Duhovno
Življenje
LA »VIDA - ESP IRITUAL
Naslovna stran Poletje na domačih tratah (FoW L. Erjavec) |
Levo: Težko bi'e' me (Foto L. E1'' javec)
S,poda j: Pod ten« prelepimi go ran« je tekla zibel naj’ večjemu slove«' skernu katoliške' mu pisatelju Iv«' nu Preglju. N« sliki vidimo To’’ min, ki je velike mu .ustvarjalcu ' povestih, zlasti v njegovem najzi'6' lej šem delu ,,P^’ banus Joannes1’ središče dogajanj
L- XXIII	AVGUST
W5D9(i
i A
ŠTEV. 8
EVHARISTIJA - VEZ EDINOSTI
Prof. Dr. AL. ŠUŠTAR, Švica
. .. Mednarodni evharistični kongresi hočejo tudi na zunanji .način pokazati evha-lstijo kot vir, vez in zmak edinosti... Evharistija je vez edinosti, edinosti ver.ni-'°v s Kristusom in v Kristusu med seboj. Tako je hotel Kristus, tako so evhari-Bo pojmovali prvi kristjani,to nam mora biti evharistija v .našem času. Daj Bog, va bi zavest o tej resnici postajala vedno bolj živa in se vedno bolj kazala tudi v sakdanjem življenju.
NAS RES ZDRUŽUJE Z BOGOM
. Tudi za nas danes je evharistija prvi lr> najtesnejša vez in najlepši izraz 2v®ze z Bogom. Sicer je ta resnica tako Sam° Po sebi umevna in tako splošno 2nana, da bi o njej pravzaprav ne bilo p^fba posebej govoriti. Odkar je sv. |J X. vpeljal pogostno sv, obhajilo, se zavest med katoliškimi verniki tudi Uo bolj utrjevala. Prej so mnogi vi-r,6. v 7 „ evharistiji predvsem ali samo PricujoguQgj. Kristusa, ki ga je treba 0 in častiti in se mu v zavesti svoje Rednosti in grešnosti bližati Je redko. V" P*®™0, sv. Cerkev in zgodovina prve-a krščanstva pa nas uče, da je Kristus ^ sv. evharistiji pričujoč predvsem zato, se združi z nami in mi z njim, in ne
zato, da hi bil zapnt v tabernaklju in ob slovesnih prilikah izpostavljen v monštranci. Veseli smemo biti, da se katoličani, posebno tudi mladina, tega dejstva vedno bolj zavedajo in ga v življenju vedno bolj uresničujejo. Nobenega drugega sredstva ni, ki bi nas tako tesno povezal s Kristusom, utrdilo v milosti, premagalo ovire, ki so napoti združitve s Kristusom kot sv. obhajilo. To je bil in je stalni nauk Cerkve. Nekateri sicer mislijo ali vsaj tako delajo, kot da bi bili mnenja, da jih lastno prizadevanje vodi najbliže k Bogu. Dobra volja, boj proti .napakam, premagovanje skušnjav, cela vrsta dobrih del, in to vedno znova in v vedno večji meri, to mislijo, da je pot do čim bolj tesne združitve z Bogom. Brez dvoma ima vse to velik pomen. A vse to je prazno in brez
sadu, če nam Bog ne da svoje milosti in če nam ne pride naproti v našem prizadevanju. Vera nas uči, da je sv. obhajilo najbolj učinkovito sredstvo za zmago nad grehom in za stanovitnost v skušnjavah, najbogatejši vir milosti in najboljša pomoč na poiti h krščanski popolnosti.
A tu se najbrž pojavi stari očitek, ki ga vedno znova slišimo: če je vse to res, zakaj niso potem tisti, ki tolikokrat prejemajo sv. obhajilo, tesneje združeni z Bogom, zakaj niso boljši, popolnejši in svetejši? Zakaj se jim pogosto sv. obhajilo tako malo pozna? Da, zakaj se jim sv. obhajilo tako rekoč nič ne pozna, zakaj so večkrat tisti, ki gredo redko kdaj ali celo nikdar k sv. obhajilu, boljši 'ljudje ?
Po pravici rečemo, odgovor na očitek ni tako lahek. Ni dosti, da ga enostavno zavrnemo, češ, da ni res tako, ker je res tako. V resnici si je težko razložiti, zakaj se zveza z Bogom po sv. evharistiji pri vernikih, ki gredo pogosto k sv. obhajilu, tako malo pozna. Če bi se tu sklicevali na besede sv. pisma: po njih sadovih jih toste spoznali, potem se moramo po pravici vprašati, če je res, kar smo zgoraj trdili. AJi bi morali reči, da so vsi tisti, ki pogosto prejemajo sv. obhajilo — duhovniki, redovniki, laiki — ki pa ne kažejo takih sadov, kakor bi jih pričakovali, tega sami krivi? Da slabo ali celo nevredno prejemajo sv. obhajilo? Da si po besedah sv. Pavla v sv. obhajilu jedo in pijejo sodbo (1 Kor 11, 29) ? Kdo bi si upal to trditi ? Brez dvoma je priprava na sv. obhajilo in zahvala nekaj važnega, a prav tako je gotovo, da si toliko vernikov, duhovnikov, redovnikov in laikov vedno .znova iskreno in z vso dobro voljo prizadeva, da se dobro pripravi in zahvali ob prejemu sv. evharistije. Zakaj torej tako malo vidnih sadov zveze z Bogom?
Zadnji razlog, v kolikor moremo lju-
dje o tem soditi, leži globlje. „Vidni s®" dovi“ nadnaravnega življenja so kaj red' ka stvar. Kolikokrat so zunanji zna»1' iz katerih hočejo ljudje določiti stopni0 svetosti, nezanesljivi in varljivi. Zg0' dovina jasno priča o tem. Resnični s®' dovi sv. obhajila so velikokrat skrb1 tistemu, ki .sv. obhajilo prejema, kak°r tudi njegovi okolici. Očitni so le Bog®; Vera nas uči —•" tridentinski cerkve111 zbor je to izrecno poudaril — da je ey' haristija za tistega, ki jo vredno i® dobro prejema, dušna hrana, ki ga krep' ča in poživlja in združuje s Kristusoi®’ protistrup, ki očiščuje dušo malih grč' hov in jo varuje pred smrtnim greho®1' ara večnega življenja in večne sreče i® znak edinosti skrivnostnega telesa Kri' stusovega. Lahko se zgodi, da kdo tu01 ob pogostnem sv. obhajilu ne ugot teh sadov. Toda morda je ravno ta ug°' tovitev in ponižnost, ki iz nje izvira, i® dobra volja, s katero vedmo znova z®‘ čenja in se trudi, eden najlepših sadof sv. obhajila. Le tam, kjer bi človek op®' stil vsako prizadevaje za osebno in z®' vestno združitev s Kristusom, kjer bi 5° tako reljoč zadovoljil z grešnim s®a' njem, tam bi imeli primer, da sv. hajilo ne rodi nobenih sadov, a tam 1,1 bil vzrok nevredno prejemanje. O te®1 pa sme in more soditi le Bog.
VEZ MED PLASTMI V CERKVI
Kot za prve kristjane tako je eV' haristija tudi danes vir, vez in izr®® edinosti vernikov med seboj, najpr°-vez edinosti med verniki na eni in d®' hovniki, škofi in papežem na drugi str®; ni, nato pa vernikov med seboj, zače®® v najbolj naravni skupnosti, v druži®1' sorodstvu, soseščini, do občestva kri®*' janov, ki presega vse meje stanov *® narodnosti.
Najprej je in mora biti evharistij® vez edinosti med verniki in cerkveno h1' erarhijo. Kako evharistija veže duhov' nike, škofe in papeža med seboj, se P°' kaže izredno lepo pri mašniškem posve-
cenju. Novoposvečeni duhovniki darujejo Prvo sv. daritev skupaj s škofom in Prejmejo iz njegovih rok sv. evharistijo, P° sv. obhajilu pa potem obljubijo pokorščino, spoštovanje in zvestobo. Kako velika in globoka mora biti edinost in Povezanost duhovnikov, ki so pred ol-arjem združeni v daritvi in v preje-jfianju evharistije, kako velika je nji-°va odgovornost, da se za to edinost udi zavestno prizadevajo in jo v življe-11 ju uresničujejo!
Evharistija je vir, vez in izraz edi-nosti med verniki in cerkveno hierar-Kako se mora vendar duhovnik čutiti povezanega z verniki, ki jim deli evharistijo( nad katero je sam izgovoril Posvetilne besede! V starih časih je pri-. a ta povezanost še 'bolj do izraza, ker le duhovnik odlomil od evharistije, s ka-^er° je opravil daritev sv. maše in od ‘e®a> dal vernikom. A važnejše kot zu-nainja podoba je notranja resničnost: . i Kristus v duhovniku in v vernikih, lst’ Kristus, ki ga je duhovnik daroval Nebeškemu Očetu, pride v njegovo srce u v srca vernikov, in zdaj so vsi eno v Kristusu. Ta edinost se mora poznati udi v življenju, v mišljenju in čustvo-yanju. žalostno bi bilo, če bi duhovniki Ul vernik; zunaj cerkve tajili in prelo-edinost, ki so jo v cerkvi pri obha-1* u tako slovesno izrazili in utrdili v ?v' evharistiji. Kako tesno se mora torej a oličan čutiti povezanega s svojim uhOvnikom, s svojim dušnim pastirjem, »! mu daje kruh življenja in tako v obeh 1Vl isti Kristus!
VEZ EDINOSTI V DRUŽINI
Končno je evharistija vir, vez in izraz 'Uusti med verniki samimi, ki posta-®1° po prejemanju istega Kristusa res-icno bratje in sestre med seboj, ker so 81 6110 v Kristusu. Ta edinost in povezanost v Kristusu se mora najprej po-azati v družini. Ali ni lepo, če novopo-°cenca pri poročni maši skupaj prej-
Molimo iz vse svoje duše: „Jezus, tebi živim, Jezus, tebi umrjem, Jezus, tvoj sem živ in mrtdv..Darujmo Bogu tudi trpljenje vseh tistih bratov, ki Kri. stusa nočejo, za vse, ki umirajo nenadoma... Molimo za preganjane, lačne in stiskane širom sveta
meta sv. obhajilo in tako poglobita svojo zakramentalno zakonsko zvezo še z zakramentom edinosti in ljubezni? Kaj bo bolj hranilo, utrjevalo, očiščevalo in izpopolnjevalo zakonsko ljubezen in zvestobo kot skupni prejem evharistije? Communio — sv. obhajilo bo za moža in ženo vedno znova vir, vez in izraz skupnosti — communio — tudi v vsakdanjem življenju.	,
Za krščanske družine je vedno lep praznik, ko otrok prejme prvo sv. obhajilo. Pravzaprav je samo po sebi umevno, da skupno s prvoobhajancem tudi njegovi starši, bratje in sestre prejmejo sv. obhajilo. Skupno družinsko ob-
hajilo je sploh nekaj 'tako globokega in pomembnega, da bi ga morali vedno bolj gojiti in pospeševati. Družino vežejo krvne vezi, vezi ljubezni, medsebojnega razumevanja in pomoči. Te naravne vezi najdejo svoje potrdilo in poglobitev v evharistiji: vsi prejmejo istega Kristusa, Kristus je v vseh in vsi so eno v Kristusu. Kaj lahko' se zgodi, da pride v družini do nesoglasja, posebno med starši in otroki. Družinsko skupno sv. obhajilo odpira vedno nove vire edinosti in ljubezni. Posebno družinski prazniki, god, rojstni dan, drugi posebni in za družino važni dogodki, slovo, svidenje po dolgem času naj bi bili vedno združeni s skupnim družinskim sv. obhajilom. Tako bo evharistija za družino resnično vedno znova vez edinosti.
USTVARJA EDINOST V VSEM ŽIVLJENJU
Evharistija mora vezati tudi sosede, ljudi, ki žive na istem kraju, v isti vasi, v isti župniji, ki delajo na istem kraju. Zunanji izrazi edinosti, kakor skupno če-ščenje Najsvetejšega, skupna sv. obhajila, tu niso vedno mogoči. Važnejša je notranja povezanost, ki pa mora človeku priti vedno bolj v zavest in se uveljaviti v vsakdanjem življenju. Kaj naj rečemo o sosedih (ali sosedah), sodelavcih (ali sodelavkah), ki so bili zjutraj pri isti obhajilni mizi, prejeli istega Kristusa, postali eno v kristusu, čez dan pa se med seboj opravljajo, obrekujejo, prepirajo, sovražijo? Ali kaj je reči o oni „krščanski“ ženici, ki je pri obhajilni mizi zamenjala prostor, ker je poleg nje pokleknila soseda, ki jo je sovražila? Ali ni bilo tako obhajilo v sodbo namesto v življenje ? Žal se marsikdo, ki prejema sv. obhajilo, ne zaveda povezanosti z drugimi, ki nastane v evharistiji, in ne dolžnosti, ki jih ima zato v življenju. Kadar vernik v sv. obhajilu prejme Kristusa in sam na skrivnostni način stopi v Kristusa, nikdar ne najde
Kristusa samega. V Kristusu najde vedno svoje bližnje, ki so tudi prejeli Kristusa in žive v Kristusu in so eno z njim.
Največ ja krščanska zapoved je zapoved ljubezni. Evharistija je zakrament ljubezni ne samo v tem smislu, da je izraz in dokaz Kristusove ljubezni do ljudi, tudi ne samo vir in rast ljubezni do Boga, temveč tudi in zlasti vir, vez in izraz ljubezni do bližnjega. Ali je mar slučaj, da je Kristus pri isti zadnji večerji dal zapoved ljubezni in ustanovil evharistijo ? Ali je slučaj, da isti grški izraz, ki pomeni krščansko ljubezen — agape —pomeni tudi obede, ki so bili združeni z evharistijo ? Ali je slučaj, da Apostolska dela hkrati omenjajo pri prvih kristjanih edinost, ljubezen in lom-ljenje kruha, kar pomeni evharistijo? Tesne notranje zveze med evharistijo in ljubeznijo do bližnjega se še vse premalo zavzedamo. Morda duhovniki o teni tudi ne govore dovolj pogosto in dovolj odločno. Tu je treba še dosti storiti, da bo evharistija to, kar hoče Kristus: vir> vez in izraz ljubezni do bližnjega.
SOCIALNA IN MEDNARODNA EDINOST
Papež Leon XIII. v okrožnici Mirae caritatis o zakramentu presvetega Reš-njega Telesa poudarja, da je evharistija vez edinosti posebno tudi ob velikih socialnih razlikah v sodobnem času in zato tudi resnično zdravilo in pomoč za rešitev socialnega vprašanja. Vzrok tolikih socialnih težav je predvsem v tem, pravj Leon XII., da se ljudje ne čutijo več med seboj kot brate, ki imajo v Bogu svojega skupnega Očeta. Odtod sebičnost, trdosrčnost, nevoščljivost in sovraštvo in ostra nasprotja med socialnimi sloji. Z zunanjimi ukrepi in zakoni se to stanje ne bo izboljšalo. Le če se bodo ljudje spet čutili eno, povezani med seboj v pravičnosti in ljubezni, bo mogoče rešiti socialno vprašanje. Vir, vez
ln izraz te socialne edinosti pa je po Papeževih besedah evharistija. Evharistij, ki je kruh življenja za bogate in revne, vse enako druži v Kristusu in zdravi tiste bolezni človeškega srca, ki ovirajo in razdirajo socialno sožitje.
Končno je evharistija vez edinosti vseh tistih, ki verujejo v Kristusa, preko vseh meja in razlik med ljudmi. V našem času postaja zavest, da vsi pre-{nvnlci zemlje tvorijo eno enoto, vedno °lj živa. Ta edinost in povezanost člo-ve.škega rodu je ena osnovnih filozofskih m verskih resnic, ki se kaže v dejstvu, na imajo vsi ljudje isto naravo, da je °g stvarnik vseh ljudi, da sta Adam in -kva izvor vsega človeškega rodu, da so Vsi ljudje pod postavo greha, a vsi od-rešeni v Kristusu in vsi poklicani k večnemu življenju. Dovolj razlogov je torej, a bi se vsi ljudje čutili povezane med Seboj. Kako pa je dejansko, o tem govori dovolj jasno življenje samo: koliko ?!®ia in ločitev, koliko odtujenosti in se-mnosti, koliko medsebojnega odpora in sovraštva, koliko zaprtosti in razlik! Evharistija je znamenje nove edinosti m povezanosti med narodi. Ali jih ni torno od nas doživelo te resnice na zelo onkreten način? Za begunce je tujina, Posebno ob začetku, trda in grenka, tuji raji. tuje navade, tuji ljudje. V cerkvi, Pred tabernakljem, pri sv. maši, pri ob-aJuni mizi, pa se človek vendar počuti °t doma. Posebno močno doživi človek pustijo kot vir, vez in izraz edino-h če pride med drugoverce. Ko vidi •ludi na cesti, v trgovinah in uradih, ne ye, kdo je iste vere in kdo ne. Ko pa . , sreča v cerkvi in ko stopi z njimi k lsti obhajilni mizi, ve, da je z njimi Povezan v evharistiji, škoda le, da ta ejanska povezanost v življenju zavest-n° ne prihaja dovolj do izraza. Kakšno Presenečenje bi bilo za begunca, če bi j=a po sv. maši in sv. obhajilu počakal j. o, rekel prijazno besedo, bil priprav-lon pomagati, ker ata prej skupno pri-
stopila k obhajilu! Ali če bi vedel da se sme na tiste, ki jih je videl pri obhajilni mizi, z zaupanjem obrniti, ker je z njimi eno v Kristusu. Morda je ta ali oni v tujini doživel kaj takega, posebno v diaspori, med drugoverci. Tu se res zgodi, da katoličani vidijo v evharistiji ne samo vir in vez, ampak tudi zunanji znak edinosti, ki pokaže, kdo je s kom povezan v isto Kristusovo telo. Dolžnost pa ostane, da ta povezanost v življenju najde primeren izraz.
☆
Mednarodni evharistični kongresi hočejo pokazati evharistijo kot vir, vez in znak edinosti tudi na zunanji način. Zastopniki številnih narodov se brez razlike zberejo pred oltarjem in v češčenju sv. Rešnjega Telesa. Zunanjo harmonijo in edinost najdemo sicer na vsakem mednarodnem zborovanju, kongresu ali konferenci. Mednarodni evharistični kongresi se od drugih zborovanj in kongresov razlikujejo v tem, da tu ni samo zunanja harmonija, ne samo edinost v zanimanju za isto stvar ali edinost v nujnosti rešitve iste naloge, tudi ne samo edinost v nauku in medsebojni pomoči, temveč da je tu globlja, resnična edinost v Kristusu. Zato spadajo na mednarodne evharistične kongrese le ljudje, ki v živi veri prejmejo sv. evharistijo in se tako kot številna zrna od raznih strani združijo v eno telo in so v Kristusu med seboj povezani kot udje enega telesa. Če bi tega ne bilo, bi ostali evharistični kongresi le zunanjost brez notranje resničnosti.
Evharistija je vir, vez in izraz edinosti, edinosti vernikov s Kristusom in v Kristusu med seboj. Tako je hotel Kristus, tako so evharistijo pojmovali prvi kristjani, to nam mora biti evharistija v našem času. Daj Bog, da bi zavest o tej resnici postajala vedno bolj živa in se vedno bolj kazala tudi v vsakdanjem življenju.
NAŠI DAROVI SE SPREMENE
JOŽE VOVK, U. S. A.
Trikratni svet je duhovnik molil polglasno. Sedaj naprej moli tiho, stopili smo v najsvetejše. Približuje se trenutek, ko bo mašnik, ki je prejel zato zakrament sv. Reda, spregovoril kot namestnik Jezusov prav iste besede, ki jih je Jezus pri zadnji večerji in kruh se bo spremenil v Telo, vino v Kri Gospodovo. Nekrvavo se )o ponovila Kristusova iaritev. „Združeni kot živi udje s svojo božjo Glavo, naj verniki z Njim in po Njem darujejo vzvišeno daritev“
(Pij XII., Mediator Dei)
Poskušajmo sedaj raz-'ožiti molitve pred spre-menjenjem in pri spremen jenju; molitve same dobite sedaj v vsakem, količkaj vrednem molitveniku.
Prva molitev še začenja „Tebe torej, usmiljeni Oče“... Tudi v latinščini se začne s črko T; ta se je kot okrašena začetnica pisala kot križ in sedaj imamo navadno na tem mestu upodobljeno križanje, kar je gotovo primerno.
V tej prvi molitvi je povdarjena misel, da gredo vse naše molitve do Boga Očeta po Jezusu Kristusu, ki je naš srednik. Naši darovi se
imenujejo „svete in čiste žrtve“ z ozirom na posvečenje, ki bo kmalu prišlo. Mašnik dela križe: pred spremenjenjem pomenjajo blagoslove kakor tudi sicer mašnik blagoslavlja s križem osebe in predmete; po povzdigovanju križi predstavljajo zvezo, ki je med daritvijo na oltarju in daritvijo na križu.
Prvi sad daritve naj prejme Cerkev, ki jo imenujemo „sveto katoliško Cerkev“. Naj ji Oče naklanja mir, varstvo, edinost in naj jo vodi predvsem tako da varuje oblastnike v .njej: papeža in škofa ■ter druge njihove sodelavce.
Sledi spomin živih. V starih časih je na tem mestu diakon bral
s posebnih seznamov imena dobrotnikov in drugih odličnih kristjanov. Ko danes mašnik pride do črk N. N. (v slovenščini mesto nomi-na: imena, zato I.I.) pošto ji za kak očenaš in se spomni živih, za katere se je namenil moliti, predvsem za one, ki so mu dali dar za mašo. Tako moremo reči, da če kdo daruje za mašo, naj se opravi za njegove rajne, daje obenem zase: tudi sam bo prejel
Okraski na mašnih plaščih, 16. stol.
poseben dar od nje, seveda še obilnejši, a*co je prišel tudi sam k maši. Mašnik Pravi „vseh okrog stoječih“: včasih so verniki stali, sedaj klečimo. Zdi se, da je nekako osnovno naše občutje pred ”°gom spremenilo. Verniki v prvih stokih so se predvsem zavedali: odrešeni smo. vstali smo s Kristusom; danes je Polj živa vera v zavesti: grešniki smo, se jim spodobi, da se ponižujejo pred “°?om. Seveda je oboje res, gre le za to> na kaj damo. povdarek. Cerkev prosi svojim vernikom in jih priporoča Bogu zavoljo vere in vdanosti; naj dosežejo 5° tej daritvi zase in za svoje zveličanje duš. Ne le zase, tudi za svoje drage; to "!e 'tolažljiva resnica. Pri nas Slovencih Je bila navada, da so družine posebno v adventu in postu pošiljale vsaj po eneSa k vsakdanji maši, da bi molil za ^se: otrok ali stara mati je predstavljal družino pred Bogom in prinesel JseJ hiši dnevni blagoslov najsvetejše daritve. Tukaj so sedaj Cerkev in nav-z°pi .s sorodniki, prijatelji. K njim pri-stopi tretja skupina: svetniki. Svetniki de potrebujejo sadov daritve: oni so že ozoreli na tem drevesu križa in bili spravljeni v shrambe; pač pa nam svet-diki morejo pomagati, da dejansko do-sežemo, kar sedaj upamo: da 'bomo v občestvu združeni v nebesih, kakor sedaj verujemo v občestvo svetnikov. Udje ‘ega občestva se dopolnjujejo: svetniki Ptosijo za nas in za duše v vicah, mi jim skazujemo čast in jih skušamo posnemati. Namesto apostolov in mučencev, '. ®e uradno naštevajo, morejo verniki dnsliti na svojega zavetnika in zavetja Cerkve ter druge svetnike, ki so Jim pri srcu.
. Dve prošnji prosita sedaj za sprejem in spremenitev darov. Sadovi, ki se dam iz daritve obetajo so: da nam Bog Pravdava maše dni v svojem miru, nas leši pogubljenja in prišteje svojim izvo-Jenim. Prošnja „uravnavaj naše dni v svojem miru“ je bila dodana po Grego-
Hilli
~'-t	• -
I	■
ixtimttutiT
Ivan Vurnik, oltar v škofovi kapeli v Trstu (k članku M. Marolta, str. 417)
riju Velikem (1. 600 po Kr.) in je najmlajši dostavek v kanonu, Tedaj se je vršilo preseljevanje narodov, danes smo priča upora duhov: odtod veliki nemir in naša prošnja je morda bolj na mestu kot le kdaj prej: za pravi, božji mir, „mir v pravičnosti“. Morda bi se kdo čudil, kako da v tem svetem trenutku, tik p ^3 d posvečenjem Cerkev omenja pekel. Pa je res, da nima nihče zagotovila, da je pred njim varen: „Kdor misli, da stoji, naj gleda, da ne pade.“ Mašnik razprostre roki nad darovi kakor so Judje položili roke na žival, ki so jo hoteli darovati v spravo za svoje grehe: naj njihovi grehi preidejo na žrtev, ki to zaklana in naj bodo s 'tem uničeni, izbrisani. Ko mašnik iztegne roki nad darovi, je tako, kot bi hotel reči: Kristus je sprejel naše grehe in
zanje zadostil enkrat za vselej, sedaj se to odpuščanje tudi nam naklanjä po tej mašni daritvi.
Sedaj pride trenutek najsvetejše mašne daritve, ko se daritev dopolni. „Duhov-nik-človek, ki je prejel mašniško posvečenje postane veliki Duhovnik sam; saj ta-korekoč posodi svoj jezik Kristus, ki se v nekrvavem žrtvovanju daruje kot popolnoma prijetna daritev večnemu Očetu, kakor se je daroval na križu, le da je način različen.“ (Pij XII., Mediator Dei).
Posvetilne besede so podane v poročilu o zadnji večerji, ko Jezus postavi daritev. Ne bom jih tukaj ponavljal, ker jih imate v vsakem molitveniku. Mašnik spremlja posvetilne besede z natančno istimi kretnjami, ki jih je Jezus delal pri zadnji večerji. Vzame kruh v svoje roke, dvigne oči k nebu, skloni glavo, ko se zahvaljuje in blagoslovi kruh z znamenjem križa: saj od tam prihaja ves blagoslov. Nato se skloni nad oltar in izreče posvetilne besede. Spoštljivo poklekne: s tem izrazi vero, da je Gospod navzoč in ga moli, se dvigne in povzdigne hostijo. Potem jo položi na telesnik in drugič poklekne. Isto napravi pri spremenjenju presvete Krvi.
Strežnik dvigne rob plašča; hoče mu olajšati povzdigovanje, kar je deloma potrebno pri zvončastem gotskem plašču. Kaj naj verniki napravijo pri tem delu maše? Pokrižavanje in trkanje na prsi, ki je precej v navadi, ni predpisano; morda bi vsaj en križ, ki ga pobožno napravimo bil res na mestu, ker nam more priklicati v spomin: tu se ponavlja daritev na križu. Pač pa ni primerno skloniti glavo tako, da človek ne pogleda hostije in keliha, saj to je namen povzdigovanja. To povzdigovanje je 'bilo vpeljano šele v srednjem veku: imenuje se veliko povzdigovanje. V starih časih so poznali le „malo povzdigovanje“ ob koncu kanona.
LO QUE LA IGLESIA NO OLVl-DARA NUNCA
Al tesoro espiritual de la Iglesia per-tenecen los pobres. Conocida es la celebre respuesta del diacono San Lorenzo. ^ la Iglesia los ha cuidado con esmerad» afän, conocedora de los designios de Cristo, quien al juzgar la historia del mundo, se referirä a los pobres para sentar como criterio de bien o de mal la conducta que con ellos se haya tenido-
Ailn en nuestros dias, en que con jus-to empeno se encarece que no es m*-sidn de la caridad atender a necesidades que caen bajo el ambito ide la justicia social, sigue urgiendo la Iglesia las obraS de caridad. Cierto es que no pequefts parte de las desgracias actuales entre 1 o® pobres proviene de menguas de justicia social; sobre todo, de menguada justicia cuando en los comienzos del capitalismo-ektaba la sociedad muy olvidada de suS deberes de justicia. Se insiste en los de-bereš de justicia social, quilzis se K>s pone en primer termi.no por el olvido que han padecido durante muchos lus-tros y por los dificilmente reparables danos que su abandono ha producido-Pero a iln insistiendo tanto sobre la justicia, muy lejos de olvidarse la Iglesia de la caridad, la pone como predisp0-siciön espiritual pricticamente necesaria para el pleno y sincero cumplimiento de los deberes de justicia.
Porque nunca la Iglesia olvidara caridad. iComo olvidarla, si es la sena1 de Cristo, si es la ley del nuevo Testa-me.nto como la mosäica fue ley del A®* tiguo? El sermon de la cena, hablado todo el a presion de corazön, estarä siempre en el corazön de la Iglesia; ? ese sermön fue de amor, de caridad-Nunca la Iglesia olvidara la caridad; Y si la olvidare, se habra olvidado de sU Esposo Jesucristo. i Quien podrä admi-tirlo?
Joe Juck
SLOVENSKA CERKVENA STAVBA
Renesančne dobe v naši cerkveni arhi-tekturi ne smemo meriti z italijanskimi tnerii;) pa tudi ne obravnavati z merki odobne nemške arhitekture, ki je prven-iveno posvetnega značaja. Na splošno P'sejo, da se je .nemško cerkveno stav-arstvo, prav :tako kot naše, še dolgo .zalo gotskih form. To je res, vendar Je tukaj inekaj razlike. V nemških de-2e‘ah preidejo gotske oblike že ok. 1599 ^ neko igrivo dekorativnost — kot je 6mška graditeljska delavnica sprejela Italijanov tudi prej njihovo kam.no-esko renesančno ornamentiko kot pa novo prostorno pojmovanje, -— pri nas ?a se prilagodijo gotske oblike prav *emu novemu prostoru. Stena zadobi v°jo funkcijo, ini več dematerializira-, a’ prostornost je jasna, stropna ire-rovja so trdne mreže, na katerih poči-aJo oboki, in ne več dinamična poga-yjala kvišku. Talni načrt ostane gotski to.iko, da je ladja še vedno pravokotni presbiterij pa zaključen s tremi ranicami osmerokotnika; toda ladja je 5apša in širša, presbiterij ožji in samo-. 'Ojneši prostor, Poleg šilastega lolja J1, °ka na „oslovski hrbet“ se pojavita Polkrožni lok in greda, ki je ob straneh
izbočena.
, Zlasti v Italiji bližnjih krajih po-ajajo gotski dekorativni elementi ved-k° redkejši, ne da bi prevzeli istočasno J dosti novih iz italijanske renesance. .ajznačilnejša za to dobo je spremem-a pri lesenih stropih v ladji: inamesto Prejšnjih neurejenih, v vzdolžno smer nesenih ornamentalnih motivov, je seC* S‘.roP razdeljen v kvadratične ka-ei ki je vsaka tudi samostojen ornamentalen organizem.
Tr- u° Innkcijo stene kaže cerkev sv. -• e. kraljev v Slovenskih goricah, ki 0--s^er še zelo gotska, še bolj pa Dvor Polhovem gradcu (začet 1525), kjer
MARIJAN MAROLT, Buenos Aires
je tudi strop že razdeljen v pravokotne kasete, poslikane z mo.ivi gotskega re-brovja. Južnjaško ornamentiko imajo v kasetah nekoliko poznejše cerkve v 'Gostečah, pri Sv. Mihaelu nad Šoštanjem, v Prapročah itd. Brez ostankov gotike sta bili cerkvi na Sveti gori pri Gorici in na Stari gori. Cerkev sv. Trojice na Vrhniki (1630) je zidana že popolnoma v laški renesančni tradiciji s pilastri in venčnim zidcem, kakor se je na jugu že davno udomačila; presbiterij je pravokoten. Kmalu nato je stavbenik cerkve sv. Jožefa v preserski fari presbi-
Gregor Maček, farna cerkev v Tunjicah (sredina XVIII. stoletja)
■terij že vzdolžno osmerokotno razgibal in že stredi stoletja inajdemo na Dolenjskem okrogle ladje. To je vdor baročne cerkvene arhitekture v Slovenijo. Razvoj je že v tej smeri domač, brez revolucionarnih nenadnih -tujih vplivov. Recimo, da je bila to nekakšna višja plast stavbinskih delavnic, toda nikakor ne laška; laška bi gradila drugače. Poleg te -naprednejše struje pa še vedno deluje konservativnejša, ki se vsaj v talnem načrtu drži še vse 17. stoletje starega načina: pravokotne ladje in poligonalno zaključenega presbiterija. Niso to velike umetnine stavbarstva, pač pa zelo domačnostne cerkve in še večkrat cerkvice. V 17. stol. izgledajo celo bolj ,,gotske“ kot v prejšnjem šestnajstem. Šestnajsto stoletje je bilo pri -nas ne samo na protestantski strani (cerkev v Govčah), ampak itudi na naši vendar nekam racionalistično usmerjeno in temu je zgaraj opisaina arhitektura služila. Vzporedno s strujo, ki je prinašala nove zunanje oblike, je -tudi za-ostalejša struja ustvarjala nove vrednote. Posebno kuriozen je primer cerkve na Planini v šentjoški fari, že iz druge polovice 17. stol. Ladja je razdeljena že v glavni prostor v sredini in nekakšna dva stranska hodnika, ki pa še nista, prava baročna reda kapel; pres-biterij je še vedno mnogokotniški in
njegov obok preprezajo robovi kot sp0' minki nekdanjih reber. Skoraj istočasj10 dobi fara v Šent Joštu novo cetrkev, kjet pa sta ladja in presbiterij zelo igri)™ preprežeha z rebrovji, ki nimajo im dinamičnega, .niti nosilnega značaja: s° zgolj dekoracija. Drugod so istočasj10 nadomestili rehrovje stukaturni rastrski venci (n. pr. Vrh pri Žireh). Tak0 je zelo počasi, brez sile, prešla -tudi P’! najzahtevnejši rokodelski delavno^*1 stara gotska tradicija v barok. Ideja0 se je tudi ita nižja plast podzavest^0 stalno priilagojevala sproti novim pr°' stornim zahtevam; de starih kamnos«' ških okraskov se ni mogla otresti.
Te zgodn-jebaročne nove stavbe 6 iz 17. stol. so v večini primerov posta-vili tam, kjer so stale že ‘ prej stal« gotske, morda tudi še romanske cerkve-Stare so pač podrli; pa ne zato, ker s° bile premajhne, ampak -ker niso ve° ugajale novemu okusu, še številne]}#1 pa so primerki barokizacij: starih c®1' kva niso podirali, ampak so jim sak0 strehe in strope odkrili, največkrat samo v ladji, kjer je bil prej lesen strop’ včasih pa tudi v presbiteriju, kjer s° potem radi zadnje tri zaključne strank nadomestili z eno samo prečnico. Sten® so nato dvignili in poveznili nanje baročne (največkrat banjaste) svode. Ver no so pa tudi z novim ometom ali vsa)
Jože Plečnik: tranjščina kapele * Begunjah
Uršulinska cerkev v Ljubljani
temeljitim beležem prekrili vse stare gotske slikarije ,na stenah.
Česar ni že opravila 2. pol. 17. stol., P^je izvršilo še bolj temeljito 18. sto-«tje. Zlasti prva polovica tega veka je naravnost mrzlična doba slovenskega cerkvenega stavbarstva. Domači staven,iki nis0 zm0gli sami vsega dela opra-11A Vodilna osebnost med slovenskimi rhitekti je bil Gregor Maček; druga mena večjih mojstrov niti še znana ni-
Za ljubljansko stolnico v zač. 18. 0l. je napravil načnte laški jezuit , °,z.zo; verjetno so italijanskega rodu J*.1 arhitekti nekaterih drugih ljubljam-Klh cerkva. Nekaj cerkvenih stavb se-er.no od Ljubljane so morda zamislili udi avstrijski arhitekti. Večina pa je smvensko umetniško delo.
Zdaj sta bili samo še dve možnosti, e stare gotske tradicije že nikjer več .10 ni. Ali popolnoma južnaška nova avba ali pa barokizacija stare, še bolj
za prejšnje stoletje velja za nove " avbe 18.. stoletja, a so jih pozidali na m, u. Prejšnjih starih cerkva, katere so ®*..zalovanja za njihovo starinsko ča-tak•v1Vos^' podrli. Več primerov je celo Kih, da so v prejšnjem Stoletju cerkev _ zf si*° barokizirali, zdaj pa zgradili P Polnoma novo. Gotske cerkve so ohra-, 1 Sänio.tatn, kjer so bile ali že v ladji okane in visoko zidane ali pa v naj-
manjših naseljih, kjer ni bilo sredstev za zidave. Na splošno velja, da so na novo zidali župnijske cerkve in božje-potne podružnice, med tem ko so navadne vaške ali selske podružnice samo barokizirali na starih temeljih.
Najbolj priljubljen tip je postala osmerokotina ladja, zvezana s prav tako osmerokotnim presbitarijem z enotnim venčnim zidcem; v zunanjščini se je ta povezava kazala z enotno streho na „kamelin hrbet“. Okroglih prostorov to stoletje ne ljubi več, pač pa so zelo pogosti ovalni, kot so tudi prečne stranice pri osmerokotnikih vedno krajše od vzdolžnih. Svodi teh novih cerkva so kupole, večkrat bolj plitve kot previsoke. Stene so razčlenjene s pilastri ali polstebri, večkrat s plitvimi kapelicami in nišami. Stenske slikarije so razmeroma redke in prevladujejo arhitektonski učinki; več je poslikanih cerkvenih notranjščin na Štajerskem kot drugod po Sloveniji. Naj (navedemo samo nekaj značilnih stavb v slovenskem podeželju: Dobrova, Tunjice, Cerklje, Šmartno, Kostrivnica, Preserje, oba Logatca. Večje romarske cerkve in cerkve reprezentančnega značaja kot Velesovo, Petrovče, Gornji grad imajo dvoranske ladje z vrsto stranskih kapel po vzorcu ljubljanskih mestnih cerkva.
Barokizacije starih stavb so zdaj v
18. stol, še radikalnejše kot prej. S podobnimi sredstvi kot je stavbenik pri (novih stavbah razčlenil in okrasil 'zidovja, je skušal tudi pri barokizacijab zabhisati prejšnjo pravokotno st. Staro gotsko sftensko slikarijo so dosledno zakrili (in jo morda s tem boljše ohranili, kot če bi bila še dvesto let izpostavljena vremenskim vplivom). Na štajerskem so barokizacije izvedli skoraj vedno s prizidki dveh globokih stranskih kapel v sredi ladje. Vedno pa je bil deležen — razen na jugozahodu — kjer je že prej dobil poznejšo streho — barokizacije tudi zvonik. Baročne strehe zvonikov imajo razne, na naših tleh nastale oblike, ki dajejo ine samo sitavbi, ampak vsej okolici poseben slovenski čar.
Nekako ok. 1800 šele konča ta slovenska doba baročne cerkvene arhitekture. Opravila je svoje delo tako temeljito, da je za nekaj časa zadostila vsem potrebam. Vsaj pol stoletja se je zidarska delavnost omejevala zgolj na slu-čajnostna popravila. Tudi dirugod po katoliškem svetu ni bilo dosti drugače. Naj bo to vsaj delno opravičilo za propad umetniške moči cerkvenega stavbarstva v prejšnjem veku.
Nove potrebe so se vendar pokazale že po polovici stoletja. Naraščanje prebivalstva v trgih in manjših mestih, širjenje večjih mest in industrijskih krajev sta zahtevali novih, večjih svetišč. Načrte so napravili uradniki-teh-niki, v skromnejših primerih zidarski mojstri. Cerkveno umetnost je reševal le še slikar Janez Wolf, ki je te nove stavbe — vsaj nekatere — s freskami poslikal. Proti koncu stoletja in v začetku sedanjega so pričeli hoditi po arhitekte drugam (mariborski frančiškani. Rajhenburg itd.). Hiša božja je pri-čela dobivati spet dostoj.nejše lice, toda slovenska ni bila.
Šele z (nastopom arhitekta Jožeta Plečnika se je spet vse na dobro in najboljše obrnilo. Pravzaprav je prvi korak napravil Ivan Vurnik 'z adaptacijama tržaške škofovske kapele in cerkvice pri Sv. Katarini. Plečnik je že prej postavil svojo prvo cerkev, itoda na tujem, Sv. Duha na Dunaju. S sv. Frančiškom v šiški, Bogojino v Prekmurju,
CJCa na *Sveii
cj.acL
V	nedeljsko jutro preko žic bodečih
je s Svete gore glas zvonov priplaval, z žgolenjem ptic se v zraku poigraval, naprej hitel, poln naročil ljubečih
za vse, ki do Kraljice Svetogorske so vdanost in ljubezen ohranili, ki radi k Njej na goro bi stopili... Povsod jih najde, križem vse Primorske.
Marija ve, da v milostno svetišče otrok le malo poklekniti more; a duh premnogih jo vsak dan obišče.
V	težavah vsem do milosti pomore, darov nasuje polno jim prgišče.
Z roko dobrotno nudi jim opore.
Ljubka Šorli
sv. Mihaelom na Barju in številnimi prezidavami pa opremami je storil umetniška veledela za lepoto hiše božje. Slovenska cerkvena stavbinska umetnost je zaradi svoje izredne umetniške kakovosti prekoračila narodnostne meje (Praga, Zagreb, Beograd itd.), ustvarjati pa si je začela tudi svojo domačo šolo (Kregar, Hus itd.).
V to novo veličastje našega cerkvenega stavbarstva je kot satanov strah pred križem padla revolucija, ki onemogoča ,njega nadaljevanje. Samo manjše cerkvene umetnine še lahko najdejo doma naročnika in veseli nas, da vlada vsaj tam umetniška izbirčnost (Brezje).
Napravljeni so pa načrti za cerkev sv. rožnega venca v Zgornji šiški. Prišli bodo boljši časi, ko bo lahko tudi umet-nik-arhiitekt iz vsega srca in iz vse duše gradil božjo slavo med Slovenci. Cerkev: dvorano, v kateri ponavljamo Ljubezen Zadnje Večerje, moramo Slovenci postaviti in opremiti z vsemi darovi, ki nam jih je večna Ljubezen naklonila. Vsaj nekaj tega lahko vrnemo Bogu -f Evharistiji tudi v izseljemstvu. Marsikaj smo že napravili in v skupni vnemi slovenskih duhovnikov pa umetnikov bomo lahko napravili še več.
ADVENTNI VENEC
Na postaji v Beljaku so ljudje že stali * vrsti, da pridejo do ,voznih kart. Tudi čelnica se je postavila ,na konec repa in Se pomikala proti blagajni.
V zadnjem trenutku je opazila, da ie toliko denarja zapravila in razme-*ala, da ji ga ni ostalo dovolj za vlak. Le do Dol (Döllach), ki so prva postaja Pred Bistrico, je mogla kupiti vozni listek. Ostali del proge je upala, da se b° prepeljala zastonj, ne da bi jo kdo nadlegoval.
Čelnica je bila vesela, ko je končno ^Pet sedela v vlaku. S slastjo je jedla sy°i kruh in slanino in zraven premišljevala:
Ves svet strada. Moj mož strada v Rusiji, da je zgubil zobe. Angleži drže v taboriščih Ausländerje pri pičli hra-ni. Po mestih so ljudje |lačni. Sveto-Lviški kaplan je nemara tudi večkrat lačen kot sit. Le ma kmetih se lahko še elovek do sitega naje. Nič čudnega, ako je župniku pri nas tako všeč. Je res dobro zadel. Malo dela in dobro hrano jma na Slcmenici. Je prav tako, saj je ,1 (med vojsko gotovo tudi večkrat la-®en- Le da bi tako zelo zoper jasnovidko ine'govoril!
Nato se je čelnica predala veselju °b misli na skorajšnji možev povratek.
Šele v Dolah je hipoma začutila tesnobo pri srcu. če jo sprevodnik opazi, da se pelje naprej brez vozne karte, bo sramota velika in še kazen bo treba Plačati.
Vlak je v Dolah dolgo stal. čakati so roorali na vlak, ki 'je prihajal iz Bi. strice.
Čelnica je bila vesela, ko je stroje-
GREGOR HRIBAR
vodja končno pognal. Naredila se 'je, kakor da dremlje in prosila Boga, da bi se srečno pripeljala do doma.
Nenadoma je začula pri ;vratih vagona močan glas: ,,Vse I vozne listke prosim!“
Bil je preglednik, ki pač vselej takrat nos prinese, kadar ga je .najmanj treba. V Dolah je prestopil iz drugega vlaka in se peljal spet proti Bistrici.
Kmetica je še bolj skupaj zlezla in kimala. Vedno bliže je bila Bistrica, a tudi preglednik se je naglo bližal.
Kakor razsvetljava od zgoraj, je prišlo Čelnici v zadnjem hipu na um, da bi jo še najbolj zanesljivo utegnila rešiti iz kočljivega položaja kaka zaobljuba. Brž jo je napravila:
Ako se vse srečno izteče, bom še danes kupila za adventni venec vse štiri sveče in jih že jutri nesla župniku.
Zaobljuba mi bila kaj posebnega. Kmetica je itak že preje na to mislila, da bo morala najbrž sama za sveče skrbeti, ker jih župnik še za maše nima nikdar dovolj. Vendar se je ženska takoj bolje počultila, ko je zaobljubo potihem iz-rekla.
Preglednik se je ustavil pri njej:
„Gospa, vozni listek prosim!“
Čelnica je še vedno kimala, tako da jo je moral preglednik potresti za ramo. Se mu je kar zdelo, odkod tako trden spanec. Veselilo ga je, da bo imel spet en dokaz več pri rokah, kako zelo potreben je pri nadzorstvu avstrijskih državnih železnic in kako vestno izpolnjuje svojo važno službo.
Kmetica ga je zbegano pogledala.
Dala mu je voz.nl listek in se hkrati zmedeno ozirala skozi okno.
„Kam se peljete, gospa?“
Ženska je bila dovolj prebrisana, da mu je odgovorila.
„V Dole, gospod! Koliko postaj je še do tja?“
Pregledniku se je pobesil nos. Ven. dar je skušal biti še vedno uraden;
„Zakaj niste pravočasno izstopili? Smo že daleč naprej.“
Čelnica je bila krega z gospodi že vajena. Saj se je že več let morala sama braniti pred Lačenbergerjem. Preje, ko je -bil še mož doma, se je zelo spoštljivo vedla do gospoda odvetnika in njegove gospe, rojene Dobernig, in jima je vselej dobro postregla. Lačenbergerju je bilo njeno rvedenje tako všeč, da jo ije stavil Čelniku za zgled, kako se je treba vesti do boljših ljudi. Tudi sama je moža pogovarjala, kadar je vzrojil radi visoke najemnine, in ga navajala k potrpežljivosti in krotkosti.
Po moževem odhodu je sprva mislila, da se .njej, neuki kmetici, pač ne kaže bosti z učenim in zvitim advokatom. A sila kola lomi. Morala se mu je postaviti v bran, ker je bil Lačenberger vsak dan bolj zahteven in objesten. Vedno z večjo spretnostjo in odločnostjo mu je odgovarjala, kadar je prišel sitnarit radi najemnine.
Sčasoma se je ženska tej stroki tako izurila, da ji tudi izprašan jezični doktor, kakršen je bil Lačenberger, zlepa ni prišel do živega. Zadnji čas si sploh ni upal več hoditi iv Kočno vas in je bil s svojo najemnico le še v pismenih stikih.
Takjo je razumljivo, da je četnica tudi za preglednika brž našla pravo besedo in ga nagnala:
„Vi ste krivi! Zakaj me niste zbudili? Kam naj se reva denem sedaj v tem mrazu in na noč?“
Kmetica je bila na videz tako ogorčena, da je preglednika minilo vsako
veselje, da bi se z injo pričkal. Zamahnil je z roko, češ, počni, ženska, kar hočeš, in odšel dalje. Do konca bi ji itak ne prišel zlepa.
Zaobljuba je očividmo pomagala.
Kmalu za tem je čelnica v Bistrici srečno stopila na domača tla.
V	Bistrici je šla Čelnica naravnost k svečarju. Z obljubo, da mu bo prinesla prvi vosek, ki ga bo pridelal mož, ko se vrne iz ujetništva, je od svečarja izsilila devet sveč: štiri za adventni venec, prav toliko za sebe, da jih bo prižigala na adventne .nedelje med mašo v klopi, četrto adventno nedeljo jo bo pa tudi Franc potreboval.
Denar za sveče bo poslala v nekaj dneh po otrokih.
Čelnici se je mudilo domov. Skrbeli so jo otroci, dom in živina. Rada bi že z otroki delila svoje veselje in jim pravila o skorajšnjem atkovem prihodu. Zato je od svečarja brž odšla iz Bistrice in se za vasjo po strmi, gozdni poti pognala v hrib.
Sredi poti se (je že popolnoma stemnilo. Vendar kmetice ni bilo strah. Saj ljudje tam na okrog niso hudobni.
Pot je pa tudi dobro poznala, da je ob vsakem križpotju ubrala pravo smer.
Vedno bolj hladen veter je vel kmetici v obra]z. Končno je zašla še v meglo, ki jo je spremljala do doma.
Na Slemenici je nekaj dni preje zapadlo nekoliko snega. Segal je doli pod Kočno vas.
Kmetica je s korbo parkrat zadela v smrečice ob poti. Mrzel sneg se je vsul nanjo in v korbo.
A vse to Čelnice ni motilo. Da se le sveče ne bi zmočile. Kaj vse drugo!
Misel na možev povratek ji je bila na vsej poti zvesta spremljevalka in trdna opora.
V	poldrugi uri je bila doma.
Ko je potrkala, so otroci planili k vratom in jo obsuli z vprašanji in s pripovedovanjem.
Čelnica je najprej pogledala na mizo.
V resnici jo je na njej čakalo pismo, ,1 ]l je o njem govorila jasnovidka. Vsekalo ni nič dobrega. Lačenberger jo je ' Pismu ponovno polzival, naj brž po-ravna zaostalo najemnino. V nasprot-aem primeru jo bo po sodni poti prisilil, a do pomladi izroči posestvo drugemu, vestnejšemu najemniku.
, »>Ne boš pometal z nami, požeruh eljaški!'1 se je razsrdila čelnica. „Ne °s nam pila krvi, pijavka nenasitna! ac nisi mislil, ko si pisal to pismo, da . bo služilo za neovrgljiv dokaz, da je jasnovidkina napoved od prve do zadnje esede vsa resnična. Brž ko pride mož, e o.n pristopi k rdečim. Potem nas pa s Pomočjo vse Ljudske stranke (Volks-Partei) ne boš mogel vreči s Čelnikove . e na cesto. Še nekaj tednov počakaj, zajedalec črni...!“
Črne imenujejo na Koroškem kleri-alee. Najbrž radi črne duhovniške oble-
e.	Za klerikalno stranko je do neke ?ere veljala po ivojski Ljudska stranka, eeravno so v njej v velikem številu ve-vr'*i tudi bivši nacisti, kakor je bil La-cenberger.
Ko je Čelnica povedala ves besednjak priimkov, ki si jih je v teku časa osvojila v borbi Izoper Lačenbergerija, se je spet pomirila in pričela izpraševati otroke, ali so bili pridni, ali je Fefi napravila dobro, kosilo, ali je ; Franci skrbno krmil živino in ali je razen pismonoše še kdo drug prišel.
Z odgovori otrok je bila mati zadovoljna. Zato jim je s toliko (večjim veseljem pričela praviti, da pride atek še pred božičem domov. Niso vsi otroci dobro razumeli, kaj je atek. Le najstarejša hči se ga je dobro spominjala, drugi manj, najmlajši fantek svojega atka sploh še nikoli ni videl. To so pa le vsi vedeli, da jih ima atek vse po vrsti zelo rad. Prav tako kakor mama.
Zato so z odprtimi usti in z žarečimi očmi poslušali mamico, ki jim je pravila, da jim bo atek prinesel belega kruha in igrač in jih bo ujčkal na kolenih. Otroci so kar poskakovali od veselja.
☆
Naslednji dan ije šla Čelnica v župnišče. Izročila je gospodu Simonu pismo svetokriškega kaplana in štiri sveče za adventni venec. Nato mu je pripovedo-
vala, kako dobro je opravila v Beljaku pri jasnovidki. Izpolnila je tudi jasno-vidkino naročilo in mu govorila o nevarnosti, ki mu preti.
„Mi je zelo žal, da vam nisem mogla prinesti boljše vesti od jasnovidke, da bi se tudi vi z menoj veselili. Tako se pa zelo bojim za vas,“ je Čelnica nekoliko zbogljivo zaključila svoje pripovedovanje.
Gospodu Simonu seveda .ni bilo všeč, da je šla Čelnica k jasnovidki. Zato je bil hladen do nje in se je delal brezbrižnega, čeprav mu je opozorilo glede bližnje nevarnosti vzbudilo .neprijeten občutek negotovosti. Na kratko je zavrnil kmetico:
„Zame se ne bojte! Smo v božjih rokah. Pač se jaz upravičeno bojim, kaj boste počeli vi, ako moža ne bo domov.“
„O tem vendar ni najmanjšima dvoma,“ se je zasmejala za celiti deset let pomlajena najemnica.
„Prav!“ je zaključil razgovor župnik. „Ako se vaš mož vrne, bomo verjeli jaz in vsa moja fara, da jasnovidka nekaj rve. Ako pa vašega moža do božiča ne bo domov, upam, da ne bo noben Slemeničan več hodil okrog jasnovidke.“
Nato je župnik vrnil Čelnici še sveče s pripombo, maj se sama dogovori z mežnarico glede adve-ntnega venca. Zdelo se mu je bolj prav, da sam nima prav nič skupnega z ivso zadevo.
Šele po njenem odhodu je gospod Simon odprl pismo.
Kar prebledel je. Bo navsezadnje res imela jasnovidka prav?
Tudi svetokriški kaplan mu je govoril v pismu o veliki nevarnosti:
Beljak, 10. 11. 1947.
„Dragi Simon!
Verjetno že iveš, da smo v nevarnosti, da nas izroče Titu. Z nami hočejo odkupiti Koroško. Taki so Angleži!
Ponoči hodi raje kam drugam spat!
Vprašaj še zame pri kakem zaneslji-
vem kmetu, ali bi se mogel pri njeni skrivati čez zimo. Spomladi bi se prebila v ameriško cono. Dokler mas imajo v pasti Angleži, bomo vedno na prodaj-
Bog daj, da bi jo Tito ne sprejel!
Morda se kmalu vidivaj
Pozdrav! Vdani Matej.“
Gospodu Simonu se je tresla roka. ko je odložil pismo. Zanj je bilo vse to novo. Kljub svoji trojni službi, uče-niški, duhovniški in pastirski, mu n* ostajalo denarja, da bi si naročil kak dnevnik. Zato je marsikatera novica našla do njega pot razmeroma pozno.
Najnovejša vešt je napravila na S°’ spoda Simona silen vtis. Zaželel si je» da bi bil že nekje daleč, daleč proč od Koroške in Angležev.
To so torej tisti naši prijatelji, ki so nam o njih toliko lepega pripovedovali v kraljevi Jugoslaviji!
Doklej bodo še barantali za našo kri?
Doklej bodo še sklepali kravje kupčije na naš račun?
Končno je gospod Simon stresel svoje ogorčenje na odsotno čelnico:
Le kaj je šla ženska stikat v Beljak za temi slabimi novicami! Sreča, da jj vsaj vsebina pisma ni znana. Sicer bi ljudje govorili še veliko več, kot bodo že itak.
Čelnica je bila med tem že v mežna-riji. Mežnarica jo je poslušala z veliko večjim zanimanjem, kakor župnik. Vse do zadnje podrobnosti je hotela vedeti, kako ji je šlo iv Beljaku.
Najemnica ji je z veseljem pripovedovala. Hkrati jo je za božjo voljo lepo prosila, naj splete adventni venec ali pa jo pravočasno obvesti, da ga bo ona sama spletla. Saj je možev polvratek vezan vendar izključno le na adventni venec!
Mežnarica ji je brez nadaljnega obljubila in shranila sveče. Hkrati jo je z zavistjo v srcu blagrovala:
„Blagor ti, Tschelnigbäuerin! Le še nekaj tednov boš sama z otroki. Brž ko se ivrne tvoj mož, pojdem tudi jaz k jas-
aovidki. Bi š a že jutri, a se bojim, kaj 1 rekel župnik. Saj veš, kako sršeni Pr°tj njej. Gotovo bi mu ne bilo prav.“ v čelnica bi zelo rada videla, da bi šel Se kdo drug v Beljak. Zato je mežnarici 113 vs° moč prigovarjala, naj kmalu gre:
v. > Le čemu bi odlašala do božiča in lve a iv .negotovosti, ko te jasnovidka .ko že jutri reši vseh dvomov. Meni *e to žal, ja nisem že zdavnaj šla k JeJ. Saj ni treba župniku praviti, kam Sdeš! Verjetno te še pogrešil ne bo, ako odideš za en dan z doma.“
Vendar se mežnarica le ni mogla odločiti. Zato jo je Čelnica zbodla, kot Je le ona zna a:
••Nisem vedela, da moraš župnika za 0 vol jen j e prositi, kadar bi šla rada z c°ma. Kaj ‘takega še Lačenberger od mene ne zahteva.“
Vendar ni šla ne mežnarica, ne kaka rnga ženska preji božičem iv Beljak. s' 80 se odločili, da bodo počakali, dokler Se ne izkaže ali jasnovidka res kaj ve.
najmanj je verje’a jasnovidkinim naPovedim Zoppernigbäuerin. ženska je Pač najbolje velela, koliko je na takih vareh resnice. Dobro se ji je pa le el°. da jo je jasnovidka poznala in
upoštevala.
. »Le kdo ji je šel pravit o meni?“ se le delala hudo pred ljudmi. Hkrati je zatrjeva'a, da sedaj čelnik gotovo ,ne 'd®, ker je vtaknila jasnovidka svoje Prste vmes.
. ^a Pdvo adventno nedeljo se je čel-ea topila od veselja, ko je zagorela na e enem vencu nad obhajilno mizo prva s'eča. Tudi sama si je v klopi prižgala s'ečo in j0 stiskala v rokah.
-Med mašo se je kmetica za župnika u za oltar kaj malo menila. Pač pa je z °boko vero v srcu nagovarjala svečo a adventnem vencu:
»Le gori, svečka, gori! Predno za-p0ri Poleg tebe tretja sestrica, bo moj rar.c tudi že sedel na desni strani med
možmi!“
Podobno je imela čelnic.> tudi na drugo adventno nedeljo prisrčen nagovor .na prižgani sveči na adventnem vencu.
Tretjo adventno nedeljo je čelnica še bolij zaupno zrla na venec, ki so na njem gorele že tri sveče. Z neomah jivo vero in s trdnim zaupanjem v jasnovidko je še trdneje stiskala med rokami gorečo svečo. Vosek, ki se je cedil od sveče, ji je tako povezal roke, da jih je s težavo razklenila, kadar se je bilo treba prekrižati ali kadar si je hotela obrisati solze veselega pričakovanja.
Župnik je pričel pridigo z besedami svetega Pavla, ki se bero tisti dan v vstopnem spevu in v berilu:
, Bratje, veselite se vedno v Gospodu, zopet vam pravim: Veselite se. Gospod je blizu.“
Besede so bile za čelnico kot naročene. Obračala jih je le nase in na svojega moža:
„Kaj se ne bi veselila, ko pa bo mož drugo nede’jo že tu. Sedaj, ko manjka le še nekaj dni, končno tudi župnik verjame, da Franc pride in da mora biti že blizu. Verjetno je že na Dunaju.“
Dušebrižnik je opazil kmetico s prižnice. Najrajši bi vstavil v pridigo na sveto pismo spominjajoče besede:
To ljudstvo me časti s svečami, njihovo srce je pa daleč proč od mene, pri jasnovidki.
A vse do kanca pridige ni našel pri-mernega mesta, kamor bi jih pritaknil. Povedal je ljudem le to, kar se je namenil povedati že med tednom.
Po maši je Čelnica pripovedovala vsem, ki so jo hoteli poslušati, o sreči, ki jo občuti, ker bo mogla na kvatrno nedeljo priti k maši v spremstvu svojega moža.
Nekateri ljudje so ji srečo zavidali, drugi so dvomili, spet drugi so se za njenim hrbtom pomilovalno posmehovali.
Le čelničina vera je bila močna, da bi Slemenico premaknila.
Mtau - noviNW umm piutuj
Ob 11. zvezku Pregljevih izbranih spisov ,,Moj svet in moj čas“, ki ga je znanstveno priredil dr. Tine Debeljak, izdala pa in založila za Pregljevo sedemdesetletnico Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu 1954
Slovstveno lepa in znanstveno bogata knjiga „Moj svet in moj čas“ v polni meri zasluži razkošno opremo, ki ji jo je izdajateljica in založnica dala. Naš namen ni in nismo poklicani podati celotno in podrobno oceno dela; po svojem znanem poslanstvu pa „Duhovno življenje“ ne more mimo, ne da bi povzelo in poudarilo nekatere od razveseljivih zaključkov vsega dela.
Religiozna osebnost
S strahom in spoštovanjem, kot da stopaš pred najsvetejše, se lotevaš, če hočeš biti pravičen, govoriti o človeku, njegovem značaju in osebnosti, v kar si upa segati s predrzno in umazano roko krivični opravljivec oblastno in brezobzirno. Vendar o Preglju moreš govoriti z vso odkritostjo mirno, brez strahu, da bi blatil, ker stojiš pred osebnostjo, ki taka, kot je, vzbuja spoštovanje.
Že ob branju glavnih del Pregljeve umdtnosti zaslulbiš religiozno osebnost pisatelja, ki daje svojskega duha njegovim stvaritvam. Izbor odlomkov Pregljevega dela in spremljajoča študija prireditelja v ,,Moj svet in moj čas“ pa nam v kratkih obrisih odsevata to osebnost v zakroženi celoti.
Naš pisatelj je zrasel iz strogo verskega okolja katoliškega naroda. Zrasel je iz ljudstva, ki v borbi za življenje ni pozabljalo Boga, ampak mu je bil živa realnost nič manj kot potrebni vsakdanji kruh. Kot poosebljena živa ljudska vera je bila stara mati Ana Carli, ki je po zgodnji smrti staršev skrbela za preostale 'tri sirote. Njena molitev pa pouk v moraliziranju in legendi so govorili o isti živi resničnosti in ustvarjali mlademu srcu duhovni svet, ki je prav tako resničen kot razlomljeni tolminski hribi, ki so mu z ljubečim obje-
mom določali mali zunanji otroški svet. T.ega so mu polagoma že odpirala prva skupna romanja, ki pa so ga obenem tudi sprevajala v novo duhovnost.
Že zgodaj je Preglju kot .nadomesti; starše duhovnik Jože Fabijan, domači župnik pri Sv, Luciji. „Meni je bil vse, govori o njem pisatelj in ga v obsmrt-nem oznanilu imenuje „prijatelja in do; brotnika, kateremu se mora zahvalit* za vse, kar je in ima“ (str, 150. 159)-Nehote vidi v tem duhovniku kultur; no poslanstvo, ki ga je imel slovenski duhovnik; čeprav morda ni bil sam kulturni stvaritelj v ožjem pomenu, pa j® bil mecen in vzgojitelj mladih kulturnih .rodov.
Prišla so usodna leta, ko iz „otroka postane mož“, v katerih „človek opustil kar je bilo otroškega“ (1 Kor 13, lD-Le prerad tedaj človek obenem z „otroškim“ zavrže tudi resnico, ki jo je že otrok prejel. Pri Preglju se to n* zgodilo. Resnico, ki jo je že k°t otrok v otroški obliki pokorno sprejel in mu je bila tako kot podarjena, je v trpljenju preiskušenj zaslužil, si jo j® v boju osvojil, da je postala res njegova osebna last, neločljiva od njegovega lastnega jaza.
Vera iz otroštva je našemu pisatelju tudi kot možu ostala zaklad. Bog j® vedno ista živa realnost, ki ji v življenju sicer moreš nasprotovati, jo celo tajiti, a ne ignorirati, tako da ti je celo tajitev tiha afirmacija, priznanje Najvišjega. „...sem vekal: Ni Boga, sicer bi mi pomagal! In vedel sem, da to nj res, in čutil sem tako živo, da lažem (str. 90).	.
Pregelj je osebnost žive vere, ki J® krščanska in katoliška, V mnogem tostranskem nesoglasju med svetom iz' kustva in resničnim svetom vere nje-
Sova dela razodevajo iskreno „žejo po ti,°Su“ (str. 337), ki je v tem stanju °duka mislečega bitja, človeka, kot je svoj način od slovanskih pisateljev tako izrazita pri Dostojevskem.
Pravi vernik, katoličan, je nekdo po VSej svoji osebnosti. Vera mu ni nekaj Zunanjega, od zunaj privzetega, ampak je vernik, kdor je prejel to milost, ves n nujno. Kdor je še čist, dosleden in iz celega lit značaj, ki se v življenju in oslu ne potvarja, ampak res dela kot cela osebnost, kar pravi pisatelj vedno mo-
f.a> k° na kulturnem polju nujno kato-iski delavec. Tak je Pregelj — kato-nski pisatelj.
Katoliški pisatelj
Takega nam kaže njegovo delo in nkega nam v izvirni zasnovi v tej knjigi predstavlja Debeljak, kar je druga njegova zasluga.
Resnični pisatelj, ki se ne zadovolji arno z opisovanjem in opevanjem „cve-polti“ in seksusa in bi bil brez ^ cpljega nemira, nujno zadene na me-afizično ozadje, na katerem se razodene Jegovo svetovnonazorsko stališče. To izrazi Pregelj, ko o tem sarkastično go-on: „Oni so znameniti, ki so mojstri v Jkanju škandalov; gnoja, brate, in ?®radu, in boš žel pohvale...“ (str. °4). Pisatelj velikega kova, kot je 5?e£elj, podaja človeka v polnosti, v vseh Jegovih odnosih, in ne more prezreti ajglobijih, ki jih izražajo prav metallene resnice, ki tako nujno izdajajo Njegov svetovni .nazor in versko opre-deljenost. In prav pri Preglju so ti meta-tzioni elementi tako važna prvina ,nje-sove umetnosti. Pri mnogih pisateljih i pesnikih je za umevanje njihove umet-osti večkrat toliko važna zgodovina nji-?Vlh. „ljubic“ in navdihu jen j, ki so jih pb. njih prejeli, da vse skupaj utruja. ri Riglju si tega rešen in te kot metni k vodi na višjo raven, kjer je toetinost bolj čista in bolj varna predi eumetnostnimi primesmi.
Pregljevo delo izdaja globoko reliji ozno osebnost pisatelja. Vse, pa naj odo v njegovi umetnosti tudi senčne Prvine zla, je vokvirjeno v metafizične
odnose
Mord:
_a nauka. a njegovi „junaki“ tudi greše in
erskega katoliškeg:
blodijo; a v njih se nam prav predstavlja življenjska tragika in tudi iz njih odmeva „krik po Bogu“, kot v svetlih plasteh njegove umetnosti zveni božji slavospev najgloblje notranje harmonije.
Pisatelj Pregelj se svojega najbolj iskrenega notranjega' prepričanja tudi ne sramuje, kot se ga pravi pisatelj ne more, pa naj bo tako ali tako. Morda se ga sramujejo male veličine in se pri-lagode, ker bi si rade ustvarile ime, modi in trenutnemu javnemu mnenju v „umetnosti“. Pregelj je dovolj velik, da se mu ha to ni treba ozirati, in ne potrebuje pouka, kaj bo iz njega umetnina in kaj ne. „Iz svoje globoke skrite boli sem ustvaril umetnino in otroško zaupljiv sem jo pokazal družbi. In ta in ta je menil, da nisem izviren. Jaz pa sem dolgo in daleč sanjal, da je moja izvirnost moja ljubezen...“ (stran 152).
„Ljubil sem vselej zvesto in verno troje: domovino, resnico in Mater Njegovo. Ljubezni nisem izdal in nisem zdvomiil nad njo...“ (str. 80). To bi o njem vedeli iz njegovih del, čeprav bi teh besed samih ne zapisal. A tudi zapisati se jih ne sramuje, ker pove, kar je, Pregelj je dovolj velik, da se ne sramuje biti katoliški pisatelj.
Razumljivo je tudi, da vzgojitelj
kako odlomke Pregljevih del sprejema s pridržkom. Vzgojitelj gleda umetnino z vzgojnega vidika, po vzgojnem efektu, ki v resnici more biti kdaj slab. A to ni škoda utnetnine kot umetnine, ampak prav ker umetnine v tem primeru ta subjekt ne more dojemati kot umetnine, ker motijo drugi umetnini primešani elementi. V tem primeru ta umetnina za ta subjekt ni, ker so nad umetnino še višje vrednote in tudi umetnina mora nazadnje človeku koristiti in ne škoditi. Umljivo je, da ni vse za vsakega, kot niso za vsakega n. pr. na znanstvenem polju morda moralno-teo-loške razprave in kot more zdravilo v konkretnem primeru biti za tega človeka strup. „Lartpourlartizem“ je lepa fraza, a sofizem, apliciran na vzgojnem polju pa velika škoda.
To je resnica; umetniške vrednosti pisatelja pa to nič ne zmanjšuje in sicer katoliški pisatelj tudi s tem to ne neha biti.
Pregelj ni katoliški pisatelj samo v tem pomenu, da kaže življenje v luči katoliške ideje, ampak tudi v nekem še bolj določenem, čeprav ne globljem pomenu: v mnogih svojih delih formalno-vsebinsko. To je tisti značilni element v njegovih delih, ki ga označuje Debeljak: ,,baročna jezuitska d°ba evropskega duha in posebno slovenskega, ki je dala slovenskemu ljudstvu tisto duhovno čustvovanje, ki je še danes v osnovi slovenskega preprostega človeka: baročno cerkvenost“ (str. 335).
Tako je Pregelj kot katoliški pisatelj, slovenski tudi po tej prvini duhovnega lika slovenskega človeka. Saj je bilo že večkrat ugotovljeno, da je, čeprav to ni nujno, vendar vsaj po dosedanji zgodovinski stvarnosti, v duhovni podobi slovenskega naroda katolištvo od slovenstva neločljivo.
Katoliška literatura
Mnogo se govori o vprašanju katoliške umetnosti in katoliške literature, ali moremo govoriti o dejstvu take literature in ali je sploh možna. Govori se o neki „neve/.ani, svobodni in čisti umetnosti, češ da katolištvo pri umetniških stvaritvah nima mesta“, in v zvezi s tem
tudi govore, da katoličan ne more bit* pravi umetnik, ker da ni svoboden, alfi' pak vezan na katoliške „dogme“.
Površni sklepi so to in do njih navadno niso privedli čisti umetnostni ra*' logi. So to lepe varljive fraze, ki vsebujejo šibko filozofijo in notranja nasprotja. Možno je teoretično dokazovati; da v pojmu katoliške umetnosti 1,1 nasprotja, a najlepši dokaz za te je dejstvo katoliške umetnosti, v našem primeru katoliške literature.
Pri Slovencih je jasen dokaz za te Pregljevo delo, kar je spet lepo razvidno iz Debeljakove priredbe kjnjig0 „Moj svet in moj čas“ in je to nadaljnja njenih zaslug.
Pesnik, pisatelj pač pojeta in ustvarjata po tem, kar sta, iz najglobljega prepričanja. Če imaš za umetnino cele iskreno stvaritev človeka, ki je v zmot1 in ustvarja v luči svoje subjektivne resnice, zakaj ne bi bilo prav tako iskreno in po vseh umetnostnih prvinah umetniško delo katoliškega pisatelja reS umetnina? Saj je o svoji resnici, ki m° v delih odseva, prav tako iskreno prepričan, kot je njegov nekatoliški tovariš prepričan o svoji zmoti. Razlika me“ njima je tedaj le ta, da objektivno katoliški pisatelj ima resnico, njegov nekatoliški pisatelj pa je v zmoti. Ali J0 resnica v škodo, zmota pa naj bi pomenila prednost? Nič bolj nesmiselnega'
Kdor ugovarja, da katoliški pisatelj ne more biti svoboden, ne razume, kaj je katoličan. V svojem prepričanju. k> ga je svobodno sprejel in je nerazdružn° zvezano z njegovo osebnostjo, je svoboden, kot je njegov tovariš v svoji zmot>< ali pa nobeden ni svoboden. Vsak nam; reč ima nazadnje svoje prepričanje, k1 misli, da je pravo, in v luči katerega svobodno dela. Zakaj katoličanu odklanjaj0 isto pravico glede njegovega prepričanja, ki je resnično, kot jo terjajo zase tisti, ki so objektivno celo v zmoti? .
Res pa je pri tem to, da človek, k} tako ugovarja, ne more biti katolišk1 pisatelj, ker mu je katolištvo nekaj tu; j e ga in bi bil ta vidik ustvarjanja PT1 njem prisiljen. A naj ne vsiljuje svojega vidika drugim, naj ne pojmuje umetniškega ustvaranja po svojem kopitu in
ae. Postavlja sebe za edino normo. „Pu-11 peti moj’ga slavca...“ velja tudi za ^a.oličana, ki ima do te svobode pra-
Trdimo še več. Umetnik, ki ima več resnice, zajema v svoji osebnosti več Pjektivne stvarnosti; če to kot veren metnik poda v svoji umetnini, bo v njej »ceteris paribus“ več bogastva in več spote. V vsem resničnem je svoja le-Pota B0g ;n ,]c0^ ga človek v veri doživ-Ja’ je prav tako realnost kot „cvetoča in seksus; nekatoliški pisatelj bo jP.r^a ostal nizko, ko te bo njegov ka-otiski tovariš ob teh zunanjih prvinah Pega popeljal do metafizičnega ozadja , Se lepote, ti bo dal več — saj je tvoje »Penenje neutešeno — da bo vse tvo-, bitje zabrnelo v valovih večnostne lepote.
Razpravljamo o teh ugovorih resno, t61.. Predpostavljamo, da so pri neka-tak astcren*- Večkrat seveda ti ugovori . kp.Ka resnega obravnavanja ne bi za-u?ni, ker niso iskreni in morda niti fie lz razlogov, ki bi bili vsaj subjektivno-azornega nasprotstva ali so priganja-a Propaganda kulturnega sektarstva sproti si stoječih umetniških skupin; ' eleJ" pa so v zvezi z dekadenco prave
umetnosti.
r Praznoto in neiskrenost teh ugovo-n Y. je, če gledamo našo domovino, l!ePše pokazalo življenje samo; pač nv?,t »»ironija usode“. Kateri so najbolj ‘aI; katoliški literaturi tendenco, ki 'euje umetniško vrednost, so tendenci . ju° zapadli in so se ponižali, da n- Varj_ajo po naročilu. In prejšnji ozna-l;Veva'c' svobode v umetnosti proti kato-gf)aTI?ni in glasniki „lartpourlartizma“ v. izposodili za očuvanje naročene I;. e linije“ v literaturi izrodke sred-inkvizicije, ki so jo sicer toliko v„,es .Prej „nesvobodni in po dogmi 2 ani. katoličan pa mora sedaj proti efniavi v pojmovanju resničnega ' Itn iškega ustvarjanja proti njim anitl pravo svobodo.
Apologija naše poti
gy^mredba takega dela, kot je „Moj ski1 ln m0! čas“, sredi naše izseljenske Pnošti v tujini, je tiha, a močna apo-
logija naše poti. Ko smo iz znanih razlogov zapustili domovino, naš sedanji položaj ne pomeni nujno, da smo kulturno na slepem tiru in odmrli; nasprotno, nalaga nam posebno poslanstvo, da smo glasniki višje, poduhovljene, slovenske katoliške kulture.
Leta 1953 je Pregelj praznoval sedemdesetletnico rojstva. Ta jubilej so kulturni krogi v domovini, ki v proslavljanju jubilejev svojih junakov nikakor niso skromni, prešli s popolnim molkom, ki nam veliko pove in potrjuje pravilnost Debel jako ve analize Preglja-pisa-telja. V imenu slovenskega katoliškega naroda je namesto domovine naša emigracija za sedemdesetletnico velikega pisatelja storila to svojo narodno dolžnost. „Moj svet in moj čas“ na dostojen način predstavlja Preglja ob tem jubileju, kot je v narodu dolžnost hvaležnosti. česar domovina ni mogla, je s skromnimi sredstvi, pa z velikim idealizmom in v polni zavesti svojega poslanstva storil Slovenec v tujini.
Morda pa nam je v drugem pogledu šele tujina omogočila spregovoriti to jasno besedo o Preglju kot katoliškemu pisatelju. Za svoje prepričanje smo veliko že žrtvovali, pravzaprav vse. Sedaj brez drugih ozirov, ki bi nam morda v rednih razmerah narekovali omiljevati svoje katoliško prepričanje, svobodno govorimo popolno resnico, naj bo komu všeč ali ine. Morda bi v rednih razmerah Pregelj težko prejel za sedemdesetletnico tako lepo literarno oznako in oceno, kot jo ima v knjigi „Moj svet in moj čas“.
•čr
To so nekatere za nas najvažnejše ugotovitve ob knjigi „Moj svet in moj čas“. Vse to, kar smo tu teoretično in deloma apologetično povzeli, najdeš v knjigi konkretno, kot v sliki iz življenja, v Pregljevem življenju in delu, ki nam ga mojstrsko predstavlja Debeljak.
Po naši sodbi je prireditelj res zadel v jedro in nam odkril Pregljevo skrivnost. Zavzel je edino pravilno in objektivno stališče in nam pokazal v Preglju katoliškega pisatelja. Drugače Preglja ni mogoče umeti in bi mu delali nasilje in krivico.	p. G.
EVANGELIJ p
RAZLAGA DR. MIRKO GOGALA
SEME JE BOŽJA BESEDA
Priliko o sejavcu in semenu kakor 'tudi vse ostale prilike o nebeškem kraljestvu je Jezus povedal javno pred množicami. Vendar pomena prilik ljudem ni razložil, kljub temu da ga niso razumeli. Iz pedagoškin ozirov je moral 'tako ravnati (prim. zadnji članek). Zasebno in v ožjem krogu pa je Jezus lahko bolj jasno govoril. Ko so ga torej apostoli in še nekateri drugi na samem vprašali (Mk 4, 10), kaj pomeni prilika o sejavcu in semenu, jim je takoj z veseljem ustregel. Najprej jih je sicer ljubeče pograjal, kot nam poroča Marko: „Te prilike ne razumete ? in kako boste razumeli vse prilike?“ (Mk 4, 13). Prva prilika je mamreč še najlažja in je nekako podlaga in ključ za razumevanje vseh ostalih. Če te niso razumeli, bodo druge še toliko manj. Nato jim je priliko Gospod sam takole razložil:
Prilika pa to pomeni: Seme je božja beseda. Kateri so poleg pota, so tisti, ki pošlušajo, nato pa pride hudič in vzame besedo iz njih srca, da .ne verujejo in se ne zveličajo. Kateri so na skali, so tisti, ki z veseljem sprejmejo besedo, kadar jo slišijo, — pa nimajo ko-renine: nekaj časa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo. Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladno-stih življenja zaduše in ne obro-de sadu. Oni pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo
in ohranijo v dobrem in tem srcu ter obrode sad v potrpi) nju (Lk 8, 11—15; prim. Mt 1,1 18—23; Mk 4, 13—20).	.
Pri nobenem drugem evangelistu •tako jasno in točno povedano, kaj P°_ meni seme v priliki, kot pri Luku: »® _ me je božja beseda,“ to se pravi ozn® njevanje evangelija, ki vsebuje boZJ
zveličavne resnice.	. •
,,Kateri so poleg pota, so tisti, 11 poslušajo, nato pa pride hudič in vza . * besedo iz njih srca, da ne verujejo se ne zveličajo.“ Seme, ki je ob set'j, padlo ,na pot in so ga ljudje pohodili * pa pozobale ptice, pomeni oznanjevanj evangelija, ki ga- poslušajo ljudje z 0*° pelim in zakrknjenim srcem. Takšni be sedo božjo sicer slišijo, a ker jo posl šajo z nevoljo, zgolj z ušesi, božja b® seda pri njih ne more prodreti v srce,
d»
raz*
bi tamkaj pognala korenine in se vila, temveč ostane pri vrhu. Ko hudič, ki je prvi in največji sovrag1 božjega kraljestva, ima pri takih 'j? deh lahko opravilo. Vzame jim boZJ besedo, zatre v njih vsak spomin ® evangelij in zaduši v njih delovanj milosti božje. Tako jih popolnoma °ne mogoči, da bi prišli do vere in se zv® ličali. Vendar kljub temu glavne krivd® za pogubljenje teh ljudi ne nosi hud1®' temveč oni sami. Glavna ovira namteC’ da ,ne vzklije seme na poti, je v te n1' da seme ne more prodreti v zemljo, k®r je preveč shojena in trda. Da potem 10
seme ljudi tudi pohodijo ali pa ga pozobljejo ptice, je drugotnega pomena; ??J*i do tega bi ne prišlo, če seme ne 1 obležalo na površju. Piav tako hudič ne bi mogel ljudem škodovati, če bi pu-stdi, da jim božja beseda prodre globoko v srce. Zato je njih lastna pokvarje-Host in zakrknjenost kriva, če se bodo Pogubili, v Jezusovem času je to velja-0 predvsem za njegove očitne sovraž-, lk®> farizeje in pismouke, kasneje in udi danes pa to velja vsem, ki so njim Podobni.
»Kateri so na skali, so tisti, ki z V]eseljem sprejmejo besedo, kadar jo s isijo, — pa nimajo korenine: nekaj Casa verujejo, ob času skušnjave pa odpadejo, „Seme na skali, ki jo pokriva e malo prsti, hitro požene, včasih še Itreje kot na globoki zemlji. Ker pa v6 m°re razviti svojih korenin, ga son-cna toplota kmalu zamori. To seme po-'n<'n[ oznanjevanje božje besede, ki jo Polušajo površni, lahkomiselni in .nestanovitni ljudje. Takog prvi trenutek z Veseljem sprejmejo božji nauk, pa ne ‘Porda zaradi resnega in treznega premisleka, temveč le bolj pod vplivom hip-n®ga navdušenja. Zato božja beseda v JJh ne požene korenin, ne vstvari v njih globokega verskega prepričanja.
Takšni ljudje sicer dobro začno, vendar .nehajo pri prvi težavi. Ko pride skuš-njava, „ko zaradi (božje) besede nastane stiska, ali preganjanje, se takoj pohuj-sajo“ (Mk 4, 17) in odpadejo. Njihove nesreče je torej kriva površnost, lahkomiselnost in nestanovitnost. Ko namreč c °vek sliši božjo besedo, jo mora dobro Premisliti, da se mu vtisne globoko v srce- Ko pa si jo je enkrat osvojil, mo-!a vztrajati v svojem prepričanju, tudi ce bi^ zaradi tega moral kaj trpeti ali ce °. žrtvovati življenje. Zato nič ne ko-iisti, če se kdo hitro navduši za božjo esedo, potem pa ne zna vztrajati v In ponavadi so najmanj stanovitni Prav tisti poslušalci, ki se prvi trenu-
tek zde najbolj navdušeni. V Kristusovem času je to veljalo za vse tiste, ki so Gospodu sledili bolj radi neposrednih tvarnih koristi, zaradi kruha, zaradi čudežev, v upanju, da bodo z njegovo pomočjo prišli do tostranske sreče. In še danes to velja za vse tiste, ki Jezusu sledijo bolj zaradi sebe kot pa zaradi Jezusa, kakor lepo pravi Hoja za Kristusom: „Jezus ima sedaj mnogo prijateljev svojega nebeškega kraljestva, ali malo takih, ki bi nosili .njegov križ“ (II, 11, 1).
„Seme pa, ki je padlo med trnje, so tisti, ki slišijo, pa gredo in se v skrbeh in bogastvu in nasladnostih življenja zaduše in ne obrode sadu.“ Zemlja, v kateri so skrita semena in korenine trnja-stega plevela, sprejme sicer vase tudi dobro seme, ki požene korenine, vzklije in začne rasti. Skupaj z njim pa požene tudi plevel, ki je veliko bolj bujne rasti in zaduši žlahtno seme, da ne obrodi sadu. Podobno se godi človeku, ki je predan vsem mogočim strastem. Ko božjo besedo sliši, jo sprejme vase in jo nekaj časa tudi ohranja in že se zdi, da bo pri njem imela uspeh. Vendar „posvetne skrbi in zapeljivosti bogastva in želja po (Mk 4, 19) vsekovrstnih „nasladnostih življenja“ božjo besedo prerastejo, dokler jo popolnoma ne zaduše, da ostane brez sadu. Takšni ljudje postanejo prej ali slej žrtev svojih lastnih strasti, ki so krive njihovega pogubljenja.
„Ono (seme) pa, ki je v dobri zemlji, so tisti, ki besedo slišijo in ohranijo v dobrem in plemenitem srcu ter obrode sad v potrpljenju.“ V dobri zemlji seme lepo obrodi. Seveda ni dovolj, da je zemlja le sama na sebi dobra, temveč mora biti tudi lepo preorana, očiščena kamenja in plevela. Čim lepše je zemlja pripravljena za setev, tem več bo seme obrodilo, ali trideseteren ali šest-deseteren ali celo stoteren sad. Prav tako se godi božji besedi, ki pade v dobro in plemenito srce. Sicer ima vsak člo-
vek srce, ki je po naravi dobro, le da je po izvirnem grehu k slabemu nagnjeno. Kdor teh slabih nagnjenj ne zna krotiti, mu strasti kot trnjast plevel prerastejo srce; vedno bolj se pri delu za svojo dušo predaja površnosti in nestanovoit-nosti, ki kot kamen na polju ovira duhovni napredek; končno mu grešne navade lahko srce celo popolnoma izkva-rijo in zakrknejo, da je kot poteptana zemlja na poti, kjer sploh nič ne raste. Kdor torej hoče, da bo božja beseda pri .njem imela uspeh, mora svoje srce nanjo skrbno pripraviti. Le tako bo besedo božjo s pridom poslušal, z razumevanjem sprejemal in jo voljno uresničeval v svojem življenju. Potem pa lahko z gotovostjo pričakuje, da bo v njem božja beseda rodila veliko sadu, toliko več, kolikor bolj se bo potrudil. Morda bo dosegel celo stoteren sad. Seveda pa tudi dobro in plemenito srce ne obrodi sadu od danes na jutri, brez boja in težav, temveč samo „v potrpljenju“: le stanovitna in vztrajna borba vodi do zmage.
S tem pa naša razlaga še ni izčrpana. Da bomo lahko čim globlje prodrli v pomen prilike, moramo opozoriti še na eno zelo važno in zanimivo dejstvo (prim. Dililersberger 141—144). Najbolj enostavno bi bilo, tako se vsaj zdi, da bi se različna zemlja v priliki primerjala z različnimi ljudmi. Pa se ne! Temveč vsejano seme se primerja z ljudmi, ki z različnim razpoloženjem poslušajo božjo besedo. V tretjem in četrtem primeru je to še posebej jasno izraženo. Prava podoba človekova v priliki torej ni različna zemlja kot taka, temveč rastlina sama, ki je istočasno skupen rezultat semena in zemlje. Le tako moremo razumeti človeka, ki živi iz milosti in v milosti. V človeka je padla božja beseda in odslej živi iz teh novih moči, ki mu jih daje milost. Človek ne ostane zgolj samo „zemlja“, to se pravi .narava sama, iz njega namreč nastane novo,
živo bitje, otrok milosti, otrok božji-Človek obdarjen z milostjo se od drugega človeka, ki živi zgolj naravno življenje, dejansko tako zelo loči, kot se živa rastlina loči od gole črne zemlje-Najprej zato, ker Je tak človek v resnici „živi“; kajti zemlja je mrtva in človek brez milosti je mrtev pred Bogom. Pa tudi zato, ker človek šele v milosti tako rekoč doseže svojo dovršitev k osebnosti. Seme iz zemeljske snovi, ki so brezoblične ležale na tleh, tvori čisto samosvojo in edinstveno rastlino, ki ima svojsko izrazitost ravno od določenega semena. Prav tako iz bolj ali manj „brezobličnega“ človeškega bitja na P°' dlagi novega življenjskega počela milosti» božje besede, nastane tisti poedini in enkratni božji otrok, kakor si ga je Bog že od večnosti zamislil, in je ravno zato vsejal vanj čisto določeno besedo milosti-
Kjer torej božja beseda ne doseže svojega cilja, ker naravni človek noče z njo poslušno sodelovati, tamkaj se ne unm1 samo delovanje božje besede, temve® tudi človek sam kot tak ne doseže svojega cilja. Z božjo besedo vred se v •takem primeru zgubi tudi človek sam!
Tako vidimo, da .nam prilika podaja lepo podobo milosti in njenega delovanja v ljudeh. Milost božja je vsakem11 neobhodno potrebna za zveličanje, zato je Bog nikomur ne odreka, temveč j° vsem daje na razpolago v zadostni mer1' tudi tistim, ki z njo nočejo sodelovati in so krivi, da milost ne rodi pričakovanega sadu. Mnogi neuspehi milosti, ki se v priliki javljajo na tri različne način6' nam še bolj dokazujejo, s kakšno brezskrbno velikodušnostjo seje Bog svoj® besedo, podobno kot kmet, ki vse poti9 poseje, ne oziraje se na to, če ravno vs® seme ne pade na dobro zemljo; kaj» bolje je, da nekaj semena ne vzklije in se s tem izgubi in uniči, kot pa da m se iz prevelike varčnosti prezrlo eno samo mesto, kjer bi seme lahko lepo obrodilo.
Poleg tega nam prilika jasno kaže, Miloš; za uspešno delovanje rabi nekih naravnih predpogojev. Ne samo da milost narave ne uničuje, temveč naravo Predpostavlja! Tako so teologi v obliki načela izrazili, kar je Gospod tukaj v Priliki pokazal; dobro in plemenito srce, Se pravi naravno dober človek ima Y sebi najboljši pogoj za učinkovit pre-milosti. Luka ni brez podlage na em -mestu uporabil klasičen grški izraz jkalos kathagos! — Lk 8, 15), ki oznaki6 vses;ransko naravno dobrega člo-v^ka, da bi s tem pokazal, da je plemeni' pogan najboljša ,,zemlja“ za božjo esedo. S tem pa je bodočim apostolom ravno nakazano zelo široko polje vzgoj-nega dela: pri apostolatu se bodo mo-Yaü pobrigati, da ustvarijo naravno dobra tla.
Po vsem tem lahko presodimo, kaj je &*avni, osrednji nauk Jezusove prilike.
okazati nam hoče, da bo oznanjevanje P°zje besede — in s tem ustanavljanje ,n razširjanje nebeškega kraljestva — me‘o kaj različno usodo z ozirom na različno razpoloženje poslušalcev: kakor n am reč seme, ki pade na pot ali na skalo ali med trnje, ne rodi sadu, seme v dobri zemlji pa rodi sad, čeprav ne Povsod enakega, tako bo tudi oznanje-jranje božje besede z ozirom na razpo-ozenje poslušalcev pri nekaterih ostalo Iez učinka, pri drugih pa bo rodilo lepe sadove, včasih večje, včasih manjše.
Božja beseda — in po njej božje kra-Jestvo — se ne bo nasilno uveljavljala, d vsakega posameznika zavisi, da jo svobodno sprejme ali odkloni. Prav zato d* nujno, da bi oznanjevanje evangelija oristilo vsem brez izjeme. Iz tega se udi vidi, da samo po sebi nihče nima Pravice na posest božjega kraljestva, poprav tudi nihče ni od njega že načelno «ključen.
Seveda se prilika v prvi vrsti nanaša Jezusovo javno delovanje. Pojas-
ša ujuje
nam, zakaj tudi Jezus sam pri
oznanjevanju evangelija hi žel samih uspehov. Gospod je sicer vse ljudi vabil v nebeško kraljestvo, kljub temu mnogi po svoji lastni krivdi niso prišli do zveličanja. Kateri pa so ga poslušali z voljnim srcem, so obrodili lepe sadove, toliko lepše, kolikor bolj so z božjo milostjo sodelovati.
Potem pa se ta prilika nanaša tudi na celotno oznanjevanje evangelija, s katerim najrazličnejši apostoli preko vseh stoletij skušajo še bolj utrditi in razširiti božje kraljestvo, ki ga je Kristus ustanovil. Vsem apostolom, duhovnikom in laikom, se bo tako godilo, kot prilika popisuje. Včasih bo naše delo želo uspehe, včasih pa ne, ker končno vse zavisi od tega, s kakšnim razpoloženjem sprejmejo ljudje božjo besedo. Ne smemo se torej čuditi, če ne bo vsaka naša beseda našla ugodnega odziva. Saj celo božji Učenik ni tega dosegel. Delni uspehi nas ne smejo spraviti v malodušje, da bi s setvijo odnehali. V apostolskem delu pač vlada takšen zakon, ■ ki ga ne moremo odbiti. Tudi ne smemo ob neuspehih misliti, da je morda evangelij zgubil učinkovitost za današnje čase. .Božja beseda je ohranila vso svojo življenjsko silo nezmanjšano. Da le pade na ugodna tla, rodi v vseh časih lepe sadove.
Kar velja za božje kraljestvo na sploh, velja v nekem smislu 'tudi za božje kraljestvo v duši vsakega posameznika. Zato nauk prilike po naliki (analogiji) upravičeno lahko naobrnemo tudi na delovanje božje besede in sploh božje milosti v dušah poedincev. Na podlagi vse dosedanje razlage si bo pač vsak sam z lahkoto izvedel aplikacijo na svoje trajno duhovno življenje.
Po drugi strani pa se moramo varovati, da ne bomo na podlagi prilike delali kakih napačnih zaključkov. Če je v priliki rečeno, da božja beseda le v enem primeru rodi sad, v treh pa ne, to ne pomeni, da bo le ena četrtina sprejela
božjo besedo in da se bo potemtakem le malo ljudi zveličalo. Iz prilike bi kvečjemu ravno nasprotno Jahko sklepali. Saj vsak sejavec veliko večino semena poseje na dobro zemljo in mu ga razmeroma le malo pade na pot ali na skale ali med trnje.
Končno še omenimo, da iz Jezusove razlage lahko povzamemo splošno pravilo za razlaganje prilik. Gospod sam je nauk prilike raztegnil na štiri različne dele semena, tudi v kolikor se med seboj razlikujejo. Torej se moramo tudi mi varovati dveh skrajnosti: ne smemo nauka prilike zoževati zgolj samo na osnovno misel, spet pa ne smemo iskati skrivnostnega pomena v vsaki malenkosti, ki je v priliki le za okras. Upravičeno pa moramo iskati pomen v značilnih potezah, tistih, namreč, ki so v tesni zvezi z osnovno mislijo, in so kot nje integralni del (Bover).
Ko je Jezus svojim učencem razložil priliko o sejavcu in semenu, jim je s tem v zvezi dal še nekaj važnih opominov. Ker je apostolom biio „dano razumeti skrivnosti božjega kraljestva“ (Lk 8, 10), so iz tega zanje izvirale prav posebne dolžnosti.
Nihče pa svetilke, ki jo prižge, ne pokriva s posodo, tudi je ne postavlja pod posteljo, temveč na svetilnik, da tisti, ki prihajajo noter, svetlobo vidijo. Nič ni nam-reč skritega, kar bi se .ne razodelo, nič ni skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Glejte torej, kako poslušate! Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu bo še to vzelo, kar misli, da ima (Lk 8, 16—18; prim. Mk 4, 21—25).
Jezusova prilika je čudovita luč za vsakega, ki razume nje pomen. Svojim učencem je Gospod ta pomen razložil, pa ne s tem namenom, da bi ga le zase ohranili. Luč je namreč zato, da sveti. Ko v hiši prižgo svetilko, je ne skrivajo temveč jo postavijo na tako mesto,
da lahko svetlobo vidijo vsi, ki prihajajo noter. V „hišo“ apostolov, to se pravi v sveto Cerkev, bo prišlo mnogo ljudi. Apostoli bodo morali poskrbeti, da bo luč božje besede vsem svetila, da nihče ne ostane v temi nevednosti in zmote. Res je sicer, da zaenkrat vsi še ne razumejo Jezusovih prilik. Nezadostna moralna in intelektualna priprava je kriva, da je za mnogo ljudi v Gospodovih besedah še marsikaj „skritega“ in „skrivnostnega“-Vendar prišel bo dan, ko bodo apostoli morali ljudem vse te težave „razodeti“, da bodo lahko vsi „zvedeli“ pravi pomen Jezusovih prilik in sploh .njegovega celotnega nauka.
Zato Gospod učence resno opozarja, naj pazljivo poslušajo, kar jih uči, da bodo kasneje tudi sami zmožni oznanjati božjo besedo: „Glejte torej, kako poslušate! Zakaj kdor ima, se mu bo dalo, in kdor nima, se mu še to vzelo, kat misli, da ima.“ Komur se je namreč zaupal nek kapital in ga zna donosno uporabiti, se mu bo dalo še več kapitala v oskrbo; kdor pa ne zna uporabiti, se mu bo vzel, da se drugje donosneje naloži-Podobno je z božjo besedo in sploh z milostjo, ki je tudi neke vrste kapital-Kdor pazljivo posluša božjo besedo in jo skuša doumeti, bo prejel vedno več luči; kdor sodeluje z milostjo, si bo pridobil vedno novih milosti. Kdor pa se za vse to ne zmeni, mu bo vzeta še tista milost, ki mu je bila dana, zgubil bo še tisto razumevanje božjih resnic, ki ga je že imel, in zapadel bo v strahotno duhovno temo, ki ga bo napravila brezčutnega za vse. Zato naj apostoli resno gledajo, kako poslušajo. Čim bolj pazljivi bodo, tem več se bodo naučili in tem bolje bodo razumeli, zato bodo lahko toliko bolj učinkovito izpolnili svoje poslanstvo. če ne, bo pa celo njih lastno rešen je v nevarnosti. Izredno važen opomin za vse apostole vseh časov, duhovnike in laike. Žal, da se vedno kdo najde, ki ga ne upošteva!
katoliška cerkev v skandinavskih DEŽELAH
S V E D S K A
r Dostikrat očitajo katoliški Cerkvi, da ažbija versko enotnost švedskega pre-ivalstva če pogledamo zadevo malo lze. vidimo, da se je edinost v lute-anski državni Ceikvi pričela rušiti na l^dskem že v začetku preteklega sto-Da, ko je bilo katoličanov-švedov tako Jttesno. nizko število, da si jih mogel Prešteti na prste. Nevarnost razbitja «toosti se je pokazala v vrstah samih P otestantov, saj se je iz njih srede če]ZVl a 8°'a »dobrega čuta“, ki se je za-.6 a zoperstavljati vsaki krščanski vero-^ P°vedi. Pietizem, ki je podčrtaval pre-pmerno subjektivno stran verskega 'X Jpnja, je začel pridobivati med šved-V111, luteranci vedno več privržencev in 5° ®as' ,a gotovo izpodjedati na videz ne-ted-n^"en° skupnost vere, ki je bila do tP t'* značilna za Švedsko. Razne pro-r stantske sekte in ločine so se začele azsirjati in rasti na Švedskem, kot gora dežju ter začele razkrajati lute-gonsk° državno Cerkev. Nekatere sekte n ®e že_ povsem ločile od luteranske ti. vV®: Švedska misijonska zveza (100 Man Privržencev), Binkoštno gibanje _ 0.000 privržencev), Prekrščevalci ali "aptisti (40.000), l’Armee du Salut (35 in aj Svobodni pro|ki)ščevalci (5.000) Adventisti Sedmega dne (3.000). Sku-ein °*cr°g 300.000 pripadnikov (po dru-podatkih skoraj šest sto tisoč). Vsi y s° zunaj luteranske državne Cerkve, pkriljii same državne Cerkve pa ob-Jal° razne ločine z vsemi lastnostmi d» obo.^n'ih cerkva“, kot Evangeljska movinska družba in Prijatelji sv. Pisnikov * štejejo okrog 300.000 somišlje-
v ,^atc>ličanov pa je na švedskem do nrok- 22.000, torej okrog 0,3% vsega št«, i-tva- Dri tem pa je treba upo-P„v3?1.’	80 tu všteti tudi tujci, zlasti
d Jv 1 Balti in Nemci, in, da je Šve-"katoličanov komaj nekaj nad 6.000.
Zato je smešno trditi, da so katoličani tisti, ki postavljajo v nevarnost versko enotnost švedskega kraljestva.
Narodna tradicija, ali bolje rečeno, popačeno razlaganje narodne preteklosti, je ena velikih ovir, ki se zoperstavljajo širjenju katoliške vere v tej de-že’i, katere tradicija je bila vseskozi ozko povezana skozi štiri stoletja s protestantizmom. Politična moč švedske je sovpadala s prevlado protestantizma (XVII. st.) in mnogi narodni junaki so bili vroči branitelji luteranske stvari, kar je povzročilo, da je švedski patriotizem prevzel povsem protikatoliško barvo. Pri tem pa pozabljajo, da je bil švedski narod skoraj pet stoletij popolnoma katoliški in da je imel v tej dobi svoje narodne junake, zmage in tudi prvi stik s civilizacijo in omiko. Na vse to pozabljajo in smatrajo vse, kar ima zvezo s katoličanstvom, kot nekaj tujega, ki nima nobenega vzroka in razloga za obstoj na švedskih tleh. Šolske — zlasti zgodovinske knjige so pisane v duhu napadalnega protestantizma in podžigajo mladi rod k sovražnemu gledanju na ka-toličanstvo.
Vsled izredno nizkega števila katoličanov, so mešani zakoni zelo pogosti in je praktično izredno težko najti švedsko družino, katere člani bi bili vsi katoličani, ker dostikrat katoliška zakonca ne dasta krstiti svojih otrok. Navadno pa je katoliški fant primoran poročiti luteranko in obratno, ker mu je čisto nemogoče storiti to s katoliško družico oz. drugom.
Švedska zakonodaja o verstvu po vsej verjetnosti ne more najti resnega tekmeca v ostalih zapadnih demokratskih državah, in je izredno velika ovira za širjenje katoliške Cerkve. Kako sovražno stališče zavzema, naj osvetlim s par primeri: Do pred tremi leti so bili prepovedani vsi kontemplativni samostani
in še sedaj, če hočejo ustanoviti samostan ali zavod, morajo dobiti zato prav posebno dovoljenje in država postavi svoje pogoje. Državni svetovalci in učitelji morajo izpovedovati „čisti Luthrov evangeljski nauk“. Brez posebnega kraljevega dovoljenja ne smejo katoliške cerkve posedovati prav nobenega premoženja, bodisi v premičninah ali pa v nepremičninah.
Leta 1951 je bil izdan zakon o verski svobodi, ki dovoljuje švedskim državljanom, da izstopijo iz državne luteranske Cerkve, ne da bi bili primorani vstopiti v kako drugo Cerkev. Ob tej priliki je tudi katoliška Cerkev dobila nekaj več svoboščin, a o resnični verski svobodi nikakor hi govora, še vedno so v veljavi stari zakoni, ki omejujejo versko svobodo katoličanov, Je da so jih omilili. Tako n. pr. v slučaju, da hoče Šved prestopiti iz luteranske vere v katoliško, mora obvestiti osebno in pravočasno svojega pastorja o tej svoji nameri ter dati luteranskemu duhovniku možnost in priliko, da ga primerno posvari in pouči. Po starem zakonu je moral obvestilo ponoviti po preteku določenega roka, a sedaj je dovolj, da to stori enkrat. Glede poroke, tudi če sta oba zaročenca katoličana, se morata dati na oklice v protestantski cerkvi skozi tri nedelje pri glavnem opravilu in se smeta poročiti šele. ko predložita tozadevno potrdilo in dovojjenje za poroko, ki ga izda luteranski župni urad. Luteranski župnik je obenem tudi varuh matičnih knjig in zato
Značilna vaška cerkev na Danskem
se morajo nanj obračati tudi katoliški duhovniki in redovniki, kadar potrebu-jejo n, pr. krstni list, potna dovoljenji1 ali kak drug slični dokument. Niti hit3" ranske cerkvene niti državne oblasti pa niso dolžne nuditi katoliškemu župnika imena in naslove katoliških vernikov in tako se velikokrat zgodi, da pe zve ka' toliški duhovnik za naslove svojih ver' nikov in jih ne more obiskati. v .
Še sedaj morajo plačevati kat-dičam cerkveni davek za vzdrževanje lureraii' skih cerkva in pastorjev, medtem ko kaJ ■toliške cerkve in zavodi niso dnleznl nobenih javnih podpor (po najnovejše«1 vrne država katoliškim podanikom 40V« tega cerkvenega davka!. Vse to se žele čudno sliši, če pomislimo, da veljajo taki zakoni v sredi XX. stoletja in v državi, ki je kulturno tako na višku ter se v sami ustavi baha z „načelom verske svobode“. Imel sem pa priliko opa-•žiti, da na splošnem Švedje mislijo, da je slično postopanje s katoličani povsod v navadi in ne samo pri njih.
Kadar govorimo o verskem prepn* Čanju švedskega ljudstva, mislimo tukaj vedno na luteransko državno vero, kar uradno vsekakor velja, a nikakor ne odgovarja dejanskemu stanju, ker je prevladujoča vera sedaj na Švedskem osvoboditev od vsake vere, verska brezbrižnost, „brezbrižna cerkev“. Koren te brezbrižnosti in verskega razkroja obstoja v sami luteranski cerkvi, ki postaja vedno bolj „kraljestvo razdeljeno proti samemu sebi“. Tista moderna teologija, ki zanikuje počasi eno za drugo vse verske skrivnosti, je dobila svoje zagovornike med številnimi člani luteranske hierarhije. Svetovno znani nadškof iz Uppsala Söderblom, je postal celo glavni glasnik te teološke šole in zato ni čuda, da se mnogi luteranski verniki iznenadeno sprašujejo, kako naj verujejo v krščanske skrivnosti, v katere ne verjamejo ti njihovi lastni duhovniki. V zadnjem času se je položaj poslabšal. Po časopisih se je pojavila propaganda, ki enostavno zanika Boga in širi moralni radikalizem in novo poganstvo. Tako J3 poslala verska brezbrižnost glavni znak švedske družbe.
Materialistično gledanje sveta pa Je
Nekdanji samostan Bosjö na južnem Švedskem v deželi Skanija. Cerkev je zidana ^značilnem slogu danskih vaških svetišč (nekdaj je bila Skanija pod jansko krono), vkrog cerkve se more videti ostanek nekdanjega pokopališča, kot je bila v skandinavskih (deželah v preteklosti splošna navada
ajhujša bolezen sodobnega švedskega lavnega in zasebnega življenja. Veliko so temu pripomogle (igra človeške uso-■ e •) nadvse urejene socialne razmere in zredno visoko gmotno blagostanje šved-nkega prebivalstva, ki jih je do skraj-°sti zmaterializiralo in zamorilo vsako a£mjenje k višjemu in popolnejšemu. . Val materializma, naturalizma, ate-
•	Tna in razvratnosti je zajel vso deželo n posledice seveda ne zaostajajo. Spol-0 izživljanje izven zakona je prišlo že ako daleč, da so se vznemirili celo pro-estantski škofje in skupno nastopili P oti teoretični in praktični .nemoral-
osti prebivalstva. Veliko seveda ni za-i v’ j1.61" 50 državne oblasti nevtralne iil j »Jemu 1® podpirajo „svobodo“ svo-i državljanov. Od zakonov, ki so bili 1 en'' v razdobju štirih let od 1946 do je bilo že do lanskega leta 47%
, l-ev. Škandalozna nemoralnost in pret-
•	na. razuzdanost sta znak globokega katerem je lo-
l'ružabnega razkroja, v
greh Zakona’ sp’-av,
n „contra natura“ na dnevnem redu,
ne da bi se kdo sploh kaj razburjal,, temveč sprejmejo vso zadevo kot povsem naravno in samoposebi umljivo in neoporečno.
Ob priliki mojega obiska v švedskem prestolnem mestu sem bil gost stockholmskega škofa Müllerja, ki me je prijazno sprejel ter mi povedal marsikaj zanimivega iz svojega delovanja na Švedskem. Že takoj po prvih besedah pa mi je povedal z gotovim povdarkom in razumljivim ponosom, da je prejel svoje škofovsko posvečenje iz rok papeža Pija XII., ki je bil tedaj papežev nuncij v Münchenu. V razgovoru mi je med drugim večkrat zatrdil, da je širjenje katoliške vere na švedskem težje kot v misijonih po Afriki ali Indiji. Ljudje so tako navezani na zemeljske dobrine in njih hrepenenje po duhovnih vrednotah tako zamrto, da jih je le redkokdaj mogoče pripraviti do tega. da so si voljni odtrgati kakšno zemeljsko dobrino ali telesni užitek v zameno za kaj neotipljivega in vzvišeneišega. Državna vera je povsem odpovedala. Ker je osta1^.
brez vsake vsebine, je ostala brez življenjske sile ter zaleta in ni več sposobna, da bi dvignila človeka v nadnaravni red.
Od časa do časa pa se pojavljajo tudi v državni veri vedno pogostejši glasovi po verski obnovi in takoimenovano obredno (ritualistično) gibanje prihaja vedno bolj do veljave. To gibanje se skuša približati katoliški Cerkvi, kar tiče verskih skrivnosti, delitve zakramentov ter opravljanja cerkvenih opravil in obredov. Okrog 60 Švedov se na leto spreobrne v katoliško vero. V zadnjem času je med njimi precej vplivnih osebnosti iz javnega življenja kot n. pr. pisatelj Sven Sto’pe, bivša socialistka in pisateljica Ana Lenah Elgström, Olov Molander in drugi, ki sedaj širijo in branijo katoliško Cerkev s svojim zgledom in peresom.
Vsa Švedska je ena sama škofija, ki meri 447.862 kv. km. Škof Müller je našel dobrega pomočnika v osebi danskega spreobrnjenca, K. A. Nelsona O. S. B., ki je postal njegov pomožni škof. Razpolagata z 28 posvetnimi in 27 redovnimi duhovniki, katerih večino tvorijo tujci in od katerih je 5 namenjenih izključno za delo med katoličani-tujci. ki živijo na Švedskem bodisi kot delavci (Italijani) bodisi kot politični begunci (Poljaki in ostali Balti). Po cerkvenem letopisu je vseh župnih cerkva 17, pomožnih nostaj brez duhovnika 12 in 22 kapel. (Po prospektu pa, ki sem ga dobil od župnika v Malmö pa je samo 22 cerkev in kapel, kjer se onravlja sv. maša vsako nedeljo). Redovnic je 150 iz 8 različnih redov, od katerih so eliza-betinke, dominikanke in frančiškanke najštevilnejše. Te vodijo več šol, bolnišnic in zavodov.
Veliko težkočo delajo katoliškim duhovnikom velike razdalje. Tako je pot iz Trelleborga na južnem Švedskem pa do Trerikesröset ob severni švedski meji tako dolga kot do Neaplja v Italiji in tako duhovniki porabijo večji del svojega časa na vlaku ali avtobusu. Zato si pomagajo s tiskano besedo. Že leta 1920 je začel na švedskem prvi katoliški glasnik ,,Credo“ in od leta 1926 naprej (v Göteborgu) poseben župnijski list z ob-
vestili ,,Hemmet och Helgedomen“ (Družina in svetišče), ki je dobil 1952 mladeniško prilogo Oss emellan (Med nami); Za najmlajše je začel izhajati listič Skyddsängeln (Angelj varuh). Ustanovili so Društvo Petra iz Dacije — v spomin na dominikanskega meniha istega imena, ki je umrl v XIII. st. in bil prvi švedski pisatelj — z namenom, da skrbi za izdajo katoliškega slovstva v švedskem jeziku. Približno iste naloge ima tudi Društvo sv. Brigite, ustanovljeno že 1907 v Malmö, a sedaj v Stockholmu. V glavnem mestu obstojata tudi dve katoliški knjigarni: prvo imajo jezuitje in drugo dominikanci. Leta 1952 pa so dobili katoličani tudi svojo prvo tiskarno, ki jo vodi že omenjeno Društvo Petra iz Dacije.
škof Müller je dal lep razmah katoliškim organizacijam in danes že ima menda vsaka župnija vsaj eno versko društvo. Tako sem našel društva kot Zvezo katoliških žena. katoliške skavte, visokošolsko organizacijo Academicum Catholicum ter celo Marijino mednarodno legijo. Veliko dobrega je Storila katoliška Caritas Sueciae. ki jo poznajo tudi izven države, ker zelo pogosto pomaga z gmotnimi sredstvi.
Za časa mojega bivanja na švedskem so časopisi veliko pisali o duhovniški posvetitvi prvega švedskega jezuita. Res izreden dogodek za švedsko, kjer je jz' redno malo duhovniških poklicev, in kjer že stoletja niso imeli jezuita švedskega rodu. Imel sem priliko, da sem v prestolnici prisostvoval njegovi novi maši, ki so jo pripravili z izredno slovesnostjo-Katoličani so s ponosom zrli na ta dogodek in ga smatrajo kot ugodno znamenje za lepšo bodočnost katoliške vere.
Kot nosebnost švedskega koledarja pa bi rad omenil, da je na Švedskem dan Marijinega Vnebovzetja zapovedan praznik (Mariebebodelsedag), ki ga praznuje cela država in da mnogi luteranci pr1' našajo cvetje in prižigajo sveče pred starinsko podobo Marijino, imenovano „Skona Madonnan“. Bog daj, da bi Marija skoraj uslišala prošnje tistih, k1 prosijo za milost, da bi zaživela vsa švedska in Skandinavija v luči prave vere!
Ob štirih mislih bi se danes rad po-udil in hi vam jih podrobno razčlenil. 0 j-O: slovensko, dekle, kultura, tujina. v L Naj začnem pri prvi besedi „slo-fisko“! Vse veste, da ste Slovenke, vj0venska dekleta. Iz Slovenije ste pri-e' slovenski je vaš materin jezik. Prav
iP*Jh časih, ko so pripravljali katoii-iavil °d v Buenos Airesu, pa se je po
dol ' vPrašanje, kot si ga doma prej ze Za zastavili nismo: ali je narodnost, v nas s’ovenstvo, samo prijetna čusit-j i»a dobrina, ali pa je tudi moralna Sl0za°st? To vprašanje je zastavil nek v	_ izobraženec na sestanku slo-
V ?v Jb izobražencev; zastavil v ne-Pa •Sne?n hudomušnem izzivanju, češ kje u, ftista enajsta božja zapoved, ki nam ^azuje, da moramo ostati Slovenci? o. SosPod nam je napravil veliko uslu-dr	S- prelat c
ä„i.7^nacij Lenček sta se lotila tega vpra-sta odgovor, ki se mu še na .	— postopil ugovarjati. Prelat je
>-• llsal svoje izsledke v „Duhovnem živ-d_r. Lenček pa v zadnjih „Vred-Ljubezen do slovenske narodnosti
Pokojni g. prelat dr. Alojzij Odar Le
baBja. Nnšln nihče ni
ijen*’8^ S7°^"e izsledke v „Duhovnem živ-Botah“.’ '
Bost- ^zs*edkih obeh učenjakov naša dolžni ’ samo narodna, ampak tudi mo-a. Lelo tako je ugotovil dr. Lenček,
da si slovensko dekle, slovenski fant po svoji vesti ne smeta kar tja v en dan izbrati ženina, nevesto med tujci, ker je to navadno moralno kvarno in samo v izjemnih primerih opravičljivo. To so tehtne besede, zelo resne, besede trajne čvrstosti! — V tej zvezi dovolite vprašanje: ali spravljate številke naših revij ? Duhovnega življenja, Katoliških misijonov, Meddobja, Vrednot, Slovenske besede? Ne samo knjige, ki izidejo, vsaj tudi revije, slovenske revije, ne tiste poulične kastiljske reviste vseh devetero neumnosti in neslanosti — z modo vred, ki bo drugo leto itak drugačna — slovenske revije morate spravljati! Mislite, da se je rajni prelat iz dolgega časa za mizo vsedel; da je napisal članek o narodnosti tako mimogrede? Morda je celo katera med vami s tisto številko „Duhovnega življenja“ podkurila asado,* češ saj ne razumem, preveč učeno je zame, dovolj da sem prebrala kotiček za fante in morda še dekliškega. Pred tremi leti nisi razumela, ali se ti ni ljubilo razumeti, danes bi razumela in uživala. Ni vsaka dolžnost breme. Večina dolžnosti, ki jih je Bog predpisal človeku,
* Na argentinski način na žerjavici pečeno meso.
je prijetnih. Morda ne takoj, ko se nanjo pripraviš, ko se še nisi prav odločila, ko te še lenoba za vrat drži. Toda spomni se veselja, ki ti ga prinese izpolnjena dolžnost! Ko lahkokrila kot metuljček zapuščaš spovednico, ko se vračaš od tolažilnega obiska, ko si izkazala očetu spoštovanje, materi pomagala pospraviti stanovanje, ko si svojemu fantu povedala, kako se mora obnašati do tebe, ko si mlajšega bratca naučila šest resnic, da jih zna boljše kot ti sama. Bog nam je naložil prijetne dolžnosti in samo zaradi naših prirojenih, pa še več zaradi priučenih slabosti jih včasih občutimo kot breme. Tudi ta dolžnost, ki sta jo učila in učita omenjena gospoda, je lahka, lepa in prijetna. Biti Slovenka, je sladko uživanje božjega dar... ki ga iz hvaležnosti do Stvarnika ne smeš zametavati!
2.	Kaj je pa dekle, da preidemo k drugi besedi! Oseba ženskega spola, ki je že odrasla ali vsaj napol odrasla in še ni poročena. Toda s tem še ni vse povedano. Tudi o dekliški psihologiji so že pisali debele knjige. Gotovo so vam že mnogi o tem govorili, pa tudi same ste o tem že premišljevale. K vsemu temu, kar tako že veste, še to-le: Dekle je človeško bitje z najtanjšim notranjim posluhom in z najbolj zvenečim odmevom. Otrok, tudi deklica, hlasta po hrani: v revščini po močniku, v bogastvu po tonti, da bo prej zrastel. Pravljica mu je napoved lepše bodočnosti v zrelih letih. Fant, tudi tvoj fant, junači, postavlja se in se pripravlja, da si osvoji svet ali vsaj del sveta. Vsa čast našim ženam in materam; mučenice so, bolj zaradi mož kot zaradi otrok. Možje, očetje, delajo, praznijo bokale in puhajo tobak. Dekleta prisluškujejo in odpevajo. Tenak posluh imajo in zvonek glas. Matere — ni jim zameriti — so se pri vsej ljubezni, ki jo nosijo v srcu, navzele trših besedi in že poslušajo z razumom, ki jim veleva opreznost. Dekleta lovijo na svoje srčne strune najlepše glasove. Žene prisluhnejo tudi razglašenim goslim: morda je že v hreščečih glasovih nekaj bridke resnice. Dekleta si zatisnejo ušesa in oči pred grdo besedo. In je ne dajo iz sebe: surov glas ti razodene, da tisto dekle ni več dekle. Dekle je najbolj do-
vzetno za lepoto. Fant, žena, mož j° hvalijo, občudujejo; dekle je v njo zra-stlo in ž njo živi. To je lepa lastnost — boljše: lep božji dar deklet. Beg pr®0 grdim pa ustvarja pri dekletih drug0 lastnost, ki ni vedno na mestu: plahost-
3.	Kultura. — To je beseda, ki se j® marsikdo ustraši. To je nekaj, kar Je zame pretežko, nekaj kamor ne spadam-Kulturniki so ljudje, ki nosijo namest0 kravat pentlje in ki namesto kruha knji" ge žrejo. Lepše se sliši beseda prosveta, ker ni kar dveh „u“-jev v njej: že ®n „u“ ni lep; hudobec, korupcija, p°zf' ruh. Kultura je pa dejansko vse, kar Je narod s svojimi umskimi močmi in 3 svojim lepotnim čutom dobrega ustvari1; pa tudi kar se je takega naučil. Tu01 narodovo versko življenje je del nJe' gove kulture in celo najlepši del. 61°' veku brez vere manjka najvišja stopnJ3 kulture. Celo v krivi veri je kultura; X pravi veri je kulture toliko več. Kajti kultura sega po resnici in po lepoti m kje je tega več kot v večnih resnicah in v večni lepoti ?
Kultura je zadobila v zadnjem času med nami nek ožji pomen, ki je le za-časen izhod iz besedne zadrege. Kadar v zadnjem času govorimo o kulturi» že kar nekako nehote mislimo n3 ustvarjalce: na pisatelje pesniških zbirk in povesti, pa na pisatelje filozofskih in bogoslovnih razprav in knjig, na slikarje, kiparje in glasbene skladatelj®-Kultura je kljub dvema „u“-jema }e krajša beseda kot ustvarjalec, ustvarjanje; in ker ustvarja nekdo lahko tudi nekulturne izdelke, ali vsaj izdelke, ki niso v zvezi z duhovno kulturo, bi m°' rali itak reči tem ljudem še posebej kulturni ustvarjalci. Poleg teh ustvarjalcev so pa ljudje, ki sami nič ne ustvarjajo, ampak samo stvaritve drugih vsl' rijo ali pa jih sami uživajo. Za takšno širjenje in uživanje kulturnih stvaritev se je pri nas udomačila beseda prosveta-Vse to ni točno in se vedno ne ujem3-O tem se ne moramo danes prepirati-Resnica je, da je tudi tako imenovan3 prosveta ali ljudsko izobraževalno del° kulturno in še kako kulturno delo. ..
Kulturne stvaritve so narodne ah drugonarodne ali mednarodne, ozirom3
Postanejo mednarodna lastnina. Gregoričeva pesem „Pogled v nedolžno oko“, »Nikar nikar se me ne boj, nedolžni jMžni angel moj“ je naša narodna kulturna stvaritev, Gruberjeva božična pe-Sem „Sveta noč, blažena noč“ je tuje-r°dna, nemška umetnina, postala je pa Mednarodna last, kot je že postal mednarodna last naš Jurčičev Jurij Kozjak a*i Cankarjev Hlapec Jernej. Nas drži Pokoneu naša narodna kultura. Nekate-rim narodom kulture še treba ni, ker jih ohranjajo njihovi posebni narodni na-S?oni. Poglejmo Jude in cigane. Med Ju-51 je mnogo kulturnih ustvarjalcev. Ustvarjala sta pa postavim pesnik Hei-P® nemško pesništvo, komponist Mendel-??hn nemško glasbo; pred kratkim umrli tjzik Einstein je ustvarjal najprej nem-sko, potem ameriško učenost. Judom ni Potrebna lastna kultura, vzdržuje jih njihov gospodarski nagon. Cigani svirajo hu Madžarskem na svoje gosli čardaš, v ~.rhiji sevdalinke, v Argentini malambo. Vzdržuje jih njih potepuški nagon, ne Potrebujejo svoje kulture. Mi Slovenci Pu nimamo nekulturnega nagona (pijan-oevanje moških je mednaroden pojav), •Ms vzdržuje samo naša duhovna kultura.
In vera, boste rekle. Prav! Vera nas ohranja Slovence, ker je tako globoko Prekvasila slovensko kulturo. Vera stoji V lestvici dobrin tako visoko nad narod-Postjo, kot Bog nad človekom. Kot naj človek v vsem podvrže Bogu, tako Phj se narodova kultura podvrže veri. toda kot je Mahnič obsodil pesem „Člo-eka ustvariti nikar!“, bi obsodil spis »Slovenci naj ne bodo kulturen narod“, erite znova Odarja in Lenčka! Prak-Mn° smo pa videli v Italiji, Avstriji in .j v Argentini: njihovo versko življe-,Je nas ne pritegne, ker mu manjkajo ovenske kulturne stvaritve; ne toliko azni običaji kot temeljitost, s katero so vasi katehetje in dušni pastirji, naši orski prosvetarji širili nauke med mla-ln° in med odrasle. Nimamo narodnega agona, imamo narodni značaj, ki je .ak" da zahteva temeljitost, če ta zna-al zgubimo in z opustitvijo narodne ^P ture ga moramo zgubiti, potem nuj-0 Postanemo površni.
Toliko vprašanj se pojavi pri obravnavanju potrebnosti kulturnega dela med nami, da človek težko pride do konca. Če se povrnemo h kulturi in prosveti, k ustvarjanju in pa širjenju in dojemanju: kje je Tvoje mesto, slovensko dekle ?
Med ustvarjalci, med umetnicami in znanstvenicami? Zakaj pa ne? Bara Remec je dekle in je po sodbi vseh poznavalcev umetnosti največja umetnica med slovenskimi umetniki v izseljenstvu. To priznajo moški umetniki: Gorše, Ahčin, to priznavajo doma ljudje kot Maleš ali dr. Stele. Dr. Branka Sušnik med paraguajskimi Indijanci je dekle. Izmed znanstvenih raziskovalcev moškega spola se nihče še ni lotil tako tveganega učenjaštva kot to dekle, slovensko dekle, izseljenka. Na Koroškem imajo pesnico Hartmanovo, na Goriškem Šor-lijevo in Piščančevo. Morda imaš pa ti tudi takšne talente, pa imaš tisto prej omenjeno plahost, da se ne upaš na plan? Pravil mi je znahec, da ga je povabila slovenska družina na dom. Pokazali so mu pesmice štirinajstletnega sinčka in njegovega prijatelja. Morda tudi ti kaj podobnega poskušaš, pa hitro listič zmečkaš, ko pridejo mama v sobo? Morda pa si talent? Pokaži! In če ne zaupaš enemu, nesi drugemu, in če bosta tadva zmajevala z glavo, ne bodi plaha in pokaži še tretjemu in četrtemu. Dr. Brumen je imel med vami filozofski tečaj. Pravil je, da je včasih kar strmel nad vašimi bistrimi odgovori. Seveda vsi ne moremo biti ustvarjalci in ustvarjalke. Vse se pa morete bogatiti s kulturnimi dobrinami. Tukaj je potrebno isto kot pri ustvarjanju: odložiti plahost ali boljše rečeno: malodušnost. Se ne razumem na umetnost, ergo* ne grem na razstavo. Nisem študirala gimnazije, ergo ne grem na filozofski večer; nisem pesnica, ergo ne grem na literarni večer itd. Vse možnosti, ki jih nudi emigracija za širjenje kulturnega obzorja, mora pravo slovensko dekle izkoristiti. Morda res kakšne stvari ne bo takoj razumelo; vprašaj, saj vsak rad postreže z (nadrobnejšo razlago.
* ergo = torej. Beseda je latinska.
Bili so med nami ljudje, ki so govorili: „Ne preobremenjevati ljudi. Samo tisto najbolj poljudno naj ohranijo. Za praznike potico in pirhe, za ohcet sedenje okrog mize, za petje najboij poskočne, za teater najbolj neumne burke, za branje tisto povest, ki je najkrajša in se najprej vzameta.“ Verjemite mi, da se bo potica hitro spremenila v pan dulce (argentinske vrste potica), pirh v kakršen koli že huevo (jajce), pesem v „por cuatro dias locos“ (štiri dni bomo noreli), teater v film o Debelem in suhem, povest v poulično revijo, dekle v kriožo (poargentinjeno tujko).
4.	To je tujina. Tista tujina, ki je mačeha in ki prav zato terja materinega mleka. Tujina, ki je mehanizem, ne življenje; robot, ne delavec; kup mesa, ne človek. Svoboden svet je, ji pravimo, kadar se ji moramo prilizniti. Seveda je svoboden. Svoboda je dobra, ima tudi svoje slabe lastnosti, posebno če se svoboda izmaliči v razuzdano anarhijo. Gorje, če je svoboda v narekovaju!
Za enkrat še imamo izvestno svobodo, ki je doma ni. Dokler jo imamo, jo moramo izkoristiti, toda izkoristiti jo moramo na slovenski način. Da nadaljujemo tam, kjer so domači diktatorji ukazali: zapik. Da nadaljujemo s krščansko, katoliško tradicijo slovenske kulture; da iščemo resnico, ki je doma izmaličena, da iščemo pot v idealizem, kar je pokojni prelat Odar tako zelo poudarjal na katoliškem shodu, da nam ne postane lepoltni ideal razgaljenost katere koli Gine Lollobrigide; ne nabrekla mišica katerega koli opičjega Tarzana.
To tradicionalno slovensko kulturo moramo nadaljevati v bolj ali manj svobodni tujini. Nismo prišli po denar, da bi se mastili. Prišli smo • si služit kruh, da se ohranimo za povratek domov in da prinesemo svojemu narodu novo kulturno pomlad. Če pa bi se obrnilo drugače, potem je naša kulturna naloga misijonska: prepojiti zmaterializirani svet z idealistično kulturo. Ni utvara naše zaupanje v božjo pomoč, da nas vrne domov. Če nas ne vrne ali če nas ne vrne že jutri ali čez pet let: ni utvara, če si domišljujemo, da imamo svoje kulturno misijonsko nalogo v tujini. Zgodovina
uči, poglejte v Severno Ameriko! Brez Ircev, ki so bili podobni reveži v svoji"1 žepih kot mi, in brez Barage pa Pirca tam ne bi bilo katoliške kulture. Raztr-gan ribič Peter in rokodelec-šivalec ŠO' torov Pavel sta učila kralje in cesarja kje je sreča, kje je prava učenost ® kje je večna lepota.
Ko smo napravili ta uvod, nam ne preostane drugega, kot da v enem odstavku ponovimo vse skupaj. Bog v®5 je ustvaril Slovenke, da Slovenke osta-nete. Slovenski narod nima prirojen® slabih nagonov, ki bi ga ločili od drug® narodov. Njegova življenjska sila je bi® vedno v njegovi veri in s to vero prf pojeni kulturi. Tej kulturi izpodjedaj0 zdaj doma njene krščanske korenine. E® del naroda je šel v izgnanstvo. Tam ž®1 v večji ali manjši svobodi, vendar s° vedno v večji, kot oni del, ki je ostal doma. Ta v svetu živeči del naroda in® priložnost, ima pa tudi dolžnost, da slo' venske kulturne vrednote ne samo ohranja, ampak jih tudi izpopolnjuje in širi! širi med rojaki in širi med tujci. Popravlja tiste iz preteklosti priznane temelj0 slovenske kulture, da se na njih zgradi nova, mogočna stavba. Med tem slovenstvom v tujem svetu stoji slovensko de-kle, čista struna, ki sprejema in odzvanja samo čiste zvoke. Magnificat, Pe' sem vseh pesmi je zapela vedna Df vica; ve bežne sence Marijinega de^® štva zapojte vsaj bežen odmev, ki b° pretresel slovenske preroke in učenike-
Čez noč nekdo zbežal je s polj rumen®' da v težkem snu v temačni les strmij0' nekoč je bil čarovnik, silno star., ,
Otožno sonce kraj poti poseda, le tu in tam cikorije cvetijo, okrog kozolcev tli rdečkast žar.
Veliki ptiči iščejo počitka,
nebo temni in vrbe v tla bolščijo.
Odkar ljubezen z zlatih njiv je šla.
Vladimir K oS
SAMOTNA POT
Res je in rad priznam svojo krivdo. Saj ne bi bilo vsega tega, če bi se uklonil rdečim oblastnikom in se prodal za kos kruha.
Verjemite mi, prav težko je človeku takrat, ko pride do spoznanja, da mora zapustiti rodno zemljo, da mora skrivaj °d doma v tuji svet, bogve kam.
In če sem se podal na poit, nisem zatajil v sebi krvi rodnega očeta in nisem Pozabil na svoj rod. V meni je ostala ljubezen do zemlje, vsak drobec njene lepote je ostal v meni in v tihih večerih uu še zveni pesem ponosnih fantov in veselih deklet.
v Šel sem na pot. In tiste dni sem čutil v sebi res pravo življenje. Vsak utrip srca je imel v sebi svojo polno ce-n° in vsak trenutek mi je bil tako dra-Socen kakor življenje samo. Nikomur ujsem povedal, da grem na pot, nikomur uisem stisnil roke v slovo.
Samo dva sva vedela za to skrivnost ln °ba sva se podala na pot. Vedela sva Samo to: preko meje morava, v življe-nJ® mimo smrti.
Rps, dva sva šla.
Bilo je v avgustu. Tisto nedeljo je tako lepo sijalo sonce in nebo je bilo '»to brez belih oblakov, in v zraku je Pu° čuti trepet vetra. Mir poldneva je bll nad mestom in pri stolni cerkvi so se greli golobi. Molče, z žalostjo v srcu sta krenila dva fanta iz mesta in šla po široki cesti proti severu. Molčala sta in bilo J'ma je, kakor da gresta nekam, kjer JU bE*ku morda celo smrt. Oba sta bila Polna življenja, v obeh je bilo neizmer-U° hrepenenje po svobodi.
Hitela sta proti meji. S ceste sta za-vila y gozd. Nič posebnega se ta čas ni zgodilo, Samo tisti popoldanski mir se Jima je zdel tako čuden. In nikogar ni v u, ki bi ju vstavil in vprašal za to čudno pot. še gozd je molčal: kakor da bi sanjal.
Pa sta zavila mimo kmetije v breg. Ustavila sta se pod vrhom. V globeli pod njima se je vila široka cesta in tam poleg se je sredi zelenja bleščal potok, še malo dalje, prav tam blizu meje je bila vas: cerkev z nizkim zvonikom, poleg je šola in župnišče, ob cesti gostilna in še par hiš. Samotne kmetije so bile v nizkih bregovih, med vinogradi, prav tja do same meje.
Skoraj do noči sta sedela v bregu in čakala.
šele v mraku sta se spustila v globel in počasi, prav previdno obšla vas. Pod cerkvijo sta se ustavila.
V zvoniku je bila ura osem. Po cesti je privozil avto, se ustavil sredi vasi in iz njega so stopili ljudje.
„Policija,“ je spreletelo oba. Skrila sta se za živo mejo in šele potem, ko je avto odepljal nazaj proti mestu, sta hitela preko ceste, mimo potoka v na-
Bili so trenutki preračunane previdnosti.
Precej blizu meje sta že bila; korak za korakom sta se bližala nevarnemu kraju.
Prav v bregu je bila kmetija in pod njo, skoraj do potoka je bil vinograd, mlad in lep, skrbno obdelan. Ob njem je bilo drevje; bezgov grm se je raz-r a stel ob njegovem vznožju.
,,Tu bova čakala noči,“ je dejal starejši.
Legla sta v vinograd; zelenje ju je skrilo.
Visoko nad njima je bilo jasno nebo. Nekdo je prižigal svetle zvezde, v stari domačiji pa se je oglasila harmonika in z njo petje in smeh. Ljudje z meje so pili.
Pa so se odprle nizke duri in na prag sta stopila fant in dekle. Fant se je nagnil k njej, prijel jo je za roko in oba sta stekla k staremu grmu. Sedla sta in fant ji je pravil o ljubezni, o nje-
,nih očeh, da so tako lepe kot same zvezde. Dekle se je tiho, komaj slišno nasmehnila. „Fantje tako radi lažete,“ mu je dejala.
„Saj ni res,“ ji je odvrnil fant z meje in jo poljubil.
Gori v starem domu pa je še vedno pela harmonika in v vinogradu prav blizu tam sta ležala fanta. Čakala sta, da bodo veseli ljudje, ki pijejo tam gori močno vino. krenili od tod do same meje v svoje koče. Čakala sta, da se bo fant poslovil od dekleta, da bo zavriskal in, ko bo pijan ljubezni in vina, krenil po samotni poti na svoj stari dom.
Res, v takih nočeh pojo fantje in lajajo psi. In v takih trenutkih vzvalovi tisti čudni mir ob sami meji, straža se menja in takrat — verjemite mi — so trenutki, ko greš mimo same smrti.
Fant je vzel od dekleta slovo. Šel je v breg, odprl vrata in zavriskal. Njegov polni glas se je združil z veselo pesmijo pijanih ljudi in vznemiril mir tihe noči.
Ljudje so se podali na pot in z .njimi je bila pesem in harmonika jim je pela v slovo.
Bila je noč.
V vinogradu sta se dvignila fanta, se pogna'a mimo kmetije na tisto sa-mottno pot in sledila veselim Ujudem.
Kakor psa sta sledila fanta, tiho, da ni bilo čuti hiti koraka. Oprezno sta šla za njimi, čula sta vsak šum in drget vetra v kronah dreves. Pot je bila mehka, hladna.
Prešla sta gozd in se spustila na svetlo jaso.
In prav takrat, ko sta bila sredi tiste svetle jase. je pred njima utihnil smeh pijanih ljudi.
„Stoj!“ sta čula oster, rezek glas. Ljudje pred njima so obstali.
„Patroia,“ je spreletelo oba. Spet sta čula glas. Patroia je spoznala vesele ljudi z meje in jih pustila naprej.
Ne, takrat ni bilo več časa misliti na beg.
Sredi samotne poti sta stala fanta, proti njima je šla patroia. Ni ju opazila.
In tisti trenutek, tisti bežen hip sta se pognala fanta v travo. Legla sta na svetlo jaso, komaj tri korake od nevarne
samotne poti. Čula sta počasne korake. Znojne kaplje so jima orosile čelo in srce jima je močneje bilo.
Drget, ki je pred trenutki prešini) oba, je prešel. Umirila sta se in ležala, tesno drug ob drugem, mirna, polna pričakovanja.
Samo malo je starejši dvignil glavo.
Proti njima je šla patroia: dva moža, s strojnimi puškami v rokah, za pasom ročne granate.
Za hip sta se ustavila; kakor da bi prisluhnila šumenju gozdov. Potem sta krenila dalje.
Onadva na jasi sta ležala mirno, vsa znojna. Zdelo se jima je, da je šla po poti sama smrt. Res, če bi se tisti čas zajedle srepe oči patrole v svetlo jaso, bi zapazile v travi fanta in — samo strel v tisti noči in — oba bi bila mrtva.
Pa je prešlo vse to.
Patroia je počasi zavila v gozd. Še sta čakala fanta. In, ko je bil spet tisti mir ob meji in je bilo čuti šumenje gozdov in spet vrisk zaljubljenega fanta prav tam z meje, sta se dvignila. Krenila sta v gozd. Samo tristo metrov še, mimo kmetije po strmem bregu do samotne koče.
Tam zadaj za kočo je bila meja.
Pri kmetiji so zalajali psi. Fanta sta se stisnila za plot. Ta čas je stopil na prag mož. Bil je star. Prav k obrazu je dvignil luč; posvetil preko dvorišča in miril pse. Skoraj do plota je šel in svetil.
Še niže k tlom sta se stisnila fanta.
Še so lajali psi in starec je krenil v hlev.
Ta hip sta stekla fanta mimo hiše v breg. Spet sta bila v vinogradu. Med lepimi, polnimi trsi sta se plazila v breg.
Prav na vrhu je bila stara koča, dom veselega fanta, ki je bil to noč pri bezgovem grmu poljubil svoje dekle.
V koči je gorela luč.
Čisto k steni sta se splazila. Mlajši je sedel na tla, starejši pa je pogledal v svetlo izbo. Za mizo je sedela starka, na klopi ob peči veseli fant.
Za kočo je nekdo udaril ob kamen.
Mlajši je vstal, starejši pa se sunkoma pognal za vogal koče in oprezal. Zapazil je mejnega stražarja. Čudno se
je zdelo: saj je poznal mejo in vedel .> da v tem kraju ni straže. To noč pa je vznemirilo to čudno čakanje stra-Ze Pri koči.
„Vojak je posvetil proti njima. Sle-‘)ec sij močne luči je razsvetlil prostor Pred kočo.
Ta čas sta bila fanta že zadaj, sko-aJ pri vinogradu. In, ko sta spet čula 0I'ake, sta se spustila v vinograd.
Stražar je posvetil za kočo. Morda evmu je zdel sumljiv tisti mir pozne . °ci, morda je bila v njem slutnja, da Je v bližini človek.
v V vinogradu sta ležala fanta. Stra-ar ju ni zapazil. Kak trenutek je še Postal v bregu za kočo, potem pa počasi Po poti v globel.
, „Tiho sta se dvignila fanta. Mimo j\0ce sta se plazila in se ustavila pri hlevu.
v Spet je posijala luč proti koči. Stra-ar je kreni] nazaj.
To so bili trenutki, ko človek pozabi a preteklost in prihodnjost in zaživi v evarni igri novo življenje.
"Nazaj gre,“ je dahnil mlajši.
.Skrila sta se pod voz pri seniku, sko-aJ ob sami meji. Čakala sta in bila pripravljena na vse. če bi ju vznemirila ‘arna smrt, se ne bi čudila več.
Nazaj ni bilo poti.
. Stražar je potrkal na okno. Iz koče 6 stopil fant. Oba sta krenila k hlevu, jI vozom pa sta drhtela fanta. Bilo J ma je vroče, pa ju je spet spreletel • !az in tisti hip, ko sta se onadva usta-1 a pri hlevu, jima je zastal dih.
"„Veš psa moraš imeti,“ sta čula glas
s razarja.
,. -Bom,“ mu je odvrnil fant. „Saj Judje re vedo za to samotno pot. Tu ne 0ez^ preko meje.“
ka •smejala sta se in šla v kočo. Starce imela močno vino. n r anta za vozom sta se oddahnila. Pet je šla mimo njiju smrt. Splazila
sta se s tega nevarnega kraja in se pognala preko senožeti k sami meji.
In prav tam se vije ozka pot in tam je mejni kamen.
še enkrat sta se ozrla nazaj. Tiho, žalostno je bilo slovo od rodne zemlje. Morala sta jo zapustiti, skrivaj, kakor da ne bi bila človeka in to samo zato, ker sta bila zvesta veri svojih očetov, ker nista hotela priznati rdečih oblastnikov in sta obsojala njihova krvava dela.
Bila sta v novem svetu.
Bila je noč, na nebu so sijale zvezde in v kronah dreves je šepetal veter nočne sanje.
V	takih nočeh lahko zaideš spet nazaj, in ko je jutro, si morda spet v tisti zemlji, kjer si bil zvečer in kjer vlada nasilje in se človek boji človeka.
Fanta sta ostala v gozdu. Sedela sta sredi brez, poslušala sanjavo pesem vetrov in čakala, da bo spe1" dan.
O polnoči je vzšel mesec. Srebrni sij je objel bele breze in smrekov gozd.
V	fantih pa je bil mir. Kakor da bi zazive’a novo življenje, sta sprejemala vase lepoto noči; svetle zvezde so se jima zdele kakor biseri v modrini neba.
Proti jugu je zaživel gozd v svojem nemiru. Na brezi se je oglasil ptiček, v globeli pod gozdom je šla preko potoka srna. Počasi so ugašale zvezde.
Fanta sta krenila na pot. Šla sta preko potoka, zavila v breg in po<t ju je peljala med vinogradi, mimo samotnih kmetij, ki so se prebujale v ranem jutru.
V	vsej svoji krasoti je vžgalo sonce.
Obsijalo je gozdove in griče, vino
grade in bele domačije. Njegovi žarki so poljubili zemljo in objeli fanta, ki sta šla tisto čudno noč mimo same smrti.
Sprejelo ju je sonce in dehtela je zem'ia, bogata, polna zdravja im moči.
Po njej sta hodila fan^a in zdelo se jima je, da je življenje lepo kakor same sanje.
Tvoja nedeljska <maša te mora dvigniti v tvojih lastnih očeh, te povezati s seboj, ti zadati naloge, ti odpraviti napake. Mora te dvigniti, povišati tvoje življenje in tvojo človeško vrednost. Mora ti pomagati, da postaneš močnejši kristjan in bolj plemenit apostol.	M. L’Abbe Dutil
„Gulliver pri Liliputancih“, kdo bi se ne spominjal lepe mladinske knjige! Gotovo še pomnite prizor, ko Gulliverja zvežejo palčki. Bdečemu bi pritlikavci ne mogli do živega, ko pa je spal, so prišli in ga ovili z neštetimi nitmi, da ni mogel vstati.
Prav tako napravijo z nami slabe navade. Podobne so palčkom, ki nas zvežejo, če spimo. Laž, kraja, jeza, nered, zavist ali pijanstvo se ne lotijo človeka na mah v vsej svoji velikosti. Ne! Majhne in neopažene se pritihotapijo in neslišno navijajo krog njega nit za nitjo. Kar se zdrzne in opazi, da je zvezan, da so ga v spanju obvladale in je suženj palčkov, navad. Ali takrat je večidel prepozno.
Tako na primer je z lažjo. Lažnivec ne postaneš kar čez noč. Če bi šlo tako hitro, bi se z lahkoto tudi spet odvadil. Ne, tisoč niti je, ki nas polagoma zvežejo; — dostikrat zelo dolgo trpi, da si zares suženj. Začetek so prav majhne nerodnosti in neznatno pretiravanje. Pavel dobro ve, da ga bo oče pri opoldanskem kosilu vprašal, kaj je pridigal slovenski dušni pastir pri nedeljski službi božji. Toda, glej smole! Danes so ga med potjo v cerkev prestregli znanci in
ga pregovorili, da je šel z njimi v bat „Saj bomo hitro popili kavo, potem P*1 gremo vsi skupaj k maši,“ so dejali. Pa; .vel se je dal pregovoriti. Seveda n* ostalo le pri kavi. Sledil je vermut 5 sodo, nato narezek s šunko. Ko se je Pavel končno le dvignil, je prišel v cer kev ravno v trenutku, ko je duhovni» pokrival kelih po sv, obhajilu. Kaj p°' vedati očetu doma, ko pridige ni slišal. Pavel stoji na oglu ulice in premišljuje' kako se bo izgovoril. CPa mu ne pride nobena pametna na um. Tedaj pripel)6 mimo vozilo. Polno je, tako da ljudj6 visijo od vrat. „Aha, jo že imam!“ s6 spomni Pavel. „Dejal bom očetu, da sen1 prišel v cerkev šele po pridigi, ker j6 šlo več polnih avtobusov mimo in tak6 nisem mogel pravočasno priti k službi božji.“ Oče bo verjel, saj se je njemu ž6 tudi kaj podobnega primerilo, Pavlu Pa ne bo treba poslušati očitkov. Vesel g"e domov in vse mu gre po sreči. Ker se š6 nikoli ni zlagal, oče nič ne podvomi na" resničnostjo sinovih besed. Vsaj to p°t je še bilo nekaj resnice v njegovi iz j a''; -—res je prišel v cerkev po pridigi, das1 zelo veliko časa po njej —, drugič ne' mara si bo že kaj zmislil, kar bo od konca do kraja laž, recimo: „Ker sen1
^el slabe zveze, sem šel kar v bližnjo argentLnsko cerkev k maši.“ Če bi mu ..tem trenutku pokazali Gulliverjevo ,°, bi se morda zdramil o pravem ča-u in videl palčke na delu.
Podobno je s pijančevanjem, človek spontane pijanec čez noč. Počasi, prav j ca„si se privadi pitju in miku alkoho-va- Šele takrat, ko se je pivska strast njem dodobra usidrala, odkrije, da je Postal njen suženj.
. Pritz Rentner se je v svojem dolgem Jetništvu vdal pijači. Zaman se je po-neje trudil, da bi zopet dobil oblast nad °lo voljo. Opisal je potem to pijanost:
Pijanost :
Pošast sem grozna — in kuga zla, sem stara že bolezen.
9e koga zgrabim, ga držim, čeprav potem je name jezen.
Pijanec :
Narahlo se ovije me,
'n s kremplji kar popade.
Naj brani se, kdor -more le, ves moj upor zaman je.
Pijanost :
Pe pridi sem, predragi moj, čemu bi se upiral...
Pijanec :
Ko da sem v peklu, žge me zdaj P° žilah in možganih.
Kako strašno je: „Naj brani se, kdor ]..°r„e le,“ saj je naravnost pekel na zem-J lce se moraš tako zaničevati in ne moli 8 d5ugaže> ker ti je navada oslabila vo-JC; Nemara porečeš: Čemu neki mi to P lPoveduješ, saj nisem na tem, da po-PaVv™ piianec- Hm> °d kod pa to veš? „ lčki se ne lotijo pogubnega dela, ko . o ze odrastli. Kaj še! Saj veste, da do V,im'?dih letih, tam okrog petnajstega q6 dvajsetega najlažje koga pretentati. ha >6 P do pozneje vda pijači, je navad-; .?e mlad bil hlapec svojega želodca in se lka\Kjer ima okušalo svoje tipalnice, kiaineV*^no sPletaJ° prve nitke, prav po Tu naiprej s škatlico bonbončkov. v> .a“ko že marsikdo izmed otrok reče: ” aJ brani se, kdor more le, ves moj da v ?aman je.“ Zato je zelo koristno, želodcu privoščiš malo posta in si
tako priboriš ugled in mu prav takrat odrečeš kaj okusnega, ko se je tega že ne vem kako veselil. Nikar ne pozabi, da bi želodec rad vladal. Takole pravi: „Gospod sem, tvoj bog, nobenih drugih bogov ne smeš imeti razen mene.‘‘ Kadar te zavaja v požrešnost ali uživa-njaželjnost, pomisli še o pravem času: „Aha, Liliputanci!“ Daj, in poskusi! Upri se sem in tja temu tiranu, pa boš občutil, kako veličastno čustvo moči navdaja človeka, kadar si pribori zmago nad želodcem, pa čeprav bi bila še tako majhna.
Liliputanci pa izrabijo še celo vrsto drugih priložnosti, da nas zavežejo. Marsikaterim ljudem kajenje cigaret iztrga oblast nad samim seboj. Začno z eno ali dvema na dan in to število je čedalje večje, dokler ne pride dan ko čutijo, da so zvezani, da je strast kajenja močnejša od njih in se niti ne morejo več odvaditi, tudi če dobro vedo, da so drugim nadležni ali da sebi ugonabljajo zdravje. Pri mladih fantih pa opaziš še mnoge druge strasti, ki segajo še daleč v moško dobo, včasih kar do smrti, n. pr. strastno zbiranje znamk ali filmskih zvezdnic in zvezdnikov ali športnih veličin in podobno. Tako jih premami, da pozabijo celo na delo in ves denar na-obrnejo v nakup teh predmetov, samo da ugodijo svojim strastem. Tudi oni so bili zvezani, ko se jim je strast približala. Niso čuli in se brzdali, ko so opazili, da jih hoče zasužnjiti takale strast.
Poznamo pa še druge vrste zbiralno veselje, ki je najbolj nevarno, ker človek ne postane samo suženj, ampak tudi čustveno ves otopi. Gre za skopost in lakomnost Ne zgrabita te kot odrasla velikana in odkrito, ampak kot nalčka, ko sploh ne misliš, da bi utegnila biti nevarna. Kdor koli izmed odraslih je nostal trdosrčen stiskač in denarjev lakomen pohlepnež, je v otroških letih prav tako s studom bral zgodbe o sužnjih denarja in še mislil ni, da bo nekoč tudi sam med njimi. In če slišiš o neusmiljenih hišnih posestnikih, ki revne ljudi mečejo na cesto, ker ne plačajo točno najemnine ali o milijonarjih, ki jim nič ne ostane za dobrodelne namene, si gotovo misliš: Kako le morejo biti tako
NE
POSTANI
SUŽENJ!
„Gulliver pri Liliputancih“, kdo bi se ne spominjal lepe mladinske knjige! Gotovo še pomnite prizor, ko Gulliverja zvežejo palčki. Bdečemu bi pritlikavci ne mogli do živega, ko pa je spal, so prišli in ga ovili z neštetimi nitmi, da ni mogel vstati.
Prav tako napravijo z nami slabe navade. Podobne so palčkom, ki nas zvežejo, če spimo. Laž, kraja, jeza, nered, zavist ali pijanstvo se ne lotijo človeka na mah v vsej svoji velikosti. Ne! Majhne in neopažene se pritihotapijo in neslišno navijajo krog njega mit za nitjo. Kar se zdrzne in opazi, da je zvezan, da so ga v spanju obvladale in je suženj .palčkov, navad. Adi takrat je večidel prepozno.
Tako na primer je z lažjo. Lažnivec ne postaneš kar čez noč. Če bi šlo tako hitro, bi se z lahkoto tudi spet odvadil. Ne, tisoč niti je, ki nas polagoma zvežejo; — dostikrat zelo dolgo trpi, da si zares suženj. Začetek so prav majhne nerodnosti in neznatno pretiravanje. Pavel dobro ve, da ga bo oče pri opoldanskem kosilu vprašal, kaj je pridigal slovenski dušni pastir pri nedeljski službi božji. Toda, glej smole! Danes so ga med potjo v cerkev prestregli znanci in
ga pregovorili, da je šel z njimi v ban „Saj bomo hitro popili kavo, potem Pa gremo vsi skupaj k maši,“ so dejali. P"; ,vel se je dal pregovoriti. Seveda n’ ostalo le pri kavi. Sledil je vermut $ sodo, nato narezek s šunko. Ko se j6 Pavel končno le dvignil, je prišel v cerkev ravno v trenutku, ko je duhovnik pokrival kelih po sv. obhajilu. Kaj p°’ vedati očetu doma, ko pridige ni slišal-Pavel stoji na oglu ulice in premišljuje kako se bo izgovoril. iPa mu ne prid6 nobena pametna na um. Tedaj pripeli6 mimo vozilo. Polno je, tako da ljudi6 visijo od vrat. „Aha, jo že imam!“ S6 spomni Pavel. „Dejal bom očetu, da sei" prišel v cerkev šele po pridigi, ker J6 šlo več polnih avtobusov mimo in tak6 nisem mogel pravočasno priti k služb1 božji.“ Oče bo verjel, saj se je njemu "e tudi kaj podobnega primerilo, Pavlu Pa ne bo treba poslušati očitkov, Vesel g"6 domov in vse mu gre po sreči. Ker se š6 nikoli ni zlagal, oče nič ne podvomi na" resničnostjo sinovih besed. Vsaj to p°! je še bilo nekaj resnice v njegovi izjavj —res je prišel v cerkev po pridigi, das1 zelo veliko časa po njej —, drugič ne' mara si bo že kaj zmislil, kar bo °6 konca do kraja laž, recimo: „Ker se"1
Iniel slabe zveze, sem šel kar v bližnjo argen tinsko cerkev k maši.“ Če bi mu v tem trenutku pokazali Gulliverjevo s“kp, bi se morda zdramil o pravem ča-Su in videl palčke na delu.
Podobno je s pijančevanjem. Človek nevPostane pijanec čez noč. Počasi, prav Počasi se privadi pitju in miku alkoho-a. Sele takrat, ko se je pivska strast v nJem dodobra usidrala, odkrije, da je Postal njen suženj.
. Fritz Rentner se je v svojem dolgem Jetništvu vdal pijači. Zaman se je po-neje trudil, da bi zopet dobil oblast nad v°Jo voljo. Opisal je potem to pijanost:
Pijanost :
Pošast sem grozna — in kuga zla, sem stara že bolezen.
9e koga zgrabim, ga držim, čeprav potem je name jezen.
Pijanec :
Narahlo se ovije me, jn s kremplji kar popade.
Naj brani se, kdor more le, ves moj upor zaman je.
Pijanost :
Pe pridi sem, predragi moj, čemu bi se upiral...
Pijanec :
Ko da sem v peklu, žge me zdaj P° žilah in možganih.
Kako strašno je: „Naj brani se, kdor j..or„e le,“ saj je naravnost pekel na zem-j i ce se moraš tako zaničevati in ne mo-j es drugače, ker ti je navada oslabila vo-3°. Nemara porečeš: čemu neki mi to Pripoveduješ, saj nisem na tem, da po-P‘Vi?111 Pijanec. Hm, od kod pa to veš?
a cti se ne lotijo pogubnega dela, ko jfo že odrastli. Kaj še! Saj veste, da mladih letih, tam okrog petnajstega £ dvajsetega najlažje koga pretentati, j. *e kdo pozneje vda pijači, je navad-.?e mlad bil hlapec svojega želodca in Sez'ka. Kjer ima okušalo svoje tipalnice, m„,nevidno spletajo prve nitke, prav po -p najprej s škatlico bonbončkov.
“ lahko že marsikdo izmed otrok reče: ” aJ brani se, kdor more le, ves moj Por zaman je.“ Zato je zelo koristno, želodcu privoščiš malo posta in si
tako priboriš ugled in mu prav takrat odrečeš kaj okusnega, ko se je tega že ne vem kako veselil. Nikar ne pozabi, da bi želodec rad vladal. Takole pravi: „Gospod sem, tvoj bog, nobenih drugih bogov ne smeš imeti razen mene.“ Kadar te zavaja v požrešnost ali uživa-njaželjnost, pomisli še o pravem času: „Aha, LLliputanci!“ Daj, in poskusi! Upri se sem in tja temu tiranu, pa boš občutil, kako veličastno čustvo moči navdaja človeka, kadar si pribori zmago nad želodcem, pa čeprav bi bila še tako majhna.
Liliputanci pa izrabijo še celo vrsto drugih priložnosti, da nas zavežejo. Marsikaterim ljudem kajenje cigaret iztrga oblast nad samim seboj. Začno z eno ali dvema na dan in to število je čedalje večje, dokler ne pride dan ko čutijo, da so zvezani, da je strast kajenja močnejša od njih in se niti ne morejo več odvaditi, tudi če dobro vedo, da so drugim nadležni ali da sebi ugonabljajo zdravje. Pri mladih fantih pa opaziš še mnoge druge strasti, ki segajo še daleč v moško dobo, včasih kar do smrti, n. pr. strastno zbiranje znamk ali filmskih zvezdnic in zvezdnikov ali športnih veličin in podobno. Tako jih premami, da pozabijo celo na delo in ves denar na-obrnejo v nakup teh predmetov, samo da ugodijo svojim strastem. Tudi oni so bili zvezani, ko se jim je strast približala. Niso čuli in se brzdali, ko so opazili, da jih hoče zasužnjiti takale strast.
Poznamo pa še druge vrste zbiralno veselje, ki je najbolj nevarno, ker človek ne postane samo suženj, ampak tudi čustveno ves otopi. Gre za skopost in lakomnost Ne zgrabita te kot odrasla velikana in odkrito, ampak kot nalčka, ko sploh ne misliš, da bi utegnila biti nevarna. Kdor koli izmed odraslih je nostal trdosrčen stiskač in denarjev lakomen pohlepnež, je v otroških letih prav tako s studom bral zgodbe o sužnjih denarja in še mislil ni, da bo nekoč tudi sam med njimi. In če slišiš o neusmiljenih hišnih posestnikih, ki revne ljudi mečejo na cesto, ker ne plačajo točno najemnine ali o milijonarjih, ki jim nič ne ostane za dobrodelne namene, si gotovo misliš: Kako le morejo biti tako
trdega srca? Ne vidiš pa, da si morda tudi že sam v nevarnosti, da te doleti enako suženjstvo, ko se zaljubiš v neznatne novce in pozabljaš ob njih na ljubezen do svojega bližnjega. Kakor zraste največje drevo iz drobnega semena, tako se v človeku naselita skopost in lakomnost.Ob najmanjši priliki ljubezen do denarja premaga v njem dostojnost, poštenost, prijateljstvo ali ljubezen do bratov in sestra. Kdor ni čuječ, bo zvezan do konca svojih dni.
Seveda s tem še ni rečeno, da nikar ne varčujmo. Varčevanje je koristno, ker vzgaja e’oveka k skromnosti in ga odvrača od razsipnosti. Toda kot se v vsaki stvari lahko pretirava, tako tudi varčevanje postane nevarno, če ne bi poznali nrave mere. Saj vidimo dnevno veliko skopuhov, ki rajši stradajo in žive v nesnagi, samo da lahko spet povečajo svoj kupček, in to vse samo zato, ker ne varčujejo iz potrebe, temveč iz lakote po zlatnikih. Tu moramo zelo paziti nase. Kakor je poslušnost v družini in družbi zelo koristna in potrebna kremast, je pa zelo nevarna, če poslušamo samo meso, svoj želodec ali košček kovine, ki $e ji reče denar.
☆
„Brezplačen strel, kdor zadene v tarčo,“ je bilo zapisano pri neki stre-Tjarn-ici na veliki strelski praznik. V go«ti gneči so ljudje stali okrog strelišča da bi poskusili svojo srečo — toda na premeten način je bila tarča pritrjena na golobjo perot ki je venomer nihala sem in tja, da je le malokateri •zadel Bil pa je dober strelec, ki je na vsak strel zadel, in je tako streljal celo uro in vendar plačal samo deset novčičev, ker mu je vsak zadetek dal pravico do nadaljnega strela. Lastnik streljar-nice je bil vesel, da niso vsi streljali tako dobro, drugače bi pač lahko hitro prišel ob dobiček.
Ali veš, kaj je plačilo vsakega samo-premagovanja in slehernega dobrega dejanja? Brezplačen strel. Prvega moramo plačati, drugi je že zastonj. Ali •z drugimi besedami: Prvo dejanje nam še dela velike preglavice, — drugič pa gre že dosti bolj od rok. Kdor mora napeti vse svoje moči, da podari svojemu
prijatelju grozd, ki bi ga rad sam po-jedel, nima samo dobre vesti, ampak se mu drugič že posreči, ne da bi se kaj prida trudil. In še več. Ne le podaritev grozda, temveč tudi vsaka druga zmaga mu bo lažja. Kdor se prisili, da zjutraj zgodaj vstane, mu bo tudi laže izvršit} delo, in kdor se prisili, da svoji sestri brž odpusti, ali jo brž prosi, da m® oprosti, če ji je storil kaj žalega, 'ima spet brezplačen strel, to se pravi, brez posebnega truda se bo obvladal, ko g4 bo kdo v jezi ozmerjal. Zelo vzgojno je tudi. da prav napeto knjigo, ki jo prav-kar bereš, na mah zapreš, ko je naj" lepša — in videl boš, kako boš lahko v sredi kake igre ali zabave zapustil pri" jetno družbo, ko te bo klicalo poklicno delo. da ga nastopiš.
Če torej govorimo o plačilu samopre-magovanj, ne pozabi nikoli:	največjo
plačilo vsake odpovedi in dobrega delanja sploh je ta, da s slehernim do-brim delom postanemo močnejši in ga bo’je izvršimo. Zato tudi nobeno potr pljenje, nobena ljubezen, nobena žrteVi ki jo opravimo, ni zaman, čeprav ne žanjemo ničesar razen nehvaležnosti zakai moč ki se na ta način okrepi i® preizkusi, je zadostno plačilo in zahvala-
Po dr. Franc W. Foersterja priredil Fr. T.
irTTVTTTTTTTTTTTTTTTTTTTT-r-rv^^^rr*
Bleda lica, blede šminke,
strah in bo’ ir. iste krinke,
oj barake do barake, od urada do urada-
Stare suknje, bele dlani,
vsi pokloni razprodani,
od barake do barake, od urada do urada-
List in žig za X — bolezni, v srcih krik za kos ljubezni od barake do barake, od urada do urada-
Sredi vseh stoji — Neznanec,
Bog in Luč i.n le — Izgnanec oj barake do barake, od urada do urada-
Vladimir K»s
IZ VATIKANA
. V zadnjih mesecih papež spet spre-Jeina romarje in obiskovalce ter govori Poln očetovske ljubezni.
.. 19. aprila je papež sprejel kmete, govoril o važnosti njihove organi-
zacije
družbo.
in njihovega dela za človeško
p 24, aprila je govoril najprej članom apeške znanstvene akademije, potem srnikom južne Rodezije ob ustanovi-Vl cerkvenega načelstva in s posebnim ^govorom zaključil narodni evhari-tlc,>i kongres v Costa Rica.
30. aprila je poslal po državnem Podtajniku posebno pismo škofu in Predsedniku Socialnih tednov v Sala-'Panki, V njem povdarja izredno važ-0st preučavanja socialnih vprašanj.
12. maja je sprejel znanstvenike ednarodne korporacije Karla Pfitzerja Üb počastil s svojim nagovorom. Sprejel je tudi udeležence mednarodna zborovanja gojiteljev cvetlic in jim govoril o pomenu rdeče vrtnice.
so orišli španski železniški urad-..kl in inženirji počastit svetega očeta, J m je govoril o važnosti in odgovor-n°. 1 njihove službe ter jim priporočal, al z uslužbenci lepo ravnajo. sv v luga spoznamo, kako se sedanji • ure trudi, da bi vsem postal vse. Za ®.. stan, za vsako skupino ali organi-1-,Cll° najde primerno besedo, s katero - duhovno preraja in dviga. Sedanji Pez je res Kristusov namestnik in du-oh^11 -°^e v®®!1 katoličanov. Naj ga Bog ran; in varuje vsega hudega!
med delavci. Katoliške orga-j acije italijanskih delavcev so letos ti, ma.ia priredile veličastno romanje v , ni- Udeležilo se ga je nad 20.000 de-sreS6V-’ Papež Jim je najprej govoril s an]ega balkona pročelja cerkve sv.
Petra. Potem pa je šel na trg med množico navdušenih delavcev. Tako je moglo vsaj nekaj zastopnikov delavcev priti k papežu in z njim govoriti. Pogovor sv. očeta z delavci je nov dokaz zanimanja, sočutja, ljubezni in skrbi Cerkve za delavca. Ko je papež z izredno močnim in vznesenim glasom dajal navodila za delo katoliških delavskih organizacij in jim odkrival izredno skrb in ljubezen, ki jo ima papež do delavcev, so obrazi delavcev zažareli od veselja in navdušenja. S svojimi medklici in odobravanji so 22krat prekinili svetega očeta. Vzklikali so mu: „Ti si z nami v naših stiskah in veselju, v našem boju in vsakdanjem trpljenju! Ti imaš besede večnega življenja!“ Ob koncu govora jih je papež vprašal: „Ali se zavedate, kdo je in ostane vaš zanesljiv vodnik, vaš branitelj in oče?“ Vsa množica delavcev na trgu sv. Petra mu je klicala: „Papež, papež!“ Tako je priznanje množice 200 tisoč delavcev popravilo svetemu očetu krivico, ki mu jo delajo brezbožniki.
Slovesna obljuba delavcev pred papežem. Jezus, božji Delavec, danes, ko kriva vera materializma in sebičnosti razjeda in -trga na dvoje delovni svet — nas krščanske delavce, ti darujemo sebe in svoj trud, da se boš mogel spet vrniti v naše delavnice in na naša polja.
Zato slovesno obljubljamo, da bomo vse svoje sile posvetili krščanskemu delavskemu gibanju, ki druži vse delavce v bratskem sodelovanju in se na podlagi krščanskih načel bori za njih dušni in telesni blagor.
Obljubljamo, da bomo vse storili, kar bo možno, da olajšamo delavcem trpljenje, posebno tistim, ki so v zdraviliščih in bolnišnicah. K temu nas bo priganjala ona velikodušna ljubezen, ki je privedla božjega Delavca iz Naza-
reta, do tega, da je daroval svoje življenje za rešitev sveta.
Obljubljamo, da se bomo na vso moč prizadevali za temeljito krščansko vzgojo in jo posredovali tudi sodelavcem, da bomo tako mogli uspešno vršiti vse dolžnosti krščanskega delavca.
Obljubljamo, da se bomo Stalno navduševali za večna evangeljska načela, ki jih uči Cerkev, v vseh svojih bojih za krščansko civilizacijo in za zgraditev bolj pravičnega socialnega reda.
Obljubljamo, da se bomo resno prizadevali, da bodo vsi delavci, ki so zapustili krščanstvo in se oprijeli zmotnih nazorov materializma, po našem socialnem gibanju, spet našli pot nazaj h Kristusu, ki nam edini more zagotoviti časno in večno rešitev.
Obljubljamo, da bomo vedno in v vseh delovnih okoljih odločno skazovali zvestobo Cerkvi, ki je učiteljica pravičnosti in zaščitnica slabotnih ter imeli do nje sinovsko ljubezen.
Imenovanja. Sveti oče je določil za pastirja škofije Lima (država Peru) mons. Janeza Edvarda Landäzuri Rik-kerts, naslovnega nadškofa. Mons. Lan-dazuri je bil rojen 19. 12. 1913. V frančiškanski red je stopil 1933, postal duhovnik 1939; 1952 pa je postal naslovni škof in pomočnik kardinala Guevara, nadškofa v Limi. Po kardinalovi smrti pa je bil kapitularni vikar nadškofije Lima.
Papež Pij XII, je podelil čast naslovnega nadškofa mons. Arturu Mery Beck-dorfu, škofu v Valdiviji in ga določil za pomočnika mons. Alfredu Silva Santiago, nadškofu v Santisima Concepcion (Čile).
Za novega škofa v Veroni pa je papež imenoval mons. Janeza Urbani, naslovnega nadškofa, ki ohrani to čast do svoje, smrti. Mons. Secundo Chiocca, škof v Falignu, pa je postal pomočnik kardinala Jožefa Siri, nadškofa v Genovi.
Sveti oče je potrdil izvolitev namestnika viteškega reda na Malti. Volitev je bila v nedeljo 24. aprila. Izvoljen je bil grof redovni brat Ernest Patemo Cas-tello de los Duques de Carcaci, zastop-
nik velikega priorata v Neaplju in Siciliji.
Zarja novih svetnikov. Sveta kongregacija za obrede je imela 26. aprila svoje redno zborovanje. Kardinali in drugi člani te kongregacije so začeli razpravljati o zadevah božjih služabnikov: 1. Damijana Veuster, misijonarja Kongregacije najsvetejših Src, ki je znan pod ime-nam oče Damjan, apostol gobavcev. 2. Frančiška Cousatz, duhovnika Kongregacije misijonarjev, Sinov Marijinega brezmadežnega Srca, ki je moral umreti, ker je branil vero pred njenimi sovražniki. Potem so obravnavali tudi spise Maksimilijana Kolbe, duhovnika reda manjših bratov in redovnice Marije od Učlovečenja (Vincencije Rosal), reformatorke Kongregacije betlehemskih sester.
3. maja pa je ta kongregacija zborovala v navzočnosti svetega očeta. Kardinali in drugi člani so potrdili mučeništvo božjih služabnikov:	Janeza Krstnika
Turpin du Cormier, svetnega duhovnika; Janeza Krstnika Triquerie, duhovnika reda manjših bratov in 17. drugih tovarišev, duhovnikov in laikov, ki so umrli v Lavalu (Francija) leta 1794. Potrdili so tudi čudeže častitljive božje služabnice Marije Marjete Dufrot de Lajamme-rais, vdove de Youville, ustanoviteljice Kongregacije sester krščanske ljubezni v Montrealu, ki se imenujejo ,,sive se-sitre“. Po glasovanju je sveti oče ukazal odloke o tem prebrati in jih razglasiti.
Prepoved francoske knjige. Kongregacija sv. oficija, pristojna za vprašanja vere in nravnosti, je na svojem zborovanju 23. 3. 1955 spet zborovala. Kardinali so potem, ko so se posvetovali s svetovalci, obsodili in ukazali vpisati v seznam (indeks) prepovedanih knjig francosko knjigo z naslovom: „Marcelle de Jouvenel, au diapson du ciel*'. Uvod je napisal Gabrijel Marcel (L’invisible et le reel). Paris, La Colombe, 1950. -7 Sveti oče je 17. 4. 1955 obsodbo potrdil in ukazal :ta odlok objaviti.
Marcelle de Youvenel je mati, ki ji je umrl edini sin. Ne more ga pozabiti. Zato hoče stopiti v ožji stik s sinom na drugem svetu s svojo pisano besedo. Naenkrat začne njeno pero pisati na papir
t-avn' oltar božjepotne cerkve Marije Pomagaj pri Ivotarčah (Maria Hilf bei Gutta-S). Med vojsko so tu našle svoje zatočišče nekatere slovenske šolske sestre, Vičane iz št. Ruperta pri Velikovcu. 15. avgusta 1945 sta tu imela slovesno pono-V ifV '?ove maše dva novomašnika ljubljanske škofije, posvečena tri mesece preje j j k** Bila sta to čč. g. Ivan Dušan (sedaj (v St. Jakobu v Rožu na Koroškem) je Ludvik Ceglar (živi v Čilu). Vso slovesnost (okrasitev, kosilo, novomašni botri) Pripravil sedaj pokojni pisatelj in dobrotnik slovenskih begunskih duhovnikov in novomašnikov g. Jožef Gruber iz Strassburga v Krški dolini
dbude njenega sina, ki živi onkraj a- Z njimi jo vabi k globljemu du-Zn femu. življenju, ki ga prej ni po-Pisateljica opisuje v svoji knjigi Dan Ukazovanja zvezd, svetlih točk in ]0^Fov.edi, ki jih pripisuje nevidnemu de-pv Plu svojega mrtvega sina Rolanda, drn i P i® napisal Gabrijel Marcel, mo-So j ovec eksistencialist, ki popolnoma Trd"383, z mislimi in nazori pisateljice, tfada Je med živimi in mrtvimi ljudmi Čl zveza. Poleg vidnega telesa ima ČUf; *U(li drugo, skrivnostno telo, ki ga Posr ,mt>rejo zaznati. To nevidno telo pi eduie izredne pojave in zvezo z dru-zemV'V6t0m" Kni’ga trdi> da l‘e pekel na in n'11’ ne v večnosti; ne pozna duhovne iti e»mrijive duše ne greha, odrešenja večnega življenja. Zato jo je Cerkev
moral
a obsoditi.
IZ KATOLIŠKEGA SVETA
Kongres gibanja „Pax Romana“. Nad 500 katoliških strokovnjakov, zastopnikov 40. narodov se bo avgusta zbralo v Londonu na kongresu svetovnega gibanja „Pax Romana“ (rimski mir), ki se bo vršil v vseučiliščnih prostorih v Nottinghamu. Kardinal Bernard Griffin, nadškof v Westminstru, je v pismu, priloženem vabilu na kongres, izjavil, da bo to zborovanje najvažnejši narodni in svetovni dogodek v tem letu. Kongresa se bosta udeležila tudi mons. Gerald P. 0’Hara, apostolski delegat na Angleškem in mons. Edvard Ellis, škof v Nottinghamu. Na kongresu bodo udeleženci razpravljali o problemu mladega izobraženca, o vplivu univerze na moderno življenje in o različnih teorijah in metodah
akademske izobrazbe. Kongres bo od 17. do 25. avgusta.
Nevarnost komunizma v Kamerunu. Apostolski vikarji Kameruna so izdali Pastirsko pismo, v katerem 700.000 kristjanov svare pred komunizmom. Misijonarje namreč strupeno napadajo in zlobno blatijo komunisti in stranka UPC (Zveza kamerunskega prebivalstva).
Ker je ta stranka začela dvigati zastavo neodvisnosti, so bili škofje prisiljeni pojasniti to zadevo vernikom in zavzeti svoje stališče. Najprej apostolski vikarji opozarjajo, da majhna kamerunska dežela še ne more postati popolnoma samostojna, ker se organizacije šele ustanavljajo in nima ljudi, ki bi jo bili zmožni vladati. Ugotavljajo tudi, da neodvisnost in služba domovini nalagata narodu važne dolžnosti in veliko odgovornost, Potem pravijo, da so težnje kamerunskega ljudstva, ki hoče polagoma prevzeti vodstvo svoje dežele v svoje roke in ji zagotoviti svobodno, častno in srečno življenje, upravičene in utemeljene. Cerkev jih odobrava in jih bo tudi podpirala, toda Je pod pogojem, če bodo pri tem upoštevali velika evangeljska načela: resnico, pravico, modrost in lju bežen. Cerkev je vedno branila pravice narodov in njihove posebnosti. Vendar so pa dolžni krščanski narodi podpirati 'le tiste politične stranke, ki priznajo krščanska načela. Strank, ki se upirajo resnici, pravičnosti, ljubezni in modrosti, ali so zgrajene na sovraštvu in nasilju ter izpovedujejo materializem in brez-boštvo, katoličani ne smejo podpirati. Pastirsko pismo potem spominja katoličane na papeževe obsodbe brezbožnega komunizma in na nauk, ki ga nam v zadnjih letih daje Kitajska in Vietnam. Na koncu pisma apostolski vikarji izrecno opominjajo katoličane, naj se zavarujejo pred škodljivim delovanjem Zveze kamerunskega ljudstva tako, da se bodo zavedali svoje odgovornosti in vneto delali za miren razvoj in resnično blaginjo dežele.
Pogubna propaganda. V Singapurju in zedinjeni Malaji se vrši pogubna propaganda za umetno preprečevanje spočetij. širijo jo domača vlada, Angleži in Amerikanci. Posebno se pri tem proti-
naravnem de-u odlikujejo žene nekaterih protestantovskih pastorjev. To gibanja ki ga vlada tudi denarno podpira, je eno najmočnejših in najbolj pogubnih na svetu. V začetku so pristaši utemelj6' vali upravičenost svojega gibanja s p°‘ manjkanjem riža. Danes pa, ko so Bit' manija, Thailandija in Indokina pridelal6 toliko riža, da ga morejo 4 milijone ton prodati, kupcev pa bodo imele le za * milijona ton, zagovarjajo sodelavci svoj6 početje omejevanja rojstev s tem, da n’ mogoče otrokom preskrbeti dovolj učiteljev in šol, ker se bo v 20 letih prebivalstvo podvojilo. Ti razlogi ne odgovarjajo resnici. Singapur ne smemo primerjati Japonski. Njej res manjka zemlje, Singapur pa še ni preobljuden. P°' leg tega pa je Malaja večinoma še neobdelana. Zdaj ima 6 milijonov, preživeti pa bi mogla vsaj 30 milijonov pr6' bivalcev. Kljub temu, da sta proti om6' jevanju rojstev nastopila zastopnik k1' tajskega trgovskega urada in zastopnik delavskega sindikata, je vlada povišaj prispevke odborom za omejevanje roj' štev od 40 na 60 tisoč dolarjev. Takoj6 ljudstvo prisiljeno prispevati za vzdrž6' vanje tistih, ki mu uničujejo bodoči rod-
Katoliško življenje v Zahodni Afriki-Voditelji 23. misijonskih pokrajin Za-hodne Afrike pod francosko upravo i11 pokrajine Togo so imeli od 16. do 23. a' prila v Dakarju drugo zborovanje. Na koncu so izdali skupno pastirsko pism»f v katerem navajajo uspehe, ki so jih dosegli v zadnjih šestih letih. (Od 194“ do 1955 se je število afriških katoličanom dvignilo od 600.000 na 800.000, števil» duhovnikov od 568 na 802 in redovni» od 624 na 894. Tudi število učencev na katoliških šolah se je zelo pomnožil»' Nato dajejo škofje svojim vernikom n»" vodila za krščansko življenje. Prip»' ročajo jim skrbno vzgojo otrok po drtl' žinah, Katoliško akcijo in skrbno sod6' lovanje na socialnem, gospodarskem i® političnem polju. Na to sodelovanje Pa se morajo pripraviti s primerno vzgoj»' Povdarjajo tudi, da je Cerkev božja ustanova; zato je vesoljna in nad n»’ rodi. Tudi pri reševanju vprašanj, ki s» življenjskega pomena za bodočnost Afr1' kancev, ima pravico sodelovati.
SLOVENIJA
Duhovniki na svobodi. Kot smo že Poročali v julijski številki .naše revije, JO bilo koncem aprila izpuščenih iz ljub-Janskih zaporov šest duhovnikov ljubljanske škojijd. Ti duhovniki so bili edaj nameščeni na sledeče kraje: Dor-0 Slapšak v Št. Jurij pod Kumom. Piied aporom je bil kaplan v Št. Jerneju na olenjskem. France PveseMik, župnik v tarem trgu pri Ložu je odšel na mesto Pred nedavnim umrlega župnika Antona y0vačiča na Breg pri Kranju. Vinko ostiša je nastavljen v Zaplani nad Vrh-iko; škofijski tajnik Stanko Lenič pa ^ Sodražici. Prof. dr. Janez Fabijan S-ane v Ljubljani, kočevski dekan Peter Y ajnik, ki je v zaporu prestal zelo ne-aJno operacijo in še vedno boleha, se je acasno zatekel k svojim sorodnikom. v Večni problem vsakega diktatorskega e2ima so uporni študenti. Medtem ko
da delavsko in uradniško skupino še ®kako prepričati, zlepa ali zgrda, to za 'ktature ni važno, pa študentovski stan r e.Pa slepo ne sprejme odlokov od zgo-aJ> temveč o njih razpravlja, proti njim obl V^a *n P*1 bojkotira. Komunistične v Sloveniji se zavedajo, da so pot , ecim oblastnikom pripravili ravno sa-j?nski komunisti iz inteligenčnih vrst. ujno je zato za obstoj in rast komu-na sloveski zemlji potrebno, da k dl v bodoče inteligenčni sloj podpira j,0rnunistični svetovni nazor in ga uve-Javija v življenju. Na podlagi te zahte-
ve so šolske oblasti v Sloveniji odločile, da se bodo od letošnje jeseni dalje osmošolci učili nov predmet in sicer štiii ure na teden. Ta predmet se bo imenoval: ..Temelji družbene in državne ureditve Federativne Ljudske Republike Jugoslavije“. Z drugimi besedami: osmošolci bodo morali študirati politično ekonomijo in marksistično sociologijo v luči materialističnih načel nemškega Žida Karla Maixa, da bodo tako sposobni stopiti v življenje „socialistične stvarnosti“ v zasužnjeni domovini. Nekaj podobnega so morali slovenski študenti že sedaj poslušati, toda v veliko manjšem obsegu. Da bodo dijaki zmogli obvladati novo materijo, bo odpadla v zadnjem gimnazijskem razredu svetovna zgodovina. Saj se za komuniste začne prava zgodovina še!e z oktobrsko revolucijo 1. 1917 v Rusiji, za slovenske pa s pobijanjem protikomunistov po zlomu Jugoslavije leta 1941.
SLOVENSKA KOROŠKA
Kmetijsko-gospodinjski šo’i v Št. Jakobu in št. Rupertu, ki jih vodijo nad vse uspešno slovenske šolske sestre, sta tudi letos zaključili svojo šolsko leto z bogatima razstavama in lepima akademijama. V Št. Jakobu je bila razstava s sklepno prireditvijo v nedeljo 24. aprila. To prireditev so gojenke podale trikrat: v soboto za šolsko mladino, v nedeljo popoldne za zunanje goste, zvečer pa za št. Jakob in okolico. — V Št. Ru-
pertu pri Velikovcu je bil zaključek šestmesečnega učenja in dela en teden kasneje, 1. maja. Kot se je 24. aprila slovensko koroško ljudstvo zbralo v Št. Jakobu v Rožu, tako je 1. maja pohitelo v Št. Rupert, da slovesno obnovi srčno ve*, ki po obeh šolah združuje slovenski živelj na Koroškem v eno samo veliko družinsko skupnost. Razstava šivalnih del je bila zelo bogata in pestra, pa tudi razstava kuharske umetnosti je bila vse pohvale vredna. Obiskovalcev je bilo veliko in so jih našteli. 1180 oseb. Med njimi je bilo mnogo fantov, ki si niso ogledovali le razstavljenih predmetov, ampak tudi imena izdelovalk, ki so bila pri vsakem zapisana... Popoldne pa je bila ob nabito polni dvorani slavnostna akademija. Morali so jo predvajati dvakrat, da so mogli zadovoljiti vse občinstvo. Pri prvi predstavi je bilo 640 ljudi, a pri drugi 580.
Podružnica sv. Lenarta na Obirskem
je na praznik Gospodovega vnebohoda 19. maja doživela blagoslovitev dveh novih zvonov. Blagoslovil ju je dekan in častni kanonik iz Doberle vasi g. Aleš Zechner. — Istega dne je Slovensko prosvetno društvo v Št. Vidu v Podjuni priredilo prisrčno materinsko proslavo.
PRIMORSKE VESTI
Prvo sveto obhajilo v Gorici. V cerkvi sv. Ignacija na Travniku je bila v nedeljo 15. maja lepa slovesnost prvega sv. obhajila slovenskih otrok. Svojim malim, srečnim prijateljčkom je lepo prepeval otroški zbor. Popoldne pa je bila v dvorani Brezmadežne na Placuti akademija v čast prvoobhajancem, ki so jo pripravili pridni otroci iz sirotišča in iz Marijinega vrtca.
Koncert pevskega zbora iz Pevme. Cerkveni pevski zbor Iz Pevme je priredil v nedeljo 22. maja v dvorani Brezmadežne na Placuti svoj prvi pevski koncert pod vodstvom pevovodje Franceta Valentinčiča. Zbor šteje 22 članov, ki so vsi zvesti cerkveni pevci. Program koncerta je vseboval pesmi D. Feigla, Aljaža, Hribarja, Jereba. Vodopivca in drugih. Pesmi so bile pohvalno podane;
videlo se je, da so bile skrbno naštud*' rane in izpiljene.
Korošci na Primorskem. Za binkošti*® praznike so našo Primorsko obiska*1 bratje Korošci in nam prinesli toliko v®' drosti in pristne domačnosti, da J1, zlepa ne bomo pozabili. Na binkošti11 praznik so obiskali Trst in imeli nato f Bazovici krasno uspelo kulturno prir6" ditev, ki je obsegala pevske točke, *"a' jalne nastope in uprizoritev verskeg*1 misterija ,.Brezmadežna“, ki so ga z uspehom že izvajali v koncertni dv°' rani v Celovcu lansko leto. Tudi v Ba' zovici je dosegel popoln uspeh. ZveŽ®1 istega dne so imeli Korošci še eno prl' reditev v Marijinem domu v Trstu, **a! kar so na binkoštni ponedeljek obiska» Gorico. V dvorani Brezmadežne so ime'l zvečer svojo zadnjo prireditev. Tzbra11 so si izredno pester in lep program 5 svojo koroško religiozno, narodno *a umetniško pesmijo. Podali so vrsto peS', mi Milke Hartmanove ter pokazali svoj veder in vesel značaj v narodni folklol1 ob zvokih harmonike. Druga lepo mla' dostno vesela skupina, ki se je pred' stavila na odru, so bile mladenke Zvez6 absolventk gospodinjske šole, ki so na**> tako ljubko zarajale po napevu nas**1 lenih narodnih pesmi. Ob koncu je čla' niča SKPD iz Gorice podarila Korošce**1 šopek nageljnov, ki so ga Korošci P0'. darili nato priljubljeni pesnici Mi® Hartmanovi, ki je tudi prišla s Koroš6* na Primorsko.
Spominska svečanost v Gorici. V **6' deljo 5. junija je SKPD iz Gorice prl' redilo na Placuti žalno proslavo v sp°' min vsem žrtvam zadnje vojne in še P,0-sobno ob obletnici vetrinjske tragedij6. Zamišljena je bila kot resna, verska proslava in kot taka je bila tudi izpe' Ijana. K zbranosti in razmišljanju S6 vabile vse točke sporeda: spominski **a' govor, v solospevu izvajani Oče naS; Trinkova skladba ,.Iz globočine“ v izvedb* mešanega kvarteta, recitirani Križe? pot prosečih, ter končno obe pesmi, m**' škega zbora. Poseben prizvok je dala ob koncu proslave beseda goriškega r°' joka inž. Mozetiča, ki je prinese’. P°" zdrave argentinskih Slovencev in poVG-dal, da se isto uro vrši slična proslav^
Dolina pri Trstu
v veliki dvorani sredi Buenos Airesa, *jer je bilo zbranih nad tisoč Slovencev, počastijo spomin mrtvih junakov žalostnih dni meseca maja in junija 1945.
v V Jazbinah pod Števerjanom so za-£e‘> z zidavo nove cerkve. Posvečena bo brezjanski Mariji Pomagaj. Jazbine so ena najmlajših in najmanjših duhovnij | Soriški nadškofiji, saj štejejo komaj 1-65 duš. V cerkvenem oziru je to samo-slojen vikariat, ki se je otvoril po razmejitvi leta 1947 iz dolenje cerovskih Sorenjcerovskih in vipolških hiš. Doslej Je za cerkev služila vlažna, napol raz-Pala klet in je bil že skrajni čas, da ludi ta vasica dobi dostojen božji hram.
v. Zaključek kulturnih večerov na Trža-skem. Politični dogodki so zlasti v je-seni nekoliko zavrli kulturno delo na Ifzaškem, a kljub temu pokažejo lahko fasev kat. kulturne organizacije ob zaključku kulturnih večerov na lepe uspehe- Na Tržaškem je bilo v tem obdobju ueset kulturnih večerov, posvečenih za-avi in pouku, katerim moramo še pri-Rteti prosvetne večere v Mačkovljah, °-ini, Bazovici in na Proseku.
Kulturna prireditev v Skednju. Go-
sPod Dušan Jakomin, ki je bil pred letom imenovan za kaplana v skednju v trža-‘ki okolici, je zelo dvignil versko in tudi mturno življenje v tem prijaznem delu tržaške okolice. Ustanovil je dekliški
pevski zbor, ki je tudi že večkrat nastopil v preteklih mesecih in žel vedno obilo uspeha. Posebno lepa in uspela je bila prireditev dne 10. maja, ki je bila, kakor je povedal g. prof. Peterlin v uvodni besedi .praznik slovenske pesmi, slovenske besede ih praznik ustvarjalne moči slovenskega genija. Dekliški zbor je najprej zapel pet dovršeno lepih narodnih in umetnih pesmi pod vodstvom
g.	Dušana Jakomina. Nato je mlada književnica Vijolica Fondova-Škedenjka prebrala eno izmed svojih črtic. Sledilo je še petje in recitacije.
Blagoslovitev dveh prenovljenih cerkvic v Tržaškem Bregu. Dne 22. maja so v Tržaškem Bregu slovesno blagoslovili dve obnovljeni starodavni cerkvici. Prva je Mariji posvečena na Pečah pri Boljuncu. Ta cerkvica je še iz XII. stoletja in je bila med vojno skoro do tal porušena. Sedaj je po zaslugi tržaškega urada za spomenike in lepo umetnost zopet prenovljena in v nedeljo 22. maja so jo slovesno blagoslovili in zopet izročili vernikom v uporabo. — Isti dan so tudi blagoslovili cerkvico sv. Martina nad Dolino, ki jo je tudi prenovil tržaški urad za umetnost. Ta cerkvica je baje iz XII. stoletja in Brežani so bili na obe cerkvici zelo navezani, zato so hvaležni tržaškemu uradu za umetnost, da jih je znova prenovil.
Spisal E. William, ilustriral Hotimir Gorazd
VEČERJA PRI DOKTORJU
Doktor Sigman je koračil po ordi-nacijski sobi od vrat do okna in zopet nazaj. Med zobmi je sciskal cigaro. Niti opazil ni, da ni več gorela. Mršil je čelo, medtem ko je imel roke globoko v hlačnih žepih.
Beryl, rjegova žena, je lahno odprla vrata in ostala na pragu. „Danes si pa kakor tiger, ki so ga pravkar potisnili v kletko!“ mu je zaklicala.
Mož je ni niti pogledal. Jezno je siknil: „Za vraga, ali res ne razumeš, •da mi je včasih gibanje potrebno?“
„jKako ne bi razumela? Zlasti, če je novab jen na večerjo duhovnik! Toda, ljubček, ali je treba biti radi tega razburjen ?“
„Nisem razburjen; rad bi se pomiril, zato koračim po sobi!“
„No, če je pa tako, ti pa prinesem kako cigareto. Skupaj bova kadila in si katero rekla, da prideš ven iz te živčne napetosti.“
Beryl je šla v svoje stanovanje in se hitro vrnila. Vsedla se je v naslanjač In se nasloni'a nazaj potem ko je eno nogo potožila čez drugo. Oblečena je hila v elegantno temno obleko, na kateri se je svetila sponka iz zelenega saloVca, ki je nekako končavala globoki izrez na njenih prsih. Tudi uhani so bili iz istega kamna. Ustnice si je krepko namazala z rdečo barvo. Mož jo je gledal, ji prižgal cigareto in nato s hudomušnim nihanjem glave pripomnil:	„Neumnosti
počenjaš! Ali ne veš, da se je današnji povabljenec že pred davnim odpovedal ženskam?“
„Storila sem to radi tebe, da miši" jonar vidi, da imaš čedno žensko z» ženo.“'
Doktor Sigman je položil cigareto v pepelnik in jo hvaležno pogledal. ,,Ve' sel sem, da nisi pozabila ženskih lastnosti,“ je nepričakovano izjavil.
„David, povej mi, zakaj ti gre pravzaprav ta duhovnik tako na živce?“
„Saj ni to res,“ je mož ugovarja’1, ,,’e všeč mi ni. Občutek imam, da ta človek laže!“
„David, potrpi vsaj nekaj časa!“ j® mirila Beryl.
„Ne, ine bom čakal. Za mene je vsak človek, ki mi ne pove vsega, do česar imam pravico vedeti, lažnik. Ta tip nekaj skriva. Ni iskren. Ni me mogel doslej prepričati, da ima poštene namene. Ne vem, kaj je v njem; pa naj bo kar koli, jaz vem, da ga ne maram.“
Beryl je preplašena gledala svojega moža. „David, ti si krivičen do misijonarja. Pusti mu čas, da se uvede v svoje delo. Nimaš pravice zahtevati, da se nama razkrije. Saj naju še dobro ne pozna.“
„Morda imaš prav,“ je doktor Sigman nekoliko popustil^ Toda bolj bi m1 bil všeč, če bi takoj od začetka pokazal, kdo je in kaj namerava. Saj ne zahtevam, da pride papež iz Rima in nu pove, kakšne izglede ima misijonska po; staja za bodočnost. Toda misijonar, ki pride v času, ko komunizem prodira _p° vsej Kitajski in povsod opuščajo miši; jonske postojanke, pa ne pove, zakaj hoče še vnaprej ostati na tem izpostavljenem kraju, je lopov in zločinec.“
„David, ne prenagli se, saj nimaš nobenih dokazov v roki,“ ga je preki-, a žena. „Grem v kuhinjo, da dokon-cn° pripravim jedi. Če pride misijonar, postrezi z aperitivom. In bodi oli-kan do njega.“
„Upam, da bo šlo,“ je momljal zdrav-V1 mecj ustnicami. „Glavno jezo sem Ze itak nad teboj stresel!“
Beryl se je nasmehnila. „Vedno si enak!“ je še dejala in odšla.
, Doktor Sigman se je znova vsedel. cntil je, da je zopet miren. Bil je trdno odločen, da bo misijonarja potrpežljivo
Poslušal
☆
Tudi Carmody je bil sklenil, da bo Pazil na svoje živce. Dan, ki naj 'bi bil odločil njegovo usodo, je šel h kraju, da bi bil sklenil kaj dokončnega. Doktor Sigman ga je sprejel nadvse PUjazno. Oče, tale pol ura pred večerjo ja*1 je najbolj všeč. Visky z nekaj kap-i*c vode čudovito raztegne želodec in ®a usposobi za nadaljnje jedi.“
, Carmody je bil zase istega mnenja. , bi bil v obleki letalca ali pa pravi °Ce 0’Shea, bi ga zvrnil brez skrbi Yase. Toda, ker je le predstavljal misijonarja 0’Shea, se ni smel opijaniti, ^hraniti je moral nadzorstvo nad svo-Tui jezikom. Zato je dejal:
.„Raje ostanem pri sami vodi. Pa Pijte vi dva, enega na moje zdravje. öaj vonja zelo prijetno.“
Ena sama motna luč je medlo razdeljevala sobo. Zdravnik je dvignil Kozarec proti svetlobi in počasi govo-„Visky je dobra pijača. Okrepi telo, °da ohromi duha. Jasen duh ni prime-®n za družbo, ki se hoče zabavati. Na dravje Cerkve, oče 0’Shea, in misijo-arlev, ki prihajajo na Kitajsko!“
>Jn zdravnikov prav tako!“ je zkliknil Carmody in dvignil svojo ča-t°' „Res ne razumem, kako more biti u c‘ovek, kot ste vi!“
„Jaz sam tega ne razumem,“ je za-oljeno odgovarjal zdravnik. „Ne bom am pravil zgodbe svojega življenja, to-a Povedal vam bom, zakaj sem tukaj." „To bi me zelo zanima'o!“
Doktor Sigman je spil nekoliko žga-
Predno sedejo k večerji, laži misijonar Carmody blagoslovi jedi in zmrmra latinsko molitev, ki se je še bežno spominja iz svoje mladosti
ne pijače in pri tem od ugodja tlesknil z jezikom.
„Kar vam bom povedal, bom povedal s čisto določenim namenom. Verjem v odkritosrčno besedo. Odkritosrčna beseda je edina resnica.“ Za nekaj nipov je umolknil. „Ali so vam kaj pravili o nas na tukajšnji misijonski postaji, preden so vas poslali semkaj ?“
Carmodyju se je naježila koža po telesu. „Ne, ničesar mi niso rekli.“
„Res čudno, da vas niso nič informirali.“ Zdravnik je gledal zamišljeno predse. Nato je zmignil z rameni rekoč: „Dobro, je končno vseeno. Vi imate pravico vedeti vse, kar je za vas važno.“ „Rodil sem se v Bostonu in diplomiral na harwadski univerzi. Pa ta ni važno. Jedro moje zgodbe je v tem, da sem kot zdravnik prišel na Dunaj v najbolj neprikladnem trenutku. Nacist-čne čete so ga pravkar zasedle. Polovile so vse tujce, ki se niso znali pravočasna napraviti nevidne. Tudi jaz sem bil med
njimi. Vse je kazalo, da so nam dnevi šteti. To me sicer ni vznemirjalo. Toda poleg mene so prijeli tudi Beryl, mojo ženo.“
Doktor Sigman je prekinil svoje pripovedovanje, srknil iz kozarca in naro nadaljeval:
„Nisem veren človek v običajnem smislu besede. Rekli so, da sem agnostik, brezverec, svobodomislec. Pa ni res. Sicer pa tudi brezverec je veren na svoj način, čeprav trdi nasprotno. Saj je tudi brezverstvo neke vrste vera. Pa pustimo to modrovanje. To hočem povedati, da nisem brez vere.“
Zdravnikove oči so se zapičile v obraz ‘Carmodyja. Bile so temne in resne. „Oče 0’Shea, jaz verujem v Boga! Tudi molim; ne sicer kot vi, a molim. Kadar kaj prosim Boga, mu vedno ponudim nekaj v zameno. Tako sem bil vzgojen. Če hočem, da me bo Bog spoštoval, moram tudi jaz Bogu izkazovati spoštovanje. Brez tega ni dostojanstva v življenju, niti v molitvi, niti v veri v Boga.“
iCarmody ga je mirno poslšal. „Všeč mi je vaše pojmovanje o Bogu in molitvi,“ je pripomnil.
„Hvala. Rad bi vas privedel do razumevanja stvari, ki jo Lom sedajle povedal. Tisto noč, ko so me zaprli, sem molil. Pa nisem imel ničesar, kar bi Bogu por-udil. Zato sem sklenil, naj Bog reši Beryl v zameno za moje življenje. Moli! sem in daroval to, kar sem imel v zameno za to, kar sem želel prejeti. Vi kot duhovnik me boste razumeli.“
iCarmodyja je začela stvar zanimati. ■Zravnal se je v naslanjaču in dejal: „In potem, kaj se je zgodilo ?“
„Skupina katoliških duhovnikov na Dunaju je imela dobre .zveze z nekaterimi vodilnimi osebnostmi novega režima. Uporabljala jih je za reševanje zaprtih in na smrt obsojenih. Tako se je z njih pomočjo rešila Beryl. A ne le ona, temveč tudi jaz. To je bilo več, kar sem jaz prosil Boga. Bil sem dolžnik pred njim in nisem vedel, kako naj ta dolg poravnam.“
Carmody ga je gledal presunjeno.
„Skušal bom biti, oče 0’Shea, kar se da kratek! Na ladji, ki naju je z Beryl
vozila proti Ameriki, je bil tudi mlad zdravnik! Ne vem več, kateri red mu je omogočil medicinske študije, da po; tem odide za tri leta kot misijonski zdravnik na Kitajsko. Ta človek je na ladji umrl, ne da bi prišel do cilja. Kaj bi storili v takem primeru vi?“
Carmody je s solzami v očeh gledal mogočno Sigmanovo postavo. Kar ni mogel verjeti lastnim ušesom, da je ta na videz surovi človek vzel tako zares svojo molitev, v kateri se je ponudil Bogu namesto Beryl in videl v smrti mladega zdravnika božji prst, da ga on nadomesti.
„Jaz ne bi ravnal tako na vašem mestu,“ je počasi izdavil iz sebe.
Doktor Sigman se je dvignil, stopi* k omari, vzel steklenico v roke in si znova napolnil kozarec.
„Oče 0’Shea, verjemite mi, nisem se odločil na hitro. Mislil sem in tehtal razloge. Toda eno je bilo jasno: Ni o sta; ■la pri življenju le Beryl, temveč tudi jaz. Zato sem se ponudil vaši misijonski družbi, da me pošlje za tri l^a na Ki' tajsko. Poslali so me semkaj. Še eno leto moram ostati, da preneha pogodba.
Tri leta odrezan od sveta! Carmody je globoko potegnil zrak vase. Tudi on je odslužil tri leta pri Mich Yangu, k* mu je rešil življenje. Pa tega ni stori* prostovoljno. Njemu so leta ukradli. Sam od sebe jih ne bi nikdar odstopi*-Toplo je pogledal zdravnika in iskreno izjavil:
„Vi ste veliko boljši človek kot jaz!“
Doktor Sigman je napravil odklonilno kretnjo. Bilo je videti, da ga je Car-
temveč različen od vas. Nimam dosti skupnega 5 katoliškim duhovništvom. Toda eno vem dobro: Človek, ki da življenje za nekaji kar je več kot on sam, da vse, kar ima-Katoliško duhovništvo zahteva popolno izročitev samega sebe Bogu. Zato je veliko.“
Carmodyja je ob teh besedah zazeblo nri srcu. Človek, ki tako resno jemlje svoje dolgove najvam Bogu in najde tako vzvišene besede za katoliško duhovništvo ne bi nikdar odobril tega, kat je Carmody storil v trenutku, ko se je
modyjeva pripomba ganila. „Ne, oče, nisem boljši,
J*ü. da bo igral vlogo misijonarja do
„jSedaj razumem,“ je dejal Car-• Qy, . „zakaj se s toliko vnemo da-e misijonski postaji na razpolago!“ iz	Hočem, da ta tri leta niso
tuk • 6na ne zame ne za Cerkev, kateri j Kai služim. Sedaj pa zadeva, oče, vas, l“ me prepričate, da misijonska postaja batrebu je moje navzočnosti in poskr-e’da mi dela ne bo manjkalo.“
»Bom poizkusil!“
»Zelo dobro, oče O’Shea.“ David Sig-panvse je popravil v naslanjaču. „Kaj ’ ce bi v bodoče poskusili biti z menoj v a 0 bolj iskren ? Kakšna navodila so g.51 dali vaši predstojniki, preden so vas st=v-vJ poslali ? In kakšno je njihovo *sče glede oddaljenih postojank, kot J Prav naša?“
do ?arfno<iy si je poiskal cigareto v yZl\ki je ležala na mizi in jo prižgal. |1 v6rjetno mi ne boste verjeli, če vam p da nisem prejel nobenih tajnih avodil jn j« n: znann. kai mis.no
Ploji
in da mi ni znano, kaj mislijo predstojniki o misijonu.“
»Oče, žal mi je, a tega vam res ne mor®m verjeti.“
dv ^ očeh mož sta se srečali. Carmo-Vp Pogleda ni hotel umakniti. „Pa je „p darle res, doktor Sigman,“ je odloč-
0 zatrdil.
hin?as zvončka, ki je prihajal iz ku-]j| ?e’ je k sreči pretrgal grozotni molk, Zd'16 nastal °b Carmodyjevem odgovoru. jnotjlvr'ik se je dvignil brez besed. Car-bil ^ 4e sledil njegovemu zgledu. Ni got Ve® dvoma: Doktor Sigman bi mu jon°v° ne Pomagal pri pobegu z misi-i*® Postaje.
sUk •■-aVn'*c j® vrg®l 5 hitrim sunkom hi njl® na sebe, si ga uravnal in ne da očei1<?8ledal Carmodyja dejal: „Pojdimo,
m obednici, ki je bila majhna in pre-ta> sta ju pričakovali dve ženski: Ve ®c°tt v večenii obleki modre barje vf g?spa Beryl Sigman, čije obleka 2anDl a črna in na prsih globoko izre-hera- Carmody se je sprva ozrl le na Pravk	njenega moža, ki jo je
pr f. ar_ slišal, ga je nehote usmerjala -1 njej. Tri leta v življenju ženske
dama-vtne
„Marija je Kraljica moja, roke nad mano razprostira, srce ljubeče mi odpira, pomoč deli mi v uri boja.
Cve.ove mučeništva s križa Marija meni je trosila, z menoj bridkosti kelih pila; po njej se mi rešitev bliža.“
To pravila je domovina, ko me te dni je obiskala, pri meni dolgo vasovala točila mi tolažbe vina.
S ovenci, svojo domovino z Marijo sužnosti rešujmo, življenje, srca ji darujmo in zanjo vnemajmo mladino.
Gregor Mali
pomenijo veliko več kot tri leta v življenju moža. Toda kljub pojasnilom doktorja Sigmana je bila navzočnost, bolničarke Anice Scofit še vedno uganka zanj. Zakaj je morala iti po svetu tudi ona?
Obe ženski sta ju sprejeli stoje, ko sta se Carmody in zdravnik približala k mizi. Carmody ni vedel, ali naj moli ali ne. Beryl je njegovo zadrego takoj opazila. „Nič se ne bojte,“ mu je prijazno prikimala, „nama z možem je zelo všeč. če bi hoteli moliti.“
Carmody je pri teh besedah zardel do ušes. Saj na to okolnost ni niti pomislil. Res, kako težko je v vseh podrobnostih igrati vlogo očeta O’Shea. Naredil je znamenje križa in nato zbr-bral nejasne besede, ki se jih je še medlo spominjal. „Blagoslovi Gospod nas in te dari, ki jih bomo po tvoji dobroti zaužili. Po Kristusu Gospodu našem.“
Nekoliko v zadregi so vsi štirje spočetka sedeli pri mizi. Nato je prekinila
Beryl mučni molk s pripombo:	„Božja
dobrota ni vsak dan enaka. Danes nam je pripravila raco, drugače pa nas pusti bolj ob rižu.“
Ta domislica je spravila vse navzoče v dobro razpoloženje. Pogovor se je začel razvijati in Carmody je čutil, da so ga bili pri mizi vese.i. Ker je pravkar šele prišel, so mu pripovedovali zgodbe o misijonski postaji in kitajskem ljudstvu. S tihim ugodjem je ugotovil, da zna Anica Scott pripovedovati anekdote na zelo duhovit način. Tudi zdrav niv je znal zanimivo ..-ipovedovati, me 1-tem ko je Beryi sol» ovala večji dei tako da je dodala kako podrobnost ali prekinjala stavke s kaašnim vzklikom. Brez dvoma bi bil Carmody vse daleč posekal, če bi bil smel povedati svoje dogodivščine iz budi Pičlega samostana. Tako pa je sodeloval le tako, da se je zanimal za vse, kar so mu pripovedovali in stavil mnogo vprašanj.
Gospa Beryl je posvečala misijonarju še posebno pozornost. Carmody je to čutil. Njeno opazovanje ga je vznemirjalo. Zato je bil silno vesel, ko je Anica Scott začela pripovedovati, kako je oče 0’Shea blagoslovil najstarejšega prebivalca v vasi. Opisala je vse to tako podrobno, da se je Carmody pričel smejati. Anici smeh ni bil ravno všeč. „Oče, šele kasneje boste razumeli,“ mu je dejala s pogledom, ki je izražal dobroto in iskrenost, „koliko src ste si pridobili s svojo preprosto kretnjo. Ti ljudje so videli vašo prijaznost, vljudnost in ponižnost in vas ne bodo več pozabili. Pripravljeni bodo celo umreti za vas. So tako preprosti, prijetni, zvesti...!“
„In tako umazani, jeni in pohotni,“ je dodal zdravnik. „Ne bodite no, gospodična Anica, tako sentimentalna!“
Bolničarki je postalo nerodno. „Morda sem res preveč čustvena. Toda Kitajce imam rada.“
Carmody jo je pazljivo poslušal. Že je hotel razviti pogovor, ki bi se nanašal na njene besede, toda zdravnik ga je prehitel.
„Oče, ne zamerite, če bom sedaj preveč oseben. Toda zdravnik sem in kot takega me zanima, odkod velika zarasli-na, ki jo imate na čelu?“
Carmody je začutil, da je vse o mi ti6 objela globoka pozornost. Ni še pomisV' kako naj bi razložil njen postanek, cj bi ga vprašali. Premalo časa je še ig1^ vlogo misijonarja in imel je mnogo skrD1' ki so bile večje kot zarasla rana na čel'*-Pamet mu je narekovala, da govori rti' nico. Kako naj preslepi izkušenega zdrav' nika, ki je imel vsak dan posla s V°' dobnimi stvarmi.
,jPonesrečil sem se z letalom. 8* nisem imel na razpolago kaj prida zdrat' niške pomoči. Samo neki star menih 99 je brigal zame in me izlečil.“
Doktor Sigman je prikimal, kot a9 bi ta odgovor potrdil njegove sumti6, že je hotel razpravljati naprej o za' celjeni rani, ko je opazil, da se je ryi obrnila k vratom. Tam je stal c e1' kovnik John Wong in se globoko prl’ klanjal.
„Oprostiti prekinitev večerje,“ je df jal. „Toda veliko ljudi v cerkvi. Ze. veliko. Vsi se spovedati. To zahteva11 časa.“
Carmody je začutil, kot da bi ga n* kaj tiščalo k tlom. Rad bi še obstal 1 družbi, ki mu je začela ugajati. Tudi & imel kot navaden človek pravice, da 0 ■
<i
pušča grehe. Toda pogled na ostale P1 mizi ga je prepričal, da vsi od nje?9 pričakujejo, naj gre. Vsako obotavljati6 bi bilo za dravnika, Beryl in Anico prti tako nerazumljivo, kot če bi dolete’ Sigman ne hotel obiskati bolnika, ki ?9 je klical.
Beryl Sigman se je dvignila od mhe' „Hvala John! Naravno, da nočemo drževati očeta 0’Shea. Ti ljudje so zč dovolj časa čakali na duhovnika.“
Carmody se je naglo poslovil. Za tre' nutek je začutil v svoji dlani mrzlo ro*66 bolničarke; nato se je obrnil k vrat®19 in odšel za Johnom.
Beryl se je vrnila k mizi. Njen P9' gled je splaval k možu, kot da bi hote^ zvedeti od njega mnenje o gostu, ki r pravkar odšel. David Sigman je sprti, nil skodelico kave in porogljiv nasff6' se je razlil preko njegovih širokih uSJ nie. „Pri mizi se vede dobro, ali ne-je posmehljive) vprašal. Toda na vpr9’ Sanje ni dobil odgovora.
aRgentina
v Letošnja spominska proslava „Dru-Slovencev“, posvečena spominu rtey vojne, okupacije in komunistične c?volucije v Sloveniji ob deseti obletni-odhoda slovenskih protikomunističnih 'nnožic v svobodni svet je bila brez dvoji1"1 ena najlepših in najbolje obiskanih, ,ar jih je bilo do sedaj v Argentini. Pro-n Ortlo gledališče Smart v središču Bue-, °s Airesa je bilo popolnoma zasedeno, je podpredsednik društva dr. Julij avelli pričel spominsko svečanost, V ästeljanskem jeziku je prebral govor ^edsednika „Društva Slovencev“ ing. ^ 'bina Mozetiča, ki je bil takrat služ-®n° odsoten v Evropi. Pevski zbor wiallug“ je nat0 Zapel pretresljivo Ada-“Ucevo skladbo „Ecce dolor“. Glavni !°vornik je bil bivši poslanec g. Miloš are. Dotaknil se je dogodkov iz pre-z y°sti in sedanjosti in ob njih prika-.al> koliko je naš narod pretrpel in Sl a°Val za svoj obstoj in ohranitev.
6dila je zadnja točka: življenje sloven-. Vj,cKa rodu, preprosta, a zelo učinko-j;. ki je prisotne do solz ganila. Pet . ikih slik je ob spremljavi slikam od-s°Varjajočih pesmi gledalce povedlo v kovino in jih spomnilo na leta groze begunstva po taboriščih. Slike je ^.°Jstrsko izdelal slikar g. Ciril Skebe,
, Je_ kot domobranski častnik sam po-'nvalid. Spremno besedilo je sesia-t , Pesnik g. Adolf Škerjanc, celotno . nrucno vodstvo spominske proslave pa n llnel v rokah režiser g. Marijan Wi-SenPart. — Po spominski proslavi so Vvsi navzoči udeležili večerne svete Ant6’ i° Ie daroval č. g. direktor »n. Orehar. Po evangeliju je spre-v°ri] nekaj lepih priložnostnih misli. mp-ma?i j® sledilo žalno opravilo „Reši j- ’ ki ga je opravil prav tako č. g. difi°r. Anton Orehar ob asistenci pod-ektorja g. Jožeta Jurak in jezuita p.
Ivana Casermana ter vseh slovenskih bogoslovcev iz semenišča v Adrogue.
V zvezi z desetletnico vetrinjske tragedije je izdalo „Društvo Slovencev" v Buenos Airesu brošuro „Ob desetletnici“. Posvečena je „spominu vseh Slovencev, ki so padli v borbi za demokracijo in svobodo svojega naroda“. Zgoščen pregled zgodovine slovenskega naroda je v španskem jeziku prispeval kulturni zgodovinar g. Marijan Marolt. Objavljena sta v knjižici tudi govora ing. Albina Mozetiča in g. Miloša Stareta. Prvi je v slovenščini, ker je bil na proslavi prebran v španščini, drugi pa v španščini, ker je bil na spominski prireditvi govorjen v slovenščini. Tekst krasi osem lepih slik iz Slovenije.
Domobranska desetletnica. Na praznik sv. Rešnjega Telesa je obiskal Slovence v Mendozi duhovni svetnik č. g. Karol Škulj iz San Martina pri Buenos Airesu. Odzval se je prošnji, da bi vodil spominsko proslavo ob desetletnici padlih domobrancev. V soboto 11. junija popoldne je g. svetnik začel duhovno obnovo kot pripravo na ta veliki slovenski praznik in jo ob nezmanjšani udeležbi poslušalcev nadaljeval v nedeljo s sv. mašo in zaključnim govorom ter skupnim zadostilnim sv. obhajilom. — Popoldne ob petih so se Slovenci iz vseh koncev Mendoze spet zbrali v kapeli pri bratih maristih k litanijam Srca Jezusovega, nato pa v dvorani, kjer sta navzoče slovenska zastava in domobranski znak v duhu združila z našimi borci za svobodo. Pevski zbor in deklamacije so dale lep okvir tej proslavi, katere višek je bil slavnostni govor gospoda svetnika. Prikazal je delo komunistov od začetka mlade Jugoslavije pa do leta 1945, kako so se pripravljali za dosego zmage, poveličeval pa tudi delo protikomunističnih borcev, mučencev domobrancev. Tako
lepih proslav Slovenci v Mendozi do sedaj niso imeli veliko.
Telovska procesija je letos zelo sličila onim iz domovine. Argentina je na južni polobli, pa ima zato zimo takrat, ko se v Evropi in Sev. Ameriki 'ljudje znojijo od vročine. Navadno so telovske procesije v Argentini odete v mraz in hladni veter. Letos pa je bila izjema. Ponoči je še lilo kot iz škafa, nedelja 12. junija pa je bila prav sončna in nenavadno topla. Kakor vsa leta poprej, je šla tudi to pot procesija po lepem dvorišču Don Boscovega zavoda v Ra-mos Mejii pri Buenos Airpsu. Sveto Rešnje Telo je nosil č. g. direktor Ore-har Anton ob asistenci številne slovenske duhovščine. Navzoči verniki so pobožno molili in zbrano sledili obredom pri štirih blagoslovnih oltarjih, pevski zbor „Gal.us“ pa je občuteno prepeval nabožne pesmi. Lep je bil pogled na ljubko skupinico šolskih otrok, ki je pred Najsvetejšim tresla cvetje, kakor tudi na dostojanstveno držo deklet v narodnih nošah.
Desetletnico nasilne smrti pisatelja Narteja Ve ikonja je hotela proslaviti 25. junija Slovenska kulturna akcija in se obenem spomniti vseh kulturnih delavcev, ki so padli v času komunistične revolucije v Sloveniji. Radi znanih dogodkov dne 16. junija je bila vsa proslava preložena na pozneje. Pač pa je mogla za 25. junija iziti knjižica „Kyrie eleison“, pravi „slovenski veliki teden“, delo akademske slikarice Bare Remec in dr. Tineta Debeljaka. Knjižica je izšla v bibliofilski izdaji v 300 izvodih. Z njo se je Slovenska kulturna akcija hotela pridružiti drugim vsenarodnim spominskim proslavam v čast slovenskih protikomunističnih žrtev.
ČILE
Pri nemških patrih se je v Santiagu poročila gdč. Jana Marinčič, katere oče je prišel v Čile že po prvi svetovni vojski. Ženin g. Günther Kroneberg je lastnik veleposestva blizu Chillana. Poročil ju je g. dr. Trdan. Nagovoril je nevesto po slovensko, ženina po nemško, vse skupaj pa še v kasteljanskem jeziku v splošno zadovoljstvo vseh navzočih.
V Santiagu se je osnoval katolik odbor za priseljence. Kupil je že h® ' kjer bodo dobili novi priseljenci streh0' da jim ne bo treba kot doslej čakati h stadijonu, da se jih kdo usmili in l® sprejme v službo.	,
31. maja so se sestali na nuncija!® kaplani raznih narodnosti in člani o®° jenega odbora, da pozdravijo g. dr-Schauffa, podpredsednika mednarodlO. komisije za emigrante. G. Schauff je P?" dal splošen pregled stanja izseljencev 10 beguncev po svetu. Po seji je imel ®® venski kaplan v zasebnem razgovoru ! njim priliko spoznati, da je bil g. P0“’ predsednik dobro poučen o vračanju b® guncev iz Trsta in že preje iz AvstriJ® Omenil je, da bodo begunce iz Avstrd6 premestili na Bavarsko.
Pri banketu, ki je bil prirejen nje®4 v čast, je g. Schauff govoril izredno p® hvalno o Slovencih, tako da so navzo® gostje g. Marinčiču, ki je bil povab!j®|’ častitali, da je ud in zastopnik tako °® ličnega naroda.
„Mednarodna katoliška komisija Z4 izseljence“ ima svojo podružnico tudi v Santiagu. Vodi jo g. Cristobal baron v®1 Unterrichter. Kdor želi pomoči in P°' jasnil glede vselitve v Čile se lahko oW" ne nanj tudi v nemškem jeziku. Našlo4 je: Comision catolica internacional migraciön, Morande 466 of. 19, Santi® go de Chile.
KANADA
Za binkošti je slovenska župna <®r' kev Marija Pomagaj v Torontu spreje® prve romarje. Bila je to skupina članov iz društva Najsvetejšega Imena Jez® sovega iz Clevelanda, ki jih je vodil J® kob Resnik. Pripeljali so se z avtobuse® in zasebnimi vozili v soboto 28. maj® V Torontu so ostali do naslednjega P® nedeljka. Prenočili so pri slovensk® družinah. Goste, ki so obenem veliki d® brotniki novo zgrajene cerkve, je spre' jel župnik dr. Jakob Kolarič CM. Zve-čer ob šestih so imeli v dvorani pod cer-k vi j o večerjo, na kar so bile šmarnic® Na binkoštno nedeljo je društvo Najsv® tejšega Imena Jezusovega gostom Prl' pravilo sprejem in večerjo v isti dv® rani.
Naselje petrolejske družbe „Diadema Argentina“ (Km 27) pri Comodoru Rivadavia v argentinski Patagoniji, kjer (je teaposleno tudi večje število slovenskih rojakov
Vsakoletno zborovanje Slovenske kapniške akcije (SKA) v Torontu je bilo 'let°s v nedeljo 15. maja. Zborovanja sta udeležila tudi župnik dr. J. Kolarič VM in cerkveni asistent rev. Janez Ko-Pač CM. Najprej je bilo sprejetih nekaj Povih članov, nato so se pa navzoči spominjali članov, ki so dali življenje za Kristusa Kralja pred desetimi leti v l!asu komunistične revolucije. Nazadnje j® govoril še gospod asistent. Njegove “esede so izzvenele v misel: ne število, temveč kakovost odloča, v V Batawi (Ontario) imajo slovensko s»lo. čeprav tamošnji Slovenci nimajo nobenega pravega slovenskega učitelja, s? se vendarle opogumili in organizirali slovensko šolo, da tako po svojih močeh otrokom ohranijo materin jezik in naše Parade. Mlajša skupina, ki jo vodita gdč. Metka Medved in Pavla Sečnik, se zbira
jtvs,r m g. Ivo Medveda pa ob nedeljah in četrtkih. Vseh skupaj je trenutno
b nedeljah, večja pod vodstvom ge. C. J^°sir in g. Ivo Medveda pa ob nedelj“1 in četrtkih. Vseh skupaj je trenutno jj: V šolo hodijo kar radi. Za materin-1 dan so že nastopili v prisrčni prire-l vi materam v čast.
• Torontski naškof kardinal McGuigan ie 15. maja obhajal 25-letnico svoje škotske posvetitve. Ta lepi jubilej sovpa-a ravno v dobo velikega razmaha to-ontske nadškofije. V zadnjih desetih etih se je katoliško prebivalstvo več kot
podvojilo in šteje sedaj blizu 300.000 duš. Dve tretjini prirastka gre na račun novih priseljencev. Že sedaj se v torontski nadškofiji oznanja Kristusov evangelij v 20 jezikih. Pod daäbnim vodstvom torontskega pomožnega škofa Francis Allena se je osnovali v mestu odbor, da za srebrni jubilej pokloni kardinalu za potrebe njegove nadškofije 3 milijone dolarjev. Deset tisoč odpos'an-cev odbora je v 14 dnevih obiskalo vse katoliške hiše v nadškofiji. Pri tem so sodelovali tudi slovenski možje in fantje. Zanje je bilo določeno, da naj zberejo -v dveh letih 20.000 dolarjev. Večina tega denarja bo pa šla za odplačilo dolga, ki je še na slovenski cerkvi. — V počastitev kardinalovega srebrnega jubileja je slovenski odbor za praznovanje tega jubileja 14. maja priredil družabni večer ob pogrnjenih mizah. Tam so udeleženci prisostvovali filmu, ki je prikazal kardinala kot papeževega legata na marijanskem kongresu v Otta vi leta 1947, govornik pa je povdaril veliko kardinalovo naklonjenost Slovencem. Tudi so kanadski Slovenci poslali kardinalu tople čestitke s podpisi in lep album s slikami Jz Slovenije ter fotografijami ob priliki blagoslovitve slov. cerkve v Torontu.
V „Ameriški domovini“ z dne 1. marca je neki dopisnik iz Kanade v zvezi s predpustnimi prireditvami povedal
tudi sledeče: „Zelo posrečen je tol družabni večer društva Najsvetejšega Imena Jezusovega, na katerem so se zbrale predvsem družine in taki, ki se samo •plesnih veselic ne udeležujejo. Prireditev je pokazala, da si ljudje takih zabav želijo in da so potrebne. — Druga vrsta prireditev so pa številni plesi. Z njimi je ustreženo predvsem tistim, ki v plesu in pri pijači najdejo polnost razvedrila. Plesne veselice spadajo k tiste vrste prireditvam, ki jih je najlažje pripraviti in ne zahtevajo kakega posebnega umetniškega čuta, prinašajo pa navadno kar •lep dobiček. Toda vsebujejo nevarnost, da te vrste prireditve postanejo le še trgovsko podjetje, s katerim se nekdo okorišča, prenehajo pa biti prilika za pošteno zabavo in razvedrilo. Tisti, ki so se nekoč v domovini borili proti plesu in plesnim veselicam, so gotovo vedeli, zakaj so to delali. Razmere v novih deželah so resda drugačne. Moralne nevarnosti plesnih veselic se pa niso niti spremenile niti zmanjšale, pač pa povečale. Cerkev se tudi v tej deželi svobode tega zaveda, zato takih veselic v cerkvenih dvoranah ne dovoljuje. Če bodo posamezniki in organizacije ta navodila upoštevali, jim gotovo ne bo v škodo pač pa v blagoslov in korist.“
BRAZILIJA
Slovenci v- Braziliji žalujejo za najboljšim, najvidnejšim in najpomembnejšim rojakom, ki ga je 28. maja smrt nenadoma ugrabila. Umrl je Franc Pater, nost, zaveden Slovenec, veren katoličan, podpornik in pomočnik vsemu dobremu. Rodil se je 1. 1891 v Danah pri Starem trgu in dokončal klasično gimnazijo v Ljubljani. Po prvi svetovni vojni je prišel v Brazilijo. Najprej je živel v notranjosti države Sao Paulo, v kraju Rio Preto, kjer je s pomočjo družbe „Mel-horamentos Rio Preto" ki jo je sam organiziral, koloniziral ogromno neobljudeno ozemlje tistega področja. Od leta 1930 je živel v Sao Paulu in tam omogočil s parceliranjem in prodajo zemljišč nastanek cvetočega predmestja No-inho Velho (Stari mlin), kjer živi sedaj nad 20.000 ljudi. Odločilno je pripomogel, da se je takoj zgradila cerkev, za
katero je daroval zemljišče brezplačno. Tudi lepa cerkev sv. Vincencija Pavel-skega je bila zgrajena z njegovo veliko podporo. Novourejenim ulicam je ra“ dajal imena slovenskih rek. Bil je dopisnik in referent Rafaelove družbe v Ljubljani in velik prijatelj p. Kazimira Zakrajšek. Skoro vsi sedaj fzhaj"ajoči iz" seljenski slovenski listi so prihajali V njegov dom. Paternost je ljubil slovensko tiskano besedo in jo vneto podpiral; Nikdar ni nasedel rdeči propagandi, ki je blatila slovenske protikomunistične
begunce. Zanje je imel toplo srce in odprte roke. Zaključil je svojo življenjsko pot častno in zgledno. Njegova dobra dela so ga spremila pred Najvišjega, v katerem je nrfšel svoje največje plačilo-
FRANCIJA
Slovenski izseljenci v Franciji so na binkoštni ponedeljek 30. maja romali polnoštevilno k brezjanski Mariji v Habsterdicku. Zastopane so bile slovenske kolonije iz Moselle, Aumetza, Tu-•cuegnieuxa, Giramonta, Knutanza ijj Allegranza. Romarsko mašo je opravi* mons. Valentin Zupančič. Med njo je dovršeno pel slovenski cerkveni zbor „Slomšek“ iz Merlebacha. Pridigal Je med svetim opravilom rektor slovenske misije v Parizu č. g. Ignacij Čretnik, ki j"e po prvi maši še sam pristopil k oltarju. Zbrano ljudstvo je pri tej maši navdušeno prepevalo slovenske ljudske Marijine pesmi. Popoldne je pridigal mons. Valentin Zupančič, nato so pa bile pete lavretanske litanije ob asistenci čč. gg-mons. Grimsa (ki je slovenski župnik v Merlebachu) in Ignacija Čretnika. P°" poldanska pobožnost se je končala s slovesno posvetitvijo brezmadežnemu Marijinemu Srcu.
ZDRUŽENE DRŽAVE
Slovenci v Pittsburghu so v soboto 14. maja doživeli blagoslovitev nove zidane župnijske cerkve. Kot stara lesena je tudi nova zidana posvečena Mariji Vnebovzeti. Zgodovina cerkve je prav zanimiva. V prejšnjem stoletju so mnogi naši ljudje delali po gozdovih in premo-
Sevnikih prostrane Pennsylvanije. Po L *®90 so se vedno pogosteje ustavljali v jttestu Pittsburgh. Že j. 1894 so imeli Slovenci neodvisno slovensko podporno društvo Marije Device, ki je najstarejše slovensko podporno društvo v Sev. Arne-J*1; Značilno za naše ljudi je, da so v usti dobi dajali svojim društvom svet-n'ska imena: Marije Device, sv. Roka, Sv- Jožefa, Marije sedem žalosti in podobno. To dokazuje, da v tujini vere, v?aj spočetka, niso pozabili. Prvo žup-uijo v Pittsburghu so si Slovenci organizirali skupno s Hrvati. 12. avgusta 894 so imeli prvo službo božjo v pridejo stare katedrale sv. Pavla. Na po-u-o slov. duhovnika Zalokarja so po-kupili zemljišče za lastno cerkev.
je Zalokar župnik slovenske župnije ?v- Barbare v Briegevillu blizu Pittsburgha. On je na novem zemljišču tudi Postavi] prvo leseno župno cerkev, v ka-je bila prva sv. maša 15. avgusta 897 Prvi uradno nastavljeni župnik je d dr. Janez Bezeljak. L. 1898 ga je nadomestil Janez Kranjec, ki je zgradil ^upnišče in začel izdajati farni list. T reti* župnik je bil Janez Mertel in sicer °februarja 1903 do decembra 1924. Za Hm je prišel benečanski Slovenec Škur. .d 12. decembra 1934 pa vodi faro seda-nH dušni pastir M. Kebe. Krona njego-Vlhv naporov je nova cerkev, katero so zaceli zidati 19. septembra 1952. Tako l^daj ponosna in lepa zidana cerkev na v • cesti priča katoličanom in nekatoli-canom o skrbnem delu dušnega pastirja ln Požrtvovalnosti faranov te edine slo-venske župnije v pittsburški škofiji.
RRvatska
Slaba vest jih peče. Bivši francoski državni predsednik Auriol je pred nedavnim obiskal Jugoslavijo. Da bi viso-J* gost ne zvedel ničesar o stanju Cerkve v Titovi državi, so policijske oblasti Povsod, kamor je Auriol mislil iti, dale P°d ključ „iz varnostnih razlogov“ vse Bste, ki bi utegnili kaj preveč povedati o resničnem položaju katoliške Cerkve v Jugoslaviji. V Dubrovniku so n. pr. za-PrR nečaka škofa Careviča, ki so ga eta 1945 partizani ob prihodu na oblast tajno likvidirali. Uradno škof Carevič se vedno velja za pogrešanega.
....................................s
„DUHOVNO ŽIVLJENJE“
je slovenski verski mesečnik
Izdaja ga konzorcij (Orehar Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. France Gnidovec in Jože Jurak).
Naslov uredništva in uprave je: Victor Martinez 50, Buenos Aires, Argentina
Celoletna naročnina znaša za Argentino 60 pesov, za U. S. A. in Kanado 5 dolarjev, za Italijo 2.000 lir, za Avstrijo 75 šilingov, drugod v protivrednosti dolarja. Tiska tiskarna Federico Grote, ,Montes de Oca 320, Buenos Aires •
REVIJO MORETE PLAČATI IN NAROČITI NA SLEDEČIH NASLOVIH:
Argentina: Dušnopastirska pisarna, Victor Martinez 50, Buenos Aires.
Brazilija: Vinko Mirt, Caixa Postal 7058, Sao Paulo, Brasil.
U. S. A.: Slovenska pisarna, 6116 Glass Ave, Cleveland 3, Ohio. Kanada:	Ivan Marn, 83 Victor
Ave, Toronto, Ontario.
Trst: Marijina družba Via Risor-ta 30, Trieste, Italia.
Italija: Zora Piščanc, Riva Pia-zzutta 18, Gorizia.
Avstrija: Anton Miklavčič, Spittal a/Drau, D. P. Camp, Kärnten, Austria.
Avstralija: Fr. Rudolf Pifko, 45 Victoria Street, Wawerley,
N. S. W.
	TARIFA
OJ «	REDUCIDA
feog §	
m	Concesion
	No. 2560

VSEBINA AVGUSTOVE ŠTEVILKE
Dr. Alojzij Šuštar: Evharistija —
vir edinosti ................... 409
Jože Vovk: Naši darovi se spremene ............................ 414
Joe Juck: Lo que la Iglesia no olvi-
darä nunca ..................... 416
Marijan Marolt: Slovenska cerkvena stavba ....................... 417
Ljubka Šorli: Ko na Sveti gori zvoni 420 Gregor Hribar: Adventni venec .. .	421
F. G.: Pregelj — slovenski katoliški
pisatelj ....................... 426
Dr. Mirko Gogala: Seme je božja
beseda ......................... 430
Dr. Stanislav Mikolič: švedska ....	435
Marijan Marolt: Ti in kultura ....	439
Vladimir Kos: Beg .................. 442
Samotna pot ........................ 443
Misli .............................. 445
Franc W. Foerster: Ne postani suženj! ........................... 446
Po svetu ........................... 449
Kaj pa doma ? ...................... 453
Vladimir Kos: Brezdomci ............ 448
E. William: Usodna preobleka.......	456
Gregor Mali: Povest domovine ....	459
Med izseljenci...................... 461
Platnica in stalna zaglavja je narisal Hotimir Gorazd