Rendez-vous.
IZjen prvi rendez-vous... Nedeljsko jutro . .. Trd, debel sneg pokriva mestni park in solnce sije nanj gosposko hladno.
Iz mufa vzame pismo, ga razgane in čita ga še enkrat. Obsorej, ji včeraj pisal je, da pride sem. In pismu je priložil svoj portret. Obraz njegov ni lep, podoba ni iz modnega žurnala res nikakšna, pa moški je in diha energijo.
Pred tedni tremi bila je prejela .od njega prvo pismo. Srečal jo na ulici je bil nekoč slučajno, pa kar gredoč zaljubil se je v njo. Izvedel je od znancev njen naslov in pisma so ji priletavala v predmestno tiho stanovanje kakor golobčki beli. Citala je mnogo, romane in novele, pa zato predstavljala si taka-le je pisma ljubezenska popolnoma drugačna! Premalo zdela so se ji goreča!
»Ljubljanski Zvon" 1. XXVIII. 1908.
1
A. Aškerc: Rendez-vous.
Nikoli nič priseg o neomajni zvestobi „večni" in o takih frazah! Zato pa 'bila pametna so, resna, še preveč resna pisma ta! Ne, to gotovo ni nikakšen lahkoživček, ne veseljak, ki svet mu je plesišče, življenje pa zabava! Ne, trdo si mora kruha služiti njen znanec. Otožnost tiha in globoka bol je plavala nad vsakim takim listom. Najdaljše pisanje pa je današnje, najdaljše in nemara najglobočje! Brez nje ne more več živeti, piše. Ustvaril rad bi si ognjišče svoje .  . . Oh, če že pisati ji zna tako lepo in modro, jasno, razborito — kako šele govoril bode ž njo!
Tu, tam prikaže se šetalec kak
na gazi gladki in široki. Sneg
mu škriplje pod nogami. Črne vrane
kričijo v zraku in posedajo
po golih lipah in kostanjih lačne . . .
Sestanka ura je odbila davno. Počasi stopa gor in dol po poti, kjer sniti ž njo se ji obeta v pismu. Ozira se, stiskaje roke v mufu . . . Zdaj! Tam prihaja on! Kajneda? Res je! Podoba se ujema ž njim povsem, celo v obleki. Oh, kako srce trepeče v prsih ji! To on je — ženin! Po dolgih brkih se drži mu ivje. Zdaj šinil mu smehljaj je čez obraz, smehljaj ljubezni, sreče in veselja . . .
In ona stopi mu naproti prva, saj zdi se ji, da on boječ nekako se bliža . . . „Dobro jutro, Vladimir!" pozdravi ga in seže mu v roko . . .
A. Aškerc: Rendez-vous.
3
In on jo gleda, gleda jo molče . . . „Bog živi te!" ponavlja svoj pozdrav . . . A on — molči pa se ji le smehlja .  . . „Kaj to pomeni? Nič ne govoriš?" osupla vpraša ga, začudena . . . A on pokaže le na usta svoja — in strašni znak presune ji srce, da vzkrikne in omahne: „Gluhonem!" ...
In on stoji pred njo potrt, pobit . . . Ah, na obličju njenem žalostnem tragedijo vso vidi svojo revež. In šele zdaj občuti vso bridkost življenja svojega in vso nesrečo! Ljubezen šele mu odprla je pogled v prepad, ki loči ga od drugih ljudi, prepad globoki, temni, večni, ki loči tudi ga od ljubice . . . Zakaj, zakaj je šel na rendez-vous!
Oči se mu odpro široko, divje
in usta zvija nekaj mu ko krč.
Zakričati, zatuliti bi hotel
v obupu silnem svojem — pa ne more!
Gorje! Saj še povedati ne more
ji sam, kako neskončno je nesrečen!
Le nečloveški glas še prigrgra
iz ust mu nemih — in surovo sune
dekleta proč od sebe . . . Zblaznel je.
A. Aškerc.
\\