fUrat.ietrtek iaaoUti , • h »j j. in »elj* t klari-t-iru br« poiiljaaija nt Jom un' l»to Hj\. — k. ,1 pol leta . . 4 ,. - „ /4 MM I »ta - .. -0 ,, 1'it pošti !
Ia na i«to io |l. - k.
ia pol Irtai    5 „   — ,,
M i'«trt I .-ti *   ,.    011 „
v r'lai-11 i m oyriTnlMT0 je na (talnem tr<uil»oni
plati) hli. »t. 179.
Oznanila:
Za navadno rlraatoprlv-
▼ruto it plalajt (i kr ,    nt nttitn« lkrtt S kr. is it tlaka -'kril 4 kr. fe st tiaka Škrat, iti* plsmanka at plaća -jtjo po prof tora.
Za vsak tlitk j« plačat-koltk (attmptlj) ix 30 k.
Rokopisi ae nt Trajajo, dopi.i naj ae MagoToljno frankujajo.
Št. 105.
V Mariboru T. septembra 1869.
Tečaj II.
Studentovski sliod.
Ii Ljubljane
Kakor je znano čitateljem „Slov. Naroda", bil
5. sopt. [Izv. dop.J je odločen shod slo-
venskih študentov, na 4. dan septembra v dvorani tukajšoo narodne čitalnico. Sešlo se je bilo tukaj omenjeni dan nad 90 slov. študentov iz vseh krajev naše domovine. Zbrane pozdravil je g. stud. jur. Oblak s kratkim govorom ter predlagal za predsednika gosp. dr. Cclestina, ki se je izvolil per acclama-tionem. Predsednik izvoli si na to podpredsednika g. stud. med. Samca, perovodji pa gosp. Oblaka in gosp. stud. jur. Zaplotnika, ter prične zborovanje.
O prvi točki, ki je stala na dnevnem redu, o „slovenski univerzi v Ljubljani," oglasi se prvi govornik gosp. Oblak. V uvodu svojega govora do-kazujo potrebo viših šol, ako hoče narod povzdigniti so in doseći kedaj vrhunec omike.  Kaže na daljo, kako krivično je ravnala vlada in ravna še edaj, ka vedno ovira narodu slovenskemu omiko na narodni podlagi, nemško Kulturo nasprotij pa na vso  moč podpira   in   pospešuje.  Govornik graja vlado, a skuša tudi podreti ugovore med Slovenci samimi, da nam vseučilišča treba ni, Stavi tedaj in priporoča zboru resolucijo: Zbrani študentje v Ljubljani zahtevajo od vlade, da je oaa pravična tirjatvam slovenskega naroda ter ustanovi univerzo v Ljubljani z učnim jezikom slovenskim. Nasprot nega mnenja govori za njim gosp. Zaplotnik zoper univerzo. Dokazati skuša, da nam Slovencem univerza ni še mogoča.   Narod naš jo majhen in manjka mu mecenov, ki bi mu tako pripomogli k tej narodni napravi; od vlade pa tudi ni upati nikakoršne podpore.   Pa ko bi tudi to bilo, nam manjka moči, ki bi bilo sposobne, predavati na univerzi, in više literature nimamo še in je tudi upati nimamo, dokler ostane ta pod klerikalno cenzuro; in vendar vsakemu je očito, da brez te si univerze še misliti ni mogoče. Univerza v Ljub ljani bi morala biti zelo slaba in gojovala bi nam lo na pol izobražene učenjake in puhle bureaukrate.  Iz teh razlogov in glede na to, da imajo bližnje nemške univerze v Gradcu in posebno na Dunaji slavno ime" in dosti denarnih zavodov ravno za Slovence, ni upati, da bi hotoli obiskovati slovenski študentje univerzo v Ljubljani.  Glede na vse to razmere svetuje in priporoča govornik to-le resolucijo: Zbor slovenskih študentov sklepa, da, glede na faktične razmere naroda našega odbije ae za sedaj ustanovljenje sloven skega vseučilišča. — V ravno istem smislu govori zato gospod, stud. hist Šuklje, povdarjajo posebno, da naš narod nima še dovolj inteligencije; manjka mu še sposobnih učiteljev za srednje šole, kje bi jo imel za univerzo. On dokazuje nadaljo iz pedagogičnega stališča, kako škodljivo bi bilo, narod s slabim vseučiliščem odvračati od višo omike, ker bi potem moral zaostati in bi so nikdar ne mogel meriti z drugimi omikanimi narodi.  Treba nam naj prvo priboriti  čisto narodne niže in srednje šole.   Zato priporoča tudi on resolucijo svojega predgovornika.   Pri glasovanji so vendar večina odloči za resolucijo, kakor jo jo stavil gosp. Oblak. O drugi točki, „o vprašanji, kte rega slovanskega narečja naj so Slovenci poprimejo za višo slovesnost", po prime prvi besedo gosp. stud. hist. Leveč.   On kaže , da jo med slovensko mladino o tem vprašanji dvojno mnenjo. Vsi so v tem edini, da si s svojim jezikom ne moremo zagotoviti slovanske prihodnosti in zato mislijo eni, da naj se sprejme hrvaški; eni pa, ruski jezik za višo slovesnost. Govornik po bija razloge za jezik hrvaški, ker bi si tudi s tem še bil narod premajhen da hi si mogel ustanoviti kulturo, ki bi mogla konkurirati s kulturo drugih narodov.  Svojo misel motivira tudi s citatom iz „Slov. Naroda", kar kaže da jo razširjena ta misel že med narodom,   Glede na to, da je zagotovljena Slovanom velika bodočnost, ako se zedinimo v jeziku, glede na to, da je med slovanskimi rodovi največi ruski in ima ta tudi naj bogatejšo literaturo i najveselije napreduje v vsakem oziru ruski rod, stavi resulocijo:   Glede na to, ako se mi poprimcmo kterega si bodi jugoslovanskega narečja, no vidimo nobenega napredka, v tem no nahajamo za našo slovansko bodočnost prav garancije, izrekamo svojo trdno propričanjo o tem, da za višo slovesnost j neobhodno potrebno, poprijeti so jezika ruskega!   To resolucijo podpira živo za njim gosp. dr. Celostin.   Spominja so govornik pred vsem 48. leta ko se je jela čuti beseda „slovanska vzajemnost."   Ta beseda je nastala iz potrebe, izvirajoče iz razmer našega malega roda. Hotela so je vresničiti t misel najprvo s približevanjem slovenskega jezika hrvaškemu.  A neuspešno popustilo se je zopet.   Govornik meni, da naj se narod izobrazujo na spoci-fičuo slovenski podlagi, da se kropi in materijalno povzdigne.  S tem pa še ne moro si zagotoviti svojo slovansko bodočnosti.   Treba je Slovanom vsemu svetu, ki nas jo preziral do zdaj, postaviti pred oči inpoznnten faktor in sicer Bprejembo enoga vseslovanskcga jezika.  Jenjali bodo po njegovi misli vsi raspori, vse narodno sovraštvo; humaniteta bo svojo veljavo pridobila. Jezik 'a vseslovarski ne more biti drugi, nego ruski, kterega po vsem originalnega 'i čvrstega spoznali so za splošni nam jezik na shodu moskovskem. Pripona tedaj resolucijo svojega predgovornika, ktera se tudi enoglasno sprejme z* tretjo točko „ustanovljenje stolico slovanskega jezika na graškem vseuči-lis<*»\ ktere ni bilo treba dosti priporočati, stavil je gosp. Oblak resolucijo, da vladn napravi, kakor je bilo žo nekdaj, na graškem vseučilišči stolico slo-'ADlkega jezika, kar se tudi enoglasno sprejrao.
Za četrto točko, o „osnovi in programu slovenske omladine," po-Prime gospod Šukljo besedo, doknzovaje koliko važnost hi imelo društvo I
omladina" za razvoj slovenskega naroda, kot središče omikano mladino; pripoznava pa, da se no da tako ustanoviti, kakor so je želelo na lanskem študentovskem shodu. Illiberalni društveni zakon prepovoduje nepolnoletnim, biti udjo političnega društva, in ravno tako političnim društvom, imeti podružnice. On predlaga toraj, da naj se poskuša, namen omladini doseči po rugem potu: uaj se napravijo po posameznih vseučiliščih, kjer študirajo Slovenci, akademična društva na podlagi enega programa. Ta program naj bo naroduo-svobodomiseln; prava slovanska zavest, ljuhezem do domovino in ljubezen do naj lepše ideje človečanstva, do svobode, naj so goji v teh druitvah. Govornik svoje tovarše opominja na Hus-a, slavnega mučenika češkega naroda, ki je tudi v svoji osobi zediuil idejo svobodo z idejo narodne, Tako naj bode tudi geslo slovensko mladino: Vse za svobodo in narodnost!
Gosp. Oblak intorpelira lani voljeni odbor za osnovo omladine, kaj je deloval in zakaj ni nič storil ? Stavi pa še zraven predlog, da bi so omladina vstanovila in osnovala kod literarno društvo. — Na interpelacijo odgovori gosp. Leveč v imenu odbora. Kot politično društvo nam omladina po §. 33. društvenega zakona, pravi on, ni dovoljena in kot literarno nam je treba ni, kazajo na slov. Matico, ki podpirana od vsega naroda, komaj vegitira, pa bi nam bilo mogočo, vzdržati društvo literarno! — Ker so za gosp. Lovcem noben govornik več ne oglasi, so glasuje o predlogu Šukljevom, ki so sproj-me enoglasno.
Tako so je skončal studentovski shod. Zvečer so imeli študentjo v čitalnični restavraciji veliki komers, kterega so je vdeležilo tudi mnogo gospode iz mesta in kteremu predsedoval je prijatelj slovensko mladino in poslanec naroda slovenskega, gosp. dr. Zarnik. Kor sem čul, da misli o tem pisati obširniše nek drugi, opomnim le, da so jo napivalo naj pred n a-prednej duhovščini na Štajerskem, gosp. dr. Dominkušu, gosp. Levstiku, Stritarju in Jurčiču, slavnemu mučeniku za svobodo, — IIusu, gosp. Strosma-jerju in povdarjalo pred vsem, da uam je „Slov. Narod" v vsoh ozirih naš organ, on nas zastopa, za njim stojimo mi vsi in za idejo, ktero zastopa .Slov. Narod" borili so bomo vsi, na vso moč in vselej!
Ustavovcriiiki.
Iz okolioe mariborske 1. sopt. [Izv. dop.j Včeraj, ko zavijem okolo ogla v Mariborskih ulicah, storilo so mi je vso zeleno pred očmi. Pa, saj tudi ni čuda! Plakat nabit ali prilepljen na hišo na belem papirji in zelenoj barvo tiskan, vabi strmeči svet ali prav za prav „ustavozveste raožji" (sic') k shodu v Rothwein. Hvala Bogu! sem vzkliknol, sedaj, ko se taki plakati zelenoj barvo tiskajo, utegne Štajerska celo po zimi zolona ostati, ko jo bo pokrival beli, kozmopolitični sneg. Ogledujem bolj na tenko in berem nenavadni oklic. Pa res, nenavaden je, kajti celo slovenska prestava mu je pritisnena. „Ustavozvesti možji" pravilno „raožiceljni" sklicujejo Mariborski, slov.Bistriški in št. Lonartški krog. Krog je menda „Kreis", nevem kaj poreče k temu okrožna Boduija v CeljiV Pa kaj hoče, ustavozvestim je vse mogoče, celo taka čudna slovenščina. Krog ali okraj, tabor ali tabora in tako daljo cum gratia ad infinitum, saj jo papir zelenoj barvo tiskan jako potrpežljiv in še dosti dober kup, kar je ravno posebna sreča za ustavozveste može (merks).
Da nikogar no mučim z predolgim razlaganjem, naj zadostuje, da jo slovenščina tuka, da bi se šo rajni pater Marko, žalostnega spomina, obrnol v grobu.*) Mislil sem si koj, da je prestavo dovršil beržkone slavni dr. Jug v Šent Lenartu, ker je popolnoma v enacem duhu pisana, kakor njegova famozna okrožnica, v kterej berači in brnjavsa za zaslužek in zagotovlja vso pravdoželjno kmete in druge nesrečneže, da deluje on tudi v slovenskom jo-ziku in prav cono, če tudi no zastonj, da jo kakor bi Nemec rekel „ein vvahrer teufelskerl" med advokati, v kterej pa tudi kaže, da bi imelo njegove slovensko vlogo in pisma jako neslovenski obraz. Pa pustimo obliko in preglejmo kritično oklic sam na sebi, glede logiko in razpoljavo misli. **) Koj od začetka je krasna reminiscenca na nomškutarska zbora v Slovenski Bistrici in Celji, kjer so so ustavozvosti tako slavno blamirali. Si pač mislijo „et meminisso juvat". Potem pa jo prilepljena fraza, kaka strašna v nebo vpijoča nesreča bi bila, da se „naša z vinom blagoslovljena dežela" združi z krajnsko in z d o 1 o m dr u g i h dož el (!) k novemu kraljestvu Slovenija. Ali u8tavozvesti mar mislijo, dana krajnskib trtah samo kisla ropa raste, ali da na gornjem Štajerskem vsak brinjov germ šampanjca rodi? He! Kako je pa to mogoče, da se „drugih dežel" lo on del združi v „Slovenijo", to nam sam prestavljalec razložiti utegue. Co jo več dežel, treba tudi več delov. Logika, logika! Na dalje pravi oklic, da so po tiiborah (!) neprenehoma tirja „zedinjenje z drugim vbožnejšiin deželam" (Metelko kje si ?) Odkar je Dežman v Celji pridigoval tako ginljivo o siromaštvu na Krajnskcm,
•) Da se pa ti ustavozvesti „možjiu tudi z nemščino posebno no pečajo ali da so ji celo sovrag, kaže izraz: „zwauzigpercentige Uuilago aut' dio Verzehrungssteuer fiir Landesumlagen". — Armes Krain, sogar die Landesumlagon bereits verzeh rungssteuerpflichtig. Uf — mir schvvindelt. Pis. **) Kako to, da flo oklici v Mariboru kolukovani, na deželi pa no?
da so se vsi čudili, da ni on sam prišel v razterganoj srajci in bos k nemš-
kutarskem shodu, in so nekteri celo sumili, da je morebiti-----je našim
ustavzvestnežem večni refrain, kako ubožna jo Krajnska. Pa za Boga. če ste tako bogati, zakaj sto pa bili prisiljeni, nemško kazino v Mariboru s slovenskimi novci zidati, kterc vam jo posodila hranilnica Ljubljanska, ko vam hranilnica v Gradcu ni dovolila posojila? Ho! Zakaj vidim pri tem oklica [»odpisane ljudi, ki so vzeli na posodo denar v krajnskej Ljubljani? Hal Zakaj pa na-merjato Slatinsko toplico ali prodati, ali pa zadolžiti? Govorite o tej sađevi in razložite jo v Rothvvcinu. Zakaj pa mora Štajarski Slovenec Vam plačevati gledišče in drugo zavode v Gradcu, kterih no potrebuje, zakaj tega ne stori sama gornja štajarska. Vam je pač Štajerski Slovenec molzna krava, ktere bi pač no hoteli izgubiti. Zakaj pa pri vašem ogromnem bogastvu nemate denarjov, da bi regulirali Dravino ali Pesnico, ko jo Omiža že gotova? In zakaj Krajnska v primeri toliko davkov plačuje kakor Štajarska? Da si druge vprašanja o tem prihranim za Vas, kadar bote zopet zabavljali Tedaj le lepo mirno in roke na klop!  Kdor ima masleno glavo naj po solncu ne hodi.
Sedaj pa blagovoljni bralec spomni sc rajnega Horneija in njegovega izreka: „Spectatum admissi risum teneatis srnici!" Oklic pravi in 215ustavu-zveBtih možev ga je podpisalo tedaj bo menda vendar res „da hočemo prijaznost in lepi mir mod N o in c o nt in S1 o v o n c o m o b d e r ž a t i, kakor že veliko sto let do d a naš nege dne obstoji" (ipsissima verba). Če prijaznost in lepi mir med Nemci in Slovenci že veliko stoletij do dena-šnjega dne obstoji, čemu sc tedaj zbirate, da se šo daljo ohrani, ali mar lo Vi mir kalite? Koga no spominja ta stavek na znano Ezopovo basen o volku in jagnjetu pri potoku. Volk je namreč jagnjotu očital, dn mu vodo kali, dasiravno Ezop ni bil Slovenec, in ni poznal niti zelene Stajarafce, niti ustavozvestnožev niti gospoda Brandstcttorja     Seidlna samega.
Kakor jo /.o sicer navada, vabi na daljo oklic vso, klerim se poljubi in ki imajo ravno čas V „gorni Rothvvein," tam bo imenitno pogovarjanje o o raztrgatvi Štajerske, o konkordatu, sploh „do omnibus rebu3 et rjuibusdam aliis."  Vsak pač gleda, kje ga črevelj žuli.
Konečno pa pravi oklic, da „le družtveua, zedinjena moč in ojstrb dopolnjenje postav nam zagotovijo svobodo in vse pravice, nam obder-žijo upanje na boljšo čase. Menda bo vsacemu povelji, če jim želimo k temu dobro srečo in lepo vreme, kajti upanje jo lepa reč, in boljše čase si vsak želi, celo tisti, ki je pri kake j občinskej volitvi padel.
Eno bi bil pa kmalo pozabil. V druzem stavku, ko so namreč stavi za strašilo 20% vžitnina na Krajnskem so še pristavlja, da „tudi drugo primere so tam bolj neprijetno, kakor pri nas." Kako diplomatično I Gotovo jo videl krpalec oklica in prostavljaleo pred seboj duhove pobitih turnarjov na Janjčem in Vevčem in mesto oljike okrog čela jim ovite „lifo preserver" in revolverje, v okrogu celo nebo začrnolo golih cepcev in gnojnih vil.
Sedaj pa preglejmo podpise. Ros lepa zbirka lista VOZ vestihjnži. Samo med temi, kar jih jaz poznam, jo podpisanih (i kot posestniki, ki še v celem svojem življenji niti polževo hiše niso i moli v last. Vmes jo jako umetno upleten most nj a n v CreinjeVOU. Imenitno zares, vzlasti ako se pomisli, da jo Crcšnjevec tako mesto, scilioet vas, da če gredo vsi mestnjani na poljo, noben kmet doma no ostane. Kstuvozvostim možem tudi nič ne de, čo ima ena soseska dva župana na papirji, čo lo v resnici vsaj edem živi. Je pač duumvirat ii la Brandstotter in Seidl, Da je blizo 20 podpisanih, ki pod navedenim naslovom no žive, to jo ustavo-zvesta malenkost, da no govorim o pravopisji in tako dalje.
Med podpisanimi so vsi stanovi, župani, odborniki, mestnjani, posestniki in tako naprej, samo v tem je razloček , rla je nekteri ,.rcalitatenbe-sitzer" noktori pa ganz gcvviihnlirhcr „grundbesitzer". — Treba namreč aristokracije, in naj grešni svot zve. kdo ima dva beliča več v žepu, nego drugi. —
Celo enega slikarja - - lneus a non luoendo imajo med seboj. Ravno prav, čo sedaj » jeseni, ki so nnm lotos tako novadno hitro bliža „zelena Štajerska" nekoliko svojo barvo Zgubi, bo vsaj hitro pomagal; gosp. Seidl bi tega no mogel on bi k večem z ramami pomignl in puhnil iz svojo viržinko pa rokol emfatično: „non paralus " Vrh tega pa tudi nekoliko parado dela, da jo v dolge j raj d i nstavozvestih celo en slikar, ninetelnik.
Memogredć še opomnim, da sem mnogo podpisanih čul, da o tem nič ne vedo in da tudi v Rotlnvein vkljuh VVrotzl-novemu in Brnndstetterje-vemu vinu, in vkljub vsej zelenej slovenščini na oklicu, ne pojdejo. Iz tega se toliko pomot pri imenih in značajih samo po sebi sodi, je jasno da je oklic sam po sebi žo, blamaža. Dobro bi bilo, da bi so vse pomoto in lazi, glede podpisov objavile, da vi svot, kako nesramno ravnajo naši nasprotniki.
Srčno pa želim, da bi bilo v Rothvvoinu septembra celi ljubi božji dan vso tako zeleno, kakor je hvala bogu dan donos šo cela Štajerska . in da bi možje med podpisanimi ki slove, da veliko zdrže in prenesu, ta slavni dan ne zgubili svoje težko zasluženo slave. Vsem pa , ki se bodo tega dne udeležili, vodnim in nevednim (zadnjih bo več) rečem: Bodito v Slovenskoj Bistrici, ali v Celji, ali v Rothvveinu, govorite na polne usta o raztrgatvi Štajorsko ali o konkordatu , nli kar vam ravno na jezik pride, ideja narodnosti je za Vas kakor roka v palači Belzacarjn in piše Vam na steno neiz-brisljivo besedo „Mene. Tekol, Utarsim" in jih Vam strmeči m in plahim tolmači : „Konec je nstavozvestih burk, Slo v on i j a bo zmagala in kdor jo pravičen, temu bo prav."
Tabor nemškotarjev v Hodvanji.
Res so jih jo bilo zbralo v nedeljo 5. t. m. skoro 2000, ki so lepega popoldne Mariborsko mesto pustivši glodat prišli, kaj se bo godilo v eno uro od mesta oddaljenem Radvanji. Med temi, ki so krog odru stali, ni bilo več nego morda petdeset kmetov, dasiravno so Brandstottorjevi poslanci na
vse vetrove hodili ljudi vabit in so obljube delali, ktere so za marsikterega možička iz vinske gorice zapeljive.
Tudi Ljubljana je bila eno kopo poslala, kranjsko revščino menda oznanovat, kakor je i nekaj Slovenobistričauov in Celjanov v številu. „Es geth mich zwar uichts an, aber ich will mir die hetz ansehen" to jo bilo geslo onih. ki so šli na svoj „volksfest." Po toni se politična veljava tega tabora bilko ceni.
Zbor je začel Brandstetter, povdarjajo v pričetku, kako imenitno je. da so tu v Rodvanju bili nekdaj frnjmavrarji, da tahorujemo torej na imenitnih tleh. Besedo da nekemu Pfoiferju iz zgornjega Stajerja. Ta v nemškem jeziku razklada, da slovenska kri po njegovih žilah f.eče , da se jo žo pri dveh slovenskih deklicah oženil, in enake umetnosti. Na koncu napade narodnjake prav Rirovo, potem pa v imenu zgornjo Štajersko zoper zedinjenje Slovencev protestuje.
Ko ta mož neha govoriti, so Brandstetter še le domisli, da je treba prvosednika in zapisnikarja voliti, ter da ni parlamentarno bilo, da se je on kar take oktroirah   Voljen jo bil torej on, in Rieck za zapisnikarja.
Besedo dobi Bizjak, župan iz Murenbergn. On razklada po nemški tudi o samem sebi, da je. šolmošter bil. „Če so južno Štajersko s Krajnskim zedini, bo Avstrija razpadla" kriči ta politični velikan. Potem začno govoriti slovenski in pravi , da je „hudobnik tist, ki hoče Štajersko ločiti," jaz sem Nemec in Slovenec, „skoz slovensko špraho sem nemški." Pripovoduje neko basen odniincnega (majhnega) ptiča in pravi: „slovenski voditelji bodo vam žepe strgali in štiliro napravili," — varujte se jih.
. Za njim pride Seidel in hočo dokazati, da bo več davka čo so Slovenci zedinijo. Pripoveduje, da je „nesrečna misel" zedinjenja rodila se skrivaj (in geheimer vvcise!!) v Kozjem. „To pa še ni vse, kar Slovenci hočejo — vpije Seidl. Oni hočejo Avstrijo razbiti, jugoslovansko kraljestvo napraviti in rusko knuto imeti." Potem naredi čuden salto mortale na svobodo. Se čudnejega na slovenski j>zik, rekoč: da sicer naj le izobražujmo svoj jezik, ali dokler ni izobražen, naj velja nomško. Sanjalo se je Seidlu, da jo čul, ka so Slovenci žo mariborski, slovenobistriški in št. lenarski okraj izpu stili iz misli. „Tako jim hočemo kos za kosom iz rok trgati" grmi mož,
Potem stopi prof. Reichel in polemizira s „Slovenskim Narodom.1' Potem pripoveduje, da nikar zediniti se, ker „na Kranjskem ni egiptovskih mesnih loncev." Pravi, daje ustava tisto polje, kjer imajo vsi prostor, Nemci, Ogri (!!) in Slovenci.
Potem je bilo glasovanje. Nasproti sc ni reklo glasovati.
Vinski kupec AVretzl govori slovenski: Dve šprahi govorimo pri nas. Kakor so kristjan no sme ločiti od k a to lš ko vere, tako se Štajorsko no sme raztrgati. Jaz bi no bil tisti mož, kosem, ako bi nemški ne znal. Nemci so povsod, Slovenca pa kar „kar." (Odstopi pa zopet nastopi in kliče:) Volite za šolo ne Nemca, no Slovenca, ampak Štajerca. Naši sovražniki so samo študentje ; čo malo latinski zna, pa misli da sliši travo rasti.
Nastopi ginmazijalni profesor in viednik „Marb. Zeitung" Rieck. On pravi: „podloga za izobraževanje je nemščina v ljudskih šolah". — Slovenci se med seboj ne uinejo; — manjka gradiva za slov. višo šolo. —
Hiigelsperger iz Ljutomera je hotel dokazati, da to, kar se v slov. taborih sklopa, ni mnenje slov. ljudstva. Dokaz: V Ormužu je bilo protestirano zoper vso sklepe celjskega verfassungstaga. V Celji so je pa tudi sklenilo, da se konkordat odpravi. To je pa tako važno in tako potrebno, da no more biti volja slov. naroda, ergo: na taborih so ne sklepa po želji slov naroda. — Voditelji pačijo ljudi; pravijo, da Slovence nemštvo tlači, pa dokazov dolžni ostanejo! To delajo narodnjaki samo i.: samoprida, da bi osebne namene dosegli ! — Brandsteter po glasovanji pravi: „die behauptung der tahors ist durch die.se (!) abstimmung zur liigo gemacht". Proti konkordatu in kloštrom sta potem govorila gg. Hamiu e r-Purgs ta 1 in Wiesthnler.
Advokat. J ng od sv. Lenarta govori zopet o narodnih zadovab to-le ha n s vv u rs ti a d o v slov. jeziku: „Jnz spadam (sic) na mašniko in na Ruse." — „Jnz vas svnrim pred tistimi, ki „pačijo ljudi." — „Slov. gospodarja" in „Slov. Naroda" si no treba držati, njih nihče ne zastopi. Ce jih berete, se nič pametnega iž njih no učite" . . . „Zdaj so Slovenci med seboj že no zastopijo" . . . „Tišti ki so bili na Hrvačketn in na Ogerskem izgnami, so k nam prišli, pa čejo tukaj ministri biti." Naposled, ko jo tn originalni in ženijalni govornik, še mnogo čudnega natrobil, kar moro lo Jug, kliče: ^Podpirajte vlndarstvo I (sic) . . . „Jaz iinnin slovensko pisarje za norce! !" . . . H koncu stavi predlog naj so do vlade prošnja vloži, da vlada izdaja novino v slov. jeziku, ktero bodo pisane za spodnje Štajerce. Glasovanje.
Poslednji se prikaže še Seidl in pove, da se bodo po sklepih te^a zbora kot dež. poslanec ravnal.
Prihodnjič bomo o teh govornikih in njih s samimi lažmi in sme-SllOŠliml sestavljenem poslopji kaj več govorili.
Med nnzočimi je bilo več ko polovica žensk, to sove, iz mesta. Cela naprava, umetni ogenj, zastave in dekoracije so bile precej dobre. Vse enako reči so bile izposojeno iz Maribora. Ker ro jo cela reč godila na Braiistotter-jevo žene zemlji, vihrala jo velikanska nemška zestava na Brnnstetterjevi hiši. Slovenske zastavo ni bilo le ono ne. In vendar si ti ljudje še nekaj slovenskega plašča nadovljejo, pa še enega ubozega slovenskega znamonja no trpe! Mar bi naravnost povedali, kaj hote! — Celo „ustavozvesti možji" so bili z govorniki, ki so o narodnih vprašanjih govorili, nezadovoljni. 0 Jug11 jo sploh reklo celo ljudstvo, ki je tu imelo ves kontingent; „der kanu nićnt n mal windisch." Tako ti možje, s svojo braztaktnostjo, in breztalentnostjo delajo prav za prav za narodno stranko. Ravno ?ato jih pri miru pustimo. Ljudstvo naj jih spozna. Teli ljudi, ki so tukaj apostolovali, nas zares ni strah. To pa vemo, da vsaka ideja potrebuje nekoliko časa. Rim ni bil en dan zidan.
96
Ih. p i s j.
Iz LJubljane B. sopt. [Izv. đop,] v saboto, t. i. .; pl .,, M bili v posebno posvetovanje zbralislovenski poslanci iz Kranjskega, Štajerskega in Goriškega. Sešli so so bili v privatni hiši in kar so mej sabo sklenili, ostano bajC* tako dolgo tnmost. da bodo dejanja same kazale, kaj je bilo sklneeno. Toliko vem, da so vsi sklepi obveljali enoglasno. Govorila sta posebno mnogo g. Svetec in Tonkli. Prvi j« poskušal svojo politiko zagovarjati, drugi ga jo zavračal Celo posvetovanju jo trajalo ."> ur in videti je, da je vendar nekaj ognja prišlo v našu očete, kar ni taka nalost. V tej seji je bajo prišlo celo do burnosti, pa so je — to se ve sopet v miru poleglo. Kakor hitro kaj več zvem o tej „tajnosti", poročam vam.
Zvečer ro sc zunanji in nekoliko naših domačih poslancev zbrali v gostilnici na šentpeterskem predmestji ter napravili vesel večer s prostimi razgovori med seboj. Nekoliko mlajših Ljubljančanov je to zvedelo in hitro so bili osnovali malo serenado, ktere se je vdeležilo mnogo vseskozi narodnih šentpetcrskih Ljubljančanov. Dr. Zamik se jo v imenu poslancev v krat-kam govoru zahvalil.
Iz Dolenjskega 3. sept. [Izv. dop.) Berem po časopisih , da prihodnji deželni zbor dobi v roko tudi vodno postavo. Dobro hi bilo za nas, da bi se to onkrat za vselej vravnnlo. Mi, ki ob Krki stanujemo, čutimo šo stare krivice, ki so, kar se pravice do vode tiče, na naših ramah iz časov tlačanslva, ko slovenski kmet ni imel in ni veljal nič, vse pa nemški pleme-nitaš. Znano je, da iz Krke lovimo izvrstne rake, ki daleč slove po svetu. Ali nihče ne ve, kako moramo vodo prej plačati, predno smemo loviti. IV hrcžje je naše, voda pa si prisvaja knjez Auersperg. S kakšno pravico, ne vemo. Zdi so nam, da je kar tako ostalo, ko je desetina in tlaka preč prišla. Tako si Auersperg prisvaja tudi pravico mostOvinO pobirati od nas čez en most na Krki, ki je pravim gavgain podoben. Krčanjo bi radi sami most popravili, pa ga ne smejo. Soseska se bode zdaj za to potegnila. Auersperg nima, zdi so nam, nobenega vzroka v lasti imeti kar s plačano desetino pripada kmetom. Ali pa naj bodo vsaj dokazal, da sme res samo on rake loviti, mi, čigar so travniki ob Krki, pa ne. Te dni pojde baje nekoliko mož k našemu poslancu dr. Zamiku, da so o tem ž njim pogovore.
Iz celjske okolice, 8, sept. [Izv. dop. | Kakor je znano bralcem Slov. Naroda", bila sta včeraj pred tukajšno porotno sodnijo poklicana dva duhovnika, bivša mestna kaplana v slovenski Bistrici, g. Jožef Šuc in g. Ant. Kavčič, zatožena da sta pisala dopis iz Slovenje Bistrice v nemškem časniku Marb. Zoit.", po ktorem se čuti srenjsko zastopništvo omenjenega mesta na časti razžaljeno. Predsednik kazonske sodnijo je bil prezident gosp. Vest, prisednika gospoda Martinjak in Toman. Zatožencev zagovornik g. dr. Šurbi, tožitelj in gosp. dr. Hiegelsperger, bistriški mestni župan. Porotnikov je liilo polovica kmečkega stanu. Dvorana tukajšno porotnice je bila polna poslušalcev; vsnktcr jo bil radoveden, ali bodo porotniki zatoženco krivo spoznali ali ne. Prvi dobi besedo g. J. Suc, sedaj nadzornik celjske nornialke. Njegov govor je trajal nad dvo uri, popred v nemškem , potem tudi v slovenskem jeziku. On je dokazoval, da nista niknkoršnogi namena imela razgaliti mostno zastopništvo Slovooje Bistrice, ona sta se le v sili branila proti hudim napadom, ktero je mestjan proti njima v časnikih storil. On pravi: naj dražjo blago jo človeku poštenje in dobro ime, in to si vsakdo braniti mora. On pravi, da ko je njemu vredništvo poslalo nemški list „Telegraf in dopis iz Slov. Bistrico, v kterem so bile najgršo psovke rdečo podčrtane, si jo mislil: bolje krivico trpeti, kakor pa jo storiti, iu je vse to zakrival z plaščem krščansko ljubezni. Ona bi bila lebko vredništvo na odgovor poklicala, in če so potem dopisnik ne bi hotel imenovati, vredništvo na zntožnjo klop spravila, pa tega storiti nista hotela , hudo s hudim povraćati, timveč sta na vse to molčala. Potem njemu neki bistriški mestjan v zavitku pošlje list „Marb. Zoit." in dopis in njemu namenjenimi psovkami rdečo podčrta, zgoraj znpišo: Ieh bitte zu lesen, es kostet ja nichts. (Prosim prebrati, saj ne stane nič.) To jo bilo zadosti, de sta morala odgovoriti in pred svotom opravičiti.
Ko jo g. šuc .-.voj govor končal, v kterem je razložil, do on in njegov sodelavec nikakor nista mislila mestnega zastopništva rnzžaliti, ste bili pred sod poklicani dve priči, namreč g. bistriški dekan in en čevljar. Iz gospod dekanovoga odgovarjanja so jo kaj hitro spoznalo, da je nasproten zatozcncenia, čeravno so njegovi govori bili celo babji. Govor g. drž. pravnika je trajal okoli pol ure, on si jo prizadeval dokazati, da sta zatožeuca resnično kriva omenjenega razžalenja. Zagovornikov govor jo trajal okoli pol ure. Tirjal jo, da se stavijo vprašanja v nemškem in slovenskem jeziku gospodom porotnikom, česar sodišče ni dovolilo. Gospod predsednik jo potem v slabo prestavljenem slovenskem jeziku porotnikom jedro zntožbo razložil. Vtem se zopot vidi, kako potrebne so nam slovenske porotnice, ker nemškega jezika zmožnih jo bilo le šest porotnikov, slovenski jezik so pa vsi '•»'"ničli. Hazvidelo so je tudi, kako celo je staro Celjo okuženo z nemško-'*l»jem. Ko jo g. Šuc začel slovenski govoriti, so neinškutarji ktori so bili >ned poslušalci, dvorano zapustili, najbrž so spoznali da niso vredni, da bi "aš slovenski govor poslušali. Potem jo šlo sodiščo v posvetovanje, za temu tll(li g. porotniki, ki so si za načelnika izvolili g. dr. Miitlna, in so iz posvetovalnice prišedši zatožence on oglasno nekrivo spoznali. Med poslušalci jo bila velika zadovoljnost. Obravnava je trajala od 0. ure zjutraj do M petih popoldne. Pravica jo veljala. Razvidelo so je tudi, da kmetje no-"J11 zaostati, ker 80 nas je bilo obilno število omenjeno obravnave vdeležilo. llo*el>no, ker jo bilo govorjenje, da bode obravnavanje čisto slovensko, kar žalihog ni zgodilo. Upamo, da bo vsaj pri prihodnji porotftiški obravnavi k'">u ziulosteno. Bistriški mestjnni so si menda veliko predpravice pripiso-»sli ker so mislili • Mi smemo storiti kar hočemo, in čo nam kdo na to od-Bovori, pa i,nj(j ,m zatoženo klop ž njim.
llinubcr schiessen moehten vvir schon, aber beriiber schicssen lasson w'r nicht. En kmet, ki jo zraven bil,
Od Drave. I Izv. dop.j Kogar je I!'"1? toliko razvotil in na cesto resnice napotil, komur jo razum toliko izobražen, iz sreo olikano, kdor so jo iz sramotnega spanja toliko predramil, iu iz blatu nomarnosti toliko povzdignil : <l.i >voj narod ljubi, — tisti čuti, in mora čutiti narodovo potrebe, pa tudi želje pravili narodnih prijateljev. — Pisatelj člankov o slov. vzajemnosti ■• „Slov. \ In drug „besedice o Matici" zares ljubita naš narod, ker nja resnične potrebe tako /.ivo čutita, in mi njijuh žilje čutimo, in moramo čutiti. — Kar m tii I prvega, to nja domoljubna želja zastran slovanskega jezika ni samo njegova, ampak, svobodno jo izreči . in lebko so prepričati, želja vseh isobraienih Slovencev, Resnico govorim. Ni več samo nazor in prepričanje nekterib zrelejših liaprcdovnlccv ; dognana in občespoznana istina kteri edini natružnj iki in nasprotniki naši kljubujč, in ktere šo samo zaostalci in zaspalci naši niso sprejeli, je ta, nikoli prenaglašena, nikdar preponovljcna, istina: ka slovanskim rodovom no zadostijo njih domača narečja, temuč jim poguhiteljno manjka, pa živo treba — vseobčega slavjanskega jezika, kteri ima biti pogoj in znak, da so in bodo vsi — eden narod slovanski; ter istina, ka najboljše innajsp tobnejše /a občeslovanski jozik je narečje, ktero imenuje „S1. N."
V minulem času našega predrami j.-na iu zmrl vihstaj nja Slovenci niso nikoli tako vneti bili za tisti nepoznani iu nestvorjeni „ilirski jozik", knkor so posehdob za krasno olikani, že daleč razširjeni in blagouosno pripravljeni občeslovanski jezil;.   Z  njim nam, čo ne vse, pa veliko dobrega pride.
Iz Trata 1. sept. |Izv. dop.] Od nekaj časa semkaj jo Lahonom bivanje v Trstu prav prijetno začelo biti, a Slovencev osoda so od slabega na slabejše obrača. Pri vsem tem mestni očetje z županom vred vedno okoličanom prav inojstersko „concordia, fratellansal (edinost! bratovščino It kličejo in priporočajo, na skrivšem pa velikansko zngrado med edinostjo, slogo in pobratenjem okolico z mestom ravnajo. Sloga okolico je tako daleč od mesta — pri lakih okolščinah — kakor zemlja od noba. V Trstu samem sto dve stranki, smrtni si sovražnici: ona zvesta domovini, Slovenci , druga Lahoni, ki vedno na skrivv m kuje, kakor bi Trst v roko Italiji prodali ter vsako bazo dihali od nki.ij lužo semkaj vabijo , tukaj zdržujejo. Znanih mi je več hiš, kjer se vsak Italijan radovoljno sprime, ki iz Italije pride , iu z. vsem priskrbljuje dokler kake službe — bodi si že kakoršno koli za spritek ne dobi; gostijo jih in podučujejd, kako so imajo posebno Slovencem nasproti obnašati. Taka drhal potem t je in sem po mestu drmasti in v popolnem pomenu besede, Slovence lovi, in če ji kak nesrečnež v roko pade, dejanja nad njim doprinaša . kojega izgovarjati so jezik brani. Priča temu naj bo onih pet okoličanov, Svetoivancov . ki so sc hoteli v nedeljo popoldno o 5Va ure mirno skoz. mesto v Skedenj (Sorvola) na semenj podati. Z žvižganjem in preklinjanjem so bili napadeni, štirje so po sreči utekli, peti pa je smrtno ranjen obležal iu — na cesti bi bil ob belem dnevu dušo izdihnil, ako bi se ga ne bil neki rokodelec usmilil in v bolnišnico peljati dal. Potem so pa še za navržek okoličane po lakonskih dnevnikih kakor „Canaglie canipagnuolc" mala. Taka ljubezen Tržiičanov za domovino in taka sobratovšina so gotovo z ono okoličanov ne strinja, iu dokler sc ne bo, tudi sloge ne bo.
Jezikov govori se v Trstu, kakor v vsakem velikem mestu, več; sploh pa zna vsaka baba dva: slovenski in italijanski. Res je sicer, da v mestu zadnji gospodari, ali kdo je tega kriv V No mar Slovenci sami in mestni očetje, ki čisto slovenske otroke prisilijo se italijanščine nasrkati in jih tako žo v prvi mladosti najlepšega kinča oropajo? Da, v Trstu ni šolo za Slovenca, čeravno jo toliko Slovencev, ki šole obiskujejo. Pri svetem Jakopu v Skorkoli, v Corsia Štadion, v Bariora vecchia % učencev teh štirih glavnih mestnih šol BO Slovenci, se vu da s spnčoniiui imeni. Čeravno je toliko drugih šol, za ktere magistrat in vlada toliko storite. Potem ti hla-godušni kultiironosei Slovenca, kojemu se najdražojše naravno darove jomljo, čez ramena gledajo, povsod prezirajo in zasmehujejo s „sciavo", češ, da edino njih jez.ik je najlepši in sposoben za zveličanje človeka. Bog to varuj v Trstu slovensko govoriti, posebno v pričnjočnosti kakega Lahona. Dokler so hO slovenski jezik, ki je materinski okoličanov tako zasrnmoval, gotovo ni moči na slogo, edinosl in bratovščino okoličanov z mestjnni (Tržačani) še misliti ne,
Milinu ra/^N.
Na češkem jo zdaj glavni in najvažnoji politični dogodjaj Busova slavnosf. Po sporočilih čeških novin so zastopnni razen družili vsi slovanski narodi. Posebno je pri-lo mnogo najveljavnejih Rusov. Med Slovenci imenujejo če*ki listi lo Ant. Tomšiča, torej nam ni znano, ali je šo kter drug izmed povabljenih nazoč. Denos bodo govori slovanskih gostov. — V soboto so je svečanost začela. Češki narod bo obilo vdcležuje. Bethle-hemske ulice, kjer je Ilus stanoval, so bilo okinčmo. Tam jo govoril g. Sabina, ktori je povdarjal, dilHusa ne slave le zarad njegovih cerkvenih reformacij, teinuć kot zastopnika svobodo in prostega prepričanja. Ilus je bil — pravi — tisti mož, ki jo učil da je nevredno za človeka, ako v slepi, sužuji pokorščini mogočnežem nasproti živi. HlH je Cehe dovel do narodne zavednosti. Misel, ktero jo Ilus vzbudil, je pokazala strahovito moč slovanskega češkega naroda. —■• Za tem govornikom je pelo pevsko društvo „Ulngol" Btaro-Četki koral. Vso je vršilo v najlepšem redu. Govori so bili navdušeno .sprejeti. Zvečer je bilo v gledišči igrana narodna tragedija „.Ian Ilus." Gledišče je bila prepolnjeno.
Vladni krogi na Dunaj i, kakor je videti, že mehkeji postajajo. Vladna ,.N. fV. Pr." piši namreč: »Cuje se. daje nekoliko na Dunaji biva-joeih državnih poslancev misel sprožilo, naj sc po končanih deželnih zborih skliče konferencij državnih poslancev, klora bo posvetovala, kako bi na podlogi izkušenj storjenih v posameznih dež. zborih ,   notranja vprašanja rešila
Hrvaški deželni zbor je zopet sešel so in imel 4. t. m. prvo sejo. Galerija jo bila praznn.  Bral so jo cesarjev reskript, kteri naznanja, da jo
Rauch postal ban, klicali so uradniki hrvaškega zbora svojomu višemu gospodarju Rauchu „grraeče" živio!
Na Francoskem so posebno svobodoljubni časopisi mnogo pečajo z govorom, kterega je princ. Napoleon govoril v senatu. N'a dobro se mu zapisujo, da je vlado opominjal revoluciji »M vseli in narodu prostovoljno dati, kar ima dobrega v sebi, nainn popolno svobodo in najliberal-nejo ustavo ; ne pa tako svobodo , ktera j< v navadnih ustavah samo zapisana v bolj ali menj nedoločnih in nejasnih besedah. Nekteri pa zopet menijo, da je cesarjev bratranec, čigar demokratičua nagnenja so sicer res že dalje časa znana, govoril ravno v tem trenotku, ko Napoleona III. bolezen njegovim privržencem skrbi dela, poglavito za tega delj. ker se hoče na vse prihodnje slučaje pripraviti.
Vzhodno vprašanje — piše „Warrcns \Vochcnschrift" — bode v vsej svoje strahoviti podobi pokazalo se takoj, kader se v Parizu kaj posebnega (Napoleonova smrt) zgodi. Hvalili so nekteri turško vlado, ka jo po krimski vojski nekaj storila, da bi zboljšala svojo politično in vojno stanje. Ali čudna jo osoda, ki preganja tisto stvar, ktera se bori zoper valovo in vetrove. Kakor Avstrija ni mogla pridobiti si Benedek in Lombardije, kakor je tam ostrost razkačila in milost ne utolažila: tako jo v Turčiji. Čo Turki s kristijani neusmiljeno in ostro ravnajo, želo se kristijani otresti jarma, če človeško ž njimi delajo, želo ravno tako snmostojni biti. Kader je enkrat kak narod odločno n a p o 1 n j o n s k t e r o v 1 a d a j o č o i d e j o, ne da se z nobenim pripomočkom od nje odvrnit i."
Kazne stvari.
* (Za gimnazijskega vodja v Novem mestu) je izvoljen, kakor iz najboljega vira zvemo, občespoštovani slov. pisatelj P. Ladislav. Gotovo bode ta vesela novica, kakor je nas, razveselila slovensko mladino in vse slov. občinstvo.
* (Umotnik) gosp. Zajic, Slovenec v Ljubljani je odmenil iz stea-riniziranoga malca ali gipsa napravljati podobo naših sloveči!) rojakov, kar ima biti posebno lepo in znamenito delo. Podobe ali kipi (statve) bodo v celi osebi in po 18 palcev visoko. Nekaj jih ima Se izdelanih, tako Vodnika, Slomšeka; Baraga je zdaj v delu. Na vrsto pridejo Knoblehar, Valvazor in morebiti Kos; želeti bi bilo tudi Vertovca itd. Naj bi častiti rojaki podpirali umetnega rojaka, ker umetnost jo vsostransko v prid celi deželi. Podpirajo naj ga s tem , da umetna dela pri njem naročajo. Dosti slovenskih hiš je, ki imajo kipe v sobanah, predstavljajoče velike može sosednih narodov. Prosima šo nismo nikjor videli, in vendar jo vreden, da so genijem vsacega naroda privrsti.
* (Čud on „doktor,*) Med podpisniki, ki so zbobnali nekoliko Mariborčanov in Slovenobistričauov v bližnjem Rodvanji skup, figurira tudi neki mož, ki so je podpisal „doktor Kornfeld" pri sv. Marjeti. Pišo so pa nam, da „doktor" Kornfeld a se na svetu ni. Pač živi nek gospod Kornfeld pri sv. Marjeti, ki sc z zdravilstvom peča, a skušnjo nema nobene, čudno jo pač , kako si more časten priimek prilastovati, kterega nima pravico imeti.   Tudi en dokaz, kaki so ti ljudje, ki so upirajo tu.
* (T i s k o v n e p r a v d o na Češkem) so od tistega časa potihnile, kar je porotna sodnija gotova. Kdor bi mislil, da zato ker časopisi menj ostro pišejo nego so prej , motil bi se zelo. Nasprotno, moral si je državni pravnik v Pragi že precejšnjo rešto nabrati, pa znajoč, da narod na Češkem no stojo vse ono za greh, zločin itd., kar je vse prejšna neodvisna sodnija štela, ne upa si začeti. Vendar enkrat se mora, in tako bodo imeli „Nar. Listy" 13. t. m. prvo pravdo zarad članka „naša opozicija." Izid se pri čehih lehko žo prej ve, pri nas so v onncih zadevah okolnosti še — menj vesele. —
* (Iz Sevnice) se nam piše: Naše okrajno šolsko svetovalstvo je po večini narodno; tudi g. Lenček, dež. poslanec je izvoljen.
* (Imenovanja.) Od ministera za pravosodje je Jožef Podboj v Trebnjem narečen za sodnika v Kostanjevico; Karel Pesjak v Ljubljani za sodnika v Senožeče; Janez Brije v Krškem za sodujijskega pristava v Kostanjevico ; Lrnest Miihleisen, pristav, jeprestavljen iz Črnomlja v Senožeče.
* (Še ena „Barbara Ubrvk") piše „Jadranska Zarja" in pravi: „Mi vemo za osobo, ktera jo ne lo dvajset, ampak že nad 1000 let Barbari Ubrvk enako tako rekoč živa v grob zakopana ali zazidana. Nesrečno ta oseba je „narodnost slovanska." Zazidali sojo vže starodavni nasprotniki v imenu sv. vero v grob nemškega liberalizma, v grob nemško sapremaoije, kot apostoli svobodo ravno taki Nemci, kteri krakovskih nun zarad enake, lo nad enim človekom doprinošene pregreho dan za dnevom grajati ne nehajo.
* („Zatočnika") časopisa hrvaška narodno stranke smo prejeli prvo številko. List so naročujc v Sisku, izhnja na celi poli vsak dan razen nedelje in praznika ter stane po pošti za četrt leta 4 gld. 50 kr. Prvi list piše: „Kad jo jučer prvi naš list natiskan izletio izpod valjka, pozdraviše ga vrli naši Siščani gruvanjoni mužarah. U to doba stigoše num brzojavnim putem pozdravi i čestitke od gradjaninuh petrinskib, i od zagrebačke omladine, a u večer pred 8 satih počasti nas gradjanstvo sisačko sjajnom bakljndom, praćenom pjevačkim družtvom petrinskim „Slavuljem" i regemontskom glas-bom. Jor so stvar neposredno nas tiče, nedopušča nam čednost, da potanko opisujemo oduševljenje, kojim je početak našega rada n:t krajiškoj strani pozdravljen; cienimo ipak, da nam jo dužnost napomenuti radostan ovaj pojav rođoijubja i budne sviesti u novojn našem zavičaju, uvjereni, da ćo se odlikovanju, učinjenu nam i nastojanju našemu radovati svi pošteni, napredni i slobodoumni Hrvati i Srbi.   I iz gr. Siska pridružila so tom slavju množina
Indatolj in vrednik MM Jurčič.
otmjeno gospode, nemnreć za smiešne grožnje njekakovih redarnikah tamo. šnjih, da čc se popisati i gosp. barunu Rauchu prijaviti, koji tu večer iz gr Siska prodju u vojni Sisak.
* (Okrajni šolski nad zorni kij so imenovani: Za mesto Gorico in (laško slovenski) okraj Gradiščanski g. Pet. Rajakovič, ravnatelj normalke ali vadnice in učiteljske pripravljavnice v Gorici; za okoliko Goriško g. Franc. Budal, giran. učitelj v Gorici ; za Torain g. Andr. Žnidarčič, vikar na Ponikvah; za Sežano g, Franc Hafner, gimn. profesor v Gorici. „Dom."
* (Politično društvo „Soča" v Gorici.) Pretekli teden so šla na potrdbo pravila tega novoosnovanega društva.
* (C. k. okrajna šolska svetovavstva) zunaj Gorice, ki so se 1. sept. ustanovila, so sostavljena tako-le: Goriško okolično: P. n. gg. gla-varstveni komisar, bivši okrajni predstojnik, Ig. Mali, kot namestnik g. glavarja barona Pino-ta, predsednik ; Franc Budal, okrajni šolski nadzornik; Jožet Marušić, katehet na normalki itd. kot zastopnik corkve; Val. Kumar, učitelj na normalki, in Jož. Komavec, učitelj v Št. Andreži, kot zastopnika šole in učiteljstva; g. dr. Anton Žigon in g. Juh, učitelj v Rihenbergu, kot zastopnika okraja. — Tominsko: predsednik c. k. okr. glavar g. Andrej \Vuikler; zastopnik cerkvo dekan Tominski, g. Jak. Doljak; nadzornik g. vikar v Ponikvah, Andrej Žnidarčič; zastopnika okraja gg. Mih. Kacafura iz Tomina in Izidor pl. Pagliaruzzi, vel. posestnik in deželni poslanec v Kobaridu ; zastopnika učiteljstva gg. Jak. Kogoj v Tominu in g. J. Dominko v Kobaridu. Sežansko: predsednik g. okr. glavar Alojzi Polaj ; zastopnik cerkve g. Ant. Ukmar, dekau-kanonik v Tomaji; nadzornik g. Franc Hafoer; zastopnika učiteljstva duhovna gg. Jern. Brence iz Dutovlj in Jož Šlunder iz Lipo; zastopnika okraja dr. Ostertag, advokat v Sežani, in J. Šuc, posestnik v Lipi. — Gradiščansko: predsednik okr. glavar g. Da Mosto; zastopnik cerkvo, dekan iz Gradišča, g. Karol Culot; nadzornik g. Peter Rajakovič; zastopnika šole in učiteljstva gg. A. Perko, učitelj v Gradišči, iu (duh). Pet. Fabris, vikar in učitelj v Nogaredu; zastopnika okraja deželna poslanca gg. Ant. Dottori iz Ronk in Jož. Del-Torre iz Romausa. (Nadzornik g. R. zna tudi slovenski, ker spadajo pod Gradiščo tudi mnoge slov. šole v Brdih in na spodnjem Krasu). — Sedeži teh okrajnih šolskih oblastnij so: Gorica, Tomin, Sežana in Gradišče. „Dom."
* (Iz goriške gimnazije) letnega sporočila posname „Dom." te-lo reči: Znanstveni spis na čelu jo „Einleitung zu Platons Pbaidros", sp. profesor Franc Scbedle. Profesorjev z začasnim vodjem vred je 13 zatrdnih, 4 supplentje. Izredne, nezapovedano predmete sta učila 2 izmed omenjenih in 2 vnanja. — Štipendistov je 38, vsi štipendiji skup znašajo 4927 gold. 54 s. — Podpore za obleko, knjigo itd. je prejela mladina 25 g. 33 s.; ostalo je v podpornem zalogu 52 g. 27 s. — Učencov je bilo o začetku 381, konec leta 343, med temi jih prestopi v viši razred z izvrstnim napredkom 41, z dobrim 188; 59 jih ponovi preskušnjo iz enega prodraeta po počitnicah; 17 jih ima določeno dvojko, 88 trojko. — Sprejemne takso znašajo 120 gold. 10 s.: šolnina v obeh polletjih znaša 2143 gold. 80 s. — Premiji so se delili v 4 nižih razredih. — Mnturitetni preskušnji (od 24.—20. avg.) se je podvrglo, potom ko sta bila 2 kandidata že po pismeni odstopila, 24 osmošolcev. Izmed teh sta 2 (Franc Podgornik iz Čepovana in Štef. Širok iz Ravnice) za odlično zrela spoznana, 13 jih je zrelih, 2 sta se umaknila pred preskušnjo, 7 jih jo padlo, in sicer 4 so smejo šo le čez eno leto za drugo preskušnjo oglasiti, 3 pa se dajo že lahko brž po vakancah (vsak samo iz enega predmeta) vnovič preskušati.
* (Jadranska Zarja), Političen, podučiven i kratkečasen list. Lastnik, izdajatelj in odgovorni vrednik: C. H. Martelanec. Izhaja dvakrat v mesecu, vsako 1. in 3. nedeljo. Naročnina znaša za štiri mesece 40 novčičev. Tega lista prvo številko smo ravnokar prejali. Reči moramo, da je prvi list jako dobro uredjen in priporočamo ga vsem Slovencem, da ga z obilo na-ročbo podpro. Časopisje je steber našega narodnega delovauja, zlasti neustrašeno časopisje, med kterim se bode, kakor je videti odlikovala tudi „Slov. Zarja" ktera govori v svojem programu „Bodi pravica vsem i vsakemu por-sod! Naj se vesele svobode i blagosti vsi narodi, naj so vsem meri z enako mero i vaga z enako pravično vago! — To je prva točka našega programa; iz te točke pa izhaja druga: Z mero, s ktero se meri Nemcem i Mažarom, naj so meri tudi Slovencem, kajti vsi narodi smo enakopravni, imamo po vseh človeških i božjih zakonih enake pravice. — Če jo v Avstrii res svoboda, moramo tudi Slovenci svobodni biti. Za to svobodo našega narodo bodo se „Jadranska Zarja" po svojih močeh potezala, i pri tem so opirala vedno na tiste krepko stebre, ktere je v tako neugodnih časih sto tisoč taboritov postavilo. - Našega naroda glas nam hode božji glas! Slovenec je cepljena veja avstrijskemu cesarstvu, pri tem pa tudi panoga velicega slovanskega sveta. „Jadranska Zarja" bodo tedaj zvesta svojemu drevesu, cvetela bodo i sad rodda njemu; ali pozabila vendar nikdar ne, da ima tudi drugod dobre brate i sestre, ktere mora ljubiti."
13iics;a fanta
vzame v uk pek v Mariboru. Natančneje se more zvedeti o tem v g. Jaiižit'ivi tiskarnici.
Dunajski* borza od O. septembra.
•
Enotni drž. dolg v bankovcih 58 fl. 60 kr.   Kreditno akcijo 280 ti. 50 kr. 5% metalike r. obresti v maji in nov. —fl,— London  123 ti. 00 kr. Enotni drž. dolg v srebrn   G9 0. 70 kr.      Srobro   121 0. — kr. 1860 drž. posojilo 08 (I. — kr. Cekini  0 fl. 00 kr.
Akcije narod, banke 750 II. — kr.
Tiskar Kduard Janiić.
Lastniki: Dr. Jože Vošiijnk In dnini