83 Poučni in zabavni del. f Dr. Franjo Rački. Kakor srao nedavno omenili, umrl je v Zagrebu jeden najboljših in jeden največjih učenjakov hrvaških dr. Franjo Rački. Sedaj pa moramo ob kratkem nacrtati njegovo življenje in delovanje. Pokojnik je bil rojen dne 25. novembra 1829. v Fužinah, gorskem kraju reške županije. Njegovi stariši Gregor in Marjeta Padavićeva bili so kmetskega stanu in precej premožni. Ljudsko šolo je dovršil v domačem kraji. Stariši so bili sklenili, da ga pošljejo v šolo, ker so za nesled-nika v gospodarstvu odmenili staršega brata njegovega. Gimnazijo je obiskaval v Reki in Varaždinu in je bil od-ličnjak. Mislil je iti v Budimpešto se učit modroslovja, ali burno leto 1848. mu je prekrižalo račune in odšel je v škofijsko semenišče v Senj. Vso mladino hrvaško je tedaj nauduševala misel za hrvaški preporod in tudi Rač-kega je ta misel navajala, da se je še mlad lotil pisateljevanja. Še kot klerik je že pisal članke bogoslovne in nravne vsebine za „Katolički List", pozneje je pa pisal zabavne in poučne spise v „Neven". L. 1849. poslali so ga bili v dunajski Pazmaneum, kjer se je poleg bogoslovnih in modroslovnih znanostij pečal z učenjem slovanskih in tujih jezikov. Vrnivši se v Senj je bil dne 15. avgusta 1852. po-svečen v duhovnika in je na željo škofovo prevzel uči- ¦ v teljsko mesto za fiziko na ondotni gimnaziji. Škof je pa bil odločil Račkega že poprej za profesorja bogoslovja in čakal, da se izprazni kako mesto na višjem bogoslov-skem učiteljišči na Dunaji, da ga tja pošlje, da popolni svoje nauke. Leta 1853. je odšel Rački na Augustineum, kjer je ostal dve leti. Ko je potem si pridobil doktorstvo bogoslovja, povrnil se je v Senj, ter je prevzel na tamošnjem škofijskem liceji stolico cerkvene zgodovine in kanoničnega prava. Rački se je že kot dijak mnogo pečal z zgodovino. Že na Dunaji je bil začel zbirati gradivo za slovansko zgodovino in se je pridno učil raznih pomočnih stroK. V Senji je nadaljeval svoje delo in posebno marljivo nabiral gradivo za domačo zgodovino. Tedaj so razni slovanski učenjaki, Dobrovski, Sa-fafik, Vostokov in Kopitar preiskovali o početku krščanske prosvete pri Slovanih. Rački se je tudi že na Dunaji pečal s tem vprašanjem Izdal je dve knjigi, v katerih je razpravljal življenje in delovanje sv. Cirila in Metoda in razpravljal, kako pismo sta rabila sv. Ciril in Metod. Po njegovem mnenji sta rabila glagolitico, katera je starejša od cirilice. Preiskaval je razne glagolitske rokopise, napise, listine in pisal zgodovinske razprave v „Katoličkem Listu" in pa v „Nevenu". Račkemu je pa sedaj odprlo drugo polje. Škof Stros-majer je bil poslal v Rim Mateja Topalovića, da opozori sveto stolico na slovanske stvari; Matej Topalović opozori škofa Strosmajerja na ilirski kapitelj sv. Jeronima in v sporazumlji s senjskim škofom je ta poslal v Rim Račkega, da preustroji ta kapitelj in ga tako otme propada. Tako je 1. 1857. Rački prišel kot kanonik kapitelja sv. Jeronima v Rim. V Rimu je Rački neutrudljivo deloval v narodnocer-kvenem in književnem oziru. Skrbel je za povzdigo jero-nimskega kapitelja, ta tako v večnem mestu utrdi vez s hrvaškim narodom. Delal je pa tudi na to, da slovanski jezik dobi v cerkvi stara prava. Pritiral je že bil tako daleč, da je papež bil naročil djakovskemu škofu, da po, učenih možeh popravi slovanske knjige in jih tako popravi za drugi natis. Da niso polilične razmere Račkega spravile na drugo mesto, bil bi dosegel, da bi mej južnimi Slovani bil slovanski jezik zopet, pridobil vse stare, po rimski stolici mu priznane pravice. Po bogatih rimskih knjižnicah in arhivih je pa Rački pridno nabiral za jugoslovansko zgodovino. Dan na dan je po knjižicah prebiral stare spise in jih preiskavah V Rimu se je Rački seznanil z raznimi učenjaki in se je posebno sprijaznil s predstojnikom vatikanskega arhiva očetom Avguštinom Theinerjem. Tega učenega patra je pridobil celo, da je sam začel po knjižicah zbirati gradivo, ki se tiče Jugoslovanov. V Rimu se je pa Rački splošno tudi zanimal za starinoslovje in je z veliko marljivostjo si proučeval razne rimske starine. Iz Rima je hodil ogledovat tudi arhive in knjižice, pa tudi druge znamenitosti v raznih krajih Italije. V hrvaških listih je pa priobčeval, kar je kje videl zanimivega. Leta 1860. se je Rački povrnil iz Rima, da obišče sorodnike, prijatelje in znance. Nameraval je v kratkem zopet povrniti se v Rim. Pa prišlo je drugače. Na željo škofa Strosmajerja, ki se je tedaj mudil v pojačenem državnem zboru na Dunaji, je Rački šel na Dunaj, kjer so se posvetovali nekateri hrvaški rodoljubi o hrvaških stvareh. Na Dunaji se je tedaj sprožila misel o osnovi jugoslovanske akademije in hrvaškega vseučilišča. Stros-majer je naprej Račkemu razkril svoje velike namene. Po oktoberski diplomi se je na Hrvaškem bilo začelo tako živahno politično gibanje, da je nekako ta politični tok potegnil tudi Račkega za seboj. Bil je vedno zraven Strosmajerja in mu pomagal izvajati velike namene njegove. Vse to je Račkega oviralo, da se ni povrnil v Rim. Stopil je na politično polje in se pridružil tistim, ki so zagovarjali hrvaško državno pravo. Pisal je članke za hrvaške časopise, v katerih je razpravljal posebno hrvaško državno pravo. Ti spisi so bili velicega pomena, žal, da niso tedaj povsem umeli velicega moža. Iz jeze proti Nemcem so se mnogi Hrvatje tedaj približavali Madjarom. Rački je pa v svojih spisih svaril pred tem združevanjem in dokazoval, da imajo Hrvatje, čisto svoje državno pravo, katero je starše od zveze z Ogersko. Od 15. aprila 1861. 1. vidimo Račkega v deželnem zboru hrvaškem, v katerem je on sodeloval pri vseh važnejših vprašanjih. Ko se je sprožilo vprašanje o skup- ft nosti trijedne kraljevine, zbrali so Račkega v odbor, ki je imel izdelati odreso na krono. Bil je tudi v velikem poslanstvu, ki je izročila to adreso, katero je bil največ on sestavil. Ko je dne 8. novembra bil hrvaški sabor razpusčen, je javno življenje na Hrvaškem se prenehalo do 1865. leta. Politika se je razpravljala le po shodih in listih in Rački je pridno deloval v tem oziru z besedo in peresom. Leta 1863. je bil imenovan šolskim svetnikom in nadzornikom pri hrvaški deželni vladi. Tukaj je Rački imel polno dela, posebno je imel mnogo skrbi za nove hrvaške šolske knjige. Leta 1864. je pa v zvezi s Tor-barjem in Jagićem še začel izdajati znanstveni časopis, pri katerem je bil on prevzel zgodovinski del. V tem listu priobčil je dolgo vrsto učnih razprav. V svoji službi se pa ni pridobil naklonjenosti tedanjih mogočnikov, to pa zaradi tega ne, ker se ni dal kratiti svoje neodvisnosti. Večkrat se je spri s banom Sokčevićem. (Konec sledi.) 84 93 Poučni in zabavni del. t Dr. Franjo Rački. (Konec.) Koncem 1. 1865. ga zopet vidimo v hrvaškem saboru in on je izdelal adreso z dne 10. februvarija 1866. in je bil izbrati v odbor, ki se je imel pogajati z jednakopravnim ogerskim odborom, o državni zvezi mej Hrvaško in Ogersko. V tem času je Rački izdal knjižico, v kateri neovrgljivo dokazuje, da Reka pripada Hrvaški ne pa Ogerski. Dne 26. julija 1866. je bil izbran in dne 10. aprila 1867. je bil potrjen Rački za predsednika jugoslovanski akademiji znanosti in odpuščen iz službe šolskega nadzornika. Od tega časa se je še bolj zanimal za znanost, manj pa za politiko Do leta 1871. je bil še v saboru in se nikakor ni vjemal s tedanjimi dogodki. Od leta 1872. pa ni v javnem političnem življenji več deloval, le še za ne-katere liste je zopet pisal. Se le lani je zopet nekoliko bolj v javnost stopil, ko je posredoval mej obema opozicijama* Zjedinjsna opozicija je namreč delo njegovo. Rač- * kega delovanje na političnem polji je bilo v tesni zvezi z njegovim znanstvenim, in razsvetlilo je marsikako temno stran hrvaške zgodovine. Dne 5. junija 1. 1867. je akademija znanosti v Za-grebfy ki se je bila ravno osnovala, imela prvo izredno sejo in-dm 28. julija se je slovesno otvorila in Rački je tedaj dobil novo priložnost za znanstveno delovanje. On je kot predsednik že v prvi seji jasno načrtal osnovo za delovanje akademiji, katere se drži akademija še sedaj in jej bode še dolgo vodilo. Uspeh akademije je baš zaradi tega tako vslik, ker ima jasno izražen smoter in se tudi strogo tega smotra drži. Rački je izvajal osnovo, katero jL razvil, ne le kot predsednik^ temveč i kot delavec Od začetka akademye^ do smrti je pisal razne večje in manjše razprave, največ zgodovinske za akademijo. On je bil duša temu zavodu. Ni pisal le sam, temveč je druge vzpodbujal k znanstvenemu delovanju, bil je nekak duševni vodja vsemu delovanju akademije. Umrlim članom je pisal nekrologe. Poganjal se je tudi za osnovo vseučilišča in drugi znanstveni zavodi kakor arhiv, muzej i. t. d. imeli so v pokojniku vselej toplega zagovornika, posebno dokler je deloval na političnem polji. Poglejmo malo nazaj, kako so je osnovala akademija. Misel o takem učenem društvu rodila se je že za ilirske dobe in je pozneje še bolj dozorela. Ta misel se pa ni mogla uresničiti, dokler ni napočila ustavna doba. Se le z začetkom ustavnega življenja se je začelo resno misliti, da se akademija zares osnuje. Dne 10. dec. 1860. leta izročil je škof Strostnajer banu Šokčeviču pismo z darom 50.000 gld., s katerimi se je položil temelj akademije. Leta 1863. je v načelu bila potrjena akademija, ali otvoriti se pa še ni mogla, ker se dotični načrt zakona ni bil potrdil. Predelana pravila so se leta 1866. predložila vladi v potrjenje, ali akademija se je pa vendar mogla osnovati še le drugo leto. Dne 17. januvarja 1867. leta bil je odobren poslovnik in dne 10. aprila sta bila imenovana škof Strosmajer pokroviteljem in Rački predsednikom akademije. Pri vseh delih je sodeloval Rački, bil desna roka Strosmajerjeva. V prvi svečani seji je Rački izvrstno govoril o potrebi, da se povzdigne narod do samostojne civilizacije, da si osnuje samostalo ^književnost in umetnost, da bode svoboden in samosvoj na polji duševnega delovanja. To je bil program akademije, katerega je do danes lepo izvajala pod vodstvom njegovim. Dan slovesnega otvorjenja akademije je bil za Zagreb pravo slavje, došli so bili tudi odposlanci iz Slovenije in Srbije. Tako slavnih trenotkov je tudi malo v življenji slednega naroda, kakor je bil, ko je Rački pozdravljal mnogobrojno zbrano občinstvo, ta veliki dan, ko se je začela nova doba za jugoslovansko znanost in umetnost. Od tedaj je Rački vedno delal za akademijo in v svojih spisih pojasnil mnoge temne strani jugoslovanske zgodovine. Zgromadil je pa tudi ogromno gradivo za bodočega životopisa. Pa ne le z znanstvenim delovanjem je imel Rački mnogo truda, temveč imel je tudi vedno polne roke upravnega dela za akademijo. Koliko je imel dela in skrbi, predno se je dozidala akademijska palača z galerijo slik. Začela se je zidati 1. 1877. in dodelana je bila 1. 1880, Pokojnik se je veselil napredka vsakega slovanskega naroda. To se je videlo, ko je v glavnem zboru akademije kot predsednikov namestnik naznanjal, da še je v češki akademiji v Pragi osnoval nov hram za češko pro-sveto, :: Pa ne le za akademijo, temveč tudi drugače je deloval za hrvaško književnost. Tako je imel „Vjenac" v njem jednega najmarljivejših sodelavcev. Pisal mu je čr-tiče iz hrvaške in sploh slovanske kulturne zgodovine. Odlikovala je pa pokojnika poleg izredne marljivosti, 94 tudi njegovo nepristranost. To se kaže v vseh njegovih preiskavah. V njegovih spisih ni tiste mržnje proti Srbom, kakor se tako rada kaže pri nekaterih hrvaških pisateljih. Vsakemu svoje, je bilo njegovo geslo. Ljubil je vse slovanske narode in za vse se je zanimal. Hvaležen mora biti ne le hrvaški, temveč tudi srbski, bolgarski in slovenski učeni svet, ker je njegovo delovanje razsvetlilo mnogo temnih stranij zgodovine teh narodov. Pokojnik je pripadal onim redkim talentom, ki so izvedeni v najraznovrstnejših znanostih, kar jim pač pomaga pri znanstvenih preiskavah. Pisal in pečal se je največ z zgodovino, ali vendar tudi mnogo druge znanosti je bogatil s svojimi spisi. Navadno je že, da v začetku kake književnosti pisatelji pišejo najraznovrstnejše stvari. Tako je delal tudi Rački, pisal je bogoslovne, prirodoslovne, jezikoslovne, starinoslovne in zgodovinske spise. Vsi njegovi spisi so temeljiti, niso plitvi, kakor so večkrat spisi od tacih mnogostranskih pisateljev. Tako vsestranski izobražen mož je bil gotovo posebno sposoben za vodstvo akademije, katera ga bode go- • tovo težko pogrešala. Težko, težko ga bode nadomestiti. Kaj je zgubil narod hrvaški, zlasti pa učeni svet v Rač-kem, to se še le sedaj more prav soditi, ko njega ni, ko bi večkrat bil tako potreben svet njegov. Hrvatje in sploh Jugoslovani pa najbolj proslave pokojnika, ako skrbe, da bode akademija lepo napredovala, da delovanje Račkega ne bode zastonj, temveč da obrodi stotem sad.