OB PETNAJSTLETNICI SLOVENSKEGA LJUDSKEGA GLEDALIŠČA CELJE

Čemu pa si potem prišel med nas? Če nimaš rad ljudi, se
ne moreš boriti zanje.

«®i
SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE
UMAZANE ROKE




at. m
6. DECEMBER 1950 —
ODLOK O USTANOVITVI POKLICNEGA CELJSKEGA GLEDALIŠČA
17. MAREC 1951 —
PRVA PREMIERA
10. MAJ 1953 —
PRVA PREDSTAVA V NOVI HIŠI
OB 15-LETNICI POKLICNEGA GLEDALIŠČA
JEAN-PAUL SARTRE
UMAZANE ROKE
Drama v sedmih slikah
Osebe:
HOEDERER	SANDI KROŠL
HUGO	DRAGO KASTELIC
OLGA	NADA BOŽIČEVA
JESSICA	MINU KJUDROVA
LOUIS	JOŽE PRISTOV
KNEZ	FRANCI GABROVŠEK
SLICK	PAVLE JERŠIN
GEORGES	JANEZ BERMEŽ
KARSKV	MARJAN DOLINAR
FRANTZ	—
CHARLES	BRANKO GRUBAR
IVAN	ALFONZ KUMER
REŽIJA	FRANCI KRIŽAJ K. G.
Prevod — Vida Sturmova. Scena — Vladimir Rijavec. Kostumi — Saša Pavlič. Lektor — Janez Žmavc.
PREMIERA V PETEK, 4. FEBRUARJA 1966
Inspicient: Cvetko Vernik — Šeipetailka: Olga Pumcerjeva — — Tehničinio vodstvo: Franjo Cesar — Razsvetljava: Bogo Les ~ Frizerska dela: Vera Srakarjeva — Krojaška dela: Amalija Paldrjeva, Jože Gosbec lin Oto Čerček — Slikarska dela: Ivan Dečman — Rekviaiteriska dela: Ivan Jeram ■— Čevljarska dela: Konrad Faktor — Garderoba: Angela Korošec.
O SARTROVIH UMAZANIH ROKAH
IZ FRANCOSKIH ČASOPISNIH VIROV
Tema Umazanih rok:
Mladenič, ki ga njegova skupina zadolži, da ubije voditelja, osumljenega izdaje, in ki sedaj omahuje pred izvršitvijo tega dejanja. To omahovanje ga izda. Boj se nadaljuje med žrtvijo in med morilcem. Hugo ubije Hoedererja iz ljubosumja. Prej se je obotavljal streljati na tega moža, ki je pokazal toliko veličine in mirne razsodnosti, da je Huga domala do kraja osvojil.
Hugu, mlademu buržuju, ki je pristopil h komunizmu iz družbenega upora, manjka čut za slepo uboganje. Vedno razmišlja: medtem ko drži prst na petelinu, razglablja o tehtnosti življenja, smrti. Ne strelja, in kot Hamlet vzdihuje nad svojo nemočjo.
Ali je sam Sartre za Hugom? Čutimo avtorjevo simpatijo do te obotavljajoče osebe, ki išče svojo osebno resnico in svojo moralno avtonomnost. In že smo sredi sartrovske debate. Hugo ima pomisleke in Sartre jih ne obsoja. To soočenje mladosti in dileme v mladem človeku izraža Sartre toplo, naravno in trezno.
Iz morilca izdajalca postane Hugo morilec preroka. Mladenič ne sprejme niti te spremembe niti pragmatizma politike, ki tako grobo tepta moralne zakone. Hugo se je prepričal o Hoedererjevem izdajstvu. Ko končno pride do tega spoznanja in ko se njegova vest pomiri, pa zahtevajo od njega, da zanika svoje prepričanje in svoje dejanje. Kaj je iskal Hugo? Dovršenost. Kaj mu vsiljuje pragmatična Partija? Odvisnost. Za mladega moža je med tema dvema skrajnostima prevelik prepad. Ne sprejme nove situacije in hoče biti tudi sam sojen.
Tematika Umazanih rok so čistost, cilj in sredstva.
Hoederer: človek v popolnem skladu s svojo funkcijo, v kateri najde svoje opravičilo. Človek, ki trpi zaradi svoje samote. Skriva svoje zvijače in zdravo pamet za hlinjeno dobrosrčnostjo in lažjo. Njegovo srce je brez iluzij, toda polno ljubezni do soljudi. Tako čvrst, tako živ je. Ta celovita in skromna resničnost daje Hoedererju neke vrste življenjsko modrost.
Hugo: meščanski anarhist, ki še ni prebolel svojih mladostnih let in razkošnega življenja, ki ima rajši načela kot ljudi, neizprosen v imenu abstraktne čistosti, vendar dobrosrčen, muhast navsezadnje, vedno zunaj samega sebe in svojih dejanj, vedno iščoč samega sebe. Preveč govori in preveč misli. Govori, da bi čutil, kako živi. V partijo je stopil, da bi s pokorščino pozabil samega sebe. Glavna njegova značilnost je kompleks manjvrednosti, ki ga kot intelektualec občuti pred ljudmi proletarskega porekla.
Umazane roke so delo o politiki in ne politično delo.
Pogum in jasnost, s katerima Sartre obravnava resnične probleme in odkriva pravi obraz politične realnosti, sta učinkovito orožje proti neumnosti in nevednosti tistih, ki vidijo revolucionarne namene samo pod masko anarhističnega nasilja.
Sartre nam pokaže svoje ljudi v najbolj konkretni resničnosti in dejavnosti.
Huga kmalu osvoji možatost in človeška toplina človeka, ki ga mora ubiti. Hoederer ga spregleda in ga skuša prepričati o pravilnosti svoje politike, vendar mu ne uspe drugega ko to, da Huga še bolj utrdi v prepričanju, kako nesposoben je za morilca. Hugo strelja iz ljubosumja, vendar ni čisto prepričan o tem, saj pravi, da je bil slučaj tisti, ki je streljal.
Hugo bi moral pozabiti svoje dejanje. Toda notranja praznina, to pomanjkanje volje, ta nepomembnost samega sebe se spremenijo v svoja nasprotja. Privolil je, da ubije Hoedererja zaradi njegove oportunistične politike. Hugo se ne more sprijazniti, da bi lagal tovarišem in odlašal z revolucionarnim dejanjem. Tisti, za katere je mislil, da jih spodbujajo ista čustva kot njega, pa se pokažejo oportunisti. Tisto, za kar je mislil, da je bistveno nasprotje njegove doktrine (in zaradi česar je verjel, da poseduje resnico), se izkaže le za preprosto spremembo v taktiki.
Hoederer ima vse naše simpatije, ko nežno reče Hugu: »Koliko ti je do čistosti, kako se bojiš umazati roke«, pa spet Hugo: »Nikoli ne bi lagal tovarišem!« Umazane roke niso samo drama o neki politiki, marveč tudi študija značajev.
Najhujša zmota je gledati v Umazanih rokah protikomunistično delo. Problem, ki je tu prikazan v vsej svoji nerešljivosti, je naslednji: kako vedeti, če moje dejanje resnično odraža moj jaz, ali preprosto: kakšna je njegova realna vrednost. Avtor nas prisili, da se vprašamo, če ni tisti, ki misli, da dela iz principov, v resnici osredotočen samo sam nase, na potrebo, da se opraviči, da se pred lastnimi očmi ohrani v dobri luči.
Huga »obdeluje« njegova lastna zavest, da je bil bogataški otrok in da velja pri svojih tovariših za privilegiranca, ki torej nikoli ne bo spadal v njihov krog. Ta zavest je v njem kot strup, kot načelo notranje ponarejenosti. Nedvomno je v Umazanih rokah resnični človek Hoederer, vendar je Hugo neverjetno resničen.
Sartre obravnava vprašanje čistosti v politiki, problem, ki prav gotovo ni mučil Marxa, ki pa muči danes nas.
Kar vnema Sartra, je človek, ujet v mite, v svojo vero, doktrine, od katerih hoče zvedeti svoj raison d'etre, vzrok za delovanje, zdravilo zoper tesnobo pred absurdnostjo sveta.
Hugo čudovito služi avtorju. Za Sartra je svoboda možnost izbire, da pa si svoboden, moraš biti angažiran. Angažiranost pa je nekaj vredna le, če je občutena.
Hugo je človek, ki vleče s seboj svojo preteklost. Občutljiv ostane za človeško toplino. Prisiljen je živeti v intimnosti s Hoedererjem, svojo žrtvijo. Hoederer ostane človek, ki kuha kavo in tolaži plašnega otroka, kar je Hugo še vedno. Tolaži ga s svojo mirno močjo.
Hugo trpi zaradi laži, v kateri mora živeti.
Prevedla Vera Zigmund
je študiral na oddelku za režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Prva njegova samostojna režija je bil Ghelderodov »Escurial« v Križankah. Potem so sledile krstne uprizoritve Smoletove Antigone, Kozakovi deli Afera in Dialogi. Vse v ljubljanskih Križankah. Na festivalu malih scen v Sarajevu je bila Afera ocenjena kot najboljša režija. Franci Križaj je asistiral pri nekaterih slovenskih filmih, prvi samostojni celovečerni film pa je bil Zarota.
OB PETNAJSTLETNICI POKLICNEGA GLEDALIŠČA V CELJU
Kaj naj še zapišem oib proslavi tega pomembnega kulturnega dogodka v zgodovini celjskega gledališkega življenja, česar ne 'bi bil povedal že v času, ko sem bil še odgovoren za rast in razvoj tega zavoda?
Ko gledam nazaj na minula leta, polna težkih borb starejše gledališke generacije v Celju za uveljavitev slovenske besede in za ohranitev slovenskega življa pod avstnijsko-nem-škim ponemčevalmim pritiskom, moram ponovno poudarili zgodovinski pomen takratnega celjskega diletantskega gledališča, kii ni bilo prvenstveno umetniška, temveč borbena politična organizacija za uveljavljanje narodnostnih, gospodarskih in socialnih pravic Slovencev na svojem ozemlju, pravic, ki jih je nemčurska manjšina z najhujšim pritiskom vladinega ponem-čevalmega aparata odrekala slovenskemu življu, ki je edinole zahteval pravico na lastnih tleh.
Takratno diletantsko gledališče v Narodnem domu je tiste čase opravljalo eminentno politično nalogo, kljub temu pa lahko ugotovimo, da so merodajni činitelji že takrat težili za ustanovitvijo poklicnega gledališča, ki bi kot umetniški zavod še uspešneje opravljal svoje poslanstvo v ponemčenem Celju. Tega svojega cilja takrat seveda niso mogli doseči in ga niso dosegli niti potem, ko se je zrušila stara Avstrija in so leta 1918. Slovenci prevzeli takratno nemško mestno gledališče. Pričela se je nova borba, ki ni bila v strankarsko razdeljeni Kraljevini SHS in v poznejši diktatorski Jugoslaviji kralja Aleksandra nič manjša kot v bivši Avstriji. Šele v novi Jugoslaviji se je končno uresničilo, o čemer smo sanjali in za kar smo se borili celih sto let — poklicno gledališče!
Če se danes ozrem nazaj na pot, ki smo jo prehodili od osvoboditve leta 1945 naprej, lahko z zadoščenjem ugotovim, da smo v polni meri uspešno opravljali prevzeto nalogo. Od
visega začetka smo se zavedali, da mora celijisko gledališče svojo repertoarno politiko usmeriti predvsem na izvirno dramatiko, na svetovno klasiko din na tiste sioidobme dramske pisce tujih narodov, ki lahko s svojo tematiko zanimajo tudi našega človeka. Ta svoj program, ki mora veljati tudi še danes, sem zagovarjal ves čas, ko sem bil še odgovoren za zavod, ki mi je bili zaupan. Im dokler smo hodili striktno po tej poti, so bile naše predstave vedno dobro obiskane. Obisk je začel padati tisti hip, ko je umetniško vodstvo začelo eksperimentirati z uprizarjanjem našemu občinstvu povsem tuje dramatike.
Poudarjam, da s tem zapisom nikakor nimam namena vzbujati sipomine na čase pred profesionalizacijo gledališča in po njej, na podlagi izkušenj, ki sem jih pridobil v teku let, pa želim ugotoviti naslednje:
Prvič: Talko v Celju kakor na gostovanjih po vsej Sloveniji lin v sosednjih republikah (Zagreb, Beograd:, Novi Sad, Sarajevo) smo imeli vedno razprodane dvorane z uprizoritvami domačih del, z deli iz svetovne klasike in s sodobnimi deli svetovne dramatike, ki so s svojo tematiko blizu tudi našemu človeku. Od teh naj omenim predvsem »Mladost pred sodiščem«, delo, s katerim isi je leta 1954 naše gledališče ob gostovanju v Beogradu priborilo največje priznanje stroge srbske gledališke kritike z Milanom Bogdanovičem na čelu. — »Dnevnik Ame Frankove«, »Koizcalk in otroci«, »Proces«, »Upor na ladji Caine« itd. — to so bile uprizoritve, ki so s svojo tematiko pritegovale publiko im polnile dvorane. Isto lahko trdimo o delih svetovne klasike (»Hamlet«, »Oithello«, »Romeo in Julija« itd.), najbolj pa so pritegovala publiko dela domačih avtorjev: »Celjski grofje«, »Krajinski komeldijanti«, »Hlapci«, »Peirnjdkovi«, »Kastelka« dm dr.
Drugič: Osnova za umetniško rast gledališča je enotnost ansambla in stremljenje vsakega posameznega člana po čim višji kvaliteti uprizoritev. Za dosego tega cilja pa je brezpogojno potrebno, da je sleherni član umetniškega kolektiva z vsem svojim srcem navezan na zavod, v katerem deluje, in da posveča vse svoje znanje umetniški rasti svojega gledališča. Razumljivo je, da se pri tem dostikrat pojavijo težave in ovire, na videz nepremagljive — toda ljubezen do hiše, ki je dom vsakega posameznika, je tista sila, ki premaga vse. Zdi se mi, da je bilo te srčne navezanosti na domačo gledališko hišo v Celju zadnje čase le premalo, sicer bi se ne moglo zgoditi, da je toliko članov umetniškega ansambla zapustilo Celje v trenutku, ko se je znašlo gledališče v težavah. Kdor je z vsem srcem vnet za rast in razvoj svojega gledališča, ga ne ho zapustil takrat, ko se pojavijo težave, temveč bo z vsemi silami skušal pomagati, da se te težave odpravijo. Tisti, ki zapusti svoj dom v trenutku stiske in ob svojem odhodu cinično izjavlja, da se bo morda vrnil, ko bodo težave odpravljene, ni bil nikoli s srcem član tega gledališča, ko ga je zapustil tisti hip, ko je bila njegova dolžnost, pomagati pri reševanju krize, pa tega ne stori, temveč odide drugam in čaka, da jo rešijo drugi, nakar se bo morda vrnil...
Tretjič: Kakšen naj bo repertoar, ki bi spet pritegnil občinstvo, sem nakazal zgoraj. Za zaključek naj opozorim še na nevarnost, ki se ji je treba z vso odločnostjo upreti. To je
takio imenovana dramatika absurda, ki se zadnje čase pojavlja na zapadmih gledaliiških odrih in kii je našla tudi pri nas peščico posnemiovaileev te boJesitne ideologije. Ti ofouipamcii trdijo, da je rojstvo človeka, njegovo bivanje na tem svetu in smrt ■— absurd (nesmisel), zato nima pomena, da bi se človek tisti čas, ki mu je namenjen na tem planetu, ukvarjal s kakršnimkoli delom za bodočnost. Ker se je ta pogubna ideologija pojavila tudi že na odru celjskega gledališča, je treba njegovo vodstvo opozoriti na to lin zahtevati, da pod nobenim pogojem v prihodnje ne dovoli, da bi se kaj podobnega še kdaj ,ponovilo. Mi ne potrebujemo obupancev, mi vemo, da naše življenje ni praznik, temveč delavni dan in da »kar more, to mož je storiti dolžan«. Obupanci ne smejo zastrupljati maše mladine, ki ve im je ponosna ma to, da »lepo je v naši domovini biti mlad« in da je za še lepšo in srečnejšo prihodnost naš človek, če je treba, pripravljen tudi dvakrat umreti, kakor je veter raznašal besede padlega partizana njegovi materi:
»Lepo je, veš mama, lepo je živeti,
toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!«
(Kajuh)
In umrl je v borbi za lepše, srečnejše življenje bodočih pokolenj . . . Olb petnajstletnici celjskega poklicnega gledališča čutim v sebi dolžnost, da zakličem njegovemu vodstvu: »Ca-veant oonsules!«
Fedoi Gradišnik
NOVI ANGAŽMAJI
SLG Celje je te dni angažiralo dva nova igralca, absolventa Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. To sta Borut Alujevič in Bruno Vodopivec. Alujeviča bomo prvič videli v Shafferjevi komediji ZASEBNO UHO. To bo njegov debut v poklicnem gledališču. Z Vodopivcem se bomo bržčas srečali že v Mikelnovem satiričnem kabaretu INVENTURA.
PREDLOGI ZA PRIHODNJO SEZONO
Slovensko ljudsko gledališče prosi vse svoje obiskovalce, da sporoče svoje želje v zvezi z repertoarjem za prihodnjo sezono. Če bodo ti predlogi uresničljivi, jih bo gledališče upoštevalo. Kakor doslej, tako bo tudi v prihodnje repertoar sestavljen eklektično: če le mogoče repetoar za vsakogar, vendar mu bo dana bolj enotna idejna smer, bolj natančna utemeljitev, ki ne bi bila slučajna ali priložnostna. Predloge bo Slovensko ljudsko gledališče zbiralo vse do začetka meseca aprila.
BESEDA K PETNAJSTLETNICI
Vsafc dan hodiim mimo celjske gledališke hiše in skoraj že toliko let, kolikor jih šteje ta ustanova kot poklicno gledališče, srečujem njene umetnike. Te dimi, ko pripravljajo naši gledališčniki skromno slavje za ta jubilej, mislim nanje več kot običajno in na njihove umetniške dosežke minulih let.
Nehote se spomiimjam cele vrste umetniško prepričljivih predstav, s katerimi so Obogatili našo gledališko kulturo in navdušili svoje gledalce. Pred oči ml stopajo posamezni igralci im igralke, tli, ki so ostali v naši gledališki hiši, in tisti, ki so jo zapustili, zlasti v tistih vlogah, s katerimi so nam pripravili najlepše lepotne užitke. Hvaležen sem jim, saj so nam olepšali življenje. Brez njihovega umetniškega prizadevanja bi bili Celjani in okoličani prikrajšani za mnogo umetniško in duhovno lepega. Obogatili so naše življenje s kulturnimi vrednotami. Ne samo posamezne igre, cele sezone so se umetniško odlikovale in ponesle ime celjskega gtedališšča celo čez meje Slovenije.
Ni pa bilo vse enako dobro; to so ugotavljali tako gledalci kakor gledališka kritika. Najbolje sestavljena in Ubrana gledališka družina ne dosega vedno enakih uspehov, doživlja umetniške vzpone in upade. Za to pliimovamje umetniškega ustvarjanja je mnogo vzrokov.
Eden izmed njih v celjski gledališki hiši je že ves čas majhno število umetniškega osebja, a še to se je zadnji čas znatno zmanjšalo. Če je igralcev malo, so vsi ali skoraj vsi zaposleni v vsaki igri. Na posameznega igralca pride tako preveč večjih in velikih vlog na sezono. Igralci se sčasoma pre-utrudijo in nimajo časa za zadostno poglabljanje v svoje vloge in v svojih likih umetniško ne morejo dozoreti. Igralska umet-noist ni obrtniška, je ustvarjalna in zato zahteva potreben čas im duhovno zbranost. Nujno je zato, da se število umetnikov v tej hiši poveča. Hiša je ostala poleg tega brez stalnega režiserja — potrebna pa sta vsaj dva. Najeti režiserji za posamezne igre ne morejo povsem odtehtati stalnih, ki so lahko in morajo biti najtesneje povezani s celotnim delo-m gledališke hiše, saj njihovo delo le ni samo režija. Vsako delo zahteva svojega strokovnega človeka: dramaturško dramaturga, režisersko režiserja itd., če naj bo delo ustrezno opravljeno. Dolgo let spremljam delo celjskega gledališča An lahko ugotovim: njegovo delo je bilo umetniško najbolj plodno in najvlšje, kadar so bila umetniška mesta najbolje zasedena in igralska družina najbolje ubrana delovna skupnost.
Med igralci, ki so ostali v hiši, ne manjka ustvarjalne volje in delovne vneme, tudi ne ustvarjalne moči, saj jih poznamo po njihovih uspehih. Nujno pa bo treba izpopolniti število umetniškega osebja, da se bo gledališče lahko pognalo v novo umetniško rast. Pni tem bodo pomembni zadostni finančni viri, ki bodo omogočili tudi takšno nagrajevanje za delo, da ho v tem pogledu naša gledališka hiša tudi za umetniško osebje dovolj vabljiva, da ne bodo več mikavna le druga gledališča z bolj Šim nagrajevanjem ali vsaj z možnostjo mnogo večjega postranskega zaslužka.	Anton Janežič
MARIJA
GORŠIČEVA
Kot mnogim drugim, kii so se iz ljubiteljstva že v zgodnji mladosti zapisali gledališkemu amaterizmu, so se tudi Mariji Goršičevi nenadoma, po naključju, odprla vrata na odrske deske. Zgodba je kar nenavadna, podobna tistim tihim željam, ki se uresničijo le v razgibamii domišljiji mladih zanesenjakov.
Pisalo se je leto 1949. Marija Goršiičeva je z ljubiteljsko gledališko skupino na Bafbnem — v vasici v bližnji celjski okolici — nastopila v nekem delu domače pisateljice. Predstavo si je ogledal takratni vodja celjskega ljudskega gledališča, ki je takrat delovalo še na ljubiteljski osnovi, mag. Fedor Gradišnik. Takoj je začutil, da Goršičeva premore izrazit naravni igralski talent. Povabil jo je k sodelovanju v svoji gledališki družini. In z njo je prešla najprej v polpoklicno, leta 1950 pa v poklicno celjsko gledališče. Oti takrat je njegova stalna članica. Z njim je doživljala začetne težave, nato afirmacijo v slovenskem kulturnem življenju in trdno mesto v slovenskem kulturnem fondu. Z njim pa se je v dobrem desetletju z naravnim darom in trdim delom prebila v vrsto uspešnih in umetniško izrazitih slovenskih igralk naše sodobnosti.
Odkar je poklicna igralka, je odigrala čez sto vlog, od velikih do malih. Med njimi je lepo število takih, ki bi si jih želela sleherna igralka: Marija Stuart, Desdemona, Beidlotta v Zweigovem Siromakovem jagnjetu, Agneza v Sold za žene, Canina v Volponu, Nežka v Veselem dnevu, Linda v Smrti trgovskega potnika. Marija Goršičeva je igralka, 'ki so se ji pozno izpolnile želje, da bi stopila na odrske deske in na njih živela. S talentom in marljivostjo je v kratkem času postala umetnica, ki je v ansamblu celjskega Slovenskega ljudskega gledališča nepogrešljiv člen, preko njega pa se uvršča med naše izrazite gledališke ustvarjalke.
/
(Eksceiptirano iz Večera limet, besede Marije Goršičeve, sestavek B. H.)
NADA
BOŽIČEVA
Celjamika Nada Božičeva je bila že dve Jetri [poklicna igralka v polpoiklionem ptujskem gledališču, ko je zvedela za ustamo-vitev poklicnega gledališča v Celju. Poslala je psošmijio im bila takoj sprejeta.
Začeitflcii poklicnega gledališča se niso v ničemer ■— vsaj na zunaj — razlikovali od žlahtnega komedijanstva prejšnjih stoletij. Prav tako je toilio treba vzeti pol pod noge, ponoči v dežju ali snegu, s Paške vasi v Mozirje in nazaj. Ali (premočiti na šioštamjski postaji vse do jutranjega vlaka. Ali je biia ta vzdržljivost brez godrnjanja dana v tistih časih prav vsem ali pa je bilo to le čisto veselje nad tako dolgo pričakovano uresničitvijo: Celje ima svoje poklicno gledališče!
Nadin prvi nastop v Celju: dr. Romihova v »Operaciji«. Nato vloge, ikri jih je še posebno rada igrala: Jula v »Kreflih«, Barbara v »Celjskih grofih« (otvoritev nove gledališke hiše), dobri duh v »Ljbbezan štirih polkovnikov«, babica v »Drevesa umirajo stoje«, Content v »Zakonskem vrtiljaku« itd. itd.
Prišla pa je zahrbtna bolezen. Za dve leti je morala na zdravljenje v Topolšico puri Šoštanju. Za dve leti se je pretrgala umetniška rast. Nada Božičeva je igralka, ki ji ležijo karakterne vloge tako v tragediji kakor v komediji. Dramski liki so ji bliže, vendar to sodbo takoj razširi ugotovitev, en sam spornim na njeno kreacijo v »Zakonskem vrtiljaku«. Upodobila jo je z velikim smislom za komorno oblikovanje, s posluhom za dobro komiko, ki izhaja iz naravnega pojmovanja smešnega, iz resnoibnio-optimdstičnega odnosa bo življenja.
In njena edina želja: da bi celjsko gledališče spet prišlo na tisto višino, kii jo je doseglo v časih, ko je bilo tako imenovano avantgardno gledališče.
FRANJO
CESAR
Ko je ob ustanovitvi celjsko poklicno gledališče razpisalo mesto odrskega mojstra, se je razpisu odzval Franjio Cesar, dotedanji nadvse neumorni gledališčnik iz Mozirja. Morebiti se ho kdaj našel prostor in čas, da bi kdo pravično ocenil delo tega tihega entuziasta, ki je zapustil družino in dom, da hi lahko delal in živel z gledališčem.
Začel je s tričlansko odrsko ekipo. Prijeli so za vsako delo. Začeli so iz nič. Po petnajstih letih se je mnogolkaj spremenilo, prišli so novi ljudje, začela se je gradnja novega gledališča. Franjo Cesar je porabil ves prosti čas, da hi bila vselitev pod novo streho čimprejšnja.
V trajnem spominu mu bo ostal dogodek ob uprizoritvi »Operacije«, kjer je tudi sam nastopil z obrobno vlogo vojaka. Spominja se hude treme, kakršne dotedaj še ni poznal. Odtlej je »v rezervi« za množične scene, Franjo Cesar, domala anonimen član ob nastopih »pomnoženega ansambla«.
Resnično, kdor hoče delati v gledališču, mora imeti posebno voljo, izredno ljubezen in vztrajnost, pripravljenost na mnoge odpovedi. Le tako bo poplačan z mnogimi radostmi, ki jih prinašajo skupni uspehi, razočaranja pa ne bodo porazi, marveč opomin, da je treba kreniti po najboljši poti in trmasto vztrajati.
1956. leta je Franjo Cesar prevzel tehnično vodstvo celjskega gledališča. Ali se je s tem kaj spremenilo v njegovem življenju? Še vedno pograbi za vsako delo, priskoči na pomoč, žrtvuje dneve in dneve. Z dobro besedo se da vse doseči — to je njegovo geslo. Ali pa najde tudi vselej odmev? ... Tukaj, bojimo se, je Franjo dostikrat osamljen, čuti se osamljenega, ne najde kontakta s svojimi tovariši. Vendar zato ni nič manj cenjen in priljubljen. V teh petnajstih letih je zrasel s hišo, Postal je eden njenih trdnih temeljev.
Začelo se je med Operacijo Mire Miheličeve. Pa brez šale. Bil je to vslkiok, kakor pravijo igralci. Pri tretji ali četrti predstavi je zamenjal Iva Umeka. In tako je ostal pri svojih lučeh. Kljub temu, da gledališče nima polne blagajne. Ostal je preprosto zato, ker ga ima rad.
Vse predstave vodi z enako ljubeznijo. Težja ko je, rajši jo ima. Tekste zna tako rekoč na pamet. Če bi sledil odrskemu dogajanju po knjigi, bi zamudil kakšen lučni efekt.
Tudi Bogo les je pomagal zgraditi celjsko poklicno gledališče. Gledališče oi samo hiša, mi samo govorjena beseda, gledališče je tudi urejen svetlobni park. S tem pa so največkrat težave, saj primanjkuje dobrih materialov. Vendar tudi te težave se pod Lesovo spretno robo razmičijio. Nekje visoko pred nami dirigira Bogo Les simfonijo luči in barv ...
Rodil se je v Tolminu in tam preživel svojo mladost. Ker je bil njegov rojstni kraj takrat še pod Italijo, so ga poklicali v italijansko vojsko, a je rajši pobegnili v Jugoslavijo. Tu je
delal v razrnih podjetjih, dokler se ni 1950. leta zaposlil kot odrski delavec v novem poklicnem gledališču v Celju.
Pravi, da se je gledališki službi kar hitro privadil. Motil ga je le deljeni in nekako nedoločen čas dela, ki ga zahteva delo v gledališču. Kio pa se je vživel, je bil zadovoljen.
»S 'svojimi močmi in sposobnostmi sem skušal prispevati majhen delež za obstoj gledališča. V tem času, odkar sem zaposlen v gledališču, sem imel precej trdega dela, toda tudi veselih in lepih dogodkov ni manjkalo. Zato si želim, da bli lahko še naprej opravljal svoje delo v Slovenskem ljudskem gledališču Celje.« — Brane Kloibučar je zdaj odrski mojster.
Zvest, tih, marljiv delavec, komajda opazen. To so splošne odlitke Ivana Dečmana, ki se je rodil v Trbovljah v rudarski družini. Če omenja svoje veselje do slikarstva, potem tega nikoli ne loči od odrskih desk. Nanje je stopil prvič kot vajenec ob mojstru. V hipu je bil ujet v ta čarobni svet. »Od tega časa dalje«, tako pravd, »sem tolil, če smem tako reči, zaljubljen v to delo.« Zaljubljen v slikarstvo, zaljubljen v gledališče.
Potem se je začela že znana pot ljubiteljstva. Najprej slikanje kulis na amaterskem odru, na vse več odrih.
In končno — pred 15 leti pristanek v poklicnem gledališču.
Odtlej se obiskovalcem celjskega gledališča Ivan Dečman predstavlja preko odrske slikarije. Oder je njegova delavnica in njegov svet.
PRIHODNJA PREMIERA
18. februarja bo premiera dveh angleških komedij Petra Schafferja »Zasebno uho in Javno oko«. Režiser je Jože Gale. Igrali pa bodo: v prvi Jana Šmiidova, Franci Gabrovšek in Borut Alujevič (debut), v drugi pa Mija Mencejeva, Branko Grubar in Pavle Jeršin. Scenograf je Sveta Jovanovič, kostumografinja Mija Jarčeva.
Ivan Jeram ima občutek, da je še vedno mlad, čeprav se je — dn to pove dovolj odkrito — rodil že 23. januarja 1909. leta. Mladost mu daje — ali smo dovolj zgovorni? — večno mlado gledališče. Ali pa to, kar sam pravi, da je svojo učno dobo končal 1929, leta, da pa še vedno hodi »v šolo«, saj človek nikoli me zna zadosti.
Podobno kot vse, ki so se za vselej zapisali gledališču (kako narobe je, da pod tem pojmom razumemo samo igralce!), je tudi Ivan Jeram že od zgodnje mladosti sodeloval v raznih dramskih krožkih (In tudi v SLG spada med nepogrešljive statiste). Njegova pot vodi iz brezposelnosti v stari Jugoslaviji do preganjanja pod okupacijo, od službe do službe, ikončno pa mu je uspelo, da je pred petnajstimi leti vrgel sidro ...
Ivan Jeram — odrski čarodej, mag, iznajditelj. Je to preveč povedano? Prej premalo. Ne poznamo odrskega efekta ali trika, ki bi ga vseznalec Ivan Jeram ne znal narediti.
Takole pravi: »Nočem opisovati skrbi, ki jo imamo vsi v kolektivu, da bi bila vsaka predstava kar najboljša. Zase vem, da moram zelo tankočutno slediti režiserjevi zamisli: da odpadejo listi rože na igralčevo iztočnico, da odrska burja obrne dežnik, da se miza sama prevrne itd., itd. Kakšno je moje veselje, kadar imajo oziroma imamo uspeh!«
VSEM SEDMIM SLAVLJENCEM CELJSKEGA GLEDALIŠČA, KI SO OSTALI ZVESTI HlSl IN SVOJEMU DELU, ZA PETNAJSTLETNICO
ISKRENO ČESTITAMO!
Sez. 1950/51. Mira Mihelič: Operacija. Rež. Tone Zorko. Prva pred- | stava poklicnega ansambla. Janez Škof in Nada Božičeva.
15 LET
KRATEK PREGLED V SLIKAH
Sez. 1951/52. MoMere: šola za žene. Re Fran Žižek. Janez Škof (Arnolf) in M< rij a Goršličeva (Agneza).
Sez. 1952/53. J. B. P>riesUey: Od raja pa do danes. Rež. Balbina Bat-telmo-Baramovič. Peter Božič, Neda Sirinikiova, Manija Goršičeva in
Janez Škof.
Sez. 1951/52. F. Schiller: Mania Stuart. Rež. Milan Skrbinšek. Prizor iz 2. dejanja. Drugi z leve Milan Furman.
Sez. 1952/53. BiraJko KireSt: Ceiljsiki grofje. Prva uprizoritev v novi hiši. Rež. B. Batitelimo-Baranovič. Prizor iz 2. dejanja.
Fedor Gradišnik v vlogi Hermana Celjskega
Sez. 1953/54. I. Tavčar O. Šest: Cvetje v ijeseni. Režija B. Battellino-
Bararacmč.
Sez. 1953/54. G. B. Shaw: Mož usode. Rež. Andrej Hieng. Neda Sir-nikova in Slavko Strnad (Napoleon).
Sez. 1953/54. Peter Ustinov: Ljubezen štirih polkovnikov. Rež. Miirč
Kragelj.
Sez. 1953/54. Hans Tdemeyer: Mladost pred 'Sodiščem. Rež. Branko
Gombač.
Sez. 1952/53. W. O. Somin: Atentat. Rež. B. Battelirao-Baranovič. Prvi poskus gledališča v krogu v Jugoslaviji. Uprizoritev v foyerju. Milan Brezigar in Marija Goršičeva.
Sez. 1954/55. Andre Roussiin: Lepa Helena ali veselje do življenja. Rež. A. Hieng. Mara Černetova (Helena), Minca Jerajeva (Hermiona), Janez Škof (Menelaj) in Marjan Dolinar (Eteonej).
1954/55.
^haikesipeare: Hamlet. ^ež. Diino Radojevič.
Strnad (levo) M prvi igralec, panjan Dolinar Mesno) toot Polonij.
Janez Eržen kot Hamlet
Sez. 1954/55. Jože Javoršek: Kmmiinalna zgodba. Krstna uprizoritev. Rež. Andrej Hieng.
Sez. 1955/56. Ivan Cankar: Lepa Vida. Rež. A. Hieng. Minca Jerajeva (Dionris), Marjan Dolinar (Damjan), Pavle Jeršin (Mrva), Sandi Krosi
(Poljanec).
Sez. 1955/56. Rariko Marinikjovič: Glortlja. Krstna uprizoritev. Rež. Andrej Hieng. Sandi Krosi (don Jere) in Marjanca Krošlova.
Sez. 1956/57. Jerzy Lutowsky: Dežurna služba. Rež. Sveta Jovanovič. Marija Goršičeva in Pavle Jeršin.
Sez. 1956/57. Moliere: Stopuh. Rež. A. Hieng. Janez Škof (Harpagon) in Kldo Maverjeva (Fnozina).
Saz. 1056/57. Stefan Zweig: Viciliparee. Rež. B, Gombač.
Saz. 1956/57. Pinežiihioiv Vbranc: Pernjalkiovd. Rež. Janez Vrhunc. M. Goršičeva (Itemba) in P. Jaršiiin (Anej).
Sez. 1957/58. Peter Ustanov: Romanov in Julija. Rež. J. KisiingeT. Avgust Sedej, Slavico Belak, Marjan Bačko lin Janez škof.
Sez. 1957/58. F. Goodrich in A. Hadkett: Dnevnik Ane Frankove. Rež. Branko Gombač.
1957/58. F. Levstik in B. Kreft: ihcjomer. Rež. J. Vrhunc. Mara ernetova (Zorislava) in P. Jeršin (Tugomer).
Sez. 1957/58. Juiro KisTinger: Na islepem tiru. Krstna uprizoritev. Rež. J. Vrhunc.
Pavle Jeršin, Marjan Bačko, Janez Škof, M. Goršičeva, Jože Pristov, Volodja Peer, Marjan Dolinar.
Sez. 1957/58. R. Brandstaetter: Molk. Rež. B. Gombač.
M. Goršičeva, P. Jeršin in J. Pristov.
Sez. 1957/58. Alejanclro Casona:
Drevesa umirajo stoje. Rež. J. Kistinger. Mitja Bitenc, Marjama Kro-šlova, M. GoiSilčeva, N. Božičeva (babica), A. Penko.
Sez. 1959/60. Goldoni: Prebrisana vdova. Rež.
J. Vrhunc.
J. Eržen,
S. Belak,
M. Goršičeva, J. Škof in Slavko Strnad.
Sez. 1959/60. B. Kreft: Krajnski! komedijanti. Rež. A. Hieng.
Sez. 1959/60. R. Rose im H. Buidjubn: Dvanajst porotnikov. Rež. A. Hieng.
Sez. 1961/62. Anttor MilllLer: Smnt trgovskega patnilka. Rež. B. Gombač. Nastavna vlaga Jože Pristov.
Sez. 1962/63. Walter Bauer: Rdeče in modro v mavrici. Rež. Juro KisMmger. Franci Gabrovšek im Mirnu Kjudrova.
Sez. 1962/63. Marcel Achard: Odkritosrčna lažnivka. Rež. J. Kislinger.
Sez. 1962/63. Smeh mi greh. Folijske satire. Rež. Miran Herzog.
Sez. 1962/63. Tarakred Dorat: Zena pred obzidjem. Rež. Miran Herzog. Marjanca Krošlova in Stanko Potisk.
Sez. 1962/63. Samuel Beckhett: Poslednji! trak. Rež. Biruno Hartman. Slavko Strnad. Gledališko eksperimentalna usmeritev SLG Celje. Uprizoritev v foyerju izven abonmaja.
Sez. 1963/64. Alexandre Rivemale: Rezervist. Rež. Miran Herzog. Jana Smido-va in Sandi Krošl.
MED PREDSTAVO SE ODŽEJAJTE IN OKREPČAJTE
v gledališki okrepčevalnici
Prospekt Slovenskega Ljudskega gledališča Celje. Sezona 1965-66, št. 5. Izdalo in založilo: SLG Celje. Predstavnik: upravnik Slavko Belak. Urednik: Janez Žmavc. Naklada: 1000 izvodov. Cena 1 N dinar. Tisk: Grafično podjetje »Celjski tisk« Celje 1966.
KOVINOTEHNA
Mariborska cesta 17
Veletrgovina uvoz — izvoz
Celje, tel. 39-71, telex 03416, telegram KOVIT Celje kvalitetna jelkla, barvne kovine, kroglične ležaje, orodje vijačno blago din zlomke, instailaaijsfci material
TOVARNA
dcfoj
CELJE
KOCENOVA 4 — Telefon 30-12
SE PRIPOROČA S SVOJIMI IZDELKI Naiš zaščitni znak jiamčii iz>a 'kivaiiiteto
Tovarna žičnih izdelkov
ŽIČNA
CELJE
Telefon 21-43
izdeluje različne vrste žičnega pletiva, žičnega platna, vibracijska sita, transportne trakove za vse panoge industrije, šlarafilja sedežev za avtomobile, kavče itd., ter kovinsko pohištvo.
TOVARNA ^

CELJE