štev. 9. V Mariboru 1. maja 1874. Tečaj III.
ZORA
ČASOPIS
ZABAVI i PODUKU.
Pregled.   Iz Hamleta V. 1. — Miramar. — Zoa. — Podobe iz domačega življenja. — Literarni in umetnostni ogled. — Listnica. —
Hamlet, kraljevič Danski.
Žaloigra v petih dejanjih. Zložil Villiam Shakespeare, iz angležkega poslovenil Dragotin Šauperl. 
Peto dejanje. Prvi prizor.
1. Pogrebec (kopa in poje:)
„V mladosti sem Ijub'co, Ijub'co imel, ' Sem mislil, da je veselo;
Tako živeti, ko sem živel, Prijetoo se mi je zdelo." Haml.   Ali ta človek nima nobenega čutja pri svojem delu, da
grob dela in poje? Hor.     Navada mu je to delo prijazno storila. Haml.   Vselej je tako; čem menje roka dela, tem nežnejše čute ima.
1. Pogr. (zopet poje:)
„Starost, ki skrivaj lazi in gre,
V kremplje je zdaj me vklenila, Od zemlje odrinila me,
Ko da bi neznana mi bila."
(Izkopa človečjo crepino.) Haml.   Ta črepina je nekdaj jezik imela, in je znala pevati. Kako jo ta človek na tla meče, kp da bi bila Kajnova čeljust,
9
130
jega, ki je bil prvi morivec. Morebiti je bila buča kakega državnika, kterega ta osel zdaj prekanja; ali drugega kterega, ki je hotel Boga prevariti.   Kaj ne da? Hor.     Morebiti, milord.
Haml. Ali kakega dvornika, ki je reči znal: „Dobro jutro, dragi lord! Kako vam je, mili lord?** Morebiti gospod Ta iu Ta, kteri je lepega konja gospoda Tega ali Tega hvalil, kedar ga je hotel v dar dobiti.   Ni-li tako ?
Hor.     Ees da, moj kraljevič.
Haml. ' O tako se godi; in zdaj je v lasti gospoda Črva bez čeljusti, in mora se okoli ušes biti dati od grebčeve lopate. Tukaj je velika sprememba, ako bi kdo tako bistre oči imel, da bi jo videl. Ali ni rejenje teh kosti več veljalo,' kakor da se zdaj ž njimi potaka? Moje kosti me bolijo, kedar se tega zmislim.
1. Pogr. (poje:)     „Kramp, rovnica, oj rovnica, Platnena srajca še: In jama v zemljo vkopana, Tem gostom dosti je.'"
(Izkopa spet crepino.)
Haml. Tukaj je druga. Morda je bila črepina pravdnikova. Kje so zdaj njegovi ovinki, njegove zvijače in pravde, postranski podarki in spletke? Zakaj pusti, da ga ta neo-tesanec z omazano lopato po črepini udarja, in ga ne toži zavoljo dejanjske razžalitve? — Hm! Ta je morebiti bil svoje dni zemljišč nakupovavec s svojimi zastavami, očitnimi dražbami, sodnijskimi odlogi, dvojnimi zagotovili in razkupninami. In to je zdaj zagotovilo njegovih zagotovil, in razkupnina njegovih razkupnin, da ima svojo plemenito čiepino napolnjeno plemenitim blatom? Ali mu njegovi dvojni zagotovniki nočejo ničesar drugega od njegove pridobitve dati, kakor dolgost in širokost nekojih pogodb ? Kupni listi njegovih zemljišč bi težko šli v to škrinjo, in jih prvi dedič sam bi ne imel več prostora! He!
Hor.     Niti za las več, milord.
Haml.   Ne dela li se pergamen iz ovčje kože?
Hor.     Da, moj kraljevič, tudi iz telečjih kož.
Haml. Tudi oni sami so ovce in teleta, kteii v teh pergamenih svoje varnosti iščejo. — Tega človeka hočem ogovoriti. — Čegav je ta grob, prijatelj ?
131
l.Pogr. Moj, gospod. — (poje:)
„0 ! in jama v zemljo vkopana. Tem gostom dosti je." Haml.   Verujem, da je tvoj, gotovo ; ker ti ležiš*) v njem. l.Pogr. Vi ležite zunaj gospod, in zato grob ni vaš: pa jaz ne
ležim notraj, in vendar je moj. Haml.   Ti lažeš v njem, ker si v njem, in praviš, da je tvoj;
ker je grob za mrtve, ne za žive, zato ti lažeš. 1. Pogr. Ta je živa laž, gospod, ki se koče od mene k vam vrniti. Haml.   Tja, kterega moža koplješ grob? l.Pogr. Za nobenega moža, gospod. Haml.   Za ktero žensko tedaj? l.Pogr. Tudi za nobeno. Haml.   Kdo bo tedaj tukaj pokopan?
l.Pogr. Ena, ki je bila ženska, gospod; pa Bog se usmili nje duši, ona je mrtva.
Haml. Kako natanek je ta človek! I mi moramo govoriti po ve-ternem kazalu, če ne, igro z besedami izgubimo. Za Boga, Horacij, ta tri leta sem opazil, da je sedanja doba tako zvita in segava postala, da prst na kmetovi nogi dvornikovi peti tako blizo prihaja, da ji ozeblino odira. ' — Kako dolgo si že pogrebec?
1. Pogr. Med vsemi dnevi leta sem ravno ta dan pogrebec postal , ko je naš poprejšnji kralj Hamlet Fortinbrasa premagal.
Haml.   Kako dolgo je že tega?
1. Pogr. Ali tega ne znate sošteti ? Vsak norec to zna. Bilo je ravno isti dan, ko se je mladi Hamlet bil narodil, kteri je zdaj znorel, in je na Angležko poslan bil.
Haml.   Aj, res? Zakaj so ga pa na Angležko poslali?
l.Pogr. Nu, ker je znorel; on naj tam svoj um zopet dobi; ali če ga ne dobi, to tamkaj mnogo ne škoduje.
Haml.   Zakaj ne?
l.Pogr. Ker tam tega ne bodo zapazili; ker ljudje so tamkaj tako nori, kakor on. ,
»j  to lie v angležkem pomenij: ležati in legati, liegen in liigen.
Prev. 9*
132
Miramar.
Zgodovinski obraz iz miiiolega desetletija. Izvirno spisal M. L. III.
Prisrčna moja Eezilia!
Acopantzingo, 24 decembra 1864.
Jedva smo se nekolilio ustavili od vednega potovanja in premikanja iz enega kraja v drugi. Hočem torej porabiti to priložnost in poslati ti kratko poročilo o tem, kar sem do sedaj videl in skusil.
Draga Rezika, ti ne veš, kako neizrečeno hudo mi je bilo, ko sem se ločil od tebe in dragih znancev, ko sem zapustil svojo domovino z vsem, kar mi je najdražega in svetejšega, ter stopil v barko, da bi se daleč, daleč proč v neznano deželo odpeljal. Vožnja po morji je trajala jako dolgo. Blizo en mesec nesem videl druzega, nego široko morje pod seboj in sinje nebo nad seboj. Pravijo, da včasih na morji silni viharji ustajajo, ki žugajo vse potopiti, ali nam se nij nič posebnega pripetilo. Dolgčas mi je bilo neizrečeno, vedno sem mislil na te, draga Kezika.
Kako se razveselim, ko zadnjič suho zemljo zagledam ! feadosten sem izstopil in zahvalil boga, da imam zopet stalna tla pod seboj!
Potem so nas gonili iz enega kraja v drugi. Nikjer nesmo imeli počitka. Preveč časa bi porabil, ko bi ti hotel imena vseh mest in krajev napisati, ktere sem že videl in v kterih sem več ali menj časa bival. Saj bi se Ti teh imen tudi nikakor ne zapomnila in tudi jaz ne vem več vseh, tako čudno se glase. Tako na primer se pravi kraju, ali bolje revnej vasi, kjer sem zdaj ukvartiran, „Acopantzingo." Kaj ne, jako čudna beseda za naša slovenska ušesa? Tukaj pravijo, da so nekdaj prebivali glavarji mejikanske dežele, kteri so se „kaciki" imenovali. Se sedaj so vsi vašani Indijanci čiste krvi.
Draga moja Rezika, ti nemaš pojema o deželi, v kteri se jaz zdaj nahajam. Podobna je neizmerni planoti, ki pa leži jako visoko nad morjem (pravijo, da 4000 čevljev), in iz ktere se vzdigujejo strme gore in visoki, vrhi, kakoršnih nesem nikjer v našej domovini videl.   Cela dežela pravijo je trikrat veča, nego avstrijsko cesarstvo, a ima štirikrat menje prebivalcev.
Zrak je tukaj prav gorek, kakor pri nas v začetku poletija, tako da je tukaj baje vedno pomlad doma. Dežela je neizmerno rodovitna, a zdi se mi, da se ljudje ne pečajo preveč s poljedelstvom. Videl sem še malo njiv, a na vsakej sem zapazil turščico, fižol, bob in drugo sočivje. Pravijo, da je turščica tukaj glavni pridelek. Ravno tako se prideluje, v obilnej meri
133
pšenica, ječmen, rajž, krompir, grah, leča itd. In kaj še le porečeš k temu, če ti povem, da tukaj raste sladkorjev trs, kava, peper, tobak, pavola itd. Kako bi bili srečni naši kraji, ko bi rodili take pridelke ! Turščica se seje po dvakrat, v nekterih krajih tudi po trikrat v letu in vsaka setev rodi šeststo-krat veci pjidelek! Jaz misiim, da izgubljeni raj naših praotcev nij mogel nič lepši in rodovitneji biti!
Tukaj se nahaja vsaka vrsta živine, domače in divje. Krav je tukaj toliko in tako dober kup, kakor menda nikjer drugod na svetu. Ravno tako sem videl povsod brezštevila konj, oslov in mul. Vsa ta živina klati se divja v velikih Čedah okoli. Zraven je pa veliko takih živali, kterih pri nas doma še po imenu ne poznajo. Pravili so mi, da po gozdih živijo jako veliki jeleni, opice, volkovi in še strašneja zverina, ki se jagvar veli. Rac, gosi, kokoši in druge kuretine je vse polno v deželi, in sicer divje. Dobre pečenke nam tedaj ne bode manjkalo!
Ljudje so tako čudni in tako mnogovrstni, kakor pri nas blago pri kakem kramarju. Tukaj vidiš ljudi s tako kožo, kakoršno imajo Evropejci, dalje rudeče Indijance, črne Zamorce in mešance iz vseh teh barv. Tukaj slišiš govoriti španski, francoski, nemški in angleški zraven domačega jezika. Indijani, ktere tukaj „azteke" imenujejo, se sploh kotlovinaste barve, močni in žilavi, imajo trde, črne lase, majhno brado, visoke skranji, velika ušesa in nizko čelo. Oni so resni, premišljajoči, tihi, pa tudi trdovratni in leni. Njih glavni živež se imenuje, „tortilas," polenti podoben iz turščične moke; „frijoles," nekakov bob, in „pulkve" sok iz rastline, kterej pravijo „agave." Jako sem se čudil, ko sem zapazil pri teh zanemarjenih ljudeh ljubezen do cvetlic, ktere znajo prav lepo v vence in kite spletati. Ali čujete, tržaške okoličanke, ki se po pravici s to umetnostijo ponašate? Kedar se kaj bolj z Indijani seznanim, naučim se tudi jaz njih umetnosti in ko pridem zopet v Trst, pokažem jo tudi tebi, in ponosen bodem, če bode znala moja Rezika najlepše šopke vezati, lepše nego druge okoličanke! — Sicer pa so Indijanci jako ubožni, žive se večidel od poljedelstva. Slišal sem pa pripovedovati, da so bili nekdaj, predno so prišli Evropejci v te kraje, mogočni, bogati in tudi omikani, da so imeli lepa mesta in veličastne hrame, v kterih so častili svoje malike pod jako čudnimi imeni, kakor n. pr. Teckatlipoka, Hviclipohtli — če sem si prav zapomnil. — Od vsega tega nij ostalo sedaj nič druzega, nego razvaline, ki se žalostno ozirajo na mimoidočega popotnika. Na take razvaline smo že na več krajih naleteli in kažejo, da so morale biti one staroindijanske stavbe jako veličastne.
In kaj Ti hočem pisati o bogastvu, kterega hranijo mejikanske gore v sebi? Med vojaki, ki so prišli iz Evrope, ne bodeš slišala skoro druzih pogovorov, nego o zlatih in srebernih rudnikih, kteri se nahajajo v tej deželi.   Srebra se nahaja v tolikej množini, da ga baje vsako leto za 20
134
miljonov tolarjev v druge dežele izvažajo. Dozdaj sem videl v deželi še samo zlat in sreberni denar. Do zdaj je smel vsak, kdor je našel kak rudnik, zlato in srebro v manjši meri prost vseh davkov kopati. Sedaj pod novim cesarjem bode to gotovo drugače. Razen tega dobivajo se prav pogosto dragi kameni, kterim vsem še za imena ne vem : rubini, ametisti, topazi, opali, granati i. t. d.
Mislim, da Te je moje dosedanje opisovanje Mejike že labko prepričalo, da tukaj se mi ne more slabo goditi. Bogastvo je neizmerno, dežela obširna, a prebivalcev jako malo. Če me bode količkaj sreča podperala, se lahko kot miljonar v Trst vrnem.
Predno sem prišel v to revno vas, kjer sedaj stanujem, bival sem več časa v glavnem mestu, ki se tudi Mejiko imenuje. To Ti je drugačno mesto, nego naš Trst ! Gotovo je več nego trikrat vece. Mejiko leži v pro-stornej dolini, baje čez 7000 čevljev nad morjem, blizu velikega jezera. Mesto je štirioglato in ima prav ravne in široke ulice, vse lepše nego novo mesto v Trstu. Sredi mesta je jako prostoren trg s prekrasno iu veličansko cerkvijo, pravijo, da ravno na tistem mestu, kjer je stal nekdaj poganski tempelj. Cerkev ima dva jako visoka zvonika, na kterih stoje različni kipi. Kot nekaj posebnega pri tej cerkvi je velika marmelnova plošča z jako čudnimi znamenji. Baje so tako stari Mejikanci pisali in na tej plošči so imeli svoje mesece zaznamovane. In v cerkvi se vidi velik kamen, tudi s takimi znamenji, na kterem so stari Indijani ljudi darovali! Razen te cerkve je v celem mestu še 14 drugih, prav velikih in bogato okinčanih, in 46 samostanov. Lepa in dolga so sprehajališča, po obeh straneh z drevoredi nasajena. Voda je speljana v mesto na velikih obokih, ki se jako daleč vlečejo. Hiše so vse prav velike, četverooglate, tri nadstropija visoke, imajo po navadi dvorišče in ravno streho, ki je ob robu z mrežami ograjena.
človek bi mislil, da je v takem mestu, kjer je bogastvo in lepota doma, nemogoče revne in nesnažne ljudi najti, a vendar se teh ne manjka ; imenujejo je „leperos." Ti ljudje se mi zares smilijo, zdi se mi, da so prav zavrženi, za ktere se nihče ne zmeni. Morda bode novi cesar tudi tem pomagal.
Še nekaj bi rad omenil, kar se mi jako čudno zdi. Glavno mesto je obdano okoli z neizmerno visokimi gorami, ki segajo se svojimi špiča-stimi glavami daleč v oblake, pravijo da se nekteri čez lOOOO čevljev nad morjem vzdigajo. Kakor so vsa mejikanska imena čudna, tako se mi zdijo tudi imena teh gor smešna, tako n. pr. Popokatepetl, ki je najbliža mestu in baje najviša; dalje Citlatepetl, Navkampatepetl. A niti njih visokost, niti njih smešna imena me ne zanimajo toliko, kakor, kar se od njih pripoveduje, da se od časa do časa iz njih kaditi začne, kakor iz kake ogle-
135'
nice v Čičariji, ali pa še bolj; da začne potem grmeti in treskati, da se sliši čuden ropot, da se naenkrat prikažejo nad temi gorami ognjeni zublji in da začnejo iz sebe metati debelo kamenje, ki daleč na okoli frči in kamor pride vse pokončuje, ter da pepel, ki ga te gore iz sebe mečejo, včasih celo okolico zasuje in pokrije. Meni je težko vse to verovati. Ko bi bilo res, zdelo bi se mi nekoliko tesno v takej deželi stanovati, kjer si nij človek živenija gotov, če je še tako daleč od teh gor. A zdi se mi, da ne bode vse res, kar se pripoveduje.
Do sedaj nesmo našli še nobenega upora. Povsod smo bili navdušeno sprejeti, zlasti pa v glavnem mestu Mejiki. Sovražnika še nesmo videli; pravijo, da se je umaknil v severne kraje. Upam, da bodemo skoro pri kraju ž njim.   Dan za dnevom dohajajo veseleje novice za nas iz dežele.
Iz vsega tega lahko spoznaš, predraga moja Rezika, da nij nikjer tiste nevarnosti, kakor so jo nam v Evropi slikali in ktere sem se tudi jaz nekoliko bal.
Bodi potolažena, vse bode dobro izšlo! Oh, da bi le skoro tisti čas prišel, ko mi bode mogoče zopet v domovino povrniti se, ponosno pred Te stopiti in reči : „Draga Rezika, glej tukaj sad mojega večletnega truda, mojega bivanja daleč od domače vasi. Vse je Tvoje! Za Te sem se potil, za Te sem prestal marsiktero nevarnost, za Te sem celo kriv prelival — oh s kakim veseljem! — in bog je blagoslovil moje početije, povrnil moj trud stotero ! "
Ti, Rezika, mi ne veruješ, kako mi je dolgčas po Tebi! Zdaj še le vem, kaj si mi bila Ti, koga sem pustil v mirnem zavetiji daleč tam na obali jadranskega morja. Mislil sem, da bodem lože prenašal ločitev od Tebe, a varal sem se. Ne preide trenotek, da bi se ne spominjal Tebe, ne mine dan, da bi ne prešteval v mislih vseh zlatih ur, ki sem je s Teboj užil! Tolaži me sladka nada, da tudi Ti tako pogosto na-me misliš, da si tudi Ti z dušo vedno pri meni. Ko bi si mogel kaj druzega misliti, ne bilo bi mi več živeti!
Zdaj pa Ti podam svojo desnico čez hribe in doline, čez dežele in kraljestva ter črez široko morje, ki se je zavidno med naju zagozdilo ; ob-jamem Te prisrčno in poljubim tisočkrat! Želim, da bi te moje pismo zdravo in zadovoljno našlo, da bi Te potolažilo in razveselilo, če si potrta, ter navdalo Te s sladko nado, da se bode skoro, skoro v boljem položaji in srečneji povrnil v Tvoje naročije Tvoj Te iskreno ljubeči
Vinko.
(Daljo prih.)
136
Zoa.
Prigođba iz grških bojev za osvobodjenje. Merovčkov Prostoslav.
I.
Bilo je meseca avgusta.   Zlato solnce je hudo pripekalo po zelenem Etolskem pogorji.
Iz skalnatih ovinkov s smrečjem obraslega Prosežkega prelaza, — ki meji južno i severno polustran Livadijsko, — stopite dve osobi.
„Glejte kapetan!" pravi eden prišlecev, krepko vzrasel mož v bogatej opravi sulijoškega poveljniisa, s cevijo svoje dolge albanežke puške kazaje v daljino, „tam Kelidon razteza svojo sivo glavo v oblake; na unej strani leže Karpenisi in Agrafa; tam se v okrogu širi belo šotorišče Mustaj paše, divjega Seraskirja.   Bog obvaruj Helado !"
S ,,kapetanom" ogovorjeni, mlad mož tanke rasti, v višnjevej opravi filhelenskih prostovoljcev, pa pregleduje pogorje in včasi dolinico, prepeto s temnomodrim nebom grškim. — Akoravno mlad, kinčata ga uže srebrna olivna lista, ki kažeta, da je viši častnik ali celo poveljnik. Brezskrbno njegovo lice i polukoketična „nonchalanca", se katero si je bil na levej strani pripel belo-modro prepasilnico, naznanjata na prvi pogled lahko-krvnega Francoza.
„Allons, marchons, contre leur canons!" zapoje tiho skozi nos, obr-nivši svoj dalekogled na omenjene kraje, vzlasti tja, kjer je šotorišče turško. Potem pravi tovarišču: „Verjemite, prijatelj Mavrokakiz, ondi se hudo lasamo v treh dneh z vražjim Turčinom. Če vaš strateg ume le pol tega, kar moderni Franki zovemo „strategijo", poloti se brzo z naskokom vojske turbanonosnih častivcev Alahovih, ter jih požene i pomeče črez strmine pogorja Pindiškega."
„Gospod Salgaški", odgovori sulijoški poveljnik mrzlo i čelo se mu nabere v gube, „vam i vašemu manevru s topovi gre hvala, da ste nesrečni dan meseca julija oteli zadnji dekadi čete helenske; sicer bi me vaša šala o tako svetej i resnej reči razkačila, in zmotil bi se bil nad vami. Vedite, Marko Bocariz je mož, sulijoški kinč; komaj za dan hoda od Karpenisov je s svojimi junaškimi četami; grško geslo, znamenje svetega križa na zastavah, pa še visoko vihra na prostih skalinah i gradih Etolskih !" —
„Vive la liberto héllenique!" iskreno zavrne grof Salgaški. Bil je potomec čisto postavne rodbine; oče njegov se je bil boril pod praporom Rochambeau-a v bojih amerikanskih za svobodo i neodvisnost, kajti nav-zel se je bil duha liberalnega stoletja. „Nič se ne hudujte, vrli moj stotnik palikarski.  Poznam sulijoškega orla, Marka Bocariza, bolje, nego vi
137
mislite. Bogme, vsaj je — sans comparaison — eden izmed vaših najsrčnejših generalov, — stratiarhov hotel sem reči, — pravi grški Murat."
„Rajše recite, drug Leonida", zavrne možko sulijot.
Kar oba utihneta; kajti iz skalnatih ovinkov stranske poti se začuje bliže prihajajoče petje možakov.
Brzo naspe sulijot smodnika na prašnico svoje puške, ter nategne štiri samokrese, ki so mu s handžarom tičali za pasom. — Tudi Francoz si popravi lase raz čela, pripaše se tesneje in izdere meč. Sklonjen pazi sulijot nekoliko trenutkov, ter vleče na uho glase, ki so doneli v višavo. Zdajci se pomiri ; vtaknivši samokrese za pas, pravi strastno: Palikarji so, pevajoči rigo-himno.   Kako bi pač prišli turški psi na levi bregMegdove?
„A, pri mojej veri, ta bi bila čudna", pravi mladi častnik resno, majaje z glavo, „i za vas dvoje hudo, prijatelj Mavrokakiz, kajti hiša vašega očeta, dejali ste, stoji na planem v Megdovskej dolini i nečloveški Otomanje ne prizanašajo ni starcu, ni ženski, ni deci."
Klaverno pobesi sulijot glavo, poluglasno mrmraje. „Kapetan, o ne-času me spominjate na osodo meni dragih!" Pa kmalu se ohrabri, spne se po konci rekoč: „Moj oče bode branil svoje vnuke, i Zoa, moja hčerka, pravo palikarsko dete, spominja se o nevarnem času na pesem Kiafške bitve, v katerej so se hrabro bile žene in device, celo deca; v katerej se je vrlo bojevala Zavelova soprnga, kot vsak palikar imela je v predpasniku patrone, v močnej roci sabljo, dojenčka pri prsih in v desnici puško!"
Zdajci se prikaže na ovinku ozke poti četica palikarjev. Kaj čudno odseva njihova višnjeva obleka i lesk dolgih pušek od zelenih hoj in smrek.
,,Hajre! hajre!*) Janiz Mavrokakiz!" zagrme vsi dospeli helenski junaci krogom enoglasno. „Kaj novega pri južnih bratih naših?" ga pitajo, podajaje mu desnico.
„Hajrete, palikarji !" odgovori sulijot. ,,Sveta reč vzmaguje. Mesalunghi stoji trdno i nepremakljivo. Lupežni Kapudan-paša se uže s svojimi la-dijami pripravlja na beg iz Patražkega zaliva. Kmalu se ne vidi več nobeno barbarsko jadro na prostih naših vodah domačih.   Kaj pa vi, bratje?"
,,Mi pa k Bocarizu!" je krepek odgovor; „zadnji smo, ki iz Meg-dovske doline odrinemo na bojišče."
Zdravstvujte, vrli sini helenski, tedaj gremo skupaj. Ta-le hrabri kapetan Frankiški gre tudi; poslal ga je stratiarh Niketa z jako važnimi dopisi k brambovskej vojski v Tesalijo.
„Hajre, kapetanos !" grmi zopet v okrogu ; pozdravljajo ga in podajaje mu roko se gnjetó palikarji krog mladega tujca, ki je bil z mnogimi rojaki zapustil bregove reke Seine in veselice parižkega sveta, podavši se v
*)  Zdravstvu).
138
deželo Termopilsko, da ondi potomcem Maratonskih zmagovalcev ponudi svojo roko, ter jih priuči boljše znanosti vojaške v navdušenem boji za svobodo.
II.
Pri lesenem zvoniku kamenitega poslopja, domačije starega Lambroza, stal je desetleten deček, potezaje zvonovo vrv z desnico, z levico pa k prsim stiskaje belo kapico s sinjesvilnatim čopom.
„Sveti Mihael i vsi očaki naj te varujejo nezgode, naj te osrčijo i store zvestega svetej reči i domovini, mili moj Kosta/' začuje se, ko so še doneli zvonovi glasovi po dolinici, za dečkom glas starega Lambroza. S poštovanjem poljubi deček starcu roko in živo pita :
„Je-li istina, stari oče, kar pripovedujejo kozji pastirji o Mustaji, cr-venem knezu Skodrijskem,*) da je uže pred Agrafo razpel svoje šotore in da se jezdeci albanežki nže klatijo krog Karpenisov?"
„Da bi jih vrag, te pasjeverce turške!" zakolne stari Helenec i čudno mu zažare oči izpod sivih obrvov. „Zna biti, kar trdijo pastirji; a hrabri Bocariz se postavi s svojimi vilimi četami krvolokemu sovražniku nasproti ; pričakuje ga na Karakoskem mostu ; pa tudi junaški Odisej nam iz Tesalije na orlovih kiilih hiti na pomoč."
„Kaj pa moj oče?" pravi deček nadalje, ,,zakaj ga nij tako dolgo iz Mesalunghov? Mala Doksija vedno plače po njem, a sestra Zoa pravi, žalostno se smehljaje: Vsaj pride, tičica moja, vsaj pride!"
„Gotovo tudi pride, sinko moj, morebiti še nocoj," pristavi starec, ter željno pogleda po južnem pogorji. ,,Kosta, teci na grič, s smrečjem obrasli ; od tod lahko po dolinici proti jugi previdiš pot; ako zagledaš očeta, urno teci, mladi moj sokol, da mi takoj naznaniš."
Brzo ko strela šine deček proti griču. Ko teče po vrtu mimo murb, prikorači z nasprotne strani kozji pastir Leontaraz, ter jo krene naravnost v hišo.
„Bog varuj Helado !" zavpije starec, ko zagleda prišleca. „Leontaraz, tvoje oko razodeva strašno novico!"
„Bože varuj našo dolinico !" zavrne prestrašeni pastir. „Oče Lambroz, pripravite se, predno izveste strahovito resnico. Prvi del vojske Seraskirja iz Skodre je danes prekoračil Megdovo. Naznanili so mi to razkropljeni Epirotje, ki so hiteli k Bocarizovim trumam."
„Megdovo so prestopili!" zavpije starec in se spne pokonci. ,,Tedaj sovražnik v domačem krogu in moj sin Janiz oddaljen od doma !"
*)  Mustafa, paša Skutarski.
139
„Čređe smo uže odgnali v višine," pripoveduje pastir nadalje ; „otroci i ženske beže iz doline, kajti nijsmo v stanu braniti se na planem sovražniku; možaki so se pa podali k svetej vojski Bocarizovej."
„In vojska Mustajeva?" pita starec.
„Glavna moč pašina, 15.000 mož, je razpela šotorišče krog Agrafe," pravi Leontaraz. ,,A Mustajev sestric, ki zapoveduje prednji vojski, se je zagradil pri Karpenisib; njegovi jezdeci švigajo komaj dve uri od tod v okrogu. Nevarnost je veča i veča. Lambroz Mavrokakiz ! odpravite se toraj tudi vi s svojimi od tod!"
„Nikedar! nikedar !" srčno zavrne starec, „poveljnik barbarski se ne bode mogel bahati, da je stari nomarh Megdovske doline bežeč v goro zapustil hišo, v katerej mu je tekla zibelka, krog katere si je kot dete bral prve cvetice !"
„Kaj pač mislite, oče Lambroz!" pravi ganjeni pastir, „vi sami, pa hočete nasprotovati tisočam? In Zoa, Kosta i mala Evdoksija? Pomislite krvoloka dejanja turških pesjeglavcev !"
„Zoa mora z otroci hipoma od tod, a Lambroz Mavrokakiz ostane tu, bojuje se za vero i dom, pade za rovom kamenene hiše svoje," pravi naglo nomarh, ki se nij bal niti Turkov, niti smrti. „Kaj pa tvoja stara mati?" še rahlo vpraša ganjenega pastirja, ki je solze se stal pred njim.
,,Povezala je uže nekaj malenkosti v culico, in hoče ravno oditi za bežečimi ženskami, ki so se zbrale pri kamenenem križi; popeljem jih jaz po skritih potih v varno zavetje."
„Tudi moje ljube odvedeš s sabo, Leontaraz. Dobro pazi na-nje, privežem ti na dušo. Čez eno uro bode tudi Zoa z otroci pri križi. Zdaj pa z bogom, dobri moj Leontaraz ! Z bogom ! Srečno !"
„0, poprej mi še podeli svoj blagoslov, oče Lambroz !" tresočim glasom milo prosi pastir, in odkrivši se pade pred starim nomarhom na koleni, „da bi pač sveti angelj s ognjenim svojim mečem streho tvojega pohištva varoval krutih sovražnikov!" — Potem z mladim Kosto naglo odide.
Nomarh milo gleda za njim, potem pa se poda k murbovemu grmovju, ki je rastel na vrtu.
Pred lopo, zaraslo bršljinom, ki se je ovijal i vspenjal po plotu, zamišljen obstane. Iz nje done mehki tužni glasi premile pesmice, spremljane s šezdaro; izvrstno prepeva pevkinja, prebiraje zlate strune, narodno pesem o vardarskem junaku, kojega je branečega dom i vero zadela smrtna krogla v hrabre prsi.
,,Bodi si na ravnem polji, ali za kamenenim rovom domačim, to ne spreminja slavne smrti ; tn ali tam" pravi na tiho sivec helenski ; potem glasno zakliče: „Zoa, moja hčerka, i Doksija, ptičica moja!"
140
Petje preneha; krasna devica, otroka za roko vode, pride iz lope k staremu očetu.
Prečudno lepa je; velika, krepka ko cedra, ko angelj mila, je ta deva grška. Dolgo oblačilo, ki dela velike gube, prelepo krije krasno podobo. Premili obrazek, modre, z dolzimi trepalnicami pokrite oči i vzvišeno čelo spominjajo na prelepi tipiški ideal, ki je lasten iz mramora rezanim kipom grških podobarjev. — Evdoksija se smehljaje naslanja starejšej sestrici na koleni.
„Kaj naju tako čudno zreš, mili oče?" pravi deva z nežnim svojim glasom.
„Pripravi se, hčerka moja; bežati moraš iz domačih gajev, ti, Kosta i Doksija, a brez obotavljanja, kajti jezdeci albaueški lazijo uže tu krog nas. Vse ženske iz okraja so se uže zbrale pri kamenenem križi ; zvesti Leontaraz, ki so mu znana vsa pota, vas bode spremljal i varoval."
„Pa ti, stari oče, ali ne pojdeš tudi ti z nami?" plaho pravi mala Doksija.
„Jaz pridem pozneje, tičica moja," dobrika se jej starec; ko pa vidi, kako ga gleda Zoa, kot bi ga vprašati hotela, zakaj ne gre takoj z njimi, dostavi: ,,Nomarh dolinice pa ostane ueustrahljiv na svojem domu pričakovaje sovražnika helenskega!" (Konec prih.)
Podobe iz domačega življenja.
J. Bedének. L
V krčmi.
„Ko bi pač vedel, ktere numare bi vtegnile priti, saj bi dal na nje kake štiri groše, da bi mi tako-le kakošno srednjo terno prinesli. Oj ljubi moj bog, kako bi mi bilo pomagano! Pohištvo bi popravil, dolgove — posebno kar imam manjših kljnk, bi nekoliko poravnal, ter bi ga še vrh tega včasih vsaj kak frakelj brez skrbi stisnil. Pijem ga sicer sedaj tudi po malem, — na vsaki drugi večer kak pol fiakeljna, toda stara me le grdo gleda, kadar iz krčme domu pridem. Vedno in vedno mi bijejo njene strašne besede na ušesa : „Vse boš zapravil in v nekoliko letih bo treba za beraško palico prijeti."
Živine v hlevu je tudi malo in še ta je borna. Oh saj pravim, ko bi le terno iztuhtal — kupil bi dve kravici in enega voliča.   Par prešičev
141
bi tudi ne bilo napačnih, da bi mi po praznostoječem svinjaku krulili. Eden bi se potem v jeseni ob svetem Lenartu v Mengšu prodal, ostalega, ki bi bil zastonj, bi pa doma zaklali, in bi bila vsaj vsak praznik in vsako nedeljo dobra južina.
„Janez še en frakelj! ravno za-nj mi še drobiža ostaja — potlej pa grem; krajcarja manjka, pa saj ga boš menda odjenjal."
„Miha ali boš možil dekleta? Predpust je pred durmi in snubači se ti ponujajo. Star si že, ne bodi torej neumen, da bi se še dalje sam vkvarjal in vbijal. Počivaj brate, podaj se v penzijon, dosti si pretrpel vse žive dni. Lep dom imaš, in zet, ki bo prišel, te bo moral le na rokah nositi, in mlada gospodinja te le vprašati, kaj bi jedel."
Take pogovore sem čul na šentjanžev večer v domačej krčmi. Bili so okoli mize sami trdi kmetovalci, moji rojaki, ki so razkladali drug drugemu svoje bolečine. Omizje jih je bilo polno, v kotu za njimi pa so stale lepe a majhine in jako priprosto narejene jaslice — spomin rojstva Jesu-Krista. Postavila sta jih Micika domača hči in njen bratec Janezek, ki je iz Ljubljane domu na počitnice prišel, ter ogromno število ovčic in pastirjev s saboj prinesel, Micika pa je nabasala v bližnjem Brezji svoj korbič z najlepšim mahom, s kterega sta potem betlehemski hrib in hlev napravila. Marijo, sv. Jožefa, tri Kralje in zvezdo so pa mati vže o svetem Tomaži od kokošarice za osem parov jajc kupili. Res jim je kokošarica še velik kos žajfe, pratiko, zlate in sreberne pene, pisanega papirja in šumnja dodala, a Janezek je vendar le rekel, da to vse skup ni toliko vredno kakor lepe božične podobice.
Krčmar prinese naročeni frakelj, in ga pred Grabnarja postavi. Mo-žiček ga jako željno pogleduje, oči se mu žare, misli pa vedno le okoli teme ferfotajo. Večkrat se mu vkrade globok zdihljej — oh terna, terna, ko bi te pač človek mogel izvohati, kje te vrag drži — oh ! —
Grabnar, daj mi pipo tobaka, daj, kaj si tako zamišljen in kam zamaknjen? Veš, da je moje življenje sedaj prava „žajfa." Le težko še ke-daj kak bob vjamem, da ga Milharju za tabak nesem. To je še dobro da mi zaupa. Kar fanta pošljem pa mi ga prinese. No — saj bo pa spomlad boljša. Na Berniku bomo onem novo hišo, hleve in pode delali. Takrat bo stari Lorenc že zopet živel, a sedaj pa — ni, oh ja saj pravim, revež kjer ni nikjer sam svoj gospod. To je še velika milost, da je suha zima, kajti čevlje imam vže v drugič podtempljane in okapane, in vže drugi temp-Ijanci so prevotljeni, da mi včasih kako peščeno zrnlce radovedno notri smukne, kar pa mojemu palcu, ki vrh svojega soseda leži, ni nič kaj ugodno.
Grabnar izvleče med tem iz žepa svojih devetkrat vže zakrpanih ir-hastih hlač, ki jih je imel takrat nove, ravno k tisti veliki noči, ko so v Cerkljah nov božji grob napravili, ter ga poda Lorencu.
142
„Lorenc," pravi Grabnar, ko Lorenc z bezalom svojega železnorožna-tega nožica v komaj dlan dolgi vrat svoje rumenkaste pipe suje, ali si slišal, da so sinoči Podobnikovega Tineta skoraj ubili?
Kaaj? Ubili? Tineta! se začudi v dolgih pretegljajih Lorenc. No Bog mu grebe odpusti, saj zaslužil bi bil rokovnjač vže zdavnaj. Ako spom^ l.adi s tistim — kedo pa ga je okresal?
Ne ve se! Pravijo, da bi ga bil brž kone ongav Gašper.
če spomladi z Gašperjem skupaj pridem, pri moji kokoši, dal bom za frakelj slivovke pri Andreji ; ne veš, nisem ti v stanji povedati, kako mi je vstregel, da ga je nabrisal. Glej ta grdavš, ta divjak mi je lansko zimo šipo v linici ubil, pri vratih zapah polomil, na vrtu ograjo razmetal in zakaj? Zato ker sem ga ovadil predlansko zimo možem, da je v hosti drva kradel, ter je moral plačati, kar so možje pri Svedru zapili. O Bog naj mu povrne Gašperju, če ga je res On! Da bi ga le bil!"
Tako je modroval dolgi in suhi Lorenc, potisnil prazno pipo v usta, ter parkrat na njo zapiskal, kakor bi se kakošna rujava ključavnica zaprla. Potem odvije mehur, ga zaviše in polagoma tlači pipo s kazalcem ; palec mu pomaga pri imenitnem poslu.
„Grabnar," začne zopet Lorenec, „uni teden je spal pri nas berač, že star siv mož, doli iz spodnjega kraja doma. Ostalo je bilo nekaj krompirja med olupki in dali smo mu ga. Zajel je tudi nekaj žlic soka z nami. Po večerji smo posedli okoli peči, ter napeli zdaj to zdaj ono reč. Berač je pripovedoval o strahovih, ki posebno na sveti večer okoli rogovilijo, kakošno moč imajo in druge take reči, posebno da vejo mrtvi, katere numare bodo prišle. Moja stara zdihne, oh ko bi le kako terno zadeti mogla. Berač poprime besedo in pravi: „Ni še leta tega, kar sem spal tam blizo Gorice v nekej koči; žena, ki je bila gospodar in gospodinja ob enem, vže priletna, mi je pripovedovala, da je svoje dni močno stavila, a brez vspeha.   Vidi, da reč ne nese, popusti stavo numare in vse skup.
Črez leto dni se ji sanja, da je prišla ranjka Kramarica nazaj, ter ji povedala tri numare s pristavkom, naj jih stavi na terno. Žena pa ni imela ravno časa, kajti krava bi bila imela storiti, torej so bile vse njene misli na to obrnene, kje bo dobila foržolovih luščin, da bi jih kravi kuhala, ko stori; na numare in stavo je pozabila.
Drugi večer se jej zopet sanjajo ravno tiste tri numare in ranjka Kramarica jej jih še celo pokaže — na višnjevem listku rudeče napisane in reče: Ti Špela stavi, stavi numare, nekdo je ravno kar terno dobil."
Žena stavi in stavi, a ni ga bilo ne repa od terne videti. Več neče staviti in kakor nalašč konec kvater vse tri pridejo. Veš Grabnar, berač mi je rekel, da če se komu kakošne numare ravno natrantajo, se jih mora cele kvatre staviti.
143
Brugo jutro berač vstane in me nekaiio resnobno in bolj na tihoma vpraša, če nimam „sanjavca?" Brž posežem za tram, kjer imamo sanjavec in pratiko spravljeno, ter mu ga pomolim. Ni ga dolgo gledal in preobračal, ko ga zapre, z glavo kake dvakrat prikima ter ga na ogel mize položi rekoč: „Oče Lorenc, dobro ste mi storili sinoči, ko ste me s krompirjem in sokom napasli. Hvaležen Vam hočem biti vse žive dni, in povedal bi vam vrh tega še tri numare, ktere sem ravno sedaj po sinočnih sanjah izgoljtal, ko bi mi morebiti hoteli za kak krajcar grenkega plačati. Žganje sicer smrdi, vendar ga pa v želodcu na tešče nekoliko dobro dé.
Jaz ne držim veliko na loterijo, veš Grabnar, ali moja babnica me je nadlegovala in mi skrivaj groš v pest stisnila, češ naj pove berač srečo, kajti berač je le berač, prehodi dosti sveta in marsikaj ve, kar marsikteri drugi ne.
Brž peljem moža k Milharju, kjer ga poldrugi frakelj porohkava. Pol frakeljna sem ga plačal, frakelj pa dolžan ostal, in berač mi je tiho numare povedal, da bi jih otroci ne bili slišali, ki so bili ravno notri.
Sedaj bo ravno v drugič stava na Trst, od kar je berač odšel.
Grabnarju se neznansko oči zažare, nosnice razširijo; ušesa nategne in usta na stežaj odpre. Oh — da bi — saj numare zvedel — oh — oh numare, numare — terna — —
I ktere numare pa je povedal berač, vpraša črez nekoliko časa Grabnar na pol tiho?
I ktere le? — Lorenc potegne dvakrat na debelo dima in pravi: „Veš Grabnar, to ni tako tje v en dan. Numare, in še take gotove numare niso meni nič, tebi nič, da bi se vsakemu pravile. — Pa — če bi se midva nekoliko pobogala in bi ti dal za požirek boljšega, za j)ar mesnatih klobas in za pol hlebca kruha, no, no, potem bi se vtegnilo kaj napraviti.
„Janez, prinesi tukaj le frakeljček Maperčana,*) tistega veš, za dvanajst krajcarjev. Poglej tudi, če morebiti kje kak maček na rajželjnu ne visi. Veš tako-le par mesnatih klobas, bi ne bilo ravno napačnih. Poglej, poglej, če je kje kaj za obrati."
Tako ukazuje Grabnar krčmarju. Ta odide in kmalo potem so mes-nato-klobasni kolesci oštupani in osoljeni po goltancih dveh junakov zdrčali. Maprčan je žalil in štruca pa zamašila.
Lorenc se Grabnarju primakne, klobuk nekoliko na stran odrine, pritisne mu usta skoraj na uho ter zašepeče: „tretja, sedma, devetdeseta!"
*)  Maperg zovejo pri nas kmetovalci Maribor. Pis.
144
Literarni in umetnostni ogled.
J. Pajk.
„Glasbena matica" v Lubljani razposlala je svoje prvo družtveno poročilo. Iz tega čemo nekoliko točk posneti ter nekoliko svojih nagledov pridéti. Namera „glasbenej matici" je: vsestransko napredovanje v glasbenej umetnosti. Osobito če se to družtvo ozirati na narodno godbo, i slovensko i slavjansko. Sredstvi mu bode služilo : izdavanje g o d b i n, in zavedenje višega godbe nega u č i 1 i š č a , narodnega konservatorija (str. 3). Kakor se vidi, namera družtvii je vrlo plemenita, a poleg tega i težavna. Meni se vidi pred vsem potrebno, ka bi se najpreje po malem in polagoma visoka ta namera dosegala, in to zaveden-jem pevske in goselske škole zraven izdavanja godbin. Ker so se „glasbenej matici" pridružili i učitelji, ne bode težavno takovo školo mladim pevcem in god-barjem namerjeno ustanoviti. Da je nabiranje narodnih domačih pesnij lansko leto tako slab sad urodilo (str. 6), je stvar čudovita, ker se med narodom toliko lepih napevov sliši in godbenik ljudij ne menjka. Gospoda narodni učitelji, koji so z ljudstvom v neprekidnej dotiki, lehko zamujeno popravijo. Izdala je gl. mat. do zdaj dva zvezka godbin: po večini možke zbore. Meni se vidi, da nij takovih godbin nuja, nego menjših, a množnejših napevov. Mimo mnogih želj poudarjamo posebno eno: gojenje prave slavjanske godbe. A to je edino mogoče potem upoznavanja slovenskih muzikov s slavjanskimi godbinami. Nam Slovencem je kakor v umetnosti sploh, tako osobito v glasbenosti treba povrnoti se k izvirom nepokvarjenega domačega, slovanskega glasbenega ukusa. Odbor je po g. Ivanu Kosu prejel „več lepih kompozicij najboljših ruskih skladateljev" (str. 7). Takovih in enakih primerov treba nam poznavati. — Dosedanja delavnost odbora —¦ pripravljajoča — bila je jako vrla: ustanovil je družtvo, pripravil denarnih sredstev, postavil poverjenikov, sploh dal družtvu stojalo in podlogo. Na tej hvalevrednej osnovi naj zdaj više in više godbeni slovenski stan zida, k kojemu delu mu želimo mnogo sreče in junačke uztrajnosti.
Književnost naša pomnožila se je za dva ploda. Prvi je: „Slovenske pripovedke iz Motnika," nabral in zapisal neimenovanič. Beseda je dialektična, sodržanje, kakor se vidi, narodno in originalno, reč (diction) zanimiva i leksikografom kakor tudi ljubiteljem narodne bajke dobro došla. Nabiranje takovega gradiva je zaslužno za književnost; mi pisatelju želimo, da mu se trud in trošek poplača. — Druga knjiga, pravi umetni plod, so: „Pesni," Zložil Franjo Ser. Cimperman, brat vrloznanega našega pesnika Josipa Cim-permana. Tu imamo po dolgem pesniškem mraku zopet lep, svetel, čist dan: prave pesniške proizvode, in v tolikej, nenadejanej množini, okolo stoindvajset nežnih, duhtečih, med njimi uprav krasnih poezij ! Mi za zdaj te „pesni" (knjiga obsega 247 stranij v osmerki) najgorkeje priporočamo našim čitateljem in vsem prijateljem lepoznanstva. Poezija v teh pesnih je zdrava, ukusna, vsega priporočenja dostojna. Tudi tisk (iz „Narodne tiskarne" v Lubljani) in oblika sta izvrstna. Več in potenje progovorimo o tem vrlem delu v prihodnjih „ Zorah."
Listnica.   Za g. Baudouina d. C. prejeli po g. Ferf. v G. 5 for. za 1874.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Martin Jelovšek.
Tisk in založba Narodne tiskarne v Mariboru.