeno Ješe, iz znane narodne rodbine v Stražišču.
dah prav nič zaostajali za Mračunom in so kaj radi posedali za škrjančkovimi širokimi mizami.
Huda nadloga je bila to za vse zakonske ženice v loškem okolišu. Kadar dedca zvečer ni bilo ob krščanski uri domov, so že vedele, kara bo treba ponj. Katera je bila bolj hude sorte, se je odpravila po svojega možička k Škrjančku s hudimi besedami in ga je tako oštela, da je imel zadosti sramote do prihodnje priložnosti; katera je bila po-hlevnejša, je prišla ponj s svetiljko in ga prijazno spravila izza mize; tretje, in te so najredkejše, ki so se zavedale svetopisemskega izreka, da sta mož in žena eno, so pa prišle k škrjančku pogledat za svojo šibkejšo zakonsko polovico, prisedle k mizi in dale še sebi privoščiti kak bokalček, vmes pa s pametnim prigovarjanjem pripravile može, da so se dvignili proti domu.
Mračunova žena Polonca ni bila baš slabega srca in je svojemu možu želela vse najboljše. Bila je pa obenem tudi dobra gospodinja in jo je zelo skelelo, ako se je njen mož zakesnil ter po nepotrebnem izmetaval denar za pijačo, ko je vendar imel v domačem hramu tudi dokaj sladkega soka na pipi. Po moža pa ni šla v gostilno — nak, ljudem se ni hotela dati v zobe, kakor da bi svo-.
® f
*	V Šmarju je posestnikova žena Frančiška Mesojedec vzela pred dvema mesecema Jakobu Mikužu 30 dolarjev, s katerimi je hotela v trgovini Štefana Ahlina poravnati dolg. Pa so ji prišli na sled in je bila nedavno obsojena na dva meseca težke ječe.
*	V Zapužah je odnesel hlapec Miha Ste-sel gospodarju Alojziju Stroju vajeti, potem je na Bledu ukradel Olgi Kržič vajeti in uzdo, a dr. Kovačiču nekaj obleke. Mož, ki tako ljubi konjsko opravo, bo sedel šest tednov.
*	Na Trsteniku sta nepridiprava Anton Bohinc iz Leš in Karel Bečan iz Trstenika vlomila v Močnikovo hišo ter odnesla večjo vsoto denarja. Bohinc bo sedel štiri, a Bečan dva meseca.
*	V št. Vidu pri Vipavi in bližnjih krajih je prošli teden zaradi naliva nastala velika povodenj, ki je napravila ogromno škodo. Odnesla je vse. Ljudje so se komaj rešili.
*	V Dramljah pri Št. Jurju ob savski železnici je ustanovil klub naprednih slovenskih akademikov v Celju svojo deseto ljudsko knjižnico.
*	V Zibiki na štajerskem se je poročil g. Tone Malgaj, tajnik okrajne organizacije JDS, s posestnikovo hčerko gdčno. Marico Smoletovo. Bilo srečno!
*	Pri št. Jurja ob savski železnici se je naselil zdravnik dr. Svetina iz znane narodne rodbine na Vranskem, oziroma v Pliberku na Koroškem.
*	Na Senovem pri Rajhenburgu je bil pred kantino zaklan rudniški paznik Laba-cher. Zločin se je zgodil v poltemi. Krivec še ni dognan. Aretiranih je bilo nekaj osumljenih rudarjev.
Prosvefa,
Svetozar Hurban Vajansky: Leteče sence.
Roman, iz slovaščine preložil Fran Albrecht. iV Ljubljani 1923. Založila Tiskovna zadruga. 120 str. Cena 22 Din, po pošti 23 Din 50 par. — Svetozar Hurban Vajansky je poleg Ku-kučina in Hviczdoslava najodličnejsi predstavnik slovaškega slovstva. Iz njegovih del iveje nežen čar poezije, prožete z gorečo,
jemu možu ne pustila prostih rok. Toda bolelo jo je vedno, kadar je pozno v noč morala bedeti v postelji in čakati nanj, tudi skrbelo jo je, da se ne bi prekucnil v potok, ki teče v nizki strugi po soteski tik ob cesti. In ob takih prilikah je vedno premišljevala, kako bi svojega moža odvadila slabe navade. Končno je nekaj pogruntala in njen načrt se je dobro obnesel.
Bilo je o Šmartinovem sejmu in kmet Mračun je prodal kravo. Zmračilo se je že, ko je dospel do škrjančka. Našel je troje svojih starih znancev, prisedel k njim in pomagal prazniti «novega», ki se je tisto leto dobro obnesel. Sladak je bil, naglo se je čistil, pa že kar v začetku ni skrival svoje zapeljive moči. Kmet Mračun, dobrovoljna duša, ta večer še prav posebej ni hotel zaostajati za svojimi tovariši in je klical na mizo liter za litrom. Bilo je že proti polnoči, ko so se škrjančkovi gostje začeli razhajati .vsak na svojo plat. Žegnani so bili vsi po jVrsti.
Zunaj je vladala tema, le droben krajček meseca je škilil izza oblakov. Mračunu so spočetka noge odpovedale zvestobo, počasi ga je pa svežil hlad jesenske noči in je še precej naglo ubiral korake skozi temotno samoto. Baš mu oride na misel, da bi si za-
vemo ljubeznijo do rodne zemlje. V «L"efečih sencah* je Hurban s simpatičnim realizmom oblikoval problem svojega naroda, ki je bil v marsičem sličen našemu slovenskemu: na eni strani mehkoba in neodpornost domačega slovaškega človeka, kmeta in intelektualca, na drugi klonljiva voljnost in nacijonalna zaspanost napol potujčene domače gospode, proti tema dvema pa pohlepni sovražni tujci. «Leteče sence» so nazorna slika mučeništva, ki ga je pod Avstro-Ogrsko pretrpela nesrečna slovaška zemlja od Madžarov, Nemcev in židov. V to mračno sliko pa je kot sveže brstje zelenega upanja vpletena čista ljubezen dveh mladih src. — Prepričani, da se bo knjiga priljubila slovenskemu čitatelju prav tako, kakor so mu draga najboljša dela Jurčičeva in Kersnikova. «Leteče sence* toplo priporočamo.
Zdravstvo
MAZAŠKA ZDRAVILA.
Zanimivi so nastopni podatki o uporabljanju mazaških zdravil v Ameriki, ki se dajo prenesti v splošnem tudi na naše razmere: Ameriški narod trosi — kakor ceni neki slavni ameriški zdravnik — vsako leto preko 100 milijonov dolarjev za ničvredna tako zvana zanesljiva zdravila proti raznim boleznim, oglašena po mazačih in tudi brezvestnih zdravnikih.
Vsakdo izmed teh sleparjev povečuje svoje dobičke s tem, da se poslužuje izpričeval ali priporočilnih pisem, ki baje pričajo o dobroti oglašenega leka. Mnoga izmed teh priporočilnih pisem so pristna, vsaj, kar se tiče osebe, ki jih je napisala. Kako pa je mogoče — bo kdo vprašal — da more pameten človek poslati priporočilno pismo za ničvredno zdravilo? Odgovor je enostaven.
Vzemite slučaj jetike. Znano je vsem zdravnikom, da človek, ki ima tuberkulozo, željno sprejema vsak nasvet za zdravljenje in se rad oprijema vsakega nasvetovanega zdravila. Pred par leti se je zgodilo, da je skupina zdravnikov vbrizgala vročega mleka v rame posameznih tuberkuloznih bolnikov,
okrožil pesem, ko dospe do znanega skalnatega ovinka, kjer ob skali na robu sameva visok lesen križ. Pred leti se je tu ponesrečil rajnki kmet Gaber — Bog mu daj večni mir! Ponoči se je pijan vračal z vozom in se je ob ovinku prekucnil v globoko stmgo. Drugo jutro so ga našli pod razbitim vozom z zdrobljeno glavo; vola, ki sta se odtrgala, sta vso noč blodila po planini, ki se dviga onstran struge... Gabrova vdova je v spomin na ta nesrečni slučaj dala postaviti na skalo križ s pomenljivim napisom. Med ljudmi se je pa često govorilo, da včasih ob temnih nočeh rado straši, da Gabrova duša išče utehe, ker je prenaglo splavala na oni svet...
Mračun ni poznal strahu, premnogokrat je v nočnih urah hodil tod mimo, pa še po-rajtal ni za ljudske marnje. Toda nocoj, nocoj mu je nekam tesno pri srcu. Lunin krajček je ravno malo jasneje pokukal izza oblačja in obsvetil križ na skali. Mračun pospeši korake, gre pod znamenjem in se odkrije — tedaj, glej, tedaj se onstran skale začne počasi dvigati bela prikazen... raste vedno višje... in molče, sklonjeno stopa s skale proti cesti..*
«Milost božja!* vzdrgeta Mračun in pohiti po cesti. Hipoma ga mine vsa pijanost.
pri čemer so z velikansko važnostjo poučfar-* jali, da poskušajo na njih <tzanesljivo zdravilo* proti tuberkulozi. Posledice te nedolžne injekcije so se takoj pojavile. Kašelj se je ublažil, mrzlica se je zmanjšala, in bolniki so sploh boljše izgledali. Par tednov kesneje pa je vse to trenutno zboljšanje izginilo. Kakor hitro je minula prva doba sugestije, ki je bolniku vlivala vero v zdravljenje, se je bolnik; zopet povrnil v prejšnje zdravstveno stanje.
Vsak mazač in prodajalec takih sleparskih lekov se dobro zaveda resnice takega eksperimenta, toda tako sleparstvo jim prinaša denar. Tak mazač v resnici dobiva priznalna pisma; žrtve njegovih oglasov si domišljajo, da jim je bolje, čim so začele rabiti njegova zdravila in domišljija ig a veliko vlogo pr! bolnikih. Zdravstvene oblasti, ki so pre-iskovale razna priporočilna pisma za posamezne leke, so v ogromni večini slučajev) našle, da so pisci priporočilnih izpričeval med tem časom ali umrli, ali pa da sploh niša imeli one bolezni, katero so si domišljali. Priporočilna pisma te vrste nimajo dandanes pr{ ameriških sodiščih nikake veljave.
Kakor je mnogo ljudi, ki bi radi posta« hitro bogati, ravno tako bi ljudje radi hitra ozdraveli Najbolj varno ravna dotičnik, ki vpraša zanesljivega zdravnika in se ravna pa njegovem nasvetu, preden se zateče h kate* remu si bodi oglašenemu zdravilu.
z Kako odpravimo bradavice? Bradavice na rokah sc odpravijo, ako kanemo vsak dau na bradavico kapljico solitrne kisline, in sicec najbolje z leseno špičasto palčico, ki naj bo topa na koncu. Biti pa morate pazljivi, ker se kislina ne sme razliti z bradavice na kožo«
Če se mu ponudi prst.
Berač (v gostilni): «Ponižno prosim malo jesti, že dva dni nisem ničesar toplega okm sil!*-
Gostilničar (dobričina): «No ja, vsedite se tamle k peči, boste že dobili kosilo.*
Berač: «0, Bog vam lonaj (se vsede)..» tako, zdaj pa prosim jedilni list!*
Ne utegne se ozreti, le naprej ga nevzdržno tira razburkano srce, kolikor še zmorejo tre« soče se noge.
«Pijanec!* čuje za seboj kakor votel mev. «0 Bog, prizanesi meni, grešniku!* vzdihne Mračun v sebi in se požuri navkreber, kjer stoji na vrhu njegova domačija sredi gostega sadnega drevja.
Njegova žena Polonca je še bedela. Ko je začula moževe nagle korake preko dvori'« šča, je hitela odpirat. Takoj je opazila nje-« govo prepadenost.
«Kako si bled, Martin!* je dejala in m« posvetila v lice. «Kaj se je zgodilo?*
«Nič, nič,* je zamahnil z roko, «truden sem, strašno truden, hitel se ia ► spat le* žem takoj, spat, Polonca..
Polonca ni ugovarjala. Ničesar ni dejala niti naslednji dan, čeravno je opazovala na možu nekako spokorjenost, ki mu je sijala iz oči in obraza ... Pač pa se je odslej skrito veselila, da se mož nikoli več ni zakesnil pri Škrjančku. četudi je še pogostokrat imel opravke v trgu, je vedno ob prvi večerni uri prišel domov in si je šele doma olajšal svoja običajno žejo, Polonca mu je pa tudi vedno pripravila dober prigrizek, da ni baš lačea legel v posteljo.
Zanimivosti
OB RAZVALINAH JOKOHAME.
Dopisnik nekega angleškega dnevnika je iobiskal mesec dni po strašni potresni katastrofi japonsko mesto Jokohamo, ki je bilo pred potresom cvetoče trgovinsko pristaniško mesto, polno življenja in prometa, bolj evropsko nego japonsko glavno mesto Tokio. Jokohama je bilo mesto, ki se je razvijalo kakor malokatero mesto na svetu.
Celo to mesto dela in zabav je dne 1. septembra tekom kratkih treh minut uničil potres. Omenjeni dopisnik poroča med drugim nastopno:
Mesto Jokohama je kup črnih razvalin, Szza katerih se še vali tanek dim od ognja, v katerem je pogorelo na tisoče in tisoče nesrečnih prebivalcev. Ozračje je prenasičeno smradu gnijočih trupel, ki so ležala mesec dni v tropični vročini.
Vlakovni promet med Tokiom in Jokohamo je zopet vzpostavljen. V Jokohami izstopijo potniki ob kupu razvalin, prejšnji postaji. Nekaj železniških uradnikov stoji ob prihodu vlakov na ožganem peronu. Na glavnih cestah in ulicah so ruševine že odstranjene, vendar posetnik težko najde pot, ker so cele ceste in ulice izginile pod razvalinami opeke in kamenja. Vozovi cestne železnice, v katerih so se dolgo časa nahajala razkro-jena in ožgana trupla, ne da bi se kdo brigal zanje, so sedaj istotako odstranjena; ravno tako mrliči, ki so ležali po cestah, a raz-kopavanje po razvalinah se še vrši. To raz-kopavanje nudi strašno sliko. Z dolgimi krampi sekajo in brskajo po ruševinah in ako naletijo na mrliča, ga s krampom izvlečejo. Mrtva trupla zmečejo potem skupaj, polijejo 5 petrolejem in sežgejo.
Obnova Jokohame napreduje mnogo počasneje nego obnova Tokia, kjer so se v vsej naglici postavile razne lesene barake in druga zasilna prebivališča. V Jokohami je takih zasilnih prebivališč zelo malo. Edino večje zasilno prebivališče je ameriška vojaška bolnica s 700 posteljami.
Prvi, ki je poleg Polonce opazil nenadno izpremembo, je bil sam Škrjanček. Čudil se je, da kmet Mračun ni nikdar več ostal pri njem preko večernih ur in da nikoli več ni pil preko mere. Toda ne le z Mračunom, tudi z drugimi kmeti, ki so sicer skoro vsak večer bili Škrjančkovi gostje, je začelo postajati tako. Drug za drugim so odpadali in se proti večeru žurili domov, preden jih je prišel klicat kdo domačih. Škrjanček je ugibal, izpraševal, pa nikakor ni mogel razrešiti uganke.
Zgodilo se je pa, da je Mračun imel zopet opravke v trgu. Polonca je šla z njim in sta se nekako zakesnila. Legla je že prva tema, ko ob povratku dospeta do škrjančka.
«Ne vem,» izpregovori Mračun svoji Polonci, «žejen sem za en bokal, pa ne vem, ti ne bo prav, kaj?»
Polonca je koj razumela moževo vprašanje. «1, če si žejen,» mu poudari ljubeznivo, »stopiva noter, kdo pa brani?!»
In sta stopila v gostilno in si privoščila 'dobrega. Bilo je že precej pozno, ko sta se odpravila dalje do doma. Prideta skozi sotesko in čim bliže sta prihajala k znamenju, tem bolj je Mračun z radovedno bojaznijo premišljeval: «Bog vedi, ali se nama kaj prikaže ...?»,
PUSTOLOVŠČINE ITALIJANSKE GROFICE.
V londonski družbi se sedaj mnogo govori o skrivnostni italijanski grofici, ki se imenuje Ana Karolina Monici in ki je bila pred kratkim od nekega londonskega sodnika obsojena na 14 dni zapora, ker jc brez potnega lista in potnega dovoljenja stopila na angleško ozemlje, dasi je bila kratko časa poprej iz Anglije izgnana kot nadležna tujka. Dognalo se je, da je grofica izvršila svoje drugo potovanje v Anglijo s francoskega obrežja na jadrnici v spremstvu nekega normanskega ribiča. Na morju jo je presenetil vihar, vendar je imela srečo, da je brez večje nezgode dosegla angleško obalo.
Pred sodnikom je izjavila, da je vdova po nekem v Italiji zelo znanem aristokratu. Oblasti so njene izjave vzele z velikim nezaupanjem na znanje, ker se je potni list, s katerim je grofica prišla pred poldrugim letom v Anglijo, glasil na napačno ime.
Grofica ni prav nič prikrivala, da jo je v London privedla neka ljubavna zadeva. Izjavila je, da se je v Benetkah seznanila z nekim mladim Angležem in ker je pred kratkim zvedela, da se je njen ljubimec baje poročil z neko Rusinjo, se je odločila, poiskati ga v Londonu.
Obenem je izpovedala ta čudna grofica pred londonskim sodnikom, da ima v Italiji celo vrsto zelo vplivnih prijateljev, ki se bodo gotovo zavzeli zanjo in ji dobili dovoljenje za prebivanje v Angliji
«Tudi Mussolini spada v ožji krog mojih prijateljev,« je razlagala grolica sodniku.
Grofica je prišla prvič v London pred poldrugim letom v družbi nekega italijanskega častnika. Nastanila se je s svojim spremljevalcem v enem najuglednejših londonskih hotelov. Nekaj dni kesneje je javila na policiji, da ji je neznana oseba ukradla potni list in vse dragocenosti. Pri tej priliki so postale oblasti pozorne nanjo, ki je med tem postala znana osebnost v londonski družbi in o kateri so tudi v hotelu vedeli pripovedovati, da je česti gost londonskih igralnih klubov, kjer
Pa ni bilo ničesar. Mirno sta prišla domov in tedaj je Mračun dognal v sebi: «Ej, svojo Polonico vzamem seboj, kadar pojdem zopet v trg in k Škrjančku, pa bo vse prav!»
Enako izkušnjo so dognali tudi ostali kmetje v loškem okolišu. Zakaj povedati moramo, da se je tudi njim pojavila prijazen, vsakemu po enkrat in vsem po vrsti. In kakor Mračun, so se tudi oni čuvali poznega povratka iz gostilne. Drug drugemu se niso izdali, tem manj so svojim ženicam kaj črh-nili o prikazni. No, ženice so se tiho smehljale in bile hvaležne Mračunovi Polonci, ki je s svojim prebrisanim premislekom pripravila njihove zakonske može po vrsti k izpre-obrnjenju.
Vsa «prikazen» pa je obstojala v tem, da je Polonca najela za vse pripravnega Koba-lovega Jožka, ki je, ogrnjen z belo plahto, pričakal Mračuna za znamenjem v soteski, ga prestrašil in vrgel za njim hud očitek: «Pijanec!» Drug večer se je «strah» pokazal Balantu, tretji večer Blažonu in tako dalje, dokler niso vsi loški zakonski možje, ki so radi zaostajali pri Škrjančku do ure duhov, doživeli prikazni in izpreobrnjenja.
Kobalov Jožek je bil zadovoljen s svojim opravkom, ki mu je dobro nesel. Kadar se je kod oglasil, so mu gospodinje rade
je igrala zaBranjene fiazar"dne Igre. Zata sa jo oblasti izgnale iz Anglije.
Kratek čas potem se je podala v Parfe, kjer jo pa ni zdržalo. Ker ni imela potnega lista in potnega dovoljenja za Anglijo, je kirala omenjeno opasno vožnjo v jadrnici
Ko je sedaj slišala obsodbo na 14 dni zapora, je ogorčeno izjavila sodniku, da se ba ob povratku v Italijo pritožila pri vladi za-< radi nevljudnosti angleških oblasti	~
LJUBAVNO RAZMERJE ZADNJE CARICE.
Francoski državnik Dumame, ki je precl vojno zastopal Francijo na dunajskem dvoru, je napisal v nekem francoskem listu nastopno zanimivo dogodbo iz življenja ruske carice::
Jeseni leta 1912. se je vršila ob priliki sto« letnice ruske zmage nad Napoleonom v Moskvi velika spominska svečanost, na kateri naj bi se bil pokazal ves sijaj ruske cerkve in ruske armade. Na čelu oblasti in cerkvenih dostojanstvenikov sta sodelovala car in carica. Slavnosti se je udeležila po posebnem zastopstvu tudi francoska republika, ki je ho tela s tem dokazati, da je staro sovraštvo pokopano.
Vendar pričakovanega uspeha ni bilo. Vsa slavnost je bila mrtva in nevesela. Zlasti car irt carica sta se vedla nekam čudno in sta bila nenavadno bleda in vznemirjena, ne da bi okolica vedela za vzrok.
Šele sedaj odkriva Dumaine takratnoi skrivnost. Carica je imela ljubavno razmerje z mladim častnikom Orlovim. Nenadoma pa je Orlov, ki je bil prej vedno v njeni bližini, izginil brez slovesa. Carica je bila radi tega zelo vznemirjena. Začela je skrivaj povpraševati za ljubimcem, toda nikjer ni dobila jasnega odgovora. Znano je, da žena, ki ljubi, ne pozna nobenih ozirov in zaprek. Tako tudi carica.
Ko je preteklo več mesecev nemirnega' pričakovanja, se je odločila za zadnji korak. Dva dni pred opisano slavnostjo je šla naravnost k carju, pripravljena žrtvovati vse,: sebe in svoje otroke, samo da izve resnico-
stisnile skrivaj klobaso ali kako drugo do broto. Najhvaležnejša se je seveda izkazala Mračunova Polonca, ki mu je večkrat dala tudi kaj drobiža za pijačo.
Tako je v loškem okolišu prenehalo po nočno popivanje zakonskih mož. škrjanček pa zdaj vseeno prihaja na svoj račun. Kadar; se pri njem zglasijo možje, niso nikdar sami, temveč pripeljejo s seboj gotovo tudi svoje boljše polovice. Tako se jim ni bati ne «strahu» ne oštevanja, so mnogo zmernejši in zadovoljnejši. Zato ima škrjanček včasiH prav veselo mešano družbo.
Napisal Mate z Goljate.
Ožbovtova vztrajnost.
Ožbovt (govori sam s seboj): «5e osem dni bom nalašč lovil ribe na tem mostu, čeprav nisem zadnijh 14 dni nobene ujel, mogoče me potem občinski svet proglasi za častnega Janeza Nepomuka.*
Poravnanje.
A*.: «Kako je z vašim procesom?«
B.: »Kateri proces mislite?«
A.:	»Onega radi lopova, ki vas je ogoljufa} za pol milijona.«
B.:	«S tem sem se Ze poravnal, dal sen( mu svojo hčer za ženo,*
ti
Vprašala je carja naravnost, kje je Orlov. Odgovor je bil brutalen; car ji je vrgel v obraz, da ve vse. Zato je usoda Orlova, ki se je tako pregrešil proti svojemu vladarju, zapečatena, ona pa naj živi v večni negotovosti in strahu.
V tem trenutku je carica pozabila na svoje dostojanstvo, na svojo deco in na vse, bila je samo žena, ki ljubi in drhti za življenje svojega ljubimca. In sedaj je ona izgovorila najstrašnejšo grožnjo. Če ji car ne zajamči, da je Orlov živ in svoboden ter izven vsake nevarnosti, bo ona pred vsem svetom, in sicer o priliki slavnosti v Moskvi razglasila, da carevič ni sin Nikolaja II. Ta prizor se je odigral v carskem dvoru dva dni pred slavnostjo v Moskvi, kateri sta car in carica prisostvovala v skrajni razburjenosti.
Razno
X Človek, star 168 let. Neki finski list poroča, da živi blizu litavske meje človek, ki je star že 168 let. Sedaj se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in tako se je pričela zanj zanimati tudi javnost. Starček je bil vso dolgo dobo svojega življenja zdrav in krepak. Rodil se je leta 1755. in bil vojak za časa vlade Katarine Velike, služil še pod 'Aleksandrom I. in se udeležil več bitk. Nikolaj I. mu je dal pokojnino, katero je užival do propada ruskega carstva. Tretjič se je oženil V 93. letu svoje starosti in je iz tega zakona imel še tri otroke.
X Roman lepe Francozinje. V Londonu je bil te dni zaključen velik proces, ki je vzbujal ogromno pozornost. Proces je razkril pravi roman ženske duše — roman, ki prav za prav ni roman, ker se dogaja vsak božji dan v palačah in kočah, roman nesrečnega zakona. Toda ozadje je nekoliko romantično. Lepa Francozinja Maggie Meller se je seznanila z bogatim Egipčanom, ki je bil princ po rodu, z Ali Fahmy bey-jem. Med mlado Parižanko in egipčanskim princem se je vnela ljubezen, ki je bila tako močna, da je gospodična Maggie zapustila svojo družino in se podala z ljubljenim princem v daljni Egipt. Tu je prestopila v mohamedansko vero in se je dala s princem poročiti. Toda odslej je bil princ — o čigar plemeniti krvi pa sodišče resno dvomi- — povsem drugačen. Začel je s svojo Francozinjo postopati skrajno sirovo m nič ni hotel vedeti o njeni ljubosumnosti, temveč se je prav po turško obdal z drugimi ženskami. Tako se je zakon spremenil za zaljubljeno Francozinjo v pravi pekel. Mož je videl v nji svojo sužnjo in je ni pustil nikamor. Pred meseci pa se je vendarle dal omehčati in jo je vzel s sabo na potovanje v London. Med vožnjo iz Pariza v London pa se je razvnela stara mržnja in ko sta prispela v neki londonski hotel, sta se zakonca hudo sprla. Gospa ie urno pograbila revolver in je tako zvanega princa ustrelila. Pred sodiščem je izpovedala vse križe in težave svojega zakona in sodniki so jo soglasno oprostili. Ko je zapuščala sodno dvorano, ji je občinstvo napravilo burne ovacije.
X Amerikanska. Ameriški list «Glas Svo-bode» poroča nastopni zanimiv dogodek: •«Neki kolesarski policist v Čikagu je odšel zgodaj zjutraj od doma. Nenadoma je zapazil, da luči na njegovem motornem kolesu ne gorijo. Služba in izvrševanje zakona sta mu tekom dolgih let službovanja že prešla v
kri in meso. Zato ni dolgo poslušal svojih lastnih izgovorov, da mu je opešala električna baterija, temveč je potegnil iz žepa areta-cijski listič, zapisal nanj svoje ime in druge podrobnosti, nato pa sam sebe pripeljal pred službujočega policijskega častnika. Ker je bil to prvi prestopek, je službujoči častnik are-tacijski list raztrgal in izpustil aretiranca brez kazni.»
X Sedanje stanje ruske žurnalistike. Dne 1. avgusta 1923. je izhajalo v področju sovjetske Rusije 590 časopisov, med temi 169 dnevnikov. Dnevna naklada vseh teh listov jc znašala 2,090.000 izvodov; od teh se v sami Moskvi tiska 657.000 izvodov. Drugo časopisje kakor komunistično v Rusiji sploh ne izhaja. Socialni demokrati in socialni revolucionarji izdajajo le nelegalne liste, katerih je okoli 560. Ker oblasti preganjajo te liste, imajo ti malo čitateljev in radi tega tudi malo naklado.
X Ženske spoznavaš po nogah. Ženska lepota leži v nogah in ne v potezah obraza, je izjavil slaven nemški zdravnik. «Ako bi vsak mladenič, kadar snubi, zahteval od svoje izvoljenke sliko njenih stopal, namesto njene glave, bi bilo na naši zemlji mnogo več srečnih zakonov,>► je izjavil učeni zdravnik. «Po njeni nogi jo lahko spoznaš. Roke in srce proč od dekleta z visokimi petami, špicastimi čevlji ter ploščatimi podplati. Njen razum sega komaj od tal do gležnjev. Taka ženska je vneta plesalka, ki ji je več za zabavo nego za dom. Razumno dekle nosi pametne čevlje ter ima zdravo, normalno nogo.»
X Star pohotnež v pasti. Nedavno je v italijansko mesto Treviso dospel tujec, katerega pa so ljudje kmalu spoznali, da ni nihče drug nego bivši župnik v Villorbi, po imenu don Andreo Marostico, ki je pred dvajsetimi leti pobegnil v Ameriko, ker je oskrunil 10 mladih deklet svoje župnije. Bil je takrat pred sodiščem obsojen na dvanajst let ječe in na več sto lir globe. Preden ga je policija mogla aretirati, je don Andreo že zopet pobegnil. Tokrat pa ni prišel daleč, ker mu je v Benetkah že bila policijska tiralica za petami. Tam so ga tudi prijeli. Izprva se je izgovarjal, da nikakor ni identičen z omenjenim župnikom, toda pri preiskavi so našli pri njem celo potni list, s katerim je pred dvajsetimi leti pobegnil v Ameriko. Sedaj bo moral odsedeti staro kazen.
Za smeli in kratek čas
Poravnan dolg.
Ožbovt (prisoli Gašperju zaušnico): «No, sedaj sva pa bot za tistih 100 dinarjev, ki si mi jih dolžan že celo večnost!*
Gašper: »Daj mi še 100 dinarjev, pa mi lahko prisoliš še eno zaušnico!*
Vesela teta.
Ožbovt: »Gustlček, ali si bil priden pri teti?»
Gustlček: «0, zelo! Ko sem prišel k njej, je bilo zelo vesela, še bolj pa se je veselila, ko sem odšel.*
Z odprtimi očmi se ne da spati.
Ožbovt: »Vso noč me je grizlo, vso noč nisem zatisnil očesa in niti četrt ure spal.*
Hotelir; »Seveda, če niste zaprli oči, niste mogli zaspati.*
Času primerno.
V nekem kraju je bila razpisana služba občinskega stražnika. Izmed številnih prosilcev je bil sprejet invalid brez enega očesa. Ko je
nekdo vprašal župana, kako da je sprejel takega prosilca, je župan odvrnil: »E, časi so taki, da mora policija vedno zatisniti eno oko.*
Ženski kotiseh 4
Vzgoja hvaležnosti. Hvaležnosti je malo na svetu in vendar je to čuvstvo zelo lepa duševna lastnost. Vse, kar izvira iz ljubezni, vzbuja hvaležnost in veselje. Hvaležni starši bodo imeli tudi hvaležne otroke. Kako prijetno je v taki hiši, kjer se vsaka usluga sprejema s prijazno besedo, kjer se domači od srca razvesele vsakega najmanjšega go-dovnega darila. Kako pa so nam zopet zo-perni godrnjajoči obrazi, ki jih ne razvedri nobena stvar in ki le s težavo in s prisiljeno vljudnostjo spravijo iz ust »hvala*. Zahvalje-vanje naj ne bo Ie zunanja oblika, temveč naj prihaja res iz notranjega veselja in iskrenosti. Če vidi dete pri starših resnično hvaležnost, jo bo občutilo tudi samo; spoznalo bo ljubeznivost in dobroto darovalca, pa tudi moralno vrednost daru. Če hočemo v otroku zbuditi veselje nad podarjeno stvarjo, moramo prej sami občutiti zadovoljstvo nad tem, da darujemo. Zato naj bo otrok priča ginjenosti, ki jo občuti siromak, ko sprejme dar. Čut hvaležnosti, vzgojen v otroku, je navadno porok za razvoj drugih dobrih lastnosti otroka.
Prhljaj (prhut, luskine) spraviš z glave, ako z jajčnim rumenjakom namažeš glavo in potem tako dolgo umivaš z mlačno vodo, da izpereš ves rumenjak. Z rumenjakom zgine z glave tudi prhljaj.
Ljubljana
Janeza Terdine ulica štev. 8 (blizu sodišča, poleg „Zveze slovenskih zadrug").
Telefon št. 575.
Uradne ure: Od pol 9. do 12.dopoldne in od 3. do 6. popoldne (ob delavnikih).
Posestvo 90 Dolenjskem
obstoječe iz goapodarskega poslopja, n:-iv, travnikov, gozdov in vinograda,
pol ure od železniške postaje in farne cerkve
se po ugodni ceni proda.
Polzvese pri ALOJZIJU PETRETU, Spodnja Straža pri Novem mestu. 56
Odvetnik
dr. Vladimir Knaflič
posluje skupno z dosedanjo odvetniško pisarno
gosp. dr. Josipa Klepca
Odgovorni urednik Andrej Ražem.
Izdaja konzorcij Domovine.
Tiska Delniška tiskarna, d d. v Ljubljani