NO. 11. — ŠT. 11.
NEW YORK, JUNE 1, 1907. — 1. ROŽNIKA, 1907.
VOL. III. — LETNIK m.
ni
809S
Entered as Second-Class Matter at the Post Office at New York, N. Y., under Act of Congress of March 3, 1879.
Previden.
Kmetica: "Kaj pa vendar misliš, da greš obut v posteljo?”
Kmet: "Veš, včeraj se mi je sanjalo, da sem se nataknil z nogami na rogel gnojnih vil. Ker nečem zopet podobnega prizora, 'hočem spati obut. ’ ’
Iz šole.
Učitelj: "Tonček, kaj imaš 'lam?”
Tonček : "Nič.”
Učitelj: "Deni brž pod klop in ne igraj se med poukom s takimi rečmi.”
On ve.
Učitelj veronauka: "Ivanček, kaj je hotel reči Kristus Petru z besedami : Od zdaj bodeš lovil ljudi?”
Ivanček :	‘ ‘ I>a bode postal poli-
caj.”
Kmet in krčmar.
V vasi O. umrela istočasno neki ubog kmet in krčmar ter prideta skupno pred nebeška vrata. Kmet gre prvi.
Polagoma odpre sveti Peter neka stranska vratiča, a tako ozko, da se kmetič komaj splazi notri.
Ko pa zagleda nebeški vratar krčmarja, zapre mala vratiča in odpre na stežaj velika vrata. Trobente za-done, amgeljski Zbori zapojo. Vsi ne-beščani so izredno veseli.
Kmetiču se zdi to malo čudno. Pokliče v stran nekega prebivalca nebes in ga vpraša, zakaj so sprejeli krčmarja tako slovesno. Saj ni vendar živel bolj pobožno kot on sam.
"Eh, dragi rojak”, mu odvrne ne-ibeščan, “kmetje prihajajo k nam vsak trenotek, krčmarji pa komaj na sto let.”
Napačen račun.
"Vaša žena je predebela. Ona se mora bolj gibati.”
"To je res, gospod zdravnik. Toda jaz pridem šele ob sedmih domov. Zato sem vzel sestrično k sebi in — in —”
"No, kaj in —”
"Ta je zdaj prav tako debela.’’
Pred sodnijo.
(Prvi kmet: "Gospod sodnik, jaz sem posodil temu sosedu latvico, a jo je ubil; zato zahtevam odškodnino. ’ ’
Drugi’kmet: "Gospod sodnik, kar je rekel, je vse zlagano. Prvič mi ni posodil lat vice; drugič je bila že ubita, ko mi jo je dal; tretjič je bila popolnoma cela, ko sem mu jo vrnil. To je sveta resnica, kar lahko s prisego potrdim.”
Zau pno.
Prijateljica: "Vidite, vaša žena zdaj odpotuje, zato ste tako žalostni,
kaj ne? Ločitev je po mojem mnenju najhujše”
Mož: "Mi moški poznamo še vse hujše trenutke. Zagotavljam vas, da
me ti še čakajo.”	'-s*o
Prijateljica: "Tako? Kdaj pa pridejo?’?
Mož: "Kadar sezona — vrne.”
(■*
Velik vzrok.
Učitelj: "Jožek, zakaj nisi bil včeraj v šoli?”
Jožek: "Sem bil Ibolan.”
Učitelj : ‘ ‘ Kaj ti je pa bilo ? ’ ’ Jožek:	"Hlače sem imel raztr-
gane. ’ ’
Pomoč.
Teta: "Kako je mrzlo pri vas. Jaz kar šklepetam z zobmi.”
Dečko: “Teta, pa jih ven vzemi.”
Ponudba.
Vdova: "Gospod Grča. vi pa izredno ugajate moji osemletni 'hčerki. Vedno govori od vas.”
Grča: “Tako? Kaj pa pravi?” Vdova: "Mama, tega gospoda Grčo hi pa rada imela za svojega dru-zega očeta!”
Po prepiru.
Ona: "No. možek moj, dajva se pomiriti. Saj še ruski ear hoče, da se Evropa razhroži!”
On: "Torej dobro; pričniva z raz-orošenjem: najprej si ti odreži jezik!”
Otročji dokaz.
. Mati: "Poglej, Franček, kako joka sestrica, ker nisi delil breskve ž njo.”
Franček: "Saj sem jo, mama. Saj sem dal nji koščico, ktero lahko usadi, pa zraste celo drevo.”
Iz šole.
V šoli pripoveduje učitelj učencem o Kolumbu, kako in kdaj je našel A-meriko. Ko konča, obme se po šoli in vpraša:
"Kdo mi zna povedati oziroma ponoviti povest o odkritju Amerike?”
Vse molči.
"No, ali ni noben izmed vas .pazil, ko sem pripovedoval?”
Zopet vse tiho.
Naenkrat se dvigne v zadni klopi roka malega Ivančka, kteiri je bil sicer vedno zadni.
"Vidite, še Ivanček ve. Sram vas bodi, da vas ta prekosi. Ivanček, osramoti svoje tovariše in govori!”
Ivanček: "Prosim na stran!”
Prazna glava.
“ Kako je to, da me vi tako gledate?”
"Saj vas ne.”
“Kako to, da ne? Že pol ure ste uprti ;s svojimi očmi v moje čelo.”
“-Oprostite, moja slabost je, da se večkrat zagledam, kjer ni nič.”
Raztresen.
Učitelj veronauka: "Janez Kestnik je šel v puščavo, se je preživljal s kameljimi dlakami — ah ne, se je oblačil z divjim medom — ah, kako sem vendar raztresen, hočem reči: se je prepasoval s kobilicami.”
Še ne.
A: "Kaj ti pa še manjka.?” P.: "Zdravniški račun.”
Urban "enoglasno” izvoljen za poslanca.
Muj liib Komar:—
Kukr vidš, se je use zajsnalu. Žie sm mislu, de ne buo Urban nikdar več pisou ze Komarja. Use je toku lpu kazalu in use se je toku lpu skazlu.
Je žie zlumek/ kier boga naj. Glih ne svietga Janeza Nepomuka so blie volitve. Jest sm s neruaču ze ta dan frš nou gvant pr anem žnidari, k je tok mislu, de buam zualen kufer jest. Drgae b m ga gvišnu ne biu nerieldu.
Ne svietga Janeza dan je bla tista nesrieča. Jest sm s ne use ütru prouašču an štamprl brinouca, po lej pa nč več ne. Jest sm s mislu: buaš žie polej piu, k buo use fertk.
Imu sm u rok dva eajglčka, s ktier-me se daje Štirna. Dougu sm premišleu, koga b volu. Kašn osu sm biu, de m naj priec ta prava u glavo pala.
“Urban,” sm s rieku, “ti s pa rajs an vealk iinc. Kaj buoš premišleu, koga buoš volu, k vajé, de ga naj tacga ku s ti. Kar seabe vole, buo bi gvišnu.”
Rajs griem h ribenškem frizere ; tam sm s dau malu braduo oglodat, polej sm pa uzeu peru in tinto in sm zapisou ne tist eajglc, k je ze štimo dat: Jest ualm Urbana Lunko.
Polej sm tieku pred prajerjevo hišo, kier sm najdu žie dost Idi. Sa-vajde sm se spiet tam malu pomiidu in kašleu ldiem ne srcie, de naj lie meane ualjp, če čjo, de jm buo idobru.
Use šo prtrdil. Jest sm šu lpu u hišo, kier je komsjuan pobierou Štirne. —
K so me zegliedal, so se nesmijal in reakle:
“Ura, Urban je tiikaj. Ktierga buaš pa ti volu?”
“Ktierga buam tu.”
“Sapramš, feku je šteman. Urban, če buaš zualen, al se nas buaš kaj ppumnu, kdr buaš pr cesarje?”
“Kaj pek! Ne use se buam spum-nu. Če buaste kaj nücale, kar pište m na ano karto: Urban, tule črno, pa buaste dobile.
Polej srn vrgu štimo u koritu, pa sm šu. Ldie so se gneal pret hišo. Adn je upu, de je biu vs slinast :
“Volite tga!”
Drüg spiet je hodu s feriiglco pierà u rokah in se dru:
“Če buaste tga volil, boste imajle zmeraj kruglce pierà, kukr ga imam jest.”
Reč muarem, de sm tiid jest rieku ano in drugo zravn.
Adn me, je tu najkaj zefržmagovat, nčš: Kaj buaš ti, k najst driizga vajen, ku fraklčke u rok tiščat.
Jest sm zegoru, ku b me biu sviet Flerjan vrgu u pku, skoču sm pokone in rieku:
“Kaj se buaš pa ti tie najkaj kruatlu in, se buaš. Mar pajd u Bistr-co, pa š neprou žmitke omij okul guabča. Polej se šelie zečne majnt z mnuo, če se buam jest tu.”
“Urban,” m je rieku, “člouk se ne mier po lajth ampk od t pa do t.”
Pr th besajldah je pokazou od očij pa do las.
“Prjatu,” sm rieku, “le nka se lam ne mier, k vidš, de najmaš kaj ze pokazat.”
K se je kruata še najkaj koračlu, sm prašču vajn. Restrgou b ga biu ku star lejblc, de najso ldie skočile ^umajs in nas neduje dajle.
Volitu je teakla do štierh popou-dne, polej je blu pa aus.
Zečiel so Štirne štet. Srcie se je trieslu u mean kukr žiuca ne taleri.
Ka t prraca ob ane peath anu starikava človajče ne prag in zečne:
“Drag voliuee! Pr današne volitve je dobiu ta tiilku glasu, un pa tiilku.’
Polej zečne moučat, mean pa Čudnu prhaj at.
“Kaj pa jest?” sm zeupu.
“Sa rajs! Hmal b biu pozabu. Ti, Urban, s pa anuglasnu zualen.”
Pr t novic sm poskoču in tieku trikrat po trge gor in dol.
Ldie so miselne, de sm znoru. Najkaj so upil ze mno, pa najsrh žestua-pu kaj. Jest sm samu upu :
“Urban je anoglasnu zualen, jest sm zdaj vaš poslane.”
K sm se malu upajhou in zleatu, sm obstou pred prajerjem. Pogliedou sm po Riajh. Use se je smijalu.
“Kaj je pa tu?” pravm. “Al buo kdu meane zafržmagovov? ”
Ana zgaga se oglas:
“Urban, kaj rajs misleš, de s rajs zualen ze poslanca ? ’ ’
“Ka naj se slišou unga gaspuda, k so reakle, de sm anuglasnu un pršu?’ “Savajde sm slišou. Sa s rajs pršu. Dobiu s — an glas.”
Mean je blu ku cucke, če se ga polije z mrzlo voduo. Mraz me je šekleu ku pajtl u malne. Uruače m je prha-jalu, ku b biu u žiehto pou.
“Plac!” zaupijem in zdrvim u vie-žo. Teačem neraunast pret komsjuan in zeupijem:
“Kaj pa je prauzeprou z mnuo?” “Anuglasnu s zualen. Vidš, an glas s dobiu.”
Pokaže m popier od Štirne. Poglie-dam in vidm glih tistega, ktierga sm sam pisou.
Kar temnu se m je neriedlu pred očmi. Žie sm mislu, de buam okul pou-Kukr istrajla m je šlu skuz glavo: “Urban, nč ne buo z deseatm gul-dinarji, nč ga ne buoš piu s cekarjem, nč ne buoš vidu Dünaja. Use ‘je un. Urban s in Urban ostane?.”
Ziiierjou sm ku vajtr un in sm ku-maj pršu h sape. Šu sm neraunast h Štamfelce in >sm ga riiknu an par glašku, pa je blu use dobru.
Spiet sm se vrnu in sm stau pr pua-šte, kier so ldie čakale ne driige volitve. Pousfuad so zmagale tist ldie, ktiere so prštimale u Lbleane.
■Samu u Lbleane naj šlu use toku, kukr b muaglu jt. Praujo, de pride
kale do najkaj aneh uažjeh volitu. Brihten sm ku odstaulenu teale, ampk tga pa lie ne vajni, kaj je tu uažja volitu. Mean se zdi, de so praj volil po dva in dva, zdaj buado pa po an-ga. Ker pa naj adn tok šrok kukr dva, se m prav, de je uazk. Ottuaid pride mande uažja volitu.
Ampk kukr se mean zdi, ne buo ceasar prou kuntent th nuavh poslancu. Praujo, de so tist zoc zijalni dejmo fratje prou dost zicu dobil. Tm praujo, de so rdieč, pa jest nč ne vajm, če je rajs. Ankrat sm najkej vidu anga, pa je biu tak kukr drüg ldie.
Kaj buo, kaj buo. Urban naj pršu skuz. Spiet buamo lovil groše in ot-cajale pu fraklce, pa buo še za tiste trda.
Nar raji b šu u Ameriko, k b imu tülku drobiža. Ampk tu je hudiman, k m zmieraj fali desiet coudu do zeksarja.
Kaj praute, Komar, če b m vi poslale ze cierengo. Tu b ne blu né falcami. Külku b človk žie pršparou ne markah. Zidaj grie usakh šternajst dni dvanajst soudu in pu ze marke. Ka jh naj škuada?”
Č b biu jest tam, pa b priec tie sou-de pršparou.
Dajte, dajte pouprašajte, če b blu kaj zame tam. Kukr sm slišou, buodc volil drügu lajtu prezidenta.
Jest sm žie večkat premišleu tule, pa m čedale bi dši. Prezident je mande še najkaj več kukr an poslane.
Recite no ano dobro besajdo zame. če se je tista debiela Špela «kidala od iduma, b se tüd jest.
Oh, kaj buo zdaj, kaj buo. Jest sm ta.k muaž ze dnar ponüeat, de ga naj-mate u use Amerike tacga.
Kaj čm! Driizga m ne kaže, kukr ksat se jt toku, kukr sp hodile tiste stare puščavneke.
Rajs jo mahnem neraunast u malo goruo h tistme Seleane.
K jo maham čez Gorajno vas, so otroče upil ze mnuo:
Holadra, tu je špas,
Urban dobiu je samu an glas, Vsak pozna ga, de je pijane,
Pa je mislu, de buo poslane,
Pa m naj nč ratalu,
Pa ga je fajn fratalu.
Ane dvakrat sm stieku ze nime. Če b biu ktierga ujeu, b m biu usa ušiesa potrgou. Ampk kaj čm, k me nogie več toku ne nuasjo kukr so me ankat, k sm biu še mlat..
Lpu koračm mt tistem grdem kamine in godrneam:
‘ ‘ Ti ribnika dolina, doste imaš kamine, pa ga buo še več. Jest sm t tu use zrihtat, pa najse tajla poslušat. Zginlu b blu kamine zginlu b blu anu in drügu. Ti b bla ne bulem, jest pa tüd. Zidaj pa ostaneva usak pr sijem.
Ti miežnar od svietga križa, Marka, Frančiške in nuave Štifte, nek-teai-krat s se vintou po vrve, k s zgo-niu hublake, de s tuačo podiu. Rea-čem t, de se buaš še huje ceplinou, pa ne buo nč pomagalu. Tuača buo padala ku debele .zieune glavie, buo potoukla polie: in buo rezbila tisté
Moži ček.
na
Kokošja vsa družina Tam škatljo čudno zre,
Kaj pač je v škatlji skrito? Vse radovednost žge.
Junaka petelina Se trudita na moč.
Ko se odpre — zbeži vse In vpije na pomoč.
A tako.
Bolnik: “Ojej, vi tako derete, da mi bodete odtrgali vso čeljust. Zakaj pa lažete, da zdirate 'brez bolečin?”
Zobozdravnik; “To ni laž, ampak resnica. Jaz ne čutim namreč nobenih bolečin.”
vaše trde btice, k najste tie seab in mean dobru.
Vi kmietje, k se phate od ziitraj do nuče po pule ob žganceh in muač-neke, se buaste še bi phale, ampk prež žgancu in muačneka. Polie vam buo ano figo nosilu.
Ti rihta in use tiste škrice! Dost ste imajle dajla z menuo, pa ga buaste še več. Do zdaj sm vam dau o-pravt usacga pu lajta, zdaj buaste pa imajle meane usak majsee po dvakrat.
Prelajpa je ribnška dolina,
Je pouna opame in brina.
if
Toku je. U kratkem pa še tga ne buo. Zdaj me pa use ukep piste, kamr me čte.”
Toku sm rieku in koraču prte Se-leane.
K sm ke pršu, so me lpu gor uziel, sa viidjo kumaj usake kvatre 'kašnga človajka.
Gaspodine me je peleala neprvu pret priegrajo in m reskazovala mlade pujske, Hodile so po vrste s sve-neaka.
“Pogliette jh, kašne so,” m prave.
“Prve je zgl črn, samu po hrbte ima ano piso. D rüg je zgl črn, samu uhu ima bajlu. Trieti je zgl črn, samu po vampe ima najkaj fleku.”
Toka je šlu nepraj. Usak je biu zgl črn, samu najkaj je imu tacga, de naj biu prou zgl.'
Polej sm šu u hišo, kier sm ju. Tfll-ku udrije sm imu, de sm biu vs_ dol uzieu ku kafra.
K sm se ankat neživu, sm rieku:
‘‘Zdaj me pa pstite, de griem spat u otavo. Triiden sm ku jagrske pes. Klicat me naj nč trajba. Kdr ustanem pa ustanem.”
Šu sm u skdin neglih ne glejt, ze-kopou sm se čez glavo u snu in ze-spau, ku b me ubu.
Ker počivam, končam ze dms. Use pstim prou lpu pozdravt. Če kaj zame prštimate v Amerike, pa m pište.
Sriečnu !
Vaš	ir .u
URBAN.
Kaj je rekel oče.
Treseča se od nestrpnosti stoji Luiza v svoji sobi in čaka svojega ljubčka. Cela večnost se ji zdi od tedaj, ko je odšel v pisarno k njenemu očetu. Ljubček je 'bil vročekrven in nagle jeze, njen oče pa resen in strog.
Konečno se odpro vrata in pred njo stopi ljubček. Ustnice mu trepetajo, oči mu žare tako čudno.
‘‘Ali si govoril z očetom?” vpraša Linza strahoma.
“Da, draga.”
“In kaj je rekel, dragi? Povej mi hitro, kaj je rekel ! Rekel je, da ne, kaj ne — oh, to vidim zapisano v tvojih očeh ! Toda jaz hočem biti tvoja, vedno tvoja. Jaz se ne bojim njegove strogosti, jaz — jaz hočem zbežati s teboj ! ’ ’
On zre kot sanjajoč v njen obraz.
“Govori vendar!” zakliče nestrpno. “Jaz ne prenesem tega odlašanja. Ali je bil strog napram tebi? Ali te je zapodil? Kaj je storil? Kaj je rekel?”
Ljubček se globoko oddahne in odvrne prav polagoma:
“Ko sem mu rekel, da hočem samo tebe za ženo in nobene druge ne, odvrnil je samo: “Hvala Bogu!” potem pa molčal in pisal dalje.”
V naglici.
Sodnik: “Zakaj ste tako pretepli svojo ženo, vi surovež?”
Obtoženec: “Ker mi ni pustila iti v gostilno.”
Sodnik: “To ni nobeno opravičenje. Potemtakem bi tudi jaz moral svojo nabiti vsak dan.”
Pri vinu.
A: “Ali veš, kaj je najboljše sredstvo proti vinskim madežem.?”
B: “Če se vino ne zliva na prt, ampak v grlo.”
Iz Tončkove domače naloge.
V šoli so 'dobili nalogo, naj popišejo doma “Rodbino”. Tonček je svojo nalogo sledeče napisal :
“Mojo rodbino tvorijo: jaz, moj oče, moja mati, moja sestra in Marica, ki je naša dekla. Poglavar je oče, ker je možki močnejši. Potem ■bi moral priti jaz, toda temu ni tako, temuč pride mati, ki je močnejša. Pa sem vendar jaz glavna osoba, ker mi oče čestokrat pravi, da sem tepec od glave do pet, ki bi se mi moral večkrat zaplesti v lase. Toda tega oče ne stori, temuč nekaj dražega, česar pa nečem povedati. Moja mati je ženska. Imamo jo pri hiši, da buba, a pri tem ji pomaga Marica. Zato imam rad obe. Moja mati tudi šiva in plete nogavice, česar se nam možkim ni treba učiti. To je zelo ■pametno urejeno. K Marici pripada tudi neki vojak, toda k rodbini ne pripada, ker prihaja v hišo le tedaj, kadar ni očeta in matere doma. Svo-jej sestri nisem prav nič podoben, ker je ona deklica. Mlajša je od mene ter še ne hodi v šolo. Sploh mislim, da se bode težko učila, pisati. No, deklicam tega niti treba ni, ker so v splošnem neumnejše kot mi. Pozneje se omožijo, in, mož piše in računa ter služi denar, ki ga žene zopet potrošijo. Sedaj še ne mislim na ženitev. Toda pozneje se oženim najbrže z Marico. In to je konec rodbine.
Dobra primera.
Berač: “Gospod tovariš, dajte mi kak dar. ’ ’
Milijonar: “Kaj? Tovariš? Glejte, da se mi takoj spravite iz očij!”
Berač: “Ne razburjajte se vendar radi tega. Tovariša sva vendar po vsem. Razloček med nama je le ta, da nabirate vi že tretji milijon, jaz pa še vedno prvega.”
Žena: “Ti si lahko srečen, ker imaš mene. Take bi ne bil dobil na celem svetu.”
'Mož: “Take ne, a v najslabšem slučaju vsekakor — boljšo.”
Kaj je vzrok slabemu redu?
Mali Jožek je imel muzikaličnega očeta, ki bi bil rad ridei, da bi tudi sinček imel dobri posluh. Zato je bil oče zelo nejevoljen, ko je prinesel Jožek prvo šolsko soričevalo, v kte-rem je imel za petje le red “zadostno”. Osorno je vprašal sina: “Kako da imaš v petju le zadostno?”
Jožek je malo pomislil, potem pa užaljen odgovoril :
“Kaj morem jaz zato, ako — učitelj vedno drugače poje kakor jaz ! ’ ’
Ojej.
“'Kaj pravite? Lavra se je omožila? Saj ima gotovo že štirideset let. Kdo pa je tisti nesrečni, ki se je tako vjel?”
“Vaš oče!”
Mlada žena.
Fibra, zopet si dela preveč soli v juho.” ‘To nič ne de, saj smo jo dobili zastonj.
“KOMAR.”
Edini slovenski humoristični list v Zje-dinjenih državah.
PIKA DVAKRAT NA MESEC. Urednik in izdajatelj : FRANK KRŽE,
80 Greenwich Street, New York, N. Y.
Naročnina !jil na leto, za Evropo in New York 25 centov več.
“KOMAR.”
(Mosquito.)
The only slovenic humoristic paper. Issued every 1st and 15th day of month. Editor and publisher: FRANK KRŽE. 80 Greenwich Street, New York, N. Y.
Subscription $1 yearly, to Europe and New York 25 ct. more.
-- [
Striček.
Nik do ni vedel, kako mu je ime ali kako se piše. Striček so mu rekli pri Krovčku, kjer se je ustavil in striček je ostal za vse sosedne vasi.
Prišel je neko vroče popoldne potnega obraza, zaprašenih čevljev, z malo culo na hrbtu. Počival je pred Krovčkovo hišo in zrl s svojimi sivimi očmi trudno po zeleni naravi.
Priskakali so Krovčkovi otroci in ga zrli začudeno izza voglov. Kadar se je ozrl po njih, so boječe zleteli za hišo, potem pa zopet prilezli od vogla.
Striček je opazil to in se zadovoljno nasmehljal. Pomigal jim je in pokazal nekaj svetlega v roki. Otroci so strmeli nekaj časa neodločno vanj, potem pa se bližali negotovih korakov, vedno pripravljeni za beg.
Zdaj se mu strahoma približa šestletni deček, zre ga v velike sive oči, poseže hitro po tistem svetlem predmetu v roki in zbeži. Nedaleč od hiše se ustavi. Takoj so drugi poleg njega, stikajo glavice in občudujejo lep, nov krajcar.
Naenkrat jih mine ves strah. Vrnejo se k stričku, stezajo svoje male ročice in prosijo :
‘ ‘ Še meni, še meni ! ’ ’
Striček razveseli vse. Zdaj ne zbeže več. Posedejo preit njim, ga opazujejo in se živahno pregovarjajo, kteri ima svetlejši krajcar.
Medtem se vrne Krovček iz polja. Otroci mu priskačejo nasproti in kažejo lepe, svetle krajcarje. Takoj gre h tujcu:
"Dober večer! Odkod pa vi?”
“Od Ljubljane sem došel.”
“Ali ste kak obrtnik?” “Krojaštva sem' se učil.”
“Kam pa zdaj greste?”
Striček pogleda zamišljeno na scinco in odvrne :
“Za danes bi ostal'rad pri vas, če imate kaj prostora.”
“Da; nič jo ne rabim,” odvrne Krovček. “Dal sem jo napraviti, ker so bili baš delavci pri hiši.”
“Koliko zahtevate vi za tisto sobico na mesec ? Meni ugaja ta kraj in bi nerad hodil še nadalje po svetu.” —
Krovček ga pogleda presenečeno. Enčas premišlja, potem pa odvrne: “Meni se ne zdite prenapačen človek. En goldinar bodete plačevali vsak mesec, pa jo imejte. Kako naj vas pa kličemo?”
Ško da.
Žena: “Vidiš, kako si grd, kadar si pijan. Jaz te kar nič ne maram.” Mož: “Ali mi nisi mo-mogla te-tega povedati zju-zjutraj?”
Žena: “Zakaj?”
Mož: “Ker hi bi-bil prišel po-po znoje domov.”
Ljubezen je slepa.
Čudna mera.
Ona: “Kako mi morete dokazati svojo ljubezen?”
On: “Ozrite se nazaj in poglejte, koliko sva jih že povozila. To je najlepši dokaz, kako vas ljubim.”
“Za jednega se vedno dobi prostor. Kar v hišo.”
Šel je striček za Krovčkom, večerjal z družino, potem pa šel spat.
Drugo jutro je ustal, sprehajal se okrog hiše in popravljal za kratek čas gredico za hišo. Prišlo je poldne, prišel večer, a striček je bil še vedno pri Krovčku.
Po večerji posede malo delj. Stri-Planinar: “Kako je dobro, da	ček podpira glavo in zre po veseli
imam daljnogled seboj, kteri mi ka- Krovčkovi družini. Naenkrat se zga-že zemljo prav pred seboj. Koliko ne in vpraša:
nižje padem, kot bi brez daljnogle- “Vi imate tisto sobico na izbi proda!”	.	sto?”
Striček malo pomišlja. Kar se oglasi Krovčkova žena in pravi:
“Striček mu recimo. Otroci ga že kličejo tako.”
“Saj res! Pa bodite striček, je bolj po domače,” potrdi Krovček. “Ali bodete kaj delali? Če ste krojač, bodete đobi'o služili, ker ni nobenega v tem kraju. Zadoljski Jože je, pa je moral iti k vojakom.”
“Ne vem, kako bode,” odvrne striček zamišljeno. “Nekaj krajcarjev imam — mislim, da mi ne bod^ treba gledati toliko za dalom.”
A : “ Oho, odkod pa ti ? Skoro bi se te bil ustrašil!”
B: “Zakaj?”
A: “Ker sem slišal, da si 12-ga umrl. ”
B: “Neumnost! Dvanajstega me še doma pi hjjo. ”
S temi besedami se je striček ustanovil pri Krovčku.
Kmalu ga je poznala vsa okolica. Ljudje so bili nad vse radovedni, kdo je, cUkod je prišel, kaj je bil in drugo. Marsikdo je začel od strani poizveda-vati to in ono, a striček je prezrl vsa podobna vprašanja. Konečno je zaspala radovednost .Ljudje so ga smatrali popolnoma za svojega, kot bi bil ž njimi rastel in se med njimi staral.
Saj je bil striček kaj prikupljiv človek. Mirjihna, suha postava, koščen, vedno gladko obrit obraz in velike sive oči so dajale imožičku nekaj taeega, da mu je vsakdo zaupal.
V majhni podstrešni sobici se je popolnoma udomačil. Vsako jutro je ustajnl na vse zgodaj. Šel je potem v ponižni sivi suknjiči na sprehod ob potočku za hišo gori dp gozda. Spotoma je opazoval zeleno vrbovje ali pa zrl zamišljeno v bistro vodico, ktera se je neumorno valovila po kamenitih tleh.
Pred hišo si je izprosil košček vrta. Tam je zasadil lepe rože, jih zalival in pazil, da jih ni zadela kaka nezgoda. Večkrat je stal po cele ure med cvetkami, pripogibal jih, obiral jim mrčes in gibal z ustnicami, kot bi jim hotel nekaj povedati.
Ljudje so se mu čudili prve čase. Čudno se jim je zdelo, kako more človek stati pred navadnim grmom in opazovati zelenje. A sčasoma so se privadili tudi tega.
Tako so minevali časi. Striček jih je uporabljal 'dan za dnem jednako. Le na jesen, ko je začelo rumeneti listje, se je zdel malo bolj otožen in zamišljen kot navadno. Večkrat je vjel padajoč list, držal ga med suhimi prsti in mislil. Čemu? Ali je on uvel, orumenel list? Ali je njegovo življenje jesen? — Kdo ve, fedo ve —!”
Ko je prišla zima, ostajal je striček v svoji sobici. Tedaj so ga videli ljudje večkrat pozno v noč sloneti nad nekimi papirji, nepremično kot kip. Krovček je vedel povedati, da ima cel kup pisem, slik in več malih,
Ni bil doma.
popisanih knjižic. Nettere je odpiral in prebiral s tako zamišljenostjo, da ga ni večkrat slišal, ko je odprl vrata in .mu rekel, naj gre jest. Po drugih se je komaj ozrl, a je že planil pokonci, sklenil roke na hrbtu, povesil glavo ter hodil goriindoli po sobi.
Tako je bilo življenje strička, suhega možičba velikih, .prikupi jivik očij in koščenega obraza.
* * *
Minevala so leta brez posebnih dogodkov. Striček je živel jednakomer-no, poleti naravi, pozimi v svoji sobici. Ljudem se je zdelo, da je pod uvelim obličjem zaspala že vsaka strast, vsak čut. Zdel se jim je kot človek, kteri se je že davno odpovedal vsemu, kar spremlja človeka v življenju.
A človek je kot narava. Jeseni zaspi pod hladno, leideno odejo. Drevje je pusto in golo, brez vsakega življenja. Nobeno oko ne zapazi življenja; na zunaj je popolnoma otrplo, mrtvo ; le v notranjosti se skrivajo sokovi in moči. A ko pride čas, vzkipe moči, ožive sokovi. V malo dneh, pa se ziblje najbujnejše življenje po vejicah, koder je še pred kratkem kraljevala smrt.
Krovčkova hiša je stala na samem. Za streljaj od nje pa je žedela še druga lesena hišica. Ljudje so rekli pri Lazarju. Tam mimo je večkrat hodil striček na sprehod, ob nedeljah pa v cerkev.
Viselej se je ozrl v mala okna. Če je koga videl, je prijazno pokimal z glavo, se nasmejal, potem pa hitel dalje.
Včasih je tildi postal. Kadar je zapazil namreč pretd hišo ali med vratini mlado, rdečelično Aleno, se je za trenutek oživel in vprašal :
“No, kako je kaj, Alenka?”
Alena se je nasmejala do ušes in stekla v vežo. Striček pa je še stal, zrl nekam med drevje, potem pa šel dalje.
Ta. Alena! Tako jo rad sreča. Zakaj, tega niti sam. ne ve. Da 'bi jo — ne, ne. On jo ima tako rad, kot ima človek prikupljivega otroka. On ima že nekaj nad štiri križe, ona pa še dveh ne. Saj tako ne misli. Vzrok je vendar jasen. On je tako na samem. Z nikomur ne občuje razveo z doma cimi. Ti so pa večinoma po opravkih. Človeka pa vendarle včasih prime, da ise pogovori s kom par besedij.
Pomisleka vredno.
Oče neveste: “Ali imate kaj dolga?”
Snubač: “Kje! Sag mi nikdo nič ne posodi/ ’
Ta pot ob vodici! Tolikokrat jo je premeril, vsako ribo, vsak tolmun-ček pozna. Vedno jednako. To je prepusto. Zakaj bi ne šel včasih k Lazarju? Tako priprosti, revni sicer, a vendar dobri ljudje. Alenka, je rdečelična, sramežljiva, boječa. Vedno sp skrije, kadar ga vidi. To mu tako ugaja.. Da, da, .skromno a srečno življenje v preprosti nara.vi.
Tako je*premišljeval striček in začel hoditi k Lazarju. Od začetka se je oglasil samo vsaki teden enkrat, ko je šel od maše. Pozneje je začel hoditi večkrat v eerkev, ne rečemo baš iz pobožnosti, ampak zato, ker se je lahko spotoma oglasil pri Lazarju. Nalašč vendar ne more iti. Če pa stopi kar tako mimogrede malo v hišo in pravi: “Od maše grem, pa sem r-a malo oglasil,” mu pa nikdo ne more ničesar reči.
tom? In vendar je tako. Daleč od vsake omike vzgaja narava ljudi po svoje. Narava jih ne pokvarja, pač pa jih pokvarjajo tisti, kteri so za učenike med njimi. Narava ustvarja dobro; a pridejo ljudje, kteri izboljšujejo to, kar je napravila največja umetnica. Ko se človek popolnoma oddalji od nje, tedaj pravijo, da je omikan. Haba, omika! On ve, kaj je to, on jo je tudi skusil.
Dan za dnem je začel prihajati striček k Lazarju. Tako je rad po-sedeval za tisto priprosto javorjevo mizo ali zunaj pod košato jablano. Kadar je prišla Alenka izza vogla ali iz hiše, posmejal se ji je, ji zaklical kako besedo, ona pa se je' glasno zasmejala in stekla.
Mala, isicer vedno prijazna sobica mu je začela postajati .nekako pusta. Stene so tako .molčeče, on bi pa
Ni nikdar prav.
On: “Vrjemi mi, draga moja, da te imam taiko rad, da 'bi šel ldo konca
sveta zate. ”
Ona: “Vem da bi šel, samo da bi mene samo pustil.”
Sčasoma mu je postala Lazarjeva hiša prava potreba. Koliko sprehodov je napravil ob vodic-i! Kako mu je uga jalo ! A vendar ni ničesar, prav ničesar. V gredi je postajal cele ure in opazoval cvetke. Zdaj miu zadostuje, da se ozre mimogrede nanje. Človek živi med ljudmi in za ljudi.
Le nekaj si ni mogel razjasniti. Kadar je prišel k Lazarju, se mu je Alenka glasno nasmejala in stekla. Večkrat je zaklical kaj za njo, a .nikdar se :ni toliko ustavila, da bi mu odgovorila.
“Na samem so, pa ni vajena lju-dij”, si ie pojašheval večkrat striček.
Rad bi pa vendarle govoril ž njo. Tako priprosto, nepokvarjeno dekle v sredi priproste narave! Da, da, to je pravo življenje, to je nepokvarjeno srce. Nepokvarjeno? Je-li to mogoče? Ali naj misli tako on, ki je ' našel toliko pokvarjenosti med sve-
tako rad govoril s kom, recimo z A-lemko.
Tudi zanemarjajo ga. pri Krovčku. Ne more sicer reči .nobene, a vendar ni tako, kakor če bi imel postavim
svoje — svoje--------Ah ne! Saj je
že obračunal s svetom. A vendar bi bilo prijetno, če bi prišel kdo, ga vprašal to in ono, kam gre, kaj želi. Kolikokrat želi vodo, a mora iti sam ponjo. Tudi star postaja. Potreboval bi malo več .oskrbe, kot jo more dobiti pri tujih ljudeh. Potreboval bi — domačega človeka. Kaj, ko bi tale Alenka — — Tako priprosta je, rdečelična — no, na to on ne gleda. Ne radi nje, radi sebe bi — bi ■— jo — vzel —
Striček se .strese. 'Za hip mu plavajo misli tje nekam na Gorenjsko, se počivajo za hip, potem pa hite daleč po svetu in se ustavijo pri — Alenki.
Kaj pa, ce bi vendarle poskušal?
Hm — saj nisem tako — Striček gre nekam med liste po ogledalo, obrača glavo, gladi .nebtere .pregloboke brazde in opazuje svoje velike sive oči.
No, zunanjost je vendarle samo stranska stvar. Saj on tudi ne gleda na to, dasi ima rad tista rdeča lica ’-----
Najboljše bode tako zanj in mogoče tudi — zanjo. Zvečer .pojde gori in pove.
Res gre striček k Lazarju, sedi veš'7 večer, bobiha v zadregi s prsti po mizi, a odide, ne da bi kaj opravil.•-Ta načrt .ni dober. Predao vpraša Lazarja, mora vendar govoriti z''?àjo sama. Toda kje, kako, ker se gšc tako boji.
Dolgo premišlja striček, potem jo pa vendarle ugane. V. nedeljo popoL. dne, ko pojde od nauka, jo -počaka . ., pred cerkvijo, pa se pogovorita.
Počasi mu teko dnevi. Par dnij le — a se mu zdi cela večnost. Ko-nečno vendar .pride nedelja.
Striček se opravi kar najlepše, to se pravi tako, ko.t druge nedelje. Samo ogledava! se je' malo 'bolj. •
Po končanem nauku čaka za cer- •' kvijo, koder ise pričenja mal 'borov gozdiček. Vsi ljudje gredo mimo,.'ie nje ni. Koneeno vendar pride.
Striček jo prestriže na sredi pota, nasmeje se ji kolikor mogoče prijazno i;n jo vpraša :
‘ ‘ No, Alenka, ali si že odmolila ? Greva pa skupaj domov.”
Alenka ga samo pogleda in se nasmeje.	•
Strička malo zbode. A odlašati ne sme, ne more; danes ji mora povedati.
■ Alenka šiopiea. poleg njega. Striček nalašč malo pokrevša, da bi pra-' 'gnal mučno tišino, .potem pa začne : ...
‘ ‘ Vidiš, Alenka ! ' Smreka- uspeva : -le tam, kjer je med tovareieami. -Ge' raste na samem, jo zamori solnee ali" -pa viharji. Pravtako smo mi ljudje. Kdor je 'sam, .nima prijetnosti. Zapravlja dneve in ubija dolgčas. Narava nam kaže, kako moramo živeti. Narava je ona večna učiteljica, kte-ra pravi : združite se, zjedinite se !
To velja zlasti za nas ljudi. Tukaj bira samotna rast, tam se dolgočasi mlado drevo. Zakaj bi ne rùstia skupaj, kratkočasila se s tihim šustenjem v jasnih mesečnih nočeh in se upirala skupno vsem silam, ktere jim prete pogin? Ali ni ras tako, Alenka?”
Hudobno.
“Kaj, ali še niste postali štabni zdravnik, gospod doktor?”
“Se ne! Veste, človek ima toliko ■sovražnikov na tem svetu.”
“Aha, verjamem, še več pa na o nem svetu, če je človek namreč- zdravnik.”	...
Prepir.
Oče: “Nikdar, razumeš, paglavec, nikdar si jaz nisem dovolil ugovarjati svojemu očetu!"
Sin: “Eh, tvoj oče, tvoj oče..." Oče: “Molči, nesramnež! Moj oče je bil stokrat več vreden, nego tvoj ! ’ ’
Alenka ga pogleda vprašujoče v oči. Nobene besede ni razumela. — Striček si tolmači to za notranji boj in nadaljuje že bolj v ognju :
“Midva sva drevesa, jedno mlajše, drugo starejše. Vsak za-se sva. Ali 'bi se midva ne zjedinila, kot se zje-dinjajo milijoni v naravi? Ali bi ne gledala skupno solnčne in deževne dneve, Alenka?"
Alenka zopet molči. I,e toliko ve, da ji je povedal nekaj od solnca in dežja.
“Naj te strašijo leta", .nadaljuje striček. “Staro drevo ima več življenja. Ženska mladost je cvetka, s katero se igra vsak vetrič. Skrben vrtnar zasadi poleg nje količek in jo priveže, da se ji kaj ne zgodi. Za cvetko je treba izurjene roke in pametnega ravnanja. Moje srce je taka roka. To bi te vodilo varno in sTečno v vseh potih življenja. Ali bočeš, da postanem jaz tvoj vrtnar?"
Alenka ga zopet pogleda. Kaj ji je neki povedal? Striček se ji zdi tako čuden. Najrajši bi zbežala. A k sreči se že svetlika med drevjem. Kmalo bodeta doma.
Tudi striček zapazi to. Vedeti mora, kako misli, pred no prideta na travnik. Zato se namagloma obrne k Alenki, postoji in pravi:
“Alenka, da govorim kar naravnost: kako misliš o mojih besedah?"
Alenka molči. Kako hoče pač misliti, če jih ni razumela!
“No, ali ne maraš odgovoriti?"
“Ne vem, kaj pravite."
“Ali mi ne maraš pomagati prenašati toge življenja? Ali nečeš, da postanem jaz tvoja opora? Povej! Govori!"
Alenka si popravi ruto in zdi lin e :
‘ ‘ Oh, pojdiva brž, če ne, bodo zopet oče godrnjali, da sem zadna.”
“Alenka, ali ne maraš srca, ki te ljubi kot pomlad svoje cvetke? Ali ne maraš —?”
Seže po njeni roki. Ona ga debelo pogleda in steče po lazu, kar jo neso noge.
Gori nad hišo ustavi. Ozre se še j eden krat po Stričku, kteri krevsa s povešeno glavo in zakliče:
“'Striček, vi pojdete za Kovačevim
Andrejem, ki je lani umrl v norišnici!"
Striček gre zamišljen in nenavadno rdeč proti domu. Zapre se v sobo, zaglobi se v pisma in bdi dolgo v noč. —
Drugo jutro se je zopet sprehajal ob vrbah, zrl mladike in ljubke valčke. Popoldne pa se je mudil v gredi, oplel rože in majal z glavo, rekoč:
“Vsak dan seni pred hišo, pa nisem zapazil, da so rože vse v plevelu. ’ ’
Zvečer je dolgo slonel pri oknu, zrl prižigajoče zvezdice in beležil nekaj v malo knjižieo....
A tako.
Prvi dijak: “Jaz vstanem vsak dan ob peti uri in se učim neprenehoma do osme. Potem izpijem čašo mleka in se učim dopoldne. Pri južini ostanem jedva uro. Potem se učim do petih popoldne. Nato grem malo na sprehod in se skrbno ognem vsake gostilne. Od devetih do jednajstih se učim, potem pa grem spat."
Drugi dijak: “To je skoraj nemogoče. Pri tolikem naporu pa si tako čil'. Od kdaj pa živiš tako?”
Prvi dijak: “Kaj od kdaj — jutri začnem!”
Sreča v nesreči.
“Pomislite, gospa Rade govori šest jezikov!"
“Ubogi mož!"
“Ne tako zelo, ker razume samo — jednega. "
Poboljšanje.
Ona: “Povej mi, mož, ali .ni mogoče, da bi prišel ti malo prej domov? Vsak večer do dvanajstih je vendarle malo preveč."
On: “Doibro, ti hočem ustreči. Od danes za naprej bodem prihajal ob .sedmih — zjutraj. To bode menda dovolj zgodaj."
Poplačano.
Na nekem plesu pride precej mlad gospod k (bolj postarani gospodični in jo vpraša, če bi Šla ž njim plesat.
“Hvala!" odvrne. “Z otrokom ne plešem."
“Oprostite", odvrne mladi gospod, “nisem vedel, da ste v drugem stanu."
Slabo razumela.
Gost: “Vsaj palec denite iz juhe, da me ne spravite ob ves tek!"
'Gostilničarka: “Oh, saj. ni tako vroča, da bi se opekla.”
Razloček.
A: “Ti, vel, da je Edvard stopil v zakon?"
B: “S kom pa?”
A : “Z neko žensko ! ’ ’
B : “ No, saj to se samo ob sebi razume, da..."
A: “To ni res! Moja sestra je na primer stopila v zakon z nekim moškim ! ’ ’
Vsak nekaj.
Prvi lovec: “Kaj se bodeš hvalil, ti si tudi obstrelil jednega človeka."
Drugi lovec: “Že res, a se je pisal: Volk."
Dobro z armeno.
V trgu S. živi oskrbnik, kteri se ■bolj briga za gostilno in gozd kot za cerkev, dasi ima v njej prihranjen sedež.
Neko nedeljo gre vendar zopet v cerkev. Ker pa vidi, da sedi na njegovem prostoru nekdo drugi, se obme in gre v gostilno'. Po božji službi pride tudi tisti v gostilno, kteri je sedel na njegovem prostoru. Ko zagleda oskrbnika,' pravi mu. smeje :
“Gospod oskrbnik, na vašem prostoru v cerkvi raste že trava."
Oskrbnik ga malo pogleda in odvrne :	•
“Zato sem pustil — bika na ujem."
Resnična.
Pred par leti sta se (nastanila v New Yorku dva zdravnika. Prvi je bil zelo učen, imeniten zdravnik, dru-gi ni pa ničesar znal. A kljub temu dobi drugi dan za dnem vse polno bolnikov, prvi pa malokdaj kterega.
Prvi se radi tega silno čudi, obišče nekega dne svojega tovariša in ga vpraša :
“Kako je to, ljubi prijatelj, da je pri naju baš narobe. Jaz kot dober nimam nikogar, ti kot slab vse."
Prvi pelje po teh besedah svojega tovariša k oknu in ga vpraša:
“Prijatelj, koliko ljudi j vidiš na ce'sti ? ’ ’
“Primeroma sto”, odvrne.
“Koliko pametnih ljudij je med njimi?”
“K večjem pet."
“ Vidiš, zdaj ti pa povem uganjko. Teh pet pride k tebi kot boljšemu zdravniku, ostalih petindevetdeset pa k meni.”
Velikansk a pomoč.
Janez: “Jera, ti si vdova, jaz p a star fant. Ali bi ne bilo dobro, če
bi se midva vzela?"
Jera: “Zakaj mi pa. bodeš?"
Janez: “Kadar bodeš perilo obe šala, ti bodem držal “klospine", da ti jih ne bode treba imeti v ustih!"
Komarjeva parada.
Da ima tudi Komar svoje sitnosti, so pokazali zadnji dnevi.
Za kaj se je šlo? Ali naj vam vse povem? Well, pa naj bode. Ali poznate tistega možička, kteri vlači dan za dnem neki kurnik gori in doli? Pravijo mu elevatormen. Zibel mu je tekla pri izvorih reke Nil. To je stransko. Zato hočem preiti precej k stvari.
Ta zamorec je poslal Komarju tedenski račun in zapisal naslov takole: Mr. Komarr!
Ivo zagleda Komar svoje ime pisano z dva r, se ga poprime sveta jeza. Zgrabil je pratiko in prisegel pri vseh rdečih in črnih svetnikih, da hoče priti do svoje pravice.
Najprvo sede in pošlje priporočeno pismo sledeče vsebine:
"Vaše blagorodje:—
Mi ponižno udani Komarji, Komarice, Komarčki, Komaroni in Koncua-ruhi naznanjamo vaši 'Srni svetlosti, da smo se pisali, se pišemo in se bomo pisali na vse večne čase z jednim r. Toliko v vaš blagohoten opo-min.
Komarjev odbor.”
Zamorec je molčal na to pismo. Komarja je grizlo, kot bi mu kdo zabijal branji zob v srce. Podnevi sta mu skakala dva r po ulicah, strehah, zvonikih, ponoči sta se mu prikazovala v sanjah in vodila — o groza -—- še tretjega seboj. Častita Komarjeva družina je videla, da uničita lahko ta dva r mir, srečo in tiho zadovoljstvo v verskih, pobožnih in brumnih srcih. Kako bi pregnali ta grozni strah? Eh, najboljše je, dia se skliče seja, kjer se odločno in glasno protestira proti taki nasilnosti.
In sklicala se je številna seja. Naredili so protokol, podkrižali in poslali naravnost na črno svetlost p. t. zamorca. Zamorec pa je pokazal dve vrsti zob, stopil iz elevetra, šel "nekam” in porabil protokol.
Ko je Komarjev odbor to zvedel, je sklenil, da pokaže zamorski svetlosti svojo moč in silo. Sklenil je, da pri-
Neče razumeti.

"Pomagajte mi, gospod — jaz sem brez noge.”
"Kako naj vam pomagam, prijatelj ! ; Jaz jo nisem našel.”
redi —.parado ter pokaže javnosti, da se ne da kar tako prezirati.
Nedavno je bila .tista ogromna množica ljudij. Udeležila so se parade sledeča društva:
1.	Društvo Komarjev.
2.	Komarjevo društvo.
3.	Prvoimenovano društvo.
4.	Drugoimenovano društvo.
5.	Gornje društvo.
6.	Odbor Komarie.
7.	Člani odbora Komarie.
Vseli društev je bilo štirinajst, to je, navedenih sedem po vrsti «d zgoraj navzdolj in pa od spodaj navzgor'
Odbor Komarjev in Komarie se je udeležil parade z rdečimi, nosovi, kar je calumetskega "Špasnika” tako zbodlo, da je zapisal krilate besede: člani teh društev so sociji (groza!!!) ali vsaj le-lebravei (dvakrat groza!!) ali kle-klerikavci in Bog ve še kakšni "kavči”!
Parado so otvorili trije meskon-tarji. Jeden je naganjal fermonko, drugi je natezaval orgelee, tretji pa je žvižgal na prste. Za njimi je šlo več članov,,na konjih, to pa zato, ker se gre lažje po štirih kot po dveh. Nato so se vrstila številna društva, kterili zastave so ponosno vihrale —< doma.
Da bi ne bilo kakega nesporazuma, je Oberkomar sklenil, da se vsa društva in društvenike prešteje. Zato je postavil zvonec na neki kol, zraven pa kladvo ter naročil :
"Vsak, kdor pride mimo, naj udari enkrat po zvoncu, jaz bodem pa štel.” Ljudje so se razvrstili v krog in hodili celo popoldne okrog zvona.
Bilo jih je grozno veliko, in so potrkavali, da je Oberkomarju zmanjkalo papirja. Začel je potem pisati na cesto, a tudi ta mu je postala kmalu prekratka.
Ko se je naveličal pisati, je zapovedal: "Stojte!”
Ko so se ustavili, rekel je :
"Zdaj vas pa hočem prešteti še na prste.”
Začel je šteti in zapazil z grozo, da ima jeden prst preveč. Začel je skakati in dreti se od žalosti, dokler mu ni jeden izmed navzočih pojasnil, da Ì7na sicer pravilno število prstov, da pa ni ljudij dovolj, da bi prišli na vsak prst po jeden.
Hm, to je malo majhna parada. Kaj, če bi se kako pomagalo.
Dolgo so "ggruntale” učene glave^ bi jo ne bile še danes iznašle,če bi ne bilo med njimi znane glavice, kte-re lastnik je Joško Stenica:
Ta je stopil iz vrste in vprašal: "Nande, koliko je enkrat nič?” "Nič.”
"Koliko imaš ti, Stane, če ti dam dvakrat nič?”
‘1 Figo. ’ ’
"In ti, Cene, če ti kdo 'daruje trikrat nič?”
"Imam toliko kot prej ! ”
"Vidite, nas je devet. Postavimo zdaj za devet trikrat nič, pa nas bode kot listja in trave.”
Postavili so tri ničle za devetico. In ljudstvo iz sosednih krajev je strmelo nad ogromno udeležbo.
Začela se je premikati ta velikanska vrsta. Godec je vlekel mehove in igral neki pozabljeni "Trauermarš”.
Ljudje so vpili, policaji skakali, meščani se smejali, psi lajali, konji se plašili — nak, 'kaj tacega še ni videlo to mesto.
Nekako popoldne je bilo, ko se je vila parada pred palačo črne svetlosti. Da pojasnim, moram povedati, da je svetost stanovala tedaj v hlevu nekega ti jake rja.
Tam se je ustavila ogromna množina ljudstva in vlekla za komate, misleč, da ima zvonove pred seboj.
Ivo so se potrgale dve kljuki, pri-rohnel je "hauskneht” in zagrmel:
‘ ‘ Kdo ste, kaj želite ! ’ ’
Takoj stopi odbor treh Komaronov’ dene levico na prsa, pokloni se udano in začne:
"Vaša visokost in svetlost! Črnogi c dež i so nas očrnili pri vaši svetlosti, češ, da so naša dejanja črna —-. ”
‘ ‘ ’ saj ni ta pravi !” se oglasi nekdo. —
Deputacija obstane začudeno. Vse se spogleduje, vse izgublja glave. Le "hauskneht” ostane miren in pripomni :
"Vi želite najbrž govoriti s črnim Samom. Čakajte, da ga pokličem. Ta mrha še spi.”
Odide v hlev, prime gnojne vile in mahne parkrat po kupu listja.
Kmalu se začne nekaj gibati. Najprvo se pokaže noga v okovanem čevlju, potem druga noga, zatem jedna roka, glava — ti'enutek pozneje pa stoji črna svetlost vsa od listja obdana pred deputacijo.
Ko zve, zakaj se gre, se parkrat priduši (seveda po zamorsko), potem si pa začne otepavati listje.
Med tem čaka ljudstvo Komarjev zunaj in vpije:
1 ‘ R.rrrr — mi ne maramo rrr — mi hočemo rrrr!”
Naravno je, da so se takim protestnim klicem odzvali najbolj psi, kteri so prišli do prepričanja, da je prišla deputacija radi njih.
Medtem so vedno bolj vlekli za komate, da so popadali vsi po tleh, nakar so planili združeni hlapci in raz-pi'šili vse.
Tako se je končala slavna parada, o 'kteri je prinesel drugi dan zgodovinski list "Stai'a laž” sledečo notico :
"Ljudstvo je govorilo! Včeraj so priredila društva Komarjev parado, kakoi'šne še ni videlo naše mesto. Po
Dobrota.
Teta: "Ali imaš rad svojo sestrico?”
Franček:. "Da. Kadar ji dajo mama sladkorčke, jih ji vzameun in snem, da ne zboli. ”
On: "Gospodična Roza, uslišite me. Vi še ne veste, kako vas ljubim.’ Ona: "Ne trudite se, ker tudi ne maram vedeti.”

K O iVi A. Hf
o

v
Moderai starisi.
Ona: ‘‘Poglej, Artur, v tistem vozičku se pelje naše dete.”
On: “Tako? Kako pa veš to?” Ona: “Pesno poznam.”
poročilih je korakalo 9000 (pravilne-, je 0009) ljudstva pred palačo, recte hlev znanega izvoščka, kjer so izrazili svoja mnenja glede krivic, 'ktere se jim gode radi dveh r. Opravili so izvrstno, kar dokazuje dejstvo, da so danes vsi več ali manj obvezani. Vsekakor je to znamenit pojav dvajsete-'ga stoletja.”
e e
Iz zemljepisja.
Profesor: “Povejte mi, kje je severni tečaj ? ’ ’
Dijak: “Ne vem!”
Prof,: “Ne veste? Pa se ne sramujete svoje nevednosti?”
Dijak: “Kaj naj bi se sramoval. Saj je že toliko učenjakov iskalo severni tečaj, pa ga ni inašel še nihče.”
Izdala se je.
Gospa: “Tukaj je tista srebrna žlica, ktero sem že toliko časa pogrešala. ’ ’
Dekla : “Da — toda srebrna pa ni, gospa !”
A tako.
Planinar (grd) : “Povej mi, Fran-eika, ali res ni na. planinah nobenega greha ? ’ ’
Francika: “Če bi bili vsi taki kot vi, potem že ne.”
On ve vse prav.
Iz šole.
Učitelj: “Ančka, povej mi primeroma. koliko zob ima človek?” Ančka: “To je različno. Moja mati jih nimajo postavim zjutraj nič, opoldne pa polna usta.”
Boljše kot voda.
A: “Si-li cul, da je Telebanovega Jožeta ‘povozilo in da je vsled tega umrl?”
B: “Kaj res? To je .pa grozno!” A: “Da, voz naložen' s sodi polnimi vina mu je šel čez prsi ! ’ ’
B: “A, voz vina; no, potem pa ni tako ‘hudo bilo!”
LISTNICA KOMARJEVEGA UREDNIŠTVA.
Od več stranij pišejo prijatelji pisma z vprašanji, če vzprejemamo poročila o pikanju raznih .nepridigapra-vov. 'Gotovo! Komar ima vendar rilček, da ga zasadi, kjer je kaj v neredu. Zato : le pošlite ! Čim hujše, tem boljše !	KorArinpol.
Gosposko.
“Kdor kaj dobrega stori, Ibi ne smel pripovedovati okrog.”
“ Seveda ne. Pri nas damo postavim vse v časopis.”
On smrči.
Micka : ‘ ‘ Mama, jaz se ne bodem nič več učila. ’ ’
Mati: “Zakaj ne? Le uči se le uči. Poglej Francka, kako lepo gode.’
Oče : ‘ ‘ Zakaj imaš oči ? ’ ’
Sin: “Pa gledam.” -,
Oče: “Zakaj imaš nos?”
Sin: “Da voham.” '
Oče: “Zakaj pa ušesa?” •
Sin: “Da imate vi za kaj prijeti.”
Dober računar.
Šćdmik : ‘ ‘ Koliko cenite vrno suknjo, ki vam je bila ukradena?” Priča: “Ko' je bila nova, je stala 30 dolarjev, leto potem -sem jo dal po-ipraviti ter plačal za to 10 dolarjev, to je torej 40 dolarjev. Minolo jesen sem jo dal obrniti in krojač mi je za to računal 10 dolarjev, torej imam vse škode ravno petdeset dolarjev.”
Zelo dobro.
Kupec: “Vi ste rekli, da je ta past za miši lovit najboljše vrste. Toda to ne more biti'res. Jaz jo imam nastavljeno že ves teden, a se ni vjela do danes še nobena miš.”
Prodajalec: “Past je dobra. Najbrž so vaše miši za nič.”
Slab lovec.
Lovec: “Ti, onile Jakoib mora biti pa dober lovec, ker je dannadan po lovu. Ali zadene kdaj kaj?”
Gozdar: “Kako ne! Saj ima vsak teden druzega psa.”
Pri izpitu.
lo?”
Dijak: “Prozorno telo je ono, skozi ktero se lahko vidi. ’ ’
Profesor: “Dobro! Imenujte mi eno prozorno telo!”
Dijak: “Luknja za ključ pri ključavnici ! ’ ’
Raztresen!
Profesor Trd je bil izredno raztresen človek. Nekega dne pride ves truden domov. Da si prinesti škaf vode in drži dolgo svoje noge v ■njej.
Ko se mu zdi, da je že dovolj, dvigne jedno nogo in jo obriše. Potem jo pa vtakne zopet v vodo. Nato dvigne in obriše drugo, potem pride pa zopet prva na vrsto.
“Jej-jej, kaj je to!” zdilvne, ko pride njegova 'žena v sobo.
“Kaj pa je?” ga vpraša.
“Že štiri noge sem obrisal, pa so še vedno -dve mokre.”
Zvit sloga.
Poročnik : ‘ ‘ Osel neumni, kaj z žepno ruto brišeš mojo čašof !”
■Sluga: “Oprostite, gospod poročnik, saj je ruta moja!”
ZADNJA POMOČ.
Mr. Anton Skala nam je poslal sledeče pismo, ki ga z veseljem po dajemo našim čitateljem. “Večkrat sem v listih bral o Trinerjevem ameriškem grenkem vinu in njega učinkih pri želodčnih boleznih; nekoč sem ga pa sam poskusil. Bil sem tako bolan, da sem se že pripravil na zid njo uro, ker mi ni nobeno zdravilo ničesar pomagalo. Konečno sem sklenil poskusiti še s Trinerjem kot zaJdnjirm sredstvom in reči moram, da sem bil v 14 dnevih popolnoma zdrav. Svojim rojakom priporočam Trinerjevo grenko vino, kadar jim druga zdravila ne morejo pomagati. Anton Skala, 517 — llth Ave., So. Lorain, O.”’Tu ni treba nobene razlage. Trinei’jevo grenko vino da dosti moči za prebavljanje. Kakor hitro je slednje v redu, je človek ■kmalu zdrav. Rabite ga vedno, če ste slabi, če nimate slasti do jedi,- če vam druga zdravila niso pomagala. Po lekarnah. Jós. Triner, 799 'So. Ashland Ave., Chicago,. 111.