no ozre na starca, koji klapaše iza njega.. Samo gospodin Bok sve zna, hvala mu i dika budi — pa onda za njim gospoda!...
Tako se to raspredalo 1 umovalo. a žene slušahu i šaptoliu. jedne osvrčuči se na razgovore »pametnih« muških glava, a druge ne pazeći na njih uzdi-sahu i ćeretahu o svojim kućnim po-slovima ... Ova je koku nasadila... pa . joj pobjegla sa gnijezda i ostavila ja-ja... Onoj se pokvarila uskrsna pogača... zaboraviia je na sebe. zijevnula. kada je pogaču metala u peč. a eto pogača pi»če upravu po polovici, da je
strahota... I tako jedna ovo, druga ono...
Došavši na glavni drum. što vodjaše do crkve i u mjesto. usko mešaše se seljaci. seljakinje. djeca i starci kano nabujali pritoci od svšh mjesta... Žene i djeca ugibahu se s ceste ukraj. usavršivajuči svoj nared: jedne navla-či čižme na vlažne od rose noge; druga si priudešuie bijelu peču » prtvezač izpod vrata. Sto se crveni poput makova cvijeta: treča reda svoju djecu. brisuči im rupcem lišča. oči i uši. a muškarci žagore. smiju se.'puše i svaki čas gledju na crkveni toranj: hoče li skoro zatutujeti 1 zaromoniti zvona...
УШКА NOČ V IEUKWINL
Za Štirinajst dni Je belokranjska ve> getacija pred ljubljansko, zato je tudi velika noč ali belokranjski vozem po vinogradih mnogo lepši kakor v Ljub* Ijani. Osamele breskve po vinogradih so že napete in črešnje Čakajo, kedaj bodo pobelile s svojim prelepim cvet' jem belokranjsko gričevje. Za vuzem olivi ves sve/ na novo. Beli Kranjec se pripravlja z vso vnemo ne Vstajenje. Do srede velikega tedna se opravljajo potiska dela, potem pa se posxeti hiš> nemu redu in čiščenju kar največja skrb. \a veliki petek počiva vse delo. Ta dan ne sme nihče imeti opravka z zemlji, ker sicer ne bo sreče z dobro letino. Ce noče drevo roditi, moraš vstati pred solnčnim vzhodom in mu zagroziti trikrat s sekiro, potem rodi gotovo,
K popoldanskim molitvam prihaja ves belokran jski svet mirno in resno, da obišče božji grob. Ljudje se ta dan strogo postijo in vina nihče niti ne po> kusi. Mladini pa ni nič kaj do posta, ker ima tri dni pri popoldanskih cen kvenih molitvah polne roke dela. S klet petci in ragljami »oboroženi« gredo pred cerkvena vrata, da ondi pričakajo tisti srečni trenutek, ko jim da duhov nik izpred oltarja z udarcem palice 7namenje. da lahko »postrašijo« Boga. Oglušujoč ropot in razbijanje zahrumi pred cerkvijo. Zarečih obrazov ce deea po tem imenitnem delu vrača domov.
Na veliko soboto se žgejo zgodaj zju> traj pred cerkvijo stare polomljene po'
kopališke križe. Ogenj blagoslovi do» mači župnik. Takoj nato pride moška mladina okoli ognja, da si zapali veli* konočne gobe in jih odnese domov in sosedom. Platnene šolske torbice so nabasane s koščki drevesnih gob, ki jih puščajo zapaljene po hišah. Prinašalce blagoslovljenega ognja obdarijo z ore' hi. suhim sadjem in tudi kako jajce je včasi vmes. Gospodinje imajo obilo posla z gibanicami in poviticami, gazda pa zakolje velikonočno jagnje in ga na« t akne na raženj. Ko se oglasijo *iz Ri> ma.r prispeli zvonovi, tečejo devojke h koritom in škafom, da se hitro umije jo, zakaj v tem času umiti obraz obdrži trajno s\'ojo lepoto in noben lišaj se ga ne prime. Zato so belokrajnska dekleta tako zala! Popoldne gredo duhovniki po selih s\'oje župnije blagoslavljat th ste dobrote, ki so jih pripravile skrbne gospodinje za prihodnji dan. Zadnji blagoslov se izvrši v farni cerkvi. De* vojke hite z visoko naloženimi jerbasi, pokritimi z lepimi platnenimi vezenimi" prtiči. k blagoslovu. Po blagoslovu pa se kolikor moči podvizajo domov, ker so prepričane, da se bo tista, k' pride prva od blagoslova, prva omožila. Л'е« koč se je dekletu spotaknilo, da je pa> dlo z jerbasom vred po cesti. Tedaj se ie videlo, kaj jc bilo v košari: ker ni bilo dovolj novitic in plečet, je dekle v al o ril o še praznih loncev, samo da je bila bahariia večia. Od onega časa se čuvajo sličnih prevar.
K vstajenju, ki se vrši malo pred mrakom, pride vse. kar le more. Veselih korakov hite v cerkev dekleta v novih nošah, ki so si jih bila sešila čez zimo in okrasila z vezenino. Za njimi stopajo fantje v novih čižmih in z novimi klot buki na glavah. Slikovit je pogled, ko se vsujejo pisane množice po konča» nem cerkvenem opravilu iz cerkve.
Velika nedelja — vuzem, sveti dan! Od rane maše hiti starejši svet domov, da si ro dolgem postu zopet priveze dušo. Na mizi zadiši kot presta lepo zapečeno velikonoč :o iagnje, ki ga gas
BELOKRANJKA £ STARI NARODNI NOŠI
zda snretno »razčinja«. Vte utihne in vsakdo obira zadovoljno svoj kos. Na« to seže družina še po okusni šunki in hrenu. Za hip se odmakne hišni stare sina in se vrne s poličem rujnega belo > kranjca. Nazdravi družini, želeč ji ve* sel in srečen vuzem. Popoldne izpuste ovce iz staj na polja, da pšenico melo popasejo, potem nimajo coprnice moči do klasja. 1'uzemski ponedeljek je dan veselja v Beli Krajini. Najtežje ga pričakuje miadi :a. ki jo srbe podplati še od pustnega lorka¥ Po večernici gre vse samo za enim ciljem — za lamburaši,
BELOKRANJEC V. STARI NARODNI NOSI
ki že чкајо na cesti. Devoj'c\ oblečei ne v belir.o lost nega pridelke in izdelka, z msmeškom na obrazu in lepe kakor breskvin cvet. hite gruči na trato, kjer se bo odigralo prvo kolo. Tambiu rast udarijo na s'rune in čez nekaj hb pov je kolo ie na mestu. Dečko ob de> vojki, devojke ob svojem dragem. Me* lodija se giblje vse hitreje in tambu> raši poredno pomeiikaje pojo:
Sad se vidi, sad se zna, koji i koga rad ima.«
Kri .e ugr i e in vedno 'nI je »ide ko> lo naokoloMahoma prekinejo godci pesem in kolo se premeša ob glasnem smehu zopet v gručo. Prešeren smeh zaigra stasitim dečkom na ustnih. Iz žc pov se prikažejo lepe belokranjske pisa» nice, ki so bile pričarane '- i med plc' som. Glave se stikajo — fantje ogle* dujejo, čitajo: »lz srca te ljubim, ti pi« sanko dam« — »Л'е gledaj t jaie, nego u me, ki ti ga dale.. • Iz gruče devojk š\\gaj< kradoma pogledi zopet tja. kjer se podajajo med dečki slikovite pisani»
ce, tolmačice nežnega čustvovanja in zopet se šepeta je stikajo zardeli obrazi, čakaj<. i da ..'urijo tumburaši.
»Stara kola nova ruda oče c ura, da se uda, o j Milice, edinice« zaori tambu> raški zbor in spravi mahoma v tek drugo — bojansko kolo. Mladost se razživi. razrali, ise se giblje v lahnem ritmu. Tumburaši ne znajo nehati, fco» lo igra neutrudljivo dalje, vedno hi> treje in hitreje. Mrtere se pridružujejo gledalcev, motreče tudi nemara bodo> če — zete. Po dv«. in dve stikata šepc tuje glave. O prošlos'1 s; šepeče in tudi o !>- ' nos/'...
.'f. • lega počasi na zemljo in zdajci se oglasi večerni zvon, ki ustavi rajanje na tr. ". Svet se razhaja. Dexojke hite dr tov r» etih lic i razigranih $rc, fantje na ?e ugibljejo i., razgovarjajo o pravkar končanem kolu in kolašicah. Ob tem času zapirajo po lepih ►•<no> rodnih goricah gospodarji svoje hrame in zidanice t i. vračajo v živahnem razgovoru nroti domu.
Jutri se začenja zopet težko delo in bo i i obstanek...
'£60f)0VJ NA 2.EMDE
Svet v prostoru
Zgodovina našega sveta je zgodovina, ki je še ne poznamo natanko. Približno pred tri sto leti je umela zgodovinska veda pripovedovati zgolj o poslednjih treh tisočletjih. Kar je bilo pred tem časom. je bilo ali legenda ali sola domneva. Velik del omikanega sveta )e veroval — In tako se ie tudi povsod učilo — da je bila Zemlja nenadoma v letu 4004 pred Kr. ustvarjena; raziskovalci se niso mogli zediniti le glede vprašanja, ali se je to zjjodllo spomladi ali pa v jeseni tega leta. Ta fantastično namišljeni zmotni nazor se je naslanjal na preveč dobesedne razlago hebrejskega svetega pisma in na bogoslovne nauke, ki so bili od sile samovoljni. Take zamisli pa so verski učitelji že zdavnaj zavrgli in v naših dneh se že po vsem svetu uči, da vsemirje. v katerem živimo, obstoji po vsej verjetnosti žc zelo dolgo, da. nemara cclo neskončno časa. Sigurno je. da nas la-
hko ta videz vara. prav kakor dvoje zrcal, ki sta v neki sobi postavljena drugo nasproti drugemu, lahko vzbudi vtisk, kakor da je prostor neskončen. Vendar pa je brez dvoma, da moramo dokončno opustiti nazor, da bi naš svet obstajal komaj šest ali sedem tisoč let.
Danes žc vsakdo zna. da je naša Zemlja sferoid. nekoliko sploščena krogla. podobna kitajski oranži, in da znaša njen premer skoraj trinajst tisoč kilometrov. To, da je Zemlja okrogla, je bilo znano najmanj dva tisoč pet sto let vsaj peščici izobraženih mož. Pred tem časom pa so vsi ljudje verovali, da je Zemlja ploskev in so imeli razne, današnjemu človeku fantastične nazore o njenih odnošajih nasproti nebu, zvezdam neprem čnicam in planetom. Danes vemo nadalje to. da se v teku štiri in dvajset ur obrne okoli svoje osi (ki je približno tri tisoč osem sto dva in štirideset kilometrov krajša kakor premer ravnika) in da se zbog tega menjavata dan in noč, ter da se v teku